I

Spisi

Mišjakovega Julčka

V LJUBLJANI, 1913.

Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta".
Natisnila »Učiteljska tiskarna".

o *>001+ C. 0. 'oi

* -


- j

Blago srce.

adar zrem ob tihih večerih
na jasno nočno nebo, po¬
sejano z milijoni zvezda,
žarečih kot svetle lučke iz
neskončne daljave, se mi
zdi: dol na mračno zemljo
gledajo nebeška očesca,
mila in prijazna kakor od-
svit rosnih kapljic v mla¬
dem jutru, kakor lahni polet plahih srn v ze¬
lenem gaju, kakor pogled v nedolžno detinsko
oko. In mehko mi je tedaj ob srcu. Lepa, sladka
čustva se mi zbude, porojena iz bajnosti takih
večerov, in moja duša zasanja . . .

Kadar sem govoril z njim, z ravnateljem
Jožetom Hubadom,  mi je bilo, kakor da zro
moje oči svetle lučke v neskončni daljavi, mile
in prijazne svetle lučke, božja očesca na jasnem
nočnem nebu: in tako mehko in prijetno mi je

6

postalo pri srcu kakor ob tistih tihih večerih,
ko se vžigajo mile zvezdice na nebu in se ra-
duje nad njimi moje oko. Resničnomil in pri¬
jazen je bil gospod ravnatelj Jožef Hubad, mil
in prijazen kakor odsvit rosnih kapljic v mladem
jutru, kakor lahni polet plahih srn v zelenem
gaju, kakor pogled v nedolžno detinsko oko:
miloba sama ga je bila in ljubezen . . .

Zahajal sem večkrat k njemu.

Imel sem brata, njegovega učenca, in sem ho¬
dil povpraševat, kako je z njim, ali bo ali ne bo,
se li uči pridno ali ne. In še zdaj vidim gospoda
ravnatelja, kako je bil vesel tedaj, ko je še
mogel hvaliti svojega učenca. A tudi poznej, ko je
postal brat nekam lahkomiseln, ni lopnil gospod
ravnatelj po njem, češ, tak je in tak, lenuh,
malopridnež . . . nego izrekel je grajo sicer od¬
ločno, pa vendar narahlo, previdno, tako da se
mojemu srcu, ki je tako ljubilo brata, ni zase¬
kala prehuda rana . . . In ko sem zahajal k
njemu povpraševat o bratu, sem spoznal njega
samega.

V duši mi je vstajala njegova podoba. Iz-
prva temni obrisi so se jasnili. Nekoč sem za¬
znal, da je ta podoba v moji duši čisto oživela.
In ko sem jo gledal pred seboj, sem videl, da
ji seva z obraza sama miloba in prijaznost: v
očeh se ji utrinjajo žarki, ki kažejo plemenito
dušo, zlato srce; in nje glas — sestrina, mate¬
rina beseda bi ne mogla biti gorkejša, ljubez-

7

nivejša ... In nič se nisem izpraševal — vedel
sem natanko: to je on, vzor prijaznosti in milobe,
gospod ravnatelj Jožef Hubad . . .

Ko sem stopil v zadnjih letih nekoč zopet
v njegovo pisarno, sem jo našel prazno.

„Kje je gospod ravnatelj ?“

Povpraševal sem in izvedel, kaj se je bilo
zgodilo. In moja duša je strmela in plakala .. .

Kaj pa je bilo?

Zgodba je kratka:

Nevajenemu hlapcu se je splašil mlad konj
sredi trga v Kranju. En hip: napol razbit voz,
na stran moleče oje; in vzdivjana žival drvi dalje
z napol razbitim vozom, molečim oje na stran;
hlapec pa leži nezavesten na licu nesreče . . .
Ljudje so hiteli na pomoč, a niso mogli udržati
zbesnele živali. V hipu je bil konj na klancu,
ki drži od „stare pošte" k mostu. Divje se je
podil navzdol.

Pravtakrat se je peljal v kočiji s tedanjim
deželnim šolskim nadzornikom, ki je prišel nad¬
zorovat kranjsko gimnazijo, gospod ravnatelj
Jožef Hubad od mostu gor po klancu proti
„stari pošti". Ko gospoda zagledata pretečo ne¬
varnost, vstane gospod nadzornik prvi, da bi
skočil iz kočije; toda v tistem trenotku se one¬
svesti in omahne preko kozla tako, da mu pade
glava skoro do ojesa. Joj, in zbesnela žival drvi
naravnost proti kočiji! Moj Bog, saj bo zadel
voz ob kočijo ! Prav ob prednji del, kamor je

8

omahnil gospod nadzornik! . . . Trenotek groz¬
nega pričakovanja . . . Kaj bo ? . . .

Silen tresk! Razbiti voz trči ob prednji del
kočije. Glava nadzornikova bi bila zdrobljena,
da ni tega z lastnim telesom zabranil gospod
ravnatelj Hubad. Preden sta trčila voza skupaj,
se je namreč bliskovito vrgel vmes — ter kot za-
gvozda pogubljal sebe, da otme bližnjega ... Je
še kje na svetu tolika velikodušnost? . . .

Ljudje, ki so prihiteli na pomoč, so prepre¬
čili nadaljnjo nesrečo. Zrinili so voza narazen,
spravili zdivjanega konja na varno in odpeljali
gospoda v gostilno k „ stari pošti “ vrh klanca.

Poglavitni zapovedi krščanske ljubezni sta:
„Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega
srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli;
svojega bližnjega pa kakor samega sebe". Ljudje,
videvši, kar se je bilo dogodilo, so strmeli v go¬
spoda ravnatelja in govorili: ^Resnično, ta je
junak ! Storil je več, kakor je zapovedano. Tve¬
gal je lastno življenje za svojega bližnjega".

Znanci in prijatelji so stopili h gospodu
ravnatelju, mu stiskali roko in klicali: ,, Po¬
zdravljen, junak ljubezni do bližnjega!" In okoli
stoječi so zaorili: „Živio, gospod ravnatelj Hubad!
Živio, junak ljubezni do bližnjega!“

Ko se je zopet zavedel deželni šolski nad¬
zornik in so mu pokazali rešitelja, so mu za¬
igrale solze v očeh. Razprostrl je roke, in stara
gospoda sta se ginjeno objemala in poljubovala

9

kakor brata, ki se po kruti vojski nepričakovano
zopet snideta v očetovi hiši. . .

Gospod ravnatelj ni čutil koj izprva nikake
posebne poškodbe. Preveč so še vplivali nanj
pravkar odigrani dogodki. A drugi dan so ga
že morali prepeljati v deželno bolnico. In smrtni
angel je že zaplahutal ob njegovi bolniški postelji,
mrtvaška sveča mu je že gorela, toda junak je
zmagal smrt: okreval je toliko, da je mogel po
zdravniškem nasvetu na morsko obal v Kralje-
vico. In bivanju ob morju in kopanje v morski
vodi mu je dobro delo. Ljubo zdravje se mu je
nepričakovano urno vračalo. Sam je pisal: „Zdrav
sem kot riba! Upam, da se kmalu vidimo". —

Tako so pravili.

Zdaj sem vedel, zakaj ni gospoda ravna¬
telja v pisarni. In ko sem vse izprašal in iz¬
vedel vse, sem ves prevzet vzkliknil: „Tako
je mogel storiti samo on!“ Poslovil sem se nato
in nastopil pot proti domu. V moji duši pa je
zažarela podoba gospoda ravnatelja v novi luči,
v novem svitu: silna in veličastna, da sem obstal
pred njo in strmel vanjo. Gospod ravnatelj je
izvršil junaški čin ljubezni do bližnjega: v smrtni
nevarnosti je rešil bližnjega gotove pogube. Iz¬
polnil je največjo zapoved krščanske ljubezni
ter postal v resnici, kakor mu je ljudstvo kli¬
calo — junak ljubezni do bližnjega! ... In tedaj
je zahrepenelo moje srce po bogastvu in lepoti
njegove velike duše ... V tem hrepenenju pa

10

sem se naenkrat prijel za glavo in bridko za¬
ječal. Težka, moreča misel mi je presunila dušo.

Spomnil sem se bil prijatelja izza mladih
let, ki je — res čudno! — na isti način tvegal
svoje življenje v prid svojemu bližnjemu in —
umrl l ... Z  vso gorko to svojega srca sem ljubil
gospoda ravnatelja; zato sem se zbal za nje¬
govo življenje ob tem spominu. Prestrašil sem
se, da bi še on ne umrl, in zaječal sem bridko
in se prijel prestrašeno za glavo.

„Ne, ne bo umrl! Sam piše, da je zdrav
kot riba!“ sem si rekel. A misli na usodo po¬
kojnega znanca so me popolnoma prevzele, in
slutnje, nemile in krute, so me vsega prešinile,
da nisem verjel, kar sem pravkar sam izrekel.
„Ne, ne bo umrl!“ sem zatrdil iznova. A to me
ni utoiažilo. Slutnje, zle in moreče, so govorile
neprenehoma mojemu srcu : Kakor s prijateljem,
tako se bo zgodilo tudi z gospodom ravnateljem.
Iz ljubezni do bližnjega je tvegal prijatelj živ¬
ljenje: — tako je storil tudi gospod ravnatelj.
Junaški svoj čin je zapečatil prijatelj s smrtjo:
tako se zgodi tudi z gospodom ravnateljem —
umrl bo . . .“

„Ne, ne bo umrl! Sam piše, da je zdrav kot
riba!“ sem ugovarjal zlim slutnjam in jih iz¬
ganjal iz srca. A slutnje so se mi režale v obraz
in vpile neusmiljeno: „Zaznamovala ga je že
smrt; on pojde po zasluženo plačilo: ne skrbna
postrežba zdravnikov, ne južne sape, ne morske

II

obali . . . nič mu ne more pomagati več —
umrl bo“ . . .

„Ne, ne bo umrl, še ne sme umreti!" sem
vpil in ugovarjal, ljubil sem gospoda ravnatelja;
a besede so prešle brez tolažbe, srce pa je kr¬
vavelo ob teh groznih slutnjah . . .

Pospešil sem korake, obračal misli na pred¬
mete v neposredni bližini; a zle slutnje le niso
izginile iz srca. Doma sem vzel spominsko knjigo
v roke, da se zamotim. Odprem in pogledam.
Kaj se mi je odprlo? Moje oči zagledajo vrstice,
ki jih je s tresočo roko zapisal v knjigo moj
prijatelj nekaj dni pred svojo smrtjo:

„ Kadar bodem mirna spaval,
spaval, kakor mrtvi spe,
knjigo to boš prelistaval
in spominjal se na me;

In rekel boš: enkrat je bil,
pa črni grob ga je zakril.“ —-

Kadarkoli še sem cital te preproste pokoj¬
nikove vrstice, vselej se me je polastila neka
otožnost; menda zato, ker so tako resnične in
jih je zapisala prijateljeva roka, preden je za¬
stala. Danes pa so me naravnost pretresle . . .
Kakor da sem s temi vrsticami zavrtel ključ v
ključavnici — dveri so se odprle na stežaj in
pajčolan, ki ga je spletel čas, se je strgal na
mah: pred duševnimi očmi sem zagledal prija-
jatelja kakor živega, in knjiga njegovega živ¬
ljenja se je odprla. Prelistaval sem knjigo in

12

zamislil sem se v življenje in smrt prijateljevo
tako živo, da sem pozabil na vse drugo na svetu,
da so izginile celo zle slutnje iz mojega srca . . .

Da: „Enkrat je bil“ . . .

Kdo?

On, Janko Savinšek, najboljši dijak cele
gimnazije, ki je daroval svoje mlado življenje za
svojega bližnjega. In ta bližnji mu ni bil prija-
jatelj, ampak celo sovražnik.

Prijatelj izza mladih let! Zemske ostanke
ti krije črni grob, a jaz te gledam pred seboj,
kakor da stojiš živ pred menoj; tvoj duh je
oživel in vstal v spominih nate, ki so se danes
s tako silo zbudili v moji duši. A ti spomini,
mili in dragi mojemu srcu, so kakor vznesena
pesem junaški ljubezni do bližnjega. Oteti jih
moram pozabnosti!

Nate jih, te spomine, tu so! Svetijo naj v
mlada srca kot luč na merniku, kot zvezda na
nebu! . . .

I. Ob sklepu šolskega leta.

Ob mračnem dežju in v mrzlih dneh čepe
mravlje po skritih kotičkih v mravljišču, stisnjene
in plahe, zevajoč po solncu. Ali pa tavajo in se
opotekajo po rovih in prehodih ter se skrekvajo
in zvirajo, težko pričakujoč ljube svobode na
gorkem solncu. Ko pa po dolgem času zopet
posije zlato solnce žarko in ljubo na zemljo,

13

tedaj pa privabijo njegovi topli žarki te mar¬
ljive živalce iz njih gnezd in skrivališč na dan,
na luč. In brž zamrgoli vse črno mravelj na
površju in okrog mravljišča. Veselo privzdigujejo
nožiče in ljubko tapljajo s tipalnicami, zibajoč
se v gorkem solncu, veseleč se zlate prostosti.

Tudi dijakom novomeške gimnazije je po
dolgi, trudapolni dobi posijala zopet enkrat težko
pričakovana prostost: šolsko leto se je zaklju¬
čilo, in marljive mravlje — pridni in vztrajni
dijaki — vro iz svojega ljubega, a vendar le
pretesnega mravljišča — iz starinskega šolskega
poslopja — na solnce, na svobodo. S smehom
na licih in radostjo v srcu pozdravljajo prvi
prosti dan, prvi korak k počitku, v ljubo pro¬
stost . . .

Glej, hrupno je pravkar zašumelo pri glav¬
nem izhodu iz šolskega poslopja, nato pa se je
usulo, kakor roj čebel iz panja, s hrumom in
med glasnim, veselim govorjenjem vse polno
dijakov na prosto. In v hipu je vse naokoli
poplavljeno od samih mladih, nadebudnih ljudi:
ob šolskem poslopju, frančiškanskem samostanu
in na glavnem trgu je dijakov vse živo. Aj,
solnce je zasijalo in pridne mravlje so oživele:
šolsko leto se je zaključilo in dijaki so prosti,
prosti . . .

Krepko vsrkava ljuba mladež, polna živ¬
ljenja, sveži, čisti zrak in udarja krepko s peto
ob tla in z dlanjo ob dlan. Srce ji vriska ve-

14

selja, noge so ji lahne in skočne kakor v maj¬
niškem solnčnem jutru . . .

Mali dijaki, še otroci, živa kopa jih gre;
duška dajejo svojim čutilom in vpijejo kar vprek,
ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Kot Vra¬
biči v prosu čebljajo in cvrčijo; dosita so se
navžili tečne dušne kaše v pravkar minulem
šolskem letu in zdaj polete prosto, čisto po svoji
volji, dragim svojcem v naročje. Se ne vedo,
kaj je ločitve čas; zato ne čutijo kdovekaj, ko
se odlušči od gruče ta in oni . . . „Na svidenje
v jeseni!“ zaorijo in mu stisnejo roko, ali pa tudi
ne — in gredo dalje; s koprnečimi dušami, z
bajnimi nadami v srcu gredo dalje, ljubi svo¬
bodi nasproti . . .

In starejši, že celi gospodje, nekateri že po-
rastli z razboritim puhom, z brčicami pod no¬
som, tudi tem se pozna, da jim je namerjen
korak v prostost, v odpočitek, da je nastopila
njih doba . . . Kako fino so sicer stopali ob sve-
čanostnih prilikah, se ponašali z gosposko umer¬
jenimi koraki ter se kretali sploh elegantno. A
danes? Danes pa stopicajo gorindol brez go¬
sposke hoje, brez reda, kakor da bi ne znali
hoditi. Danes obstajajo brez potrebe, pogleda -
vajo semintja, si pripovedujejo, se izprašujejo,
smejajo, pa zopet stopajo in stopicajo dalje brez
reda, z neumerjenimi in prav nič gosposkimi
koraki in kretnjami. Začutili so, prestopivši šolski
prag, prijetno toploto v prsih, ki se jim je po-

15

Jagoma razširila in razlila po celem telesu ter
ogrela in obudila vse odrevenele žile in žilice.
In lahke in skočne so jim postale noge, in gorko
njih srce bije hitreje, skoro slišno in veselo,
kakor le malokdaj v življenju. Čas počitnic,
zlate svobode, je tudi njim vdahnil veselje v
srce, da so jim zagorela lica in oči, da se jim
je razvezal jezik, da so njih lahne noge samo¬
zavestno udarjale s peto ob trda tla, se jim
ustavljale, pa zopet neugnano brzele svojo pot
dalje . . .

Svobodno solnce je lorej zasijalo: šolsko
leto se je zaključilo, trud in delo sta minila, in
dijakov kar mrgoli ob šoli, samostanu, na trgu.
Ko se poleže prvi šum in hrum, ta in oni še
enkrat hvaležno pogleda tja na šolsko poslopje,
pod katerim krovom je zopet eno leto dobival
modrosti in znanosti, kjer je prebil marsikatero
veselo, a tudi žalostno urico. Polagoma se raz-
prše tudi poedinci. Mir spet zavlada okrog šole.

Sredi trga sreča sinek očeta, ki je došel
na vse zgodaj ponj v mesto. Ni mogel več strpeti;
gnalo ga je k sinku, da čimprej sliši iz njegovih
ust, kako je tudi to pot izpadlo. Prepustil je
skrb za konja popolnoma hlapcu, kar ni bila
sicer njegova navada, ter odšel na trg in obstal
na voglu, koder ima priti njegov ljubljenec, sin
Janez, ponos in veselje očetovega srca. Ko ga
zagleda, veselega in glasnega v gruči, mu za-
žare od veselja oči, in lahen smehljaj se mu

16

QB J>KCEPU ŠOLSKEGA LETA. h

17

zaziblje na ustnih. Stopi izza vogla in se po¬
meša med množico. Ko se srečata, mu pomigne
na stran ter vpraša, pričakujoč veselega odgo¬
vora: „Bo, Janček?“ Sinek se oprime očetove
skrbne in dobre roke, pogleda očetu hvaležno
v oči in srce mu zatrepeče od blaženosti, ko
izreko njegova drhteča usta: „Bo, oče, odličnjak
sem; prvi, so rekli, v celem razredu."

Prijazno se nasmehne oče, prijetno prese¬
nečen, in reče: „Le brž naprej, da zvedo o tem
še mati in drugi doma." Naglo se zasuče in
odkoraka ponosno in veselo in z velikimi na-
dami v srcu poleg sinka s trga.

T a m iz veže v stranski ulici je pogledala
zdajpazdaj boječe in plašno siromašna kmetiška
mati, pričakujoč njega, za katerega je že toliko
pretrpela. Pričakovala ga je s tesnobo v srcu,
z bridkostjo na licih in z žalostnimi očmi. Zdelo
se je, da leži tej ubogi skrbni ženi mlinski ka¬
men na prsih, tako ji je stiskala srce moreča
skrb in jo dušila. Rekli so ji: on je talent, a
noče, ne mara . . .; pa ona je vedela, da je
sin le revež, da je lačen in zato ne more; in
povedala je tako, pa ji niso verjeli . . . Pogle-
davala je torej iz veže in ga pričakovala, pri¬
čakovala z morečo negotovostjo . . .

Zdaj ga zagledajo njene objokane, a žive
oči. »Zdaj prihaja . . . on je . . . Bog ve, kaj
bo!" . . . Gleda vanj z nestrpno napetostjo.
Videti je resen kot vselej; e, revnemu dijaku

2

18

se že na sto korakov pozna, da mu je želodec
večkrat prazen, da mu je lakota navaden gost.
Le [prehitro se mu zresni obraz, in smeha ni
na njega upadlih licih . . .

„Zakaj ne pokima? Ah, Bog ve, kako
je!“ . . .

Zagleda jo in spozna. Prešine ga veselje.
Zavzdigne klobuk, in usta se mu veselo raz¬
tegnejo. Ne utegne se niti pošteno posloviti od
tovarišev in jim stisniti roke. „Pozdravljeni!"
jim zavpije oddaleč in zdrči naravnost k materi
ter ji v eni sapi zakliče: „Ljuba mati, vse
dobro!"... Materi se iznova porosi oko; njega
pa, ki je toliko hudega prebil to leto, prevza¬
mejo mehka čustva. Objame mater goreče ter
jo iskreno poljubi . . .

Po stranskih skritih ulicah je korakal, prav¬
zaprav drsal dijak s povešeno glavo in s po¬
trtim — strtim srcem, kakor da bi bil nosil
težo vsega sveta na svojih ramenih. Izmučeno,
potrto in skrajno bojazljivo je drsal dalje. Zavil
jo je nalašč v stransko, neobljudeno ulico, da
je mogel čimprej izginiti veselim obrazom in
pogledom svojih znancev in tovarišev. Klobuk
je potisnil nizko na oči in gledal je v tla.
Menda se je zbal, da bi ne bili spoznali mimo¬
idoči v njem lahkoživca, lenuha ... in bi se mu
ne rogali. S pogledom, v tla uprtim in s klo¬
bukom na očeh je drsal dalje; toliko, da se je
izognil človeku, ki je šel mimo. Toliko da se ni

19

zaletel vanj, da se ni spoteknil ob kamen na
cesti, da ni butnil ob hišni vogel — s klobu
kom na očeh, s pogledom, v tla uprtim . . .

