Spisi

Mišjakovega Julčka.

HL zvezek:

Uganila sta, res je bilo drugače! — Kočarjev Peter. —
In vendar ga je izmodrilo! — Jozve Lajnar.

EB

S 16 slikami.

V LJUBLJANI, 1911.

Lasi in založba »Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta“.
Natisnila „Učiteljska tiskarna".

Založništvo si pridržuje vse pravice.

0300

KAZALO.

Stran

Uganila sta, res je bilo drugače!.5

Kočarjev Peter.21

In vendar ga je izmodrilo!.30

Jozve Lajnar.54



Uganila sta, resje bilo drugače!*

Dogodba iz leta 1895.

Drugo jutro po strašnem velikonočnem po¬
tresu 1. 1895. sta trčila skupaj na cesti, ne daleč
od Janezove gostilne v Žabji luži, dva znana
pijančka. Strašna noč, prebita v grozi in tre¬
petu, se jima je poznala na zdelanem obrazu
in v klecajočih se kolenih. Videti sta bila kakor
dva potlačena strahova. Ni čuda: saj je vsak
od njiju pričakoval ponoči vsak hip, kdaj se
odpre zemlja in požre njega kar živega. O, in
kadar se pogrezne v brezdanji prepad tak pijanec,
kakor sta bila ta dva, seve, potem zanj ni no¬
bene rešitve več, nobenega upanja, da pririje
še kdaj na beli dan: v peklensko brezno telebne,
od tam pa ni izhoda; v peklu hočeš — nočeš
— moraš prebiti vso dolgo, brezkončno večnost.
Ovbe, in to niso mačkine solze!

Začudeno, kakor v sanjah sta se gledala,
ko sta butnila drug ob drugega, oba še živa.
Jojmene, vsak od njiju je bil trdno prepričan,

* Prve tri povesti v tem zvezku je povedala ljuba
prababica iz Novega mesta.

6

da je le njega še ohranil usmiljeni Bog pri živ¬
ljenju, zato — da dela poslej pokoro; vse druge
pijance je pa pokončal in strmoglavil v večno
temo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Kajpak,
da tudi njegovemu prijatelju pri frakeljcku ni
prizanesel; hoj, brez dvoma se že cmari tam v
večnem ognju. Tako je menil vsak izmed njiju.
No, in zdaj trčita oba skupaj, oba še živa!

Začudeno, kakor v sanjah sta torej bulila
drug v drugega, ko sta se zagledala sredi ceste,
ne daleč od Janezove gostilne. Nobeden od
njiju ni prav vedel, ali se mu sanja zdaj, da
je še živ in stoji sredi ceste blizu Janezove
krčme, ali se mu je sanjalo vso prebito grozno
noč, ko se je stresala zemlja in ni bilo nobe¬
nega kotička več, kamor bi bil zlezel človek,
da bi bil še na varnem, ovbe, ovbe!

Zdajci odpre usta prvi pijanček, zacmakne
nekolikokrat z jezikom, potem pa vzklikne v
svojem velikem začudenju rekoč: „ Jojhata, Gro-
geljček ljubi, prijateljček moj, kaj si še živ?
Kaj te ni požrla zemlja to grozno, strašno noč?“
In Grogelj, ki je še vedno bulil neverno in s
preplašenimi očmi v šnopcarskega bratca, je
odgovoril jecaje: „Ne, ni me še vzela ta strašna,
grozna noč; še sem živ, pa komaj še, ti rečem. “
Nato je pa sam vprašal: „In ti, Boštjanček?
Povej mi po pravici; ali stojiš res tukaj pred
menoj, ali je le tvoj duh? Govori, da ge mi
umirijo možgani in ne zbežim Qd tebe!“

7

Boštjan: „Ojej, ojej, kaj bi bežal! Res,
Grogeljček moj, jaz sem, čisto jaz in noben
duh, noben strah, noben potres. Le verjemi mi
in nikar se me ne boj! — Samo, samo, poglej
me; ali sem še človeku podoben, včerajšnjemu
Boštjančku, kaj ? Ovbe, ovbe, ali me še poznaš,
dragi moj prijateljček Grogeljček?“

Grogelj: „Glej ga, pa si res ti, še te po¬
znam, ljubi Boštjan. 0, zdaj pa ne bom bežal
od tebe, nič se te ne bojim več. Ampak, ovbe,
ovbe, to te je zdelala ta strašna noč! Kdor bi
te ne poznal, bi res mislil, da kleca pred menoj
kak duh z drugega sveta; resnično, kakor
strah si.“

Boštjan: „Kako bi bil drugačen kakor strah!
Ješ, vso noč se je zibalo. Pri Ocefkovih je
padel strop v hiši. Baližu je ubilo vola, Jeraski
vse prašiče. Bezula, ki je umrla Veliko nedeljo
in je ležala na parah usodepolno noč, se je
preobrnila z ležišča in telebnila na tla, v strah
in grozo vseh okolo stoječih, ki so čuli pri
mrliču. Savinka se je prestrašila, da ji je kar
hrbet zvilo; okolo hiše hodi danes, noter se ne
upa, grbo ima kakor kamela, in tarna in jadi¬
kuje, da je joj! In jaz? Ojej — jej — jej in jej-
hata! — Poslušaj, Grogeljček moj dragi! Ležal sem
za pečjo, saj poznaš mojo navado. Kar se potrese
pečka in jaz telebim na tla. Hoj, naglo planem
kvišku in kar poskočim za mizo. Toda tudi
miza se je zibala kakor zibelka. Lopnem sred

8

hiše. O, zdaj sem prišel šele v pravi cigu-migu!
Rečem ti, zibalo in gugalo se je kakor na vrti¬
ljaku ali v gugalnici. Pa ko se je nekoliko po¬
leglo, naglo sem odprl hišne duri, prej se niso
dale, se kar vrgel, kakor zajec, preko praga in
potlej na varno pod milo nebo. Pa tudi pod
milim nebom ni bilo varno! Na vrtu se je zgi¬
bala zemlja kakor testo, kadar ga valjajo mati
po meltrgi. Ves trd sem bil; drugega nisem
pričakoval, kakor da bo zdajzdaj vsega konec.
Kar gledal sem debelo, kje je že počila zemlja.
Kar bal sem se, da zdajzdaj ne sfrčim v glo¬
boko njeno žrelo in po meni bi bilo na ve¬
komaj . . . Imel sem na umu, da bi molil kes;
tudi začel sem ga že moliti, o, več kot deset¬
krat. Pa misliš, da sem ga odmolil kdaj? Ne
enkrat ne, ti rečem! Kako, ko sem pa gledal
in trepetal, če se že odpira zemlja, če se je že
naredil prepad pod mojimi nogami, in to me je
tako motilo, da sem bil za vse drugo gluh in
slep. O—o, v smrtnem strahu človek še Boga
ne more prositi za odpuščanje, vsaj jaz ne, ti
rečem, da ne!“

Grogelj: „0 dragi moj, meni se je tudi go¬
dilo, oh, ni da bi pravil! Najhujše je pa bilo
to, da še na tleh nisem bil na varnem, da kam
ne čofnem; še zunaj na zelniku sem se bal, da
kam ne štrbunknem. Joj, če sem šel na vrt:
sadno drevje je pokalo in zemlja je bobnela.
Bežal sem na polje: tam pa so orali pod mo-

Tudi za ta dva je trpel .

9

jimi nogami; čutil sem natanko, kako so se
delale brazde, kako se je zemlja vzdigovala in
zopet padala. Stekel sem na travnike. Pa j oj -
mene: tam so se narejale krtine, da me je bilo
kar strah; nič drugega nisem mislil, kakor zdaj-
zdaj poskoči iz zemlje črni krt — sam hudir
ter me pobaše in odnese v pekel. Kam pa, ko
sem dozdaj samo njemu služil, Bogu pa obračal
hrbet in ga goljufal, ker sem še vselej prelomil
dano obljubo pri izpovedi, da ga ne bom več
luckal. S travnikov sem bežal naprej, priso¬
pihal sem v gozd. V gozdu so stokale smreke,
da je bilo joj; in pripogibale so se, kakor da
se objemajo za slovo, oh, vsega bo konec! To
se ve, da sem jo naglo odkuril zopet domov.
Toda svoje hiše nisem več spoznal, razkrehnila
in sesedla se je bila tačas kakor jajce, če stopiš
nanje. In pomisli: Se poln frakelj ga je bilo v
omari, buzarona! — in ta se je tudi razkrehnil in
sesedel in zaguznil! Adijo, frakeljček, nič več
se ne vidiva!"

Boštjan: „Hentaj, hentaj! Nikjer nič var¬
nega. Se na zemljo se nisi mogel zanesti! Pa
da sva le še živa, ljubi Grogeljček!"

Grogelj: „0, da sva le še živa! Hvala Bogu
in sveti Marjeti, naši farni patroni!"

Boštjan: „Hvala in slava ljubi Materi božji
Gorski! “

Grogelj: „In Očetu nebeškemu in presveti
Trojici!"

10

Boštjan: „In angeljcem nebeškim in svet¬
nikom božjim!"

Oba: „Hvala in slava vsem nebeškim pre¬
bivalcem!"

Od veselja, da sta še živa, sta oba pijančka
jokala, potem se pa od same ginjenosti začela
objemati. In v srcu sta trdno sklenila, da bosta
poslej rada molila, nikoli več klela in tudi fra-
keljčku bosta dala slovo, o, pa še prav zares!
Božja roka se je prikazala, božja šiba je udarila.
Zemljani ne smejo biti več slepi, da ne bi vi¬
deli žuganja te roke; in gluhi tudi ne, da bi
ne slišali udarca te šibe: spokoriti se morajo,
znamenja so se jela prikazovati, prerokovanja
so bodo izpolnila, sodni dan ni daleč.

Grogelj: „Ovbe, ovbe! Ljubi moj Boštjan,
poslej bova hodila okolo z velikim paternoštrom
v roki, kakor nekdaj tisti puščavnik izpod Ra¬
šice*. In molila bova poslej, se postila in delala
pokoro. “

Boštjan: „Oj, pa še prav zares, Grogeljček
moj!"

Grogelj: „In nikoli več se ne bova pridu¬
šala ali kako drugače klela."

Boštjan: „Oh, nikoli, nikoli več!"

Grogelj: „In nikdar več ne bova zamujala
maše, krščanskega nauka in drugih pobožnosti.

* Rašica (Vranščica) je gora-soseda vzhodno od
Šmarne gore. Tam so resnično bivali puščavniki, kakor
dokazujejo stare listine. Svoje pobožnosti so hodili oprav¬
ljat na Marijino, t. j. Šmarno goro.

11

O, tako ne bo več, ne sme biti: gospod izpred
oltarja na prižnico, midva iz cerkve k ,Janezu 4 .
0, nikoli več, kaj ne, Boštjan!“

Boštjan: „Nikoli, nikoli več, da veš! 44

Grogelj: „In pila ga tudi ne bova več; ne
žganega ne narejenega, ne florijana ne kim-
ljevke, ne medenega ne grenkega ne nobenega
več. Rečem ti, če bi ga hotel tudi sam sv. Flo¬
rijan, ki ga ima naslikanega krčmar Janez na
hišnem zidu doli pod slemenom, naliti nama v
frakelj iz velike svoje golide, tak mu pomolim
figo, se obrnem stran in zbežim domov v svisli
spat. Pa tudi, ako bi mi sam sv. Gregor, moj
krstni patron, s silo odprl usta, sv. Florijan pa
že nagnil golido, da bi mi vlil v grlo, magari
medenega žganjča, tak mu porečem: „Nikar!
Nisem več, kar prej. Zdaj delam pokoro. Naka,
nič več ga ne bom, res ne več, tudi iz tvoje
golide ne, o veliki svetnik! 44

Boštjan: „Nikoli, nikoli, nikoli več! Prise-
zava: Najin sklep je trden kakor skala! 44

Grogelj: „Hoj, trden kot skala, kot brušen
kamen! 44

Boštjan: „Kot jeklo, kot svetli dijamant. 44

Grogelj: „0, pa še prav zares! 44

Boštjan: „Glej, Grogeljček moj, doslej sva
hodila v Janezovo šnopc-apoteko in ga cukala,
odslej ne več. Doslej sva se — kaj bi tajila,
vsi vedo — le prevečkrat upijanila, da sva bila
kar trda in nisva mogla nikamor; krčmarjev

12

hlapec je moral v samokolnici zdaj enega, zdaj
drugega peljati domov v kočo, drugače bi na
potu ostala in v snegu ali jarku obležala: po¬
slej tega ne bo več; lepo doma bova čepela,
rožni venec molila in pokoro delala. Kaj ne,
da bo tako, ljubi moj Grogeljček?“

Grogelj: „To je najin trdni sklep, ne za
las ne odnehava !‘'

Boštjan: „Tako je! Do danes 15. aprila 1895
sva bila, kratko rečeno, pijanca; od danes za-
naprej, t. j. od 15. aprila 1895 dalje, pa bova
kot spreobrnjenca in spokornika živela stano¬
vitno v dobrem. Današnji dan je meja med tem,
kar je bilo in kar šele bo. Danes, na Veliki
pondeljek, je postavljen mejnik, konfin, ki loči
novo življenje od starega, sveži kvas od ples-
njivega. Veliki pondeljek, 15. dan tega meseca
malega travna 1. 1895., je konfin, mejni kamen
med starim kvasom in obleko spokornosti, med
dobo greha in dobo pokore, med temo in lučjo.“

Grogelj: „0 pa še prav zares, ljubi moj
Boštjan! Ho-hoj, danes je za naju oba veliki
dan: sklep sva storila, nikdar več piti; sklep
trden in svet, od katerega ne odstopiva, kakor
sem že rekel, ne za las, nikdar in nikoli.“

Boštjan: „Nikdar in nikoli, dokler bo trajal
najin čas in bo nama svetilo novo solnce, nova
zarja, ki je zablestela danes na vzhodnem nebu.
O trdni sklep, ki sva ga storila danes, po¬
zdravljen !“

13

Grogelj: „0 zlata doba, ki nama je napo¬
čila z današnjim dnem, pozdravljena!"

Vsa ginjena sta bila šnopcarska bratca. In
tako čudno milo jima je bilo pri srcu ... Za
nekaj časa sta se jela kar pri belem dnevu
iznova objemati in jokati kar sredi ceste zopet
in zopet. . .

Oh, pijanček je tako hitro ginjen! Ali to
ni dobro zanj. To tako čudno vpliva na nje¬
govo srce in tudi na grlo, ovbe, ovbe! V takem
položaju sta jo Grogelj in Boštjan še vedno za¬
vila v krčmo k Janezu. V njegovi šnopc-apoteki
sta dobila uspešno zdravilo za ranjeno srce in
suho grlo. Ampak danes, seveda, tega ne bosta
naredila. Hoj, storila sta sklep, trden in svet:
nikdar več piti žganja! . .

Oj, oj, tako čudno se jima je jelo zgibati
v želodcu, ko sta jokala sredi ceste in se ob¬
jemala vsa ginjena! Ovbe, ovbe, in kar klicalo,
kar vpilo je ubogima šnopcarskima bratcema
na jeziku, po grlu, v želodcu: „Zdravila, zdra¬
vila! Grogelj, Boštjan: Iz Janezove šnopc-apo-
teke, iz Janezove šnopc-apoteke!“

Grogeljček je nehote pogledal proti Janezovi
krčmi. Tam je nagnil golido, tako se mu je
zdelo, sam sv. Florijan, naslikan na steni pod
slemenom. Grogeljček je od strahu pred izkuš-
njavo kar zamižal. In v svojem srcu je zatrjeval:
„Nikar, nisem več oni, kar prej, zdaj delam
pokoro . . . Naka, nič več ga ne bom, res ne

14

več . . . tudi iz tvoje golide ne, o sv. Flori¬
jan . . .“

Boštjan se je tudi prestrašil, grozno pre¬
strašil, da je kar zatrepetal. A glejte, prav v
tistem hipu mu je šinila v glavo lepa misel, ki
ga je kar umirila in potolažila. Razveselil se je
Boštjan te misli prav od srca. In je odprl usta
in vzkliknil ves vesel: „0, Grogeljček moj, moj
dragi prijateljček, današnjega dne se morava
spominjati, dokler bova gibala."

Grogelj: »Dokler bova gibala, to se ve."

Boštjan: „Pa da se ga bova dobro spo¬
minjala, da bo trdno stal konfinček med dobrim
in hudim, mejnik med pijanostjo in treznostjo,
kaj praviš: ali ne bi bilo dobro, temu dnevu
tega 15 ega malega travna nekoliko priliti, da
bi se ga spominjala vso dobo, kaj?"

Grogeljček je stopical sem in tja silno ne¬
mirno, kakor da bi bil stopal bos po glaževini,
šivankah ali po razbeljenem železu. V srcu je
še vedno zatrjeval, še glasneje in trdneje ko
prej: »Nikar, nisem več, kar prej, zdaj delam
pokoro . . . Naka, nič več, nič več ga ne bom,
res nič več . . . tudi iz tvoje golide ne, o
sv. Florijan!"

Boštjan je nadaljeval: »Da bi rekla: do
tegale dne in do te ure je bilo, potem pa nič
več, kakor bi odrezal, nič več ..."

Grogeljček je odprl oči in pogledal proti
šnopcarski apoteki pri Janezu. Prav nič ni teklo

15

iz golide sv. Florijana, vendar pa je ubogi Gro-
geljcek prav debelo požrl, menda slino, ki se
mu je nehote pocedila po grlu. In naenkrat se
mu je zazdelo, kaj zazdelo, čisto prepričan je
bil, da tak važen in trden sklep, kakor sta ga
danes storila, ga je pač vreden en frakeljček;

0, tudi dva, trije bi se spodobili . . .

Boštjan: „Da bi ta najin trdni sklep zave¬
zala, da bi se nikdar ne omajal; zamočila, da
bi rasel, da bi . . .“

„Praviš, da bi ga še danes, za slovo, za
trdni sklep?" mu seže v besedo Grogelj.

Boštjan: „Da postaviva konfinček ravno
na tisto uro, ko stopi najin trdni sklep v ve¬
ljavo; da bova mogla reči: še zdaj-le, to-le uro,
to-le minuto, sekundo, potlej pa nikdar več;
tukajle je konfinček, amen!"

Premagani Grogelj je skomizgnil z rameni
in vzkliknil: „Hm, hm, imeniten sklep zares!"

Boštjan: „Imeniten, imeniten in pa trden;
ho, vreden ga je en frakelj; tudi dva, kaj?"

Grogelj: „Ne rečem, da bi ga ne bilo dobro
en frakelj, dva, tudi tri na ta trdni sklep; ali
rekla sva, sklenila: Nič več ga ne bova!"

Boštjan: „E, en frakelj še, za sklep. Slišiš,
še en frakeljček ga bova, no! Na ta trdni sklep
ga je dobro en frakeljček, tudi dva, tri. . . E, e!"

Grogelj: „  Imeniten sklep res to, hm, hm!...

1, pa stopiva; strah je bil hud nocojšnjo noč,
malo bi ga bilo dobro! Samo — kam?"

16

Boštjan: „Kaj ne vidiš, da pri Janezu

srarekca narobe visi? Lej ga, tja pojdiva, vsak
en frakelj ga spijeva, tudi dva, da bova ložje
in trdneje držala najin sklep."

Grogelj: „Saj bi ga bilo res dobro en fra-
keljček za ta trdni sklep. Toda jaz sem suh ko
poper, pod palcem nimam božjega. Janez pa
od zlomka nerad zapiše. Imaš ti kaj pod palcem,
kaj takega “ — Grogelj pomane s palcem in ka¬
zalcem, — „kaj božjega, a?"

Boštjan: „Beži, beži! Kje naj dobim v tej
zmešnjavi? Pa saj ga bo upal nama frakeljcek
ali dva. Ho, potresla in pretresla je tudi krč¬
marja strašna noč; gotovo se boji hudobca in
pekla; za dober namen ga nama bo dal kar
na kredo; nič ne pomišljaj, kar pojdiva."

