—    io   —
Kakšne otroke ima rada Marija?
II. Vsaka skrbna mati ima rada ' snažne i n čedno oblečene otroke. Sami vesle, kako je bila huda sodba in kako je bil nesrečen tisti dan, če je kateri izmed vas po nerodnosti ponesnažil ali celo raztrgal svojo obleko. Tudi tega Se menda niste po-zabili, kako je biJo brezuspešno vaše obotavljanje, če ste se bali mrzle vode, ko se je bilo treba zjutraj umiti. Scved* modre matere ne napravljajo otrokom gizdave in nečimerne obleke, zato da bi se skazovali pred svetom; a snažni in dostojno oblečeni pa mo-rajo bi!i tudi v ubožnih družiiiah. Nečimernost je le draga, snaga pa je bolj poceni. Sv. Frančišek piše v svoji Filoteji 0 obleki: »Želel bi si, da bi bili vsi moji bogoljubni Ijudje, moški in ženske, med vsemi vedno najljepše, pa najmanj imenilno in gizdavo oble-čeni . . . VsaUdo naj se oblači po svojem stanu tako, da modri in dobri ne bodo mogli reči: nPreveč je", \ pa tudi nc : BPremalo je".
V   sv.   pismu  je   povedano,   da   je   očak  jakob pokazal svojo prisrčno Ijubezen do Jožcfa s (em,  da mu je dal napraviti lepo pisano suknjico.   Kaj takega sicer nisem bral o nobeni maleri; pa menda nam zato ni posebej zapisano, ker se   že   itak   samoobsebi   ra-zume. da modra mati oskrbljuje čedno obleko svojim otročičem. Saj se polcg hrane sploh prišleva najime-nilnejšim maierinim opravilom: oblačiti in snažiti deco.
V  starih izročilih se pa tudi bere o Maleri božji, da je sama napravljala obleko božjemu Sinu; posebej se io omenja o oni obleki, ki je bila brez šiva in so vojaki  zanjo   vadljali   po   njegovi   smrti   na   Kalvariji. V ljubki  legendi  je   še  povedano,  da   je  Manja   to obleko  naredila še malemu Jezusčku in da je z njim vred rastla.
Torej vidite, da je bila tudi naša nebeška Mati zavzeta za lepo in snažno obleko, o kateri so celo preroki napovedovali, kaj se bo zgodilo z njo.
Vendar tukaj ne govorim o telesni obleki, tudi ne pozebej o oni obleki,  kl jo je napravila najboljša
Mali svojemu najboljšemu, najsvetejšemu — božjemu Sinu, marveč moram le nadaljevati, kar sem pnčel zadnjič, in opisovati ono dušno lepoto, s katero se                ' J
prikupijo Marijini duhovni otroci svoji nebeSki Ma-               ilj
leri, da jih ima posebno rada.                                                    jj
Poučil scm vas že zadnjič, kako zelo Ijnbi Marija nedolžne in izpokorne oiroke. Sv. Cerkev ima pa že iz davnih Casov navado, da lo dušno lepoto. ki jo daje posvečujoča milost božja, primerja z lepo obleko — belo in vijočalsto. S snežnobelo obleko označuje prekrasno lepoto krstne nedolžnosli, z vijoličasto pa ono prikupno krasoto, v kateri se leskeče i z p o -k o r j e n a nedolžnost.
Če torej hočemo bili in ostati Ijubljeni otroci svoje nebeškc Matere, moramo na vso moč paziti, da se nam duSna obleka ne omadežuje ; če se je pa kaj omadeževala, da si jo hitro zopet osnažimo. Ali, da vatn povem kar naravnost, brez primere: Trudite se na vso moč in zvesto rabite vse pomočke svete vere, da ostanevaša duSa čista, brez greha, vsa] brez vsa-kega smrtnega greha; ako bi se pa kaj omadeževala, hitro jo zopet operite v krvi božjega jagnjeta pri sveti izpovedi in olepšajte pri angelski mizi v sv. obhajilu.
O, kolikokrat svetne rnatere nujno naročajo otrokom: ,Pazi na obleko; glej. da je ne omažeš, raz-trgaš ... Nikar ne hodi uniazan po svetu" ... Enako, se mi zdi, kliče ludi vam nebeška Mati, prečista Devica Marija. Za ohranitev te dušne lepote pa je izmed vseh pomočkov najkrepkejši: večkratno vredno prejemanje zakramentov sv. pokore \n sv. Režnjega Telesa. Smcm rcči, da nikjer nebeška Mati ne opazuje s tolikim ve-seljem svojih Ijubljenih otrok kakor pri angelski mizi, ko jim slreže njen preljubi Sin sam in jih gosti s svojo božjo hrano.
Na Laškcm je živel pred več letf plemenil mla-denič, Hugon po imenu, ki ga je bila njegova bogo-Ijubna mali vrlo dobro vzgojila. Posebno mu je bila vcepila v mlado srce Ijubezen do Matere božje, ki jo je prisrčno častil.   Vzorno lepo je preživel prva mla-
2«
—   20   —
dostna leta. Pozneje pa je prišel v slabe druščine in zabredel v marsikatero pregreho.
Vest pa mu ni dala miru in jfa je zelo pekla. Vendar je še vedno častil Marijo in še dalje opravljal njej v čast one pobožnosti, ki jih ga je bila naučila pokojna mati. Ootovo mu je Marija teprosila ta dušni nemir. Kaj delaš, Hugon, kaj delaš? mu je klical no-tranji glas. Tvoja pot te pripelje v pekel. Ako umrješ, kaj bo s teboj? kaj deJaš? kaj delaš? Na taka notranja očitanja pa je vzdihovaje odgovarjal: nRes je, da sem grešnik, a sem tudi častilcc device Marije. Nobenkrat nisem opuščal molitve in nisem zanemarjal svojih na-vadnih pobožnosti. Marija mi bode pomagala."
Marija mu je res pomagala, a ne tako, kakor je on mislil — brez poboljšanja in bret pokore.
Nekoč je bil na lovu in, ker je bil slrasten lovcc, je v svoji lovski gorečnosti prcdaleč zašel v samoten kraj. Sitna žeja ga je mučila, a si ni mogcl pomagati v oni oddaljeni pustinji. Kar se mu prikaže Mati božja kot lepo kmetsko dekle z jerbaščkom v roki, ki je bil napolnjen z najboljSini sadjem, foda ves blaten, in ludi sadja se je držalo polno ostudnega blala. Mla-denič, silno žejen. si ne more kaj, da bi ne segel po sadju. Ko pa zagleda ostudno blato, hitro umakne roko in vzklikne: ,Sramota, da se deva tako lepo sadje v tako umazano in grdo posodo!" — Zdaj se mu da Marija spoznati in pravi z resnobnim glasom: »Glej, ravnofako je tud( tvoje češčenje. Samoobsebi je dobro in lepo; toda po tvojem slabem in greSnem življenju je vse onečešfeno. Kako naj takemu pomagam? Hugon, ako hočeš biti všeč mojim najčisfejšim očem, izpre-meni svoje življenje!"
,Mladenič se jc ludi res popolnoma izpreobrnil in poboljžal ter nam zapuslil nauk, da še tako lepe in dolge pobožnosti ne raorejo biti Mariji vSeč, ako bi bila naša srca grešna in osludna. Marija hoče imeti snažne in lepo obfečene častilce! Brez oblcke posvečujoče milosti božje se nikar ue drzni stopiti pred obiičje prevzviSene nebeške Kraljice!