tfarava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. 10. Velblod, osel, severni jelen. Te tri živali so zanimivc zavoljo treh čudnili laslnosti: zavoljo prepičle slabe hrane, zavoljo prekoristne službe in zavoljo dobrega mleka, ki ga dajejo. Velbloda ima Arabljan za barko v puščavi; pa je res ves vstvarjen za peščene afrikanske in azijaške puščave, in je v teh krajih toliko polreben, kakor Laponcem severni jelen. Je kaj malega in prav slabega, pa še to troho lahko dolgo popolnoma pogreša; skoro po 40 dni ne je ničesa, in tudi v naj huji vročini lahko terpi žejo po 8 in celd 20 dni. V naj slabsih puščavah pri Kalmukih in Kirgizih se redi s pregrenko salato. Pri Mongolcih se preživlja dolgo zimo pod uiilim nebom s pritlikovino in brezovjem, ktero si koplje iz pod snega, in vendar daje pri tako slabi reji dobro, tpčno mleko. — Druga izverstnost pri tej živali je njpni gerb na herblu. Pri boljši reji naraša la gerb prav visok, in je prav terden. Indijanski velblod ali dvogerbnik ima dva gerba. Ta žival tedaj ni lepa, pa je toliko koristnejša. Osel ni sarao prav priden in poterpljiv strežnik, temuč je tudi zadovoljen s prepičlo in slabo kermo. Oslica daje dobro, zeld rejno mleko, ktero je ob enem dobro zdravilo pri sušici, za tega voljo je osel še več vreden. Podobne narave in važnosli je severni jelen, ki živi po vsem severu v naj merzlejših krajih divji in pitoven v obilnih čedah sploh brpz hleva in strehe, in več narodov skoro sam preživlja in z vseni preskerbuje. Daje jim obleko in hrano, jim je vozec, jezdec, nosec, dirja s sanmi po cpIpcu , si skerbi sam za slabo kermo, ktera tam raste, in si po ziini maha izpod snega za glad napraska; pa vkljub preslabemu živežu, se rad odebeli, da ima jeseni, kedar ga naj raji koljejo, po lierbtiščn in stegnih po 3 do 6 palcev debelo mast in prav tečno meso, okusnejse od navadnega jelenovega. Ona pa daje preizverstno mleko, zeld tečno, gosto in tako zdatno, da ga človek ne niore več žlic pojesti. Trohico pretreseno da koj sirovo niaslo, belo ko sneg, in dober sir. Mleko, vkuhano z nekako kislico, je poletu Laponcpm, ki ne žive kraj tnorja, pdina jed, kakor je dobrotni jplen sploh njih pdino bogastvo. Spomladi in poletu nadlegujejo to čudovitno stvar npštevilni merčesi takohudo, dajo je sama rana in medlevica, in po navadi bi je moralo pri slabi kermi v Iiudi zimi biti berž konec, ali Bog tu drugače obrača, kakor si človek drugod sanja. —