134 Physical activity, stress and job satisfaction of employees in health center Aristotel during the covid-19 epidemic Abstract Physical activity enables healthcare professionals better management of physical and mental workload, which is important for productivity and quality work with patients. The aim of the research was to determine the state of physical activity of health pro- fessionals, their coping with stress and job satisfaction during the COVID-19 epidemic. We were also interested in the connections between movement habits, health assessment and experiencing stress. Health professionals (76 %) from health center Aristotel with an average age of 44,2 ± 14,4 years and an average 17,9 ± 12,2 years of service participated in the study. The results showed that health professionals are not physically active enough, as they do not meet the recommendations on the amount of weekly physical activity. We found that the main cause of stress is overwork and that workloads increased during COVID-19. However, we did not find an association between the amount of physical activity and health assessment, as well as not with experiencing stress. Employees have shown high satisfaction with their work environment and job, the level of motivation at work, the work and the range of tasks they perform, and the flexibility they have at work. This shows that health center Aristotel is a stimulating and motivating work environment, with a positive organizational climate and good interpersonal relationships. Keywords: Physical activity, health, stress, workplace satisfaction Izvleček Gibalna dejavnost omogoča zdravstvenim delavcem boljše obvladovanje telesnih in duševnih obremenitev pri delu, kar je pomembno za produktiv- nost in kakovostno delo s pacienti. V raziskavi smo želeli ugotoviti stanje telesne dejavnosti zdravstvenih delavcev ter preučiti njihovo soočanje s stresom in zadovoljstvo na delovnem mestu v času epidemije COVID-19. Zanimale so nas tudi povezave med gibalnimi navadami, oceno zdravja in doživljanjem stresa. V raziskavi je sodelovalo 76 % zdravstvenih delavcev iz zdravstvenega centra Aristotel s povprečno starostjo 44,2 ± 14,4 leta in povprečno delovno dobo 17,9 ± 12,2 leta. Rezultati so pokazali, da so zdra- vstveni delavci premalo telesno dejavni, saj ne dosegajo priporočil o koli- čini tedenske telesne dejavnosti. Ugotovili smo, da je glavni povzročitelj stresa prevelik obseg dela in da so se obremenitve na delovnem mestu v času COVID-19 povečale. Povezanosti količine telesne dejavnosti z oceno zdravja nismo ugotovili, prav tako ne z doživljanjem stresa. Zaposleni so nadalje izkazali visoko zadovoljstvo s svojim delovnim okoljem in službo, s stopnjo motiviranosti pri delu, delom in vrsto nalog, ki jih opravljajo, ter fleksibilnostjo, ki jo imajo pri delu. Sklepamo, da je zdravstveni center Ari- stotel spodbudno in motivacijsko delovno okolje, s pozitivno organizacij- sko klimo ter dobrimi medosebnimi odnosi. Ključne besede: telesna dejavnost, zdravje, stres, zadovoljstvo na delovnem mestu Maruša Udrih, Maja Dolenc Gibalne navade, stres in zadovoljstvo zapo- slenih v zdravstvenem centru Aristotel v času epidemije COVID-19 glas mladih 135 Uvod Pomen telesne dejavnosti za zdravje Številne raziskave potrjujejo pozitivne učinke telesne dejavnosti na kazalnike te- lesnega in duševnega zdravja. Redna tele- sna vadba na primer vpliva na energijsko bilanco, na uravnavanje telesne mase ter na preprečevanje debelosti (Hlastan Ribič, 2003). V krvi se zmanjšata koncentracija škodljivega holesterola LDL in trigliceri- dov, poveča se koncentracija zaščitnega holesterola HDL, zmanjšajo pa se tudi kon- centracije kazalnikov vnetja (Fleg, 2005). S telesno vadbo se krepijo kosti in mišice ter se vzdržujejo psihofizične in funkcionalne sposobnosti telesa (Jamil idr., 2016). Nadalje so ugotovljeni učinki vadbe na zniževanje srčne frekvence v mirovanju in krvnega tlaka (Hale, 2013) ter izboljšanje regulacije krvnega sladkorja (Russell, 2004). Jamil in sod. (2016) so zapisali, da redna telesna de- javnost prispeva k preprečevanju številnih kroničnih bolezni ter k zmanjšanju tveganja za prezgodnjo smrt. Vplivi telesne dejavnosti na duševno zdrav- je se kažejo z večjo odpornostjo v stresnih situacijah (Berger, 1994), nižjo pogostostjo pojavljanja znakov depresije (Hassmen idr., 2000) ter z večjim zadovoljstvom in kako- vostjo življenja (Thøgersen-Ntoumani idr., 2005). Redna vadba blaži učinke psihičnega stresa (Hale, 2003) ter izboljšuje počutje in delovno uspešnost (Russell, 2004). Penedo in Dahn (2005) sta ugotovila, da imajo te- lesno bolj dejavni tudi višjo samozavest in boljšo samopodobo ter da so bolj optimi- stični in boljšega razpoloženja. Po drugi strani je telesna nedejavnost eden izmed pomembnejših dejavnikov tveganja za umrljivost. Povezana