Ah, leto je preživel zastonj, zastonj je trgal
hlače po šolskih klopeh, zastonj je plačeval oče
zanj! Kot ptiček na veji je preživel ob petju
in pohajkovanju vse leto, brez brige za pri¬
hodnost, veselo, lahkomiselno. A danes je na¬
počil dan plačila: lepa prihodnost je zaigrana,
propadel je popolnoma! . . . Zdaj ga oče ne
bo dal več v šolo; pasel bo doma krave in kidal
gnoj, saj za boljše delo ni . . . „Kaj bo, kaj
bo!?“ je ječala njegova potrta duša, in v srcu
je začutil ostrino vzdihov, začutil s strahom in
v trepetu, da sta mu zaklecali koleni... A oči¬
tanje njegove vesti zdaj ne pomaga nič; kesanje,
bridko kesanje je prepozno! . . . „Stran, stran
od znanih obrazov; vun iz mesta, na ptuje, čez
mejo!" Pa podviza revše drsajoči korak in se
skriva v skritih ulicah kakor tihotapec. Beži
dalje kakor Kajn, s klobukom na očeh in po¬
gledom, v tla uprtim . . .

Oče prihiti za njim. Ugledal ga je bil že
prej, njega, z drsajočimi koraki in s klobukom
na očeh, in je vedel, kaj to pomeni. Zaječalo
mu je srce. .. Hiša se mu je stresla že lansko
leto osorej, da je mogel plačati za sina, da ni
bilo sramote, ko je prišel domov z dvojko, če
ne s trojko v izpričalu. In letos? Lahkoživec
že zopet leži! . . . Hitel je torej za njim. Ko

2 *

20

ga je dohitel, ga ni nič vprašal: „Bo?“ — Saj
ga je videl, da se skriva kot ubežnik, da beži
kot Kajn, ki je ubil brata. Le za ramo ga je
prijel in ukazal: „Z menoj!"

Sin se stresne, kakor da ga je pičil gad.
Ko začuti očetovo roko na svoji rami, mu stopi
na čelo mrzel pot. Zaječi obupno, kakor da je
treščilo vanj. Iznenadil ga je očetov glas ravno
v trenutku, ko je najmanj pričakoval ali želel
videti očeta. Ubežal bi izpod očetove roke in
skril bi se pred resnim njegovim obličjem; a
oče mu še enkrat pomigne odločno: „Z menoj!“
Ta odločni očetov ukaz mu vzame vso voljo in
vso moč. Krene za očetom ponižno in pokorno,
kakor hudodelec pred čuvajem pravice, brez
volje, brez lastne moči. Naj se zgodi kar¬
koli ...

Pri gospodinji je oče plačeval in rentačil..
Sin pa je gledal v tla in molčal. Potem sta po¬
brala reči in odšla.

„Kam naj nesem, kje imate voz?“ vpraša
sin boječe.

„Nikjer!“ odgovori oče. „Prodal sem konja
in voz, da sem plačal zate.“ . . .

Oče je zamahnil z roko in šla sta dalje. K
sosedovemu sta prisedla in dala ropotijo na
voz. Tiho sta sedla na šop slame, ki jima jo je
vrgel hlapec zadaj na voz. Lansko leto je prišel
oče s svojim vozom po sina. „Voli sem prodal,
da sem plačal pri gospodinji," je dejal tedaj in

pognal. Letos ni ne volov ne konja ne voza:
vse je šlo zanj in vrženo — v vodo . . .

V stranske ulice je zavil tudi dijak Janko
Savinšek. Dovršil je peto šolo z odliko. Bil je
veselje in ponos svojih učiteljev. In vendar
je bil videti žalosten in potrt! Ali ni mar tudi
on nameril koraka v zlato prostost? Kaj, ni li
tudi njemu posijalo danes ljubo počitniško solnce
žarko in toplo?

II. Denarja ni!

Kolikokrat na dan je premeril v minulih
dneh Janko Savinšek pot od stanovanja pa do
šole in zopet nazaj. Kadar je zaslišal poštni
rog, vselej je, če je bil le doma, vzel klobuk,
odprl duri in odšel. „Grem pogledat," je dejal,
ko je odprl duri, „danes je prišlo," je dejal in
odšel. A povrnil se je vedno praznih rok; go¬
spodinja pa je vpila in se jezila . . .

Tudi včeraj je storil tako. „Grem pogledat,
danes je prišlo, danes je gotovo prišlo," je re¬
kel, vzel tiho klobuk, odprl previdno duri in
odšel nalahko. Stopal je po veži tiho, skoro po
prstih. Ni storil tega iz strahu pred gospodinjo:
on se je ni bal; ampak silno težko bi mu bilo
delo, ko bi ga bila gospodinja začula in se iz-
nova zjezila, ker ni bilo denarja. Zato je stopal
po prstih, natiho. A lahni, skoroda neslišni
njegovi koraki so se vendarle začuli v kuhinjo.
In odprla so se nastežaj kuhinjska vrata, in de-

22

bela gospodinja je stopila iznenada, težko pre¬
denj , zažugala mu s prstom in zarevskala:
„Savinšek, povem vam: brez denarja se mi ne
vračajte; jaz ga nujno potrebujem!"

V prvem hipu se je zdelo dijaku, da je
čisto majhen, brez moči pred to silno žensko;
da mora ječati, ako se izgovarja in jo prosi
milosti. Nekak strah je začutil v srcu, kakor
da bi se bal, da ne pade njena težka roka nanj.
In je obstal in sklonil glavo. A ko je gospodinja
izpregovorila, se je vzravnal, ji pogledal narav¬
nost v oči in ji odgovoril žalostno, a brez bo¬
jazni : „Danes bo pa gotovo, danes pa že mora
priti." Nato pa je odhitel na prosto, in ni slišal
gospodinje, ki je še dalje revskala in bevskala
in se jezila.-

Ko je stopil v šolsko poslopje, je že oddaleč
pogledal tja na črno desko v veži, kjer so stala
zapisana imena onih, ki so dobili pisma, denar
ali karkoli. Pa če je Savinšek še tako bulil z
očmi po črni deski v veži, svojega imena le ni
zagledal zapisanega gori. „ Sluga me je pozabil
napisati," mu je šinilo v glavo. „Dosti pride
pošte, prav lahko se je zgodilo, da se je zame-
tala med pismi moja nakaznica." In stopil je
k šolskemu slugi, ki je sprejemal pošto za dijake.

„Slišite, pozabili ste me napisati! Danes
je gotovo prišlo, danes je moralo priti."

Šolski sluga je pobobnal s prsti po mizi in
zmajal z glavo: „Nič ni za vas, prijatelj, nič!"

23

»Nakaznica je prišla name, jaz vem, da je
prišla. Izpregledali ste. Prosim, preglejte še
enkrat!"

»Če vam pa povem, da je ni! To je pošta;
pa poglejte še sami!" —

Premetaval je pisma Janko Savinšek in
brskal po nakaznici. In ko jih je predeval že
v tretje, so še vedno zatrjevala njegova usta:
»Danes mora biti!" — A le ni bilo; dobil ni,
po kar je prišel. Nakaznice ni našel, denarja
še ni bilo! . . . Bled in brez besedi, z vpra-
šajočimi pogledi je obstal pred šolskim slugo.
In sluga mu je pogledal v oči in je vedel, zakaj
stoji pred njim skoro sključen in osramočen, z
vprašajočimi pogledi, z izrazom, tolažbe iščočim,
in je rekel: »Kaj jaz vem, zakaj še ni denarja;
a utegne priti jutri, pojutrišnjem! Ste čuli?"

»Da, jutri pride, pojutrišnjem gotovo. [Ča¬
kati bo treba!" je odgovoril in odšel. Ko se je
bližal domu, ga je vznemirjalo vprašanje: »Kaj
bo zopet gospodinja rekla? Ali bo voljna še
čakati?" In bridko mu je bilo pri srcu, da ji
še ne more plačati, da se ona jezi . . . Seve,
naj stori, kar drago, pomagati si ne more, iz
tal ne more izkopati denarja; kar je, pa je —
čakati bo treba, drugega nič!

Pa zakaj ne pošljejo denarja? Tudi to
vprašanje se mu je čedaljebolj vrivalo, a odgo¬
voriti si ni mogel. Vselej so mu o pravem,času
poslali, samo zdaj ne; kaj je vendarj?JJKaj se

24

je moralo zgoditi? Ugibal je to in ono, a do
pravega vzroka le ni mogel priti. In eimdalj
je razmišljal, tembolj je bil uverjen, da so denar
poslali — saj je poznal mater; a on ga le ni
dobil. Pa zakaj ne? — te zagonetke ni mogel
razvozljati. „Jutri ga dobim; pojutrišnjem go¬
tovo, če so mati le živi, so ga poslali," si je
naposled rekel Savinšek in sklenil čakati na
denar do jutri, pojutrišnjem.

Gospodinja je slišala lahne, drobne korake.
„Ze zopet ni nič, že zopet ni denarja!" je za¬
javkala in sklenila roke in zacmakala z usti.
Oh, njo tirja vse: branjevka, pek, mokar, mesar,
hišni gospodar — a ona, sirota, nima, da bi
poplačala dolgove ali vsaj potolažila upnike :
danes dobite toliko, ostanek poravnam v nekaj
dneh; počakajte, tudi jaz moram čakati! Zajav¬
kala je torej in zavpila, ko so ji počili zopet
lahni, drobni koraki na uho, in zmajevala je z
glavo, češ: kaj bo, kaj bo! . . .

Drugi, ki plačujejo večje vsote, so se na¬
vadno zakasnili s plačevanjem, edino na Savinška
se je bila zanesla, a še ta se ji je bil letos iz¬
neveril! Saj ne plača dosti: vsacega pol.leta
25 goldinarjev, a to ob pravem času, kakor ob
uri, vedno teden dni pred sklepom šolskega
polletja — samo to pot ni bilo denarja in ga
ni bilo . . .

„Ze zopet ni nič, že zopet ni denarja!" je
'torej zajavkala in se raztogotila; potem pa je

25

odprla duri in se prikazala z bobnečo besedo
na pragu. A prav tedaj je že stopil Savinšek
v sobo in zaloputnil duri za sabo. To pa je
strašno zjezilo gospodinjo; kri ji je udarila v
glavo, in debela desnica se ji je dvignila kar
samaodsebe. Zakoracala je nazaj v kuhinjo,
momljajoč predse nekaj nerazumljivega, potem
pa se je naglo okrenila in zdrčala kakor besna
za dijakom v sobo.

„Kje je denar?" zajavka kakor kura z ne¬
nadnim, tenkim glasom, ko odpre duri, in meri
Savinska s srditim pogledom.

»Umirite se, prosim! Denar pride jutri, po¬
jutrišnjem gotovo!"

»Tako govorite že cel teden, a denarja le
ni! To se pravi iz ljudi se norčevati!"

»Prosim vas lepo, ne jezite se; do zadnjega
vinarja boste dobili, če jutri ne, pojutrišnjem
gotovo."

Gospodinja je pomislila: »Aha, vedno go¬
vori jutri pride denar, pojutrišnjem gotovo;
torej takrat, ko ga že več tukaj ne bo. Saj ven¬
dar odidejo jutri že vsi na počitnice. Kaj, če
je fant že dobil denar, a ga — kdosigavedi
zakaj — ne da iz rok? Vselej so poslali o
pravem času, rajši teden dni prej; zakaj ravno
to pot ne?" In zavpije ženska: »Kaj sem vam
rekla, brez denarja mi ne hodite pred oči; jaz
rabim denar, jako ga rabim. A vi se ne zme¬
nite za moje besede, vi me ne poslušate t“ . . .

26

„Prosim vas, potrpite še do jutri ali do po¬
jutrišnjem."

Sum, da ima Savinšek denar, se ji zaje
čisto v srce. Kakor nora zarohni in zarevska:
„Nic več, denar sem! Denar sem, pravim! Raz¬
umete, jaz moram imeti denar."

Pri teh besedah namrdne tolsti, od togote
razpaljeni obraz tako grdo, da je bil videti ka¬
kor izpačen. Nekaj časa pogleduje Savinška
srpo in nemarno, z izbuhnjenimi očmi, potem
pa zapiči svoj srditi pogled v dijaka, da so ji
skoro oči izstopile iz jamic kakor raku, ter za¬
renči in zabevska iznova: „Denar sem!"

Da se je moralo nekaj izkuhati v njenem
srcu, tega ni bilo treba ugibati, to se ji je jasno
bralo z obraza. Savinšek je vedel, da bo zdaj-
zdaj počilo. In začel se je opravičevati kakor po
navadi: „Imejte usmiljenje in počakajte; jutri
pride denar, pojutrišnjem gotovo. Tako reče*
potem pa se umakne k oknu.

Gospodinja, ki v svoji zbesnelosti ni mogla
več mirno misliti, je bila zdaj prepričana, da
ima Savinšek res denar v rokah. Hudobni glas
ji je rekel: „Lej, jutri odide fant, ti pa se ob¬
riši pod nosom za denar." Nič ni poslušala
glasu svoje vesti, ki ji je nasprotno govoril:
„Kako moreš misliti to o mladeniču, ki je po¬
šten in brez madeža kot kelih bele lilije; dober
in požrtvovalen ko ptica pelikan do svojih mla¬
dih!" Pa ona ni poslušala dobrega glasu v

27

svoji vesti, ampak je začela zmirjati in sramo¬
titi Savinska vpričo vseh tovarišev. Ko ga je
dosti ogrdila, je zgrabila njegove reči ter mu
jih jela metati po vrsti pred duri . . .

Dijaki so se izpogledali in mrmrali glasno,
da jih je gospodinja slišala: „Mene ne bo več
nazaj.“ — „Mene tudi ne!“ — „To gnezdo me
več ne vidi!“ . . . Savinšek pa je gledal v zid
in — jokal . . .

Gospodinjo streznejo besede, ki so jih go¬
vorili dijaki na glas. In ko opazi še Savinška,
ki je, v zid obrnjen, jokal, zaihti, kakor bi bila
ob um, ter zdrči v kuhinjo . . .

Drugi dan so dijaki dobili izpričevala. Vsi,
ki so se trudili, so se veselili sklepa šolskega
leta in ljubih počitnic; edino naš Savinšek je
bil žalosten in ves potrt. O, tudi njega je iz¬
vabilo ljubo solnce na dan, in nič druzega ni
želel, kakor da že skoro zapusti to prašno mesto
in se povrne v rojstno vas, v Zavoje, k ljubi
mamici, k dobri sestrici, ki ga že komaj čakata.
Glavo in srce je imel že doma, a vendar še ni
mogel na počitnice, na solnce: Njegova celica
še ni plačana, za stanovanje mu še niso poslali,
in on mora čakati na denar, ki pride danes,
jutri gotovo. O, da bi se vsaj gospodinja ne
jezila in se ne držala grdo zaradi tega; a prav
to ga najhujše muči, prav to ga tlači največ k
tlom ter mu jemlje mlado srečo in ljubo zado¬
voljnost. Pa jo zavije v stranske ulice, kakor

28

znani izgubljenec, s povešeno glavo in z ža¬
lostnim potrtim srcem, dasi je imel v žepu iz¬
pričevalo z odliko . . .

Ko se je — brez denarja zopet — bližal
stanovanju, ga je iznova vzemirjalo vprašanje
„Kaj bo danes? Se li ponovi včerajšnji ropot?"
Zamahnil je z roko, češ, Bog nas varuj takih
izgredov! Nekaj mu je reklo: „Kaj bi! Več ne
more gospodinja, kakor če te zapodi. Včeraj je
zmetala tvoje reči preko praga, naravno, danes
prideš ti na vrsto, danes sceslja še tebe na
piano. Pa kaj bi, prava reč to: pojdeš vsaj
lahko brez izgovorov in prošenj domov!" —■
Pa stopi v hišo. Natiho, po prstih tudi danes
stopa po veži, ne iz bojazni, ampak edino iz
razloga, da bi iz nova ne završčalo v kuhinji,
da bi se iznova ne zjezila gospodinja, ko ga
začuti. A pomislite, komaj stori nekaj korakov
po veži, kar mu stopi gospodinja nasproti. Sapo
mu zapre in on v resnici zajeclja: „Denarja še
ni: a danes pride, jutri gotovo!" . . .

Gospodinja, ki se ji je mudilo na trg, od¬
govori mirno: „Da, danes pride, jutri gotovo,
kakor ste rekli; ampak če tudi ne pride, kar
nič se ne vznemirjajte: dobila sem pri dobri
prijateljici denar in zdaj lahko čakam. Upniki
me več ne tirjajo." To je rekla tako mirno in
ljubeznjivo, kakor da bi sploh ne znala biti huda.

Savinšek je obstal. Gledal je za gospodinjo,
ki je naglo odkoracala na trg — z na stežaj

29

odprtimi očmi, kakor da bi je ne poznal. Ni
vedel prav, ali je govorila gospodinja ali ne;
ali je slišal prav ali ne. Imel je na jeziku be¬
sede, polne upanja, da pride denar danes, jutri
gotovo, a so mu zastale na ustnih . . .

Ko stopi v sobo, zagleda same vesele obraze.
Vsi tovariši-sostanovalci so zdevali in spravljali
svoje reči v kovčege, popevali, žvižgali, vreščali
in se glasno smejali. Aj, čas počitnic je na¬
počil ! Hiteli so mu z radostjo v srcu in s sme¬
hom na licih nasproti . . .

Dijaki so zakrožili:

„Zdaj gremo, oh, zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo!“

In tovariš Juri Koprivar, velik in zastaven mla¬
denič, spreten telovadec, je poškilil na Savinska
in mu rekel: „Zdaj gremo, pa tudi ti greš; ne
pustimo in ne dovolimo, da bi te gospodinja
pridrževala tukaj za talnika ali kot zastavo.
Tudi mi smo ji dolžni!" . . .

Savinšek je pravil, da bo počakal; saj denar
pride, če danes ne, jutri. „Ce so le mati še
živi," je rekel, „tak pride. Vselej so mi še o
pravem času poslali, samo letos ne. Jaz res ne
vem, kaj naj to pomeni; nekaj se je moralo
zgoditi, kar že. Ko pridem domov, se bo že
vse pojasnilo."

„Ko pridem domov, se bo že vse pojasnilo,"
je ponovil natihoma Koprivar, se vgriznil vzne¬
mirjeno v ustnico ter bridko zavzdihnil. Eden

30

tovarišev pa je tedaj omenil: „Ti, Savinšek, si
tako trdno prepričan, da so ti poslali z doma
denar; pomisli, ti ga nisi dobil v roke, a na
pošti se ne izgubi. Kaj pa, ko bi bil kdo drugi
posegel s svojimi dolgimi kremplji vmes, vzdignil
zate na pošti denar, a ga spravil v svoj žep,
a? To bi bilo tudi mogoče!“

Koprivarju je zastala sapa, in ves je pre¬
bledel. Dobro zanj, da je gledal v zid, sicer
bi bil utegnil vzbuditi sum. Prebledel je torej,
a ko je zopet prišel k sapi, je rekel: „Omleda,
kaj čenčaš? To sploh ni mogoče!" A oni se
ni dal ugnati. Ce je prej samo vprašal, je zdaj
že trdil: „Na svetu je vse mogoče, torej tudi
to, kar sem prej rekel."

„Ce je vse mogoče, potem tudi to ni iz¬
ključeno , da bi ne bil vzdignil prijateljevega
denarja ti!" ga je zavrnil Koprivar, a jo je iz-
kupil; zakaj prvi mu je takoj zabrusil v obraz:
„Ali pa ti!" . . .

Savinšek je tedaj stopil sredi sobe in iz¬
rekel pomirljivo: „Ce je tudi vse na svetu mo¬
goče, a, prijatelja, pamet mi pravi, da to, kar
vidva v hipni razburjenosti zdaj trdita, le ni
mogoče."

„Pravi sklep pa le to ni, Savinšek," zopet
omeni prvi in obtihne. Drugi, ki jim ta pogovor
ni bil všeč, so pa zapeli:

„Zdaj gremo, oj, zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo, ne bo!“ . . .

31

Koprivar je prehodil nekolikokrat sobo gorin-
dol, skrivaj pa je vedno pogledaval na Savinska.
Ni ga mogel gledati v njegovi žalosti; stopil je
tedaj k njemu in mu rekel: „Zdaj gremo in
tudi ti pojdeš!“

„Oh, saj vidiš, kako je z menoj. Čakati
moram na denar, niti vinarja nimam v žepu."

„Lej, kar naravnost ti ne morem reči: Sa-
vinšek, ti ne moreš domov, ker nimaš bora v
žepu, jaz pa imam nad potrebo in ti lahko po¬
sodim ; kar naravnost ti ne morem reči! A zini
le besedo, samo besedo zini in za potnino te
oskrbim jaz."

