Poštnina v gotovčini plačana.
Štev. 52.	Cena ednoga drobca 1 krona.	25. decembra 1921. Leto VIII.
Glasilo Prekmurskih Slovencov. Cena na leto 20 K. če jih več vküp hodi na eden naslov, če samo edne 30 K. Urednik i izdajatelj Klekl Jožef vp. pleb. Črensovci Prekmurje.
Rokopisi se pošiljajo na g. urednika naslov i se ne povrnéje. Oglasi (inserati) se sprejmejo v g. Balkanji Ernesta tiskarni v D. Lendavi. Cena za eden kvadratni centimeter 1.50 fil. za ednok, za večkrat popüst.
Naročijo se Novine jedino pri „Opravništvi Novin v Črensovcih, Prekmurje“. Samo na té naslov se sme poslati tüdi naročnina.
Najbolše dete.
To noč se je rodilo. Jezušek njemi imé. Štiri jezero let je je svet čakao. Prišlo je i prineslo je mir vsem, „ki so dobre volje“. Mati tak dobroga deteta ešče ne rodila, zemlja ne nosila. Lagojine včiniti ne je moglo. Pa li, komaj se rodi, se išče na smrt. Krivica Pravico preganja. I to dete je ešče dnes tisto, kak je pred dve jezeri leti bilo: najbolše je i žele pa deli mir vsem dobrim ljüdem. Kak si je te zebralo siromaško mater po stani a najbogatejšo v düši, za čuvara mesto Oče nebeskoga pa samo poštenost siromaškoga moškoga: Dev. Marijo i sv. Jožefa, tak dela i dnesden. Poštenost i siromaštvo je tisti dom, gde se najraj zdržava. Zato ne vere tam, gde ne cvete pravičnost i ravno zato so najbole verne drüžine tüdi najbole smilene do sirot i zato je najti največ vere med siromaki. — Pa kak te, tak tüdi zdaj, vsaki ne prime toga Deteta. Vrata tak srčna kak hižna se zapirajo pred njim če hodi okoli ali v podobi sirote ali pravice. Njegova pravica se zatirava i preganja v šoli, v drüžbi, v familiji, v politiki, v javnom življenji. I tak bo vsikdar. Kak dugo mo svetili sveto noč i sveti den božiča, mo se spominali vseli tüdi Herodešov. Tei ne prejdejo. A razveselimo se: premagati Herodešje neso mogli i tüdi ne bodo mogli toga Deteta pravice. Jezušek je najbolši i tüdi najmočnejši.	
Uprava kde si?
G. Urednik, ste me prosili, da bi Vam kaj pisao vu Novine od razmerah vu Prekmurji.
Včinim, nego poleg moje metode. Jas sám toga mišlenja, da vsako drápanje, razdiranje i tajenje samo našim sovražnikom pomaga, to je spiritua negationis. Samo taji, rüši; kak bi pa dobro bilo, to nam ne pove. Ne sklada vküp, ne veže vküp moči na eden cil. Pa bi tak moglo biti i naše politično gibanje. To je synthesis, vküp skladanje, vküp vezanje moči.
Čtem magjarske časopise. Tam se ne tožijo dosta, ne odkrivajo rane. Kaj vala? Po celem sveti je tak. Iz lübeznosti do domovine je dostakrat dobro tiho biti i rane zakrivati.
Ne ščem jas praviti „da bi naše zadeve, naše nevole ne pred javnost nesli, nego samo te, či vidimo, da kaj dosegnemo. Či mo se mi vsikdar nevolivali, či mo ešče mi netili nezadovoljnost, nasprotno dosegnemo, madjaroni si bodo vu roke smehali. Kda so se oni brigali za slovenski katekizmuš?1) Na zdaj vu najnoveših časah so denok za njega kričali. Za občinske volitve, za autonomijo kričajo, našemi siromaki pavri znovič za šinjek ščejo sesti.
