370
Iz prve seje državnega zbora Danajskega.
„ln vsega je začetek: — niks tajč."
„In vsega je začetek: — aiks tajč" („ni6 po nemško"). Pod tem napisom Dunajski „Tagblatt" šaljivo popisuje začetek državnega zbora 4. dne t. m. Dokler se namreč zbor po predpisanem običaji ne ustanovi in si ne izvoli predsednika ia njegova namestnika, gre tistemu poslancu mesto predsedstva, kije med poslanci najstareji. Najstareji po naključbi je zdaj v zbornici neki Rubinstein, poslanec iz Galicije, ki seje izgovoril, da ne razume toliko nemški, da bi mogel predsedovati in voditi obravnave državnega zbora. Treba tedaj je bilo, izbrati si druzega, za njim najstarejega, in čada! minister Lasser je prvi zbor direktno izvoljenih poslancev moral začeti z ogovorom, v katerem svetu nehote oklicuje, da Avstrija ni nemška, kakor bi jo nemškutarji radi imeli. Tagblattova šala „niks tajč" je tedaj prav za prav le bridka ironija nemskutariji Avstrijski; pisatelj njen bi se rad norčeval z ^niks tajč", al vidi ae, da se mu v smeh meša žolč. — Naj našim bralcem iz glasovitega začetka prvega zbora podamo nekoliko vrstic iz Dunajskega „Tagblatta".
„—-------vabim najstarejega gospoda, da prevzame
predsedstvo; ker pa zbornice najstareji ud misli, da se zarad nezadostnega znanja nemškega jezika odpovedati mora tej časti, se obrnein s svojo prošnjo do gosp. viteza d' Elverta — -—" Te besede, s katerimi je g. minister Lasser odprl prvo sejo direktno voljenega državnega zbora, so učinile nepopisljiv vtisk v zbornici. Bolj drastično bi se ne bila dala na en mah podoba „mnogonarodna'^ Avstrije pred oči postaviti. Prva beseda tedaj — „nik3 tajč"! Al ob enem bila je tudi ta beseda beseda rešitve, rešitve za katoliški značaj Avstrije, ki je, kakor že tolikokrat, tudi tukaj zopet našel svojo brambo. *) Ali se namreč v6, kaj bi ae bilo zgodilo, ko bi rešilni genius Avstrije ne bil babilonskega jezičnega kaleidoskopa v zibelko eksistence položil in bi omenjeni najstarejši ud državnega zbora ne bil po „nezadostnem znanju nemškega jezika" od predsedniškega sedeža oddaljen? Zid, Žid Rubinstein iz Galicije bil bi po tem, če tudi le parkrat 24 ur, na tem sedežu sedel in grof Hohenwart in njegovi pobožni sedežni sosedje iz raznih katoliških delov Avstrijskega sveta, ki so tako tiho položili državnozborno obljubo, tako tiho, da je najbrže še sami niso slišali, bili bi potem, ako bi se utegnilo primeriti, da bi je ne držali, priležen izgovor imeli, da taka obljuba, dana židovskemu predsedniku, za resnično katoliškega ali katoliško resničnega Avstrijana nima vezilne moči. Toda nevarnost je srečno odvrnjena, židovski starešina je odstopil katoliškemu podstarešini prostor in če bi gospodje slučajno hoteli pozabiti svojo poslansko prisego , bodo zato morali že drug izgovor najti, pa ga bodo tudi našli. Brnski župan vitez d' EI ver t je zlezel tedaj na predsedniški stol. Droben, suh gospod, ves siv že, nekako birokratično pripognjen in na videz nekoliko ponosen na to, da je župan iz provincije.
Vitez d^ Elvert tedaj, a ne žid Rubinstein, jemal je poslancem obljubo, al tudi ta prav za prav ne, ampak zbornični spiritus familiaris, zmirom potrebni Kupka, kajti brez njegove izdatne pomoči bi se bila z neba padlemu predsedniku pri klicanji imen sšm ter tj& prav slaba godila. Al, čujte! spet pri početku ob-Ijubovanja poslancev  se je vtaknila epizoda babilonske
*) Te besede kažejo , da g. 8chle«inger, ki je „Tagbl." članek pisal, je žid (jud).                                           Vred,
igre: „nik8 taj6'^ zabavljivo vmes. „Dal bom besede ob-Ijubae nemški, laški, poljski in rusinaki brati" — tako oznani predsednik zbornici, in ,,prosim besede" zadoni iz klopi za hrbtom Hohenwartovim. Glas ta prišel je od mladoslovenca dr. Vo^snjaka, to je prav tistega poslanca, kateremu so v Stajarskem volilnem okraju glasovi Nemcev (nemškutarjev) do zmage pripomogli zoper narodno-klerikalnega nasprotnika. Vendar tudi on začne svoj debut v tej hiši z varijacijo pesmi: „nik8 tajč", a vendar nemški pravi: „ich beantrage, dass die Formel auch slovenisch vorojelesen werde". In zopet zadoni klic: ,,ich bitt um's Wort", in vnovič se ga v nemškem jeziku drži potreba: ^niks tajč"; Istrijan Vitezič se namreč oglasi: „ich beantrage, dass die Formel auch kroatisch vorgelesen werde". — Od nobene strani ni ugovora, le predsednik je v vidni zadregi, al le v zadregi uljudnosti, kajti gotovo se boji koga druzega spraviti v zadrego, če bi mu naložil slo-vensko-hrvaško preskušnjo. Pogumno vendar naposled izreče prošnjo, da bi dva — kterakoli — gospoda prevzela posel tolmačevanja. In šestero-jezično branje se vrši brez nesreče."
In tako še dalje burke uganja Dunajski „Tagblatt", vendar očitno le kislega obraza, kajti všel mu je zdih-Ijej: „zakaj da bi se vsi narodi ne zedinili v „enem svobodnem jeziku" (in Einer freiheitlichen (! !) Sprache)?" Zdihljej „Tagblattov" menda pri dr. Voš-njaku ne bode ostal glas vpijočega v puščavi, kajti „Tagblatt" Dunajski in tudi drugi Dunajčanje že ved6, („haben ihn schon"!) kakor figura kaže, da so dr. Vos-njaka le nemškutarji poslali v državni zbor, pa ga nalašč mladoslovenca imenuje.*)
Taka sramota tedaj  se dozdajpačše ni zgodila no benemu Slovencu!
371
•) Zato po pravici pravi dopisnik „iz slov. Goric" v „Slo-vencu", da je „zdaj edini Herman poslanec Štajarskih Slovencev na Dunaj i, drugi rodoljubi so ali propali, ali kakor VoSnjak, izdali čast domovine. Kar se je dolgo govorilo, pokazalo se je v grdi podobi; ni ve6 „grdo samaiČenje*^ ampak jasna resnica: ^Tesna zveza med nemdnrji in mladoslovenci!'* Bog daj , da Slovenija, ki je pretrpela že mnogo ran in ialosti, prestane tudi to — najhujSoI"