LETNIK LXIII • LETO 2015 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA VEGANSKO PREHRANJEVANJE KINEMATIČNA ANALIZA TEKA USAINA BOLTA PRILOGA KOLESARSTVO 50 LET ŠPORTA NA UNIVERZI SPONZORIRANJE V ŠPORTU OTROŠKA ATLETIKA TEHNIČNO TAKTIČNI ELEMENTI V ODBOJKI V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Branko Gabrovec – Uporaba izbranih elementov borilnih veščin pri zagotavljanju varnosti v zdravstve- ni negi; Boštjan Jakše – Vegansko prehranjevanje in prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi stališči v svetu; Jer- neja Premelč, Goran Vučković – Teoretični model sodniškega sistema v športnem plesu; Barbara Jakše, Boštjan Jakše – Optimalno človekovo prehranje- vanje in ustvarjena kontroverznost; Marko Vitas, Erik Štrumbelj, Frane Erčulj – Analiza strukture acikličnih elementov vodenja žoge v košarki; Teja Simo- nič, Katarina Oblak – (Ne)aktivni prosti čas mladih; Tadeja Moravec – Izpeljava plavalnih vsebin v osnovnih šolah z bazenom in brez njega; Milan Čoh, Vesna Babić, Matej Supej, Stanko Štuhec, Rok Vertič – Kinematična analiza teka na 100 m Usaina Bolta; Zoran Lubej, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Maja Meško – Reševanje konfliktov trenerjev ekipnih športov; Tine Sattler – Ugotavljanje razlik v nekaterih prvinah igralne uspešnosti med zmagovalci in poraženci v vrhunski moški odbojki; Primož Pori, Marko Šibila – Razlike v pogostosti pojavljanja acikličnih aktivnosti pri krilnih igralcih na rokometnih tekmah, igranih s consko obrambo 6:0 in 3:2:1; Matej Žinkovič, Mateja Videmšek, Maja Meško – Sponzoriranje v športu; Tomaž Pavlin – Oris slovenske kolesarske zgodbe do razhoda z jugoslovansko državo; Borut Fonda, Nejc Šarabon – Vrednotenje sil na pedalih kot pristop za nastavitev viši- ne kolesarskega sedeža: tehnični razvoj in študija primera; Robert Pritržnik, Nejc Šarabon – Učinki vadbe monokolesarjenja na nekatere temeljne gibal- ne sposobnosti osnovnošolskih otrok: pilotska študija NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati izpis teksta na papirju v enem izvodu (format A4), s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD. Prispevek je potrebno oddati tudi v elektronski obliki. Shranjen mora biti na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Sledijo: izvleček, besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). Članku je potrebno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in tematsko fotografijo, ki se navezuje na vsebino članka. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Prispevke pošljite ali oddajte na naslov: Uredništvo revije ŠPORT pri Fakulteti za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 8,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2015 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, Ministrstva za šolstvo in šport Fotografija na naslovnici: Mitja Šmid Bricelj/PhotoSI Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Tomislav Koprivnjak – Nekateri utrinki iz strokovnega dela Kolesarske zveze Slovenije na prelomu stoletja aktualno / current topic 5 Jernej Pisk – Kaj početi s humanistiko v športu? / What to do with humanities in sport? intervju / interview 9 Dare Rupar – Pogovor z Luko Mezgecem športna vzgoja / sports education 12 Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Gregor Starc – Koncept oblikovanja neobveznega izbirnega predmeta šport v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole / The conceptualization of design of non-compulsory elective subject sport in the second educational period of primary school iz prakse za prakso / from practice for practice 18 Branko Gabrovec – Uporaba izbranih elementov borilnih veščin pri zagotavljanju varnosti v zdravstveni negi  / The use of martial arts aproach for ensuring safety in nursing care 21 Boštjan Jakše – Vegansko prehranjevanje in prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi stališči v svetu / Vegan diet and whole food plant-based diet in slovenia in comparison with some standpoints in the world 33 Irena Strelec, Jernej Kapus, Sara Šoukal – Oblikovanje skupine z impro igrami socialnih spretnosti / Formation of a group with social skills improv games 42 Jožef Šimenko, Damir Karpljuk – Specialni judo fitnes test / Special judo fitness test 47 Jerneja Premelč, Goran Vučković – Teoretični model sodniškega sistema v športnem plesu / A theoretical model of the referee system in sport dance 51 Boštjan Bradeško – Otroška atletika (IAAF Kids' Athletics) / IAAF Kids’ Athletics 54 Barbara Jakše, Boštjan Jakše – Optimalno človekovo prehranjevanje in ustvarjena kontroverznost / Optimal human diet and controversy it created mnenja / opinion 63 Tim Podlogar, Jure Kolar – Replika članka z naslovom “Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so primerne za športnike?” / Replica: Low-carbohydrate diets. Are they suitable for athletes? dogodki - čas / events 68 Herman Berčič – Zlati medaljon z listino prof. dr. Francu Pedičku 71 Herman Berčič – 50 let športa na univerzi / 50 years of sport at the University nove knjige / new books 76 Špela Bergoč – Športna vzgoja/šport - Zbirka priročnikov Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi 78 Mateja Videmšek, Barbara Stančevič, Maša Permanšek – Igrive športne urice 79 Herman Berčič – Rudolf Badjura – Življenje in delo strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 81 Jožef Šimenko – 1. znanstveni in strokovni kongres o judu: Uporabno raziskovanje v judu 2 glas mladih / young experts 83 Marko Vitas, Erik Štrumbelj, Frane Erčulj – Analiza strukture acikličnih elementov vodenja žoge v košarki / Analysis of the strusture acyclic elements of the dribbling in basketball 89 Teja Simonič, Katarina Oblak – (Ne)aktivni prosti čas mladih / How young people spend their leisure time? 94 Tadeja Moravec – Izpeljava plavalnih vsebin v osnovnih šolah z bazenom in brez njega / Execution of swimming contents in the primary schools with the swimming pool and in those without it raziskovalna dejavnost / research work 99 Milan Čoh, Vesna Babić, Matej Supej, Stanko Štuhec, Rok Vertič – Kinematična analiza teka na 100 m Usaina Bolta / Kinematic analysis of the 100-metre run of Usain Bolt 104 Zoran Lubej, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Maja Meško – Reševanje konfliktov trenerjev ekipnih športov / Conflict solving among coaches of team sports 110 Tine Sattler – Ugotavljanje razlik v nekaterih prvinah igralne uspešnosti med zmagovalci in poraženci v vrhunski moški odbojki / The differences between winning and defeated teams in some performance elements for the top men‘s volleyball 115 Primož Pori, Marko Šibila – Razlike v pogostosti pojavljanja acikličnih aktivnosti pri krilnih igralcih na rokometnih tekmah, igranih s consko obrambo 6:0 in 3:2:1 / Differences in the acyclic activities of the wing players in the Team handball matches played with a zone defence 6:0 and 3:2:1 121 Matej Žinkovič, Mateja Videmšek, Maja Meško – Sponzoriranje v športu / Sponsorship in sport PRILOGA: Kolesarstvo / SUPLEMENT: Cycling 129 Tomaž Pavlin – Oris slovenske kolesarske zgodbe do razhoda z jugoslovansko državo / A description of slovenian cycling up to the disintegration of the state of Yugoslavia 137 Milan Knez – Želje so postale stvarnost. Kratek oris športnega kolesarstva v samostojni Sloveniji 140 Boris Brovinsky – Kratek pregled skozi zgodovino proizvodnje koles na slovenskem / A brief overview of the history of bicycle manufacturing in the slovenian territory 147 Maša Zevnik – Ko ga bodo ujeli, naj eden rukne na kontra, eden pa naj ga drži v anšlis ali sodobna slovenska kolesarska terminologija / Slovenian road cycling terminology 153 Mateja Videmšek, Maja Meško, Tasja Videmšek – Kolesarjenje v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva / Cycling during the baby, toddler and early childhood years 158 Miran Kavaš – Trening kolesarjev / Training of cyclists 161 Rauter Samo, Milič Radoje, Žele Luka, Hvastija Martin, Vodičar Janez – Laboratorijske meritve in kriteriji uspeš nosti pri kolesarjih mlajših kategorij / Laboratory monitoring of physiological characteristics and performance criteria among cyclists of younger categories 168 Borut Fonda, Nejc Šarabon – Vrednotenje sil na pedalih kot pristop za nastavitev višine kolesarskega sedeža: tehnični razvoj in študija primera / ”Evaluation of pedal forces as an approach for fitting bicycle seat height: technical development and a case study report” 172 Lovro Žiberna – Problem dopinga v kolesarstvu / Doping issues in cycling 179 Robert Pritržnik, Nejc Šarabon – Učinki vadbe monokolesarjenja na nekatere temeljne gibalne sposobnosti osnovnošolskih otrok: pilotska študija / Effects of unicycle training on some fundamental motor abilities of primary school children: a pilot study 183 Tomaž Marinko – 15 let akcije »Slovenija kolesari« in 20 let projektnega sveta za kolesarjenje in turizem pri Turistični zvezi Slovenije uvodnik 3 Tomislav Koprivnjak Nekateri utrinki iz strokovnega dela Kolesarske zveze Slovenije na prelomu stoletja V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še vedno v prostoru bivše Jugoslavije, so se slovenski strokovnjaki s področja kolesarstva kljub dolgi in bogati zgodovini začeli obračati v prihodnost. Začeli so razmišljati o spremembi rutine in se trudili slediti razvojnim trendom, ker jih je daleč najbolj zanimala uspešnost v medna- rodnem prostoru. Zanimalo jih je, kaj lahko še na novo naredijo, kaj lahko izboljšajo. V ta namen so začeli pripravljati novo skupno platformo za 21. stoletje, če lahko ta pristop tako imenujemo. Pri tem procesu so sodelovali različni strokovnjaki, ki so glede na njihove kompetence vlagali nesebične napore, vse z namenom, da bi naredili model za proces priprave vrhunskih kolesarjev. Skratka, ob bok staremu modelu je bil postavljen nov model, ki je v sebi nosil mehanizem povratnih informacij z možnostjo korekcije oziroma »resetiranja«, če bi bilo to potrebno. Nov način dela se ni upiral obstoječemu, se ni distanciral od starega in tudi ne kritiziral, temveč je iskal dialog in rešitve. Preteklost je bilo potrebno povezati z novimi spoznanji, saj nobena stvar niti pra- vilo ni bilo večno. Vendar, če vloženi trud kolesarja ne pripelje do uspeha in s tem notranjega zadovoljstva, to prej ali slej pripelje do občutka, da je bil ves trud zaman. Zato so morali kolesarji najprej verjeti, da ima vse to za njih smisel, četudi ga neposredno in takoj niso mogli izkusiti. Več ali manj je vse temeljilo na dogovorih, ki so izhajali iz medsebojnega zaupa- nja. Pri tekmovalcih se je zaupanje pojavilo malo kasneje, šele takrat, ko so bili – vsaj občasno – sposobni narediti tudi kakšen športni presežek. Tak presežek je pomenil v tistem času precej več, kot pa je lahko pokazala vrsta kolesarjev takra- tnih konkurentov iz kolesarsko mnogo bolj razvitih držav. Tako so se sčasoma športniki in sodelavci, bodisi notranji ali zunanji, zlili v pre- dano celoto in se oprijeli zaupanega jim dela. Ne moremo si zamisliti boljšega in bolj navdihujočega načina, kako pomagati drug drugemu in preživeti čas v takšni delovni sredini. Mirno lahko rečemo, da veljajo podobne ugotovitve tudi za današnji čas. Foto: Mitja Šmid Bricelj/PhotoSI 4 Zanimanje kolesarske javnosti se je za ta, recimo mu nov pristop povečevalo sorazmerno z dosežki. Uspehi, četudi občasni, so približali kolesarstvo športnim zanesenjakom in mnogi med njimi so si tekmovanja ne samo ogledali od blizu, temveč so tako ali drugače ponudili svojo pomoč. Vsak razvoj, pri katerem skušamo doseči rezultatsko navzgor obrnjeno spiralo, vsebuje tveganje in negotovost. Univerzalnega modela ni. Model ni resničen, vsebuje pa resnico, zakonitosti, ne pa tudi resničnosti, ki je z ozirom na okoliščine lahko vsakokrat drugačna. Pri prej omenjenem modelu se je pokazalo, da znanost niso nova odkritja, temveč predvsem sposobnost njihovega razumevanja in spo- sobnost uporabe v praksi, delovnem okolju, kjer jih sproti preverjajo dogodki in pri večini uspešnih poizkusov dvigajo kredibilnost. Vedno je priložnost za spoznavanje novega, ne glede na to, ali gre za strokovne ugotovitve, ki nastajajo zdaj, ali pa so že napisane. Tam, kjer je radovednost, je tudi znanje, kar nam v najlepši luči izkazujejo naši avtorji v svojih prispevkih, iz katerih veje preprostost in lahkotnost. Svežina. Večno iskanje resnice. Za naslednje rodove. In tako se je vrtelo, se še vedno vrti in se bo vrtelo tudi v prihodnje. Kolo. Iz gene- racije v generacijo. dr. Tomislav Koprivnjak Član strokovnega sveta KZS ter bivši dolgoletni predsednik SS KZS Dolgoletni predstojnik Instituta za šport pri FŠ aktualno 5 What to do with humanities in sport? Abstract In this paper we focus on the question about essence and meaning of humanities in sport. What is the practical value of humani- ties in sport and why it is necessary to develop it on the university level. Firstly we show some basic differences between natural sciences, social sciences and humanities. Then we use some practical examples to show the practical value of the research meth- od of humanities, because it can work on the spheres of reality which are out of reach of empirical and mathematical scientific methods. To show this we ask the question about the sport: what is sport and which method of research is proper for it. Because sport as such can not be empirically measured, we propose the humanistic approach. We proceede with the question about eth- ics of sport, which is humanistic in its essence. At the end we show some limitations and problems of humanities. Key words: Sport science, humanities, methodology, sport ethics. Jernej Pisk Kaj početi s humanistiko v športu? Izvleček Članek odpira vprašanje bistva in smisla humanističnega proučevanja športa: Ka- kšna je uporabna vrednost humanistike športa in zakaj jo je vredno in potrebno gojiti na univerzitetnem nivoju? Najprej pokažemo na nekatere osnovne razlike med naravoslovnimi znanostmi, druž- boslovnimi znanostmi ter humanistiko. Nato na konkretnih primerih pokažemo na uporabnost humanistične metode raziskovanja, ki sega na tista področja stvarnosti, kamor empirično-matema- tična metoda ne seže. Vprašamo se, kaj je in kako pristopiti k osrednji predmetu našega proučevanja – športu. Pokažemo, da šport kot tak ni merljiv, mogoče pa ga je (humanistično) razumeti. Nadaljujemo z vprašanjem etike športa, kjer se ponov- no izkaže, da brez humanističnega raz- misleka ne gre. Pred zaključkom opozo- rimo še na določene omejitve in težave humanističnega raziskovanja. Ključne besede: Športna znanost, huma- nistika, metodologija, etika športa. http://www.interaksyon.com/interaktv 6 „Uvod Kaj je humanistika športa in kakšna je njena uporabna vrednost? Zakaj bi jo sploh bilo vredno gojiti na univerzitetnem nivoju? Ta in druga vprašanja se še danes neredko pojavljajo akterjem na različnih nivojih raz- iskovanja športa. Toliko bolj je poznavanje in razumevanje področja nujno za športne izobražence – diplomante Fakultete za šport. Slejkoprej bo vsakdo soočen z vpra- šanjem bistva in smisla tega, kar počne in s čimer se ukvarja. „Naravoslovje, družbo- slovje in humanistika Iz imena Fakultete za šport lahko razbere- mo, kaj je glavni predmet raziskovanja na tej izobraževalni instituciji. To je šport. Torej bi kot neko osrednje vprašanje, izhodiščni raz- iskovalni problem, na katerega odgovarja ta članica ljubljanske univerze, lahko postavili kratko vprašanje: »Kaj je šport?« Enostavno vprašanje z vse prej kot enostavnim odgo- vorom. Razumevanja tega, kaj je šport, se je mogoče lotiti na različne načine in z raz- ličnimi metodami. Kot se za univerzitetno raven spodobi, prevladujejo znanstvene metode. S tem običajno mislimo predvsem na raziskovalne metode v naravoslovnih in družboslovnih znanostih, ki se postopoma konstituirajo v novem veku, in za katere je značilno predvsem empirično merjenje in računanje, tj. matematika. Privzeta pred- postavka uporabe teh metod je, da je vse mogoče meriti in tako opisati s števili. Šte- vila nam namreč omogočajo natančnost in ponovljivost dobljenih rezultatov. Sedaj pa, opremljeni z vsemi dostopnimi znanstve- nimi merilnimi instrumenti ter super raču- nalniki, pristopimo k začetnemu vprašanju: Kaj je šport? Kako bi nanj odgovorili? Kako bi to izmerili, kako izračunali? Premislimo. Kaj sploh lahko o tem vprašanju povemo, če svoje spoznanje omejimo na to, kar je merljivo in izračunljivo? Je šport kot tak nekaj fizičnega in potemtakem merljivega? Merimo lahko hitrost in trajanje telesnega gibanja, frekvenco srca, dolžino koraka, kot odriva ipd. Merimo človeško telo v gibanju, toda – ali lahko izmerimo, kaj je tek oziroma kdaj nek tek postane šport? Tukaj trčimo na humanistiko, humanistiko športa. Kaj je tek in kdaj nek tek postane šport, ne moremo izmeriti in ne vemo, dokler ne predpostavi- mo neke vednosti, razumevanja tega, kaj je bistvo teka in kaj je bistvo športa. Skratka, pridemo do bolj ali manj implicitnih defini- cij, ki jih vsi ves čas predpostavljamo in upo- rabljamo, ne glede na to, ali se imamo za naravoslovce, družboslovce ali humaniste. Na osnovi dogovorjenih in sprejetih defi- nicij oz. poznavanja bistva teka lahko nato (z merjenjem) določimo, kdaj neko gibanje je oziroma ni tek. Predmet humanističnega raziskovanja zato zahteva drugačno me- todo od empirično-matematične metode naravoslovja in družboslovja. Metodo hu- manistike lahko kratko povzamemo v (1) analizo oz. razumevanje pojmov in koncep- tov, čemur sledi (2) logično sklepanje, torej racionalna argumentacija. Humanistika se od osrednje metode naravoslovja in druž- boslovja razlikuje v tem, da v humanistiki ničesar ne računamo in ničesar ne merimo. Humanistika torej uporablja obče človeške, prednovoveške metode človekovega raz- iskovanja in spoznavanja. Ko govorimo o analizi pojmov in racionalni argumentaciji, takoj ugotovimo, da to ni nekaj ekskluzivno pridržanega humanistom, saj to ves čas de- lamo vsi, ne le humanisti: tudi naravoslovci in družboslovci morajo neprestano razu- mevati in razlagati to, kar merijo. „Kaj je šport? Zamislimo si, da bi začetno vprašanje »Kaj je šport?« zastavili najprej sami sebi in nato še ljudem okrog nas. Kakšne odgovore bi dobili? Kaj bi odgovoril jaz? Kakšne odgo- vore bi dobil od ostalih? Bi se odgovori prekrivali? Bi bili identični, tako kot bi bili identični odgovori na vprašanje, koliko je 2+3? Najbrž ne. Vprašanje, ki smo si ga zastavili, je v temelju humanistično vpra- šanje, na katerega ni empiričnega ali ma- tematičnega, tj. številčnega odgovora, zato se tudi odgovori različnih ljudi nanj razlikujejo. Če bi bilo mogoče izmeriti ali izračunati, kaj je šport, se odgovori med seboj ne bi razlikovali. A se razlikujejo. To kaže na uporabljen humanistični pristop, na potrebo po analizi pojma šport. Vsakdo, ki razume in v svojem govoru uporablja besedo šport, si mora vsaj približno biti na jasnem, kaj šport je – skratka, izvesti je moral (globljo ali bolj površinsko) analizo pojma šport. Da je vprašanje, kaj je šport, pomembno, spoznamo takoj, ko se vpraša- mo, ali je neka (nova) človekova dejavnost šport in ali lahko nek človekov dosežek šte- jemo med športne dosežke. Pomislimo na Gunniesovo knjigo rekordov: večine v njej opisanih človekovih dosežkov ne moremo uvrstiti med športne dosežke, a nekatere lahko. Toda, kje je meja? Spomnimo se ul- tramaratonskih plavalnih podvigov Martina Strela. Ali lahko njegove dosežke uvrstimo med športne dosežke? Bi si Martin Strel za- služil nominacijo za športnika leta 2002? Bi Martin Strel lahko bil kandidat za Bloudko- vo priznanje? Odgovorni so se odločili, da ultramaratonski plavalni podvigi Martina Strela ne spadajo v kategorijo, za katero bi lahko bil nominiran ali celo dobil priznanje za najboljšega športnika. Toda, zakaj?1 Podoben problem pred nas postavlja že kar klasično vprašanje o tem, ali je šah šport? Strogo znanstveni pristop z merje- njem in računanjem nas bo ponovno pustil na cedilu. A vendarle je potrebno zavzeti določeno stališče, nenazadnje bi ob poten- cialni ugotovitvi, da je šah šport, šah morali uvrstiti med ostale športe v program (po- letnih ali zimskih?) olimpijskih iger. Vprašati se je torej potrebno, kaj je bistvo športa in ali šah ustreza temu kriteriju. Če kot eno od bistvenih določil športa razumemo speci- fično človekovo telesno gibanje, saj so prav motorične sposobnosti odločilni dejavnik (ne)uspešnosti na športnem tekmovanju, lahko ob ugotovitvi, da za šah niso bi- stvene človekove motorične sposobnosti – torej hitrost in preciznost premikanja figuric po šahovnici, saj so dobri šahisti šah sposobni igrati celo brez šahovnice, zgolj v mislih – zaključimo, da šah ne spada v ka- tegorijo športa. Tako nas je humanistična metoda analize pojmov šport in šah, prek racionalne argumentacije, pripeljala do od- govora na vprašanje, ki smo si ga zadali. Pri tem pa ne gre le za temeljno vprašanje o tem, kaj je šport. Mnogi osrednji pojmi in 1 Ta primer je ob vprašanju ‘Kaj je šport?’ in ‘Kdo to določa?’ analiziral Lev Kreft v svoji knji- gi Levi horog, v poglavju ‘Strel v filozofiji športa’ (Kreft, 2011, 195). Tabela 1: Naravoslovne, družboslovne in humanistične znanosti: predmet in osrednja metoda Predmet Metoda Naravoslovje Narava. Merjenje in računanje. Družboslovje Človek, družba. Merjenje in računanje. Humanistika Človek, družba, narava. Razumevanje in sklepanje. aktualno 7 koncepti v športu predpostavljajo huma- nistično razumevanje. Kaj je igra, trening, taktika, tekma, kondicija, forma, fair play, zdravje …? Do odgovorov, nekakšnih defi- nicij omenjenih stvari, ni mogoče priti ne z merjenjem in ne z računanjem. Poglejmo si to na primeru igre: Kaj je igra, kako v neki dejavnosti prepoznati igro in kaj neko de- javnost naredi za igro? Odgovor na ta vpra- šanja zahteva opazovanje in razumevanje pojma igre. Empirični znanosti so dostopni določeni zunanji parametri igre in njen rezultat, običajno povzet v statistikah. A človeka (igralca in gledalca) ne zadovoljijo še tako popolno izdelane statistike nekega tekmovanja – te so skoraj brez vrednosti, v kolikor ni zraven tudi doživetega spremlja- nja športnega dogodka – dogajanja igre. Ne samo pojmi in koncepti, razumevanje različnih športov kot takih predpostavlja humanistično spoznanje. Poglejmo si to na primeru plesa. Znanstveno (biomehanično, fiziološko …) je mogoče podati razlage vseh gibanj pri plesu, toda to ne izključuje, da ne bi bilo mogoče o plesu povedati še kaj drugega, prav tako resničnega. Ideja, da bi znanost končno toliko dozorela, da bi bila sposobna se ukvarjati tudi s po- menom in smislom plesa, je posledica pre- proste napake v kategorijah spoznavanja. Ples je pravzaprav oblika umetnosti in ne samo dejavnost, dostopna empirično- matematičnim raziskavam. V kolikor želimo ples v celoti znanstveno spoznati, potem si s poskusom tega nujno izmaknemo sam predmet raziskovanja – iz plesa naredimo nekaj, kar ni več ples. Enako velja za kat- eri koli drugi šport. Naj ta del zaključimo s citatom filozofa Jima Parryja o dometu znanstvenega proučevanja nogometa: »Mogoče je meriti pozicije vseh igralcev na nogometnem igrišču prav v trenutku, ko se dogodi dobra podaja žoge. Meriti je mogoče hitrost, smer in gibanje igralcev ter žoge. To bi bil znanstveni opis podaje v napadu. Seveda se je veliko mogoče naučiti iz znanstvenega pristopa, toda nekaj ostaja, česar se iz njega ni mogoče naučiti: zakaj je to dobra podaja? Še preden začnemo z merjenjem, že moramo vedeti, kaj pomeni dobra podaja, zato nam merjenje ne ustvari našega poznavanja dobre podaja, pač pa le-to predpostavlja. Mi vemo, kaj lahko velja za dobro napadalno podaja zato, ker razumemo, kaj je nogomet in kakšna je njegova notranja logika. Tudi tisti, ki ne ve nič o znanosti, lahko veliko ve o nogometu.«2 2 Parry, J., Philosophy and the sciences of exerci- se, health and sport, str. 31. „Etika športa Med osrednje humanistične, natančneje filozofske discipline spada tudi etika. Prav- zaprav je etika športa tisto mesto, kjer se humanističnemu pristopu k športu ne moremo izogniti in ga nujno ves čas upo- rabljamo. Kot bomo videli, je etika športa v celoti odvisna od odgovora na naše za- četno (humanistično) vprašanje: »Kaj je šport?« A preden se posvetimo temu, po- glejmo, kaj je mogoče izmeriti in izračunati v etiki športa. Ugotovimo lahko empirična dejstva, npr. uporaba steroidov je povzro- čila športnikovo smrt. Toda, to še ni etika. Etika govori o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj bi morali in česa ne bi smeli storiti, go- vori o najstvih. Takoj, ko rečemo, uporabe steroidov ne bi smeli dopustiti, se postavi- mo izven območja dejstev in govorimo o najstvih: tega, da bi steroide morali prepo- vedati, ne moremo ne izmeriti in ne izra- čunati. Kako pa smo potemtakem prišli od dejstva ‚steroidi so povzročili smrt‘, do naj- stva ‚steroide bi morali prepovedati‘? V svoj razmislek smo vključili implicitno premiso, tj. premiso, ki jo ne povemo, a jo predpo- stavimo, namreč, da je povzročiti človeko- vo smrt nekaj slabega. Če vse skupaj zapi- šemo v klasični obliki logičnega sklepanja, dobimo naslednji silogizem: Premisa 1: Smrt človeka je nekaj slabega. Premisa 2: Steroidi so povzročili smrt člo- veka. Sklep: Torej so steroidi nekaj slabega (zato bi jih morali prepovedati). Ali je smrt človeka res nekaj slabega? Od- govor na t o vprašanje spet ni nekaj merlji- vo-računskega, ampak stvar razumevanja, tj. analize vrednosti človeškega življenja kot takega. Na podoben način lahko naredi- mo etične, tj. humanistične analize ostalih brezštevilnih moralnih dilem v športu, npr. vprašanje prekrškov v športnih igrah. Je ‚dober prekršek‘ res dober? Je zmaga res vredna vsake cene? Bi doping, ki ne škodu- je zdravju, morali dopustiti? Družboslovje, ki prevzame empirično- -matematične metode za raziskovanje ‚človeških‘ zadev, rado etiko zreducira na ‚javno mnenje‘, utemeljno na empiričnem ‹štetju glasov›. Kaj je dobro? To, kar večina ljudi meni, da je dobro. In kaj je slabo? Kar večina ljudi meni, da je slabo. Na prvi pogled se zdi, da smo s tem etiko naredili empirično, znanstveno. A le na prvi pogled. Očitni primeri nam jasno pokažejo, da gre etika prek demokratičnega štetja glasov. Vzemimo primer suženjstva: bi s tem, ko bi nekdo z odlično medijsko kampanijo uspel večino ljudstva prepričati, da je suženjstvo moralno dobro, suženjstvo v resnici po- stalo takšno? Kaj pa doping in goljufanje v športu? Bi s tem, ko bi se ljudstvo s tem strinjalo, to postalo moralno dobro? Bi se bilo smiselno primerjati na tekmovanju, če bi vsi goljufali? Bi to še bil šport? Dejali smo že, da je etika športa odvisna od odgovora na vprašanje, kaj je šport. Če šport razumemo kot vrsto spektakla, ki ima namen zabavati ljudstvo, potem bomo zastavili precej drugačne etične standarde športu, kot če šport razumemo kot mesto razvijanja posameznikovih psihofizičnih sposobnosti, kot šolo življenja, sodelovanja in samopremagovanja. A tudi odgovor na vprašanje, kaj je šport, ni avtonomen, tako kot ni avtonomen šport. Šport je vezan na človeka, saj brez človeka ni športa. Torej bo bilo prvo vprašanje etike športa vprašanje, kaj je človek. Ugotovimo lahko, da vse ob- stoječe etične in politične teorije izhajajo iz določenih antropoloških predpostavk. Kaj pa je človek? Kaj je njegovo bistvo, njegov smisel? Pri odgovoru na to temeljno vpra- šanje nas dlje kot empirično-matematične metode lahko privedejo prav opazovanje, razmislek in sklepanje o človekovem delo- vanju, v preteklosti in danes. „Omejitve humanistič- nega raziskovanja Vsaka raziskovalna metoda v naprej določi in omeji dobljeni rezultat: rezultat tehtanja bo vedno neka masa, rezultat merjenja dolžine bo neka razdalja, rezultat humani- stičnega razmisleka pa bo neka ideja. Samo po sebi to ni problem, dokler ohranjamo v zavesti, da katera koli izbrana metoda razi- skovanja ni absolutna in ne more pojasniti vsega. Tako kot je absolutizacija svoje me- tode velika težava empiričnih znanosti, se prav v tem kaže tudi prva skušnjava huma- nistike: zdi se, da njene ideje, vsebovane v prevladujočih teorijah ali doktrinah, lahko pojasnijo vse. Pri tem odigra močno vlo- go avtoriteta prevladujočih ideologij, ki sicer trenutno lahko ponujajo prepričljiv okvir razumevanja in razlage raziskovanih pojavov, a se v njih rade skrivajo napake, ki dolgo časa ostajajo neopazne. Preverjanje pravilnosti različnih teorij, ideologij ali raz- ličnih ‚–izmov‘ v praksi zahteva čas, veliko časa. Večkrat so potrebna desetletja ali celo stoletja, da se razkrijejo zablode sprva pov- sem sprejemljivih in prepričljivih teorij. Zato 8 pa je velikost povzročene škode ob napa- kah lahko toliko večja. Napake v humani- stičnih spoznanjih so lahko preprosto po- sledica zmot v dojemanju in razumevanju, v napačenem sklepanju in argumentiranju. Potrebno je biti pozoren na potek misli, saj se v razmislek rada prikrade neurejena strast, pretirana čustva, nereflektirane na- vezanosti ali kaj četrtega, kar moti racional- ni razmislek. Zahtevnost humanističnega raziskovanja je namreč v tem, da to, kar hu- manist proučuje, ni nekaj omejenega zunaj njega, nek predmet pred njim, h kateremu lahko pristopi na objektiven način. Huma- nist samega sebe ne more postaviti izven ‚predmeta proučevanja‘, da bi na tak način ‚znanstveno objektivno‘ pogledal na stvar- nost – tako kot lahko to stori naravoslovec s svojim predmetom raziskovanja. Tisto, kar preučujemo, smo namreč mi sami, je naše življenje in delovanje, je šport, ki se nam ‚dogaja‘. „Zaključek Osrednji problem znanosti o športu tiči v samem osrednjem predmetu njenega raziskovanja – v športu. Kako pristopiti k športu? Kako misliti šport? Ali uporaba znanstvenih metod v celoti ustreza pred- metu našega proučevanja? Šport se, kot smo videli, sam po sebi izmika empirično- -matematičnemu znanstvenemu pristopu. Športa kot takega se ne moremo ne dota- kniti ne okušati ne videti. Vidimo le člove- ško telo/telesa v gibanju. Teh se lahko tudi dotaknemo in jih izmerimo. Šport sam, ki ga sicer vsi prepoznamo v specifičnem človekovem gibanju kot tek, plavanje, smu- čanje, nogomet ipd., pa ostaja takšnim me- todam nedostopen. Nevarnost redukcije raziskovanja športa na znanstveno metodo je namreč v tem, da iz športa hitro naredi nekaj, kar ni več šport. Paradoksalno želi- mo šport proučevati s tem, da ga obenem ukinjamo! Če raziskovanje športa omejimo na empirične znanosti, je pri tem še najbolj prikrajšan človek sam. Vsa vprašanja po bistvu, smislu in smotru športa, po etiki, fair playu in estetiki so s tem odrinjena ven iz ‚znanstvenega razuma‘ v sfero subjektivno- sti in poljubnosti. A navkljub napredku na področju empiričnega raziskovanja, bodo vprašanja ‚Kaj je šport?‘, ‚Zakaj šport?‘ in ‚Kakšen je dober šport?‘ ostala neodgovor- jena. Celostni pristop k raziskovanju športa zato vključuje naravoslovje, družboslovje in humanistiko (McFee 2004, 5). Le tako bomo športu pustili, da je šport, in športniku, da je človek. „Literatura 1. McFee, G. (2004). Sport, Rules and Values: Philosophical Investigations into the Nature of Sport. New York: Routledge. 2. Kreft, L. (2011). Levi horog: filozofija športa v osmih esejih. Ljubljana: Sophia. 3. Parry, J. (2005). Must scientists think philo- sophically about science? V: McNamee, M. (Ur.). Philosophy and the Science of Exercise, Health and Sport. (str. 21–33), New York: Rou- tledge. 4. Pisk, J. (2013). Misliti šport: filozofska analiza športa. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta. dr. Jernej Pisk, prof. šp. vzg. e-mail: jernej.pisk@gmail.com intervju 9 Dare Rupar Pogovor z Luko Mezgecem Luka Mezgec je kolesar, ki je v za- dnjih nekaj sezonah med najbolj prepoznavnimi tudi v karavani, kjer se za najvišja mesta merijo le naj- boljši. Kranjčan, ki je bil vrsto let zapisan gorskemu kolesarskemu športu, se je pred nekaj sezonami usedel na cestno specialko in tedaj so mu večinoma vsi pripisovali, da bi bil lahko zelo uspešen hribola- zec. Seveda zavoljo temeljev, ki jih je pridobil na brezpotjih, kjer se je podil z gorskim kolesom. Toda že v letih, ki jih je preživel pri kranjski Savi, se je pokazalo, da bi bil lahko zelo uspešen tudi v sprinterskih pr- vinah. Hitro so ga opazili tudi tisti iz druščine, ki kroji vrh svetovne- ga kolesarskega športa, in ga pred dvema letoma pripeljali v moštvo Argos Shimano, kjer je zelo hitro opozoril nase. V družbi odličnih nemških sprinterjev Johna Degen- kolba in Marcela Kittla se je izje- mno hitro učil in se že v prvi sezoni med poklicnimi kolesarji sukal blizu zmagovalnega odra. Prav na koncu sezone pa je uspel seči tudi na vrh, ko je dobil prav zaključno etapo dir- ke svetovne serije Po Pekingu. Lan- sko leto (op. a. 2014) pa je prineslo že kopico zares odličnih dosežkov. Zablestel je na dirki Po Kataloniji, kjer je vpisal kar tri etapne uspe- he. V celotni sezoni je šestkrat prvi prepeljal ciljno črto. Brez dvoma pa bo za vedno v spominu vseh lju- biteljev kolesarskega športa ostal lanski prvi junijski dan pred Velikim trgom v Trstu, kjer je Luka Mezgec kot prvi Slovenec dobil tudi etapo na dirki Po Italiji. Letos je, zdaj Kamničan, imel še višje načrte, toda bolezen je posegla vmes s svojo močjo. Prav ob koncu aprila se je vrnil na dirki po Romandiji, rožnata italijanska pentlja pa je glavni izziv prvega dela sezone: »Bolezen, kot je gripa, ki jo spremlja visoka temperatura, ti vzame več kot sem mislil. Ob vsem izgubiš še teden ali dva za vno- vično pripravo, tako da po vsem, kar se mi je dogajalo, nisem hitel nazaj na tekmo- vanja. Izgubil sem vsaj en mesec optimal- ne forme. Po mojem sem zdaj v podobni formi kot lani. Morda celo boljši, ampak to bodo seveda pokazale dirke. En mesec odsotnosti se lahko hitro pozna, sem pa popolnoma pozabil na bolezen. Telo je pri polni moči. Morda je psihološko nekaj slab- še. Lani sem imel v tem času za pasom štiri zmage, letos imam eno. Ampak za nazaj se veliko ne more spremeniti, zato gledam le naprej. Po Romandiji pride Giro in to je prvi www.delo.si 10 cilj tega dela sezone. Imam zagotovljeno mesto prvega sprinterja v ekipi, kar mi se- veda ustreza. To sem vedel že na začetku sezone in to mi je bilo ves čas vodilo pri mojih treningih,« je tik pred zadnjim od- hodom na tuje pripovedoval Luka Mezgec. Vedno poudarjate predvsem vlogo moštva, kar je v cestnem kolesarstvu precej bolj pomembno kot v gorskem kolesarskem športu: »To je dejstvo, da je v cestnem kolesarstvu vloga moštva izjemno pomembna. V naj- večji meri je ta moštveni duh precej bolj pomemben, kot si večina lahko predsta- vlja. Včasih se mi zdi, da celo bolj spoštuje- mo ta moštveni duh kot v marsikateri ekipi v kolektivnih športih. Brez tega v kolesar- skem športu ne gre. Prav zato vsi to vedno poudarjamo. Zmaga je običajno tisto, kar edino šteje. Tudi druga in tretja mesta v svetu kolesarskega športa ne veljajo prav veliko. To lahko vidite na vseh največjih dirkah, kjer po koncu etape na oder lahko stopijo le najboljši. Sicer v kar nekaj prvi- nah dirke, ampak vedno le najboljši. Le ob koncu, ne vem toura ali gira, boste skupaj videli najboljšo trojko. In za take uspehe je zelo pomembno, kako diha moštvo in pri nas je bilo za zdaj tako, kot si lahko le želim. Ekipni kolegi so tisti, ki ti med etapo prinesejo tiste malenkosti, ki na koncu lah- ko pomenijo razliko med prvim in petim mestom. Prinašajo bidone, skrbijo, da klan- ce vedno začneš v ospredju, režejo veter, skrbijo za težka, mokra oblačila v deževnih dneh ...« Na poti proti tujini pa je bilo veliko zanimivega. »Sam sem se odločil, kot sem se. Nizozem- cem sem obljubil zvestobo in tega sem se tudi držal, zato menim, da so mi v ekipi to znali vrniti. Zaradi slabih finančnih razmer v domačem klubu sem imel le to željo, da poskusim tudi na tujem. Če ne bi bil uspe- šen, bi seveda nadaljeval študij, kar sem obljubil tudi očetu. Moram reči, da sem bil pripravljen sprejeti skorajda vse. Sem tip kolesarja, ki lahko napredujem samo s kon- stantnim dirkanjem na visokem nivoju, zato sem bil prepričan, ko bom dobil kvaliteten program dirk, bom tudi uspešen. In prvi, ki so se oglasili in so delovali precej resno, so bili pri italijanski vrsti Androni Giocatolli, ki pa ni del najvišjega razreda v svetu kolesar- skega športa. Ko sem dobil ponudbo Argo- sa (op. a. zdaj Giant Alpacin), seveda nisem okleval niti za trenutek. Kasneje so se mi s pomočjo Andreja Hauptmana odprla tudi vrata Lampreja, ampak po tehtnem razmi- sleku sem se odločil, kot sem se, in ni mi žal. Fantje v ekipi so me zares odlično sprejeli. Sploh John in Marcel sta mi bila zares na- klonjena in hitro sem dobil zaupanje tudi drugih,« je radoživo o prehodu v svet naj- boljših povedal Luka Mezgec. Ob zdaj številnih zmagah je težko poudariti, katera med njimi je najbolj pomembna. »Nedvomno je uspeh na Giru zares nekaj posebnega. Vse skupaj se je odvijalo skoraj- da na vratih Slovenije. Tam je bilo ogromno www.delo.si intervju 11 naših navijačev. Sprva ni kazalo najbolje, ampak take želje po uspehu že dolgo ni- sem imel in ko sem videl, da sem zmagal, sem bil tako vesel, da vam to težko opišem. Zelo vesel sem bil tudi lanske zmage v 2. etapi Katalonije, ko sem nosil majico vo- dilnega in vse skupaj še enkrat potrdil. Ta Katalonija morda sprva deluje, da ni preveč zahtevna, ampak verjemite mi, da je. Marsi- kateri vzpon je potrebno prepeljati in osta- ti svež za zaključek. To ni enostavno. Tudi prvih zmag v dresu Save nikdar ne bom pozabil, predvsem uspehov na Kitajskem, ki so mi bili vstopnica v profesionalno kara- vano,« je v svojem slogu o uspehih sprego- voril Kamničan. Tudi o primerjavi gorskega in cestnega kolesarstva velja kakšno slišati, saj ni malo tudi izjemno uspešnih asov kolesarskega športa, ki so postopali podobno kot Luka Mezgec. »Takih, ki so prišli iz gorskega kolesarstva in so postali sprinterji, res ni veliko. Tistih, ki krojijo vrh na večetapnih dirkah, pa res ne manjka. Težko rečem, zakaj je temu tako. Na gorskem kolesu sem se zares pridobil občutek za kolo, sproščenost in tudi rav- notežje. Mnogi mislijo, da sem se na gor- skem kolesu naučil tudi prerivanja, kar pa ne drži. Prerivanje sem srečal šele na cesti, v gorskem kolesarstvu pa v največji meri vozi vsak svojo vožnjo na čas. Ni mi žal, da sem se odločil, kot sem se. Razmere v našem gorskem kolesarstvu, če izvzamemo zelo redke izjeme, so precej slabe. Od kolesar- stva sem želel nekaj imeti, obenem sem imel nov izziv in še enkrat – ni mi žal. Naj- težje mi je bilo pri učenju taktike, na srečo pa sem zelo hitro osvojil vožnjo v skupini. Za svoj napredek se moram na tem mestu najbolj zahvaliti nekdanjemu asu Bojanu Ropretu, ki je hitro videl potencial v meni in očitno sva dosegla nekaj skupnih uspe- hov,« Luka Mezgec ni želel mimo pomoči najbližjih sodelavcev. Že na prvem Giru 2013 je Luka Mezgec videl, da bi lahko bil zares zraven, saj je trikrat končal na 3. mestu. »To so bile zares pomembne etape in danes lahko rečem, da bi tedaj odpeljal vse etape drugače, če bi imel zdajšnje izkušnje. Že takrat je moštvo naredilo ogromno dela in denimo pred tokratnim odhodom na Giro sem prepričan, da smo znova v deveterici taki, ki bomo znali sodelovati. Ko sem že pregledal profil dirke Po Italiji, bo kot kaže pet, morda šest priložnosti za nas, sprin- terje. Sam si zelo želim, da bi bil uspešen in zmagal že prej kot na zadnji etapi, ki bo tokrat v Milanu. Če pa ne bo šlo drugače, pa bo tudi lanski scenarij povsem v redu. Res je, da imam raje večetapne dirke. Veseli me tudi, da imamo vsi trije sprinterji v ekipi svoje programe in si ne gledamo pod prste. Pomembna je vedno spremljevalna ekipa in verjamem, da bo letos za Giro ob meni zelo dobra osmerica,« je že usmeril pogled proti Liguriji, kjer se bo začel 98. Giro. Luka Mezgec se je na svoji poti znal naučiti tudi zmagovati. Tega nima vsak v sebi, Luka očitno ima. »Mislim, da je za zmago v 50 odstotkih po- membna le glava. Smešno se sliši, ampak obstaja tudi strah pred uspehom. Potrebna je zmagovalna miselnost. Glede tega imam zelo lepo izkušnjo. Letos na zgodnjih pri- pravah, ko sem kolesaril skupaj z Johnom Degenkolbom, je debata nanesla na eno izmed največjih enodnevnih dirk na svetu – Milan-San Remo. Vprašal sem ga, kdo bo po njegovem mnenju zmagal in brez za- držkov je izstrelil, da bo zmagal on. Vse od začetka kolesarske sezone je imel to v glavi in vsi dobro vemo, kdo je kasneje zmagal dirko. Tudi sam sem spremenil razmišljanje in grem vedno na zmago. Še v prvi sezoni sem razmišljal o tem, da je vendarle bolje, da sem vsaj tretji, kot pa da gre kaj narobe. To je vsekakor napaka, predvsem napaka v kolesarskem športu. Občutki so vedno zelo pomembni in ko začutiš oziroma verjameš, da lahko zmagaš, šele potem lahko začneš zmagovati. Kot rečeno, ko začneš zmage seštevati, ti je vsakič naslednjič laže,« je s premislekom dejal najboljši slovenski sprin- ter zadnjega obdobja. Kaj pa Mezgec pravi o tem, da je med kolesarje prišel precej pozno? »To povsem drži. Jaz sem se na kolo usedel pri 17. letih. Na cestno kolo sem se preselil pet let kasneje in vsi pravijo, da sem ujel zadnji vlak za selitev. Izkušnje so kot vedno zelo pomembne. Še pomembnejše na enodnevnih dirkah, predvsem na klasikah na severu, kjer se ti na vsakem metru lah- ko pripeti težava, da ne rečem nesreča, ki ti vzame večji del sezone. Marsičesa se moraš naučiti. Vedel sem, da imam pogodbo za dve leti in v tem obdobju moram vse nare- diti tako, kot mi bodo zapovedali. Odločen sem bil, da bom odločno zgrabil priložnost, ko jo bom dobil, in temu sem tudi sledil. Cilj je vedno potrebno imeti,« je v največji meri zaključil Luka Mezgec, ki v svetu kole- sarskega športa še ni rekel zadnje in že zdaj se govori, da ga bomo naslednje leto videli v novem dresu. Luka Mezgec je rade volje odet tudi v dres z državnim grbom. »To drži že odkar sem na kolesu in vedno, ko sem bil povabljen, sem se pozivu tudi odzval. S fanti iz reprezentace se prek leta ne vidimo veliko in to je priložnost, da smo lahko skupaj. Selektor seveda vedno odlo- či, kdo bo vozil, v največji meri po ogledu trase, proge na določenem tekmovanju. Sam si želim, da pride na vrsto tudi proga, ki bi bila lahko pisana na mojo kožo. Letos je reprezentančni program še nekoliko bolj pester. Ob svetovnem prvenstvu v ZDA, kjer je vsaj po profilu proga zelo zanimiva, so tu še prve Evropske igre, ki jih bo gostil Baku, in za zdaj sem na seznamu za Azer- bajdžan,« je dokončno zaključil Luka Mez- gec in odšel novim izzivom nasproti. 12 The conceptualization of design of non-compulsory elective subject sport in the second educational period of primary school Abstract The extensive changes in the lifestyle of people also influence the physical development of children and youth. Therefore, school- based physical activity (PA) interventions are important in improvements of PA level of children and their outcomes. Studies of physical development of children aged 10-12 have revealed that the proportion of overweight and obese children in Slovenia has been increasing particularly in this age group and that the physical fitness of these children has been decreasing even more than amongst adolescent youth. A school-based PA intervention can significantly influence the physical fitness of chil- dren. Therefore, the concept of design of new PA interventional programme (non-compulsory elective subject Sport) grounded on research-based data of children physical fitness, is presented to show that the planning of such intervention programme should be based on research evidence, should include modern approaches to programme contents and their delivery, should be organizationally well designed and should also be provided by professionally competent teachers. Key words: primary-school children, sport, curriculum, concept. Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Gregor Starc Koncept oblikovanja neobveznega izbirnega predmeta šport v dru- gem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole Izvleček Velike spremembe v življenjskih slogih ljudi vplivajo tudi na spre- membe v telesnem razvoju otrok in mladine. Zato so programi, ki jih izvajajo šole in temeljijo na gibanju in športu, pomembni za po- večanje ravni gibalne dejavnosti mladih in njenih učinkov. Raziska- ve o spremembah v telesnem razvoju slovenskih otrok, starih od 10 do 12 let, kažejo, da delež prekomerno težkih in debelih osnov- nošolcev najbolj narašča prav v tej starostni skupini, prav tako pa se zmanjšuje njihova gibalna zmogljivost bolj kot v skupini mlado- stnikov. Ker lahko posebej oblikovani programi pomembno vpli- vajo na zdravje otrok, predstavljamo koncipiranje učnega načrta za neobvezni izbirni predmet šport. Izhodišča za pripravo kon- cepta so temeljila na podatkovnih zbirkah o telesni zmogljivosti otrok te starosti, za učinke takšne intervencije pa mora program vključevati moderne pristope pri izbiri in izpeljavi vsebin, biti mora organizacijsko dobro zasnovan, izvajati pa ga morajo strokovno kompetentni učitelji. Ključne besede: osnovnošolci, šport, učni načrt, koncept. Foto: Katarina Bizjak športna vzgoja 13 „Uvod Izjemno velike spremembe v življenjskih slogih ljudi vplivajo tudi na telesni in gi- balni razvoj otrok in mladostnikov (Ferreira idr., 2007). Pomanjkanje gibanja, vse slabša telesna pripravljenost in povečanje dele- ža prekomerno prehranjenih ter debelih otrok in mladostnikov povzročajo številne zdravstvene težave, kar predstavlja ene- ga večjih javnozdravstvenih problemov razvitega sveta (Bratina idr., 2011; WHO, 2010). Zato države oblikujejo t. i. interven- cijske programe, s katerimi želijo povečati obseg ter intenzivnost gibalnih dejavnosti mladih in/ali spremeniti njihove prehranje- valne navade (Brown in Summerbell, 2009; Camacho-Minano, LaVoi in Barr-Anderson, 2011; De Meester, van Lenthe, Spittaels, Lien in De Bourdeaudhuij, 2009; Dobbins, De Corby, Robeson, Husson in Tirilis, 2009; Kriemler idr., 2011; Shaya, Flores, Gbarayor in Wang, 2008). Šole s svojimi obveznimi in izbirnimi programi predstavljajo eno naj- bolj primernih okolij za intervencije, saj so v njih vključeni vsi otroci in večina mladostni- kov (Bailey, 2006), športne površine, zakon- ski okviri, učni načrti in izobražen kader pa zagotavljajo, da ima lahko izpeljava progra- mov pozitivne vplive na zdravje otrok (De Meester idr., 2009; Ortega, Ruiz, Castillo in Sjostrom, 2008; Shaya idr., 2008). Vplivi redne, sistematične in kakovostno vodene športne vzgoje so neprecenljivi za mlade generacije. S primerno športno vadbo navajamo učence na zavesten nad- zor pri izvedbi položajev in gibanj telesa ter tako oblikujemo pravilno telesno držo (Fairclough in Stratton, 2005); razvijamo skladnost gibanja, vzdržljivost, različne pojavne oblike moči, hitrost in gibljivost (Armstrong, 2007; Jurak, Cooper, Lesko- šek in Kovač, 2013); učinkovito uravnava- mo telesno težo in količino podkožnega maščevja (Armstrong, 2007; Jurak idr., 2013), pripomoremo k splošnemu zdravju (Ortega idr., 2008), gradnji kostne mase (Barbeau idr., 2007) in pozitivno vpliva- mo na intelektualno in socialno področje otrokovega in mladostnikovega razvoja (Sallis, Prochaska in Taylor, 2000; Sibley in Etnier, 2003; Tomporowski, 2003; Trudeau in Shephard, 2005). Prav tako pa otroci in mladostniki spoznajo pomembnost redne gibalne dejavnosti za zdravje ter usvojijo spretnosti, ki jim omo- gočajo vključevanje v različne prostočasne športne dejavnosti; tako si oblikujejo de- javen življenjski slog (Ding, Sallis, Kerr, Lee in Rosenberg, 2011; Fairclough in Stratton, 2005; Froberg in Andersen, 2010), kar pred- stavlja eno od najpomembnejših razvojnih nalog športne vzgoje v otroštvu in mlado- stništvu (Hardman, 2008; Sallis idr., 2000). Številni dokumenti o pomenu športa (Re- solucija Evropskega parlamenta o vlogi športa v izobraževanju, 2007; Smernice EU o telesni dejavnosti, 2008) in priporočila različnih združenj pediatrov ter kineziolo- gov (Bratina idr., 2011; Youth Physical Acti- vity Guidelines Toolkit, 2008; Tremblay idr., 2011) navajajo, da naj bi bil otrok dnevno telesno dejaven vsaj uro do dve, zato sve- tujejo vladam, da povečajo število ur špor- ta v šolskih programih (Dobbins idr.,2009; Kesaniemi, Riddoch, Reeder, Blair in Soren- sen, 2010; Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2011; Resolucija Evropskega parlamenta o vlogi športa v izobraževanju, 2007). V slovenskih osnovnih šolah imajo učenci v drugem vzgojno-izobraževalnem obdo- bju osnovne šole tri ure obveznega pouka predmeta šport tedensko. Šole pa ponuja- jo še poseben intervencijski program Zdrav življenjski slog (dodatni dve uri tedensko, ki jih poučujejo učitelji športne vzgoje, pro- gram je za učence brezplačen), od sep- tembra 2014 pa lahko učenci izberejo še eno uro neobveznega izbirnega predmeta Šport tedensko. „Organizacijska zasnova in zakonske podlage za izbirne predmete Umestitev izbirnih predmetov v šolski predmetnik osnovne šole V predmetniku osnovne šole predstavlja- jo izbirni predmeti tisti del programa, ki ga – glede na interese, želje in zmožnosti – učenci izberejo sami. Izbirne predmete delimo na obvezne (v zadnjem vzgojno- -izobraževalnem obdobju jih mora učenec obvezno izbrati) in neobvezne (izvajajo se v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdo- bjih, učenec pa jih izbere, če želi). V dru- gem vzgojno-izobraževalnem obdobju lahko učenci izbirajo med petimi različnimi neobveznimi izbirnimi predmeti: drugi tuj jezik (namenjeni sta mu dve uri pouka te- densko), umetnost, računalništvo, šport ali tehnika (namenjena jim je ena ura pouka tedensko) (Predmetnik osnovne šole, 2014). Postopnost uvajanja neobve- znih izbirnih predmetov v šole v drugem vzgojno-izobraževal- nem obdobju V skladu z 22. členom Zakona o spremem- bah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (2013) so se neobvezni izbirni predmeti za učence v drugem vzgojno-izobraževal- nem obdobju začeli izvajati v šolskem letu 2014/15 postopno; v tem šolskem letu za učence in učenke 4. razreda, v šolskem letu 2015/16 jih bodo lahko izbirali učenci 4. in 5. razreda, v šolskem letu 2016/17 pa učenci 4., 5. in 6. razreda. Možnost izbora in obveznost obiskovanja Učenec lahko v drugem vzgojno-izobraže- valnem obdobju skladno s predmetnikom in soglasjem staršev izbere dve ali tri ure pouka neobveznih izbirnih predmetov na teden (Predmetnik osnovne šole, 2014). Seveda je mogoče, da učenec v posame- znem letu ne izbere nobenega od pred- metov. Pri tem lahko vsa tri leta izbere isti predmet, lahko le dve leti ali samo eno leto, naslednje leto pa npr. enega od drugih po- nujenih predmetov. Ko učenec izbere po- samezen predmet, je obiskovanje pouka v tistem šolskem letu zanj obvezno. Znanje se ocenjuje, ocena pa je vpisana v učenče- vo spričevalo. „Raziskovalni podatki kot podlaga za pripra- vo koncepta učnega načrta neobveznega izbirnega predmeta šport Zasnova vsakega predmeta mora temeljiti na značilnostih in temeljnih potrebah po- pulacije, ki jim je program namenjen, druž- benih ciljih, ki jih želimo uresničiti s pred- metom, saj morajo javno veljavni programi vedno izpolniti tudi nekatera družbena pričakovanja (Marsh, 2009), in seveda danih možnostih, kot so število ur, strokovni ka- der, materialni pogoji za izvedbo programa ipd. (Kovač, Markun Puhan idr., 2011). Ob pripravi izhodišč za koncipiranje uč- nega načrta za neobvezni izbirni predmet Šport smo tako analizirali razvojne značil- nosti in potrebe učencev te starosti ter stanje njihovega telesnega in gibalnega razvoja ter ugotovili, kako lahko vplivamo 14 na izboljšanje stanja; prav tako pa smo pri- dobili podatke, kakšni so zakonski pogoji za izvedbo predmeta (število ur tedensko; kdo bo poučeval predmet; koliko otrok bo v skupini). Značilnosti in potrebe otrok te starostne skupine Osnovne značilnosti biološkega razvoja otrok v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju so začetek intenzivne rasti mišic, stopnja razvitosti koordinacije gibanja, ki omogoča usvajanje sestavljenih gibalnih struktur, še vedno primerna motivacija za gibanje in zaradi gibalno pasivnih obre- menitev v šoli ter vse pogosteje tudi v pro- stem času višek telesne energije, ki se lahko uspešno sprošča v športni dejavnosti. Zato je to obdobje primerno za učenje bolj za- pletenih gibalnih vzorcev, ki pomembno prispevajo k posameznikovi gibalni kom- petentnosti. Primerna intelektualna razvi- tost za razumevanje podanih informacij in socialna razvitost za sprejemanje sku- pinskih navodil ter vzpostavljanje odnosov s sovrstniki omogočata, da lahko učitelj uporabi zahtevnejše organizacijske oblike, sodobne didaktične pristope in ustrezno diferencira delo (Kovač, Markun Puhan idr., 2011). Med spoloma so razlike v gibalni učinkovitosti majhne, v zadnjih desetletjih je opazno, da dekleta v gibalni učinkovito- sti vse bolj dohitevajo (v tej starosti lahko celo prehitevajo) fante (Strel, Starc, Jurak in Kovač, 2012). Stanje telesnega in gibalnega razvoja v tej starostni skupini učencev Iz spremljav telesnega in gibalnega razvo- ja otrok v Sloveniji, ki potekajo že vrsto let v okviru presečne študije športnovzgojni karton (ŠVK) (Strel, Kovač in Jurak, 2007; Strel idr., 2012), vemo, da so v zadnjih dese- tletjih nastale pomembne, statistično zna- čilne negativne spremembe v telesnih zna- čilnostih in gibalni kompetentnosti otrok, zlasti med 10- do 12-letniki obeh spolov: Primerjava rezultatov podatkovne zbirke ŠVK v letih 1990–2010 (Strel idr., 2012) kaže, da so povprečno v dvajsetih letih: – 7- do 9-letniki višji 2 cm, težji 2,2 kg, pri- dobili pa so 2 mm podkožnega maščev- ja; 10- do 12-letniki so višji 2,4 cm, težji 4,7 kg, pridobili so 2,8 mm podkožnega maščevja; 13- do 15-letniki pa so višji 2,6 cm in težji 5,3 kg; pridobili pa so 2 mm podkožnega maščevja; – povprečno so v dvajsetih letih 7- do 9-letnice višje 1,3 cm, težje 1,9 kg, prido- bile pa so 2 mm podkožnega maščevja; 10- do 12-letnice so višje 1,9 cm in težje 3,7 kg, pridobile so 2,3 mm podkožnega maščevja; 13- do 15-letnice pa so višje 1,1 cm in težje 2,8 kg; pridobile so 1,7 mm podkožnega maščevja. Med osnovnošolsko populacijo je v dvajse- tletnem obdobju porast deleža prekomer- no težkih in debelih otrok največji med 9. in 12. letom starosti (Kovač, Jurak in Leskošek, 2012): – leta 1991 je bilo med desetletniki 16,9 % prekomerno težkih in debelih fantov, med enajstletniki jih je bilo 16 %, med dvanajstletniki pa 17,1 %; leta 2011 je bilo med desetletniki kar 29,3 % prekomerno težkih in debelih fantov, med enajstletni- ki 31,3 % in med dvanajstletniki 31,4 % (za razliko od npr. sedemletnikov, kjer se je delež povečal s 15,6 % na 21,6 %, ali štirinajstletnikov, kjer se je delež povečal s 14,4 % na 27,2 %). – leta 1991 je bilo med desetletnicami 16,2 % prekomerno težkih in debelih deklet, med enajstletnicami in dvanajstletni- cami pa 15,2 %, leta 2011 pa je bil delež prekomerno težkih in debelih med de- setletnicami 26,8 %, med enajstletnicami 26,9 %, med dvanajstletnicami pa 25,0 % (za razliko od npr. sedemletnic, kjer se je delež povečal s 16,4 % na 22,4 %, ali štiri- najstletnic, kjer se je delež povečal s 13,1 % na 20,9 %). V tej starostni skupini je zaznan upad gi- balne učinkovitosti, predvsem vzdržljivosti, moči rok in ramenskega obroča, gibljivosti in eksplozivnosti (Strel idr., 2012). Tako npr. primerjava rezultatov ŠVK v letih 1990–2010 (Strel idr., 2012) kaže, da: – 6- do 9-letniki leta 2010 v povprečju porabijo 11,2 sek več časa, da pretečejo 600 metrov, kot njihovi vrstniki leta 1990, 10- do 12-letniki 12,7 sek več časa, 13- do 15-letniki pa 10,8 sek več časa. – 6- do 9-letnice leta 2010 v povprečju po- rabijo 11,1 sek več časa, da pretečejo 600 metrov, kot njihove vrstnice leta 1990, 10- do 12-letnice v povprečju porabijo 10,4 sek več časa, 13- do 15-letnice pa 9,7 sek. – 6- do 9-letniki leta 2010 v povprečju vzdržijo v vesi v vzgibi 7,7 sek manj časa kot njihovi vrstniki leta 1990, 10- do 12-letniki 10,3 sek manj, 13- do 15-letniki pa 8,8 sek manj časa. – 6- do 9-letnice leta 2010 v povprečju vzdržijo v vesi 3,6 sek manj časa kot nji- hove vrstnice leta 1990, 10- do 12-letnice 1,9 sek manj, 13- do 15-letnice pa 0,4 sek manj časa. Upad gibalne zmogljivosti je večji pri fantih kot dekletih (Strel idr., 2012). Podatki rezul- tatov ŠVK med leti 1990–2010 kažejo, da je bila: – razlika med fanti in dekleti v rezultatih teka na 600 metrov leta 1990 pri 10-le- tnikih 11,4 sek, 11- letnikih 10,3 sek in 12-letnikih 10,5 sek, leta 2010 pa pri 10-letnikih 8,7 sek, 11- letnikih 7,1 sek in 12-letnikih 8,9 sek. – razlika med fanti in dekleti v testu vesa v vzgibi leta 1990 pri 10-letnikih 12,1 sek, pri 11- letnikih 11,5 sek in pri 12-letnikih 11,8 sek, leta 2010 pa pri 10-letnikih le še 4,8 sek, pri 11- letnikih 2,6 sek in pri 12-le- tnikih 2,8 sek. V tej starostni skupini se je med letoma 1990 in 2010 izjemno povečal delež gibal- no manj kompetentnih otrok, pri čemer predstavlja kriterij vrednost indeksa splo- šne gibalne učinkovitosti (XT) 40 ali manj (s 5,3 % na 11,8 % pri fantih in s 5,9 % na 9,7 % pri dekletih (za razliko od 6- do 9-letnikov, kjer se je delež povečal s 4 % na 8,2 %, in 6- do 9- letnic, kjer se je delež povečal s 3,8 % na 6,5 %, oziroma 13- do 15- letnikov, kjer je zaznan porast s 5,7 % na 11,6 % pri fantih in s 6,6 % na 10,9 % pri dekletih) (Strel idr., 2012). Na podlagi predstavljenih podatkov lahko trdimo, da so učenci te starostne skupine med najbolj ogroženimi skupinami za na- stanek bolezni sodobnega sveta. Vzroki za takšno stanje Podatki različnih študij nakazujejo, da lah- ko vzroke za takšno stanje iščemo pred- vsem v manj primernem življenjskem slogu otrok te starosti, ki ga opredeljujejo neprimerna količina in kakovost hrane ter neprimerni prehranjevalni vzorci (Brown in Summerbell, 2009; Kovač idr., 2013; Shaya idr., 2008); prevelika količina časa, ko otroci sedijo, in premajhna količina časa, name- njenega spontanemu gibanju (Froberg in Andersen, 2010); premajhen obseg špor- tne vadbe zunaj šole (Dobbins idr., 2009); premajhna intenzivnost športne vadbe (Aaron, 1993; Armstrong, 2007; Froberg in Andersen, 2010); manj primerne vrste vadb (Aaron, 1993; Hardman, 2008) in premajhna športna vzgoja 15 odgovornost, delavnost, samoobvlado- vanje, disciplina, spoštovanje pravil, po- štenost, kritično mišljenje, predvidevanje posledic lastnih dejanj, odnos do narave. Izbor zanimivih vsebin, dobra učiteljeva organizacija pouka in primerna pedagoška ravnanja omogočajo, da otroci spoznava- jo vplive različnih gibalnih dejavnosti na zdravje in razumejo pomen telesne in du- ševne obremenitve in sprostitve, s sodelo- vanjem v skupini pa pridobivajo tudi ustre- zne socialne spretnosti. S pravilno vodenim procesom, v katerem jih učitelj navaja, da je njihov napredek odvisen predvsem od njihovega prizadevanja in dejavnega vklju- čevanja v vadbo, pridobivajo samozavest, hkrati pa se naučijo ovrednotiti svoje spo- sobnosti in prepoznati omejitve ter tako ra- zumeti in spoštovati različnost med ljudmi. Na podlagi dobrega poznavanja stanja otrok in njihovih potreb učitelj opredeli operativne cilje pouka in izbere ustrezne vsebine, ki so lahko: – nadgradnja vsebin, ki morajo biti zaradi svojih vplivov na otrokov telesni in gibal- ni razvoj prisotne v vsakodnevni športni vadbi in jih otroci že usvojijo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (teki, skoki, plezanja, akrobatske prvine idr.), vključene pa so tudi v redni predmet šport; – za učence nove, saj jih ni v rednem pro- gramu predmeta šport, so pa pomem- ben del otrokove prostočasne gibalne dejavnosti, hkrati pa so z vidika športno- -rekreativnih učinkov pomembne za ka- kovostno preživljanje prostega časa tudi v kasnejših življenjskih obdobjih (npr. no- rdijska hoja in tek, rolanje, igre z loparji). Tako neobvezni izbirni predmet šport do- polnjuje osnovni program predmeta šport, skupaj pa predstavljata obogateno celoto in pomembno spodbudo za oblikovanje učenčevega dejavnega življenjskega sloga. Kanadske smernice za telesno dejavnost otrok in mladine (Tremblay idr., 2011) pripo- ročajo, da morajo biti otroci (5 do 11 let) in mladostniki (12 do 17 let) dnevno vsaj 60 minut srednje do visoko intenzivno telesno dejavna, če želimo, da ta dejavnost vpliva na njihovo zdravje. Pri tem naj bi bile vsaj trikrat tedensko vključene dejavnosti viso- ke intenzivnosti in trikrat dejavnosti, ki vpli- vajo na mišično moč in ojačajo kosti. Več dejavnosti pa pomeni tudi večje vplive na zdravje. Ker je v tem starostnem obdobju sposobnost učenja novih spretnosti še zelo visoka, smo posebno pozornost posvetili kompetentnost kadra, ki poučuje predmet šport na tej stopnji (Starc in Strel, 2012). „Koncept učnega načrta neobveznega izbirnega predmeta šport Glede na potrebe otrok te starosti in njiho- vo stanje telesnega in gibalnega razvoja so bila osnovna izhodišča za koncipiranje predmeta naslednja: – spodbujanje dejavnega življenjskega sloga z izbiro vsebin, ki jih lahko otroci sami izvajajo v prostem času; – razvoj tistih gibalnih sposobnosti, ki so ključne za zdrav razvoj v tem starostnem obdobju (koordinacija gibanja, vzdržlji- vost, moč, hitrost, ravnotežje in giblji- vost) in pri katerih opažamo izrazitejši upad v zadnjih dvajsetih letih; – izbira takih načinov vadbe, ki pripomo- rejo k uravnavanju telesne mase in količi- ne podkožnega maščevja (poudarek na vzdržljivostnih vsebinah); – vplivanje na telesno držo z vključitvijo vsebin, ki zahtevajo zavesten nadzor pri izvedbi položajev in gibanj; – vplivanje na ustrezno gradnjo kostne mase (vključevanje skokov); – pridobivanje raznovrstnih gibalnih kom- petenc (kompleksnejše gibalne struktu- re); – zanimivost vsebin za povečanje motivi- ranosti za redno vadbo; – možnost čim pogostejšega izvajanja vsebin na prostem (s tem vplivamo na otrokovo odpornost, hkrati pa se mora- mo zavedati, da materialni pogoji v šolah niso najustreznejši, saj zmanjka prostora v telovadnicah za izvedbo vseh ponuje- nih dejavnosti v dopoldanskem času); – možnost izvajanja vsebin tudi s prilago- jenimi pripomočki. Predstavitev učnega načrta ne- obveznega izbirnega predmeta Šport Temeljni namen predmeta je vplivanje na zdrav razvoj otrok, vse pomembnejše po- slanstvo strokovno vodene športne vadbe pa je tudi oblikovanje temeljnih vrednot, kot so strpnost, solidarnost, sodelovanje, tudi vsebinam, ki spodbujajo skladnost gi- banja, ravnotežje in natančnost. Tako je nabor ponujenih vsebin razdeljen v tri sklope: – športne dejavnosti, s katerimi vpliva- mo predvsem na razvoj koordinacije gibanja, ravnotežja in natančnosti ter spodbujamo učenčevo ustvarjalnost (ples, hokejske igre, igre z loparji, »žoga- rije«, cirkuške spretnosti, ravnotežnostne spretnosti, zadevanje tarč, rolanje); – športne dejavnosti, s katerimi razvijamo predvsem splošno (aerobno) vzdržljivost (teki, dejavnosti na snegu, nordijska hoja in tek; plavanje in druge dejavnosti v vodi; aerobika, kolesarjenje); – športne dejavnosti za razvoj različnih pojavnih oblik moči (akrobatika, skoki, plezanja, borilni športi). Učitelj vsakemu sklopu posveti tretjino časa, znotraj tega pa sam izbere ponujene vsebine (najmanj dve, lahko pa več) in se odloči, kolikšen del časa jim bo posvetil. Vendar mora vsebine izbrati tako, da bo z njimi uresničil cilje, ti pa so odvisni od po- treb otrok. Tako lahko npr.: – pri posameznem sklopu da večji pouda- rek le dvema dejavnostima ali enakome- ren poudarek več dejavnostim, – izbere različne poudarke za posame- zno starostno skupino (npr. pri tretjem sklopu za četrtošolce plezanju in igram vlečenja, potiskanja in nošenja, za peto- šolce preskokom in borilnim športom, za šestošolce akrobatiki in plezanju). Razvoju gibljivosti nameni pozornost v za- četnem ali sklepnem delu vsake vadbene ure. Pri poučevanju naj učitelj uporablja so- dobne didaktične pristope, ki vključujejo povezovanje vsebin z drugimi predmeti in predmetnimi področji, sodelovalno in projektno delo, problemsko poučevanje, vpeljavo osebne mape učenca, smiselno vključevanje informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ne sme pa pozabiti, da naj bo igra del vsake ure športne vzgoje. Igre naj imajo prilagojena pravila, tako da z nji- mi poskuša vplivati na sodelovanje vseh učencev, oblikovanje pozitivne samopo- dobe in prijateljske odnose med učenci. Pri vadbi naj učitelj uporablja tudi prilagojene pripomočke (različne tarče, doma izdelane žogice …). 16 Predmet je namenjen učencem 4., 5. in 6. razreda; tako se bo učitelj soočal s staro- stno in spolno raznolikimi skupinami, zato mora znati ustrezno diferencirati pouk. Pri večjem številu prijav lahko oblikuje staro- stno in/ali spolno istovrstne skupine. Pouk naj poteka enkrat tedensko. Združe- vanje ur je mogoče le pri nekaterih dejav- nostih, npr. dejavnosti na snegu, vendar naj bo to izjema in ne pravilo. Zaradi krepitve učenčeve odpornosti naj bo čim več de- javnosti izpeljanih v naravi in na zunanjih športnih površinah. Pomembno je, da so učenci primerno oblečeni in obuti. Ker pri gibanju in športu ni končnih znanj, temveč je učinkovito tisto gibanje, ki je pri- lagojeno značilnostim posameznika (Kirk, 2010), naj učitelj postavi otrokom indivi- dualne cilje. Na začetku šolskega leta naj učitelj določi standard znanja za posame- znega otroka in predstavi merila za oce- njevanje, ob koncu posameznega sklopa pa oceni predvsem napredek otroka v gi- balnih spretnostih in njegovo razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na njegovo gibalno učinkovitost. Pri tem naj učitelj ocenjuje različna področja in uporablja različne na- čine ocenjevanja: nastopi, pisni in ustni ter drugi izdelki, npr. osebna mapa učenca. Predvsem naj ocenjuje uporabo znanj v različnih realnih okoliščinah, npr. s pomo- čjo svoje osebne mape dosežkov učenec razloži, kako bi izboljšal svoje znanje ali sposobnosti. „Kakšna znanja in kompetence naj ima učitelj Za pripravo in izpeljavo učinkovitega pro- grama mora učitelj poznati: – osnovne značilnosti biološkega razvoja otrok (potek rasti, rastni sunek, razmerja med višino, maso in mišično močjo); – priporočila glede športne vadbe, name- njene tej starostni skupini; – načine razvoja gibalnih sposobnosti v tem starostnem obdobju (kdaj je najbolj učinkovito, s katerimi vsebinami, s ka- kšno intenzivnostjo vadbe); – značilnosti gibalnega učenja, posebej še bolj zapletenih gibalnih vzorcev; – biomehanične vidike izvedbe gibanj glede na spremembe v puberteti; – koncipiranje izbora vsebin predmeta; – tehniko posameznih gibalnih struktur in njihovo prilaganje sposobnostim otrok, materialnim zmožnostim šole in pripo- močkom; – ustrezne metodične postopke; – ustrezno pomoč pri izvedbi in varovanje; – učinkovito uporabo sodobnih didaktič- nih pristopov in IKT orodij; – primerne načine posredovanja teoretič- nih vsebin. Prav zaradi tega naj predmet poučujejo diplomanti študijskega programa športna vzgoja. „Sklep Gibanje ima številne pozitivne vplive na zdravje človeka (Ferreira idr., 2007), ti vplivi pa so najpomembnejši v obdobju odrašča- nja (Aaron, 1993; Sallis idr., 2000; Trudeau in Shephard, 2005). Zaznane spremembe življenjskih slogov otrok zahtevajo koncep- tualne spremembe učnih načrtov in novo rekonceptualizacijo ciljev, ki naj bodo bolj usmerjeni v širše vseživljenjsko izobraževa- nje o dejavnem življenjskem slogu in pred- vsem v osebni in socialni razvoj posamezni- ka (Hardman, 2008; Kovač, Jurak idr., 2011). To zahteva spremembo pojmovanja vlo- ge športnih vsebin; te naj bodo posredo- vane v okviru pedagoških kontekstov, kar pomeni, da so le sredstvo za dosego ciljev učnega načrta, ne pa cilj sam po sebi. Večji poudarek naj bo dan tudi avtonomiji šole in učiteljev pri oblikovanju šolskega progra- ma. Le tako bo namreč učiteljem, otrokom in mladim vrnjen del svobode samostoj- nega odločanja o tem, s katero športno dejavnostjo se bodo ukvarjali, in njihove odločitve ne bodo več v tako veliki meri pogojene z zunanjimi dejavniki. Srž predlaganega učnega načrta predsta- vlja koncept, da v današnjem času pred užitek (ali vsaj vzporedno z njim) kot te- meljni namen športne dejavnosti postavi- mo zdravje. Ta koncept, ki pa mora temeljiti na preobratu v razmišljanju, naj postane izziv za učitelje; programi za posamezne skupine otrok pa morajo biti narejeni zelo premišljeno, da ne bodo razumljeni naro- be. Šport naj bo za otroke še vedno v prvi vrsti zabava, a le kot posledica načrtnega in strokovno nadvse domišljenega dela učite- lja, zato še zdaleč ni vseeno, kdo predmet poučuje, kakšen program bo pripravil in kako ga bo uresničil. „Literatura 1. Aaron, D. J., Kriska, A. M., Dearwater, S. R., Anderson, R. L., Olsen, T. L., Cauley, J. A. in Laporte, R. E. (1993). The epidemiology of leisure physical activity in an adolescent po- pulation. Medicine and Science in Sports and Exercise, 25(7), 847–853. 2. Armstrong, N. (2007). Physical fitness and physical activity patterns of European youth. V W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people's physical activity and sedentary lifestyles (str. 27–56). Sport sciences international, vol. 4. Frankfurt am Main [idr.]: Peter Lang. 3. Bailey, R. (2006). Physical education and sport in schools: a review of benefits and outcomes. Journal of School Health, 76(8), 397–401. 4. Barbeau, P., Johnson, M. H., Howe, C. A., Al- lison, J., Davis, C. L., Gutin, B. in Lemmon, C. R. (2007). Ten months of exercise improves general and visceral adiposity, bone, and fi- tness in black girls. Obesity (Silver Spring), 15, 2077–2085. 5. Bratina, N., Hadžić, V., Battelino, T., Pistotnik, B., Pori, M., Šajber, D., … Dervišević, E. (2011). Slovenske smernice za telesno udejstvova- nje otrok in mladostnikov v starostni skupi- ni od 2 do 18 let. Zdravstveni vestnik, 80(12), 885–896. 6. Brown, T. in Summerbell, C. (2009). Syste- matic review of school-based interventions that focus on changing dietary intake and physical activity levels to prevent childhood obesity: an update to the obesity guidance produced by the National Institute for He- alth and Clinical Excellence. Obesity Review, 10(1), 110–141. 7. Camacho-Minano, M. J., LaVoi, N. M. in Barr- -Anderson, D. J. (2011). Interventions to pro- mote physical activity among young and adolescent girls: a systematic review. Health Education Research, 26(6), 1025–1049. 8. De Meester, F., van Lenthe, F. J., Spittaels, H., Lien, N. in De Bourdeaudhuij, I. (2009). In- terventions for promoting physical activity among European teenagers: a systematic review. International Journal of Behavioral Nu- trition and Physical Activity, 6, 82. 9. Ding, D., Sallis, J. F., Kerr, J., Lee, S. in Rosen- berg, D. E. (2011). Neighborhood enviro- nment and physical activity among youth: a review. American Journal of Preventive Medici- ne, 41(4), 442–455. 10. Dobbins, M., De Corby, K., Robeson, P., Hus- son, H. in Tirilis, D. (2009). School-based physical activity programs for promoting physical activity and fitness in children and adolescents aged 6–18. Cochrane Databa- se Systematic Review, 21 (1):CD007651. doi: 10.1002/14651858. športna vzgoja 17 11. Fairclough, S. J. in Stratton, G. (2005). Physi- cal education makes you fit and healthy: physical education’s contribution to young people’s activity levels. Health Education Re- search, 20(1), 14–23. 12. Ferreira, I., van der Horst, K., Wendel-Vos, W., Kremers, S., van Lenthe, F. J. in Brug J. (2007). Environmental correlates of physical activity in youth – a review and update. Obesity Revi- ew, 8, 129–154. 13. Froberg, K. in Andersen. L. B. (2010). The im- portance of physical activity for childhood health. V M. Kovač, G. Jurak in G. Starc (ur.), Proceedings of the Fifth International Congress Youth Sport 2010 (str. 41–46). Pridobljeno iz http://www.youthsport2010.si/ images/sto- ries/SM2010/proceedings1.pdf 14. Hardman, K. (2008). Physical education in Schools and PETE programmes in the Eu- ropean context: Quality issues. V G. Starc, M. Kovač in K. Bizjak (ur.), 4th International Symposium Youth Sport 2008 – The Heart of Europe. Book of Abstracts (str. 9–26). Ljublja- na: Fakulteta za šport. 15. Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects of 4-year longitudi- nal school-based physical activity interven- tion on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central European journal of public health, 21(4), 190–195. 16. Kesaniemi, A., Riddoch, C. J., Reeder, B., Blair, S. N. in Sorensen, T. I. (2010). Advancing the future of physical activity guidelines in Cana- da: an independent expert panel interpreta- tion of the evidence. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 7, 41. doi: 10.1186/1479-5868-7-41. 17. Kirk, D. (2010). Physical education futures. Lon- don: Routledge. 18. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja [Elektronski vir]. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo. 19. Kovač, M., Jurak, G. in Leskošek, B. (2012). The prevalence of excess weight and obesity in Slovenian children and adolescents from 1991 to 2011. Anthropological Notebooks, 18(1), 91–103. 20. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2011). The importance of research-based evidence for political decisions on physical education. V K. Hardman in K. Green (ur.), Contempora- ry issues in physical education – international perspectives (str. 47–68). Maidenhead [UK]: Meyer & Meyer Sport. 21. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G., Leskošek, B., Dre- melj, S., Kovač, P., … Starc, G. (2013). Physical activity, physical fitness levels, daily energy intake and some eating habits of 11-year-old children. Croatian journal of education, 15(1), 127–139. 22. Kriemler, S., Meyer, U., Martin, E., van Sluijs, E. M., Andersen, L. B. in Martin, B. W. (2011). Effect of school-based interventions on physical activity and fitness in children and adolescents: a review of reviews and syste- matic update. British Journal of Sports Medici- ne, 45(11), 923–930. 23. Marsh, C. J. (2009). Key Concepts for Under- standing Curriculum. Abingdon, Oxon: Rou- tledge. 24. Ortega, F. B., Ruiz, J. R., Castillo, M. J. in Sjo- strom, M. (2008). Physical fitness in childho- od and adolescence: a powerful marker of health. International Journal of Obesity (Lond), 32(1), 1–11. 25. Predmetnik osnovne šole (2014). Pridobljeno iz http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov. si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/ predmetniki/Pred_14_OS_4_12.pdf 26. Resolucija Evropskega parlamenta o vlogi špor- ta v izobraževanju (2007/2086(INI)). Pridoblje- no iz http://www.europarl.europa.eu/sides/ getDoc.do?pubRef=//EP//-TEXT+TA+P6- TA -2 0 0 7 - 0 5 0 3 + 0 + D O C+ X M L+ V 0 // SL&language=SL 27. Sallis, J. F., Prochaska, J. J. in Taylor, W. C. (2000). A review of correlates of physical activity of children and adolescents. Medi- cine and Science in Sports and Exercise, 32(5), 963–975. 28. Shaya, F. T., Flores, D., Gbarayor, C. M. in Wang, J. (2008). School-based obesity inter- ventions: a literature review. Journal of School Health, 78(4), 189–196. 29. Sibley, B. A. in Etnier, J. L. (2003). The relati- onship between physical activity and co- gnition in children: A meta-analysis. Pediatric Exercise Science, 15(3), 243–256. 30. Smernice EU o telesni dejavnosti. Priporočeni ukrepi politike za spodbujanje telesne dejav- nosti za krepitev zdravja (2008). Pridobljeno iz http://www.erasmusplus.si/wp-content/ uploads/2014/01/eu-smernice_otelesni_de- javnosti_2008_sl.pdf 31. Starc, G. in Strel, J. (2012). Influence of the qua- lity implementation of a physical education curriculum on the physical development and physical fitness of children. BMC public health, 12, doi: 10.1186/1471-2458-12-61. 32. Strel, J., Kovač, M. in Jurak, G. (2007). Physi- cal and motor development, sport activiti- es and lifestyles of Slovenian children and youth – changes in the last few decades. V W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people's physical activity and se- dentary lifestyles (str. 243–264). Sport sciences international, št. 4. Frankfurt am Main [idr.]: Peter Lang. 33. Strel, J., Starc, G. Jurak, G. in Kovač, M. (2012). Primerjanje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji med leti 1990-2010. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Labo- ratorij za telesni in gibalni razvoj. 34. Tomporowski, P. D. (2003). Cognitive and behavioural responses to acute exercise in youths: A review. Pediatric Exercise Science, 15(3), 348–359. 35. Tremblay, M. S., Warburton, D. E. R., Janssen, I., Paterson, D. H.,. Latimer, A. E, Rhodes, R. E. … Dugganj, M. (2011). New Canadian Physical Activity Guidelines. Applied Physio- logy, Nutrition, and Metabolism, 36(1): 36-46, 10.1139/H11-009 36. Trudeau, F. in Shephard, R. J. (2005). Contri- bution of school programmes to physical activity levels and attitudes in children and adults. Sports Medicine, 35, 89–105. 37. Youth Physical Activity Guidelines Toolkit. User Guide. (2008). Pridobljeno iz: http://www. cdc.gov/healthyyouth/physicalactivity/tool- kit/userguide_pa.pdf 38. WHO (2010). Global recommendations on physical activity for health. Geneva, Switzer- land: World Health Organization. 39. Zakon o spremembah in dopolnitvah Za- kona o osnovni šoli (2013). Uradni list RS, št. 63/13. prof. dr. Marjeta Kovač, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si 18 The use of martial arts aproach for ensuring safety in nursing care Abstrakt Health care workers in psychiatric nursing are responsible for providing safe and high quality treatment even in cases of aggres- sive outbursts, but they lack the necessary functional knowledge to cope with aggression in the workplace. This paper presents an organizational model for ensuring the safety of the patients and the quality of their treatment in case of an aggressive out- burst, along with the presentation of the required functional training which is based on martial arts training. Key words: Nursing, violence, martial arts. Branko Gabrovec Uporaba izbranih elementov borilnih veščin pri zagotavljanju varnosti v zdravstveni negi Izvleček Zaposleni v psihiatrični zdravstveni negi so odgovorni za zagotavljanje varnosti in kakovosti obravnave v primeru agresivnega izbruha, ven- dar za to ne posedujejo dovolj funk- cionalnih znanj. Strokovni članek predstavlja organizacijski model za zagotavljanje varnosti in kakovosti obravnave v primeru agresivnega izbruha ter ustrezno funkcionalno izobraževanje, ki temelji na uporabi borilnih pristopov. Ključne besede: zdravstvena nega, nasilje, borilne veščine. iz prakse za prakso 19 „Uvod Zagotavljanje varnosti in kakovosti obrav- nave psihiatričnega bolnika je prednostna naloga vseh ravni zdravstvenega varstva. Incidenca psihiatričnih bolezni z razvojem sodobne družbe in pričajočih trendov narašča. Navkljub napredku psihiatrične stroke sta nasilje in izbruh agresije sestavni del obravnave psihiatričnega bolnika. Zato lahko tudi v prihodnje pričakujemo pogost pojav akutne psihoze in različnih stanj, kjer lahko pričakujemo agresijo (Gabrovec, Lob- nikar in Eržen, 2014). Zdravstveni delavci so pri svojem delu od- govorni za svojo varnost in varnost bolnika, a pogosto nimajo zadostnih funkcionalnih znanj za obvladovanje agresije pri bolniku. V strokovnem članku predstavljamo pre- nos strokovnih znanj borilnih pristopov na področje zagotavljanja varnosti v primeru psihiatrične zdravstvene nege. „Prevalenca nasilja v psihiatrični zdravstveni negi Kljub humanistični vlogi se psihiatrija v svo- jem stiku z okoljem ne more izogniti obča- snemu nasilnemu ravnanju svojih bolnikov. Včasih si skušajo psihiatri zatisniti oči pred možnim in dejanskim nasiljem, vendar se vselej izkazala kot resnična ugotovitev, da psihiatrije, ki se ne bi srečevala z nasiljem, ni. Nasilje posameznega bolnika tudi po- vezuje to stroko z varnostnim in kazensko- pravnim področjem (Kobal, 2009). Agresivno vedenje so že veliko pred pro- učevanjem nasilja in agresivnega vedenja na delovnem mestu začeli proučevati psi- hologi (npr. Freud in Lorenz) in socialni psi- hologi (npr. Berkowitz, Zvonarevič, Mum- mendey in drugi), v zadnjih desetletjih pa so raziskovalci s področja organizacijskega vedenja njihova pojmovanja povzeli in jih prilagodili organizacijskim procesom (Lob- nikar, 2003). Groleger (v Pregelj in Kobentar, 2009) epi- demiologijo nasilnega vedenja in psihia- trije navaja, da se posamezniki z duševno boleznijo vedejo agresivno 3–4 krat pogo- steje kot tisti v kontrolni skupini. Prevalenca shizofrenije v populaciji je 1 %, med storilci kaznivih dejanj 3,6 %, med morilci 7–15 %, med morilci, ki so bili zaradi neprištevnosti oproščeni, pa 57–80 %. Tveganje za nasilno dejanje se povečuje s številom psihiatričnih diagnoz, med po- membnimi dejavniki tveganja pa je dvojna diagnoza duševne motnje in zlorabe (Gro- leger v Pregelj in Kobentar, 2009). „Nasilje psihiatričnih bolnikov in empirični podatki Najpogosteje se z nasiljem psihiatričnih bolnikov soočajo zdravstveni delavci (pred- vsem zaposleni v zdravstveni negi), soo- čajo pa se tudi drugi deležniki v procesu obravnave: policija, varnostne službe, reše- valci, zaposleni v domovih za starejše obča- ne. Najbolj izpostavljeni pa so kljub vsemu zaposleni v psihiatrični negi, kjer je delov- na izpostavljenost največja. Delo z akutno bolnimi ljudmi predstavlja pomembno nevarnost za zdravje zaposlenih. Dejstvo je namreč, da tudi, če so preventivni ukrepi implamentirani, se nevarnega vedenja ve- dno ne da izogniti (Možgan, 2009). Posebni so podatki o nasilnem vedenju v psihiatričnih bolnišnicah, zlasti na zaprtih oddelkih, ki se gibljejo od 3,9 % pa vse do 37 % v različnih delih sveta (v Sloveniji med 6 in 7 %). Ob nasilnem vedenju na psihia- tričnih oddelkih je največ poškodovanih med osebjem, kar opozarja na potrebo po ustreznem znanju vsega psihiatrične- ga osebja o pravočasnem prepoznavanju in preprečevanju nasilnega vedenja pri psihiatričnih pacientih (Groleger v Pregelj in Kobentar, 2009). Da je malo narejeno za varnost zdravstvenih delavcev pred pogo- stim nasiljem bolnikov nad osebjem, meni tudi Čebašek Travnik (2009). V letu 2013 smo opravili široko raziskavo incidence nasilja nad zaposlenimi v psihi- atričnih bolnišnicah, psihiatričnih domovih, domovih starejših občanov in CUDV na vzorcu 203 oseb. V Tabeli 1 prikazujemo vr- ste in odstotke nasilja za vzorec zaposlenih v psihiatrični zdravstveni negi (Gabrovec, Eržen, Lobnikar, 2014). Rezultati kažejo na veliko izpostavljenost zaposlenih nasilju na delovnem mestu, predvsem s strani bolnika. Z verbalnim nasiljem se v psihiatričnih oddelkih sreča kar 92,6 % vseh zaposlenih. V raziskavi smo še ugotovili, da so zaposleni v psihiatrični zdravstveni negi ob izbruhu agresije psihi- atričnega bolnika ogroženi enako ne glede na spol, starost, delovne izkušnje ali sto- pnjo izobrazbe. Tabela 1: Vrste in odstotek nasilja nad za- poslenimi v zdravstveni negi v slovenskih psihiatričnih bolnišnicah Verbalno nasilje s strani bolnika 92,6 % Verbalno nasilje s strani svojcev 40,9 % Verbalno nasilje s strani sodelavcev 13,3 % Verbalno nasilje s strani nadrejenih 13,8 % Spolno nasilje s strani bolnika 24,6 % Spolno nasilje s strani svojcev 0,5 % Spolno nasilje s strani sodelavcev 0,5 % Spolno nasilje s strani nadrejenih 0,5 % Fizično nasilje s strani bolnika 84,2 % Fizično nasilje s strani svojcev 2,0 % Fizično nasilje s strani sodelavcev 1,0 % Fizično nasilje s strani nadrejenih 0,5 % Poškodba s strani bolnika 63,5 % „Organizacijski model zagotavljanja varnosti in kakovosti obravna- ve agresije Organizacijski model obravnave agresije celostno zajema obvladovanje agresije pri psihiatričnem bolniku. Postavlja teoretične okvirje obvladovanja in praktične tehnike pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov (PVU) in fizičnega oviranja (spremljanje bolnika, fiksacija, ukrepanje ob nemiru, asi- stenca ob aplikaciji terapije, samoobramb- ne tehnike ipd.). Organizacijski model je podlaga funkcionalnega izobraževanja, ki temelji predvsem na praktičnem izobraže- vanju. Podlage za organizacijski model zagota- vljanja varnosti pred agresivnimi psihiatrič- nimi bolniki so Zakon o duševnem zdravju (Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008), priporočila in smernice za uporabo poseb- nih ukrepov v psihiatriji (Dernovšek in No- vak, 2001) ter Protokol fizičnega oviranja s pasovi pacientov v bolnišnicah. „Ocena uspešnosti modela V letih 2010–2013 smo izvajali pilotski pro- jekt funkcionalnega izobraževanja v različ- nih psihiatričnih bolnišnicah, oddelkih, psi- 20 hiatričnih domovih in CUDV. Izobraževanje je bilo v obliki delavnic usmerjeno pred- vsem praktično delo prilagojenih tehnik fizičnega oviranja za obvladovanje agre- sivnosti. Med tehnike fizičnega oviranja za obvladovanje agresivnosti smo uvrstili iz- brane elemente borilnih veščin in jih prila- godili za uporabo v psihiatrični zdravstveni negi z upoštevanjem terapevtskega proce- sa in načela sorazmernosti. Od 303 anketiranih zaposlenih se je funkci- onalnega izobraževanja udeležilo 182 oseb. Pri anketiranju smo merili samooceno ob izbruhu agresije psihiatričnega bolnika na lestvici od 1 (se ne strinjam), 2 (delno se strinjam) do 3 (se strinjam). Koliko so se nji- hove kompetence in stanja spremenila po izvedenem usposabljanju, prikazujemo v Tabeli 2. Analiza anketnih vprašalnikov pred in po anketiranju je pokazala, da so se na bo- lje spremenile spremenljivke »Neznanje« (2,57), »Negotovost« (2,48) in »Nemoč« (2,28), medtem ko se spremenljivka »Strah« (2,11) ni izboljšala. Spremenljivke smo zara- di neenakomerne porazdeljenosti testirali z Related-Samples Wilcoxon Signed Rank Te- stom, ki potrjuje, da so nastale spremembe statistično značilne in znašajo v primeru strahu: z = 3,569, p < 0,05. Za nekatere spremenljivke smo anketirane povprašali le po koncu usposabljanja. An- ketirani menijo, da so se na bolje najbolj spremenile naslednje trditve: »Strokov- nost« (2,78), »Odločnost« (2,74) in »Organi- ziranost« (2,68), manj pa »Samozaupanje« (2,67) in »Proaktivnost« (2,63). „Zaključek V prispevku smo predstavili pojavnost agresije v psihiatrični zdravstveni negi v Sloveniji. Predstavili smo epidemiološke, iz- kustvene in empirične podatke pogostosti agresije, ki je usmerjena proti zaposlenim v psihiatrični zdravstveni negi. Predstavili smo tudi organizacijski model zagotavlja- nja varnosti in kakovosti obravnave agre- sije pri psihiatričnem pacientu ter prelimi- narne rezultate uspešnosti funkcionalnega izobraževanja, ki izhaja iz predlaganega modela. Izobraževanje je bilo v obliki de- lavnic usmerjeno predvsem praktično delo prilagojenih tehnik fizičnega oviranja za obvladovanje agresivnosti. Med tehnike fizičnega oviranja za obvladovanje agresiv- nosti smo uvrstili tehnike iz različnih boril- nih pristopov in jih prilagodili za uporabo v psihiatrični zdravstveni negi z upošteva- njem terapevtskega procesa in načela so- razmernosti. Menimo, da je organizacijski model primeren za širšo uporabo pri vseh deležnikih, ki sodelujejo pri obravnavi psi- hiatričnega bolnika. „Literatura 1. Čebašek-Travnik, Z. (2009). Zdravniki kot žr- tve nasilja. V Klemenc – Ketiš, Zelko (ur.), Nasilje v zdravstvu in novosti v preventivi : zbornik pre- davanj: Družinska medicina, Supplement, str. 9–12. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine. 2. Dernovšek, M. in Novak, G.V. (2001). Priporo- čila in smernice za uporabo posebnih ukrepov v psihiatriji. Ljubljana: Viceversa – priročnik. 3. Gabrovec, B., Eržen, I. in Lobnikar, B. (2014). The prevalence and the nature of violence directed at the nursing staff in psychiat- ric health care in Slovenia. HealthMED, 8(2), 228–34. 4. Groleger, U. (2009). Agresivnost. V Pregelj, Kobentar, (ur.), Zdravstvena nega in zdravlje- nje motenj v duševnem zdravju (str. 288–294). Ljubljana: Rokus Klett. 5. Kobal, M. (2009). Psihopatologija za varnostno in pravno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. 6. Lobnikar, B. (2003). Model upravljanja nasilja in agresivnega vedenja na delovnem mestu. Doktorska disertacija. Kranj: Univerza v Mari- boru. Fakulteta za organizacijske vede. 7. Možgan, B. (2009). Posebni varovalni ukrepi. V Pregelj, Kobentar (ur.) Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. (str. 439–443). Ljubljana: Rokus Klett. 8. Zakon o duševnem zdravju. (2008). Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008. dr. Branko Gabrovec, mag.ing.log Center za zdravstveno varstvo Trubarjeva 2, SI-1000 Ljublana branko.gabrovec@nijz.si Tabela 2: Identifikacija kompetenc in stanj, pridobljenih z izobraževanjem Pred usposabljanjem Po usposabljanju Srednja vrednost Std. odklon Srednja vrednost Std. odklon Strah 2,49 0,60 2,11 0,73 Nemoč 2,03 0,68 2,28 0,70 Negotovost 2,36 0,69 2,48 0,66 Neznanje 1,67 0,72 2,57 0,66 iz prakse za prakso 21 Vegan diet and whole food plant-based diet in slovenia in comparison with some standpoints in the world Boštjan Jakše Vegansko prehranjevanje in pre- hranjevanje z rastlinsko celovito hrano v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi stališči v svetu Izvleček Namen članka je bralcu predstaviti položaj veganskega pre- hranjevanja in prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano tako v Sloveniji kot tudi v svetu. V Sloveniji se pojavlja veliko pri- stranskih in neresničnih informacij o zdravem prehranjevanju, s čimer se sistematično zamegljujejo dejstva o prednostih določenega načina prehranjevanja. Ustrezna in verodostojna obveščenost o zdravem prehranjevanju ter posledično višja stopnja zavesti prebivalstva sta osnovi za optimalno izbiro prehranjevanja posameznika. Velikokrat je opaziti iskanje od- govorov na vprašanja osebnih zdravstvenih stisk in ljudje so pod vtisom, da sistem ne deluje v korist njihovega zdravja. Po- sledično obstaja izrazit problem pri opredeljevanju pomena zdrave hrane in zdravega prehranjevanja, kot tudi pri izrazo- slovju veganskega prehranjevanja, saj obstoječe poimenova- nje pušča veliko prostora za manipulacijo njegove vsebine in posledic. Ključne besede: vegansko prehranjevanje, prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano, zdravo prehranjevanje, bolezni Abstract The aim of this article is to introduce the reader with the situa- tion of vegan and whole food plant-based diet both in Slovenia and in the world. There has been many biased and inaccurate information about healthy nutrition in Slovenia, because of which facts about advantages of certain diets are being system- atically obscured. Suitable and credible awareness of healthy nutrition and consequently a higher level of consciousness pre- sent the basis for individual’s optimal choice of nutrition. There are many cases of people searching for answers to questions about their personal health distress and they are under the im- pression that the system does not work in favor of their health. Consequently, there is a distinctive problem with defining the meaning of healthy food and healthy nutrition, and with termi- nology of vegan diet, since the existing naming leaves a lot of room for manipulation of its content and consequences. Key words: vegan diet, whole food plant-based diet, healthy nutrition, sickness Copyright: Physicians Committee for Responsible Medicine, 2013. Reprinted by permission 22 neplodnosti, avtoimunih stanj in drugih obolenj, ki so v domeni »zahodnega« na- čina življenja. „Vegansko prehranje- vanje kot neustrezno poimenovanje Prehranjevanje je postalo del osebne iden- titete, njegova manifestacija pa je odvisna od številnih dejavnikov, kot so življenjski slog, običaji in navade, znanja in prepri- čanja o zdravem prehranjevanju, dovze- tnost za oglaševalske popuste idr. Umetno ustvarjena kontroverznost s strani sistema ustvarja ideološki spopad med različnimi načini prehranjevanja, s čimer javnost od- vrne pozornost od vsebine. Mnogi sve- tovno priznani zdravniki, znanstveniki ali nutricionisti, kot so dr. Caldwell Esselstyn Jr., dr. John McDougall, dr. Neal Barnard, dr. Dean Ornish, dr. T Colin Campbell, Jeff Novick RD idr. se zato izogibajo terminu »vegansko« prehranjevanje, saj le-ta ne opredeljuje načina prehranjevanja, ki ga v praksi zagovarjajo. Zato tudi ne želijo, da se jih neposredno povezuje z veganstvom kot gibanjem (ki pokriva tudi področja, kot so pravice živali, okoljski problemi5 idr.), saj to predstavlja odvračanje pozornosti od njihovega glavnega sporočila. Zato zdrav način prehranjevanja opisujejo kot pre- hranjevanje z rastlinsko celovito hrano ali škrobno prehranjevanje, saj termin vegan- sko prehranjevanje v tem kontekstu zelo neopredeljeno opisuje njihovo prehranje- vanje. S terminom vegansko prehranjeva- nje, ki je splošno uveljavljen in uporabljen termin, se sistemu pušča veliko prostora za manipulacijo, tj. enačenje z veganskim »junk foodom« in njegovimi škodljivimi posledicami, ki pa nimajo veliko skupne- ga s prehranjevanjem z rastlinsko celovito hrano. Zgoraj naštete avtorje pogled na 5 Rastlinsko prehranjevanje je v primerjavi z mesnim načinom prehranjevanja bolj zdravo za planet in ljudi (Soret idr., 2014) in 50 % bolj učinkovito v boju z globalnim ogrevanjem kot je prehod iz klasičnega na hibridno vozilo (Eshel in Martin, 2005). Prehranjevanje je del osebne identitete, vendar ima posameznikova odloči- tev tudi neposreden vpliv na večje ali manjše onesnaževanje okolja (segrevanje ozračja, kr- čenje gozdov, kopičenje odpadkov in ekološke katastrofe, onesnaževanje voda in izčrpavanje živeža, izginotje živalskih vrst, erozija zemlje idr.) ter na nasilje nad živalmi. Po podatkih FAO - OZN za prehrano in kmetijstvo (Gerber idr., 2013) ži- vinorejski sektor za potrebe prehranjevanja proizvaja večji negativni klimatski vpliv kot vsa vozila skupaj. „Uvod V slovenskem javnem prostoru na podro- čju zdravja in zdravega prehranjevanja nedvomno primanjkuje nepristranske obravnave omenjene tematike ter osebne neobremenjenosti. Podcenjevanje obi- čajnih ljudi in onemogočanje možnosti izbire postavlja tako posameznika kot tudi družbo v neenakovreden položaj, s čimer predstavniki sistema vzdržujejo okorelost Slovencev. Odločanje o zdravju ljudi na zavajajoč način, s komunikacijo prezira in občutkom večvrednosti postavlja družbo v položaj, zaradi katerega ne more aktivno vplivati na dejavnike tveganja nastanka raz- ličnih bolezni. Vegansko prehranjevanje in/ ali prehranjevanje z rastlinsko celovito hra- no v slovenskem prostoru je danes zaradi pomanjkanja izpostavljenosti formalnih avtoritet na tem področju še toliko bolj v nezavidljivem položaju. Posamezniku tako preostanejo mit o »zmernosti«1, mit o »po- stopnih spremembah«2 in upanje v »srečno naključje«3 kot univerzalne rešitve zdrave pameti za sprijaznjenje s svojo boleznijo. Stanje v Sloveniji se iz leta v leto poslabšu- je. 59 % odraslih Slovencev je prekomerno težkih4 (Sedghi, 2014), vsak tretji otrok je prekomerno težak (OECD, 2013), kar v sve- tovnem merilu pomeni 4. mesto (Zennie, 2014), v Evropi med petnajstletniki pa 3. mesto (ZPS, 2013). Poleg tega v Sloveniji vsak peti zboli za rakom (OIL, 2015), kar nas v svetovnem merilu uvršča na 11. mesto (med moškimi celo na 6. mesto pred ZDA) v pojavnosti raka na 100.000 prebivalcev (WCRF, 2015a). V letu 2014 je bilo registrira- nih kar 158.800 tisoč diabetikov (IDF, 2015), medtem ko po podatkih spletnega portala diabetes.si (2015) še 100.000 ljudi bolezen ogroža. Prav tako se povečuje pogostost 1 Zmerno uživanje »vsega po malem« oziroma trditev, da nobena hrana ni škodljiva v zmernih količinah, bi morda veljalo za naravno oziroma rastlinsko celovito hrano brez stimulantov, v nasprotnem primeru pa nas lahko subjektivno stališče o zmernosti pripelje do samouničeval- nosti. 2 Koncept, ki zasleduje postopne spremembe, je zavajajoč, saj je povezan s pastmi užitka in z njo povezano svobodo od odvisnosti. 3 Ljudje izberejo vdanost v usodo zaradi bipo- larnega odnosa do prehrane, ki služi industrij- skim dobičkarjem, kot tudi tistim, ki prodajajo tretmaje za bolezni, ki jih povzroča napačna izbira hrane (Campbell in Jacobson, 2014). 4 Zgolj ustrezna telesna teža glede na telesno višino (definirano z antropološkim indeksom telesne mase) ali mišičast videz še nista dokaz dobrega zdravja (Bell, 2007, v Fitness on NBC- News.com). zdravo prehranjevanje zanima predvsem iz vidika zdravstvenih učinkov in znanstvenih dokazov, ne pa zaradi osebnih ali filozofskih ideologij, čeprav so lahko plemenite in po- membne za človeštvo. Prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano je pravzaprav način življenja in ne le pre- hranjevanje. Tovrstno prehranjevanje ni dieta (Popper in Merzer, 2013), kakršnakoli kazen ali trpljenje zaradi stanja prekomerne telesne teže, debelosti ali obolenja. Je ide- alna hrana za človeka, ki bi, glede na učinke tovrstnega prehranjevanja ter ustreznih odločitev v načinu življenja, v obliki tablet- ke lahko bila »milijardo dolarjev« vredno zdravilo, saj omogoča preprečevanje bo- lezni, spreobrnitev njenega poteka, ima le pozitivne učinke, deluje okolju prijazno in lahko doprinese k odpravljanju lakote po svetu. Nizko maščobno vegansko prehranjevanje Dr. Neal Barnard je klinični raziskovalec in eden vodilnih ameriških zdravnikov na po- dročju zdravja, prehrane in višjih standar- dov v raziskovanju. Je ustanovitelj in pred- sednik odbora za odgovorno medicino, avtor preko 70-ih znanstvenih objav in 17- ih knjig (od tega tri najbolj prodajne v ZDA po oceni New York Timesa) pretežno s po- dročja prekomerne telesne teže, diabetesa, odvisnosti od hrane, zdravja možganov, ar- tritisa in drugih kroničnih bolečin, raka idr. Najverjetneje zaradi velikega truda, ki ga vlaga v reforme na področju prehranskih smernic in priporočil, je ostal pri uveljavlje- nemu in uporabljenemu terminu vegansko prehranjevanje. Prehranjevanje, ki ga za- govarja (Barnard idr., 2009; Barnard, 2013; PCRM, 2015), opredeljuje nizko maščobno vegansko prehranjevanje, ki temelji na 10 % vseh kalorij iz vira maščob, 15 % iz vira beljakovin in 75 % iz vira ogljikovih hidratov. Središče njegovega nizko maščobnega pre- hranjevanja predstavljajo zelenjava, sadje, žita in stročnice, ter izogibanje živalskim ži- vilom (meso, mlečni izdelki, jajca) ter visoko maščobni hrani, kot so dodana olja, ocvrta živila, avokado, določeni oreščki in semena. Dodaten poudarek namenja uživanju živil, kot so fižol in zelena solata oziroma hra- ni z nizkim glikemičnim indeksom. Nizko maščobno vegansko prehranjevanje po njegovem mnenju dodatno poveča vnos prehranskih vlaknin in sestavljenih ogljiko- vih hidratov na račun skupnih maščob, na- sičenih maščob, holesterola in živalskih be- ljakovin. Znotraj opisanega prehranjevanja iz prakse za prakso 23 ni potrebe po nadzoru količine hrane ali energijskega vnosa oziroma vnosa ogljiko- vih hidratov. Naslednji v tej skupini, ki zagovarja nizko maščobno rastlinsko celovito/vegansko hrano, je dr. Dean Ornish, profesor klinične medicine, avtor šestih najbolj prodajnih knjig v ZDA po oceni New York Timesa in številnih znanstvenih objav v najbolj ugle- dnih, strokovno recenziranih revijah. Njego- vi izjemni znanstveni dosežki v zadnjih 35- ih letih dokazujejo pozitivne učinke nizko maščobnega prehranjevanja na področju zdravljenja srčnožilnih bolezni (program je finančno pokrit s strani javnega zdravstva), raka prostate in dojke, diabetesa, depresi- je, nadzora telesne teže idr. Ornish in sod. (1983) so že pred tridesetimi leti znanstve- no ovrednotili prednosti prehranjevanja z nizko maščobno rastlinsko celovito hrano in spremembo v življenjskem slogu. Nastop bolečin v prsih se je v nekaj tednih zmanj- šal za 91 %, po petih letih je bilo 2,5-krat manj srčnožilnih zapletov, medtem ko se je delovanje krvnega obtoka popravilo za preko 300 %. Osnova njegovega kliničnega pogleda na zdravo prehranjevanje ni v pri- stopu »vse ali nič«, temelji pa v prvi vrsti na sadju, zelenjavi, nepredelanih žitih, stroč- nicah in sojinih živilih v naravnih oziroma nerafiniranih oblikah (Ornish, 2007). Prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano (PRCH) Campbell in Campbell (2011) ter Campbell in Jacobson (2014) navajajo, da idealno prehranjevanje temelji na uživanju rastlin- ske hrane v obliki, ki je čim bližje svojemu naravnemu stanju. To pomeni pestrost v sadju in zelenjavi, gomoljnicah, polnih zr- nih, surovih oreščkih in semenih (oboje v manjših količinah), fižolu in drugih stročni- cah. Vključuje izogibanje močno predelani hrani (bela moka, bel sladkor), aditivom, prezervativom in drugim kemikalijam, ra- finirani maščobi, vključno z olivnim oljem in kokosovo maščobo. Odsvetuje tudi uži- vanje izdelkov živalskega izvora (vključno s piščancem in ribami; morda največ do 5 % vseh kalorij), dodajanje soli, olja in sladkorja, kar v splošnem sestavlja 80 % vseh kalorij iz vira ogljikovih hidratov, 10 % iz maščob in 10 % iz beljakovin. Gre torej za prehranjevanje, ki temelji na velikem vnosu ogljikovih hidratov, nizkem vnosu maščob in beljakovin, ter z malo nasiče- nimi maščobami, omega 6 maščobnimi kislinami, holesterola idr. Termin PRCH je dr. T. Colin Campbell (Campbell in Jacob- son, 2014) svojim kolegom predstavil še kot član odbora Nacionalnega inštituta za zdravje med leti 1978 in 1980. Campbell in Jacobson (2014, str. 25) ovrednotita učinke prehranjevanja z rastlinsko celovito hra- no v ilustrativnem smislu, s tableto pod imenom »Enutria«. »Preprečuje 95 % vseh vrst rakavih obolenj, vključno s tistimi, ki jih »povzročijo« strupi iz okolja. Preprečuje sko- raj vse srčne napade in kapi. Omogoča celo izboljšanje stanja hudih bolezni srca in ožilja. Diabetes tipa 2 preprečuje in izboljšuje tako hitro in temeljito, da je po treh dneh njenega uživanja za uporabnike nevarno nadaljnje jemanje inzulina. Stranski učinki so idealna telesna teža. Odpravi večino migren, aken, prehladov in grip, kroničnih bolečin in čreve- snih težav. Izboljša vid in sluh. Zdravi težave z erekcijo ...«. Pri vsem napisanem je treba omeniti dosežke dr. T.C. Campbella, med katerimi je preko 350 znanstvenih objav (večinoma strokovno recenziranih) v naj- bolj priznanih znanstvenih revijah, 50 let predavanj in izvajanje eksperimentalnega raziskovanja o kompleksnih učinkih hrane in prehranjevanja na zdravje. Ravno tako je prejemnik preko 70-ih subvencioniranih let raziskav (večinoma s strani ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje), 20 let je bil član strokovnih odborov, ki so vrednotili nacionalne in mednarodne politike o hrani in zdravju, in je zaslužni profesor že od leta 1991. Knjiga z naslovom Kitajska študija, ki sta jo napisala skupaj s sinom dr. Tomom Campbellom, je strokovno poljudno delo, ki le deloma temelji na raziskavi sklenjeni v knjigi, pri kateri je dr. Campbell eden od vodilnih raziskovalcev - Diet, Lifestyle and Mortality in China: A study of Characteristi- cs of 65 Chinese Countries (China-Cornell- -Oxford Project). To je najcelovitejša bio- medicinska opazovalna raziskava o vplivu prehranjevanja na rakava obolenja, srčno- žilne in metabolne bolezni v zgodovini6. Deloma pa knjiga Kitajska študija temelji 6 Podatki so bili zbrani na 6500 odraslih (starih od 35-64 let) in so vključevali 3-dnevne dnev- nike prehranjevanja, krvna in urinska testiranja, testiranja vzorcev hrane, merjenja zaužite hrane na splošno in hranil v krvi, testiranje toksičnosti (pesticidi, težke kovine), hormonske, reproduk- tivne in virusne dejavnike, zbiranje podatkov za na desetine bolezni, vključno z 12-imi različni- mi rakavimi obolenji, geografske dejavnike idr. – skupaj 365 spremenljivk v 65 okrajih Kitajske. O obsežnosti, kakovosti in enkratnosti raziskave govori tudi podatek, da so stanje železa merili na šest načinov, analize krvi so opravljali v la- boratoriju na Cornellu, pekinškem laboratoriju in v 24-ih laboratorijih v šestih državah na štirih celinah. Več informacij si lahko preberemo v Campbell in Campbell (2011, str. 343) ali v izvirni monografiji. na prejšnjih treh desetletjih laboratorijskih raziskav dr. Campbella in kliničnih raziska- vah kolegov vse do objave Kitajske študije leta 2005. Knjiga je bila tarča dobro načrto- vanih poskusov diskreditacije s strani pre- hrambne industrije, lobijev ter zdravstvene srenje (zapuščina poskusov spada v kate- gorijo slabih informacij, ki trajno preplavlja- jo spletne objave in tako kreirajo mnenja ljudi), vendar od dneva objave, torej v za- dnjih 25-ih letih, raziskava ni bila deležna niti ene resne znanstvene kritike. Dr. Caldwell Esselstyn Jr. je naslednji zago- vornik prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano, ki ga v klinični praksi in znanstvenih raziskavah uporablja za zdravljenje srčno- žilnih bolezni. Nekdanji olimpijski prvak v veslanju in kirurg svetovno znane cleve- landske klinike (nekdanji predstojnik klini- ke za raka dojke ter oddelka za tiroidno in paratirodino kirurgijo) je bil leta 1994/1995 izbran za najboljšega zdravnika ZDA in je prejemnik mnogih drugih priznanj na po- dročju raziskovanja. Osrednji del njegovega prehranjevanja (Esselstyn Jr., Gendy, Doyle, Golubic in Roizen, 2014) temelji na žitih, stročnicah, leči ter drugi zelenjavi in sadju. Pri poučevanju pacientov daje poudarek uravnoteženemu in raznovrstnemu rastlin- skemu prehranjevanju, ki pokriva vse po- trebe po aminokislinah, ljudi pa spodbuja k dodajanju vitamina B12 in redni uporabi lanenih semen. »Prepoveduje« vsa živila ži- valskega izvora in vsa dodana olja, vso pro- cesirano hrano, ki vsebuje olja, ribe, meso, perutnino, mlečne izdelke, avokado, orešč- ke in presežek soli. Prav tako pacientom odsvetuje sladkana živila (jedilni sladkor, fruktoza, pijače s procesiranimi ogljikovimi hidrati, sadni sokovi, sirupi in melasa) ter kavo. Esselstyn in Golubic (2014) pravita, da srčnožilne bolezni praktično ne obstajajo v kulturah, kjer se prehranjujejo v glavnem z rastlinsko celovito hrano, zato je logično predvidevati, da v kolikor bi bili pacienti s srčnožilnimi boleznimi pripravljeni na to- vrstno spremembo prehranjevanja, lahko le-ta upočasni, zaustavi napredovanje ali celo spreobrne potek bolezni. Čeprav je zdravstvena srenja še vedno skeptična glede pripravljenosti pacientov za takšne spremembe, kot tudi do učinkovitosti te metode, rezultati dr. Esselstyna Jr. in njego- vih sodelavcev ter kolegov v zadnjih 30-ih letih kažejo, da je prehranjevanje z rastlin- sko celovito hrano varno, cenovno vzdržno in ima potencial, da končna epidemijo srč- nožilnih bolezni, ki so vzrok smrti številka 24 ena7. Esselstyn idr. (2014) so v raziskavi na 200 ljudeh s srčnožilnimi boleznimi, od katerih se jih je 177 odločilo za prehransko intervencijo (89 %), 21 za klasično zdra- vstveno intervencijo, 2 osebi pa sta med raziskavo odnehali, ugotovili, da se je v 3,7 letih pri eksperimentalni skupini zgodilo le 0,6 % ponavljajočih se srčnih zapletov, v kontrolni skupini pa kar 62 %. Škrobno prehranjevanje Pulde in Lederman (2009 in 2015) pojasnju- jeta, da prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano ni prehranjevanje z zelenjavo. Ljudje, ki se prehranjujejo pretežno ali izključno z rastlinsko celovito hrano, uživajo veliko špi- nače, ohrovta in druge listnate zelenjave, kar je sicer pomemben del prehranjevanja, vendar je nemogoče zgolj s tem zaužiti dovolj kalorij. Škrobno prehranjevanje je lahko vegansko prehranjevanje, vendar vegansko prehranjevanje ni nujno škrob- no, medtem ko prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano, po njunem mnenju, ne opi- suje dovolj natančno, iz katerega vira živil naj bo osrednji vir kalorij8, zaradi česar se lahko mnogim tovrstno prehranjevanje na koncu izkaže kot neučinkovito. Osrednji del prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano temelji na škrobnih živilih (živila ugodja), ki so mnogokrat stigmatizirana in zmotno predstavljena kot del priloge obroka ali celo kot nezdrava. Tisto, kar najbolj šteje, je celoten paket oziroma celokupni hranilni profil, in prehranjevanje z rastlinsko celovi- to hrano vsebuje prav vsa esencialna hra- nila (z izjemo vitamina B12) in v deležih, ki so bolj skladni s človeškimi potrebami kot pri »mešanem« prehranjevanju oziroma prehranjevanju z živalsko hrano in drugimi procesirani živili. Dr. John McDougall je avtor 12-ih najbolj prodajnih knjig po oceni New York Timesa, avtor prve raziskave o vplivu prehranske in- tervencije na raka dojke (McDougall, 1984) in zagovornik škrobnega prehranjevanja. Osrednji del njegove definicije prehranje- vanja z rastlinsko celovito hrano temelji na škrobu, ki ga dopolnjujeta barvno sad- je in zelenjava. McDougall in McDougall (2012) nadaljujeta, da več kot uživamo riža, koruze, krompirja, sladkega krompirja in stročnic, bolj smo vitki in zdravi. Istočasno 7 V kolikor odmislimo realni vzrok smrti številka ena, tj. »kolektivna ignoranca zdravega prehra- njevanja« oziroma uživanje napačnih živil. 8 Ali je to ohrovt, sadje, krompir, oreščki, olja in ostala visoko maščobna živila ter procesirana hrana? je to izbor hrane, ki prispeva k varovanju naše Zemlje. Pripadniki vseh večjih kultur v zgodovini so bili vitki in zdravi, saj so glav- nino kalorij pridobili z uživanjem škroba. Na primer Japonci, Kitajci in drugi Azijci so uživali sladki krompir, ajdo in riž, Inki v Južni Ameriki so se prehranjevali pretežno s krompirjem, Maji in Azteki v Centralni Ameriki s koruzo, Egipčani na Srednjem Vzhodu pa s pšenico. Le peščica manjših, izoliranih populacij ljudi, kot so bili na pri- mer Arktični Eskimi (ali Masaji iz Kenije), ki so živeli v ekstremnih okoljskih pogojih, so se prehranjevali drugače. Znanstvena do- kumentacija o prehrani ljudi skozi trinajst tisoč let zgodovine prepričljivo podpira to trditev. Škrobna živila so nizko maščobna (1–8 % vseh kalorij), ne vsebujejo holeste- rola, v njih se ne razvijejo človeški pato- geni, kot so salmonela, bakterija E coli ali virus norih krav, prav tako pa ne vsebujejo strupenih kemikalij, kot so živo srebro idr. Zunanja površina škrobnih živil je sicer lah- ko okužena, na primer, s kravjim gnojem ali pesticidi, vendar to ni krivda rastlin. Škrob je, po mnenju dr. McDougella, čisto gorivo. Prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano visoke hranilne vrednosti Dr. Joel Fuhrman, avtor več najbolj proda- janih knjig o prehrani in zdravju po oceni New York Timesa, pojasnjuje, da je zdravo prehranjevanje več kot le to, kaj jesti (Fuhr- man, 2014). Je odnos in stališče, ki mu lahko slediš celo življenje. Prehranjevanje z ra- stlinsko celovito hrano visoke hranilne vre- dnosti9 temelji na prehranjevanju z najbolj zdravo hrano brez strahu pred boleznimi in smrtjo. Osredotoča se na uživanje večjih količin hranilno bogatih živil z minimalno energijsko vrednostjo. Za lažjo predstavo dr. Fuhrman uporablja indeks seštevka hra- nilih kvalitet, ki temelji na 28-ih pomemb- nih hranilnih parametrih10 in s katerim lju- dem omogoča na enostaven način izbrati hrano visoke hranilne in nizke energijske vrednosti. Pri veganskem prehranjevanju ne zadostuje zgolj izogibanje nezdravim maščobam, prehranjevanje s hrano z niz- kim GI, zmanjševanje vnosa živalskih živil ali pa prehranjevanje večinoma s surovo 9 Fuhrman priporoča izbor hrane s kar največ mikrohranili na enoto kalorij. 10 Dr. Fuhrman v končni seštevek indeksa ANDI vključuje izbrane vitamine in minerale, antio- ksidante, protirakotvorno vrednost, vlaknine, rastlinske sterole, odporni škrob in ORAC anti- oksidantsko kapaciteto (Fuhrman, 2014, str. 126 - 127). hrano. Prehranjevanje s celovito rastlinsko hrano visoke hranilne vrednosti (po dr. Fu- hrmanu) temelji na eni veliki solati dnevno (vključujoč kapusnice), dušeni in surovi ze- leni ter barvni zelenjavi (vključujoč izbrane gobe in čebulo), stročnicah (fižol, leča idr.), vsaj treh porcijah sadja na dan (še posebej jagodičevje, češnje idr.), vsaj 30–45 gramih izbranih oreščkov in semen (orehi, lan, se- zam idr.), polnovrednih zrnih in krompirju, ostala procesirana (kruh, kosmiči, tofu idr.) in živalska živila pa naj bi bila v obsegu manj kot 5 % skupnega vnosa kalorij. Nje- govo poimenovanje veganskega prehra- njevanja vključuje tudi ustrezno osnovno suplementacijo11, kot so vitamini B12 in D3, DHA in EPA (omega 3 maščobne kisline) idr. Dr. Fuhrman kot opomnik ljudem uporablja akronim G-BOMBS (angl. Greens, Beens, Oni- ons, Mushrooms, Berries, Seeds oziroma li- stnata zelenjava, stročnice, čebulnice, gobe in jagodičevje) za živila z močnim antioksi- dantskim učinkom zoper bolezni. Četudi obstajajo razlike med ljudmi v sta- rosti, genetskih dispozicijah, nivoju gibalnih sposobnosti ali zdravstvenem stanju, imajo vsi zagovorniki rastlinskega prehranjevanja skupna vsaj dva prehranska cilja – zadosten vnos vseh esencialnih hranil in izogibanje živilom, ki povzročajo kronične bolezni. Različnim konceptom rastlinskega prehra- njevanja je skupen tudi poudarek na vnosu »izjeme« v obliki prehranskega dopolnila oziroma vitamina B12, ter zadostnemu iz- postavljanju soncu za potrebe po vitaminu D. Koncepti z istim imenovalcem, tj. prehra- njevanje z rastlinsko celovito hrano, imajo znotraj svojih značilnosti različne prednosti in svojevrstne potrebe po načrtovanju ta- kšnega načina prehranjevanja, posameznik pa se lahko sam odloči, kateremu izmed njih bo sledil. Zagovorniki prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano prav tako ne priporočajo veganskega prehranjevanja kot takega z razlogom, saj ta termin ne pojasnjuje problematike uživanja hitre prehrane (olj, pomfrija, čipsa, margarine, kokosove maščobe, presežka kalorij iz vira oreščkov ipd.), ki ni niti zdrava niti ne dopri- nese k ugledu resničnega prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano. Še več, pravijo, da omogoča zelo veliko manipulacij živil- ske industrije v odnosu do ljudi na račun iz konteksta vzetega veganskega prehra- njevanja. 11 Utemeljeno z verodostojnimi raziskavami (PDV - priporočen dnevni vnos) na ljudeh z ve- getarijanskimi prehranjevanji in meritvami po- sameznikovih laboratorijskih vrednosti. iz prakse za prakso 25 „Položaj veganskega prehranjevanja v Sloveniji in po svetu Ministrstvo za zdravje. Stališče Ministr- stva za zdravje do vegetarijanstva pri otrocih v vzgojno-varstvenih in vzgojno- -izobraževalnih zavodih (MZ, 2010): »Strokovne raziskave ne kažejo, da bi meša- ni jedilniki, pripravljeni po načelih zdravega prehranjevanja, pomenili tveganje za zdrav otrokov razvoj. Nasprotno, uživanje mesa zmanjšuje nevarnost nastanka nekaterih bo- lezni zaradi pomanjkanja določenih hranil v otrokovi hrani. Tudi vegetarijanska prehrana lahko zagotovi vsa potrebna hranila za otro- ka. Izsledki strokovnih raziskav in objavljenega poročila pa opozarjajo, da ta način prehranje- vanja v praksi pogosto predstavlja dejavnik tveganja za otrokovo zdravje, ker večinoma ni podprt z zadostnim teoretičnim znanjem in ni pravilno izvajan. Pobude za uvedbo vege- tarijanskih jedilnikov v vzgojno-izobraževal- nih zavodih izvirajo iz različnih kulturoloških, moralnih, filozofskih in podobnih stališč in ne zato, ker bi bila mešana prehrana otro- ku dokazano škodljiva. Različne obravnave otrok v javnih institucijah glede na posebna prepričanja in stališča različnih družin vodijo v segregacijo otrok, ki s stališča zdravstve- nih strok ni upravičena … Varuh človekovih pravic je bil do pobude zadržan, saj bil lahko norma, omejena na vegetarijansko in vegan- sko prehrano, pomenila diskriminacijo otrok, ki bi želeli prilagoditev prehrane iz kulturnih, verskih in drugih razlogov«. Ministrstvo za zdravje. Smernice zdrave- ga prehranjevanja za dojenčke (Bratanič idr., 2010): »Vegetarijansko prehrano v dojenčkovem obdobju odsvetujemo, saj že majhne nepra- vilnosti v sestavi prehrane lahko vodijo v po- manjkanje posameznih osnovnih prehranskih sestavin in tako škodujejo otrokovemu zdrav- ju. Če starši izrazito vztrajajo pri vegetarijanski prehrani, jim svetujemo, naj njihov otrok po- pije vsaj pol litra materinega mleka ali mlečne formule dnevno. V tem primeru svetujemo tudi redne zdravniške kontrole. Vegansko in makrobiotično prehrano pa absolutno pre- povedujemo, saj sploh nista primerni za do- jenčka«. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Stro- kovno mnenje glede vegetarijanstva in Kitajske študije (Hlastan Ribič, Blaznik, Gregorič in Jarm, 2011): »Uradna medicina stoji za stališčem, da zdra- va in uravnotežena prehrana vključuje vsa živila v priporočenih in optimalnih količinah … Raziskave kažejo na manjše tveganje ve- getarijancev za nastanek civilizacijskih bole- zni, kot so na primer sladkorna bolezen tipa 2, debelost, bolezni srca in žilja, rak; vegetarijan- ci imajo nižje vrednosti LDL holesterola, nižji krvni tlak in n pojavnost povišanega krvnega tlaka v primerjavi z vsejedi. Vegetarijanska prehrana lahko zniža tveganje za nastanek kroničnih bolezni, saj se s tako prehrano zau- žije manj nasičenih maščobnih kislin in hole- sterola, več pa sadja, zelenjave, polnovrednih žitnih izdelkov, oreščkov, stročnic, prehranskih vlaknin, vitaminov in mineralov, karoteno- idov, flavonoidov in drugih zaščitnih snovi. Vzrok manjše pojavnosti kroničnih civilizacij- skih bolezni ni zgolj v prehrani vegetarijancev, ampak tudi v načinu življenja, ki je v povpre- čju bolj zdrav in zmeren kot pri vsejedih. Vege- tarijanci so v povprečju bolj telesno dejavni, zaužijejo manj alkohola, manj kadijo, kar pa bistveno pripomore k boljšemu zdravju … Še sprejemljiva za otroke in mladostnike, ne pa priporočljiva, je ustrezno načrtovana lakto- -ovo vegetarijanska prehrana. Odsvetujemo pa veganski način prehranjevanja, kjer so izključeni iz obrokov meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki ter jajca. Veganska prehrana je lahko škodljiva otrokovemu ra- zvoju in zdravju in lahko pripelje do resnih zdravstvenih težav, zato jo na podlagi števil- nih raziskav odsvetujemo … Po pregledu tre- nutno opravljenih raziskav menimo, da je še premalo prepričljivih dokazov, ki bi govorili v prid primernosti veganske prehrane za različ- ne starostne skupine«. Britansko združenje dietetikov. Vegetari- janska prehranjevanja (DBA, 2014): »Ustrezno načrtovano vegetarijansko prehra- njevanje je lahko oboje, hranilno in zdravo. Povezuje se ga z nižjim tveganjem srčnožilnih bolezni, diabetesa 2, debelosti, različnih tipov rakavih obolenj in nižjim holesterolom. V pri- merjavi z nevegetarijanskim načinom pre- hranjevanja vsebuje manj nasičenih maščob, manj skupnih kalorij in več vlaknin ter fito- hranil (zaščitni mehanizem) … Soja, kvinoja in konoplja so rastlinski viri, ki vsebujejo vse esencialne aminokisline, medtem ko ostali ra- stlinski viri vsebujejo le nekatere. Dokler je pre- hranjevanje sestavljeno iz različnih rastlinskih virov, posameznik dobi vse potrebne esenci- alne aminokisline. V kolikor prehranjevanje vključuje mlečne izdelke, redno zanašanje na sir kot vir beljakovin, ni v redu, saj lahko s tem načinom prehranjevanja v telo vnesemo pre- več nezdravih nasičenih maščob«. Ameriško združenje za boj proti srčnožil- nim boleznim. Vegetarijanska prehranje- vanja (AHA, 2014): »Večina vegetarijanskih oblik prehranjevanja vsebuje malo živalskih živil ali pa jih izključuje. Običajno vsebujejo manj skupne maščobe, nasičenih maščob in holesterola. Številne raziskave so pokazale, da imajo vegetarijanci povečini nižje tveganje za debelost, srčnožilne bolezni (ki povzročijo srčni infarkt), visok pri- tisk, diabetes in nekatere oblike raka … Ni tre- ba uživati hrane iz živalskih virov, da bi dobili dovolj beljakovin. Rastlinske beljakovine lahko samostojno zagotavljajo dovolj esencialnih in neesencialnih aminokislin, dokler uživa- mo raznovrstne vire beljakovin in je kalorični vnos dovolj velik, da pokrije energijske potre- be posameznika. Polnozrnata žita, stročnice, semena in oreščki vsebujejo oboje, esencialne in neesencialne aminokisline. Pri tem ni treba zavestno kombinirati teh živil (»komplemen- tarnost« beljakovin) pri vsakem obroku. Ta priporočila o beljakovinskem vnosu lahko po navadi izpolnimo z običajno hrano brez upo- rabe dodatka beljakovin ali aminokislinskih dopolnil«. Vegetarijanska prehranjevanja so lahko zdrava in hranilno zadostna, v kolikor so ustrezno načrtovana in vključujejo esen- cialna hranila. Ameriško združenje dietetikov. Stališče AND: Vegetarijanska prehranjevanja (Cra- ig in Mangels, 2009): »Pravilno načrtovano vegetarijansko prehra- njevanje – vegetarijansko ali vegansko – je zdravo, hranilno ustrezno in lahko zagotavlja zdravstvene prednosti pri preprečevanju ali zdravljenju nekaterih obolenj. Dobro sestavlje- no vegetarijansko prehranjevanje je primerno za posameznika v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosečnostjo in dojenjem, v obdobju otroštva in adolescence ter za športnike. Vege- tarijansko prehranjevanje ne vključuje mesa, morske hrane ali hrane, ki bi vsebovala ta živila. V tem znanstvenem sestavku so upora- bljeni podatki, povezani z najpomembnejšimi hranili vegetarijancev, kot so beljakovine, ma- ščobne kisline omega 3, železo, cink, jod, kalcij, vitamin D in B12. Vegetarijansko prehranjeva- nje lahko zadosti priporočilom za vsa našteta hranila … Raziskave nakazujejo, da lahko raznolikost rastlinskega prehranjevanja skozi dan zagotavlja vse esencialne aminokisline in dušikovo retencijo. Komplementarnost be- ljakovin v posameznem obroku ni potrebna«. 26 Ameriško združenje diabetikov. Ali je vegetarijansko prehranjevanje varno za diabetike (ADA, 2014): »Da! Vegetarijanska prehranjevanja so zdrava oblika prehranjevanja, četudi trpiš za diabe- tesom. Raziskave podpirajo tovrstne načine prehranjevanja za preprečevanje in nadzor diabetesa. Raziskave veganskega načina prehranjevanja so dokazale, da nadzor vno- sa ogljikovih hidratov in kalorična restrikcija nista potrebna, kar še vedno omogoča iz- gubljanje telesne teže in znižanje sladkorja v krvi. Vegansko prehranjevanje vsebuje na- ravno več vlaknin in mnogo manj nasičenih maščob ter je praktično brez holesterola v primerjavi s tradicionalnim ameriškim nači- nom prehranjevanja. Vegansko prehranje- vanje izboljša občutek sitosti za dalj časa, s čimer obenem zmanjša potrebo po hrani. Če je vnos vlaknin z veganskim prehranjevanjem večji od 50 gramov na dan, lahko to prispeva k nižjim vrednostim sladkorja v krvi. Vegansko prehranjevanje je tudi cenovno bolj ugodno. Vegansko prehranjevanje vključuje raznoliko rastlinsko prehranjevanje. Glavni napotek pri tem prehranjevanju je vnos vitamina B12, torej je uživanje prehranskega dopolnila po navadi obvezno«. Ameriška gospodarska organizacija za zdravstveno oskrbo (KAISER PERMANEN- TE). Prehranske posodobitve za zdrav- nike: Rastlinska prehranjevanja (Tuso, Ismail, Ha in Bartolotto, 2013): Tuso idr. pojasnjujejo, zakaj bi zdravniki mo- rali razmisliti o rastlinskem prehranjevanju kot nizko cenovni in učinkoviti intervenciji. »Raziskave kažejo, da je rastlinsko prehranje- vanje poceni in učinkovito, z majhnim tvega- njem, ki lahko zniža ITM (indeks telesne mase), visok krvni tlak, krvni sladkor in holesterol. Obenem lahko zmanjša potrebo po zdravi- lih, ki so potrebna za zdravljenje kroničnih bolezni, kot tudi zmanjša smrtnost zaradi is- hemične srčne bolezni«. Natančno oprede- lijo različne oblike vegetarijanstva, ločnice med njimi in rastlinskim prehranjevanjem, prednosti, ki jih je znanost zanesljivo do- kazala, ter pojasnjujejo pogoste zadržke. Ljudje na rastlinskem prehranjevanju niso ogroženi zaradi morebitnega pomanjkanja beljakovin kot tudi ne zaradi oskrbe z že- lezom. »Anemija je zelo redek pojav pri posa- meznikih, ki se prehranjujejo z rastlinsko hra- no« (Tuso idr., 2013, str. 64) in citirajo AND. Podobno pojasnjujejo za kalcij in vitamin D, kjer dodajajo, da je tveganje za zlome enako tako pri vegetarijancih kot tudi ne- vegetarijancih, medtem ko je pomanjkanje vitamina D problem celotne populacije. Za vitamin B12 poudarjajo, da ga ne proi- zvajajo niti rastline niti živali, in ljudje, ki se prehranjujejo vegansko oziroma z rastlin- skim prehranjevanjem ga lahko pridobijo preko obogatenih izdelkov ali prehranskih dopolnil. Za dober vir omega 3 maščobnih kislin za vegetarijance navajajo lan, orehe in repico. V zaključku avtorji poudarijo, da rastlinsko prehranjevanje zahteva načrto- vanje, branje deklaracij in disciplino. To je v resnici potrebno za vsakršno prehranjeva- nje, v kolikor želiš ostati zdrav in imeti ener- gijo. V znanstvenem poročilu zaključujejo, da želijo s člankom doseči, da bi zdravniki razumeli prednosti rastlinskega prehranje- vanja, prenehali uporabljati termine vegan ali vegetarijanec in začeli govoriti o zdra- vem rastlinskem prehranjevanju ter zmanj- šali uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov. Članek na koncu navaja besede Hipokrata, očeta moderne medicine: »Naj bo hrana tvoje zdravilo in zdravilo tvoja hrana« (kar je tudi prisega zdravnikov ob koncu izobra- ževanja). Mayo klinika – prva in največja nepro- fitna zdravstvena klinika na svetu. Leta 2014 je bila nagrajena kot najboljši zdra- vstveni center v ZDA (Leonard, 2014). Ve- getarijansko prehranjevanje: Kako zaužiti najboljšo prehrano (Mayo Clinic, 2012): »Ustrezno načrtovane vegetarijanske diete lahko zadovoljijo potrebe ljudi v vseh staro- stnih obdobjih, tudi pri otrocih, mladostnikih in nosečnicah oziroma doječih ženskah. Ključ- na pri tem je poučenost o hranilnih potrebah, da lahko posameznik ustrezno načrtuje svoje prehranjevanje«. „Slovensko stališče ni v skladu s stališči v svetu niti z verodo- stojno znanostjo Iz stališč številnih uradnih združenj in in- štitucij na področju prehrane in bolezni je razvidno, da je pravilno načrtovano vegan- sko prehranjevanje in/ali prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano popolnoma zdra- vo in primerno v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosečnostjo in dojenjem, v ob- dobju otroštva in adolescence ter tudi za športnike. Kot je možno razbrati iz global- nih stališč, ima vegansko prehranjevanje in/ ali prehranjevanje z rastlinsko celovito hra- no številne pozitivne zdravstvene učinke, kot so nižje tveganje za srčnožilne bolezni, visok pritisk, debelost, diabetes, bolezni kosti in nekatere oblike raka, kar so prak- tično glavni vzroki smrti in degenerativnih (kroničnih) bolezni. Pravilno strukturirano vegansko prehranjevanje sestoji iz prete- žno škrobne prehrane oziroma od 65–80 % vseh kalorij iz vira ogljikovih hidratov. Celo Ameriško združenje za diabetes že leta obolelim za diabetesom tipa 2 priporoča, naj od 55–65 % vseh kalorij vnesejo z uži- vanjem ogljikovih hidratov, ki lahko izvirajo tudi iz živil s sladkorjem. Gledano iz vidika kalorij to pomeni, da pri diabetikih tipa 2 ni prostora za vnos 4 do 6 dcl mleka, mesa in rib, jajca ter olja na dnevni ravni, sploh če vemo, da škrobna hrana vsebuje tudi be- ljakovine in maščobe12. Poleg tega škrobno prehranjevanje izboljša inzulinsko občutlji- vost – diabetes 2 (Brunzell, Lerner, Hazzard, Porte in Bierman, 1971; Barnard idr., 2009), oziroma je diabetes 2 v 100 % ozdravljiv (McDougall, 2015). Anderson (1986, v Vaho- uny in Kritchevsky, 2011) je raziskoval vpliv prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano z velikim vnosom tako ogljikovih hidratov (80 – 90 % vseh kalorij) kot tudi prehranskih vlaknin na 25 diabetikov tipa 1 in 25 diabe- tikov tipa 2. Po samo treh tednih so lahko diabetiki tipa 1 znižali potrebe po inzulinu za 40 %, medtem ko je njihov holesterol v krvi padel za 30 %, 24 od 25 diabetikov tipa 2 pa je lahko popolnoma opustilo inzulin- ska zdravila. Iz stališča MZ do vegetarijanstva pri otro- cih v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izo- braževalnih zavodih je razviden izrazito podcenjevalen, odklonilen in nestrpen odnos do kakršnega koli prehranjevanja, ki ne temelji na živalskih živilih oziroma mesu, mleku, jajcih in ribah (mešano prehranje- vanje). Avtorji se sklicujejo na nenavedene »strokovne raziskave«, namesto na številne verodostojne znanstvene raziskave, ko se opravičuje uživanje mesa iz naslova ne- varnosti pomanjkanja določenih hranil v otrokovi prehrani (čeprav so dandanes pro- blem presežki in ne toliko pomanjkanje), pravzaprav pa je slednje lahko problem pri kakršnem koli načinu prehranjevanja. Z opredeljevanjem vegetarijanskega pre- hranjevanja kot tveganega za otrokovo zdravje se še dodatno podkrepi usmeritev 12 Na primer ovseni kosmiči vsebujejo pribl. 65 g ogljikovih hidratov - 72 % vseh kalorij, 12–15 g beljakovin - 14 % in 6,1 g maščob - 13 % na 100 g, fižol v zrnu pribl. 22 g ogljikovih hidratov - 73 % vseh kalorij, 9 g beljakovin - 23 % in 0,5 g maščob - 3 %. iz prakse za prakso 27 uradnega sistema proti neobjektivnemu informiranju in posledično neenakim mo- žnostim za ljudi. Poudarja se »zdravstveno stroko« v primerih zdravega prehranjeva- nja, pa čeprav le-ta formalno gledano nima dovolj znanja s področja prehrane in je pod močnim vplivom živilskega in farma- cevtskega lobija ter lojalnosti delodajalca. Stališče MZ do vegetarijanstva pri otrocih v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraže- valnih zavodih navaja, da se v javnih vrtcih in šolah pripravlja zdrava mešana prehra- na. Glede na situacijo v praksi pa slovenski »zdravi mešani jedilniki« niso bodisi pravil- no razumljeni bodisi pravilno izvajani, saj se v enem tednu v vrtcih (najverjetneje še v slabši verziji v šolah) zvrstijo sokovi, skutin in tunin namaz in sadni jogurt, šunka in posebna salama, pica, pašteta, bolognese meso, burek, hrenovka, svinjska pečenka in carski praženec, pomfri, čokoladni puding s smetano, masleni piškoti, idr., kar nedvo- mno lahko štejemo med procesirana živi- la nizke hranilne vrednosti, ki so obenem zdravju zelo škodljiva, ustvarjajo odvisno prehranjevalno vedenje in normalizacijo slabega prehranjevalnega vzorca. V stali- šču MZ niso nikjer omenjeni zdravstveni vi- diki odločitve za vegetarijansko/vegansko prehranjevanje, kar je načeloma osnovni povod za tovrstno spremembo, pač pa le »kulturna, moralna, filozofska in podobna stališča«, kot jim pravijo. 69,2 % od pol milijona preventivno pregle- danih polnoletnih Slovencev (CINDI Slove- nija, v obdobju 2002–2006) ima povišano raven holesterola. Najpogostejša vzroka smrti sta infarkt oziroma kap in rak, ki sta tesno povezana s prehranjevanjem, ki te- melji na uživanju mlečnih (polnomastno mleko ima 50 % vseh kalorij iz vira maščob, od tega preko 50 % nasičenih in 10 mg ho- lesterola na 100 g živila, sir edamec 70 % vseh kalorij iz vira maščob, od tega pribli- žno 60 % nasičenih in 89 mg holesterola na 100 g živila) in mesnih izdelkov (nemastna surova govedina ima 40 % vseh kalorij iz vira maščob, od tega polovico nasičenih in 72 mg holesterola na 100 g živila), rib (divji losos ima 40 % vseh kalorij iz vira maščob, od tega približno 15 % omega 3 maščob- nih kislin in 55 mg holesterola), jajc (63 % vseh kalorij iz vira maščob, od tega 30 % nasičenih in 500 mg holesterola na 100 g živila) ter olj (olivno olje ima 100 % vseh ka- lorij iz vira maščob, od tega 17 % nasičenih maščob, le 0.1 g omega 3 maščobnih kislin na 1 jušno žlico ter kar 120 kalorij)13. Smisel- no je sklepati, da v kolikor en prehranjevalni vzorec zdravstveno stanje izboljša, ga drug poslabša. Glede na to, da prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano ne povzroča zdra- vstvenih obolenj, ki so najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji, bi bilo smotrno razmisliti o povsem novih smernicah prehranjeva- nja. Aktualne smernice zdravega prehra- njevanja delavcev v delovnih organizacijah (Pokoren idr., 2008) prav tako priporočajo na primer 6 dcl mleka na dan (2–4 enote), 2- do 3-krat na teden rdeče meso (»Telo po- trebuje zmerne količine različnega mesa«, je zapisano na str. 42), 1- do 3-krat tedensko perutnino, najmanj 1-krat tedensko 200 g morskih rib, 2–5 jajc tedensko, 1- do 2-krat tedensko brezmesni dan (ki pa vključuje mlečne izdelke in jajca14), dnevno uporabo visoko kakovostnih olj, drobovino z jetri 1- do 2-krat mesečno in izjemoma (str. 37) kokto, kolo in druge sladke gazirane pija- če. Sestavni del resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025 (MZ, 2015, str. 6) so, poleg vseh neustreznih priporočil iz naslova smernic zdravega prehranjevanja, tudi »ribe, bogate z omega 3 maščobnimi kislinami, ki bi jih morali uživati najmanj šti- rikrat toliko kot jih v povprečju sedaj (300 g namesto sedanjih 70 g)«. Ribe niso zdravo živilo, saj vsebujejo 15–50 % vseh maščob iz vira nasičenih maščob, veliko prehran- skega holesterola, visok delež in sestava beljakovin predstavlja podoben negativen učinek kot ostali živalski viri, obenem pa predstavljajo resno zdravstveno tveganje tudi zaradi kontaminacije s težkimi kovi- nami in drugimi nevarnimi industrijskimi kemikalijami (gojeni viri človeka še doda- tno izpostavljajo pesticidom, herbicidom, antibiotikom ipd.). Poleg tega ribe same ne proizvajajo omega 3 maščobnih kislin, am- pak le-te pridobijo z uživanjem mikroalg in morske zelenjave, kar nakazuje, da morda niso najbolj reprezentativen vir esencialnih maščob. Hlastan Ribičeva (2009) v učbeniku za štu- dente medicine in stomatologije navaja, da je prekomerno uživanje maščob velik dejavnik tveganja pri nastanku bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, debelosti, 13 Hranilne vrednosti so iz podatkovne baze ameriškega Ministrstva za kmetijstvo (http:// ndb.nal.usda.gov/ndb/foods/show/3069). 14 V letu 2011 (MKGP, 2011) je bila povprečna po- raba jajc na prebivalca v Sloveniji 10,1 kg, kar po- meni da je posameznik vnesel v telo tudi 42.300 mg prehranskega holesterola. povišanega krvnega tlaka in nekaterih vrst raka. Avtorica nadaljuje, da prevelika količi- na zaužitih beljakovin obremeni delovanje ledvic, poveča se izločanje kalcija z urinom, oslabi se vzdrževanje skeletne mišične mase, obstajajo pa tudi možne povezave med vnosom beljakovin in inzulinsko rezi- stenco (tj. diabetesom). Prekomerno uživanje beljakovin živalskega izvora je povezano tudi z večjim vnosom nasičenih maščob in holesterolom15, ki pa nista esencialni hranili – ni potrebno, da jih zaužijemo s hrano. Za lažjo predsta- vo – PDV (priporočen dnevni vnos) belja- kovin je 0,83 g (EFSA, 2012) na kg idealne telesne teže oziroma 8–10 % vseh kalorij iz vira beljakovin za običajno populacijo (98 % ljudi)16. Hlastan Ribičeva (2009a in 2009b) po drugi strani zagovarja pomembnost re- dnega uživanja mlečnih izdelkov v količini 4 do 6 dcl na dan, in sicer zaradi pozitiv- nega vpliva na gostoto kostne mase ter zmanjšanega tveganja za nastanek de- belosti. To priporočilo ni potrjeno s stani verodostojne znanosti (kjer ni navzkrižja interesov mlečne industrije) oziroma je sle- dnja dokazala ravno nasprotno (Feskanich, Willett in Colditz, 2003; Lanou in Barnard, 2008; Sonneville, Gordon, Kocher, Pierce, Ramappa in Field, 2012, Michaelsson idr., 2014). Od leta 1975 (Lanou in Castleman, 2009) je bilo na temo mlečnih izdelkov (in kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 raziskav. Tretjina le-teh podpira povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, med- tem ko jih dve tretjini ne. »Mleko in mlečni izdelki sploh niso primerni za uživanje« navaja dr. Walter Willet, pred- stojnik oddelka za prehrano na Univerzi Harvard in eden najvplivnejših nutricio- nistov na svetu (Kirkey, 2014). Najverje- tneje najbolj verodostojna avtoriteta na 15 Dr. Hlastan Ribič je hkrati soavtorica strokov- nega mnenja o vegetarijanskem prehranjevanju s strani NIJZ in predstavitve EU sheme »Šolsko mleko«, kot tudi avtorica priporočila za zdravo prehranjevanje CINDI Slovenija (in za Zvezo dru- štev diabetikov Slovenije), v katerem priporoča dnevno uživanje živalske hrane, še posebej uži- vanje rdečega mesa 2- do 3-krat tedensko (argu- ment je pestrost prehranjevanja v Hlastan Ribič, 2009, str. 5; enaka izjava in argument v Pokoren, Maučec Zakotnik, Močnik Bolčina in Koroušić Seljak, 2008, str. 42). 