Naš siromak človek samo od dneva do dneva žive, politizira i vidi. Kda je po revoluciji leta 1919. Obal prišo i prineso ništerne paklece dohana i malo petrola, vsi so njega hvalili, samo v Beltincih je čüo odgovor, da se za dohan i petrol ne damo odati. Zdaj kda je na Madjarskom dohan za pipo ne celo tri koron pri nas je tri koron, Vogrsko je znovič blagoslovlena zemlja, da je tam dohan falejši. Nego kda je letos v jesen na Vogrskom jajce samo 5 koron koštalo, pri nas pa celo 10—12 koron i ništerni celo leto vküp spravlene belice zdaj odo i več dobo, kak za edno kravo. S tem je tiho svet. To tak more biti. Dokeč de lüdstvo na granici samo prek dohana, soli, jajec premišljavalo i politizéralo, dokeč de svet samo šverco, tečas jaz vse guče od nezadovoljnosti ne vzemem preveč na srce. Posebno pa od takših lüdih, ki od jugoslovanske države jezerke primajo vu roke pa so poleg toga najvekši hujskači.2) Naša oblast bi mogla večkrat revidirati vse podpore i penzije i hujskačom vkraj vzeti. 2) Nego te čas, ka se državniki i politiki tam od zgoraj korijo, jeli centralizem ostane
ali bi boljša bila autonomija, dokeč si tam od zgoraj glavo terejo od revizije ustave, — mi uprave celo ne imamo. Mamo glavarstvo vu Murskoj Soboti. Nego kde so roke, štere bi vu vsako ves segnole i lüdstvo vodile? Tajnike že mamo poldrügi mesec, nego njihov delokrog ne določen: ne majo dela. Pa kelko dela bi bilo? Pa ešče to tüdi ne zamerim. Naša uprava je ešče včerašnja, čüde ne moremo od nje želeti.
Vogrsko i Austrija le jezero let mata upravo, ve je tu železna. Tam je slednji cestar prepojeni s mišlenjom i čütenjom do države. Naj se posküsi tam štoj proti državi gučati!
Hujskači, že dve leti rovate. Stopte že ednok nazaj, püstite nas delati. Vam je samo dober „kšeft“, gda vsikdar od Magjarov gučite. Zgodilo se je, da so na gospodskom bore odavali, na vsakši bor zapisali ime onoga, ki je küpo. Drügi den je cela ves gučala, da je nikak prek meje prišo z Vogrskoga i si je imena zapiso. Lüdstvo se je zbojalo, hujskači so pa dale bore küpüvali. Hujškači si na toj strani dobre zveze gojijo, na on stran pa je tak z dvema rekama primejo. Noč i den semtam hodijo i vu bojazni držijo celo krajino. Zato pa mi zavedni Slovenci kričimo za upravo.
1) Če z pravim nakanenjom želejo to, ar spoznajo ka so prle blodili je mi iz srca radi sprimemo. Pozabimo, ka je prle bilo, samo odkritončnost želemo na hasek domovine. 2) Če so demokrati, njim je vsaki greh odpüščen i se smejo bogatiti. Za to se ne pita, ka majo v srci i če so domovini i ljüdstvi na kvar. Žalostno ali tak je. — Vr.
Spomenica našega
g. poslanca, štero so meseca oktobra vložili v Beogradi na ministerski svet.
6.
Ker je prepoved samo slovenskega katoliškega katekizma in to iz zgoraj navedenih razlogov popolnoma neutemeljena, je razburljivost prekmurskega prebivalstva razumljiva.
2
NOVINE
25. dec. 1921.