„Oho!“ so viknili dijaki in se izpogledali.
„Prijatelj Koprivar ima denar! Hm, preden od¬
ide, ga posrkamo par litrčkov na njegov račun!
— Pa kje si dobil denar? Navadno si suh ko
poper in ne čutiš božjega pod palcem. Zakaj
tvoj oče je sicer premožen, a moder mož. Am¬
pak danes razpolagaš z denarjem kot milijonar."

„Ste pač navadni ljudje! Če imaš, zapij;
in ko zapiješ, vprašujete, kje si dobil; če morda
nisi ukradel! . . . Delajte, prijatelji, vam re¬
čem; delo, edino delo redi človeka. Vse leto
sem se pošteno trudil; no, ob dvanajsti uri se
mi pa vendar spodobi boljši prigrizek! Glejte,
hvaležni moji učenci, s katerimi sem se mučil
vse leto, so mi zvrgli nekaj cvenka. In Savinšku,
ki je dober fant, bi rad dobro storil. A ta strela
ne reče: daj, posodi!"

32

„0, prosim, prosim, Koprivar, Se si tako
dober! Pa mi posodi, da poplačam pri gospo¬
dinji. Obljubim ti, da dobiš povrnjeno takoj,
ko pridem domov."

„Oho, tako težki pa spet nismo! Kar pet¬
indvajset Srebrnjakov pa le ne zmoremo! A za
pot, kakor sem rekel, ti dam, Se želiš."

Pri teh besedah odpre Koprivar denarnico
in vrže srebrn goldinar pred Savinska na mizo.
„Na, spravi!"

„Ni treba, ni treba!" se brani Savinšek.

„Spravi, pravim! Ali boš mar vstran po¬
gledal, Se te sreča na poti berač in te poprosi
milodara?"

„Ne, nikakor ne sprejmem! Beračev se bom
lahko otresel, zakaj ti predobro poznajo revnega
dijaka. Se nikoli nisem naletel na siromaka,
ki bi bil stegnil proti meni roko in me prosil
za krajcar."

„Savinšek, pa zakaj bi se tako branil?"
reče sostanovalcev eden. „Ne veš, kako pra¬
vijo: tam vzeti, kjer je; pa tja djati, kjer ni.
Lej, v Koprivarjevi denarnici je; vzemi tedaj,
ko ti ponuja, in spravi!"

Tedaj se iznenada odpro duri in resni obraz
gospodinje, ki je pravkar došla s trga, se pri¬
kaže med vrati. Ne Savinšek, ampak Koprivar
je stopil nehote za korak nazaj.

„Da ste le doma, Savinšek," je pričela go¬
spodinja; Potem pa je pravila, kako hudo je,

33

če je človek dolžan in ga tirjajo na vseh kon¬
cih. „Jaz sem že taka tedaj," se je opraviče¬
vala, „da ne vem, kaj delam. No, dobro! Zdaj
imam vse dolgove poravnane; čakam vas, Sa¬
vinšek, do druzega leta, če treba; samo odpu¬
stite mi, če morete."

„Potemtakem grem lahko takoj domov in
vam lahko od doma pošljem denar, kaj?"

„Kakor želite! Čakati na denar, kakor ste
se namenili, vendar ne kaže. Saj se ne ve,
pride-li v kratkem ali ne. Ampak, Savinšek,
poslušajte me: priznam, da je skočil moj jezik
včeraj preko uzde; saj sem vam rekla, v kakšnih
škripcih sem bila. Sirota nisem vedela, kaj po¬
četi. Mislila sem celo, da imate vi denar v
rokah in ga skrivate pred menoj. Priznam torej
in mi je hudo, da — —“

Savinšek je vedel, kaj hoče reči gospodinja.
A ker je bil zelo čuteč mladenič, mu je bilo
pri srcu hudo, da se gospodinja opravičuje pred
njim. Saj je bil po njegovih mislih vendar le
on sam pravi krivec vse razprtije, ker ni o pra¬
vem času plačal, kakor bi bil moral. Ustavil je
torej gospodinjo in vprašal: „ Povej te mi, ali ste
še kaj hudi name, čestita mati?"

„Nič več, prav nič več! Moji dolgovi so
poravnani!"

„Potem pa nobene besede več, vse je
dobro!"

„Hvala Bogu!" je vzkliknila gospodinja.

3

34

---Ko se je Savinšek poslovil in od¬
hajal domov v Zavoje, je stekel Koprivar za
njim. „Na, vzemi goldinar!“ je silil ves razburjen
vanj ter mu stiskal denar v roke.

„Kdaj vrnem?"

„Nikoli! Treba ni! Bog i narod!"

„Hvala! Zdrav!"

„ Živio!“

Savinšek je zavil med hišami navzdol na
glavno cesto. „Kako blag je ta Koprivar, kdo
bi mislil!" si je rekel v svojem srcu in hitel
dalje.

Koprivar je gledal za tovarišem. Šele ko
je ta izginil za voglom in se niso več slišale
njegove stopinje, se je vrnil v sobo. „Zdaj je
odšel," je rekel samsebi in skoro slično zaječal:
„Oh, kaj sem storil, kaj sem storil!" — — —

III. Janko gre v šolo.

Pred leti se je naselil v Zavojah zidar To¬
no vec, kakor ga je vse klicalo — Bog mu daj
nebesa! — oče petošolca Janka Savinška.
Kot preprost delavec si je toliko prihranil, da
si je kupil nekaj sveta ter si sezidal na njem
hišico. Ni bila kdovekako lična ta hišica, tudi
zemlje ni bilo okrog nje toliko, da bi bila pre¬
življala zidarja in njegovo družinico: a če kje na
svetu, v tej mali hišici, v tej preprosti koči zidar¬
jevi je bila doma prava sreča. Mirno in zado-

35

voljno, kakor dva golobca, sta živela oče in
mati. Z žuljavimi rokami in znojem na čelu
sta skrbela, da ni bilo v koči pomanjkanja.
Tudi vneta vrtnarja sta bila v domačem krogu;
zato sta rastla njuna otročička, Janko in Metka
kot pestri cvetici na polju. Jutranja rosa ne¬
sebične in požrtvovalne roditeljske ljubezni je
pojila ti cvetki; zlato solnce gorke, srčne rodi¬
teljske ljubezni ju je ogrevalo; hladilni veterc
skrbne in potrpežljive roditeljske ljubezni jima
je pihljal in ju zibaje uspaval z večerno zarjo.
Ko je prišel oče z dela domov, je pristopila mati
k posteljici, prekrižala še enkrat svoja otročička
z blagoslovljeno vodo, potem pa sta pokleknila
oba in molila in hvalila Očeta nad zvezdami. In
kakor bi se bilo nebo odprlo, seje zdelo dobremu
očetu in zlati mamici, ko so zrle njiju ljubeče
in skrbne oči na uspala cveta, na svoja angelca,
Janka in Metko; večkrat so jima zaigrale
solze v očeh ob pogledu na ljuba otročička, ki
sta tako sladko in mirno spavala, in tem gor-
keje sta molila . . .

Srečna je bila ta družinica! A sreča je
opoteča. Tudi v borni koči za vasjo, v mali
zidarjevi hišici, se je vresničil ta pregovor.

Komaj se je zopet pričelo zidarsko delo
spomladi, se je nekoč ponesrečil ubogi Tonovec.
Padel je z visočine in bil na mestu mrtev . . .

Solze, ki jih je prelila mlada vdova, se ne
dajo pošteti. Jokala in vzdihovala je venomer

3 *

36

in ni se mogla utolažiti. Ljudje so imeli sočutje
z njo, so jo tolažili in ji prigovarjali: „Nehaj
že vendar, saj veš, da vse nič ne pomaga, kar
je, je! — Utolaži se že enkrat in ne jokaj več;
izjokala si boš sicer oči in oslepela! — Imej
pamet! Otroka morata izgubiti še mater, ako
pojde tako naprej. — Ne pretakaj več solz in
umiri se že enkrat, saj kar Bog stori, vse prav
stori." ... A besede so poceni. Če se je za¬
puščena vdova prizadevala, da bi bila mirna in
je zadrževala solze, ji ni bilo prestati; kar
peklo jo je pri srcu in znoreti bi bila morala,
da ji niso privrele zopet solze v oči in ji hla¬
dile bol srca. S solzami se je mirila.

Edina tolažba na svetu sta ji bila poleg
molitve in vdanosti v voljo božjo otroka, tri¬
letni Janko in še ne leta stara Metka. Vsako
nedeljo ju je nesla na očetov grob. In ko se
je ondi razjokala in pomolila za očetovo dušo,
ji je bilo lažje.

Pregovor pravi: Čas ozdravi vse rane. Res,
tudi ubogo kočarico je čas polagoma ozdravljal;
dasi se ji je trgalo srce, kadar se je spomnila
nanj, ki spi v prezgodni groba jami. In spo¬
minjala se ga je tako mnogokrat. Vendar se
je v skrbi za svoja ljuba otročička zamotila in
vsaj deloma umirila. A popolnoma pomiriti in po¬
tolažiti se njena mehka duša ni mogla nikoli . . .

Vso ljubezen je zdaj zedinjala v prid in
blagor svojih otrok, ki sta ji bila vse na svetu.

37

Vsak boljši prigrizek je prihranila za oti-oka.
Otroški posteljei sta morali biti zrahljani, če je
tudi pridrsala domov z dela, da od same utru¬
jenosti ni mogla več hoditi. In snažna in čedna
sta morala biti vedno njen Janko in Metka, če
tudi je z žulji in znojem služila krajcarje, da
ju je mogla oblačiti. A ker je le za otroka
živela, ju je tudi čisto poznala. Poznala ju je,
kakor bi imela njuni duši pred seboj na dlani,
tako da je mogla vsak hip pogledati vanji. Znala
je dobro, kaj se zrcali na otrokovem obrazu,
kaj govore njegove oči. V vsaki otroški kretnji
je brala, kaj se godi v njegovi duši; čula je
vsak utrip otrokovega srca ter vedela za vsako
njegovo željo. Ni se torej čuditi, da je umela
občevati s svojima otrokoma, ju učiti, svariti,
kakor malokatera mati. In ker je obračala vso
skrb v njiju vzgojo in vzrejo, je vzrejala in
vzgajala Janka in Metko nad vse pričakovanje
hvalevredno. Njene gorke besede so segle otro¬
koma globoko v srce, tamkaj vzklile kot dobro
seme, se razrastle in naposled razcvetele. In
ker je bila mati tako dobra, tako blaga, tudi
otroka nista mogla biti drugačna; materina bla¬
gost. usmiljenje in dobrota srca je prešlo v kri
in mozeg otrokoma. Otroka sta rastla — prav
kakor beremo v evangeliju — v modrosti in
starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Mar¬
sikatera mati je vzdihnila: „Oh, kaj bi dala, ko
bi bili tudi naši taki!“

38

Kadar je mati delala v vrtu za hišo, sta
bila otroka kajpak vedno pri nji. In tu je spoz¬
nala, kako mehko, čuteče srce jima bije v prsih,
kako blago mislita nedolžna otroka! Če je na¬
letela mati na grdega mramorja ali zanikarnega
črva, ki izpodjeda rastlinam koreninice, da ve¬
nejo in se suše, ga ni smela ubiti vpričo otrok.
„Boli, boli!" sta zaječala Janko in Metka hkrati.
„Revček je!" Morala je to škodljivo golazen
skrivaj ukončati, da ni ranila nežnih src svojih
otrok. — Pozimi sta sipala Janko in Metka pre-^
zehajočim in lačnim ptičkom drobtinic; in rajši
bi bila sama lačna, samo da bi drobne živalce
dobile dosti. — Ko je bil Janko pet let star,
je prišla ciganka v kočo s skoro nagim otrokom
in prosila obleke, moke, zabele. Janko je slekel
jopič, ki ga je hotel dati po vsej sili. In ko je
nekoč naletela Metka na pijanega berača, ki je
nekega mrzlega jesenskega dne obležal v jarku
ob cesti, je toliko časa klicala in jokala ob njem.
da so prišli ljudje in odvedli nemarneža na seno
v tople svisli. In spet — ko je Janko pomagal
pasti vaške ovce, in je zašlo jagnje in se po¬
nesrečilo, ga je toliko časa iskal, da ga je na¬
šel. Ko ga je pa našel, ga je zadel na rame
ter med jokom in stokom hitel z njim k gospo¬
darju; potem pa hodil vsak dan gledat, je li že
okrevala ljuba živalca, da jo spet žene na pašo...

Taka sta bila otroka Janko in Metka, mehka
in čuteča; seve, mati jima je bila ljubo solnce;

39

kakšne naj bodo potem zvezdice, če ne mile in
ljubke! . . .

Enkrat je rekla mati kočarica: »Poglejte si
no, kako naglo teko leta! Še vedno mislim,
da je bilo oni dan, kar je Janko shodil. Na,
pa bo že šesto leto prihodnji mesec!“ In potem
se je obrnila k sinčku in mu velela: »Janko,
v jeseni pojdeš v šolo."

Kako je Janko po tem hrepenel! V šolo
pojde — tako so rekli mati. Bi ga li mogli s
čim drugim bolj razveseliti? Lice mu je zaža¬
relo in oko se mu je zasvetilo od veselja. Ma¬
terine besede so ga prijetno iznenadile, dasi je
vedel, da čas, ko počne hoditi v šolo, ni več
daleč; in odgovoril je hvaležno: »Mama, pa
kako rad!“

Delal je dobre sklepe, kako se bo marljivo
učil. »Kako bo prijetno," si je mislil, »ko se
priučim branju in pisanju! Metka in mama
bosta poslušali, jaz jima bom pa prebiral iz
knjig, kakor delajo zdaj večkrat mati. In ko
pojdem morda služit — bom pa pisal mami
vsak teden, da bodo vedeli, kako se mi godi."

Toda ni ostalo samo pri teh dobrih sklepih.
Odkar je tisto jesen prestopil Janko šolski prag,
trudil se je vedno marljivo, da zadosti dolž¬
nostim malega vaškega šolarčka. Ni vrgel puške
v koruzo, ampak prebiral je z veseljem knjige in
se vztrajno učil. Tako se je zgodilo, da je po¬
stal zbog svoje prirojene ukaželjnosti in nadar-

40

jenosti ter vztrajne marljivosti v nekaj letih
najboljši učenec cele vaške šole. In kar je ve¬
liko vredno: Janko se ni prevzel; vedno je
ostal, če so ga tudi hvalili, tisti ponižni, dobri
pastirček, ki je prinesel jagnje z gore; tisti usmi¬
ljeni Samaritanček, ki je slekel suknjič, da za¬
vije vanj bornega cigančka; tisti blagi otročiček,
ki ga je bolelo in ni mogel strpeti, da bi kdo
pred njegovimi očmi pohodil črva na njivi . . .
O, zato pa je Janko postal ljubljenec cele šole;
součenci so ga klicali: „Jankec, naš ljubi Jan-
kec“; učitelji pa so ga jim postavljali za zgled...
Zdaj je res čital doma lepe povesti, in mama
in Metka sta poslušali. Večkrat je tudi omenjal:
»Mama, ampak kadar pojdem od vas, v službo,
vam bom pisal vsak teden, da boste vedeli,
kako se mi godi. Pa tudi vi boste morali pisati.“

Ko je bil Janko star 10 let, je rekel nekoč:
„Mama, kaj pa, ko bi jaz šel od doma?"

Mati, ki ni vedela, kaj sinek misli, odgo¬
vori: „Zdaj ne govori o tem, je še prezgodaj.
Do 14. leta ostaneš doma, potem pa se pojdeš
učit rokodelstva.

„Mama, kaj pa ko bi le šel v mesto, v šole,
da bi postal gospod ?“ . . .

„Tiho, sirotek!“ ga je tedaj zavrnila mati
in zamahnila z roko, kakor bi se branila nad¬
ležnim muham.

»Marna, glejte, Repnikov je tudi šel in bo
gospod."

41

„0h, ne misli o tem. Mi smo prerevni; to
so same izkušnjave."

„Mi smo prerevni, to so same izkušnjave,"
je ponovil Janko, sklonil glavo in umolknil. A
po glavi mu je le šlo: „Repnikov bo gospod;
tudi jaz bi šel in bi enkrat pel novo mašo. Po¬
tem pa bi prišli k ineni mama in Metka, in
dobro bi se nam vsem godilo." A ko se je
vzdramil in pogledal po koči, je vedel, da so
mati prav govorili: „To so same izkušnjave,
mi smo prerevni ..."

Na, v nedeljo je pa sam gospod učitelj po¬
klical mater v šolo ter je vprašal z resnim gla¬
som: „Ste li že kaj mislili, da bi dali sinka v
šolo?"

Mati se začudi vprašanju in odgovori: „Kaj
ste rekli, da bi sinka dala v šolo? — Oh, to
je nemogoče! Ko bi še on živel, oče njegov,
potem bi morda bilo mogoče; tako pa ne."

Toda gospod učitelj ni odjenjal. „Jaz vam
svetujem, da ga daste v šolo," je nadaljeval.
„Deček ima izvanredne talente. Škoda, ko bi
mu ne bila dana prilika, da bi jih mogel raz¬
viti. Vztrajno je marljiv in plemenitega srca.
Rečem vam, Janko bo dobro opravil. Ce se kaj
posebnega ne zgodi, bo vam in celi župniji v
ponos in veselje."

„Gospod, to so izkušnjave! To so izkuš¬
njave ! Kaj bom jaz, uboga kočarica! Še dober
grunt se zmaje, če gre sin v šole. Kaj bi se

42

moja koca ne zrušila ? Oh, sem uboga koša¬
rica , gospod; to so same izkušnjave, vam
rečem."

Pa če je še tako govorila in se branila
mati, češ, da so to same izkušnjave, Janko je
le šel v jeseni v mestne šole. Gospod učitelj
je toliko časa prigovarjal bogatemu j er obu uboge
družine, naj pomaga fantu študirati, da ga je
naposled le pregovoril. Zavezal se je jerob,
da bo plačeval za varovanca Janka, „dokler
bo priden," po 5 gld. na mesec, in sicer, „da
ne bo sitnosti vsak mesec," mu pošlje o pustu
za prvo polletje 25 gld., teden dni pred sklepom
šolskega leta pa drugih 25 gld. za drugo pol¬
letje. Tudi je izprosil za Janka dobri učitelj
pri svojih znancih v mestu hrano za opoldne.
Mati pa bo skrbela za obleko in knjige.

Tako je bilo vse dogovorjeno in odrejeno
in Janko je šel tisto jesen v šole. Pa preden
je šel, ga je še mati vprašala: „Janko, pa boš
hvaležen svojim dobrotnikom in boš molil vsak
dan zanje?"

£

Dobremu otroku se je milo storilo, ko je
videl, da imajo ljudje usmiljenje z njim in da
so mu dobri. Solze so mu prišle v oči in samo
pokimal je.

„No, če je tako, pa pojdi v božjem imenu,"
je izustila mati. „Samo meni se še vedno zdi,
da so to same izkušnjave in da se bo moj Janko

43

ubil v mestu. O potem ne bom imela sina in
bom umrla od žalosti . .

i’fi  V

Janko je torej šel v šole. Ni se pogubil,
ampak v veselje in ponos je bil vsem učiteljem,
ki so ga poučevali. Pa tudi svoji materi in
vsem milim dobrotnikom. Z odliko je vsako
leto dovršil šolo. S takim izpričalom v žepu
bi. marsikdo ukal na glas. Tudi Janko Savinšek
je vedno z veselim srcem nesel izpričalo domov.
Samo letos, ko je dovršil peto šolo in je bil
pohvaljen kot prvi in najpridnejši učenec celega
zavoda, je zavil v stransko ulico s težkim srcem
in s povešeno glavo. Ah, denarja le še ni bilo!
Jerob je redno in o pravem času pošiljal ob¬
ljubljeni denar — samo to pot ne. Zakaj ne,
tega si ni mogel razložiti Janko, in to tem manj,
ker so šli k jerobu vselej mati po denar in so
ga mu potem poslali v mesto. Jerob sam je
tako ukazal. „Jaz pozabim rad/' je rekel ma¬
teri, „pridi ti vselej po denar, da ga dobi sin
redno o pravem času.“ Tudi gospod učitelj je
izprva izpraševal, ako so že poslali denar; pa
ko se je prepričal, da pošiljajo redno, kakor je
bilo dogovorjeno, ni naposled več izpraševal. „In
ko bi me tudi jerob ne maral več podpirati,"
si je mislil Janko, „bi pa poslali denar mati,
ko bi morali tudi vsled tega krilo prodati."
Vendar ni bilo denarja! „Popoldne pride, jutri

44

gotovo," se je tolažil Janko in šel žalostno svojo
pot dalje. Hudo mu je bilo pri srcu, ker je pri¬
čakoval, da bo gospodinja iznova norela nad
njim. A ona je tedaj že poravnala svoje dol¬
gove in je obžalovala, da se je izpozabila prejšnji
dan in izmetala Jankove reči preko praga. Ko
je Janko uvidel, da ni gospodinja več huda
nanj, mu je bilo ložje pri srcu. Skoro čisto je
pozabil na žalostne prejšnje dneve ter se je
takoj podal domov v Zavoje k zlati mamici
in dobri sestrici.

