
Mišjakovega Julčka.

II. zvezek:

Prababica je pripovedovala. — Dve mucki. — V hudih
dneh. — Čopke ni! — Prebrisana Belčičevka. — Za pre¬
nočišče.

E3

V LJUBLJANI, 1911.

Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta".
Natisnila »Učiteljska tiskarna".

Založništvo si pridržuje vse pravice.

0300HGG

KAZALO.

Stran

Prababica je pripovedovala. 5

Dve mucki.17

V hudih dneh.28

Čopke ni!.44

Prebrisana Belčičevka.64

Za prenočišče.75

Prababica je pripovedovala.

Velike počitnice so se pričele. Naloženo mi
je bilo, da dovršim neko večje in precej važno
delo. Tako-le teden dni in še malo čez bi že
moral biti priklenjen na stol in neprenehoma
pisati in pisati. Sklenil sem, da dovršim takoj
v početku počitnic ta važni in še dosti prijetni
posel.

Danes je prvi prosti dan. Že skoro vse
dopoldne sedim pri pisalni mizi, a napisal še
nisem, kaj bi dejal — da bi bilo piškavega
oreha vredno. Nerado mi teče pero, kaj teče,
saj samo škrta po papirju! Trda, okorna mi je
roka, kakor da ne zmore drugega, kot delati
čire-čare. In možgani, kakor da bi jim bil pod¬
stavil debelo železno cokljo ter jih vrhutega
zavrl še s težko verigo, ne zganejo in ne za¬
sučejo se mi na nobeno plat kar nič. I kaj mi
je vendar?

Ah, kaj! Pogled moje duše je uprt danes
tja, tja v daljavo; oj, ob podobah v daljavi se
mude danes moje misli; in srce mi je polno,

6

prepolno sladkega hrepenenja. Ah, vso dušo je
prevzelo to hrepenenje pa zajezilo tako pot
vsem drugim mislim in čustvom. In tako je
moja roka svinčena, odrevenela; pero mi samo
škrta po popirju, pa še škrta nerado; in zapo-
četo delo je res le započeto in nič več.

Ah, to hrepenenje! Kako čarobne slike mi
kaže tam v daljavi! In mile in drage obraze.. .
Oj, in valčki tihe reke Mirne plivkajo in pljus¬
kajo nalahko, kakor v sanjah ... In šentjurski
zvonovi, oj kako ubrano in sladko done! . . .

Doli na Dolenjskem, na jutranjem koncu
lepe, solnčne Šentrupertske doline, se izmed gri¬
čevja dviga sam zase proti nebu Šentjurski
hrib z belo cerkvico na vrhu. Dober četrt ure
nazaj od tega hriba leži ob reki Mirni tiha,
malo hiš broječa vas Pijavce. V tej vasici stoji
dom mojega očeta, tam so moji dragi doma.
Oj, in tja je uprt danes pogled moje duše; tam
se mude danes vse moje misli; k vam, draga
domača vas, sanjavi Šentjurski hrib in tiha reka
Mirna, sili danes moje srce z vso močjo. —
Kako rad bi gledal mile domače kraje, poslušal
sladke glasove šentjurskih zvonov, sanjal ob
prijetnem žuborenju in šumljanju tihe reke
Mirne o svojih mladih dneh ... In hrepenenje
moje duše bi bilo utešeno, kadar bi prestopil
prag očetove hiše. Oj, saj bi gledal svoje drage
od obličja do obličja. Pozdravil bi jih srčno:
„K Vam sem prišel z veselim in s polnim

7

srcem, svat med svate, pozdravljeni!* In segli
bi si v roke, stisnili bi si jih, in srce bi govo¬
rilo srcu .. .

Dopoldne mineva. Ali se mi res že takoj
prvi dan izjalovijo načrti? Li res ne dovršim,
kar sem se bil namenil?

Iznova se lotim dela. Toda kakor da je vse
okolo mene in jaz sam iz svinca: ne gre, pa ne
gre! Pa kako naj nadaljujem: hrepenenje moje
duše — tam na jutranji strani solnčne Sentru-
pertske doline gre njega pot; in kar napišem,
govori le o domačem kraju; celo v posameznih
črkah, se mi zdi, vidim poteze očetove hiše,
slišim tek tihe Mirne, čutim obliko šentjurskih
zvonov . .. Zaželim si za nekaj ur predustavne
dobe in prijateljstva z grajskim pisarjem. Eh,
kot prijatelj moj bi mi vendar urezal grajski
pisar gosje pero; tako pero pa bi, kajpak, rajše
teklo po papirju in delo bi se lepo mirno na¬
daljevalo ter bližalo dan za dnem svojemu za-
vršetku. A želje so le želje, ne pomagajo nič,
prav nič. Kaj hočem drugega, kot popustiti za-
početo pisanje! Zarjavelo pero vržem tedaj na
tintnik, vstanem od pisalne mize in odprem
duri, da bi stopil na prosto. Pa pomislite, prav
v tistem hipu se vsuje celega pol tucata mojih
malčkov v sobo: Julček, Jerica, Metodka, Dora,
Stanka, Rado, vsi, vsi. .. In kar vprek vpije in
prosi v eni sapi celega pol tucata, vseh šestero
mojih otrok, tako mi vpije in prosi na vsa usta:

8

„Atek, kdaj gremo v Pijavce? Ali ne veste več,
rekli ste: Kadar železnica steče dol, pa poj-
demo. Železnica je stekla, kdaj gremo? Oh, re¬
cite, govorite, dovolite vendar, da gremo. Naj¬
boljše: koj jutri, kvečjemu pojutrišnjem, zdaj so
lepi dnevi. “

Začudeno jih pogledam. In nek glas mi
reče: „Glej, tudi otroke navdaja ista misel kakor
tebe; tudi otroška srca so zahrepenela po domu
tvojega očeta; tudi otroci bi radi gledali ljubo
domačo vas tam v daljavi, skakali ob tihi reki
Mirni in poslušali šentjurske zvonove 14 .

„Atek, že lansko leto smo mislili iti,“ me
opozarjajo otroci, ko jim ne dam odgovora ne
tako, ne tako.

Res je, že lansko leto smo mislili iti. Vabili
so nas tako lepo, naj že vendar pridemo. Pisali
smo tudi že, da pridemo, z novo železnico se
pripeljemo. A šlo ni vse gladko: železnica ni
stekla ob določenem času, počitnice so mi¬
nule, in ostali smo doma. Toda zarekli smo se
takrat, da druge počitnice gotovo pohitimo v
Pijavce.

No, druge počitnice so se že pričele. Danes
je prvi prosti dan. In železnica vozi redno. Ni
torej nobene zapreke več. Zdaj bi šlo gladko.
In kako udobno bi bilo potovati v domačo vas:
malo črez poldne bi sedli v Ljubljani na vlak,
ob štirih, ko malicajo doma, bi bili že v Pi-
javcah na očetovem domu. In otroci bi kar po-

9

sedli k drugim za pogrnjeno mizo in pomagali
spravljati božje dari v kraj.

Kako se vse izpremeni na svetu! Kdo je
pred leti vedel za mirno našo vas? Menim, da
bi tedaj ne imel kaj na prste šteti, ko bi hotel
v svojem službenem kraju izvedeti za število
onih, ki so sploh kdaj culi, da je tam ob tihi
Mirni, nedaleč od Šentjurskega hriba, mirna
vasica z imenom Pijavce. In danes? Stopiš na
tem ali onem domačem kolodvoru k blagajni
in rečeš uradniku: „Prosim, dajte mi vozni
listek do Pijave 14 . In nič ne izprašuje uradnik,
kje da je ta vas. Kar obrne se, seže po listek,
ga preščipne in ti ga vroči. Človeka obide res
kar nehote veselje, ko vidi, da tista tiha, mirna
domača vas ni več tako neznatna in neznana
po širšem svetu.

„Atek, železnica je že stekla, kdaj gremo:
jutri ali pojutrišnjem? Že lansko leto smo se
bili namenili , 44  so me izpraševali in opozarjali
otroci vnovič.

„No, kdaj gremo ? 44  se oglasi zdaj še naša
ljuba mama, ki je prišla po otroke. In prijazno
se smehljaje je pričakovala tudi ona odgovora.

Resnično sem se začudil. „Kdo je navdahnil
vsem ene in iste misli in želje; kaj je naenkrat
zbudilo vsem: meni, otrokom in zdaj še mami
hrepenenje po očetovem domu, po domači vasi,
po reki Mirni, šentjurskih zvonovih ? 44  sem se
izpraševal.

10

„Atek, železnica je stekla, počitnice so se
pričele ..."  so se oglasili zopet otroci. Zdelo se
mi je, kakor da so te otroške besede odgovor
na moja vprašanja. In sem rekel: „Res, želez¬
nica je stekla, počitnice so se pričele-.“

„Zdaj ni nobene zapreke več, zdaj pojde
gladko, kdaj gremo ?“ so začivkali vmes malčki.

„Zdaj ni nobene zapreke več, zdaj bi šlo
gladko, pa pojdimo v božjem imenu!" sem od¬
ločil. —- „A kdaj ? — Kakor najprej moremo, pa
odrinemo. Zdaj veste, kako in kaj."

Vsi smo se razveselili teh besed. Ljuba
mamica se je kar na glas zasmejala. Otroci so
zaploskali z rokami in zavpili veselo: „Juhej,
juhej, v Pijavce gremo, po železnici se bomo
peljali!" In Julček se je samega veselja pre¬
kucnil trikrat po tleh, potlej se pa postavil na
glavo.

Pri kosilu so začeli otroci ugibati, kaj bi
nesli dol v Pijavce, da bi razveselili dedka,
babico, tetke (strički so že vsi od doma). Jerica
in Metodka sta se zavzeli, da jim napleteta pa-
volnatih in volnenih nogavic. Julček in Rado
sta vstrajala pri misli, da je na vsak način
treba kupiti dedku tobaka, babici zrnate kave,
tetkam pa predpasnikov in robcev. „Kaj boste
pa ve nesle v Pijavce?" smo vprašali tedaj
našo malo Dorico in Stanko. Dorica ni vedela
v prvem hipu, kako bi odgovorila. Potlej je pa
rekla, da ne morejo biti ne dedek ne babica

11

ne tetke kake druge reci bolj veseli, kakor
takih pipčkov prav rdečih. In sklenila je, da ne
dedku ne babici ne tetkam ne nese kake druge
reci, kakor take pipčke prav rdeče, ki so na
celem svetu najlepši in jih ona najrajši ima.
Naša majcena Stanka je pa dejala prstek na
ustka, kakor da nekaj razmišlja, za nekaj hipov
se je pa odrezala po otročje: „Ješt bom pa
nesla v Bavče košalo pa klajčal. Košala bo za
mučka, klajčal pa za čuklček. Tetka ga bodo
kupili pa všega meni dali."

Kajpada, zasmejali smo se temu „bistro-
umnemu" odgovoru prav od srca; a kmalu smo
obtihnili; menda je vsak gledal v duhu vesele
dni, ki nas čakajo na ljubem očetovem domu.

Za nekaj časa vpraša Jerica: „Pa bodo
tudi mama od babice prišli iz Novega mesta v
Pijavce, kaj?"

„Saj res, pisati jim moramo. O, pridejo,
pridejo, saj zdaj lahko, ko je železnica", je od¬
govorila naša ljuba mama.

„Le pišite, da gotovo pridejo. Oh kako lepe
reči vedo pripovedovati babičina mama; poslu¬
šala bi jih noč in dan", je rekla zdaj Metodka.
Nato pa so silili vsi v mene in mamico s prošnjo:
„Pišite, pišite prababici v Novo mesto. Gotovo
naj pridejo; morajo priti! Recite, da jih bomo
prav pazljivo poslušali in prav radi imeli."

„Dobro, bom pa pisal tako", sem obljubil.
Pa slišite, ali ni to slepo naključje: Se tisti dan

12

smo dobili od očetove hiše vabilo, naj vendar
že enkrat pridemo dol; obenem so poročali, da
je ljuba prababica že teden dni v Pijavcah in
nas tudi ona, kakor vsi drugi, pričakuje z od¬
prtimi rokami.

Kaj smo hoteli še čakati? Koj drugi dan
smo se odpravili na pot in se odpeljali z želez¬
nico še mi za prababico v ljube Pijavce.

*

* *

Zdaj smo že tretji teden na očetovem domu —
v dragi domači vasici. Ljubo doma, kdor ga ima!
Nam se zdi, da smo v nebesih. Jaz res nisem
mislil, da imam tako dobre starše, babico in
sestrice ! Zal, da še bratov ni več doma. Oj
domača, mirna vas, kako si nam draga in mila;
in šentjurski zvonovi, vsi mislimo, da jih res ni,
ki bi ubranejše in slajše peli; in pa tiha reka
Mirna, nam se zdi, da ni lepše vode na celem
božjem svetu . . .

Ko smo bili včeraj pri mizi vsi najboljše
volje, se naenkrat dvigne prababica, prime našo
Jerico za roko ter jo postavi sredi sobe, rekoč:
„Kar tukaj ostani, dete moje.“ Poleg Jerice je
morala stopiti nato naša mama, potem v vrsti
dalje dobra mama iz Pijave, in k nji se je na¬
posled postavila preljuba prababica iz mesta.
Tako so stali sredi hiše v vrsti drug poleg dru¬
gega zastopniki štirih rodov: hčerka, mati, babica
(stara mati) in prababica (prastara mati); prva

13

otrok v nežni mladosti, zadnja čestita starka,
ki je že zdavno videla Abrahama, kakor pravimo,
in nosi že osmero križev na svojih plečih.

„Ho, le poglejte 41 , izusti tedaj prababica vsa
srečna. „Kaj nisem že stara ko Eva in vendar
še živim? Pomislite, že četrti rod gledajo zdaj
moje oči; tej-le mali Jerički sem jaz že — ču¬
dite se — prastara mati, in ona je moja ljuba
pravnučka! O Bog, kako naj te vredno zahvalim
za milost, da si mi dal učakati to srečo!“

Prababici so od ginjenosti zaigrale solze v
očeh. In je vzdignila tresočo se roko ter blago¬
slovila svoj zarod. In meni se je zdelo, da po¬
ljublja zahajajoče solnce zemljo in jemlje od nje
slovo, prepuščajoč mlajšim solnčkom in zvez¬
dicam svojo oblast in čast . . .

Kakor ima prababica rada nas vse, ali naj¬
bolj k srcu prirastli so ji vendar-le njeni ljubčki,
naši malčki: Julček, Jerica, Metodka, Dorica,
Stanka in Rado. Vedno bi jih gledala in božala.
Oj, in kako jim je dobra; kar se le umislijo ti
mali paglavčki sitni, vse jim stori. Kaj rada jim
tudi pripoveduje povesti.

Ne vem, kako je to, tudi jaz tako rad po¬
slušam prababičine povesti. Delo, ki ga prvi
dan počitnic nikakor nisem mogel nadaljevati,
je bilo na očetovem domu dovršeno ob tednu,
še nekoliko preje, hvala Bogu. Druge moje pi¬
sarije pa niso nujne. In tako utegnem zdajpazdaj
stopiti na vrt in neopažen poslušati, kar vneto

14

in zgovorno pripoveduje ljuba prababica svojini
pravnučkom. Dozdaj se mi je več njenih povesti
tako lepih zdelo, da sem si jih zapomnil in za¬
pisal. Upam, da bodo ugajale tudi tebi, ljuba
slovenska mladina.

Kaj bo neki danes pripovedovala? Glejte,
že so vsi malčki zbrani okrog nje, razen Julčka,
ki se je peljal z dedkom po deteljo za krave.
Jerica in Metodka sedita vsaka na svojem
stolčku pred hišo in pleteta nogavice; ko bo
odprla prababica usta in jela pripovedovati, bo
brezdvomno počivalo njuno pletenje. Rado se
je stisnil k Jerici; njegove oči kažejo, da bo
verno poslušal. Dorica, no, ta je pa že morala
zopet s/ svojim rdečim pipčkom kopati jamice
tam za dvorom in nalivati vanje vodke, da bi
ne bile žejne piske in račice; pa vodka v
Doričinih jamicah je pojila le zemljico, prav nič
je niso popile piške in račice, čeprav ni mogla
Dorica tega verjeti. Tam za dvorom se je torej
morala tudi danes muditi in kakor vselej, tudi
to pot je zadnja prirancala in prisopihala bliže.
Glejte jo, tja za klop se je spravila. Majhna je še,
komaj ji kuka glavica iznad naslonila; pa bo
že zrastla, saj rada je in spava trdno ko polh.
— In Stanka s punčko v naročju? O, njo pa
še vedno zanimajo, bolj ko vsaka druga reč,
žive igračice, dve mladi muciki, ena v košari,
druga poleg nje. O, mala Stanka se bo igraj-
čkala z muckama tudi tedaj, ko bo prababica

fl

'.»jr. •••

15

pravila povesti. Pa tako se zdi prav prababici.
Kaj se hoče, no! Seve, majceno je še v Stankini
glavici, majceno . . .

Zdaj si je prababica nekoliko popravila na
stolu, se oprla z levico na palico, desno roko
pa povzdignila, kakor gospod na prižnici, in
začela je pripovedovati. Otroci, ki so že ne¬
strpno čakali, so napeli zdaj ušesa. Vse je ka¬
zalo, vse je govorilo: Prababica pripoveduje . . .
Tudi jaz sem stopil tedaj na vrt, sedel mirno v
senco košate jablane in poslušal prababičine
povesti.

Oh, kaj bo, ko bo treba zopet nazaj! Težka
bo ločitev, to vem. Pa če tudi gremo, saj še
pridemo; zdaj ni nobene zapreke več, zdaj gre
vse gladko: nova železnica nas zopet popelje v
ljubo domačo vas. In zopet se bomo gledali z
obličja v obličje in srce bo govorilo srcu. In
zopet bomo poslušali premilo doneče šentjurske
zvonove in gledali v tiho šepetajoče valove
sanjave Mirne. Samo prababica, Bog ve, če še
kdaj pride v Pijavce! O, da bi se še ne utrnila
njena zvezda tako kmalu! A kadar se to zgodi,
ah, takrat bodo zadrhtela naša srca in zapla-
kale naše duše. Radi, tako radi imamo preljubo
prababico; kdo bi je ne ljubil ? Pa ne mala to¬
lažba nam bodo takrat njene povesti, ki si jih
bomo pravili, spominjaje se njene ljubezni.

Ko pišem te-le vrstice, so se približale
zopet velike počitnice. Oj, in zvezdica se ni še

16

utrnila, prababica še živi, in letos gremo spet
v Pijavce. O-o! Zopet bomo poslušali prababi-
čine povesti! Gotovo zanimajo tudi vas, ljubi
slovenski otroci, prababicine povesti. Nate jih
kar po vrsti, kakor sem si jih zapomnil in za¬
pisal. In če so vam všeč, mi kar sporočite pa
vam napišem še one, ki nam jih bo letošnje
počitnice pravila. Mhm, pa še prav zares, samo
pišite, da vem.

O, ohrani nam, mili Bogec, preljubo pra¬
babico še dolgo vrsto let!

Dve mucki.

Trška slika.

Zakaj sta si prijateljici, ali naj povem?

Kajpak, zato sem vzel pero v roko! Če bo
mucka huda, pa naj bo, jaz ne morem poma¬
gati. Naj pa gre in ulovi miško ter na miški
ohladi svojo jezico. Če bo pa Micka huda, no,
to bo že malo bolj sitno; vendar pa znam tudi
nji prav svetovati. Res da ne pojde, da bi miško
ulovila in si na nji ohladila jezico: za miške
Micka nikakor ne mara, to je res; a mara pa
tem bolj za mucko, to je pa tudi res, pa še
prav zares! Zato pa: če bo huda Micka, kar
mucko si naj ulovi in vzame jo naj v naročje,
pa bo pozabljena vsa jeza in jezica.

Tako, zdaj pa že smem razodeti, zakaj sta
si prijateljici Micka in mucka. Če bo pa le kaj
jeze ali jezice, eh, nič hudega, saj ta se ohladi!
In tako ne more biti ne na tej, ne na oni strani
kake škode.

2

18

Zakaj ima mucka Micko rada, to je čisto
navadna, vsakdanja reč. Micka daje večkrat
mucki dobrega mlekca piti in belega kruhka

f

i

Dve mucki . . .

jesti; tudi se rada igrajčka z njo v sobi, kjer
sta vsaj včasi, če zdaj ne več, obe skupaj za-
spančkali kar na golih, trdih tleh. No, to je
vse! Kaj ne, čisto navadna, vsakdanja reč.

