514
Refleksije
PRIPOMBE K  SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI. A.   Javor
Pri nas je udomačena kaj značilna navada: v svojih odnošajih do slovenskega znanstvenega in, literarnega Olimpa goji slovensko razumništvo izrazito dvojno moralo. Vcepili sta jo meščanska vzgoja in njena tradicija. Hrani jo sodobno slovensko buržoazno okolje. Marsikdaj tudi neposredno sodeluje kulturno preoblečena krušna odvisnost.
Ob oficialnih in slavnostnih prilikah — hvalospev, kadar gre za priporočilo --obisk pri veličini, še prav posebno naglašen intimen hvalospev in spodobno pikra opazka na račun konkurenčne veličine, v kavarni — „kritične" čenče. Taka je fiziognomija dvojne morale, ki se je razbohotila namestu kritičnega duha.
Posledice seveda niso izostale. Prvič so še huje izmaličile tvorno in karakterno podobo slovenskega kulturnega delavca, drugič pa so uveljavile v zakladnici naših znanstvenih dognanj domovinsko pravico kopici okostenelih, znanstveni resnici in sodobnim slovenskim kulturnim, socialnim ter političnim potrebam nasprotnih dogem, ki v ostalem trdovratno strašijo prav za prav že iz generacije v generacijo.
Čeprav bi opravi) od sile koristno delo, kdor bi se odkritosrčno in vsestransko razpisal tudi o družbenem liku slovenskega razumnika, se nameravajo pričujoče „Pripombe" omejiti zgolj na osvetlitev, kritiko in socialno poreklo nekaterih najznačilnejših okoste-nelosti, ki so se vgnezdile v naši literarni zgodovini. Pripominjam, da nimam namena odrekati znanstveno vrednost niti zbranemu materialu niti onim sintezam, ki bodo vzdržale kritično ostrino sproščene človeške bodočnosti; najmanj bi želel podcenjevati truda-polno podrobno zbiranje ter oceno vsega tistega gradiva, brez katerega ne bi bila mogoča niti sedanja niti prihodnja utemeljena sinteza. Gre pa za obračun z reakcionarnimi apriorizmi, ki ne koreninijo v snovi, temveč v zastarelih ideoloških vezeh, izvirajočih kljub vsej pomembnosti, zaslužnosti in možganski kapaciteti avtorjev — iz družbene in nazorske omejenosti.
Tak obračun je prav za prav edina protiutež izrodkom dvojne morale. Vrednim avtorjem izkaže dolžno spoštovanje, če ugotovi v razvoju znanstvenega snovanja njihovo mesto, ki bo ostalo kljub potrebnim korekturam. Hkrati spaja znanstveno misel z objektivnim razvojnim tokom, iz katerega vzniknejo in v katerega se povračajo vsa znanstvena  dognanja.
/.  O dogmah v Prijateljevih „Staroslovencih".
V svoji razpravici „Evropske krize in slovenski narod" sem se dotaknil Prijateljeve negotovosti, ali se 1848 „Slovenci... v svoji masi še niso ali se niso več čutili kot en narod" (Staroslovenci, I, 40). Opozoril sem, da je Prijateljeva dilema posledica meščan skoprofesorskega idealističnega in nedialektičnega pojmovanja zgodovinske kategorije „narod".
2e površna analiza takratnih slovenskih gospodarskih razmer jasno pokaže, da 1848 o razvitem slovenskem narodu še ne more biti govora, da pa imamo vsekakor opravka z nacionalnim zarodkom. Take analize Prijatelj ni izvršil. Tudi Prijateljevega čuta, da bi bila taka analiza potrebna, ni mogoče ugotoviti v njegovih „Staroslovencih". Res je sicer, da je Prijatelj posvetil dober del tretjega poglavja v „Obdobju tvornega konservatizma" slovenskemu gospodarskemu in socialnemu življenju, toda njegov opis ne more nadomestiti analize, ki naj bi nudila temelj sintezi. Zanimivo je, da upošteva Prijatelj, ki mu je sicer mogoče odrekati smisel za vsestransko zbiranje gradiva vsekakor prej ko pa čut za sintezo, svoj gospodarski in socialni oris slovenskih razmer okrog 1848 le „zb i r a t e 1 j s k o", to se pravi le toliko, kolikor mu gre za pozitivne ali negativne momente, neposredno vplivajoče na produkcijo, predvsem pa na konsum slovenske leposlovne literature. („Če je bil kmet tako težko dostopen in tako malo dovzeten celo za stvari, ki so se tikale njegovega gmotnega stanja ter so se mu podajale in razlagale s pomočjo tiska, je umevno, da je mogel tem manj šteti vsaj kot pasiven konsu-ment pri razvoju slovenske leposlovne literature" se glasi na strani 98 I. knjige „Staro-slovencev" kvintesenca Prijateljevega opisa slovenskih kmetiških razmer; po namenu ji ustreza naslednja, sama ob sebi pravilna Prijateljeva ugotovitev na strani 106: „. .. Na podporo tega meščanstva, ki je po večini tonilo v nemški atmosferi, ko se je gmotno, družabno in duševno dvignilo malce više, naša literatura ni mogla računati...") Prijatelju se je dogodila katederska, le v formalnem pogledu strokovna omejitev na slovensko leposlovno literaturo prav pri slovenskem gospodarskem in socialnem problemu 1848 in to kljub dejstvu, da se uveljavljajo „Staroslovenci" bolj kot   politična   kakor pa kot   literarna   zgodovina!
