RUDJER  BOSKOVIC IN  SODOBNIKI* Ob 250-letEici njegovega rojstva
A Ima  Sodnik-Zupanec
Znano je stališče nekaterih fizikov in filozofov do Boškovicevega dela (Priestley, Robison, Lalande, Chlairaut, Davy, Faraday, Ampere idr.), namen našega razpravljanja je, da pokaže vpliv njegove prirodne filozofije pri sodobnikih, in sicer v tistih spisih, ki so nastali v zvezi z Bo-škovičevim bivanjem na Dunaju (1757/58) in v Nemčiji (1761). Ti spisi so za nas zanimivi tudi zavoljo tega, ker dobimo v naših knjižnicah gradivo, ki gre v to smer in je v inozemstvu še nepoznano.
V drugi polovici 18. stoletja se je pojavila številna in obsežna literatura iz območja prirodne filozofije, matematike, fizike in astronomije, zgrajena na osnovah Boškovicevega dela iz leta 1758. Theoria philo-sophiae naturalis, redacta ad unicam legem virium in natura exisientium (Teorija prirodne filozofije, spravljena na en sam zakon sil, obstoječih v prirodi). Avtorji teh spisov se predstavijo kot »recentiores«, se pravi kot zastopniki novejše, nove znanosti, moderne filozofije in mislijo s tem na Descartesa, Lockea, Leibniza, predvsem na Nevvtona in Boškovica. Visoko ga cenijo, nadrobno razvijajo njegov nauk, razlagajo ga, prikazujejo prednosti njegovega sistema pred drugimi tedaj aktualnimi sistemi. To so Boškovičevi somišljeniki, ki so se znanstveno šolali ob njegovih delih, lahko bi tudi rekli: Boškoviceva šola v drugi polovici 18. stoletja. V teh delih dobimo marsikaj, kar pripada preteklosti, sholastični tradiciji, vendar to ne zadene bistva te literature. Značilno je že, da se pisci zanimajo predvsem za prirodno filozofijo, za fiziko in matematiko, ne za logiko in metafiziko. Problemi in nauki, s katerimi se je sholastična filozofija izredno nadrobno ukvarjala, so tu komaj omenjeni ali sploh ne.
* Razprava je bila napisana lansko, jubilejno leto in jo iz tehničnih razlogov objavljamo z majhno zamudo. — Op. ured.
23
Mnogo važnejša je pripravljenost avtorjev, da sprejmejo izsledke New-tona in zlasti Boškoviča. Po tej poti so namreč prišli do novega pojma o prirodi. Vidna je seveda razdalja med Boškovicem in njegovimi pristaši: medtem ko je Boškovič v vsakem svojem delu originalen mislec, velik teoretik in eksperimentator, imajo spisi njegovih somišljenikov vse bolj didaktičen značaj, napisani so bili za višji univerzitetni študij (ad usum auditorum philosophiae, pro nova elucubratione, in subsidium auditorum Ud.); dela so večidel kompendiji sodobne znanosti, kjer predstavljata sodobno znanost prav Newton in Boškovič. So to avtorji, ki jih literatura včasih imenuje, njih dela pa, kolikor mi je znano, še niso bila globlje raziskana in prikazana.
K. Scherffer: InstUutiones Physicae, Viennae 1752, InstUutiones Metaphysicae, 1754, Institutionum analyticaruTn P ar s I, II, 1772, Insti-tutionum mechanicarum Pars I, II, 1770—1773, napisal je tudi več specialnih razprav iz območja fizike, n. pr. Theoria micrometri objectivi a R. Boscovich concinnata, 1757; Scherffer je prevedel tudi Boškovičevo razpravo o teleskopih, nanj je naslovljeno pismo De centro oscilaiionis v Boškovičevi Teoriji prirodne filozofije.
S. Storchenau, Institutionum Metaphysicarum libri IV, Viennae 1769.
N. Alber, Cogitationes philosophicae de immediato corporum con-tactu theoriam J. R. Boscovichi respicientes, Viennae 1782.