19

Zakaj pa ima Micka mucko rada, to pa ni
čisto navadna, vsakdanja reč.

0, včasi ni marala Micka za mucko! To
je bilo še tedaj, v onih žalostnih časih, ko je
nje atek — pomislite! — rajše vzel mucko v
roke, kakor pa njo, svojo edino hčerko, ki je
večkrat še pogledati ni maral, o — o! — Pa
zakaj ?

Vidite, stvar je ta-le: Mucka se je vedno
rada umivala, brisala, snažila in čistila, zato pa
je bila vedno čista, snažna in čedna, da se je
morala vsakemu prikupiti. Pri Micki pa je bilo
ravno narobe: Ni se rada umivala, brisala, sploh
snažila in čistila; posebno pa se ni marala umi¬
vati. Ovbe, to so bili vsi križi dol, to je bilo
vselej hudo, kadar jo je bilo treba zopet umiti!
Drla se je in vpila na vse pretege, kakor da
bi jo kdo živo iz kože deval; in tolkla je okolo
sebe in brcala, kakor da ima mevlje zašite v
peti, na podplatih in pod mazinčkom. Kajpak,
mamica ni dala prav nič ne na nje brcanje
in zbijanje, ne na nje jok in stok. Vse zaman,
umita je morala biti! In tako je bil vedno ves
nje odpor čisto brez vsacega haska. Toda po¬
mislite: Komaj je bil „koštrunček“ mali umit,
je bil že zopet ves umazan in grd in črn kakor
kak zamorček. Na ličecih, za ušeskoma, na
nosku, pod noskom — povsod je bila Micka
koj zamazana in grda. A umazane in grde pa
ni maral nje atek v naročje jemati; rajše je

2 *

20

imel mucko, čedno, čisto in snažno, jo klical,
božal in se igral z njo; Micke, umazane in
grde, oh, pa še pogledal ni več! In to je bilo
za Micko tako hudo! O to so bili žalostni časi
tedaj! Ah, vsa nesrečna je bila takrat Micka! ...

Glejte, in mucka je bila, ki se je zavzela,
da mora teh žalostnih časov konec biti! Vedela
je predobro, da si je vse nesreče kriva pač
Micka sama; če bi se ona rada umivala, pa bi
jo nje atek rad imel in jo jemal v naročje in
ona bi bila srečna. A Micka se nerada umiva;
vedno je vsa grda in umazana, da je atek še
pogledati ne mara; in zato je žalost v hiši;
zato so žalostni časi, zato je Micka vsa ne¬
srečna. A tega mora konec biti, tako se je za¬
vzela mucka! Kaj torej storiti?

Ko bi se moglo zvedeti za vzrok, zakaj
Micka vselej joka, kadar jo umivajo, pa bi tisti
vzrok mucka odpravila in vse bi bilo dobro.

To je bila pametna, modra misel mlade
mucke.

Noč in dan je zdaj razmišljala, zakaj da
joka vselej Micka, kadar jo mama umiva. Ugi¬
bala je in ugibala, ali kaj pravega le ni mogla
pogoditi. Naposled se je vendar posvetilo v
v mačji glavi. In to, kar se ji je posvetilo, se je
zdelo mucki čisto verjetno in brez dvoma tudi
resnično. Micka namreč joka zategadelj, kadar
jo umivajo, ker ima njena mamica človeško
roko, oj človeško roko, veliko in trdo, pa preveč

21

pritisne z njo po Mickinih nežnih ličecih pri
umivanju. Rekla je mucka: „0, ko bi imela
mama tako roko kakor jaz tačko, majhno in
mehko, pa bi Micka ne jokala, kadar jo umi¬
vajo. “ Tako je rekla mucka ter sklenila, da bo
vselej, kadar bo Micka zopet umazana in grda,
ona s svojo majhno in mehko tačko umivčkala
dekletce. In ko je tako sklenila, je pa stekla v
sobo. In v sobi je zagledala Micko, vso umazano
in grdo, ki je spančkala v mehki beli posteljci.
Ni je hotela mucka buditi. Skočila je na stolček,
počenila gor pa dremaje čakala in gledala, kdaj
se Micka prebudi.

Pa je že moralo tako biti. Komaj se je mu¬
cka dodobra spravila na stolček in malo po-
dremavsala, kar je odzunaj nekaj strašno zaro¬
potalo. Micka se tedaj prebudi, mucka pa skoči
k nji na mehko belo posteljco in ji reče: „Kako
si umazana, umivčkala te bom!“

Micka, ki je bila čisto budna, a je še ajčkala
v mehki beli posteljci dalje, se je posmejčkala
mucki in ji odgovorila: „Saj nimaš rokice, da bi
me mogla umivčkati!“ A mucka ji zavrne: „Te
bom pa s tačko, viš!“ In je dvignila svojo majhno
in mehko tačico.

Je pa dejala spet Micka: „S čim me boš
neki umivčkala, saj nimaš vodke!“

„Bom pa pljunčkala na ličece, pa se bo
umilo,“ je pojasnjevala mucka z vzdignjeno
tačico in jako resno.

22

^Saj nimaš mila? Brez mila pa ne gre z
mojega noska stran, je ugovarjala Micka.

„Bom šla pa vun po beli snežec in ti bom
z belim snežcem umivčkala nosek 14 , je pravila
in zatrjevala mucka z vso resnobo ter privzdig¬
nila in pokazala obe svoji mali in mehki
tačici.

„0, pa brisalke nimaš! S čim me boš neki
brisala? 41  se ji je muzala Micka, ki ji še na
kraj pameti ni hodilo, da bi mislila mucka
resno. Mucka je pa rekla: „Saj imam jeziček!
Te bom pa z jezičkom lizala, pa se bo pobrisalo
in posušilo.“ Tako je torej rekla mucka. In nič
ni čakala več, kaj se bo spet umislilo in ji od¬
govorilo dekletce, temveč kar skočila je Micki
na ramo ter jo začela umivati po ličecih, za uše-
skoma, na nosku in pod noskom. Z gobčkom
je dežek delala, s tačko umivala, z jezičkom pa
brisala in sušila. In če ne bo šlo vse proč z
noska ali spod noska, pojde pa vun po beli
snežec in bo še z belim snežcem umivčkala . . .

Micka se je branila, a mucka ni odnehala.
Micka 'je jokcala, mucka pa jo je tolažila:
„Samo malo še potrpi, kmalu, kmalu boš umita. 11
Micka je začela javkati in vpiti: „Av, av! Boli,
boli! 11  »Kaj bi jokcala, saj te nič ne buba;
lej, moja tačka je majhna in mehka in nič ne
pritisne; in ti boš lepa in zala, da te bo atek
zopet rad imel in ti prinesel cukrčka, aj sladkih
bonbončkov, hm hm!“ je odgovarjala mucka.

23

Pa Micka je le vpila in javkala kar naprej:
„Boli, boli! Av, av!“

Naglo je morala mucka končati svoje opra¬
vilo, ker je Micka le javkala in vpila. Je pa
pritisnila tedaj nekolikokrat bolj krepko s tačico
po ličecih, po nosku, pod noskom in za uše-
skoma. A ko je tako bolj krepko pritisnila s
svojo malo in mehko tačico, so ji pa ušli ostri
krempeljčki izpod mehke dlakice ter se globoko
zasadili v nežni mesek Mickin —-

„Av, av!“ je zatulila zdajci Micka vsa iz
sebe, brenčala, se otepala in brcala ter se gra¬
bila za ličece, nosek, za ušeska. A iz ličec, iznad
noska, izpod noska in izza ušeskov so se ji zaeno
zasolzile rdeče kapljice gorke krvce njene. „Av,
av!“ je tulila in brenčala pa butala jezno mu¬
cko od sebe in klicala mamo na pomoč. ..

Ko je prihitela mama k Mickini posteljci,
mucke že več ni bilo v sobi; ustrašila se je
bila gorke krvce na dekličinem obrazku, kamor
so se ji bili zasadili ostri krempeljčki, tako zelo,
da je plaho pobegnila.

„Kaj pa ti je, kaj pa ti je?“ je zavpila v
skrbeh mamica, ko je zagledala svojo ljubo
hčerko v krvci. In Micka je odprla usteča in
pravila v svoji žalosti in bridkosti: „Oh mamica
zlata, poslušajte me! Lejte, mucka mi je skočila
na ramo ter me umivčkala. Po ličecih, za uše-
skoma, na nosku in pod noskom me je umiv¬
čkala. Z gobčkom je dežek delala, s tačko me

24

je umivčkala, z jezičkom pa me brisala in sušila.
Pomislite, z muckinim jezičkom, ostrim in gra-
pavim, da me je kar ščemelo in me še sedaj
ščemi, kakor da bi mi kdo kožo otiral. Jaz sem
vpila: „Boli, boli!“ a mucka je pa le brisala in
sušila kar naprej. In ko me je umivčkala z
malo in mehko svojo tačko, so se ji pa odprli
krempeljčki, av, njeni ostri krempeljčki in se mi
zasadili globoko v mesek, av, av, av!“

Mamica ni vedela, ali bi se smejala zaradi
nenavadnega dogodka, ali jokala zaradi krvce,
ki se je še vedno solzila Micki po obrazku. Je
pa rekla, tako je rekla: „No, hčerka moja, ali
ne znam jaz lepše umivati kakor pa mucka,
kaj?“

Micka si je zakrila z ročicami obrazek in
zajokcala: „0h nrma!“ Potem pa se je oprijela
mamine roke, jo pritiskala na gorko svoje srčece
ter iznova zajokcala in zaihtela: „Oh mama! 1
In tako vdano in ljubeče je gledala mamo, kakor
da ji hoče reči: „0 lepše, stokrat lepše kakor
mucka znate Vi umivati.

Drugi dan je kazal Mickin obrazek polno
malih prask in lahnih brazgotin, ker so se tam,
kjer je potegnil muckin krempeljček, naredile
tanke hrastice. Pa preden je minilo deset dni,
so izginili sledovi muckine tačke popolnoma.
Takrat pa je zopet rekla Mickina mamica:
„Hčerka moja, ali ne znam jaz lepše umivati
kakor pa mucka, kaj?“



- .

Porednica, nikar!



-St

1


25

Micka je prikimala. In kadar je bila poslej
umazana, je vselej stekla v kuhinjo ter prosila
rajši mamico, da jo je umila, kakor pa da bi
jo še kdaj mucka, ki ima sicer malo in mehko
tačico, a tudi ostre in skeleče krempeljčke.

Micka je kmalu uvidela, da ni tako hudo,
če jo mamica umiva; privadila se je vodki čisto
in zdaj se že sama umiva, pa še prav rada.

Enkrat je pripomnila mamica: „Micka, lej,
koliko časa bi se še ti bala vodke in bi se
jokcala, ko bi te mucka ne bila nikoli umivala!"
Micka ni rekla na to nobene besede, ampak prav
hvaležno je pogledala mucko, ki je na stolčku
sedela in si brisala s tačkami gobček in brkice
pa z glavo zdajpazdaj počinkala, češ: Res je to,
res, kar je zdaj mamica pripomnila! — Tedaj
pa so se vrata odprla in v sobo je stopil atek.
„0 moj srček!" je vzkliknil veselo, ko je za¬
gledal lepo umito hčerko svojo, ter jo vzdignil
in stisnil k sebi. In potem je sedel na stol, ujčkal
vso srečno Micko ter ji pel in žvižgal prav
lepo, kakor da bi si bila že od nekdaj najboljša
prijatelja.

„Vidiš, kako te ima atek rad, ker si lepo
umita!" je opozorila Micko mamica. Micka je
od same sreče zamižala in zaplosknila z roči¬
cami. Potem pa je vzdignila ročice in zaprosila:
„Atek moj, še mucka naj pride k nama, sem
v moje naročje."

„Kaj jo imaš rada?" je vprašal atek.

26

„Mhm! Pa še kako!“ je odgovorila Micka.

„Pa kako to? Ta te je vendar opraskala
tedaj, ko te je umivala?"

,,To že! Ali ko bi me mucka ne bila nikoli
umivala in opraskala, pa bi tudi jaz ne bila
nikoli tako srečna, kakor sem danes, ko me
imate Vi, atek, zopet radi."-—

No, ali zdaj veste, zakaj ima Micka mu¬
cko rada ? Kako pa, da veste! Pa tudi to zdaj
spoznate, kakopak, da to ni čisto navadna, vsak¬
danja reč, zato pa vredna, da se otme pozab-
nosti in se zapiše, pa če se tudi zjezita zategadelj
obe, Micka in mucka.

Prav zdaj je priskakljala Micka z mucko v
naročju k meni in me vprašala: „Gospod, kaj
pišete?"

„0 Micki in mucki, kakor sem že enkrat
rekel," sem ji odgovoril.

„Pa komu pišete?" je zopet vprašala.

,Komu? Ljubim otročičkom širom slovenske
domovine."

„0 le pišite," je dejala. „0 le pišite", je de¬
jala ter naročila: „Pa povejte tudi, da imamo
pri nas še tisto mucko. Pa da naj kar k nam
sporoče, če bi bila kje še kaka taka Micka, ki
se nerada umiva in se vselej jokca, kadar jo
mama umivčkajo. Pa da jim pošljemo mi našo
mucko tja, pa bo kmalu vse dobro, mucka
zna dobro umivčkati, ho!"

27

„Pa bi dala ti mucko drugam, daleč kam?“
jo vprašam.

Micka pogleda mucko in odgovori: »Ni¬
kamor, nikamor je ne dam!“ Potem pa se je
naglo okrenila ter zbežala z mucko domov.
Doma pa dolgo ni izpustila mucke iz rok. Menda
se je bala, da bi ne prišel oddaleč kdo ter ne
odnesel ljube živalce kdovekam ...

Poglejte še enkrat Micko in mucko! Ali
ni res, da se imata radi? I seveda, kako pa!
Mickina mamica večkrat govori: „Pri nas prav¬
zaprav nimamo več Micke, ampak dve mucki. “
Ce ju prav pogledamo, pa bi skoraj rekli, da
je res tako. Da, dve mucki imajo! Ampak obe
lepo umiti in ljubki, da bi ju človek kar gledal!
Kaj ni res?

a

K?

V hudih dneh.

Iz življenja izpod Dobrče.

Moj Bog, koliko trpe nekateri ljudje na
svetu ! Nepretrgana veriga težav in bridkosti je
njih bedno življenje. In vendar, kako malo za¬
htevajo ti trpini od življenja, pa še tega malega
ni! In če jim da dobra roka to malo — skorjico
kruha, — koliko hvaležnih vzdihov se jim iz¬
vije iz prsi za to skorjico; koliko hvaležnih solz
prelijejo ob tej skorjici!

Mnogo, mnogo je trpela tudi ona — uboga
Marijana, ki je bivala s svojo družinico v napol
podrti koči za vasjo . . .

Štiri stene v koči, stara miza v kotu, ob
nji dva trhla stola in pa siromašna, preperela
postelj ob peči, — to je bilo vse, o čemer je
mogla reči Marijana: moje je! No, in pa otro¬
čički : Jožek, Anka, Tonček, Minka, — eden za
pečjo, drugi za mizo, ta v zibelki, oni v naročju,
— ti so bili tudi njeni! . . . O živelo se je do¬
slej, živelo, kakor se je moglo in znalo; saj
Marijana ni vedela, kaj je dobro na svetu; v

29

trdem je odrastla in ni zahtevala več od živ¬
ljenja kakor skorjico kruha; a v zadnjem času
niti tega ni bilo, niti skorjice kruha ne! . . .
Mnogo je trpela tedaj, mnogo, uboga Mari¬
jana . . .

I.

Iz naše vasi jih gre vsako leto nekaj na
Gorenje Štajersko, da si ondi s tkanjem prislu¬
žijo kak krajcar. Tudi kočar za vasjo, Marijanin
mož, je hodil leto za letom v one kraje tkat.
S solzami se je vselej poslavljal od ljube dru¬
žinice, oh, saj jo je ostavljal v bedi; in s solzami
je pisal potem pisma iz štajerske dežele. Ko pa
je prislužil tamkaj nekaj krajcarjev, jih je jel pre¬
števati, češ, ali je vredno ali ne, da jih že pošlje
domov. A ko se je zopet živo domislil, da brez
teh krajcarjev ne more živeti družinica doma,
najsi se še tako peha in bori za vsakdanji
kruhek, je spravil te krajcarje, ta drobiž, čeprav
ga ni bilo mnogo, naglo v žep ter se urnih ko¬
rakov odpravil na pošto, rekoč: „Nekaj že bo,
nekaj, za prvo silo!" . . .

In ko je priromal ta denar, ti krajcarji,
domov, ko jih je prinesel stari pismonoša, tedaj
se je globoko oddahnila kočarica Marijana.
„HvaIa Bogu, da je poslal!" je vzdihnila hva¬
ležno, „hvala Bogu, da je poslal!" Na to niti
mislila ni, da je bil že skrajni čas. Nje izmučeni
obraz se je tedaj vzradostil, nje otožno oko je

30

gledalo tedaj zopet veselo v svet. Kolovrat, ki
je skoro neprenehoma brnel v koci, je za tre-
notek zaustavila in zaklicala z oveseljenim gla¬
som: „Pridite, pridite, otročiči! Oče, nas dobri oče
so poslali!" ... In otroci so prihiteli ter, zagle-
davši denar na mizi, klicali veselo: „Oče, naš
dobri oče so poslali!" ... V očeh uboge dru¬
žinice so zaigrale solze. In te solze, te vroče
solze, tudi te so klicale: „Oče, oj dobri oče so
poslali!" . . .

Tako je bilo druga leta, a to leto pa še
ni poslal kočar za vasjo. „Bo že zame, bo?" je
povpraševala dan za dnem starega pismonoša
Marijana. A ta je zmajeval z glavo in dan za
dnem tolažil kočarico: „Jutri bo, jutri, Mari¬
jana!" ... Pa prišel je jutri, tretji, četrti dan . . .
cel teden, dva ... a stari pismonoša je še vedno
zmajeval žalostno z glavo in tolažil siroto Ma¬
rijano: „Jutri bo, jutri, Marijana!" . . .

„Ni še zaslužil, ni še zaslužil!" je vzdiho¬
vala potem Marijana in tolažila Tončka, Minko,
Anko doma: „ Jutri bo prinesel, jutri, stari pismo¬
noša!" A na ta jutri naposled že niso več upali,
ne ona ne otroci . . .

In prišli so dnevi, prišli, da Marijana že ni
imela kaj deti v lonec. Zadnji prah moke je že
iztrepala iz predalnika, da je mogla skuhati
otrokom borno kosilce, sama pa ni zavžila
skoro ničesar. Pa stopi tedaj k sosedi in potoži:
„Oh, še zdaj ni poslal!"

31

— *Še ne?" se začudi ta, potem pa začne:
„Veš, taki so možje, taki! Lej, ko so enkrat
preko naših gora, pa smo jim domači deveta
briga; le prehitro pozabijo na dom in otroke!
Viš, taki so, taki ti možje!“ —

Marijani se stori bridko pri srcu; najraje
bi se bila na glas zjokala, ko je čula sosedo
govoriti tako trdo, tako brez srca. Pa vendar
reče mirno, a otožno: „Zaslužil še ni, zaslužil,
naš, ljuba soseda!" In nato potoži še enkrat:
„Oh, rečem ti, preljuba soseda, hudo je, hudo!"

— „0 hudo, hudo, posebno tebi, ko imaš
celo kopo otrok! Pa kaj hočeš? — Potrpeti je
treba, potrpeti, Marijana!"

„Pa meni je zelo, zelo hudo, soseda; že
ni kaj v lonec deti!"

— „0, verjamem! Veš, saj se še pri nas
kaj tacega primeri, kaj bi se pri tebi ne, sirota!
Toda vedi, Marijana, vsaka reč samo nekaj časa
traja; ne bo dolgo, le verjemi, pa se bo pre¬
maknilo in presukalo na boljše tudi pri tebi." —

Marijana obmolkne. Kaj bi še tožila, saj
nič ne pomaga! Poslovi se od sosede, ki je
neče umeti, in odide v svoji žalosti . . .

Zopet je zaropotal kolovrat. Kolo se je
vrtelo naglo, naglo, da je močno brnelo v
koči. In izmed izdelanih, velih Marijaninih prstov
se je sukala in vila nit za nitjo, iz njenih oči
pa so kapale solze, ki so klicale proseče v

32

nebo: „Usmili se me, usmili! . . . Zaradi otrok
se me usmili, usmiljeni Oče nebeški!“ . . .