Razlogi prepovedi niso samo smešni, ampak tudi neresnični. Katekizem je bil namreč izdan na Madjarskem še pred zasedbo Prekmurja v tistem času, ko so bile izdane tudi druge šolske knjige srbske, slovenske in hrvaške na Madjarskem oz. v Austriji ki so pa še sedaj v rabi na naših jugoslovanskih šolah. Da se v katekizmu čita o Sv. Štefanu, da je patron madjarske države in da je njegov dan praznik, ne more biti vzrok prepovedi, ker je a) to svetovno znano zgodovinsko dejstvo,
b) ker je cel odstavek pod (x) to je v opombi, katera nikdar ne tvori učnega predmeta;
c) ker ravno v inkriminiranem odstavku zadnja dva stavka govorita tudi o naših apostolih Sv. Cirilu in Metodu;
d) ker se gornji stavek zdaj kot tak niti ne sme predavati, ker je sama sveta Stolica ta praznik črtala celo na Madjarskem iz imenika obligatnih praznikov;
e) ker je rodovina Sv. Stefana v tesni krvni zvezi z našimi slovanskimi pradedi;
f) ker se do sedaj nobenemu prekmurskemu katehetu ni moglo dokazati, da bi bil podučeval v protidržavnem zmislu in končno g) ker bi se morala, če bi se sprejel razlog višjega šolskega sveta, podreti tudi zagrebška katedrala, oltar v Varaždinu, prekiniti cela zagrebška nadškofija itd., ker je v zvezi z madjarskimi svetniki. Pa še več! Potem tudi ne bi smeli sprejeti z Madjarske nam pripadajočega železniškega ali ladijskega parka kot vojno odškodnino iz stališča, da je madjarskega izvora.
Kak obhajajo božič v misijonskoj pokrajini.
(Sporoča misijonar Fr. Walowski).
Naši Indijanci so pri zadnjem božičnom svétki pokazali jako velko gorečnost. Od deleč so prišli ti divjaki — v slabom vremeni — k našoj
misijonskoj postaji, da bi se tü poklonili božjemi Deteti. Že devetdnevna pobožnost pred svétkom je bila močno obiskana in Indijanci so radi prijemali svestva i obiskavali cerkev. Na svétek je prišlo vseh vküp do 1000. Bilo je kak pa dosta dela. Trije misijonarji so na večer pred svetkom bili celi čas v spovedarnici. Samostanske sestre so pa kinčile cerkev. Tüdi indijanski poglavarje so spunjavali svoje dužnosti. Navajali so svoje ljüdi k spovedi i so pazili, da ne prišlo do kakših nemirov, ar bi se to lehko zgodilo pri tak velkoj množini ljüdi.
Približala se je med tem Svéta noč. Velka tišina pa mir je vladao do pounoči. „Te se jé oglaso zvon, šteri je zvao vernike k božoj slüžbi. Zdaj se je obüdilo življenje med Indijanci. Vse se je paščilo k cerkvi. Ki šče je ne šteo doma na ležišči ostanoti. Vsi so bili že zbrani pred cerkvijov cerkev je pa ešče zaprta bila. Tü je  bila banda, svetili so z bakljami i
Vsem naročnikom želemo blažene božične svetke! Maloga Jezušeka blagoslov bodi z celov vašov hižov! Naši vrli širitelje pa dobijo še poseben blagoslov z svetov mešov, štera de se slüžila na svéti den za njé. Srčna hvala za njihove velike trüde. Naročniki Novin po teh trüdah lepo rastejo. Za k leti je več naročnikov kak je letos bilo že dozdaj: v Soboti, Tropovcih, pri Sv. Jeleni, na Melincih i G. Bistrici, v Bratoncih, Renkovcih, Törnišči, Adrijancih (41 več), v Nedelici (24 več), Brezovici, M. Polani, Berkovcih, Selišči (Štaj.) pri Sv. Martini (Medjim.) Križovcih, Šülincih, Kuštanovcih. Od največih mest ešče ne prišlo poročilo. Le naprej! V vsakoj vési more bili več krščanskih listov! Na delo vsaki, ki ljubi düšo i Boga!
Dva božičniva večéra.
Vüni je pa muvo veter in je s celov močjov vejao padajoči sneg v okna; šteri je vedno gostejše kapao; pravo snežni vihér je büo.
— Što denok more biti on, ki v tom nesmilenom v vremeni hodi zdaj, ve bi človek niti psa ne püsto vö, v takšem časi — je pravo Tratnica idoč dveri odpirat.