In sta se odkašljala in res zakorakala proti
krčmi, v Janezovo šnopc - apoteko. In tam sta
ga pila na kredo; vsak en frakeljček za trdni
sklep; o, še malo več, — preveč ... In cel čas
sta se pogovarjala, kako hudo je bilo minulo
noč ob potresu. Sta rekla, da je bilo tako hudo
kakor takrat, ko je Kristus, naš Odrešenik, visel
na križu. Šlo je na cigu-migu ko v zibelki, sta
rekla. Mislila sta, da se bo preobrnila zemlja
in zasula ves svet, vsa ljudstva. Pa tudi svoj
trdni sklep sta imela v mislih. Večkrat je ta
ali pa oni vzkliknil: „Bratec moj, pa samo zdaj¬
le še, poslej pa nikdar, nikdar več." In „bratec“
je zgrabil ob taki besedi za merico, jo izpraznil

v

I"

1

I


17  -

in odgovoril: „0, nikdar več, pa še prav zares!"
nato pa naglo zopet natočil.

Ko sta se vračala, se je sredi pota spo¬
taknil Grogeljček, zarancal na drugo stran, štr-
bosnil ob obcestni kamen in kar tam obležal.
Domov pač ni imel kam iti: bajta se mu je po¬
noči sesedla, potres jo je razkrehnil. In tam ob
cestnem kamnu je še delal Grogelj dobre sklepe.
Renčal je: „Ho — hoj, Boštjan, zdaj pa nikdar
več! Tukaj-le je konfinček, prav tukaj-le; meja
med tem, kar je bilo in kar bo. Amen,
amen! “

Boštjan je bil tako nadelan, da prav nič
ni razumel Grogeljevih besed; o, saj še vedel
ni prav dobro, kdaj in kje je izgubil svojega
bratca. Ali racal je še vendar dalje, če ne tako,
pa tako, no — no! . . .

Naenkrat ga prime tak spanec, da je samo
še kakor v sanjah meril cesto proti domu.
Obenem mu pride na misel, da bi pod streho
ne bilo ravno varno danes spati, zaradi potresa
ne. In nič ni pomišljal več, kar zakoleštral je
s ceste v stran in kar na planem legel na zemljo.
Gledal je, dokler je mogel, gori proti Šmarni
gori. In njegova usta so zašepetala; „0 gorska
Gospa, bodi češčena vekomaj! Ti si me rešila
pekla to strašno noč. Slišiš, nikar me še zdaj
ne zavrzi! Še malo počakaj, jutri nastopim pot
pokore. Še danes, to-le minuto, tukaj-le je meja,
konfinček ..."

2

18

Vrtelo se je pijančku v glavi. Šmarna gora
mu je zaplesala pred očmi. Cela gora s cerkvico
vred se mu je približala, vsaj tako se je zdelo
pijanemu Boštjanu. In to ga je tako ganilo, da
je zajokal na ves glas. In take besede je govoril
takrat: „0 Marija s Šmarne gore, kolikrat sem
se po golih kolenih plazil okolo tvojega oltarja:
danes pa prihajaš Ti k meni. O, jaz nisem tega
vreden! Ali od jutri naprej, še od danes . . .
to uro, ti rečem . . . slišiš, od danes...  to
uro ...  tukaj-le je konfinček ... meja. .. poslej
bo — drugače . . . drugače . . .“

Več ni mogel, spanec ga je premagal, za¬
spal je prav trdno kar na planem, na goli zemlji.
In ko je že smrčal, so se še zgibale njegove
ustnice tako, kakor da kliče: „O poslej bo dru¬
gače . . . tukaj-le je meja . . . konfinček . . .“

*

* *

Res je bilo drugače, res je bila tam meja,
konfinček, ki je ločil med tem, kar je bilo in
kar bo: še tisti dan so našli ubogega Boštjana

— mrtvega. Zdravnik je dognal, da ga je vsled
preobilo zavžite pijače zadela kap na možgane.

— Grogeljčka, ki je obležal tam ob cesti, so
spravili mimoidoči nazaj v Janezov hlev. Toda
v hlevu že ni bilo zanj, menda mu je bilo pre¬
vroče tam; počasi je zlezel iz hleva in potem
na piano, tja pod sosedov kozolec. Tam je pre¬
spal dan in noč. Silovito se je prehladil. Dobil





Oče, odpusti jima, tudi za njiju je trpel Tvoj Sin!“ .

19

je pljučnico. Cel čas se mu je bledlo, da se še
izpovedati ni mogel. V nekaj dneh se je pre¬
selil za Boštjanom v neznano večnost . . .

In na belo nedeljo je moliJ usmiljeni du¬
hovni gospod na prižnici: „Oče, odpusti jima!
Tudi za njiju je trpel Tvoj edinorojeni Sin,
Jezus Kristus, naš Gospod in Zveličar! Oče
naš!“ . . .

Slišite, tudi potres, tisti strašni potres iz
leta 1895., ni spreobrnil naših dveh pijančkov;
šele smrt, šele smrt je bila tako močna. Ovbe,
ovbe!. . .

Kaj pravite, da je tako!?

O, res je, res, kar so že naši predniki uga¬
nili: Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo
zvrne. Grozno je, kako ta strast drži človeka!...

O, da je tako!

Ko je prababica skončala s to zgodbo, so
se otroci pomenljivo spogledali. Pripovedovanje
prababičino jim je šlo do srca. In če bi mogel
takrat odpreti kdo njihova srca in pogledati
vanje, bi videl, kar so sklenili ob tem pripove¬
dovanju : „Nobena opojna pijača se ne sme ni¬
kdar in nikoli dotakniti mojih ustnic!“ tako je
bilo zapisano na dnu srca vsakemu otroku. In
mala Stanka, ki se je igrala z mucko, pa je
vendar le Še dosti slišala, kar je pravila pra-

2 *

20

babica, je rekla naposled po otročje: „Ješt tud’
ne bom pila takih pijač; bom lajše čuklček
papala, tetka mi ga bo kupila, sem ji dala
klajčal".

*

* *

Slišiš, ti dragi moj mladi čitatelj: midva
tudi ne bova pijanca, kaj? Če tudi od jeze po¬
pokajo vsi sodi in vse obsežne in velike ovite
steklenice, — o, pa ne bodo — kaj zato! Naj
se zgodi, kar drago, midva ne bova pijanca, pa
je amen, pa še prav zares! Nič omahovati!

— Še več: Midva greva v boj, v boj zoper ne¬
srečno pijančevanje, kaj?! No, tako je prav!

— Poslušaj: Boj je že napovedan. In zmaga
mora biti naša! Mladi prijatelj, podaj mi roko;
hajdi, še midva torej na krov za rešitev in
blagor očetnjave! Glej, prve vrste se že bore.
Za njimi, za njimi! ...

Kočarjev Peter.

Iz zelene Štajerske.

Začuli so v vas bobna ropot in trombe glas,
vmes pa konjskih kopit peket in prasketanje.
Radovedni mladi svet zavije na grič nad vasjo.
„So že tu“, zavpije sto grl, ugledavši z griča
dolge, dolge vrste, zavite v oblakih prahu, po¬
mikati se bliže. In skoro nato so bili res tu, v
vasi so bili vojaki, ki so korakali v daljne kraje
po beli cesti štajerski.

To so vreli ljudje skupaj, to so zijali v
krepke in ponosne vojake! Ta in oni se je po¬
trkal na prsi, češ, tudi jaz sem nosil nekdaj
„sabljico pripasano, puškico nabasano“. Marsi¬
katera mamica pa je vzdihnila globoko, zroč v
svoje čile nedorasle sinove, ki so stali radostnih
obrazov tik ceste, ravni ko sveče. Globoko je
vzdihnila in si rekla: „Ah, tudi moji bodo nekoč
taki-le!“ Vzdihnila je tako, in milo se je storilo
materinemu srcu, in otožnost se je je polastila.

22

A kmalu jo mine otožnost, kmalu se porodi v
materinem srcu veselejša struna — ponos, ko
ugleda v duhu svoje sinove „preoblečene“,
take-le kakor so ti, ki zdaj korakajo skozi vas
in ki jih gledajo vsi ljudje. In tedaj zakliče
mati, tako zakliče: „Janez, Tone, Jože, ali jih
vidite ?“

„0, vidimo, mati“, se odzovejo sinovi;
„vidimo jih“, se odzovejo ter pristavijo navdu¬
šeno: „A pride čas, mati, ko boste obstali ob
cesti in nas gledali ... Vse za vero, dom, ce¬
sarja ! Kri, življenje za ljubo domovino našo!...“

Materi se zasolzi oko. — Oče junak — sin
vojak! Oče se je boril neustrašeno na bojnem
polju ter se po končani bitki povrnil z odliko¬
vanji na dom. In sinovi vedo, katera je očetova
vroča želja: da ohranijo njegovo ime in slavo.
„Da, da“, zašepeče mati, „tako bo kot nekdaj;
saj vem, da bo tako: zopet bom hodila na grič
ter gledala v daljave, ali že ne prihajajo sinovi
— kakor nekdaj, ko je bila vojska končana,
ali se že ne vrača on, mož moj, oče Janezov,
Tonetov, Jožetov . . . hodila bom na grič in pro¬
sila in molila. In prošnja bo uslišana, in sinovi
pridejo, s svetlimi križci na prsih pridejo, kakor
je nekdaj prišel oče. O, saj vem, da bo tako!...
Bog vas blagoslavljaj!“

Tako je šepetala mati, ko je gledala čile
svoje sinove, in solze so igrale v materinih
očeh, oj, solze trpke, solze le malo vesele . . .

23

Vojaki korakajo skozi vas, usmiljene roke
pa postavljajo polne škafe vode kraj ceste. Zdaj
skoči ta, zdaj oni vojak iz vrste, si zajame vode,
potem pa zopet naglo zdirja na svoje mesto,
hvaleč za vsak požirek dobre ljudi, usmiljena
srca.

To je bilo vojakov! Na stotine, na stotine!
Z njih obrazov se je brala neustrašenost, čilost;
z njih zagorelih lic vztrajnost, žilavost; od nog
do glave sami junaki — korenjaki.

Sami junaki, sami korenjaki?

Ah, ne!

Glej, tam v oni vrsti, tam v sredi! Tam je
eden, bled, prepadel; slab, da se komaj drži
pokonci, da se komaj premika dalje. Tovariš
mu nese puško, na drugega tovariša se opira ...

„Ta pa ne pride daleč, ta gotovo omaga“,
je dejal eden gledalcev. „Pa zakaj ne stopi iz
vrste, da bi sedel tja na mejo in se odpočil in
počakal vozov, ki gredo zadaj za vojaki ?“ reče
drugi.

„Zakaj ne? — Zato ne, ker ne sme! Pri
vojakih je drugače, ni tako kot doma!“

„To že; a kadar je človek bolan kakor ta
vojak — saj se mu vidi, da mu pojemajo moči
— kdo ga more še siliti, da vztraja! Za Boga,
menda vendar ne bodo mučili teh trpinov do
izrabe zadnjih moči!“

„Da, da! Do izrabe zadnjih moči, to ti rečem
jaz, ki sem kaj videl in izkusil po svetu ter

24

dvanajst let nepretrgoma zvesto služil cesarju.
Tako je, tako! Tak je zakon pri vojakih! In
zakon je zakon; morajo ga izpolnjevati, tu se
ne da nič predrugačiti . 44

„E, ti sodiš le prečrno! Potemtakem bi se
smel zgruditi vojak šele pet minut pred smrtjo;
tedaj so mu izčrpane že vse moči ! 44

„Pa kvečjemu pet minut pred smrtjo! Je
že tako! Zakon je zakon, nič se ne more po¬
magati !“

„To pravi drugim, meni ne; onim, ki ti
verjamejo, jaz ti ne, lažnik ! 44

„Kaj, lažnik?! Čak, čak, ti neverni Tomaž ! 44

Ta razgovor je napol poslušal, napol pa
gledal tistega bolnega vojaka ubogi Kočarjev
Peter. Ah, kako se je dečku smilil ta ubogi
vojak!

„Ali bi dobil kaj sadja ? 44  vpraša zdaj bolni
vojak. „Nič!“ mu odgovore zraven stoječi, „ni
še zrelo!“

Ko pa Kočarjev Peter to sliši, zdirja za
bolnim vojakom, ki se je bil že oddaljil od
njega, in reče: „Dobite sadja, dobite, pri Vi¬
pavcu ga dobite, tam prodajajo jabolka . 44

„Dobri deček, ali greš ti ponje ? 44

„Rad! Daj mi dva krajcarja za jabolka, pa
grem . 44

Vojak mu da dva krajcarja za jabolka. Ko
bi mignil, je bil Peter pri Vipavcu, a vrata so
bila zaprta, da ni mogel v prodajalnico. Zdaj

25

začne trkati in butati ob duri in klicati: „Kje
je kdo?" A šele Srez dolgo časa ga zasliši stari
Vipavec, ki je tudi gledal vojake. „Kaj pa
hoče ubogi Kočarjev Petrček, saj nima božjega
pod palcem", si misli, pa se vendar obrne in
gre proti domu.

„Brž, brž!" vpije Peter in kaže denar.

„Ali je taka sila?" vpraša Vipavec.

„0, sila, sila! Le naglo stopite, stric, in mi
prodajte urno za dva krajcarja jabolk za bol¬
nega vojaka."

„Tisto pa že, tisto!"

In ko proda Vipavec za dva krajcarja jabolk
za bolnega vojaka, začne nemirno stopicati po
sobi semintje in si z glavo zmajevaje sam sebi
očitati: „Jov, jov! Pa nisem ravnal prav, pa
nisem! Vse bi utegnil razprodati, vse. In zdaj
bi že lahko prešteval denarce, izkupiček! Uf,
zakaj nisem vedel prej, da pridejo vojaki, da
bi postavil canje s sadjem ob cesti! — Jov, jov,
jov! Vse bi bil lahko razprodal, vse, pa tega
nisem storil! Jov, jov, jov! Uf, uf, uf!"

Tako je govoričil sam pri sebi in zmajeval
z glavo. In čelo se mu je zmračilo, in njegova
duša, njegova kramarska duša je prihajala ža¬
lostna, čedalje bolj žalostna . . .

Medtem pa so bili vojaki že daleč za vasjo.
In tedaj reče eden tovarišev bolnemu vojaku:
„He, hej! Jabolk ne bo!“

27

Bolni vojak skomizgne z rameni in odgo¬
vori: „Saj tudi ne morem zahtevati; celo uro
daleč menda vendar ne bo hitel deček za nami!“

„Norec bi bil, pravim jaz, ko bi, pravim“,
de zopet prvi.

Neki drugi pa je nato naglo rekel: „Jaz pa
menim, da je deček že zdavnaj polizal cukrček,
ki ga je kupil za ona dva krajcarja . 41

„Vse mogoče 44 , so pritrdili vojaki, si brisali
pot s čela in zopet tiho korakali dalje. A da bi
deček še utegnil prinesti jabolka, to jim niti na
misel ni več hodilo. In skoro na to so že po¬
zabili na jabolka in na dečka.

„Kje je bolni vojak, da mu dam jabolk 44 ,
zavpije zdajci Peter, ko ves upehan in moker
dojde vojake eno uro daleč od vasi.

„Le naprej, le naprej, deček 44 , mu reko ti.
Peter steče naprej in teče, teče in zopet za¬
vpije: „Kje je bolni vojak, da mu dam jabolk ? 44

„Le še naprej, le še naprej 44 , je bil zopet
odgovor.

Peter teče še naprej. „Kje je bolni vojak ? 44
zavpije v tretje.

Vojaki se spogledajo začudeno. „Tale je ! 44
reče nato eden. In že iztegne bolni vojak vesel
roko po jabolkih, a deček mu jih še ne da. „Pa
si ti pravi, oni bolni vojak ? 44  vpraša in ga
motri od nog do glave. Zdel se mu je zdaj, ko
ga je gledal tako od blizu, nekoliko drugačen.
In za nič na svetu bi ne dal jabolk Peter dru-

28

gemu kakor onemu bolnemu vojaku, onemu
ubogemu bolnemu vojaku, ki se mu je tako v
srce zasmilil. — Zato ga je vprašal: „Pa si ti
pravi, oni bolni vojak ?“

„Ljubi deček, pravi sem, pravi 44 , reče ta,
„vsi vojaki ti potrdijo, da sem res jaz pravi.“

„Da, da! Ta je pravi, ta je oni bolni vojak!
vsi smo ti za pričo, da je res tako. Brez skrbi
bodi in izroči mu jabolka 44 , zahrume nato vo¬
jaki kar vprek.

Zdaj šele je oddal Peter vojaku jabolka.
„Na jih 44 , je rekel, ko mu jih je izročil, „pa
pozdravi se“, je rekel, „jaz ti to želim iz srca 44 ,
je rekel in odskočil na stran.

Poveljnik, ki je o vsem tem slišal, je po¬
klical zdaj dečka k sebi in rekel: „Vzemi to,
ker si tako pošten in usmiljen 44 , ter mu stisne
krono v roko.

Peter, videč lepo srebrno krono v roki, od¬
govori naglo: „Vojaki ste siromaki, jaz ne
vzamem krone 44 , in da denar nazaj. A vojaki
mu reko: „Deček, to so gospod, velik gospod,
imajo dosti denarja, le vzemi, kar ti dado . 44

„Pa je res to?“

„Res, res!“

A Peter še ne verjame. Poveljnik mu mora
pokazati denarnico. „Ali zdaj verjameš ? 44

„Zdaj verjamem. No, pa mi dajte, pa le
dva krajcarja mi dajte . 44

„Zakaj pa ne krone ? 44

Vojaki so odkorakali, se je pa prikazala nova vojska na vasi. Hoj,
poglejte jih nd te junake in junakinje!



'V

— 29

„Zato, ker vojaki bolj potrebujete denar
kot jaz.“

„No, pa vzemi samo desetico . 44

„Tudi ne! Samo dva krajcarja, prosim . 44

„Zakaj pa ravno dva krajcarja ? 44

„Zato, da bom kupil pri Vipavcu zanje
jabolk, da jih bom imel pripravljene, če pojde
še kak bolni vojak skozi vas . 44

Peter je nato zdirjal, tiščeč podarjena kraj¬
carja v roki, nazaj proti vasi. Poveljnik je gle¬
dal za njim in rekel: „Vrl dečko to!“

Vojaki so mu pritrjevali strme.

In vendar ga je izmodrilo!

Vaška zgodba.

Velika in trpka žalost, polna bridkosti in
skrbi, je napolnjevala materino ljubeče srce, da
so jim tekle solze iz skelečih, krvavih oči, de¬
bele kakor lešniki in kakor tleče oglje vroče.
Ah, njih sinek, ljubljenec srca, njih Tonček,
edinec, jim je delal hudo preglavico: ne očeta,
ne matere ni maral ubogati! In vi veste: Kdor ne
uboga, ga tepe nadloga; kateri otrok pa ne
sluša dobrih staršev, je že obsojen: nesrečen bo
na vekomaj! Med gromom in strelo je zapisal
sam Bog na Sinajski gori na kamenito tablo:
„ Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in
da se ti bo dobro godilo na zemlji. “ Kdor torej
ne spoštuje očeta in matere, kdor jih ne uboga,
kakor ta Tonček, tisti ne bo dolgo živel in se
mu ne bo dobro godilo na zemlji, skratka: tisti
otrok je nesrečen in bi bilo boljše zanj, da bi
rojen ne bil! . . . Velika, brezmejna žalost je
torej napolnjevala materino srce zaradi Tončkove
neubogljivosti; zakaj vedeli so, da bo nesrečen

31

navekomaj, ako se ne poboljša; prepričani so bili,
da bi bilo boljše zanj, da bi rojen ne bil, ako
ne bo začel izpolnjevati četrte božje zapovedi.
In v tej veliki žalosti, polni bridkosti in skrbi,
so sklenili, da ga bodo dali od hiše, da bo
moral iti služit; morda se bo pri tujih ljudeh
naučil ubogati. In so rekli nekoč: „Tonček, ti
pojdeš od hiše; služit pojdeš k tujim ljudem,
ki te bodo naučili ubogati. “

„Mati, jaz ne grem od hiše, jaz ne grem
služit k tujim ljudem, ki bi me naučili ubogati.
Bom rajše doma pri Vas in bom Vas lepo ubogal",
je odgovoril Tonček, potem pa obljubaval, da ne
bo nikoli več z nepokorščino povzročal jeze in
žalosti svojemu dobremu očetu, ne delal sivega
lasu svoji ljubeči materi.

Ker ni doslej sinek še nikdar tako govoril,
so te besede potolažile mater. Veliko so namreč
ljubili, zato so tudi veliko upali; toda njihovo
veliko upanje jih je goljufalo.