16 PDV beljakovin je zdržal test časa oziroma 14-kratni uradni pregled. Glede na to, da PDV že vključuje dve standardni deviaciji pri ekspe- rimentalni ocenjeni vrednosti, skoraj 98 % ljudi teoretično presega svoje minimalne potrebe (Campbell in Jacobson, 2014). 28 področju prehrane in bolezni, dr. T.C. Cam- pbell, je že leta 1990 po uradnih kriterijih za eksperimentalno določanje kanceroge- nosti substanc kazein (glavno beljakovino mleka) označil kot najverjetneje najbolj rakotvorno kadarkoli testirano substanco, ki jo zaužije človek (Campbell in Campbell, 2011). Ostali pomisleki pri uživanju mlečnih izdelkov vključujejo dokazano visoko ko- relacijo med mlekom in mlečnimi izdelki ter rakom prostate (Qin, Xu, Wang, Tong in Hoshi, 2007; Song idr., 2013, Mandair, Rossi, Pericleous, Whyand in Caplin, 2014), rakom dojke (Kroenke, Kwan, Sweeney, Castillo in Caan Bette 2013) in jajčnikov (Larsson, Bergkvist in Wolk, 2004; Kushi, Mink in Fol- som, 1999), alergijami (Host, 2002; Samp- son, 2004), laktozno intoleranco (Rona idr., 2007), pogostimi okužbami (toksin aflato- ksin, hormoni, pesticidi, ki se s pasterizacijo ne uničijo povsem), diabetesom 1, vnetjem ušes pri otrocih, srčnožilnimi boleznimi, revmatoidnim artritisom itd. Več kot 90 % vitamina D človek pridobi z redno izpo- stavljenostjo sončni svetlobi (Norris, 2001) in ne z uživanjem mlečnih izdelkov, kar je eden izmed mnogih argumentov sloven- skih uradnih stališč. Stališča do veganskega prehranjevanja in akcije, kot je na primer »Mleko krepi«, jasno izražajo opredelitev slovenskega prehranjevalnega modela (MZ, NIJZ, CINDI Slovenija) v smeri »meša- nega« prehranjevanja (kot ga pojmujejo zagovorniki), kjer središče prehranjevanja predstavljajo mleko, meso, ribe, jajca in olja, ob »kozmetičnih« dodatkih sadja in zelenjave. Dr. Campbell (2015) komentira najnovejše prehranske smernice ameriškega odbora za prehranske smernice Ministrstva za kme- tijstvo, ko med drugimi argumentirano za- piše: »Živalska hrana na beljakovinski osnovi s pomočjo številnih hranil in mehanizmov pov- zroča srčne bolezni in več drugih kroničnih, degenerativnih bolezni, kot so rak, diabetes in določene avtoimune bolezni … Dokazi kaže- jo, da so tako srčne bolezni kot tudi določena rakava obolenja v korelaciji s prehrano, ki je bogata z živalskimi beljakovinami in hkrati ne vsebuje zadostne količine rastlinsko celovi- te hrane«. Levin idr. (2014) so v eni zadnjih raziskav dokazali, da prehranjevanje, ki te- melji na živalskih živilih (tipično »mešano« prehranjevanje), tudi če kontroliramo vnos maščob, poveča splošno smrtnost za 75 %, tveganje za nastanek raka za 400 % in smrt zaradi diabetesa za 500 %. Logično vpra- šanje je, zakaj je skupna stopnja smrtnosti zaradi raka v zahodnih državah tako visoka v primerjavi s Kitajsko, Indijo in mnogimi drugimi državami. Moški v ZDA (Greger, 2015) na primer zbolijo za rakom prostate kar 23-krat pogosteje kot moški v Indiji. Pri Američanih je pojavnost melanomov 8- do 14-krat večja, raka debelega črevesa in danke od 10 do 11-krat večja, raka endo- metrija 9-krat večja, pljučnega raka 7- do 17-krat večja, raka sečnega mehurja 7- do 8-krat večja, raka dojke 5-krat večja ter raka ledvic 9- do 12-krat večja. To ni zgolj 5, 10 ali 20 odstotkov več, temveč 5-, 10- ali 20- krat več. Več sto odstotkov več raka dojk, več tisoč odstotkov več raka prostate – raz- like, ki so še večje od nekaterih ugotovitev v Kitajski študiji. Ameriško združenje za boj proti raku (Demark-Wahnefreid idr., 2015, str. 9) je objavilo nova priporočila, da naj bi se ljudje, ki so oboleli/preživeli raka, dr- žali »preudarnih« načinov prehranjevanja, ki »temeljijo na rastlinski osnovi in vsebujejo veliko sadja, zelenjave in surovih žit, z malo rdečega in procesiranega mesa, rafiniranih žit in sladkorja. Ta prehranjevanja so naspro- tje 'zahodnih diet', ki imajo ravno nasprotni vzorec, saj vsebujejo veliko mesa, sladkih jedi, druge procesirane hrane in prehranskih maščob. Preudarna prehranjevanja so bila spoznana kot zaščita pred številnimi kronič- nimi obolenji«. Podobno ameriški inštitut za raziskovanje raka (AICR, 2015) poudarja, da obstajajo močni dokazi o tem, da raznoliko rastlinsko prehranjevanje, ki temelji na zele- njavi, sadju, celih žitih in stročnicah, zmanj- ša tveganje za številne oblike rakov. Če jih primerjamo s priporočili Onkološkega inšti- tuta Ljubljana (Rotovnik Kozjek, Mlakar Ma- stnak in Sedej, 2010, str. 12): »Prehranska pri- poročila za bolnika z rakom lahko vključujejo povečano uživanje vseh vrst pustega mesa, rib, mleka, sira, jogurtov, skute ... zmerno po- večano uživanje smetane, masla, oljčnega, repičnega ali sončničnega olja«, vidimo, da so v popolnem nasprotju z aktualnimi priporočili in podobna prejšnjim splošnim priporočilom ameriškega združenja za boj proti raku. Primer celodnevnega jedilnika za bolnika, obolelega z rakom, vsebuje večinoma spoznano tvegana živila žival- skega izvora, močno procesirano hrano in potencialno nevrotoksičen učinek načina priprave, na primer piščančja prsa v ovitku, puran pečen na žaru in riba pečena v alu foliji, 2 dcl jogurta ali mleka, maslo, olje (3- krat dnevno po 5 g), krekerji (2-krat dnev- no) ter pomarančni sok, kar skupaj predsta- vlja kar 25 % vseh kalorij iz vira maščob in kar 104,6 g beljakovin za človeka s težo 70 kg. PDV znaša 0,83 g na kg idealne telesne za odrasle in starejše obeh spolov (velja za 98 % splošne populacije)17, kar pomeni 56 gramov za osebo s 70-imi kg. Za ljudi, ki so v zadnjih treh mesecih izgubili 5 % te- lesne teže ali več, avtorji priporočajo še več beljakovin, več maščob in manj ogljikovih hidratov ter vlaknin. Primer, med drugim, vsebuje 1 jabolko, zelo malo škrobnih živil in nič stročnic. Svetovni sklad za raziskave rakavih obolenj (WCRF, 2015b) priporoča, da prehranjevanje za preprečevanje raka temelji na vsaj 5-ih porcijah/enotah ne- škrobne zelenjave in sadja dnevno (vsaj 400 g), neprocesiranih žitih in/ali stročnicah pri vsakem obroku, največ 300 g mesa (ni pa nujno) tedensko, z omejenimi sadnimi sokovi, brez rdečega mesa in salam, med- tem ko mlečnih izdelkov ne omenja. V strokovnem mnenju glede vegetarijan- stva in Kitajske študije (Hlastan Ribič idr., 2011) NIJZ potrjuje prednosti vegetarijan- skega prehranjevanja iz vidika prepreče- vanja civilizacijskih bolezni, kot so jih pre- poznali tudi globalni zdravstveni sistemi. Nadaljevanje zapisa pa je namenjeno po- udarjanju tveganja zaradi pomanjkanja do- ločenih hranil in posledic le-tega, kar reto- rično stopnjujejo z navajanjem morebitnih tveganj, ki so v resnici povezana z vsakr- šnim načinom prehranjevanja, še zlasti pa z »mešanim« (mesnim) prehranjevanjem. Za dokazovanje usmerjenosti smernic upora- bijo retorični preobrat oziroma obračanje dejstev v svojo korist. Avtorji zmotno nava- jajo, da so »potrebe veganov po beljakovinah višje od priporočil«, čeprav potrebe nikakor niso vezane na en ali drug način prehranje- vanja (nižja prebavljivost rastlinskih belja- kovin ne poveča potreb po beljakovinah). Poleg tega veganskemu prehranjevanju pripisujejo večje tveganje vnosa presežka beljakovin na sisteme, kot so ledvica, kosti, metabolne acidoze, inzulinske odpornosti (diabetes 2), kar je pravzaprav stalnica za- hodnega načina prehranjevanja, ki teme- lji na mesu, mleku, jajcih, ribah, oljih, beli moki in kozmetičnih dodatkih sadja in ze- lenjave, saj so to reprezentativni predstav- niki živil (kot jim pravijo avtorji, » najboljši 17 Avtorji na str. 16 navajajo, da »bolnik z rakom dnevno potrebuje 1,2 do 2 grama beljakovin na kilogram telesne teže«, s čimer zagovarjajo obču- tno večje vrednosti beljakovin od PDV za običaj- no populacijo (od 50–150 % večji vnos). Klinične dokaze za takšno prehransko intervencijo naj- demo zgolj v sponzorirani ter redukcionistični znanosti. Ta lahko ustvari »polresnice« izven konteksta z namenom zavajanja ljudi in ustvar- janja zavajajočega občutka izboljšanja. iz prakse za prakso 29 vir« beljakovin in zdravih maščob), ki vse- bujejo največ beljakovin in maščob od vseh živil. Jasna diskreditacija veganskega prehranjevanja je razvidna iz navedka: »Obstaja direktna povezava med prehodom na vegetarijansko prehrano in motnjami hra- njenja v adolescenci ... s skrito patologijo« in citiranjem sporne objave, kar si NIJZ nika- kor ne bi smel privoščiti. Prav v nobenem delu raziskave, ki jo citira NIJZ, ni govora o tem, da vegetarijansko prehranjevanje povzroča motnje hranjenja. Prav naspro- tno pojasnjujeta Barnard in Levin (2009) v odzivu na isto raziskavo, ki jo citira NIZJ, v kateri so uporabili slab anketni vprašalnik in zmotno (prirejeno) interpretacijo. Otroci in mladostniki, ki se poslužujejo vegetarijan- skega, sploh pa veganskega načina prehra- njevanja, imajo bolj zdrave prehranjevalne navade kot njihovi vrstniki, manj težav s telesno težo (Key in Davey, 1996; Appleby, Thorogood, Mann in Key, 1998; Barnard in Levin, 2009) ter manjše tveganje za nasta- nek srčnožilnih obolenj (Macknin idr., 2015). Podobno zmotno NIJZ navaja, ko pravi: »Nezanemarljivo je, da se v zadnjem času po- javljajo izbruhi okužb s salmonelami in E.coli ter drugimi mikroorganizmi, ki se prenašajo s hrano rastlinskega izvora, kar se v preteklosti ni pogosto dogajalo … Glede kemijske in bi- ološke varnosti živil rastlinskega izvora lahko pri vegetarijancih zaradi višjega vnosa obstaja višje tveganje za zdravje (na primer mikotoksi- ni, kovine)«, ter navaja vir (Craig in Mangels, 2009), ki ni neposredno povezan z vegeta- rijanskim prehranjevanjem niti s stanjem v Sloveniji. Najvišjo vsebnost pesticidov ima hrana, ki je najvišje v verigi, in to je žival- ska hrana. Strokovnjaki ocenjujejo, da kar 89–99 % vseh nevarnih strupov v telo pri- de preko hrane in največ preko mesa, jajc, rib in mlečnih izdelkov (Duarte-Davidson, 1991; Liem, 2000). Petersen idr. (2008) na- vajajo, da so ribe in ostali morski viri hra- ne še posebej »pomemben« vir kemikalij, uničujočih za možgane, kot sta poliklorirani bifenil, ena najbolj strupenih kemikalij, ki jih je ustvaril človek, in metilirano živo srebro. Guo idr. (2011) so uporabili podatke ame- riškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni za nadzor okuženosti s salmonelo ter podatke testiranja salmonele Ministr- stva za kmetijstvo ZDA, s katerimi so dobili model za oceno tveganosti. Trenutna oce- na okuženosti s salmonelo pripada v 48 % piščancem, v 28 % proizvodom govedine (mleto meso, hamburger, bolognese meso ipd.), v 17 % puranu, v 6 % jajcem itd. Po- dobne rezultate analize okuženosti mesa, vendar z E.coli bakterijo, so dobili tudi Zhao idr. (2012), ki so analizirali meso v ZDA med leti 2002 in 2008 in v 83,5 % testiranih pi- ščancev, 82 % puranov, 68.9 % govedine in v 44 % svinjine našli okuženost. Batz, Hoffmann in Glen Morris (2011) so razvrstili 10 najbolj tveganih živil, ki najbolj negativ- no vplivajo na javno zdravje. Največ hospi- talizacij in smrti zaradi okužene hrane je pri uživanju mesa, mlečnih izdelkov, morske hrane, jajc itd. Razmerje smrti zaradi uživa- nja živalskih živil v primerjavi z uživanjem sadja in poljščin je 10:1, kar pomeni, da je pri človeku, ki uživa živalska živila, 10-krat večja verjetnost hospitalizacije in smrti, kot pri nekom, ki uživa sadje, poljščine idr. Stališče NIJZ do vegetarijanskega prehra- njevanja vsebuje veliko retoričnih mani- pulacij, saj med drugim navajajo trideset let star vir na nereprezentativnem vzorcu in način prehranjevanja, ki ni povezan z veganskim ali vegetarijanskim načinom prehranjevanja18, ter tako v očeh javnosti ustvarjajo mite, ki kreirajo mišljenja in odlo- čitve, ki niso posledica resničnih informacij. V predstavitvi NIJZ z naslovom EU shema »Šolsko mleko« (Gregorčič in Hlastan Ribič, 2011) med drugim uporabljata številne komunikacijske veščine, ko za dokazo- vanje svojih trditev na primer uporabita interpretacijo raziskave, podprte s strani ameriškega Ministrstva za kmetijstvo (Ha- kkak, Korourian, Ronis, Johnston in Bagder, 2001), ki ni skladna z dobljenimi rezultati19, ali pa za prvo referenco svojega prispevka navaja knjigo Nacionalne mlekarske zveze, v kateri med drugimi brez navedenega vira trdijo, da so »tipične alergije na mleko redke, večinoma pa jih povzročata kazein in albumin«. Mlečni izdelki so najverjetneje glavni povzročitelj alergij na hrano (May, 18 NIJZ v Strokovnem mnenju glede vegetarijan- stva navaja, da so »Otroci lakto-ovo vegetarijanci z ustrezno načrtovano prehrano v rasti enaki vseje- dim, vegani so nekoliko manjši po velikosti«. NIJZ je pri tem navedel raziskavo Campbell-Brown idr. (1985), pri kateri so v Veliki Britaniji merili koncentracijo bakra in cinka med nosečnostjo pri azijskih migrantkah in Evropejkah, rezultati raziskave pa so popolnoma drugačni od kon- teksta, ki ga NIJZ posplošeno izrablja. Raziskava navaja (str. 883): »Hindujci v tej raziskavi so imeli očitno nižje stanje cinka kot Evropejci, kar odraža nižji vnos cinka, ni pa bilo dokazov o tem, da so te razlike povezane s počasnejšo znotrajmaternično rastjo njihovih dojenčkov ali s katerim koli drugim funkcionalnim deficitom«. 19 Raziskava je dejansko dokazala negativni učinek mlečnih beljakovin na rast tumorjev na črevesju podgan. 56 % (v kontrolni skupini 50 %) podgan, ki so bile krmljene s kazeinom, in 30 % (v kontrolni skupini 29 %) podgan, ki so bile kr- mljene s sirotko, je imelo tumor na črevesju (str. 555 v izvlečku). 1984; Host, 2002; Sampson, 2004; Rona idr., 2007; Caffarelli idr., 2010), sledijo jim jajca (Savage, Matsui, Skripak in Wood, 2007), gluten (Finn, 1992), ribe in školjke, oreščki, čokolada, citrusi idr. Popolnoma diame- tralni dokazi (v nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami) o prednostih uživanja mleč- nih izdelkov na kostno maso, zniževanje krvnega tlaka, uravnavanje telesne teže in tudi srčnožilne bolezni ter različne oblike raka glede na verodostojno znanost so naj- verjetneje posledica finančne moči in poli- tične povezanosti z mlečno industrijo, kot tudi osebne obremenjenosti, pomanjkanja poštenosti, strahu pred izgubo ugleda, in- tegritete in delovnega mesta. Esselstyn Jr. (2007) podobna vladna priporočila s strani ameriškega Ministrstva za kmetijsko ozna- čuje kot mednarodno sramoto in javno zdravstveno katastrofo. „Zaključek Namen članka je s preglednostjo informacij, ki jo tako obsežna in kompleksna tematika sploh omogoča, bralcu približati položaj veganskega prehranjevanja in/ali prehranje- vanja z rastlinsko celovito hrano v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi stališči po svetu in mu s tem objektivno predstaviti problemati- ko. Pobude za seznanjanje javnosti z izsledki verodostojne znanosti zahtevajo osvobodi- tev pritiskov različnih industrij na vse pore družbe. Mnenje zagovornikov prehranjeva- nja z rastlinsko celovito hrano (v tem članku večkrat omenjenega kot veganskega) je, da so smernice prehranjevanja za splošno populacijo popolnoma napačne in zdravju škodljive, skrbi pa jih tudi nezadržna dnevna poplava slabih informacij na spletu in v dru- gih medijih. Slednje ustvarjajo vedno večjo potrebo po spremembi nevzdržnega zdra- vstvenega sistema. Pomanjkanje osnovne poštenosti, vršenje pritiskov na starše s po- pačenimi informacijami o veganskem pre- hranjevanju, številni neutemeljeni reklamni pritiski in na koncu neposredna praksa v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ordinacijah in fitnesih vsiljujejo enostranski pogled na zdravo prehranjevanje. Zdravstveno stanje Slovencev se naglo poslabšuje in prihajajo prve generacije otrok, ki ne bodo preživele svojih staršev, predvsem pa kronično bolni ljudje s kakovostjo življenja, katere si ne želi- jo. Ideja zdravega prehranjevanja bo močne korenine pognala šele, ko bo informiran Slo- venec spoznal, da ima nadzor nad zdravjem v svojih rokah, s čimer bo prevladal nad pro- blemi, ki jih je sam dovolil ustvariti. 30 „Literatura 1. AICR (2015). American Institute for Cancer Research. AICR'S Food That Fight Cancer. Pridobljeno 2. 4. 2015, s http://www.aicr.org/ foods-that-fight-cancer/. 2. ACS (2014). American Cancer Society. Nu- trition for the Person With Cancer During Treatment: A Guide for Patients and Fami- lies. Pridobljeno 2. 1. 2015, s http://www. cancer.org/acs/groups/cid/documents/ webcontent/002903-pdf.pdf. 3. ADA (2009). Position of the American Die- tetic Association: Vegetarian Diets. Journal of The American Dietetic Association, 109, 1266–1982. 4. ADA (2014). American Diabetes Associati- on. Is it Safe for Someone With Diabetes to Follow a Vegetarian Diet? Pridobljeno 28. 12. 2014, s http://www.diabetes.org/food-and- -fitness/food/planning-meals/meal-plan- ning-for-vegetarians/. 5. AHA (2014). American Heart Association. Vegetarian Diets. Pridobljeno 27. 12. 2014, s http://www.heart.org/HEARTORG/Getting- Healthy/NutritionCenter/Vegetarian-Diets_ UCM_306032_Article.jsp#. 6. Appleby, P.N., Thorogood, M., Mann, J.I. in Key, T.J. (1998). Low body mass index in non- -meat eaters: the possible roles of animal fat, dietary fibre and alcohol. Int J Obes Relat Me- tab Disord, 22 (5), 454–60. 7. Barnard, N.D. (2013). Power Foods for the Brain: An Effective 3-Step Plan to Protect Your Mind and Strengthen Your Memory. Grand Central Life & Style. 8. Barnard, N.D. in Levin, S. (2009). Vegetarian diets and disordered eating. J Am Diet Assoc, 109 (9), 1523–4; author reply. 9. Barnard, N.D., Cohen, J., Jenkins, D.J., Tur- ner-McGrievy, G., Gloede, L., Green, A. in Ferdowsian, H. (2009). A low-fat vegan diet and a conventional diabetes diet in the tre- atment of type 2 diabetes: a randomized, controlled, 74-wk clinical trial. The American Journal of Clinical Nutrition, 89 (5), 1588S– –1596S. 10. Batz, M.B., Hoffmann, S., Gleen Morris Jr, J.G. (2011). Ranking the Risks: The 10 Pathogen-Fo- od Combinations with the Greatest Burden on Public Health. Emerging Pathogens Institute. University of Florida. 11. Bell, J.D. (2007). Pridobljeno 20. 10. 2014, s Fi- tness on NBCNews.com http://www.nbcnews. com/id/18594089/ns/health-fitness/t/thin- -people-can-be-fat-inside/#.VGSzEvl5NfE. 12. Berkey, C.S. (2000). Relation of childhood diet and body size to menarche and adole- scent growth in girls. Am J Epidemiol, 152 (5), 446–52. 13. Bratanič, B., Fidler Mis, N., Hlastan Ribič, C., Poličnik, R., Širca Čampa, A. idr. (2010). Smer- nice zdravega prehranjevanja za dojenčke. Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno 3. 2. 2015, s http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/ pageuploads/zakonodaja/mednarodna_za- konodaja/VARNOST_ŽIVIL/SMERNICE_PRE- HRANJEVANJA_DOJENCKE_P4_preview.pdf. 14. Brunzell, J.D., Lerner, R.L., Hazzard, W.R., Porte, D. in Bierman, E.L. (1971). Improved Glucose Tolerance with High Carbohydrate Feeding in Mild Diabetes, N Engl J Med, 284, 521–524. 15. Caffarelli, C., Baldi, F., Bendandi, B., Calzone, L., Marani, M., Pasquinelli, P., & on behalf of EWGPAG. (2010). Cow’s milk protein allergy in children: a practical guide. Italian Journal of Pediatrics, 36, 5. 16. Campbell, T.C. in Campbell, T.M. (2011). Ki- tajska študija: Najcelovitejša kdajkoli izdelana študija o prehrani in osupljivih posledicah pre- hrane ter hujšanja na dolgoročno zdravje. SITIS. 17. Campbell, T.C. in Jacobson, H. (2014). Celota: Ponovni premislek o znanosti o prehrani Whole: Rethinking the Science of Nutrition. SITIS. 18. Campbell, T.C. in Jacobson, H. (2014). The Low-Carb Froud. BenBella Books. 19. Campbell, T.C. (2014). How Do You Like The- se Apples? Pridobljeno 4. 4. 2015, s http:// nutritionstudies.org/how-do-you-like-the- se-apples/. 20. Campbell, T.C. (2015). 2015 Dietary Guideli- nes Commentary Summary. Submitted to the Dietary Guidelines Advisory Committee on April 30, 2015. Pridobljeno 4. 5. 2015, s http://nutritionstudies.org/docs/2015-dieta- ry-guidelines-summary.pdf. 21. Campbell-Brown, M., Ward, R.J., Haines, A.P., North, W.R., Abraham, R., McFadyen, I.R. idr. (1985). Zinc and copper in Asian pregnanci- es—is there evidence for a nutritional defici- ency? Br J Obstet Gynaecol, 92, 875–885. 22. CINDI Slovenija. Nacionalni program pri- marne preventive srčno-žilnih bolezni. Pri- dobljeno 3. 1. 2015, s http://cindi-slovenija. net/images/stories/cindi/trgovina/progra- mi_svetovanja_zlozenka.pdf. 23. Craig, W.J. in Mangels, A.R. (2009): Position of the American Dietetic Association: vegetari- an diets. American Dietetic Association. J Am Diet Assoc, 109 (7), 1266–82. 24. ConsumerReport.org (2014). The high cost of cheap chicken. 97% of the breasts we tested harbored bacteria that could make you sick. Learn how to protect yourself. Pridobljeno 20. 2. 2015, s http://www.consumerreports. org/cro/magazine/2014/02/the-high-cost- -of-cheap-chicken/index.htm. 25. DBA(2015). The Association of UK Dietitians. Vegetarian diets. Pridobljeno 23. 12. 2014, s https://www.bda.uk.com/foodfacts/vegeta- rianfoodfacts. 26. Demark-Wahnefried, W., Rogers, L.Q., Alfa- no, C.M., Thompson, C.A., Courneya, K.S. idr. (2015). Practical Clinical Interventions for Diet, Physical Activity, and Weight Control in Cancer Survivors, A Cancer Journal for Clini- cans, 0 (0), 1–22. 27. Diabetes.si (2015). Spletni portal. Nacionalna kampanja Bodi odličnjak! Pridobljeno 25. 2. 2015, s http://diabetes.si/diabetes/98/kam- panja_bodi_odlicnjak/. 28. Duarte-Davidson, R. (1994). Polychlorina- ted biphenyls (PCBs) in the UK population: estimated intake, exposure and body bur- den. Sci Total Environ, 151 (2), 131–52. 29. EFSA (2012). Scientific Opinion on Dietary Reference Values for protein1 EFSA Panel on Dietetic Products, Nutrition and Allergies (NDA). EFSA Journal, 10 (2), 2557. 30. Eshel, G. in Martin, P.A. (2005). Diet, Energy, and Global Warming. Earth Interaction, 10 (9), 1–17. 31. Esselstyn, C.B. Jr., Gendy, G., Doyle, J., Golu- bic, M. in Roizen, M.F. (2014). A way to reverse CAD?J Fam Pract, 63 (7), 356–364b 32. Esselstyn, C.B. Jr., Golubic, M. (2014). The Nu- tritional Reversal of Cardiovascular Disease – Fact or Fiction? Three Case Reports Exp Clin Cardiol, 20 (7), 1901–1908. 33. Ferro, S. (2015). How our diets have changed in the last 22 years. Business Insider. Prido- bljeno 19. 4. 2015, s http://www.businessinsi- der.com/how-the-global-diet-has-changed- -in-the-last-22-years-2015-4. 34. Finn, R. (1992). Food Allergy-Fact or Fiction: A Review. Journal of the Royal Society of Medici- ne, 85 (9), 560-564. 35. Gerber, P.J., Steinfeld, H., Henderson, B., Mot- tet, A., Opio, C., Dijkman, J. idr. (2013). Tackling climate change through livestock – A global assessment of emissions and mitigation opportunities. Food and Agriculture Orga- nization of the United Nations (FAO), Rome. 36. Feskanich, D., Willett, W.C., Colditz, G.A. (2003). Calcium, vitamin D, milk consump- tion, and hip fractures: a prospective study among postmenopausal women. Am J Clin Nutr, 77, 504–511. 37. Fuhrman, J. (2014). The End of Dieting. How to Live for Life. HarperCollins. 38. Goodland, R. in Anhang, J (2009). Livestock and Climate Change. World Watch, 11/12, 10–19. 39. Greger, M. (2015). Why are Cancer Rates so Low in India? Pridobljeno 5. 5. 2015, s http://nutritionfacts.org/2015/05/05/why- -are-cancer-rates-so-low-in-india/?utm_ source=rss&utm _ medium=rss&utm _ campaign=why-are-cancer-rates-so-low- -in-india&utm_source=NutritionFacts. org&utm_campaign=d8aa280060-RSS_ BLOG_DAILY&utm_medium=email&utm_ term=0_40f9e497d1-d8aa280060-23750177. iz prakse za prakso 31 40. Gregorčič, M., Hlastan Ribič, C. (2011). EU she- ma »Šolsko mleko«. Pomen mleka in mlečnih izdelkov. NIJZ RS. 41. Guo, C., Hoekstra, R. M., Schroeder, C. M., Pires, S. M., Ong, K. L., Hartnett, E. idr. (2011). Application of Bayesian Techniques to Mo- del the Burden of Human Salmonellosis At- tributable to U.S. Food Commodities at the Point of Processing: Adaptation of a Danish Model. Foodborne Pathogens and Disease, 8 (4), 509–516. 42. Hakkak, R., Korourian, S. in Ronis, M.J.J., Johnston, J.M. in Badger, T.M. (2001). Dietary Whey Protein Protects against Azoxymetha- ne-induced Colon Tumors in Male Rats. Cancer Epidemiology, Biomarkers & Prevention, 10, 555–558. 43. Hlastan Ribič, C. (2009a). Uvod v prehrano. Učbenik za študente medicine in stomatologije. Medicinska fakulteta. 44. Hlastan Ribič, C. (2009b). Zdrav krožnik. Pri- poročila za zdravo prehranjevanje. CINDI Slo- venija 45. Hlastan Ribič, C., Blaznik, U., Gregorič, M. in Jarm, K. (2011). Strokovno mnenje glede ve- getarijanstva in Kitajske študije. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 28. 3. 2015, s http://www.nijz.si/strokovno-mne- nje-glede-vegetarijanstva-in-kitajske-studije. 46. Host, A. (2002). Frequency of cow’s milk aller- gy in childhood. Ann Allergy Asthma Immu- nol, 89 (6), 33–37. 47. IDF (2015). International Diabetes Federati- on. Slovenia. Pridobljeno 25. 2. 2015, s http:// www.idf.org/membership/eur/slovenia. 48. Key, T.J., Appleby, P.N., Spencer, E.A., Travis, R.C., Roddam, A.W. in Allen, N.E. Cancer inci- dence in vegetarians: results from the Euro- pean Prospective Investigation into Cancer and Nutrition (EPIC-Oxford) (2009). Am J Clin Nutr, 89, 1620S–1626S. 49. Key, T., Davey, G. (1996). Prevalence of obesity is low in people who do not eat meat. British Medical Journal, 313 (7060), 816–817. 50. Kirkey, S. (2014). Food and Drink. Drinking milk not essential for humans despite belief it prevents osteoporosis, nutritio- nist says (23.1.2014). National Post. Pridoblje- no 24. 2. 2015, s http://news.nationalpost. com/2014/01/23/drinking-milk-not-essen- tial-for-humans-despite-belief-it-prevents- -osteoporosis-nutritionist-says-2/. 51. Kroenke, C.H., Kwan, M.L., Sweeney, C., Castil- lo, A. in Caan Bette, J. (2013). High-and low- -fat dairy intake, recurrence, and mortality after breast cancer diagnosis. J Natl Cancer Inst, 105, 616–623. 52. Kushi, L.H., Mink, P.J., Folsom, A.R., Ander- son, K.E., Zheng, W., Lazovich, D. idr. (1999). Prospective study of diet and ovarian can- cer. Am J Epidemiol, 149, 21–31. 53. Lanou, A.J. in Barnard, N.D. (2008). Dairy and weight loss hypothesis: an evaluation of the clinical trials. Nutr Rev, 66 (5), 272-9. 54. Lanou, A.J. in Castleman, M. (2009). Bilding Bone Vitality.The McGrow-Hill Companies. 55. Larsson, S.C., Bergkvist, L., Wolk, A. (2004). Milk and lactose intakes and ovarian can- cer risk in the Swedish Mammography Co- hort. Am J Clin Nutr, 80, 1353–1357. 56. Leonard, K. (2014). Best Hospitals 2014-15: Overview and Honor Roll. Mayo Clinic ranks No. 1 for the first time. Pridobljeno 28. 12. 2014, s http://health.usnews.com/health- -news/best-hospitals/articles/2014/07/15/ best-hospitals-2014-15-overview-and-honor- -roll. 57. Levin, M.E., Suarez, J.A., Brandhorst, S., Bala- subramanian, P., Cheng, C.W., Madia, F. idr. (2014). Low protein intake is associated with a major reduction in IGF-1, cancer, and ove- rall mortality in the 65 and younger but not older population, Cell Metab, 19 (3), 407–17. 58. Liem, A.K (2000). Exposure of populations to dioxins and related compounds. Food Addit Contam, 17 (4), 241–59. 59. Lorenčič, M. (2012). Veganska prehrana lah- ko škoduje otrokovemu razvoju in zdravju. Delo, 23. 10. 2012. Pridobljeno 17. 1. 2015, s https://www.dnevnik.si/1042465748/zdrav- je/arhiv/1042465748. 60. Macknin, M., Kong, T., Weier, A., Worley, S., Tang, A.S., Alkhouri, N. in Golubic, M. (2015). Plant-Based, No-Added-Fat or American He- art Association Diets: Impact on Cardiova- scular Risk in Obese Children with Hypercho- lesterolemia and Their Parents, The Journal of Pediatrics. Članek oddan v objavo. 61. Mandair, D., Rossi, R. E., Pericleous, M., Whyand, T., in Caplin, M. E. (2014). Prostate cancer and the influence of dietary factors and supplements: a systematic review. Nutri- tion & Metabolism, 11, 30. 62. May, C. D. (1984). Food Sensitivity: Facts and Fancies. Nutr REv, 42 (3), 72-78 63. Mayo Clinic (2012). Vegetarian diet: How to get best nutrition. Pridobljeno 15. 1. 2014, s http://www.mayoclinic.org/healthy-lifestyle/ nutrition-and-healthy-eating/in-depth/ve- getarian-diet/art-20046446. 64. McDougall, J. (1984). Preliminary Study of Diet as and Adjunct Theraphy for Breast Can- cer. Breast, 10, 18–21. 65. McDougall, J. (2012). McDougallova medicina: Izzivalno drugo mnenje. SITIS. 66. Mcdougall, J. (2015). Cure Type 2 Diabetes With Sugar & White Rice - Dr. McDougall. Pridobljeno 24. 2. 2015, s https://www.you- tube.com/watch?v=1cl2IX94GCI&feature=y outu.be. 67. Michaelsson, K. Wolk, A., Langenskiold, S., Basu, S., Warensjo, E., Melhus, H. (2014). Milk intake and risk of mortality and fractures in women and men: cohort studies. BMJ, 349: g6015. 68. MKGP (2011). Jajca in perutninsko meso. Jajca. Pridobljeno 3. 5. 2015, s http://www.mkgp. gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kme- tijski_trgi/jajca_in_perutninsko_meso/. 69. MZ (2010). Stališče Ministrstva za zdravje do vegetarijanstva pri otrocih v vzgojno- -varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavo- dih. Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno 28. 2. 2015, s http://www.mz.gov.si/fileadmin/ mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/za- konodaja/varnost_hrane/splosna_zakono- daja/stalisce-vegi_hrana.pdf. 70. MZ (2015). Resolucija o nacionalnem progra- mu o prehrani in telesni dejavnosti za zdrav- je 2015–2025. Pridobljeno 15. 3. 2015, s http:// www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageu- ploads/javna_razprava_2015/Resolucija_o_ nac_programu_prehrane_in_in_tel_dejav- nosti_jan_2015.pdf. 71. Norris, J. (2001). Can the sunshine vitamin shed light on type 1 diabetes? Lancet, 358, 1476–77. 72. OECD (2013). The Organisation for Economic Co-operation and Development. “Overwei- ght and obesity among children”, in Health at a Glance 2013: OECD Indicators. Pridobljeno 24. 2. 2015, s http://www.oecd-ilibrary.org/ social-issues-migration-health/health-at-a- glance-2013/overweight-and-obesit y- -among-children_health_glance-2013-16-en ;jsessionid=1vfo8v61srf3a.x-oecd-live-03. 73. OIL (2015). Onkološki Inštitut Ljubljana. Za javnost in bolnike. Pridobljeno 25. 2. 2015, s http://www.onko-i.si/za_javnost_in_bolni- ke/. 74. Ornish, D., Scherwitz, L.W., Doody, R.S., Ke- sten, D., McLanahan, S.M., Brown, S.E. idr. (1983). Effects of stress management train- ing and dietary changes in treating ischemic heart disease. Jama, 249 (1), 54–9. 75. Ornish, D. (2007). The Spectrum: A Scientifically Proven Program to Feel Better, Live Longer, Lose Weight, and Gain Health. Ballantine Books Trade. 76. PCRM (2015). USDA Dietary Guidelines 2015: The Sustainable Power Plate. Pridobljeno 3. 4. 2015, s http://www.pcrm.org/health/diets/ pplate/dietary-guidelines-usda-sustainable- -power-plate. 77. Petersen, M.S., Halling, J., Bech, S., Wermuth, L., Weihe, P., Nielsen, F. idr. (2008). Impact of dietary exposure to food contaminants on the risk of Parkinson's disease. Neurotoxicolo- gy, 29 (4), 584–90. 32 78. Pokorn, D., Maučec Zakotnik, J., Močnik Bol- čina, U. in Koroušić Seljak, B. (2008). Smernice zdravega prehranjevanja delavcev v delov- nih organizacijah. Ministrstvo za zdravje. 79. Popper, P. in Merzer, G. (2013). Food Over Medicine: The Conversation That Could Save Your Life. BanBella Books. 80. Pulde, A. in Lederman, M. (2009). Keep It Sim- ple, Keep It Whole. Your Guide to Optimum Health. Exsalus Health & Wellness Center. 81. Pulde, A. in Lederman, M. (2015). What to eat? Pridobljeno 27. 2. 2015, s http://www. forksoverknives.com/what-to-eat/. 82. Qin, L., Xu, J., Wang, P., Tong, J., Hoshi, K. (2007). Milk consumption is a risk factor for prostate cancer in Western countries: evi- dence from cohort studies. Asia Pac J Clin Nutr, 16, 467–476. 83. Rona, R.J., Keil, T., Summers, C., Gislason, D., Zuidmeer, L. Sodergren, E. idr. (2007). The prevalence of food allergy: a meta-analysis. J Allergy Clin Immunol, 120, 638–46. 84. Rotovnik Kozjek, N., Mastnak Mlakar, D. in Sedej, I. (2009). Prehrana in rak: Kaj jesti, če zbolimo. Europa Donna, slovensko združenje za boj proti raku dojk. 85. Savage, J.H., Matsui, E.C., Skripak, J.M. in Wood, R.A. (2007). The natural history of egg allergy. J Allergy Clin Immunol, 120 (6), 1413-7. 86. Sedghi, A. (2014). How obese is the UK? and how does it compare to other countri- es? The Guardian, Pridobljeno 25. 2. 2015, s http://www.theguardian.com/news/data- blog/2014/may/29/how-obese-is-the-uk- obesity-rates-compare-other-countries. 87. Song, Y., Chavarro, J.E., Cao, Y., Qiu, W., Mucci, L, Sesso, H.D. idr. (2013). Whole milk intake is associated with prostate cancer-specific mortality among U.S. male physicians. J Nutr, 143, 189–196. 88. Sonneville, K.R., Gordon, C.M., Kocher, M.S., Pi- erce, L.M., Ramappa, A. in Field, A.E. (2012). Vi- tamin D, calcium, and dairy intakes and stress fractures among female adolescents. Arch Pediatr Adolesc Med, 166, 595-600. 89. Soret, S., Mejia, A., Batech, M., Jaceldo-Siegl, K., Harwatt, H. in Sabate, J. (2014). Climate change mitigation and health effects of vari- ed dietary patterns in real-life settings thro- ughout North America. American Journal of Clinical Nutrition, 100 (1), 490S. 90. Tuso, P.J., Ismail, M.H., Ha, B.P. in Bartolotto, C. (2013). Nutritional Update for Physicians: Plant-Based Diets. Perm J, 17 (2), 61-66. 91. USDA (2014). Agricultural Research Service United States Department of Agriculture National Nutrient Database for Standard Re- ference, Release 27. Pridobljeno 10. 11. 2014, s http://ndb.nal.usda.gov/ndb/foods. 92. Vahouny, G.V. in Kritchevsky, D. (2011). Dieta- ry Fiber: Basic and Clinical Aspects. Springer- -Verlag New York Inc. 93. WCRF (2015a). World Cancer Research Found International. Data for cancer frequency by country. Pridobljeno 25. 2. 2015, s http:// www.wcrf.org/int/cancer-facts-figures/da- ta-cancer-frequency-country. 94. WCRF (2015b). World Cancer Research Found International. Our Cancer Prevention Recom- mendation. Plant Foods. Pridobljeno 25. 12. 2014, s http://www.wcrf.org/int/research- -we-fund/our-cancer-prevention-recom- mendations. 95. Zennie, M. (2014). American kids AREN'T the fattest in the world (that distinction belon- gs to Greece and Italy). MailOnline, Prido- bljeno 25. 2. 2015, s http://www.dailymail. co.uk/news/article-2642803/American-kids- -ARENT-fattest-world-distinction-belongs- -Greece-Italy.html. 96. Zhao, S., Blickenstaff, K., Bodeis-Jones, S., Gaines, S. A., Tong, E., in McDermott, P. F. (2012). Comparison of the Prevalences and Antimicrobial Resistances of Escherichia coli Isolates from Different Retail Meats in the United States, 2002 to 2008. Applied and Environmental Microbiology, 78 (6), 1701–1707. 97. ZPS (2013). Zveza potrošnikov Slovenije. ZPS in IVZ: Otroci in mladostniki v primežu trže- nja nezdravih živil – posledice so lahko dol- goročne. Izjave za javnost 2013. Pridobljeno 25. 2. 2015, s https://www.zps.si/index.php/ mediji/izjave-za-javnost-2013/6629-zps-in- -ivz-otroci-in-mladostniki-v-primeu-trenja- -nezdravih-ivil-posledice-so-lahko-dolgo- ročne. Boštjan Jakše, univ. prof. šp. vzg. In Kondicijski trener ter soavtor PrejPotem e-pošta: bostjanjakse@hotmail.com iz prakse za prakso 33 Formation of a group with social skills improv games Abstract Sports as well as many other activities in our daily lives are carried out in groups. Therefore, a good group with a strong cohesive bonds is a prerequisite for of a successful functioning of the individual and the group itself. Activities aiming at the improvement of the cohesive structure of the group are numerous and can vary widely in form. The aim of the paper is to present how to form a group with the help of social skills improve games. Keywords: group, cohesiveness, games, improv. Irena Strelec1, Jernej Kapus2, Sara Šoukal1 Oblikovanje skupine z impro igrami socialnih spretnosti Igre za zabavne večere, za popestritev ur športa in še za marsikaj… Izvleček Šport in še marsikatera dejavnost v na- šem vsakdanu se izvaja v skupinah. Zato je dobra skupina z močnimi kohezivni- mi vezmi nujen pogoj za uspešno de- lovanje posameznika in same skupine. Dejavnosti, s katerimi želimo izboljšati kohezivnost skupine, je veliko in so lah- ko v svojih oblikah zelo različne. V članku predstavljamo, kako lahko oblikujemo skupino s pomočjo impro iger socialnih spretnosti. Ključne besede: skupina, kohezivnost, igre, impro. 1 Gimnazija Vič, KUD Impromobile 2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Katedra za plavanje, plavalne dejavnosti in vodne športe, impro skupina EJ MOPPED! fo to : M at ej P ov ž 34 „Uvod Šport se v najširšem smislu izvaja v skupi- nah. Otroci, učenci ali dijaki se v skupinah igrajo, učijo, vadijo pri urah športa v šolah ali pa se združujejo v skupine pri programih najrazličnejših taborov, ki se izvajajo zunaj šolskih prostorov in izven kraja bivanja. Tudi rekreativni in tekmovalni športniki različnih starosti vadijo v vadbenih skupinah. Skupi- na na splošno ni samo skupek naključnih ljudi v nekem prostoru. Lahko bi rekli, da morajo imeti člani skupine nek skupen cilj. Vendar nekaj posameznikov, ki na primer čaka v vrsti pred kinom ni skupina, četudi imajo skupen cilj: kupiti karto za ogled fil- ma. Med člani skupine mora obstajati neka oblika povezanosti, katere osnova je komu- nikacija. Vendar tudi to samo po sebi še ne oblikuje skupine, saj bi se čakajoči na karte lahko pogovarjali med seboj, pa še ne bi bili skupina. Člani skupine morajo imeti do- ločen vpliv na druge posameznike in obra- tno, drugi morajo na nek način vplivati na posameznika. Ko obstaja to medsebojno vplivanje ali celo medsebojna odvisnost, govorimo o skupini. Člani skupine posa- meznikov s skupnimi cilji se med seboj posnemajo, si svetujejo, dajejo navodila, so si medsebojno privlačni ali pa se odbijajo. Kadar člani medsebojno usklajujejo svoje delovanje za dosego skupnih in posamič- nih ciljev, govorimo o povezanosti, kohe- zivnosti skupine (Kajtna in Jeromen, 2013). O močni kohezivni skupini se pogosto govori takrat, kadar so njeni člani zmožni integrirati konflikte, ki se sprožajo zaradi in- terakcij med različnimi posamezniki (Yalom in Leszcz, 2005). Pri igrah nas torej zanima predvsem integriranje različnosti posame- znikov v smislu enakopravnosti, drugačno- sti in skupnega preživljanja časa oziroma doseganja skupnih ciljev – športnih indivi- dualnih, skupinskih dosežkov. Kohezivnost določene skupine oblikuje več dejavnikov (sestava skupine, čas tra- janja skupine, prostor, način vodenja, cilji udeleženih itd). Dobra skupina, torej taka z močnimi kohezivnimi vezmi, med drugim omogoča posamezniku, da ob podpori sočlanov, preseže samega sebe in svoje obstoječe sposobnosti (Kobolt, 2009), zato nas oblikovanje takšne skupine še posebej zanima. Procesi oziroma aktivnosti, s kate- rimi želimo izboljšati kohezivnost skupine, vključujejo dejavnosti, v katerih bodo člani skupine lahko drug drugega bolje spozna- li, doživeli skupno izkušnjo in ugotovili, da lahko dobro sodelujejo (Kajtna in Jeromen, 2013). Le-teh je sicer veliko in so v svojih oblikah lahko zelo različne. Pogosto se za njih uporablja kar angleški izraz »team buil- ding«, kar v prevodu pomeni oblikovanje skupine. V članku predstavljamo, kako lahko obli- kujemo skupino s pomočjo impro iger so- cialni spretnosti. Igra v najširšem pomenu predstavlja kreativno, prostovoljno dejav- nost, ki je povezana z rekreacijo in zado- voljstvom (Garvey, 1990). Kljub temu, da igranje običajno povezujemo z otroki, je igra kot socialna dejavnost pogosta tudi v kasnejših življenjskih obdobjih. Kreativna igra in spodbujanje spontanosti s pomočjo igre omogočata, da posamezniki razvijajo nove interakcijske veščine, preizkusijo nove koncepte razmišljanja o sebi, o drugih in o svojih ciljih ter tako lažje prilagajajo svoje delovanje lastnim ciljem in ciljem skupine. „O impro igrah Predstavljene igre smo prevzeli iz gledališke improvizacije ali krajše iz impra. To je gleda- liška zvrst, pri kateri je za uspešen nastop odločilno delo v skupini in sodelovanje vseh pri sproti nastajajoči – improvizirani, na licu mesta izmišljeni – gledališki upri- zoritvi. Impro se vse pogosteje uporablja tudi kot sredstvo za oblikovanje skupine v okoljih, kjer je potrebno takojšnje oblikova- nje novih rešitev in takojšnje prilagajanje vseh udeleženih neznanim okoliščinam (v kriznem managementu, v vodstvih delov- ni organizacij, v vrhunskih športnih ekipah, v kreativnih skupinah itd. (Barrett, 1998; Crossan, 1998; Meyer, 2007)). Torej tam, kjer morajo v skupini prevladati dejavniki, kot so: inovativnost, sodelovanje, poslušanje, komuniciranje, sprejemanje idej drugih, podpiranje, soodgovornost za dejanja/igro soigralcev (Strelec, 2014). Za doseganje sku- pnih ciljev so v takih okoliščinah odločilne tudi socialne spretnosti posameznikov. Impro igre omogočajo socialno krepitev posameznika, spodbujajo njegovo inova- tivnost, kreativnost, omogočajo razvijanje socialnih spretnosti in skupne izkušnje. Zato jih lahko uporabimo za vzpostavljanje primerne dinamike v novo nastajajočih (in tudi že obstoječih) skupinah (Strelec, 2014). Cilji impro iger s stališča oblikovanja sku- pne so: vzpostavitev dialoga, sporazume- vanja in pogovarjanja v skupini, razvijanja zmožnosti spoštovanja drugačnega mne- nja, prilagajanja položaju in okoliščinam, iskanje novih skupnih rešitev in iskanje av- tentičnosti posameznika. Zanimiv in upo- raben učinek iger pa je tudi vzpostavljanje prijaznosti, strpnosti in vedrega pogleda na svet (Dimec Bogdanovski, Cerar, 2008). Predstavljene igre smo v glavnem povze- mali iz Impro enciklopedije, iz lastne prakse in iz nekaterih zapiskov ter skript v sloven- ščini, ki tudi večinoma povzemajo igre »očeta in mame« impra Keitha Johnstona in Viole Spolin. Iger je veliko, nenehno na- stajajo nove variacije in permutacije. Samo v Impro enciklopediji jih je opisanih več kot petsto. Med njimi smo izbrali tiste enostav- nejše, s poudarkom na socialni komponen- ti, razvedrilu in rekreaciji. Pri opisu iger smo nas, torej tistega, ki igro vodimo, poimeno- vali mentor, vse ostale sodelujoče pa igral- ce. Igre se izvajajo bodisi z gibanjem prosto po prostoru bodisi v parih ali v krogih. Pri slednjih naj se v posamezne kroge zdru- žuje po največ deset igralcev. Mentorji se običajno igramo skupaj z igralci (predvsem pri igrah v krogu). Igro najprej razložimo, po potrebi nazorno pokažemo, začnemo in jo med izvedbo vodimo ter usmerjamo. Za izvedbo iger ne potrebujemo posebne- ga prostora. Dovolj je, da smo s skupino v prostoru ločeni od ostalih prisotnih, ki pri igranju ne sodelujejo. Glede na glavno značilnost in/ali namen smo igre razdelili v 11 skupin, pri čemer bi lahko bili razdelitev, poimenovanje in vrstni red skupin tudi drugačni. Torej predstavili bomo skupine: spoznavnih, hitrostnih, poskočnih, gibalnih, glasovnih, verbalnih, ritmičnih, asociativnih, opazovalnih, spo- minskih in pantomimskih iger. Zahtevnost iger si sledi po vrstnem redu skupin. Iz pre- proste, skorajda otroške uporabe zvokov, telesa in giba, prehajamo na vedno bolj besedilno ustvarjanje, ki je prvinski izraz ustvarjanja domišljijskega sveta. Ker se s tem razkriva tudi osebni svet posameznika, mora biti prehod postopen. Zato zadnje skupine iger običajno izvajamo proti kon- cu vaj ali druženj, ko je skupina že ogreta, ko sta prisotni spontanost in kreativnost ter zlasti poslušanje in podpiranje med posa- meznimi člani. Glede na naše izkušnje so igre primerne za igralce različnih starosti od otrok do odraslih. Pri mlajših pazimo, da izberemo starosti primerne igre, ki otrokom ne bodo prezahtevne in jim bodo dopuščale spon- tanost. Pri odraslih pa izbor in način upora- be iger vedno prilagajamo posameznikom, obstoječi skupini in razmeram, kjer se odvi- jajo. Ker je začetna zadrega pri njih običaj- no večja, se nekoliko več časa zadržimo pri prvih skupinah iger. iz prakse za prakso 35 „Spoznavne igre S spoznavnimi igrami želimo uravnovesiti posameznikovo začetno zadrego v novo nastajajočih skupinah. Ime + določilo Igralci stojijo v krogu. Vsak pove svoje ime in doda pridevnik, ki ga tisti hip najbolje ozna- čuje. Pri tem skuša igralec določilo čim bolj upodobiti z gibom. Nato ostali igralci hkrati, vsi skupaj ponovijo posameznikovo pred- stavitev. V nadaljevanju igre se imena izpu- ščajo tako, da ostajajo le gibalne ilustracije. Plosk s podajanjem imena Igralci stojijo v krogu. Eden igralec poda plosk in pove ime tistega, ki nato pošlje plosk naslednjemu. Lovljenje z imeni Igralci se lovijo prosto po prostoru. Eden igralec lovi druge – je POŠASTKA. Ko neko- ga ujame, ujeti postane POŠASTKA in lovi naprej. Da ne bi bil ujet, lahko tisti, ki je v neposredni nevarnosti, pokliče nekoga od ostalih, ki so v igri. V tem primeru postane POŠASTKA poklicani. Cifre Igralci stojijo v krogu, gledajo v tla in miži- jo. Začnejo šteti tako, da prvi igralec reče: »Ena.