L. Biwald, Institutiones Physicae, Graeci 1766, Physica generalis, 1767, Physica particularis, 1768, Animadversiones in Extractum et Crisin Censoris Berolinensis circa Systema Boscovich, Graeci 1775; Biwald je izdal tudi Boškovičevo Theoria philosophiae naturalis cum Catalogo operum ejus ad annum 1765.
A. Zeplichal, Entrvurf der Boscoroichschen Naturlehre, Breslau 1769. N. Burkhauser, Theoria corporis naturalis principiis Boscovichi con-formata, Wirceburgi 1770.
P. Mako, Compendiaria Metaphysicae institutio, Viennae 1762, Compendiaria Physicae institutio, Budae 1762, Compendiaria Matheseos institutio, 1764, in več razprav o fizikalnih vprašanjih.
J. B. Horvath, Elementa Matheseos, Tyrnaviae 1773, Physica generalis, 1770, 1775, Physica particularis, 1772, Institutiones physicae generalis et particularis, Torino 1780.
Mnogo navedenih del je bilo natisnjenih v več izdajah. Večkrat je tu poudarjeno, da izražajo spisi vseskozi principe, posebnosti Boškovi-ceve prirodne filozofije; k tej ugotovitvi pripomnim, da ne velja za vsa dela v enaki meri, zakaj v nekaterih tekstih dobimo tudi misli Chr. Wolfa, zlasti pri Storchenauu in Burkhauseru.
24
Uspeh Boškovičevih somišljenikov je bil, da so seznanili širši krog izobražencev z njegovimi izsedki, da je rastlo zanimanje za prirodno filozofijo in prirodne vede, dosegli so celo, da je bil Boškovičev sistem sprejet v študijski program univerz. Mišljenje so tu predvsem univerze v Avstriji in v Nemčiji, kjer so javno o njem predavali (in praecipuis academiis puhlice praelegUur, traditur); s tem so znatno dvignili raven tedanjega univerzitetnega študija.
V naših knjižnicah dobimo gradivo, ki spada v skupino navedenih publikacij (Ljubljana, Škof ja Loka, Zagreb, Zadar itd.). Potrebno bi bilo, da se to gradivo sistematično izpopolni in uredi, preišče. Navedem le nekaj primerov te sekundarne literature k Boškoviču, in sicer spise nekaterih slovenskih avtorjev:
A. Ambschel, Dissertatio de aquae aliorumque nonnulorum fluidorum elasticitate, Labaci 1778, Dissertatio de centro graoitatis in subsidium suorum discipulorum conscripta, Labaci 1779; Dissertatio de motu, Labaci 1780, Anfangsgriinde der allgemeinen auf Erscheinungen und Ver-suche gebauten Naturlehre I.—77., Wien 1791—1793, Elementa Matheseos, Vindobonae 1807—1810, Elementa physicae e phaenomenis et experi-mentis deductae, Vindobonae 1807.
Tentamen philosophicum, Labaci  1775.
Assertiones ex universa Phijsica et Mathesi elementari, Labaci 1779.
Institutiones Metaphjjsicae, anonimni rokopisi iz druge polovice 18. stoletja (NUK v Ljubljani).
Ambrosii Redescini de Haidovio O. C. Instituiio.ies universae Philo-sophiae Recentioris usibus discipulorum accomodatae, Zagreb 1778 (rokopis Kapucinske biblioteke v Škofji Loki).
F. S. Karpe, Darstellung der Philosophie ohne Beinamen in einem Lehrbegriff als Leitfaden bei der Anleitung zum liberalen Philosophieren, Wien 1802/3, Institutiones philosophiae dogmaticae, Viennae 1804
Navedena dela so tipični primeri naše ob Boškoviču orientirane literature. Nekaj podatkov o piscih in spisih:
A. Ambschel, r. 1749, v Cerknici, deloval je kot profesor matematike in fizike na ljubljanskem liceju (1773—1785), ki je imel značaj fakultete; bil je član akademije operosov, deloval je nadalje na dunajski univerzi (1785—1804); umrl v Bratislavi leta 1821. V svojih razpravah se sklicuje na Boškovičevo Teorijo prirodne filozofije, njegove izsledke imenuje praeclara inventa ex physica, zlasti krivuljo sil, ki jo smatra kot osnovo za pravilno tolmačenje prirodnih pojavov.
