215
Sv. Katarina.
Presvetlo jasno jutro t                    Otroci v čednih srajcah
Gotovo lep bo dan;                      In belolasi vsi,
Le urno zdaj iz mesta                 Me gledajo od strane
In tje čez rosno plan!                 S prebistrimi očmi.
V izhodu se prikaže                     A ko jih nagovarjam
Vže rožnati mi zor,                      Ter jim podam rok6,
In glasno ga naznanja                  Se bližajo prijazni
Donečih bronov zbor.                    Smehljaje se sladko.
Zefiri prišeptajo,                            Zdaj babica njih stara
Da cvete probude,                         Se pride k meni v vas,
Ki mirno in pohlevno                   In „hvaljen bodi Kristus"
Med travico še spe\                      Tresočih ust je glas.
*
A sanje njih dišeče                      Na vrh s*m z|aj- dospela,
Glasijo se povsod,                         Ki migal je jjub6.
In sapica je trosi                          Kam giedati najprvo?
Prijetno mi na pot.                       Povsod je sprelep6!
Livade, trate, njive                      Tam belo nage mesto
In bistre vode tek                         Je videti in grad.
Me spremljajo prijazno,                Pozdravljena bodita
Da steza pelje vbreg.                   Mi tisoč    tisoč krat!  _
Težavno je in strmo,                   Ljubljansko gledam polje,
A kaj je to mi mar,                    In klasje, ki zlato
Narave vsaj obdaja                       Leskočih trakov pleta
Poletenski me čar.                         V obleko mu cvetno.
Prekmalu sladka senca                 V daljavi zelenijo
Sprejame me dreves,                    Dolenske vse gore',
In solnce komaj kuka                   Za vrstami še vrste
Skoz temni svod peres.                 Nasproti mi stoje\
Skrivnosti gozd mi svojih             In tu se razprostira
Odgrinja ves zaklad,                    Planjava pred menoj,
Vsaj pevsko ima srce                   Ki čarokrasne Save
Od nekdaj vže prerad.                  Obroblja jo zavoj.
Pojočih tičic himne                        Za njo vzdiguje drzno
So slišati okrog,                            Lepota se planin,
In jutranjo molitev                        Se snegom še pokrite
Opravlja zdaj potok.                     So glave njih višin.
Premodra sivka, praprot              Al solnce jim nebeško
In dušica svetla                             Demantni Šapelj tka,
Kadilo preskrbijo,                         Kateri omamljivo
Ki polno je duha. —                   Kraljicam se poda.
Kaj vidim tamkaj? — hišo,          In tam, o tam pošilja
In lepo klop pred njo,                 Mogočnost mi pozdrav —
Počivati tu moram —                   Občudovan na veke
O kako je hladno!                         Orjaški boš Triglav!
Kosmati kužek laja                        O domovina moja,
In kaže mi zobe',                          Slovenski krasni svet!
Med piškami se koklja                  Nasititi se tebe
Sprehaja sem ter tje.                     Ne more mi pogled.
Zatoraj pevaj srce
Blaženstva prepolno, Da tak osno domovje
Ti dalo je nebo!
29. junija 1871.                           Lujiza Pesjakov a.