Drugi dan so ukazali Tončku najprvo, naj
gre na polje repo ruvat. Pa Tonček ni hotel
iti in je dejal: „Jaz že ne grem na polje repo
ruvat, saj še ni debela!" Pa je bila repa debela,
on je le tako rekel. Ni hotel torej iti na polje,
je šel rajše vun na vrt na ograjo sedet. Mati
so stopili za njim in so ga zapodili v hišo.
Potem pa so sami šli na polje ruvat repo.

Drugič so mu ukazali, naj gre na vodnjak
po vodo. Pa zopet ni hotel iti in je dejal: „ Jaz

32

že ne grem na vodnjak po vodo, saj ne morem
iti, je preveč tema.“ Pa ni bila tema, bi lahko
šel, on je le tako rekel. Ni hotel iti Tonček po
vodo, je šel rajše na čemž in se je čemža na¬
jedel in napokal. Mati so šli pod čemž in so rekli,
da bi šel dol. Pa ni hotel iti dol, se je bal, da
bi ga ne nabili. Mati so Tončka gori na čemžu
pustili in so šli sami na vodnjak po vodo.

Vtretje mu ukažejo, naj gre v mlin po
moko. Pa tudi zdaj ni hotel iti in je dejal: „Jaz
že ne grem v mlin po moko, saj še ni mleno!"
Pa je bilo mleno, on je le tako rekel. Ni hotel
torej iti v mlin po moko, je šel rajši v gozd
krompir peč. Mati so šli v gozd za njim in so
rekli: „Le čakaj, zakaj me ne ubogaš: pa ne
boš nič večerjal! Le čakaj, zakaj me ne ubogaš:
pa ne boš imel nič obleke nove! Le čakaj, za¬
kaj me ne ubogaš: pa boš moral iti od hiše,
služit!" — Tonček je stekel tedaj na vas in je
ves čas po vasi okolo letal, mati pa so sami
šli v mlin po moko, s potrtim srcem, žalostni
brez meje . . .

Domov grede so potožili mati sosedi, ki je
šla tudi iz mlina: „Lej, ne uboga ne očeta ne
matere in se ne boji ne besede ne šibe; boljše
bi bilo, da bi rojen ne bil: nesrečen bo na
vekomaj!" Soseda pa je odgovorila: „Počakaj,
ko bo starejši, bo tudi modrejši in takrat bo
rajši ubogal."

„Pa takrat bo že prepozno!“ so vzkliknili mati.

Na vasi,

33

„ Bolj se enkrat, kot nikoli!" je pripomnila
soseda. „Ampak to ti povem", je nadaljevala,
„ljudje bi takrat radi ubogali, kadar morajo že
zapovedovati. Naj pa Tonček zapoveduje, ti,
njegova mati, pa ubogaj, dokler se ne poboljša
fant. “

Mati so čudno gledali sosedo in niso mogli
verjeti, da so prav slišali. In so rekli: „Soseda,
ne morem verjeti, da sem prav slišala: Tonček
mi vendar ne bo še zapovedoval! Povej še
enkrat, kako si rekla?" In soseda je povedala
še enkrat: „Dokler se fant ne poboljša, pa naj
on zapoveduje, ti ga pa slušaj!“

Še zdaj niso mogli mati verjeti, kar so sli¬
šali na lastna ušesa, da naj velja namreč poslej
tako, narobe: mati naj ubogajo, sinček pa za¬
poveduje. Toda soseda jim je zatrjevala, da so
prav slišali in naposled so le verjeli. In ker je
bila soseda modra in so njen nasvet povsod
upoštevali, so tudi mati jeli razmišljati njene
besede. In so res navsezadnje sklenili, da se
hočejo po njih ravnati.

Drugo jutro so ukazali mati Tončku, naj
opusti to in naj gre tja in izvrši ono, a nič:
Tonček jih ni maral ubogati! So pa rekli mati:

„ Sinek, če ne boš ti mene ubogal, bom pa jaz
tebe in boš ti veleval!"

Tonček si je mislil: „Mati me vendar ne
bodo ubogali!" Ni mogel verjeti, da bi bil prav
slišal, zato je rekel: „Mati, ne morem verjeti,

3

34

da bi bil prav slišal; povejte še enkrat, kako
ste rekli?“ In mati so povedali še enkrat:
„Sinek, če ne boš ti mene ubogal, bom pa jaz
tebe in boš ti veleval! “

Ko so mati vdrugič povedali, da naj velja
tako, namreč narobe: sinek zapoveduje, mati
pa naj ubogajo, je Tonček koj vse dobro raz¬
umel in je bil takoj pripravljen, ravnati se po
materinih besedah.

„Dobro“, je dejal tedaj, „pa ubogajte Vi“, je
dejal „jaz bom pa zapovedoval; boste že videli,
kako prijetno bo nama poslej; rečem Vam, ne¬
besa bova imela na svetu!“ je dejal. In sta se
zmenila in dogovorila tako, da bo od tretjega jutra
naprej Tonček gospodar, mati ga bodo pa ubogali.
In da bi ga mogli res do pičice ubogati, so po¬
delali mati do tretjega jutra vsa nujnejša dela,
tako da so bili od tretjega jutra dalje za vsa
opravila njemu na razpolago.

„Nebesa bova imela, nebesa poslej, Vam
rečem", je vzkliknil med dnem večkrat Tonček.

„Prav, prav, Tone!" so mu prikimavali
mati.

Od sinka toli zaželjeno tretje jutro je na¬
počilo.

Mati vstanejo, kakor ponavadi, prav zgodaj,
in hočejo iti na delo. Toda tudi novi gospodar,
Tonček, kateremu tako velika čast in povišanje,
da ga hočejo celo mati ubogati, ni dala spati,
je bil buden. Takoj hoče pokazati, da je on

35

gospodar; pa on bo zapovedoval tako, da bosta
imela nebesa na svetu; reče tedaj: „Mati, kar
lezite nazaj in zaspite; ni še prišel čas, da bi
vstajala; zjutraj je prijetno spati in delo naju že
počaka; bom že poklical, kadar bo treba vstati."

Pozimi nad vasjo. Prijetno,£kaj ne, Tonček?

3 *

36

Zmenila sta se tako, da bodo mati sinka
ubogali. Legli so tedaj nazaj in zaprli oči, da
bi zaspali, ali zaspanca ni bilo na njihove oči.
So pa začeli natihoma moliti in so molili več
ko eno uro; takrat jih je pa le zmagalo in so
zaspali, prav krepko in trdno so zaspali. Sinek
pa, videti, da ga mati res ubogajo, je bil ne¬
izrečeno zadovoljen sam s seboj; a tudi njega
je naposled zaspanec premagal, in zaspal je v
sladkih počutkih, v prvič kot gospodar. In sanjalo
se mu je od samih nebes, ki jih uživata z ma¬
terjo zdaj, ko on zapoveduje v hiši...  In spala
sta zares trdno; predpoldnem enkrat sta se
še le zbudila.

Ko se Tonček prebudi, je bil silno lačen.
Brž pokliče mater in jim reče: „Skuhajte kašo
in mi jo naglo prinesite!“ Mati takoj vstanejo,
in skuhajo kašo. Potem pa jo naglo prinesejo
Tončku, ki je še ležal, ter mu jo postavijo pred
postelj na stol.

Sinek zdaj hitro skoči pokonci. Ni še dobro
spregledal, ali za žlico je le urno zgrabil. In
ker je bil že tako silno lačen, da so se mu kar
debele sline cedile po ustih, je naglo zajel z
žlico in zahlastal kašo. Toda kaša je bila še
vrela. Ni bilo časa, da bi se shladila, ker je
ukazal, da mu naj jo naglo prinesejo. Vrela je
bila tedaj še kaša, in sinek se je opekel z njo
prav hudo. „U-u!“ je zatulil, vrgel žlico stran
in se prijemal za glavo, grlo, prsi in trebuh.

37

„U-u!“ je zatulil in kar skakal po sobi; zakaj
polno žlico vrele kaše je v svoji razburjenosti
pojedel ter si poparil usta, goltanec, želodec tako,
da je kar zacvrčalo in ga peklo potem, kakor
bi bil raztopljen svinec pil . . . Mati so mu vlivali
po žlički olja v usta, pa le ni dosti pomagalo.
Vpil in tulil in pihal je venomer: „U-u! U-u!“
Zdaj je ukazal, naj postavijo mati kašo v ku¬
hinji vun na okno, da se prej shladi. In mati
so koj šli in so postavili kašo v kuhinji vun
na okno, da se prej shladi.

„0, pa treba menda ni, da bi jedel kašo samo
neubogljivi Tonček", si je mislil sosedov mucek,
ki še ni vedel za važno spremembo v hiši, da
namreč sinek poslej gospoduje in zapoveduje,
ko je zagledal kadečo se skledo v kuhinji na
oknu. „Mijav!“ se je oglasil izza vogla, ko mu
je hlap kaše tako prijetno dregnil v nos, se
obliznil parkrat, požrl sline, ki so se mu poce¬
dile po ustih, potem pa: hop, hop! in malo je
zapraskalo, pa je bil mucek na kuhinjskem
oknu, pri skledi, pri dišeči kaši, ha, ha!...

E, novi gospodar, milostni gospod Tonček!
Lačen si, opečen tako hudo, kje so nebesa? —
O, saj še kaše ne bo, če ne boš mačka zapodil!

Pa je bil previden sosedov mucek, čeprav
je bil še tako mlad, bolj kot Tonček-gospodar.
Najprej je pogledal v kuhinjo, boječe, plašno.
O, to se mu je ohladilo in umirilo mačje srce
ko njegove škileče oči ne ugledajo notri ne

38

Tončka-nagajivca, ne matere, dobre matere, ki
pa vendar ne vabijo nikdar mačka za mizo ali
na kašo na oknu! ... To se je obliznil in po¬
gledal okolo sebe sosedov mucek, češ: le glejte
me, sam sem, le sam gospodar — sladke kaše!
Požrešna in pregrešna njegova slast do mlečne
kaše je bila tako velika, da bi kmalu zami-
javknil samega veselja krepko in glasno: „Mijav,
drmav, kaše ni mav!“ a se je še o pravem
času streznil, spomnivši se, da kjer se kaša
kadi, bodo tudi ljudje blizu, pa je bil zato lepo
tiho. Dosti je bil torej previden sosedov mucek,
čeprav je bil še tako mlad, bolj kot Tonček —
zapovedovalec. O, ni kar lopnil nad kašo: e,
kadila se je še močno, vroča je bila še preveč!
Poparil in opekel bi se, pa bi še ne znal tuliti
in pihati kakor Tonček: „U—u! U—u!“ ampak
bi le škrtal in godel: „Drmav — mijav! Mijav
— drmav!“

Ni torej kar treščil nad kašo sosedov mucek,
dasi so se mu tako zelo cedile sline po njej,
da jih je komaj sproti požiral; e, previden je
bil in previdnost je povsod dobra, ampak po¬
gledal je najprej vse naokolo, če je na varnem,
potem pa je začel stikati z gobčkom tu, tam, na
levi, desni. Stikal je torej z gobčkom in vohal
in krepko migal z brki, pa le ni mogel iztak¬
niti, kje bi se že dala srebati in lokati sladka
kaša, ali pri kraju, ob robu ali v sredi, zakaj
bila je še povsod prevroča. Zdaj mine mucka



.





■

;

Marljiva sosedova Rezika je računala, ko so drugi noreli!

39

potrpežljivost, hkrati pa mu pade pametna misel
v glavo: samo prevrniti je treba skledo, na tleh
se bo kaša prej shladila. Ta misel mu je bila
pogodu, Takoj se upre in obregne parkrat ob
skledo, in nič ni zaškrtalo, kar treščila je po¬
soda z dobro mlečno kašo na tla . . .

Mati in Tonček sta slišala, da je nekaj za-
brkljalo zunaj. Šla sta gledat: skleda je ležala
v črepinjah po tleh in okolo in okolo pa je
bilo s kašo na debelo počofano, oj z dobro
mlečno kašo, ki je tako dišala novemu zapove-
dovalcu . . . Mucek jo je seveda že prej popihal.
Ko je namreč zaslišal, da so se hišna vrata od¬
prla, se je obliznil še enkrat, stisnil rep in —
smuk! — pa ga ni bilo več. Izginil je s trdno
nado v srcu, da pride še nazaj, na malico ali
na večerjo; dotlej pa se mu kaša ravno prav
shladi . . .

Hu, to je grdo gledal Tonček, novi gospodar,
ko je videl, kaj se je zgodilo s kašo. Ni vedel,
na koga bi stresal jezo, kaj bi zdaj počel. Že¬
lodček mu je krulil na vse pretege neprestano,
in po ustih, goltancu in trebuhu ga je še hudo
peklo. Mati so imeli že na jeziku, da bi vpra¬
šali: „Sinček moj, ali je nama prijetno, ali
imava nebesa zdaj?“ — pa so rajše položili
zgornjo ustnico na spodnjo ter molče čakali,
kaj bo ukazal novi gospodar. A ko ta le ni
rekel ne tako ne tako, ni zinil ne bev ne mev
in je samo grdo in žalostno gledal po dobri

40

mlečni kaši na umazanih, prašnih tleh, so pa po-
prašali mati: „Kaj zdaj, Tonček?" In pristavili:
„Ti si gospodar, tebe bom ubogala, ukaži tako
ali tako." In Tonček, ki ga je vse jezilo doma,
odkar je vstal, je rekel: „Pojdiva na vas!" In
mati so ga brez obotavljanja ubogali in sta šla
na vas. Na vasi se je pridružil Tonček siti, živi
in razposajeni vaški otročadi, ki je letala gor-
indol, se igrala, smejala in bila prav Židane
volje; mati pa so smeli iti k sosedi. Kajpak,
pri sosedi niso rok križem držali, nego pridno
so delali ter si zaslužili tako jedi in tudi nekaj
novcev do večera.

Pa ta dan je bil nesrečen za Tončka, celo
na vasi je imel smolo!

Norel je z otroci in tekal po vasi gorindol.
Pa ker ni mogel pozabiti na dobro mlečno kašo,
ki jo morda zdaj v miru in zadovoljnosti uživa
mladi sosedov mucek doma, in je večkrat za¬
ostal, pokazal pest in se jezil: „Ti, ti!" je le
slabo tekal gorindol. Tako se je zgodilo, da ga
je tisti, ki je lovil, naglo ujel. In kadar je bil
ujet, so privreli vsi otroci skupaj in so kazali
s prstom nanj in govorili: „Lejte ga, prvi je
ujet, o—o!" In so ga zaničevali, o—o! — njega,
ki ga drugekrati niso mogli nikdar ujeti! —
Pa so se skrivali otroci na vasi in tudi Tonček
se je skrival z njimi. A če se je druge dneve
skril, da so ga morali vsi iskati in so njega
vselej našli zadnjega, se mu danes, ko je bil

41

tako zelo lačen, ni ljubilo dobro skriti. In tako
je tisti, ki je iskal, njega prvega zapazil. In
zopet so skočili vsi otroci skupaj in so s prstom
kazali nanj, ga drezali in govorili: „ Lej te ga,
prvega je našel, o—o!“ In so ga zaničevali in
grdo govorili o njem, o—o! — o Tončku, ki
so ga druge dneve Vselej poslednjega našli! —
In ko so kozo bili, je stala, kadar je on po¬
stavljal, največkrat napak. In kadar je stala
prav, so rekli, da je narobe in vpili norčavo:
„Tonček, glej, koza ceri, koza ceri-1-1!“ In kadar
je prišla poslej nanj vrsta, ni maral iti več
postavljat; je rekel, naj gre pa kdo drugi! In
so ga vsi otroci obstopili, kazali s prstom nanj,
ga drezali in ščipali ter govoriii: , „Lejte ga,
koze ne zna postavljati več!“ In so ga zani¬
čevali, govorili grdo o njem in mu dajali pri¬
imke, o—o! — njemu, gospodarju! . . .

„Pa zakaj ste se zarotili zoper mene, zakaj
mi dajete priimke in me zaničujete ?“ je vprašal
Tonček. In zavpili so vsi vprek: „Nič se nismo
zarotili zoper tebe! Ampak ti nas imaš danes
za norca: nočeš koze biti in postavljati, kakor
bi bilo prav; se nočeš skrivati, kakor bi bilo
prav in nočeš tekati, kakor bi bilo prav!“

„Rad bi tekal, se skrival ter kozo postav¬
ljal in zbijal, kakor bi bilo prav, ali jaz sem
lačen; ničesar še nisem zaužil danes!“ je od¬
govoril Tonček, ki se je zbal razjarjenih
obrazov.

42

„Lažeš! Že solnce zahaja, pa bi še ne bil
jedel danes? Dobro mater imaš in skuhali so
ti in jedel si!“ so zavpili in dvignili pesti.

„ Dobro mater imam in skuhali so mi, a
jedel nisem: kaša se je hladila na oknu, pa je
prišel sosedov maček in je zvrnil skledo na tla.“
— „Lažeš, lažeš! Mati so dobri in bi te ne
pustili ves dan lačnega; skuhali bi ti vdrugič
kašo.“

„Mati so dobri in bi mi skuhali vdrugič
kašo, ali danes in poslej sem jaz gospodar
doma: mati ubogajo in jaz zaukazujem! Ali
nisem zaukazal, naj gredo in skuhajo vdrugič
kaše, ampak rekel sem: Pojdiva na vas! In so
me ubogali in sva šla.“

Otroci niso mogli verjeti, da so prav sli¬
šali: „Tonček, vendar ne bo še zapovedoval
materi! In je eden stopil k njemu, ga prijel
za roko in mu velel: „Povej še enkrat, kako
si rekel?“ In Tonček je povedal še enkrat:
„Poslej mati ubogajo, jaz pa zapovedujem. “
Otroci so se spogledali. Z enim glasom so
zavpili: „Lažeš, lažeš, lažeš!“ In so skočili
nadenj in ga bunkali, pestili in lasali, o—o!
— njega, gospodarja . . .

„Pa zakaj me bijete?“ je vprašal v jezi in
sramoti, ko se ni mogel več braniti. Pa otroci
mu niso marali odgovoriti: pokazali so mu pot
in ga zapodili rekoč: „Ne maramo več zate, laž-
njivec!“ In je moral sramotno pobegniti domov.

43

Solnce je že zašlo za gore in večerilo se
je, ko je pribežal Tonček domov. V hišo ni
mogel, ker so bile duri zaprte. Sedel je ves
upehan in zdelan na hišni prag ter premišljeval
z žalostjo in jezo v srcu prvi dan svojega go-
spodstva. O — o! Pač ni imel nebes ta dan!
Kot pes je pritulil domov! . . .

In ko tako premišljuje, na pragu sedeč,
zagleda ondi pod oknom črepinje ubite sklede,
ki se jih je držalo še nekoliko kaše, ostanki
sosedovega mucka. In je vstal Tonček in šel
in pobiral črepinje. Tedaj so pa mati prišli
domov. In ko so videli, da hoče jesti Tonček
mačkine ostanke, — o, lakota je hud birič! —
so zavzdihnili globoko: „0, to ima nebesa, ki
jih je prerokoval!" In solza sočutja se jim je
zasvetila v očeh . . .

„Tonček, ali grem nazaj na vas ali ostanem
doma ? Govori, kako bo zdaj, ali tako ali tako;
ti si gospodar, jaz te poslušam," so dejali mati,
ko so stopili neopaženo pred hišni prag.

Tonček se je stresel. Naglo je vstal, vrgel
črepinjo s kašo iz rok ter velel: „Pojdiva v hišo!“

In šla sta v hišo.

V hiši je pravil Tonček, kako hudo se mu
je godilo na vasi. Mati so ga verno poslušali;
večkrat so zavzdihnili: ,,0h, kaj je tega treba!"
In hudo jim je bilo pri srcu; zakaj Tončka,
edinca, so še vedno radi imeli, čeprav ni bil
vreden materine ljubezni.

45

„0h, kaj je tega treba!“ so torej večkrat
zavzdihnili mati. Res, kaj je tega treba? Tonček
bi naj lepo ubogal, pa bi vsega tega ne bilo!
Kaj bo že tak pobič zapovedoval ? Kislo mleko
se ga še drži okolo ust in semintja mu morejo
še mati zaklicati: „Tonček, nos!“ Plenice se
ga skoro še drže in na sosedov plot bi se
moral skobacati, da bi ga bilo videti kaj; no,
in tak petelinček bo že kukurical, gospodoval
in zapovedoval ?! Ha, potem gre seveda vse
narobe in mora gospodar za mačkom jesti,
namesto da bi maček gospodarjeve ostanke
lizal!