Tentamen philosophicum (1775) daje pregled izpitov, kakor so jih polagali dijaki ljubljanskega liceja. Ta spis nas seznanja s študijsko in
25
izpitno snovjo zavoda in potrjuje močan vpliv Boškovica pri problemih filozofije, fizike in matematike.
V publikaciji Assertiones (1779) dobimo zopet potrdilo, da so na ljubljanskem liceju obravnavali izsledke Newtona, predvsem Boškavi-cevo teorijo teles, teorijo sil in ponazoritev v smislu slovite linije sil.
Podobno velja za anonimni rokopis InstUutiones Metaphi/sicae: Spis vsebuje ontologijo, kozmologijo, psihologijo in naravno teologijo. Ker niso ohranjena izvajanja iz fizike, kjer so po tedanjem običaju razpravljali o principih teles, moremo rekonstruirati to teorijo le iz nekaterih mest v ontologiji in kozmologiji. Ta mesta zadoščajo, da ugotovimo tudi tu odločen pristanek na Boškovičeve rezultate. Obravnava problema o prostoru in času pa ne sledi Boškovicu, temveč Wolfii. Na ljubljanskem liceju so bili posredovalci Boškovicevih idej tudi prej imenovani Biwald, ki je sam tu deloval, nadalje Horvath in Storchenau, čigar spise so uporabljali študentje kot pomožno čtivo.
Ambrozij Redeskini, r. 1746 v Ajdovščini (latinizirano De Haidovio), kapucin, u. 1804 v Gorici. Njegov rokopis vsebuje logiko, ontologijo, kozmologijo, naravno teologijo in fiziko (splošno in posebno). Značilno za spis je, da je poudarek na prirodni filozofiji in fiziki. Oprt na Boškovica je izdelal Redeskini celotno problematiko prirodne filozofije, upo-štes^ajoč potankosti njegove teorije in njih konsekvence; spis ima 5 tabel tekst pojasnjujočih geometričnih in fizikalnih slik. V ontologiji je viden skotistični vpliv.
F. S. Karpe, r. 1747 v Ljubljani, profesor filozofije na univerzi v Olomucu, Brnu in Dunaju, u. 1806 na Dunaju. Karpe je pristaš prosvet-Ijenske filozofije; celotno filozofsko problematiko podaja obširno in pritegne mnogo filozofsko zgodovinskega gradiva; v prirodni filozofiji se je odločil za dinamski pogled na svet, pristal je na Boškovicev nauk in je izrecno odklonil Leibnizov koncept monadologijc.
Čeprav dobimo v navedenih spisih mnogo tega, kar je dediščina preteklosti, je njih bistvena in najbolj zanimiva stran ravno pristanek na teorije Newtona in njih izpopolnitev v Boškovicevem sistemu. Ta pristanek je povsod ugotovljiv, ponekod naravnost navdušen. Do sedaj navedeni avtorji so torej Boškovicevi pristaši, posredovalci njegovih epohalnih zamisli.