«, drugi: »Dva.«, tretji: »Tri.« itd. Če dva rečeta številko istočasno, začnejo šteti zno- va. Igra se konča, ko skupini (torej tako, da pri štetju sodelujejo vsi) uspe brez prekini- tev prešteti do dvajset. Rokovanje Igralci hodijo prosto po prostoru. Med sprehajanjem se srečujejo in rokujejo. Na mentorjev znak se začnejo rokovati neko- liko drugače, kot da: • so dobri prijatelji, ki se že dolgo niso vi- deli, • si ne zaupajo, • so sovražniki, • so si skrivna simpatija, • se srečajo po dolgem času, • so si prodali zanič rabljeno kolo, • so kavboji, vojaki, medicinske sestre, va- ruške, ruski astronavti itd. Vozel Deset do petnajst igralcev stoji v krogu, iztegnejo roki proti sredini in z vsako roko posebej primejo za roke nekoga drugega (ne z obema rokama istega). Nastane vozel, ki ga poskušajo razvozlati tako, da ga po- časi razpletajo s prestopanjem, vrtenjem, preučevanjem možnosti razpleta. Vrstni red Igralci se sprehajajo prosto po prostoru. Na mentorjev znak se postavijo v vrsto po: le- tih, teži, velikosti čevlja, pameti, »rumeno- sti« itd. V nadaljevanju igre poizkusijo igro izvesti miže. „Hitrostne igre S hitrostnimi igrami želimo spodbuditi im- pulzivnost, torej reagiranje s čim manj ali nič razmišljanja. To nas lahko pripelje do spontanosti, kot novega načina reagiranja na bolj ali manj znane socialne okoliščine. Pri igrah je bolj pomembna odzivnost in ne toliko smiselnost ali pravilnost reakcij in odgovorov. Vuš Igralci stojijo v krogu in si v smeri kroga pošiljajo sliko VUŠ tako, da igralec z rokama pokaže na soseda in reče »Vuš!«. Slike, ki jih posamezni igralci lahko poljubno vključijo v igro, so še: • RAMPA, ko signal VUŠ naslednjega pre- skoči. • TUNEL, ko se naslednji trije igralci, obrne- jo razkoračno v kolono tako, da z nogami tvorijo tunel. Z VUŠ nato nadaljuje četrti igralec. • BEŽIMO, ko igralci zapustijo svoja mesta v krogu, se pomešajo in vzpostavijo nov krog. Med premikanjem krilijo z rokami. Podajanje tleskov ali drugih gibov z zvokom Igralci stojijo v krogu in si čim hitreje po- dajajo tleske ali gibe z zvoki. Vsak gib naj se vsaj trikrat ponovi, preden se spremeni. Podajanje ploska s štetjem od ena do deset in nazaj Igralci stojijo v krogu in si čim hitreje s šte- tjem od ena do deset in nazaj podajajo ploske. Igro se lahko otežuje, tako da se na pet in deset reče svoje ime. V nadaljevanju igre lahko mentor doda še naslednja pra- vila: na tri se reče kraj, na sedem zelenjavo in na štiri ter šest ime igralca, kateremu se plosk podaja. Trik, trak Igralci stojijo v krogu in štejejo v smeri kro- ga. Vsakič, ko je na vrsti številka 3 (3, 13, 23 …), se reče: »Trik!«, ko je na vrsti številka 7 se reče: »Trak!« in ko je na vrsti zmnožek 3 in 7, ali ko sta v številu obe številki (37), se reče »Trika, trak!«. Kokice Igralci stojijo v krogu. Eden igralec sonožno poskoči in ploskne. Nato enako posamično in poljubno nadaljujejo tudi ostali. Brez medsebojnega dogovarjanja lahko vsakič poskoči in ploskne le po en igralec. Če jih več, morajo ti igralci zapustiti krog in šteti do deset. Nato se vrnejo in ponovno vklju- čijo v igro, ki sicer neprekinjeno poteka na- prej. V nadaljevanju igre poskušajo skakati in ploskati čim hitreje. Če igro poslušamo, se sliši, kot da bi prasketale kokice med pe- čenjem v ponvi. Slike 1: Prikaz različni slik (A: RAMPA, B: TUNEL, C: BEŽIMO) v igri Vuš. 36 „Poskočne igre S poskočnimi igrami želimo spodbuditi gibčnost in energičnost posameznikovega izraza. Krik Igralci stojijo v krogu. Eden igralec stopi v krog naredi gib, se zadere in se vrne nazaj na svoje mesto. Živali Mentor pred igro razdeli igralcem listke, na katerih so zapisane različne živali, pri čemer lahko dva ali trije igralci dobijo isto žival. Igralci se nato premikajo prosto po prosto- ru in oponašajo izžrebane živali. Oponašati jih naj skušajo čim bolj verodostojno in ce- lovito (gibanje, hranjenje, zasledovanje itd.). Igralci, ki oponašajo isto žival, bi se morali prepoznati. Jajce – kura – dinozaver – človek Igralci se sprehajajo prosto po prostoru in oponašajo JAJCA. Pri tem se srečujejo in v parih tekmujejo v igrici Kamen, škarje in papir. Zmagovalci dvoboja začnejo opo- našati KURE, ki nato tekmujejo med seboj naprej. Zmagovalci se dvignejo v višjo sto- pnjo in oponašajo DINOZAVRE. Poraženci pa se vrnejo v stopnjo nižje, torej v JAJCA. DINOZAVRI tekmujejo naprej le med seboj. Zmagovalci dvoboja med DINOZAVRI po- stanejo LJUDJE in lahko zapustijo borbo. Poraženci pa se vrnejo v stopnjo nižje, torej v KURE. Igra je končana, ko vsi postanejo ljudje, razen treh, ki ostanejo JAJCE, KURA in DINOZAVER. Trikotniki Igralci stojijo v krogu, vsak si izbere poljub- na dva soigralca. Na mentorjev znak skuša vsak igralec z izbranima soigralcema obli- kovati enakostranični trikotnik. Pri tem se skupina premika prosto po prostoru. Igra se konča, ko so vsi v trikotnikih. »Moja napaka« Igralci hodijo prosto po prostoru in si po- dajajo lahek predmet, kot je lahko penasta žogica, plastenka z malo vode, kepa papirja itd. Pri tem mora tisti, ki želi predmet vreči naslednjemu, tega najprej pogledati v oči in mu šele nato podati. Če premet pade na tla, se oba uležeta in zavpijeta: »Moja napa- ka!«. V nadaljevanju se lahko igra tako, kot da je predmet zelo vroč in se ga mora od- dati naprej čim hitreje ali pa je zelo lahek, ali zelo težek itd. „Gibalne igre Z gibalnimi igrami želimo spodbuditi gibč- nost in energičnost posameznikovega iz- raza. Potovanje giba v krogu Igralci stojijo v krogu. En igralec poda gib sosedu, ki ga skuša čim bolj enako podati naprej. V nadaljevanju igre lahko dodajajo stopnjevano poudarjanje malenkosti. Povezovanje gibov Igralci stojijo v krogu. Eden igralec začne z gibom, ki ga nato sosed nadaljuje, in tako naprej. Vsi ostali delajo gib hkrati, pri čemer gre vodstvo od soseda k sosedu. Gibi naj bodo povezani. Podajanje spreminjajoče se žoge Igralci stojijo v krogu in si podajajo navi- dezno žogo (začnejo z žogico za tenis). Ko jim to uspe, naj počasi spremenijo velikost in težo žoge (košarkarska žoga, medicinka, balon itd.). V nadaljevanju igre igralci ho- dijo po prostoru in na mentorjev plosk si drug drugemu podajo različne žoge. Podajanje navideznega predmeta Igralci hodijo prosto po prostoru in si v pa- rih podajajo navidezen predmet (kovanec, leteči krožnik, list papirja itd.). Sledenje nosu Igralci hodijo prosto po prostoru, kakor da bi jih vodil en del telesa (nos, roka, trebuh, zadnjica itd.). Čustveni karakterji Igralci stojijo v parih, obrnjeni drug proti drugemu. Prvi z obrazom ustvarja čustvo, drugi ga opazuje. Na znak se pari zame- njajo in isto ponovijo. Po nekajkratnih za- menjavah mentor zakliče čustvo in igralci morajo najti partnerja, na katerem so to čustvo videli. Ogledalo Igralci so v parih, obrnjeni drug proti dru- gemu. Prvi, ki je ogledalo, oponaša dru- gega, ki se vanj gleda. V nadaljevanju igre igrajo pohabljeno ogledalo, ko prvi kaže pretirano različico drugega. Mašina Posamezen igralec predstavlja en del stro- ja, ki ga pod določenim imenom ali na do- ločeno temo sicer ustvarijo vsi igralci sku- paj. K ustvarjanju stroja pristopajo igralci eden po eden tako, da si vsak izmisli nek svoj gib in zvok, ki ju nato ponavlja nekaj časa. Ob prvega igralca se postavi drugi, ki dopolni sliko, prav tako tretji. Na koncu so stroj vsi igralci, pri čemer vsak s svojim po- navljajočim gibom in pripadajočim glasom ali zvokom uprizarja del tega stroja. »Dajmo vsi ...« Učenci hodijo prosto po prostoru. Mentor zakliče: »Dajmo vsi …« in pove neko de- javnost. Ostali odgovorijo: »Ja, dajmo!« in jo čim bolj nazorno, vsak na svoj način z gibom predstavijo. Pri tem poskušajo de- lovati čim bolj enotno, kot skupina enakih. Hoja po medu Igralci se sprehajajo prosto po prostoru. Mentor jih vodi tako, da jim pove medij, po katerem hodijo. Učenci hodijo mediju primerno. Igra se zaključi z oponašanjem hoje po pravkar zmešanem cementu, ki se hitro strjuje. Slika 2: Od leve proti desni so prikazane slike JAJCA, KURE, DINOZAVRA in ČLOVEKA. Slika 3: Posamezen igralec predstavlja en del stro- ja, ki ga pod določenim imenom ali na določeno temo sicer ustvarijo vsi igralci skupaj. iz prakse za prakso 37 „Glasovne igre Z glasovnimi igrami želimo spodbuditi veščine hitrega zaznavanja, artikuliranja in asertivnosti lastnega izražanja. Energija od ena do deset Igralci stojijo v krogu in štejejo v smeri kro- ga od ena do deset in nazaj. Pri tem je ena najtišje in z najmanj energije ter deset naj- glasneje in z največ energije. »En, dva, tri, AARGH« Igralci stojijo v krogu, tesno skupaj in gle- dajo v tla. Mentor prešteje do tri. Na tri vsak dvigne glavo in pogleda nekoga od soi- gralcev. Tista dva, ki se spogledata, morata na ves glas zavpiti in steči iz kroga. Igra z izpadanjem poteka dokler ni v krogu samo en igralec. Podajanje zvokov in gibov (»Bolj je glupo – bolje je.«) Igralci stojijo v krogu. Mentor igro začne tako, da ustvari nek zvok in nek gib, ki ga poda poljubnemu igralcu. Ta zvok in gib ponovi, si izmisli nov zvok in nov, svoj gib ter ga poda naprej. V nadaljevanju igre se lahko tudi premikajo. Pri tem mentor stopi v sredino kroga in si izmisli svoj gib in zvok, ki ju ponavlja, ob tem pa se premika proti naslednjemu igralcu. Ta sprejme – ponovi njegov zvok in gib, tako da imata sedaj dva igralca enak gib in zvok, ki ju ponavljata. Med ponavljanjem giba in zvoka, izmenjata mesti. Ko je prispe drugi igralec na sredino, opusti zvok in gib, ki ga je prejel od prvega in si izmisli svoj gib in zvok, ki ga s pona- vljanjem ponese k novemu igralcu. Igra se lahko igra tudi tako, da si zvok in gib igralci podajajo v smeri kroga. Vsak naslednji obo- je še bolj poudari, celo karikira. Mala riba – velika riba Igralci stojijo v krogu in si v smeri kroga po- ljubno pošiljajo dve sliki, kot sta: MALA RIBA (igralec z rokama pokaže, kako zelo velika je riba in z globokim glasom reče: »Mala riba«) in VELIKA RIBA (igralec s kazalcema pokaže, kako majhna je riba in visokim glasom reče: »Velika riba«). Vroča točka Igralci stojijo v krogu. Eden igralec stopi v sredino in začne peti. Pesmi so lahko različ- ne: otroške, popularne, klasične, moderne – različnih stilov. Ko igralec odpoje nekaj verzov, ga prekine naslednji, ki stopi v sre- dino (prvi se umakne) in zapoje novo pe- sem. Običajna je nova pesem povezana s predhodno, ni pa nujno. Lahko pa pojočega igralca podpre celotna skupina. „Verbalne igre Z verbalnimi igrami želimo razvijati: • sposobnost verbalnega in gibalnega ak- tualiziranja glede na okoliščine, hipnega reagiranja, ki je ustrezno novi okoliščini. • občutek za prepoznavanje svojih počutij in čustev ter čustev drugih udeležencev, torej občutek za izmenjavo replik in re- agiranja nanje, kar je osnova enakovre- dnega dialoga. Naštevanje pojmov Igralci stojijo v krogu in si podajajo žogo. Igralec z žogo mora pred podajo našteti šest pojmov določene kategorije (na primer, če je kategorija sadje, našteje: jabolka, ananas, banana, kivi, sliva, pomaranča). Kategorije so lahko: tuji avtomobili, imena morij, italijan- ska hrana, slovenski filmi itd. Ko igralec pove vseh šest pojmov, žogo poda naslednjemu in mu hkrati določi novo kategorijo. »Bibitibibitibop« Igralci stojijo v krogu. Eden igralec je v sre- dini, pokaže na nekoga in reče: »Bibitibibiti- bop!«. Tisti, na katerega kaže, mora odvrniti: “Bop!,” še preden prvi dokonča stavek. Sre- dinski igralec lahko reče tudi samo: „Bop!“. V tem primeru mora drugi ostati tiho. Sredin- ski igralec lahko reče tudi: »Stop!« in drugi mora obmirovati. Če je drugi prepočasen ali pa se zmoti, se igralca zamenjata. Igra je lahko še bolj zanimiva, ko sredinski igralec zakliče imena različnih slik, skupinskih likov, ki jih morajo s telesi oziroma gibi sestaviti trije sosednji igralci v krogu. Ena od takih slik je na primer SLON, pri kateri igralec, na katerega pokaže sredinski igralec, z rokama ponazori rilec, njegova soseda pa z rokama Slike 4: Prikaz različni slik (A: JAMES BOND, B: KAMIKAZE, C: KRAVE, D: SLON, E: ARNOLD SCHWARZANEGER, F: TRI NEUMNE OPICE) v igri Bibitibibitibop. 38 ponazorita ušesi. Med tem sredinski igralec šteje do deset. Igralec, ki je prepočasen ali pa se zmoti, zamenja igralca v sredini kroga. V tujini poznajo slike, kot so JAMES BOND, ARNOLD SCHWARZANEGER, TRI NE- UMNE OPICE, KAMIKAZE, itd. Pri nas pa se pogosto igrajo še: MAGNIFICO, KRAVE, PRAL- NICA, TOASTER, MILAN KUČAN, HELENA BLA- GNE itd. Ob teh pa si lahko sredinski igralec izmisli popolnoma novo, neznano sliko in trije igralci v krogu jo morajo med štetjem do deset prikazati na poljuben način. Ena usta Igralci so v trojkah. Eden igralec je novi- nar in postavlja vprašanja o neki skupno določeni temi preostalima dvema. Ta dva odgovarjata kot ena oseba tako, da vsako besedo izgovorita skupaj in hkrati. Na ta način skupaj sestavita odgovor na novinar- jevo vprašanje. Čustveno ogledalo Igralci so v parih, obrnjeni drug proti dru- gemu. Eden igralec začne poljubno govo- riti v džibrišu, namišljenem jeziku. Njegov govor je čustveno obarvam s čustvom po lastnem izboru. Drugi igralec mu skuša odgovarjati prav tako v džibrišu. Pri tem pa drugi igralec upošteva izbrano čustvo pr- vega. Ko obema postane jasno, za katero čustvo gre, prvi igralec zamenja čustvo. V nadaljevanju igre zamenjata vlogi. Zgodba v krogu Igralci stojijo v krogu in skupaj določijo naslov zgodbe. Nato jo skupaj pripovedu- jejo, si jo izmišljajo tako, da v smeri kroga vsak pove le eno besedo. Pri tem morajo vsi upoštevati besedilotvornost, zgodba naj ima začetek, akcijo in konec. V nadalje- vanju igre lahko število izgovorjenih besed poljubno povečajo, tako da ima vsak igra- lec na voljo dve, tri, štiri ali pet besed. „Ritmične igre Z ritmični igrami želimo razvijati občutek za ritem, tempo in dinamiko. »Sova čuka vpraša, kolko dota znaša« Igralci stojijo v krogu. Mentor začne glasno v ritmu: »Sova čuka vpraša, kolko dota zna- ša?« izvajati poljuben, ritmičen in enosta- ven gib. Po koncu verza začne z naslednjim gibom, medtem ko prvega prevzame so- sed. Za lažjo izvedbo naj igralci spremljajo le soseda in ne gledajo ostalih. »Ena, dva, tri, štiri« Igralci stojijo v krogu, v ritmu izvajajo sle- deče gibe in ponavljajo: »Ena«, roki sta na glavi; »Dva«, roki sta na ramenih; »Tri«, roki sta na bokih in »Štiri«, pri čemer sta roki na kolenih. Prvič izvedejo gibe in štetja od ena-dva-tri-štiri, drugič le dva-tri-štiri (na ena naredijo le gib), tretjič le tri-štiri (na ena in dva naredijo le gib), četrtič le štiri (na ena, dva in tri naredijo le gib), petič nič (delajo le gibe) in nazaj v obratnem vrstnem redu. Začnejo v počasnem ritmu, v nadaljevanju igre pa vse hitreje. Benk Igralci so v parih, obrnjeni drug proti dru- gemu. Igra spominja na igro Kamen, škar- je pa papir. Igralca stisneta dlani v pest in obrneta palca navzgor. Pest in palca lahko obrneta levo, desno ali dol. Začneta hkrati ritmično ponavljati: »Bum, bum, tresk«. Na »tresk« morata izbrati določeno smer pal- ca. Če se ujemata in na koncu oba kažeta v isto smer, oblikujeta takoj pesti v pištoli in drug drugega ustrelita z glasnim: »Bum, bum, benk!«. Igro brez prekinitve nadaljuje- ta. Igro je možno igrati tudi tako, da igralca roki, hkrati v ritmu gibata dol in s palci ali gor ali levo ali desno. Če naključno zade- neta isto smer, sledi gib dol in ponazoritev pištolice z glasnim: »Benk!«. Bani, bani Igralci stojijo v krogu. Trije, ki stojijo skupaj, s svojimi telesi in gibi sestavijo sliko ZAJČ- KA, Srednji ponazarja zobe tako, da drži roki pred usti in miga s prsti. Levi in desni igralec ponazarjata vsak po en uhelj tako, da levi vzroči levo roko in malo nad svojo glavo miga s prsti, desni pa enako desno. Pri tem vsi trije igralci glasno ponavljajo: »Bani, bani, bani!«. Gib in zvok ponavljajo toliko časa, dokler srednji igralec ne pokaže na naslednjega srednjega igralca v krogu. Določi ga tako, da iztegne roko proti želeni osebi. Igralci začnejo v počasnem ritmu, v nadaljevanju igre pa vse hitreje. Gunča Igralci stojijo v krogu. Trije oblikujejo že znano sliko ZAJČKA. Tokrat srednji igralec, ki ponazarja zobe (roki drži pred usti in miga s prsti), štirikrat reče »Bani!«. Pri tem dvakrat pokaže nase, dvakrat pa na tistega, ki mu želi figuro poslati. Levi in desni, ki pred- stavljata vsak po en uhelj (skačeta z noge na nogo s pokrčenima rokama gor), hkrati štirikrat rečeta »Taki!«. Ostali igralci kroga se prestopajo z ene noge na drugo (daje- jo ritem) kot DOMORODCI in hkrati štirikrat rečejo: »Gunča!«. Igra naj teče čim hitreje in simultano. »Jou-men-jou-bič« Igralci stojijo v krogu in si v ritmu podajajo zloge »Jou-men-jou-bič.« Mentor začne in reče: »Jou!« ter pokaže na poljubnega igral- ca, ki takoj odgovori z: »Men!«. Njegova so- seda se obrneta proti njemu in mu z glavo pokimata in izgovorita besede: »Jou!«. Nato igralec (»men«) poda poljubnemu igralcu naprej besedo: »Bič!«. Ta jo sprejme z: »Jou!, soseda mu potrdita z: »Men!« in nato poda naslednjemu poljubnemu igralcu naprej besedo: »Jou!«. Sliki 5: Poljubno obračanje palcev. Če igralca naključno zadeneta isto smer, sledi ponazoritev pištolice z glasnim: »Benk!«. Slika 6: Prikaz ZAJČKA. iz prakse za prakso 39 „Asociativne igre Z asociativnimi igrami želimo razvijati: • spontanost in hitro prilagajanje novim okoliščinam, interaktivnost; • sposobnost poslušanja, opazovanja, po- mnjenja. Asociacije Igro je možno izvesti na več načinov: • Igralci stojijo v krogu in si poljubno po- dajajo asociacije. Pri tem lahko pred svo- jo asociacijo dobljeno besedo ponovijo ali pa ne. • Igralci stojijo v krogu in si poljubno po- dajajo asociacije, ki se nanašajo na dolo- čeno kategorijo (hrana, Slovenija, šport itd.) • Igralci stojijo v krogu in si poljubno v ritmu podajajo asociacije. Ritem si dolo- čajo s ploskanjem ali udarjanjem po ste- gnih ali tleskanjem s prsti. • Igralci stojijo v parih, obrnjeni drug proti drugemu. Igralca si hkrati podajata aso- ciacije, pri čemer si ritem dajeta z zamahi rok. Zadnja črka Igralci stojijo v krogu. Mentor poda poljub- nemu igralcu neko besedo. Ta poda nasle- dnjemu igralcu novo besedo (svojo prvo asociacijo), ki pa se začne na zadnjo črko prejšnje besede itd. V nadaljevanju se igro lahko izvede tudi z ritmičnim ploskanjem. Slepe asociacije Igralci stojijo v krogu in si podajajo asocia- cije. Nato nadaljujejo igro tako, da zaprejo oči in začnejo hoditi prosto po prostoru, pri čemer še vedno izgovarjajo asociacije na slišane besede. Na koncu skušajo s pomo- čjo poslušanja in sledenja zvoku, še vedno miže ponovno vzpostaviti krog. Asociacije nazaj Igralci stojijo v krogu in si v smeri kroga po- dajajo asociacije. Po treh krogih, se skušajo po asociacijah vrniti nazaj na izhodiščno besedo. Asociacije s ploskanjem Igralci stojijo v krogu in ploskajo. Eden igralec poda temo drugemu, ki našteje pet asociacij na njo. Nato vsi glasno zaploskajo. »Jaz sem …« Igralci stojijo v krogu. Eden igralec stopi na sredino kroga in se postavi v neko pozo ter reče: »Jaz sem …« (kot na primer: »Jaz sem drevo.«, pri čemer razširi roke, telo zvije kot deblo). Iz kroga pristopita še dva igralca, ki imata idejo/asociacijo, kako do- polniti pozo/sliko prvega. Posamično re- četa: »Jaz sem …« (kot na primer: »Jaz sem ptič na veji.« ali, »Jaz sem sonce, ki sije.«) in sliko telesno dopolnita. Prvi igralec nato odide iz slike, s seboj pa odpelje enega od dveh, ki sta mu jo pomagala sestaviti. Ti- sti igralec, ki je ostal, nadaljuje igro z neko svojo, novo pozo in s tem, da pove, kaj je: »Jaz sem …« Poze: »Foto, klik!« Igralci hodijo prosto po prostoru. Men- tor poda predlog tako, da določi: prostor, zgodovinski dogodek, zvrst, tip družine … in začne odštevati od pet. V tem času se morajo igralci formirati v sliko, ki ustreza navodilom tako po številu kot po telesnih pozah. Mentor zaključi akcije igralcev z besedami: »Foto, klik!«, igralci zamrznejo v svojih pozah, se nasmehnejo v navidezni fotoaparat. Slike so lahko različne: »mane- ken«; »Martin Krpan in njegova kobilica«; »košarkarsko moštvo«, »letalo, ki pada« itd.. „Opazovalne igre Z opazovalnimi igrami želimo razvijati: • spontanost in hitro prilagajanje novim okoliščinam, interaktivnost; • sposobnost poslušanja, opazovanja, po- mnjenja. Opazovanje posebnosti Igralci se sprehajajo prosto po prostoru. Vsak opazuje ostale, na mentorjev plosk vsi zamižijo. Mentor vpraša, kdo ima neko do- ločeno značilnost (»Kdo je najvišji?«, »Kdo nima ure?«, »Kdo nosi rumeno majico?« itd.) in igralci miže pokažejo na tistega. Oponašanje hoje Igralci se sprehajajo prosto po prostoru. Vsak opazuje ostale, na mentorjev plosk začnejo posamično oponašati igralca po lastni izbiri. Pri tem skušajo karikirati (po- udariti) njegove značilnosti, kot so način hoje, gibanje z rokama, obrazna mimika itd. Pozornost na plosk Igralci stojijo v krogu. Eden igralec sproži plosk proti drugemu poljubnemu igralcu v krogu. Pri tem lahko stopi korak naprej in s tem še bolj jasno nakaže, komu plosk poši- lja. Tisti, ki je plosk prejel, ga mora takoj po- slati naprej, tretjemu igralcu. V nadaljevanju igre, se lahko zahtevnost poveča tako, da smeri le nakazujejo s pogledi. Poligon s slepimi Igralci so v parih, vsak na svoji strani sobe. Eden igralec ima zavezane oči, drugi ga z glasom vodi okoli predmetov (stoli, mize itd.), ki jih mentor razpostavi v vmesnem prostoru. Igralec vodnik mora opazovati hitrost gibanja, smer gibanja svojega par- tnerja in drugih ter temu prilagajati navo- dila. Kdo sem? Mentor izbere nekaj znanih oseb iz širšega ali ožjega kulturnega in družbenega oko- lja (iz sveta medijev, znanosti, umetnosti, pop-kulture, iz zbornice, iz uprave itd.). Na lepilni trak napiše njihova imena. Vsakemu nalepi trak na čelo tako, da igralec ne vidi imena na traku. Igralcem določi nek eno- staven prostor dogajanja (rojstnodnevna zabava, sestanek upravnega odbora itd.). Iz namigovanj soigralcev morajo igralci poča- si ugotoviti, katero osebnost predstavljajo. Ekspert, ekspert Igralci so v četvorkah. Eden igralec je no- vinar in postavlja vprašanja o neki skupno določeni temi preostalim trem. Brez pred- hodnega dogovora, se morajo ti trije vesti kot eden (dva se morata telesno prilagajata pozam, glasu, obrazni mimiki, karakterju in uporabi narečja prvemu v vrsti) in odgovar- jati tako, da vsak zaporedoma pove le eno besedo stavka. Besede se morajo slovnično in besedilotvorno ujemati tako, da je odgo- vor razumljiv, ni pa nujno običajen. Slika 7: Eden igralec je novinar, ki sprašuje, preostali trije so strokovnjak, ki se morajo vesti kot eden in odgovarjati tako, da vsak zaporedoma pove le eno besedo stavka. 40 „Spominske igre S spominskimi igrami želimo razvijati: • spontanost in hitro prilagajanje novim okoliščinam, interaktivnost; • sposobnost poslušanja, opazovanja, po- mnjenja. • gibčnost telesnega izraza. Menjavanje žogic Igralci hodijo prosto po prostoru in me- njajo navidezne žogice različne barve (na primer: eden igralec reče: »Dam ti žogo rumene barve.«, drugi se mu zahvali in mu vrne: »Jaz pa dam tebi rdečo žogo.«). Navi- dezne žogice različnih barv mentor počasi dodaja. Na koncu stopijo v krog in zmečejo žogice v navidezni ogenj. Po koncu skupaj z mentorjem ugotavljajo, kakšne barve žo- gice so se izgubile. Zip, zap, boing Igralci stojijo v krogu in si poljubno pošilja- jo tri različne slike, kot so: ZIP, ZAP, BOING. V koliko igralec ploskne proti sosedu na desni ali na levi strani, reče: »Zip!«. Če plo- skne proti drugemu, ne sosednjemu igral- cu, reče »Zap!«. Sprejemalec lahko plosk poljubno odda naprej, ali pa ga z glasnim: »Boing!« zavrne. Pri tem z rokama in s tele- som ponazori odbijač. V tem primeru mora pošiljatelj ploska poskusiti še enkrat pri is- tem igralcu ali pa ga poslati drugem. Igro naj mentor začne le s ploski in v nadaljeva- nju doda še vzklike. Igro lahko v nadaljeva- nju nadgradijo tako, da si pošiljajo le ploske ali celo le poglede. Zip, zap, zop Igralci stojijo v krogu in si s ploskom čim hitreje poljubno podajajo posamezne vzklike, kot so: »Zip!«, ki mu sledi: »Zap!«, ki mu sledi »Zop!« in ponovno »Zip!«. Ko je podajanje utečeno, preidejo na druge be- sede, z enakimi končnicami, torej -ip, -ap, in -op. Verige Igralci stojijo v krogu. Mentor določi temo ali kategorijo (sadje, avtomobili, države itd.). Igralci si začnejo v naključnem vrstnem redu (ne v smeri kroga) podajati pojme do- ločene kategorije. Po prvem krogu poda- janje večkrat ponovijo, pri čemer se vrstni red podajanja in posamezni podani pojmi ne spremenijo! Ko je seznam utečen, torej, ko si vsak zapomni kdaj, komu v krogu po- šilja in kaj, mentor določi novo kategorijo. Igralci vzpostavijo nov seznam. Ko je le-ta vzpostavljen, skušajo v podajanje dodati prvi seznam. Igra sprva zgleda zahteva, a je odličen in preprost način za krepitev osre- dotočenosti in koncentracije. Seveda pa na drugačen način, kot je to v primeru igre Zip, zap, boing. Tukaj prevladujejo besede, medtem ko tam gibi in zvoki, torej opazo- vanje neverbalnih komunikacijskih znakov. Odgovori z zamikom Igralci stojijo v krogu in posamično v sme- ri kroga postavljajo vprašanja igralcu, ki je v sredini. Sredinski odgovarja z zamikom dveh igralcev, torej si mora hkrati zapomni- ti tri odgovore. „Pantomimske igre Z pantomimskimi igrami želimo razvijati: • spontanost in hitro prilagajanje novim okoliščinam, interaktivnost; • sposobnost poslušanja, opazovanja, po- mnjenja. • gibčnost telesnega izraza. »Kvik, kvik« Igralci stojijo v krogu in si v smeri kroga si pošiljajo posamezne slike, kot so: ZAJČEK (Igralec z rokama naredi ušesa in reče: »Kvik, kvik!«.), ŽENSKA (Igralec položi roka pred usta in da kolena skupaj in reče: »Ohh!«.), MORSKI PES (Igralec z rokama naredi usta in reče: »Grrr!«.), PIŠTOLA (Igralec z roko naredi pištolo, ustreli in reče: »Benk!«.). S pošilja- njem posamezne slike naj začne mentor, pri čemer naj na začetku kroži le ena slika. Ko igra steče, naj mentor doda še drugo, tretjo in četrto sliko. Pri tem lahko ena slika kroži v nasprotno smer od ostalih. Pripomočki Igralci hodijo prosto po prostoru. En igralec začne z nekim opravilom, ostali se postavi- jo, kot da so pripomočki (pohištvo v sobi itd.), in skupaj ustvarijo sliko. Igralec lahko pripomočke tudi uporablja. Po koncu igre igralec poimenuje vse pripomočke. Ugibanje prostora Igralci so razdeljeni v dve skupini. Vsaka skupina si zamisli nek prostor. Nato pa ga skušajo prikazati brez besednih namigov, le s pantomimo. V prostor igralci vstopajo posamično, pri čemer mora vsak naslednji upoštevati stvari, ki so jih v prostor vnesli že predhodniki in dodati nekaj novega. Igra se lahko igra z ugibanjem prostora ali brez njega. Tri minute Gre za pantomimsko igro, ki pa dovoljuje rabo medmetov, glasovnih figur, džibriša. Trije igralci zapustijo prostor, četrti pa je demonstrator, ki se mu določi prostor, po- klic in morilsko orodje. Na oder se pokliče prvega, ki mu mora demonstrator pokaza- ti vse tri pojme. Potem se na oder pokliče drugega, ki mu prvi pokaže vse, kar je ra- zumel, na koncu pa še tretjega, ki mu kaže drugi. Po prikazu igralci zapustijo prostor ter se po koncu igre v obratnem vrstnem redu ponovno vrnejo in povedo kakšen prostor, poklic in morilsko orodje so jim po- kazali soigralci. Pri prikazovanju morilskega orodja prikazovalec dejansko nakaže umor, torej soigralec mora od tega „umreti“ in s tem zaključiti prizor. Slika 8: Slika BOING, pri kateri se plosk zavrne. Sliki 9: Prikaz različni slik (od leve proti desni so na sliki A: ZAJČEK, MORSKI PES, PIŠTOLA in TURIST in na sliki B: INŠPEKTOR, ŽENSKA, TURIST, ZAJČEK) v igri Kvik, kvik. iz prakse za prakso 41 Kdo je znana oseba? Mentor določi prostor (avtobusna čakal- nica, dnevna soba, mesnica itd.). Enemu izmed igralcev prišepne še znano osebo. Igralec odigra prizor z oponašanjem te osebe, dokler skupina ne ugotovi, za katero znano osebo gre. Vsi igralci razen izbrane- ga, lahko govorijo. Namesto znane osebe lahko mentor določi tudi žival. Izbrani igra- lec jo odigra, tako da jo oponaša ali pa kot človek z lastnostmi te živali. O načinu iz- vedbe se igralci pred igro dogovorijo. „Zaključek Za razvijanje posameznikovih veščin so odločilni dejavniki, ki se lahko razvijejo v skupini: sodelovanje, sprejemanje, podpi- ranje, soodgovornost, zaupanje, posluša- nje, komuniciranje (Vera in Crossan, 2005) ter tudi nenehno usklajevanje, empatija, prilagajanje in delovanje k skupnim ci- ljem (Barret, 1998). Hkrati so tudi dejavni- ki, ki omogočajo oblikovanje skupine kot spodbudnega okolja za doseganje ciljev. Predstavljene impro igre socialnih spretnosti so lahko odlično sredstvo za oblikovanje dobre skupine. Ker se šport v najširšem po- menu izvaja v skupinah, je dobra skupina z močnimi kohezivnimi vezmi nujen pogoj za uspešno delovanje posameznika in sku- pine same. Zato je poznavanje predstavlje- nih iger zelo dobrodošlo za vse, ki delamo v športu (profesorji športne vzgoje, vadite- lji, učitelji, trenerji, vodniki itd.). Za igre ne potrebujemo posebnih pripomočkov, le prijetno okolje, ki nam bo pomagalo pri oblikovanju sproščenega in ustvarjalne- ga vzdušja. Športni pedagogi jih lahko tako smiselno uporabimo (marsikje in marsikdaj): • pri novo nastajajočih skupinah učencev ali dijakov na začetku šolskega leta, • za popestritev rednih ur športa, • kot učinkovito nadomestilo pri nadome- ščanju odpadle ure drugih šolskih pred- metov. Takrat se namreč pogosto zgodi, da nimamo ustreznih pogojev za ure športa. Telovadnica je lahko zasedena in/ ali učenci/dijaki nimajo ustrezne športne opreme. Za izvedbo predstavljenih iger ne potrebujemo ne prvega, ne drugega; • kot del organiziranih družabno zabav- nih programov (spoznavni večeri, za- bavni večeri itd.), ki so nepogrešljiv del vzgojno-izobraževalnega dela tako po- letne kot zimske šole v naravi, taborov (športnih, spoznavnih, naravoslovnih …) in ostalih šolskih dejavnosti, ki se izvaja- jo zunaj šolskih prostorov in izven kraja bivanja. „Literatura 1. Barrett, F. (1998). Creativity and improvisation in jazz and organizations: Implications for or- ganizational learning. Organisational Science, 9(5), 543–555. 2. Crossan, M. (1998). Improvisation in Action. Organization Science, 9(5), 593–599. 3. Dimec Bogdanovski, M., Cerar, A. (2008). Im- pro discipline z ogrevalnimi igricami. Delovni snopič. Ljubljana: KUD France Prešern. 4. Garvey, C. (1990). Play. Cambridge, MA: Har- vard University Press. 5. Improv Encyclopedia. Pridobljeno 18.5.2007 s http://improvencyclopedia.org/ 6. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo. Ljubljana: samozaložba. 7. Kobolt, A. (2009). Skupina kot prostor soci- alnega učenja. Socialna pedagogika, (13)4, 359–382. 8. Meyer, P. (2007). Improvising Learning Space: Making Room for Difference and Transforma- tion. Pridobljeno 12.5.2011 s http://pame- lameyer.drupalgardens.com/sites/pame- lameyer.drupalgardens.com/files/Meyer. Improvising%20Learning%20Space.pdf 9. Ogrin, A., Dimec, M. in Lapajne, T. (2003). Im- pro delavnica. Ljubljana: KUD France Prešern. 10. Spolin, V. (1985). Theatre Games for rehearsal, A Director‘s Handbook. Evanstone: Northwe- stern Uni. Press. 11. Strelec, I. (2014). Improvizacija kot medij do- seganja socialnointegracijskih ciljev socialne krepitve ranljivih skupin. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 12. Verra, D., Crossan, M. (2005). Improvisation and Innovative Performances in teams. Or- ganizational Science, 16(3), 203–224. 13. Yalom, I.D. in Leszcz, (2005). The theory and practice of group psychoterapy. New York: ba- sic Books. Dr. Irena Strelec, mentorica impra KUD Impromobile Rožna dolina, Cesta XVII/34, 1000 Ljubljana e-naslov: irena.strelec@ljubljana.si 42 Special judo fitness test Abstract Special judo fitness test-SJFT represents an appropriate, useful and especially an easy method for checking the fitness levels of judokas. After reviewing the literature SJFT has not been used as a test method in the Slovenian area, which indicates the possibil- ity of poor knowledge and understanding of test and its usage for coaches. The purpose of this article is to present in detail the structure of SJFT and its classificatory normative values for senior male, senior female and youth female judokas with specifics of judo fights to confirm the adequacy of the Special Judo Fitness Test-SJFT and its links with physical abilities and other laboratory tests in judo. Keywords: judo, SJFT, Special judo fitnes test, testing, physical fitness. Jožef Šimenko1, Damir Karpljuk2 Specialni judo fitnes test 1 Olimpijski komite Slovenije 2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Izvleček Specialni judo fitnes test predstavlja ustrezno, uporabno in enostavno meto- do za preverjanje telesne pripravljenosti judoistov. Po pregledu literature v Slo- venskem prostoru še ni bil uporabljen kot testna metoda, kar nakazuje na mo- žnost slabega poznavanja testa. Namen članka je podrobno predstaviti strukturo in specifiko judo borbe s klasifikacijskimi tabelami za člane, članice in mlajše žen- ske kategorije ter s tem potrditi ustre- znost specialnega judo fitnes testa –SJFT in njegove povezave z gibalnimi sposob- nostmi in drugimi laboratorijskimi testi v judu. Ključne besede: judo, SJFT, specialni judo fitnes test, testiranje, telesna pripra- vljenost. Vir: http://goo.gl/zPiLMB (Avtor: Daniel Oprescu) iz prakse za prakso 43 „Uvod Judo kot olimpijski šport spada v skupino acikličnih polistrukturnih športov, v katerih prevladujejo aciklična gibanja (Drid, Tri- vić in Tabakov, 2012). Predstavlja moderni borilni šport, ki se je razvil na temelju tra- dicionalizma in borilne veščine jujitsu. V takšno obliko, kot ga poznamo danes, ga je razvil dr. Jigoro Kano, po poklicu učitelj, ki je združil poučevanje juda z moralnimi vrednotami in športno vzgojo (Matsumoto, 1996). Sistem judo borbe temelji na načelih učinkovite rabe ravnotežja, vzvodov, moči in agilnosti, ki se v različnih razmerjih upo- rabljajo med izvajanjem različnih tehnik metov ali med izvajanjem različnih tehnik obvladovanja nasprotnika na tleh, kot so vzvodi, davljenja ali končni prijemi. Judo ne temelji na surovi moči, temveč na izrabi nasprotnikove dinamične sile (Drid, Trivić in Tabakov, 2012) v svojo korist z apliciranjem naše sile – tehnike ob pravem trenutku s pravo hitrostjo ob pravem času, kar pa zah- teva od judoista določeno mero tehnično- -taktične inteligence in spretnosti. Specialni judo fitnes test predstavlja ustre- zno, uporabno in enostavno metodo za preverjanje telesne pripravljenosti judoi- stov. Po pregledu literature v Slovenskem prostoru še ni bil uporabljen kot testna metoda, kar nakazuje na možnost slabega poznavanja testa. Namen članka je predsta- viti strukturo in specifiko judo borbe ter s tem potrditi ustreznost specialnega judo fitnes testa – SJFT in njegove povezave z gibalnimi sposobnostmi in laboratorijskimi testi v judu. „Struktura in značilnosti juda Uradna mednarodna judo tekmovanja po- tekajo v kategorijah kadetov – U18, mladin- cev – U21, mlajših članov – U23, članov in veteranov. Judo je na članskem nivoju tako v moški kot v ženski kategoriji razdeljen na 7 težnostnih kategorij (Drid, Trivić in Taba- kov, 2012). Točke v judo borbi lahko dosežemo z meti (nage-waza) nasprotnika na hrbet ali s kontrolo nasprotnika v borbi na tleh, ki pa jo sestavljajo davljenja (shime-waza), vzvodi (kansetsu-waza) in končnimi prijemi (Osae-komi-waza) (Šimenko, Bračič in Čoh, 2014; Bala in Drid, 2010; Drid, Majstorović in Drapšin, 2010). Ta raznovrstnost različnih tehničnih elementov zahteva od judoistov dobro tehnično-taktično pripravljenost, da uporabijo te naučene tehnike, in predvsem zmožnost hitrega prepoznavanja teh teh- nik s strani nasprotnika in zmožnost prila- gajanja ter uporabe le-teh v novonastalih obrambnih, napadalnih ali proti-napadal- nih situacijah (Sertić, Sterkowicz in Vuleta, 2009; Claessens, Beunen, Wellens in Geldof, 1987; Thomas, Goubault in Beau, 1990; Ster- kowicz in Franchini, 2000). Želeni rezultat v judu je doseči zmago s kar največjo stopnjo kontrole in sigurnosti, s kar se da minimalnim izdatkom energije v najkrajšem možnem času (Schmidt in Wrisberg, 2004). V judu predstavlja iz vidika minimalne porabe energije zelo pomem- ben faktor učinkovitost izvajanja tehnik. To pomeni čim bolj čisto izvedbo tehnik s čim manjšimi nezaželenimi ali nepotrebnimi gibi, ki nepotrebno povečajo porabo ener- gije med borbo. Ta funkcija je ključnega pomena v judu, kjer je potreba po varčeva- nju z energijo med tekmo ključ do uspeha predvsem v dolgih in težkih borbah (Drid, Trivić in Tabakov, 2012). Zato se športniki, ki razpolagajo z visoko stopnjo avtomatizaci- je pri izvajanju tehnik, lahko v borbi osredo- točijo na druge pomembne dejavnike, kot je na primer taktika v borbi (Drid, Trivić in Tabakov, 2012). Struktura judo borbe Da judoisti na večjih mednarodnih tekmah osvojijo medaljo, morajo zmagati na 4 do 7 borbah v enem dnevu. Moderna judo borba traja 5 minut pri moških in 4 minute pri ženskih tekmovalkah. Borba se avto- matično konča, če eden od judoistov vrže ali kontrolira svojega nasprotnika za ippon pred iztekom časa borbe. V primeru, da ob koncu tekmovalnega časa še nimamo zmagovalca, sledi borba za zlato točko, ki po novih pravilih ni več časovno omejena. Torej judo borba lahko traja od le nekaj sekund, pa tja v povprečju od 5 do 8 mi- nut aktivne borbe. Premor med borbami v prvem eliminacijskem delu tekmovanja traja okrog 30 minut (Drid, Trivić in Taba- kov, 2012). Judo borba ima v povprečju 8 do 9 interva- lov aktivne borbe s krajšimi premori (Garcia in Luque, 2007). Tipična časovna struktura judo borbe predstavlja 30 s aktivne borbe z 10 s intervali zmanjšane intenzitete za- radi kratke prekinitve borbe in postavitve borcev v začetni stoječi položaj (Sikorski, Mickiewicz, Majle in Laksa, 1987; Castarle- nas in Planas, 1997; Franchini, Del Vecchio, Matsushigue in Artioli, 2011). Raziskave ka- žejo, da v judo borbi judoisti v povprečju izvedejo 11 napadalnih ali obrambnih akcij na borbo, od katerih so v povprečju 4 od teh akcij izvedene v borbi na tleh (Marcon, Franchini, Jardim in Barros-Neto, 2010). Specialni judo fitnes test Glede na znane karakteristike judo borbe je prof. dr. Stanislaw Sterkowicz iz Akademije za telesno kulturo v Krakovu na Poljskem razvil test, ki posnema judo borbo v svoji časovni strukturi (Sterkowicz, 1995). Za izva- janje testa so potrebni trije judoisti iz enake težnostne kategorije. Judoist, ki je testiran – tori – in bo izvajal met ippon-seoi-nage (Slika 2), stoji na sredini testnega prostora. 3 m levo in desno od testiranega judoista sta postavljena druga dva judoista – ukeja, ki ju bo testiranec – tori – metal (Slika 1). Slika 2: Met Ippon-seoi-nage (Drid, Trivić in Tabakov, 2012). Slika 1: Postavitev na blazini pri specialnem judo fitnes testu (Drid, Trivić in Tabakov, 2012). 44 Test se prične na znak ‚“Hajime”. Testiranec maksimalno hitro priteče do ukeja A in iz- vede met ippon-seoi-nage z maksimalno tehnično pravilnostjo, močjo in hitrostjo, nato z maksimalno hitrim gibanjem priteče do ukeja B in ponovno izvede met. To giba- nje s tekom in meti izvaja med vsemi tremi serijami. Cilj je izvesti maksimalno število metov v treh ločenih serijah. Prva serija traja 15 s, druga in tretja serija pa trajata 30 s. Počitek med prvo in drugo ter drugo in tretjo serijo znaša 10 s. Med samim testom se beleži tudi srčni utrip. Za potrebe izra- čuna končnega indeksa uspešnosti testa je potrebno zabeležiti srčni utrip takoj po za- ključku testa in po preteku 1 minute (Ster- kowicz, 1995). Uspešnost v specialnem judo fitnes testu se izračuna na način (srčni utrip po testu P1 + srčni utrip 1 min po testu P2) / skupno število metov v vseh treh serijah N (Ster- kowicz, 1995): (P1+P2) / N = INDEKS Iz enačbe je razvidno, da je rezultat inde- ksa obratno sorazmeren z rezultatom, torej nižji, kot je indeks, boljši rezultat testa smo dosegli (Drid, Trivić in Tabakov, 2012). Test se je izkazal za zelo zanesljivega (Iredale, 2003; Sterkowicz, 1995) in kot test z zelo malo mersko napako (Iredale, 2003). Specialni judo fitnes test je v uporabi že od leta 1995 in od takrat je bil uporabljen že v mnogih raziskavah in na podlagi teh rezultatov so avtorji Franchini, Boscolo Del Vecchio in Sterkowicz (2009) naredili tudi klasifikacijsko tabelo rezultatov testa za moško člansko kategorijo, ki je razvidna iz Tabele 1. S klasifikacijsko tabelo lahko tre- nerji ali raziskovalci takoj klasificirajo rezul- tate svojih testirancev. Ker so normativne vrednosti iz Tabele 1 izračunane samo iz raziskav, ki so bile nare- jene na moških tekmovalcih, se je pojavila potreba po klasifikacijskih normah tudi v ženski kategoriji. Sterkowicz-Przybycien in Fukuda (2014) sta po sistematičnem pre- gledu literature in opravljeni meta analizi izluščila tudi normativne vrednosti za žen- sko člansko kategorijo, ki so vidne v Tabeli 2, in tudi za ženske mlajše kategorije, ki so vidne v Tabeli 3. „Uporabnost testa v povezavi z različ nimi gibalnimi sposob nostmi Sterkowicz, Żuchowicz in Kubica (1999) so v primerjali aerobno in anaerobno kapaci- teto v korelaciji z indeksom pri specialnem judo fitnes testu. Izvedli so 30 s anaerobni Wintgate test na ergometru 834E Monark z obremenitvijo 7.5 % telesne teže. Rela- tivno skupno delo pri anaerobnem testu (J/kg) je visoko negativno koreliralo (r = -0,714; p < 0,01) z indeksom specialnega judo fitnes testa (SJFT), kar pomeni, da večje, kot je anaerobno relativno skupno delo, gledano glede na J/kg, boljši je rezul- tat pri SJFT. Prav tako je indeks SJFT visoko negativno koreliral z variabilnim skupnim pretečenim časom na tekoči preprogi (r = -0,843; p < 0,001), končno pretečeno raz- daljo (r = -0,842; p < 0,001) in z maksimal- no aerobno kapaciteto VO 2max (r = -0,727; p < 0,01), kar pomeni, da večja, kot je maksi- malna aerobna kapaciteta, boljši je rezul- tat pri SJFT. Tabela 1: Klasifikacijska tabela vrednosti indeksa specialnega judo fitnes testa – SJFT za moško člansko kategorijo KLASIFIKACIJA VARIABLE Skupno število metov SU po testu SU 1 min po testu INDEKS uspešnosti testa ODLIČNO ≥ 29 ≤ 173 ≤ 143 ≤ 11.73 PRAV DOBRO 27–28 174–184 144–161 11.74–13.03 DOBRO 26 185–187 162–165 13.04–13.94 SLABO 25 188–195 166–174 13.95–14.84 ZALO SLABO ≤ 24 ≥ 196 ≥ 175 ≥ 14.85 Tabela 2: Klasifikacijska tabela vrednosti indeksa specialnega judo fitnes testa – SJFT za žensko člansko kategorijo KLASIFIKACIJA VARIABLE Skupno število metov SU po testu SU 1 min po testu INDEKS uspešnosti testa ODLIČNO ≥ 30 ≤ 160 ≤ 129 ≤ 10.21 PRAV DOBRO 29 161–170 130–138 10.22–11.31 DOBRO 26–28 171–189 139–158 11.32–13.48 SLABO 24–25 190–199 159–167 13.49–14.52 ZALO SLABO ≤ 23 ≥ 200 ≥ 168 ≥ 14.53 Tabela 3: Klasifikacijska tabela vrednosti indeksa specialnega judo fitnes testa – SJFT za mlajše ženske kategorije KLASIFIKACIJA VARIABLE Skupno število metov SU po testu SU 1 min po testu INDEKS uspešnosti testa ODLIČNO ≥ 26 ≤ 167 ≤ 128 ≤ 12.18 PRAV DOBRO 25 168–175 129–139 12.19–13.71 DOBRO 23–24 176–190 140–161 13.72–16.13 SLABO 22 191–198 162–171 16.14–17.41 ZALO SLABO ≤ 21 ≥ 199 ≥ 172 ≥ 17.42 iz prakse za prakso 45 Franchini, Takito in Bertuzzi (2005) so pri- merjali SJFT z različnimi elementi v simu- lirani judo borbi. Vrednost laktata po SJFT je visoko korelirala z vrednostjo laktat po borbi (r = 0,820; p < 0,01), kar kaže na ustre- znost energetskih procesov med samim specialnim judo fitnes testom. Pokazala se je tudi pozitivna korelacija med deležem telesne maščobe in indeksom SJFT (r = 0,720; p < 0,01), kar nakazuje, da dosegajo judoisti z manjšim deležem telesne maščo- be boljše rezultate pri SJFT. Boguszewska, Boguszewski in Buśko (2010) so v svoji raziskavi na mladih judoistih po- kazali, da se je SJFT pokazal tudi kot dobra metoda spremljanja napredka pri trena- žnem procesu mlajših judoistov. Raziskave so prav tako pokazale, da lahko z SJFT raz- likujemo med različnimi nivoji telesne pri- pravljenosti pri judoistih (Sterkowicz, 1996; Franchini, Takito, Kiss in Sterkowicz, 2005). „Razprava in sklep Borilni športi so zelo težko merljivi v vseh svojih segmentih glede na primerjavo z ostalimi športi, kot so na primer mono- strukturni športi, kjer premaguješ prostor z lastnim telesom ali nekim predmetom. Pomemben faktor uspešnosti pri judu predstavlja tudi nasprotnik in njegova kva- liteta telesne pripravljenosti v kombinaciji s tehnično taktičnimi sposobnostmi. Pri borilnih športih, kamor spada tudi judo, so elementi telesne priprave, dobre tehnike in taktike z dobro psihološko pripravljenostjo ključ do uspeha vsakega judoista. Dejstvo je, da je superiorna telesna priprava ključ in glavna podlaga za dobro in učinkovito izvajanje judo tehnik. Na tem temelju lah- ko nato kujemo dobro taktiko za borbo in dobro psihološko stabilnost judoista. Zato nam za izgradnjo dobrih temeljev v okviru dobre telesne pripravljenosti pripomorejo različna laboratorijska kot tudi testiranja izven laboratorija. Laboratorijska testiranja so v segmentu aerobnega in anaerobne- ga statusa kot zlatega pokazatelja telesne pripravljenosti v judu že dodobra razvita in uporabljena. Vendar na pripravah ali v klubih z manjšimi finančnimi zmoglji- vostmi laboratorijski testi niso vedno do- segljivi. Zato je specialni judo fitnes test dobrodošlo testno orodje za preverjanje tako aerobne kot anaerobne pripravlje- nosti judoistov (Sterkowicz, Żuchowicz in Kubica, 1999). Pogosto trenerji kot slabost testa navajajo, da v sami judo borbi ni teka kot gibanja. S tem se ne moremo popolnoma strinjati, saj pride v borbi, ko je situacija več zapore- dnih napadov s strani aktivnega judoista in hkratnim izmikanjem defenzivnega judoi- sta v smeri nazaj, do podobnega gibalne- ga vzorca 3 do 4 korakov, kot se to izvede v teku. Prav tako se tek velikokrat izvede v zaključku borbe, ko se tekmovalcu, ki točk- ovno zaostaja, ‚“mudi” čim prej vzpostaviti kontakt z nasprotnikom in izvesti napad. Prav tako je zelo pogosta kritika SJFT, da se uporablja samo ena tehnika meta Ippon- -seoi-nage. V judu trenutno poznamo 67 tehnik metov (Kodokan, 2015). Tehnika Ippon-seoi-nage (ISN) je ena izmed prepo- znavnejših in efikasnejših tehnik v judu. Se- gedi (2011) je klasificiral tehnike v judu po njihovi uporabnosti v različnih elementih juda in med različnimi težnostnimi katego- rijami. Kadar se nasprotnik pretežno giba naprej, je po hierarhični lestvici uporab- nosti tehnik za doseganje ippona tehnika ISN na visokem 4. mestu. Po uporabnosti in izvajanju tehnik v lahkih in srednje-tež- kih kategorijah se tehnika ISN znajde kar na 2. mestu med vsemi tehnikami. Pri upo- rabnosti tehnik med mladinci tehnika ISN zaseda najvišje 1. mesto. Enako je tudi v članski kategoriji, kjer si deli 1. mesto še s tehnikama morote-seoi-nage in uchi mata. V težnostni kategoriji do 90 kg zaseda ISN tehnika 8. mesto, do 81 kg 3. mesto, do 73 kg 2. mesto, do 66 kg 1. mesto in v katego- riji do 60 kg 2. mesto v uporabnosti tehnike v borbi. Vsa ta dejstva potrjujejo ustreznost izbire tehnike meta ISN kot ustrezne za sam SJFT. Klasifikacijske norme v Tabeli 1 dajo SJFT te- stu pravo težo in namen, saj je test s tem še bolj pridobil na uporabnosti in razumljivo- sti dobljenih podatkov. Prav tako prinašajo v letu 2014 dodane klasifikacijske tabele in normativi v članski ženski kategoriji v Tabeli 2 večjo individualno komponento in po- moč trenerjem pri testiranju ženskih tek- movalk. Pomembno dejstvo je tudi, da so se izluščile normativne vrednosti za mlajše ženske kategorije v Tabeli 3, saj se s tem poudarja dejstvo, da se mlajše tekmovalke razlikujejo od starejših in jih ne smemo te- stirati po normativih odraslih tekmovalk, če želimo njihov postopni telesni razvoj. Potrebno bi opraviti več testiranj SJFT na mlajših moških judoistih, da bi prav tako pri njih dobili svoje ločene klasifikacijske norme testa. Mladi judoisti v želji vrhun- skega rezultata na Olimpijskih igrah mla- dih, evropskih in svetovnih kadetskih ter mladinskih prvenstvih v zadnjih letih dokaj zgodaj začenjajo s specializacijo v svojem športu (Šimenko, 2014), zato bi jim lastne klasifikacijske norme SJFT omogočile opti- malen razvoj, saj jih ne moremo primerjati z odraslimi judoisti in tudi primerjanje nji- hove zmogljivosti glede na sedanjo klasifi- kacijsko tabelo bi bilo zmotno. Specialni judo fitnes test predstavlja eno- stavno in znanstveno potrjeno metodo za testiranje telesne pripravljenosti judoi- stov, zato upamo, da bo članek prispeval k boljšemu razumevanju testa in na splošno dvignil pomembnost samega statusa in potreb testiranja v judu. „Literatura 1. Bala, G. in Drid, P. (2010). Anthropometric and motor features of young judoists in Vojvodina. Collegium Antropologicum, 34(4), 1347–1353. 