IV. Zakaj niste poslali?

Mati in Metka sta pomagali žeti pšenico pri
sosedovih. Polni klasi, kakor zlato rumeni, so
se zgibali, potem pa valovali in se valili po
širnem solnčnem rebru. Metka zveže snop in
ga vrže v razor. Nehote pogleda tja na belo
cesto, ki se vije ob rebru in potem dalje, dalje,
tako da se tam, kjer izginja očem, vidi le še
kot bela nit. In ko tako gleda v daljavo, za¬
gleda na tisti beli niti črno piko, in srce ji za¬
trepeta. Pa se urno spet skloni in naglo maha
s srpom po žitu.

Skrbna mati to takoj opazi; pogleda hčerko
in vidi, da so ji oči plahe, da je nemirna; vpraša
jo tedaj: „Pa kaj ti je, ljuba moja?"

„Mama, skrbi me, da bi ne bilo kaj prav,
da bi se ne bila pripetila kaka nesreča Janku."

45

,Kaj se ti je kaj takega sanjalo? Ne veš,
da so sanje prazne?"

„Mama, vi veste, da na sanje nič ne dam.
Ali tu notri, v srcu, mi pravi nekaj, da ne bo
vse prav. Pa da le dojde, potem bo vse prav,
in nič več me ne bo skrbelo."

„Noričica, kadar je prihajal ali odhajal, še
vedno si tako govorila in se bala zanj; pa tvoj
strah je bil prazen, pa bo tudi danes. Seve,
preveč smo navezani drug na drugega, pa mi¬
slimo, če se vedno skupaj ne tiščimo, da nas
morajo medvedje pohrustati, čeprav jih ni več
v teh krajih!"

Metka je obmolknila. Pogledala je na tisto
črno piko v daljavi, ki je vedno bolj rastla, z
željo v srcu: „Da bi le on bil to, naš Janko!
Da bi le prišel!" In žela je pridno dalje pa
mislila na ljubega brata. Dobro se ji je zdelo,
da je vse lepo urejeno v koči. „Mora biti vesel,
kadar stopi čez prag," si je rekla v srcu. Za¬
res: postelj zrahljana in pregrnjena z rjuhami,
belimi ko sneg, sama jih je prala; blazino je
preoblekla z oblačilcem, ki ga je sama nakvač¬
kala; brisalka, z začetnima črkama njegovega
imena, visi na kaveljcu, ki ga je bil Janko sam
zabil in zavrtal v durin obod; tudi posodo za
umivanje mu je pripravila, kakor je videla v
mestu in ima on rad; omaro za njegovo obleko
in knjige je izpraznila; na okno ob njegovi mi¬
zici pa je postavila najlepše nageljne, roženkravt

46

in rožmarin ... In mati? Onidve uživata črn
kruh, za nju je dober; a za Janka je kupila
mati pri fari hlebec belega kruha — videla ga
je Metka v omari . . .

„Oh, da bi le prišel danes!“ iznova vzklikne
dobra sestra.

Pa je res prihajal Janko.

Ostavivši Koprivarja je zavil navzdol med
hišami, potem pa jo je mahnil po glavni cesti
domov v Zavoje.

Bil je visoke rasti Janko Savinšek in vitek
kakor mlada jelka v tihem lesu. Z obličja mu
je sijala jasnost in miloba, in njegove žarke oči
so gledale tako odkritosrčno in mirno, da se je
moral prikupiti vsakemu na prvi pogled; saj se
pri blagem človeku plemenitost razodeva že
nazunanje. Korakal je naravnost po cesti,
stranskih potov ni poznal, ker jih ni nikoli iskal
in bi se bil še manj maral spuščati nanje. Tako:
naravnost, brez stranskih ali celo krivih potov
je bilo vse njegovo življenje. Zato pa je tudi
živel v miru z ljudmi, sam s seboj, pa tudi z
Bogom, h kateremu je češče stezal roke in ga
klical Očeta, ker mu je zemeljski oče že izza
rosne mladosti počival v grobu. Bil je Janko
zadovoljen in srečen kakor malokdo njegovih
let. A iz tega miru, iz te tihe sreče ga je pah¬
nila izkušnja zadnjega tedna. Toda zdaj, ko je
bil prepričan, da se je gospodinja umirila, je
tudi njemu posijalo ljubo solnce toplo in žarko,

47

in stopal je lahkih korakov po potu domov.
Vendar pa mu je bila prva skrb, da poravna
dolg pri gospodinji.

Ko je bil Janko na pol pota, se je domislil,
da je drugekrati stopil dol k studencu, pod hrib,
se odpočil ondi, použil borno kosilce — žemljo
in prgišče hladeče vode. Tudi danes ga je si¬
lila utrujenost, da bi stopil v stran, v hrib,
da bi legel v senco; a ni maral ugoditi tej
stari navadi. „Naprej, naprej! Ce še niso od¬
poslali denarja, pa ga morajo danes. Gospodinja
ga mora dobiti jutri, pojutrišnjem gotovo. Uto-
lažila se je sicer, a ji vendar-le ne more biti
všeč, da ni bilo plačila o pravem času.“

Šel je dalje.

Pa mu pade v glavo, da ima goldinar v
žepu. Nekaj mu je reklo: „Čemu tiščiš goldinar
pod palcem, čemu ti bo? Stopi v krčmo in se
okrepčaj, potreben si; treba ti ne bo dajati vina
na brado ali kredo, kakor se je norčeval Kopri-
var, saj imaš denar!“

Zamahnil je Janko z i-oko, kakor da bi bile
te misli muhe, in bi jih odganjal. In ni šel v
krčmo, dasi je bil truden in potreben krepčila,
ampak stopal je dalje z odločnimi, umerjenimi
koraki. Misli na krčmo ga niso več nadlego¬
vale. „Eh, Bog ve, kako še pride prav ta gol¬
dinar!"

Solnce se je nižalo zatonu, a je stalo še
vedno za moža visoko na nebu, ko zagleda

48

Janko domačo vas. Vzbudi se mu hrepenenje
po materi in po sestrici, ki ga pričakujeta doma
z ljubeznijo v srcu; Janka mine utrujenost, pa
hiti, hiti, dalje, kolikor ga neso noge. In tista
črna pika na beli niti se vedno bolj raztezava
in dobiva določnejšo obliko.

Zdaj zagleda tudi sosedova tisto črno piko
— prihajati človeka vedno bliže in bliže. Bil
je res videti od daleč kakor črna pika, kakor
črna mravlja, ki taplja dalje po beli cesti. In
tudi sosedova si je želela: „Da bi le bil to
Janko! O, to bo vesela Metka, ta dobra se¬
strica, ki ga ne more pričakati!“ Pa se je obr¬
nila k prijateljici in ji rekla: „Metka, golobček leti.“
Metka je pogledala v daljavo, potem pa se
ji nasmehnila, češ: „Bo, bo!“ in rekla, kakor
je treba: „1, kaj pa nese?“

„Zlat košek. “

„Kaj pa je v zlatem košku?“

„Mladenič, lep, sprelep.*

„Koliko je star?“

„17 let; pa ima tebe prav rad, pa vašo
mamo. “

„To bo pa naš Janko ?“

„1 seveda; le glej, že prihaja!“

Metka zatrepeče od samega veselja. Spo¬
znala je, da prihaja v resnici on, nje bratec,
Janko. In opozorila je mater: „Ali ne vidite?*
Mati je rastrla z dlanjo nad očesom, da bi
bolje videla in je rekla: „Vidim. Popotni človek

49

je; Bog ve, odkod prihaja, in kam ga nese
noga."

..Popotni človek, da; a ko pride mimo, bo
obstal in zavil k nam. Ga že razločim: on gre,
nas Janko."

„Kaj si rekla?" vzklikne mati oveseljena,
pa dene spet roko nad oko, da bi tudi sama
razločila popotnega človeka; a njene oči so bile
mnogo prejokale in so oslabele. Ni spoznala,
kdo prihaja; a srce je začutilo, kdo gre, pa je
rekla: „Misliš, da je res on? . . . Da bi le bil."

Žele so pridno dalje.

Pa spet reče sosedova: ,,Metka, golobček
več ne leti."

Pogledale so na cesto. Zares, ondi se je
ustavil popotni človek, potem pa jo zavil na
rebro. Bil je to — Janko.

„No Metka, zdaj ti ni treba ugibati, kaj
nese golobček, kdo je v zlatem košku," je rekla
sosedova.

„Zdaj ni treba," je odgovorila smehljaje se
Metka, zamahnila še enkrat s srpom in delo je
bilo končano, sosedova njiva je bila požeta.

Skoro nato je stopil Janko prednje. Segli
so si v roke in pozdravili presrčno. Po malem
razgovoru se je sosedova poslovila in zdrčala
domov; mati in Metka sta pa šli z Jankom proti
koči. Obe sta opazili, mati in Metka, da ni
Janko ta pot tako zgovoren kakor drugekrati.
Zdelo se jima je, da ga nekaj teži, ali pa je

4

50

51

bolan; pa ga nista utegnili vprašati, kaj mu je.
Zakaj, kakor hitro so se poslovili od sosedove,
je vprašal Janko sam: „Zakaj pa niste poslali,
zakaj pa ni bilo denarja?"

Obe sta obstali in se spogledali.

..Kaj si rekel? — Zakaj ni bilo denarja? . . .
Za božjo voljo, kaj ga mar nisi dobil?" je vik-
nila mati v strahu in uprla vprašujoče pogled
v sina. Metka pa je pristavila: „Jerob je dal
denar, jaz sem ga nesla na pošto; včeraj je
minilo teden dni, odkar sem ga oddala na pošti."

.,A jaz ga nisem dobil; hodil sem izpra¬
ševat, a ni ga bilo."

Metka je sklenila roke in rekla začudeno:
„Ko bi kdo drugi tako govoril, Janko, bi mu
ne mogla verjeti!"

„Sam sem se čudil, zakaj ni denarja in sploh
nobenega glasu od vas," je rekel Janko, potem
pa pravil, kako se je jezila gospodinja, ker ni
bilo denarja.

„Pa kje bi bil denar zaostal? Jerob ga je
izročil meni; me sva ti ga odposlali, ti pa pra¬
viš, da ga nisi dobil."

Ugibali so, kje bi bil utegnil denar zaostati,
kako bi se bila utegnila zgoditi pomota in kako
bi prišli zopet do denarja. A vročekrvni Metki
ni zadostovalo samo domnevanje, kje bi bil
denar; hotela je to natančno vedeti. Zato je
rekla: „Kaj bi ugibali! Denar je bil odposlan,
oddajni list je hranjen, pošta v mestu bi ti mo-

4*

52

rala denar izročiti; a ker ti ga ni, komu dru¬
gemu ga pa ni smela, tedaj ga ima še sama.
Jaz sem nesla denar na pošto, zato ga grem
zdaj tudi sama iskat."

Pri teh besedah je zletela naprej. Pa preden
sta stopila mati in Janko preko praga, je že ona
prihitela preoblečena iz koče. „V eni uri bom
nazaj," je izustila in stekla dol po hribu lahno
kot veverka.

V. Koprivar je vzel.

Metka trka, trka na poštne duri, toda nihče
se ji ne oglasi. Pošta je bila že zaprta. A kaj?
Ona mora izvedeti, kje je denar; ona mora go¬
voriti z gospodom poštarjem. Povpraša torej
po njem in ga išče. Dobi ga v krčmi na vrtu,
čitajočega v vrtni lopi časopise. Pozdravi ga,
kakor se spodobi, potem pa z nenavadno ostrim,
skoro žalečim glasom zakliče: „Kje je denar?
Poslala sem ga, a Janko ga ni dobil; denar
nazaj!“

Debeli poštar se navadno ni jezil, a topot
ga je le vzdignilo. Zapodil bi bil Metko, saj
uradne ure so že minule; on je bil prost in je
pil pivo; od piva se ni rad ločeval; a predrzna
deklina je zavpila: »Kje je denar?" — in to ga
je spravilo iz ravnotežja, to ga je osupnilo.
Zamahnil je z roko nevoljno in zahreščal bob¬
neče: „Kaj meni mar!" A Metka se ni dala

53

ugnati v kozji rog; ljubezen do brata ji je da¬
jala pogum; pokazala je poštarju oddajni listek
in rekla: „Lejte, gospod, to je dokaz, da ste
sprejeli denar že pred enim tednom; a Janko
ga ni dobil; ali ste ga poslali naprej?"

„Ka-aj ?“ je zahreščal iznova poštar. „Ka-aj ?
Ka-a-aj ? Boš mar ti revče govorilo, da nisem
oddal denarja naprej?"

„Morda ste pozabili? Janko ga ni dobil!"

„Mrcina, zaprli bi me, obesili, ko bi pozab¬
ljal na take reči, ko bi ne odpošiljal denarja
naprej."

„ Gospod, ne bodite hudi! Preprosta deklica
sem in ne vem, kako je treba postaviti besedo,
da bi bilo prav. Ampak jaz sem nesla denar
na pošto in vam sem ga izročila. Zato sem tudi
prišla semkaj, da izvem od vas samih, kje je
denar. Rečem vam, pa brez zamere — prej
ne grem odtod, dokler ne izvem tega."

Debeli gospod je vrgel časopis na mizo,
popil pivo iz vrčka, potem pa zahlačal na poštni
urad. Ko je sopihaje prilomastil na pošto in
hlastno pregledal zapiske, je zavpil Metki, ki
je ostala pri vratih: „Že pred enim tednom bi
bil moral dobiti fant denar!"

»Tako je, kakor ste povedali! A Janko ni
dobil denarja. Zdaj mi povejte: zakaj ga ni
dobil, jaz moram vedeti!"

„Kaj jaz to vem? To me ne briga nič!
Dobiti bi ga bil moral “

54

„ Gospod, jaz moram vedeti, kje je denar.
Janko je prišel žalosten domov, jaz takega ne
morem gledati/

Lomastni poštar je hreščal in vpil, da ga
zdaj več ne briga, kje je denar, ali je prišel v
prave roke ali ne. „Jaz sem storil svoje, amen!
Zdaj pojdi, odkoder si prišla/ A deklica je
tiščala venomer, da mora izvedeti kje je denar ;
da ga je njemu izročila, da bi ga bil Janku po¬
slal, a Janko ga ni dobil. ,,Kje je torej denar?"
je zaklicala iznova. „Janko ga ni dobil, dajte
ga nazaj, vi ga imate!"

„Kaj si rekla? Vi ga imate! Si res tako
rekla? Poberi se mi izpred oči! — Še zapreti
te dam, ako se mi predrzneš še take besede
izpregovoriti!“

Metka je zajokala. „Gospod,“ je rekla, r jaz
grem. Pa povem vam: jutri navsezgodaj se od¬
pravim v mesto; tam pokažem tale recepis in
porečem: Poglejte, poslala sem denar Janku, a
on ga ni dobil. Kje je denar? Naš gospod
poštar so me zapodili, povejte vi, mi smo
revni/ —

Poštar je spoznal iz Metkinega samozavest¬
nega nastopa, da utegne res tako storiti, kakor
je rekla in kaka neumna in brezpotrebna nepri-
lika kmalu je napravljena. „Kaj vendar misliš!"
je zavpil tedaj. „Še neprilike mi napraviš!"

Toda on je bil dobrega srca; zasmilila se
mu je deklica, ko je rekla: „Revni smo/ Tudi

55

je bil sam radoveden, kje je denar. Daši je že
minila uradna ura, se je le vdal in rekel: B Ča¬
kaj, sitnica, pišem v mesto, da mi sporoče, kaj
je z izplačilom tega denarja."

To je rekel mirno. Metka pa je zaprosila:
„Gospod, nič ne boste pisali. To bi se vleklo
predolgo; saj imate brzojav, kar brzojavite."

Poštar je nekolikokrat pobobnal s prsti
po mizi.

„Gospod, vi ste dobri, storite to!"

„Sitnica, ti, sitna!" je spet zahrumel poštar
ter pobobnal iznova po mizi. Naposled je le
sedel in brzojavil v mesto. In ni minulo pet
minut, pa je že dobil odgovor. In odgovor se
je glasil:

„Nakaznica se je vročila po šolskem slugi
Jankovemu sošolcu Juriju Koprivarju, ki je naj-
brže nakaznico sam podpisal in denar prejel."

Metka je prebledela, ko je začula odgovor.
„Moj Bog, kaj ste rekli?" je zavpila prestra¬
šeno. Debeli poštar pa je napisal odgovor na
bel listek, ga izročil Metki, pobobnal zopet s
prsti po mizi in zatrjeval: „Si čula? Lej, zaprli
bi me, obesili, ko bi ne odpošiljal denarja na¬
prej, hm, hm!"

Metka prebere še enkrat odgovor. „Zgodilo
se je, kar ni bilo prav! Pa kaj je zdaj storiti,
gospod, da se dobi denar nazaj?"

Debeli poštar ni odgovoril. Le bobnal je
venomer s prsti po mizi in hitel: „Zdaj veš,

kje je denar! Obesili bi me že bili, da nisem
pošten in pravičen kot zlata vaga!“ Metka pa
je bila tako zamišljena, da ni vedela prav, kaj
govori poštar. Za nekaj časa reče proseče:
»Gospod, mahu vam prinesem s planin, ki je
najboljše zdravilo proti kašlju, prvenca z gore,
ki ga gospoda rada devlje v vino, samo to mi
povejte: Kaj storiti zdaj?"

„Ha, kaj bi pravil, to ve vsak otrok: Pri¬
grizek, kos kruha, je iztrgal vašemu iz rok nje¬
gov tovariš, prekanjeno, da še opazil ni tega!
Kaj zdaj storiti? Ha, hitro k prekanjencu, do¬
kler je še kaj kosa! In tam ne izlepa moledo¬
vati: Daj nazaj, ne zameri, dokazano je! — am¬
pak: daj mu klofuto od obeh strani, iznenada,
da se fantu potresejo hlačke, da mu pade kos
iz ust, in da ga pobereš ti. Drugače ne pojde!
Ta Koprivar je najbrže pretkan kakor kak
rokovnjač! Ima jih za ušesi, da je celo pošto
opeharil! “ . . .

Tako je svetoval poštar, pokazal pest in
smehljaje se zatrdil še enkrat: „Pa dobro naj
ga prime, drugače ne bo pomagalo! In udari
naj, da se bo potreslo in bodo popadali goldi-
narčki v njegovo pest, se pravi, če jih Koprivar
še ni zabunkal" . . .

„Oh, saj sem vedela, da ne bo vse prav;
že dalj časa mi je nekaj reklo: nesreča se bo
zgodila!" je vzkliknila Metka pobito, se zahva¬
lila gospodu poštarju in odšla. „Mene je bo-

57

lelo srce; oh, saj sem rekla, da ne bo vse prav/
je vzklikavala med potjo in hitela domov na
vso sapo.

Komaj se je Janko dodobra oddihnil in
okrepčal pod domačim krovom; komaj se je
utegnil pogovoriti z materjo, že je prisopihala
v eni sapi Metka s pošte, držeč beli listek v
roki, in kar na pragu je zavpila: „Zdaj vemo,
kako in kaj: Koprivar je vzel denar/

Mati je prebledela in se prestrašila, Janko
pa je ostrmel, da mu je zaprlo sapo. Moral se
je oprijeti za stol, sicer bi se bil sesedel na
tla. Prej bi bil pričakoval smrti kot take no¬
vice! Ker ni mogel takoj izpregovoriti, je samo
z glavo odkimaval, češ: „Ni res, ni res, Kopri¬
var ni vzel, to ni mogoče!" Metka pa je zaprla
duri, stopila k Janku in materi ter jima pripo¬
vedovala, kako je opravila na pošti, kaj je tam
izvedela, kdo da je vzel denar — ter je Janku
izročila beli listek, vsebujoč brzojavni odgovor
od poštnega urada v mestu.

„Saj ni res: Koprivar ni vzel, to je nemo¬
goče, to je laž/ je hitel razburjeno Janko in
stopal po hiši gorindol. Ni mu šlo v glavo in
ne, da bi moglo res tako biti. Gledal in štrlel
je iznova v beli list, v brzojavko; oči so gle¬
dale, kar je bilo napisanega, ali vsa njegova
notranjost se je protivila, da bi bil priznal, kar
so brale oči, kar je govorila mrtva črka.

58

„To je zmota, to je laž! Kaj takega ni
mogoče!“

Janko je poznal samo pota, ki drže prav,
naravnost; zato ni mogel razumeti tega slučaja,
ki kaže, da vsa pota ne drže prav, naravnost. ..
Letal je po sobi gorindol in vpil, gledajoč v
list: „To ni mogoče, to ni mogoče! Moj naj¬
boljši prijatelj, da bi me bil okradel? Naka, to
ni mogoče!" . . . Toda ko se mu je prvo raz¬
burjenje, ki ga je povzročilo to nepričakovano
razkritje, poleglo in se mu je kri nekoliko ohla¬
dila, je vprašal mater: „Kaj rečete vi, ali je kaj
takega med dobrimi, odkritimi prijatelji mogoče ?“
Mati je nekaj časa molčala, nato pa je odgo¬
vorila mirno in resno: „Sin, na svetu je vse
mogoče!" . . .

