Zahaf f€ morska voda slana? (Pravljica) (Konec) Kapetan je naposled izvedel za stvar. Nekega večera je poklical dečka v svo jo kabino in mu rekel: »Stopi k svojemu mlinčku in mu naroči, naj mi aamelje pečene piščance.« Deček je ubogal. Kmalu je prinesel kapetanu poln krožnik sveže pečenih piščancev. S tem pa hu- dobni kapetan ni bil zadovoljen. Dečka je tepel tako dolgo, dokler mu ni prinesel mlinčka in ga poučil, kako mora z njim postopati. Kapetan se je zaprl v kabino in si je dal namleti toliko denarja in jedil, da je lahko napolnil veliko vrečo. Medtem je zunaj zadivjala strašna burja. Valovi so pljuskali preko ladje. Mornarji so hitro spustili rešilne čolne v vodo in so odpluli proč od ladje. Deček je nenadoma zaklical: »Kapetan je še na ladji!« Klicali so ga, a on ni odgovoril. Sedel je v kabini. Poleg sebe je imel kup denarja, pred seboj na mizi pa polno dobrih jedil. Naenkrat je opazil, da nima soli. Rekel je: »Mlinček, mlinček, melji, melji, belo sol mi brž namelji!« Mlinček je začel mleti belo sol. Ko je bila solnica polna, je ukazal kapetan: »Dosti je, dosti!« Mlinček pa je mlel naprej. Kapetan je bil pozabil, kaj je treba reči, da se mlinček ustavi. Kričal je in kričal, toda soli je bilo čimdalje več. Vzel je kladivo in razbil mlinček na drobne kose. A zastonj. Iz vsakega kosa je nastal cel mlinček in vsi so mleli belo sol. Ladja se je napolnila s soljo, pretežka je postala in se je potopila z mlinčki in kapetanom vred. Mornarji so se rešili. Deček se je vrnil k babici in ji vse povedal. Ona je odvrnila: »Aha, zato je zdaj morska voda slana. Na morskem dnu stoje vsi tisti mlinčki in meljejo noč in dan belo sol.«