2. Boguszewska, K., Boguszewski, D. in Busko, K. (2010). Special Judo Fitness Test and biome- chanics measurements as a way to control of physical fitness in young judoist. Archives of Budo, 6(4), 205–209. 3. Castarlenas, J. L. in Planas, A. (1997). Estudio de la estrctura temporal del combate de judo. Apunts, 47, 32–39. 4. Claessens, A., Beunen, G., Wellens, R. in Geld- of, G. (1987). Somatotype and body structure of world top judoists. Journal of Sports Medi- cine & Physical Fitness, 27(1), 105–113. 5. Drid, P., Majstorović, N. in Drapšin, M. (2010). The effects of different exercise workloads on visualperception skills in elite Serbian fe- male judokas. Kinesiology, 42(2), 201–207. 6. Drid, P., Trivić, T. in Tabakov, S. (2012). Special judo fitness test – A review. Serbian Jurnal of Sport Sciences, 6(4), 117–125. 7. Franchini, E., Boscolo Del Vecchio, F. in Ster- kowicz, S. (2009). A special judo fitness test classificatory table. Archives of Budo, 5, 127– 129. 8. Franchini, E., Del Vecchio, F. B., Matsushigue, K. A. in Artioli, G. G. (2011). Physiological pro- files of elite judo athletes. Sports Medicine, 41(2), 147–166. 9. Franchini, E., Takito, M. Y. in Bertuzzi, R. C. M. (2005). Morphological, physiological and te- chnical variables in high-level college judoi- sts. Archives of Budo, 1, 1–7. 10. Franchini, E., Takito, M.Y., Kiss, M.A. in Ster- kowicz, S. (2005). Physical fitness and anthro- pometrical differences between elite and non-elite judo players. Biology of Sport, 22(4), 315–328. 11. Garcia, R. H. in Luque, G. T. (2007). An analysis of competition in judo. Revista Internacional de Medicina y Ciencias de la Actividad Física y el Deporte, 7(25), 52–60. 46 12. Iredale, F. (2003). Determining reliability in a judo specific fitness test. In: 3rd IJF Conferen- ce, CD-Rom. Osaka: IJF. 13. Kodokan (3.5. 2015). Classification of Waza Names. Pridobljeno iz http://kodokanjudo- institute.org/en/waza/list/ 14. Marcon, G., Franchini, E., Jardim, J. R. in Bar- ros-Neto, T. L. (2010). Structural analysis of action and time in sports: Judo. Journal of Quantitative Analysis in Sports, 6(4), članek 10. 15. Matsumoto, D. (1996). An Introduction to Ko- dokan Judo. Tokyo, Japan: Hon-No-Tomosha. 16. Schmidt, A. R. in Wrisberg, A. C. (2004). Mo- tor learning and performance. Champaign, IL: Human Kinetics. 17. Segedi, I. (2011). Klasifikacija i analiza natjeca- teljskih judo tehnika bacanja kod muškaraca prema njihovoj važnosti u borbi (Doktorska di- sertacija), Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Zagreb. 18. Sertic, H., Sterkowicz, S. in Vuleta, D. (2009). Influence of latent motor abilities on perfor- mance in judo. Kinesiology, 41(1), 76–87. 19. Sikorski, W., Mickiewicz, G., Majle, B. in Laksa, C. (1987). Structure of the contest and work capacity of the judoist. V: International Con- gres Judo-Contemporary Problems of Training and Judo Contest Proceedings, (str. 58–65). Spala: European Judo Union. 20. Sterkowicz, S. (1995). Test specjalnej sprawności ruchowej w judo. Antropomoto- ryka, 12, 29–44. 21. Sterkowicz, S. (1996). W Poszukiwaniu nowe- go testu specjalnej sprawności ruchowej w judo. Trening, 3, 46–60. 22. Sterkowicz, S. in Franchini, E. (2000). Tech- niques used by judoists during the Wor- ld and Olympic tournaments 1995-1999. Czlowiek i Ruch, 2(2), 24–33. 23. Sterkowicz, S., Żuchowicz, A. in Kubica, R. (1999). Levels of anaerobic and aerobic capa- city indices and results for the special fitness test in judo competitors. Journal of Human Kinetics, 2, 115–132. 24. Sterkowicz-Przybycien, K. in Fukuda, D. H. (2014). Establishing normative data for the special judo fitness test in female athletes using systematic review and meta-analysis. Journal of Strength and Condition Research, 28(12), 3585–3593. 25. Šimenko, J., Bračič, M. in Čoh, M. (2014). Po- vezanost specialne motorike s tekmovalno uspešnostjo mladih judoistov. Šport: Revija Za Teoretična in Praktična Vprašanja Športa, (62), 142–147. 26. Šimenko, J. (2014). Competition structure and volume of young Slovenian judokas. In W. J. Cynarski, & A. Niziol (Eds.) 3rd World Sci- entific Congress of Combat Sports and Martial Arts and 3rd IMACSS International Conference: Abstract book (st. 92–94). Rzeszów: University of Rzeszow, Faculty of Physical Education. 27. Thomas, P. H., Goubault, C. in Beau, M. C. (1990). Judokas. Changes in lactate during successive judo fights. Medecine du Sport, 64(5), 234–236. Strok. sod. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Gosarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana E-mail: jozefsimenko@gmail.com iz prakse za prakso 47 A theoretical model of the referee system in sport dance Abstract The purpose of the study was to find out what are the referees’ opinions about the importance of the ‘evaluation criteria’ in the evaluation of dance couples, and which sub-criteria were more important to them in the framework of the main criteria. The main evaluation criteria were considered roughly as important as the sub-criteria, with the technical criteria receiving a slightly higher average value, including Technical Quality (M = 8.87±0.8) and Movement with Music (M = 8.9±0.6), than the artistic ones, including the Relationship between the Male and the Female Dancers (M = 8.22±0.7) and Choreography and Performance (M = 8.33±0.7). There were some large differences among the sub-criteria in the framework of the main criteria, indicating different degrees of importance. The sub-criteria related to the basic requirements for a high-quality performance, such as posture, timing, leading and choreography, were considered more important. Key words: sport dance, referee system, evaluation criteria Jerneja Premelč, Goran Vučković Teoretični model sodniškega sistema v športnem plesu Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna so mnenja sodnikov o pomembnosti kriterijev pri ocenjevanju plesnih parov in kateri podkriteriji imajo zanje večji pomen pri oceni posameznega glavne- ga kriterija. Glavni ocenjevalni kriteriji imajo podobno pomembnost: z nekoli- ko višjo povprečno vrednostjo kriterijev tehničnega dela, kamor spadata kriterija tehnična kvaliteta (M = 8,87 ± 0,8) in giba- nje z glasbo (M = 8,9 ± 0,6), v primerjavi z umetniškim delom, kamor spadata krite- rija odnos plesalec-plesalka (M = 8,22 ± 0,7) in koreografija in nastop (M = 8,33 ± 0,7). Med podkriteriji znotraj glavnih kriteri- jev prihaja do večjih razlik, ki kažejo na različno pomembnost med podkriteriji. Pomembnejši so podkriteriji, ki predsta- vljajo osnovne zahteve za kakovostno izvedbo, kot so drža, časovna skladnost, vodenje in koreografija. Ključne besede: športni ples, sodniški sistem, ocenjevalni kriteriji. foto: Marko Mesec 48 „Uvod Športni ples sodi med polistrukturne kon- vencionalne, estetske športe, kjer je po- udarjena umetniška komponenta. Je del športno tekmovalnega programa po vsem svetu, ki poteka po mednarodno določenih pravilih Svetovne plesno-športne zveze (WDSF). Plesni pari lahko tekmujejo v stan- dardnih plesih, latinsko-ameriških plesih ali kombinaciji obojih, vsak izmed plesov pa enakovredno prispeva h končnemu tekmo- valnem rezultatu posameznega plesnega para. Plesni pari stremijo k čim boljši inter- pretaciji svoje koreografije, ki jo oblikuje niz različnih tehnično dovršenih figur, kreativ- no delo nog in elegantnost gibanja (Pitt- man, Waller in Dark, 2005; Silvester, 1993). Uspešnost plesalcev v športnem plesu je odvisna od tehnične dovršenosti, koreo- grafskih značilnosti, taktičnih sposobnosti, umetniškega vtisa, ritmične interpretacije in odnosa s partnerjem do sodniškega ocenje- vanja (Howard, 2007; Koutedakis, 2008; Laird 2009; Prosen, James, Dimitriou, Perš in Vučk- ović 2013; Uznović in Kostić 2005). Sodniško ocenjevanje v konvencionalnih estetskih športih predstavlja kompleksen proces, na katerega vpliva vrsto dejavnikov, predvsem pa sodnikovo ekspertno znanje, osebne izkušnje, mentalne sposobnosti in etična načela (Heinen, Mandry, Vinken in Nicolaus, 2013; Malitowska, 2013). Sodniki imajo tako glavni vpliv na pravila in ocenjevanje ter po- sledično na končni rezultat športnikov, zato so raziskave na področju sodniškega ocenje- vanja precej pogoste (Čuk, Fink in Leskošek, 2012; Dallas, Mavidis in Chariopoulou, 2011; Findlay in Ste-Marie, 2004; Looney, 2013). Svetovna plesno-športna zveza (WDSF) je gonilo k spremembam, izobraževanju in napredku na vseh področjih športnega plesa. Prvi predlog nove oblike sodniškega ocenjevanja je bil na WDSF predstavljen leta 2008 in je temeljil na konceptu in obli- kovanju pravil, ki so jih razvili na Japonski plesni zvezi po vzoru sodniškega sistem v umetnostnem drsanju leta 2004. Po po- globljenem delu, opazovanju in povratnih informacijah se je sodniški sistem dopol- njeval, spreminjal in septembra 2013 obli- koval v novega, imenovanega Sistem 2.1. Nov sodniški sistem vsebuje tako tehnično kot umetniško komponento, ki predstavlja- ta štiri glavne ocenjevalne kriterije, znotraj katerih so opredeljeni tudi vsebinski pod- kriteriji (Tabela 1). Na tekmovanju sodniki ocenjujejo le štiri glavne kriterije, in sicer tehnično kvaliteto, gibanje z glasbo, odnos med plesalcem in plesalko ter koreografijo in nastop. Tehnična kvaliteta predstavlja tehnično izvedbo drže, pozicije telesa in splošne principe gibanja pri posameznem plesu s pravilno izvedbo osnovnih akcij ter pravilno izvedbo specifičnih zahtev posa- meznega plesa. Kriterij gibanje z glasbo vključuje pravilno gibanje v skladu, ki ga narekuje glasba, vključujoč različne ritme in ritmične zahteve posameznega plesa ter ritmično interpretacijo. Odnos plesalec-ple- salka se nanaša na neverbalno komunikaci- jo med plesnima partnerjema, ki zahteva pravilno vodenje plesalca in pravilen odziv plesalke, da skupaj tvorita celoto. Kriterij koreografije in nastopa pa opredeljuje vse- bino koreografije, ki mora zadostiti zahte- vam značaja plesa, določenega za vsak ples posebej, hkrati pa vključuje tudi izraznost, kreativnost in osebni stil posameznega plesnega para (Prosen in Vučković, 2013). Kljub temu da vsak izmed glavnih ocenje- valnih kriterijev prispeva enakovreden de- lež h končnemu rezultatu, pa so si mnenja sodnikov o tem, kateri izmed kriterijev ima večjo vrednost, lahko različna. Pri ocenje- vanju glavnih kriterijev se sodniki opirajo na vsebinske podkriterije, pri čemer so po- novno lahko za nekatere pomembnejši eni, za nekatere pa drugi podkriteriji. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna so mnenja sodnikov o pomembnosti ocenjevalnih kriterijev pri ocenjevanju plesnih parov in kateri podkriteriji imajo zanje večji pomen pri oceni posameznega glavnega kriterija. „Metode Vzorec merjencev Vzorec sodnikov je predstavljalo 18 sloven- skih sodnikov, 2 z državno in 16 z medna- rodno sodniško licenco. Sodniških izkušenj imajo povprečno 19,6 ± 9 let. Vsi sodniki so usposobljeni za sojenje po novem sodni- škem sistemu in so se udeležili sodniških seminarjev ter opravili letni sodniški izpit. Sodniki so tudi bivši športni plesalci, večina pa jih opravlja tudi trenersko delo. Vzorec spremenljivk Spremenljivke za analizo so predstavljali štirje glavni ocenjevalni kriteriji (tehnična kvaliteta, gibanje z glasbo, odnos med plesalko in plesalcem ter koreografija in na- stop) in štirje vsebinski podkriteriji vsakega glavnega kriterija. Metode zbiranja in obdelave podatkov Teoretični model so sodniki ovrednotili z anketnim vprašalnikom o pomembnosti kri- terijev in podkriterijev na tekmovalno uspe- šnost. Za vsak kriterij in podkriterij so sodniki Tabela 1: Štirje glavni kriteriji ocenjevanja in njihovi vsebinski podkriteriji TEHNIČNI DEL UMETNIŠKI DEL Tehnična kvaliteta Gibanje z glasbo Odnos plesalec-plesalka Koreografija in nastop Drža telesa, drža v paru in pozicija plesnega para Časovna skladnost Odnos v drži para Koreografija: vsebina; obvladovanje gibanja v prostoru; težavna vrednost Splošni principi Variabilna časovna skladnost Vodenje, komunikacija in odziv Kreativnost, inovativnost in osebni stil Osnovne akcije Specifične ritmične zahteve posameznega plesa Specifične sposobnosti vodenja v povezavi z osnovnimi gibi Izraznost, interpretacija in atmosfera Specifični principi posameznega plesa Ritmična interpretacija Specifične sposobnosti vodenja za figure v liniji in trike Značaj plesa (World DanceSport Federation, 2013) iz prakse za prakso 49 na črto označili, kakšna je po njihovem mnenju vrednost posameznega kriterija od 0 do 10. Za analizo ocen bodo uporabljeni postopki deskriptivne statistike, podatki pa bodo predstavljeni v tabelah in grafično. „Rezultati in razlaga Teoretični model predstavlja pomembnost ocenjevalnih kriterijev po mnenju sodni- kov, ki so svojo oceno podali na podlagi anketnega vprašalnika. Večina ocen je vi- sokih za vse kriterije. Med glavnimi kriteriji so povprečja ocen višja pri tehnični kvaliteti (TK) in gibanju z glasbo (GG) (Tabela 2). Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da so za sodnike vsi glavni kriterij podobno po- membni, pri čemer dajejo nekoliko večjo vrednost tehničnemu pred umetniškem delom. To potrjuje tudi strinjanje sodni- kov s sodniškim sistemom, ki daje vsem glavnim kriterijem enako pomembnost pri končnemu rezultatu. Znotraj kriterija tehnične kvalitete je za so- dnike najpomembnejša TK1_drža in pozi- cija plesnega para, kar je razumljivo, saj je pravilna pozicija telesa in drža v paru osno- va za pravilno izvedbo figur in omogoča tehnično pravilno delo nog ter celotnega gibanja. Hkrati vpliva na pravilno vodenje v paru in je z estetskega vidika tudi naj- bolj opazna (Hurley, 2012). TK4_specifični principi imajo znotraj tehnične kvalitete najmanjšo vrednost. Sodniki očitno v prvi fazi želijo, da plesni pari zadostijo osnov- nim kriterijem, kot so drža, osnovne akcije in osnovni principi, manj pa je pomembna nadgradnja, kot so specifični principi posa- meznega plesa. Znotraj glavnega kriterija gibanje z glasbo dajejo sodniki najpomembnejšo vlogo GG1_časovni skladnosti, ki predstavlja gi- banje plesnega para v pravilnem ritmu, ki ga določa glasba. To je seveda tudi osnova za ples, brez katere ne more biti izpolnjen noben izmed ostalih podkriterijev znotraj kriterija gibanje z glasbo, zaradi česar je po- membnost tega podkriterija še toliko večja. OPP2_vodenje sodnikom predstavlja naj- pomembnejši podkriterij znotraj glavnega kriterija odnos plesalec-plesalka. Dobro vodenje je namreč kvaliteta, s katero je komunikacija med plesnim parom najbolj vidna. Športni ples predstavlja ples dveh, moškega in ženske, ki skupaj predstavljata celoto. Brez pravega vodenja je to le ples dveh posameznikov in ne plesnega para. Moški z vodilno vlogo vodi plesalko po plesišču, plesalka se na plesalčevo vodenje odziva in mu sledi, med njima pa je vidna komunikacija, ki se ustvarja z gibom (Pa- pineau, 2012). Prav tako se sodnikom zdi pomembnejša OPP1_odnos v drži para, kot pa OPP3_spec. spos. osnovni gibi in OPP4_spec. spos. figure, kar ponovno na- kazuje, da je za sodnike pomembnejša kva- litetna izvedba osnovnih zahtev v plesu, ki omogočajo nadgradnjo specifičnih zahtev v posameznih plesih. Tabela 2: Ocene pomembnosti glavnih ocenjevalnih kriterijev in njihovih podkriterijev OCENJEVALNI KRITERIJ POVPREČJA STANDARDNI ODKLON NAJNIŽJA OCENA NAJVIŠJA OCENA TEHNIČNA KVALITETA 8,87 0,83 7,5 10 TK1– Drža in pozicija 8,92 0,8 7,2 10 TK2 – Splošni principi 8,19 0,96 6,2 10 TK3 – Osnovne akcije 8,03 1,93 1,5 10 TK4 – Specifični principi 7,32 1,61 3,9 9 GIBANJE Z GLASBO 8,9 0,57 8 10 GG1 – Časovna skladnost 9,51 0,63 8,2 10 GG2 – Variabilna čas.skl. 8,18 1,08 4,9 9,5 GG3 – Spec. ritmične zahteve 8,01 1,48 4,5 10 GG4 – Ritmična interpretacija 7,92 1,23 4,5 10 ODNOS PLESALEC-PLESALKA 8,22 0,69 7 10 OPP1 – Odnos v drži para 8,45 1,44 4,6 10 OPP2 – Vodenje 9,17 0,61 8,3 10 OPP3 – Spec. spos. osnovni gibi 7,68 1,04 5,4 9,5 OPP4 – Spec. spos. figure 6,58 2,33 0 9,7 KOREOGRAFIJA in NASTOP 8,33 0,56 7,8 10 KN1 – Koreografija 8,84 0,78 7 9,9 KN2 – Kreativnost, osebni stil 8,21 0,92 6,6 9,7 KN3 – Izraznost, interpretacija 7,94 1,1 5,1 9,8 KN4 – Značaj plesa 7,93 1,84 1,9 9,6 50 Znotraj glavnega kriterija koreografija in na- stop sodniki največjo pomembnost dajejo podkriteriju KN1_koreografija, ki vključuje tako vsebino, težavnostno stopnjo, kot tudi obvladovanje prostora. Dobro zasnovana koreografija plesnemu paru omogoča čim boljšo interpretacijo, poudari kvalitete in skrije morebitne tehnične pomanjkljivosti. Koreografija je zelo pomemben segment ocenjevanja, saj je to vsebina plesa, ki jo predstavljajo plesalci, seveda pa je odvisna od tega, kako dobra je njena interpretacija. Razpršenost ocen se med ocenjevanimi kriteriji razlikuje, prav tako pri nekaterih pri- haja do osamelcev (Graf 1). Med glavnimi kriteriji je največja razpršenost vidna pri kriteriju odnos plesalec-plesalka, najmanjša pa pri kriteriju gibanje z glasbo. Večja razpr- šenost pri kriteriju odnos plesalec-plesalka lahko nakazuje problematiko nenatančne- ga definiranja kriterija, kaj predstavlja kva- liteten in kaj manj kvaliteten odnos med plesalcem in plesalko. Med podkriteriji je večja razpršenost vidna pri TK4_specifični principi, GG3_specifične ritmične zahteve, in OPP4_spec. spos. figure. Nekaj izrazitih osamelcev je vidnih pri sodniki #6, #4 in #3. Večja razpršenost in osamelci kažejo, da se mnenja ponekod med sodniki razlikujejo. Do večjih razlik v mnenju med sodniki pri- haja pri specifičnih zahtevah znotraj vseh glavnih kriterijev, kar kaže na to, da se ve- čini sodnikov osnovne zahteve zdijo enako pomembne, medtem ko so mnenja o spe- cifičnih zahtevah, ki predstavljajo nadgra- dnjo osnovnim, raznolika. „Zaključek Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna so mnenja sodnikov o pomembnosti po- sameznih ocenjevalnih kriterijev pri oce- njevanju plesnih parov in kateri podkriteriji imajo zanje večji pomen pri oceni posame- znega glavnega kriterija. Vsi glavni ocenje- valni kriteriji so zanje podobno pomembni, kar potrjuje tudi strinjanje z oblikovanjem sodniškega sistema, kjer vsi glavni oce- njevalni kriteriji enakovredno prispevajo h končnemu rezultatu. Večina sodnikov daje večjo pomembnost osnovnim zahtevam plesa pred specifičnimi zahtevami, ki pred- stavljajo nadgradnjo osnovnim zahtevam. Najpomembnejši po mnenju sodnikov so podkriteriji GG1_časovna skladnost, TK1_drža in pozicija, KN1_koreografija in OPP1_odnos v drži para. Za plesalce je torej pomembneje, da se osredotočijo na osnovne zahteve tehnike, gibanja z glasbo, odnosa plesalec-plesalka ter koreografije in nastopa, preden želijo prikazati specifične značilnosti posameznega plesa, posebne figure in trike. Pri sodniškem ocenjevanju je potrebno, da so si mnenja o pomembnosti posameznih kriterijev in podkriterijev čim bolj enotna. Za večjo razpršenost ocen pri nekaterih podkriterijih bi lahko iskali vzroke v njihovem nenatančnem definiranju, kar povzroča med sodniki raznoliko mnenje o njihovi pomembnosti. Z natančnejšo opre- delitvijo kriterijev bi lahko odpravili tudi te pomanjkljivosti in na ta način še izboljšali sodniško ocenjevanje. „Literatura 1. Čuk, I., Fink, H. in Leskošek, B. (2012). Mode- ling the final score in artistic gymnastics by different weights of difficulty and execution. Science of Gymnastics Journal, 4(1), 73–82. 2. Dallas, G., Mavidis, A. in Chairopoulou, C. (2011). Influence of angle of view on judges’ evaluations of inverted cross in men’s rings. Perceptual and Motor Skills, 112(1), 109–121. 3. Findlay L.C. in Ste-Marie, D.M. (2004). A repu- tation bias in figure skating judging. Journal of Sport and Exercise Psychology, 26(1), 154–166. 4. Heinen, T., Mandry, S., Vinken, M.P. in Nicola- us, M. (2013). Motor skills acquisition influen- ces learner’s visual perception in gymnastics. Science of Gymnastics Journal, 5(1), 19–28. 5. Howard, G. (2007). Technique of Ballroom Dancing. Brighton: International Dance Tea- chers’ Association. 6. Hurley, A. (2012). What is important in bal- lroom dancing. Pridobljeno 2.11.2014 iz http://www.dancearchives.net/2012/02/27/ whats-important/. 7. Koutedakis, Y. (2008). Biomechanics in Dan- ce. Journal of Dance Medicine and Science, 12(3), 73–74. 8. Laird, W. (1998). The ballroom dance pack. London: Carroll & Brown. 9. Looney, M. A. (2012). Judging Anomalies at the 2010 Olympics in Men’s Figure Skating. Measurement in Physical Education and Exerci- ses Science, 16(1), 55–68. 10. Malitovska, A. (2013). Ethics and Adjudica- tion. Pridobljeno 28.2.2014 iz http://www. dancearchives.net/2013/04/08/ethics-and- -adjudication-written-by-anna-malitowska/. 11. Papineau, B. (2012). Leading and following. Pridobljeno 2.11.2014 iz http://www.dance- archives.net/2012/04/10/leading-and-fol- lowing-benoit-papineau/. 12. Pittman, A., Waller, M., Dark, C. (2005). Dance a while: A handbook of folk, square, contra, and social dance (9th ed.). New York: Pearson, Ben- jamin Cummings. 13. Prosen, J., James, N., Dimitriou, L., Perš, J. in Vučković, G. (2013). A time-motion analysis of turns performed by highly ranked Viennese waltz dancers. Journal of Human Kinetics, 37(1), 55–62. 14. Prosen, J. in Vučković, G. (2013). Pozitivni premiki tudi v športnem plesu-nov sodniški sistem 2.0. Šport 1-2, 50–52. 15. Silvester, V. (1993). Modern ballroom dancing. London: Stanley Paul. 16. Uznović, S. in Kostić, R. (2005). A study of su- ccess in Latin-American sport dancing. Facta Universitatis: Series Physical Education and Sport, 3(1), 23–35. 17. World DanceSport Federation: System 2.0 (2013a). Pridobljeno 1.3.2013 iz http://www. worlddancespor t .org/News/ WDSF/Sy- stem_2.0__In_A_Nutshell-1131 Jerneja Premelč, prof. šp. vzg. UL, Fakulteta za šport – zunanja sodelavka jerneja.prosen@guest.arnes.si Graf 1: Razpršenost sodniških ocen za glavne ocenjevalne kriterije in njihove podkriterije iz prakse za prakso 51 IAAF Kids’ Athletics Abstract IAAF Kids’ Athletics is a programme of the International Association of Athletic Federations (IAAF). It was designed based on an analysis of the situation in athletics, the contents of children’s trainings and children’s biological characteristics. It is intended for children aged 7 to 12. The contents of the programme enable successful trainings and competitions in clubs or at school. This IAAF programme offers a type of training and competition that is adjusted to children and considers their development characteristics. It aims to prevent the decrease in motor abilities, early specialisation and the falling number of participating children. The pro- gramme can be used anywhere, either in a club, at school, in an athletic stadium, in a sports hall, in a park or in a playground and, last but not least, no special equipment is required. Key words: children, athletics, club, school Boštjan Bradeško Otroška atletika (IAAF Kids' Athletics) Izvleček IAAF Kids' Athletics je program Svetovne atletske zveze (IAAF). Zasnovan je bil na podlagi analize stanja v atletiki, vsebine vad- be pri otrocih in bioloških značilnostih otrok. Namenjen je otro- kom med 7 in 12 letom starosti. Vsebina programa je takšna, da omogoča uspešno vadbo in tekmovanje v klubu ali šoli. S programom je IAAF ponudila obliko vadbe in tekmovanja, ki je prilagojeno otrokom, upoštevajoč njihove razvojne značilnosti. S tem poskuša preprečiti upad gibalnih sposobnosti, zgodnjo specializacijo, upad sodelujočih otrok. Program je takšen, da se ga lahko uporablja kjer koli, bodisi je to klub ali šola, atletski stadion ali športna dvorana, park ali igrišče in navsezadnje, zanj ne potrebujemo specialne opreme. Ključne besede: otroci, atletika, klub, šola. 52 „Uvod Svetovna atletska zveza (IAAF) ima vzpo- stavljeno strukturo za doseganje vrhunskih rezultatov s tekmovanji (in pravili), razvoj- nimi centri (RDC), centri za treninge in sis- temom izobraževanja trenerjev. Od starosti 16 let naprej je vse organizirano. Zaradi upada zanimanja otrok za atletiko, znižanju gibalnih sposobnostih in ker današnji dan otroci začnejo z vadbo dosti prej, kot so v preteklih letih, je IAAF leta 2003 sklenila, da je potrebno pripraviti program, ki bo prila- gojen mlajšim od 16 let, in da je potrebno bolj sodelovati s šolskim prostorom. Sku- pina strokovnjakov je na podlagi analize stanja, ki je zajemala analizo objektov, opreme, primernost vadbe, usposobljenost trenerjev, gibalne sposobnosti in motivaci- je otrok, predlagala obliko vadbe in tekmo- vanja, ki jo imenujejo IAAF Kids' Athletics. Program je namenjen otrokom med 7 in 12 letom in zajema prilagojene oblike atlet- skih disciplin. Starostna obdobja, ki jih pro- gram zajema, so 7–8 let, 9–12 let in 11–12 let. Tekmovanje je ekipno, kjer individualni rezultat pripomore k skupinskemu uspehu, ni pa edini pomemben. Zahtevnost disci- plin narašča skozi predlagana starostna obdobja. Vsebina programa je predlagana in ni točno določena. Pomembno je, da se uporablja nabor disciplin, pri katerih bodo otroci uspešni in da se upoštevala načelo, da so vključeni 4 skopi atletskih disciplin (sprinti, skoki, meti in vzdržljivost). Program je primeren za uporabo v klubu ali v šoli, saj se ne potrebuje posebne opreme. „Cilji projekta Atletika ima velik vzgojni potencial. Z vsebi- no lahko otrokom zagotavljamo doseganje vzgojnih ciljev s področja zdravja, veselja in dobrega počutja, socialne integraci- je ter miru, prijateljstva in strpnosti. Zato je IAAF leta 2003 ustanovila projekt, ki je primeren za vse institucije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem otrok. Z analizo, ki jo je opravila, so prišli do spoznanja, da je sistem tekmovanja, oblika vadbe, strokovna uspo- sobljenost kadra in opremljenost klubov neprimerna za to starost. Zato so predlagali program IAAF Kids' Athletics. Program sle- di načelom prilagojenosti vsebine otroškim potrebam, motivaciji in razvoju. Temelji na strukturi spreminjajočih tekmovanj, ponu- jenim otrokom med 7 in 12 letom. Udelež- ba na tekmovanjih in vadbi sta dve bistveni stvari v izobraževanju otrok. Kids' Athletics je prilagojen potrebam otrok med 7 in 12 letom starosti. Skozi teh 5 let vadbe se vsebina in način tekmovanja spreminjata glede na pridobljena nova gibalna znanja. Vsebina vadbe je predlagana, prav tako tudi metode za njeno izvajanje. Značilnosti projekta so postopnost, pre- prostost in praktičnost. Postopnost je za- gotovljena s prilagajanjem oblike in vse- bine tekmovanj (posledično tudi vadbe) sposobnostim in potrebam otrok skozi starostna obdobja. Primer štafete: 7/8 let statična predaja; 9/12 let dinamična pre- daja. Zato je udeležba dostopna, poučna in motivacijska. Preprostost najdemo na vseh nivojih: pravila disciplin, vsebina vad- be, oprema, oblika organizacije. Je ključni faktor za dostopnost otrokom. Praktičnost izvedbe se kaže v preprostem objektu, mi- nimalni opremi, brez specialnega kadra in prostem številu nastopajočih. Program je orodje, ki služi vsakemu otroku ter vsakemu vaditelju ali učitelju in je izve- dljiv povsod. „Zakaj »Kids' Athletics« Glede na trenutno situacijo je program otroške atletike prilagojen potrebam in sposobnostim otrok današnjega časa. Tre- nutna situacija kaže, da so gibalne sposob- nosti otrok v upadu zaradi premalo gibanja in nepravilne prehrane, atletske vsebine ne- prilagojene njihovim sposobnostim in zna- čilnostim, premalo primerno usposobljen kader za delo z otroki in podoba atletike je dolgočasna, staromodna, naporna … iz prakse za prakso 53 Vsebina otroške atletike je prilagojena gibal- nim sposobnostim, upošteva razvojne zna- čilnosti (biološke in psihološke), socializira in omogoča dostop do športa za vsakega otroka. Logiko športa doseže skozi bistveni element, to je tekmovanje, ki posledično vpliva na vsebino vadbe, trenerje, sodnike, objekt, opremo. Tekmovanje je igrivo, do- stopno, praktično, ekipno in kratko (2 uri). Poteka lahko na stadionu, igrišču, parku, travniku … velikost površine mora biti 30 m x 50 m, površina pa mora biti varna in ravna. Tekmovanje poteka ekipno po postajah. V določenem času mora celotna ekipa opra- viti nalogo na postaji (teki, meti ali skoki). Najboljši posamezni dosežki članov ekipe se seštejejo, kar predstavlja rezultat ekipe na postaji. Ta rezultat se beleži na tabli z rezultati – semaforju. Po določenem času vse ekipe istočasno menjajo postaje glede na predpisan vrstni red. Ko skupine končajo svojo predzadnjo postajo, lahko na podlagi rezultatov razdelimo točke skupinam po disciplinah. Najboljša skupina dobi število točk, ki je enako številu skupin, naslednja eno manj … zadnja skupina dobi 1 točko. Zadnja disciplina je vedno vzdržljivostni tek, ki ga vse ekipe opravijo istočasno. Ker do zadnje discipline ni znano, kdo bo zmagal, daje to tekmovanju poseben čar. Smiselno je, da so na tekmovanju/vadbi di- scipline (teki, skoki, meti) enakomerno upo- rabljeni. Cilj ni učiti pravilno tehniko, ampak razvijati širino gibalnih spretnosti. Spodnje risbe prikazujejo primere: Tekaška disciplina šprint/ovire se tekmuje/ vadi tako, da se ekipo razdeli v dve skupini. Vsaka skupina je na svoji strani. Prvi začne in nese štafetno palico članu na nasprotni stra- ni. Ta jo nese nazaj, ampak teče preko ovir. In tako naprej, dokler člani niso na svojih pr- votnih mestih. Meri se čas celotne skupine. Skok v daljino z mesta se izvede tako, da prvi skoči z mesta v daljino, naslednji stopi na njegovo mesto in skoči in tako naprej. Meri se celotna dolžina skokov skupine. Met medicinke izza glave na kolenih. Va- deči vrže medicinko, kot je narisano. To ponovi vsak član skupine. Rezultat skupine je seštevek najboljših rezultatov posame- znikov. Skok s palico vadeči izvede s 5 m zaletom. Pri pristanku je pomemben stabilen (varen!) sonožen doskok, kar prinese dodatno točko k točkam, kamor je skočil. Rezultat skupine je seštevek najboljših posameznih poskusov. Formula 1 je tekaška disciplina, kjer tekmu- jeta istočasno dve skupini ena proti drugi. Tekmovalci tečejo v obliki štafete po progi kot je narisano. Opravijo dva teka tako, da v drugem, skupini zamenjata mesti. Meri se čas celotne skupine. Kids' Athletics je primerna oblika vadbe atletike tako za klubske kot šolske otroke med 7 in 12 letom. Zaradi svoje narave in oblike ter prilagojenosti potrebam otrok, njihovim biološkim in psihološkim značil- nostim je koristna vsem otrokom, ne samo bodočim zmagovalcem. Možno jo je upo- rabljati kjer koli, le raven in varen teren mo- ramo imeti. Rekviziti so lahko pravi ali pa prilagojeni zmožnostim, ki jih imamo. „Literatura 1. IAAF Kids' Athletics – A practical guide. Pri- dobljeno 15. 5. 2015, s: http://www.iaaf.org/ about-iaaf/documents/schoolyouth#general- -information Boštjan Bradeško, prof. šp. vzg., bostjan.bradesko@gmail.com 54 Optimal human diet and controversy it created Barbara Jakše, Boštjan Jakše Optimalno človekovo prehranjevanje in ustvarjena kontroverznost Izvleček Težnja po hranjenju je osrednja motivacija vseh živih bitij. Člo- vek je skozi svojo zgodovino užival najrazličnejšo hrano. Če pogledamo vzorec prehranjevanja najdlje živečih ljudi, lahko vidimo, da le-to temelji pretežno na rastlinskem prehranje- vanju. Prehranjevalne navade so danes kulturno pogojene in vsak posameznik ima drugačen pogled na vsebino te člove- kove temeljne potrebe. Javnost ni bila še nikoli bolj zmedena glede tega, kateri vzorec prehranjevanja vodi do optimalnega zdravja. S krepitvijo ideje, da sami na svoje zdravje ne more- mo odločilno vplivati, ustvarjamo občutek lastne nemoči in pasivnosti, kar postane podlaga za manipulacijo. Izobraževa- nja na področju zdravega prehranjevanja praktično ni ali pa je skrbno režirano v okviru enostranskega pogleda, ki stremi k poslovnemu preživetju sistema. Pomanjkanje discipline in čustvene težave posameznika pripeljejo do potreb po uspo- sobljenih ljudeh na področju zdravega prehranjevanja in na- sploh zdravega načina življenja, saj je dvig nivoja zavesti ter poučevanje ljudi na vseh ravneh življenja ključnega pomena. Ključne besede: vzorec prehranjevanja, rastlinsko prehranjeva- nje, prehranjevalne navade, zdravo prehranjevanje and passiveness is being created and this presents the founda- tion for manipulation. There is practically no education in the field of healthy nutrition or the latter is carefully staged within a one-sided aspect that strives towards business survival of the system. Lack of discipline and emotional problems of individu- als lead to the need for qualified people in the field of healthy nutrition and healthy life-style in general, because it is crucial to raise awareness and educate people at all levels of life.. Key words: dietary pattern, plant-based diet, eating habits, healthy nutrition Abstract Aspiration to be fed is the main motivation of all living beings. Throughout the history, people have consumed a wide variety of food. Considering the diet pattern of the longest living peo- ple, it can be seen that it is based mainly on a plant-based diet. Nowadays, eating habits are culturally related and each indi- vidual has a different perspective of what this fundamental hu- man need consists of. The public has never before been more confused about which diet pattern leads to optimal health. With reinforcement of the idea that one cannot influence their own health in a crucial way, the feeling of own helplessness Copyright: The VegSource Store, 2015. iz prakse za prakso 55 „Uvod Normalno stanje telesa je zdravje, ne bo- lezen. Telo ima naravno sposobnost zdra- vljenja in ohranjanja zdravja, če izločimo dejavnike, ki povzročajo bolezen. Ker veči- no bolezni povzročajo dejavniki, povezani s prehrano in življenjskim slogom, je ključ do povrnitve zdravja v odstranitvi teh de- javnikov (McDougall, 2012). Ti dejavniki, gledano širše, so ustrezno prehranjevanje, čista voda, svež zrak, dnevna izpostavlje- nost soncu, redno gibanje, ustrezen odziv na stresne situacije in skrbi, dovolj dnev- nega počitka in nočnega spanja, pa tudi odsotnost kajenja, alkohola idr. Medtem pa današnji način življenja vključuje nezdravo prehranjevanje1, je sedeče naravnano, nivo stresa velikokrat presega meje zmožnega obvladovanja, vedno več ljudi je kronično nenaspanih in vidno utrujenih. Jakše, Er- čulj, Pinter in Jakše (2014) poudarjajo, da je za zdravo prehranjevanje, dobro počutje in zdravje največkrat potreben kompromis med življenjskim slogom, prioritetami in »ujetništvom« v lastnih prepričanjih. „Zakaj so prehranjeval- ne navade »železna srajca«? Hrana igra osrednjo vlogo v naših življenjih in navadah. Ljudje težko spreminjajo pre- hranjevalne navade prav zaradi napačnih smernic zdravega prehranjevanja, ki segajo že v obdobje priprave na nosečnost in med nosečnostjo, kot tudi v obdobje prvega uvajanja trde hrane. S takšno osnovo raz- vijemo globoka čustva, povezana s prepri- čanji o hrani. Za vsako spremembo vedenja se skriva nova navada in rutina, za oboje pa je potrebno spremeniti življenjski slog. Da- nes so mnogi pripravljeni na spremembo prehranjevanja, vsaj teoretično, vendar pa se problem pojavi pri stalnosti spremenje- nega vedenja, saj za razlogi in postavlje- nimi cilji stoji potreba po vloženem času, 1 S presežkom beljakovin, maščob in močno procesirane hrane na eni, ter premalo zaužitega sadja, zelenjave, stročnic in celovitih zrn na dru- gi strani. V zadnjih 20-ih letih se je po podatkih FAO (Ferro, 2015) na svetovni ravni delež zauži- tih kalorij iz vira žitnih izdelkov zmanjšal za 68 %, delež škrobne zelenjave (krompirja) za 52 %, medtem ko se je delež kalorij iz mleka povečal za 65 %, delež kalorij iz mesa, jedilnega sladkorja in sladil ter stimulantov podvojil, delež kalorij iz vira alkohola pa početveril. Temu trendu primer- no se poslabšuje tudi zdravstvena statistika. energiji, novih veščinah, boju s pastmi/ hrano užitka (konfliktne sile med starim in novim vedenjem), masovnim oglaševa- njem toksične hrane, mišljenji in socialnimi pritiski okolice ter ne nazadnje pričakovani- mi vedenji družbe kot take. V kolikor spre- memba postane stalnica našega življenja, izginejo mnoge ovire, ki jih danes vidimo kot nepremostljive ali kot iluzorni tek posa- meznikov »alternativcev«. Zaradi številnih mitov, ki jih medicinska sre- nja sproža z ustrahovanjem in neresničnimi informacijami o veganskem prehranjeva- nju, se ljudje bojijo prehranjevanja z rastlin- sko celovito hrano2. V kolikor želimo imeti počutje in zdravje v svojih rokah, prehra- njevanja ne moremo enostavno prepustiti spontanemu odzivanju telesa na lakoto in žejo, priročnosti in pastem užitka. Pri me- šanem prehranjevanju3 je ravno tako treba načrtovati nakup živil, njihovo pripravo ter umestitev v dinamični način življenja. S pre- hranjevanjem po avtomatih in restavracijah s hitro prehrano, na črpalkah, v kantini v UKC Ljubljana, slaščičarni v ljubljanski poro- dnišnici, s študentskimi boni hrane nižje ka- kovosti (ali neustrezne priprave), v butičnih oziroma specializiranih lekarnah (kjer nad vhodom najdemo napise v stilu »Vzemi si čas za zdravje«), v pekarnah in picerijah, s ti- pično šolsko prehrano idr. telo ne dobi vseh esencialnih hranil in se obenem izogne tve- ganim sestavinam. Tvegana živila oziroma biološke značilnosti teh živil, jedi ali dolo- čenih načinov priprave sprožajo fiziološko odvisnost podobno odvisnosti od drog, ki ni povezana s šibko voljo, požrešnostjo ali pomanjkanjem zdravega razuma sle- hernega posameznika. Večina ljudi slabih prehranjevalnih navad na žalost ne pove- zuje z odvisnostjo od hrane, ki jim dejansko uničuje življenje, pač pa v mnogih primerih s finančnimi zmožnostmi. Značilnost tve- ganih živil je nenadzorovan in konstanten boj s hrano, pomanjkanje vlaknin in mikro- hranil, izredna kaloričnost, intenziven okus, cenovna in fizična dostopnost ter družbena sprejemljivost. Kaj je bolj priročno in druž- beno sprejemljivo (vendar ne nujno po- vezano z zdravjem in kakovostjo življenja), določi sistem s tem, ko generacijam v vrtcih 2 Najbolj prepoznavni zagovorniki prehranje- vanja z rastlinsko celovito hrano so dr. T Colin Campbell, dr. Caldwell Esselstyn Jr., dr. John McDougall, dr. Dean Ornish, dr. Neal Barnard, dr. Joel Fuhrman idr. Za več glej Jakše (v tisku). 3 Središče prehranjevanja predstavljajo mleko, meso, ribe, jajca in olja, ob »kozmetičnih« dodat- kih sadja in zelenjave. (v obdobju razvoja zdravih navad), šolah4 in na delavnih mestih postavlja smernice in priporočila, ki ljudem dajejo »dovoljenje«, pravzaprav edino možnost izbire, za uživa- nje nezdrave hrane in ohranjanje nezdravih navad pod pretvezo, da je to zdravo. Po- sledično prihaja do oblikovanja identitete današnjega »okorelega« Slovenca in pre- hranjevalnih navad naslednjih generacij, kateremu je sprememba »železna srajca«, normalizacija »ene resnice« kot edine resni- ce (posledično svet bolezni) pa odgovor na poslovno preživetje sistema. Sestavni deli zdravstvenega sistema imajo torej vse značilnosti poslovne priložno- sti, ki vključuje osnovni cilj, to je dosega- nje čim večjega zaslužka, ki so odvisni od 4 Vseslovenski projekt »Tradicionalni zajtrk« je le eden izmed mnogih načinov proizvajalcev mlečno-mesnih izdelkov, s katerimi preko vzbu- janja tradicionalnih čustev in z vplivanjem na za- vedanje o pomenu lokalne samooskrbe, redne- ga gibanja ter skrbi za čisto okolje preusmerjajo pozornost in enostransko vplivajo na dojemanje zdravega prehranjevanja. Sistem in industrija z roko v roki preko otrok, mladine in družin posta- vljata neverodostojne temelje z občutkom lažne varnosti, s tem ko predloge »zdravih« zajtrkov (pripravil NIJZ), kot so črn kruh, maslo, med, ja- bolko in mleko (primer 1), ajdov kruh, med, kislo mleko ali navaden jogurt, jabolko in nesladkan čaj (primer 2), označujejo kot visoko hranilne in zdravju koristne. Jajca, maslo, mleko, jogurt in skuta prav gotovo ne spadajo med zdrava in vi- soko hranilna živila. Prehranska piramida za mla- dostnike (Gabrijelčič Blenkuš, 2000, str. 11) pou- čuje »S prehranskega vidika ni dobrih ali slabih živil, so le dobre ali slabe kombinacije živil«, medtem ko so na strani 21 navedeni obroki za en teden in skrben pregled jasno nakazuje, da so to jedilniki, ki niso hranilno zadostni, sestavljeni iz nezdravih živil (jajce, ribji namaz, mortadela in posebna salama, pica, hot dog, maslo in margarina, sir in skuta, bela žemlja idr.). V jedilniku ni prostora za reden vnos kapusnic, stročnic, barvne zelenjave, jedi iz celih zrn in zelene listnate zelenjave. V me- niju »O nas« (MKO, 2015) se projekt Tradicionalni slovenski zajtrk predstavi s tem, da se je leta 2011 projekt prvič udejanjil z živili na krožniku, in sicer s kruhom, maslom, medom, mlekom in jabolki – vse domačega izvora. Vrtcem in osnovnim šo- lam je bilo za zajtrk, med drugim, dostavljenih 2.600 kg masla, 53.600 l mleka in 3.220 kg medu. Odziv Ministrstva za zdravje (MZ, 2013) na ob- javljen članek Ivana Sočeta (Soče, 2013), ki je na zanimiv način pisal o prevari negovanja zdrave, slovenske tradicije prehranjevanja in koruptiv- nosti oglaševanja nezdravih prehranjevalnih na- vad skozi skrbno zapakirane všečne in medijsko podprte zgodbe (projekte), je med drugim bil »Mleko je bogat vir beljakovin in kalcija, ki je nepo- grešljiv v dobi rasti, zato se mleko in mlečne izdelke priporoča za vsakodnevno uživanje«. Iz pregleda izsledkov verodostojne znanosti je jasno, da mleko in mlečni izdelki nimajo reprezentativnih hranil, ki ne bi bila bolje zastopana v zdravju prijaznih in bolj hranilnih živilih. Majhna korist, ki jo lahko prinese kalcij iz mleka, je mnogokratno izničena zaradi, živalskih beljakovin, prehranskega holesterola in nasičenih maščob. 