V cotavi gvant zasükani, ves snežnati dregetéči dečak je stao pred njim.
Obraz je že meo plavi od zime, roké trde, in vsaka kotriga je trepetala v njen.
Same hodi notri, moje dete, inači zmrzneš v toj zimi.
Bojazlivo s tihimi stopajami je stopo dečak v hišo, pa se je potégno v eden kot.
V zvoščenom kranščaki je nekaj rovao in se je ne vüpao z mesta genoti, samo je glédao v svetlobi sveč plavajoče božično drevo, kakše še je on nigdar ne vido.
— Hodi bliže k péči, pa se segrevli, ve si že skoro de čont zmrzno — je pravila k njemo s prijaznim glasom Tratnicina ga pogladivša po mrzlom erdéčem lici.
Dečak se je pobatrivao in se je bliže k péči potégno. Tratnica je k njemi šo in ga je pitao:
— Kak se zovéš, moj sinek?
— Kovač Aleksander sam — bio je ponizen odgovor.
— Gde stanüjejo tvoji stariši?
— Stariši so mi mrli, — je odgovoro dečak in globoko vzdihno.
— In zdaj pri kom si, gde je tvoje stanüvanje?
— Pri brati sam, vüni stanüjemo v zvünešnjem varaši.
— Zakaj si pa ne doma ostao, v tom mrzlom vremeni?
Brat me je poslao, da bi od hiže do hiže hodo spevat božične pesmi in tak nešterne filere prislüžo.
— Lačen si že, jeli ka? Si jo kaj dnes?
— Opoldné sam jo malo krüha, in od tisti máo nikaj. 
— Samo krüh, — je šepetao Lacek ki je pazlivo poslüšao oče in Aleksandrovo pogovarjanje in je s pomilüvanjom glédao siromačeka vküpspadnjeni obraz.
— No zdaj boš znami večérjao, de dobro tak? V Aleksandrom očej se je zblisnola radost, blaženo je poglejüvao na stol, na šterom se je že kadila friška postna hrana.
Prle kak so seli k večerji so sküpno opravila stolno molitev. Tüdi Aleksander je ž njimi molo, pa iz srca. Hvalo je dao malomi Jezušeki, ka je sem ravnao njegove stopaje.
Med večerjov je mala Martika skoro nikaj ne jela, samo je premišlavala in glédala s svojimi modrimi očmi Aleksandra, ki je pohablavo jo.
Na slednje pregovori na njega:
Jeli, ka te je Jezušek sem poslao?
— Na mesto Aleksandra je Tratnicina odgovorila na pitanje male deklice:
— Ja, Jezušek ga je poslao sem, in kaj Aleksandri damo, tisto Jezušeki damo, ár če siromaki damo, je teliko, kak če bi Njemi dali, tak je pravo Jezušek.
— Teda dam Aleksandri pozlačeni oreh, erdéče jaboko pa cuker, jeli mamika slobodno?
— Jaz njemi pa igračo dam, — pravo je Lacek — če vi papika in mamika dovolite!
Kabi ne! Dobi Aleksander, iz vsega, ka je prineso Jezušek, sta odgovorila oča in mati.
— Povej nam Aleksander ali hodiš ti v šolo? Se rad včiš?
— Jako se rad včim! Vsigdar sam znao svojo nalogo v šoli.
— V šteri razréd hodiš?
— V štrti razred!
Včiti! O kak bi se rad še dosta — vnogo dosta včio!
Obraz se njemi je vužgao od radosti, vesélo ga bilo viditi kak ga prevzema goréča žela do včenja.
25. dec. 1921
NOVINE
3
školska domača deca je bila v lepom redi gorpostavljena. Velki red je vladao i v tišini se je čülo samo zapovedavanje poglavarov.
Da mine frtao vöre, pá zazvoni. Dveri na cerkvi se odprejo, banda začne igrati, na stotine strelov začne pokati i vnožina Indijancov stoplja v cerkev, štera je bila razsvetljena kak po dnevi. Slavnost je dugo trpela, vse se je vršilo kak najbole slavnostno, bile sta dve predgi edna v Angleškom, edna pa v indijanskom jeziki. Ginljivo je bilo to gledati i nešternomi belomi bi stopile skuzé v oči, da bi vido s kakšov pobožnostjov je pristopilo do 600 divjakov k svetomi prečiščavanji.