je z zdravstvenimi zapleti, kot so hipertenzija, sladkorna bo- lezen tipa 2, možganska kap, osteoporoza, debelost, rak debelega črevesa, rak dojke in anksioznost (World Health Organizati- on – WHO, 2010). Telesne spremembe, ki nastanejo zaradi telesne nedejavnosti, so raznovrstne in zelo podobne tistim, ki jih opazujemo pri starostnikih: zmanjšanje mi- šične mase in moči, zmanjšanje aerobnih sposobnosti, povečanje visceralnega ma- ščevja, zmanjšanje občutljivosti za inzulin, zmanjšanje kostne gostote, oslabljena pro- priorecepcija in občutek za ravnotežje (Fia- tarone Singh, 2004). Pri tem je kombinacija aerobne vadbe in vadbe za moč pomemb- na za ohranjanje primerne sestave telesa z zadosti mišičja in čim manj visceralnega maščevja. Z ustrezno načrtovano vadbo lahko tudi osebe v visoki starosti pomemb- no izboljšajo svoje telesne sposobnosti (Skelton idr., 1995). Starostnega zmanjše- vanja kostne mase sicer ne moremo pre- prečiti, lahko pa ga upočasnimo in hkrati z ohranjanjem mišične moči, propriorecep- cije in občutka za ravnotežje zmanjšujemo tveganje za padce, ki pomenijo tveganje za zlom kosti (Fiatarone Singh, 2004). Po priporočilih Svetovne zdravstvene orga- nizacije potrebujejo odrasli za ohranjanje zdravja vsaj 150 minut zmerne aerobne telesne dejavnosti na teden (na primer 5 dni po 30 minut na dan) ali 75 minut viso- ko intenzivne aerobne telesne dejavnosti na teden (na primer 3 dni v tednu po 25 minut) (WHO, 2010). Poleg tega se pripo- roča, da vsaj dvakrat na teden izvajajo vaje za mišično moč in vzdržljivost. Za odrasle po 65. letu starosti pa je priporočljivo, da vsaj trikrat na teden v svojo telesno dejav- nost vključijo še vaje za ravnotežje. Za iz- boljšanje zdravja in zmanjšanje dejavnikov tveganja priporočajo 300 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na teden (na primer 5 dni na teden vsaj 60 minut na dan) ali 150 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden (na primer 5 dni v te- dnu po 30 minut na dan) (WHO, 2010). Gibalne navade in obremenitve na delovnem mestu pri zdra- vstvenih delavcih Boljše splošno zdravje delavcev je pove- zano z visoko produktivnostjo in nižjo sto- pnjo odsotnosti z dela (Popham in Mitchell, 2006). Zgolj védenje, da telesna dejavnost ohranja in krepi zdravje, ne zadošča za re- dno vadbo. Na to, da se ljudje v svojem prostem času ukvarjajo s telesno dejavno- stjo, v veliki meri vplivata življenjski slog in z njim povezana množica osebnih stališč in zunanjih dejavnikov, ki ga oblikujejo (Dou- pona Topič in Sila, 2007). Zdravstveni delavci imajo pomembno vlo- go pri ohranjanju zdravja v družbi. Zaradi specialnih znanj in usposabljanja iz zdra- vstvenega varstva se od njih pričakuje, da bodo pokazali visoko znanje in ozavešče- nost o zdravstvenih posledicah nezdrave- ga življenjskega sloga, iz katerega se po- gosto razvijejo diabetes in ostale bolezni srca in ožilja (Yeboah idr., 2018). So zgled širši populaciji za zdrav način življenja in imajo glavno odgovornost za spodbujanje ustreznih sprememb življenjskega sloga, ki vplivajo na preprečevanje bolezni. Dokazi kažejo na močno in dosledno povezavo med gibalnimi navadami zdravstvenih delavcev in priporočili, ki jih dajejo svojim pacientom (Frank, 2004). Tako je prepreče- vanje kroničnih nenalezljivih bolezni med zdravstvenimi delavci pomembna strategi- ja za doseganje zdrave delovne sile ter tudi splošnega prebivalstva. Študije ugotavljajo, da telesno dejavnejši pogosteje priporoči- jo telesno dejavnost svojim pacientom. S posredovanjem svojih lastnih zdravih navad lahko še bolj motivirajo bolnike, da tudi sami sprejmejo takšne gibalne navade (Frank idr., 2000). V primerjavi s splošno populacijo se zdra- vstveni delavci pri opravljanju svojega dela v času COVID-19 pogosteje srečujejo z ne- varnimi situacijami, zaradi česar so bolj ran- ljivi za doživljanje stresa in stiske. Največjo skrb jim pomeni prenos okužbe na družino in najbližje, močno obremenjujoč zanje pa je tudi občutek pomanjkanja nadzora in negotovost zaradi morebitne okuženosti sodelavcev, vzdrževanje socialne razda- lje od družinskih članov in pomanjkanje zaščitne opreme (Shechter idr., 2020). Ob čedalje večjem številu potrjenih in do- mnevnih primerov bolezni so zdravstveni delavci izpostavljeni izrednim delovnim obremenitvam. Dolg in neurejen delovnik z močno povečanim obsegom dela in dlje trajajočim neprekinjenim delom je tako eden ključnih dejavnikov stresa in še pove- čuje psihično stisko zdravstvenih delavcev (Alshekaili idr., 2020). V primerjavi z medicinskimi sestrami, ki delajo enoizmensko, medicinske sestre, ki opravljajo večizmensko delo, poročajo, da njihov delovnik vpliva na kontinuiteto in pogostnost telesne dejavnosti ter na dru- žabno in družinsko življenje (Han idr., 2011). V intenzivnih enotah Univerzitetnega kli- ničnega