„Na svetu je vse mogoče!" je ponovil tiho
Janko in se zamislil. Mati pa je iznova zatr¬
dila: „Janko, na svetu je vse mogoče!" Tedaj
pa zmaje z glavo sin in reče: „A tukaj vendar
ni mogoče! Pomislite, ljuba mati, ravno danes
mi je izkazal Koprivar iznova prijateljstvo. Ob
slovesu mi je takorekoč posilil goldinar za na
pot. Ali je mogoče, da bi me bil z eno roko
okradel, z drugo pa mi delil dobrote?" . . .

„0, na svetu je vse mogoče!" je vzkliknila
na te besede mati ter resno pristavila: „Sin!
Apostel Judež je s poljubom izdal Kristusa, svo¬
jega Gospoda: ena in ista usta so izkazovala

59

ljubezen, a hkrati izročevala samega Boga v
roke sovražnikom" . . .

Janko ni odgovoril ničesar. Sredi koče je
obstal in gledal brzojavko. Pa je vrgel pisanje
na mizo, se prijel za glavo ter zavpil: „Tudi ti,
Brutus! Mati, ljuba mati, na svetu je vse mo¬
goče ! Najboljši prijatelj me je okradel. Koprivar
tat, tat, tat!“ . . . Ako bi se bil v tistem hipu
pokazal Koprivar, bi ga ne bile mogle pogledati
Jankove oči; pljunil bi bil Janko vanj . . .

„Treba bo iti na goljufa," je tedaj pripom¬
nila Metka, »dokler je še kaj kosa, kakor je
rekel poštar."

»Treba bo!" je pritrdil Janko. Res je mi¬
slil iti sam drugo jutro v mesto ali celo na dom
h Koprivarju. Toda mati, ko je izvedela, da je
tovariš velik in zastaven fant, ni pustila Janka
z doma. „Saj bi ga še ubil Koprivar; hudoba
nikoli ne miruje," si je mislila in odredila, da
Janko samo piše Koprivarju za denar.

Janko se je vdal. Sedel je za mizo in na¬
pisal pismo. Pa ko ga je prebral, ga je raz¬
trgal; zakaj bilo je odločno preostro pisano.
Napisal je drugo, tretje pismo, a tudi ti dve je
raztrgal. Počakal je drugega jutra. Tedaj pa
se mu je kri že ohladila. Napisal je Koprivarju
čisto miren poziv, naj mu vrne denar. »Bolje
je," je dejal, »da ne govorita kri in žolč; zakaj
preostro pismo bi še bolj zmešalo Koprivarja

60

in zadevo poslabšalo.“ Pismo je še enkrat pre¬
bral pred materjo in Metko, potem pa ga oddal
na pošto.

❖

Zdaj se je šele Janku izjasnilo, zakaj je
taval Koprivar zadnji šolski teden kakor izgub¬
ljenec okoli. Bled je prihajal in odhajal, odkar
se je bil polastil tujega denarja; le malo je go¬
voril s tovariši; z njim, Jankom, pa sploh ni
dosti govoril; sram ga je morda bilo, in ni se
mu upal pogledati naravnost v obraz. Zdaj je
šele mogel Janko razumeti in razvozljati nje¬
govo čudno vedenje v zadnjem času. „Od po¬
učevanja sem dobil," je večkrat trdil, ko še
vedeli niso, da ima denar, ko ga nihče ni vprašal.
Ah slaba vest mu je govorila, da se ukradeni
denar vidi skozi roko, ki ga tišči. Prišel je po¬
noči domov, izbegan, da je komaj prilezel in
našel duri in postelj. Ko so ga vprašali: „Kje
si bil? Kaj si delal?" — ni odgovoril. Vedeli
so, da popiva. V zadnjem tednu se je skoro
čisto izpremenil. — Zdaj šele je vedel Janko,
zakaj se je prestrašil Koprivar, obledel, se obr¬
nil v zid in pogledal pri oknu vun, če mu je
iznenada potožil, da ni denarja! Revež, koliko
je moral prestati duševnih bojev! Nikogar ni
imel, ki bi mu bil mogel razodeti svojo bol!
Sam je nosil pekel v svoji duši; brez miru je
hodil semintja, pohajkoval in šele pozno v noč

61

legel spat; pa še takrat je vstajal, ker ni mogel
spati. — Zdaj je šele mogel Janko razumeti,
zakaj je Koprivar tolikrat bežal iz mesta, vun
na prosto, da bi laže dihal, da bi ne gledal
ljudi-poštenjakov in obraze zatiranih . . .

Tako je razmišljal Janko o svojem nesreč¬
nem tovarišu. V duhu je gledal njegovo veliko
žalost in tedaj mu je odpustil vse. „Ko pošlje
denar, mu bom pisal, naj bo miren; vse bo
poravnano in zopet bova prijatelja. Nikdar mu
ne bom očital pregreška, najmanjše žalbesede
ne bo slišal iz mojih ust. Živa duša ne bo iz¬
vedela o celi zadevi." Tako je zatrjeval sam
sebi dobri Janko.

Gez nekaj dni reče svoji materi: „Veste,
da sem ga le opomnil, povrnil bo takoj; ni
hudoben človek ta Koprivar."

„Da bi le res bilo tako," je odgovorila mati.
„ Gospodinji smo poslali, a smo morali vzeti na
upanje."

„Ni hudoben človek ta Koprivar," je po¬
novil Janko. „Povrnil bo, vam rečem."

„Vem, mladost je norost. Seveda mu ni
toliko zameriti, ker nima še razsodnosti. Vendar
pa ga še ne moreš zagovarjati. Koprivar je v
šolah, kjer se vsak dan kaj nauči, kako je treba
živeti. In vendar je storil hudo celo tebi, svo¬
jemu tovarišu. Kdor tako dela, je za vse zrel.
Ta mladenič se gotovo ne boji Boga."

62

„Veste, kaj je rekel poštar ?“ se je oglasila
Metka. „Hitro k njemu, dokler je še kaj kosa!
Pa jaz mislim, da je pravi čas že zamujen; kos
je že sneden, in zdaj ne bo pomagalo nobeno
pretilo; denarja ne bo več, pa je!“

„ Janko vendar ne more do njega; Koprivar
bi se lotil še njega. Treba pa bo povedati je-
robu; pojdem k njemu sama in mu razložim
vse. Posodil je 25 gld., da smo plačali gospo¬
dinjo, dolžnost je naša, da smo mu hvaležni ter
mu razodenemo, kako in kaj.“ A Metka reče:
„Ne vem, nič dobrega ne bo iz tega. Saj po¬
znate jeroba; precej bo zažugal s tožbo; dasi
ni Koprivar nič vreden, ker se upa tako osle¬
pariti prijatelja, vendar bi jaz ne mogla biti
srečna, ko bi ga zaradi 25 gld. — ki za
nas ni majhen denar! — zaprli in zapodili iz
šole.“

Janko pogleda sestrico hvaležno. Kar za¬
čuti v svojem srcu moč, ki more odpustiti tudi
smrtnemu protivniku. Zbudi se v hipu v mla¬
deniču oni Janko, usmiljeni in dobrosrčni, ki je
kot otrok prinesel jagnje z gore, slekel oble¬
kico, da bi se bil grel v nji kuštravi ciganček;
ki ni smel videti, da bi bil kdo pred njegovimi
očmi pobil izpodjedavca črva ali strupenega
škodljivca bramorja . . . Obrne se Janko k ma¬
teri in reče: „Slišite, kaj pa, ko bi mu odpu¬
stili . . . Bog nam bo drugje povrnil, kar tukaj
izgubimo. Koprivar je storil v lahkomiselnosti,

63

kar zdaj gotovo bridko obžaluje. Mati odpu¬
stimo mu.“

„Res grešil je," pristavi Metka. „Pa kdo
more reci, da ni že obžaloval tega prestopka?
Grešiti je človeško. Kdo ve, koliko gorja mu
je že prizadejalo to spoznanje!" Janko pa spet
zaprosi: „Odpustiti mu moramo; ni storil ravno
iz hudobije; ugodna prilika je bila, ki ga je
omamila; pohlep ga je oslepil, in storil je. On
obžaluje, drugače ne more biti..."

„Gotovo obžaluje," mu pritrdita mati in
Metka ... In v teh mislih in čuvstvih so pri¬
čakovali nakaznice ali vsaj pisma od Koprivarja.
Pa ni bilo ne nakaznice ne pisma ves teden.

„Sram ga je in ne ve, kako bi se izgovoril
in opravičil," je trdila mati. „Piši mu še en¬
krat," je nagovarjala Janka Metka.

Res, ko je hotel Janko pisati drugo pismo,
ljubeznjivo in pomirljivo, je dobil odgovor, a
kakšen! . . . Mati se je prijela za glavo in ni
vedela kaj storiti. „Uf — Uf!“ je sopla Metka;
sapo ji je zapiralo in samo strmela je brez be¬
sede; Janko pa je skakal in sopihal in si zlival
studene vode za vrat, da bi se bil ohladil. . .

Molčali so potem vsi od začudenja in od
studa ter se spogledavali. Za nekaj časa pa
se oglasi mati, pogleda začudeno v Janka ter
reče: „Ni vreden milosti."

„Tožiti ga bo treba," je pristavil Janko.

64

„Povedati varuhu. Da, varuhu moramo po¬
vedati. On naj ga prime; to bo grduna iz-
modrilo.“

VI. „Kaj sem storil 1“ . . .

Ne podnevi ne ponoči ni imel miru ne¬
srečni Koprivar. Kakor da se praži njegovo srce
na žrjavici, tako ga je pekla vest in mu klicala
resno in grozeče, kakor glas iz onkraj groba:
„Kaj si storil!" ... A on si ni mogel umiriti in
potolažiti nemirnega srca, pekoče vesti. Koder
je hodil in kjer je bil, povsod se mu je zdelo,
da vidi preganjalce za seboj. Nehote se je
oziral nazaj; a ko se je prepričal, da mu še ni
pravica za petami, je vendarle zavil v stran in
bežal, bežal, kakor da je zažgal mesto za se¬
boj . . . Tudi ponoči ni imel miru; bežal je v
sanjah pred preganjalci, ki so mu sledili celo
v očetovo hišo. Ko so ga ondi zgrabili, da ga
zvežejo, je vpil obupno: Pustite me, vse po¬
ravnam! Nesrečni trenutek mi je bil v pogubo
— meje  zapeljal! Vse povem: jaz sem podpisal
nakaznico in dvignil denar! . . .

„Oh, kaj sem storil!" — —

Kadar je zapel poštni rog in je šel Janko
vprašat, če je prišel denar, je sedel Koprivar v
kot, je nemirno gledal v tla in prešteval Jan¬
kove nepotrebne stopinje. Vest pa mu je vpila:
„Lej, ti ga podiš, tvoj greh! — Oh, kaj si sto-

65

ril! . . Ko je videl, kako se gospodinja če¬
merno drži in kako jezika nad Jankom, ki ji ne
more plačati, se je Koprivarju zdelo, da mu ru¬
bijo dušo, da mu režejo jetra in obisti... In ko
se je gospodinja celo razljutila in vrgla tovariševe
reči čez prag, je Koprivar nehote vstal in
vzdignil roke kakor v obrambo, da bi ne pah¬
nili njega v ječo ter zaloputnili in zaklenili trdo
duri za njim ... In ko mu je vročil pri slovesu
goldinar, se je tresel — zakaj, bal se je, da bi
ne bil Janko spoznal svojega denarja in bi ga
ne bil potirjal, rekoč: „To je moj goldinar!
Kje so še drugi! Kje jih imaš še štiriindvaj-
set?“. ..

Ah, da se je moralo tako zgoditi!

Videl je zapisano tovariševo ime na tablli
v šolski veži. Kaj bi ne vedel, kaj če to reči:
Denar ima Janko, denar! In stresel se je; zakaj
črno misel je bil zagledal; črno misel, ki mu je
legla na oči kakor senca, da ni prav videl, kam
drži pot...  In roka se mu je iztegnila in zbri¬
sano je bilo tovariševo ime na tabli. Potem pa
je stopil k šolskemu slugi in rekel: „Dajte mi
prijatelja Savinška nakaznico; krajcarja nima,
da bi dobil nakaznico, pa je mene poslal ponjo;
tu imate krajcar, dva!“ In je vrgel dva črna
krajcarja za mizo-

Vzel je Koprivar nakaznico pri šolskem
slugi ter jo skrivaj podpisal. Pač ne bi bil nihče
spoznal, da je ni podpisal pravi prejemnik, tako

5

66

dobro je znal Koprivar ponarediti tovarišev
podpis. Nato pa je vzdignil denar na pošti. . .
S tresočo roko ga je preštet, potem pa spravil
v svoj žep, kakor da bi bil njegov. Tako si je
prisvojil tuje blago: svojemu tovarišu je izpred
nosa izmaknil nakazani denar — tat je postal

Juri Koprivar —-

Ko so njegove roke štele in spravljale de¬
nar, so njegova usta še vedno zatrjevala: „Eh,
podpisal sem, podpisal; a njegovega denarja ne
maram, denar izročim njemu samemu. “ A takrat
ni bil Koprivar več samosvoj gospod; tedaj ga
je bil pohlep po denarju, tako na lepem dob¬
ljenem, že oglušil in oslepil. Roka se mu je
tresla, ko je spravljal denar, in srce mu je bilo
od razburjenosti, da je slišal njegove utripljeje
in udarce. Vest se mu je zbudila — kaj zbu¬
dila: Vstala je in stopila predenj in mu zažu-
gala s prstom; a on se je izgovarjal: „Pod-
pisal sem, a denar izročim Janku . . Spravil
je denar in bežal pred vestjo in še vedno za¬
trjeval: „Nazaj mu dam!“ A ko je zapravil
prvi goldinar, si je šele priznal: „Ne, ne mo¬
rem mu več dati denarja, ne morem več!"
Bežal je dalje pred svojo vestjo, ki mu je vedno
žugala: „Daj nazaj, kar ni tvojega!" In obstal
je in si rekel: „Resnično, poneveril sem, kradel
sem denar, opeharil svojega tovariša!“ In tedaj
je šel v se in se je kesal, žal, da le za kratek
čas! . . .

67

Rekel si je večkrat: „Vržem mu denar
nazaj in mu porečem: Tvoj je, spravi ga!“ —
a goldinarja je manjkalo. In zagledal je v duhu
Judeževe srebrnike, ki jih veliki duhovniki niso
marali devati v templjevo skrinjico. In se je
zbal, da bi tovariš ne maral denarja, ker je
manjkalo goldinarja ... Bil je tedaj zelo raz¬
vnet in skoro zmeden. Ko je šel mimo krčme,
je stopil noter in je zahteval pijače. Poslej si
je z vinom gasil pekel v duši. Pozno, pozno v
noč je prihajal domov. Vest se mu je oglašala
še s strašnejšim glasom: nesrečneža je zmedla
še bolj. Bežal je iz mesta, pa zopet v gostilno.
Tako je zapravljal denar ... Ko je minil teden,
mu je ostal samo še en goldinar, druge je vse
pognal. Izginili so kakor kafra. Ta preostali
goldinar je posilil tovarišu Janku ob slovesu.

Že se je nagibal, da bi bil odložil butaro,
da bi bil vrgel pekel iz srca. Neki glas mu je
govoril: „Ojunači se in pojdi k prijatelju; od-
krij mu srce in prosi ga odpuščanja, vse bo
poravnano!“ A pred oči mu je stopilo vse, kar
je moral pretrpeti Janko, ker ni bilo denarja.
Videl je svoj greh, velik in grd; še veliko ve-
čega in gršega, kakor je bil v resnici. In pre¬
strašil se je svojega greha, da je kar zatrepe¬
talo v osrčju. Skoro slišal je glas, ki se je
zazibal v njegovi notranjosti: „Kaj, ali mu

moreš pogledati v oči in priznati hudobno
dejanje!“

68

Njegovo samoljubje, njegov ponos se je
zbudil in je bil prevelik; njegova odločnost,
pogum premajhen! In pa: kaj bodo rekli

ljudje?

Pa komaj je nastopil čas počitnic, že ni bilo
več skrito, kar je bil storil. Od tovariša Sa¬
vinska je dobil poziv: Vrni! Pismo, čisto kratko,
je slovelo tako:

„Nakaznico, glasečo se na 25 gld., ki
je došla name 7. t. m., si podpisal Ti in nato
si prejel denar na pošti, kakor je brzojavno
poročal c. kr. poštni urad v mestu. Meni de¬
narja nisi dal, komu drugemu ga izročevati
nisi imel pravice, torej imaš Ti denar v ro¬
kah. Ako se hočeš izogniti nasledkov, povrni
mi takoj denar!

Pozdravljen!

Janko Savinšek. “
Zavoje, 15. julija 18 ..

V prvem trenotku ni vedel Koprivar, ali
prav čita ali ne; toda kmalu je spoznal, da je
gola istina, kar je zapisano v listu: „Že so mi
na sledu, že me preganjajo! U, u! . ..“ Ob tem
spoznanju se mu je storilo črno pred očmi; za
mizo se je moral prijeti, da ni omahnil: ,Uuu!
U-u—u!“ je zajavkal in sopel kakor meh.
Osuplo in strmeče je gledal, z debelimi očmi,
tja sredi zidu, v kot, kakor da je tam zapisano,
kar ima zdaj — zdaj priti čezenj.

69

Ko se je nekoliko pomiril, je pobral pismo,
ki mu je od osuplosti in razburjenosti padlo iz
rok, da ni vedel, kdaj. Potem se je pa zravnal
in bežal v gozd.

Par dni je taval po gozdu in se skrival,
pazeč, da ga domači niso zalotili, ter razmiš¬
ljal, kaj storiti. A zdaj, ko je ležal nesrečnež
na tleh, ovit in zadrgnjen z vrmi, ni bilo težko
delo satanu, zadrgniti žrtvi še vrat. A hudoba
je počakala, da si ga zadrgne Koprivar sam.
Ve satan predobro, da se privali skala, prevr¬
njena na robu hriba, z velikim hruščem in tru¬
ščem v dolino; tam pa obstane in ne misli
več na višave, kamor se z lastno močjo nikdar
več ne more povzpeti. Tudi Koprivar se je pre¬
kucnil s hriba in lopnil v dolino; in zdi se, da
tu obstane. Z lastno močjo se ne povzpne ni¬
kdar več v višave. Nima več moči, da bi pri¬
znal, prosil odpuščanja in prestal kazen za svoje
dejanje. „Ne, ne morem, nazaj ne morem!“ si
je sam priznal.

Potem naprej v hudobiji! Zatekel se je k
laži in tajenju. Strah pred ljudmi: kaj bodo
rekli; sram pred tovarišem, pred katerim bi bil
moral gledati v tla in jecljati kakor otrok, sta
delovala na nesrečneža z mogočno silo, da ni
našel moči, da bi bil stopil na pravo pot in
priznal in poravnal svoj dolg.

Par dni je torej taval Juri Koprivar po
gozdu in se skrival po kotih in razmišljal, kaj

70

storiti. Naposled pa ni več pazil, da bi ga ne
bili zalotili domači v njegovih mislih; z drznim
čelom je stopal po sobi gorindol. Načrt samo¬
obrambe je bil gotov.

„Nič, ne bom te prosil, grji si od mene!"
je zabrusil predse, stopil trdo na peto, vzel
pero in napisal:

„Dragi! Ti si mi pisal tako odločno, naj
Ti izročim denar. Kaj hočeš od mene? Ko
sem šel k šolskemu slugi po nakaznico, si
me čakal pred vrati, potem pa si na pošti
dvignil denar. Drugo me ne briga. Na Tvojo
zvijačo ne odgovarjam.

Pozdravljen tudi Ti!

Juri Koprivar.

Na Luži, dne.“

Tako je pisal. In ko je prečital list in ga
oddal na pošto, se mu je zdelo, da je prav
storil, da je dobro pisal. In usta so se mu na¬
smejala. „Kdo mi more izpričati, kdo dokazati,
da ni tako, kakor pišem!" je dejal prešerno in
si gladil golo brado. „Zdaj pa se naj zgodi, kar
hoče; prijatelj naj stori, kar drago, pogumno
in brezobzirno mu stopim na nogo! Ha, ha, ha!"

VIL „On je naš bližnji!“

Kot strela z jasnega neba je zadel Kopri-
varjev odgovor Savinškove. Takšnega pač niso
pričakovali! A dasi so rekli, da on ni vreden

71

milosti, da ga bo treba izročiti sodišču, vendar
tega niso storili. Edino k jerobu je šla mati in
mu vse razložila. Zakaj on je bil velik dobrotnik
Savinškove hiše in je moral vse vedeti. Tudi
je posodil 25 gld., ki jih je bila mati koj drugi
dan po sinovem prihodu poslala vdrugič go¬
spodinji v mesto.

Ko je izvedel jerob o tej nečedni zadevi,
je pritrdil materi prijazno, kakor ni bila vselej
njegova navada: „Gotovo, očetu bo treba pisati,
da povrne za sina.“

„Samo očetu je treba pisati, druzega nič,"
je zatrdil, vzel pero v roke in napisal pismo
Koprivarjemu očetu, čisto mirno in brez ostrin,
da se je mati čudila. Zakaj poznala je jeroba in
vedela, kako rohni včasih za vsako besedo; in
če le kaj navzkriž pride, gre takoj k sodišču
iskat pravice in zadoščenja, dasi je sicer do¬
brega srca.

