Ko prestopimo prag Vse-stvar-ja, smo priča povsem drugačnemu svetu, kot smo ga vajeni. Ta novi svet, ki igrivo pogleduje proti nam, namreč ni neka že ničkolikokrat videna projekcija dejanskosti, temveč čisto prava pesniška palača, ki še najbolj spominja na muzej voščenih lutk. Z eno manjšo razliko; najnovejša pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc pred bralca ne postavlja lutk, ki bi bile ukrojene po človeški podobi, temveč bolj in manj dotrajane predmete, čeravno imajo oboji to nezanemarljivo lastnost, da jih je ustvaril človek. Še več, najrazličnejši predmeti se iz naročja šestindvajsetih pesmi (Ura, Slika, Skodelica, Knjiga, Klobuk, Škornji itd.) strumno stegujejo k človeku (bralcu) in s precejšnjo mero angažirane ironije naslavljajo te- ga “nadležneža”, ki jim je sicer dodelil podobo in namen, vendar jim ni dovo lil, da bi bili to, kar sami hočejo, zaradi česar ostajajo čisto vsakdanji človeški artefakti. Tukaj recimo najdemo veliko sliko, ki “skriva prikrito lepo to stvari”, lično kavno skodelico, katere “baročna podoba kipi”, zgara- ni stol, ki je “ultimativni predmet sedenja”, počrnelo žlico, ki je “družba in služba za čaj in klepet”, ter mnoge druge stvari, ki same po sebi običajno niso nič posebnega. Zato je še toliko bolj pomenljivo in dobrodošlo, da jih pričujoča pesniška zbirka imenuje za svojega glavnega igralca, funkcijo katerega omenjene stvari (seveda ob izdatni pesničini pomoči) opravljajo brez najmanjše zadrege in s širokim nasmeškom. Martina Potisk Bina Štampe Žmavc: Vse-stvar-je. Maribor: Založba Pivec, 2017. 1330 Sodobnost 2017 Sprehodi po knjižnem trgu Ker so predmeti že od nekdaj brez lastne volje in kot taki za zmeraj obsojeni na svojo obliko, se zastavlja vprašanje, kako vendar jih je pesnica pripravila do tega, da “pripovedujejo” o svoji lastni usodi. Kajti oguljeni, umazani in postarani predmeti seveda ne znajo govoriti, še manj, zlogi, besede, povedi in druge lingvistične pritikline so jim španska vas. Toda eno je gotovo: četudi se “goli” predmeti ne spoznajo na človeško govorico, še ni nujno, da morajo na veke vekov ostati človekovi molčeči služabniki, kje pa, stvari iz Vse-stvar-ja, na primer, ki so se naveličale “biti uslužje tonzuri pobriti”, odločno vzamejo stvari v svoje roke. Že res, da se na vse pretege rogajo takšni ( jezikovni) artikulaciji, ki bi bila umljiva človeku, zato pa nam dajejo v branje svoje zgodbe, ki so sicer zmeraj, kakor omenja uvodna in v idejnem smislu tudi glavna pesem Stvari, čisto blizu nas, in to je – “v e-senci besed”. Zdi se, da najrazličnejši predmeti, s katerimi človek barva svoj življenjski prostor, zares zaživijo šele takrat, ko se znajdejo sredi drugega okolja (kon- teksta); šele takrat, ko so osvetljeni s še nikoli videno lučjo, tako ali drugače spregovorijo. Toda novo okolje samo seveda ni dovolj, da bi z gotovostjo trdili, da je bilo omejenim predmetom usojeno tudi (novo) življenje. Kajti stvari morajo najprej najti svojega “drugega”, ki jih je zmožen in voljan odrešiti njihove siceršnje neslišnosti in samoumevnosti. Ni treba posebej poudarjati, da se s plaščem dotičnega “drugega”, presnavljalca ne samo stvari kot takih, temveč predvsem njihovih namenov in