centra Ljubljana je redno telesno dejavnih samo 31,5 % srednješolsko izo- braženih medicinskih sester (Mlinar, 2007). Do podobnih ugotovitev so prišli tudi raz- iskovalci v tujih državah, ki poudarjajo, da telesna dejavnost medicinskih sester ne dosega priporočil Svetovne zdravstvene organizacije (Blake idr., 201 1; Malik idr., 201 1). Na podlagi teh spoznanj smo želeli v za- sebni zdravstveni ustanovi raziskati stanje telesne dejavnosti zdravstvenih delavcev, soočanje s stresom ter ugotoviti njihovo zadovoljstvo na delovnem mestu. Zdra- vstveni center Aristotel že vrsto let izvaja zunajbolnišnično osnovno in specialistično zdravstveno dejavnost v dveh poslovnih enotah v Krškem in Novem mestu. Podjetju sta bili vsa leta in sta še vedno glavna de- 136 javnost medicina dela, prometa in športa ter družinska medicina. Poleg tega izvajajo še druge storitve, kot so promocija zdravja, ultrazvočna diagnostika, obravnava v kar- diološki ambulanti, nevrološki ambulanti, kliničnopsihološki ambulanti, endokrino- loški ambulanti, laboratorijska diagnostika, fizioterapija, kineziološka obravnava itd. „ Metode Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 31 zdravstve- nih delavcev iz zdravstvenega centra Ari- stotel, kar pomeni 76 % zaposlenih. Pov- prečna starost vzorca je bila 44,2 ± 14,4 leta, od tega je bilo 25 (81 %) žensk in 6 (19 %) moških. Med njimi jih je 47 % opra- vljalo enoizmensko, 53 % pa večizmensko delo. Srednjo strokovno ali splošno izo- brazbo je zaključilo 33 %, višjo strokovno ali višješolsko izobrazbo 7 %, visokošolsko univerzitetno izobrazbo 27 % ter specializa- cijo, magisterij ali doktorat 33 % zaposlenih. Povprečna delovna doba je bila 17,9 ± 12,2 leta. Pripomočki V spletni aplikaciji 1KA (https://1ka.arnes. si/) smo ustvarili vprašalnik s skupno 33 vprašanji, ki so bila razdeljena na več sklo- pov – splošni podatki, telesna dejavnost, zdravje in stres v povezavi s COVID-19 ter zadovoljstvo na delovnem mestu. Postopek Pred začetkom raziskave smo vodstvu zdravstvene ustanove predstavili cilje in potek raziskave ter pridobili dovoljenje za izvedbo. Zaposlenim zdravstvenim de- lavcem smo nato posredovali vprašalnik, ki so ga reševali med 28. 2. in 15. 3. 2022. Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno in prostovoljno. Statistično analizo podatkov smo izvedli v programu IBM SPSS 25 (SPSS Inc., Armonk, New York, ZDA). Povezanost med ordinalnimi in številskimi spremen- ljivkami smo preverili s Spearmanovim ko- eficientom korelacijskih rangov pri stopnji značilnosti 5 %. „ Rezultati Gibalne navade zaposlenih Raziskava je pokazala, da so zdravstveni delavci, zaposleni v zasebnem zdravstve- nem centru, v običajnem tednu intenzivno telesno dejavni manj kot dva dni (x ¯ = 1,9), 75 % jih je dejavnih v povprečju 30 minut ali več, 25 % pa manj kot 30 minut na dan. Skrb vzbujajoč je podatek, da 38 % vpra- šanih ni nikoli oziroma so samo enkrat na teden intenzivno telesno dejavni, tako da se znojijo in so zadihani (Slika 1). Večino dni v tednu (štiri dni ali več) intenzivno telesno dejavnih pa je le 10 % vprašanih. Zmerno telesno dejavni so nekoliko pogo- steje (x ¯ = 2,3), pri čemer jih je 64 % dejavnih v povprečju 30 minut ali več, 36 % pa manj kot 30 minut na teden. Podobno kot pri in- tenzivni telesni dejavnosti je tudi tukaj velik delež tistih, ki niso redno dejavni. Blago za- dihanost in občutek toplote občuti le 14 % vprašanih večino dni v tednu, medtem ko v skupino »nikoli« ali »enkrat na teden« uvr- ščamo 27 % vprašanih (Slika 1). Anketirance smo spraševali tudi o količini hoje. Vsaj 10 minut skupaj hodijo zaposleni v povprečju skoraj vse dni v tednu (x ¯ = 4,8), 37 % jih prehodi v enem dnevu v povpre- čju 30 minut ali več, 63 % pa jih prehodi manj kot 30 minut. Na Sliki 2 vidimo, da so med najpogostejše motive za ukvarjanje s telesno dejavnostjo na prvo mesto uvrstili izboljšanje gibalnih sposobnosti, kot sta moč in hitrost (x ¯ = 3,9 na lestvici od 1 do 5), sledita izboljšanje ali ohranjanje telesne kondicije (x ¯ = 3,7) in zdravja (x ¯ = 3,7). Med razlogi, ki jim onemo - gočajo pogostejšo oziroma redno telesno dejavnost, so navedli pomanjkanje časa (57 %) in pomanjkanje motivacije (32 %). Nekaj jih je navedlo tudi zdravstvene te- žave (4 %) in težave na delovnem mestu (4 %). 