„0 — o! Se bo že izvedelo in spoznalo,
kdo je pravi krivec!" je izustil mož, ko je pre-
čital pismo in poškilil na mater.

Mati si je nislila: ,, Kaj se naj zve, saj že
vemo!" A rekla ni nič — in se poslovila. A
ko je zaprla duri za seboj, se je udaril jerob
po čelu, se škodoželjno zagrohotal, potem pa
zacmakal z jezikom in izpregovoril skozi zobe
rezko: „Ti si dvignil na pošti denar — piše
Koprivar tako odločno! O — o! Če pa tukaj ni
kriv Janko Savinšek, ta oboževani svetnik, za

72

katerega po neumnosti mečem denar proč, pa
nočem nič! Ha, doma naj ostane, doma! Čemu
sili k belemu kruhu? ... In če je kriv, potem
naj sam gleda: jaz se ga na vsak način od-
križam, na lep način se iznebim nepotrebnega
davka. Otrok res nimam, in zmanjkalo mi ne
bo nikdar; a zametovati denar pa vendar ni
pametno! Čudim se, da sem se dal ujeti
sladkim besedam gospoda učitelja, da že pet let
plačujem za tega potepina!" . . .

Drugi dan je Janko iznova prečital Kopri-
varjev odgovor. Ni mu šlo v glavo in ne, da
bi bilo res tako zapisano: . . . „Kaj hočeš od
mene? Ko sem šel k šolskemu slugi po nakaz¬
nico, si me čakal pred vrati, potem pa si na
pošti dvignil denar ..."  A če je Janko pismo
še tolikokrat prebral, druzega ni mogel izvedeti,
kakor kar je bilo napisano. In kar je bilo na¬
pisano, je bilo tako grozno za Janka, da si je
vlival vodo za vrat in si tako miril in hladil
razburjene živce . . .

Vrgel je nato pismo od sebe, pa zbežal na
polje k materi in Metki. Sele čez nekaj dni je
zopet vzel odgovor v roke in jel mirno razmiš-
ljevati. In ko je tako razmišljeval, se mu je
jelo jasniti. . .

Koprivar je moral skleniti: Tajil bom na
vse pretege, tajil za žive in mrtve . . . Kaj dru¬
zega si ni mogel izmisliti v svoj zagovor kakor
to: — iz vrniti vso krivdo na Janka. Ko bi

73

rekel: temu sem dal nakaznico — bi moral ti¬
stega imenovati in ga poklicati, da bi pričal
zanj; a „tisti“ bi proti njemu govoril. „Izgubil
sem jo, ukradena mi je bila!" Tudi ta izgovor
ne bi veljal. Vprašali bi ga: „Kje, kdaj?" O,
tatu se ne verjame! — — — Tedaj ni mogel
drugače, kakor da je zaklical: „Kaj hočeš od
mene? — Kar je bilo tvojega, sem ti dal: Pred
vrati si me čakal in potem dvignil na pošti
denar sam ..."

Tako! Najprej ga je okradel, a ko je za¬
deva prišla na dan, je vpil: „Toniistina! Sam
je dvignil denar, sam se je okradel!"

Tako znajo govoriti hudobni ljudje, in ob¬
sojen bo nedolžni. In tako bo vtisnjen na Jan¬
kovo čelo pečat hlimbe in hinavstva . . . Tako
poženejo iz ene korenine druge; eno zlo se raz¬
raste in rodi drugo; in to gre dalje, da je na¬
posled iz enega greha cela veriga samih zlih
dejanj, ki se vežejo kot členi verige . . . Greh
je kakor kvas, ki vzhaja in se naglo množi;
je kakor veter, ki piha daleč naokoli; kakor
kuga, ki se razširja kot smrad in vse okuži. ..

Zdaj je vedel Janko, kaj pomeni Koprivarjev
odgovor. In naenkrat mu pride na misel: „Na
katero stran se bodo obrnili ljudje? Ali je ne¬
mogoče, da pade senca nanj? Ako je on pre¬
pričan, kdo je krivec, ni zapisano, da morajo
tudi drugi tako soditi! Zakaj bi se ne verjelo,
da mu je izročil v resnici Koprivar nakaznico

74

pred vrati, da je vzdignil torej Janko sam de¬
nar? Kdo more jamčiti, da ne obsodijo njega,
Janka ?“ . . .

Take misli so mu rojile po glavi. Prestrašil
se jih je, ko je spoznal njih pomen. „Ne, to so
prečrne misli, kaj takega ni mogoče, odločno ni
mogoče!" izusti in spravi Kopitarjev odgovor
v žep. O, ko bi bil vedel revež, da že jerob
misli tako, da ga že jerob obsoja! . . .

„Ne, to so prečrne misli!" je rekel Janko.
„Kaj takega sploh ni mogoče! Ha, preveč sem
še pod utisom prvega razočaranja. Kaj takega
sploh ni mogoče!"

In če to ni mogoče, kaj pa je mogoče, kaj
pa se mora zdaj zgoditi?

Janko se zamisli v nesrečnega tovariša po¬
ložaj. Vidi ga na krivi poti, s katere ne more
odstopiti, zakaj sram ga je, nasledkov se boji.
O, ni čuda! Nasledki so hudi: kakor hitro se
izve, kar je storil, ga brezdvomno zapode iz
šole, ovadijo sodišču, kjer ga obsodijo in zapro
kot hudodelca ... V obeh slučajih je njegova
bodočnost strta, uničena za vselej. Njegova
usoda zapečatena s sramoto za celo življenje .. .
O, zato taji Koprivar, kdove, če ne iz obupa,
iz črnega obupa. Zato se je zatekel k zadnjemu
sredstvu, k laži, da bi se navidezno lepo izkopal
iz težkega položaja, kamor je tako lahkomiselno
zagazil! . . . In ko je gledal Janko v duhu ne¬
srečnega tovariša obupani obraz in videl, kaj

75

ga čaka, kaj ima priti nadenj, ga je obšla ža¬
lost, velika žalost, in je vzkliknil usmiljeno,
pomiljevalno: „0 nesrečni moj tovariš!*

Ko je minilo nekaj dni, in so bili zbrani v
sobi vsi trije: mati, Metka in Janko, je stopil
k materi, ji pogledal žalostno v oči in ji rekel:
„Ljuba mama, moj tovariš je bolan, hudo bo¬
lan; zakrknil je srce in se ne bo vdal izlepa;
on obupava, drugače ne more biti.*

„Torej, kaj storiti?* reče mati vprašujoče.
„Kaj storiti? — Veliko krivico nam je res
storil,* je nadaljeval žalostno Janko. „Če bi
gledali le na svojo čast, bi ga morali izročiti
sodišču. A on je naš bližnji, tega ne smemo
storiti!*

„0n je naš bližnji, tega ne smemo storiti,*
sta pritrdili tiho mati in Metka. Janko pa je
nadaljeval: „Krava se brani z rogovi, konj s
kopiti, on — Juri Koprivar — pa ... z lažjo. A
laž ne more pomagati, resnica pride na dan
prej ali slej. In potem, kaj potem? Ne, so¬
dišču ga ne smemo izročiti, tega ne. Kaznovali
bi ga po postavi, zapodili iz šole, in — vrata
med ničvredneže bi mu bila odprta nastežaj.
Ako on ni moder, biti moramo mi: za ceno
25 gld. ga ne smemo pahniti v nesrečo, v brezdno,
iz katerega ni izhoda, ni rešitve* . . .

„0h, s sodiščem ga ne smemo strašiti, lahko
obupa popolnoma!* pripomni Metka.

76

„V nesrečo ga ne smemo pahniti, on je naš
bližnji," reče mati. „A kaj storiti?"

„Kaj storiti?" ponovi Janko in obmolkne.

Molčali so vsi. Potem pa reče Metka:
„Janko, ali mu hočeš mar vse odpustiti?" Janko
pogleda materi v oči; in ko vidi, da je tudi tam
tako zapisano, odgovori brez ovinkov! „ Ho če m,
on je naš bližnji!" . . .

VIII. „Ti, ti si kriv!“

Tedaj pa prirohni ves razburjen in razpaljen
od jeze jerob v kočo. Vrat ni odpiral, kar but¬
nil je vanje, in odprlo se mu je in vstopil je,
držeč v roki odgovor, ki ga je dobil na pismo
od Koprivarjevega očeta, in venomer je kričal
besno, že skoro hripavo: „To je za dobroto,
to je za dobroto!"

„Moj Bog, kaj pa je!" je zavpila mati in
sklenila roke. Tudi Janko in Metka sta pre¬
plašeno gledala v srdito obličje dobrotnika, ki
je s strelo v očeh in z jezo v srcu še vedno
kričal: „To je za dobroto, to je za dobroto!"
Potem pa je zmečkal pismo in ga vrgel na tla
in pohodil ter kričal: „Meni gre ta potepin
omledni tako pisati, meni občinskemu sveto¬
valcu, cestnemu odborniku, hu-u! Da bi se mu
bila prej roka posušila, preden je zastavil pero!
— Krvavemu sodišču izročim to golazen; pre¬
malo bi bilo, da bi ga bičali in mu kožo drli

77

na meh ali ga pa kar obesili! Tako gre pisati
— meni to smelo revše, meni, občinskemu
svetovalcu, cestnemu odborniku, hu-u!"

V koči so se spogledavali debelo. Vedeli
niso, zakaj pravzaprav gre; o tem pač niso
ugibali, da mora biti krivo silne jeze pismo,
ki ga je bil vrgel jerob na tla. Tudi slutili so,
da utegne biti to pismo v zvezi s Koprivarjem.

Zdajci zapazi Janko na poteptanem pismu
na tleh ime Koprivar. Dvomil ni več. „Koprivar-
jevo pismo," zavpije in pobere zmečkani papir.

„Ga smem prečitati?" vpraša razburjenega
jeroba.

„Ha, le preberi ga, le preberite ga, a jaz
ga ne smem slišati več; je preveč pelina zame
v njem!" odgovori jerob in odide. Prej pa še
naroči, naj pride drugo jutro Janko k njemu!
„To je za dobroto, to je za dobroto!" je renčal
in rohnel, ko je odhajal. In še potem, ko je
že izginil za robom, se je še slišal njegov hre¬
ščeči glas: „To je za dobroto, to je za dobroto!"

Vsi trije so napeto pričakovali, kaj govori
pismo. Pismo je slovelo tako:

„Na Luži, dne . » . . .

Spoštovani gospod jerob!

Lepo je, da skrbite za svojega varovanca
in pomagate ubogi, zapuščeni vdovi. Dobro
delo usmiljenja je to, in Bog Vam bo enkrat
plačnik.

78

To Vaše delo usmiljenja pa neha biti
dobro, kadar se spravite nad koga, da bi Vam
povrnil stroške, ki ste jih imeli, ko ste izka¬
zovali dela usmiljenja svojemu bližnjemu.

V svojem pismu pravite, da je moj sin
podpisal tisto nakaznico in potem sprejel
denar na pošti. To je laž, spoštovani gospod
jerob! Res je, da je Vaš varovanec prosil
mojega sina, da naj gre po nakaznico k šol¬
skemu slugi; a to ni nič nenavadnega za tistega,
ki pozna dijaške razmere. Moj sin je res šel
po nakaznico, ker ni imel tedaj Vaš varovanec
niti krajcarja, da bi jo bil mogel dvigniti pri
šolskem slugi; a takoj zunaj pred durmi je
izročil moj sin nakaznico Vašemu varovancu.
In potem je nakaznico Vaš varovanec sam
podpisal in tudi sam na pošti sprejel denar.

Laž je torej, da bi bil moj sin podpisal
Vašega varovanca na nakaznici; laž, da bi
bil moj sin vzdignil nato denar na pošti in
si ga tako na nepošten način prisvojil. De¬
narja, ki ga zahtevate od mene, ne plačam
nikdar! Moj sin je nedolžen!

Spoštovani gospod! Gre za mojo in
mojega sina čast in poštenje. Obdolžili ste
naravnost mojega sina goljufije; s tem ste
provzročili meni in mojemu sinu veliko kri¬
vico; te obdolžitve jaz ne smem molče pre¬
zreti, ako mi je mar čast in dobro ime moje
hiše. Izjavljam torej: ,Ako tekom osmih

79

dni ne prekličete, da bi bil moj sin
podpisal nakaznico Vašega varovanca,
vzdignil nato denar na pošti in si ga
tako na sleparski način prilastil,
sem primoran proti Vam sodnijsko
postopati. 1

Lepe limanice ste mi nastavili, cenjeni
gospod. A vedite, jaz nisem neumni kalin,
da bi sfrčal v Vaše skrbno nastavljene mreže.

Za enkrat že ne bo nič; boste morali že
še poseči v svoj žep, ako se bo Vašemu srcu
zahotelo deliti dobra dela usmiljenja . . .

Pozdravljeni!

Posestnik Juri Koprivar,  oče.“

Ko je bil Janko prečital list, je nastal v
sobi molk kakor po gromu. Uboga družina je
prestrašeno in zbegano štrlela predse, brez be¬
sede, kakor da se ne upa vprašati, ne upa po¬
gledati, kam je treščilo, iz strahu, da bi ne za¬
gledala goreti lastnega doma . . .

Za nekaj časa vstane mati in reče: „0, to
je izprijen fant!“ Janko pa je stal bled kot
zid sredi sobe; pogledaval mater, a ni zinil
besede. Metka pa je jokala in ihtela: „Moj Bog,
da je tako, da mora biti tako!“ . . . Pajek pa,
ki je spletel medtem pajčevino v hišnem voglu,
je povijal ubogo muho,  ki je neprevidno zle¬
tela v njegovo mrežo . . .

❖

* *

80

Drugo jutro se je odpravil Janko k jerobu,
kakor mu je bil ukazal.

Toda slabo je opravil. Brez odzdrava je
zarenčal jerob nad njim: „Koprivar piše, da ni
vzel denarja, da je nedolžen; kaj praviš ti na to ? 44

„Samo pove naj, kdo je vzel denar, če ne
on, in vse bo poravnano; samo osebo naj pove,
ki ji je izročil nakaznico, in nobene zle surnnje
ne bo nanj, in verjeli mu bomo, da je nedolžen . 44

„Ha, slabo se zagovarjaš! Saj je vendar
pisal: „Tebi sem izročil nakaznico in ti — Janko
Savinšek — si potem dvignil denar na pošti ! 44

Janko je mislil, da se mu vendar ni treba
zagovarjati pred jerobom, da verjame njemu
tudi jerob samo na besedo. Niti na misel mu
ni prišlo, da utegne njegov dobrotnik, ki je
kazal dotlej vedno le dobro srce, položiti Ko-
privarjev . odgovor na tehtnico in pretehtavati,
v kateri skodelici je laž, v kateri pa resnica.
Zato odgovori na jerobovo vprašanje: „Samo
pove naj, kdo je vzel denar, če ne on, in vse
bo poravnano . 44  Izključil je torej iz svojega za¬
govora samega sebe; a zdaj je uvidel, da res
ni modro odgovoril, da se mora tudi on sam
— zagovarjati. . .

„Ne!“ si odgovori Janko. „Jerob je le na¬
tančen in previden mož! Poznam ga — zato
hoče doma vse pretehtati, da more potem tam,
kamor ga bodo klicali, kar z eno besedo, z enim
mahljajem pobiti tovariševe zvijače . 44

81

»Pisal je,“ reče iznova j er ob, „da je tebi
izročil nakaznico."

„Sam ve, da je to grda laž. Bodite brez
skrbi, jaz se nisem ne za las pregrešil; niti
vedel nisem, da je denar prišel."

„Kaj, da nisi vedel? To bi bil moral ve¬
deti! Veš, da si ga dobil vselej o pravem času,
še teden dni prej, kakor treba. Jaz sem na¬
tančen v plačilih; tudi zdaj bi ne bilo treba
dvomiti o tem."

„Resnično, čudil sem se, da ni bilo denarja,
in vedel nisem, kaj naj to pomeni. O vaši da¬
režljivi roki in dobrem srcu nisem nikdar dvo¬
mil; preveč ste mi že izkazali dobrot."

Res je, še psu vstane dlaka, če ga pogla¬
diš po grebenastem hrbtišču; kaj še človeku,
ki tišči roke skrite, kakor da bi jih ne imel,
kadar je sam. Kadar ga pa gledajo ljudje, kaže
obe roki odprti in usmiljeni, samo da ga hva¬
lijo in se obeša njegova slava na veliki zvon.
Tak je bil ta jerob. Častihlepen do skrajnosti,
dober in usmiljen, kadar so ga videli ljudje in
mu kadili; a trd in umazan na samem. Kaj
čuda tedaj, da so bile prostodušne in odkrito¬
srčne Jankove besede dišeč balzam za časti¬
hlepno njegovo srce!

„No, no! No, no!“ se je smehljal. „Imam,
zato dam. Ko bi ne imel, bi tega ne mogel.
Veš, nisem tak kot drugi, ki tudi kaj imajo:
da bi sedel na denarju in ga tiščal; ne, jaz rad

6

82

dam, ti rečem, da rad. In Bog blagoslavlja kar
vidno moje premoženje. Jaz živim, pa hočem,
da tudi drugi žive. O, fant, nisi ti sam, ki ga
podpiram!"... In našteval je, komu je vse
dobro storil.

Ni se zdelo posebno modro Janku, da se
jerob sam hvali. A čutil ni, kar pravi prego¬
vor, da lastna hvala smrdi. Previsoko je cenil
dobrotljivo roko, ki ga je že pet let podpirala.

„No, no! No, no!“ je spet hitel jerob iznova,
smehljaje se, kakor vselej, kadar mu je kdo
pravil, da je dober, plemenit, da deli dobrote ...

Zdaj ni več jerob omenjal Koprivarja; zato
je lahko menil Janko, da sta o tej reči zgovor-
jena. Pa je rekel, ker je vedel, da je jerob
natančen: „Neko posebno prošnjo imam še do
vas, moj veliki dobrotnik."

„No, no, le kar povej! Nič se ne boj, nikar
naj te ne bo sram. Poznam, kje je revščina."

„Posebno prošnjo imam do vas: Oh, imejte
usmiljenje in odpustite Koprivarju! On sicer
vztraja v svoji hudobiji in taji, ker se boji na¬
sledkov: kazni in sramote; a žal, zelo žal mu
je gotovo, da je tako daleč zabredel."

Jerob se tedaj naenkrat izpremeni. Čelo
se mu stemni, obrvi se mu namršijo in usta se
mu zazibljejo ter zožijo. Nekolikokrat zacmaka
z jezikom, pogleda temno po sobi, nato pa za¬
vpije s srditim glasom: „K-aj! Za tega hudob¬
neža prosiš?"

83

Janku se je zdelo, da je z jasnega treščilo.

„Prosim vas, odpustite mu; toliko ste mi
že dobrega storili, ne odrecite mi še tega. Iz¬
gubljen je, ako ga tožite."

„Ha, krvavemu sodišču izročim to golazen.
Čimprej se ničvrednežu zavije vrat, tembolje.
Meni gre kaj takega pisati! Meni, občinskemu
svetovalcu, cestnemu odborniku?!" . . .

„Pomislite! Za 25 gld. ga vreči v ječo, mu
zapreti za vselej šolo in ga takorekoč prisiliti,
da pade med poulično drhal, to vendar ne gre.
Bodočnost njegova je uničena, ako ne odnehate."

„Bodočnost njegova je med tatovi in raz¬
bojniki! Poznam take ptiče! A če se te go¬
lazni prej odkrižamo, tembolje za človeštvo.
Bogu krade ta sodrga čas, ljudem pa premo¬
ženje in dober tek. Dobro bo zanj, in dobro
delo storimo, ako preskrbimo, da ga uklenejo
in vtaknejo v ječo. Naj poskusi že mlad na¬
sledke svojega obrta. Zgodaj je pričel, naj tudi
zgodaj trpi. Tukaj ni na mestu usmiljenje;
capin ni vreden usmiljenja, nobenega sočuvstva.
Meni, ki me vpraša za svet župan, okrajni
glavar . . . meni, občinskemu svetovalcu, cest¬
nemu odborniku gre napisati ta rokovnjač tako
pismo!" . . .

„Predobri moj dobrotnik! Pomislite: ko bi
vam prodali za borih 25 gld. vse premoženje,
bi vam gotovo bilo hudo; toda s Koprivarjem
se zgodi veliko hujše, ako ga izročite sodišču:

6 *

84

on bo počrnjen, da se ga bo vse izogibalo; on
izgubi vse, vse“ .. .

„Nič ne de! Za take ljudi tako ni prostora
med pošteno družbo “ . . .

Jerobu se je zdelo že skoro sumljivo, zakaj
Janko tako prosi za tovariša. „Sam nima čiste
vesti!“ vzklikne samprisebi. In skoro je bil
uverjen: „Ta je vsaj zraven, če sam ni vsega
zakrivil. Koprivar stori hudo — Janko kliče:
Ni mogoče! Oni zvrne krivdo nanj, ta ga za¬
govarja. Zlobnež razžali mene, varuha in mi
grozi s tožbo — a ta prosi zanj. O, tu ni vse
v redu!“ . . .

