Mtelj-čebelar. Poiočal pri okrajni učiteljski konferenciji nadučitelj Fran Rojina, rav redek je učitelj na deželi, ki bi se v svojera ^7 svobodnem času ne bavil s kakim postranskim opravilom bodisi v zabavo, bodisi v izboljšanje svojih gmotnih razraer, ali pa je sploh delaven po geslu : sNe samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan." Ta je vnet sadjar in sploh vrtnar, oni spreten orglavec, drugi pevovodja kakemu pevskemu društvu, ali je občinski tajnik, načelnik gasilnega društva, krnetijske podružnice itd. — povsod najdemo učitelja v prvih vrstah v delovanju med narodom. Posebno veliko pa bi učitelj storil lahko za povzdigo racijonalne čebeloreje ; lahko bi bil pijonir v čebelarstvu, katero je padlo pri nas na tako nizko stopnjo, da se sraerao Kranjci po vsi pravici sramovati takega nazadnjaštva. Kaj bi rekli naši dedi in pradedi, ko bi mogli videti naše sedanje čebelarstvo ! Izginili so nekdanji polni čebelnjaki; le tupatara kaže kaka starina svoja gola rebra in leze na kup ter že zdavnaj več ne služi svojemu prvotnemu namenu, arapak za shranjevanje razne stare šare. Seveda so še izjerae in še se vidi kak čeden čebelnjaček, vendar opravičeno trdim, da nimamo na Kranjskem niti desetine čebel, kolikor so jih iraeli naši predniki pred 50 ali vee leti; to potrdi lahko vsak star čebelar. Vzrok temu so bile nekatere zaporedno slabe čebelarske letine, slabejša cena čebelarskih pridelkov, potein pa tudi to, da se od višjih oblastnij za čebelarstvo ni toliko storilo kot za druge panoge kmetijstva, in tako je čebelarstvo polagoraa prilezlo, seveda največ po krivdi čebelarjev sarnih, do žalostnega današnjega položaja. Slovencem prirojena ljubezen do čebelarstva pa nikakor ni izumrla, to nam izpriouje dejstvo, da je pristopilo k lansko pomlad ustanovljenemu čebelarskemu društvu do danes že blizo 600 članov, kar znači za tako mlado društvo izredno veliko. In kadar bodo čebelarji izprevideli razloček raed racijonalnim čebelarstvora — katero razširjati je glavni naraen — in raed sedanjim načinom, potem jih bo kraalu 1000 in več članov, zlasti kadar se bodo začeli kazati uspehi skupnega razpečavanja čebelarskega blaga po primerni ceni, kb bodo čebelarji uvideli, da delajo tudi zase in ne sarao v prid raedarjera in prekupcern. Ali se pa bo racijonalno čebelarstvo med ljudstvora razširilo ali ne, to je odvisno v prvi vrsti od učiteljev, ki žive med narodom. Njih moralična dolžnost je, ljudstvu do večje blaginje pomagati, kjer jim je mogoče, saj to ljudstvo bo hvaležno in jim ne bo z nevoljo delilo četudi še izdatnejše povišanih plač, dobro vedoc, da so mu učitelji za Bogora največji dobrotniki. Kako pa naj dela učitelj za povzdigo čebeloreje ? Odgovor na to je prav kratek: Cebelari naj sam racijonalno ! Ako čebelari učitelj vzorno v sraislu naprednega čebelarstva, bo takoj našel posnemovavcev. Seveda je naš čebelar skrajno konservativen in ne opusti prej žvepla, dokler ga popolnoraa ne prepričaš, kako Škodo si napravlja s tem, da pri trganju mori čebele z žveplom enako kot bi hotel kdo kravo ubiti, da ji odvzame mleko, ali posekati drevo, da mu obere sad. Kadar pa uvidi, kako lahko pripravno in z boljšim uspehom se čebelari po načinu, kot čebelariš n. pr. ti, potera ne izostane, če je le lepo vreme, nobeno nedeljo ter hodi k tebi po svet, kako storiti to, kako ono, da bo bolj prav. Pa ne samo eden —kakor bi se zmenili: pride jib vedno več in k deseti maši hodijo že ob sedmih, da čim več izvlečejo iz tebe, ko sede pri tujih čebelah, čakajoč, da ,,skupaj" pozvoni. In olovek potera sara ne ve, kdaj je pripomogel k temu, da je postalo v dotičnem kraju toliko novih čebelarjev in iz Savlov toliko Pavlov, ki med sabo tekmujejo, kdo bo imel bolj pravilno izdelane in lepše poslikane panje pa tudi bolj čebelne in močnejše. Da je na Geškem, v Neračiji in posebno v Belgiji čebelarstvo tako razvito, iraajo največjo zaslugo učitelji, katerih je samo na češkem pri nekem osrednjeni čebelarskem društvu izmed 4000 članov nad 800. Predsedniki podružnic