Naši dopisi. lz Ljubljane. (Odlikovanje preč. kanonika ia profesorja Jožefa Maraa. Daljo.) V imeai dijakov čestitata slavljencu petošolec Stare ia osrnošolec Žun. Na to ljubo čestitanje izpregovori slavljenec dijakom za slovo besede, katere bodo izvrstno zanimale ne satno sedanje, marveč tudi aekdaaje dijake: »Dragi moji! Prvi svoj ogovor do gimnazijske mladine začel sem p:ed 35 leti po besedah božjega učenika: »Kdor hoče priti za menoj, naj zataji sam sebe, naj zadene svoj križ vsaki dan ia naj hodi za menoj!« Trda, pretrda beseda, porečete, zlasti danes; o tej slovesnosti. Toda kar je, to je, jaz ne morem drugače; to je jedini pot do naše časne in večne sreče. In take sreče želiai Vain prav iz srca. Besede te nahajate v katekizmu, in po katekizmu, ne po drugih kniigah, boaio jedenkrat sojeni vsi, po katekizmu se bode odločila naša večna osoda. Zato naj tudi gimnazijski učenec to, kar mu je po božji in človeški zapovedi prepovedano, opu=ti, ko bi se mu še tako mikavno in prijetno dozdevalo. Zato naj dijak svoje standvske dolžnosti, kateie je prevzel, stopivši v gimaazijo, redno in povsod nataačno spolnuje, kd bi ga to tudi težko stalo, in prav to se v Vašem stanu pravi: samega sebe zatajerati, svoj križ vsaki dan nositi. In kako naj učenec to stori? »Hodi za menoj!« kliče božji učenik; torej po njegovem nauku, po njegovein vzgledu!" (Konec prib.) Iz bohinjske Srednje Vasi. Naša obeina dobi poleg tukajšnje dvorazredaice tudi še na Koprivniku jedrorazrednico. Dne 13. vinotoka t. 1. je radi o tej stvari potrebnib poizvedeb prišla tja iz Radovljice komisija, na čelu preblagorodni g. c. kr. okrajni glavar vitez Kaltenegger, g. c. kr. okrajni aadzoraik prof. Fr. Levec in inžener Tomaa iz Kranja. Udeležili so se te komisije tudi zastopaiki tukajšnje občine ia krajaega šolskega sveta. Prostor za šolo se je odločil na pripravnein holmcu ob vasi, ki iaia lepo, vsestransko ugodao solnčno ležo. Zemljišče za šolo ia šolski vit v površji blizu 1100 m2 je ondotai šoli naklonjeni posestaik »Korošec« brezplačno šoli prepustil. Šola se bode zidala pritliena za kakib 60 otrok, ter se iaia izvršiti že tekoin 1893. leta. Težko kje se poizvedbe ia obravnave za novo šolo, toli inirno brez ugovora vrše kot tukaj. Ljudstvo je že leta ia leta plačevalo šolske naklade, a otroci so rasli brez pouka. Na licu mesta zbrani Koprivničarji so se pa osobito še razveselili, ko jim je gospod okrajni glavar povedal, da bode troške za šolo vsled letos došlega ministerijalnega odloka trpela vsa občina. Vse je šlo gladko in vilo izpod rok, nagajal je saiao dež in kljuboval osobito g. inženirju, da je koraaj mogel potrebna dela izvršiti. Lilo je vse dopoludne aepreneboma. Še le popoludae pri odbodu so se razgrnili oblaki toliko, da so se raogli udje koaiisije i-az zaameaite Koprivniške višiae radovati na čarobnem razgledu po divni bohiajski doliai ia jezeru. Dae 12. vinotoka je bila jedaaka komisija v Lešah. kjer dobi ondotna šola za silo leta 1894. za naslednico novo šolo jedaorazrednico. Daj Bog, da bi tema dvema kmalu še mnogim drugim krajem zasvitel blagor novega šolskega zakona! J. R. lz postojiuskega okraja 20. viaotoka. Zopet morarno z veseljem in ponosom beležili dan, ki priča o stanovski zavednosti, o solidaraosti naši. Kakor se bomo sami aied seboj čislali ia spoštovali, tako nas bodo i drugi. Tega vodila se drže^ zbralo se aas je iaienovanega dne 12 učiteljev v prijasnein Oiebku, da poslavimo spoiuin pred šestimi leti uinrlega kolege g. Aadreja Križaja, katereiau je učiteljstvo s skrouinimi prispevki in pomočjo pokojnikovega g. brata postavilo ta daa nagrobni spomenik. Ob 9. uri je bila v dumači cerkvi slovesna zadušnica, katere se je udeležilo vse aavzočno učiteljstvo. Poteru je šel sprevod s šolsko raladiao na čelu aa pokopališče. Tu je «piegovoril v slovo g. R. Dolenec in povedal o pokdjnikovein življenji te-le ]>odatke: Andrej Križaj je bil rojea v Orebku 1. 