Oh, kolikrat je že mislila, da ne more več,
da so njene moči preslabe, da bi še vrtele kolo:
a ko ga je pričela zopet in zopet vrteti, je zopet
in zopet dobila novih moči. Vsakokrat, ko je
sedla h kolovratu, so jo res obhajale izprva
slabosti, toliko da ni omahnila s stolca; a po¬
zneje jih ni čutila več, in kolo ji je teklo kar
samoodsebe. A kadar pa je ustavila kolo, se je
morala oprijeti za stolec ali postelj, da se ni
zgrudila od slabosti. Sirota ni imela več skor¬
jice za otroke, kaj še zase! Nase sploh niti
mislila ni; sama že tri dni ni imela gorkega v
ustih! . . .

„Brrr . . . brrr . . . brrr . . .!“ je brnelo kolo
brez prestanka. Tedaj pa se oglasi Anka s peči:
„Mama, kluha, kluha!“

— „Kmalu, kmalu, ljubka moja! Se to-le
povesmo spredem, potlej pa hajdi s prejo h Po¬
gačarjevi materi. Velik kos kruha nam bodo
odrezali mati, in ves bo tvoj, ljubka moja.“

Marijana je še hitreje vrtela kolo, Anka pa
še glasneje prosila, kajti same besede materine
ji niso mogle utešiti glada: „Mama, lačna! Kluha,
kluha!“

Je pa pogledala Marijana sinčka, ki se je
učil za mizo, in rekla: „Tonček, pusti, pusti
knjigo, pa zamoti Anko!“ — Tonček je zaprl

33

knjigo, poiskal podobico iz molitvenika in jo
kazal Anki, da jo zamoti in utolaži.

Anka gleda, gleda podobico. A za nekaj
časa začne zopet prositi — lakota je hud birič:

— „Kluha, kluha, mama! Lačna, hudo lačna!"

— „Tonček“, reče mati, „pojdi, pojdi z Anko
na vas. Tam se poigrajta. Kmalu bo spredeno.
In potlej boste jedli zopet kruhek, dobri kruhek
dobre Pogačarjeve matere."

Tonček je spravil jokajočo Anko s peči,
ter jo prijel za roko, da odide z njo na vas. A
preko praga ne more; nekaj teži mlado njegovo
dušo. Stopi pred mater. Pogleda jim v 'oči, aj,
v te solzne oči, pa reče, tako reče: „Mama,
rad grem, kamor hočete, in rad storim, kar
hočete, samo jokajte nikar!" Pa mama reko:
„Le naglo stopi, le naglo stopi, moj otrok, z
Anko na vas". . .

Tako so rekli mama, pa zrli nepremično
v delo, v vreteno in prikrivali bolest . . .

Tonček je žalosten odšel z Anko na vas,
mami pa se je ulil tedaj potok solza po raz-
oranih, bledih licih . . .

II.

Tisto popoldne je mladi Pogačar ravno za-
prezal konje, da bi šel v gozd po hlode, pa
zagleda kočarico Marijano prihajati. Nesla je
velik jerbas preje na glavi. „He-hej, Marijana!"
zavpije Pogačar, čudeč se. „He-hej, ti pa, ti!"

3

34

zavpije. „ Čimbolj prihajaš v leta, čimbolj se
staraš, tem pridnejša si, tem gibkeje so ti roke!
Saj si še-le vzela predivo, pa je že spredeno,
pa ga že vračaš!"

— „Moram, moram!" reče Marijana z otož¬
nim glasom; „otroke imam, jesti pa nič; treba
seje podvizati, treba; saj še tako ni kruha pri
hiši, ne moke, ne krompirja, ne nič; nimam kaj
več v lonec deti!"

„Seve, seve! Toliko zob, to kaj pohrusta",
prikima možak pa veli: „Kar v vežo zanesi!"

Marijana zanese v vežo in položi jerbas na
mizo. In ko so ji odvzeli prejo, se je zopet pri¬
kazala pred hišo. „Matere pa ni doma, je šla v
hribe", je rekel takrat gospodar. „Pa ko pride
domov, bosta že napravili, kakor je prav, in boš
dobila,kar ti gre. Jaz — saj veš — jaz se ne
razumem na take reči."

Marijana se prestraši. „Tak tako", izusti
brez misli. Potem pa potoži: ,;Pa hudo se mi
godi, hudo!"

„Kaj ti še ni poslal mož?"

— „Še ne!" —

„Lej ga, lej ga, kaj pa misli, da ne pošlje;
saj vd, da si v potrebi!"

— „0, v potrebi, v potrebi, pa še v
kakšni!" •—

„Dandanes je res hudo na svetu, za kmeta
še najhuje!“

35

— „Je že res, a kmetje imate vsaj kruha,
ki ga drugi nimamo!" —

„Pa črnega, Marijana, črnega in pustega,
da se Bogu smili! Beli gre za gosposko, veš,
za tisto gosposko! E, da je tako!"

— „0, kako bi bila jaz Bogu hvaležna, da
bi imela črnega, ovsenega ali pa iz otrobij pe¬
čenega; a niti tacega ni pri koči!" —

„Le potrpi, bo že bolje", reče Pogačar in
sede na voz. „Mati pride k nedelji domov, pa
se oglasi takrat, Marijana; vse boš dobila, kar
ti gre, in še več."

— „Ali danes ni mogoče, jaz sem v hudi,
hudi stiski!" —

„1, bi že bilo, ne rečem, da bi ne bilo; a
jaz se ne razumem na take reči, saj sem ti že
povedal!“

Tako je rekel in pognal konja. Marijana
je pa še nekaj časa stala pred hišo kakor brez
uma, potem pa krenila h koči...

A v kočo ni stopila. Brez kruha ni mogla
noter. Le k oknu je stopila in prisluškala, če
se je zbudil Jožek.

Vse tiho!

„Se spi“, reče. Nato potegne s predpas¬
nikom preko oči in odhiti naglih, toda nego¬
tovih korakov nad cesto k Strdenki, ki je tisti
čas pekla kruh na prodaj.

3 *

36

m.

O kako lepo je dišalo po svežem kruhu pri
Strdenki! Oslabelo Marijano omami ta prijetni
duh. Omahne na klopico, da se ji ne zvrti v
glavi in da ne pade na kamenita tla v veži.

Vrata se odpro, in iz sobe stopi debelušna
Strdenka. „Si vendar enkrat tudi ti prišla k
meni po kruh", začne. „Lej, velike hlebe pečem
in okusnega, da nikjer tacega. Pravijo, da ne
dobe v znanju boljšega. In vsi hodijo ponj,
le tebe še ni bilo.“

„0 mati Strdenova! Denarja ni, denarja!
Moje roke ne zaslužijo veliko; pa še tistega,
kar zaslužim, mi ne dajo ljudje! Oh, usmilite
se me, v veliki potrebi sem!“

— „Kaj, ali še ni poslal ?“ —

„0h, še ne!“

— „Pa kaj je kaj pisal ?“ —

„To pa, to! A toži, da letos ni zaslužka.“

— „Pa si prišla po kruh, kaj, Marijana?" —

„Da, po kruh!"

— „Pa imaš denar ?“

„0h, mati Strdenova, usmilite se me; v
nedeljo Vam prinesem za hlebec, ko pride Po-
gačarica iz hribov domov, imam že zasluženo
na preji pri nji.“

— „0 saj ti ga bom dala, kolikor ga boš
hotela, samo v nedeljo pridi; danes je že ves
razprodan, do nedelje ga bom pa spet na¬
pekla." —

37

Marijano čudno pretresejo te goljufne be¬
sede. ,,Lepo Vas prosim", reče, „vsaj pol hleba
mi ga dajte, v največji potrebi sem!“

„1 saj bi ti ga dala, pol hleba bi ti upala,
a mi je ves pošel, verjemi!"

— „Mati, vsaj za pet krajcarjev mi ga dajte,
za božjo voljo Vas prosim!" —

„Ne morem!"

— „Pa vsaj za dva krajcarja! Prosim Vas,
kakor se Boga prosi!"

„Ne dam! — Za denar hodi drugam ponj,
*  na posodo pa k meni pride!"

Marijana povzdigne roke pred Strdenko in
v joku zaprosi obupano: „Vsaj za dva krajcarja!"
Toda Strdenka zavpije razluteno: „Tam so
vrata, poberi se!" in potisne siroto Marijano
na cesto . . .

IV.

Drugo jutro po teh dogodkih se je bližal
po stranski stezici v vas vsem dobro znani
berač z leseno nogo. Klicali so ga za Nemaniča.
Na prsih mu je blestela vojaška svetinja, v
roki je pa držal — kakor vselej — rožnivenec
in molil „za vse dobrotnike". Zavije jo h koči
za vasjo.

Prišedši do koče, jo meni ubrati naprej,
posebno še, ker vidi vežna vrata priprta; kar
mu poči na uho zamolklo, pridušeno vzdiho¬
vanje in jok*in molitev vmes; zato stopi k niz-

38

kemu okencu in pogleda v kočo. Kaj zagledajo
beračeve začudene oči? Uboga kočarjeva dru¬
žinica — Tonček z Anko, Marijana z Jožkom in
Minko v naročju — kleče vzdihuje pred po¬
dobo Križanega . . .

„Kaj pa to, kaj pa to?“ zaklepečejo beraču
čeljusti, kakor takrat na vojski, ko se je pre¬
budil brez desne noge. Odskoči od okna in se
nasloni na leseno kocino steno. Nemirno vleče
na uho obupne klice, ki so se culi iz koče.
Dobro je razločil Marijanino vzdihovanje, ko je
vsa potrta in obupana klicala k Bogu: „Moj
Bog, moj Bog, usmili se nas . . . reši nas! Po¬
ginjamo ... na otroke poglej! Teh se usmili!
Daj jim kruha ... O, ne zapusti jih . . . Tvoji
so . . . daj jim kruha . . .“

Beraču je bilo jasno.

„Tvoji so, daj jim kruha, nebeški Oče!“ je
vzdihnil in si z rokavom potegnil preko čela.
Pogledal je po vasi in preštel dobre ljudi, nato
pa jel nemirno stopicati z leseno nogo ter z
glavo zmajevati. „J6v-jov, jov-jov!“ je tarnal
nekaj časa z glasom, kakor bi tulil; kar na¬
enkrat pa se vrže, kakor bi ga gad pičil, pred
okno in zavpije s tresočim glasom: „Dobri
ljudje, prosim za božji dar!“ . . .

V koči obtihnejo.

Marijana se zazre in zagleda znanega be¬
rača z leseno nogo. Po glasu ga ni bila spo¬
znala. Vsa iz sebe zavpije: „0, ubogi mož,

39

stokrat ste srečnejši od mene, zapuščene in za¬
vržene sirote!" In iznova je jela jokati.

Berač pa se ni dal odpraviti. Iznova za¬
prosi: „Marijana, prosim za božji dar!“

„0 kako rada bi Vam dala vbogajme, a
sama bom morala iti beračit, ako ne pride še
danes pomoč! Otroci stradajo, jaz pa že skoro
tri dni nisem imela grižljeja v ustih."

„Jov-jov, jov-jov!" spet zajavka berač ter
zamišljen odkoraca z leseno nogo v vas.

Za dobre pol ure se je vrnil. Pot mu je stal
na čelu, tako naglo jo je kresal z leseno nogo.
Nekaj je momljal sam s seboj. Nesel je nabito-
polno malho.

Ob koči obstoji. Uboga družina je vzdiho¬
vala še vedno pred Križanim. Berač udari s
palico po durih ter zakriči: »Odpri, Marijana,
odpri! Prinesel sem ti božjih darov!"

Marijana odpre. Berač naglo vstopi v kočo
ter izloži božje darove po mizi. Lepi kosi kruha,
tri vrečice moke, nekaj kaše in krompirja, to
so bili božji darovi iz beračeve malhe.

Jožek in Tonček in Anka so stali ob mizi.
Oči so se jim zasvetile in zapičile v lepe kose
kruha. Sline so se jim pocedile, da so jih po¬
žirali, kakor bi že kruh jedli. In tistim lačnim
očem lačne Anke so prišli beračevi kosi vedno
bližje in bližje; slednjič je bilo treba le še usta
odpreti, in niti z rokico ni bilo treba pomagati,
pa je bil kruhek že v ustih, oj dobri kruhek iz

MIMI!

41  —

beračeve malhe! Tončku, videčemu to, se roka
samaodsebe vzdigne, in v njegovih prstih in v
njegovih ustih je že tičal kruhek, oj dobri kru¬
hek iz beračeve malhe ! . . . Takisto tudi Jožek
ni zaostal. Še Minka je zastokala proseče v
zibelki.

„Le jejte, le jejte, božje darove", je kimal
otrokom berač, videč, kako jim gre v slast. A
ti se niso dali motiti. Pridno so otepali prvi
kos, pa že grabili po drugem, tretjem . . .

Marijana je stala kakor okamenela sredi
koče. Ni vedela prav, ali je resnica, ali se ji le
sanja, kar se godi v njeni koči. Berač jo ogo¬
vori: „Marijana, božji darovi so to, na,

vzemi!... Lej, snažna je moja malha, in čiste
so moje vrečice, Marijana, vzemi božje da¬
rove!" . ..

A preden je mogla Marijana zaznati, da je
vse tG resnica, da jo je rešil ubogi mož z le¬
seno nogo; in preden se mu je mogla zahvaliti
za božje darove, ki so ji kakor iz nebes prišli,
je izginil ta iz koče. A pred kočo se je obrnil
berač in je zavpil: „Marijana, le mirna bodi!
Še vse vasi v znanju bom obral in vse božje
darove tebi znosil. Taki, kot sem jaz, vemo,
kaj je beda; in jaz vem, da bo tako Bogu

•v -v //

vsec...

„Bog Vam povrni, Bog Vam povrni, dobri
mož!" se je zahvaljevala zdaj Marijana, a berač
je ni cul več. Koracal je z leseno nogo že daleč

42

od koče, držeč — kakor po navadi — rožni
venec v roki in moleč „za vse dobrotnike". Ko
jo je pa zavil navkreber po stezici, je zaslišal
glasove uboge družinice, ki se mu je od koče
zahvaljevala za božje darove. Toda berač se ni
ozrl. „Le urno, le urno še v druge vasi po božje
darove", je rekel samsebi in še bolj naglo ko-
racal z leseno nogo navkreber . . .

*

* *

Ljudje so kmalu zvedeli o tem.

Pogačarjeva dobra mati so se močno hu¬
dovali nad mladim gospodarjem, da ni ustregel
ubogi kočarici. Ata se je izgovarjal: „Hm, po¬
vedala naj bi bila ta Marijana, da bi jo bil člo¬
vek razumel, kaj hoče, pa bi ne bila šla tedaj
prazna od naše hiše. Saj tudi jaz tožim, da je
hudo, in da so davki veliki, pa se živ krst ne
zmeni zame, in še nikoli mi niso zavoljo tega
davkov odpisali, lejte no!"

— „1, neroden si zadosti, da res ne veš
včasih, kako in kaj", so rekli mati; „boš pa zdaj
nesel nekaj jestvin v kočo, kaj?"

— „Tisto pa, tisto, mati, le kar pripra¬
vite!" —

In res je nesel. Marijana se jih ni branila.
A pozabila tudi ni svoje žive dni, kako sta se
je v največji sili otepala debelušna Strdenka in
lahkodušni Pogačar. Berač-Nemanič ji je dal

43

kruha, premožna vaščana pa še cenene to¬
lažbe ne..  .

Tako je na svetu!

Mož se pa ni več vrnil s Štajerskega. Že
tri leta o njem ni duha ne sluha. Sivi berač pa
bolj kot oče skrbi za uboge sirote. Dosti dobro
jim gre, odkar tudi mati več zasluži.

Čopke ni!

Lešanska zgodba.

I.

Neko popoldne so prišli cigani pod našo
vas. Star cigan, za ped višji od drugih, je
zavpil: „Stojte, počakajte!" — In vsa ciganska
družba je obstala ter obrnila pogled v tega
velikega cigana. Ta se je pa naslonil na svojo
dolgo, grbasto palico, pogledal nekam oblastno
po raztrgani tolpi ter začel z nekako slovesnim
glasom:

„Dovolj sem upehan. Potovati dalje ne
morem več, ne maram več. Današnji in jutrišnji
dan bodi vam in vašemu gazdi v počitek, v
poživenje."

„Dobro, dobro! — Živel naš veliki cigan,
živel naš gazda!" je zaorilo vse vprek iz cigan¬
skih grl ob teh besedah velikega cigana. Ženske
so ploskale, moški pa vrteli svoje zgoljene šnepe
v zraku in vpili: „Dobro, dobro!" Veliki cigan

45

ali „gazda“, kakor se je bil sam nazval, je pa
nadaljeval:

„Poglejte tu doli po dolini! — Ali ne vi¬
dite tam doli na robu doline gozda in sredi
gozda gošče ? Ha, vidite gozd, vidite goščo!
Vedite, tam se želi vaš gazda odpočiti. — He,
Juraš, desna roka moja, požuri se! Napravite
ondi šotor. Ce bodo vpile sove, jih pobijte, če
bodo godrnjale srake, jih postrelite. Ce pa
pride kmet z žuljavo roko, mu recite: ,Ti si
siromak, mi smo siromaki: tebe preganja z
rodne zemlje oderuški sovrag, nas je pregnal
že zdavno. Dovoli, da zgradimo šotor na tvoji
zemlji. Saj preden vzide solnce v tretje na
nebo, bo naš vrli črni rod že za tremi go¬
rami/ — Tako mu recite. In če bi vam hotel
kmet stisniti desnico, mu ne sezajte v roko;
in če mu zasolzi pri tem oko, pustite, naj mu
solzi, da ne oskrunite časti svojega rodu . . .“

In prenehal je govoriti veliki cigan, po¬
besil oči in se zamislil. Pa je stopila predenj
stara, grda ciganka, odprla umazana svoja usta
in mu izpregovorila to-le ponižno prošnjo, to-le
ponižno vprašanje:

„Reci, govori, o veliki cigan, gazda naš,
kaj naj storimo me, ki smo romanska in tvoja
kri, me, ki tvegamo življenje zate in za svoj
vrli črni rod?“

Veliki cigan se je oblastno zravnal ter
zadovoljno uprl pogled v to ciganko. Vidno je

46

kazal veselje, da uživa pri svojem rodu tak
ugled, in blagovolil je ukazati:

„He, Bara" — tako je bilo namreč ime
tej ciganki — „ vredna sto cekinov suhega
zlata, izkaži se vredno mojega rebra. Hočem
kaj dobrega za pod zob. — Tu gori je vas.
Oberite mi, ve ženske, vse hiše. Imejte orlovo
oko, nabrušen jezik pa zajčje noge. Duhana
ne zabite!“

Tako je ukazoval veliki cigan. Nato je
pa začel vihteti tisto dolgo, grčasto palico, ki
jo je tiščal v koščeni desnici, in se dreti na
vse grlo: „Hajdi, hajdi! — Halo, halo!"

In razpotila se je vsa ciganska tolpa.
Moški, z njimi tudi veliki cigan, so jo mahnili
preko travnikov in polja v gozd, ženske z otroki
vred so se pa obrnile proti vasi. Pred vasjo so
postale ciganke. Bara jim je namreč pomig¬
nila, da se naj ustavijo. Zdelo se ji je potrebno,
jim naročiti, kaj naj katera prinese.

„Pojdi pa prinesi moke", je rekla prvi.

„Pojdi pa prinesi masti", je velela drugi.

„Pojdi pa prinesi tobaka", je ukazala tretji.

Tako in podobno je ukazovala, in ciganke
so se razkropile na vse vetrove; slednjič se je
pa tudi sama izgubila med vaškimi hišami za
njimi.

Sredi vasi je stala dobre Štrukljeve ma¬
tere hiša. V to hišo gre Bara. Prepričana je
bila, da ne pride prazna iz hiše; dobro je ve-

47

dela, da gre gospodinji rado izpod rok, in da
je usmiljena, da celo ciganov ne odganja od
hiše. „Ha, pa znati je vendarle treba!“ si je
šepnila stara navihanka in prestopila prag.

Ciganka je dobro naletela, zakaj gospo¬
dinja je bila sama doma; vsi drugi so se mu¬
dili na travniku, kjer so sušili seno. To okolnost
je Bara hitro izpoznala, in srce se ji je razve¬
selilo. Preprijazno pozdravlja mater: „Dober
dan, dober dan, mamica!"