0 dni 6% 1 dan 20% 2 dni 27% 3 dni 33% 4 dni 7% 5 dni 7% Dele ž zmerne telesne dejavnos � 0 dni 28% 1 dan 10% 2 dni 28% 3 dni 24% 4 dni 7% 6 dni 3% Dele ž intenzivne telesne dejavnos � Slika 1. Telesna dejavnost zdravstvenih delavcev Slika 2. Motivi za ukvarjanje s telesno dejavnostjo 3,5 3,1 3,7 3,7 2,8 3,4 3,9 0 1 2 3 4 5 Spros �tev Zabava in u žitek Izboljšanje in ohranjanje zdravja Izboljšanje, ohranjanje telesne kondicije Zmanjšanje telesne mase Zmanjšanje stresa Izboljšanje gibalnih sposobnos � glas mladih 137 Ko smo jih vprašali, ali se je količina teden- ske športnorekreativne dejavnosti v času COVID-19 spremenila v primerjavi s prejšnji- mi leti, jih je 46 % odgovorilo pritrdilno in 54 % nikalno. Pri količini zelo intenzivnega gibanja, kot so aerobika, tek, hitro kolesar- jenje ali vzpenjanje v hrib, jih je 58 % na- vedlo, da se je zmanjšala. Količina zmerno intenzivnega gibanja, kot so hitra hoja, ko- lesarjenje po ravnini in počasno plavanje, se je zmanjšala pri 38 % in povečala pri 46 % vprašanih. Nizko intenzivno gibanje (sprehajanje) z namenom rekreacije se v 58 % ni spremenilo, v 33 % pa se je poveča- lo. Najpogosteje se s telesno dejavnostjo ukvarjajo sami (50 %), sledijo ukvarjanje s telesno dejavnostjo neorganizirano v kro- gu družine (25 %), organizirano v športnem klubu, društvu ali fitnesu (14 %) in najmanj pogosto neorganizirano s prijatelji (11 %). Ko gre za sedenje, na delovni dan navadno presedijo 7,46 ure, medtem ko ob koncih tedna na dan presedijo približno 5,11 ure. Pri vprašanju, ali bi se udeleževali orga- nizirane telesne dejavnosti, ki bi jo tudi v bodoče organiziral njihov delodajalec, so odgovarjali z »da« (61 %) in »ne« (39 %). Pri pogostosti udeležbe, če bi ta dejavnost po- tekala izven delovnega časa, pa jih je 43 % navedlo, da bi se udeleževali pogosto ozi- roma zelo pogosto , 47 % pa redko oziroma zelo redko. Najkoristnejši ukrepi in predlogi za spod- bujanje telesne dejavnosti v delovnem okolju se jim zdijo organiziranje športnih izletov za zaposlene (x ¯ = 4,1 na lestvici od 1 do 5), uvajanje krajših rekreativnih odmo- rov ter možnost ugodnega nakupa kart za organizirane športne vadbe (x ¯ = 3,9) (Slika 3). S trditvijo, da je telesna dejavnost v času COVID-19 dovolj promovirana, se strinja 40 % vprašanih; s trditvijo, da so ljudje dobro ozaveščeni o pozitivnih učinkih telesne de- javnosti na zdravje, se strinja 61 % vpraša- nih, 18 % pa se jih ne strinja. Ocena zdravstvenega stanja zaposlenih Svoje zdravstveno stanje 32 % vprašanih ocenjuje kot srednje, 61 % kot dobro in 7 % kot zelo dobro. Med njimi jih 43 % v zadnjih 12 mesecih zaradi bolezni ali poškodbe ni bilo nikoli odsotnih z dela, 32 % jih ni bilo odsotnih več kot teden dni, 31 dni ali več je bilo odsotnih le 4 % vprašanih. Doživljanje stresa in zadovolj- stvo na delovnem mestu Napete, pod stresom ali velikim pritiskom se jih počuti vsakodnevno 4 %, pogosto 43 %, občasno 43 % in zelo redko 1 1 % (Slika 4). Največji vir stresa jim pomeni prevelik ob- seg dela na delovnem mestu, najmanjši vir stresa pa pomanjkanje socialne opore med sodelavci (Slika 5). Prav tako jim višina plači- la, osebni konflikti z drugimi in dolgočasne administrativne naloge ne povzročajo ve- likega stresa. Kot najpogostejši znak stresa doživljajo izčrpanost (x ¯ = 3,3 na lestvici od 1 do 5), kot najmanj pogost znak stresa pa 3,9 3,1 4,1 3,9 3,8 0 1 2 3 4 5 Uvajanje krajših rekrea�vnih odmorov Izvedba krajših sestankov stoje Organiziranje športnih izletov za zaposlene Mo žnost ugodnih nakupov kart za organizirane športne vadbe Izobraževanja o zdravem življenjskem slogu Zelo redko 11% Ob časno 43% Pogosto 43% Vsak dan 3% 3,2 2,3 2,3 2,3 2,1 1,9 2,0 2,0 0 1 2 3 4 5 Imam veliko preveč dela Imam premalo moči in vpliva Nestrinjanje s poli�ko ustanove Svoje delo nosim domov Višina plačila Pomanjkanje socialne opore Dolgočasne administra�vne naloge Osebni konflik� z drugimi nočne more (x ¯ = 1,5). Kar 75 % vprašanih se strinja s trditvijo, da so se obremenitve na delovnem mestu v času COVID-19 po- večale. V Tabeli 1 je prikazana povezanost med gibalnimi navadami, oceno zdravja in do- življanjem stresa. Gibalne navade niso bile statistično značil- no povezane z oceno zdravja (p = 0,314), kot tudi ne z doživljanjem stresa (p = 0,747). Pri izražanju zadovoljstva z delom, ki ga opravljajo, so na najvišje mesto (na lestvici od 1 do 5) uvrstili svoje delovno okolje in Slika 3. Uporabnost ukrepov in predlogov za spodbujanje telesne dejavnosti Slika 4. Pogostost doživljanja stresa Slika 5. Dejavniki stresa 138 službo, ki jo opravljajo (x ¯ = 4,1) (Slika 6). Prav tako so visoko uvrstili svoj odnos s sodelav- ci (x ¯ = 4,0), stopnjo motiviranosti pri delu, delo in vrsto nalog, ki jih morajo opravljati, ter fleksibilnost oziroma svobodo, ki jo ima- jo pri delu (x ¯ = 3,9). „ Razprava Ugotovili smo, da je večina zdravstvenih delavcev v naši raziskavi premalo telesno dejavnih, saj ne dosegajo priporočil Sve- tovne zdravstvene organizacije, ki za od- rasle priporoča najmanj 150 minut zmerne aerobne telesne dejavnosti ali 75 minut visoko intenzivne aerobne dejavnosti na teden (WHO, 2010). Skrbi podatek, da ve- lik delež vprašanih (38 %) ni nikoli telesno dejavnih oziroma so samo enkrat na teden dejavni tako, da se znojijo ali so zadihani, medtem ko je delež tistih, ki nikoli oziroma samo enkrat na teden občutijo