V deželi zlatih src
Tako je Belo krajino imenoval pokojni pi-satelj Tone Seliškar. Prav tako ji tudi lahko rečejo vsi, ki so med vojno uživali njeno go-stoljubje in širokogrudnost. Slovenske parti-zane je prijazno sprejela, jih varno skrivala in hranila. Vsakdo, kdor jo je spoznal med vojno, nosi v svojem srcu najlepše spomine nanjo. Se danes smo ji premalo hvaležnd za ves njen prispevek med NOB in vse premalo skrbimo zanjo.
V soboto, 6. oktobra, je sprejela ta dežela nenavadne goste. Ne zgodi se pogosto, da jo kdo obišče. Njeni vinorodni griči so bili obsi-jani s soncem, skromna polja že na pol po-spravljena, grozdje že obrano, drevje pa še vedno obteženo s sadjem.
Ti gostje so bili naši Šiškarji, krajevni or-ganizaciji ZB M. Majcen in H. Smrekar. Pred-no so se pripeljali do Crnomlja, so obiskali in se poklonili padlim pri spomeniku v Zužem-berku. Potem so svojo pot nadaljevald do Ba-ze 20 in še enkrat podoživljali dogodke. Tam jih je sprejel Lojze Murn in jim v svojem pri-povedovanju odkril še marsikatero podrob-nost, ki doslej članom ekskurzije še ni bila znana. Svaje spomine sta pripovedovala tudi tovariša Jože Slapničar in Slavko Krušnik, saj sta med vojno delovala prav na tem področju. Njima se je med vožnjo proti Semiču pridru-žil še Jože Povh, ki je v živahnem opisu se-znanil prisotne, kako je njegova družina so-delovala s partizansko vojsko.
Dva avtobusa s potniki sta drvela dalje mi-mo Semiča dn Crnomlia. Končni cilj ekskur-zije so bile Lokve. Ta majhni kraj hrani v svoji preteklosti globoko bolečino. Tu se je namreč smrtno ponesrečil takratni komandant slovenske partizanske vojske Franc Rozman — Stane.
Vsi so se zgrnili okrog lepo urejenega spo-menika. Prekrasen venec rdečih nageljnov so položili nanj in nemo zrli v kamen, ki je seval vroče prošnje in besede: »Ne oskrunite naših idealov'.«
Jožica Zoroja