Boškovič si je pridobil velik ugled v znanstvenem svetu, v priznanje za svoje delo je postal član mnogih akademij znanosti. Vzbudil pa je tudi mnogostranski, nepopustljiv odpor. Tako smo dospeli do njegovih
26
nasprotnikov. Prišlo je do trenj med raziskovalcem z obilico originalnih zamisli, z daljnimi cilji, z željo, da se reformira študij matematike, fizike, filozofije in nekaterimi predstavniki stare sholastične doktrine z ustaljenim študijskim postopkom. Kot znano je pripadal Boškovic jezuitskemu redu, šolal se je najprej v Dubrovniku, nato v Rimu, kjer je že za časa svojih študij prevzemal funkcije učitelja, od leta 1740 pa je bil profesor matematike na Rimskem kolegiju. Ker je pri odločujočih zaman iskal razumevanja in so ostale njegove pobude neupoštevane, se ga je lotilo globoko razočaranje in nezadovoljstvo s svojim okoljem. Njegovo razpoloženje in tamkajšnje razmere spoznamo iz Boškovicevih pisem, napisanih njegovemu bratu, ki ga je supliral v kolegiju.*
Dne 30. avgusta 1759: Morem Vam reči samo to, da sem opustil sleherno željo in namen vrniti se v Rim... ki rai postaja skrajno zoprn (Vi posso dir šolo questo, che io avevo deposto iutia la ooglia e il pen-siero di tornare a Roma... che mi riusciDa odiosissima); 6. aprila 1760: Verjemite mi, da me kar mrazi ob misli, da se moram vrniti tja in da sem izgubil za tisto hišo vso ljubezen (Crediatem,i, che gelo al pensare, che vi devo tornare, ed ho perduto per coUesta časa tutto 1'amore); podobno se izraža v pismu z dne 28. aprila 1760. Da je bil nagib za tako razpoloženje nevzdržno stanje v študijskih vprašanjih, tudi v francoskih kolegijih, izpričujejo naslednja pisma: 31. marca 1760. A ne možeš vje-rovat kako malo znadu od filozofije, i matematike, i kako sramotne' objecioni činu suproc filozofiji od Nemtona. Jedan otac koji je profesur od Teolodžije držim Morale, i koga su stimali, štampo je jedno libro suproc filozofiji od Nerotona. Tako je to sramotna stvar, da se i ooi ne-prijatelji Nemtonovi sramuju* Nadalje 6. aprila 1760: tisti, ki so mi naklonjeni, ne štejejo, s strani tistih, ki odločajo, bodo študijske zadeve slabo končale (Quelli, che Vanno la bonta per me, non contano, e le cose di studio per parte di que', che contano, finiranno di andar in maV ora). Končno pismo od 28. aprila 1760: Odkrito Vam povem, da sem za Rimski kolegij izgubil vso ljubezen... Služil sem rad tej hiši, dokler sem imel upanje, da se bo tamkajšni študij izboljšal, zavoljo stanja kot je, sem izgubil vso ljubezen (Io vi dico liheramente, che pel Collegio Romano ho perduto tutto Vafetto.., Ho servita cottesta časa con genio, finche ho avuta speranza, che gli studj costi pigliano una piega migliore: andando le cose, come vanno, ho perduto tutto Vafetto). V korespondenci dobimo še več mest, kjer prikazuje kritično dane razmere.
" Grada za život i rad Rudžera Boškoviča II. Izdao i uredio Zeljko Mar-kovic. Zagreb 1957.
* Transkripcija hrvaškega teksta po originalnem pravopisu.
27
Predstojniki so se bali, da jim bo Boškovic z Newtonovimi teorijami pokvaril mladino, lahko tudi dostavimo: z lastnimi izsledki, s svojim »novim svetom«, kakor je sam imenoval svojo teorijo prirodne filozofije. Zato so se nasprotniki borili proti njemu s skepso, z nesmiselnimi argumenti, z neutemeljenim zavračanjem.
Zanimiv vir k vprašanju o Boškovicevih nasprotnikih je tudi že omenjeno delo Burkhausera Theoria corporis naturalis principiis Bosco-vichi conformata. V predgovoru piše Burkhauser takole: »... njegovo ime uživa pri vseh kulturnih narodih do malega tolikšen sloves kakor ime Filozofija samo. Vendar tega izrednega moža ne hvalijo vsi: Še zmeraj je najti godrnjavse, ki ga prezirajo (contemnunt), ki ga izžviž-gavajo (explodunt); so, ki ga celo žolčljivo napadajo (cum stomacho reprehendunt); so naposled tudi ljudje, ki mu očitajo, da je pravo filozofijo do jedra pokvaril ali na glavo postavil (sunt etiam qui sanam philosophiam ab ipso penitus corruptam aut eversam. queruntur)^. Ta težki očitek skuša Burkhauser na podlagi osebne skušnje razložiti, pojasniti. Po njegovem mnenju je prišlo do napačnih sodb in ocenjevanj Boškovicevih teorij zavoljo nepoznanja njegovih originalnih tekstov, zavoljo predsodkov, ki so nastali na podlagi nejasnih, neurejenih, napačnih podatkov, zavoljo nespretnih posnetkov Boškovicevih teorij, kot nagib nasprotovanja dopušča celo grdo nevoščljivost (iurpis invidia); na ta način da si predstavljajo mnogi odličnega moža kot pravo spako in grozljivo nakazo (deformem et korribilem).