toploto ali blago zadihanost, nekoliko nižji (27 %). Iz tega razberemo, da se pogosteje kot inten- zivne udeležujejo zmerne telesne dejavno- sti. Več kot tri petine jih hodi vsaj 30 minut ali več na dan, kar lahko povezujemo s pri- zadevanji za spodbujanje hoje kot telesne dejavnosti za krepitev zdravja in iskanjem brezplačnih oblik telesne dejavnosti. Kljub temu moramo spodbujati intenzivnejše zvrsti telesne dejavnosti, saj je rast pri in- tenzivni in zmerni telesni dejavnosti znatno nižja kot pri hoji. V zvezi z motivi za ukvarjanje s telesno dejavnostjo lahko sklepamo, da se zdra- vstveni delavci zavedajo pozitivnih učin- kov telesne dejavnosti, saj so najpogosteje izbirali motive, kot so izboljšanje gibalnih sposobnosti, telesne kondicije in zdravja na splošno. Kljub temu pa se srečujejo s pomanjkanjem časa in motivacije, kar jim onemogoča pogostejšo oziroma redno te- lesno dejavnost. Do podobnih ugotovitev so v raziskavi, izvedeni med diplomiranimi in srednješolsko izobraženimi medicinskimi sestrami v Angliji, prišli Malik idr. (2011), kjer so kot najpogostejše ovire za gibalno de- javnost navedli pomanjkanje časa, preutru- jenost, pomanjkanje finančnih sredstev in nemotiviranost medicinskih sester. Zdravstveni delavci v naši raziskavi so naj- pogosteje telesno dejavni v neorganizirani samostojni obliki ali v krogu družine. Red- keje se vključujejo v organizirane vadbe v športnih klubih, društvih ali fitnesih. Enako sta ugotovili tudi Škrbina in Zurc (2016) in dodali, da se v organizirane vadbe pogo- steje vključujejo zaposlene medicinske se- stre z enoizmenskim delavnikom, medtem ko večizmensko zaposlene na prvo mesto postavljajo samostojno gibalno dejavnost. Kot sta pojasnili, je večizmenski delovnik povezan z odsotnostjo od doma in tako tudi z manj možnostmi za vključevanje v organizirane oblike telesne dejavnosti. Te pa so pod vodstvom usposobljenega strokovnjaka, kot kažejo raziskave, najbolj kakovostno organizirano gibanje z vidika učinkovanja na posameznikovo telesno in duševno zdravje (Zurc, 2008). Količina telesne dejavnosti med COVID-19 se je pri 46 % vprašanih spremenila; pri nekaterih se je delež povečal, pri drugih pa zmanjšal. Opazili smo, da se je najbolj znižala količina intenzivne telesne dejavno- sti, medtem ko se je količina hoje ohranila in še nekoliko povečala. V eni izmed razi- skav v času veljavnosti koronskih ukrepov so zaznali večji upad telesne dejavnosti pri tistih, ki so bili prej manj telesno dejavni, v primerjavi s telesno dejavnejšo populacijo (Mutz in Gerke, 2020). Da so posamezniki pogosteje izbirali nižje intenzivna gibanja, lahko pojasnimo s tem, da so bile zaradi ukrepov za zajezitev epidemije nekate- re druge dejavnosti onemogočene in so morali poiskati alternativne oblike telesne dejavnosti. Tako so pogosteje izbrali hojo in preživeli več časa v naravi. Po odpravi ukrepov za zajezitev COVID-19 bi lahko bila dodatna motivacija za telesno dejavnost s strani delodajalca organizacija športnih izletov, uvajanje krajših rekreativnih odmo- rov in možnost nakupa ugodnih kart za organizirane športne vadbe. S tem bi po- skrbeli za medsebojno druženje zaposle- nih in ustvarjanje prijateljskih odnosov, kar bi lahko pozitivno vplivalo na dinamiko in produktivnost zaposlenih v zdravstvenem centru. Delovni pogoji in narava dela se danes spreminjajo hitreje kot kadarkoli prej, zato je pojavnost stresa med zdravstvenimi de- lavci vse večja (Sotirov in Železnik, 2011). To lahko opazimo tudi v naši raziskavi, kjer 47 % vprašanih doživlja stres pogosto oziroma vsak dan. Preobremenjenost, pomanjkanje časa, nezadostno število osebja in prece- njevanje lastnih zmogljivosti lahko vodijo do napak, ki jih uvrščamo med najmoč- nejše stresne dejavnike (Kofol in Trampuž, 2003). V raziskavi smo prišli do ugotovitev, da je glavni povzročitelj stresa zdravstvenih delavcev prevelik obseg dela ter da so se obremenitve na delovnem mestu v času COVID-19 povečale. To bi lahko razlagali s kadrovsko stisko, daljšim delovnikom in povečanim obsegom dela. Stres ima pri delovno obremenjenem posamezniku ne- gativno izražen vedenjski oziroma kognitiv- 3,3 4,0 4,1 3,9 3,2 3,9 3,2 3,5 3,6 3,9 4,1 0 1 2 3 4 5 Komunikacija in način pretoka informacij Vaš odnos s sodelavci Slu žba, ki jo opravljate Stopnja mo �viranos � pri delu Način reševanja kon fliktov Delo in vrsta nalog Obseg dela (preve č/premalo) Način organiziranos � vaše ustanove Višina vaše plače Fleksibilnost/svoboda, ki jo imate pri delu Vaše delovno okolje Tabela 1 Povezanost med gibalnimi navadami, oceno zdravja in doživljanjem stresa na delovnem mestu Ocena zdravstvenega stanja Občutek stresa Tedenska zmerna telesna aktivnost Spearmanov ro 0,190 0,061 p (ro) 0,314 0,747 N 30 30 Opomba. ro – korelacijski koeficient, p – statistična značilnost. Slika 6. Zadovoljstvo na