Ob 9. vöri predpoldnom je bila velka meša. Tüdi k toj meši, k večernicam in predgi so prišli vsi Indijanci.
Po dnevi so prihajali na moje stanüvanje, kde sam meo male jaslice, betlehemsko štalico pa betlehemsko okolico s pastirci gorpostavljeno. Kak so se vsemi čüdivali, čiravno je bilo vse jako priprosto vküp napravljeno! Spitavali so me edno, drügo in jas sam jim rad odgovarjao na pitanja. „Gde pa majo pastirci poglavara,“ me je pitao eden. Pokazao sám na ednoga pastirca „Viš, to je poglavar.“ Pa je bio zadovolen.
Kda v starom kraji začne mirati lepo versko življenje, se pa na dru-
gom kraji tem lepše razvija. Mamo kakpa dosta trüda ali za Jezuša, šteri nas je tak ljübo, ka je že kak dete trpo za nas, z ljübeznostjov vse to prenašamo, — samo da bi kak največ düš mogli za njega pridobiti.
Kak gospodariš? Jako slabo, če küpüješ reči, štere ti škodijo, tistih pa ne, štere so ti potrebne. Nepotrebno ti je tisto pilo, štero te v grabo vrže, te skobaca po blati, ti obleko raztrga. Potreben ti je pa tisti list, šteri te vodi po pravoj poti za nebesko i zemelsko srečo. Novine so té list. Je maš? Če ne, slabo gospodariš, ár potrebne škéri nemaš, z šterov bi sovražnike svojega stana premagao. V novom leti do Novine vekše i koštale v toj strašnoj dragoči li samo 40 K. Če jih nemaš, ségni po njih!
Glasi.
Ki bi z porcijov (dačov) zaostali na to leto, se opominajo, da té zadnji tjeden jo plačajo, ár se po novom leti začne ostro notritérjanje ka de z velikimi stroški zdrüženo.
Za sedem sirot se plačali Novine N. N. i Klemenčič Anton gospodje z Beltinec, Žalig Anton, sluga invalid z Črensovec.
Na premijo je bilo prignanih konjov l 1921 v Lendavi 118, premij je dobilo 50, diplomo 2, priznanic 5, penez je razdeljeno 8920 k. — V Soboto je bilo prignanih 79, premije dobilo 40, diplomo 5, piíznanico 8, penez razdeljenih 6900 K.
Slabe, protiverske, nesramne knige žgejo nemški dijaki. 15. dec. so zežgalo 40 jezero knjig. Le vse v ogenj!
„Domagoj“ drüštvo hrvackih krščansko mislečih visikošolcov je zdaj obhajalo 15 letnico svojega obstanka. Dosta dobrih krščanski možov nam je dalo to drüštvo, ki še živejo i ki so že pokojni. Pokojniva sta dr. Rogulja i dr. Ecckert, izvrstna katoličanskiva moža nesamo v reči nego tüdi v djanji, v življenji. Veseli nas, ka tüdi Prekmurca najdemo že v toj drüžbi, visokošolca g. Bašša Ignaca z Bogojine.
Na Trezinje je nekak pozabo preci dobro marelo v Soboti na senji na pláci v ednom šatori, gde se je platno odavalo. Što jo je zgübo, nej se zglasi pri uredništvi „Novin“ zgübljena je pred poldnom okoli 11 vöre pred Dobrajovov krčmov.
Drügi gospodinjski tečaj se začne 15. Januara v Beltincih pri šolskih sestrah. Dekle, štere bi se rade navčile vnogo hasnovitoga za gospodinjstvo, bi rade znala dobro kühati, lepo šivati, prati i likati (peglati) naj ne zamüdijo té prilike.