56 bolezni, ne od zdravja (McDougall, 2012). Špekulacije o stopnji pripravljenosti jav- nosti za spremembo v prehranjevanju ne glede na povedano ne bi smele vplivati na verodostojnost priporočil o zdravem prehranjevanju. Ljudem bi zdravje tako predstavljalo prioriteto in ne bi brezvoljno čakali, da najprej zbolijo, nato pa uravnajo simptomatiko pod krinko navideznega iz- boljšanja, medtem ko v svoji vsakodnevni praksi ne spremenijo ničesar. V praksi pri ljudeh vidimo pomanjkanje dovolj močnih razlogov za spremembo v prehranjevanju in veščin pri vpeljevanju novih navad ter številne izzive (socialne norme in pritiski bližnjih), katerim niso kos. Vse skupaj je najverjetneje posledica dezinformiranosti javnosti, pomanjkanja kolektivnega znanja in na koncu usidranega dvoma v pravilno odločitev posameznika. „Retorika, ki ne ponuja možnosti izbire Težava današnjega načina prehranjevanja je v presežkih živalskih beljakovin, proce- siranih ogljikovih hidratov, nasičenih in skupnih maščob ter soli na eni strani, ter pomanjkanju mikrohranil na drugi, kar je v prvi vrsti posledica nepodučenosti o zdra- vem prehranjevanju (in načinu življenja) ter reprezentativnih virih, kot tudi neobstoje- čega sistema masovnega poučevanja, saj je s strani sistema finančni interes odvisen od nepodučenih, okorelih, kronično bolnih in v »podganjo dirko« potisnjenih ljudi. Z vidika zdravja sistem s smernicami zdra- vega prehranjevanja namerno izkrivlja re- snico, s tem ko pri prehranskih priporočilih zamegljujejo dejstva s tako imenovano kvazi strokovno terminologijo. Tako pri pri- poročilih navajajo napotke, ki običajnemu potrošniku ne ponudijo ključnih informacij za dejanski izbor živil v praksi, s tem ko zatr- jujejo, da je treba omejiti nasičene maščo- be in prehranski holesterol5, kar je sinonim za meso, mleko in njune izdelke, ter jajca (razen rastlinskih olj in kokosove maščobe). V isti sapi predstavniki sistema zagovarja- jo dnevno uživanje naštetih živil, obenem pa si postavljajo izziv za prihodnost, da bi uživali najmanj štirikrat več rib (MZ, 2015), 5 V praksi je zelo nepraktično (pravzaprav ne- mogoče in absurdno) meriti kalorije iz vira nasi- čenih maščob in prehranskega holesterola, tako skupaj kot tudi ločeno. oglašujejo vseslovenski projekt »Tradici- onalni zajtrk« ali »Šolski lonec«, subvenci- onirajo živilsko industrijo in preusmerjajo pozornost k večnemu »dežurnemu« kriv- cu«, tj. ogljikovim hidratom – posledica je nastanek »karbofobije«, ki je na kulturnem nivoju postala že stalnica. Prehrambna in- dustrija je pred skoraj 40-imi leti spremenila terminologijo in opustila besedo škrob, ozi- roma jo je nadomestila s terminom kom- pleksni ogljikovi hidrati, kar pa običajnemu potrošniku v praksi ne pove prav dosti. Človekovo prehranjevanje ne temelji zgolj na enem hranilu oziroma eni sestavini, pač pa na paketu izbranih živilih oziroma vzor- cu prehranjevanja. »Nihče si ne želi »holeste- rolnega sendviča« – meso, mleko in jajca so živila, ki nas delajo bolne« (Pulde in Leder- man, 2015). Omenjena zdravnika se sprašu- jeta, »ali se je mesu treba izogibati, ker je pred- stavnik živil z visokim deležem holesterola, ali ker vsebuje veliko količino beljakovin?«. Njun odgovor se glasi, da se mu »moramo izogi- bati ali njegovo uživanje zelo omejiti, ker je to živilo v vseh količinah zdravju škodljivo«. V ko- likor bi smernice zdravega prehranjevanja jasno definirale, naj ne jémo tovrstnih živil, bi zlahka vedeli, kako ravnati v neposredni praksi. „Ali je človek po naravi rastlinojed? Težnja po hranjenju je osrednja motivacija in del naravne psihologije vseh živih bitij (Lisle in Goldhamer, 2006). Ljudje uživamo meso kot del svoje prehrane že večino svo- jega obstoja in bomo s tem najverjetneje tudi nadaljevali. Trenutna ocena je (Pimen- tel in Pimentel, 2003), da se dve milijardi ljudi prehranjuje primarno z mesnim pre- hranjevanjem6, medtem ko se štiri milijar- de ljudi poslužuje primarno rastlinskega prehranjevanja. Milton (1998) razlaga, da so skozi človeško zgodovino ljudje uživali naj- različnejše vrste hrane. V številnih družbah lovcev-nabiralcev je bilo meso pomemben del prehrane, predvsem zaradi splošnega pomanjkanja hrane, vendar to še ne pome- 6 V tem članku je mesno prehranjevanje obrav- navano kot mešano prehranjevanje, kjer sredi- šče prehranjevanja predstavljajo mleko, meso, ribe, jajca in olja, ob »kozmetičnih« dodatkih sadja in zelenjave (Jakše, v tisku). Termin meša- no prehranjevanje uporabljajo MZ, NIJZ, CINDI Slovenija idr., z njim pa želijo prehranjevanje pri- kazati kot zdravo in uravnoteženo. ni, da meso predstavlja idealno prehrano za modernega človeka (Milton, 2000). Za- radi lažjega in zanesljivejšega pridobivanja (v primerjavi z lovljenjem živali) je bila ra- stlinska hrana (nabiranje sadja in zelenjave) primaren vir hrane in energije za večino družb lovcev-nabiralcev; poudarek na lo- vljenju se je povečal na višjih nadmorskih višinah zaradi pomanjkanja rastlinja (Nestle, 1999; Milton, 1998 in 2000). Ta prehranje- valni vzorec je kompatibilen s človekovo anatomijo in prebavno kinetiko. »Uživanje škroba je izrazita karakteristika kmetijskih družb in lovcev-nabiralcev hrane v sušnem okolju. Nasprotno pa lovci-nabiralci hrane in nekateri pastirji v deževnih gozdovih ter v polarnih krajih zaužijejo veliko manj škroba« (Perry idr., 2007, str. 1). Raziskovalci so pre- učevali prehrano in encim amilazo v slini7 in z genskim testiranjem ugotovili, da ima človek v povprečju 6 kopij gena za proizvo- dnjo amilaze, kar je neprimerno več kot na primer pri naših živalskih sorodnikih (šim- panz, gorila, orangutan, s katerimi imamo v 99 % identični DNK), ki imajo le 2 kopiji tega gena8. Prehrana velikih opic je sestavljena po večini iz sadja, drevesnih semen in meh- kih jeder oreščkov, rastlin, lubja, termitov (in občasno manjših sesalcev), kar so pred- vsem neškrobni viri ogljikovih hidratov, in je sorazmerno z manjšim številom kopij gena za proizvodnjo encima za razgradnjo škroba. Raziskava je »šolsko« dokazala, da je škrobna hrana zelo primerno živilo za človeka. Dr. Milton Mills (2009)9 in eden vo- dilnih paleontologov dr. Richard Leakey (v Febish in Oxley, 2011) pojasnjujeta in nava- jata, da smo ljudje tako glede na anatomijo kot tudi na fiziologijo rastlinojedi. Ljudje imamo usta rastlinojedcev, zobovje je bilo razvito za obdelovanje škroba, sadja in zelenjave, in ne za trganje ter žvečenje mesa. Naše zobovje ni niti približno po- dobno ostrim in močnim zobem pravih mesojedcev. Vsebnost želodčne kisline je pri rastlinojedcih občutno manjša, kar omogoča počasnejšo prebavo in absorp- cijo hranilnih snovi iz rastlinskih virov hra- ne. Prehranski holesterol, ki ga najdemo 7 Ta razgradi škrob oziroma živila bogata s kompleksnimi ogljikovimi hidrati do enostavnih sladkorjev. 8 3-krat več kopij pomeni 6- do 8-krat več ami- laze. 9 Za podrobno primerjavo anatomije rastli- nojedih, mesojedih, vsejedih živali ter človeka odpri povezavo http://www.vegsource.com/ news/2009/11/the-comparative-anatomy-of- -eating.html ali glej Matesz (2014). iz prakse za prakso 57 izključno v živalski hrani, ljudje izjemno omejeno odstranjujemo iz telesa, med- tem ko imajo mesojede živali neomejene možnosti procesiranja (ne razvijejo atero- skleroze). Hladimo se s potenjem, pijemo s srkanjem in imamo naravni instinkt za rastlinsko hrano, medtem ko moramo pri mesu njegov naravni okus prikriti s soljo, za- čimbami, pečenjem, omakami ipd. Uživanje mesa, nasprotno od splošnega prepričanja, zmanjšuje spolno moč in količino sperme. Prisotnost testosterona (moškega hormo- na) je pri veganih višja kot pri vegetarijan- cih in mesojedcih (Allen, Appleby, Davey in Key, 2000). Raziskave potrjujejo močno povezavo med erektilnimi motnjami (ali impotenco) in srčnožilnimi boleznimi (Wal- czak, Lokhandwala, Hodge in Guay, 2002; Thompson idr., 2005; Esselstyn in Golubic, 2014), kot tudi povišanim krvnim holestero- lom (Bodie, Lewis, Schow in Monga, 2003). Arheologi (Curry, 2008) so raziskali 60 rim- skih gladiatorjev na turškem ozemlju in zaključili, da so se ti prehranjevali izključno z rastlinskim prehranjevanjem. Prehranje- vanje z ogljikovimi hidrati, kot so žita (je- čmen), stročnice (fižol) idr., je bilo ključnega pomena za njihovo preživetje v areni in ni imelo ničesar skupnega s pomanjkanjem ali pravicami živali. Losch, Moghaddam, Grossschmidt, Risser, Kanz, (2014) so na 22 rimskih gladiatorjih prav tako na turškem ozemlju prišli do enakih zaključkov, torej, da je bilo rastlinsko prehranjevanje osrednji del njihovega prehranjevanja (predvsem ječmen in pšenica). Ljudje nismo rojeni lovci. Sodobni moški iz plemen lovcev-nabiralcev trenirajo več let, da postanejo dovolj spretni za pridobivanje hrane. Lov je priučeno vedenje, ki človeku ni naravno, zato ljudje nismo po naravi do- bri v tem. Sicer nimamo celovitega pregle- da nad potekom prazgodovine; nimamo dnevnikov prehranjevanja za vsako vrsto skozi 6 milijonov let. Zapisi o fosilih niso popolni in natančni – ne morejo nam za- gotoviti informacij o sodobni človeški bio- logiji. Imamo pa podatke o vnosu hrane za zadnjih več tisoč let. Ta se razlikuje vse od 100 % živalske prehrane pri arktičnih Inuitih do 100 % rastlinske prehrane pri kitajskih budistih. Poznamo tudi učinke teh vrst pre- hrane na zdravje, bolezni, psihično in fizič- no zmogljivost ter rodnost za zadnjih 200 let. In študije sodobnega prehranjevanja in zdravja lahko pomagajo pri postavljanju hi- potez o verjetni prehrani človeka v kameni dobi (Matesz, 2014). „Prehranjevalni vzorec najdlje živečih Ko pogledamo vzorec tradicionalnega prehranjevanja najdlje živečih ljudi (npr. prebivalcev Okinave na Japonskem, Sicilije v Italiji, Loma Linde v Kaliforniji idr.), lahko sklenemo, da le-ta temelji pretežno (ne izključno) na rastlinskem prehranjevanju. Tradicionalni Okinavci so se na primer v 98 % vseh kalorij prehranjevali vegetarijansko in v 96 % vegansko (Willcox in sod., 2007). Leta 1949 (Willcox, Willcox in Suzuki, 2004) je prehranjevanje Okinavcev temeljilo v povprečju na 1.539 kalorijah, ki so jih sesta- vljali v glavnem sladki krompir (pribl. 1,2 kg dnevno), riž (108 g), soja (75 g), ostala zele- njava (174 g), ribe (15 g), olje (3 g), jajca (1 g), meso, mlečni izdelki in sadje manj kot 1 g). Meso, mlečne izdelke in sadje so ob raznih priložnostih uživali le nekajkrat na mesec. Okinavci so leta 1993 (s prihodom »modernega« prehranjevanja) v primerjavi z letom 1949 uživali dvakrat več žit (mnogo več pšenice), manj zelenjave in tudi že več mlečnih izdelkov, mesa, jajc in olja. Primer- java prehranjevanja Okinavcev leta 1949 in Američanov med leti 1990–1999 je pokaza- la 7-krat večje uživanje zelenjave (vključen tudi sladki krompir), 5-krat večje uživanje riža, 3-krat večje uživanje soje (in drugih stročnic), 4-krat manjšo uporabo olja, pribl. 270-krat manjše uživanje mlečnih izdelkov in pribl. 180-krat manjše uživanje mesa. Tradicionalno prehranjevanje 100 letnikov na Okinavi (danes je prehranjevanje Oki- navcev bolj podobno zahodnemu prehra- njevanju, primerno temu je krajša tudi pri- čakovana življenjska doba) temelji na 85 % vseh kalorij iz ogljikovih hidratov, 9 % iz be- ljakovin in 6 % iz maščob. Akisaka idr. (1996) so ravno tako preučevali prehranjevalni vzorec, način življenja, sestavo telesa in hematološke vrednosti enaindvajsetih sto- letnikov na Okinavi. Žita, zelenjava (3-krat višji vnos zelene zelenjave kot pri Japoncih) in stročnice so predstavljale 71 % vseh za- užitih kalorij, medtem ko so ribe, meso in jajca predstavljali le 15 % vseh kalorij, mleč- ni izdelki pa 8 %. V času preučevanja so stoletniki zaužili od 40–43 g beljakovin (6 % vseh kalorij) in 28–29 g maščob (5 % vseh kalorij). Na Okinavi je bila tisti čas pojavnost raka predstavljala pribl. 70 % pojavnosti na Japonskem kot celote. Japonska ima v svetovnem merilu sicer enega najnižjih de- ležev umrljivosti zaradi vseh vrst degenera- tivnih bolezni. Težko je verjeti, da so imeli Okinavci pomanjkanje določenih hranil (na primer beljakovin ali omega 3 maščobnih kislin), ali pa, da so zavestno kombinirali, da so v telo vnesli ustrezen aminokislinski pro- fil. Do podobnih znanstvenih ugotovitev je prišel Buettner (2010) s svojo raziskavo na petih področij »Blue Zone« 10, v kateri nava- ja, da je v zadnjih stotih letih v povprečju 95 % kaloričnega vnosa najdlje živečih lju- di predstavljalo rastlinsko prehranjevanje (od tega več kot 65 % kalorij iz vira kom- pleksnih ogljikovih hidratov). Dolgo živeči ljudje torej uživajo relativno malo beljako- vin oziroma v povprečju 3-krat manj kot družbe z zahodnim načinom prehranje- vanja. Kulture v ruralni Aziji, centralni Afriki ali Tarahumara Indijanci v severni Mehiki11 uživajo od 40–60 gramov beljakovin iz vira škroba in zelenjave in praktično ne poznajo degenerativnih bolezni družb izobilja. „Ustvarjena kontro- verznost in poplava slabih informacij Zdravstvena statistika, vsakodnevna praksa in verodostojna znanost dokazujejo in nas učijo, da hrana, bogata z nasičenimi ma- ščobami in prehranskim holesterolom (kot tudi živalskimi beljakovinami), predstavlja izrazito tveganje za nastanek srčnožilnih bolezni, raka, diabetesa 2 in avtoimunih stanj. Ko gre za informiranje ali poučevanje javnosti o nevarnosti nasičenih maščob in prehranskega holesterola12 na eni strani 10 Izraz, ki demografsko in geografsko oprede- ljuje različna območja v svetu, na katerih imajo ljudje izmerljivo najdaljšo življenjsko dobo. 11 Ali pa centralni Highlanderji v Papua Novi Gvineji. Slednji imajo zaradi kajenja številna pljučna obolenja, pa vendar v študiji, narejeni v šestdesetih letih (Luyken, Luyken-Louing in Pikaar, 1964), med najbolj pogostimi obolenji, ki niso povezane s podhranjenostjo, ni srčno- žilnih bolezni. Njihovo dnevno prehranjevanje je temeljilo na različnih sortah sladkega krom- pirja (v povprečju 2 kg na osebo), dnevni vnos beljakovin je bil med 15 in 35 g, medtem ko so bile njihove vrednosti holesterola v krvi »samo« 3,3 in 3,9 mmol/l za moške in ženske. Vsebnost beljakovin v različnih sortah sladkega krompirja se giblje med 1 in 27 % (Bovell-Benjamin, 2007). Sladki krompir je visoko hranilno živilo s števil- nimi zaščitnimi mehanizmi (Bovell-Benjamin, 2007; Johnson in Pace, 2010). Svetovna zdra- vstvena organizacija mu je leta 2006 podelila naziv najbolj zdrave zelenjave. 12 Nasičene maščobe in prehranski holesterol v 90 % primerov prideta v paketu s še bolj ne- varnimi živalskimi beljakovinami. Slednje v pre- sežku povečujejo vrednost holesterola v krvi, medtem ko rastlinske beljakovine nimajo tega učinka. 58 in »nujnostjo« uživanja mlečnih izdelkov, mesa, rib in olj na drugi strani, bi bilo bolj primerno in pošteno, ljudem to povedati na bolj razumljiv način – uživaj manj (ali nič) mleka, sira in ostalih mlečnih izdelkov, mesa, rib in olj. Prehrambna industrija, s tesnimi vezmi v politiki, danes predsta- vlja najmočnejšo industrijo med vsemi, z dvema največjima poslovnima konglome- ratoma – živilsko pridelovalno industrijo in industrijo procesirane hrane. Slabe in nezanesljive informacije, predstavljene z enostranskim pogledom na zdravo pre- hranjevanje, skoraj nezavedno negativno vplivajo na kolektivno zavest, kar predsta- vlja neposredno grožnjo javnemu zdravju za generacije, ki prihajajo. Mnoge študije, ki kritizirajo nizko maščob- no prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano ali dokazujejo vrednost živalskih živil ter različnih visoko maščobnih živil rastlin- skega izvora, imajo številne sistematične pomanjkljivosti. V mnogih primerih populi- stične in »politično korektne« raziskave de- jansko ne predstavljajo nizko maščobnega rastlinskega prehranjevanja, kot ga pripo- ročajo zagovorniki prehranjevanja z rastlin- sko celovito hrano, čeprav ga definirajo kot nizko maščobnega. Uživanje hitre prehra- ne, olj, trans maščob, rafiniranih ogljikovih hidratov13, sladkorjev, slanih in praženih oreščkov idr. ter uporaba termina »vegan- sko« (tudi »vegetarijansko«) prehranjevanje ali »nizko« maščobno prehranjevanje z ra- stlinsko celovito hrano (ki je dejansko viso- ko maščobno), pomeni ignoranco visoko vlakninskega in nizko beljakovinskega pre- hranjevanja, kot ga definirajo zagovorniki prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano. Ko so na primer Key idr. (2009) objavili re- zultate raziskave, da vegetarijanci ne živijo dlje kot ljudje, ki jedo mešano (živalsko) hrano, so se ti rezultati praktično v enem dnevu znašli v vseh največjih medijih v raz- vitem svetu. Zanimivo, kako je to mogoče, ko pa je bilo dognano, da prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano brez dvoma zmanjšuje tveganje za nastanek degene- rativnih bolezni, ki so glavni vzroki smrti v razvitem svetu. Poleg tega pregled prehra- njevanja (in načina življenja) najdlje živečih 13 Manipulacija s terminologijo »ogljikovi hidra- ti«, ko se npr. preučuje njihov vpliv na prekomer- no težke merjence pri izgubljanju telesne teže, kjer se uporabijo rafinirani OH (ki se sploh ne bi »smeli« poimenovati kot taki), pri čemer raziska- va pokaže porast telesne teže, naslov v medijih pa se nato glasi: Ogljikovi hidrati redijo. ljudi dokazuje uživanje pretežno rastlinske prehrane. Podroben pregled te raziskave14 pokaže, kako so avtorji prišli do nasprotu- jočih spoznanj glede na verodostojno zna- nost. Pri štirih od petih15 uporabljenih štu- dijah so uporabili selektivni kriterij zgolj na osnovi odgovora »DA/NE« na vprašanje »Ali jeste meso, ribe, mlečne izdelke in jajca?« Med vegetarijance so šteli tiste, ki jedo mlečne izdelke in jajca, in »ker je nižja pojavnost raka med vegani«, so tudi njih uvrstili v skupino vegetarijancev. Ti so lahko, ob vsem povedanem, jedli visoko maščobno prehrano polno olja, procesiranih živil, ra- finiranih ogljikovih hidratov. Najverjetneje namerno slab selekcijski kriterij je na kon- cu dal rezultate, ki niso v skladu s svetov- nim skladom za raziskave rakavih obolenj (WCRF, 2015), kar avtorji izrecno poudarijo v sklepnem delu, ko navajajo, da »ni zane- sljivih dokazov, da velik vnos rdečega mesa in procesiranega mesa povzroča raka debelega črevesja in danke, kot tudi ne katere koli druge vrste raka« (Key idr., 2009, str. 1622). Velikokrat se za opravičevanje mešanega prehranjevanja (polnega nasičenih maščob in prehranskega holesterola16) uporablja določene populacije ljudi, ki živijo v eks- tremnih okoljih, kot so npr. Inuiti v vzhodni Kanadi in Grenlandiji, ki imajo zgodovinsko in geografsko omejen dostop do sadja in zelenjave, ali Masaji v Keniji, ki se prehra- njujejo pretežno z mesom divjega ulova. Oboji imajo ob tem tudi najnižjo življenjsko dobo v modernem svetu. Inuiti živijo pov- prečno 10 let manj kot ostali Kanadčani, medtem ko je življenjska doba Masajev 45 let za ženske in 42 let za moške, imajo pa tudi visoko pojavnost raka in ateroskleroze (Iburg, Brennum-Hansen in Bjerregaard, 14 Večina običajnih ljudi ne bo nikoli poiskala izvirnika (za ogled celotnega članka je velikokrat potrebno plačilo nekaj deset evrov), prepozna- la njegovo sporno metodologijo, kontekst in nasprotje interesov. Tisti posamezniki, ki pa se bodo takšnega pregleda vendarle lotili, pa ne bodo imeli odločilnega vpliva na oblikovanje mnenj ljudi, ki bodo preko medijev izvedeli in sprejeli senzacionalistično novico. 15 Pri eni od petih so ljudi razvrstili zgolj na osnovi vprašanja »Ali si vegetarijanec?« Pojasnilo raziskovalcev glede načina izbora je bilo, da je težko rekrutirati večje število ljudi, ki se prehra- njujejo zdravo, da bi na koncu dobili pomenljive rezultate. 16 Raziskave, ki ne dokazujejo negativnega učinka nasičenih maščob na zdravje človeka, so vnaprej zasnovane na način, da imajo tak rezultat. Posledica konfliktnih sporočil oziroma ustvarjanje kontroverznosti je »usidran dvom«, ki je postal »proizvod« prehrambne industrije (Greger, 2015a, 2015b). 2001; Fuhrman, 2006 in 2010; Fodor, Helis, Yazdekhasti in Vohnout, 2014; PCRM, 2014; WHO, 2015). Znanstveniki za dokazovanje slabih na- vad (npr. mediteranskega prehranjevanja) mnogokrat uporabijo zelo bolno običajno populacijo (slaba osnova za verodostoj- nost spoznanj)17, kjer prehrano z visokim deležem skupnih in nasičenih maščob zamenjajo s prehrano z enkrat nenasiče- nimi maščobami, manj nasičenimi in sku- pnimi maščobami (npr. z olivnim oljem, več ribami in manj mesa). Uporabljena prehranska intervencija, ki je povzročila delno »izboljšanje« zdravstvenega stanja (manipulacija z biomarkerji, npr. s HDL ho- lesterolom ali krvnim sladkorjem) ne more biti priporočilo ali koncept zdravega pre- hranjevanja. Začetno izboljšanje oziroma zamenjava določene količine zelo slabih živil z manj slabimi pa le-teh še ne naredi zdravih. Mediteransko prehranjevanje je videti bolj zdravo ne zaradi olivnega olja, ampak navkljub le-temu. Dr. Esselstyn Jr. (2007, 2014), po mnenju številnih spošto- vanih raziskovalcev in zdravnikov vodilna avtoriteta na področju srčnožilnih bole- zni in prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano, vedno znova poudarja negativni učinek uživanja katerih koli olj (olivnega, koruznega, repičnega, sojinega idr.) na en- dotelij (notranjo plast arterij). Poškodovan endotelij predstavlja povod za srčnožilne bolezni, poleg tega so olja najbolj kalorična živila (100 % kalorij iz vira maščobe) z ek- stremno nizko hranilno vrednostjo, večina pa jih po zaužitju povzroči zožitev nekate- rih glavnih žil za več ur. Olja ne vsebujejo vlaknin, mineralov, antioksidantov, fitohra- nil ali drugih mikrohranil (ki jih ne bi mogli pridobiti iz bolj zdravih živilih), vsebujejo enkrat nenasičene in nasičene maščobe, ki niso del esencialnih hranil18. Esselstyn Jr. 17 V kolikor bi raziskava primerjala ljudi, ki re- dno uživajo »slabe« maščobe, s tistimi, ki se le-tem običajno izogibajo, bi bila jasno vidna povezanost maščob s povečevanjem tveganja za srčnožilne bolezni. Ker pa raziskave navadno preučujejo vpliv zelo podobnih vnosov ma- ščob in zagotovo ne tistega, ki ga priporočajo zagovorniki prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano (tj. od 8–12 % vseh kalorij), rezultati takrat pričakovano ne pokažejo značilnih pozitivnih učinkov. 18 Pri olivnem olju bi za PDV omega 3 maščob- nih kislin morali spiti vsaj 2,5 dcl olja, s čimer bi telo oskrbeli le z ALA in ne tudi z DHA in EPA (telo ju lahko delno ali v celoti pretvori iz ALA, vendar ne pri tipičnem zahodnem načinu pre- hranjevanju), ob tem pa zaužili preko 2.000 ka- lorij. iz prakse za prakso 59 idr. (2014) postavljajo jasno vprašanje, zakaj morajo oboleli za srčnožilnimi boleznimi, ob predpostavki, da imajo z bolnišnično oskrbo najboljšo možno rešitev za svojo zdravstveno situacijo, sami poiskati rešitev za svojo napredujočo bolezen. Povečini so kardiologi skrbni in sočutni ljudje, podprti z znanjem, vendar skozi izobraževanje pri- dobijo malo ali nič treninga o prehrani. Za Mediteransko prehranjevanje (Esselstyn Jr., 2013 v engine2diet.com) kot odziv na raz- iskavo z naslovom »Primarna prevencija z mediteransko dieto« (Estruch idr., 2013) je dr. Esselstyn Jr. dejal, da bi korekten naslov v medijih moral biti »Promocija srčnožilnih bolezni z mediteransko in kontrolno dieto«. Če strnemo, je tu nekaj razlogov za po- javljanje slabih informacij v medijih in za zmedenost ljudi glede tega, kaj je zdravo prehranjevanje in kaj so tvegana živila. To so manipulacije z masovnimi slabimi obja- vami v znanstvenih revijah brez strokovne recenzije, »popoln« vzorec preučevancev (z zdravstvenimi stanji), neustrezna meto- dologija in kratko trajanje raziskav, napačno definiranje načina prehranjevanja ali hranil, manipulacija z biomarkerji19, ignoranca ostalih dejavnikov, prilagajanje statistike v izvirniku, neponovljivost rezultatov drugih raziskovalcev (neobremenjenih z naspro- tjem interesov), različnost interpretacije glede na rezultate raziskave ali klinična ne- pomembnost rezultatov pri majhnih razli- kah med preučevanima skupinama, hitrost širjenja senzacionalističnih objav v medijih, uporaba strateških tožb proti drugače mi- slečimi strokovnjaki ali skupini (z namenom ustrahovanja in zavrnitve kritike)20 in ne na- zadnje skrbno voden sistem izobraževanja in poučevanja ljudi preko organizacij, dru- štev ali portalov za različne bolezni, knjig avtorjev o prehranjevanju brez ene resne 19 Ločeno preučevana živila, nizko hidratne (visoko beljakovinske) diete kot tudi številna zdravila vplivajo na dejavnike tveganja, vendar v resnici nimajo učinka na primarno intervencijo oziroma značilnega vpliva na zdravje. Velikokrat je učinek ravno nasproten, s čimer se zame- gljuje vlogo vzorca prehranjevanja. Bolezenska stanja se še vedno poslabšujejo, le s počasnej- šo hitrostjo. Za primer srčnožilnih bolezni bi za dokazovanje napredovanja bolezni, čeravno je dokazana možna zaustavitev in celo spreobrni- tev poteka, navkljub izboljšanju biomarkerjev, zadostoval pregled arterij s koronarno angio- grafijo pred in po prehranski intervenciji, s čimer bi se javnost nedvoumno poučilo, da izboljšanje z manj slabim prehranjevanjem ni enako zdrave- mu prehranjevanju. 20 Glej http://en.wikipedia.org/wiki/Strategic_ lawsuit_against_public_participation. znanstvene objave, televizijskih oddaj, športnih klubov in fitnes centrov. Morda je pirova zmaga sistema dosežena pravzaprav s tem, da je v znanosti skoraj vsako posamezno hranilo v revijah s stro- go strokovno recenzijo povezano praktič- no s katerim koli zaključkom. Dr. Ioannidis21 (v Whoriskey, 2015), profesor medicine in statistike na univerzi Stanford ter eden naj- ostrejših kritikov prehranske znanosti, se sprašuje »Koliko rezultatov v teh literaturah epidemskih razsežnosti je dejansko pravil- nih?« Chowdhury idr. (2014) so združeno analizirali »dobre in manj dobre« raziskave in ugotovili, da v kolikor so tovrstni po- datki raziskav primerjani, nevarnost slabih maščob ni več jasna. Ioannidis (2005, str. 696) pravi, da »Verjetnost, da je trditev raz- iskave resnična, je lahko odvisna od moči in pristranskosti študije, števila drugih študij o enakem vprašanju in, kar je zlasti pomemb- no, od razmerja med resničnimi in neobsto- ječimi razmerji znotraj razmerij, raziskovanih na posameznem znanstvenem področju. V tem okviru je manj verjetno, da je znanstve- no raziskovalna ugotovitev resnična, če so študije, opravljene na področju, manjše; če so velikosti učinkov manjše; če obstaja večje število in manjša vnaprejšnja selekcija testi- ranih razmerij; če obstaja večja fleksibilnost pri zasnovah, definicijah, izidih in analitičnih metodah; če obstajajo večji finančni in drugi interesi in predsodki; in če je v lov za statistič- no pomembnostjo na določenem področju vključenih več ekip«. „Enostranski pogled na izobraževanje o zdravem prehra- njevanju – tlakovana pot do neskončnega zaslužka Dezinformiranost Slovencev o prehrani, zdravju in zdravstveni oskrbi se iz neu- streznih smernic zdravega prehranjevanja s strani uradnih inštitucij (MZ, NIJZ, CINDI Slovenija) in številnih promocijskih akcij prenaša na vse ostale pore družbe. Od predšolske in šolske prehrane, subvencioni- ranja živilske industrije, poučevanja v vrtcih 21 Odličen pregled razlogov za protislovne re- zultate znanosti oziroma odgovor na to, zakaj je večina objavljenih znanstvenih zaključkov na- pačnih, najdemo v Ioannidis (2005). in šolah, članstva in aktivnosti bolnih in obolelih preko članstev v njihovih zvezah22, do reklamnih oglasov povezanih z uradni- mi inštitucijami (npr. reševalno vozilo pedi- atrične klinike z izdelki Lumpi; pojavljanje barvnih reklamnih oglasov za izdelke, kot so olja, margarine, mleko, meso, ribe in različna zdravila ter pripomočke v njihovih revijah), ne nazadnje pa so tu še žrtve sla- bega izobraževanja na področju prehrane, ki so ga deležni bodoči strokovnjaki (zdrav- niki, predšolski in šolski pedagogi, športni pedagogi, trenerji, nutricionisti), z le malo ali nič informacijami o preprečevanju ali za- ustavitvi bolezni s pomočjo zdravega pre- hranjevanja. Campbell in Jacobson (2014) pojasnjujeta, da denar, ugled v družbi (in prestiž), profesionalna identiteta, moč vpli- va, materialna varnost ter osebna ignoran- ca ljudi, ki predstavljajo sistem (tesno po- vezan z industrijo), prinašajo veliko denarja na račun zgrešenega pristopa k promociji zdravja. Priporočila za uživanje velike ko- ličine sadja, zelenjave, oreškov, semen in polnozrnatih žitaric ne moremo patentirati, zato tudi industrija ne vidi poslovnega mo- tiva za vlaganje v takšne raziskave. Največ interakcij z ljudmi glede zdravega prehranjevanja imajo predšolski, razredni in športni pedagogi, zdravniki ter različni trenerji. Izobraževanja na tem področju praktično ni ali pa je skrbno režirano v okvirih enostranskega pogleda na zdra- vo prehranjevanje23. Predšolski in razredni pedagogi navadno le sledijo priporočenim smernicam prehranjevanja oziroma navo- dilom vodje prehrane. Študij na medicinski fakulteti študentom, sodeč po javno dosto- pnem predmetniku (MF, 2014), ne omogo- ča predmeta o prehrani ali prehrani in bo- leznih. Predmetnik sicer omogoča izbirni predmet »Alternativna prehrana« le dese- tim študentom 2. letnika dentalne medici- ne in ni obvezni del splošnega študija bo- dočih zdravnikov. To za delo v neposredni praksi, ko prihaja do interakcij s pacienti z različnimi zdravstvenimi stanji, nedvomno ni verodostojna pot, ki bi vodila k izboljša- nju trenutne zdravstvene statistike v Slo- veniji. Nadalje, športni pedagogi in različni trenerji končajo dodiplomski študij brez sistematičnega izobraževanja o zdravem 22 Diabetiki v diabetes zvezi, srčni bolniki v dru- štvu za srce, revmatiki v društvu revmatikov, ra- kavi bolniki v društvu za boj proti raku idr. 23 V tem članku zdravo prehranjevanje pomeni prehranjevanje, ki je bilo v verodostojni znanosti spoznano za najbolj zdravo, brez tveganja bo- lezni in smrti. 60 prehranjevanju. Na Fakulteti za šport (FŠ, 2014) pri programu »Športna vzgoja« med mnogimi predmeti ni predmeta prehrana oziroma je lahko le-ta prepuščen posame- znemu nosilcu programa, medtem ko se pri programih »Športno treniranje« in »Ki- neziologija« v petem semestru pojavi pred- met »športna prehrana« s 30-imi urami predavanj in 15-imi urami vaj, ki vključujejo osnove prehrane športnika. Podiplomski študij24 vključuje predmet »Zdrav življenjski slog«, 60 ur predavanj in 30 ur vaj vsebin, kot so preventivni pregledi, uravnotežena prehrana in sodobna prehranjevalna pi- ramida, vpliv prehrane na zdravje, motnje prehranjevanja, razlike med zdravo in špor- tno prehrano, hranila, hidracija in elektroli- ti, doping, regeneracija, časovna umestitev obrokov, prebava in absorpcija živil, pre- treniranost idr. Skrben pregled navedene temeljne literature za ta predmet zopet na- kazuje enostranski pogled na zdravo pre- hranjevanje, ki, enako kot predhodno ome- njene smernice prehranjevanja v Sloveniji, ljudi usmerja k rednemu uživanju 2-3 porcij mlečnih in mesnih izdelkov (vsakega) na dan itd. Programa poleg omenjenega vse- bujeta tudi predmete (anatomija, fiziologija športa 1 in 2, medicina športa), ki študen- tom omogočajo vsaj delno razumevanje delovanje telesa. Študijski programi na področju znanosti o prehrani v Sloveniji podajajo napačne pre- hranske nasvete in popolnoma podcenju- jejo moč prehranske intervencije tako pri preprečevanju kot tudi pri odpravljanju raz- ličnih bolezenskih stanj. Trajnostni krožnik (PCRM, 2015) oziroma smernice zdravega prehranjevanja zdravniškega odbora za od- govorno medicino za leto 2015 temeljijo na vzorcu prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano, torej prehrano bogato z zelenjavo, sadjem, celimi zrni, stročnicami, oreščki in semeni, ter spodbujajo k pitju vode na- mesto mlečnih izdelkov, kar je znanstveno dokazan pristop za preprečevanje in obvla- dovanje groženj javnega zdravja: debelost, diabetes 2, srčnožilne bolezni in nekate- re oblike rakov. Tovrstno prehranjevanje je obenem povezano z mnogo manjšim negativnim vplivom na okolje. V kolikor bomo želeli doseči pomenljiv učinek na javno zdravje (Campbell, 2015), bodo po- trebne spremembe na različnih nivojih, 24 Po bolonjskem sistemu študija se naziv uni- verzitetni diplomirani profesor športne vzgoje pridobi šele po »nadaljevanju« študija, kar je bil pred leti osnovni štiri letni univerzitetni program. in sicer z vpeljevanjem izobraževanja o prehranjevanju v obvezni del predmetni- kov medicinske fakultete, z razvojem po- stopkov za primarno preventivo zdravni- kov, ki bi uporabili prehransko intervencijo, z vzpostavitvijo nacionalnega inštituta za prehranjevanje, ki bi sponzoriral raziskave za oceno učinkovitosti prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano, s prekinitvijo sub- vencioniranja programov prehrane, ki pri- marno podpirajo proizvajalce hrane in ne potrošnikov, s preusmeritvijo teh sredstev v zdravo in varno mrežo za posameznike in družine, ki nimajo zagotovljenega ustre- znega prehranjevanja ter z razvojem pre- hranskega svetovalnega sveta, financirane- ga z javnimi sredstvi, ki bi služil interesom potrošnikov in bil izven dosega finančnega interesa industrije. „Optimalno človekovo prehranjevanje V zgodovini se človek ni nikoli prehranjeval izključno z vegetarijansko ali vegansko pre- hrano oziroma mesnim prehranjevanjem. Kot je razvidno iz preučevanja populacije oziroma najdlje živečih ljudi, izseljencev25, enojajčnih dvojčkov26, živalskih sorodnikov ali kliničnih raziskav prehranske intervenci- je na bolnih ljudeh, lahko sklepamo, da so konsistentni dejavniki dolgega in zdravega življenja ne glede na etične skupine ali spol povezani s pretežnim rastlinskim prehra- njevanjem. Naravna psihologija in nena- ravne pasti užitka so družbo pripeljale do samouničevalnih navad za zdravje in do- bro počutje. Umetno odličen okus nezdra- vih, visoko kaloričnih, visoko maščobnih in močno predelanih živil, ki jih narava ni zasnovala, je številne potisnil v nepotreb- no trpljenje in bolezni izobilja. Obstajajo trdni dokazi (Campbell in Jacobson, 2014), da bolj kot se človek približuje rastlinske- mu prehranjevanju, bolj pozitivno to vpliva na njegovo zdravje, čeprav znanost še ni z gotovostjo odgovorila, ali je 100-odstotno rastlinsko prehranjevanje boljše od 95-od- stotnega. 25 Ko se ljudje preselijo iz enega mesta v dru- go ali iz ene države v drugo, s prevzemanjem tamkajšnjega načina življenja in prehranjevanja prevzamejo tudi stopnjo obolelosti zaradi de- generativnih bolezni. 26 Identični dvojčki imajo enako gensko zasno- vo, vendar v večini primerov ne razvijejo enakih bolezni, kar pomeni da so razlike v načinu življe- nja in prehranjevalnih navadah tiste, ki določajo zdravstveno stanje in kakovost življenja. Obstajajo družbe, generacije ali posame- zniki, ki se prehranjujejo pretežno z ra- stlinskim prehranjevanjem že od rojstva in poznamo posameznike, ki imajo po dese- tletjih prehranjevanja z nezdravim prehra- njevanjem že diagnosticirana različna bo- lezenska stanja ali več le-teh. Potrebno je razumeti, da zmernost v prehranjevanju, v primerjavi s tipičnim nezdravim prehranje- vanjem, pomeni le napredovanje bolezni s počasnejšim tokom in da je razočaranje v pričakovanju trajnega zdravstvenega iz- boljšanja neizbežno. Nadalje, različni nači- ni prehranjevanja vsebujejo svoje bolj ali manj zdrave različice, torej različna razmer- ja med (makro)hranili na splošno ter med živalskimi živili, procesiranimi rastlinskimi fragmenti in celovito rastlinsko hrano. Glede na povedano optimalno človekovo prehranjevanje (Campbell, 2015) temelji na celih zrnih, sadju, zelenjavi in stročni- cah. Živalska živila in druga procesirana hrana, ki ni v korist zdravju, naj bo zaužita občasno in v majhnih količinah, torej naj ne predstavlja središča obroka, pač pa naj bo bolj sredstvo za pridobivanje različnih okusov in praktičnosti, vendar ne več kot enkrat do dvakrat mesečno. Poleg tega naj optimalno človekovo prehranjevanje te- melji na izogibanju oziroma minimalnem vnosu olja in rafinirane moke, zmernem vnosu skupnih kalorij, ultra visokem vnosu celovite rastlinske hrane ter redni gibalni dejavnosti. „Zaključek Na svetu se dvakrat več ljudi prehranjuje pretežno z rastlinskim prehranjevanjem, medtem ko se večina ljudi v razvitem svetu prehranjuje s tako imenovanim mešanim (živalskim) prehranjevanjem. V javnosti tako ostaja vprašanje, ali smo ljudje anatomsko in biološko zasnovani za uživanje živalske hrane. Dokazi različnega preučevanja po- pulacije ter kliničnih raziskav prehranske intervencije na bolnih ljudeh konsistentno potrjujejo, da so dejavniki dolgega in zdra- vega življenja, ne glede na etične skupine ali spol, povezani s pretežno rastlinskim prehranjevanjem. Po mnenju zagovornikov prehranjevanja z rastlinsko celovito hrano so zaslužki v današnjem zdravstvenem sistemu odvisni od bolezni in ne od zdrav- ja, zato bi bilo morda primerneje sistem javnega zdravja preimenovati v sistem bolezenskega varstva. Ker so medicinske revije danes polne slabih informacij, lahko iz prakse za prakso 61 za skoraj vsako izjavo najdemo raziskavo, ki jo podpira, velikokrat tudi nepregledno ko- ličino le-teh. Če pozorno pogledamo vsako od teh raziskav, ugotovimo, da obstaja bodisi nasprotje interesov bodisi pomanj- kljivost v zasnovi raziskave ali dejanskih statističnih značilnostih, poleg tega hipo- teze niso podane na osnovi prevladujočih dokazov. Glede na napisano je za začetek uvajanja sprememb v načinu prehranje- vanja Slovenca potrebna sprememba celotnega slovenskega modela zdravega prehranjevanja, neobremenjeno izobraže- vanje stroke in poučevanje javnosti o spo- znanjih verodostojne znanosti. Šele tako bo posameznik, ki je danes prekomerno težak ali debel, postaran, brez energije, bolan in odvisen od zdravil, lahko imel možnost, da sprejme ustrezno odločitev za trajno spre- membo. „Literatura 1. Akisaka, M., Asato, L., Chan, Y.C., Suzuki, M., Uezato, T., Yamamoto, S. (1996). Energy and nutrient intakes of Okinawan centenarians. J Nutr Sci Vitaminol (Tokyo), 42, 241–8. 2. Allen, N.E., Appleby, P.N., Davey, G.K., Key, T.J. (2000). Hormones and diet: low insulin- -like growth factor-I but normal bioavailable androgens in vegan men. Br J Cancer, 83 (1), 95–7. 3. Bodie, J., Lewis, J., Schow, D. in Monga, M. (2003). Laboratory evaluations of erectile dysfunction: an evidence based approach. J Urol, 169 (6), 2262–4. 4. Bovell-Benjamin, A.C. (2007). Sweet potato: a review of its past, present, and future role in human nutrition. Adv Food Nutr Res, 52, 1-59. 5. Buettner, D. (2010). The Blue Zones: Lessons for Living Longer From the People Who’ve Lived the Longest. National Geographic Society. 6. Campbell, T.C. in Jacobson, H. (2014). Celota: Ponovni premislek o znanosti o prehrani Whole: Rethinking the Science of Nutrition. SITIS. 7. Campbell, T.C. (2015). Will plant-based dietary recommendation spur meaningful change? Pridobljeno 29.5.2015, s http://thehill.com/ blogs/congress-blog/healthcare/243243- -will-plant-based-dietary-recommendation- -spur-meaningful-change. 8. Campbell, T. (2015). The Campbell Plan: The Simple Way to Lose Weight and Reverse Illness, Using The China Study's Whole-Food, Plant-Ba- sed Diet. RodaleBooks. 9. Curry, A. (2008). The Gladiator Diet. How to eat, exercise, and die a violent death. Archae- ology, 61 (6), abstrakt. 10. Esselstyn, C.B. Jr. (2007). Prevent and Reverse Hearth Disease: The Revolutionary, Scientifi- cally Proven, Nutrition-Based Cure. Penguin Group Inc. 11. Esselstyn, C.D. Jr. (2013). Response to the New England Journal of Medicine article “Primary prevention of cardiovascular disease with a Mediterranean diet”, february 26, 2013 v engine2diet.com. Pridobljeno 2. 2. 2015, s http://engine2diet.com/the-daily-beet/ caldwell-b-esselstyn-jr-m-d-response-to- -the-new-england-journal-of-medicine-ar- ticle-primary-prevention-of-cardiovascular- -disease-with-a-mediterranean-diet/. 12. Estruch, R. Ros, E., Salas-Salvado, J., Covas, M.I., Corella, D., Aros, F. idr. (2013). Primary prevention of cardiovascular disease with a Mediterranean diet. N Engl J Med, 368 (14), 1279–90. 13. Febish, G.J. Oxley, J.A. (2011). Food For Tho- ught: An Epigenetic Guide to Wellness. Xlibris Corporation. 14. Fodor, G.J., Helis, E., Yazdekhasti, N. in Voh- nout, B. (2014). “Fishing” for the origins of the “Eskimos and heart disease” story. Facts or wishful thinking? A review. Canadian Journal of Cardiology, 30 (8), 864–868. 15. Fuhrman, J. (2006). Do Primitive Peoples Really Live Longer? Pridobljeno 10. 1. 2015, s http://www.diseaseproof.com/archives/ diet-myths-do-primitive-peoples-really-li- ve-longer.html. 16. Fuhrman, J. (2010). The Truth About The We- ston Price Foundation. Do primitive peoples really live longer? Pridobljeno 15.1.2015, s http://www.vegsource.com/news/2010/07/ the-truth-about-the-weston-price-founda- tion.html. 17. Gabrijelčič Blenkuš, M. (2000). NIJZ. Prehrana za mladostnike – zakaj pa ne? Inštitut za va- rovanje republike Slovenije. 18. Greger, M. (2015a). The Saturated Fat Studi- es: Buttering Up the Public. Pridobljeno 5. 1. 2015, iz http://nutritionfacts.org/video/ the-saturated-fat-studies-buttering-up-the- -public/. 19. Greger, M. (2015b). The Saturated Fat Studi- es: Set Up to Fail. Pridobljeno 23. 1. 2015, s http://nutritionfacts.org/video/the-satura- ted-fat-studies-set-up-to-fail/. 20. Iburg, K.M., Brennum-Hansen. H., Bjerrega- ard, P. (2001). Health expectancy in Green- land. Scan J Public Health, 29 (1), 5–12. 21. Ioannidis, J.P.A. (2005). Why Most Published Research Findings Are False, PLoS Med, 2 (8), 696–701. 22. Jakše, B., Erčulj, F., Pinter, S. in Jakše, B. (2014). Prehranjevanje športnika. Od kompleksnosti do možnosti izbire. Šport, 62 (3-4), 33–42. 23. Jakše, B. (v tisku). Vegansko prehranjevanje in prehranjevanje z rastlinsko celovito hrano v Sloveniji v primerjavi s stališči v svetu. Šport. 24. Johnson, M., Pace, Ralphenia D. (2010). Sweet potato leaves: properties and synergistic in- teractions that promote health and prevent disease, Nutrition Reviews, 68 (10), 604–615. 25. Lisle, D.J. in Goldhamer, A. (2006). The Plea- sure Trap: Mastering the Hidden Force that Un- dermines Health & Happiness. Healthy Living Publication. 26. Losch, S. Moghaddam, N. Grossschmidt, Risser, D.U. in Kanz, F. (2014). Stable Isotope and trace Element Studies on Gladiators and Contemporary Romans from Ephesus (Tur- key, 2nd and 3rd Ct. AD) – Implications for Differences in Diet. Plos One, 9 (10), 1–17. 27. Luyken, R., Luyken-Louing, F. in Pikaar, N. (1964). Nutrition Studies in New Guinea, American Journal of Clinical Nutrition,14, 13–27. 28. Matesz, D. (2014). Powered By Plants: Natural Selection & Human Nutrition. Createspace. 29. McDougall, J. (2012). McDougallova medicina: Izzivalno drugo mnenje. SITIS. 30. Mills, M. (2009). Health. The Comparative Anatomy Of Eating. Pridobljeno 15. 1. 2015, s http://www.vegsource.com/news/2009/11/ the-comparative-anatomy-of-eating.html. 31. Milton K. (1999). A hypothesis to explain the role of meat-eating in human evolution. Evol Anthropol, 8, 11-21. 32. Milton K. (2000). Hunter-gatherer diets-a dif- ferent perspective. Am J Clin Nutr, 71 (3), 665–7. 33. MZ (2013). Odgovor na poslano pismo Pre- hranska revolucija. Pridobljeno 3. 5. 2015, s http://www.soce.si/?p=1137. 34. MZ (2015). Resolucija o nacionalnem prog- ramu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025. Pridobljeno 15. 3. 2015, s http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov. si/pageuploads/javna_razprava_2015/ Resolucija_o_nac_programu_prehrane_in_ in_tel_dejavnosti_jan_2015.pdf. 35. Nestle M. (1999). Animal v. plant foods in hu- man diets and health: is the historical record unequivocal? Proc Nutr Soc, 58 (2), 211–8. 36. PCRM (2014). Hard to Swallow: How Meat Advocates Skewer Science. Pridobljeno 20. 1. 2015, s http://www.pcrm.org/media/good- -medicine/2014/autumn2014/hard-to-swal- low-how-meat-advocates-skewer-science. 37. PCRM (2015). USDA Dietary Guidelines 2015: The Sustainable Power Plate. Pridobljeno 3. 4. 2015, s http://www.pcrm.org/health/diets/ pplate/dietary-guidelines-usda-sustainable- -power-plate. 38. Perry, G.H., Dominy, N.J., Claw, K.G., Lee, A.S., Fi- egler, H., Redon, R., W. idr. (2007). Diet and the evolution of human amylase gene copy num- ber variation. Nature Genetics, 39, 1256–1260. 39. Petersen, M.S., Halling, J., Bech, S., Wermuth, L., Weihe, P., Nielsen, F. idr. (2008). Impact of dietary exposure to food contaminants on the risk of Parkinson’s disease. Neurotoxicolo- gy, 29 (4), 584–90. 62 40. Pulde, A. in Lederman, M. (2015). What to eat? Pridobljeno 27. 2. 2015, s http://www. forksoverknives.com/what-to-eat/. 41. MKO (2015). Tradicionalni slovenski zajtrk. O nas. Pridobljeno 3. 5. 2015, s http://tradicio- nalni-zajtrk.si/o_nas/. 42. Pimentel, D. in Pimentel, M. (2003). Sustain- ability of meat-based and plant-based diets and the environment. Am J Clin Nutr, 78 (3), 660S–663S. 43. Soče, I. (2013). Prehranski kontrarevolucionar- ji. Pridobljeno 3. 5. 2015, s http://www.soce. si/?p=1137. 44. Thompson., I.M., Tangen, C.M., Phyllis, J.G., Probstfield, J.L., Moinpour, C.M. in Cotman, C.A. (2005). Erectile dysfunction and sub- sequent cardiovascular disease. Journal of the American Medical Association, 294 (23), 2996–3002. 