delovnem mestu glas mladih 139 ni vzorec, kar se pri vprašanih najpogosteje kaže kot izčrpanost. Pri ugotavljanju povezanosti med količino telesne dejavnosti, oceno zdravja in doži- vljanjem stresa nismo ugotovili statistič- no značilnih povezav, kar bi najverjetneje lahko bila posledica majhnega vzorca. Podobne rezultate so dobili tudi v raziskavi Planinšek (2014), kjer niso zaznali značilnih povezav med količino ukvarjanja s telesno dejavnostjo in stresom. Je pa po drugi stra- ni Azar s sodelavci (2008) ugotovil, da te- lesna dejavnost zmanjšuje znake depresije, ni pa bila ugotovljena potrebna količina telesne dejavnosti za zagotavljanje prepo- znanih učinkov. Študije na področju skrbi za zdravje na de- lovnem mestu, kamor so vštete tudi zna- čilnosti dela in organizacije, potrjujejo, da to vpliva na koristi zaposlenih, v smislu nji- hovega zadovoljstva, počutja in zdravja, in na koristi podjetja, kar se kaže v nižji stopnji odsotnosti z dela in s tem povezanimi stro- ški, večji zavezanosti in predanosti zapo- slenih (Lowe idr., 2003). Le zdravi zaposleni lahko v urejenem in spodbudnem delov- nem okolju, s kakovostnimi medsebojnimi odnosi in organizacijsko podporo ohranja- jo in krepijo svoje zdravje, se bolje spopri- jemajo z nalogami, so bolj produktivni in posledično bolj pripadni (Burton, 2010). V takšnem delovnem okolju delavci niso samo zadovoljni in zvesti, ampak nenehno iščejo poti za razvoj in uporabo svojih spo- sobnosti in znanja (Lowe, 2010). Rezultati raziskave kažejo, da so zdravstve- ni delavci najbolj zadovoljni s svojim de- lovnim okoljem in službo, ki jo opravljajo. Visoko so uvrstili še odnos s sodelavci, sto- pnjo motiviranosti pri delu, delo in vrsto nalog, ki jih opravljajo, ter fleksibilnost in svobodo, ki jo imajo pri delu. To kaže, da je zdravstveni center Aristotel spodbudno in motivacijsko delovno okolje, s pozitivno organizacijsko klimo ter dobrimi medoseb- nimi odnosi. „ Zaključek Raziskave kažejo, da so telesno in duševno zdravje ter delovna uspešnost tesno pove- zani, pri čemer zdravje zaposlenih postaja odločilna lastnost za celotno organizacijo in ni samo stvar zaposlenega (Lowe, 2010). Stanje telesne dejavnosti med anketiranimi zdravstvenimi delavci zbuja nekaj skrbi, saj jih velik delež ne dosega priporočene te- denske telesne dejavnosti, ki ohranja in kre- pi telesno in duševno zdravje. Ker se zdra- vstveni delavci zavedajo pomena telesne dejavnosti, a imajo pri rednem udejstvova- nju omejitve (največkrat pomanjkanje časa in motivacije), bi jih lahko še bolj spodbu- dili k izvedbi že organiziranih gibalnih od- morov na delovnem mestu in možnosti vključitve v ponujene organizirane oblike športne vadbe. Prav tako bi lahko zaposle- ne še bolj motivirali k aktivnemu prihodu na delo peš ali s kolesom, hoji po stopnicah namesto uporabe dvigala s ciljem spod- bujanja zdravega, aktivnega življenjskega sloga tako med delovnim časom kot v pro- stem času. Z raziskavo smo dobili le opisno samooceno zdravstvenih delavcev o neka- terih dejavnikih njihovega življenjskega slo- ga, dejanske telesne pripravljenosti nismo merili. Na podlagi ugotovitev bi lahko v prihodnje podrobneje proučili možnosti za vključitev telesne dejavnosti v redni delov- ni čas in s tem spodbujanje zdravstvenih delavcev k ohranjanju in krepitvi lastnega zdravja. Anketirani zdravstveni delavci so s svojim delovnim mestom zadovoljni, kar je ključnega pomena za uspeh organizacije, posebno v storitvenem sektorju. Zado- voljstvo strank je namreč posledica dobro opravljenega dela zadovoljnih zaposlenih, kar vodi k organizacijski uspešnosti. Prav zato je pomembno ustvariti delovno oko- lje, ki zaposlene spodbuja h kakovostnemu opravljanju dela, torej razumeti njihove potrebe in ohraniti njihovo zadovoljstvo (Naseem idr., 2011). V prihodnosti bi se morali še bolj osredoto- čati na to, da zdravstveni delavci postanejo vzor splošni populaciji in s svojim znanjem o pomembnosti telesnega in duševnega zdravja promovirajo zdrav življenjski slog. Tudi Thompson in sod. (2003) menijo, da bi morali zdravstveni delavci imeti aktiven življenjski slog in spodbujati telesno dejav- nost splošne populacije, da bi morali biti izobraženi o vadbi kot terapevtski metodi in o pomembnosti vadbe skozi vsa življenj- ska obdobja ter rutinsko predpisovati vad- bo in povečano telesno dejavnost svojim pacientom. „ Literatura 1. Alshekaili, M., Hassan, W., Al Said, N., Al Sulai- mani, F., Jayapal, S. K., Al-Mawali, A., Chan, M. F., Mahadevan, S. in Al-Adawi, S. (2020). Fac- tors associated with mental health outco- mes across healthcare settings in Oman du- ring COVID 19: frontline versus non-frontline healthcare workers. BMJ Open, 10(10). ht tps:// bmjopen.bmj.com/content/10/10/e042030 2. Azar, D., Ball, K., Salmon, J. in Cleland, V. (2008). The association between physical activity and depressive symptoms in young women: A review. Mental Health Physicology, 1, 82–88. 