„Bog daj!“ odzdravi mati, in dasi ji ni
bilo neznano, po kaj hodijo taki ljudje po hišah,
je vendarle povprašala:

„Pa kaj bi radi?"

Tedaj so se pa otvorile zatvornice cigan-
kinega zgovornega jezika, in začela je Bara:
„0, draga, zlata mamica! Že tri dni nisem imela
gorkega v ustih. Moje borno dete joka, ker
nima skorjice, da bi si utešilo prestradani že¬
lodček. Moj stari oče boleha in pada, pada od
slabosti in od lakote. O, usmilite se me, zlata
mamica! O, usmilite se mojega otročiča! O.
usmilite se mojega ubogega očeta! O, usmilite
se nas, zlata mamica! Bom molila za Vas-“

„Le kar povejte, kaj bi radi!" jo je usta¬
vila mati.

„Uh, mamica, uh, zlata mamica!“ je vzdi¬
hovala ciganka in se zvijala pred materjo. „Uh,
mamica, uh, zlata mamica!" je vzdihovala in
tožila, kako je zapuščena na svetu, kako pre-

48

ganjana ona in z njo vred ves ciganski rod.
„Uh, mamica, uh, zlata mamica!" je vzdihovala
pa prosila moke, zabele, jajc . . . Saj bi ne pro¬
sila zabele, saj bi ne prosila jajc, ko bi že ne
padal od slabosti njen stari oče, ko bi že ne
umiral od gladu . . .

Dobri Štrukljevi materi se je ciganka za¬
smilila. E, saj so tudi cigani ljudje, pa jih tako
preganjajo! Saj so tudi cigani ubožčki, in če
so bolni — oh, Bog se jih usmili! — Tako si
je mislila in se opravičevala sama pred seboj,
ko je segala bolj globoko v predale, deleč ci¬
ganki moke, zabele in jajc . . .

Ciganki so žarele oči, in srce ji je bilo
hitreje, ko so njene drhteče roke spravljale da¬
rove dobre Štrukljeve matere. „Bog daj zdravja
Vam in vsi Vaši hiši! Bog Vam daj sreče v hiši
in na polju in v hlevu in na gori! Da bi Vas
varoval strele in toče! Da bi Vam vrlo raslo
žito na polju! Da bi Vam ne ugrabila kokoši
lisica!" Tako je govorila in se zahvaljevala
venomer, nato pa vsa vesela odhitela naglih ko¬
rakov za drugimi cigankami po vasi.

Štrukljevi materi se je pa tedaj jela zbu¬
jati vest in ji očitati — seve, nalahko, usmi¬
ljeno — da bi ji vendarle ne bilo treba razda¬
jati celo jajc ... Pa je rekla mati, tako je
rekla:

„E, naj ima! Mi pa ljubi Bog drugje po¬

vrne !“

Ho-hoj, prav nič hudega jim ni pri dobri Štrukljevi materi!

\

t

l

f

49

Drugi dan pa je vrgla mati žita kakošim,
oj, lepe rumene pšenice je vrgla dobra mati,
pa čopke ni bilo ... pa čopke ni bilo . . . uh,
tiste pohlevne čopke ni bilo, ki je tako rada
jajčke nesla, pa še kako debele! . . .

„E, da je ni, da je ni! Mi pa že spet kje
v gnezdu čepi ta čopka naša! — E, da je
ni! . . . Pa drugič več dobi, pa drugič več dobi
ta pridna čopka naša!“ Tako je govorila mati,
nič hudega misleč, ko ni bilo čopke zobat.

Pa vrže v drugo kokošim — čopke spet
ni . . .

Mater je zaskrbelo. „Eh!“ vzdihne nehote,
in neka zla slutnja ji šine v glavo. „Da, včeraj
popoldne je hodila tod ciganka, in od tedaj ni
več čopke ... Če je pa to, da mi jo je vzela
— uh . .

Vrže v tretje -— čopke le ni . . .

„0, grda ciganka!" vikne zdajci razlju-
čeno. Žito se ji vsuje iz torilčka, kakoši pre¬
strašeno zakrhajcajo in se razkrope. „0, grda
ciganka!" vikne, zakaj prepričana je bila sedaj,
da ni čopke več pri hiši, da jo je odnesla ci¬
ganka, tista grda, nehvaležna ciganka, ki je
dobila celo jajc . . .

„0, grda ciganka!" vikne v srdu in s
studom nad nehvaležnico, zaloputne trdo vežne
duri, da so zacvilile v tečajih, da so zašklepe-
tali oboji, potem se pa počasi in godrnjaje iz¬
gubi v hišo . . .

4

50

II.

V tem trenotku se prikaže izza vogla na
pol gluha in na pol prismojena vaška sirota
Čenča-Marina, kakor so jo vsi klicali. V roki
je držala dolgo grčasto palico, ob katero se je
upirala brez potrebe ter pela pesem, ki jo je
znala vsa vas, in ki so jo sploh vsi zvali „Čenče-
Marine pesem“. Tako je pela:

Ima kaj vina
Čenča-Marina ?
Nič nima vina
Čenča-Marina.

Pa podberina
ima Marina?
Nič podberina
nima Marina.

Ima pelina
Čenča-Marina;
ga bo nabrala,
tebi poslala!

In ko je odpela Čenča-Marina svojo pesem,
se je nekaj časa norčavo grohotala, potem pa
začela razbijati s tisto dolgo, grčasto palico, ki
jo je tiščala v roki, po durih hiše Štrukljeve
matere, kakor da je popolnoma brez uma in
ne samo na pol.

Mati, ki je bila še vsa gorka zaradi ko¬
koši, je pridrvila iz hiše in zavpila jezno: „Kaj
je pa tebe treba, da delaš tukaj zgago in raz¬
bijaš po durih? Poberi se mi izpred oči!“ —-

„Ha-ha-ha-ha!“ se ji zagrohoče Marina
divje v obraz in, spustivši palico iz rok, se ji
vrže pred zobe — tja na vežni prag. „Ha-ha-
ha-ha!“ se zagrohoče iznova in pripomni: „He,

51

Štrukljeva mati, le ne bodite taki, da ne pri¬
dejo cigani v vas in Vam ne pobašejo petelina!
Lejte, včeraj so že enega pekli, sem sama vi¬
dela. Jej, to je dišalo, to je dišalo, Vi ne veste!“

„Kaj, kaj blebetaš, Marina ?“ povpraša
mati bolj mirno. „Kaj, kaj, blebetaš? Govori,
kar veš!“

„Kaj bi blebetala, kaj bi govorila drugega,
kakor kar je res; petelina so pekli cigani včeraj,
doli v gošči so ga pekli. Pa kako ti je to di¬
šalo lepo, kako! Mmm, še sedaj mi diši! O, to
me je skominalo po tistem petelinu, to so mi
tekle sline po grlu!“

„Pa si prav videla, ali je bil petelin? Ni
bila li naša kokoš, naša pridna čopka ?“

Marina se zamisli. Obraz se ji zresni.
Ustna namrdne in začne prikimavati z glavo,
govoreč sama sebi: „Petelina, petelina, pete¬
lina !“

„0, kaj petelina! Čopke, čopke, te je zmanj¬
kalo ; čopke, naše pridne čopke, ki je tako rada
nesla, pa še kakšne jajčke! Oh, da je tako!“
je potarnala mati, ko si je Marina le šepetala:
„Petelina, petelina, petelina! . .

„Saj, saj! Čopko so pekli, čopko,“ ji pri¬
trdi zdaj Marina. „Ahm, da so jo! Oddaleč sem
gledala, pa nisem mogla razločiti, ali je petelin
ali čopka; o, pa je bila čopka, ahm, da je res
takoJ — Uh, ali lepo je pa dišalo, lepo, jej, pa
še kako lepo!“

4 *

52

„Tak’ mi jo je odnesla!“ vzdihne mati in
potem pripoveduje Marini: „Da, včeraj popol¬
dne je hodila tod ciganka in od tedaj ni več
čopke. Prav ta grda ciganka jo je ugrabila,
prav ta grda ciganka, včeraj popoldne jo je
ugrabila ... O, grda, tatinska ciganka!“

„Grda, grda, pa še kako!“ ji pritrjuje Ma¬
rina. „Veste kaj, mati? Nad cigane pojdem, pa
jih vse podkrepelim in podavim te mrhe tatin¬
ske, da bodo pomnili, kdaj so ukradli Vašo
čopko.“

Mati ne reče na to nobene. Marini odreže
lep kos kruha.

Ubožica se od veselja zagrohoče, ko za¬
gleda kruh. „Bog plačaj, Bog plačaj!“ hiti, tle¬
skajoč z rokami, kakor otroci, kadar „Bogca
hvalijo“. Usta se ji odpro že oddaleč, in sline
se ji pocede po grlu, ko zagrabi njena drhteča
roka kos kruha. Hvaležno pogleduje gladna
sirotka mater, hvaležno in vdano, tiščeč z obema
rokama kruh k ustom. Materi se Marina za¬
smili. „Pa še pridi,“ ji reče.

„Pa pridem,“ ji prikima Marina vsa srečna
in se masti s kruhom kakor z najslastnejšo pe¬
čenko; kdo ve, koliko časa ga že ni imela v
ustih!

„Eh, domačih siromakov pa ne vidimo,“
si misli mati in trdno sklene, skrbeti bolj za
Čenčo-Marino, cigane pa odpoditi že pred
pragom.

53

„He — hej!“ je zavpil tedaj izpred hleva
hlapec, ki je prišel po vole, da potegne voz
sena s travnika domov. „He — hej!“ je zavpil,
„Cenča-Marina, delat bi šla, delat, drugače te
še cigani vzamejo!“

„Kaj ?“ vpraša zateglo Marina in dene
zopet založaj kruha v usta.

„Seve, na ušesih sediš, da bi ne slišala!“
se jezi hlapec in zažuga Marini: „Cigani te po-
bašejo, cigani; le skrivaj se jim, če hočeš biti
še v koži.“

„Ha-ha-ha-ha!“ se mu zasmeje Marina.
„Da me pobašejo, meniš? — Ha, mene že ne;
nimam rute nove, nimam čreveljčkov novih,
da bi šla z njimi. Ha-ha, ali vašega petelina
so pa vzeli, vašega petelina so pa!“

„Ti čenča, ti! Kaj, petelina! Tebe, tebe!...
Lej, doli v gošči so. Ni preveč varno, da laziš
okolo; ne rekel bi dvakrat, da te še nocoj ne
denejo iz kože.“

„Ha-ha-ha-ha!“ se mu zopet zagrohoče
Marina. „Ha-ha-ha-ha!“ se mu zagrohoče in
reče: „Glej ga, glej, dedca, kaj se vsega ne
umisli! Čak, ti nemarni hlapec Štrukljev, dol
v goščo grem, pa jim povem tem ciganom ta¬
tinskim, da so izgubili eno spako, da naj jo
gredo iskat, Štrukljevega hlapca nagajivega
naj gredo iskat. Ha-ha-ha-ha! Saj se jih nič
ne bojim, viš, saj sem jih videla te cigane
grde, saj sem bila doli v gošči, ha-ha-ha-ha!

54

— Pa ti povem: vašo čopko so pekli, vašo
čopko, pa še prav zares!"

„Saj bi res kmalu kakega petelina zmanj¬
kalo," meni hlapec. „So ptiči ti cigani; ukradejo
ga kar mimogrede, potlej se pa gostijo z njim in
smejejo nam, ki toliko trpimo in pripravljamo
celo ciganom kaj dobrega za pod zob. Seve,
njim se ni treba potiti, kakor se je treba nam,
rajši kradejo. Mati, le glejte, da Vam ne odneso
izpred nosa petelina!"

„Odneso, saj so mi že odnesli!" vzdihne

mati.

„Kaj, da so ga Vam res?" se čudi hlapec.
„Tak’ so pa našega petelina kosti, ki so raz¬
metane ob gorišču tam doli v gošči. Sam sem
jih videl, drugače bi ne verjel, da so res."

„Pa si jih res videl, govori!“ reče mati.
„ Ampak govori, kakor se govori med poštenimi
ljudmi, ki ne poznajo laži in zvijač."

„Mati,“ de hlapec nato resno, „mati, videl
sem kosti, videl sem jih na svoje oči okrog
pogorišča doli v gošči; a menim, da je moralo
biti pač več petelinov doli spečenih in poje¬
denih kakor samo naš, tako Vam povem. Le
škoda se mi zdi, da nisem pregovoril sinoči,
ko so te ciganske mrhe doli v dolini kurile in
lenobo pasle in meso jedle, našega kovača, da
bi stopila dol in prepodila to gadjo zalego ta¬
tinsko. To Vam pa rečem, če zapazim nocoj
ogenj doli v gošči, potem jim Bog pomagaj, tem


Majhen ciganček je splezal po krokarje.

55

ciganom! Če grem prav sam nadnje, kaj zato,
nič se jih ne bojim: vile imam dobre, in če
jih porinem za štiri prste pod rebra, ni hudir,
da bi se ne stegnil cigan. “

Tako je govoril hlapec, pognal vole in
vpil nad njimi, da je čisto preslišal mater, ki
ga je karala, da se krščenemu človeku pač ne
spodobi tako govoriti o svojem bližnjem, če je
ta tudi sam cigan!

„Marina, lej, res mi je vzela ciganka čopko, “
reče zdaj mati vaški siroti. „Viš, pa še jajc sem
ji dala in slanine, pa mi jo je še vzela! O, ti
čopka naša, kako te je škoda, da so te odnesli
ti grdi, nemarni snedeži!“

„Mati, nikarte več dajati ciganom jajc in
slanine; lejte, če ne dobe več pri vaši hiši daru,
pa ne bodo več sem zahajali, pa ne bodo več
pri vas kradli kokoši," je učila Marina.

„0, saj tudi ničesar več ne dobe pri nas!
Le naj se mi še prikaže kak ciganski jezik, le
naj me še za kaj poprosi: z burkljami naženem
vsakega cigana že pred pragom, z burkljami
ga bom, ali mu pa poleno pokažem, da bo
pomnil, kdaj je brusil pete okolo naše hiše."

„Mati, le dajte jih, saj jih ni škoda," je
menila Marina, pa odšla po vasi, jezeč se na
te grde cigane, ki so dobri Štrukljevi materi
odnesli čopko.

Hlapec je res nosil v srcu sklep, da pojde
z vilami nad cigane. Ko pa je zvečer zagledal ogenj

- 56

doli v gošči, mu je pošel pogum. In ni šel
nadnje, nego se je rajši zaril po večerji v
seno. In preden si je mogel glede ciganov kako
pametno umisliti, ga je prevzel spanec, da je
zasmrčal prav na glas. Cez nekaj dni je pa
prepeval, ko je prepeljaval vole po vasi, znano
Cenče-Marine pesem, pa ji pritaknil še ti kitici,
samo da bi jezil vaško siroto:

„Nima pelina
Čenča-Marina,
a petelina
ima Marina.

Ako pa nima
več petelina,
ga je prodala,
v gošči oddala

Tako je prepeval za nekaj dni. Marino je
to strašno jezilo. Vsakokrat, kadar je slišala
peti to pesem, je vsa iz sebe planila razjarjeno
s tisto dolgo, grčasto palico nad hlapca, in sveti
Peter bi mu je ne izbrisal, ako bi se ji ne
umaknil še o pravem času. A s tema kiticama
ni jezil in razburjal le Marine, nego tudi Štru¬
kljevo mater, ki še ni prebolela, da jo je grda
ciganka tako nehvaležno izplačala. „Da bi jih,
te cigane tatinske!" je rohnela v onemogli jezi
ob taki priliki Strukljevka. In iznova se ji je
okrepil sklep, ciganom ni za črn noht še kaj
podariti. A ta sklep se ni omajal, kakor se je
omajal in padel naposled hlapčev: ko je zagledal
ogenj v gošči, pa se mu je ohladilo srce, pa mu
je upadel pogum; ta sklep Štrukljeve matere
jo ostal neomajen, trden. To so čutili najbolj
cigani sami; zakaj komaj se je poslej prikazal

57

kateri pred Štrukljevo hišo, že ga je obsulo
polno psovk in očitanj; in če se ni hitro pobral,
so zaropotale burklje v kuhinji, so zapljusknile
pomije v škafu; o, zdaj se je pa naglo zavrtel
cigan in izginil za voglom; iz umazanih svojih
ust pa je sikal kletvice in mrmrajoč in se čudeč
je govoril sam pri sebi take besede: „Saj je
bila dobra ko med, zdaj pa je strupena ko osa ...
Kaj šmenta, da se je ta žena tako izprevrgla!“

Cigani so slednjič izprevideli, da se s Štruk¬
ljevo materjo ni bosti, in so se začeli izogibati
njene hiše, kakor da bi bila okužena. Materi
pa je bilo to prav; zakaj ciganov ni mogla več
videti, vse zaman, ni jih mogla več, pa ne!
„Pa naj bi mi pustili čopko pri miru,“ je vzro¬
jila vselej, kadar ji je kdo očital, da ne dela
prav. —

Resnica je to, da se časih ob kaki malen¬
kosti izprevrne najblažji človek v brezsrčnega
trmoglavca, kakor ta Štrukljeva mati, ki je dala
nekdaj ciganki celo jajc, pa je sedaj napram
ciganom kakor sršen, ki se samo zapoletava in
pika v onega, ki se predrzne približati se h
gnezdu.

III.

Čmerno in krmežljavo se je držalo nekega
ostrega zimskega dne tistega leta solnce na
nebu in pogledavalo izza meglenega ozračja
dol na zmrzlo zemljo; čmerno in krmežljavo,

58

kakor da bi šele vstalo iz tople posteljice tam
za gorami, vstalo s težko, oblasto glavo svojo
in z bolnimi, strtimi žarki svojimi. A ne tako
Štrukljev hlapec. Ta je pripravljal tistikrat za
rezanje na skednju. Pulil in premetaval in valil
je krmo z visokega kupa dol k slamoreznici.
Vkljub rezki zimi in vkljub nadležnemu prahu,
ki mu je uhajal v nos in grlo, je bil dobre
volje. Žvižgal in popeval je veselo ter se sem-
intja malo pošalil iz pastirja, ki so ga poslali
na skedenj, da bi mu pomagal narezati za ži¬
vino, a se je siromak le stiskal v obleko in
mencal z nožicama od mraza, pa cvilil in prosil:
„Jet, jet, jaz grem v hišo, jaz grem v hišo, če
ne, me bo konec!"

„Kaj bi, šmencana bodi! Delaj, ti pravim,
pa ti ne bodo drgetale kosti, kakor da bi bil
mrzličen," ga je zavračal hlapec in ga silil pre¬
metavati krmo s kupa dol. A pastir je le prosil:
„Jet, jet, zmrznem, pusti me, da se grem
pogret! “

„Počakaj vsaj, da dol zmečeva; potlej pa
pojdi v božjem imenu, kamor te je volja, saj
s teboj tako nič ni, še strepečeš mi tu gori,
strepečeš kar na jasnem", je dejal hlapec, videč,
da klepečejo pastirju čeljusti, kakor da bi ragljo
navijal o Veliki noči.

„Jet, jet, jaz grem dol, lepo te prosim.
Jet, jet, umrjem, črno se mi dela pred očmi,
jaz grem dol", je zdajci zajavkal pastir, in de*

59

bele solze se mu ulijejo po licih. Je pa rekel
hlapec, norčujoč se iz pastirja, tako je rekel:
„Uh, zmrzla stvarca božja, pojdi, da te ne vidim,
saj si mi tako samo za napotje tu gori. Le pojdi,
pa poprosi mater, da te v plenice povije in položi
v zibko, da se boš, siromače, ogrelo in dobilo
kaj krvi, sicer mi še res utegneš v rokah stre-
petati. Le pojdi, stvarca božja, le pojdi dol k
mami v zibko, o, stvarca brez krvi! “

A pastir ni poslušal hlapčevih besed. „Jet,
jet!“ je zajavkal še enkrat in ves zmrzel in
neroden, kakor je bil, se je spustil po lestvi
dol s kupa; a lestev se je zdrsnila — štrbunk!
— ubogi pastirček je telebnil z vso močjo na
tla —- k sreči, da je bilo na mestu, kamor se je
zvalil, navaljeno že dosti krme, sicer bi si bil
siromak prerahljal in polomil kosti, da bi mu
nikdar več ne drgetale od mrazu. „Jet, jet, ali
sem živ, ali sem mrtev ?“ je zajavkal na tleh
polglasno in prestrašeno ogledoval in otipaval
krog sebe. A preden je mogel zaznati, kaj se
je dogodilo, in preden je mogel uvideti, da je
še živ, je zavpil hlapec gori na kupu ves iz
sebe: „Hej-hej, ali ima mari sam škrat nastav¬
ljene tu gori svoje mreže in zanjke? — Pastir,
če si še pri življenju, vrzi mi vile gor, vrzi.
Za nekaj čudnega sem zagrabil, da sam ne
vem, kaj bo iz tega. Smencana bodi, čarovnice
se pač ne pode po našem senu, a nekaj
takega je, kar sem ujel, perje se drži šmenta.

