I K A
oskar
oscar ■ ■■CD
režija:	John Landis
scenarij:	Michael Barrei, Jim Mulholland
fotografija:	Mac Ahlberg
glasba:	Elmer Bernstein
igrajo:	Sylvester Stallone, Ornella Muti, Don Ameche,
proizvodnja:	Touchstone Pictures, ZDA, 1991
»Obljubi mi, da boš postal pošten državljan in vreden družinskega imena,« zaklinja na smrtni postelji oče Provolone svojega sina gang-sterja in mu mimogrede nameni še nekaj krepkih zaušnic, ki dosežejo celo vaša ušesa. Ne boste verjeli —nad umirajočim Kirkom Dougla-som se nagiba infantilno obličje Sylvestra Stalloneja, vse pa se odvije že pred najavno špico filma in v stilu zaobljube, katere svetost bo v izpolnitvi njenega dolga — gangster bo ubral pošteno pot v svet visoke družbe. Le kako mu bo to uspelo?
ker pa so obljube zavezane besedam in so besedam zavezana (ali Pa tudi ne) storjena dejanja, kajti po njih se gangsterja loči od poštenjaka. bo moral torej Angelo »Snaps« provolone (Stallone) v filmu predvsem govoriti, izreči veliko velikih besed, se, da bi dojel njihov pomen, naučiti pravilne Izgovorjave in konec koncev, tudi resnično kaj povedati. In Stallone pove v filmu več, kot je v vseh Rambonih in Rockyjih skupaj. Oskar je namreč v osnovi ^iaološki film, z igralskega in režijskega vidika pa seveda zahtevna komedija, mizanscensko ujeta v hekaj soban razkošne vile, kjer se vse »pomotoma« dogodi nekega s°nčnega dopoldneva. Dogodki so vihrava burka besed in nesporazumov brez konca in kraja, povzročenih prav z »zgrešenimi« dialogi: naj bodo besede uglajene ali ovite v
amerikanizirano tough-guy italijansko narečje, naj bodo pokroviteljske ali ukazovalne, vselej imajo napačen učinek in zdi se, da pravzaprav obvisijo v zraku, od koder mešajo štrene vedno znova spodletelih dejanj. Samo štiri ure ločijo »Snapsa« od pomembnega sestanka z bankirji, pred njim je pomerjanje obleke, lekcija iz fonetike, neizbežen prepir s služkinjo, ko ga pri zajtrku zmoti njegov računovodja, da bi mu izvabil precejšnji denar, kajti poročil se bo s hčerko bogataša sumljivega porekla (kdo neki bi to lahko bil!?). In tu se začne Angelova »trnova« pot soočanja z dvoumnostjo besede in veščino sporazumevanja. Skratka, »Snaps« bo tako obremenjen z besedovanjem, da ne bo sprevidel njegove blebetajoče nravi in ga ne bo prepoznal kot spretno zvočno kuliso v funkciji slepila za oči. »Zgrešeni« dialogi so takore-koč rdeča nit sleherne farse in njihov presežni učinek so v Oskarju tri črne torbe, ki skrivajo vsaka svoj zaklad (diamante, kup dolarjev v gotovini, žensko perilo) in so bistveno povezane z vsemi drugimi prevarami in pomotami: ista nevesta ima dva ženina, kajti razglasila je nosečnost, poročiti pa se želi iz povsem tretjega razloga; brata modna kreatorja mislita in govorita isto, toda zanju se misli, da sta serijska morilca; lažna hči je v resnici »Snapsova« hči in nova služkinja je
pravzaprav njena mati; strokovnjak za fonetiko spozna, da v resnici sploh ni gey itd., itd., Angelo Provolone pa neusmiljeno vztraja pri zaobljubi in pri vsem besu in jezi se ne sproži niti ena pištola, prelite ni niti kapljice krvi. In, ko se na koncu vrne šofer Oskar, ki bi nastalo ško-lobocijo lahko edini preprečil, je zanj že prepozno, stvari so se iztekle v...