3. Berger, B. G. (1994). Coping with stress: the effectiveness of exercise and other tech- niques. Quest, 46(1), 100–109. https://www. tandfonline.com/doi/abs/10.1080/00336297. 19 9 4.10 4 8 4112 4. Blake, H., Malik, S., Mo, P . K. in Pisano, C. (201 1). Do as say, but not as I do: are next geneation nurses role models for health? Perspectives in Public Health, 131(5), 231–239. http://dx.doi. org/10.1177/1757913911402547 5. Burton, J. (2010). WHO Healthy workplace framework and model: Background and su- pporting literature and practices. Geneva: World Health Organization. https://www. who.int/occupational_health/healthy_wor- kplace_framework.pdf 6. Doupona Topič, M. in Sila, B. (2007). Oblike in načini športne aktivnosti v povezavi s social- no stratifikacijo. Šport, 55(3), 12–16. 7. Elley, C. R., Kerse, N., Arroll, B. in Robinson, E. (2003). Effectiveness of counselling pati- ents on physical activity in general practi- ce: cluster randomised controlled trial. BMJ, 326(793), 1–6. https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/12689976/ 8. Fiatarone Singh, M. A. (2004). Exercise and aging. Clinics in Geriatric Medicine, 20(2), 201– 221. https://www.geriatric.theclinics.com/ article/S0749-0690(04)00029-1/fulltext 9. Fleg, J. L. (2005). Physical activity as anti-in- flammatory therapy for cardiovascular dise- ase. Preventive Cardiology, 8(1), 8–10. https:// onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1520- 037X.2005.02779.x 10. Frank, E. (2004). Physician Health and Patient Care. The Journal of the American Medical Association, 291(5), 637. https://www.resear- chgate.net/publication/8887098_Studen- tJAMA_Physician_health_and_patient_care 11. Frank, E., Breyan, J. in Elon, L. (2000). Physici- an disclosure of healthy personal behaviors improves credibility and ability to motivate. Archives of Family Medicine; 9(3), 287–290. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10728118/ 12. Hale, T. (2003). Exercise physiology: A Thematic Approach. Chichester John Wiley & Sons, Ltd. https://books.google.gm/books?id=f84LQn UKvCMC&printsec=frontcover#v=onepage &q&f=false 13. Han, K., Trinkoff, A. M., Storr, C. L. in Geiger- -Brown, J. (201 1). Job stress and work schedu- les in relation to nurse obesity. Journal of Nur- sing Administration, 41(11), 488–495. http:// dx.doi.org/10.1097/NNA.0b013e3182346fff 14. Hassmen, P., Koivula, N. in Uutela, A. (2000). Physical Excercise and Psychological Well- -Being: A Population Study in Finland. Pre- 140 ventive Medicine, 30(1), 17–25. https://pub- med.ncbi.nlm.nih.gov/10642456/ 15. Hlastan Ribič, C. (2003). Prehrana športnikov in telesno bolj dejavnih. V H. Berčič (ur.) Zbor- nik Slovenskega kongresa športne rekreacije: Rogla: Prispevki in povzetki poročil, strokov- nih predavanj in predstavitev 2. slovenskega kongresa športne rekreacije, z mednarodno udeležbo (str. 28–29). Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije. 16. Jamil, A. T., Ismall, A., Idris, I. B. in Chuan, K. (2016). Levels of physical activity and its as- sociated factors among health care workers. Malaysian Journal of Public Health Medicine, 16(3), 127–133. https://www.researchgate. net/publication/305710052_Levels_of_ physical_activity_and_its_associated_fac- tors_among_health_care_workers 17. Kofol, T., Trampuž, R. (2003, 8. november). Duševno zdravje – bistvo zdrave osebnosti. Zbornik predavanj strokovnega seminarja. Nova Gorica: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 18. Lowe, G. S. (2010). Creating healthy orga- nizations: how vibrant workplaces inspire employees to achieve sustainable success. To- ronto: University of Toronto Press. 19. Lowe, G. S., Schellenbeerg, G. in Shannon, H. S. (2003). Correlates of employees’ per- ceptions of a healthy work environment. American Journal of Health Promotion, 17(6), 390–399. https://www.researchgate.net/pu- blication/10662903_Correlates_of_Emplo- yees%27_Perceptions_of_a_Healthy_Work_ Environment 20. Malik, S., Blake, H. in Batt, M. (2011). How he- althy are our nurses? New and registered nurses compared. British Journal of Nursing, 20(8), 489–496. http://dx.doi.org/10.12968/ bjon.201 1.20.8.489 21. Mlinar, S. (2007). Športna dejavnost in življenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v intenzivnih enotah kliničnega centra v Ljubljani [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 22. Mutz, M. in Gerke, M. (2020). Sport and exercise in times of self-quaran- tine: How Germans changed their behaviour at the beginning of the Covid-19 pandemic. Inter- national Review for the Sociology of Sport. doi. org/10.1177/1012690220934335 23. Nasem, A., Sheikh, S. E. in Malik, K. P. (2011). Impact of employee satisfaction on success