— Oblečite Aleksandra v novo obleko, — je pravo Tratnica svojoj ženi, naj se tüdi on veseli na té svéti večér.
Aleksander je za par minot gotov bio. Nova obleka je tak stala na njem, kak da bi zlejali na njega.
— Jeli draga mamika, Aleksander vsikdar tü ostane pri nas, — pitao je s prosečnim glasom Lacek.
— Ja vsikdar tü ostane — vajni brat bo od denéšnjega dnéva naprej.
— Najni brat — sta skričala Lacek in Martika, in sta obimnola Aleksandra.
In Aleksander je zaistino tam ostao . . .
Friško so tekla leta. Dugi petnajset let je z vsem svojim veséljom in žalostjov za večne preminolo v nezmerno morja minlivosti.
Tratnicini so petnajsetokrat svetili božični večér. Med petnajstimi letami se je velko nikaj ne spremenilo pri njih. Samo med čarnimi vlasami Tratnica Dragotina se je prikazao nešteri srebrno beli vlas. In tak da bi té dugi čas dve grdivi brazdi zorao na obraz njemi.
Kaj pa mala Martika? Z lepe male deklice je postanola velika resna deklina.
Šestnajsetokrat svetijo Tratnicini božični sveti večér. Peli tak mrzlo in
vihérno je vreme. V péči vesélo muvi ogen, v hiži tam pali stoji božično drevo. Samo z brbrave, cartave male Martike je postanola velika imenitna deklina, na štere vedno bledom lici se zdaj deviška zarja smejé.
Pri klaviri sedi in zamišleno igra. Fini prsti njoj vdilen letijo po beli tipkaj z slonove kosti in žnjimi imenitne glase narata vö iz vnogovrstni strün klavira.
Na pol glasno in milo se njej razleva iz vüst pesem: „Tiha noč, blažena noč...”
Na slednje henja, roka se njoj doli poškali iz tipk. Düša njoj zamuknola.
Ednok se samo otpréjo dveri po tihoma in ne opažno stopita notri dva mladenca. 
Eden je črnkasti, ponosen i visokoga zrasta mladénec. H kavalerskomi teli se elegantni monder gladi. V zdravniškoj časti jé, on, ki je pred petnajsetimi letami kak zmrzavajoče dete, bojazlivo stopo prek praga te hiže.
Drügoga mladenca bodočnost je zmožna, pa itak ponizna, kakša že more biti ednoga Božega namestnika. Lepo razvito telo edna prosta reverenda pokrivle.
Zdravnik düš je on, Aleksander telovni, Ladislav pa düševni.
Oba pozvanje je lepo, ali Ladislavovo je dosta bol zvišeno kak Aleksandrovo ar je tüdi düša bole z višena in več vredna kak telo.
Gda Marta dva mladenca zagléda, hitro kak veter skoči z mesta, in se s pozdravom pred njé pašči.
Te se otpréjo dveri sosedne hiže, iz štere notri stopita Tratnica i žena.
— Bog vaj prineso, Ladislav in Aleksander — sta skričala oba naednok in sta obimnola sine.
In radost je oblégla Tratnicino stanüvanje, kama sta se dva mladénca blaženiva nazaj povrnola. Eden zato, da celo neločlivo ostane pri starišaj, posebno pa pri Marti.
Drügi pa zato, naj svedok bo blaženosti dveh düš.
Gda je vnogim pogovorom konec büo, gda so se malo vöodvili iz velike blaženosti je Aleksander prijao trepetajočo roko Marte, in jo je pelao pred stariše, od šterih je dovolenje in blagoslov proso za njidva roké, štere je že njidva čista lübézen vküp zvézala in zapečatila to vezalje...
Tratnica Dragotin in žena sta skuznimi očmi in trepetajočimi rokami dala svoj blagoslov na svojo deco.
Vüsta Ladislava so pa molila:
Paks Domini sit semper vobiskum. Mir Boži naj bo vsikdar z vama.
4
NOVINE
25. dec. 1921.