omenjenega osrednjega čebelarskega društva so skoraj brez jizjeme samo ucitelji, ki teoretično in v svojih vzornih čebelnjakih tudi praktično predavajo o racijonalnem čebelarstvu. Tako naj bo v prihodnje tudi pri nas ; imeli borao enake uspehe kot jih imajo na Ceškem in drugod, pa lahko še boljše, ker naša lega je mileja in vrhutega imamo še tako izborno čebelno pleme, da slovi po vsej Evropi. Z novim letora, ko visoko ministrstvo potrdi nova društvena pravila, se bodo osnovale tudi pri nas, na Spod. Štajarskera in Koroškem ter na Priraorskem podružnice osrednjega »Slovenskega čebelarskega društva". In kdo naj bi bili tera podružnicam predsedniki, če ne v prvi vrsti učitelji, ki se ne boje dela ? Pa bo kdo dejal: Kako vendar naj bora predsednik čebelarske podružnice, ko sera že vse pozabil, kar sern se nekoč na pripravnici o čebeloreji učil ? Bj, dragi tovariš, to si lahko pozabil, saj si gotovo tudi že veoino raznih pravil in dokazov pozabil, ki si jih pač bolje znal kot osnovne resnice čebelarstva. Zahtevati vendar ne more nihce, da postane že v pripravnici, kjer se ima toliko različnih predraetov učiti, mojster v čebeloreji; naj bode zadovoljen, da dobi vsaj podlago, na kateri se potem v življenju s pomočjo dobrih čebelarskih knjig in s poskušnjami sam popolni. Da se pa tudi to zgodi, mora imeti človek ljubezen do stvari in trdno voljo. To res ni raalenkost, če se postavlja brhek, mlad učitelj v strašno nevarnost, da ga piči čebela in da zavoljo tega nekoliko oteče. Ravno to je navadno glavni vzrok, da se tako redek učitelj poprirae čebelarstva, te poezije kraetijstva, kot jo imenuje sloveči Ehrenfels. Vendar ko bi taki rnladi ucitelji vedeli, koliko prijetni ur in dni pa tudi dobička žrtvujejo svojerai^ samoljublju s tem, da se radi nekaterih, sicer obligatniti pikov, ne lotijo čebeloreje, bi gotovo premagali to svojo slabost ter si takoj prvo pomlad ali pa že prvo jesen pri nastopu v svojo službo preskrbeli par panjev, katere bi iraeli v začetku pri najbližnjem čebelarju, pozneje pa, ko se jim pomnože, pa bi si napravili svoj lastni čebelnjak. Glede pika naj jira bo povedano, da samo začetnik otece, pri vsakem naslednjem piku pa je oteklina manjša, in naposled se kri tega zdravega strupa tako navadi, da pičeno mesto čisto nič več ne oteče, in najsi se je čebeli zljubilo pičiti karaorkoli. Naj bo vsakdo prepričan, da je čebelni pik človeku v prid, zakaj nisem še naletel na pravega čebelarja, ki bi tožil o revmatizrau, podagri ali putiki, ali kako se že vse bolezni te baže imenujejo, in vsakemu, kdor se želi postarati, mu resno svetujem, naj se poprime čebeloreje. Razen tega glavnega vzroka, namreč strahu pred pikom in njegovim prvim nasledkom, so še drugi vzroki, da postane tako malo učiteljev čebelarjev. Največkrat človek sam sebi premalo zaupa in raeni, da nikakor ne more pričeti čebelariti, ke»; mu še toliko teorije manjka in še veliko več prakse. Pa to pride vse polagoma; da le prvi roj ogrebe, da le enkrat sliši matico peti, pa mu bo za vse življenje narejeno ; opustiti ne bo raogel čebel nikdar več. Zanimanje se bo sarao ob sebi ranožilo, in s pomočjo dobrih knjig n. pr. Immenleken — Imkerlust (Gerstung, Ossmannstedt, Thiir.) ali Bienenzucht (Witzgall-Felgentreu, Stuttgart Eug. Ulmer), ki je nekak vademecum vsega potrebnega — in na podlagi lastnega opazovanja se bo razvil v takega čebelarja, da bodo imeli sosedni čebelarji rešpekt pred njim. A čebelar ne sme nikoli raisliti, četudi že dolgo čebelari in prebira še toliko dobrih čebelarskih knjig, da naposled vse zna. 0 ne, četudi veliko ve in zna svoje čebele racijonalno oskrbovati, jih umno množiti in s pridelki prav ravnati, vendar je v čebelnem življenju še toliko nerešenih probleraov, da si bodo čebelarji še morebiti veliko, veliko let belili glave, preden jih bodo rešili. In taka raziskavanja, s katerimi se pečajo najbolj sloveči čebelarji raznih narodov, zanimajo vsakega naprednega čebelarja, zlasti pa še čebelarja - učitelja, ki je zraožen razsoditi marsikatero razmotrivanje več ali manj učenih apistov. Še tretji vzrok, da je med učitelji malo čebelarjev, je ta, da ima začetnik tako majhno plačo. Vendar kakor bi navedena prva dva vzroka ne smela biti nikaka vzroka, tako bi se ne smel tudi glede tega nihče izgovarjati, da nima toliko, da bi kupil panj čebel. 