Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	z a m e j s t v o celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 29. decembra 1939.
*
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
V
Ob 150letnici Linhartove »Zupanove Micke11
28. decembra leta novskem gledališču jeziku in io 238 let dan prva; slovenska druge »Academiae operosorum«,
1789. so igral v Ljubljani potem, ko je. knjiga. Šob
i prvič v sta-v slovenskem zagledala beli ki 'komisar, ud zgodovinar in
dotlej nemški pesnik Anton Tomaž Linhart je priredil po nemškem izvirniku »Županovo Micko«; nemško komedijo je predelal in jo presadil v slovensko zemljo. Uspeli je bil naravnost nenavaden in nepričakovan in je poklical na dan navdušenje. za slovensko stvar, za- katero ni bila še komaj	v brazdal). Leta 1790. so ponovili
v ljubljanskem stanovskem gledališču »Županovo Micko«, ki je izšla io leto v tisku, ko je Anton lomaž Linhart priredil v slovenskem jeziku tudi Beaumarchai.sovo komedijo ter jo krstil s slovenskim imenom »Veseli dan ali Matiček se ženi«.
»Županova Micka je »prišla v spored vseli prireditev v dobi narodnega prebujenja in zbudila prve tipe naš estarejše narodne igre«, kot pravi eden izmed najboljših poznavalcev slovenskega gledališča France Koblar. Jernej Kopitar, nasprotnik Franceta
tovo delo. Matija p. “
'reserna, je prtpoznal Linhar-'op pa je povzdigoval in France
're-Koron gu jr visoko cenil. Ni ga menda ne slovenskega, ne tu jega oderskega, dela, ki bi bilo v 130 letih tolikokrat pri nas igrano kot Linhartov slovenski prvenec, čeprav je druga Linhartova prireditev »Veseli dan ali Matiček se ženi« blojša in za j etniji ve j ša.
Anton Tomaž Linhart je bil razsvetljenec iz
fevdalni družbi in -to so se bliskale je svetovljan in
konca 18. stoletja, vzgojen v fevdalni miselnosti, skozi kaite ideje francoske revolucije. Bil po v evropsko izobražen ter p oevroosko misleč mož, kakršnega pozneje do Čopa in Prešerna ni bilo v slovenskem knjištvu. če bi Linharta ne bila potisnila smrtna kosa že leta 1793., torej dobrih pet let potem, ko je spravil slovensko besedo na gledališki oder, bi i bi mož spisal tudi prvo slovensko izvirno dramo, ker je spisal 9 let pred »Županovo Micko nemško izvirno dramo in 8 let pred »Županovo Micko nemšok pesniško zbirko »BIumen a.us o slovenski sko dramo.
Linhart je
K. ra m . ragedij i.
1)1 1)1!
'Z e
ki je sam sanjal ia.seI prvo sloven-
organske
podobno kot Prešeren nastopil brez zveze s tedanjim slovenskim okoljem, .'i našel nobene stvarne ne E l):“niV«m,v in z Markom Poje pa ena izmeti naijbistrejših glav
i -	..“ ..	.	   hil	po	rojstvu
plemen itmk. bil jo 1	.	-	•>
je l>il France P*
hlinom. Bil kroga Žige barona
ena izmed Zoisa. Linhart m pa plemcnitnik po duhu. kot . ..	.	'resoren duhovni plemenitnik in
zadnji duhovni aristokrat v slovenskem knjištvu. je kot Prešeren odmev čiste kulture. Lahko, 1)1 I)iIo slovensko kulturno nrizticlc
Bit
da
I iiilmrt živel nek bil živel in delal in jo tudi preživel venski jezik le jezik presenetljivo je Lini in imena Ilirija za
1 omaž Linhar
Kobli
kulturno prizadevanje že . skn eset let ij
pred I resernom doseglo evropsko raven, če bi bil
aj desetletij več, posebno če bi se' ob času Napoleonove Ilirije in bi ne bil do Pr
d,,
bil do Prešerna slo-apcev in dekel. Naravnost i ar tov o stališče glede ilirstva slovenstvo in Slovenijo, ko je akor poudarja France . zavračal ime Ilirec, ker so že (>. stoletja prebivalci naših Bilo bi tudi na
iz drugačnih podlag, če bi bi h kulturna raven, ki le vsakd ropska in slovenska
 ................."e,	mt	so	ze izza
pokrajin Slovenci, se politično prizadevanje zrastlo ” D|g, če bi bila že pred I. 1848. se je dotlej v splošnem gibala lani. potrebnosti in utilitarstvu, bolj ev-bol, svetovljanska. Ne bila bi ne tudi politika tako klavrna in nje usoehi S bi	,el	>	.‘!an«,S,,jili	dni.
ca s n
ločujočim
plastmi
tako
I turno globokejšo
gibanji
let do
6.wi.„je ustvarilo ob pravem narodno zavest med takrat od-in za njim med širokimi
meščanstvom venska Sfja takt™d“?S°“- “ W bi,“
je i
dan.
i el jena m raztrgana kol
V Linhartu in Prešernu sta bila združena slovenstvo in evropstvo. Ravno pomanjkanje evrop-stva je pa povzročalo zavest o manjvrednosti in majhnosti slovenstva v odločilnih trenutkih in tudi še dandanes. Za to je 130 letnica Linhartovega slovenskega odrskega dela za nas zraven poudarka slovenstva tudi poudarek evropstva.
Stopetdesetletnica »Županove Micke« je pa tudi velik praznik slovenskega gledališča.
Napačna je trditev, ki je bila že večkrat napisana in izrečena, da je slovensko gledališče nastalo prav za prav šele po letu 1919. Tudi to nadziranje izvira iz naše malodušnosti in je popolnoma napačno. Slovensko gledališče je bilo rojeno 28. decembra 1789. Razvijalo se je sicer res počasi, ker nismo imeli do zadnjih 30 ali 60 let razvitega meščanstva in neodvisnega razumništva.
ed 50., 40. in 30. leti zrastli nami resni odrski umetniki: Josip Nolli. Fr.
.v r	i i'*	*	-
r.
Vendar pa so ze pred med nami resni odrski (.Vrbič, Fr. Naval-Pogačnik, Borštnik, Nigrinova, Borštnikova, Verbičeva, Verovšek itd. Že predvojno slovensko gledališče je med letii 1902. do 1914. doseglo tuintam, čeprav s skromnimi sredstvi resno umetnostno višino. Zato ima tudi slovensko gledališče svoje izročilo.
Res je, dai slovensko gledališče potrebuje še veliko izpopolnitev, da bo dobilo posebno slovensko barvo in zven. O tem smo priobčili že leta 1937. v »Sloveniji« celo vrsto sestavkov in podali 'nekaj misli kako bi se dalo to doseči.
28. decembra t. 1. je uprizorilo v režiji dr. Bratka Krefta slovensko »Narodno gledališče« v Ljubljani »Županovo Micko« z izvirnim Linhartovim besedilom, fa predstava je bila povsem za vse
Ali odpira novo leto nove razglede tudi za slovenstvo ali ne, ali bo za slovenstvo srečnejše kot preteklo ali pa bo hujše kot vsa nesrečna slovenska preteklost — to vprašanje vstaja v glavi vsakega pravega Slovenca.
Svetovnih dogodkov ne vodimo mi in jih ne moremo voditi — to vemo vsi.
Vse kar moremo, pa tudi moramo storiti je to, da smo pripravljeni braniti svojo svobodo in da smo prepričani do zadnjega, da bo tudi nam pravica zasijala.
Zaradi tega moramo biti čuječi in ne smemo biti brez brige za dogodke v velikem svetu. Ne smemo spati, kadar je treba gledati z obema očesoma. Utrditi se moramo v notranjosti, pospraviti smeti, ki so se nabrale na slovenski gladini, pomesti z zajedavci in mevžami, da bo slovenstvo trdno in odločno. Zavedati se moramo, da je dolžnost vsakega pravega slovenskega človeka, da stori vse, da prekvasi čista slovenska misel slehernega, ki je rojen na slovenski zemlji.