60

He-hej, pastir, vrzi mi vile gor, vrzi, morda
privlečem na dan samega peklenščka . 14

Tedaj pa že ni bilo več pastirja na skednju.

Ko je bil zaslišal govoriti hlapca o čarov¬
nicah in celo o škratu, ga je vrglo nekaj po¬
konci, in v dveh skokih je bil s skednja v hiši,
kamor je planil kakor nor. „Jet, jet!“ je za¬
javkal, drugega ni mogel spraviti iz sebe, ko
je zaloputnil duri. Ded je čepel v zapečku in
mirno, brez skrbi vlekel dim iz stare čedre.
Pastir se ga je oprijel z obema rokama za ko¬
leno in mu zrl nepremično v obraz, kakor da
bi ga prosil: „Usmiljenje, usmiljenje, ljubi ded!“

Ded je sicer nekaj zamrmral in zarentačil,
ko se je pastir brez dovoljenja oklenil njego¬
vega kolena; ali ko pa je videl, kako proseče
gleda vanj pastir in kako se trese po vsem
životu, je pa del čedro iz ust, mu položil usmi¬
ljeno roko na teme, kakor bi ga s tem hotel
potolažiti, rekoč: „Ne boj se, v dobrih rokah
si, nič žalega se ti ne zgodi ! 44  ter rekel, tako je
rekel ded: ,,Sta se pa spet kaj sporekla, kaj
hujšega menda ni bilo, kaj ? 44

Pastir pa ni mogel odgovoriti. „Jet, jet!“
so le šklepetale njegove čeljusti. Pa je poklical
ded mater in ji naročil:

„Slišiš, ti mati? Stopi, stopi gor na skedenj,
pa dopovej hlapcu, naj pastirja pri miru pusti;
saj ve, da nima siromak take pameti ko izmed
nas eden . 44

61

„Pa stopim“, je odgovorila mati in šla iz
hiše, da bi pokarala hlapca. A hlapec jo ustavi
pred vežnimi durmi, kažoč na vilah čudno
reč. Zdelo se je, kakor da bi bila to med mrvo
in slamo zamešana kokoš, sedeča na kopici
jajc . . .

Materi zastane beseda. Nemo pogleduje
zdaj hlapca, zdaj kokoš, kakor da bi hotela
reči: „Govori, hlapec, ali je res, ali ni res, kar
vidijo moje oči?“ — Ali hlapec ni umel mate¬
rinega srca prošnje, on ni utegnil ugibati ma¬
terinih misli. Rekel je: „Menil sem, da privle¬
čem na dan prestreljeno čarovnico ali pa sa¬
mega hudirja, je bilo pa le-to.“

Mati pokašlja, kakor da bi jo nekaj dušilo
v grlu, na to pa povpraša, in glas se ji je tresel:
„Pa kje si dobil ?“

„V mrvi zakopano / 4  je odgovoril hlapec.
„Poleti smo jo morali zametati z mrvo, ko je
ravno sedela na gnezdu, da se je sirota za¬
dušila . 44

„Tedaj je pa ni vzela ciganka , 44  je dejala
mati; zakaj njene strmeče oči so zagledale na
vilah — čopko, oh, tisto pridno čopko, ki jo
je zmanjkalo takrat, ko je dala tisti ciganki celo
jajc . . . „Tedaj je pa ni vzela ciganka , 44  je de¬
jala mati še enkrat.

„Že ne ! 44  je pritrdil na kratko hlapec.

„Ghm!“ je zakašljala mati pa potegnila
z roko preko čela, kakor da bi hotela pregnati

Začudena mati,

63

neke nadležne misli. „Ghm!“ je zakašljala pa
ukazala hlapcu: „Pa zakoplji kam!“

„Mati, zemlja je zmrzla, trda kot rog, se
ne bo dalo.“

,,Pa spravi kam; jaz ne smem več videti!“
„Tisto pa že, tisto; bodite brez skrbi;
zgodi se, kakor želite. “

„Tak’ le stori, pa naglo!“

„Bom, bom!“

* *

*

Od tedaj pa niso več ropotale burklje, ni
več pljuskala umazana voda v pominjaku, kadar
se je zmotilo kako ciganče in se prikazalo na
pragu hiše Štrukljeve matere; nasprotno, ci¬
gani so postajali polagoma zopet stari prijatelji
Štrukljeve matere, in ko je došla k Štrukljevim
po dolgem času zopet enkrat ciganka Bara, je
dobila ta, ne da bi prosila zanje, tudi jajc.
Hudomušni Štrukljev hlapec si je pa zopet
zmislil eno kitico, seveda okorno, kakor je bil
okoren on sam, k znani Cenče-Marine pesmi, s
katero je jezil na pol gluho in na pol prismo¬
jeno vaško siroto, kadar jo je zakrožil na vasi,
in ki se glasi tako-le:

„Ni ga oddala,
ni ga prodala,
le zadušila
čopka se bila.


Prebrisana Belčičevka.

Po ustnem izročilu starih Vodičanov.

V Povodju pod Šmarno goro je prekopaval
kmet celino ter izkopal iz zemlje turško podkev.
„Lej, sin“, je viknil in udaril s krampom po
podkvi, da je zazvenela. „Lej, ta je še od
onih žalostnih časov, od onih žalostnih turških
časov . ..“

Sin je pobral podkev, jo ogledoval na vse
strani ter se spomnil vsega, kar mu je pravil
oče že tolikrat o onih žalostnih časih . . . Da,
tod so divjale turške zveri, tod po naši zemlji,
po naši mili slovenski domovini, grabeč, požiga¬
joč, oskrunjajoč . . . Grabile so te zveri trud in
sad žuljavih rok naših pradedov; palile jim do¬
move, težko zgrajene in tako priljubljene; starce
so pobijale, otročiče nasajale na sulice in kole;
sinove, žene in mladenke pa tirale dol v glo¬
boko Turčijo, oskrunjajoč njih vero in čast.. .

„Da, oče!“ je prikimal sin, gledajoč s stra¬
hom in gnevom na turško podkev, na spomin
Turka — psoglavca. „Da, to je spomin na one
čase, na one žalostne, grozne turške čase . . .“

65

Trdo je udaril oče s krampom po trdi grudi.
Sin je spravil podkev, nato pa tudi on težko za¬
mahnil po celini. Molče sta delala dalje, a oba
sta razmišljala o onih grozno žalostnih turških
časih . . .

Kaj vse hudega se je dogajalo našim pra¬
dedom v onih časih, o tem bi nam mnogo ve¬
dela povedati, ako bi znala govoriti, s krvjo
oškropljena in od turških krogel razrita obzidja
naših cerkva, osobito pa nepremagljivi tabori
na Marijini gori — tako se je zvala tedaj
Šmarna gora — pri Sv. Tilnu nad Repnjami ter
pri Sv. Marjeti v Gozdu*) — kakor se je ime¬
novala nekdaj župna cerkev Sv. Marjete v Vo¬
dicah. Toda nemi kamen molči. Ne molči pa
ustno izročilo naših pradedov ter pisana zgodo¬
vina slovenskih pokrajin. Ta nam z opravičenim
gnevom riše strašno „turško klanje“, ki se je
le prepogostokrat ponavljalo po naši očetnjavi.
Hkrati pa proslavlja junaške pradede naše, ki
so se borili z ljutim sovragom kot razjarjeni
levi „za krst sveti in svobodo zlato“.

Težko in molče sta udarjala s krampom po
trdi grudi oče in sin. A ko sta v tretje pre¬
kopala do vrha celine, je stalo solnce le še tri
pedi nad Triglavom. In tedaj je rekel sin: „Bel-
čičevka iz naše vasi, sem slišal, je pa le uročila

*) Po potresu 1. 1895., ki je vodiško cerkev na Go¬
renjskem docela razrušil, so ta tabor odstranili.

5

66

Turke ter jim fige pokazala in ušla. Ni li res
tako, oče?“

„Resnica je to, ljubi moj sin, resnica. Tako
premetene in prebrisane ženske pa ne dobiš
izlepa, kakor je bila Belčičevka. Ha, ko bi znal
vsakdo, kogar so pobasali, Turke tako dobro
ukaniti ter jim ob belem dnevu zmešati štreno
na celi črti kot ta preprosta, a pogumna žena,
potem bi se tem zverem ne skominalo tako po
naših krajih, to rečem!“

In pravil je oče:

I.

Lej, tam pred našim gozdom, za streljaj v
stran od okrajne ceste, tam je stala v onih
časih prijazna kmetiška hiša. V tej hiši so pro¬
dajali kruh. Tam so bivali Belčičevi.

Nekega dne je bila Belčičevka sama doma,
mož in sin sta podirala bukve pod Goro. Pekla je
kruh. Ravno je segla po loparju, da bi vzela
kruh iz peči, kar ji poči nenavaden peket
konjskih kopit na uho. Razmišljati ni utegnila,
kaj naj bi to pomenilo; naglo je segala z lo¬
parjem po hlebih in jih jemala iz peči. Prijetno
je zadišalo po kruhu; zapečen je bil tako lepo,
da bi ga sami angelci jedli, ko bi imeli kaj
zobkov.

Zdaj zaropočejo duri. In ko se odpro, je
stal pred prestrašeno gospodinjo čisto pravi

67

Turek, oborožen od nog do glave, z dolgimi
mustačami in v širokih hlačah. . ,

Belčičevka obledi ko zid in kar sapo ji
zapre. Zdaj ji ni bilo treba še izpraševati, kaj
je pomenil peket konjskih kopit. Za Boga, Turki
so pridrli zopet v deželo! . . .

Držala je še vedno hlebec kruha v roki,
ki ga je bila vzela z loparja, ko je stopil Turek
v vežo. Ko bi mogla, bi zavpila na ves glas,
da bi jo cula mož in sin pod Goro. A strah jo
je tiščal za grlo, da ni mogla spraviti besedice z
jezika. Pa tudi hasnilo bi ji pač bore malo ali
pa nič, ko bi zavpila: kaj bi mogla pomagati
mož in sin, ko je kar mrgolelo Turkov pred
hišo! Zbežala bi in se skrila. A kam, kako, ko je
bil povsod Turek, Turek, Turek . . .

Turek, ki ga je bil poslal poveljnik v hišo,
da bi pozvedel kaj natančnega o okolici, je silil
z vprašanji v Belčičevko, a iz nje ni bilo spra¬
viti besedice. Stala je kakor okamenela pred
ognjiščem z vročim hlebcem v roki in z veli¬
kimi, izbuljenimi očmi, iz katerih sta govorila
strah in groza ...

Zdaj je začel že trdo stopati Turek pred
prestrašeno Belčičevko, ko le ni odgovorila na
nobeno njegovo vprašanje. Žugal ji je s strelo
v očeh in s težko svojo roko . . .

Ubogi ženi se zašibe kolena in vsa se strese.
„0 Marija z Gore, pomagaj, pomagaj!“ zamoli
v srcu. Zdajci ji šine dobra misel v glavo. „Po-

5 *

68

strezi Turku s svežim kruhom!" ji je rekel
dober glas. Hitro iztegne roko, ter ponudi rdeče-
hlačarju hlebec. Turek ga vzame ter ga nese
poveljniku. Temu je bil kruh tako všeč, da je
prav rad vzel še druge hlebe. Belčičevka mu
jih je pa še rajša dala. Oh, kako pa je trepe¬
tala pred Turki! . . .

Poveljnik reče zdaj: „Nič ne boste požigali
te hiše, kjer umejo peči tako okusen kruh;
temveč zvežite gospodinjo, polovite še njeno
družino ter vse skupaj tirajte v našo deželo.
Pri Alahu,*) ne storim jim krivice! Le kruh mi
bodo pekli, dober kruh, kakršnega še ni okusil
moj jezik, kar živim, in ki ga umeje peči edinole
ta vrla Slovenka spod Marijine gore.

Izgovorjeno — storjeno. Poiskali so moža
in sina, zvezali vsem trem roke z dolgo močno
vrvjo, ki so jo pripeli konju na rep, in hajd v
globoko Turčijo! . . .

II.

Tri dni so že potovali, a v Turčijo še niso
dospeli, in tedaj reko Turki: ,,Belčičevka, ali
znaš še boljši kruh speči kakor si ga doma?"

„Lagala bi, ko bi rekla, da ne. Samo lepe
bele moke ni", je odgovorila, do smrti izmučena.

„E, lepo belo moko bomo že dobili, za to
ne skrbi."

') Alah = turški Bog.

69

„Pa kvasu ni, mleka, jajec!"

„Ničesar ni na svetu, da bi ne dobil pravi
Turek v roke!"

„Potem pa vam spečem dobrega, da nikoli
tako. A če bi radi še posebno dober kruh, bom
pa prilila vanj še soka dišečih koreninic, in kar
v ustih se vam bo stajal kakor ambrozija, tako
bo dober."

„Pa kje bomo dobili dišečih koreninic?" so
jo vprašali zdaj. In ona je odgovorila: „Po
žitnem polju rastejo. Ce dovolite, jih gremo mi
trije iskat?"

„Če vas izpustimo, pa vas več ne bo nazaj!"

„0, prišli bomo, prišli nazaj; saj pravi naš
milostni poglavar, da se nam bo v Turčiji dobro
godilo. In ko bi ubežali, kaj nam pomaga?
Naše noge so trudne in slabe, vaši konji pa
iskri in skočni. In polovili bi nas, in gorje nam
potem, ko bi prišli enkrat v nemilost vašemu
in svojemu poglavarju in gospodu!"

Turki so se zdaj ustavili in razjahali konje.
„Pa pojdite", reko, „in naberite dišečih kore¬
ninic po žitnem polju. A preden solnce zaide,
se morate povrniti. Gorje vam, ko bi se tako
ne zgodilo! Poiščemo vas in vam vzamemo brez
usmiljenja glave."

„Ne bo treba", reče Belčičevka. Nato pa se
odpravijo vsi trije po dišeče koreninice. A ne
gredo jih nabirat na zlato žitno polje, ampak v

70

temni les, ki se je razprostiral neizmerno daleč
onostran žitnega polja.

Ko so bili že globoko v lesovju, se šele
ustavijo, in mati reče, kakor je bilo dogovorjeno
in sklenjeno: „Oče, ura je prišla, uidi!“ Oče je
pogledal po ženi, po sinu, in ta pogled je govoril:
„Kaj pa vidva? Ali bi ne bilo bolje, da uidemo
vsi trije skupaj? Ali hočeta vidva res nazaj k
Turkom?"

Mati je brala to v pogledu očetovem. In
rekla je: „Oče, saj veš, midva morava še nazaj,
drugače smo izgubljeni vsi. A ponoči uideva,
kakor je dogovorjeno in sklenjeno. In preden
napoči mlado jutro, bova že daleč, daleč za
tremi gorami."

Segli so si žalostno v roke in pogledali si
žalostno v oči in pri srcu jim je bilo hudo, da
nikoli tako.

„Na snidenje torej črez tri dni pod Marijino
goro", je izustila mati in si brisala solze. Bilo
ji je pri srcu, kakor bi se za večno poslavljala
od moža. „0, Bog daj in ljuba Marija z Gore!"
je vzdihnil popolnoma potrto oče. Sin je objel
očeta in prosil: „Oh, oče, ne hodite sami; vsi
trije ali pa nobeden; meni kar srce pravi, da
Vas poslednjikrat gledajo moje oči."

„Umiri se, moj sin! Dobro sva vse pre¬
mislila z materjo; edino na ta način je upati,
da se nam beg posreči. Lej, moje stare in trudne
noge so težke in ne morejo hiteti, kakor bi bilo

71

treba. In ko bi ubežali vsi trije ponoči, bi jaz
zaostajal, in Turki bi me pobili. Tako pa me
vidva dobita jutri že daleč, daleč za tremi go¬
rami, kjer bomo že varni pred zasledovanjem
sovragovim."

Stisnili so si še enkrat roke, zajokali, da bi
se jih usmilil trdi kamen ob potu, ter se razšli.

Oče jo je prasnil po temnem lesu dalje
preko gore. Kmalu ga je zakrilo košato bukovje.
„Nikdar več ne vidim očeta", je zajokal iznova
sin. Mati mu je obrisala solze in ga tolažila, a
je bila sama še bolj tolažbe potrebna. „Tudi
meni pravi srce, da se ne vidimo več, Bog se
nas usmili!" je rekla, naglo nabrala upijanljivih,
a ne dišečih koreninic, nato pa odhitela s sinkom
k Turkom nazaj.

„Pa kaj bova odgovorila, če naju vprašajo
po očetu?" je dejal sin. „Odšel je z nama, kdo
ve, kod blodi zdaj, da bi ga le divja zver ne
požrla, porečem", je odgovorila mati.

K sreči ni nihče pogrešil očeta. Belčičevka
je pripravljala za peko. Kakor na igli je hitela.
Kruh, ki je vanj prilila soka upijanljivih kore¬
ninic, je bil kmalu pečen. Zadišalo je tako pri¬
jetno po njem, da so se Turkom kar sline po¬
cedile. „0 Marija z Gore, pomagaj, pomagaj!“
je hitela mati in rezala Turkom kruh. In Marija
z Gore je res pomagala.

Turki so slastno uživali otrovani kruh ter
se neprenehoma zalivali z močno starino, ki so

PREBRISANA BELCICEVKA

73  -

jo uplenili v bližnji grajski kleti. Toda drug za
drugim so cepali po tleh kakor muhe, omam¬
ljeni in nezavestni. Mati in sin to priliko upo¬
rabita ter neopažena izgineta iz turškega ta¬
bora . . .

III.

Solnce je stalo že visoko na nebu, ko se
jamejo drugi dan prebujati Turki. Glave so jim
bile težke, noge negotove. Zdaj se prebudi tudi
glavar. S hropečim glasom zavpije: „Vode, stu-
dene vode na glavo!"

Naglo so pri glavarju. Z mrzlimi obkladki
in z mrzlo vodo mu močijo in hlade razbeljeno
čelo. „Hu, a-hu-hu!“ je pihal glavar, se preme¬
taval nemirno na ležišču in se prijemal za raz¬
beljeno glavo. „Pri Alahu, poginiti mi je! Za-
vdala mi je čarovnica! O, Alah, mogočni Alah,
kaznuj nevrednico, maščuj se nad njo in njenim
zarodom! Hu, hu, ahu-hu! . .

Za nekaj trenutkov je zopet zavpil: „Pa
kje imate baburo? . . . Kaj stojite? — Pojdite
in pobijte to kačjo zalego! Pogine naj ko pes
ob cesti! Črni vrani ji naj izkljujejo oči!"

Šli so, da bi pobili Belčičevko, moža in sina,
a teh ni bilo več v taboru. Bili so že bogvekje
-— za tremi gorami. „Prekanila nas je svojat;
ušli so besi!" so sikali Turki jeze in škripali z
zobmi. „Za njimi, za njimi! Žive morate dobiti
v pest!" je vpil glavar srdito ter si od onemogle
jeze trgal obleko s telesa.

74

Turki so poskakali na čile konjiče in zdr-
čali na vse vetrove. A dasi so iskali ves dan,
zasledili le niso beguncev; ne duha ne sluha ni
bilo več po njih!

Turki so kleli, a beguncev le niso mogli
prikleti. Glavar, ki je že toliko okreval, da je
mogel drugi dan na čilega vranca, je ukazal,
še ves zelen od jeze, zanetiti bližnji grad, ki
so ga že itak oropali. Turška drhal si je hla¬
dila jezo, zroč v velikanski plamen, ki je švigal
na vseh straneh iz grajskega poslopja, ter od¬
jezdila dalje v globoko Turčijo . . .

Po mnogih neprilikah in nezgodah sta do¬
spela Belčičevka in sin srečno na svoj dom v
Povodje. Za srečno rešitev sta se šla vsako
leto povečkrat zahvalit Mariji na Goro.