of organization: Relation between custo- mer experience and employee satisfaction. International journal of multidisciplinary sci- ences and engineering, 2(5), 41–46. https:// www.semanticscholar.org/paper/Impact- -of-Employee-Satisfaction-on-Success-of- -%3A-and-Naseem-Sheikh/d2c82e1ddabb- 61c36b4f1ed2b2475d596ca8702d 24. Penedo, F. J. in Dahn, J. R. (2005). Exerci- se and well being: a review of mental and physical health benefits associated with physical activity. Current Pinion of Psychiatry, 18(2), 189–193. https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/16639173/ 25. Planinšek, S. (2014). Povezanost gibalnih na- vad z nekaterimi kazalci telesnega in dušev- nega zdravja odraslih Slovencev [Doktoska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 26. Pollock, A., Campbell, P., Cheyne, J., Cowie, J., Davis, B., McCallum, J., McGill, K., Elders, A., Hagen, S., McClurg, D., Torrens, C. in Maxwell, M. (2020). Interventions to support the resi- lience and mental health of frontline health and social care professionals during and after a disease outbreak, epidemic or pan- demic: a mixed methods systematic review. Cochrane Database Syst Rev, 1 1(11). ht tps://pu- bmed.ncbi.nlm.nih.gov/33150970/ 27. Popham, F. in Mitchell, R. (2006). Leisure time exercise and personal circumstances in the working age population: longitudi- nal analysis of the British household panel survey. Journal of Epidemiology and Com- munity Health, 60(3), 270–274. http://dx.doi. org /10.1136/ je ch . 20 05.0 4119 4PMid:16 47676 0 28. Russell, A. P. (2004). Lipotoxicity: the obese and endurance-trained paradox. Internatio- nal journal of obesity and related metabolic di- sorders, 28(4), 66–71. https://doi.org/10.1038/ sj.ijo.0802859 29. Salmon, P. (2001). Effects of physical exerci- se on anxiety, depression, and sensitivity to stress: a unifying theory. Clinical Psychology Review, 21(1), 33–61. https://pubmed.ncbi. nlm . nih .gov/1114 8 895/ 30. Shechter, A., Diaz, F., Moise, N., Anstey, D. E., Siqin, Y., Agarwal, S., Birk, J. L., Brodie, D., Cannone, D. E., Chang, B., Claassen, J., Cor- nelius, T., Derby, L., Dong, M., Givens, R. C., Hochman, B., Homma, S., Kronish, I. M., Lee, S. A. J., ... Abdalla, M. (2020). logical distress, coping behaviors, and preferences for su- pport among New York healthcare workers during the COVID-19 pandemic. Gen Hosp Psychiatry, 66, 1–8. https://pubmed.ncbi.nlm. nih.gov/32590254/ 31. Skelton, D., Young, A., Greig, C. A. in Malbut, K. E. (1995). Effects of resistance training on strength, power and selected functional abilities of women aged 75 and older. Jour- nal of the American Geriatrics Society, 43(10), 1081–1087. https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/7560695/ 32. Sotirov, D. in Železnik, D. (2011). Analiza stre- sa in poznavanje klinične supervizije med zaposlenimi v Zdravstvenem domu Novo mesto in Splošni bolnišnici Novo mesto. Ob- zornik zdravstvene nege, 45(1), 23–29. https:// obzornik.zbornica-zveza.si:8443/index.php/ ObzorZdravNeg/article/view/280 33. Škrbina, V. in Zurc, J. (2016). Gibalna aktiv- nost pri diplomiranih medicinskih sestrah, ki opravljajo enoizmensko in večizmen- sko delo. Obzornik zdravstvene nege, 50(3), 193–206. https://obzornik.zbornica-zveza.si/ index.php/ObzorZdravNeg/article/view/96 34. Thompson, P. D., Buchner, D., Pina, I. L., Bala- dy, G. J., Williams, M. A., Marcus, B. H., Berra, K., Blair, S. N., Costa, F., Franklin, B., Fletcher, G. F., Gordon, N. F., Pate, R. R., Rodriguez, B. L., Yancey, A. K. in Wenger, N. K. (2003). Exercise and physical activity in the prevention and treatment of atherosclerotic cardiovascu- lar disease. Circulation, 107(24), 3109–3116. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12821592/ 35. Thøgersen-Ntoumani, C., Fox, K. R. in Nto- umanis, N. (2005). Relationships between exercise and three components of mental well-being in corporate employees. Psycho- logy of Sport and Exercise, 6(6), 609–627. https://research.birmingham.ac.uk/en/pu- blications/relationships-between-exercise- -and-three-components-of-mental-wel 36. Zurc, J. (2008). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko uspešnost. Radovljica: Didakta. 37. World Health Organization (WHO) (2010, 1. januar). Global Recommendations on Physical Activity for Health. https://www.who.int/ publications/i/item/9789241599979 38. Yeboah, J., Kye-Amoah, K. K., Owiredu, W. K. B. A., Lokpo, S. Y., Esson, J., Johnson, B. B., Amoah, P. in Aduko, R. A. (2018). Cardiome- tabolic Risk Factors among Healthcare Wor- kers: A Cross-Sectional Study at the Sefwi- -Wiawso Municipal Hospital, Ghana. BioMed Research International. https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/29850585/ Maruša Udrih, dipl. kin., študentka mag. študija kineziologije marusa.udrih@gmail.com