0 starodavnih zdravnikih.
Nij je dražje reči na svetu nego je zdravje. Brez zdravja ne more S3fM vek niti sebi niti domovini koristiti. Kakor poljedelstvo zdravemu telesu daj«r hrane, tako je zdravništvo izumilo bolnemu telesu zdravil. V najstarejših ča-sih nijso ljudje znali zdraviti. Še le poganski bog Eskulapij je učil ljudi v tej umetnosti; po njem sta se tudi v tej sfcroki odlikovala njegova sinova Po-dalirij in Mahaont, katera sta bila baje tudi z Gerki pred Trojo. Lečila sta pa samo rane, kakor nam pripoveduje gerški pesnik Homer. Tudi so ta-kratni zdravniki rabili samo zdravilna zelišča, ter polagajoč je na rane olajše-vali bolečine. Drugih telesnih bolezen, ki so često mnogo nevarnejše nego li najhujše rane, nijso znali lečiti. Kekali so Gerki, da se 6ne bolezni ne dade zdraviti, ker so neposredno od bogov. Zato beremo t peiTem spevu Ilijade, da je vedež Kalha molil k Apolonu, naj bi odvernil strašno kugo, razsajajočo po gerškem taboru. Bog je uslišal njegove prošnje. Pozneje so tudi modri-jaui radi gojili zdravništvo, osobito Pitagora, Empedokel in Demokvit. Hipo-krat pa je bil pervi, ki je v tej umetnosti toliko dosegel, da ga imenujejo po pravici: očeta zdravništva. Živel je ob času peloponeške vojske, ko je v Ate-nah gospodovala strašna kuga. Malo ljudij je še ostalo živih. Zgodovina nam pripoveduje, da se je vse to gorje godilo 430. leta pred- Kristom.
____*____                                    V.-Ž-.