pomenov, v Vse- stvar-ju mojstrsko ogrinja pesničin subtilni in empatični glas oziroma, bolje rečeno, njen intelekt, ki se izvija iz tišine in se vanjo enako vdano razblinja. Nič čudnega, saj je “govorica” predmetov s človeškega gledišča od nekdaj govorica tišine, ki je nemi čas in nežive predmete postavlja v živi stik z obiskovalcem Vsestvarja. Že naslov Vsestvarje oziroma Vse-stvar-je, če ne razvežemo vezajev, zgovorno razglaša: vse je stvar! Tukaj rabljeni zaimek “vse” seveda nima enakega pomena kot “vsakdo”, zaradi česar se morda zazdi, da omenjena sentenca človeku na srečo (ali pa na žalost) prizanaša, a je v resnici ravno obratno; človek si najrazličnejše predmete od nekdaj prisvaja, med drugim tudi zato, da z njimi obeležuje in utrjuje lastno identiteto. Toda ni zane- marljivo, da materialna kultura, kot razlaga njen najvidnejši strokovnjak Daniel Miller (Material Culture and Mass Consumption, 1987), za razliko od človeškega “stroja” ne ustvarja (vsaj ne nalašč) iluzij, prevar in zago- netk, kar z drugimi besedami pomeni, da ne laže. In res je, da si stvari iz Vse-stvar-ja ničesar ne izmišljujejo, temveč svojemu človeškemu lastniku (bralcu) odkrito in brez oklevanja razkrivajo, kaj jih teži. Tako recimo Sodobnost 2017 1331 Bina Štampe Žmavc: Vse-stvar-je Sprehodi po knjižnem trgu izvemo, da bi štirioglata miza rada kot kaka mična markiza jedla z mize. Tudi visoka omara noče več noč in dan gledati proti stropu, raje bi bila ljubka komoda v salonu kakega gospoda. Celo kavna skodelica bi rajši pliv- kala čaj. To, k čemur stremijo že vsi predmeti pred in za njo, le da tega ne izstrelijo tako naravnost, pa si najbolj želi jeklena puška, in sicer – “čutiti, kako se z dušo živi”. Kaže, da jim takšno življenje že skraja podarja pesnica sama, ko njihovim oblikam in barvam z neverjetno nežnostjo posoja svojo besedo, da omenjeni predmeti skoznjo spregledajo in si s  tem ukrojijo (drugačno) zavest. Toda niso zgolj besede tiste, kajti samo dve pesmi (Puška, Urna) sta prvoosebno stavljeni, njihovo melodično zvenenje je tisto, na ozadju katerega se rojeva volja mnogoterih predmetov, ko drug za drugim ugotavljajo, da je človekovo ravnanje z njimi vse prej kot zgledno. Ker stvari soustvarjajo človekov življenjski prostor, ni nobenega dvoma, da je človekova družbenost bolj ali manj nezmožna obstajati zunaj mate- rialnega sveta. Z drugimi besedami: v  svetu, kjer ne bi bilo materialne kulture, se pravi predmetov, človek ne bi mogel biti niti črka na papirju. Toda za človeka je že od nekdaj najpomembnejše ugodje, ki mu ga nudijo predmeti, zaradi česar samovoljno pozablja na njihovo bistvo, ki je sicer (kakor vsako drugo) njegovim očem nevidno. Bržčas iz tega razloga pes- nica še posebej pretanjeno prevprašuje prastaro spoznanje, češ da stvari postajajo naš (človeški) svet šele tedaj, ko se človeški razum okoristi z nji- mi in jih uvaja v lastne predstave; Vse-stvar-je namreč predmetov še zdaleč ne oživlja izključno s pomočjo razuma, temveč predvsem skozi prizmo za-umnega (pesniškega) zrenja v bistvo stvari. Že res, da pričujoče pesmi skrajno ostroumno osvetljujejo posamezne predmete in njihove namembnosti, kot jih je “uzakonila” človeška civili- zacija, vendar