Vsega tega bi ne bilo: Tonček bi se ne
oparil in opekel; maček ne bi sklede zvrnil;
Tonček bi šel sit na vas in bi lehko dobro
tekal, se skrival ter kozo postavljal in jo zbijal;
in potem bi vaški otroci ne vpili nad njim, bi
ga ne zaničevali in mu ne dajali priimkov; ne
becali bi ga, vlekli za nos in uhlje, ne tolkli
in s pestmi bili; ne pojali bi ga domov kakor
psa in ne trpel bi lakote kot izgubljeni sin, ki
je užival naposled, kar je prašičem ostalo . . .
Vsega tega bi ne bilo, ko bi Tonček — ubogal!
Zakaj, ko bi ubogal, bi mati po stari navadi
vstali, po stari navadi skuhali in shladili kašo,
in tudi po stari navadi in o pravem času bi se
Tonček najedel; in tako bi Tonček ne bil lačen
in bi se igral na vasi veselo in skočno, kakor
druge dneve, in vsi bi ga radi imeli in bi ga

46

še spremili do doma. O, Tonček, zdaj vidiš:
Kdor ne uboga, ga tepe nadloga! . . .

Tonček je še vedno tarnal in tožil, kako
hudo je bilo na vasi. So pa rekli mati: „Tonček,
ali bom še jaz tebe ubogala in boš ti gospo¬
daril, ali bom poslej jaz zapovedovala in boš
ti ubogal ?“

„Mati, Vi me ne boste več ubogali, Vi ne
smete več ubogati!" je odgovoril Tonček, potem
pa hitro pristavil, zakaj še ga ni izmodrilo,
ubogati še ni maral: „Ampak tako-le naj bo
zanaprej, mati: Vi boste svoje reči delali, jaz
pa svoje. Vi mene ne boste ubogali, jaz pa
Vas ne.“

Mati so si mislili: „Ampak to bo šele prava
zmešnjava!“ in so rekli: „Ti praviš, tako naj
bo zanaprej: jaz delam svoje reči, ti pa svoje;
jaz ne bom tebe ubogala, ti pa mene ne. Ali
bo tako najbolje, Tonček? Ali bova imela potem
nebesa ?“

„Mati, najboljše bo tako! Nebesa bova imela,
Vam rečem, oba!“

„Ti praviš: Najboljše bo tako, nebesa bova
imela: pa naj velja, da poslej jaz ne bom ubo¬
gala tebe, ti pa mene ne.“

Tonček je zatrdil: „Dobro!“ In izgovorjena
sta bila.

Mati so se koj lotili dela. No, zdaj so bili
prosti in jim ni bilo treba čakati, kaj bo sinek za¬
ukazal; zdaj so lahko delali, kar in kadar so hoteli.



Na vasi.







.







47

Najprej so se lotili opravil, ki so ta dan
zaostala, dasi so nujnejša že včeraj izvršili. In
pri tem delu so se že dolgo pomudili. Potem
pa so prinesli pol košare fižola in ga jeli lu¬
ščiti. Tonček je že silno težko čakal, kdaj bodo
že vendar nehali s temi opravili ter šli, za¬
kurili in skuhali večerjo. Pa ko so pol košare
fižola izluščili, so ga šli še eno košaro iskat.
Tončku je bilo že preveč. Zagodel je tedaj in
je rekel: „1, skuhajte no že slednjič večerjo;
kaj bom ves dan brez jedi!"

„Kdo tako pravi, pa ne ti, Tonček?" vpra¬
šajo začudeno mati.

„1 seveda, jaz, kdo pa! Saj vendar veste,
kako sem lačen! Le urno skuhajte!"

„Da bi jaz tebe ubogala in šla večerjo kuhat?
Oho, tega pa že ne! Kako pa sva se zmenila,
si že pozabil? Sam si odločil: tako bo najbolje,
tako bodo nebesa: ti mene ne ubogaš, jaz pa
tebe ne." —

„Ali prosim Vas: večerjo boste vendar
skuhali!“

„One, Tonček! Domenjeno je: ti boš delal
svoje reči, jaz pa svoje; vidiš, jaz luščim fižol,
ti pa . . . no, ti pa, kar hočeš!"

Tončka je spreletelo po udih, kakor da
bi ga kdo z mrzlo vodo polil. „No, ta je pa
lepa!" je vzkliknil in se prijel za čelo, kakor
da se hoče prepričati, ali je še vse v redu v
njegovi glavi ali ne; ali so še možgani notri,

48

ali so se že posušili in je prišel nekdo, pihnil
možgane ter natresel ajdovce na njih mesto.
Zmajeval je z glavo, grizel se v ustnice in nič
ni rekel, samo gledal je nemarno in grdo. Potem
pa je šel ven na vrt. Tam ob plotu tik sosedo¬
vega vrta je stala samorasla lesnika. Edino na
tem drevesu je bilo še nekaj gori, vse drugo
sadje je bilo že obrano in spravljeno. Tonček
ne pomišlja. Ena, dve! pa je bil na lesniki. In
se je stezal na vse strani, otipaval vse veje —
bila je že, kajpak, noč — pa je iztaknil le malo
lesnikinega sadeža; pa še ta, ki ga je utrgal,
je bil kisel in grenak, da ga ni mogel Tonček
uživati kaj prida, nego ga je izvečine izbrusil
iz ust, saj mu jih je kar vkup vleklo. Ali iskal
in obiral in žvečil je lesnike le še dalje; gladen
želodec je hud tirjalec (to ve najboljše oni, ki
je že kdaj trpel lakoto), in niti zopern sadež,
kakršen so lesnike, se mu ne ustavi.

O, Tone! Ali se ti godi najboljše? Ali so
lesnike nebesa? . . .

Mati so menda mislili, da jo je potegnil
sinek skrivaj spat, kakor je že večkrat naredil,
kadar mu ni bilo kaj po volji. Sli so tedaj in
zaklenili vežne duri, pihnili luč in pred podobo
Križanega v sobi dolgo in goreče molili za
svojega ljubega sinčka, za edinca, za Tončka.
In ko so tako molili, se jim je zdelo, da jih bo
Bog uslišal. In so bili potolaženi in še bolj go¬
reče so molili.

49

Sinek je še vedno iskal grenke sadeže na
lesniki. Zdajci priskače sem od soseda neka
stvar, švigne pod Tonetom in izgine zopet kakor
kafra. Ponoči se vsaka reč čudna in strašna zdi;
in onemu, ki nima čiste vesti, še veliko bolj
strašna in naravnost grozna. Tudi Tonček se
tako prestraši, ko je zamignila tista reč pod
njegovimi nogami, da niti ni vedel več, da je
na lesniki. Naglo skoči tedaj v stran, da bi
zbežal in se skril groznemu strahu, a skoči tako
nesrečno, da pade na plot in potem na tla in
si zlomi nogo . . .

Strah je ubogega dečka tako prevzel, da
ni dosti vedel, kje da je, ali še na svetu ali ne
in ali se mu le sanja tako grozno ali je istina.
V tem strašnem položaju tudi ni toliko čutil,
kaj se je zgodilo z nogo, ali je zlomljena ali
ne. A ko se je poizkušal vspeti po konci, je
revček padel okolo, tako grozne bolečine je za¬
čutil, ko je hotel stopiti na nogo. Zdaj je šele
uvidel, kaj se je zgodilo. Vspričo tolike nesreče
ga je tudi strah nekoliko popustil.

Začel je klicati, milo in proseče: „Mati,
ljuba mati, pomagajte, pomagajte!“ Toda mati
niso čuli njegovih žalostnih klicev, zato mu tudi
niso mogli prihiteti na pomoč. In tako je moral
ubožček po vseh treh — na zlomljeno nogo se
ni smel opirati — kobacati do hiše, do vežnega
praga. Tam pred hišo, pod oknom pa je bil —
o groza! — strah, tisti grozni strah, o — o!. ..

i

50

mati!" zavpije Tonček napol mrtev
in se sesede od same groze in strahu na prag.
Ali strah čudno deluje. Zopet začuti novo moč
Tonček v sebi, vrže se kvišku in zgrabi za
kljuko, da bi odprl vežne duri in bil rešen;
toda duri — o groza! — so bile zaklenjene ...
Tonček zatuli kakor nor, se oprime krčevito
z obema rokama kljuke, trese z vso močjo duri
ter vpije z obupnim glasom: „Mati, mati, mati!"

„Oho, Tonček je pa še odzunaj", so si rekli
mati mirno, ko jim je udarilo na uho ropo¬
tanje vežnih vrat in so zaslišali sinkove klice.
Niti na kraj pameti jim ni prišlo, da bi se uteg¬
nilo zgoditi, kar se je bilo zgodilo. O, kolikrat
je Tonček že tako obupno vpil in klical, da bi
človek mislil, na meh ga derejo, pa samo zato,
ker mu mati niso mogli koj dati kake malen¬
kostne reči. Kolikrat je že butal z durmi iz
gole samoglavnosti in trme, ker je hotel, da mu
jih morajo mati odpreti, dasi bi jih bil lahko
on sam, ker niso bile zaklenjene in časih samo
priprte! . . . „Oho! Tonček je pa še odzunaj!" so
si torej rekli mati, nič hudega misleč, naredili
sveti križ, nehali moliti ter šli v kuhinjo in
pogledali pri kuhinjskem oknu vun. Tedaj pa
je skočil spod okna — strah, tisti grozni strah
in švignil k sosedu. Kam pa naj bi šel, če ne
k sosedu! Saj to ni bil strah: le sosedov mucek
je bil, ki je prišel na večerjo pod okno, na
ostanke kaše . . . Oh, in tega mucka se je

51

ubogi Tonček tako prestrašil — o, noč ima
svojo moč! — da je padel z lesnike in si zlomil
nogo, in da buta zdaj z durmi kakor nor ter
vpije ves iz sebe: „Mati, mati, mati!“ . . .

Ko so mati pogledali pri kuhinjskem oknu
vun, so imeli na jeziku, da bi opozorili Tončka
na sklenjeno pogodbo. Sam sije izvolil: Takole
naj bo zanaprej: Vi mene ne boste ubogali, jaz
pa Vas ne; najboljše bo tako, nebesa bova
imela na zemlji. Toda Tonček je s tako čudnim
glasom vpil: „Mati, mati, mati!" da so ti klici
s strahom presunili materino srce in nič več
niso mislili na pogodbo, ampak zaklicali so
naglo in usmiljeno: „Tonček, moj Tonček, moj
ljubi Tonček, kaj pa je?“

„Jezus, Marija, pomagajte, jaz bom umrl!"
je zavpil Tonček s pretresujočim glasom, ko
je zaslišal mater, potem pa je obtihnilo pred
durmi ...

Mati so naglo prižgali luč in hiteli v eni
sapi odpirat vežne duri. In ko so jih odprli,
jim je padel sinek z zlomljeno nogo v vežo.
Komaj so ga še prestregli na roke, drugač bi
padel na kamenita tla.

„Jezus, Marija, kaj se je zgodilo!" so za¬
klicali zdaj mati s ponesrečenim sinkom v na¬
ročju. „Jezus, Marija, kaj se je zgodilo!“ so za¬
klicali, pritiskali sinka, svojega Tončka, edinca,
na gorko srce svoje ter ga odnesli na bolniško
postelj.

4 *

52

„Mati, jaz Vas hočem ubogati, samo pri
Vas je najboljše, samo pri Vas je vsa sreča, samo
z Vami so nebesa!" je jokal sinek z zlomljeno
nogo in objemal in poljuboval svojo ljubo, zlato
mamico. Prišel je vendarle do pravega spo¬
znanja, žal, da še le po nesreči! . . .

*

* *

Dobra soseda je dala voz in še isti večer
je prišel zdravnik. Veliko je trpel Tonček, ali
v petih tednih je okreval popolnoma in bil
zopet sposoben za delo.

Na vas ni več zahajal: odpustil je, a po¬
zabiti le ni mogel, da so zadnjič tako grdo z
njim ravnali vaški otroci. In ko je uvidel in
spoznal, da je doma pri ljubi materi tudi pri¬
jetno, se je popolnoma privadil in sprijaznil z
domom in prav nič ni pogrešal vasovanja.

Mater in očeta, ki so samo vsako soboto
prišli z dela domov, je ubogal poslej Tonček, da se
je vse čudilo in so ga matere na vasi postav¬
ljale za zgled svojim neubogljivim otrokom.
Večkrat je rekel, kadar je videl, da otroci ne
ubogajo svojih staršev, tako je rekel: „Otroci,
ubogajte radi očeta in mater, to je vaša sreča!
Edino starši znajo v družini prav zapovedovati,
otroci jih pa morajo znati slušati, ako nočejo
biti nesrečni. Samo en dan sem jaz zapovedo¬
val, pa povem vam, kmalu bi bil mrtev. O,
mene je že izmodrilo!" . . .

Na vasi

53

Poslej je bil Tone res ves drug človek! In
je rastel, kakor se bere v svetem pismu, in
postajal krepak, poln modrosti, in božja milost
je bila v njem. In Bog in vsi ljudje so ga imeli
radi. O, pač je lahko srečen!

Zdaj je dorastel že do vrha. Krepak in vrl
mladenič je. Svojih ljubih staršev pa ne bo
nehal slušati, spoštovati in ljubiti, dokler mu
bo bilo srce v prsih.

O kolikrat jokajo zdaj ljuba mati, pa ne
vsled žalosti, ampak od veselja. „0, jaz pre¬
srečna!“ vzklikujejo rosnih oči. Sina, svojega
Tončka, ljubljenca srca blagoslavljajo ter v
veliki in vdani hvaležnosti slavijo in molijo
s povzdignjenimi rokami dobrotljivega in usmi¬
ljenega Boga. „0, jaz presrečna!“ vzklikujejo,
zakaj zdaj vedo in so prepričani, da bo njih
ljubi sin, njih edinec, srečen na vekomaj. Saj
je sam Bog obljubil v četrti božji zapovedi:

„Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in
da se ti bo dobro godilo na zemlji!"

Jozve Lajnar.

Povest.

Z Gorenjskega so mi pisali, da Lajnarje-
vega Jozveta ni več med živimi. Žalostno pismo
govori, da se je zgodilo, kakor je bil on sam pre¬
rokoval: Ležal je na smrt bolan, in še malo je
pritegnilo in še malo je pritisnilo in po njem je
bilo: umrl je Jozve in se podal v neznano večnost.

Naznanili so, da ni težko umrl. „ Jaz grem k
Očetu,“ je dejal večkrat med boleznijo. In ko
so ga vprašali, če se boji umreti, jim je odgo¬
voril : „To enkrat nič ni, kaj bi se bal! Saj

vsak smrt prestoji, jo bom že tudi jaz. A sodbe
se bojim, sodbe, ker ne vem, bo li srečna ali
ne. Toda trdno upanje imam, da bo srečna: jaz
grem k Očetu, k svojemu Očetu grem, ki je v
nebesih, po mir grem . . .“

Zabolelo me je, ko sem bral na svoje oči
to žalostno pismo, to žalostno novico. Jozve
uživa sedaj večni mir, on je torej umrl: jaz pa
še nisem storil tega, kar sem mu bil obljubil.
On je odšel v neznano večnost: jaz pa še ni-

55

sem pisal v njegovo rojstno vas, kakor sem
rekel, da bom, da mu naj dado mir. Bog se ga
je usmilil in mu dal mir, večni mir: jaz pa še
nisem pisal, naj puste v miru njega, ki tako
ljubi svojo domačo grudo, svoj rojstni kraj,
brezniško župnijo; jaz še nisem pisal in jih
prosil in jim zabičal, naj poravnajo, kar so za¬
krivili nad njim, siromakom; naj mu dado na¬
zaj, kar je njegovega; naj ga postavijo zopet
na častno mesto, s katerega so ga izpodrinili za¬
vistni ljudje, s katerega so ga pahnili brezsrčneži.
— Bog se ga je torej usmilil ter mu podelil
mir, ki mu ga ljudje v življenju niso privoščili:
jaz pa še nisem pisal njegovim rojakom, naj mu
dado nazaj orgle, zvonove in monštranco . . .
naj store, da bo zopet mogel pritiskati meh v
prelepi cerkvi brezniški, da bo smel zopet gle¬
dati v nji prelepo monštranco brezniško, zvoniti
zvonke in tako čarobnomile zvonove brezniške.
Jaz jim še nisem pisal, naj zlepa poravnajo
s siromakom, ki tako želi v miru živeti na do¬
mači sveti grudi, med sorojaki. Jaz še nisem
storil tega, jaz še nisem izpolnil obljube, pa
pride glas, žalostni glas, ki pove, da ga ni več
med živimi, da je umrl Jozve Lajnar.

Jozve, ti si šel k Očetu, kakor si sam de¬
jal, da pojdeš. Jaz vem, da se ti sedaj ne godi
slabo, saj uživaš mir, kakršnega ti ljudje niti
dati niso mogli. Vem pa tudi, da se boš celo
v nebesih razveselil, ko zveš, da sem ti izpol-

56

nil vročo, srčno tvojo željo in pisal Brezničanom.
Naj storim torej vsaj sedaj, ko te ni več med
nami, kar sem ti bil obljubil v življenju. Pisal
bom. Naj izve svet, kdo in kaj si bil ti, Jozve
Lajnar. Naj izve in bere svet, da se bo izpol¬
nilo, kar so prerokovale jezične ženske ob tvo¬
jem rojstvu, ki so trdile, da boš še slaven mož,
in se bo bralo o tebi v bukvah kakor o Štem¬
piharju in Lambergarju iznad Begunj, ali pa o
Martinu Krpanu z Vrha od sv. Trojice. Bero in
zvedo naj pa zlasti Brezničanje, da se malo poke¬
sajo,ker niso spoznali moža, ki je živel med nji¬
mi, marveč celo dopustili, da so bile prošnje nje¬
govega srca glas vpijočega v puščavi.

I.

Tretja fara od brezniške, doli pod planino
Dobrčo, so mirne Leše. Tam sem jaz tedaj otroke
učil ob delavnikih, ob nedeljah in praznikih pa
vodil petje in orglal v cerkvi sv. Jakoba. In en¬
krat, ko sem ravno odprl pri prvi maši registre,
se prigodi, da me dregne pod rebra moj do¬
bri prijatelj, lešanski župan, ter mi šepne na
uho: „Poglej nazaj; oni-le veliki mož ob oknu,
ki ima vate uprt pogled, prav rad meh goni.
Reci mu, reci, naj ga gre pritiskat, mu boš storil
veliko veselje."

Ozrem se. Zadaj v gruči zagledajo moje
strmeče oči silnega človeka, čigar glava je mo¬
lela visoko preko drugih. Stal je nepremično,

57 .

kakor da je iz lesa. Pogled je imel uprt vame
in niti trenil ni z očesom, ko sem mu pogle¬
dal v obraz. Zdelo se mi je, da prosijo njegove
oči, naj ga že uslišim, naj mu že dovolim, naj
mu že rečem, da gre pritiskat meh. Stal je
torej nepremično in gledal vame kakor vojak
pred poveljnikom, pričakujoč povelja. Pomig¬
nem mu tedaj in pokažem z očmi, kam naj
gre.

Umel me je dobro. Z lahnim nasmehom in
v znak svoje hvaležnosti počinka z glavo, nato
pa je bil koj pri mehu. Skrbno je odložil ondi
dežnik in palico, ki ju je vedno nosil s seboj,
ter se zatopil v svoje opravilo, ki mu je tako
nenadno došlo. Opazil sem, kako so neznanemu
človeku zažarele od veselja oči, ko je stopil k
mehu. Stavim, da je bil velikanski možakar te¬
daj bolj vesel kakor siromak, ki je zastavil zad¬
njo šestico starega denarja, pa zagleda v ne¬
deljo po prvi maši vse tri stavljene številke
rdeče na deski pred loterijo.

Vso mašo sem se zatajeval, a ves čas mi
je bil ta nenavadni človek, ki ga še nikdar v
življenju nisem videl, pred očmi. Bil je to veli¬
kan, pravi velikan. Zdelo se mi je, da šele se¬
daj prav spoznam in vem, kakšen in kolik je
moral nekdaj biti Martin Krpan z Vrha od sv.
Trojice, kakor se bere o njem, in Brdavs in
Štempihar in drugi taki velikani, katerim še
imena več ne vem.