0, ima, ima in lažje da takrat, ko še ne pozna potreb, za panj par goldinarjev, kot bi jih dal pozneje, ko iraa goldinar le še 1 K vrednosti, in to je po mnenju raojega očeta takrat, ko se človek oženi. S tem pa ne mislim mlajšim gospodom tovarišem odsvetovati, si poiskati družic, kaj še, samo trdim, da se tudi pri majhni plači lahko odtrga za par plemenjakov, ki se v par letih tako pomnože, da so čebele kmalu 50 ali 100 gld. vredne in po tem vedno več. Tudi mi je kak kolega na vprašanje, zakaj ne čebelari, odgovoril, da zato ne, ker kraj, v katerem biva, za čebelarstvo ni ugoden. Je že res, da niso za čebelarstvo vsi kraji taki, ko n. pr. Šmartno pod Smarno goro, vendar povsod je nekaj paše. Nihče menda ne bo trdil, da je Kolovrat, kjer sem služboval štiri leta, za to stroko ugoden, vendar sem pričebelaril tara celo do 47 panjev in sem v enem sarnem letu prodal 332 funtov medu, pa sem ga imel še dovolj za pitanje. Pozabil pa tudi nisem sosednjega tovariša, da bi rnu ne nesel -kolin", seveda  raedenib, sara se pa tudi nisem zapustil, saj raed je do ber in zdrav! In sta morebiti Dobrava pri Kropi in Vače za čebelarstvo ugodni ? Iz izkušnje lahko rečem, da nič posebno, zlasti za to ne, ker v obeh krajih ni jesenske paše, pa sem imel vendar povsod povoljne uspehe. Seve.da je treba tudi nekoliko znati, a ne coprnije, temveč samo racijonalno, urano čebelariti, česar se res ni težko naučiti. Zakaj torej naši učitelji ne čebelarijo ? Zato, ker se boje čebel, ali si domišljujejo, da niso zmožni, ali se jira zdi škoda par goldinarjev dati za pleraenjak, ali pa mislijo, da v njih službenem kraju ni kaplje medu. Morebiti bi se kmalu še kdo izgovarjal, da nima časa, češ on bo v šoli, roj rau bo pa med tera pobrisal v hosto. Le takih izgovorov ne, kakor da bi v celi fari ne bilo starega možička, ki ti za skledico juhe prežedi ves božji dan pri čebelnjaku, in če mu daš še za vsak roj kak groš, ti bo pazil še v slabem vremenu na čebelnjak, kot bi imel v panju sarae cekine. Kdor ima torej toliko ničevih izgovorov, je bolje, da kar rajši odkritosrčno pripozna, da se mu ne ljubi, in bo mir besedi. Samo to še rečem, da se rqofa. učitelju na deželi vse dobro ljubiti, saj je rekel naš nekdanji, sedaj rajnki profesor slavnega spomina, g. Anton Nedved: »Der Lehrer muss ein Universalgenie sein". Poprimite se torej, štovani gospodje tovariši, z vso ljubeznijo racijonalne čebeloreje, za katero je vsa ljubljanska okolica jako ugodna, in koristili bodete v graotnem oziru sebi, z zgledom pa tudi drugim. Da čebelarija v resnici prinaša lepe dohodke, povprašajte g. tovariša Hinka Likarja v Grahovera ali g. Jegliča v Dovjem, povedala vam bodeta, koliko sta pričebelarila ; poslednji vara bode trdil, da ni irael tako slabe čebelarske letine, da-bi mu muhe ne dale vsaj — pujska. Tudi jaz bi vam mogel do krajcarja izkazati svoje dohodke pri čebelarstvu in lahko bi vsakega prepričal, da sern že marsikatere respektable vsote iztržil. Je še nekaj gospodov tovarišev, ki so se prepričali, da muha da kruha, čeprav pravi pregovor, da muha ne da kruha. Ta pregovor velja pa samo za one čebelarje, ki ne znajo čebelariti, a ne za nas napredne učitelje-čebelarje. Prihodnje leto se hočemo pomeniti — če Bog da — o etičnih raoraentih čebelarstva, ki vplivajo na učitelja in kako se ta vpliv pojavi tudi pri vzgoji šolske mladine. Končno se usojam naprositi slavno konferencijo, naj stavi le-ta na visoki c. kr. deželni šolski svet naslednjo resolucijo : »Visoki c. kr. deželni šolski svet naj blagoizvoli vsem vodstvom ljudskih šol na Kranjskem priporočiti strokovni list -Slov. Cebelar", katerega izdaja ,,Slov. čeb. društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko" s sedežem v Ljubljani.