Tako jame rojiti jerobu po glavi. Zapiči
tedaj v Janka svoj ostri pogled in reče: „Mi¬
slim, da bi se Koprivar ne upal tako pisati, ko
bi ne bilo vzroka. Fant, pa nisi ti kaj kriv te
goljufije? A?“

Janko se stresne. Vstane s stola invikne:
„Moj Bog, kako sodite o meni? ... To je ven¬
dar prekruto!“ . . .

„Če Koprivar ni kriv, je kdo drugi. Eden
je vzdignil denar, to dokazuje pošta. A oni
pravi, da je dal tebi. Kje imaš, grdun hinavski,
denar?“ . . .

Bled ko mrlič se zravna Janko pred jero-
bom in izpregovori: „Tudi vi, ki ste moj veliki
dobrotnik, ne smete tako govoriti o meni!“...

„Ha-ha!“ se zakrohoče užaljeni jerob. „Ci¬
ganska sodrga! Taki-le mi bodo ukazovali, kaj

85

smem in kaj ne smem! Kako naj zastavim be¬
sedo, da ne bo užaljeno njih samoljubje? Berač,
razkrinkan si! Gada sem redil na prsih in ga
dojil s svojo krvjo! Čemu prosiš in vpiješ:
Ne tožiti! — Zato, ker se bojiš za lastno kožo!
Oho, poznamo se!...  Ne tožiti, vpiješ, —
kakor da bi bilo greh streti gada na cesti!
Hinavec! Ti, ti si kriv! Zapravil si denar in
zdaj zvračaš krivdo na tovariša! Sramota! Se
danes grem k sodišču!" . . .

Janko ni vedel, kdaj je prišel iz jerobove
hiše . . .

IX. Roko na srce.

V očeta Koprivarja hlevu:

„Danes so pa oče sitni, da nikoli tako;
sama puščoba jih je,“ je rekla dekla, ko je
prišla krave mlest.

„E, to ni nič; vsak človek ima svoje muhe;
vsakega včasih prime, da stresa jezo na tistega,
ki mu prvi pride pred oči,“ je menil hlapec.

„Grdo se drže in hodijo prihuljeno in rohne,
odkar jim je prinesel sel tisto pismo."

„Pojdi no! Mar li misliš, da more starega
človeka kako pismo vznemiriti? Drugega ni,
ti rečem, kakor to: oče so z levo nogo vstali
danes, in takrat vsak človek stresa sitnost ves
božji dan."

„Ampak taki res še niso bili nikoli, kar
služim pri tej hiši. Če se ne motim, je zaradi

86

sina, zaradi Jurija, nekaj prišlo vmes, kar jiji
je tako raztogotilo. Zakaj pa zmeraj izprašu¬
jejo: „Kje je Juri, kje je Juri?“ In kar naprej
kličejo in vpijejo: „Jure, he-hej, Jure, he-hej,
oglasi se!“ A Juri se ne oglasi. Že menda lazi
in tava zopet po gozdu kakor vedno" ... Pa
kaj bi neki izpraševali po njem in ga klicali:
kosila še ni nikoli zamudil! Počakajo naj rajši
do poldne; takrat ga pa naj primejo za ušesa
in mu navijejo uro, ako je kaj zagrešil. “

Res, opoldne so se zbrali vsi skupaj k obedu.

Malo kislo se je držal študent Juri; samo
namakal je žlico v skledo. Menda je mislil, da
mu mati skrivaj hrani kaj boljšega. Toda rekel
ni ne bev ne mev; ali pa je slutil, da se nekaj
kuha, nekaj neprijetnega, in da bo zdajzdaj
počilo.

Po jedi odmoli oče očenaš. Družina se raz¬
ide po delu. Juriju namigne oče, naj ostane v
hiši. Oče odpre kambrico in veli sinu, naj stopi
za njim. Potem zaklene dvakrat duri, vzame
iz miznice pismo ter reče: „Sin, kaj si storil,
kaj si storil!" . . .

Ni povedal oče: jerob je pisal; tirja za de¬
nar, za Jankov denar. A sin je vseeno vedel,
da je pisal jerob, da hoče nazaj tovarišev de¬
nar, ki ga je on poneveril. „Kaj si storil!" je
rekel oče resno in tako žalostno, da je sina
pretreslo, da se mu je zasmilil v dno duše
njegov dobri, osiveli oče. Oh, da bi mu mogel

87

pogledati v oči in reči: „Oče, umirite se, ne¬
dolžen sem, ničesar nimam na vesti!“ Kaj bi
dal, da bi mogel tako reči in potolažiti očeta z
resnično, odkritosrčno besedo!. .. Prej je vpila
njegova obtežena duša: „Kaj si storil!" Zdaj
pa tarna še oče tako, in pride čas, ko bodo
drugi kazali s prstom nanj in vpili: „Kaj si
storil!"

„Sin, kaj si storil, kaj si storil!" spet
vzklikne oče z bridkostjo v srcu, z žalostjo na
licih in gleda otožno, očitajoče v sina.

Sin čuti očetovo žalost, očetovo bridkost;:
on ve, kaj pomenijo očetovi vzkliki; in kakor
da bi odmevali v njegovi duši, vedno iznova
čuje te otožne glasove: „Zakaj, zakaj si mi
storil to žalost, moj sin?" . . .

Velika žalost napolni tedaj sinovo srce, ko
vidi, kake bridkosti je napravil s svojo lahko¬
miselnostjo očetu, predobremu svojemu očetu;
hkrati pa ga zgrabi jeza do Janka, sovraštvo
začuti do njega v srcu, da gre pravit jerobu,
da mu naroča pisati očetu ... saj bi mu on,
Juri Koprivar, povrnil sedmero, dvajsetero, sto¬
tero, če bi bilo treba.

Oče ne izprašuje: Sin, ali je res, da si
storil hudo? Prebral je pismo in ve, kaj je
storil. Oče le vzklikava: „Zakaj, zakaj, moj sin,
si to storil ... to žalost, to veliko žalost?"

Ali naj prizna?

88

Nekaj ga tišči k tlom, da bi pokleknil pred
očeta, razodel svoj greh in prosil odpuščanja.
Toda strah pred ljudmi, pred očetom: kaj bodo
rekli... strah pred posledicami, pred kaznijo ...
in pa srd nad tovarišem, ki ga hoče uničiti,
vse mu glasno kliče: Nikar! Priznati je pre¬
pozno; pri Jankovih in varihovih že govore o
goljufiji, tatu . . . Zdaj velja samo tajiti, dru¬
gega nič! . ..

In zatajil je Juri svoje hudo dejanje pred
očetom, ki ga je hotel rešiti in mu pokriti sra¬
moto, ter je lažnjivo govoril in pehal tovariša,
kateremu je vzel denar, v sramoto . . .

A ker se ni upal pogledati očetu prav v
oči in je od jeze in sramote le bolj obračal po¬
gled v stran, na tla, ni mogel koj verjeti oče
njegovim besedam in je rekel: „Sin, kaj si sto¬
ril! Govori resnico, da vem storiti, kakor je
prav zate in zame in za vso našo hišo.“

Sin pa se je tedaj vzravnal: „Oče,“ je za¬
klical, „uničiti me hoče tovariš, in to je grdo."

„Ce si kriv, govori, plačam."

„Jamo mi koplje Janko Savinšek, a bo sam
padel vanjo."

„Ali si nedolžen?"

Sin povesi oči in molči.

„Govori, moj sin! Če si kriv, plačam;
samo ne stori več kaj takega! Če si nedolžen,
govori, da razveseliš srce svojega očeta" . . .

89

In sin je govoril, da ga hoče uničiti tova¬
riš, da ga dolži po krivici, — on da je —
nedolžen . . . Govoril je tako dobro, da je pre¬
pričal očeta, ki je itaK rajši verjel dobro kot
slabo o svojem sinu.

„Hvala Bogu, da je tako, da nisi kriv ti!
Zdaj bom spet prosto dihal," je vzkliknil oče.
A silno nemaren se mu je zdel Jurijev tovariš,
da gre tako grdo obreči njegovega sina! V pra¬
vični jezi reče: „Ampak potem je Janko Sa-
vinšek zlobnež prve vrste: sam zapravi denar,
potem pa svoj čin navali na rame svojega
bližnjega ter vpije lažnjivo in krivično: ,Daj
denar nazaj; moj je, a ti si si ga prisvojil!'
Rečem ti, sin: varuj se hudobnih tovarišev, da
še tebe ne zapeljejo in ne potegnejo za seboj
v brezdno; zakaj njih delež je pogubljenje!" .. .

Drugi dan po tem razgovoru je odgovoril
jerobu v očetovem imenu sin. „Piši mu," je
rekel oče, „da ga tožim, ako ne prekliče svo¬
jega obrekovanja v osmih dneh."

In sin je napisal tisto pismo, tisto zvito
pismo, ki je tako razkačilo jeroba in naravnost
razočaralo ubogo vdovo in njena otroka! . . .

Koprivar je torej zatajil svoje hudobno de¬
janje pred očetom ter zvrnil krivdo na Janka:
„Njemu sem izročil nakaznico, krajcarja ni imel ;
on je vzdignil denar" . . .

A zdaj je bil še bolj nemiren, še hujše ga
je peklo v prsih. Njegova duša je kar ječala.

90

Ah, naložil je na svoja ramena drugo, še večje
breme: omadeževal je svojo dušo še z večjim
grehom; obremenil svojo vest z uteži, kakor
je mlinsko kolo, svinčena gora, morje peska ...

Oh, kam si prijadral nesrečni Koprivar?
Prijatelja, najboljšega prijatelja si ogoljufal in
izdal! . . .

Kako dobrohotno, mirno je pisal jerob očetu:
„Dajte nazaj! Ko bo enkrat poravnano, ne bo
nihče vedel, da je Vaš sin to storil; zakaj, ka¬
kor resnično živimo, nočemo več vedeti, kar se
je med Vašim sinom in mojim varovancem Jankom
zgodilo, in molčati hočemo o tem kot grob."

A ti, Koprivar, kaj si rekel pred očetom,
ki je bral s tresočim glasom list? Zatrdil si
opetovano pred svojim očetom in pogazil čast
in dobro ime svojega prijatelja, rekoč: „Ne jaz,
prijatelj leži v blatu! Zapravil je lahkomiselnež
denar, pa se boji šibe jerobove, pa zvrača krivdo
name; in potem še vije, hinavec, oči in jih
obrača proti nebu, in kliče: Usmiljenje, Gospod,
ne prištevaj mu tega v greh! . . . In ko te
opomni oče, pravični mož: „Sin, glej, tvoja obleka
je nečedna in oškropljena od pocestnega blata,“
se zagrohotaš in rečeš: „Ha-ha! Krajcar sem
mu dal, da je mogel dvigniti denar, a nehva¬
ležnost je plačilo sveta! — prijatelj vrača kraj¬
car s tem, da me dolži goljufije" . . .

Pomni, Juri Koprivar: „Kazen pride, če¬
prav s kruljevo nogo!“ . . .

91

X, Pred sodnikom.

Jerob je res, kakor je bil zagrozil, izročil
vso zadevo sodišču. V osmih dneh so imeli že
dan. Sešli so se pri sodišču v mestu: jerob in
Koprivar pa Janko in njegova mati. Koprivar
je prikorakal v sodnijo v zadnjem trenotku, ko
se je obravnava imela že pričeti in je pisar že
klical stranki v sodno dvorano k zaslišanju.
Tako se je zgodilo, da ni mogel — dasi je želel
— pred obravnavo govoriti Janko s Koprivarjem.

Ko sta se zagledala tovariša, še ne pred
dolgim dobra prijatelja, se je izvil Janku kar
samodsebe iz srca vzdih: „Prijatelj, zakaj si mi
storil hudo?“

Koprivar je menda začutil ta tožeči, a
usmiljeni vzdih. Razburil se je še bolj, in kakor
bi ga opikale rdečice, se je zvijal in skrekval
po dvorani ter prestopal zdaj z eno, zdaj z
drugo nogo. Ko ga je videl Janko, vsega raz¬
burjenega, se mu je zasmilil v srce. A dobro
se mu je zdelo, da je storil za tovariša še v
zadnjih dneh, kar je mogel, dasi njegovo priza¬
devanje ni obrodilo sadu.

Tudi pred sodnikom je, kolikor je le mogel,
prikrival krivdo tovariševo. Sicer je izvedeni
in premeteni sodnik izvedel iz materinih in je¬
rebovih besed, kar je moral vedeti, tako da mu
je bila cela zadeva popolnoma jasna, vendar
pa je napravilo Jankovo pričevanje nanj silno

92

slab vtis. Bil je zares v dvomu, kdo je pravi
krivec; zakaj za takega bedaka vendarle ni
imel Janka, ki je pravzaprav pravi tožnik, da
bi bil zagovarjal krivičnika! —

Zdaj je prišla vrsta na Koprivarja, da se
zagovarja. On je to dobro vedel. Zravnal se
je tedaj ter nestrpno pričakoval trenotka, da
mu pomigne sodnik, naj stopi bliže. A ker se
to ni takoj zgodilo, je stisnil Koprivar ustni ter
drzno pogledaval po okoli stoječih. Njegov so¬
kolski pogled je naznanjal, da se ne vda za
nobeno ceno; da so ga sicer pripeljali v mes¬
nico, a vratu mu ne bodo zavili: on pokaže
roge, samo tri prste kvišku, in vse bo na tleh.
„Kaj mi mar!“ je siknil skozi zobe samzase;
„vsak pometaj pred svojim pragom; vsak skrbi
najprej zase, vsak gledaj najprej nase; tepec
bi bil in vreden šibe, kdor bi se dal tem be¬
dastim kalinom ujeti ter za večne čase zapreti
in odreti, ha-ha-ha!“ . . .

Tako si je rekal v srcu in oko mu je za¬
žarelo v divjem ognju . . .

Še en pogled, ki je govoril: „Ha, prijatelj
Janko, pri Termopilah sva, pripravi se, tu se
spoprimeva dodobra in brez usmiljenja; vojna
sreča je goljufiva; nikjer ni zapisano, da si ti
pravi prerok in pade kocka zame slabo; uteg¬
neš pomniti to bitko svoj živ dan“ ... Potem
pa je stisnil pest, stopil samozavestno, skoro
trdo na poziv pred sodnika ter se zagovarjal

93

neustrašeno, strastno, da se je glas odbijal od
sten v dvorani. Ogenj, pekel je nosil v svojih
prsih; zato je bil njegov glas globok, tožeč, po
rešitvi vpijoč. Zagovarjal se je spretno, da bi
ga boljše ne bil mogel kak izučen zagovornik.
Vse se mu je čudilo. Saj pa je že tudi njegov
samozavestni nastop varal vse . . .

„Torej ste izročili nakaznico Janku Savin-
šku?" ga vpraša ponovno sodnik.

„Kakor sem rekel," se odreže Koprivar.

„Bi mogli priseči na te besede?"

„Stokrat, ne enkrat!"

Mati je prebledela, Janku je zaprlo sapo,
jerob je pa zavpil ves razvnet, s strelo v očeh
in z gnevom v srcu: „Gospod sodnik, vidim,
da sem propadel, dovolite, da grem."

Po teh besedah je zgrabil jerob za klobuk
in hotel oditi, a se mu je zabranilo in je moral
ostati do konca obravnave.

Sodnik nekaj piše. Nato pa pozove Janka
in ga vpraša: „Savinšek, kaj pravite na to: ali
vam je izročil Koprivar nakaznico ali ne?"

„Ne!“ je odgovoril odločno Janko. In če
ga je sodnik še tako vil, na to vprašanje je
vedno odločno odgovoril: „Ne!“

Sodnik zares ni vedel, komu bi verjel.-

Mati, ki je čutila, da se ne plete dobro za
njenega sina, ki ji je bil vendar več kot ptujec,
goljuf, kri njene krvi, se je ponudila, da do-

94

prinese dokaz resnice. In povedala je še enkrat
vse od kraja do konca.

Sodniku se je zdelo verjetno, kakor je iz¬
povedala iznova mati; a na njene besede ne
more obsoditi Koprivarja; on je bil izkušen:
katera mati pa ne govori dobro za svojega
sina! Bil je v dvomu, na kateri strani je res¬
nica. Pomagati si ni mogel drugače, kakor s
prisego. „Bolje je izpustiti devetindevetdeset
krivičnikov, kakor enega nedolžnega obsoditi, "
si je mislil ter sklenil, da da Koprivarju prisego.

„Gre za to, ali ste dali Janku nakaznico
ali ne," je dejal sodnik ter vprašal: „Koprivar,
prisežete na to, da ste mu jo izročili?"

Gotovo!“ je pritrdil brez bojazni, moško
Koprivar.

Služabnik prinese goreči sveči in postavi
Križanega mednje/ Sodnik opozori na svetost
prisege.

„Koprivar, nikar ne prisegaj; saj veš, kako
je!" se izvije Janku iz prsi otožni glas, kakor
nedolžnemu človeku, ko začuje smrtno obsodbo
na vislice.

„Tiho, prosim!" opominja sodnik.

„Ves denar pustim!" izusti Janko s tre¬
sočim glasom.

„Beštija, saj ni tvoj, da bi tako govoril!"
zarentači osorno jerob.

„Pa grem služit; roke imam, delal bom" ...

„Tiho!“ opominja iznova sodnik.

95

Koprivar dvigne tri prste kvišku in priseže,
da je izročil nakaznico Janku. In tožba je bila
izgubljena, goljuf spoznan za nedolžnega-

»Nesrečnež!" vikne bolestno Janko, videč,
da prisega Koprivar ter se zgrudi, kakor od
krogle zadet, onesveščen po dvorani. Mati ga
je prestregla, da ni butnil ob tla, pa ga je nato
s služabnikovo pomočjo položila na stol in ga
močila z vodo, ter ga kmalu spravila k zavesti.
»Hinavec, potaja se!" je vpil jerob, potem pa
podal Koprivarju roko in šel z njim iz sodne
hiše . . .

XI. Dvojna rešitev.

Tisti dan se prigodi, da se je v gorenjem
delu novomeškega Glavnega trga splašil mlad
konj, prevrnil hlapca in voz, nato pa dirjal po
sredi trga kakor zdivjana zver dol proti Krki.
Vse se mu je umikalo in bežalo proč. Nihče
se ga ni upal prijeti in ga ustaviti. V grozi in
strahu je vpilo vsevprek: »Bežite, bežite in se
rešite!“

Mati in Janko sta dospela iz ozkih ulic na
klanec, ki je prej vezal spodnji del Glavnega
trga s starim mostom čez Krko. Ko zapazita
nesrečo v gorenjem delu Glavnega trga, naglo
stopita v prvo vežo na varno. »Kje je Kopri-
var?“ se vpraša Janko in se strese. »Mati,
počakajte tukaj, kmalu se povrnem," reče v
strahu, poskoči, kakor bi ga pičil gad, ter izgine

96

izpred oči plahe matere tako naglo, da ta niti
besede ni mogla izpregovoriti, da bi ga zadr¬
žala na varnem . . .

Kakor strela je zdrčal Janko nad stopnice
nad mostom. Ni se motil! V resnici, kakor je
bil zaslutil: po mostu se pelje v koleslju Ko-
privar, s smodko v ustih, precej vinjen. „Oh,
oh!" zavzdihne tedaj Janko, steče v eni sapi
dol po stopnicah ter že oddaleč opozarja tova¬
riša: „Nevarnost, nevarnost!"

Koprivar ni ustavil, da bi bil zavil v stran
ali obrnil nazaj. Pogledal je prešerno Janku v
obraz, puhnil dim predse ter dal odgovor: „Kaj,
nevarnost? Zame je ni več; samo tri prste
kvišku, in nevarnost izgine!"

Tak odgovor je dal Koprivar, pa počil po
konju.

Janko je mahal z roko, naj ustavi, a ker
se to ni zgodilo, je stekel za vozom in vpil na
vsa usta: „Nesreča, Koprivar! Na Glavnem
trgu divja splašen konj. Ustavi in vrni se 1
Vrni se, Koprivar!" . . .

„Vrni se!" poči Koprivarju na uho.

„Aha, vrni se, na pravo pot se vrni, kliče
bedasti tovariš," si misli Koprivar, ki ni vedel
za nesrečo na trgu. Potegne za vojki, se okrene
proti Janku ter izpregovori: „Jaz samo tako
naredim" — vzdigne roko kakor k prisegi —
„in vse pade, vse ... In proti vsakemu, kdor
se me loti, storim tako: proti ravnatelju, nad-

97

zorniku, ministra, ha-ha! . . . Samo tri prste
kvišku, in vse pade! Ha, Koprivarju ni priti
do živega!" . . .

In je zopet počil po konju.

Janko je prestrašeno zavpil, kolikor je mo¬
gel: „Vrni se, Koprivar! Konj dirja po trgu,
te podere, podere" . . .

„Podere? Kdo? — Cepec: samo tri prste
kvišku in vse pade, vse v prahu razmišlja:
Koprivarja se ni lotiti" . . .