58

Komaj sem pričakal, da je minila maša.
Tedaj pa kar naglo zapustim hram božji, a
pred cerkvenimi vrati me že prehiti nenavadni
mož ter mi veli: „Gospod, danes sva pa dobro
delala.“ Nato mi pogleda v oči, pokima z glavo
in pri tem se tako veselo smeje, kakor da se je
pravkar odpravil na svatbo. Pritrdim mu ter
vprašam: „Kume, pa odkod ste, odkod, da vas
ne poznam?"

„Ho-ho! Kaj me ne poznate ? Saj me po¬
zna vsako otroče sedem fara daleč naokoli, kaj
še v znanju! Le potrpite, me boste že še spo¬
znali in zvedeli, kdo in odkod da sem."

Ogledal sem si natančneje možakarja. Res¬
nično povedano, takega robavsa še nisem videl
svoje žive dni ne. Človek bi se ga moral res
prestrašiti, ko bi ga srečal tako-le kje na samem
in bi ga ne poznal. Slišal sem pozneje, kar so
ob njegovem rojstvu prerokovale babnice: Da
bo velik kot gora in širok kot polje ter da bo
močan in silen, kakor se sliši o starih ljudeh,
ki so igrali z mlinskimi kameni ter klatili z
njimi zvezde z neba. Tako silen ta ni bil, to
rečem da ne; to pa z zagotovostjo trdim, da bi
se ne bilo zdravo skušati z njim, ko bi čutil
človek v svojih udih tudi sedemkrat toliko
moči, kakor na priliko kak dobrodušni „kranjski
Janez", ali pa zviti ogrski huzar; zakaj neznanec
je bil zastaven in znesen ter širok — kaj bi
rekel — kakor sosedov žehtni čeber, in velik,

59

da me je v resnici zabolelo v vratu, ko sem
mu pogledal v obraz, tako je padla glava na¬
zaj. Menda je zaznal, da ga opazujem, kar mu
pa bržčas ni bilo všeč; pa tudi drugi, ki so ga
poznali, so obstali ter se mu muzali in ga gle¬
dali, kakor medveda v zverinjaku. Reče mi te¬
daj na uho: „Gospod, stopiva v stran, rad bi
Vam nekaj povedal, nekaj zaupal, a vpričo toli¬
ko zijal nerad pravim take reči!“

Stopila sva za prvo hišo.

„Gospod,“ reče sedaj velikan, „veliko pro¬
šnjo ima do Vas. Slišal sem, da ste dober člo¬
vek, zato imam zaupanje do Vas. Nekaj bi mi
napisali, nekaj zelo važnega zame, eno pismo,
prošnjo !“

„Vse bom storil, kar je v moji moči. Naj¬
pametneje je, da greste kar z menoj v šolo.
Tam sva sama in nihče naju ne bo motil in
napisal vam bom, kar boste rekli in kakor bo¬
ste želeli. “

Tako sem odgovoril. A kmalu bi mi bilo
žal, da sem tako odgovoril: zakaj neznanega
človeka sem se že skoro zbal, ko sva stopila za
hišo, kaj bi šele bilo pri meni v sobi, kjer ni
žive duše in bi bila z velikanom sama. A teh
neprijetnih in nepotrebnih misli me reši ne,
znanec sam, rekoč: „Vi greste sedaj zajtrkovat
k županovim, sem že zvedel, da ste tam na
hrani; a pozneje pridem k Vam, se reče, če mi
dovolite in me uslišite, za kar Vas prosim. Vi

60

znate pisati, to vem, tega ne vprašam, ker ste
študiran človek. In pisali bi mojim rojakom
Brezničanom, da naj poravnajo, kar so zakri¬
vili/

„Kaj ste z Breznice doma?"

„1 seveda!"

„Vse vam bom napisal, kar in kakor
boste želeli, samo povejte mi: Kdo pa ste vi?"

Breznica na Gorenjskem.

„Kdo? — Jaz sem nesrečni človek z Brez¬
nice!" je zavzdihnil ter odkrival svojo bol
srca. „Ali Brezničanje so grdi ljudje, to Vam
rečem. Veste da: zvonove so mi vzeli, od orgel
so me odstavili in naposled so me še iz cerkve
vrgli! Tega pa jaz ne morem trpeti, zakaj jaz

61

tega nisem zaslužil! . . To meni škoduje, na
duši in telesu mi škoduje, pa še prav zares!“

Daši možaka še nisem docela razumel, sem
zaznal, da so ga morali zavistni ljudje pripra¬
viti ob kruh, ob zaslužek. Takemu korenjaku
— velikanu delajo sitnosti ljudje — pritlikovci!
Ali je to mogoče? Osupnjen se primem za
glavo . . . Pride mi na misel: Bržčas je obla-
godarjen silni mož z obilo družino in sedaj ji
ne more rezati kruha, kar se stori milo tudi
njemu — velikanu. Vprašam ga torej: „Ste
oženjeni, kaj ne?“

„Oho, tega pa ne, tega! Oženjen pa nisem,
oženjen! ,Katera se omoži, se v težave položi, 1
pravijo; pri možakih je pa ista. — Oh, Bog
me varuj zakona, ki bi mi naprtil same težave
in bridkosti, ki jih imam že sedaj črez glavo.
Veste, ženitev je ugnitev: je, ali pa ni, pa rajše
ni! Vidim, kako se godi po svetu. Ponekod se
zmerjajo, preklinjajo in tepejo — otroci pa po¬
slušajo in se spotikajo nad lastnimi starši! To
ne gre ! Tega že ne, da bi se jaz oženil! Bom
rajše dajal od samega sebe odgovor!"

Začuden nad temi besedami rečem: „Modro
govorite! Možu, ki ve prave besede postaviti na
pravo mesto, ne more nihče ugovarjati. Jaz
upam, da se bo zgodilo, kar želite. Pošteno in
z moško besedo bova vse obrazložila in ute¬
meljila, in Brezničanje vas morajo uslišati!"

62

„Kaj ne da? Uslišati me morajo! Zvonovi
so moji, pa je amen ! Od orgel me ne bodo
več podili, pa tudi iz cerkve me ne smejo več
becati, to enkrat ne gre, pa smo prijatelji. Pi¬
sala bova, naj velja, kar drago. In Brezničanje
se naj vdado zlepa, pa je mir besedi!“

„Tako je!" mu pritrdim ter mu rečem:
„Sedaj mi boste pa vendar povedali svoje ime,
da vem, s kom občujem."

„Da da! Sedaj, ko sva že tako daleč v be¬
sedi, Vam povem, kdo da sem: Jaz sem Jozve
Lajnar, nesrečni človek z Breznice. Vse drugo
zveste pozneje."

„Jozve Lajnar, nesrečni človek z Breznice,"
sem mrmral tiho pred se. Zdelo se mi je tedaj,
da sem ga že toliko pridobil, da bo voljan
ustreči moji radovednosti. In ker mi je njegova
mogočna postava tako močno ugajala, sem
ga vprašal: „Pa ste bili vojak, kaj ne, Jozve?"

„Naka, vojak pa nisem bil!“ mi odkima
Jozve. Začudim se temu in rečem : „Pa kako

to, da ne? Saj tak junak, kakor ste vi, zadene
za celo vojsko. Vse sovražnike bi vi podrobili,
če ne z oslovsko čeljustjo, kot nekdaj velikan
Samson Filistejce, pa s kopitom puške, ki bi jo
vam dali v roke."

„Vi nič ne veste!" me zavrne Jozve. Nato
pa začne praviti: „Saj so me že pod mero

vzeli ter me ogledovali na vse strani. Celo tako
nevšečni so bili gospodje, da so mi šli še na

63

zobe gledat, kakor konju, ki je naprodaj. In
jaz sem si mislil: Jozve, sedaj pa gremo na

vojsko! Pa le ni bilo nič; prelomasten in pre-
težak sem se zdel gospodom. — Prvi listek
sem dobil ravno tisto nedeljo, ko so Dolžanov go¬
spod novo mašo peli. —Pa so bili tudi otročji tisti
gospodje na naboru. Veste da, izpraševali so
me celo, če res v kotlu zajtrk kuham in če
je res, da kar iz škafa pijem, kadar sem žejen.
Jaz sem jim zatrjeval, da ne in ne, a gospodje
so le silili vame in nekaj govoričili, da veliko
drugače ne more biti. Sedaj so me vprašali ti
,pipci‘ — človek jim ne more drugače reči —
če imam dosti devet vatlov kontenine za srajco.
Jaz sem imel že dosti tega nepotrebnega govor¬
jenja, pa sem jim vendarle še prikimal in rekel,
da dosti, in da še nekaj blaga ostane, če
se samo za eno srajco ureže. Gospodje so si
pomežikavali in se režali na vsa usta, a jaz
sem tedaj zarentačil in zavpil: ,Sembrana bodi,
recite, povejte, ali me marate ali ne, da vem !
Jaz grem domov!‘ Naglo skoči tedaj nek škric
k meni, me potaplja po rami in reče: ,Jozve,
nič ne bodi hud! Lej saj mero imaš tako, kot
nobeden drugi ne, in uverjeni smo vsi, da si
močan za devet drugih; toda vedi: to je križ,
ker nima cesar puške, ne sablje, ki bi bila zate,
ne suknje, ki bi ti bila prav in bi mogel vanjo
zlesti/

,Torej nisem za vas ?‘ sem vprašal.

Rojstna hiša znamenitega Brezničana Antona Janše, ki ga je slavna
cesarica Marija Terezija poklicala na Dunaj, da je učil or.di v Pratru
Dunajčane čebelariti.

65

,Ne!‘ so odgovorili.

,Je vse eno dobro ! Zdravi!‘ sem rekel in
odšel.

Fantje, ki so jih potrjevali, so bili vitki ko
jelke v gozdu. Ko so pripeli domov, so govo¬
rili : ,Nas so vzeli k vojakom, nas, ki smo
šibki, Jozveta pa ne, ki je tak junak !‘

,Pa kako je to, da niso Jozveta potrdili? 4
so izpraševali ljudje in se čudili. Fantje so pa
odgovarjali: ,Kaj bi ga potrjevali, saj ni Jozve
za na vojsko. V tak čeber, kot je on, bi koj
treščilo. Prva svinčenka, ki bi priletela, bi ga
zadela in po njem bi bilo. Zato ga ne marajo. 1

,Pa kako je to, da za vas marajo, ki ste
vitki in šibki, za Jozveta pa ne, kije tak hrust? 1
so izpraševali dalje. Fantje pa so se potrkali na
prsi ter odgovorili: ,Mi pa, mi! Nas so pa vzeli,
nas! Lejte, krogle, ki bodo priletele, bodo sfrčale
mimo nas dalje, ker nismo taki čebri kot Jozve,
in nas ne bodo zadele. Zato so nas potrdili, zato
nas bodo poslali na vojsko, Jozveta pa ne.‘

Tako so torej odgovorili fantje, se še en¬
krat potrkali na prsi in zaukali naglas in se raz¬
kropili po vasi.“

Zvedel sem, zakaj ni bil Jozve vojak. Se
sem ga hotel izpraševati, oj, silno mi je bil
všeč velikanski možakar, toda reče mi: „Go-
spod, Vi morate sedaj k zajtrku, jaz imam pa
tudi svoje opravke. Težko bi mi delo, da bi se
prismodilo mleko županovi materi, ko bi Vas

5

66

o pravem času ne bilo dol, ali pa, ko bi morali
vi zaradi moje sitnosti srebati postano kavo, ki
ne stori dobro na prazen želodec. Zato pa: Za
sedaj — zdravi! Se že vidiva, kakor dogo¬
vorjeno."

„Dobro, kar v šolo pridite!"

„ Pridem!“

Ločila sva se.

II.

Ko sem nameril korak k županovim, sem
začutil v svojem srcu neke posebne čute, nek
ponos, da mi je bilo usojeno govoriti danes z
možem, kateremu smo mi drugi pravi pritlikovci.
V čast sem si štel, da je ogovoril danes veli¬
kan Jozve Lajnar mene — pritlikovca. Zdelo
se mi je, da je Jozve Lajnar podoben Martinu
Krpanu, čigar podobo, olepšano po bujni domi¬
šljiji, sem nosil v srcu. Seveda, nekaj razlike
sem že opazil. Martinov klobuk na pr. je bil
širokih krajev, Jozvetov pa ozkih, z jermenom
obšitih; in Martin ni nosil rdečega dežnika ka¬
kor Jozve, ampak angleško sol; tudi ga ni
spremljala po njegovih potih palica, kakor Jo-
zveta, ki jo je vedno nosil s seboj, nego suha
kobilica, ki jo je prenašal preko jarkov in zame¬
tov, če se mu je ustavila na potu. To torej
razlika; podobna pa sta si v tem, da sta pač
oba korenjaka od pete do glave, oba velikana,
prava velikana. In dobro je storilo mojemu
srcu, da sem danes videl Jozveta, velikana

67

z Breznice. In blagroval sem mater Slovenijo
ter ji klical, naj se raduje in od veselja poska¬
kuje, saj je vstal drugi Martin Krpan, prikazal
se je nov velikan, nova zvezda na domačem
nebu ... In v teh mislih in v teh občutkih
prestopim prag županove hiše.

Istinito sem menil, da me bo vse gledalo,
vse občudovalo, da sem imel priliko govoriti z
velikanom Jozvetom, ki je naše gore list. A
na moje veliko začudenje me zafrkne mati
županja takoj ob vstopu, rekši: „Eh, da

se Vam le ljubi poslušati tega bebca! Bog ve,
kake neumnosti vam je natvezil!"

„Lajnarjevega Jozveta menite ?“

„1 seveda ! Saj ta je bebast in Vi ga po¬
slušate!"

Ostrmel sem. Sam sebi nisem mogel ver¬
jeti, kar sem slišal na svoja ušesa. Ko bi se
kdo drugi drznil tako uničujoče izreči besedo
o možu, ki sem ga pravkar koval v zvezde, bi
ga zavrnil, da je nesramen lažnjivec, tat imena
in časti svojega bližnjega; a županja ni nikdar
lagala, o istinitosti njenih besed nisem mogel,
nisem smel dvomiti, zato je tudi nisem mogel
zavrniti, in pri srcu mi je bilo hudo . . .
Pride mi na misel, da utegne županja le po¬
motoma tako govoriti; vprašam jo tedaj naglo:
„Mamica, pa koga mislite? Morda je več
Lajnarjev, jaz sem govoril z Jozvetom, kakor je
sam rekel, da je, z velikanom."

5 *

68

„1, saj je pravi! Saj sem ga videla. Pred
cerkvijo Vas je prehitel, in potem sta po krat¬
kem pogovoru stopila za sosedovo hišo. Ljudje
so se spotikali nad tem, zmajevali z glavo in
govorili: ,Naš učitelj je, pa gre z norcem govo¬
riti! In govori z njim, kakor z nami‘.“

„Norec je!“

Obmolknil sem. Lepa slika velikanova je
bila obsenčena. A rajše bi dal, ne vem koliko,
da bi ne bila onečastila županja s svojo odkrito,
a trpko besedo velikana v moji duši. Morda
ga celo po krivem sodijo. Naenkrat se mi je
zazdelo, da so gledale njegove oči, ko so se
usta smejala, nekam otožno. Morda ga peče
krutost pritlikavcev, ki ga pitajo z norcem, a
on jih v svoji dobrodušnosti noče žaliti in se
maščevati nad njimi. A naj bo že kakorkoli.
Kmalu prideva skupaj in jaz ga izprašam do
zadnje pičice. Morda velikan vkljub svoji moči
tudi vsled tega trpi . . . Obmolknil sem torej
in sedel za mizo.

Kava mi ni dišala. Zdelo se mi je, da je
postana. Ne pokusim je.

„Kaj pa, da ne jeste ? Saj morate biti
vendar že potrebni! Čakajte zavrem Vam
mleka. “

Četudi sem se branil, vendar je bilo kmalu
postavljeno mleko pred me na mizo.’ In ko je po¬
kusim, je bilo v resnici prismojeno. Spomnil sem
se, da je velikan tako prorokoval, in še bolj

69

sem bil vnet zanj. Položim tedaj žlico na mizo
in hočem oditi; a dobra županja, to videti, gre
in pokliče moža: „Lej, nič ne je danes gospod
učitelj, posili mu ti, pravim."

Nje mož in moj prijatelj, priljubljeni župan
lešanski, ki me je v cerkvi dregnil pod rebra
ter opozoril na velikana Jozveta, se je istinito
trudil z menoj tiste nedelje jutro. Njemu na
ljubo sem naposled izpil skodelico mleka, dasi
nisem čutil nobene potrebe. Nato ga vprašam:
„Povej, ali je res ali ne, da je velikan Jozve
Lajnar — recimo — malo prismojen?"

„Kaj nisi spoznal tega iz njegovega go¬
vorjenja?"

„Ne, saj je tako pametno govoril."

„Ima pač danes svetle trenutke. Pa je pri¬
smojen. Boš kmalu spoznal in se prepričal sam,
da je res tako. Le poslušaj, povedal ti bom
vse, kar vem o njem."

In začel mi je praviti, in izvedel sem, kaj
in kako je z Jozvetom, velikanom. In srce me
je zabolelo: Oh, spoznal sem, da je Jozve Lajnar,
moj velikan, zares norec, pravi norec . . .

Pravil pa mi je župan to-le:

III.

Jozve Lajnar je bil, kakor smo že slišali,
rojen v brezniški fari na Gorenjskem. Kdaj,
tega ravno ne vem; to pa vem, da ga je bil
oče, ki je bil prismuknjen in docela babjeveren,

70

koj ko so prinesli sinka od krsta, položil na
hišni prag ter gledal, kam se bo detetu obrnila
glavica. Stara vera namreč uči: Ako se detetu,
položenemu po krstu na hišni prag, obrne gla¬
vica na vun, tak pojde po svetu; ako se obrne
na not, tak ostane doma; ako se pa dete ne
zgane, tak umre ob letu. In rečeno je še to-le:
Če se pa ne zgodi tako, kakor ta vera uči, se
pa kako drugače.

Stari je torej gledal, kam se bo detetu na
hišnem pragu obrnila glavica. In videl je, da
na vun. „Kar dobro je!“ je zavpil tedaj veselo.
„Po svetu pojde, tako je usojeno! I, saj dru¬
gega ne bo kazalo. Kar dobro je!“

Mati, spoznavši krutost sinkove usode, je
zajokala in zatarnala: „Oh, po svetu bo moral,
tako je usojeno! Oh, zakaj si ga položil na prag,
da smo morali pred časom izvedeti, kako mu
je usojeno!"

Stari ni poslušal žene, nego zgrabil je naglo
dete na pragu ter ga položil v zibelko. A oče¬
tove trde roke so le preokorno delale; zakaj
dete, trdo in nerodno položeno v zibelko, je
glasno zavpilo in zajokalo tako žalostno, da
so morale priti ženske ter ga miriti in tolažiti.
A mali Jozve se ni dal utolažiti. Jokal in vpil
je venomer: „Uve, uve, uye! Uve, uve, uve!“

„Ga slišiš, Lajnami, kako ti joka in poje
Jozve, da ne, ne, ne; po svetu ne, ne, neU
go opozorile tedaj ženske mater, ki je še ve-

71

dno jokala in tarnala, da je sinku tako uso¬
jeno.

In Lajnarca je napela uho in zazdelo se
ji je, da Jozve res joka, da Jozve res vpije:
„Uve, uve, uve! Po svetu ne, ne, ne! Jaz ne,
ne, ne! Uve, po svetu ne, jaz ne!"

„Nič se ne boj, Lajnarca, ta ne pojde po
svetu! Saj slišiš, kako vpije, da ne, ne, ne!“
je rekla od žensk ena. Druga pa je pristavila:
„ Lej te, tako mlad črviček to, pa ti tako ugo¬
varja in vpije, da ne, kar mu ni všeč; kaj bo
še, kadar doraste!"

„Jaz pravim," povzame besedo zopet prva,
„Jozve že ne pojde po svetu! Naka, ne pojde,
tako rečem! Ampak zrastel bo, tako rečem, da
bo velik kot gora in širok kot polje. In tako
rečem, močan bo, kakor se sliši o starih ljudeh,
ki so zvezde klatili z neba. In vse se ga bo
balo, tako rečem, in ne pojde ne po svetu,
Lajnarca, nikamor ne pojde."