Mož se ni povrnil. „Samo, da bi ga Turki
ne ujeli!“ je zavzdihnila Belčičevka vselej, kadar
je pravila radovednim ljudem, kako je pekla
širokohlačarjem kruh. „Samo, da bi ga Turki ne
ujeli!“ je torej zavzdihnila pa pristavila: „Zakaj
kdor pride Turkom živ v pest, zanj bi bilo
boljše, da bi ne bil rojen. A jaz bi jim še rada
pekla kruh, samo da bi možu ne storili nič žalega. “

Tako je pravil kmet sinu. Solnce je tedaj
že zašlo, da nista vedela kdaj, in storil se je
že mrak. Zadela sta težke krampe na ramo ter
odkorakala molče domov. Menda sta iznova raz¬
mišljala o onih žalostnih in groznih turških časih.

C V

Za prenočišče.

Dogodba s Posavja.

I.

Kroparjev Blaž iz Žabje luže je pohajal že
tretji teden delat v neko tovarno v Ljubljani.
Tam je imel, kakor se je rad pobahal, dobro
službo. In vse je bilo dobro; samo to je bil križ,
o, velik križ, ker je iz Žabje luže tako daleč v
Ljubljano — se reče, če se mora hoditi peš,
zjutraj dol, zvečer pa zopet nazaj, kakor je delal
Blaž. Kaj menite, štiri ure hoda navsezgodaj v
mesto, ondi cel dan robotati, zvečer zopet štiri
ure trapati nazaj v vas, in to — razen nedelj
in praznikov —- dannadan, to niso mačkine
solze! Kroparjevemu Blažu so sicer oponašali
mlečni in porogljivi vaški navihanci, češ, da ne
ume več kot hruške peči, a vendar-le se mu je
posvetilo v trdi njegovi butici, ko je že tretji
teden vsak večer capljal po štiri ure hoda daleč
domov v Žabjo lužo, drugo jutro pa zopet na-

76

vsezgodaj nazaj v mesto — da to nikakor ne
gre več, da se mora ta reč kako prenarediti in
preurediti. „Hm“, je dejal, „kdor ima količkaj v
glavi, lahko preudari, da mora zdelati človeka,
ako ranča dannadan zvečer v domačo vas, zjutraj
pa spet nazaj v tovarno." „Hm“, je dejal in rekel,
„saj je še črevljev škoda", je dejal „kaj šele
mene, ki sem za podplat višje postavljen, kadar
sem obut in grem iz Ljubljane", je dejal.

O tem je bil torej Kroparjev Blaž gotov, da
se ta reč mora kako prenarediti. In tudi o na¬
činu, kako bi se naj prenaredila ta reč, ni ugibal
niti za trenutek. Kaj bi druzega: v Ljubljani je
treba dobiti prenočišče, pa je mir besedi. In tam
ostane čez noč Blaž, pa mu ne bo treba več
brusiti peta dannadan gorindol: in reč je pre-
narejena in presukana na pravo stran, pa je
amen! Ovbe, saj vendar imajo v Ljubljani otep
slame, da mu ga vržejo kam pod peč; ali pa
svisli in hleve, kamor zleze Blaž in se zarije
v mrvo in prespi vso noč!

Tako naj bi se ta reč prenaredila, pa bi bilo
vse v redu.

Ali govoriti je lahko, to je res; toda storiti
in dobiti tako prenočišče v Ljubljani, ovbe, to
je pa druga reč, čisto drugačna kot na kmetih,
to rečem. O tem se je Blaž zadosti poučil.

Ko je prve dni Blaževe službe v Ljubljani
kar prihrumelo po končanem dnevnem delu de¬
lavcev iz tovarne, tako da je bilo naenkrat vse

77

črno na ulici, in se je tudi on srečno preril v
tej gnječi na cesto, ni odhitel naglih korakov
na dom, kakor drugi, nego je obstal sredi ceste
in se je zagledal v velikansko tovarniško po¬
slopje pred seboj in pa v hiše, ki so se vrstile
na obeh straneh ceste. In si je mislil Blaž: „E,
ne bo težko dobiti postelje: toliko je hiš in tako
prostorne so! Pa kaj — saj meni še treba ni
postelje: otep slame v hiši, to je zame; ali pa
mi pokažejo na hlev ali v svisli.“

Tako si je mislil Blaž in je jel ugibati sredi
ceste, v katero hišo bi stopil, da bi poprosil za
prenočišče. In ko se je naposled odločil, da stopi
v tisto tik tovarne, je šel bliže. A ko je pre¬
gledal hišo čisto od blizu, se mu je naenkrat
zazdela pregosposka in preimenitna, in si ni
upal stopiti noter, da bi poprosil za prenočišče.
Pa se je vrnil zopet na sredo ceste in je ugibal
dalje, v katero hišo bi stopil. In je čakal ondi
dolgo, razgledoval je in ugibal, kam bi stopil,
a se ni mogel odločiti, kje bi poprosil.

Vse hiše so se mu zdele preimenitne, pre-
gosposke. Ena lepša od druge, da takih še ni
videl živ dan ne. In si je mislil Blaž: „Kaj bi
stal in gledal, ko se pa ne moreš odločiti, kam
bi stopil, kje bi poprosil." In se je obrnil Blaž
in si je rekel: „Blaž, storiš pa jutri to, ko že
vse razgledaš." In Blaž je pokimal z glavo,
udaril z nogo ob tla, pa naglih korakov odhitel
proti Žabji luži.

78

In tako se je zgodilo tudi drugi in tretji dan.
Četrti dan pa si je rekel Kroparjev Blaž, tako
si je rekel: „Lej ga no, nič več ne boš lazil
dannadan domov, zakaj to je le prehuda; samo
ob sobotah večerih boš hodil zanaprej k ljubi
materi v Žabjo lužo, ob pondeljkih jutrih pa
navsezgodaj zopet nazaj v mesto; druge dneve
boš pa ostajal čez noč v Ljubljani. Ne more biti
drugače; kaj se hoče!"

Tako si je rekel četrti dan Blaž, ko je zopet
zastal sredi gnječe na cesti in je bulil v obširna
in razsežna tovarniška poslopja in v druge hiše
na obeh straneh ceste ter ugibal, kam bi stopil,
kje bi poprosil prenočišča. In ko so se razšli
tovarniški delavci in je zaostal on sam še na
ulici pred tovarno, si je mislil: „Uh, toliko je
hiš in tako prostorne so — ne bo težko dobiti
prenočišča; pa jaz ne bom izbiral: v prvi se
oglasim, pa je amen. 4  In je stopil Blaž v prvo
hišo tik tovarne, lepo in prostorno, in je dejal:
„Slišite, iz Žabje luže sem, Kroparjev Blaž sem,
pa delam tukaj v tovarni, dobro službo imam.
Pri vas bi rad spal, če bi ne bili hudi; pri vas
v svislih ali na hlevu ali na otepu slame v hiši
ali pa kar zunaj v veži; se reče, če dovolite."

Imeniten gospod z mestnimi manirami, ki ni
poznal dosti kmetiških navad in življenja po
deželi, je vstal od mize, prelepo pregrajene, ko
je prištorkljal Blaž v sobo, storil nekaj korakov
gorindol, potem pa se razkoračil pred ptujcem,

79

ki prosi za prenočišče ali kaj, si pogladil lepo
dolgo brado ter odgovoril Blažu nekam začudeno,
z nasmeškom okoli usten: „Kaj želite? Jaz vas
ne razumem; govorite glasneje!“

In Blaž, ki si izprva ni upal skoro prestopiti,
tako ga je prevzel tisti blišč in lepota gospodo¬
vega stanovanja, in je stal mirno na svojem
mestu, kakor v cerkvi — ta Blaž je požrl v zadregi
debelo slino. Potem pa se je odkašljal in je dejal
krepko in na glas, zakaj mirno in tiho ni mogel
govoriti, tako je dejal: „0, razumeli me boste
kmalu, gospod!“ Zdajci se je ojunačil in je iz-
nova govoril: „Vidite, iz Žabje luže sem, Kro-
parjev Blaž sem. Ne želim pa prav nič ne, samo
prosim: lejte, ne smem biti preošaben! Ohte,
prostorna je Vaša hiša; večja in lepša kot šola
in župnišče pri nas doma. Pa kaj bi pravil: mislim,
da bi se prav nič ne poznalo, ko bi še mene
vzeli pod streho ! Nisem nič izbirčen: otep slame
tamle v kotu, ali pa kar v veži, in spal bi kot
minister pri cesarju. Ce pa ukažete na hlev ali
v svisli, tudi ne rečem, da ne grem: še prav
rad spim odzunaj. V tovarni sem dobil delo,
bo dober zaslužek, nič ne rečem; in pri vas bi
pa rad spal, se reče, Vas prosim, ako bi ne bili
hudi zavoljo tega . . .“

Gospod je uvidel, da ima opraviti s pre¬
prostim človekom, ki je morda to pot prvič v
Ljubljani in gleda velike hiše v mestu, pa misli,
da morajo biti tam zadaj tudi veliki hlevi, ob-

80

širne svisli in druga gospodarska poslopja, kjer
se da prosto in poceni prenočiti, kakor v do¬
mači vasi. Zato reče: „Dragi moj, če hočete v
mestu prenočiti, glejte, ondi tretja hiša! Tja poj¬
dite in se oglasite za prenočišče!“ In pokaže mu
dobro znano gostilno „Pri starem mizarju“ v
Ljubljani.

„Ne zamerite gospod, ali ni tam gostilna ?“

„Kajpada! Kje pa hočete prenočiti? — Poj¬
dite lepo v gostilno, naročite si ondi večerjo,
potem pa poprašajte še za prenočišče . 44

„Moj Bog, menda ne bom koj prve dni po¬
sedal po gostilnah in zapravljal denar, težko
prisluženi in nikoli dovolj premišljeno izdani
denar? Kaj bi pa mati rekli doma! — Gospod,
kaj bi ugibala, kar pri Vas ostanem, pa je. Nič
se ne bojte, nisem umazan: Kadar bodo plače¬
vali v tovarni, ne rečem, da bi ne plačal pol
litra za Vas, in nič za to, čeprav še vogal kruha
povrhu. Dela pa tudi ne boste imeli z menoj,
kaj še? Sam bom nosil slamo v hišo ali vežo,
kamor boste veleli, in sam bom pometal za seboj.
Saj bom utegnil . . . Veste, pa še raje vidim,
da bi si kar v veži postiljal; tukaj v hiši imate
čedno, kakor v cerkvi: ne upal bi se sezuti
škornjev, kajše zakašljati in pljuniti po tleh 44  . . .

Gospod ni vedel, ali bi se jezil ali smejal,
pa bolj mu je šlo na smeh; zakaj grizel si je
ustnice in ni dolgo nič odgovoril. Blaž pa je bil
tedaj trdno uverjen, daje prenočišče že dobljeno,

81

udobno in ceneno, tik tovarne v veliki in pro¬
storni hiši. „0, to bodo mati veseli!“ sije mislil
natihem; potem pa, ko gospod le še ni odgo¬
voril ne tako ne tako, in je dokaj časa samo
gledal v Blaža, je pa ta to reč tako razložil, da
mu hoče dati gospod kar v hiši kot. Tedaj je
pa slekel Blaž rokavnik, ga zgrnil in strepal,
potlej pa zložil in položil v kot ter sedel nanj,
rekoč: „Gospod, jaz Vam povem, prve gobe,
ki jih najdem po žabjelužkih gozdih, prinesem
Vam; pa tudi žab Vam nalovim v postu, ki jih
gospoda rada je, meni pa ni nič zanje. Zakaj,
jaz hočem, ker sva se zdaj prijazno in prija¬
teljsko domenila zastran prenočišča, da tudi
zanaprej ostaneva prijatelja . . .“

„Ampak, prijatelj moj, tukaj ne morete pre¬
nočiti, jaz nimam postelj za ptujce“, je dejal
gospod, smeje se in vedno zroč v čudnega gosta.

Blažu se je mehko storilo okrog srca. „Lejte,
še postelj bi mi dal ta bradati, dobri gospod,
ko bi bila le katera odveč v njegovi hiši in pri¬
pravljena za ptujega človeka“, si je mislil, nato
pa dejal: „Gospod, rečem Vam, na postelji sem
malokdaj spal. Zastran tega bodite kar brez skrbi;
jaz sem na vse navajen. Zame je dobro, kakor
je. Še zunaj na cesti bi zaspal, če bi ne bilo
drugače, in bi me pustili ljudje pri miru. Kaj
šele tukaj v hiši ali pa v veži, kjer je vse tako
čedno zlikano in oškompano. Gospod, rečem
Vam, kar zadovoljen sem s temle kotičkom,

6

82

kjer bi rad bil podnevi, da bova skupaj in se
še kaj pomeniva; za ponoči je pa zame še veža
predobra/

„Ali to nikakor ne gre, da bi Vi tukaj pre¬
nočevali/

„Oh, gospod, nikar si tega ne vtepajte v
glavo. Vi ste predobrega srca; boste videli, šlo
bo, šlo, pa še prav dobro. Zvečer se vležem in
zaspim, zjutraj se pa zbudim, kadar bo treba
vstati. In če bo malo bolj trdo v veži, kaj mi
mar! Saj tega ne bom vedel, ko bom spal! In
do jutra, ko pohitim v tovarno, bi že tudi po¬
zabil. Nič se ne smejajte, boste videli, da pojde,
pa še prav dobro pojde, Vam rečem/

„Ampak jaz Vam ne pustim v veži spati!
Ste razumeli!"

„0, razumel, razumel! Kaj bi ne, ko tako
glasno in razločno poveste, da bi Vas moral sli¬
šati, ko bi bil tudi gluh. Ali rečem Vam, Kro-
parjev Blaž ni gluh! Dobro slišim, to je res.
Toda, če ne pustite v veži spati, če mislite, da
je pretrdo ali premraz tam, saj ne rečem, da bi
ne prenočeval tukaj v sobi. Ali to Vam rečem:
pri Vas je tako lepo, da bi ložje molil v sobi
kakor spal. Pa kakor je Vaša volja; jaz se ne
bom prerekal, kakor ukažete: ali v veži ali pa
v sobi, — zame povsod dobro/

Gospodu se je to razgovarjanje zdelo že
sitno. Okrenil se je ter premeril parkrat sobo
gorindol. Potem pa se je ustavil zopet pred

83

Blažem, ga pogledal resno in dostojanstveno ter
rekel precej trdo: „Ne v sobi, ne v veži, ne kje
drugje ni prostora pod to streho za Kropar-
jevega Blaža . .

Blažu je zaprlo sapo. Pogledal je gospoda
z dolgo brado in le nekaj zaječal. Zakaj ni mu
sla beseda več iz ust, ko so zagledale njegove
strmeče oči na gospodovem obrazu, kjer je
pravkar še tako lepo in mehko sijalo mlado
solnce, naenkrat črne, pogubonosne oblake. In je
pobral svoj rokavnik v kotu, ga vrgel preko
rame in rekel naposled z bolj tihim glasom:
„ Gospod, ne zamerite, jaz sem menil, da mi le
postelj ponujate, ko ste mi branili v veži po¬
stiljati! Pa zdaj vem, kakšne so Vaše misli: pri
Vas torej ne dobim prenočišča! Kaj se hoče,
imate že.svoj prav; jaz Vam nič ne zamerim,
pa tudi Vi ne bodite hudi. V Ljubljani je toliko
hiš, velikih in prostornih, in ura še ni pozna,
bom že dobil še prenočišče. Pozdravljeni! In še
enkrat Vam rečem: nič ne zamerite!"

In Blaž je prijel za kljuko, da bi šel. A tisti
gospod ga ustavi, rekoč: „Blaž, bržčas še niste
dosti hodili po svetu in Vam razmere v mestu
niso znane. Tako Vam povem, Kroparjev Blaž,
ako hočete stanovati v mestu, si morate stano¬
vanje najeti . . .“

„Gospod, jaz ne potrebujem stanovanja. Jaz
želim samo majhen kotiček, kjer bi prebil noč,
drugega nič."

6 »

84

„1 no! Prenočišča Vam je treba!"

„1 kajpak! Zato sem pa stopil sem k Vam
in poprosil; pa že ni nič!“

„Ampak jaz ne oddajam ne postelj ne pre¬
nočišča ne kotičkov, kjer bi se dalo prespati noč.
Pa tudi mestni prebivalci so takih misli.“ In
potem je še poučeval Blaža tisti gospod, da je
v Ljubljani mnogo hiš, lepih in prostornih, a v
vsaki hiši je ljudi kakor mravelj v mravljišču,
tako da je domala vsak kotiček že zaseden. To
se Blažu ni zdelo dosti verjetno; saj je videl
dosti praznega prostora n. pr. v veži, že kar pri
tem gospodu, a je previdno molčal. . .; gospod
ga je pa dalje poučeval, kod je treba iskati pre¬
nočišča v Ljubljani, in da je treba plačati za
vsako noč toliko in toliko.

„Oho, tistega pa ne“, je ugovarjal Blaž, „da
bi plačeval za prenočišče toliko in toliko! Gospod
toliko hiš je v Ljubljani, in velike so, prostorne
tudi, bo že še za Kroparjevega Blaža prostora v
njih! Kaj bi! Povprašam v drugi hiši, v tretji.. .;
e, en kotiček se bo že še iztaknil, prenočišče
bom že še dobil, kaj bi tisto!“ . . .

Tako je dejal Blaž, se poslovil od brada¬
tega gospoda, ki ima veliko in prostorno hišo,
tik tovarne, kjer bi bilo tako udobno prenoče¬
vati, ■— stopil na ulico ter ogledaval iznova lepe
in prostorne hiše na obeh straneh ceste in ugibal,
kam bi zdaj. Pa ni dolgo ogledoval, pa ni mnogo

85

ugibal: kar v drugo hišo je stopil. In ko je tudi
tam slabo naletel, je povprašal v tretji, četrti.. .
a nikjer ni ubral prenočišča, ki bi bilo po nje¬
govih željah. Povsod so zahtevali denarja, de¬
narja ... o tem pa je Blaž tako nerad slišal!
In ko je stopil Blaž v zadnjo hišo, ki jo je še od¬
ločil za povprašanje, je bil zaradi brezuspešnega
poizvedovanja že precej unevoljen. Ko so pa
tudi tam zahtevali zopet plačilo za prenočišče,
je bil Blaž že kar precej iz sebe. Začutil je v
svojem srcu, da so v Ljubljani sami pravi Judje
doma ... od tistega rodu, ki so križali samega
Izveličarja. In je začel očitati ljudem, da niso
krščeni, ampak neumniki. Pa je pristopil tedaj
mož pravice predenj, ga prijel trdo za ovratnik
in ga scesljal na cesto . . .

O, to je gledal Blaž, ko mu je mož pravice
bral sredi dolge Ljubljane levite. Ko je pa Blaž
tudi to prestal, je rekel nevoljno: „Kaj se bom
prerekaval s to mestno gospoščino; figo, nič več
ne poprosim v Ljubljani za prenočišče!“ In je
pljunil v tla, rekel mestu in možu pravice: z
Bogom! — pa jo ubral po Dunajski cesti čez
Posavje, črnuški most, Gameljne in Skaručno
domov v Žabjo lužo. Pač bi bil imel bliže, ko
bi jo bil mahnil preko Sv. Vida in Šmartnega
domov. A kaj, ko se je pa moralo po tej poti
iti čez tacenski most, kjer je bilo treba plačati
od osebe dva stara krajcarja mostnine. Da bi
se temu izognil in ne izdajal po nepotrebnem

86

denarja, je naredil Blaž velik ovinek in jo je
torej uprasnil rajši preko črnuškega mosta v
Žabjo lužo. —

II.

Dolgo ni mogel pozabiti Blaž, kako je prvi
teden iskal po Ljubljani prenočišča. Res je rajši
hodil še nadalje dannadan domov v Žabjo lužo
spat, kakor pa da bi moral moledovati pri pre¬
bitih „Judih“ v Ljubljani za postelj. Pa ko je
prišel tretji teden — se je Blaž že spet nave¬
ličal dannadan trapati v Ljubljano. Potožil je
materi: „Kaj bi“, je dejal, „je le prehuda! Zde¬
lalo me bo! Če se ta reč kako ne preongavi,
me mora biti konec prej ali slej, Vam rečem.
Hm", je dejal dalje, „kdor ima količkaj soli v
glavi, mora pritrditi, da resnico govori Kroparjev
Blaž.“

„Lej ga no, Blaže, pa nikar ne hodi v to¬
varno, saj te nihče ne sili. Viš, delavcev je v
domači vasi malo, dela pa obilo. Kar doma o-
stani in se loti dela v domačem kraju. Saj ga
je kar čez glavo!" Tako je velela in svetovala
stara Kroparca, mati Blaževa.