V tem smislu želimo vsem sodelavcem, naročnikom in prijateljem našega tednika za slovenstvo
SREČNO IN VESELO NOVO LETO!
Uredništvo in upravništvo tednika »SLOVENIJE«.
slovenske kulturne ljudi velik praznik in opomba v Linhartov spomin ter poudarek slovenskega gledališkega izročila. Slavnostni govor je imel vseuč. prof. dr. Franc Kidrič. Naj bi bila stop-njica, ki pelje do vrha slovenske dramske, prave samobitne slovenske umetnosti in glasen klic po nji.
Kaj je bolj volitve ali „nove
nujno:
banovine11?
I ako
se glasi glavno vprašanje, ki ga postavlja trenutno stanje političnega razvoja izza i avffusta na vsakogar med nami. Za Slovence, demoralizirane po trajnih in dosh hili tistih, ki
po trajnih m doslednih neuspe-* i - of so s’ P^vojili priložnost, da predstavljajo bi ovenijo v državi in v notranji po-h d ki, je gornje vprašanje še tem težje. Vendar je dolžnost vsakega Slovenca, najmanj pa vsa-kega poštenega Slovenca, da si najde odgovor na postavljeno vprašanje in da pripomore k temu, da bo v slovenski javnosti zavladalo pravilno gledanje na stvar.
Objava sporazuma z dne 26. avgusta1 in prvih z njim zvezanih novih predpisov je treščila Slovence kakor iz popolne teme naenkrat na sonce.
a slovenske razmere nezaslišana novost je bilo Spoznanje, da se še dobijo politične stranke, ki izposlujejo najprej svoboščine svojemu narodu 1 n samoupravo svoji narodni pokrajini, vsaj v začasnih oblikah in mejah, nato šele pristanejo na to, da smejo biti njihni zastopniki členi vlade.
\ slovenskih razmerah vemo že od dr. Lovro I omana dalje, da je pri strankah prvo in edino pravilo, da prideš na oblast in zase žanješ, nasprotnika pa šibaš. Zato je zgled taktike vodilnih strank v Hrvaški slovensko javnost razgibal pred vsem v nravnem oziru. Seveda jo je tudi
da
je vsa
oslepil uspeh te taktike v tem smislu, JW
slovenska javnost na mah uveljavila zahtevo po takojšnji preureditvi Slovenije po zgledu banovine Hrvaške.
l a zahteva je bila tako glasna in zagnana, da so hitele tudi vse politične skupine in jo povzele, oziroma jo poskušale celo monopolizirati za sebe. Vendar je bilo med stališčem teh skupin več prav važnih razlik. Tako so- zahtevale skupine slovenske demokratične opozicije, da se ustvarijo narodne pokrajine z najmanj vsemi tistimi pristoj-
nostmi, ki so bile priznane banovini Hrvaški, medtem ko je kaka druga skupina očitno želela, da se za zdaj ustanovi samo še »banovina Slovenija« z vsaj nekaterimi pristojnostmi banovine Hrvaške, in je napovedala, da že premišljuje, kaitere od teh pristojnosti so za Slovenijo uporabne, katere pit ne. Tihi nasprotniki in lažni zagovorniki uvedbe samoupravnih narodnih pokrajin so upri pori li vmes še svarila »gospodarstvenikov«, vendar se je tudi ta poskus razbil na splošno veljavnem in trdnem prepričanju, da imajo Slovenci pravico do najmanj enake samoupravne pokrajine, kakršna je ali nastaja banovina Hrvaška. Neučakanost slovenske javnosti —-in ne prikrivamo, da jo delimo — napravlja tisti zagon, zaradi katerega sedaj posebno »oficielne« stranke glasno zahtevajo takojšno preureditev države, tako zelo takojšno, da naj bi se tudi volitve v parlament odložile za pozneje. To stališče podpira zlasti banovinska JRZ v Sloveniji in njena časnikarska služba. Izven Slovenije je istega mišljenja in prizadevanja JRZ, nic manj pa niso tega mišljenja mnoge srbske in se danes opozicionalne stranke ter seveda tudi muslimani v IRZ, čeprav le-ti v nasprotnem oziru, kot n. pr. srbske stranke. Muslimani zahtevajo avtonomijo Bosne in Hercegovine, srbske stranke štejejo pa Bosno in Hercegovino za srbsko pokrajino.
Politiki, ki so odgovorni ljudstvu v banovini Hrvaški, predvsem pa vodstvo HSS, pa pravijo, da je izvedba volitev bolj važna in bolj nujna, kakor preureditev države, in zahtevajo, da se izvedejo najprej tajne, sorazmerne in svobojdne volitve. Ker kažejo v Sloveniji v zadnjem casu z neko nedostojno vnemo na Zagreb kot krivca, da še nimamo »banovine«, za katero smo se vendar 11. decembra 1938 tako zelo borili, se nam zdi pravilno, če pojasnimo natančneje,
kakšna
je osnova tega stališča, V tem oziru je že »Hrvat-ski dnevnik« kaj poučen.
Hrvati pravijo približno tako-le: Mi smo si priborili sedanjo, začasno ureditev z opozicionalno borbo skoraj povsem sami. Razen SDS in maloštevilnih Slovencev in Srbov ni bil nihče pristno na naši strani. Sedaj je prva dolžnost, da si postavimo to, kar v načelu imamo, da si to tudi zavarujemo. V tej smeri pa je predvsem potrebno, da «e pojavijo v ostalem delu države pravi zastopniki ljudstva, oziroma sploh: da se pojavi tak parlament, ki v resnici zrcali prizadevanja ljudstva v ostalem področju države. Ta stvar je pojasnjena vsaj približno le na področju, kjer prebiva hrvaški narod. Mi se ne moremo več raztovarjati z ljudmi, o katerih ne vemo, če imajo korenino v ljudstvu, kakor smo se morali celo glede že doseženega, To bi bil približno naš. hrvaški razlog. Je pa še nadaljnji razlog v tem. Ja mora biti ljudstvu v vsej državi dokazano, da gre nova politika po novih polili, lako sredstvo so pa edinole svobodne, tajne in sorazmerne volitve. Iz teli volitev porojeni parlament ne bo več sad »provokacije«, temveč bo izraz ljudske volje, s tein pa že tudi zaradi izida volitev prikaz, v katerem obsegu je treba državo porazdeliti na narodne, samoupravne pokrajine, v koliko pokrajin in s kakšnimi, medpokrajinskimi mejami. Če bi se volitve odlagale za čas po izvedbi preureditve, je zelo mogoče, da bi bila porazdelitev nepravilna — saj se na drugi strani govori Je o treh »banovinah« — im da bi se celo spremenila v dokončno — polovičnost. S tem bi pa bil naš začetni uspeh izigran. Nazadnje je v politiki treba vedeti, da so le z borbo pridobljeni uspehi trajni in stvarni. Kar bi se napravilo tako-le, poceni, pred volitvami, bi znale stranke, ki niso do 26. avgusta, niti mignile, temveč sporazumu in hrvaškemu narodu sploh nasprotovale, imenitno in za »mal denar« zlorabiti kot volilno omamo nezavednih in nepoučenih svojih volilcev. liolj pravično je, če se tem strankam naložijo svobodne, tajne in sorazmerne volitve pred preureditvijo države, ker bodo na ta način prisiljene iti v volitve na podlagi tega, kar so doslej počele, in ne bodo mogle vnovčiti tujih zaslug za svojo nadaljnjo oblast. Ko so tudi nasprotniki tega mišljenja za to, da se preureditev ostale države izvrši za vso ostalo državo skupno in sočasno, in ne za posamezne pokrajine posebej, je predhodna izvedba volitev v celi državi še bol j upravičena. Torej najprej — seveda svobodne, tajne in sorazmerne volitve z novimi političnimi zakoni za zborovanja in za tisk, potem šele preureditev države po — sklepih svobodnega parlamenta.