„Hm, še slaven mož bo enkrat ta Jozve, pa
še prav zares, ti rečem," meni sedaj druga.
„Slaven, da se bo v bukvah bralo o njem kot
o Lambergarju znad Begunj, ali o Štempiharju
in Martinu Krpanu; zakaj, kje na svetu dobiš
dete, komaj porojeno, zastavno kot je ta-le Jozve;
ko bi ne vedela, da smo ga še-le krstili, bi ga
poklicala in mu rekla: Vstani, da boš gnal na
pašo, krave so lačne."

72

Čeprav ni mogla mati vsega verjeti, kar
so ženske govorile, se je vendarle utolažila ob
tem razgovoru. — „Da le po svetu ne pojde,
pa je dobro!" je rekla hvaležno in naredila
konec ženskim prerokbam. In da ne pojde po
svetu, o tem je bila sedaj uverjena; zakaj Jozve
je s svojim jokom še vedno ugovarjal, da je,
še komaj rojen, že odločen za po svetu; vpil
je še vedno: „Uve, uve, uve! Uve, uve,
uve!“ In materi se je zdelo, kaj zdelo! — čisto
natanko so slišala njena ušesa, da ugovarja
sinek: „Po svetu ne, ne, ne! Jaz ne, ne, ne!
Uve, uve, uve!“

IV.

Ko je Jozve shodil, ga je oče, ki je bil
slabe pameti, privezal na motvoz, vzel palico
in pognal, rekoč: „Hej, na pašo!“ In Jozve
je brez obotavljanja poskočil, in uprasnila
sta jo pod goro. Časih je stopal mirno, po
največkrat pa je skakal in tekal, na vrvi na¬
vezan, tako razborito semintja, da je stari moral
miriti: „Bohoho! Jozve, bohoho!" In ko to ni
pomagalo in je očeta minila potrpežljivost, je
dvignil jezno roko, in vrv je švrknila in opletla
dečka po bosih nogah.

Izprva ljudem, to videti, ni bilo prav. Gla¬
sno so ugovarjali, da to vendar ne gre, da bi
stari z otrokom, če je tudi le njegov — od
norčavega bebca — počenjal tako kakor drugi

73

z živino: navezaval ga na vrv ter gonil pod
goro. A prismojeni starec se je znal vsekdar iz¬
rezati: „Gej, hej! Kaj bom vola gnal pod goro,
ki ga nimam! In če ne verjamete mojim bese¬
dam, da se dobro napase moj Jozve pod goro,
pa pojdite pogledat in prepričali se boste na
svoje oči, da je res, kar govorim jaz, ki sem
oče njegov.“

„1, kaj hočemo: norec je norec!" so me¬
nili ljudje ter pustili oba pri miru. In oče je
bil vesel, da so ju pustili pri miru. Sedaj je
gonil nemoteno ^inka na pašo in ni se mu bilo
treba ustavljati in prerekavati z ljudmi, ki ga
niso hoteli umeti. Le kadar je bil sinek posebno
norčav ter je poskočil iz vojnice in se zaletel
v grm za potjo, se je stari zopet ustavil, da je
izvlekel nagajivca iz trnja, nato ga pa zopet
pognal dalje. In sinek, na vrvi navezan, je zopet
poskočil in skakal in norel dalje, oče pa je iz-
nova miril in vpil: „Bohoho! Bohoho!“ in opletal
z vrvjo. In ko sta prinorela pod zeleno goro,
ga je izpustil stari z vrvi in velel: „Sedaj se
pa le pasi, sedaj se pa le napasi!"

„Saj travica ni za nič, oče!"

„Pa grm grizi!"

Jozve se je zapoletel tedaj pod grm. Nje¬
gove bistre oči so zagledale lepe rdeče jagode.
Teh se je nazobal, teh se je naužil do sita.
Oče pa je ta čas presedel ob robu na skali ter
nepremično gledal tja dol proti koči. Skoro

74

premaknil se ni. Le z roko je zamahnil časih,
da je odgnal nadležno muho. In ko se je Jozve
prav dosita nazobal jagod in prav po svoji volji
naletal po strminah in goličavah, je naposled
zavpil: „Ho-ho, oče! Kje ste?“

Jozve je vedel, kje ždi oče, on ga je videl,
a je vseeno tako zavpil. In oče je vselej, kadar
je slišal sinkov glas, poprijel za vrv in odgo¬
voril: „Jo-jo! Tukaj sem!“ In ko je sinek pri-
drvajsal do njega, ga je stari navezal in od-
norela sta domov. Tako se je godilo dan na
dan. A ko so minuli vsi sadeži pod goro, je
rekel sinek: „Oče, paša je minula, sedaj osta¬
neva doma.“ In stari je prikimal in spravil vrv
do drugega leta pod streho.

*

* *

Nekoč je obiral in tri Jozve lešnike pod
goro, stari pa ždel, kakor po navadi, na skali
ob robu ter zrl nepremično v dolino. Prigodi
se tedaj, da se grozno pokadi iz Lajnarjeve
koče v dolini; za nekaj trenutkov bukne ogenj
iz slamnate strehe in v hipu je bilo vse po¬
slopje v ognju.

Ko stari zapazi, da gori koča doma, skremži
obraz in gleda temno na kraj nesreče. Toda,
da bi vstal in hitel pomagat, to mu niti na kraj
pameti ne pride. Kakor ponavadi, ždi lepo mirno
na skali dalje, še ne zgane se ne. Naenkrat pa
mu zginejo temne misli in obraz se mu zjasni.

75

Zdajci vstane.' Z rokami začne ploskati in se
krohotati na vse grlo. „0, to je prav, to je
prav! Vsi bodo pogoreli, vsi!“ vpije in kima
zadovoljno z glavo. Nato se obrne navkreber
in zavpije za sinkom: „Ho-ho! Kje si?“ In
sinko, ki ni bil daleč, je priletel k očetu, se
mu prekucnil pod noge in zavpil: „Jo-jo! Tukaj
sem!" Oče pa je rekel tedaj, kazaje s prstom
na kraj nesreče: „Jozve, ali ne vidiš?"

Vidim! Koča gori, naša koča!" odgovori
Jozve hladno. In oče je zavpil: „Alo, domov!"

Ko sta jo cvrla v dolino, sta se oba tolkla
ob koleno in vpila krohotaje: „0, to je prav,
to je prav! Vsi bodo pogoreli, vsi!"

Ljudje, to slišati, so zmajevali z glavo, sti¬
skali pesti in povpraševali: „He-hej, Lajnar! Pa
kdo bo pogorel, kdo? Zakaj je to prav, zakaj?"
In oba sta se krohotala dalje in stari in mladi
je odgovarjal: „0, to je prav, to je prav! Vsi
bodo pogoreli, vsi, kar jih leze in kar jih gre!
Le zgore naj, le zgore, ti grduhi, ti ščurki
vnemami, ki jih je toliko v naši koči!"

„ Ščurki! A-a-a! Oh, norci!" so vzklika vali
vprašajoči ljudje, obžalujoč uboga norca ter
zmajevali z glavo. Norca sta pa drvila dalje
in vpila: „To jim je prav, to jim je prav!"

V.

Tisto jesen, ko je dopolnil Jozve štiriin¬
dvajseto leto, so mu svetovali poredni navihanci

76

iz vasi, naj vstopi v šolo. „Lej ga“, so dejali,
„zakaj bi se ne zapisal. Sedaj imaš vso pamet
skupaj, se boš prav zlahka učil. In kadar boš
enkrat prav gladko bral, kakor birič, ki kliče
ob nedeljah pred cerkvijo, in ti bo tekla roka
po papirju, kakor zakotnemu pisarju iz Radov¬
ljice, ki kuje kmetom pravde, sebi pa svetle
križavce, kaj se ve, če te potem nekega lepega
dne ne posade na županov stolec. In ti, Jozve,
bi nam modro županoval, ker bi ne imel drugih
skrbi na glavi kakor županovanje. To se ve,
da ne zastonj! Jozve, županu nese, da sam ne
ve, koliko! Saj veš: kličejo ga sem, kličejo ga
tja in pota so draga dandanes; naredi pismo
temu, potni list drugemu, zapiše eno, dve čire-
čare, in — denarci zažvenkečejo na mizi, lepi
denarci, zasluženi za mizo, na lepem. Se boš
mar branil, Jozve, belega kruha? Vstopi v
šolo, ti rečemo, in kadar se izučiš, ti je vse
odprto. “

Tako so mu pravili, tako so mu svetovali
vaški navihanci. Jozve sicer ni rekel na to ne
bev, ne mev, a njih besede so mu šle v srce.
Razmišljal je to reč podnevi in ponoči ter se
naposled odločil, da pojde res v šolo: „Naj
velja, kar drago, naj bo Brezničanom všeč ali
ne, jaz se zapišem, pa je amen".

Za mesec dni je stopil h gospodu učitelju
ter mu razodel svoj sklep: „Sila bi me veselilo,
ko bi se naučil brati in pisati, da bi tako-le

77

malo ložje živel na svetu", je dejal ter prosil
za sprejem v prvi razred.

Učitelj je bil resen mož in je vedel, kako
je z Jozvetom. Rad bi ga bil odslovil na lep
način, zato mu reče: „Vse lepo, Jozve! Ali po¬
misli, ti si odrasel, že cel mož. Saj bi se moral
vendar sramovati, da bi sedel z malimi šolarčki
v isti klopi in kramljal z njimi po otročje. To
vendar ne gre! Otroci in vsi pametni ljudje bi
se ti smejali."

Na to Jozve istinito ni pomislil. V prvem
hipu je bil zares v zadregi, kaj bi storil, ali bi
se zapisal v šolo ali ne; zakaj pridružiti se
malim paglavčkom ter z njimi vred prebirati iz
abecednika in škrtati s trdim pisalom po tablici,
to mu res ni dišalo. Toda kaj se hoče! Enkrat
mora pričeti, če hoče kaj več postati. In to
znanje bi mu koristilo, on je bil o tem docela
prepričan; to znanje bi mu utegnilo zares pri¬
pomoči, da ga izvolijo nekega lepega dne za —
župana, kakor so uganili na vasi fantje, česar bi
se Jozve seve ne branil. In zaradi te časti se že
velja nekoliko potruditi in tudi — zatajiti med
vaškimi malčki. In naposled: Prava reč bi tudi
bilo, ko bi on z malimi otroki vred pohajal v
šolo! Sprva ga bodo že čudno gledali, to je res,
in se mu morda celo muzali natihoma, kar bi
mu seveda ne bilo všeč; ali nazadnje se
človek vsemu privadi, in on bi pač mogel
prezreti mirno vse otroške nagajivosti ter bi

78

se niti ne zmenil za zbadljivosti od te ali one
strani.

Take misli so rojile Jozvetu po glavi ter
ga bodrile in mu dajale pogum. Odločno je
tedaj odgovoril gospodu učitelju, ki je menil,
da se je Jozve že premislil: „ Gospod, nič ne
bo hudega, kar zapišite me! Vse ovire in težave,
ki se mi stavijo na tako važno pot, hočem pre¬
magati in se pridno učiti, da boste brez dvoma
zadovoljni z menoj. Kar zapišite me!“

Učitelj je zmajeval z glavo ter motril Jo-
zveta s paznim očesom. In zasmilil se mu je
veliki otrok, učenec-velikan. A ker ni takoj od¬
govoril, je to dalo povod, da so šinile Jozvetu
težke misli v glavo. „Aha, ta mi ne privošči
belega kruha", si misli sam pri sebi, a tega ne
razodene gospodu učitelju, nego reče: „Gospod,
nič se ne bojte, nobenih težav vam ne bom
napravljal!“

„Za to ne gre, Jozve," odgovori učitelj
mirno. Nato odpre veliko knjigo, prime za pero
ter veli važno: „Dobro, če pa le želiš v šolo,
te pa vpišem."

„0 kajpak, kajpak, kar vpišite me!"

„Kdo pa si ti?" vpraša učitelj z resnim,
uradnim obrazom, dasi je dobro poznal Jozveta.

„1 kdo! — Kaj me ne poznate? Jaz sem
Jozve Lajnar, kdo drugi."

„Kako je očetu ime?"

„Oče.“ '

79

„In materi ?“

„Mati. “

„Kako se pravi pri hiši?“

„Pri nas."

Jozvetu se je dobro zdelo, da je takoj prvo
poskušnjo tako dobro prebil. „Dobro sem se
odrezal," si je misli, „da bi se mogel le na vsako
drugo vprašanje tako dobro odrezati." Učitelj
pa je zopet s paznim očesom motril velikega
otroka, ki je stal pred njim. Srce mu je bilo
žalostno in on reče: „Jozve, ti si prestar, ti
nisi več za šolo, jaz te ne morem vpisati!"

Ta odgovor je Jozveta docela potrl. Učitelj
je videl v njegovo dušo, v njegovo žalostno
dušo. Zasmilil se mu je tedaj še bolj ta otrok
in on reče usmiljeno, ko Jozve le prosi, da bi
bil vseeno sprejet, tako reče: „Pa boš hodil
redno v šolo ter se pridno učil, Jozve?"

„Da, da! To je gotovo!"

„Tedaj pridi jutri popoldne ob eni v šolo!"

„Kakor ukažete! Pa le trdo me imejte, vas
prosim, da se bom kaj prida naučil. Zal vam
ne bo, to rečem, da ne."

Kdo je bil sedaj bolj vesel kot Jozve! Drugi
dan je že s torbo preko ramen in z rdečo ma-
relo pod pazduho ves srečen hitel v šolo.

Ko je poznal že črki i in u, je stopal mo¬
gočno po vasi. Otroci so se nabrali okolo njega
in vpili: „Jozve: i, u!“ in Jozve je tedaj razpel
svoj veliki rdeči dežnik, odprl na široko svoj

80

abecednik in s prstom kazaje vpil: „i, u!“ In
otroci so prijemali učenca-velikana za suknjič
in ga cukali sem, in ga cukali tja, ter vpili z
njim vred: „i, u!“ In sprevod se je pomikal
dalje in vedno več drobiža se je pridružilo, a
tudi vedno več zijal se je prikazalo na hišnih
pragih. In fantje, ki so svetovali Jozvetu, naj se
vpiše v šolo, so si meli roke in pomežikavali
zmagonosno, češ, dobro se je obnesla ta šala.
Ubogi Jozve si je pa to pomežikavanje v svoj
prid razlagal. „Lejte, žito gre v klasje", je rekel
sam pri sebi, „fantje mi že činkajo, da me iz¬
volijo za prihodnjega župana." To je bilo smeha
in krohota !

V šoli mu je šlo vse po sreči. Otrokom se
je prikupil, ker jim je nabiral lešnikov pod
goro in z gospodom učiteljem sta si bila tudi
dobra prijatelja, ker se je Jozve, kakor je sam
pravil, lahko učil. Kar naenkrat pa je obesil
šolo na klin. Nek učenec, ki enkrat ni dobil
lešnikov, je zabrusil namreč Jozvetu v obraz:
„Ti si neumen, veš!“

Kakor da bi udarila strela z jasnega, se
prestraši Jozve teh besed, pa vendar vpraša
naglo: „Pa kje si to slišal?"

„Doma.'‘

„Pa misliš, da sem res?"

„Seveda si; drugače bi pa tako velik ne
hodil v šolo."

81

Jozve je grozno zatulil ter zbežal sredi pouka
iz šole. Tablico je razbil na drobne kosce, abe¬
cednik raztrgal in torbo sežgal. Od tistega dne
ni nikdar več prestopil šolskega praga.

VI.

Jozve je tako rad poslušal zvonove; kadar
so zapeli, je kar obstal in se strme zazijal
v ono stran vasi, kjer se ponosno dviga iznad
drugih streh veliki stolp župne cerkve brezniške.

Ko so mu udarjali mogočni glasovi zvonov
vedno lepše, vedno milejše, vedno vabljivejše
na uho, ni mogel dolgo strpeti doma. Vrgel
je delo iz rok, poskočil od veselja ter stekel,
kakor bi ga veter nesel, pod goro. A tudi pod
goro ni imel obstanka; zvonovi so ga z nepre¬
magljivo silo vlekli k sebi.

Nekoč se je približal farni cerkvi in zlezel
v stolp. In v stolpu, kjer so pod spretno roko
starega Cerkvenika tako lepo peli zvonovi, je
Jozve stegal roke, da bi ulovil vrv in zvonil,
njegove oči pa so gledale tako vdano in pro¬
seče v starega moža, kakor da bi govorile:
„ Stric, izpustite že vrv, oh, dajte mi že zvo¬
nove!" In stari Cerkvenik je izpustil vrv in
mignil Jozvetu: „Primi!“ In Jozve je poprijel
za vrv in Jozve je zvonil. Bil je srečen, kakor
še nikoli v življenju. Njegova duša je poskako¬
vala in vriskala od veselja.

Od tedaj pa je hodil Jozve redno zvonit.

6

Oj, kako čarobno pojo zvonovi!

83

Stari Cerkvenik, že onemogel, je le s te¬
žavo še lezel po strmih lestvah v stolp. Tudi
zvrtelo se mu je že rado. Kaj čuda torej, da je
z veseljem sprejel Jozveta, posebno še, ker mu
je ta brezplačno in radostno opravljal ta posel.
Jozve je pa veselega srca hvalil Boga in dobro¬
dušnega Cerkvenika, ki mu je prepustil zvonove.
In tako je postal Jozve vkratkem sam gospodar
stolpa in zvonov.

Oh, kako rad je zvonil Jozve! Zvonovi so bili
njegovo največje veselje, njegovo vse. Prirastli
so mu k srcu kakor nobena druga reč ne na svetu.
Ob njih je pozabil na vse, tako rad jih je po¬
slušal.

To se je vzravnaval sedaj Jozve ponosno,
to je hodil pokonci po vasi, češ, poglejte ga,
ta je tisti, ki so mu pokorni zvonovi; hoj,
pod njegovo roko pojo ob slovesnih praznikih
tako ubrano in veličastno in tako strašno in
proseče ob ognju in hudi uri; ho-hoj, edino
njemu, Lajnarjevemu Jozvetu, brne in ječe ob
pogrebu tako žalostno in tožeče, kakor da bi
jokali.

Ljudje se pa niso dosti zmenili za Jozveta.
„Da nam le zastonj dela, pa je dobro," so
govorili.

Nekateri so se pa celo jezili in godrnjali
venomer: „Saj bo treba zvonove presukati, da
se mu ne razveznejo, tako dela Jozve. Pobil bo
zvonove, tako razbija ta negodnik. fz tečajev

6 *

84

bodo popadali, ko nimajo miru pred njim,
norcem!“

Posebno cerkvene pevke so mu bile gorke,
ker je celo mašo zvonil, da še peti niso mogle.
„V roke ga moramo vzeti,“ so si rekle; samo
tega niso mogle določiti, katera bi se ga bila lotila,
zakaj vsaka se je bala norca-velikana. Enkrat
pa se jim ponudi prilika. Jozve se je ravno po¬
govarjal z duhovnim gospodom. „Sedaj je ura“,
so rekle, in pogum jim je zrastel. In pozdravile
so spodobno gospoda župnika z Breznice, se
vstopile nato pred Jozveta ter zaregljale vse
vprek: „Ti, Jozve Lajnarjev! Me ne moremo
peti, me ne bomo pele, če boš ti celo mašo
zvonil. Samo pozvanjaj, da se bo vedelo, kdaj
so glavni deli, drugega pa nič, tako ti rečemo,
tako zahtevamo me, drugače ne gremo več na
kor. Si nas razumel?"

Jozve se ni zmenil za te besede. Se vredno
se mu ni zdelo, da bi bil odgovoril. Za tri je delal
v zvoniku, zato se ni bal nobenega, zato si
ni mislil, da bi mu mogel kdo kaj reči.

Pevke je užalilo, da ni maral Jozve niti
odgovoriti, da bi se opravičil. In zavpile so in
zaregljale iznova: „Pa kaj misliš, Jozve, da
zvoniš celo mašo, da nas motiš celo mašo?
Odgovori, ti rečemo in obljubi, da ne boš celo
mašo brenkal!"

Jozve je pogledal gospoda župnika, češ, vi
ste moj gospodar, drugi nobeden, vi edini mi

85

smete in morete kaj reči, ne pa te mile Jere,
ki drugega ne znajo, nego samo jaskati, kakor
jata kur na gnojišču. In tudi tedaj ni odgovoril
Jozve dekletom in se jim opravičil.

To pa je bilo prehudo za dobra, nežno ču¬
teča dekleta. Užaljena so se obrnila h gospodu
župniku ter izpovedale odločno: „Gospod, dokler
bo Jozve zvonil, ne gremo me več na kor. Vi
sami veste, kako težko je peti v naši cerkvi,
ako zvonovi vedno brenče."