Občinske volitve v Zagrebi so zmago prinesle v velikoj večini tistim strankam, štere so za autonomijo širšo ali vozkejšo. Liberalci so komaj šest odbornikov dobili, radikali (Srbi) niednoga, ove stranke pa 44, med temi više imenüvani autonomisti 39 odbornikov, hrvacki blok 36, neodvisna stranka 2 i naša 1 poglavara. Po volitvah je Radič z drügimi poslanci vred govor držao, v šterom je opominao Belgrad, naj se ednok spametüje da če ne, te ne do Horvatje šli samo mimo Belgrada nego celo proti njemi. — V Belgradi pravijo zdaj, ka se z Horvati več nedo pogajali.
Dari. Na gladno rusko deco Klekl Jožef, Črensovci 100 K., sirotam Bedek Janoša v Borečo Levašič Verona, Čentiba, 20 K, M. List 100 K. na dijaško kühinjo v Soboto Klekl Jožef, Črensovci 100 K, Levašič Verona, Čentiba 22 K. Na sirote † Lovenjak Jožefa v Rogašavce št. 52. Vučko Martin z G. Bistrice 100 K.— Klekl Jožef 100 K, tretjired 100 K. Vsi ti dari so že odposlani. — Na sirote so ešče darüvali Dr. N. D. Lendava 400 K, N. Beltinci 40 K, Berden Andraš kaplan D. Lendava 40 K. Te dare smo odposlali za dve naj vekšivi siroti v Križovce. Tretjired v Črensovcih je dao Trojak Mirki v Čentibo 160 K. — Bogati ljüdje pomagajte sirotam!
Na Števanovo dečica črensovske, törjanske, beltinske i lendavske fare prinesite svoje prihranjene krajcare v posojilnico v Črensovce. Knjižice brezplačno dobite. Šparajte, ka te več dobra znali včiniti Jezušeki na veselje.
Dom i svet.
Jugoslavija. Naša stranka krepko dela v odborah v Beogradi. Na njeno prizadevanje je obečo vojni minister, ka zménša vojaštvo, če v to privoli vlada. Ne je privolila liberalna vlada v to, ka bi invalidi zvün Srbije tak veliko penzijo vlekli kak Srbijanski. Naša stranka je naimre ednakost zahtevala. Dosegnola je nadale naša stranka, da banke i drüga podjetja, kak i bogataši ki majo 60 jezero dinarov dohodkov, si morajo zidati hiže i ka sirotam ne trebe plačati stanovanjskomi uredi 20% mesečno i ka trgovci nad 25% nesmejo meti dohodkov. Naša stranka se je zavzela tüdi za rezerviste, da ne bi bili kaznüvani i za novince,
da bi samo po božiči njim trbelo notri rukivati, ki so zdaj postali vojaki. Najslabejšo plačo majo v državi duhovniki (kat. i protestanski) pa demokratski poslanec dr. Žerjav ešče te šteo znižati. Zavrnoli so ga katoličanca proti krivici pravoslavni Srbi. — Davidovič ne je mogo vlade sklenoti. Zato je prišo páli Pašič na vrsto da jo sestávi. Radikali i demokrati so se pogodili da napravijo vlado. Amerika. Tü so se 13. dec. pogodile Amerika, Anglija, Francija i Japanska za mirno postopanje v Tihom morji, gde majo svoja imanja. Albanija. Hasan beg Prištec je punt napravo proti vladi i jo vrgo, A vladne čete so ga hitro premagale. Šopron. Za Vogrsko je glasüvalo 15343, za Austrijo pa 8227 ljüdi.
Kratke novice.
Rimski papa so čestitali (gratulérali) Lojd Gjorgji angleškomi ministri i De Valera irskomi zastopniki, ka sta se pogodila v ravnanji Irske. 40 letnico svojega obstanka je slavilo „cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcov“. — Od vere je odpadnolo na Češkom zadnja leta poldrügi milijon ljüdi. — Slovenski narodni dom so fašisti talijanski vužgali v Barkovljah. — Bujla sta se dva poganjača na Planici. Spadnola sta v 200 met. globočino i si vse kosti zlomila. — Slovenski püšpek Jakob Trobec so vmrli v Ameriki. Oni so štrti slovenski püšpek v Ameriki. — Bomba je vržena v Belgradi v Rumuniji na palačo sekulacije. 100 ljüdi je mrtvih. — Cena dolara 250 K. Za 100 vogrskih damo 40 naših kron, za 100 austrijskih pa 4.
