Šege po Slovenskem.
Kader proso manejo v Savinski dolini na Štajerskem, se mnoge šege imajo, ktere so menda tudi še oatanjki malikovavskih časov naših sprednikov.
Ko se noč naredi, pridejo od sosedov mladi možki in ženske k enemu gospodarja ter začnejo proso man-cati. Ko je delo že skoro dokončano in le prosnico še iztresajo, počnejo iz parne po šemssto oblečeni možki s popačenim govorom po gospodarju vprašavati. Ko se jim al gospodar, ali namesto njega vižarnik tega dela oglasi, ga prijazno pozdravijo in prašajo: al bi hotel kaj živine, ki je proso izmamala, jim prodati, in scer jalovke bi Qar raji kupili ? — Na to se začne dolga barantija, smešna pa tudi zasegljiva. Ko si jaiovko (eno žensko) ^ber6 in se za njo pogodijo, zvežejo nekaj snopov pro-eenice močno v skop, na tistega se vsede možki, ki je oblečen kot Kurent, roge na glavi, in kožuh narobe, vkrotiti dolgo rogljato palico. Dva enako šemasto oblečena kupleno jaiovko vzameta v sredo, in trije vštric vlačijo Kurenta na škopu sedejočega od kota do kota po skednji (poda) in pravijo, da za proso orjejo. Za njimi se proso v kote pometa, slama preč spravlja, in kadar je že dosti prostora, Kurent s kupljeno keršenco zapleše naj poprej, druge šcme. za njim, in spet pravijo, da za proso orjejo ali brazde delajo. Neketri gospodarji še včasi clo pijače tim oračem dajo, in prazno vero imajo: da, kakor na pustni dan za dober plod repe, se mora pri mancanju plesati za obilinj pridelk prosa v prihodnjem letu.                                                          H—k.
—   291    —