1862. v znani gostoljubni družini Križajevi, ki je dala Slovenoein dubovnika-pisatelja r. Jerneja Križaja. Šdlal se je na realki v Trstu in pozneje dovršil šludije na pripravaici v Ljubljaai. Služboval je le dve leti in sicer v Traji ia na Lozicah. Silaa burja znan.i »Rebernica« mu je provzročila bolezen, kalera je mlad.) življenje priklenila za 31/« leta aa posteljo. Dae 20. vinotoka 1. 1886. rešila ga je smrt vseb bolečin. Pre- selil se je v boljšo bodučnosl, kjer ni trpljenja in truda, jokti. Pokojnik je bil blag, iniren značaj. Iskreno je ljubil svojo mater, bratoni in sestiain je bil pravi zvesti brat, čislan med kolegi. Marsikatero oko je orosila solza srčnega sočutja, ko je govornik končavši vskliknil: »Toiej spavaj ntirno dragi Andrej! Tu ob tvojem grolm stojeei kulege bodenio delovali po svoji moči za uresničenje istih uzoiov, katere bi bil ti gojil, ko bi ti bil Vsemogočni podaljšal življenje. Sveti ti večnaluč! Saj »križ nam sveti govori, da zopet vidiino se nad zvezdami.« Z Bogom!« »Z Bogoin!« odgovorili stno zbrani in zapeli nagiobnico : »Nad zvezdanii.« Šolska mladina je položiia na grob dva sveža venea. Še jedenkrat smo se na tihem poslovili od pokojnika in odšli s pokopališča. Spomenik je lepo delo klesarja Moravca iz Slavine, štirioglata piramida visoka kot srednje velik elovek. Znana gostoljubna gospa Nolli je povabila vse učiteljstvo na predjužnik v svojo bišo, kjer sino o dobri postrežbi baje neizcrpljivega hiama imenovane gospe in v prijateljski družbi prebili do poludne. Skupni obed je preskrbel pokojnikov brat g. Ant. Križaj, sedaj načelnik krajnemu šolskeinu svetu v Orehku. Reči moramo, da tolike gostoljubnosti ni pričakoval nikdo. Seveda je bilo med izborno poslrežbo tudi rnnogo napitnic. Vsi združeni v bratovski Ijubezni. skupno sloveč spornin pokojnega kolege, kointi ne bi nevidni Denmslen pukladal zahvalnili in navduševalnih besed na jezikV Napivalo se je spominu blagega pokojnika (g. Horvat), č. Križajevi družini (g. Dolenec), rajncega še živeči niateri (g. Dolenec), zbirateljein in darovalcem za spomenik (g. Rustja). Izborni kvartet (Punčuh-Horvat-Piščanec-Verbič) nas je zabaval z ubranim petjem. Le prerano se je bližala ura ločitve. Opoinniti treba tudi da se je tu sprožila rnisel naj slavno učiteljsko društvo doda za spomenik ono, kar še nianjka do polne vsote (19'80 gld. je bilo nabranega — spomenik stoji 27 gld.) in vzame spomenik v svojo last, da uklesati nanj svoje ime in ga izroei poko.jnikovi družini v oskrbovanje. Misel se je vsestranki odobravala, in upamo, da ji tudi odbor učiteljskega društva ne bode naspruten. Šele bližajoči se mrak nas je razkropil na vse stiani. Pred lazhodom odposlal se je pisuten pozdrav gg. kulegam zbranim tisti dan v Škofji Loki. Čudno se nani jo zdelu le to, da ni bila v Orchku zastopana postojinska šola. Res, da vreme ni bilo preugodno, a solnce tudi drugiin ni sijalo. Vsakeiuu udeležencu ostane ta dan trajno v spominu, in ueiteljstvo našega okraja sitte ga zapisati med one, ko delamo res za ugled svojega stanu.