„Slišite, kaj pa govorite, mati", je odgo¬
voril Blaž. „Lejte, v tovarni imam dobro službo.
Še Bog, da sem jo dobil. Osel bi bil, Vam rečem,
ko bi jo popustil kar tako."

„Kakor veš, silim te ne. Stori po svoji pre¬
vidnosti, da mi ne boš kdaj očital, da ti nisem

87

prav svetovala. — Praviš: službe ne pustim!
Viš, domov pa tudi ne moreš hoditi dannadan,
to je prehuda! I, kaj pa, ko bi še enkrat poiz¬
kusil v Ljubljani! Lej, svet ti dam, da stopiš
zopet v to ali ono hišo in poprosiš za prenočišče.
In če drugače ne gre, pa naj bo, v božjem imenu,
boš pa plačeval od postelje, pa je mir besedi."

„Treba bo, treba! Drugega ne kaže", je
pritrdil Blaž ter pričel misliti in ugibati, kam bi
zopet stopil in kje bi še enkrat poprosil.

Ali človek ima časih res večjo srečo kot
pamet.

Ko jo ureže tretje sobote večer Blaž iz to¬
varne proti domu, mu naenkrat pade v glavo,
kako prostorne hleve in svisli imajo Florijančkov
boter na Posavju. Tam je že marsikdo prenočil,
zakaj boter so usmiljenega srca in vsakemu
radi dobro store. Spomni se Blaž, da sta z
ranjkim očetom — Bog jim daj dobro — tudi
ondi prenočevala, ko sta nesla brezove metle
naprodaj. „Jemnasta, pa da se nisem tega prej
domislil", si je očital Blaž in se udaril s prstom
po čelu. „Glejte si no, tam moledvam, kjer ni;
kjer pa je, ondi pa mimo grem.“ In ko je došel
že na Posavje in je zagledal Florijančkovega botra
dom, se mu je zazdelo, kakor da gre v svojo
hišo, in silno se je razveselil. In ko je zavil k
Florijančkovi hiši, so se prav tedaj — kakor na¬
lašč — prikazali boter Florijanček na pragu.
Blaž je stopil k njim in jim rekel: „Tako in tako.

88

Dobro službo imam v tovarni v Ljubljani, pre¬
nočišča pa še ne. Vaša poslopja so razsežna in ve¬
lika. Kaj, ko bi še mene vzeli pod streho? Prav
nič se ne bo poznalo, zakaj v tej razsežnosti se
človek skrije kot krt pod zemljo. Enkrat sva
že prenočevala na Vašem hlevu z ranjkim očetom,
ko sva prodajala brezove metle todokoli.“

„Kaj si ti Kroparjev iz Žabje luže, tistega
metlarja sin?“ vprašajo boter Florijanček.

„Ahm, Kroparjev, iz Žabje luže, Blaž mi
je pa ime.“

Dobrodušni Florijančkov boter so tedaj ve¬
leli: „Prvi nisi, ti Blaž, zadnji pa menda ne boš,
ki bo prenočil pod mojo streho. Hlev, veš, kje je.
Lej, gori je dosti mrve. In v senu, pravijo, se
človek najbolj izpočije; kar gor hodi spat.“

Tako je dobil Kroparjev Blaž prenočišče.
Odvalil se mu je tisti dan velik kamen od srca.
Zdaj bo lahko opravljal službo v tovarni in mu
ne bo treba iskati, vsaj v poletnem času ne,
postelje v Ljubljani. To se zna, kako iz srca je
bil hvaležen Florijančkovemu očetu in kako
toplo, čeprav ne ravno izbrano, se jim je za¬
hvaljeval za podeljeno, zanj zares veliko dobroto.
Zdaj je bil Blaž zadovoljen, da nikoli tako. Ob
sobotnih večerih je hodil še vedno domov, tako
da je bil čez nedeljo pri materi v Žabji luži, in
šele ob ponedeljkih navsezgodaj jo je mahal zopet
v tovarno v Ljubljano. Druge dneve je pa lepo
ostal na Posavju, kjer se je prav imenitno od-

89

počil v senu na Florijančkovem hlevu. Pa mi¬
slimo, da je bil tudi to en razlog, da je tako
dobro spal na senu naš Blaž, ker mu ni bilo
treba imeti sitnih skrbi, koliko bo veljala po¬
stelj ... To se ve, da mu boter niso računali niti
vinarja zanjo, dasi ni spil niti kapljice vina v njih
gostilni. In to je bilo Blažu, ki je bil vse prej
kakor zapravljivec, brez dvoma kaj pogodu.

Kakih štirinajst dni je že hodil Blaž na hlev
spat. Tudi Florijančkova hlapca sta gori počivala.
Tretji teden pa je začelo na hlevu strašiti . . .

O Blažu je bilo znano, da njega še nikdar
ni potipal kak strah okrog srca. On se kratko-
malo za kak strah še zmenil ni. Je bil preveč
trdnih živcev, da bi bil stavil vero v strahove
in prikazni ali v druge take spake in pokaže.
„Samo hudobnega človeka se jaz bojim, drugih
strahov pa ne“, je dejal večkrat modro.

Toda o hlapcih, dasi sta bila močna in za-
gnetena, prava debeluharja nasproti Blažu, se ni
moglo kaj takega trditi. Tadva sta bila pa bolj
narejena na strah in vraže. Ce je kak večer
malo bolj ropotalo in praskalo gori po gredah,
bi bila kmalu ušla s hleva. Ko pa sta videla,
da se Blaž niti ne zmeni za to reč, sta ga vpra¬
šala: „1, Blaž Kroparjev iz Žabje luže, kaj ne
slišiš: straši!“

„Pojdita no, pojdita! Kaj bo strašilo? Ali
ne vesta, da je strah po sredi votel, ob straneh
ga pa nič ni!“ je odgovoril Blaž modro.

90

,,Pa le straši; poslušaj, kako ropoče in
praska in skače po gredah, gori pod streho.“

„E, kakov maček je gori, ki miši lovi! Pa
saj smo trije! Nas pač ne bo strah. Ko bi en
sam tukaj spal, bi že šel pogledat, kaj da je,
tako pa tega treba ni. — Pa mene kar na miru
pustita. Jaz bom zaspal; saj vesta, da strahu
ni in da sem jaz truden.“

Tako je dejal Blaž, se prevrnil na desno
uho pa skoro nato že zasmrčal.

Tudi hlapca sta zatisnila oči, da bi zaspala.
A ura je bila že pozno v noč, ko sta se še
vedno preobračala. In še tisto spanje, kar ga je
bilo, je bilo kaj nemirno in malo vredno.

To je bilo v sredo. Pa tudi v četrtek in
v petek se je pojavil strah, pa čimdalje hujše.
Za lahkoverna hlapca, ki bi že bila pobegnila
s hleva, da ni bilo Blaža gori, so bile te noči
naravnost mučne in strašne, a izdati tega nista
hotela ter sta celo drug drugemu tajila. Sramo¬
vala sta se vendarle svoje plašljivosti ob belem
dnevu, če sta se spomnila na tega trdega Žabje-
lužarja, ki je v najopasnejših in najhujših tre¬
nutkih mirno in trdno spal kot polh, če je tudi
praskalo in ropotalo po gredah, kakor da ple¬
šejo sami rogati pod streho . . .

V soboto popoldne pa jo je mahnil, kakor
vselej, Blaž domov v Žabjo lužo. In tako se je
zgodilo, da sta šla ta večer hlapca sama spat

91

na hlev. Kako se jima je godilo, to je izvedel
Blaž, ko jo je v ponedeljek zjutraj primahal na
Posavje, in sta se zagovedna in debelušna hlapca
ravno valila s hleva, kjer sta ob belem dnevu
z bojaznijo v srcu in z nastežaj odprtimi očmi
iskala strahu . . .

„Jehata, Blaž Kroparjev, kaj takega kot
nocojšnjo noč, pa še ne, kar sem živ, to rečem“,
je brenčal s hripavim in vznemirjenim glasom
veliki hlapec izpred hleva. In njegov drug, ki
je pravkar zlezel s stopnic in je štrbosnil na
varna tla k velikemu hlapcu, je gledal resno, z
bulečimi očmi v Blaža, kazal z roko gor na hlev,
pa zatrjeval: „0-o!“ Z glavo je prikimaval kar
naprej in kar naprej zatrjeval: „0-o! Mhm, Blaž,
pa prav zares! . ..“

Blaž je postal.

„Je že spet imel maček svoj dan na hlevu.
Ko je lovil miške in skakal po senu ter plezal
in praskal po gredah, sta pa trapa zagovedna
in babjeverna menila, da se je nakanil na hlev
sam peklenšček rubit njuni duši“, si je rekel
Blaž. Skoraj je vedel, kaj mu bosta odgovorila,
pa ju je le vprašal: „Pa kaj je bilo?"

„Kaj je bilo?" je ponovil v veliki razbur¬
jenosti veliki hlapec, čudeč se, da vpraša Blaž
tako vsakdanje, tako mirno, kakor da bi se nič
ne bilo zgodilo minulo noč. „Kaj da je bilo?"
je ponovil tedaj še enkrat, nato pa zatrdil: „Kaj?
— Straši gori, ti rečem, straši, da še nikoli tega,

92

ti rečem. Midva že ne greva več na hlev spat.
Kaj bi strahu v gobec lezel, ti rečem!“ . . .

„0-o! Pa prav zares, Blaž P je pritrdil iz-
nova drugi hlapec, cinkajoč še vedno z glavo
in pljujoč si v roke.

Blaž je tedaj požrl debelo slino in se močno
prestrašil. Pa ne strahov, tega naj nihče ne misli,
saj smo rekli, da Blaža še ni potipal strah okoli
srca. Ampak neka druga reč ga je zaskrbela,
zaskrbela tako silno, da se je močno prestrašil.
O, ko bi bil zagledal Blaž tudi sedem strahov
skupaj, bi to njega, ki je bil trdne kože in trdih
živcev, kakor vsi Zabjelužarji, ne vznemirilo
tolikanj.

Ampak zaradi ležišča se je prestrašil Blaž,
zaradi ležišča v senu, cenenega in tako lahko
pridobljenega pri dobrem in usmiljenem Flori-
jančkovem botru na Posavju! O, Florijančkov
boter so izkušen mož in vedo, kako in kaj: da

se lahko spi na otepu slame v hiši, veži-

— ali pa na hlevu, v svislih, poceni in dobro,
kakor se niti v gosposkih pernicah ne odpočije.
O, Florijančkov boter vedo, da je tako, kaj bi ne!
Zato pa je dobil pri njih, s par besedami je dobil
Blaž nočno ležišče, kakršno je bilo po njegovi
volji in pameti. A ne tako v mestu. Ondi je iz¬
praševal Blaž, prosil, — nič: ni jim šlo v glavo,
ne bradatemu gospodu, ne drugim, kjer se je
oglasil, kako in kaj. Niso ga marali razumeti in
naposled niti ne več poslušati ti škrici in sitne

93

mestne gospe. Kmalu bi bil Blaž še zaprt, da
ni imel mož pravice, ki je moral biti bržčas iz
Žabje luže doma, dasi ga Blaž ni poznal, več
soli v glavi in usmiljenja v srcu, kakor vsa
mestna gospoščina . . .

Zaradi ležišča se je torej prestrašil Blaž,
da je požrl iznenaden debelo slino; zaradi noč¬
nega ležišča, da bi ga ne izgubil po taki bu-
dalosti, ga je prijelo in vzdignilo, da je vprašal
nad vse vznemirjeno: „Pa zakaj ne pojdeta gor
na hlev spat, a? Pa zakaj ne? . .

Zdaj sta pripovedovala hlapca v živih bar¬
vah, kako je bilo.

Komaj sta legla in zatisnila oči, pa je za¬
čela tista reč, tisti strah. Skrtalo je — pa kako!

— ropotalo — pa kako! —, in potem je skakalo
in se premetavalo po gredah, da se Bogu usmili

— vse drugače in v večji meri kakor prejšnje
noči. In naposled, — se je strah, menda je bil
res sam peklenšček, zavrtel pod streho in skočil
z grede — kam ? Tega hlapca nista vedela; zakaj
zavplila sta oba hkrati, divje, kakor da ju že
drži strah, in skoprnela bi bila od strahu, da bi
ne bila naglo pobegnila in ušla s hleva . . .

„No, kdo bi še potemtakem lazil na tak
hlev spat!“ je vzkliknil naposled veliki hlapec
in pogledal vprašujoče Blaža, češ, mislim, da
tudi ti ne, ki si iz Žabje luže doma.

„0-o! Jaz že ne več na hlev! Nobena sila
me ne spravi več gor spat! 0-o!“ je javkal in

94

trdil drugi hlapec in pokimaval z glavo in cinkal
kar naprej. Veliki hlapec pa, v svesti si, da pač
tudi Blaža ne bo zdaj več mikalo na hlev, je
pristavil: „Seve, branilo se tudi poslej nobe¬
nemu ne bo spat hoditi na hlev, to je res!“ Pa
je pogledal iznova Blaža, da bi videl, kakšno
barvo bo zdaj pokazal. A prav te zadnje besede
so Blaža vidno in s pridom utolažile.

„0, da mi le ni zabranjeno, kaj drugo? Da
le nisem ob postelj, kaj strah!“ je vzkliknil Blaž
skoroda razveseljen. Nato pa je dejal: „Jaz se
nič ne menim za to reč. Pridem vseeno na hlev
spat. Če res gori straši, bom vsaj enkrat videl,
kakšen je strah . . .“ Tako je dejal Blaž in od¬
hitel dalje.

Hlapca pa sta se čudila, da se upa ta Zabje-
lužar tako govoriti. Vendar pa sta bila v dno
duše prepričana, da bo do večera že snedel be¬
sedo, da mu bo dotlej srce, čeprav je le žabje-
lužarsko, ušlo v hlače, če ne celo v njegov kve-
drasti črevelj ... Pa sta se le zmotila. Zvečer
sta zagledala Blaža, ki je lezel na hlev v mrvo,
kakor je bil zjutraj rekel.

,,E, ne bom premenjaval. Se preveč težko
dobi tako ležišče — in če bi tudi še kaj hujšega
prišlo“, si je mislil Blaž, se ukopal gori na hlevu
v mehko, vonjavo seno, naredil križ (večerno
molitev je bil odmolil že spotoma) pa zaprl oči.

„Jehata, ta ti je pa trd!“ je viknil spodaj
hlapec. „A to rečem“, je pristavil, ,,nocojšnjo

95

noč bo še čudno gledal, kod se pride po naj¬
krajšem potu s hleva . .

„0-o!“ je prikimaval drugi hlapec in pljuval
v roke, kakor da bi se bilo treba oprijeti že zdaj,
da ga ne odnese ponoči pokaza nemarna in ne¬
bodijetreba — strah s hleva . . .

III.

Blažje bil miren na hlevu, toda zaspati le ni
mogel. „Eh, prevroče mi je, kaj pa drugega 14 , sije
rekel in se izkopal iz sena, v katerega se je topot
res globlje zaril kakor druge večere. Zdaj je
legel čedno vznak ter vrgel rokavnik preko prsi,
kakor navadno store delavci, kadar poležejo po
kosilu v poletnem času po travi. Ampak ni legel
Blaž na ležišče, kjer je navadno počival in kjer
je tudi to noč hotel prespati; temveč tja h kraju,
blizu izhoda, odkoder se je videlo tako lepo na
velike kostanje na dvoru. Mislil si je v svoji
preprosti premetenosti: „Kaj bi — strahu ni, to
je enkrat ena. In če bi res kaj bilo, če bi res
kaj prišlo, kaj drugega kakor mačka: od tukaj-le
se bo prav dobro videlo. Videti pa moram, kaj
da je, prepričati se moram, če bo res kaj prišlo,
kaj hujšega kakor prejšnje noči, drugače ne ver¬
jamem. In ko bi res prišlo kaj hudega, tako hu¬
dega, da bi jaz ne zmogel premikastiti tiste reči,
tu pri izhodu — smuk! — dol na dvor, potlej
pa naj iztika za menoj mrcina po hlevu, kjer
me ne bo več, ha, ha, ha! . . .“

96

Tako si je mislil Blaž, ko je legel tja h
kraju, blizu izhoda. Potem pa je naredil sveti
križ in zaprl oči, a zaspati le ni mogel . . .

Ljudje so pospali — nobenega glasu ni bilo
več čuti. Niti pes ni zalajal več na vasi. Luna
je sijala svetlo kakor morda še nikoli prej,
vsaj tako se je zdelo Blažu. In res, ne bilo bi
treba prižigati to noč vžigalic popotniku, da bi
mogel pretuhtati z „roke“ na razpotju, katera
pot je prava, katera drži do cilja: napisi so bili
vidni in so se razločno čitali že oddaleč. Tako
svetla je bila noč, da je radovednež, ki je pre¬
bral pol priljubljene mu povesti, pa mu je olja
zmanjkalo v svetilnici, stopil k oknu in čital ob
mesečini dalje svojo knjigo.

Blaž se je nemirno premetaval na ležišču.
Zakaj — tega pravzaprav še sam ni vedel:
strahu se ni bal, ali miren vendarle ni bil. Srce
mu je tolklo skoro slišno. Zdelo se mu je, da
se mu hočejo celo lasje ježiti. In skoro je slišal
neki glas, ki mu je šepetal na dnu srca: ,,Blaž,
pa zakaj nisi slušal hlapcev? Lej, onadva zdaj
lepo mirno smrčita, ti pa tukaj čakaš, kdaj te
bo pograbil strah . . .“

Ko je Blaž zaslišal ta glas in se ga zavedel
v polnem zmislu, je jezno brcnil z nogo po senu
in zamrmral nevoljno, trdo: „Kaj me bo strah,
saj nisem baba! Ko bi me pa bilo strah, bi pa
ne hodil na hlev v seno, no-ja! . . .“

97

Tako je zamrmral trdo in nevoljno, pa iz-
nova vrgel rokavnik preko prsi in iznova za¬
tisnil oči. A tudi zdaj ni mogel zaspati. Pa si je
rekel: „Kaj bi! Zaspanca ni na moje oči, pa ga
ni! Naj pa strah pride nadme, če mu je prav
in všeč. Tukaj-le ga pričakam in še vstanem ne,
če mi zašumi na vzglavju. Kaj mi le neki more!
Ce je duh, mu porečem: ,Mir tvoji duši‘, in iz¬
gine. Izkušnjavcu iz pekla pa naredim sveti križ
pa zbeži kakor sanje, kadar se človek prebudi."

Blaž se je oddahnil, nato pa nadaljeval:
„Strahu torej ni. In če je, kakor trdita hlapca,
tukaj-le sem, pa naj pride: bom vsaj videl, kakšen
je! Se nikogar ni snedel, tudi mene ne bo. Res
sem radoveden, kaj pride drugega, če ne maček.
Prepričati se moram, kaj da je.“

Odprl je Blaž na široko oči, da bi že od-
daleč zagledal, kadar pride strah na hlev. In je
čakal, čakal . . . Toda ura je že odbila deset,
strahu pa še ni hotelo biti.

Domislil se je tedaj Blaž, kako je nekoč
doma strašilo.

Bil je še otrok. Pravkar so odmolili večerno
molitev. On je bil silno zaspan in je predremal
skoro vso molitev. Oče so ga zaraditega karali.
Prav v tistem hipu pa strašno zaropoče v veži.
Vsi se izpogledajo. Vežne dveri so bile zapah¬
njene — kdo bi rogovilil zunaj?

Zaropotalo je iznova, kakor bi kdo butal
v stene, ob strop, ob tla, potem pa vlekel ve-

7

98

rige po veži. In zopet kakor da bi drdral voz,
tako se je slišalo. In ropotalo je vedno naprej,
rožljalo, butalo in vozarilo brez prenehanja. V
nočni tišini je bilo to zares nekaj strašnega . . .

Samega strahu niso mogli domači izprva
misliti, kaj da je, tako jih je prevzela groza.
Nobeden se ni upal odpreti vrat, da bi pogledal
v vežo. Drug drugega so pogledovali prestrašeno;
še celo oče so bili vidno preplašeni.

Blaža je stiskalo in tiščalo pri srcu, prav
tesno tiščalo. Dihati se ni upal, kaj še govoriti.
Stiskal se je k materi in odpiral usta, da bi molil,
a besedice ni mogel spraviti z jezika. On je še
manj mogel misliti, kaj da je, kot drugi. A tem
bolj ga je izpreletavala groza po kitah in kosteh;
zakaj kar tako se mu je zdelo, da je prišel sam
peklenšček ponj, ker je dremal pri molitvi . . .