Od kod Prijateljeva nezainteresiranost za ekonomsko in socialno analizo ter za njuno pritegnitev v splošno sintezo kulturne zgodovine, ko je vendar znano, da se je Prijatelj v svojih literarno- oziroma kulturnozgodovinskih razpravah zelo rad na široko bavil s površino spremljajočega politično- in socialnohistoričnega materiala? (Mimogrede naj pripomnim, da je Prijatelju marsikdo zameril njegove posege v politično in družbeno poprišče; vendar pa te vrste kritika nikakor ni obsojala Prijateljeve analitične pomanjkljivosti, temveč se narobe še danes spotika nad dejstvom, da je Prijatelj sploh družil literarno zgodovino s politično in družbeno; tukaj gre torej za tipično kritiko z desne.)
Odgovor ni težak. Prijatelju je namreč tuje priznanje o kakršnem koli v zadnji instanci odločujočem vplivu gospodarskih razmer in ekonomskega razvoja. Kljub čestim politično-, socialno- in gospodarskozgodovinskim sprehodom se Prijatelj d o g -matično kreta v mejah, ki jih še' dopušča idealistično pojmovanje zgodovinskega toka. Dalje je Prijatelj dogmatično ujet v meščanske pojme o historično vznikli skupnosti, ki realno živi in ki ji pravimo — narod. Meščansko pojmovanje naroda pa je v svojem bistvu ostalo — fetišistično, čeprav meščanstvo predpostavlja svoje razredne koristi nacionalnim interesom, odkar je razvoj tudi v tem pogledu razklal istovetnost. Ker je bilo v svojih dobrih časih nosilec nacionalne ideje, je meščanstvo raztegnilo to idejo do Adama in Eve. Znanstveniku, ki je rasel v meščanskih šolah ter se vzgajal iz meščanskih knjig in to celo v času, ko se je kapitalizem še
515
33*
razmeroma mirno razvijal, se res ni lahko izmotati izpod vplivov v podzavesti zasidranega meščanskega dogmatizma. Prijateljev odnos do problema slovenske nacionalne rasti je klasičen primer takih težav. Kolikor je Prijatelj samo znanstvenik, uvidi, da se „Slovenci niso čutili kot en narod." Kolikor je Prijatelj meščanski znanstvenik, nima poguma, da bi izrekel „bogokletni" — „se še niso čutili". Nepreciznost znanstvenika, ki je sicer točno ugotavljal dejanske razmere, ki pa mu dogmatični ostanki zastarele ideologije branijo podati znanstveno brezobzirno in jasno definicijo, ustreza-jočo njegovemu lastnemu spoznanju, izraža tudi Prijateljev uvod v „Duševne profile". V tem uvodu pravi Prijatelj: ..Slovenski preporod — slovenska narodna renesansa — to se pravi, oni kulturni, zlasti literarni pokret, ki ima namen vzpostaviti Slovence kot samostojen narod ..." Brez ozira na dejstvo, da sam literarni pokret ni in ne more biti sposoben ustvariti samostojen narod, je značilen izraz ..vzpostavit i", ki je precej soroden dilemi „ali se še niso ali se niso čutili ve č". Dogmatična meščanska vsebina Prijateljevih teoretičnih postavk pa se ne razkrije le tedaj, ko se Prijatelj dotakne narodove geneze. Izredno reliefno jo zrcali tudi Prijateljeva definicija „g lavnih elementov narodnosti". Take definicije Prijatelj sicer ni explicite podal v svojih „Starosiovencih", pač pa jo je zapisal v „Borbi za individualnost slovenskega književnega jezika", kjer pravi: „G 1 a v n i elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čustva in' običajev, kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku" (stran 6 izdaje Slavističnega društva). Med to definicijo in koncepcijo Prijateljevih ..Staroslovencev" je logična zveza, ki jo zlasti potrjujeta naslednji dve mesti v „Kulturni in politični zgodovini": 1, ..Dilema, za katero je tu šlo in glede katere niso bili naši vodilni možje .enacih misel', je očividno obstajala v vprašanju, kaj naj v onih usodnih in odločilnih dneh Slovenci kot narod zahtevajo: ali avtonomno «zedinjeno Slovenijo* s skupnim do neke mere zakonodajalnim zborom v Ljubljani ali samo ravnopravnost slovenščine v šoli in uradu. Kakor se iz gorenjega Bleiweisovega poročila razvidi, se je on nagibal k drugi, zmerni in «praktiški» skupini..." (stran 39 I. knjige; podčrtal jaz); 2. „Ker se spričo primitivnega in patriarhalnega stanja slovenskega naroda v tej prvi periodi okorelost našega konservatizma kot vodilne smeri še ni tako občutila, lahko poznamenujemo to prvo polovico dobe staroslovenstva s podnazivom: obdobje tvornega konservatizma..." (stran 4 I. knjige; „tvornega" podčrtal jaz). Jasno je, da smatra Prijatelj Bleiweisovo smer, ki je zahtevala zgolj ravnopravnost slovenščine v šoli in uradu, „spričo primitivnega in patriarhalnega stanja slovenskega naroda" — za tvorni konservatizem. Mar taka sodba ne temelji neposredno na Prijateljevih „g lavnih elementih narodnost i", ki jih je avtor reduciral n a jezik in dokaj konfuzno pojmovano kulturo?! — Ce se zamislimo v takratno evropsko situacijo in njene dejstvujoče sile, se moramo Prijateljevemu izrazu ,.tvorni" pač žalostno nasmehniti. Kdor pa se poglobi v vzajemne odnose med Bleiweisovim konservatizmom in njegovimi posledicami za ves slovenski nacionalni, politični, pa tudi sam kulturni razvoj — vzet v njegovi celoti — bo razvidel, do kake absurdnosti vodi idealistična redukcija „narodnostnih elementov" na jezik in kulturo.
576