Da so bili Boškovicevi nasprotniki napadalni, sklepamo lahko tudi iz spisov navedenih njegovih somišljenikov, kjer dobimo pogosto izraze kot tabori nasprotnikov (castra adoersorum), kriki nasprotnikov (cla-m,ores aduersorum.), povedano je celo, da sprejemajo nasprotniki Boško-vičevo filozofijo le s krohotom. Imena nasprotnikov v spisih niso navedena, po vsi verjetnosti so bili tedaj znani zagovorniki starih stremljenj, sholastične protinewtoniansko usmerjene stranke. Wiirzburški očitek, da je Boškovic pravo filozofijo do jedra pokvaril ali na glavo postavil, zadeva brez dvoma njegovo teorijo o dinamskem atomizmu, s katero se je bistveno oddaljil od aristotelsko sholastičnega hilemorfizma in tudi od Leibnizove monadologije.
Ce pregledujemo spise po naših knjižnicah, ne dobimo — kolikor mi je znano — nobenega primera, ki bi spadal med Boškovičeve nasprotnike.
Poglejmo sedaj problematiko spisov. Ne nameravam probleme prirodne filozofije, kakor jih obravnavajo pisci, sistematično prikazati, temveč skušam naznačiti le to, kar je za celoto spisov značilno, bistveno;
28
s tem mislim predvsem na njili metodologijo in na obdelavo teorije o telesih.
Glede vprašanja metode so si avtorji edini, da je prava metoda za uspešno raziskovalno delo izredno važna. Zato puščajo ob strani zastarelo, kot pravijo »peripatetično« metodo, pri kateri da je prevladovalo silogistično, apriorno sklepanje. Nekateri se bavijo z metodo preteklosti obširneje, pokažejo njene pomanjkljivosti, nesmotrnosti, drugi se je le bežno dotaknejo; verjetno se jim ni več zdelo potrebno, da bi po delih Newtona še podrobneje govorili o tem vprašanju. Hočejo prostejšo, po silogizmih neovirano pot. V eni izmed knjig se glasi izhodišče: meihodo scholastica deserta. Pomembna za pisce je usmeritev v smislu Newtona in Boškoviča, ki je Newtona silno visoko cenil. Zato so prepričani, da je metodološki temelj skustvo, in sicer: dnevno, vztrajno opazovanje pri-rodnih pojavov, nadalje eksperiment, ki potrjuje ugotovitve opazovanj in jim daje sigurnost (nekateri pisci pritegnejo za tisto dobo napredna eksperimentalna dela Musschenbrocka in mnogo literature, nastale pod njegovim vplivom), nadalje indukcija. Za vzgled teh metodoloških pi'i-jemov postavljajo večkrat prav Boškoviča, čigar sijajna opazovanja, poskusi in indukcija so čudovito pospeševali vse njegovo delo. Drugo skupino metod, dopolnitev prejšnjih, imenujejo ratiocinandi via. Izraz ratiocinatio ima v teh spisih različen pomen, namreč: razumski sklep, ki pa je lahko tudi zmoten in postane predsodek ali uitiosa ratiocinatio, nadalje pomeni analizo, sintezo, dedukcijo, sklep po analogiji, alge-braični račun, geometrično demonstracijo in konstrukcijo. Vsem naštetim metodam je skupen njih neempirični, apriorni, racionalni značaj. Lahko rečemo: ratiocinatio pomeni tu toliko kot teorija. Pisci so torej prepričani, da pridemo do utemeljenih znanstvenih rezultatov le z združitvijo obeh poti: observaiio et ratiocinatio! Da je bila metodologija že v 17. stoletju eno od temeljnih filozofskih vprašanj, seveda ne slučajno, kažejo že imena Galilej, Bacon, Descartes, Hobbes, Leibniz; videli so potrebo združitve in vsak je po svoje poskušal rešiti to vprašanje. Newton in Boškovic sta ugotavljala nove oblike metodoloških prijemov in uporabljala sta jih na nov način. Sem spada Boškovičev zahtevek analitične dedukcije. Drugačnih posebnosti pisci ne navajajo. Pripomnim, da Boškoviceva uporaba metod še danes ni dokončno raziskana.