Pošta.
Žemljič Ignac. Veščica. Mesarič Štefan. Bakovci. Kak smo vama že javili, smo oprosili g. direktora glavne carine za pomoč. I prošnja je poslühnjena. Peneze dobita nazaj. Zdaj gda to pišemo je že vse rešeno, samo g minister financ moro še podpisati. Zato čakajte té dni rešitev. Mogoče te jo že v rokah meli, gda te to čteli. Bac Rudolf. Püconci. Prosili smo g. ministra za vas. Na našo prošnjo Vam je kaštiga odpüš-
čena. Odvzetih reči pa za zdaj ne mogoče nazaj dobiti v penezaj, ar je zavolo male penez v državi finančni minister zapro „dvanajstine prehrane“ iz štere kase bi se vam nekaj povrnolo. Zdaj prosimo, da se ta kasa odpré do 31. dec. t. l. Če se odpré, de mogoče nekaj dobiti ali mogla bi se ešče ednok prošnja vložiti. Zastalno vam zdaj ešče nikaj ne moremo povedati. Zrim Veronika. M. Sobota. 301. Odposlali vašo prošnjo. Pridejo en gospod z Ljubljane, šteri opitajo vö, štere dovice so ešče nej dobile podporo. Te se ne zamüdite zglasiti. Amerikancom, šterim je vzeta obleka v Medjimurji. Smo hodili pri g. ministri i jih oprosili, naj hitro rešijo vašo stvar. Delavcom, šteri so carine plačali za zrnje na Vogrskom zaslüženo. Smo hodili pri g. ministri za socialno politiko i finance za vas. Ta reč ešče i zdaj ne rešena. Delamo nato, da se v zakon spravi, ka ne bi trbelo carine plačüvati od zaslüženoga zrnja. Če to skoz pride v odbori, de za vsikdar mir. Vogrinčič. Vančaves. Vašo prošnjo smo z velikov priporočitvov prek dali v Beogradi na gen. direkcijo carin. Broj nosi 81660—21/XI. 21. Če ščete da pozvedimo okoli novoga leta kak stoji vaša stvar, nam morate té broj naznaniti. Škerlak V. Moštjanci. Kak je vaša stvar rešena? Poredoš. Moravci. Kak pa vaše od mašina? Dajte nam glas i numero kak smo vam naznanili. Salezijanski zavod. Veržej. Prosim, da sporočite g. župani to: Bili smo na min. saobračaja, tam vložili osebno protest i za odgovor dobili, da se občine pred graditvov postaje bodo zaslišale. Imrei Gy. M. Sobota. I na ministerstvi smo se zavzeli za vas. Gda dobimo odgovor, vam ga naznanimo. K. Dolenci. Bili smo na zun. ministerstvi v prošenoj zadevi. Obljübiti so nam vse. Šef kabineta ti pošlje srčne pozdrave. Še prošeno kaj zgotavlja? Pozdrav.
Razglas.
Na veleposestvu Szapary v M. Soboti, proda se petom pismene ofertne licitacije 250 komadov približno 500 m3 prvovrstnega še stoječega hrastovega porabnega lesa, kateri se izdela po dogovoru.
Po sprejemu oferte se vloži 10% varščina v višini celokupne vsote.
Interesenti se vabijo, da vlože pravilno sestavljene in kolekovane ponudbe do 31. decembra 1921. opoldne pri podpisani upravi, kjer so tudi natančnejši pogoji na razpolago.
  M. Soboti, dne 8. dec. 1921. Drž. uprava veleposestva Szapari.
Tisk. E. Balkanji Dolnja Lendava.