Raziskovalna dejavnost v teoriji   in v praksi
Kdo bo prvi pretolkel led?
Smernice, ki smo jih sprejeli za prihod-nje srednjeročno plansko obdobje, terjajo, da dvignemo kvalheto svojega dela. Nobe-nega dvoma ni, da je ta cilj dosegljiv le prek vključitve novega znanja v naše delo. Samo z novlm znanjem bomo lahko delali bolje, to je kvalitetneje, ceneje in — uspešneje.
Gospodarnost poslovanja dovoljuje le "več-jim dedovmim organizaoijam, da med svoje sodelavce vključijo znanstvenike in tako z lastno raziskovalno razvojno službo rešujejo vsa znanstvena vprašanja, ki se pojavljajo y razvojniih prizadeivanjih delovne organizaci-je. S tem ni rečeno, da gospodarsko šibkejše delovne organizacije lahko žive brez inovira-nja svojega de?a. Sodobiii gospodarski toko-vi ne dovoljujejo izjem. Kdor prezira novo znanje in svoje tehnolpgije sproti ne prila-gaja sodobnim razvojnim smerem, tega kon-kurenca — domača ali tuja — odpiše.
Da to ne bi doletelo delovnih organizacij brez lastnih znanstvenih delaveev, je v naši stvarnosti tudi njim odprta široka pot do novega znanja: sodelcrvanje z znanstvenimi ustanovami izven njihovih delovnih organi-zacij.
Ža proizvodne delovne organizacije v naši občini so značilne mnogoštevilne povezave z znanstvenimi ustanovami. Žal bi večino teh povezav lahko označili kot kratkotrajne sti-ke, ki rešujejo drobna strokovna vprašanja. Poslovna partnerja se poslavita, 'kakor hitro sta zadostila pogodbeni obveznostd. Izvajalec pozabi na težave uporabnika, uporabnik me-ni, da mu znanstveni sodelavec ne more več koristiti.
Tudi y tistih primerih, ko so odnosi med uporabnikom in dzvajalcem dolgotrajnejši, le-ti slone na ikupoprodajni pogodbi. Potreb-no  k-valiteto  znanstvenoraziskovalnega  dela
pa je pogodbeno težko ali celo nemogoče o-predeliti, ker je to deto povezano s preveli-kim tveganjem, ali bo privedlo v pogodbe-nem roku do zadovoljivega rezultata ali ne. Zato kuipoprodajna pogodba znanstvenih iz-vajalcev v ničemer ne veže, da bi v delo vložili s-voje najboljše sHe, niti jih k temu ne stimulira. Zmaga navadno praktičen vi-dik, ki sicer pripelje do nekega rezultata, ka-teremu po pogodbenih določilih ni mogoče oporekala in ga je torej treba plačati, čeprav še daleč ne pomeni najboljše mpžne rešitve. Tu imajo svoje korenkie pogosti očitki upo-rabnikov, češ da znainstvenj!kov ne zanimajo njihove težave in interesi in da stvar rešu-jejo ,!e na pal...
Ti pogodbeni odnosi rned uporabniki in izvajalci, občasni ali itrajni, so sicer bolje kot nič, veaidar v naših prizadevanjih po namera-vanem prodoru iz kvantitete v kvaliteto ne pomenijo mnogo. Kupoprodajni pogodbeni odnosi ne morejo prreesti združenega dela do zaželenega cilja, to je polne •vključitve so-dobnih znanstvenih dosežkov v delo.
Znanstvene izvajalce je treba učinkoviteje pritegniti v reševanje razvojinih -viprašanj na-ših delovnih organizacij. Treba jih je nagra-diti za uspele rešdtve, »ipenalizirati« za neza-dovoljive rezultate. Svobodna menjava dela z znanstvenimi ustanovami pora zato teme-ljiti na trajnih dohodkcmiih odnosih med uporabnikom znanosti in izvajalcem. Znan-stvenik mora zaživeti z združenim delom, privaditi se mora na industrijski zrak in po-stati trajen sodelavec pri planiranju in ure-sničevanju razvoja združenega dela. Drobni in občasni, niti pogodbeni trajni odnosi, več ne zadovoljujejo.
Debel in trd led zastarelih družbenoeko-nomskih odnosov v raziskovalni dejavnosti ovira pot do samoupravnega sporazumeva-nja o dohodkovnih povezavah z znanstveni-mi ustanovami. Kdo ga bo prvi pretol'kel?
L.Šolc