Tako Hrvati. Njih politiki pa so pri tem prizadevanju osamljeni. Zato se zelo bojimo, da svojega prizadevanja ne bodo mogli stoodstotno uresničiti. To bi znalo iti na račun svobodnih volitev, za katere se preučujejo načrti. O teh načrtih bi kazalo govoriti drugič. Vendar moramo v tej zvezi opozoriti na namere, da se tudi pri bodočih volitvah uveljavi ustanova, »državnega seznama«, kar se nam ne zdi preveč soglasno z zagotovili sporazumske listine.
Če se Mr vatom posreči, docela uresničiti svoje siališče, moramo reči, da imajo prav in da je sedaj bolje potrpeti, Hrvate podpreti in zahtevati volitve pred ureditvijo države, zato pa volitve za takoj. Zahtevo po izvedbi volitev je treba seveda združiti z zahtevo, da se odpravijo vsi drugi predpisi, ki bi izigravali poroštva volilnega zakona, zlasti zakon o društvih in zborovanjih, zakon o tisku in zakon o varstvu države, kakor tudi vse predpise o sedanji pristojnosti policije.
Predčasna, pred volitvami izvedena preureditev države bi znala biti v območju Slovenije zvezana s skrajšano pristojnostjo bodoče Slove-
to Slovenijo pred volitvami bi morali
ni je. Tiisti, ki bi radi izoposlovali — sedaj po 26. avgustu govoriti o tem zgolj s Srbi, kateri so preveč politiki, da ne bi izrabili priložnosti v ta namen, da skrčijo pridobitve Slovenije na kar najnižjo mero. In to bi jim ne bilo pretežavno, če ocen j lijemo po — zgledih preteklosti. Slovenija z manj pristojnostmi, kakor jih pa ima Hrvaška, bi ne bila enakopravna, bi zato tudi ne bila svobodna in bi sploh ne bila. narodna, kaj šele demokratično upravljana pokrajina; počakajmo torej na boljšo in priborimo si jo pri — volitvah in z volih rami.	E.	D.
Franc Jeza:
Slovenski kmet in zemlja
Ivan Hrovat;
Ob ..Kočevskem zborniku11
(Nadaljevanje.)
Šola pa bi ne smela biti edino polje dela za slovensko učiteljstvo na Kočevskem. Kot sein že omenil, je nujna slovenska zadeva, da se v vsaki, narodno mešani vasi (in to so na Kočevskem vse) ustanovi slovenska skupina. Ta skupina, pod katerim koli imenom, naj nudi vsem Slovencem v vasi brez izjeme skupen prostor za zbiranja, za skupno izobrazbo s predavanji, čitalnico, dramatičnimi prireditvami itd. Samo na la način je, hitlerjanstvo doseglo v zadnjih letih zadnjo kočevsko vas. Samo na ta način bomo tudi mi zbudili slovensko zavest. Seveda bi lahko bile skupine tudi za več vasi skupaj, a vendarle tako, da bi zajele zadnjega slovenskega človeka. Vse to bi moral voditi učitelj, ker je on danes edina slovenska inteligenca v kočevski vasi. Za tako delo bo sposoben seveda samo tisti, ki se bo zanj prostovoljno javil. Imeti bo moral pogum, da bq pustil na strani vse strankarske koristi, ker samo na ta način 'bo lahko zbral vse Slovence. Biti bo moral tudi dovolj izobražen, da bo nastopil proti številnejši nemški inteligenci, zlasti pa proti strupenim nemško nacionalnim duhovnikom, ki po svojem delu in svojih izjavah gredo daleč čez svoje področje in se tudi ne ustrašijo gaženja državnih zakonov. Res je to delo težko, a za uči-telja,Jkj gleda na svoj poklic tudi z idealnega stališča, ne zgolj s krunoborskega, nekaj najlepšega. Tu bo žel tudi mnogokrat za svoje delci hvaležnost, ki je nikjer drugje ne bi. čeprav pridejo seveda tudi žalostne skušnje. In če so nemški učitelji vršili in deloma menda še vrše tako delo za plačilo iz tujine, ga bodo menda tudi slovenski učitelji zmogli, ki po naravni inteligenci one daleč prekašajo. Resno oviro jim tudi ne bodo mogli delati tisti kmečki, ozir. napol kmečki fantje in dekleta, ki so bili za nemško nacionalno
Marsikateri slovenski izobraženec — morda celo večina —, da o povprečnih meščanih sploh ne govorimo, komaj kaj ve, kako je s posestnimi razmerami na našem podeželju. Od tega pride potem, da si izobraženstvo' in meščanstvo predstavljata slovenskega kmeta še vedno kot nekakega malega, neodvisnega kralja na njegovem posestvu in kmečko življenje kot neko vrsto združenih užitkov iz sonca, čistega zraka, svežega masla, vonja sušečega se sena, nočne fantovske pesmi ter nag-ijev in rožmarina na oknih »tihih dekliških kamric«. Ta predstava sestavlja prav za prav podstave vsega znanja našega meščanstva o slovenskem podeželju, katerega »spoznava« povprečen meščan le ob svojem vsak ©nedeljskem izprehodu do prvega boljšega vinotoča v mestni okolici, ali kvečjemu še o počitnicah na »letovišču«. Zato je pri nas — celo v knjištvu — še vedno toliko govorjenja o »kmečki idili« itd. Morda je zadnje čase, odkar se je začelo uveljavljati najmlajše poko-lenje slovenskega izobraženstva, ki se čuti bolj ozko povezano s slovenskim kmečkim ljudstvom in soodgovorno za njegovo bodočo usodo, v teni oziru že nekoliko bolje, toda v nekih krogih je stara »meščanska« miselnost še močno zasidrana.
Statistika posestnih razmer na slovenski kmečki zemlji pa nam hitro prevrne in razprši vse idilične predstave o našem podeželju. Ta statistika nam pravi, da imamo v jugoslovanskem delu Slovenije približno 155.000 zemljiških posestev, od katerih jih obsega manj kot 2 ha 35%, od 2 do 5 ha 24.4%. od 5 do 10 ha 18.7%, od 10 do 20 ha 15.8%, od 20 do 50 ha 7%, od 50 do 100 ha 0.8%. nad 100 ha 0.516%. K temu pride še 50.000 posestnikov. ki posedujejo samo hišo, in 44.000 družin, ki nimajo ne hiše in ne zemlje. Okrog 50.000 posestev je takšnih, da ne morejo preroditi niti ene krave.
Letni donos* povprečne kmetije izpod 2 ha je teoretično in zato previsoko preračunan na 2.155. kmetije od 2 do 5 ha na 7.048, kmetije od 5 do 10 ha na 12.570, kmetije od 10 do 20 ha na 20.950, kmetije od 20 do 50 ha na ^3.640 in kmetije nad 50 ha na 125.000 dinarjev.