Rezultat teh prizadevanj je bilo prepričanje, da moremo govoriti o skustvu v dvojnem smislu, ali recimo o dveh stopnjah skusiva: prva stopnja je tisto skustvo, ki nam ga daje neposredno naša čutnost, torej še nerazčlenjeno skustvo, ali skustvo, ki ga le ugotavljamo; druga stopnja je skustvo, h kateremu %e povrnemo po izvršeni analizi, sintezi, dedukciji itd., to je skustvo, ki postane prav zaradi teh postopkov utemeljeno,
,   29
tako da ga ne le konstatiramo, temveč tudi razumemo. In to je pot znanosti.
Povezava skustvenih in matematičnih metod je imela pri Boškovicu svoj spoznavnoteoretični temelj. Spoznavanje mu je spojina čutnosti in razuma. Čutnosti je pripisoval pomembno mesto, v mnogem se je docela strinjal s senzualizmom Lockea. Ker mu je čutnost izvor in osnova spoznavanja, je ostro zavračal teorijo o vrojenih idejah in je učil, da imamo brez dvoma ideje telesa, materije, snovne reči iz občutkov. Značilno zanj je nadalje, da je občutek objektivno pojmoval, torej kot učinek realitete izven nas na naša čutila; ne v subjektivnem smislu Berkeleya. Odnos razuma do čutnosti je določil kot neobhodno odvisnost razuma od čutnosti. Čutnost daje podobo o svetu, razum se opira na te podatke, gre pa preko njih, jih preveri, popravlja in tako ugotavlja, kaj je bistvo reči, sveta in delovanja sveta. Tako vidimo, da je bila povezava metod pri njem utemeljena v sintetični naravi spoznavanja, ki ugotavlja in dokazuje. Boškovičevi somišljeniki se na splošno niso podrobno ukvarjali s temi analizami, le redko in nepopolno so jih prikazovali, vendar so pristajali nanje, saj spadajo k zamisli celotnega sistema (n. pr. k teoriji o nerazsežnem atomu, o dozdevnem udaru dveh gibajočih se teles itd.).
K teoriji teles. Za predloženo literaturo je značilno, da navaja iz zgodovine filozofije raznovrstne rešitve tega vprašanja, ki osvetljujejo lastno stališče piscev, se pravi Boškovičevo stališče. V iej zvezi je zelo zanimivo, da komaj omenjajo teorijo o materiji in formi (hyle, morphe), to osnovo aristotelsko sholastične filozofije; nekateri pisci jo molče preidejo. Na kratko prikazujejo predstavnike atomizma: Demokrita, Epikura, Lukreca, Gassendija in opozarjajo na pomanjkljivosti teh teorij. Kot »recentiores« se seveda delj pomude pri Descartesu. Odklonijo njegovo pojmovanje substance (kot ens extensuTn), teorijo o udaru in vrtinčastem gibanju, v celoti zavrnejo podobo kartezijanskega sveta, prikazujejo nasprotja med šolo Descartesa in Newtona. V zvezi z Bo-škovicem so pozorni predvsem na Leibnizove in Newtonove teorije. Nadrobno pokažejo, kaj ima Boškovic skupnega s tema dvema sistemoma, v čem se razlikuje od obeh, v čem jih prekaša. V kako tesnem stiku so z izvajanji Boškoviča, nam pričajo takele formulacije: ex ipso adnotabo, consulatur Boscovichius, quod a viro clarissimo accepimus in podobno.