Jozve se je tedaj zaničljivo posmehnil pev¬
kam ter jim zabrusil v obraz: „Kaj pa se usa-
jate ve? Jaz vas ne poznam, jaz takih ne po¬
slušam!"

Jeza je vrela v vročekrvnih pevkah, da so
se jim še bolj porudela rdeča lica, in prišlo bi
do praske, da ni še o pravem času modri go¬
spod odredil potrebnega. Pevke je pomiril in
odslovil z zagotovilom, da bo že on, župnik,
uredil, kar bo spoznal za pravo, da zvonjenje
ne bo več motilo petja.

Dekleta so odšla, ne da bi pogledala Jozveta.
Sedaj pa je omenil gospod: „Jozve, ti zvoniš
celo mašo, tega res ne smeš več!"

Jozvetu je zaprlo sapo. „Mar boste pevke
poslušali, gospod?" je izustil za nekaj časa ves
iz sebe.

„Pevke so me le opozorile na to, jaz sam
sem te hotel o tej reči poučiti. Lej, Jozve, tudi
mene motiš, ker zvoniš celo med pridigo. To torej

86

opusti in pozvanjaj samo med glavnimi deli
svete maše."

„ Gospod, ali me tudi Vi sovražite ?"

„Nikakor ne, Jozve, midva ostaneva pri¬
jatelja, samo ubogati me moraš, vidiš, jaz imam
velike skrbi na glavi."

„ Gospod, jaz ne bi rad, ko bi prišla midva
navzkriž, zakaj jaz vas imam zelo rad. Zato pa :
če vi tako želite, bom pa tako storil; zakaj
vaša želja je moj ukaz."

„Saj sem vedel, Jozve, da me rad ubogaš;
zato pa med pridigo nikar ne zvoni, in med
mašo samo pozvanjaj, da ne bo nepotrebnih
besedi in sitnosti."

„Bom storil, kakor rečete. Vi ste moj go¬
spod, jaz sem Vaša ovčica, Vas bom poslušal v
vsaki reči."

Po tem dogodku je stopal Jozve nekam ne¬
mirno proti domu. Žalostno je zmajeval z glavo
ter si šepetal: „Zavistni so mi, sovražijo me
ljudje." In še bolj žalostno je stopal dalje.

Jozve je bil trdno prepričan, da bo storil
tako, kakor so mu ukazali gospod; toda zvo¬
njenje mu je prešlo že v kri in mozeg, in ko
so zopet zapeli zvonovi v njegovi roki, ni
mogel nehati. In pevke so se zopet po pravici
jezile in pritoževale, in ker Jozve vzlic opeto-
vanim opominom ni ubogal, so ga morali od¬
staviti od zvonov.

'V

Otok bleški, kine nebeški


- ;  : V

H

87

Jozve ni mogel verjeti, da res ne sme več v
zvonik. Sele ko mu je gospod župnik potrdil, je
spoznal, da je resnica to. Tedaj pa je zatulil divje
in zbežal v gore. A ko se je zopet prikazal v
vas, ga je karal stari vrtoglavi Cerkvenik, ki se
je moral sedaj zopet sam plaziti in lesti po
navpičnih lestvah v stolp in prijemati za vrv,
tako ga je karal: „Jozve, pa zakaj nisi slušal,
pa zakaj nisi slušal?" A Jozve ni odgovarjal.
Zbežal je h koči. Ob voglu je obstal in gledal
nemo in otožno tja v svet. Bil je žalosten, da
nikoli tako. Menil je, da mu mora počiti srce.

Poznal je Jozve vse zvonove. „Grajski poje,“
je zavzdihnil v soboto popoldne ter zamahnil
z roko, kakor da hoče odgnati te glasove, ki
so mu brneli na uho tam od večnolepega, div-
nega Bleda, raja slovenske zemlje, brneli tako
vabljivo, tako čarobno-milo. A glasovi so le brneli.
Sedaj se oglasi zvon iz Radovljice, veliki, potem
belski, begunjski in naposled domači, brezniški.
Kako otožno so peli zvonovi, kako srce pre-
tresujoče. Jozve ni smel poslušati teh glasov.
Zbežal je pred njimi, zbežal pod goro, a od
tam so se slišali še otožneje, še bolj srce pre-
tresujoče, prav kakor da bi jokali...  In Jozve
je jokal z njimi . . .

VII.

Dobri gospod župnik vidi njegovo veliko
žalost. Zasmili se mu v dno duše. Pokliče ga tedaj

88

pred se in mu veli: „Jozve, kaj se ti zdi: niso
li orgle lepše kakor zvonovi; ne pojo li lepše
kakor zvonovi?"

„Gospod, brez zamere, nikoli!"

„1, lepo pa vendar pojo orgle. Se ti ne
zdi, kaj?"

„Tisto že, tisto! Lepo pojo orgle, ne rečem,
da ne; a tako lepo kot brezniški zvonovi še
angelci v nebesih ne, tako vam povem. Ah,
kako mi je hudo po njih! Kako so me veselili!"

„Poslušaj me, kar na kratko se bova po¬
menila. Potrebujem pritiskača za meh. Ce te
je volja, Jozve, pa prevzemi to službo."

„Kar udariva, gospod, kar udariva! Gonil
bom meh, da bodo pele orgle, kakor še ni¬
koli ne."

In od tega časa je gonil Jozve meh na koru.
Sicer ni mogel pozabiti zvonov, in všeč mu je
bilo, da je stari Cerkvenik tako malo zvonil,
meneč, da ga bodo ljudje pogrešali in zopet
postavili k zvonovom, a meh je pa le tudi rad
gonil. In v kratkem se je tako uživel v to novo
častno službo, da je sam sebi priznal: „Hm,
saj je res to, da orgle tudi lepo pojo."

Kadar so pele orgle tiho in mirno, je tudi
Jozve pritiskal tiho in mirno; Bog varuj, da bi
ga bil tedaj kdo motil v njegovih lepih mislih.
A kadar so zadonele mogočno in veličastno, v
polnih akordih, se je tudi on zravnal mogočno
poleg mehov ter ponosno zrl po cerkvi. Zdelo

se mu je, da prihaja v teh veličastnih, polnih
zvokih velika noč s svojim slovesnim spevom:
aleluja, aleluja! Večkrat je po službi božji po¬
cukal gospoda učitelja, ki je vodil petje, ter
mu zašepetal ves vesel: ,Dobro sva naredila,
kaj ?“

„Seveda, Jozve!“

..Pa vam je že kdo tako dobro gonil meh?“

„Nihče še ne, Jozve, to znaš samo ti.“

Jozvetu se je zasvetil obraz. Zopet je stopal
ponosno po vasi, češ, le glejte ga, takega me-
hača ne bo več pod brezniškim zvonom!

A zopet je storil Jozve nekaj, da so ga
morali odsloviti od orgel.

Nekoč se je zdelo Jozvetu, da pojo gospod
pred oltarjem lepo, da še nikoli tako; kar vrela
jim je iz srca vzvišena cerkvena pesem. In
pevci na koru, Jozve se jih ni mogel naposlu-
šati; ena pesem lepša od druge in vsaka je
segala Jozvetu globoko v dušo, da je kar tre¬
petalo od sreče njegovo srce. Jozve si misli:
„Če bo tako lepo v nebesih, pa kar rad pustim
orgle in zvonove, pa se preselim tja gor.“ Pa se
prigodi, da prav tedaj zapoje duhovni gospod
pred oltarjem: „Dominus vobiscum!“ Stare orgle
brezniške so zaškripale, ko je položil na nje
izurjene svoje prste gospod učitelj, a glasu ni
bilo iz njih. Pevci so se spogledali in sredi od¬
govora umolknili, ker so mislili, da morda prav
ne odgovarjajo, da vpije zato nad njimi strogi

90

pevovodja, ki je budil le Jozveta iz spanja, iz
lepih misli, v katere se je bil utopil in pozabil
pritisniti meh. In tako se je prigodilo, da se je
začulo po cerkvi namesto odgovora: ,et cum
špiritu tuo‘ — Jozvetov glas, ki je zbegano in
čisto na glas povpraševal: „Pritisniti? Kaj, kaj,
kaj ?“

In to se je zgodilo v cerkvi pri slovesni
službi božji. Ljudem je ušel smeh. In morali so
zopet Jozveta odvreči od orgel, od meha.

VIII.

Sedaj ni imel ničesar več, vzeli so mu vse,
vse. Oh, zakaj so mu dali, če so taki, da so
mu zopet vzeli! Zvonil je lepo, da nobeden ne
tako pod brezniškim zvonom, in njegova duša
je vriskala od veselja; a sedaj so za Jozveta
sami veliki tedni, zanjga so šli zvonovi za vedno
v Rim! In orgle! Kako je pazil, da bi ne bilo
nikoli preveč, ne premalo sape, da bi orgle
vedno lepo pele, toda za plačilo so ga pahnili
stran, stran.

V morju svojih bridkosti in srčne žalosti
se je zatekel k Bogu pred veliki oltar. In ko
je gledal tam gori Boga v prelepi monštranei
brezniški, je pozabil za hip na svojo veliko
žalost, na pekoče svoje gorje. Oh, tam pred
monštraneo, tam je lahko molil, tam mu je šla
molitev prav iz srca, ko so njegove oči gledale
Boga v beli hostiji. In v molitvi je našel to-

91

lažbo, uteho. In kadar se ga je polastila tista
neizrečena praznota in zapuščenost srca, kadar
so ga zgrabili zopet križi in težave z vso svojo
silo in težo in ga tiščali k tlom kakor obsojenca
na s m rt: tam pred sprelepo monštranco brez-
niško je zadobil zopet mir, je našel zopet to¬
lažbo; in butaro, ki so mu jo naprtili na ramena,
ko so ga pahnili od zvonov, orgel, je lažje
nosil. Tam je potožil vse svoje gorje, tam je
izlival iz svoje duše srčne molitve. In zdelo se
mu je, da ga Bog sliši, da ga Bog umeje, edino
Bog, v sprelepi monštranci brezniški.

Kako ga je veselila ta monštranca. Koder
je že hodil in kjer je že bil, nikjer še ni videl
monštrance, ki bi bila tako prijazna v njegovih
očeh, tako mila njegovemu srcu, kakor ravno
sprelepa monštranca brezniška.

Sedaj je hodil v cerkev pred oltar. Tam so
ga umeli. In tam je izlival iz svoje duše goreče,
srčne molitve. Večkrat je molil: „Kriste, usmili
se nas! Lej, vsem odpustim, samo daj, ljubi
Bog, da bom kmalu umrl in da pridem k Tebi
v nebesa; gori mi pa daj, Te prosim, da bom
zvonil na nebeške zvonove. Po orglah in zvo¬
novih brezniških mi je zelo hudo, pa še prav
zares!“

In ko je enkrat gledal Boga v beli hostiji
v sprelepi monštranci brezniški, je bil tako za¬
maknjen, da se je spozabil in so mu ušle kar
na glas sredi maše iz njegovega prepolnega

92

srca te-le besede : „0h, kako je lepa monštranca
brezniška!“

Ljudje so se spogledali, Jozve se je pa
stisnil, sklonil glavo in še bolj pobožno molil.
Sveta molitev mu je kar vrela iz žalostnega
njegovega srca. In zamislil se je zopet v Boga

v lepi beli hostiji in zagledal se je zopet v
monštranco, sprelepo monštranco brezniško, in
zopet mu je ušlo, zopet so izgovorila njegova
usta na glas: „0 Bog, daj mi v nebesih zvo¬
nove in orgle!" In ljudje so se zopet spogledali
in zašepetali, zašepetali med daritvijo sv. maše.

Po sv. maši ga je poklical duhovni gospod
ter mu velel: „Jozve, ti boš moral hoditi v
zakristijo k sv. maši."

„0h gospod, vse so mi vzeli, bodite vsaj

vi usmiljeni in pustite me v cerkvi, pred ljubim
Bogom, pred sprelepo monštranco brezniško!"
je zaprosil Jozve in njegova duša je zatre¬
petala, njegov obraz je zajokal. „Saj ne bom ni¬
koli več! Pustite me v cerkvi pri mojem Bogu!"

„Pa res ne boš nikoli več molil na glas
sredi maše?"

„ Gospod, nikoli, nikoli več!“

Jozve je bil prepričan, da nikoli več. Zato
je zatrdil iznova: „Gospod, prej bom dal dušo
iz telesa, kakor pa govoril še kdaj v cerkvi".

„Pa pojdi še v cerkev, k svojemu Bogu;
pa moli še pred oltarjem."

93

In Jozve je hodil dalje v cerkev in molil
pred oltarjem, a nekoč se je zopet spozabil.

Ko je bilo povzdigovanje, je globoko za
vzdihnil Jozve, povzdignil svojega duha in srce
k živemu Bogu v beli hostiji — ah — in zopet
je na glas molil: „0 moj Bog, kako si ti dober,
daj mi v nebesih zvonove!"

Tako so izrekla njegova usta na glas,
da je cula vsa cerkev. In ko so izrekla, je
zaslišal Jozve samega sebe in domislil se je,
kaj je zopet storil. In bridko se mu je storilo
pri srcu da se je bilo tako zgodilo, in njegova
duša, njegova uboga duša je zatrepetala, je za-
plakala od svetega strahu in ves je bil zmešan.
Domislil se je, kar je bil gospodu obljubil.
„Prej bom dal dušo iz telesa", je rekel, „kakor
pa da bi se še kdaj tako zgodilo", je rekel. In
vendar se je zgodilo . . .

Jozve se je stresel in ni vedel, kaj bi storil,
in še bolj je bil zmešan. In v tej zmešnjavi je
zavpil in v tej zmešnjavi je zaprosil, iz srca
globin, iz vse duše: „Ojej, gospod, sedaj-le sem
se pa zopet zmotil. Oh, odpustite ! Nikoli več,
res da ne, no!"

Tako je zaprosila, tako je zajokala njegova
duša na glas v cerkvi sredi maše.

Vele roke starega Cerkvenika so ga prijele :
„Jozve, z menoj v zakristijo, od tam se tudi
vidi monštranca, sprelepa monštranca brez-
niška".

94

Jozve je pograbil svoje reči: klobuk, palico
in rdečo marelo, ki jo je vedno s seboj nosil,
ter šel za starim Cerkvenikom negotovih ko¬
rakov kakor jagnje v mesnico. Po sv. maši mu
je resno dejal duhovni gospod: „Jozve, moraš
v zakristijo hoditi, ti ne smeš nikoli več pred
oltar, kadar mašujem! Ti begaš ljudi v pobož¬
nosti, pa tudi mene jako motiš pri najsvetejšem
opravilu “.

Jozve je stal in poslušal, kakor pribit. Z
obraza se mu je bralo, da bo storil vse, kar
mu poreko. Izgovarjal se ni, saj je vedel, da
ne more nič pomagati.

„Si me razumel ?“ je vprašal gospod.

„0, sem, sem !“ je odgovoril Jozve obupno,
pogledal v stran in solze so mu stopile v oči.
Vzeli so mu še inonštranco, oj sprelepo inon-
štranco brezniško, zadnjo in edino tolažbo, vse,
vse . ..

IX.

Vse to mi je pravil lešanski župan, moj
prijatelj, tisto nedeljo po prvi maši, ko sem
vprvič videl Jozveta, velikana — norca. Njegovi
ženi, materi županji, nisem mogel verjeti, da je
Jozve res norec; a pripovedovanje prijateljevo
me je overilo o tem. In v srce me je zabolelo,
da je res tako.

Kmalu po tem pripovedovanju se je pri¬
kazala še častita mati županja v sobo. In preden

je odnesla prazno skodelico izpred mene z mize,
sem ji rekel: „Pa kaj bi pravil, saj veste, Jozve
je torej res norec!“

„Seveda je! Pa zato ga ni zametavati,
človek je vendarle, človek z neumrjočo dušo",
je odgovorila županja.

Sedaj je že lepše govorila županja o njem
in to je delo dobro mojemu srcu.

„Zadnjič mi je tožil Jozve" je pravila žu¬
panja dalje, „kako mu je hudo, da so ga od¬
vrgli od zvonov. Pa sem mu svetovala: Jozve,
pa kje drugje poskusi. — „Sem že", je odgovoril,
„a me povsod pode iz zvonika."

„Seveda, ko pa ne pozna nobene mere",
je pristavil župan. „Zlepa ga ni spraviti od
zvonov, ako jih ima enkrat on v rokah."

„Pravil je Jozve z velikim veseljem", je na¬
daljevala županja, „da je zvonil pri sv. Jurju
nad Bistrico od četrte do pete ure popoldne
za našo drugo mater. Vprašala sem ga, kdo je
ta druga mati. In on mi je pojasnil: „Prva naša
mati je Marija", je dejal; „druga naša mati je
cesarica, tretja je pa naša lastna mati." — »Torej
si zvonil za umrlo cesarico ?“ — „Da za umrlo
cesarico Elizabeto, našo drugo mater sem zvonil.
Pa jaz bi še rad, to je moje veselje".

„Pravi čudak je res ta Jozve", vzkliknem.

„Da, to je res," reče županja. »A kadar
ima popolnoma svetle dneve, govori kot kak
modrijan. Cula sem o njem marsikaj, kar kaže,

Ojej in jejhata: Kako lepo poje zvon pri Sv. Jurju nad
Bistrico!

97

da mož ni vedno neumen; a človek si ne ob¬
drži vsega v spominu."

X.

To se ve, da sem nestrpno pričakoval ve¬
likana, ki je moral vsak čas priti v šolo, da
mu napišem pismo na njegove rojake Brezničane,
pismo, ki jih naj zbudi iz spanja, da mu
povrnejo, kar je njegovega, da mu dado nazaj
zvonove, orgle in monštranco.

Kako lepo sem mislil izprva o velikanu,
kako lepa podoba je vstala v moji duši o tem
nenavadnem človeku ! A z eno besedo, kruto iz¬
govorjeno — norec ! — je bila ta lepa, veličastna
podoba razbita, raztrgana na drobne kosce;
ostal je v moji duši samo še — norec. Ah, on
je res norec! Lahko bi se ponašali z novim
Martinom Krpanom, z novim Štempiharjem, z
novim velikanom Krištofom: z norcem pa pade
vsaka slava v vodo.

Naposled sem menil, da vendar ni tako
hudo, če je prav velikan norec. Saj norci igrajo
marsikdaj kaj imenitne vloge v življenju. Kakor
se bere, jih rede še sedaj v daljnih deželah vladarji
na dvorih zaradi kratkočasja. Pisatelji si ustvar¬
jajo norce v marsikateri povesti. In ko bi poznali
norca-velikana Jozveta Lajnarja, stavim, da bi
ga bili uvedli že zdavno v njih kraljestvo.

Ugibal sem, kaj mi bo vse razodel Jozve,
o čem bom še vse čul danes iz ust norca-

7

98

velikana, kar je dosedaj še skrito mojim očem
ali celo očem vsega človeštva. Ni čuda tedaj,
da sem ga pričakoval nestrpno. In naposled ga
zagledajo moje oči. On prihaja, on, velikan,
norec.

Prvo, kar sem sedaj že od daleč zapazil
na velikanu, je bila njegova posebna obleka.
Pomislite, iz sto in sto krp je bila skrbno se¬
šita, in ko se je približal, sem videl, da je
jako snažna. In naenkrat se domislim, da sem
že videl take ljudi, na pustni torek sem jih videl.
Da, da! Tudi pustni norci nosijo obleko, sešito
iz sto in sto krp, samo da je ta živobarvna in
kričeča, Jozvetova pa je bila enobarvna, ubrana.
Že od daleč se mi je smejal. Ah, on je norec:
norci se smejajo brez vzroka, kar kaže njihovo
topost, mračnost duha. In milo se mi je storilo
iznova, da je temu tako.

Vse na svetu je minljivo; tudi moje lepe
svetle misli o mogočnem in slavnem novem
velikanu so minile. Pred dobro uro še sem
gledal Jozveta velikana, sedaj norca. Po telesu
je res da velikan Jozve, a po duhu pritlikavec,
čisto pritlikav pritlikavec, še več, popačen pri¬
tlikavec, norec.

Prišel je tedaj Jozve k meni in brez ne¬
potrebnega govoričenja pričel govoriti v prilikah.