* Seveda je tukaj mišljen kosmati donos, ne pa čisti dobiček.
delo na posebnih tečajih vzgojeni in so zanj plačani. Vzgoja in delo teh kot nemških učiteljev se pač prične in neha pri denarju. Zato bo pa tisti, ki dela iz idealizma, zlahka zmagal, če bo seveda res iz idealizma delal. Iz tega pa seveda nikakor ne gre sklepati, da bi ne bili potrebni podpore tudi v denarju. Samo tisti, kdor je sam vodil prosvetno delo, ve, koliko take stvari stanejo, zlasti v začetku, ko ni nikjer dohodkov. Mnogo stvari mora biti plačanih iz lastnega žepa, ki jih ni mogoče nikamor vpisati. Za take stroške bi pač lahko skrbela narodna društva. Odločno pa sem proti temu. da bi se plačevalo delo samo. Kdor tbo debil zaradi denarja, ne bo nikoli kaj prida naredil. Tisti, ki danes res kaj prida naredijo na Kočevskem, tudi najmanj vpijejo za denar, ludi za prostore ne bo take sile. Večinoma bodo zadostovala šolska poslopja za posamezne šolske okoliše, ki bodo redno 1 ali k o zbirala vsi: Slovence iz okoliša, ker so šolski okoliši na Kočevskem majhni. Ponekod se bo pa dobil za oddaljene vasi prostor v posameznih kmečkih hišah slovenskih gospodarjev. Vse drugo, knjige, časopise, odrsko in igralsko opremo itd. bo pač treba počasi preskrbeti. To je naloga narodno obrambnih društev. Ponekod bodo počasi tudi že sami nekaj preskrbeli, ' kjer igre že nekaj neso. V krajih, kjer je mnogo nezavednih Slovencev, posebno pa Slovencev od Drage, Trave in od Prezida ter Čabra, bo vsaj v začetku nuditi skoraj vse brezplačno.
Morda bi se po vsem tem kdo vprašal, kaj je z društvi. V vseli 18 župnijah, ki so vsaj deloma narodno mešane, imamo danes izven mesta Kočevja: eno Prosvetno društvo, dve ali tri Ciri 1-Metodove podružnice, dve kmečki sokolski četi. Vse troje je v Mozlju, sokolska četa šc v Stari cerkvi, morda tudi še v Koprivniku, Ciril-Meto-dova podružnica tudi še v Kočevski Reki. Poleg teh bi bila še Kmečka zveza v Kočevski Reki, ki obsega enako kot ona v Mozlju samo Slovence. Vidimo torej, da je prosvetnega dela malo že na papirju, še manj pa v praksi.
(Dalje.)
Med 'kmetije, ki morejo preživljati svoje lastnike same, ne da bi se bilo treba tem ukvarjati še s kakšnim drugim poklicem ali jim biti navezanim na kakršno koli državno pokojnino, smemo prišteti le posestva od 10 ha navzgor, vse druge posestnike pa moramo z ozirom na povprečno slabo kakovost naše zemlje prišteti med »kočarje«, ki si morajo iskati še drugega zaslužka poleg svoje kmetije, bodisi da hodijo k drugim, večjim posestnikom na dnino, ali pa v kakšno bližnjo tovarno itd., pri čemer ostane vse delo na kmetiji prepuščeno ženi in otrokom. Iz tega sledi, da 76.1 odstotkov ali nad tri četrtine slovenskih kmečkih družin ne more živeti samo od svoje zemlje, ako pa se to vendar zgodi, kakor zlasti pri kmetijah od 5 do 10 ha, je treba iskati vzroka v izredni rodovitnosti zemlje, ki je ravna in dobro namočena; v velikanski večini primerov pa lastniki pri tem stradajo, ker si morajo odtrgovati od ust najvažnejša hranila, katerih dovolj ne pridelajo, ali pa jiii morajo iz potrebe po denarju za nujne izdatke prodati. Nositi morajo obleko najslabše kakovosti in čevl je iz svinjskega usnja, vse drugo jim je že »luksus«. Od skupaj 117.614 posestnikov kmetij, ki merijo do 10 ha, jih zalo tudi kar 50.504, ali več kot ena četrtina, živi v gTavuem od kakega drugega poklicnega dela, od obrti, tovarniškega dela itd. Ostali sicer ne navajajo kakega drugega poklica za svoj glavni poklic, vendar je jasno, da se tudi velika večina teh bavi poleg dela na svoji kmetiji se s kakšnim drugim delom kot s stranskim poklicem. Izmed teli malih posestnikov in kočarjev se namreč rekrutira tista ogromna množina obrtnih šušmarjev, ki so poklicnim obrtnikom vzrok neprestanih pritožb na ob' lasti. Seveda pa bo -to rU> Bolo tokvo-t ko se bodo izpremenile posestne razmere v Sloveniji, te pa kažejo tendenco, da se bodo prej poslabšale kot zboljšale. Zato so zaenkrat vse tožbe in pritožbe zaman. Z uradnimi dekreti se stiska ne da odpraviti, drugače bi je že pač ne bilo več. šušmar pač gre »sedet«, a ko se vrne, opravlja svoje šušmar st vo naprej, ker je k teinu, prisiljen.
Vseh oseb, ki se preživljajo s kmečkim delom, je v jugoslovanski Sloveniji okrog 700.000, to Je približno 58% vsega prebivalstva. Na I kvadratni kilometer polja živi v jugoslovanskem delu Slovenije 238 kmečkih prebivalcev, in^na eno posestvo odpade povprečno 8/3 ha, od česar pa je le slaba 2 ha njiv, drugo so travniki, pašniki, gozd. močvirje itd. Tako odpade na enega kmečkega prebivalca komaj slabega pol ha obdelane zemlje, na enega prebivalca Slovenije (v Jugoslaviji) sploh pa celo samo četrt ha, kar je najmanj v Jugoslaviji. Pri tem so veleposestva seveda všteta. Za primerjavo bom navedel številke za povprečne kmetijske' obrate in gostoto poseljenosti na en kvadratni kilometer polja v Danski, kot tipični »vzorni« agrarni srednjeevropski deželi, v Angliji kot tipični zahodnoevropski industrijski deželi. in v Franciji kot tipu nekake uravnotežene industri jsko-agrarne dežele. Na kvadratni kilometer polja pride v Danski 37 kmečkih prebivalcev, v Angliji 47 in v Franciji 77, medtem ko v Sloveniji, kakor že rečeno, kar 238!
Povprečna velikost kmetije pa znaša na Danskem 18 ha, zaradi česar jo imamo lahko v nasprotju s Slovenijo za deželo velikih kmetij. Pri tem moramo vzeti v ozir še dejstvo, da znaša na Danskem površina orne zemlje 35%, medtem ko ie je imela jugoslovanska Slovenija samo picliti 23% celotne površine. V Angliji znaša povprečna velikost kmetije 25 in pol ha. V Franciji meri povprečna kmetija 11,7 ha, pri 46.6% zorane površine in 14.5% nerodovitnih tal na celotni površini Francije. 14.5% nerodovitne ploskve v 1< ranči ji proti 7.87% v jugoslovanski Sloveniji je seveda spet nad vse značilno razmerje. Vsakomur bo brez nadaljnjega jasno, da bi znašal odstotek nerodovitnih tal spričo po veliki večini ravninske in zelo rodovitne, z ugodnim podnebjem obdarjene francoske zemlje kvečjemu 0.5%, ce bi uporabljali Francozi pri presojanju tal enako meril kot Slovenci, česar pa jim m treba, ker ima Fran cija ob povprečni gostoti 75 dovolj zemlje m prostora na razpolago za svoje prebivalstvo, n g do na svoje velikanske kolonije. Oc s zemlje v kakšni državi je seveda zato' ™zcn’ odloča o donosnosti povprečnega posestva. Orn tla (njive, vrtovi, vinogradi) so v večini dr. . kajpada mnogo donosnejša kot travniki, pas
»ozd itd. /ata ni vseeno, koliko odstotkov povprečne kmetije v kakšni državi odpade na obdelano, to je orno zemljo, in koliko odstotkov na travnike, gozd, neplodna tla itd. Lahko računamo, da ima z ozirom na to danska kmetija 75%, francoska pa celo 150% več njiv kot slovenska kmetija enake velikosti.