Oskar je gangsterska farsa, s katero se je John Landis (Kolo sreče, Princ odkriva Ameriko, Trije Ami-gosi) poklonil staremu Holiywoodu, natančneje tridesetim letom. Michael Barrie in Jim Mulholland sta adaptirala scenarij, nastal po istoimenski šaljivi igri Clauda Magnier-ja, po kateri je 1967. leta Eduard Molinaro posnel enega naujspeš-nejših komercialnih filmov v zgodovini francoske kinematografije. Vlogo »Snapsa« je v francoski verziji Oskarja odigral Louis de Funes. Dialogi so v Landisovem filmu prikrojeni okusu sodobne filmske publike, vendar po duhovitosti in izvirnosti niso nič manj šarmantni od dialogov, s katerimi so se kitile bu-levarske farse tridesetih let. Ostrina dialogov je morebiti premalo na-brušena, toda zlahka se jih da primerjati z zdravim cinizmom filmov Prestona Sturgesa, v zgodnjih štiridesetih najbolj priznanega režiserja hollywoodskih komedij. Sicer pa je Landis od scenaristov zahteval, da pišeta dialoge, pisane na kožo Ed-wardu G. Robinsonu, najgršemu, najobskurnejšemu in najbolj zafrus-triranemu filmskemu gangsterju vseh časov. Težko je presoditi, koliko ga je v vlogi ostalo s Stalloneje-vo interpretacijo, vendar dokler filma ne boste videli, tudi ne boste verjeli, da je Sylvester Stallone ne le odličen igralec, temveč in predvsem izvrsten komik. Film je v celoti posnet med studijskimi kulisami in pomote ter prevare se razjasnjujejo in zamegljujejo z nenehnim zapiranjem in odpiranjem vrat, hitrim in elegantnim gibanjem protagonistov, ki nikoli niso na pravem mestu ob pravem trenutku. Landis je stranske vloge razdelil med priznane broadwayske in televizijske zvezde, med katerimi boste zlahka prepoznali Petra Riegereta (Elis' Eiland) v vlogi Alda, »Snapsove« desne roke; Vincenta Spana v vlogi računovodje in seveda Dona Amecheja kot očeta Cle-menteja, ki pa igra tako ali drugače v vsakem Landisovem lilmu. Oskar je prvi (dobesedno vzeto) hollywoodski studijski film v devetdesetih letih, izvrsten back to the future, ki trideseta ne oponaša, ampak jih dobesedno živi. Moj poklon Johnu Landisu.
CVETKA FLAKUS
n f o
označil pozitivno, ker je menil, da Paramount želi zmanjšati produkcijske stroške filmov. Nov up je Paramount slavil na Godfather Part HI. Zaradi zahteve, da film za vsako ceno doživi božično premiero, je bil prekoračen proračun ("75$ milijonov) in naglica se je poznata tudi pri kvaliteti, Coppola je prepričan, da so nameravali studio prodati japonskemu investitorju. Skeptiki se še posebej bojijo, da bi Japonci kupili celotno Paramount Inc., ker bi tako dobili nadzor nad učnimi knjigami.
Kljub izredno visokim dohodkom je Martin Davis lastnik samo 1,8% delnic. To vsekakor ne vzbuja zaupanja delničarjev. Zaradi izgube ljudi, nepremišljenih poslovnih potez, neodločnosti in flopov mu delničarji lahko kaj hitro obrnejo hrbet in Davis se zna znajti na cesti. Kljub temu pa ne bo obubožal, saj je po podatkih Business Weeka v I. 89 zaslužil 4$ milijone in še dodatnih 7,5$ milijonov v dolgoročnih beneficijah.
BOŠTJAN KORBAR
* * *
Johna McNaughtona, režiserja filma Henry: Portrait of a serial Killer, so
vprašali, če je bilo res potrebno pokazati, kako je Henry v kopalni kadi odrezal glavo žrtvi. Odvrnil je. da pod nobenimi pogoji ni dopustil, da bi 700 $ mode! glave ostal neuporabljen. Provokativno vprašanje — racionalen odgovor režiserja, ki je film posnel za 112.000$. Zaradi oznake X-ratinga filmu tri leta ni uspelo priti v kinematografe. McNaughton je žele! moteče prizore izrezati, a so mu sodniki očitali, da je zaradi hladnosti, brezčutnosti in nasilnosti film moralno nesprejemljiv. Nekaj festivalov je film vendarle sprejelo v svoj program. Kritiki so ga vzljubili in Henry je pristal na listi desetih najboljših filmov štirih vodilnih ameriških kritikov. Film je težko prebavljiv, a si dviguje renome, John McNaughton pa skuša sedaj po sodni poti spremenili X-rating. Kako vžge low budget film in pristane v izboru desetih najboljših filmov? John McNaughton in Steven Jones prisegala na story board. Zelo malo denarja ju je prisililo, da sta film projektirala do najmanjše podrobnosti in vsak prizor natančno izrisala. Na ta način sta lahko zmanjšala proračun iz -iS milijonov na 2% milijona. L. 86 sta film posnela v Chichagu in njegovi okolici v 28-ih dneh.
Ideja za film je nastala na podlagi resnične zgodbe Henrya Lucasa, ki je pred časom priznat, da je umoril 600 ljudi. Na smrt obsojeni sedaj trdi, da se je o vsem zlagal. Henry: Portrait of a Serial Killer ni docu-
n f o