ni mogoče prezreti, da se Vse-stvar-je v največji meri osre- dinja na prvobitno (pravo) stanje stvari. In s tem na čas pred neizbrisljivo kakofonijo človeštva, do katere je med drugim prišlo po zaslugi izjave “mislim, torej sem”, ki je človekovo (samo)zavedanje za vekomaj razdelila na subjektiviteto in objektiviteto, da je človeški svet postajal čedalje bolj razglašen in neurejen, do neke mere primerljiv niču. Ni čudno, da pesnica svojo najnovejšo zbirko postavlja na temelje starodavnega, a bolj ali manj edinega univerzalnega reda, ki zajema svet, življenje, človeka in družbo ter kot tak deluje v skladu s taoističnimi načeli, ki učijo, da zlasti človekovo nedelovanje oziroma nevmešavanje vodi do vesoljne harmonije. Ta sicer v vseh živih in neživih bitjih bdi na način neuničljive sile, imenovane “tao”, ki označuje vračanje k začetku (samemu sebi) in je zatorej tudi pot, po kateri stvari iz Vse-stvar-ja potujejo nazaj v svet materialnih manifestacij, 1332 Sodobnost 2017 Sprehodi po knjižnem trgu Bina Štampe Žmavc: Vse-stvar-je na kar namiguje že moto k pričujoči zbirki (“Jaz sem tao, / je rekel stol / in sedel.”). Le da imajo omenjene stvari od zdaj dovolj časa in poguma tudi za (samo)kritični dialog s svojim demiurgom – človekom. Kakor koli, obronki reda iz Vse-stvar-ja nadalje prepričljivo segajo na formalno raven pričujočih pesmi, ki siceršnji kaos, izvirajoč iz dejstva, da se stvari postavljajo (pa četudi molče) človeku po robu, že skraja urejuje in osmišlja s svojo neverjetno zbranostjo. To do izraza prihaja predvsem na ozadju bolj ali manj enakega števila zlogov v posameznih verzih, kar v pove zavi z rimanimi zaključki in načelnim nizanjem štirivrstičnic ustvar- ja izjemno polnokrvno pesniško intonacijo. K temu ne nazadnje pripo- morejo igrivi neologizmi, ostroumna poosebljenja in nič manj učinkovita besedna slikanja; zlasti slednja običajno “govorijo” s pozicije izbranega predmeta, pri čemer ne samo da razkrivajo, kako “slavolok loka slavo” ali škornji “škornjajo”, temveč dodatno poglabljajo (navidezni) občutek narobe sveta, kakor tukajle: “Nekje v  nartu sanj pa čeveljc steklen, / iz prosojnih muranskih skrivnosti, / stopaje po mavrici neobtežen, / bi svetu razvezal vezalke norosti.” Kot rečeno, zbirka Vse-stvar-je “svojih” stvari ne ločuje od materialnih manifestacij, ampak jih osvetljuje z  izvirnejšega, četudi nekoliko manj arbitrarnega in funkcionalnega gledišča. Vse-stvar-je namreč bolj ali manj obrabljenim stvarem odmerja nove ideje in usode, zaradi česar se uresni- čuje z enako mero premetene porogljivosti, kot jo recimo ima umetnost poparta; še posebej medmedijsko deluje dialogiziranje pesničine bese- de s fotografskimi projekcijami najrazličnejših “artefaktov” iz človekove materialne kulture, kot so med drugim živobarvna skodelica, starinsko ogledalo, pogrnjena miza. Toda ker stvari iz Vsestvarja ne zanemarijo svo- je pomenskosti, četudi je razkol med označevalci in označenci vse večji, postaja jasno, da pred bralca ni postavljeno obzorje reizma, temveč “zgolj” oživljanje skritega bistva stvari, ki izvira od tam, kjer domuje poosebljena lepota. Sodobnost 2017 1333 Bina Štampe Žmavc: Vse-stvar-je Sprehodi po knjižnem trgu