„Spomin“, so izustili prestrašeno mati.

„A, kaj spomin!“ so viknili oče in zamah¬
nili z roko.

„Hudoba!“

„Hudoba pa, hudoba, ampak v človeški po¬
dobi. Dolgo pa mi ne bo mrcina razgrajala!“ In
potegnili so izpod škrinje težak cepec z debelo
buško na enem koncu, pa odprli duri. Prav tedaj
pa strašno poči nekaj v veži, kakor bi se
sto loncev pobilo na en mah, nato pa vse
utihne.

„Aha“, zavpijejo oče, ko se zagledajo pred
peč ter vržejo nevšečno cepec v kot. „Samo

99

maček je bil, drugega nič, še hudoben človek
ne, ali pa nagajivec! . .

Prinesli so luč. Hišni muc je ves spehan
z ubitim loncem, poveznjenim na glavi, težko
dihal ob peči. Skoro sama žica, s katero je bil
lonec zvezan, mu je še opletala ob glavo, čre¬
pinje pa so ležale, močno vse, po tleh . . .

In ko so oče jemali žico mačetu raz glavo,
so govorili: „Tako, tako! Malo je bilo mleka v
piskrcu, toda tisto je prijetno dišalo: je pa sne-
denec vtaknil gobec in glavo v piskrc, da je
posrebal dobri mlekec. Noter je šlo, nazaj pa
ne več; je imel že smolo to pot stari grešnik! In
z glavo v loncu je letal po veži in butal ob zid
ter strašil lahkoverne, dokler ni strašno zaropo¬
talo in se mu ni razveznil lonec in razletel v
sto črepinj."

Smejali so se zdaj vsi svoji neumnosti in
drug drugemu očitali plašljivost. Oče pa so rekli:
„Zdaj ste prepričani, da je strah pT) sredi votel,
ob straneh pa ga nič ni."

lega se je torej domislil Blaž na Flori-
jančkovem hlevu, ko le ni mogel zaspati, dasi
je že odbila ura deset. In rekel je, tako je rekel
mirno in brez bojazni: „Strah, zdaj pa pridi, jaz
sem pripravljen, jaz te pričakujem." Ali strahu
le ni bilo . . .

Tedaj se je začelo Blažu zdehati: „Aha,
dobro znamenje", je izustil, „zdaj bom vendarle
zaspal." In je zaprl oči, in zaspanec mu je res

7 *

100

legel na trepalnice, in skoro nato je Blaž za¬
smrčal.

Spanje Blaževo pa to noč ni bilo trdno.
Samo sanjal je, sanjal o strahu, da je kar pri¬
plaval po megli na hlev, da bi pojedel Blaža.
A Blaž mu je izbil vse zobe. Nato ga je prijel še
za noge in ga opletal ob špirovcu na hlevu,
dokler se ni prebudil — namreč Blaž.

Prevrnil se je na drugo uho ter zamižal,
da bi zopet zaspal. Prav tedaj je udarilo v
zvoniku. Ura je bila. Blaž je štel. Naštel je enajst.
„Aha!“ si je mislil, „zdaj-le se je pričela ura
strahov, kakor pravijo. Pa le naj pride strah!
To rečem: nikoli več ga ne bo mikalo strašiti
po tem hlevu! Toliko ga bom že poučil ter mu
zabičil in zapisal v butico in na hrbtišče, če ga
sploh ima.“ — Pa pomislite — prav v tistem hipu
je nekaj zaškrtalo in zapraskalo gori pod streho,
potem pa začelo skakati po gredah gorindol,
semintja . . .

Blaža je nehote izpreletela zona. Kdo drug
na njegovem mestu bi se bil ustrašil; ne tako
Blaž. „Neumnost“, je bleknil jezno in se naredil
trd. Legel je v znak, vrgel rokavnik preko prsi
ter stisnil s krčenimi rokami pesti. Tako je čakal
strahu, ki se je že pojavil na hlevu . . .

Bil je Blaž silno radoveden, kakšen strah
je to. Na vsak način ga je hotel videti in se
— če treba — pomeriti z njim. A minilo je že
skoro četrt ure, pa strahu le še ni bilo do njega.

101

O, da bi imel luč, šel bi bil Blaž v oni konec
in posvetil na grede, da bi bil videl strahu, pred
katerim sta zbežala zavaljena in močna, pa ravno-
tako lahkoverna hlapca s hleva. Luna je sicer
sijala jasno in svetlo, ali kaj: skozi streho ni
mogla prodreti mesečina! Na hlevu je bilo torej
temno kot v rogu; le na tem koncu, pri izhodu,
kjer je ležal Blaž, je bila mesečna luč. Naprej
pa so zastirali svetlobo kupi sena. Blaž je ležal
blizu izhoda tako, da je dobro videl na dvor.
A dalje po hlevu ni mogel razločiti ničesar.

Zdajci zaropota iznova po gredah. V ta
konec se bliža, kjer je počival Blaž, in zapraska
ravno nad njegovo glavo.

Blaž je bulil z očmi gor pod streho, v te¬
mino, a opaziti ni mogel ničesar, niti da se kaj
premika in giblje na gredah. Ali skakala pa je
tista reč tako naglo po gredah semintja, zdaj
v ta kot, zdaj v oni pa zopet nazaj, da se je
čul venomer ropot in praskanje z vseh strani
izpod strehe. In to praskanje in šviganje, ki je
vznemirjalo tiho, tajnosti polno noč, se je čulo
tako čudno, da je moralo zbegati še tako trde
živce. E, noč ima svojo moč, in nihče nima rad,
da rogovilijo neznane moči nekje v višavi nad
njegovo glavo, pa sredi noči, ko vse odeva tiho
in mirno spanje, ko je človek sam, tako sam
na zapuščenem kraju . . . Tudi Blaž si je priznal,
da bo res nekako tako. A njega, Žabjelužarja,
z debelo kožo in debelimi možgani to strašenje

102

le še ni spravilo iz ravnotežja. Kadar je začutil,
da mu hoče nekaj kakor strah lezti pod kožo,
se je kar trd naredil pa brcnil nevoljno v seno
in zarentačil: „Neumnost!“ — in pomagalo je.

Naenkrat pa je vse utihnilo na gredi. Več
ni skakala tista reč, ne praskala in se preme¬
tavala z enega kota v drugi: taka tišina je na¬
stala kakor v grobu. Miška bi se bila slišala, ki
bi bila stekla v luknjo. Šivanka bi se bila čula,
ko bi bila padla na tla. A Blaž je dejal: „Pre-
bita reč, kam se je udrla!“ Zdajci je spet nekaj
zaškrbljalo na gredah, se zagugalo: ušk, ušk!
in — lop! — je reklo, pa je cmoknil strah —
o groza! — ravno na Blaža, na njegova ko¬
lena . . .

Težko je zasopel Blaž, in lasje so mu vsta¬
jali, ko je čutil strah na sebi. Zdaj se ni upal
več brcniti v seno . . . Samo bulil je z očmi v
tisto reč, ki je čepela na njegovih nogah, a
spoznati le ni mogel, kaj bi to bilo. Kaj ali je
res sam rogati ? Hu!

Kake tri minute je že čepel strah na Blažu,
pa čisto mirno: ni se premaknil na na levo, ne
na desno, ne naprej, ne nazaj; kamor je padel,
tam je obležal. In to je Blaža zbegalo. Zdaj ni
drugega mislil, kakor da je res strah ta reč, ki
čepi na njem tako mirno. In lasje so postali
Blažu potni. Poguma pa le ni še izgubil. Neustra-
šenost ga še ni zapustila, dasi je čepel strah na

103

njem, dasi se mu je plazil — kaj bi tajili — že
okoli srca . . .

„Ta reč se mora prenarediti! Ta pohaba
bi me res kmalu pripravila v strah", si je rekel
tedaj Blaž. In ko je minilo še kake pol minute, in
Blaž le še ni mogel spoznati strahu, dasi je tako
bulil vanj, se mu je te reči dosti zdelo. Sklenil
je v svoji pameti, da ujame strah in ga zmi-
kasti . . .

Rokavnik mu je bil še zmeraj pregrnjen
preko prsi, in roke je Blaž še zmeraj tiščal skle¬
njene pod rokavnikom, pripravljene za mika¬
stenje. In dasi ni brcnil Blaž z nogo in dasi ni
zavpil: „Neumnost!“ —: strah, ki se je plazil
okrog njegovega srca, je bil tedaj že pregnan,
in Blaž se je samo še bal, da bi mu strah, ki
je čepel tako mirno na njegovih nogah, ne ušel
naenkrat kakor duh. Silna radovednost ga je
priganjala, naj stori naglo, kar misli. In želje,
da bi premikastil strah, so bile tako velike,
da se jim ni mogel več ustavljati. Previdno in
počasi je tedaj Blaž razklenil roke in še
previdneje in počasneje je oprijel z njimi za ro¬
kavnik. In ko ga je tiščal v rokah, ki jih je imel
še vedno skrčene na prsih, krepko in trdno
kakor s kleščami, tedaj je vdaril z rokavnikom
z vso močjo in silo po strahu, naglo povil ter
stiskal in tlačil in mečkal, kar je mogel. Potem
pa se je vzdignil z ležišča in hitel s strahom,
povitim v rokavniku, po stopnicah dol na dvor

104

in še vedno je tlačil in stiskal in mečkal pa
klical hlapca: „Vstanita, pravim, strahu sem ujel!
V rokavniku ga imam povitega. Pridita ga po¬
gledat ! V rokavniku ga imam! M-hm, pa še prav
zares!“

IV.

Veliki klapec, ki je bil buden, je takoj vstal
in poklical še svojega tovariša, drugega hlapca,
in oba sta šla nato gledat strah . . .

„No, kje ga imaš?“ sta zavpila oba, ko sta
prilomastila na dvor, kjer je Blaž še vedno mencal
in zgibal tisto reč v rokavniku.

„Tukaj-le! Ce je sam bognasvaruj iz pekla,
je moral že poginiti!"

Pri teh besedah vrže Blaž rokavnik in strah
na tla. Ko se nič ne zgane več, prime Blaž za
rokavnik in shese vun, kar je bilo v njem po¬
vitega. Postrani je padel strah iz rokavnika in
obležal na pesku . . .

„Aha, ti si!“ je viknil Blaž, ko je pogledal
strah in ga spoznal.

„Pa kaj je to?“ vprašata hlapca.

„Poglejta dobro, pa bosta vedela! Ampak
rečem vama, dobro je bilo, da sem ga zgrabil
z rokavnikom; zakaj z roko bi ga ne bilo varno
prijemati; ugrizne kot sam volk."

„Ampak jaz še zdaj ne poznam te mrcine!"

„Oho, poglej no, ali ni to dehor? V mrvi
imajo kokoši gnezda, v gnezdih so pa jajca. Jih
je pa hodil pit ta grdoba in vaju strašit ter pre-

106

ganjat s toplega in mehkega ležišča na hlevu.
Menda ni dobro videl nocoj in je menil, da je
kurje gnezdo, ko se je spustil z viška name. No,
pa ta nakana se mu je zaenkrat ponesrečila. Iz-
kupil jo je dosti. Temu že ne bodo več rojile
po glavi muhe, da bi se še kedaj nameril na
Florijančkov hlev pobirat in pit kurja jajca ter
strašit bojazljive in lahhoverne ljudi- “

„Lej ga no, saj je res dehor! To rečem,
noč ima svojo moč, drugače bi naju vendar ne
bila prestrašila ta ponočna živalca", je rekel zdaj
veliki hlapec.

„Ahm, pa še prav zares: noč ima vendarle
svojo moč", je prikimal njegov drug, Blaž pa je
pristavil: „No, pa tega strahu je vsaj nekaj.
Tisto je še slabše, če nič ni, pa straši, kar se
tudi dogaja."

Hlapca sta se sicer zarekla, da ne bosta
več ležala na hlevu, ali strah je bil sedaj pri
kraju. Ta prebiti Žabjelužar ga je ukončal, torej
sta bila odvezana svojega sklepa. In tako so šli
zopet še tisto noč vsi trije spat gor na hlev v
mehko in dišeče seno, kjer se človek tako dobro
odpočije. Dehorja so pa vrgli na stopnice, kjer
naj počaka, da ga drugo jutro odero in prodajo
kožo. Ali proti jutru, ko so še vsi trije trdo spali,
se je spak dehorski prebudil, in spomnivši se,
kaj vse je prebil to noč v Blaževi rokovnjaški
malhi, ne dosti manj kot peklenšček v kova¬
čevem mehu, se je prekucnil na stopnicah in

107

zvalil na tla, potem pa jo je hotel pobrisati, če¬
tudi postrani, s potrtimi rebri, spred Florijančko-
vega hleva in pobegniti za vedno s Posavja.
Toda ni se mu posrečil beg. Že tam pri šupi je
oslabel; in komaj se je dodobra zaril in zakopal
v stelji, pa je omedlel in poginil . . .

To so naši junaki drugo jutro iskali de-
horja, to so se popraševali, kam bi bil izginil! A
če so se še tako izpogledovali in praskali za
ušesi, dehorja le ni hotelo biti, da bi ga odrli
na meh in prodali njegovo kožo . . .

Pes čuvaj, priklenjen na verigi, je že celo
jutro vohal in majal z repom ter cvilil. Zdaj-
pazdaj se je spel ob kolibi na zadnje noge,
bevskal in polajeval ter nemirno stopical sem-
intje. Kadar je začul človeški glas, je obtihnil
in povzdignil uhlje, da bi boljše slišal. A ko le
ni bilo žive duše k njemu, je zapraskal in po¬
skočil, da bi se bil kmalu odtrgal, ter iznova
polajeval, počasi in nalahko, kakor da koga
kliče. A kdo je imel časa to jutro se ukvarjati
z njim?

„Kaj pa, prijatelja, če je bil le pravi strah
in se je, grdavš, ponoči le potajil, a?“ je omenil
ob hlevu veliki hlapec.

„Ojehata!“ je viknil prestrašeno drugi
hlapec.

„Dehor je bil, nič drugega, kaj bi!“ je za¬
renčal jezno Blaž. Žal mu je bilo dehorjevega
kožuha, ki bi se bil prodal za lepe denarce. ..

108

„H, pa dehor bi se ne bil prebudil in po¬
begnil! To so čudne reči ! 44

„ Bodita pametna, saj sta ga vendar videla
na lastne oči ter se prepričala, da je bil res
dehor, čisto pravi dehor!“

„Ha, govori se lahko! Kaj pa, če je bil
strah podoben dehorju? O-o! To rečem in pravim,
da zvečer ne bo zdravo iti na hlev; strašilo
bo, da bo joj. Spak se bo maščeval nad
nami! 44  . . .

Tedaj pa se je pes odtrgal od verige. Je
bil že kak člen počen, pa je odnehal, ko se je
pasja dlaka tako strašno zapoletevala zdaj na
to, zdaj na ono stran. In ko je bil enkrat pes-
čuvaj prost, je pa koj zavohal sled po dvoru.
In je cvilil in tekel po sledu, pa stekel v šupo.
Ondi se je metal na vse strani, potem pa je jel
brskati in razkopavati v stelji. In ni dolgo tr¬
pelo, pa je privlekel — v veliko začudenje naših
znancev — mrtvega dehorja na dan. Jaderno
ga je zgrabil ter pribezljal z njim v gobcu nazaj
na dvor. Pred Blažem ga je spustil na tla in
glasno zalajal . . .

Blaž se ni obotavljal. Na mah se je pri¬
pravil in potegnil dehorju kožuh čez glavo. „Zdaj
vidita“, je dejal nato, „da je ,strah 4  tudi pod
kožo dehor, torej ni dehorjeve kože ali podobe
nase vzel . . .“

„Pa kako je grdavš zašel v steljo, to je še
čudno ! 44

109

„Kako ? Zraven nisem bil — pa vem, kako
je moralo biti. Dehor ima trdo butico. O, ta zver
ne pogine izlepa! Je bilo že še nekaj življenja
v njem, ko smo ga vrgli na stopnice. In ponočni
zrak in hlad sta mu dobro storila, in dehor se
je prebudil. Ko bi bil mogel, o, odnesel bi bil
še pete s Posavja in ne bi bil čakal, da bi ga
drli danes na meh. A v siromaku je bilo le še
nekaj življenja. In ko se je priplazil v šupo in
zaril in skril v nastelji, je še tisto življenje u-
gasnilo. Rečem vama, zraven nisem bil, a ker
poznam to zver, sem prepričan, da se drugače
ni moglo zgoditi / 4

„Hm, hm, tak je pa le res dehor strašil, tak
pa le res druzega strahu ni bilo! Eh, noč ima ven¬
darle svojo moč, pravijo, pa tudi jaz tako rečem 44 ,
je zinil zdaj veliki hlapec, prepričan, da je brez
potrebe dovolj strahu prebil pretekle noči za¬
voljo ukončanega nebodigatreba, ter naposled
pristavil: „Ardibaka, Blaž, Žabjelužarji pa niste
kar tako ! 44

„Tudi jaz rečem 44 , de drugi hlapec, „da ste
Žabjelužarji tiči; posebno ta-le Blaž, ki se drži,
kakor da bi ne znal do pet šteti, a je tak kavelj,
da nič tacih! Ahm, pa še prav zares ! 44

Blaž je molčal, a dobro se mu je le zdelo,
da je prišel naenkrat v tak ugled pri hlapcih.
Ne zato, kakor da bi bil častiželjen. Za take
reči se je on toliko menil, ko za lanski sneg
ali prazen nič. Ampak zato je bil vesel, da ga

110

naenkrat cenita hlapca, ker bo potreboval tudi
v hudi zimi, ko bo na hlevu že malo krme in
veliko mraza, prenočišča, cenenega in po nje¬
govi volji, kakršnega ni mogel iztakniti v Ljub¬
ljani poletu, kaj še, da bi ga bil dobil pozimi.
O, Florijančkov boter so dobri; nič bi ne rekli,
ko bi šel Blaž v hudi zimi mesto na hlev
— v hlev spat. Ampak hlapcev se je bal Blaž,
da ne bi godrnjala. No, danes se jima je pri¬
kupil. In ker Zabjelužarji niso kar tako, in je
posebno ta Blaž kavelj, kakor sta velela hlapca,
si bo že znal ohraniti prijateljstvo z njima in si
zagotoviti tako topel kotiček, da ga ne bo mra¬
zila nesrečna zima v dobrega Florijančkovega
očeta hlevu. E, kdor zna, pa zna; če je prav
malo trd, pa že gre . . .

Blaž je bil torej vesel in zadovoljen. U-
verjen je bil, da so zdaj premagane vse ovire
in zapreke zastran službe v tovarni. Lakko bo
opravljal „dobro“ službo v tovarni še dolgo časa,
saj ima takorekoč že preskrbljen kot celo za
zimo. A nič manj nista bila zadovoljna tudi
hlapca, ko sta se prepričala, da strahu ne bo
več; saj se je izkazalo, kaj je strašilo na hlevu...

Zvečer so šli v lepi bratovski slogi zopet
vsi trije počivat gor na hlev v seno. Pogovar¬
jali so se lepo in prijazno skoro celo uro. Iz
govorjenja se je spoznalo, da sta dobila hlapca
zares spoštovanje do trdega, neustrašenega
Žabjelužarja. Bo menda res dobil Blaž še po-

111

zimi postelj pri njiju v hlevu. No, potlej bo pa
na konju: dobro službo v tovarni bo lahko še
dolgo opravljal, pa mu vendar ne bo treba niti

pozimi moledovati za postelj po Ljubljani.--

Če bodo kdaj brali to povest Florijančkov
boter s Posavja, če so še živi, utegnejo morda
zmajati z glavo, češ: „Hencaj, jaz ne poznam
dosti Žabjelužarjev, kaj šele Kroparjevega Blaža,
ki ga še nikoli videl nisem.“ A ko bodo pre¬
merili sobo parkrat gorindol in se zamislili v
pretekle čase, bodo naenkrat obstali sredi hiše
in rekli: „Hencaj, pa je res tako bilo, samo
imena so se mi zmešala: jaz sem vedno mislil,
da je bil to Matijev Tone iz Vodic, in ne ta
Žabjelužar, Kroparjev Blaž, ki ga še ne poznam
ne“ . . . No, če bodo tako rekli, se pa še v
imenih ne bodo motili . . .

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

(

m/mmm