Kdor se bo nekoliko zamislil nad temi številkami. pač ne bo več govoril o »idilah« na našem podeželju. Nasprotno, zdrznil se bo spričo strašnega pomanjkanja zemlje, ki vlada na »idilični«
slovenski zemlji. Tistega znanega, tako zelo pogostega tožarjenja naših kmetov za nekaj kvadratnih metrov zemlje, za mejnike, zato ne ho več prisojal trmoglavosti in nespameti našega kmečkega ljudstva, ampak ga ibo vrednotil kot pojav brezobzirnega in trdega boja za zemljo, za »življenjski prostor«, ki ga bije naš kmet in z njim ves slovenski narod. Jasna mu bo postala preprosta resnica, da postaja slovenski kmet — »kmet brez zemlje«, da pa postaja obenem ves slovenski narod »narod brez prostora«.
Slovensko delavstvo naj bo zavarovano doma!
iNa plenarni seji Zbornice za trgovino, obrt in skupno gospodarstvo. Enako nezadovoljni so pa tudi
industrijo je predlagal zbornični svetnik Anton Fazarinc decentralizacijo socialnega zavarovanja. •Svoj predlog je podprl s podrobnimi navedbami in številkami. Vsi ti navedki dokazujejo, da je za Slovenijo škodljiv vsak centralizem, kajti tudi zagrebški je upošteval in videl naprej samo Hrvaško. Dokazujejo pa nadalje, da je nesmisel in znamenje politične nezrelosti, če kdo pričakuje rešitve od kakšnega »reformiranega« unitarizma, za kakršnega delajo reklamo zlasti jugosloveni, kadar od njegove gnilobe le preveč zasmrdi v svet. Ta predlog pa je hkratu tudi vabilo in svarilo za vse naše ljudi, naj ne premišljujejo, ampak delajo. Ker sicer bodo tekli se mesece in leta težki, nenadomestl jivi milijoni delavskega denarja po njihni krivdi iz naše že dovolj obubožane dežele' na jug. Kajti navsezadnje se nam zdi še prav močno verjetno, da se Hrvatje z decentralizacijo delavskega zavarovanja ne bodo preveč pehali, ko je pa ta centralistična naprava izjemoma tudi zanje donosna, da jo bodo marveč odložili na konec. Tudi če bi trajal ta odlog samo eno' leto, bi pomenil za slovensko delavstvo zgubo kakih treh milijonov dinarjev.
Prav te dneve se je na pobudo in zahtevo Hrvatov decentraliziral Pokojninski zavod, in njegovi dalmatinski zavarovanci bodo poslej zavarovani v Zagrebu. Bila je to edina naprava, ki je imela središče v Sloveniji, ker pač ni kazalo za Dalmacijo osnovati poseben zavod, drugod pa zavarovanje zasebnih namescencev do zadnjega še ni bilo izvedeno. Bila je to tudi edina naprava v naši državi, ki ni z denarjem razpolagala po centralističnih vidikih, ampak je nalagala denar tam. kjer je bil zbran, namreč slovenskega v Sloveniji, dalmatinskega pa v Dalmaciji, torej na način, ki • smo ga mi zmeraj zastonj lioteli doseči glede nalaganje vsega denarja iz javnih dajatev. Zato bi ravnali Hrvatje samo dosledno, če bi delali in zahtevali pri delavskem zavarovanju enako in isto. kakor SO' delali in zahtevali pri nameščenskem.
Našim premišl jujočim Slovencem pa ponatisku-jemo spodaj iz » Trgovskega lista« predlog g. Fa-zairinca z željo, da preidejo že kedaj od premišljevanja k dejanju:
Za vse gospodarske kroge v Sloveniji je vprašanje decentralizacije delavskega zavarovanja velike važnosti in bila bi velika škoda, ako bi zamudili priliko, da se to zavarovanje uredi pravilno, da bo zavarovancem v korist, ne pa v škodo, da ho tudi v korist delodajalcem, ne pa le v breme.
Glavni nosilec zavarovanja je SUZOR. Ni ustanove, ki bi bila bolj centralizirana, kakor je SUZOR, vsa vplačila, izplačila, nakupi, vse se vrši na njegov račun. Poglejmo, kakšno je bilo poslovanje SUZORA z ožina Slovenijo.
SUZOR je imel po svojih 20 krajevnih organih v zadnjem času 706.000 zavarovanih členov, od teh odpade: na Slovenijo približno 15% (to je okoli 109.000); na hrvaško banovino 30% in na ostale dele države približno 55% (zavarovancev).
Celotni dohodki SUZORa so pa znašali za gornje členstvo približno 700 milijonov dinarjev. Ti dohodki izvirajo iz plačil za: I. bolezensko panogo zavarovanja; 2. nezgodno panogo zavarovanja: "i, onemoglostno panogo zavarovanja: 4, borzo dela; 5. za Delavske zbornice.
K tej vsoti je dala Slovenija približno 16.5%. Hrvaška 52% in ostali deli države 51,5%.
SUZOR ima del svojega premoženja v nepremič-ninan, m sicer iza približno 255 milijonom din. Od investicij odpade približno 46% na Hrvaško, čeprav so v prddizno 32%. Na Slovenijo pa približno *“,5/o, čeprav so dohodki znašali približno 16,5%. Na ostale dele države le približno 37.5%, čeprav so dohodki j>1,3%.
Dolgoročnih hipotekarnih posojil je dal SUZOR dosedaj: Sloveniji približno 18,5 milij., Hrvaški približno ~>h mihj., Srbiji in Vojvodini približno 43 milij državi približno 53 milij.
Mislimo, da se bo pri tako krivičnem zapostavljanju hlovenije vsak gospodarstvenik tako v pogledu investicij kakor v pogledu posojil zahvalil za takšno
srbski gospodarstveniki, ki hočejo glede delavskega zavarovanja proč od SUZORja.
Še huje pa je, kar se tiče kritja deficita okrožnih uradov. Da nastajajo deficiti, so vzroki različni. Izvajanje socialnega zavarovanja zavisi od ljudi, to je od rigoroznosti zdravnikov, pritiska členstva na OUZD itd. Deficiti zavise tudi od uspešnosti izterjavanja prispevkov. Ponekod se prispevki slabo izterjujejo. Morda je vzrok vsega tega prav to, da je SUŽOR vpeljal to prakso, da iz suficitov nekaterih okrožnih uradov krije deficite drugih okrožnih uradov. Tako mnogi slabo upravljani okrožni uradi žive na račun tistih, ki vestno izvajajo socialno zavarovanje.
Tu ni druge pomoči, kakor decentralizacija. Če pregledamo denarni efekt gornjih nedostatkov, tedaj vidimo iz posameznih bilanc, da so v letih 1922. do 1934. le v bolniški panogi okrožni uradi v Jugoslaviji imeli naslednje rezultate:
Primanjkljaj v milijonih
7,34
4,58
Ljubljana	21,72	
Mostar		0.78
Niš	1,02	
Novi Sad	6,54	
Osijek		1,20
Sarajevo	2,58	
Som bor	4.02	
Split		12,49
Subotica	0.67	
Sušak		3,31
Travnik	1,27	
Tuzla	1.05	
Varaždin		0,76
Veliki Bečkerck	5,84	
Vršac	4,69	
Zagreb	1,19	
Zemun		0,20
Merkur	7,26	
Trg. boln. podp. dr.	3,70	
1 rg. omladina Belgrad 1,45		
Okružni uradi:	Višek
	v milijcmli
Banja Luka	8,72
Bjelovar	1,74
Belgrad	51,95
Brod na Savi	1.53
Dubrovnik	
Karlovac	
Rezultati so taki, da se nikakor ne morejo zagovarjati. Samo dva hrvaška zavoda sta bila za dobo 12 )let aktivna, vsi ostali hrvaški zavodi pa so bili za 29,76 milijonov deficitni.
Ljubljanski urad je v tej dobi imel 21,72 milijona suficita.ki je sel za kritje deficitnih okrožnih uradov. Te številke govore dovolj jasno in se jim ne more ugovarjati.