„Gospod“, je rekel, „kaj bi Vi rekli na to,
prosim Vas, sodite: Gospodar najame delavca.
Ta mu cepi tri dni drva. In namesto treh

99

sežnjev mu jih naseka sedem. Kaj bi Vi rekli
na to, prosim, govorite!"

Govoril je Jozve mehko. In gledal je v
mene, kakor otrok, ki dela križ, v mater, da
izve, ga je li naredil prav ali ne. V resnici je
stal pred menoj on, velikan, kakor otrok, ki
se da oviti okolo prsta, ter gledal v me z mo¬
trečimi, odgovora pričakujočimi očmi. In odgo¬
voril sem mu na njegovo priliko, na njegovo
vprašanje, tako sem mu odgovoril: „Kaj bi
rekel na to? Jaz sam ne vem, kaj bi rekel;
a to vem, da bi pohvalil pridnega delavca ter
mu dal za njegov trud trojno plačilo".

Sedaj pa se je razkoračilo to veliko dete,
oči so se mu zasvetile in zasmejal se mu je
cel obraz, kakor ciganu, ako mu pomoliš na¬
mesto vinarja cekin suhega zlata v dar, in za¬
vpila so njegova usta glasno in krepko: „Tako
je! Vi ste mož! Vi ste modro presodili!"

In ko se je poleglo njegovo veliko veselje
nad mojim suhoparnim odgovorom, je odprl
usta in velel: »Sedaj pa poslušajte dalje! Ta
delavec, ki se je tako trudil, pa leže k počitku
tretji dan opoldne, ko dovrši delo, in — zaspi. In
prigodi se, da pride ravno tedaj gospodar s
svojimi hlapci v gozd in dobi trudnega delavca
spečega. Kaj bi storili Vi s tem delavcem?"

»Hm, kaj bi storil? Slekel bi suknjič, ga
zavil v klopčič ter mu ga dal pod glavo za
blazino. In hlapcem bi ukazal: Slecite še vi

7 *

100

suknjiče in odenite z njimi pridnega delavca.
In kadar se prebudi, mu recite: Spi dalje,
siromak, da se ti povrnejo izgubljene moči, ki
si jih žrtvoval v gospodarjev prid."

„Tako se govori! Vi ste moder sodnik!
Vas naj posluša ves svet!" je hitel z veselim
obrazom in navdušeno Jozve. — „Pa poslušajte
še dalje! Ko se je ta delavec odpočil, je vstal
ter od veselja zavriskal. Kakšne kazni je bil
vreden?"

„Kakšne?“ Polič rujnega vinca in kos be¬
lega kruha za prigrizek."

„Tako je, tako je!" vpije sedaj Jozve ves
iz sebe in si menca zadovoljno roke in od ve¬
selja poskakuje. In ni se mogel ugnati in po¬
miriti.

Kar naenkrat pa se mu zresni lice, čelo
se mu zgubanči in temno pogleda pred se, kakor
da bi se Bog ve kaj prigodilo. Nato vzame
palico v roko ter zamahne z njo proti svojemu
rojstnemu kraju.

Mene je bilo skoro strah pred Jozvetom.
Ves se je bil izpremenil. Prej je bil videti kot
prijetni pomladni vetrc, sedaj se mi je zdel kot
strašen, ljut vihar. Globoko je zavzdihnil Jozve in
z votlim glasom je klical: „Brezničanje, Brezni-
čanje! Pridite in poslušajte preroka! Pridite in
čujte najmodrejšega sodnika! Pridite in čujte,
ko govori najmodrejši od modrih meni v prilog

101

in vam v pogubo! Brezničanje, Brezničanje, o
pridite vendar in čujte svojo obsodbo!"

Globoko je dihal Jozve, ko je govoril te
besede. In ko jih je izgovoril, mu je ohlapnila
roka in naslonil se je na zid, da se umiri. In
ko se je nekoliko umiril, se je obrnil proti meni
ter mi odkrival rane svojega srca: „Gospod, jaz
sem tisti delavec in Brezničanje so moj gospodar.
Ko sem jim delal za tri druge, so me odvrgli
in poslali drugam, rekoč: „Preveč dela!" Ko
sem pri drugem delu zaspal, so prišli hlapci in
mi bili v obraz. In ko sem vstal in od veselja
zavriskal, so me vrgli čez prag in zapodili.

Gospod, to se je zgodilo šestinosemdesetega
leta. In od tedaj nosim to sramoto v svojem
srcu, od tedaj že trpim. Kako zelo trpim, to
veva samo midva: Bog in jaz. Sestinosemdese-
tega leta so me zapodili in za plačilo so mi
dali ime norec. In to ime se me sedaj drži
kakor klop kože. Tega imena se ne iznebim,
če bežim na gore ali se skrivam v dolinah. To
ime se ne izbriše, ko bi tudi zletel visoko nad
zvezde, ali pa se zakopal tristo sežnjev globoko
pod zemljo. To ime se sedaj ne izmije, ko bi
se slekel iz kože, tak ne. Staro in mlado, otroci
in odraščeni, vsi me pozdravljajo: „Norec gre,
norec gre!" Sedem fara naokolo mi kličejo tako
v pozdrav naproti.

Gospod, to boli, to skeli in to že od šest¬
inosemdesetega leta dalje. O, tega leta ne bom

102

pozabil nikdar! To leto mi je prineslo nesrečo
za nesrečo. Najprej so me zapodili iz zvonika.
,Preveč dela‘, so rekli in odvzeli so mi zvonove.
Nato so me odstavili od meha. ,Zaspal je, da
ne pojo orgle 4 , so rekli in mi zaprli pot na
kor. Naposled so me še iz cerkve vrgli. ,Vriska
v cerkvi/ so rekli, in od tedaj ne smem več pred
oltar, da bi gledal ondi sprelepo monštranco brez-
niško, da bi potožil ondi svoje gorje Bogu, skritemu
v beli hostiji. Vzeli so mi vse in ničesar mi niso
pustili, kar je drago in ljubo mojemu srcu.
Ostal sem sam na svetu, sam, brez zvonov,
brez orgel, brez monštrance, sprelepe mon-
štrance brezniške. A jaz ne morem biti sam.
Zvonovi me vabijo: ,Pridi že, pridi v naše višave!‘
In orgle me kličejo: ,Kje si, kje si, da te ni
več blizu, da te ni več v naše kraljestvo! 4  In
monštranca, kadar je izpostavljena, in jaz vem,
kdaj je: zvonovi in orgle mi povedo, — mon¬
štranca, ta sprelepa monštranca brezniška, me
vleče, vleče v cerkev; a ko pridem do cerkve¬
nega praga, mi ljudje zastavijo pot, in jaz moram
nazaj, nazaj brez monštrance, brez orgel, brez
zvonov. In takrat jokajo zvonovi, in jaz jokam
z njimi. In jaz jokam, in zvonovi jokajo z menoj.
In moja duša trpi, in moje srce trpi, sam Bog
v nebesih ve, kako, da nobeden ne tako, in že
od šestinosemdesetega leta sem, Vam rečem.

Oh, ubogo moje srce, nikdar ne bo ozdrav¬
ljeno! Jaz bi že ozdravel in pozabil na vse,

103

kar se je zgodilo, ko bi srca ne bilo tu notri.
A srce mi vedno zopet zagreni iznova moje
trpko in neznosno življenje. Grem črez tri gore,
grem črez tri vode v sedmo faro in poslušam
v sedmi fari zvonove, orgle, gledam v sedmi
fari monštranco. Za en dan, dva, se utolažim
in pozabim na dom; a potem se mi zbudi
iznova nekaj v srcu, neko hrepenenje, neko
domotožje ali kaj, ki me tira nazaj, nazaj v
mili domači kraj, da zaslišim zopet zvonove, ki
jokajo z menoj, ki žalujejo, čutijo z menoj. In
ko me privede korak na domačo zemljo, se mi
umiri srce. A ko zapojo iznova domači zvonovi,
mi zatrepeče iznova v prsih srce, in en dan,
dva še prenesem doma, potem pa moram vzeti
zopet potni les v roko in se odpraviti po svetu,
daleč, daleč za tri gore. In tako sem večni po¬
potnik. Nikjer ne najdem miru, ki sem ga tako
potreben. Žene me naprej, naprej in potem
zopet nazaj, nazaj na domačo grudo. In jaz trpim,
trpim ... Oh dajte mi nazaj, dajte mi nazaj,
moje zvonove! Moje orgle mi dajte nazaj in
sprelepo monštranco brezniško, vi, moji rojaki!
Imejte usmiljenje in storite že skoro, da se že
odpočijejo enkrat večnega popotnika trudni ko¬
raki na domači sveti grudi brezniški. Uslišite že
skoro, vas prosim, glas vpijočega v puščavi!“
Tako je govoril Jozve in odkrival bol
srca. In ko je zaklical svojim rojakom Brezni-
čanom in jih zaprosil, naj že uslišijo glas vpi-

104

jočega v puščavi, je omahnil na zid, zaihtel
kakor otrok ter na zidu sloneč pretakal v svoji
neizmerni žalosti bridke solze.

Jaz še nisem nikdar naletel na moškega,
ki bi resno jokal. In danes sem gledal vpričo mene
jokati moža velikana, norca Jozveta. Pretreslo
me je v dno duše.

Zdelo se mi je, ko sem čul njegove glo¬
boke vzdihe, da vidijo moje oči stati na raz¬
valinah jeruzalemskih preroka Jeremija, ki plaka
nad razdejanjem tega mesta. Jokal je Jozve
pretresljivo in obupno, kakor morje ob ljutem,
neznosnem, pogubnem viharju. Vzdihoval je in
ječal kot živi grobovi nad zemljo, ki jih tlači.
Stegoval je roke kot zavrženi iz peklenskega
ognja po rešilnem angelu. Tožil je kot jesenski
vetrovi nad golim strniščem in pustim' goličav-
jem. Molil je kot umirajoča nevesta, prosil kot
stiskani in preganjani, sklepal roke kot ljubeča
mati ob zibelki bolnega otroka, ko ji trga smrtni
angel milo dete iz naročja.

Jaz sem stal poleg Jozveta in ga tolažil.
Sedaj ne vem več, ali bi vedel ali ne, da bedim,
ako bi me tedaj kdo prijel za ramo in mi za¬
klical: „Vzbudi se iz sanj in vstani!" Globoka
žalost Jozveta me je čisto prevzela. Bila je tako
velika, da se ne da popisati. In ko je bil naj¬
bolj žalosten, je zavpil Jozve kakor iz groba:
„Rojaki moji, poslušajte moj glas in dajte mi
nazaj, nazaj, kar je mojega!"

105

Ljudem, katerim manjka kak čut, so za
nadomestilo drugi čuti bolj razviti. Znano je na
priliko, da so slepci oblagodarjeni z jako finim
tipom, ki jih vsposablja, da se morejo podati
tudi brez vodnika po svetu. Vidimo češče be¬
rača slepca, ki s palico v roki ne zaide tako
zlahka. Jozve je sicer imel vse čute, a njegov
um je bil skaljen, bil je torej na umu bolan,
norec. Odkar sem videl njegovo veliko žalost,
sem trdno prepričan, da ima norec odveč v
srcu, kar mu manjka v glavi. Srčna stran nor¬
čeva je razvita kot nobenemu zdravemu člo¬
veku. Norec čuti radost ali gorje vse drugače
kot mi. Zato pa so norci tudi od te strani vsega
obžalovanja vredni siromaki.

Jaz sem stal vedno poleg Jozveta v nje¬
govi veliki žalosti ter ga tolažil. Daši so bile
izprva moje besede bob ob steno, so našle po¬
zneje le odmev v njegovi duši in naposled se
je utolažil. In ko se je utolažil, so bile prve
njegove besede: „Gospod, pišite mojim rojakom,
tako jim pišite: Mi slišimo in vemo, da se temu
možu krivica godi in se za njega poženemo."

Tedaj pa je pogledal pri oknu moj prijatelj,
lešanski župan, in zavpil: „Hehej! Ura bo deset,
v cerkev, kdor noče zamuditi!"

Pogledal sem na uro. „Saj res", pravim,
„treba bo iti. Jozve pa po maši zopet pridite."

„Nič ne bom hodil, pomenila sva se itak
vse. Prosim Vas samo, pišite na Breznico. Kako,

106

tega Vas ne bom učil, saj sami veste bolj kot
jaz, kako se beseda moško zastavi. Dado naj
mi nazaj, kar je mojega, pa je mir besedi. Po¬
vejte mi, obljubite mi, ali boste pisali ?“

„Bom, Jozve, na to se zanesite!"

„Potem je pa vse dobro. Jaz grem sedaj.
Pozdravljeni!“

Podal mi je desnico in odšel.

Razmišljal sem tedaj, kaj storiti, da bi se
korenito odpomoglo ubogemu možu; samo pi¬
sanje, jaz sem dvomil, da bi pomagalo. In kaj
naj vse pišem, na koga? Posvetoval sem se s
svojim prijateljem. A ta mi je na moje veliko
začudenje odločno odsvetoval pisati.

„Tedaj misliš, da ne pisati?"

„Na noben način ne! S kakim pismom bi
mu le še bolj škodoval; saj veš, kakšni so ljudje:
še bolj bodo brili norca iz njega."

Vdal sem se mu v toliko, da bom še vso
zadevo sam razmislil, in nisem pisal.

Za nekaj dni pa pride Jozve vdrugič k
meni. Že na pragu me vpraša: „Ali ste že
pisali?"

„Se ne, Jozve!"

„Pa boste?"

„Bom.“

„Tak prosim, pa kmalu."

In odhitel je izpred mojih oči, da še besede
nisem mogel izpregovoriti z njim. Sklenil sem
pa sedaj, da pojdem sam in prosim za Jozveta,

107

in ko sem razodel ta svoj sklep prijatelju, je
ta odgovoril: „Le!“ A preden sem mogel na
Breznico, je bil že zopet Jozve pri meni in me
vprašal: „Ste že pisali?"

Hočem mu obrazložiti, kaj nameravam, a
on je le tiščal v me z vprašanjem: „Ste že
pisali?"

„Se ne," sem odgovoril.

Tedaj pa je Jozve zatulil, da sem se ga
prestrašil, mi pogledal zaničljivo v oči in rekel
srdito: „K tebi ne pridem nikoli več; tak si
kot drugi!"

Ni se dal pregovoriti, odšel je. Tedaj sem
ga bil videl zadnjič. V tem pa sem bil pre¬
stavljen za sedem fara nižje od Leš, doli v
ravne Vodice, kjer ni ne vode ne vodice, pa
se vendar žabe rede in rastejo gobe, da jih
nosijo vodiški gobarji celo v Ljubljano prodajat.
In kar iznenada mi piše prijatelj, da je Jozve
umrl. Začutil sem v svojem srcu velik dolg in
zazdelo se mi je, kakor da so prišli rubit mojo
dušo.

XI.

Jozve je imel skoro cel tisočak denarja, ko
je ležal na bolniški postelji. Vprašali so ga tedaj,
komu bo denar zapustil. In Jozve je odgovoril :
„E, kaj denar! Imejte ga, pa je mir besedi,
mene pa zastran te reči na miru pustite, jaz
bom umrl." A, ko so ga poučili, da mora te¬
stament narediti in odločno povedati, komu

108

voli denar, če hoče, da bo veljala njegova
zadnja volja, je pa velel, naj pokličejo tri može.
In ko so prišli možje, je rekel Jozve: „Takaje
moja zadnja volja: Dve četrtini svojega pre¬
moženja volim za zgradbo brezniške ubožnice,
kjer naj imajo ubogi naše fare svoje zavetje,
da ne bodo pod kapom jemali konca. Ste raz¬
umeli ?“

„Smo“, so odgovorili možje in se prijeli za
glavo, da je Jozve tako modro ukrenil. „Saj
ni neumen", so si šepetali, „a mi smo ga
imeli za norca." Jozve pa je govoril dalje:
„Tretjo četrtino zapuščam za popravo farnih
zvonov, četrto pa brezniškim pevkam, da ne
bodo godrnjale, ako bom zopet zvonil kdaj, če
ozdravim, kar so mi že obljubili naš dobri
gospod, ko so me spovedali. To je moja zadnja
volja. Sedaj pa mir besedi zastran te reči,
vam rečem."

„Jozve, imaš še kako drugo željo“, so vpra¬
šali možje.

„Se eno! Povejte ljudem, da nisem norec“.

„Kdo ti reče, da si? Saj si take pameti
kot mi drugi. To si sijajno zopet danes pokazal,
ko si tako modro odredil zastran svojega pre¬
moženj a. “

„Pa so mi vendar ljudje rekli, da sem
norec!“

„Jozve, kaj vsega ljudje ne izbleknejo, a
na njih besede ne sme moder človek dosti dati.

109

Lej, saj še županu reko, da je norec, in vendar
vsak pameten človek ve, da to ni resnica . 41

„To je res, to je res! Vi veste torej, da
jaz nisem norec . 11

„Vemo, Jozve! Kdor bi te danes slišal, ne
more drugače govoriti . 11

„Oh, povejte še drugim, da Jozve Lajnar
ni norec 11 .

Obljubili so mu, da bodo takoj po vsej fari
povedali, in Jozve jim je rekel: „Sedaj bom
lažje umrl 11 .

Ljudem je bilo žal, da so ga kdaj žalili v
življenju in so ga prihajali obiskavat. Tudi fantje
so prišli, ki so tolikokrat uganjali norčije iz
njega. Zmenili so se, da hočejo zložiti zanjga,
kolikor je potreba, da mu olajšajo zadnje ure
ter mu kupijo, kar bo le poželel. V soboto po¬
poldne, ko je delopust zvonilo, so ga prišli ob¬
iskat in ga vprašali: „ Jozve, kaj bi še rad?
Kar povej, vse ti storimo . 11

Jozve se je skusil vzdigniti v postelji, a
je omahnil nazaj; bil je že v zadnjih zdihih.
„Slišite, slišite ? 11  je rekel s pojemajočim glasom.
„Zvonovi me vabijo, zvonovi me kličejo. Ah,
vzdignite me, primite me, še enkrat bi rad
videl monštranco, orgle, zvonove. Ah, vzdignite
me, da gremo, sedaj zvoni."

Vzdignili so ga fantje, da bi ga nesli, a
jim je v rokah umrl. Njegove zadnje besede so
bile: „Oh, monštranca brezniška, kako je lepa!

110

In Bog je v nji, v lepi beli hostiji, Bog, ki me
bo vzel k sebi in mi dal zvonove, nebeške zvo¬
nove. “

Konec.

Sedaj sem pisal. Jaz bi rekel z Jozvetovim
besedami: Mi slišimo in beremo, da je Jozve
Lajnar umrl. Sedaj se mu slabo ne godi. On je
v nebesih. In če imajo gori zvonove, drug jih
ne bo dobil v roke kot Jozve, to vem, da ne;
saj Bog je dober in v nebesih se človeku vsaka
želja izpolni.

Jaz sem torej pisal. Naj se zgodi, kakor
so prerokovale ženske ob njegovem rojstvu, da
se bo bralo o njem še v bukvah, kakor o Lam-
bergarju in drugih takih junakih. Storiti sem
bil to dolžan vsaj sedaj, česar nisem prej, ko je še
živel Jozve. To bodi pisan spomenik Jozvetu,
izklesan iz mojega zarjavelega peresa, dolžan sem
mu ga bil postaviti; a upam, da bodo prišli, če že
niso, tudi drugi do spoznanja ter tebi, ljubi Jozve,
za vse gorje, ki so ti ga povzročili — ali vede ali
nevede, tega ne vem, to pa vem, da so ti ga
— postavili kamenit spomenik na grob in na¬
pisali gor, da tu notri počiva Jozve Lajnar, ki
je tako ljubil zvonove, orgle in sprelepo mon-
štranco brezniško.

Kadar pojdem na Gorenjsko, bom obiskal
tudi tvoj grob, ljubi moj Jozve, in te prosil, da
mi odpustiš, ker sem ti šele po tvoji smrti i z _

111

polnil vročo željo in pisal Brezničanom. In če
bo stal na tvojem grobu spomenik, in jaz vem,
da bo, saj so Brezničanje le dobri ljudje, tedaj
bova nemara oba vesela: jaz, da so ti postavili
spomenik, ti pa, ki brez dvoma pritrkavaš na
veliki nebeški zvon gori pri ljubem Bogu, ko
boš gledal dol z nebeških višav in boš videl,
da se te še spominjamo.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

9

3  00000503663

.vV. ■ v.' ? ■