Tedaj se pa zasliši krik in vik ljudstva.
Koj nato se prikaže na klancu splašeni konj.

Koprivar se vspne kvišku. A ko vidi, da
drvi zdivjana žival kakor vihra z napol razbitim
vozom naravnost proti njemu, se mu zježe lasje.
Smrt, kriva prisega, pekel — mu stopijo tako
živo in s tako grozo pred oči, da ga zapusti
zavest in on omahne preko kozla . . . Tudi konj
se prestraši. Kakor da bi slutil nezgodo, pre¬
skoči oje, strga spredaj vezi ter se obrne na
drugo stran. Tako je bil prednji del koleslja,
preko katerega je visel z glavo navzdol Kopri¬
var, še bolj izpostavljen preteči nevarnosti.
Brez dvoma je nesrečnež izgubljen, ako trčita
voza skupaj. In zdajzdaj bosta udarila drug
ob dragega, zdajzdaj se bo zgodila strahovita
nesreča! . . ,

„Po krivem je prisegel, on ne sme umreti!"
je zavpil tedaj Janko s trepetajočim glasom ter
se pognal in skočil koleslju na oje, da otme

7  .

98

tovariša pogube. Komaj je izvršil junaški čin,
ko butne prednji del razbitega voza ob koleselj,
ob kozla ter stisne z vso silo — Janka samega .. .

Zdivjana žival je obstala, kakor bi bila za¬
čutila, kaj je učinila. Ljudje so vreli skupaj.
Kateri so videli, kaj se je bilo zgodilo, so pra¬
vili drugim. In tako je šlo kmalu od ust do
ust: „Ponesrečeni mladenič je za ceno svojega
življenja rešil svojega bližnjega gotove smrti/’
In tako se je dogodilo, da je pogubil usmiljeni
Samaritan, Janko, sebe, da je otel s tem Ko-
privarja, svojega neprijatelja — sovražnika,
časne in večne pogube . . .

Težke roke so prijele zdivjanega konja, ki
je bil zdajci čisto miren, menda vsled prevelike
utrujenosti, ga izmotale, izpregle in odvedle v
prave roke. K Janku pa je pristopil širokopleč
mož, ga vzdignil na ramo in zavpil z velikim
glasom: „Glejte, ljubezen do bližnjega!“ In
žene so zajokale, množica pajezaorila: „Slava
rešitelju!®

In tisti, ki ga je zadel na rame, je nesel
Janka v gostilno vrh klanca, množica pa ga je
spremljala kakor v izprevodu. In mimoidoči,
ki niso vedeli, kaj se je zgodilo, so čudno gle¬
dali in izpraševali: „Pa kaj pomeni ta izpre-
vod?“ In množica je kazala na ponesrečenega
mladeniča in odgovarjala: „Ta je tisti, kije otel
življenje svojemu tovarišu; rešil je bližnjega,
onesrečil sebe® . . . Tisti pa, ki je nosil Janka,

99

je vedno iznova klical z ginjenim glasom mimo¬
idočim: „Glejte, ljubezen do bližnjega!" . . .

Mati je v skrbi in žalosti iskala ta čas sina.
Hrup in šum množice privabi še njo nazaj na
klanec. Kar zagleda Janka, svojega edinca, ki
mu kliče ljudstvo: „Slava!" Ali sanja?. . .

„Sin moj, iskala sem te v žalosti, a najdem
te v veselju; kaj se je zgodilo?"

Tedaj pa spet zavpije tisti, ki je nesel
Janka: „Glejte, ljubezen do bližnjega!" In mati
se je spomnila, da je nesel nekdaj njen sinek,
njen edinec, kakor zdaj silni možakar njega,
ponesrečeno jagnje z gore, in solze so ji za¬
igrale v očeh. Ko pa izve, kaj se je zgodilo,
se prerije bliže. Zagleda jo Janko, se skloni
k nji, ji poda roko in vzklikne s tresočim gla¬
som: ..Mati moja!" Mati pa prebledi, ko ga
vidi vsega strtega, in ne more spraviti besedice
z jezika . . .

V gostilni vrh klanca, kamor so nesli po¬
nesrečenega Samaritana je pil jerob. Ko je iz¬
vedel, kaj se je zgodilo, je rekel: „Kaj takega
more storiti le svetnik." Popustil je vino in
pritekel na prag, da na lastne oči vidi »ljubezen
do bližnjega". Pa kako se začudi, ko zagledajo
njegove strmeče oči — Janka, ki mu kliče
ljudstvo: »Slava, slava, rešitelju!"... A komaj
ga mine prvo razočaranje, že začne vpiti in se
kazati on, ki ga je pred dobro uro zatajil: „Ta
je moj rejenček, jaz sem njegov varih, njegov

7*

100

jereb!" V srcu pa si misli: „V resnici, ta je
velik v očeh Gospodovih! Ne more biti dru¬
gače: on je v resnici nedolžen in se je le žrt¬
voval za svojega tovariša" . . .

Odnesli so Janka v gostilno.

Ko je množica odšla, je odprl sobne duri

— Koprivar, bled in prepaden, s sklonjeno
glavo, ves potrt in skesan. Smrtni strah se mu
je še bral z obraza; pravkar se je bil za¬
vedel ...

Privedli so ga že prej v gostilno vrh klanca
ter ga močili na dvoru, da bi ga bili prebrih-
tali. Ko se je zavedel, so mu povedali, kdo ga
je otel in za kakšno ceno. „Ali je to mogoče?"
je vzkliknil in — kdove — v kako bridke misli
se je potopil. Obraz si je zakril z rokami, in
glava mu je klonila na prsi. Pa ni pomišljal
dolgo, ampak je rekel: „Pa ko bi mi tudi tega
ne bili razodeli, jaz bi bil vedel vseeno, da
drug nobeden ne kot on, usmiljeni Samaritan

— Janko ... O blago srce!" . . .

Nastala je tihota, ko se je prikazal Kopri¬
var med durmi. Jerob je pogledal v zid in za-
škrtal z zobmi; mati pa v strahu, da bi se ne
prikazal kdo in ji ne ugrabil sinka, se je po¬
božno prekrižala. Toda Janko se je prijazno
nasmehljal, ko je ugledal Koprivarja med durmi,
mu mignil, naj pride bližje, pa rekel: „Nikar ne
stoj pri durih, prijatelj moj; pridi le semkaj in
sedi na mojo stran!" . . .

101

Koprivar, ki se ni upal bliže in je obstal
pri vratih kakor berač, s sklonjeno glavo in
prosečimi pogledi, se je zdajci približal Janku.
In ko mu je pogledal v oči, v tiste mile, ne¬
dolžne oči, iz katerih je sevala sama dobrota
in usmiljenje, v tisti smehljajoči obraz, vsem
prizanašajoči, vse odpuščajoči, ni mogel več ob¬
vladati mehkih čustev, ki so ga prevzela in
iskala izhoda iz njegove duše; in tista trda,
oledenela skorja njegovega srca je počila in ta
divji kragulj, doslej neizprosni Koprivar, zaihti
kot dete ... In ko se izjoče, poklekne pred
svojega rešitelja, razprostre roke ter zavpije s
tresočim glasom, po rešitvi vpijočim: „Janko,
ali mi moreš odpustiti?" . . .

,,Vstani, prijatelj moj, in sedi tu sem. Vse
je odpuščeno!" je zaklical Janko, se sklonil, da
mu poda roko v znamenje sprave ter ga dvigne
in posadi na sedež poleg sebe; a so morali
njega samega poprijeti in podpreti, da ni omahnil
od slabosti . . .

Ko je videl, da mu odpušča Janko, je Ko¬
privar iznova zaihtel in se ni mogel utolažiti.
Ko pa je mogel zopet govoriti, je izpovedal:
„Čujte me, Janko, mati in jerob: Jaz sem pod¬
pisal nakaznico, jaz sem dvignil denar na pošti
in ga zapravil... Po krivem sem prisegel. . .
Moji grehi so rdeči kot škrlat in vpijejo do neba
po maščevanju . . . Pokličite sodnika, vse po¬
vem, vsako kazen sprejmem!“ . . .

102

103

Morali so dolgo prigovarjati Koprivarju, da
se ni sam izdal sodišču. Še le ko je spoznal,
da bi bil s svojo namero povzročil nove brid¬
kosti Janku, da bi mu bil odprl v srcu nove
rane, se je vdal; a videlo se je, da le nerad;
zakaj kakor je prej trdovratno vstrajal v svoji
hudobiji, je hotel sedaj stanovitno delati po¬
koro. In ko se je vdal, da ni šel k sodišču,
mu je iznova velel Janko: „Prijatelj moj, zdaj
pa sedi na mojo desno stran!" Pa Koprivar
se je branil, rekoč: „ Nisem vreden, da bi se
dotaknil tvojih črevljev, kaj še, da bi sedel
poleg tebe." In ni sedel na njegovo stran.
Janko pa se je tedaj vzravnal, razprostrl svoje
roke in objel tovariša. In ko ga je objel, je
začel od veselja jokati . . .

„Zdaj je zopet srečen," je rekla mati jerebu.

„Zdaj je zopet srečen," je ponovil jerob in
strmel . . .

XII.

V prvi razburjenosti ni čutil Janko, kako
zelo se je poškodoval. A že isti večer, ko ga je
pripeljal jerob domov, zlasti pa še drugi in
tretji dan, je začutil v drobu in po celem ži¬
votu strašne bolečine. Zdravnik, ki so ga po¬
klicali, je izjavil, da ni — po človeški sodbi —
nobene pomoči . . .

Znanci in prijatelji so Janka obiskavali. Ko
so ga videli vsega strtega, so se čudili, da je

104

toliko storil za svojega bližnjega. Eden teh pa,
ki mu ni šlo v glavo, da bi bil Janko v resniei
iz proste volje storil junaški čin ljubezni do
bližnjega, je zmajeval z glavo ter omenil nati-
homa prijatelju, ki je stal pri durih: „Hm, am¬
pak ne bil bi se podal Janko v to nevarnost,
ko bi bil vedel, kaj ga čaka.“ Ta pa, ki ga je
nagovoril, se je vzravnal in vprašal: „Janko,
povej nam, ali si izvršil to delo ljubezni pre¬
mišljeno ali ne?“ In Janko se je odkašljal, po¬
tem pa dal tak odgovor: „Takrat nisem utegnil
razmišljati; a če sem storil nepremišljeno, pa zdaj
rečem, da sem pripravljen isto ponoviti, samo
da je rešen tovariš moj“ . . .

Ko smo izvedeli o junaku ljubezni do bliž¬
njega njegovi tovariši in sošolci, smo bili gin¬
jeni do solz. V svoji navdušenosti smo med
drugim sklenili, da ga hočemo, dokler ne ozdravi,
obiskavati: danes ta, jutri oni in tako naprej.
Da pride usodni udarec že tako kmalu, pač
nismo slutili.

Tretji dan sem bil določen jaz, da obiščem
tovariša, Sel sem takoj na pot v Zavoje. Am¬
pak moje srce je bilo cel čas nemirno; in tudi
takrat, ko sem dospel pod tovarišev krov, se
nisem mogel umiriti; zdelo se mi je, da grem
kropit . . .

Janku je tedaj nekoliko odleglo. Ko me je
zagledal, se mi je nasmehnil, mi podal roko in
vzkliknil: „Ah, ti Julče ... pa tako oddaleč!"...

105

Stisnil sem prijatelju roko, ga prisrčno po¬
zdravil ter izrekel iskreno željo, da bi kmalu,
kmalu okreval. Menila sva se potem to in ono.
Naenkrat pa se zagleda v strop, za nekaj hipov
me pa vpraša: „Imaš pri sebi spominsko knjigo? 11

Podam mu odprto knjigo — svoj dnevnik
— in svinčnik. On zapiše s tresočo roko vanjo
že znane vrstice:

..Kadar bodem mimo spaval,
spaval, kakor mrtvi spe,
knjigo to boš prelistaval
in spominjal se na me;
in rekel boš: enkrat je bil,
pa črni grob ga je zakril.“ — — —

„Janko, pa kaj si zapisal?“ sem vzkliknil
žalostno, ko sem vzel knjigo v roke in prečita]
stihe. On pa se je nasmehnil in dejal: „Zapisano
je, pojdemo!“ . . .

Se bolj nemirno mi je utripalo srce, in solze
so mi zaigrale v očeh; a misli so mi bile tako
v neredu, da v hipu nisem vedel, kaj naj bi
odgovoril. Pa Janko zopet reče: „Pojdemo! A
jaz se ne bojim smrti: verujem v odpuščanje
grehov, vstajenje mesa in v večno življenje."
Obraz mu je tedaj zažarel, kakor da gleda v
odprto nebo . . .

„ Amen!“ sem zaihtel. Potem pa sem obrisal
solze, si delal silo, pa govoril: „Nič ni zapisano,
pri Bogu je vse mogoče" . . .

106

Janko se je zopet nasmehljal ter izustil:
„Da, pri Bogu je vse mogoče; a jaz sem že iz¬
bran" . . .

Čez nekaj dni smo ga kropili in spravili k
zadnjemu počitku. Kaj smo takrat čutili nje¬
govi tovariši, osobito pa še mati in Metka, ne
morem povedati. Ko bi tudi izkušal napisati,
bi bil to le nekak nerazločen, komaj slišen glas
iz daljave; le nekak zadušen odmev tega, kar
je tedaj napolnjevalo naša srca z brezprimerno
bridkostjo in z morjem žalosti. Samo s tem
smo se tolažili, da je bila tako volja božja . . .

Na grob so postavili železen križ s tem-le
preprostim, a značilnim napisom:

Tukaj počiva
Janko Savinsek.

Drugim dobro storil,
sam nesrečen bil.

Naj v miru počiva. Amen.

Mati ni prebolela sinove smrti; preveč ji
je bil v srce prirastel njen ljubljenec, njen
Janko. Kar naenkrat ga ji je bila iztrgala nagla
smrt iz srca. In ko ga je iztrgala, se je le
preveč ranilo materino srce in je nehalo biti.
Poleg sina počiva . . . Sirota Metka je ostala

107

sama na svetu. Ni se mogla utolažiti. Jerob
jo je hotel vzeti za svojo, ali ona, dasi še tako
mlada, ni imela več pravega veselja med svetom.
Prosila je toliko časa jeroba, da ji je dovolil
stopiti v samostan. Dobra glavica je tu izborno
napredovala. Postala je učiteljica, potem pa se
odločila za samostansko življenje. „Bog je po¬
klical Janka k sebi, preden je mogel postati
njegov služabnik — mašnik, kakor je bila že
izmlada njegova srčna želja. Se bom pa jaz
posvetila božji službi. Vem, .Janko bo vesel, da
je storila vsaj sestra, kar je bilo v njeni moči,
česar njemu ni bilo usojeno."

Tako si je mislila Metka. Danes je sestra
Metoda, ljubljenka mladine . . .

Po Jankovi smrti se je zglasil Koprivar pri
sodišču ter je ondi izpovedal svoj greh. Janko,
ki bi bil edini mogel pričati zoper njega, je bil
mrtev. Tudi se je smilila sodniku Koprivarjeva
mladost. Sploh pa je mislil, da je ta zbog nagle
smrti svojega rešitelja tako zmešan, da ne ve,
kaj dela in se sam izdaja pravici. Ni ga torej
hotel sprejeti, temveč ga je zavrnil od njegove
namere.

Kakor starci, ki si žele smrti, da bi jih re¬
šila, a vendar le ne pride, je tudi Koprivar
tožil: „Niti pravica me ne mara, da bi mi na-

108

ložila kazen ter tako utolažila pekočo vest in
me rešila neznosnih muk“ . . .

Hodil je dalj časa k očetom frančiškanom.
Polagoma so ga umirili. Pridno je poslej na¬
daljeval študije. Zgled je bil vsem v vsem.
Kot edinec je podedoval bogato očetovo pre¬
moženje, ki je pa vse razdelil med uboge. Ko
je dovršil šole, je stopil v stan, v katerem more
največ pomagati bednemu človeštvu.

Ko sem dokončava! te spomine, sem zgrabil
nekoč za potni les ter jo mahnil peš preko Vo¬
diških in brniških gozdov proti Kranju. Več
nisem mogel prenašati nemirnih negotovosti in
zlih slutenj. Vselej mi je tolklo skoro da slišno
vznemirjeno srce, kadar sem pogledal v časopis;
zakaj vedno sem se bal, da utegnejo zdajzdaj
zagledati moje žalostne oči med brzojavkami
pretužno vest: Tudi gospod ravnatelj Jožef
Hubad je umrl — —-

In vest, da je utrnila moja mila zvezda, da
ni več med živimi mojega vzornika, da je zaprl
on za vedno trudne svoje oči: ta bi mi pretresla
mozeg in kosti, in moja duša bi zaplakala in
bi ne jenjala žalovati. . .

Bližal sem se mestu. Zdelo se mi je, kaj
zdelo — čisto čul sem — da zvonijo žalostni
zvonovi — h pogrebu . . . In že sem videl v
duhu znance, črno preoblečene, žalostno posta-

109

jati na trgu ter s povešajočo glavo in z brid¬
kostjo v srcu si šepetati:

„Umrl jel" . . .

— „Kdo?“ —

„Junak ljubezni.“

— „Gospod ravnatetj Jožef Hubad?" —

„Da, dal je življenje za svojega bližnjega."

— „Slava njegovemu spominu!" —

„ Slava!"

Tako sem si predstavljal v svoji žalostni

duši.

A ko dojdem v mesto in ogovorim prvega
znanca, ki mi pride nasproti, me nad vse pri¬
jetno iznenadi prevesela vest: Gospod ravnatelj
Jožef Hubad ni umrl, on še živi in zdrav je,
zdrav kot riba! . . .

Te nepričakovane in prevesele novice nisem
mogel spraviti takoj v sklad s svojo notranjostjo.
In zaskrbelo me je, da bi mi ne utegnil ta
svetli, topli solnčni žarek, ki je tako nenadno
posijal v mojo dušo, kar nevidoma izginiti iz
srca; in kar bal sem se, da bi morda ne bila
resnica, kar in kakor sem bil pravkar slišal;
zato sem vprašal, tako sem vprašal v svoji pri¬
jetni razburljivosti: „Gospod ravnatelj še živi,
on ni umrl?"

— „Da, gospod ravnatelj še živi, on ni
umrl!" —

„In zdrav je, zdrav kot riba?"

— Da, zdrav, zdrav kot riba!" —

110

. . . Moja duša je zavriskala tedaj od same
sreče, moje srce je poskakovalo od velikega
veselja. In zgrabil sem v nepopisni sreči pri¬
jatelja, ga pritisnil na srce ter ga gorko poljubil
kar sredi ceste: Vesel sem bil pač, vesel, da
bi bil najraje kar v nebesa poskočil: aj, saj ni
umrl, še je živel in zdrav je bil, — zdrav kot
riba — on, moja zvezdica — gospod ravnatelj
Jožef Hubad . . .

Prijatelj mi je pogledal živo v oči in skozi
ti okenci je zagledal mojo vriskajočo dušo, po¬
skakujoče moje srce. Nekaj mehkega se je za¬
zibalo tedaj v njegovem srcu in stisnil mi je
krepko roko ter pritrdil iznova sočustveno
usmiljeno: „Da, tvoj ravnatelj gospod Jožef
Hubad še živi!“ . . .

Naglo sem se poslovil in odhitel urnih ko¬
rakov naravnost k njemu, k mili zvezdici, zla¬
temu solnčku moje duše*. . .

* Gospod ravnatelj Jožef Hubad je umrl več let po
teh dogodkih.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000503664

Za naše otroke priporočamo:

1. A. Rape: Mladini. I., II. in III. zvezek.
Cena vsakemu teh treh zvezkov, ki so vsi
lično vezani, je K 1'50, s pošto 16 h več.

2. j. Slapšak: Spisi Mišjakovega
Juleka. I., II., III., IV., V. in VI. zvezek.

: Cena vsakemu teh šest zvezkov, ki so vsi

lično vezani, je K 1*50, s pošto 16 h več.

3. Engelbert Gangl: Zbrani spisi za
šolsko mladino. I., II. in III. zvezek. Cena
vsakemu teh treh zvezkov, ki so vsi lično
vezani, je K 1*50, s pošto 16 h več.

4.  Janko Žirovnik: Narodne pesmi za
šolsko mladino. I. in II. zvezek. Cena vsa¬
kemu teh dveh zvezkov brez poštnine
je 20 h.

5. Jožef Ribičič: Vsem dobrim. Cena
j K 1*50, s pošto 16 h več.

6. Emil Adamič: Slava cesarju Fran-
i cu Jožefu I.! Spevoigra za šolsko mla¬
dino. Cena K 2*—.

7. Besedilo k E. Adamičevi spevoigri.
Cena 10 h.

Ves izkupiček za te knjige je name¬
njen ,,Društvu za zgradbo učiteljskega
konyiktn*‘.

Kupujte te knjige vsi, ki ljubite svoje
otroke ! Priporočajte jih prijateljem mla¬
dine, šole in učiteljstva!

Vse te knjige se naročajo in kupujejo
v »Učiteljski tiskarni” in v vsaki knjigo-
tržnici.