Če pogledamo sedaj še nezgodno panogo, tedaj bomo videli še večje deficite (SUZOR je iz previdnosti ne vodi posebej, čeprav bi jo inoral).
Celotni deficiti samo hrvaških zavodov so dosegli do danes vsoto 65 milijonov. To breme nosijo suficitni zavodi, med katerimi je tudi ljubljanski okrožni urad.
Kaj bi se z vsemi temi milijoni v Sloveniji v korist zavarovanja naredilo, si lahko vsak sam misli. Rešitev je samo ena: da se čimprej decentralizira SUZOR.
Decentralizacija bo v korist tudi državi, ker bodo posamezne pokrajine skrbele za pravilno in vestno izvajanje delavskega zavarovanja in ne bodo zapravljale tjavendan denarja delodajalcev, oziroma delavskega, nazadnje pa tudi državnega denarja.
Opazovalec
Naše najvišje sodišče
Kako malo so brigajo tisti, ki so odgovorni, za našo naj višjo sodno stopnjo, o tem piše dr. Viktor Maček v »Večerniku«:
Dejstvo je namreč, da je šla ustanovitev vrhovnega sodišča v Ljubljani mimo naše javnosti skoraj neopaženo, da je bila zabelezena v dnevnem časopisju kot vsak drug reporterski dogodek in da tudi v slovenski javnosti ni zbudila tiste radosti, ki bi bila primerna zavesti in dejstvu, da sc je en del iz načela narodne samobitnosti Slovencev izvirajočih državnoupravnih političnih zahtev narodnega programa uresničil. Slovenci smo bili od nekdaj ponosni na hitrost, nepristnimost im strokovno višino našega sodstva. Sodnik je v naši družabni sredini tako na dciželi pa tudi v mestih od nekdaj užival največji ugled. Vrhovno sodišče je zato naravno že samo po sebi zvezano z dostojanstvom, tki zahteva še posebnega ozira in ki je utemeljeno v izjemnem in odličnem položaju sodstva med slovenskim narodom in v državnopravnem pomenu vrhovnega sodišča za Slovence.
Ako nam je ozir do tega dostojanstva zabranil hrupen in slovesen pozdrav in manifestacije clb prihodu vrhovnega sodišča v našo sredino, pa je bilo \ saj pričakovati, da bodo sredstva za nemoteno poslovanje vrhovnega sodišča čim skrbneje pripravljena in že vnaprej zagotovljena. Časa za to je bilo dovolj, saj se je ia preureditev pripravljala od sklenitve sporazuma dalje. Temu nasprotno pa je osupljiva resnica, da je naše vrhovno sodišče danes brez bistvenih sredstev za nemoteno poslovanje, ker zlasti še doslej nima v Ljubljani svojih prostorov, tako da se je moralo zateči pod gostoljubno streho Mestne hranilnice ljubljanske. Pozornost te ustanove je sicer i\ale vredna. S stališča dostojanstva naroda in samega vrhovnega sodišča pa je nevzdržno, da uživa vrhovno sodišče gostoljubje zavoda, ki znai prej ali slej pied njim nastopiti v svoji lastni pravdi kot. stranka. Naš slovenski človek mi zlepa tako zelo občutljiv za kako stvar, kakor za pravico in za hitro ter neodvisno sodno poslovanje. Ako se danes v eni večji sobi stiskajo vsi naši vrhovni sodniki s pisarno in postrež-nim osebjem vred in se morajo vrhu tega od časa do časa umikati še gospodarju prostora, potem je naravno, da ;1k> vrhovno sodstvo trpelo v svojem rednem poslovanju, 'laka. hiba ne more biti malenkostni spregled in napaka v upravnem aparatu, temveč je madež, ki kazi narodovo obličje in ki ga narod ne more trpeti.
Juarezove besede
V	Ljubljani smo imeli priliko, videti lep zgo-d o v i n stk i film »Juarez«. Preiti hočemo tu razmišljanje o času, v katerega se film vsebinsko bolj aili manj prilega, tudi nočemo razpravljati
o	umetniški kakovosti igralcev in splošni umetniški vrednosti tega filma. Pač pa nas v zvezi s tem filmom zanima vprašanje tolmačenja besedila v filmih, ki jih moramo gledati v naših kinematografih. Dobili smo že družbo, ki bo skušala kot izposojevalnica filmov preskrbeti tudi slovensko besedilo. Kar se tega tiče, še nismo neodvisni. Filmske izposojevalnice so namreč do-zdaj v lasti le nekaterih zagrebških in belgra jskih tvrdk in so v teh dveh mestih na razpolago za izdelavo domačega besedila tudi vse priprave, ki jih v Ljubljani še ni. Želeti bi zato bilo, da se v tem pogledu čimprej osamosvojimo, da ne bo filmsko pojasnjujoče besedilo le duhovno naša last, temveč tudi tehnično. Med besedilom in besedilom utegne večkrat biti razlika, celo bistvena razlika, zato bi prav želleli, da bi čimprej v' vseh filmih mogli doživeti spremljajoče besedilo. ki bi izšlo iz delavnic naših slovenskih ljudi. Seveda so z besedilom zvezaine posebne težave. Pa ne mislimo s tem samo gledalca, ki dotičnega jezika, v katerem govorijo filmski igralci, ne razume in mora zato s svojimi pogledi bolj slediti spodnjemu delu slike z napisom kot pa zgornjemu, ki kaže igralski izraz in fineso mimike. Nedvomno so zato prikrajšani v svojem užitku, v kolikor jih v to ne sili že samo neznanje tujega jezika. Besedilo utegne biti tudi pomankljivo, oziroma tu jezik lahko neke tenkosti izrazi mnogo bol je kot prost prevod, ki je poleg vsega še v hrvaškem jeziku. Povrhu še to: kdo se more zanesti, da je prevod tudi točen in popoln? Saj se nepazljivemu prevajalcu kaj hitro morejo izmuzniti kitke besede, ako ne zna dovolj vladati sebe, kar je po Jaurezovih besedah bistvo demokracije. Že samo iz tega razloga, če že ne tudi iz drugih, bi bilo po splošnem razvoju kinogledališč v Sloveniji želeti, da dobimo čimprej v vseh slovenskih filmih slovenske napise, slovensko besedilo. Ako bi prevajalci besedila v slovenski jezik ne bili docela zmožni svojega dela, bodo tembolj izpostavljeni upravičeni kijtiki iz neposredne bližine, kritiki, ki bo tudi mogla doseči, da se stvar izboljša, kar zdaj ni mogoče.
lik
g Prvovrstne hra-^ stove in bukove
PARKETE
dobavlja po najugodnejših pogojih
REMEC-Co
Kamnik =
dejanja, ki je celo JNS po volji, šele poitem, ko nima JNS nobene moči, to dokazuje pač tudi topoglavcu, da je samo za državo dobro, če nima JNS več ‘besede v njej.
Težko je podati boljši primer in dokaz škod-ljivoisti jugoslovenarstva za državo in njene narode, .kakor so ga prav ti, jugosloveni sami podali.
Le da manjka ob tem spoznanju, prave volje, izvajati vse nasledke. In zato bo ostalo jalovo, kakor sploh vse j i1 gosi o v en ar s k o delo.