V središču razpravljanja o teoriji teles stoji Boškovicev nauk o atomih kot centrih sil, ki so osnova teles. V tej zvezi prikazujejo Leibni-zovo monadologijo; omenjajo, da je Boškovic sprejel od Leibniza teorijo primarnih, enovitih, nerazsežnih elementov, da pa se je odločno zoper-stavil teoriji o metafizičnih točkah. Pojasnjujejo tudi, da pri Boškovicu ne gre za »le« matematične točke, ki so izven realnosti (non sunt puncta
30
mathematica, quae carent reali existentia) in navajajo mesta, iz katerih je razvidno, da so Boškoviccvi elementi geometrične, torej nerazsežne točke, od koder pa izhajajo aktivne, realne sile (puncta physica, realia, vi motrice praedita). Realitetni značaj Boškovicevega koncepta je viden iz nauka: take fizikalne točke učinkujejo na naša čutila, vzbujajo tam gibanje, ki izzove — preneseno v možgane — občutke. Sem spada tudi prej naznačena analiza občutka. Komentarji Boškovičevih somišljenikov podčrtavajo torej realitetni značaj njegove prirodne filozofije in jo s te strani distancirajo od idealistične monadologije Leibniza.
In končno Newton. Avtorji predloženih tekstov so bili povečini sprva pripadniki Newtona, sledili so Boškoviču, ko so se prepričali o prednostih njegovega sistema. Nedvomno je njihova najbolj napredna poteza razumevanje za veliki pomen obeh mislecev, pripravljenost, osvojiti si znanstvene rezultate obeh. Pisci povedo, da je Boškovič sprejel od New-tona privlačne in odbojne sile, takoj pa dostavijo, da se mu je posrečilo te sile točneje določiti, da jih je reduciral na eno, prvobitno silo, ki deluje po določenem zakonu v razdaljo; formuliral je enoten, vrhovni zakon sil in ga je uporabljal za razlago tako rekoč vseh prirodnih pojavov, namreč neprodirnosti, gibljivosti, razteznosti, deljivosti, prožnosti, trdnosti, tekočnosti, težnosti itd. S tem je šel Boškovič — pravijo — bistveno preko Newtona, to je največja prednost njegovega sistema. To je Boškovicev »novi svet«. Navedena vprašanja so obdelana dosti izčrpno in pregledno. Nekateri spisi podajajo tudi obširno vse sem spadajoče račune, prav tako geometrične ponazoritve, posebno njegovo »slovito linijo sil«. Med nasprotniki pa najdemo celo take, ki so kar naprej razlagali prirodna dogajanja s »temnimi, prikritimi silami« (facultates occuUae). Boškoviccvi izsledki so jim bile le nepotrebne novotarije.
V okviru teorije o telesih je torej za naše avtorje značilno naslednje: ne dobimo poskusov približati Boškovičeve pozicije sholastični teoriji hilemorfizma, zavračajo idealistično prirodno filozofijo v smislu Leibniza, svoj pristanek dajejo Newtonu in zlasti Boškoviču: edinstvenemu, slavnemu mislecu, velikemu filozofu (kakor ga imenujejo), ki je šel s svojim delom preko Nevvtona in je ustvaril novo prirodno filozofijo.
Omejim se na podane misli, v katerih se izraža njegov vpliv. To je splošna karakteristika spisov. Ugotovimo pa seveda tudi posebnosti: v različni obravnavi nekaterih problemov, n. pr. prostora in časa, v načinu dokazovanja, komentiranja posameznih teorij, v osebnem zanimanju pisca za posamezna vprašanja itd. Ce hočemo dobiti celotno, zaključeno podobo Boškovicevega vpliva v naznačeni smeri, je potrebno, da naše sem spadajoče gradivo sistematsko dopolnimo in preiščemo.
31