Zaupanle, ki se ni odneslo
Ni še dolgo tega. kar je izšel pri nas v nekem dnevniku Članek o Finski, v katerem je nekdo slavil »splendid isolation« finske države, ki se more tam daleč na .severovzhodu, odmaknjena od prekipevajočega srednjeevropskega kotla, v miru in varnosti razvijati, ker je nihče ne ograža. Danes se nam ob misli na »krasno finsko osamljenost«, ki smo jo skandinavskimi in baltiškim deželam zlasti mi Slovenci iz določenih razlogov vroče zavidali, vzbuja samo spoznanje, kako relativno in nestalno je vse v političnem svetu. Spominjamo se tudi, da so Finci še pred nedavnim v svojem slepem zaupanju v moč in pokroviteljstvo gotove srednjeevropske velesile, ki je ves čas vlekla iz nožnice meč proti Rusiji, izdajali zemljevide, na katerih je bila zarisana kot finsko ozemlje vsa severna Rusija do Urala in z Leningradom vred. To »pofin jen.je« ruskih pokrajin bi se naj zgodilo po zmagoviti vojni srednjeevropske velesile proti Rusiji. Spominjamo se nadalje, kako zelo so se baltiške države, zlasti Finska, branile francosko-angleškega poroštva, v prctankovestni skrbi, da bi se ne zamerile svojemu srednjeevropskemu zaščitniku, ki so ga imele za edino realno zaščito proti Rusiji. Prod nedavnim pa smo brali, da »vodja« dotične velesile sploh ni hotel sprejeti finske delegacije ,ki ga je prišla opozarjat na ogroženi položaj svoje domovine in prosit za zaščito. Danes so simpatije dotične velesile na strani sovjetov.
V	teh dneh mali, simpatični finski narod z lastno krvjo plačuje svoje naivno zaupanje v liste, ki so ga prodali.
Mali zapiski
Ob razločni besedi slovenskih emigrantov.
»Istarski glas«, glasilo primorskih Slovanov, ima tudi posebno slovensko prilogo »Primorski glas . V' božični številki beremo (udi tele besede:
Duhovna osnova za celotno delo v naši emigraciji, politično, kulturno in gospodarsko, je in mora nujno turli za vse čase ostati zavest, vsesana v duše že iz domače zemlje, da smo predvsem in v vsem odkriti Slovenci, ker nas ta atribut kot glavni opravičuje v polnem za borbo in delo v obrambo našega ljudstva.
To so besede, ki bodo razveselile vse prave Slovence, kajti dejansko postavljajo visoko mejo med pravimi slovenskimi ljudmi, ki so se morali
izseliti iz slovenskega Primorja, n med raznimi jug os 1 o venair sik i mi zajedavci, ki so zbežali iz slovenske narodne bojne črte, pa. bi sedaj hoteli nas licih — na primerno udobnih položajih seveda! 'ako se je treba bojevati za naše narodne koristi.
Konec »savezovanja«
Zadnje čase -se preusmerja vse naše športno
kakor tudi drugo — življenje v smislu decen-
i	Tcili za olj e. Ustanavljajo se narodne slovenske, srbske in hrvaške športne organizacije in vrhovne zveze. Upamo, da pomeni to konec tistega neznosnega »savezovanja«, (namreč vseli mogočih »sa-vezov«, »savezntlt« sodnikov, »saveznth« okrožnic, »saveznih« skupščin), ki je zadnja leta strašilo do ogabnosti po slovenskem dnevnem časopisju, in da bo naša slovenska »zveza« prišla spet do prave veljave.
Znati je trebil
»Nova riječ« z dne 25. novembra lega leta po-,(Ja Je velik odstotek Belgrajčanov iz »bolj-sili rus« sploh prost vojaške obveznosti ali vsaj razglasen za »neborca« zaradi srčne napake, in da bi strog pregled dal naši državi kakili 100.000 vojakov.
Seveda — kdo pa naj bi se sicer brigal za centralizacijo linanc in za njihno »plodonosno.* upravo!
»Naši« filmi
V	bližnji prihodnosti namerava ogrska filmska industrija napraviti tri nove, in sicer ogrsko-srlbokrvaške filme. Igrali bi naj tudi jugoslovanski igralci. Snemanje se bo začelo baje že v mesecu januraju 1940.
Kdaj bomo dobili v Jugoslaviji svojo lastno filmsko industrijo, o kateri govorimo že d Vaj sef let? In kdaj bomo dobili mi Slovenci svojo? Film je dandanes en najvažnejših načinov uveljav-Ijanja v svetu, vsaj v kulturnem svetu, in to zlasti za male narode, ki se ne morejo uveljavljati z orožjem in nasiljem.
Hrvaški nacionalisti zu Nemčijo
Buda ko v »Narod«, glasilo hrvaških nacionalistov, piše dne 17. letošnjega novembra:
Hrvaški nacionalisti se odkrito vesele, da se ni posrečil načrt zoper preporodi tel j a Nemčije, ki je razen tega dvignil malega 'človeka, a v prvi vrsti kmeta in delavca in pokazal v dejanju, da mu ni socialno vprašanje samo na jeziku.......
Seveda Budak tudi zelo dvorni nad močjo in vojnimi izgledi Velike Britanije:
Velika Britanija tore) nikakor m v zavldncni položaju glede svoje oskrbe s petrolejem in bencinom v vojni.
Doslej smo sicer slišali, da vse drugod primanjkuje teh koristnih goriv. Hrvaški nacionalisti pa imajo menda posebno dobre zveze in vedo stvari, ki zanje drugi ne vedo. Še sam Julius Streicher komaj.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek. Ljubljana.
Železniško vprašanje
je postalo v naši državi zelo pereče, zlasti odkar je leta 1919. Jugoslavija prevzela vse na njenem teritoriju obstoječe železnice v svoj obrat.
Glede odškodnin za te železnice se je naša država najprej dogovorila z direkcijo Južne železnice na Dunaju, ki ji plačuje vsako leto zato določeni znesek za amortizacijo, in to določeno dobo.
Vse druge proge pa je država prevzela in jih obratuje še danes, ne da 'bi plačevala za nje obresti in vršila žrebanje zadolžnic, kakor je bilo to v prvotnem načrtu. Na ta način so postali lastniki teh zadolžnic popolnoma brezpravni.
Na pritisk zamejskih bank, nemške države in slednjič na spomenico domačih denarnih zavodov. Trgovskih zbornic in Zveze jugoslovanskih hranilnic in zadrug, da se po 20 letih vendar kedaj uredi to železniško vprašanje, je država leta 1938 odkupila Kranjske lokalne železnice in jih plačala po cenitvi. To je bil tedaj drugi primer v rešitvi tega vprašanja.
Sedaj je pa naša država sklenila pogodbo tudi z Nemčijo in podpisala dne 28. XI. 1939 zavezo za izplačilo 4% v letih 1895. in 1909. za vsoto 75 milijonov francoskih frankov, im 4l/2 % v letih 1902. in 1914. za 300 milijonov zlatili kron železnic, narejenih v Bosni-Hercegovini, ter se zavezala, da bo za zapadle obresti plačala na leto za to določeno vsoto.
Ker je pa teh zadolžnic obilo tudi v naši državi, ki se rabijo za kavcije in nalaganje denarja, je po 20 letih tudi že čas, da prične država domačinom, t. j. lastnim državljanom z izplačilom svojega dolga.
Po senžermenski mirovni pogodbi člen 204. in obč. drž. zak. § 1409., je ‘bila naša država vezana z aktivi priznati tudi pasiva in redno izplačevati po načrtu obresti in vršili žrebanje vsako leto, kakor je to delala vso dobo od leta 1902. do 1919. bivša Avstrija. Zato je sedaj kot dolžnica dolžna poravnati vsa dosedaj zamujena izplačila obresti i»akor vsak drug dolžnik brez vsakršnega odtegljaja.	F. Ž.
Jalovo spoznanje
Jugoslovenski »Narodni list« poroča o nekem zborovanju Hrvaške kmečke stranke v Iierceg-novem, ko so zborovalci vzklikali kralju in dr. Mačku, pa pravi, če bi se vsako zborovanje tako lepo končalo, da bi o njem obširno poročal.
Take opazke se zde kakor norčevanje, najmanj pa kot apel na nepresodnost ljudi. Kajti kako naj bi bili na primer sploh klicali kakršni koli hrvaški zborovalci, ko so pa pod vladavino JNS bili prepovedani vsi shodi pravih hrvaških ljudi? In kako naj bi bili še povrh pozdravljali dr. Mačka, ki je bil za časa jugoslovenske nacionalne vladavine sploh v ječi, in ko so ljudje, ki jih predstavlja »Narodni list«, sploh takoj prijeli in kaznovali vsakogar, ki bi se bil upal javno odobravati. Mačkovo delo?
A da niti ne vidijo, da je moglo priti do
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Za zgled kratek primer, kaj je včasi potrebno, da se dožene resnica. Na prvaka Sovjetske zveze je nenehno prežala nevarnost, da postane žrtev svojih nasprotnikov. Da zmanjšajo nevarnost, so poiskali mož, njemu popolnoma podobnih. Našli so jih devet. Odslej je vozilo v Kremelj desetero avtomobilov, v njih možje, do dlake podobni drug drugemu. Prežunom je omahnila 'roka: Kaj — namesto enega jih je sedaj deset?! Brž pot pod noge, le enega so prijeli. Pojesti je moral bombo, ki jo je imel pri sebi, da se prepričajo o njenem učinku. Kemična analiza izločka je dognala — justni krof. — A to še ni vse. Podobnost mož je >ila tolikšna, da je spravila ves Kremelj v zadrego. Še možje sami so prišli v dvom glede svojih oseb. Sleherni se je imel za pravega. Da dožene j o resnico, pokličejo na pomoč Jefreinova Vasilija Vasiljeviča, častitljivega puščavnika, s častitljivo plešo. Starček pogleda v knjigo s čudnimi znamenji, pomiga z ušesi, pomrda s šibo in reče: »Postavite jih v vrsto, zavežite jim oči! Rečeno, storjeno, Sam stopi nazaj, potegne iz žepa top in ustreli.. »Preglejte njihova sedala,« reče. In glej čudo: samo eden je imel suhe hlače; ta je bil pravi. Časnikarji pa, ki vedno vihajo tam okoli, so slišali strel; brzojav je raznesel v svet novico: Stalin devetkrat ustreljen...
Podobno se dogaja tudi drugod tako pogosto, da tega še opazimo ne. Gospodje Reuter. Havas. Kljuke c in drugi nas seznanjajo le z najbolj kričečimi primeri, da smo poučeni vsaj za silo.
Domače dogodke lahko opazujemo sami. pa ni treba pisati o njih. la ko na primer vidimo sleherni dan, kako se obtoženci delajo neumne, izvedenci pa dokazujejo zoper njihno voljo, da so pametni. Človek še neumen ne more biti, tudi ee bi hotel; kar za ušesa ga vlečejo k pameti. Neumne oproščajo, pametne obsojajo, zaradi neumnosti seveda. Zato toliko butastih modrijanov.
Dogaja se tudi narobe: da se kandidat dela
učenega, strokovnjaki pa izjavijo, da je nevecl-než. Zgodi se seveda tudi, da razglase nevedneža za učenjaka; a to so le izjeme, ki potrjujejo pravilo. Sicer je pa tudi za to pregovor, ki pravi: Butelj ima več sreče ko pameti. Zadnjič je zadel v loteriji glavni dobitek notoričen butec. Sedaj se nni odkrivajo še tisti, ki so ga imeli za butlja.
Rimskih senatorjev ni nihče izpraševal po pameti — zadostovala je že sama pleša. Nazadnje je bila; potrebna še polna mošnja. Pred to so. se pripogibali že tedaj. Bodimo vredni nasledniki svojih prednikov, .spoštujmo njiline šege in navade.
Današnjim kandidatom tudi nii treba nikak-Šnega dokaza. Izprašane bodo morale biti le ženske, če bodo hotele izvrševati volilno obrt. Babice tudi izprašujejo. Babištvo in volitve so namreč obrt. Zri volitvah se kupuje in prodaja zaupanje.
Župančičeva pitijska izjava je sprožila vrsto še drugih vprašanj. Najprej me ima lirbec, kako je /. mojo ženo. Če bodo drugim priznali volilno pravico, njej pa ne, bom vedel, da ni pametna. Razlog za ločitev zakona. Vsi možje z nepamet-nimi ženami se bomo ločili. Sklicevali se bomo na Župančiča.
Pred tridesetimi leti je Župančič zapel »Kovaško . Zapel jo je za praznik razdedenih in ponižanih. za prvi maj. rudi za delovne žene jo je zapel. Obljubil je peli in kovati, dokler »ne pride čas, ko sine da, dan vstane, plane kladivar silni iz nas!
Zato bomo mi kovači kovali, trdo kovali, tenko poslušali, tla ne bo med nami nespoznan, ko pride čas. ko sine .dan,
da vstane, plane, kladivar silni iz nas!
Kovač prisluhne, težko trkanje ga je zbudilo i/. sladkega dremeža. Vrata se odpro, sobo napolni čela mož. Neki stp^^fiSr^ej. držeč v roki polo papirja in začne/\
»Prišli smo, i/j KotVač, črtici rudarji iz Idrije, iz Trbovelj — i^z plavžev gorenjskih, iz Kaplje in Borovelj — od' Nabrežine bele kamenarji —
devinski opal j eni ri barji — polnagi mosačii iz luke tržaške — četa, ko da kiparju ušli smo izpod dleta — in sključeni tkalci od stativ, stroj ar jii — smrdljivi, zaviti v čresla ostri duh — pa mlinarji, ki ti meIjemo kruli — zidarji iz Retne, mizarji šentviški, Solkanci — drvarji iz šum šoto vozeči Ižanci — in mož, ki orje in seje, nad rodno se grudo poti — in štajerski viničar, ki ii vince medi — pa s svincem v pljučih, z očmi gasnečinn števec' — v vrtinec mirno z roči savinjski plovec Vipavec brbljavi, zamišljeni, briški kolon — vsi, ki poznamo vtiske zapestnic — spon. pa tudii zavezniki daljnih modrih bluz, brodarji v bodočnost, tihi. sinovi Muz...
Lenko smo poslušali, Kovač, kdaj pride čas. kdaj sine dan, da stopimo na plan. Prišel je, oj Kovač, tisti dan, pa smo se oglasili, da se nann pridružiš; prej pa podpiši, kar si nekoč pel.»
»Res je napolnil sobo čuden duh, pa tudi poznani vas ne več vseh,« začne Kovač zmedeno. »Dolgo je že .od tiste pesmi, skoraj sem bil že pozabil nanjo. Sicer pa, kaj ne vidite, da ležim? Truden sem, roke so mi otekle od kovanja, da še s prsti ne morem ganiti. Pa drugič, gospodje: saj boste še prišli mimo ...«
Pa planil je tudi že Kovač, o, pa še kako je planil! Kar v copatah je planil, pa lop z muhal-nieo. Nad muho vendar ne bo hodil s kladivom. Te sitnice so res vsiljive, cla človeka, še spati ne dado ...
Ivan Cankar je dejal nekoč: »Župančiča ne bo nikdar zadel noben kameri, vedno se bo prej umaknil za vogal.« Cankar je sicer vedno zadel pravo, tu se je pa. zmotil. Tedaj namreč še ni biilo pušk, ki bi streljale okoli ogla. Listi pa že pišejo, in če že ne pišejo, pa bodo — na prvih straneh bodo pisali, in z najdebelejšimi črkami-da jih Finci že imajo.. Če pa ne bodo pisali, ootfj^ zvedeli tudi tako; saj Finska ni daleč, celo. bli®JL nam. je od Hrvaške in naših potreb. Via je U'1" tudi neki Kolander, že vemo; mogoče je kaj. v sorodu z Župančičevem Kovačem; s C ankarjev im Klandrom nit. Ta je bil drugačen junak.
(Dalje prihodnjič-)