45. Walczak, M.K., Lokhandwala, N. Hodge, M.B. in Guay, A.T. (2002). Prevalence of cardiova- scular risk factors in erectile dysfunction. J Gend Specif Med, 5 (6), 19–24. 46. WCRF (2015b). World Cancer Research Found International. Our Cancer Prevention Recom- mendation. Plant Foods. Pridobljeno 25. 12. 2014, s http://www.wcrf.org/int/research- -we-fund/our-cancer-prevention-recom- mendations. 47. WHO (2015). Kenya. Pridobljeno 10. 1. 2015, s http://www.who.int/countries/ken/en/. 48. Whoriskey, P. (2015). The U.S. government is poised to withdraw longstanding war- nings about cholesterol. The Washington post. Pridobljeno 20. 2. 2015, s http://www. washingtonpost.com/blogs/wonkblog/ wp/2015/02/10/feds-poised-to-withdraw longstanding-warnings-about-dietary-cho- lesterol/. 49. Willcox, B.J., Willcox, D.C. in Suzuki, M. (2004). Get Leaner, Live Longer, and Never Feel Hungry. The Okinawa diet plan. Three Rivers Press. 50. Willcox, B.J., Willcox, D.C., Todoriki, H., Fujiyo- shi, A., Yano, K., He, Q., Curb, J.D. in Suzuki, M. (2007). Caloric Restriction, the Traditional Oki- nawan Diet, and Healthy Aging. Annals of the New York Academy of Sciences, 1114, 434–455. Barbara Jakše, mag. kinez. znanosti in soavtor PrejPotem e-pošta: Barbara.tursic@gmail.com mnenja 63 Replica: Low-carbohydrate diets. Are they suitable for athletes? Abstract Urška Bukovnik has in the article named »Low-carbohydrate diets. Are they suitable for athletes?« presented incomplete and in- correct information regarding the diets with reduced carbohydrate intake. Ketogenic diet with reduced carbohydrate to less than 50 g/day is from health perspective truly safe diet and currently available data in scientific literature shows that the diet doesn‘t have negative effects on athlete‘s performance. Diet isn‘t suitable only as a way to reduce body weight, but also as a long term sportsman‘s diet plan. This article (rebuttal) presents counterarguments to dr. Bukovnik‘s claims and, with science based argu- ments, presents the current scientific information about this diet plan that is in recent years quickly gaining in popularity. Usage of the diet in, especially, endurance sports is presented as well, together with updated guidelines for athletes and their coaches that are thinking about implementing this diet plan into their training programme. Key words: Low-carbohydrate diets, ketogenic diet, sports performance, nutritional guidelines Tim Podlogar, Jure Kolar Replika članka z naslovom “Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so primerne za športnike?” Izvleček Avtorja članka meniva, da je dr. Urška Bukovnik v svojem prispevku z naslovom »Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so primer- ne za športnike?«, ki je bil objavljen v prejšnji številki revije Šport, predstavila pomanjkljive podatke na račun prehrane z zmanjša- nim vnosom ogljikovih hidratov. Ketogena dieta, ki omejuje vnos ogljikovih hidratov na manj kot 50g/dan, je iz zdravstvenega vi- dika varen način prehranjevanja. Dosedanje raziskave, ki so pre- učevale vpliv te diete na športni rezultat, kažejo, da ketogena ne poslabša športnikove zmogljivosti. Dieta ni uporabna le kot način zmanjšanja telesne mase, temveč tudi kot dolgotrajen prehranski režim športnika. Ta prispevek (replika) predstavlja protiargumente nekaterim spornim avtoričinim trditvam. Prikazuje učinkovitosti in povzema ugotovitve raziskovalcev ene izmed najhitreje razširjajo- čih se diet modernega časa. Prav tako se dotika njene uporabnosti zlasti v vzdržljivostnih športih, na koncu pa predstavi dopolnjene smernice športnikom in njihovim trenerjem, ki razmišljajo o upo- rabi diete z nizko vsebnostjo ogljikohidratov. Ključne besede: Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov, ketogena dieta, šport, prehranske smernice 64 Avtorica dr. Urška Bukovnik v prispevku z naslovom “Diete z nizkim vnosom oglji- kovih hidratov so primerne za športnike?” predstavi argumente za in proti uporabi prehranske intervencije z znižanjem vnosa ogljikovih hidratov. Prehranski režimi z zmanjšanjem ogljiko- vih hidratov so, kakor ugotavlja že dr. Ur- ška Bukovnik, vedno bolj popularni, zato je pomembno, da se javnosti predstavijo znanstveno potrjeni argumenti za uporabo kot tudi za neuporabo omenjenih dietnih režimov. Žal ugotavljamo, da je avtorica pomankljivo zaobjela področje prehrane z zmanjšanim vnosom ogljikovih hidratov. Replicirali in dopolnili bomo posamezne dele omenjenega članka v vrstnem redu trditev, ki si sledijo v izvirniku ter na koncu predstavili dopolnjene smernice za športni- ke in njihove trenerje. „Uvod Avtorica v uvodu slabo definira diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov, saj jih opisuje kot diete, pri katerih ogljikovi hidati predstavljajo manj kot 40 % dnevnih po- treb po energiji. Ta meja je po našem pre- pričanju postavljena preveč ohlapno, saj imamo znotraj tega okvirja veliko različnih prehranskih režimov, ki posedujejo različne značilnosti ter posledično drugačne vplive na športno zmogljivost. Osnovna značilnost ketogene diete (av- torica jo poimenuje Atkinsonova dieta) je stanje prehranske ketoze, ko so vrednosti ketonskih teles v krvi v razponu med 0.5 in 3 mmol/l, in je bila na športnikih večkrat raziskana (Paoli idr., 2012; Phinney, Bistrian, Evans, Gervino in Blackburn, 1983; Rhyu in Cho, 2014; McCleary idr., 2014), rezultati pa so vzpodbudni. Osnovna ideja ketogene diete je izboljšati izkoristek maščob, ki jih ima tudi zelo suh človek na razpolago v veliki količini (>40 000 kCal) v primerjavi z le približno 2000 kCal veliko zalogo glikogena (Grafikon 1). Prva študija ketogene diete na športnikih je bila narejena že v osemdesetih letih (Phin- ney idr.,1983) in je preučila efekte kronične ketoze na vzdržljivost pri kolesarjenju. Ugo- tovljeno je bilo, da je največji privzem kisika po treh tednih ketoze ostal nespremenjen, čas do utrujenosti pri 62–64 % VO2max se je neznačilno izboljšal (iz 147 na 151 min), respiratorni količnik med testiranjem se je močno zmanjšal (iz 0.83 na 0.72), oksidacija glukoze se je trikrat zmanjšala (iz 15.1 na 5.1 mg/kg/min), poraba glikogena pa štirikrat zmanjšala (iz 0.61 na 0.13 mmol/kg/min). Do hipoglikemije ni prišlo pri nobenem merjencu. Paoli idr. (2012) so prehranski režim testirali na vrhunskih gimnastih, ki po treh tednih privajanja na ketogeno prehrano niso po- slabšali rezultatov testiranj pri različnih testih vzdržljivostne in eksplozivne moči, medtem ko so izboljšali telesno sestavo (zmanjšali maščobno ter skupno maso in dosegli neznačilno povečanje mišične mase). Podobno dobre rezultate je pokazala tudi študija na taekwondoistih (Rhyu in Cho, 2014), ki so bili z namenom izgube telesne mase razdeljeni v dve skupini – skupino s hipokaloričnim ketogenim prehranskim režimom in hipokaloričnim običajnim vi- sokoogljikohidratnim. Namen je bil ugo- toviti, katera shujševalna dieta deluje bo- lje na športnikovo zmogljivost. Športniki, ki so uživali ketogeno dieto, so po koncu prehranske intervencije celo izboljšali re- zultat pri teku na 2000 metrov. Merjenci na ogljikohidratni dieti rezultata niso izboljšali. Tudi pri ostalih testih, kjer sicer ni prišlo do značilnih izboljšanj (nekateri rezultati so se nekoliko poslabšali), so se boljše odrezali športniki na ketogeni dieti. Pred kratkim narejena študija (McCleary idr., 2014) je primerjala dve skupini merjen- cev med različnima načinoma prehranje- vanja (ketogena dieta in zahodna dieta) na rezultat različnih testov moči. Ugotovljeno je bilo, da so se rezultati pri obeh skupinah podobno izboljšali. Raziskave vpliva ketogene diete na športni rezultat so zelo redke, zgoraj navedene pa so edine, ki smo jih uspeli najti in pri kate- rih je bilo trajanje prehranske intervencije s ketogeno dieto več kot 14 dni. Trditi, da raziskav ni oziroma da so te pomankljive, je tako nepopolno. Rezultati so jasni in zgovorni, športni rezultat športnikov na ketogeni dieti ni komprimiran. Trenutno je v teku kar nekaj študij, v katerih so bili športniki ketogenega prehranskega režima deležni več mesecev in preliminarni rezul- tati, sicer še neobjavljeni, kažejo pozitivne rezultate. „Monotonost Strinjamo se z avtorico, da je v mnogih primerih posledica prenehanja s tovrstnim načinom prehranjevanja monotonost di- ete. Zožan izbor živil lahko pripomore k zmanjšanju možnosti za pripravo raznovr- stnih obrokov in s tem upad motivacije za nadaljnje vztrajanje v takšnem režimu. To pa ne pomeni, da se z osnovnimi maščob- nimi živili ne da pripraviti številnih okusnih obrokov. Izdane so bile številne knjige na to temo, izpostaviti velja eno izmed najnovej- ših – The Real Meal Revolution, ki je postala najbolje prodajana knjiga vseh časov v juž- ni Afriki. V tej in množici drugih je na stoti- ne receptov, ki lahko razbijejo dnevno eno- lično prehranjevanje. Vitamini in minerali, ki sodelujejo v različnih procesih v telesu, so v telo vnešeni skupaj z mesnimi izdelki, zelenjavo ter ostalimi prehranskimi izdelki. Nobena študija, ki je preučevala ketogeno dieto (bodisi za športnike, kot sredstvo iz- gube telesne mase pri običajni populaciji ali kot terapevtsko sredstvo pri bolezenskih stanjih), ni zaznala pomankanja kakšnega od vitaminov ali mineralov (Volek, Noakes in Phinney, 2015). „Kako pomembno vlogo torej sploh igra razmerje makrohranil? Avtorica v tem delu članka razpravlja o izgubi telesne mase ter trajnosti posame- zne diete. Pri tem se vprašamo, kakšen pomen ima to za vrhunskega športnika, saj ta navadno nima težav s telesno maso, ki je med sezono več ali manj konstantna (razen pri nekaterih borilnih športih). Sle- denje prehranskemu režimu na dolgi rok ni vprašanje, v kolikor ta izboljša športni re- zultat. Veliko vrhunskih športnikov ima tudi svojega nutricionista in kuharja, s čimer je sledenje določeni dieti še toliko lažje. V prvi polovici 20. stoletja je nastala študija dveh primerov (McClellan in Du Bois, 1930), ki sta eno leto uživala izključno mastno meso brez dodatkov zelenjave in drugih hranil. Merjenca nista imela nobenih negativnih posledic, pomankanje vitaminov ni bilo zaznano, nekateri kazalci zdravja pa so se celo izboljšali (znižan krvni tlak). Trditve av- torice so tako na tem področju popolno- ma neosnovane. mnenja 65 „Kakšni so lahko negativni učinki diet z nizkim vnosom ogljikovih hidratov za športnike? a. Avtorica resda pravilno ugotavlja, da ni- zek vnos OH zmanjša zaloge glikogena v telesu, a to še ne pomeni hitrejše utruje- nosti ob fizični aktivnosti, saj dosedanje raziskave, ki so bile opravljene na špor- tnikih (glej uvod), tega niso pokazale. Nasprotno, rezultat se je v nekaterih pri- merih celo izboljšal. Razlog za to je po- večana sposobnost oksidacije maščob (Volek, Noakes in Phinney, 2015). Avto- rica navaja, da hipokalorična ketogena dieta povzroča slabše kognitivne spo- sobnosti posameznika (D’Anci, Watts, Kanarek in Taylor, 2009), kar študija ne- dvomno pokaže, a je potrebno pouda- riti, da je študija trajala le tri tedne ter je bila hipokalorična. Vprašanje, ali dalj časa trajajoča izokalorična ketogena dieta iz- zove enake kognitivne spremebe, ostaja. Dejstvo je, da telo potrebuje dovolj časa, da se privadi na porabo ketonskih teles v vlogi primarnega goriva v možganskih celicah. Volek in Phinney (2012) ter Volek, Noakes in Phinney (2015) navajajo izbolj- šano kognitivno sposobnost športnikov na ketogeni dieti med tekmovanjem, kar zmanjšuje možnost poškodb. b. Dokazov za trditve, da višji vnos belja- kovin spremlja več možnosti za razvoj osteoporoze, ni. Sistematični pregled literature na vpliv višjega vnosa belja- kovin na zdravje (San- tesso idr., 2012) ni našel povezanosti med količi- no vnosov beljakovin in zdravjem kosti. Nekatere študije (Thorpe idr., 2008; Genaro idr., 2015) ugota- vljajo povezanost med večjo gostoto kosti in višjim vnosom beljakovin ob običajnem vnosu kal- cija. Študija, ki jo navaja avtorica (Reddy, Wang, Sakhaee, Brinkley in Pak, 2002), je v tem kontekstu pomankljiva in neprimer- na, saj kostne gostote ni direktno preučevala. Po- leg tega pa je potrebno poudariti, da ketogena dieta v nobenem prime- ru ni prehrana z malo ogljikovimi hidrati, veliko maščobami ter veliko beljakovi- nami (Noakes, Grier, Creed in Proudfoot, 2013). Priporočen vnos beljakovin ostaja enak kot pri visokoogljikohidratni dieti, torej 1,2–1,7 g beljakovin/kg/dan (Phil- lips, 2014). c. Avtorica problematizira nizek vnos oglji- kovih hidratov tudi z vidika regeneracije po treningu, saj naj bi nizke zaloge gli- kogena močno oslabile imunski sistem. Študije, ki jih avtorica navaja, niso bile opravljene na športnikih, ki so se pre- hranjevali po režimu ketogene diete, zato implikacija rezultatov v ta dietni re- žim ni mogoča. Volek in Phinney (2012) trdita, da se regeneracija športnikov na ketogeni dieti celo izboljša. Grafikon 2 prikazuje primerjavo vrednosti glikoge- na v telesu pred in po napo- ru glede na prehranski režim (ketogena dieta ali ogljiko- hidratna dieta) (Phinney idr., 1983). Vidimo lahko, da je za- loga glikogena v športnikih, ki uživajo ketogeno dieto, resda nižja, a je poraba med naporom očitno veliko nižja (glede na enako zmoglji- vost), po samem naporu pa je koncentracija glikogena v športnikih, ki uživajo keto- geno dieto, celo višja kot pri športnikih na običajni dieti. Raziskave na dalj časa prila- gojenih športnikih (več kot pol leta) dajejo podobne re- zultate (Noakes, neobjavlje- no). Raziskava na taekwondoistih (Rhyu, Cho in Roh, 2014) je primerjala običajno športno dieto in ketogeno dieto ter ugotovila, da se kazalci oksidativnega stresa športnikov na ketogeni dieti veli- ko boljši v primerjavi z običajno športno dieto. Ketogena dieta se uporablja tudi za zdra- vljenje različnih bolezenskih stanj (Paoli, Rubini, Volek in Grimaldi, 2014), kar jasno kaže na učinkovitost ter varnost omenjene diete z vidika osnovnih kazalcev zdravja. Trditev, da je prehrana z nizkim vnosom ogljikovih hidratov primerna le v obliki kon- troliranih časovnih intervalov, kot na primer za treninge nizke intenzivnosti in kratkega trajanja in za čas po sezoni tekmovanj pred začetkom priprav na novo sezono, ko ima- jo treningi zaradi zmanjšane intenzivnosti in trajanja že na splošno manjši vpliv na imunski sistem, je nepopolna. V kolikor je cilj športnika zmanjšati telesno maso v krat- kem obdobju, je to priporočilo na mestu. Vsekakor pa po do zdaj dostopnih raziska- vah, kakor je navedeno v tej repliki, stalna in dobro načrtovana ketogena dieta ne poslabša športnega rezultata in je iz zdra- vstvenega vidika popolnoma varna. „Praktični napotki športnikom in njihovim trenerjem 1. Dieta z nizkim vnosom ogljikovih hidra- tov kot takšna ni hipokalorična, kakor to navaja avtorica, temveč izokalorična. Grafikon 1: Zaloge energije v telesu v različnih oblikah Grafikon 2: Vpliv prehranskega režima na porabo glikogena med vzdržljivostno vadbo (Phinney idr., 1983) 66 Omemba dolgoročnega vpliva na izgu- bo telesne mase je z vidika športnikov tako brezpredmetna, saj je cilj vsake športne diete izboljšanje športnega re- zultata. 2. Prehrana z nizkim vnosom ogljikovih hidratov, v našem primeru ketogena dieta, nudi zadosten vnos mikrohranil, saj hrane, bogate z mikrohranili, ne omejuje. Večina zelenjave ter mlečnih izdelkov tako ostaja na jedilniku. Edina omejitev je pri makrohranilih, in sicer pri ogljikovih hidratih, ki pa niso esenci- alno hranilo (Noakes, Volek in Phinney, 2015). Potrebno je poudariti in špor- tnike opozoriti, da je zaradi uradnih smernic, ki vzpodbujajo vnos ogljikovih hidratov, ponudba v trgovinah za keto- geno prehranjevane športnike močno omejena. 3. Ocenjevati potrebe po ogljikovih hidra- tih za posamezne športe je nestrokov- no in nedokazljivo, saj je edino, kar pri športnikih šteje, razpoložljivost energi- je. Če se telo privadi na zmanjšan vnos ogljikovih hidratov z izboljšanjem me- tabolizma maščob, kar se pri ketogeni dieti zgodi (Phinney idr., 1983; Helge, Watt, Richter, Rennie in Kiens, 2001; Lambert, Speechly, Dennis in Noakes, 1994), lahko potrebe po energiji telo za- dosti iz drugih virov v enaki količini. Gra- fikon 3 prikazuje podatke dveh raziskav, ki sta vključevali merjenje oksidacije maščobe med vzdržljivostno vadbo, in kaže, da se oksidacija maščobe v pov- prečju poveča več kot trikrat (Venables, Achten in Jeukendrup, 2005; Phinney idr., 1983). V kolikor pa športnik nima izboljšanega metabolizma maščob, je zmanjšan vnos OH, kakor ugotavljaja- jo Sovinek, Hadžič in Dervišević (2011), problematičen. 4. Stranski učinki diete, ki jih navaja avto- rica, se pojavljajo le v prvi fazi prilaga- janja na dieto (Volek in Phinney, 2012), v nadaljevanju teh težav ni več. Ugotavlja se, da pri ketogeni dieti ne pride do “te- kaškega zidu” (zmanjšanje sposobnosti zaradi pomanjkanja glikogena/glukoze), koncentracija glukoze med vadbo je konstantna (Phinney idr., 1983), kar za- gotavlja boljšo zbranost med tekmova- njem. 5. Imunski sistem se na ketogeni dieti ne oslabi, nasprotno, nekateri kazalci se celo izboljšajo (Rhyu, Cho in Roh, 2014). V kolikor športnik ne uporablja prave ketogene diete in samo zmanjša vnos ogljikovih hidratov z namenom zmanj- šanja vnosa hranil z željo po izgubi te- lesne mase, je opozorilo avtorice na mestu. 6. Kakor smo že ugotovili, je regeneracija na ketogeni dieti popolnoma normalna, potrebe po ogljikovih hidratih pa sko- rajda nične (Volek, Noakes in Phinney, 2015), zato športniku, prilagojenemu na ketogeno dieto, ni potrebno dodatno vnašati OH z namenom pospešitve re- generacije. V kolikor pa športnik uživa običajno visokoogljikohidratno prehra- no in z željo po izgubi telesne mase zmanjša vnos OH, takrat pa avtoričino priporočilo velja. 7. Večkratno hitro zniževanje telesne mase je problematično. A še enkrat je potrebno poudariti, da cilj uporabe ketogene diete za športnike ni izguba telesne mase, temveč izboljšanje zmo- gljivosti. „Smernice za športnike in njihove trenerje bi se tako glasile: 1. Obstaja več različnih dietnih režimov z zmanjšanjem ogljikovih hidratov. 2. Kratkoročno zmanjšanje vnosa oglji- kovih hidratov ima lahko negativne posledice na imunski sistem športnika, njegovo zmogljivost ter kognitivne spo- sobnosti. 3. Začasno zmanjšanje vnosa ogljikovih hidratov z namenom izboljšanja meta- bolizma maščob teden ali dva pred tek- movanjem, bo metabolizem maščob resda izboljšalo, a v tem času športnik ne bo mogel izvajati treninga z enakim obsegom, zaloge glikogena pa se bodo zmanjšale. V kolikor športnik uporabi ta princip, naj ga preizkusi v predtekmo- valnem obdobju (Hawley in Yeo, 2014). 4. Športniku, ki želi izboljšati metabolizem maščob, se priporoča ketogena dieta, v kateri se športniku omeji vnos ogljikovih hidratov na manj kot 50 g/dan. Priporo- čeno je merjenje količine ketonskih teles v krvi (ne v urinu). Privajanje na to dieto traja vsaj mesec dni, priporočeno pa je, da je športnik pred tekmovanjem na tej dieti vsaj 3 mesece (najboljše v pripra- vljalnem obdobju). Grafikon 3: Razlike v oksidaciji maščob glede na prehranski režim (Venables, Achten in Jeukendrup, 2005; Phinney idr., 1983). mnenja 67 5. Kot pri vsakem prehranskem režimu je pomembno, da športnik v telo vnese dovolj mineralov ter vitaminov, ki jih v prehrani z omejenim vnosom ogljikovih hidratov pridobi iz mlečnih in mesnih izdelkov ter zelenjave. 6. Športnik naj zmanjšanje vnosa OH ne naredi na račun povečanja vnosa belja- kovin. Ravna naj se po običajnih smer- nicah, torej 1,2-1,7 g beljakovin na kg telesne mase. 7. Športnik naj se izogiba procesirani hra- ni, bogati s trans maščobami, omeji naj tudi vnos olj, bogatih z Omega-6 ma- ščobnimi kislinami. 8. Športniku se ni potrebno izogibati na- sičenim maščobam, saj zadnje raziska- ve (Siri-Tarino, Sun, Hu in Krauss, 2010; Noakes, 2015) kažejo na to, da nasičene maščobe ne povzročajo krvnožilnih bo- lezni. 9. Vsake večje spremembe v prehranjeva- nju naj športnik in njegov trener vzame- ta resno in odgovorno. 10. Izkušnje športnikov kažejo, da se vsi na ketogeno dieto ne odzovejo pozitivno, zato naj se zavedajo, da sprememba prehranskega režima ne bo nujno pri- nesla zaželenih pozitivnih rezultatov na športno zmogljivost. „Literatura 1. D’Anci, K. E., Watts, K. L., Kanarek, R. B. in Taylor, H. A. (2009). Low-carbohydrate we- ight-loss diets. Effects on cognition and mood. Appetite, 52: 96–103. 2. Genaro, P. D., Pinheiro, M. M., Szejnfeld, V. L. in Martini, L. A. (2015). Dietary protein intake in elderly women: association with muscle and bone mass. Nutritional Clinical Practice: 30(2):283–9. 3. Hawley, J. A. in Yeo, W. K. (2014). Defining Op- timum Protein Intakes for Athletes. V Maug- han, R. J. (ur.), Sports Nutrition: The Encyclo- paedia of Sports Medicine. (str. 166–173). Chichester, John Wiley & Sons. 4. Helge, J. W., Watt, P. W., Richter, E. A., Rennie, M. J. in Kiens, B. (2001). Fat utilization during exercise: adaptation to a fat-rich diet increases utilization of plasma fatty acids and very low density lipoprotein-triacylglycerol in humans. Journal of Physiology, 15;537(Pt 3):1009–20. 5. Lambert, E. V., Speechly, D. P., Dennis, S. C. in Noakes, T. D. (1994). Enhanced endurance in trained cyclists during moderate intensity exercise following 2 weeks adaptation to a high fat diet. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 69(4):287–93. 6. McClellan, W. S. in Dubois, E. F. (1930). Clinical calorimetry. XLV: Prolonged meat diets with a study of kidney function and ketosis. The Journal of Biological Chemistry, 87, 651–558. 7. McCleary, S. A., Sharp, M. H., Lowery, R. P., Sil- va, J. E., Rauch, J. T., Ormes, J. A., Shields, K. A, Georges, J. I. in Wilson, J. M. (2014). Effects of ketogenic diet on strength and power. Journal of International Society of Sports Nutrition, 11:41. 8. Noakes, T. (2015). The 2012 University of Cape Town Faculty of Health Sciences centenary debate: “Cholesterol is not an important risk factor for heart disease, and the current die- tary recommendations do more harm than good”. South African Journal of Clinical Nu- trition, 28(1): 19–33. 9. Noakes, T., Grier, D., Creed, S.A. in Proudfo- ot, J. (2013). The Real Meal Revolution. Južna Afrika, Quivetree Publications. 10. Paoli, A., Grimaldi, K., D’Agostino, D., Cenci, L., Moro, T., Bianco, A., in Palma, A. (2012). Keto- genic diet does not affect strength perfor- mance in elite artistic gymnasts. Journal of the International Society of Sports Nutrition 2012, 9(1), 34. 11. Paoli, A., Rubini, A., Volek, J. S. in Grimaldi, K. A. (2013). Beyond weight loss: a review of the therapeutic uses of very-low carbohydrate (ketogenic) diets. European Journal of Clini- cal Nutrition, 67: 789–796. 12. Phillips, S. M. (2014). Defining Optimum Pro- tein Intakes for Athletes. V Maughan, R. J. (ur.), Sports Nutrition: The Encyclopaedia of Sports Medicine. (str. 136–146). Chichester, John Wiley & Sons. 13. Phinney, S.D., Bistrian, B. R., Evans, W. J., Ger- vino, E. in Blackburn, G. L. (1983). The Human Metabolic Response to Chronic Ketosis Wi- thout Caloric Restriction: Preservation of Su- bmaximal Exercise Capability with Reduced Carbohydrate Oxidation. Metabolism. 32, 769–776. 14. Reddy, S. T., Wang, C. Y., Sakhaee, K., Brinkley, L. in Pak, C. Y. C. (2002). Effect of low-carbo- hydrate high-protein diets on acid-base ba- lance, stone-forming propensity, and calci- um metabolism. American Journal of Kidney Diseases, 40(2): 265–274. 15. Rhyu, H-S. in Cho, S-Y. (2014). The effect of weight loss by ketogenic diet on the body composition, performance-related physical fitness factors and cytokines of Taekwondo athletes. Journal of Exercise Rehabilitation 2014, 10(5): 326–331. 16. Rhyu, H-S., Cho, S-Y., in Roh, H-T. (2014). The effects of ketogenic diet on oxidative stress and antioxidative capacity markers of Ta- ekwondo athletes. Journal of Exercise Reha- bilitation 2014, 10(5): 362–366. 17. Santesso, N., Akl, E. A., Bianchi, M., Mente, A., Mustafa, R., Heels-Ansdell, D. in Schüne- mann, H. J. (2012). Effects of higher- versus lower-protein diets on health outcomes: a systematic review and meta-analysis. European Journal of Clinical Nutrition, 66(7): 780–788. 18. Siri-Tarino, P. W., Sun, Q., Hu, F. B. in Krauss R. M. (2010). Meta-analysis of prospective cohort studies evaluating the association of satura- ted fat with cardiovascular disease. American Journal of Clinical Nutrition. 91(3): 535–46. 19. Sovniek, M., Hadzic, V. in Dervisevic, E. (2011). V: Prevention, performance, return to play, return to function: book of abstracts. Düs- seldorf: German medical science, 2011, str. 117. http://www.egms.de/en/meetings/ esm2011/11esm090.shtml. 20. Thorpe, M. P. Jacobson, E. H., Layman, D. K., He, X., Kris-Etherton, M. in Evans, E. M. (2008). A diet high in protein, dairy and calcium atte- nuates bone loss over twelve months of we- ight loss and maintenance relative to a con- ventional high-carbohydrate diet in adults. The Journal of Nutrition, 138(6): 109–1100. 21. Venables, M. C., Achten, J. in Jeukendrup, A. E. (2005). Determinants of fat oxidation during exercise in health men and women: A cross-sectional study. Journal of Applied Physiology, 98, 160–167. 22. Volek, J. s. in Phinney, S. D. (2012). The art and science of low carbohydrate performance. Beyond Obesity. Miami, FL: LLC. 23. Volek J. S., Noakes T. in Phinney S. D. (2015). Rethinking fat as a fuel for endurance exer- cise. European Jounral of Sport Science. 15:1, 13–20. Tim Podlogar študent kineziologije e-naslov: tim@kineziolog.si 68 Herman Berčič Zlati medaljon z listino prof. dr. Francu Pedičku V okviru tedna Univerze v Ljubljani je bila ob koncu preteklega leta (2014) na Fakulteti za šport v Ljubljani slovesnost ob podeli- tvi najvišjega priznanja Fakultete za šport – Zlatega medaljona z listino prof. dr. Francu Pedičku. Posthumna podelitev priznanja spoštovanemu profesorju je bila skromna zahvala za pomembno zapuščino Fakulteti za šport in generacijam študentov te fakultete. Ob podelitvi, ki so se je poleg svojcev ude- ležili številni gostje in med njimi prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka, mag. Silvo Šinkovec, predstoj- nik Inštituta Franca Pedička, in dr. Mojca Štraus, direktorica Pedagoškega inštituta, vsi dobri poznavalci življenja in dela prof. Pedička, so bili prisotni tudi številni nek- danji učitelji in profesorji fakultete, njegovi nekdanji slušatelji in številni študentje. O pomenu in vlogi spoštovanega profesorja sta spregovorila dekan Fakultete za šport, prof. dr. Milan Žvan, in pisec tega prispev- ka. Malo daljša obrazložitev in utemeljitev z vsebinskim razmislekom ob tem svečanem dogodku, je predstavljena v nadaljevanju. V razvoju slehernega visokošolskega zavo- da so obdobja hitrejšega ali počasnejšega razvoja in rasti, so višji ali nižji vsebinski nihaji, so generacijski vzponi in padci in je čas intelektualnih zorenj ter iskanj. Premo- črtnega razvoja v življenju nasploh skoraj ni in »direttissime«, ki je uspela Jožu Čopu v severni triglavski steni, če uporabimo to prispodobo z gorskega sveta, uspevajo le izjemnim posameznikom. Gladke poti brez ovir so v razvoju posameznika, ožje ali širše družbene skupine in tudi v razvoju akademskih okolij brez tez, antitez in sintez redke in lahko tudi problematične. Tako je govoril prof. Pediček. Danes lahko ugotovi- mo, da je bil med našimi učitelji na takratni Visoki šoli za telesno kulturo in še prej prav on človek, profesor in izjemen pedagog, ki nas je s svojim bogatim znanjem ter s širši- mi pedagoškimi, psihološkimi, filozofskimi in etičnimi razgledi vodil na področju tele- sne kulture oz. športa. Njegov prihod najprej na Inštitut za telesno vzgojo, zatem na Višjo šolo za telesno vzgo- jo in kasneje Visoko šolo za telesno kulturo je pomenil preporod v tedanji obravnavi telesne kulture. Bil je vodilni pedagog svo- jega časa – oznanjevalec antropološke pe- dagogike, zaznamoval je sopotnike in tudi sodobnike – odsev pa je bil viden tudi pri obravnavi športa. Utiral je pot širšim po- gledom in antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa, postavil pa je tudi teme- lje znanstveni misli na tem področju. Med prvimi je zagovarjal nujnost obstoja in de- lovanja visokošolske institucije za šport pri Slovencih. Ideje o posthumnem priznanju prof. dr. Pe- dičku za njegovo delo na področju telesne kulture oz. športa so dolgo zorele. Dozorele pa so v času, ko je prof. Pediček dokončno odšel in so se njegovi sodelavci, sopotniki, dijaki in študentje, ki so mu oziroma smo mu sledili na njegovi poti zavedli praznine, ki je nastala z njegovim odhodom. Dekan je podelil priznanje snahi prof. Pedička gospe Marijani Štrbenk (avtor Bogdan Martinčič) dogodki - čas 69 V dveh različnih okoljih so zorele te ideje, in sicer v okolju na novo ustanovljenega In- štituta Franca Pedička in Društva katoliških pedagogov Slovenije ter v okolju Fakultete za šport v Ljubljani. Najprej so se osmislile na Prvem strokovnem posvetu o življe- nju in delu prof. dr. Franca Pedička, ki sta ga leta 2010 pripravila prva imenovana, pridružila pa sva se tudi nekdanja študenta prof. Pedička in kasnejša učitelja na Fakul- teti za šport v Ljubljani – dr. Herman Berčič in mag. Viktor Krevsel. Takrat so nekateri prvič dobili vpogled v del obsežnega in plodnega dela prof. Pedička na Visoki šoli za telesno kulturo. Plod takratnih teoretič- nih, strokovnih in s Pedičkovim življenjem povezanih razmislekov in prispevkov je obsežna in vsebinsko bogata monografi- ja – Franc Pediček slovenski pedagog, ki razkriva in daje veliko, marsikaj pa je ostalo še neobdelano in prikrito. Že takrat smo sklenili, da bomo o življenju in delu prof. dr. Franca Pedička na področju telesne kulture oz. športa spregovorili po- sebej in njegovo delovanje osvetlili z več zornih kotov in gledišč. Tako je Fakulteta za šport v Ljubljani skupaj z Zvezo društev športnih pedagogov Slovenije leta 2011 organizirala znanstveno-strokovni po- svet »Prof. dr. Franc Pediček in športna kultura Slovencev«. Čeprav z nekoliko smelim naslovom je posvet dosegel svoj namen. Ob koncu posveta smo soglasno sklenili, da si prof. dr. Franc Pediček za svoje bogato, ustvarjalno in plodno delo na na- vedeni instituciji zasluži najvišje priznanje. Zbrane prispevke s posveta in gradivo smo leta 2013 objavili v prilogi revije Šport, kjer bo skladno z latinskim rekom »Littera scrip- ta manet« čakalo in bo na voljo kasnejšim raziskovalcem dela in življenja spoštovane- ga profesorja. Kot je zapisal kolega dr. Silvo Kristan ob zaključku življenjske poti prof. dr. Franca Pedička, je dovolj gradiva za celo vrsto diplomskih nalog, fakulteta pa bi se spoštovanemu profesorju lahko oddolžila vsaj še s kakšnim doktoratom. Prof. dr. Franc Pediček je bil velik mislec in eden najpomembnejših pedagogov svoje- ga časa. Ves čas je antropološko utemelje- val razvoj pedagogike in tudi drugih stro- kovnih ter znanstvenih področij. Enako je z vidika antropologije oziroma človekoslovja obravnaval področje telesne kulture oz. športa in njena ožja torišča telesno vzgojo, šport in športno rekreacijo. Kot izvrsten in hkrati kritičen pedagog ter neuklonljiv bo- rec za drugačno obravnavo razvoja mladih generacij je širil in posredoval svoja boga- ta znanja s področij filozofije, pedagogike, psihologije in etike tudi študentom takra- tne Višje in pozneje Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani. Zaradi svojih naprednih idej in vključevanja novih spoznanj v ožja torišča telesne kulture, telesno vzgojo, vr- hunski šport in športno rekreacijo je na tem segmentu človekovega življenja in ustvar- janja pustil neizbrisne sledi. Bil je pionir pri snovanju znanstvene misli in znanstvene- ga raziskovanja na področju telesne kulture oz. športa. Prof. dr. Franc Pediček je bil tudi velik učitelj in humanist, ki je veliko dajal v času, v kate- rem je živel. Bil je široko razgledan človek in mislec, pokončen mož in borec za resni- co, z izredno sposobnostjo pronicljivega zaznavanja številnih problemov, ki so se v njegovem času porajali v takratni družbi. Bil je korak pred svojim časom, še zlasti v kri- tičnem razmišljanju, ko je beseda nanesla na pedagogiko v različnih okoljih, v osnov- nih in srednjih šolah ali na fakultetah. Tako kot je hodil za svojo pedagogiko in je bil največkrat z njo ali celo pred njo, pa je hodil ne le vštric s telesno kulturo oz. športom, marveč kar nekaj pred njim. Kot je kasneje pokazal razvoj dogodkov, se z njegovimi tezami o antropološki obravnavi športa in vseh njegovih različic ter o sno- vanju znanstvenih temeljev vsi učitelji na takratni Visoki šoli za telesno kulturo niso strinjali. Ker je spoštovani profesor v svo- jih razmišljanjih o pojavnosti in obravnavi telesne kulture oz. športa izbiral drugačne poti kot večina kolegov, je v svojih prizade- vanjih ostal bolj ali manj osamljen. Veliko je pisal in med njegovimi pomemb- nimi pisnimi deli je trilogija Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Vsa njegova dela so nosila jasno sporočilo in tudi kritično ost. Tega mu nihče ni mogel vzeti. Ne nasprotno misleči ideologi špor- tnega monizma in ne obstoječa oblast, ki je, kot je znano, ves čas skrbno bdela nad njegovim početjem in tudi sicer segala v vse pore življenja in dela občestva tedanje- ga časa. Še posebej pa jo je skrbelo podro- čje vzgoje in izobraževanja, od osnovnega, preko srednjega do fakultetnega. Pediček je zaradi različnih dogodkov v življenju v sebi ves čas nosil občutek ogroženosti, oblast pa strahove pred njegovimi napre- dnimi idejami. Če bi se namreč njegove ideje uresničile, te je posebej predstavil na II. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu 1971 – s koreferatom Vzgoja kot funkcija človeka, bi v temeljih zamajale tedanjo socialistično-marksistično vzgojo na šolah vseh stopenj. Šola oziroma njena vzgoja je bila takrat, kot danes vemo, v funkciji obla- sti in ne v funkciji človeka. Pediček se je trudil otroka, šolo, vzgojo in izobraževanje spodmakniti moči in oblasti družbene ide- ologizacije in politizacije ter vzgojo vrniti tja, kamor spada, torej v družino in šolo. Prof. Pediček je na šoli prevzel predavanja iz pedagoško-psihološke skupine predme- tov. Tako, kot se je v življenju vsake nove stvari lotil odgovorno in zavzeto, je tudi pri pripravi predavanj ravnal enako. Začel je obravnavati in razkrivati problematiko telesne kulture in bil kmalu v »njeni gazi«. Vključil se je v snovanje teoretičnih teme- ljev telesne kulture in svoje poglede leta Pred podelitvijo priznanja (avtor Bogdan Martinčič) 70 1962 razgrnil na Prvi letni skupščini Viso- ke šole za telesno kulturo. Prof. Pediček je odlično predaval in tudi pisal. Nasploh je bil mojster govorjene in pisne besede, njegov slog pisanja pa je bil zlahka prepoznaven. Svoje ustvarjalno pedagoško delo je usmeril ne le v povezo- vanje filozofije, psihologije in pedagogike s športom, marveč tudi etike s športom. V času snovanja predavanj in priprav gradiv za posamezne predmete, ki jih je povezo- val s področjem športa, je imel ves čas pred seboj študente, ki naj bi njegova spoznanja in ideje kot bodoči športni pedagogi in strokovnjaki prenašali na mlade generacije. Zato je posebej pripravil predavanja za sku- pino pedagoško-psiholoških predmetov in med njimi za Občo psihologijo, Pedago- giko, Mladinsko psihologijo in Psihologijo športa. V višjih letnikih pa je, zavedajoč se dejstva, da mora vsako strokovno podro- čje imeti tudi svojo znanstveno podstat (osnovo ali podlago), z ustreznim znan- stveno-raziskovalnim delom snoval osno- ve znanstveno-raziskovalnega dela tudi na področju telesne kulture in predmet tudi tako poimenoval. Prof. Pediček je poskrbel za pravo miselno revolucijo med tedanjimi sodelavci. Nihče, ki je verjel v postopni razvoj znanosti na področju telesne kulture, ni mogel ostati ravnodušen ob njegovih zavzemanjih za znanstveno misel na področju športa. Trdil je namreč, da mora biti pri raziskovalnem delu v ospredju disciplina oz. samodiscipli- na ter odgovornost. Znanost je otrok svoje- ga časa. Vsak znanstvenik je leča, skozi ka- tero se zrcali družba tistega časa. Pri tem je mislil tako na posamezna razvojna obdobja v preteklosti, kot tudi na čas, ki ga živimo, oz. na čas, ki prihaja. Med posameznimi problemi, ki jih je prof. Pediček izbiral v širokem polju telesne kul- ture oz. športa, so bili tudi naslednji: pojav rekreacije v ritmu modernega življenja, psi- ho-pedagoška stran športnega treninga in njena praktična potrditev, moralni kodeks za športnike in športne delavce, alienacija in profesionalizacija športa ter njegovih udeležencev in problemi šolske telesne vzgoje. Prav problematika šolske telesne vzgoje ga je posebej zanimala, zato je v zvezi s tem izoblikoval problemski segment ter ga poimenoval »Protislovja in zablode v naši telesni vzgoji«. V takratnem času je postavil »Enajst tez o naši šolski telesni vzgoji« in jih posebej razdelal. V vrhunskem športu naj bi trenerji predvsem prepoznali enkratno in neponovljivo osebnost svojih varovancev – vrhunskih športnikov, vendar ne le s fizično, marveč tudi s socialno, psi- hično, duševno in duhovno razsežnostjo. Njegova je teza o vrhunskem športniku in hkrati ČLOVEKU, pisano z velikimi črka- mi. V zvezi s tekmovalnim oz. vrhunskim športom je odprl več problemskih sklopov in vsakega posebej vsebinsko ter kritično obdelal. Tudi tretjemu ožjemu torišču telesne kultu- re oz. športa – športni rekreaciji je namenil določeno pozornost. Svoja razmišljanja je strnil v segmentih, ki obravnavajo pojav- nost rekreacije oziroma športne rekreacije v civilizacijskih družbenih tokovih. Pri tem je izdvojil sklop, ki govori o športni rekrea- ciji v industriji oz. v delovnem okolju. V ta- kratnem času je namreč vse bolj prihajala v ospredje humanizacija dela, katere sestavni del je bilo tudi ohranjanje celovitega biop- sihosocialnega ravnovesja zaposlenih in posledično njihovega zdravja. Prof. Pediček je bil razmišljujoč in hkrati kri- tičen do dogajanja okoli sebe na različnih pedagoških toriščih, še posebej tudi na po- dročju telesne kulture oz. športa. Na osnovi svojih kritičnih razmislekov in reakcij nanje pa profesor ni mogel mimo svojih načel, zato je Visoko šolo za telesno kulturo leta 1967 tudi zapustil. Razvoj področja telesne kulture oziroma športa je z njegovim odho- dom ostal osiromašen za mnoga antropo- loška spoznanja in védenja, ki jih je širil med nas študente (in najbrž tudi med učitelje) iz svoje bogate zakladnice filozofskih, peda- goških, psiholoških in socioloških znanj ter etičnih pogledov. S študenti se je zlil v akademsko celoto, ki je takrat polno živela. Študija si na takratni visokošolski instituciji brez njega nismo znali predstavljati. Vedel je, da veliko daje in mnogo več, kot je bil v vlogi univerzitetne- ga učitelja po službeni dolžnosti obvezen dajati. Svojega dela ni nikoli jemal kot ob- vezno službo, kot nekaj, kar mora opraviti, potem pa se za njim zaprejo vrata. Svoje miselne nastavke in razmišljanja o proble- mih in njih rešitvah je nosil s seboj domov. Nenehno je študiral, luščil probleme in iskal odgovore na številna vprašanja, ki si jih je zastavljal sam, ali pa smo mu jih zastavlja- li študenti, spodbujeni k ustvarjalnemu in samostojnemu razmišljanju. Prav zaradi ustvarjalnega dialoga, ki ga je ustvaril s štu- denti, je bil spoštovan in cenjen, hkrati pa je tudi sam cenil svoje študente. Prof. Pe- diček je bil na takratni Visoki šoli za telesno kulturo prvi, ki je doktoriral. To ga je še bolj spodbudilo, da je nadaljeval s svojim priza- devanjem za dvig športne kulture tako pri študentih kot tudi nasploh v širši družbi. Ne glede na čas, ki je pretekel in dejstvo, da dr. Pedička ni več med nami, pa ostaja kar nekaj vprašanj, s katerimi se je spoštovani profesor ukvarjal, ki niso dobila ustreznih odgovorov, so pa še vedno aktualna. Prav tako ostaja še kar nekaj problemov, ki jih je profesor luščil iz svoje bogate pedagoško- -psihološke in filozofske zakladnice znanja, ki so le delno rešeni ali pa še čakajo na rešitev. Kot je bilo poudarjeno, se je med drugim ukvarjal tudi s temeljnimi problemi raziskovanja in vključevanjem znanstvene misli na področje telesne kulture. Posebej pa se je ukvarjal tudi z znanstveno-termi- nološkimi problemi. Kdor je spremljal ali še vedno spremlja ra- zvoj Fakultete za šport skozi posamezna razvojna obdobja, ali pa je bil celo nepo- sredno vključen v tok njenega razvoja, ta si mora ob potrebni kritični in časovni di- stanci priznati, da je prof. dr. Franc Pediček dal njenemu razvoju neizbrisen pečat. Zato so mu in smo mu nekateri sledili in v svoje delo ter življenje vnašali njegova spoznanja in poglede na področje športne kulture in tudi v aktualna družbena dogajanja. Žal pa se takrat večina ni zavedala vseh razsežno- sti njegovega strokovnega in raziskovalne- ga dela, ne le na področju pedagogike v širšem slovenskem prostoru, temveč tudi na torišču športne kulture. Fakulteta za šport se je s podeljenim pri- znanjem vsaj nekoliko oddolžila cenjene- mu profesorju, ki je pomembno zaznamo- val čas, v katerem je živel. dr. Herman Berčič Fakulteta za šport Izred. prof. v pokoju herman.bercic@gmail.com dogodki - čas 50 years of sport at the University 71 Herman Berčič 50 let športa na univerzi Izvleček 50 let športa na univerzi predstavlja mej- nik, ki mu zaradi pomembnosti posveča- mo posebno pozornost. V sosledju do- godkov od daljnega leta 1963, ko je bila izvedena prva ura športne vzgoje na ta- kratni Univerzi v Ljubljani, do današnjih dni, je razvoj prinašal dvige in padce. Po začetni rasti in širjenju športne vzgoje v naslednjih letih na posamezne fakultete ter večanju števila vključenih študentov v naslednjih obdobjih je z uveljavitvijo Bolonjske reforme prišlo do bistvenih sprememb in do organizacijskega ter vsebinskega preoblikovanja. V ospred- je so prišle obštudijske dejavnosti tudi na področju športa, ki naj bi domnevno dale boljše rezultate. Vendar jih do danes niso. Vračanje redne športne dejavnosti v študijske programe posameznih fakultet, ki ima z vidika športne stroke in znanosti boljše ter dolgoročnejše učinke je tako, kot kaže današnja univerzitetna stvar- nost, zahteven in dolgotrajen proces. Ključne besede: športa vzgoja, Univerza v Ljubljani slika 1: Rektorjev nagovor na svečanosti. Foto: Arhiv Univerze. Abstract Fifty years of sport at the University of Ljubljana is a landmark of such importance that it deserves special attention. In a se- quence of events from the distant 1963, when the first physical education class took place at the then University of Ljubljana, until the present day, there have been ups and downs in de- velopment. Following the initial growth and the introduction of physical education into faculties over the years as well as the increasing number of participating students in the next period, fundamental changes occurred with the enforce- ment of the Bologna reform, along with reorganisation and a substantive redesign. Extracurricular sports activities started gaining ground and were expected to yield better results. Yet so far they have failed to do so. The present situation at the University clearly shows that the reintroduction of sport activi- ties into the study programmes of individual faculties, which brings better and more long-term results from the perspective of the sport profession and science, is a demanding and time- consuming process. Key words: physical education, University of Ljubljana 72 „Kratek uvod k prispevku Ob koncu februarja letošnjega leta (2015) je bila v zbornični dvorani rektorata Univerze v Ljubljani svečanost ob 50-letnici športa (športne vzgoje) na univerzi. Prisotni so bili rektor, prof. dr. Ivan Svetlik, dekan Fakultete za šport, prof. dr. Milan Žvan, predsednik Komisije za obštudijske dejavnosti na Uni- verzi v Ljubljani, prof. dr. Bojan Jošt, dekani in prodekani drugih fakultet, športni peda- gogi in pedagoginje s posameznih fakultet, med njimi tudi starejši upokojeni kolegi, poznavalci športa na univerzi in gosti. Med slednjimi je bil tudi predsednik Olimpijske- ga komiteja Slovenje – Združenja športnih zvez, gospod Bogdan Gabrovec. „Vsebinski del svečanosti V uvodnem delu svečanosti je rektor Uni- verze v Ljubljani, prof. dr. Ivan Svetlik, po- udaril pomen in vlogo športa za študente oziroma študirajočo mladino, pa tudi za celotno univerzo. Dejal je in tudi zapisal, da je – gledano institucionalno – Fakulte- ta za šport osrednja pedagoška, strokovna in znanstvena institucija, kjer teče razisko- valno delo, izobraževanje učiteljev in vr- hunskih raziskovalcev na področju športa. Vendar to ne le za potrebe vzgojno-izobra- ževalnega procesa v osnovnih in srednjih šolah, marveč tudi za univerzitetno raven študija. V zborniku »50 let športne vzgoje na Uni- verzi v Ljubljani 1963–2013« (Berčič, Gerlo- vič, Filipič–Jeras (uredniki), 2015) je zapisa- no, da je šport namenjen vsem študentom naše univerze: kot obvezen predmet, kot izbirni predmet, kot interesna obštudijska dejavnost in kot tekmovalni šport. V vseh teh oblikah se kaže raznolikost potreb in interesov članic naše univerze, kakor tudi njihovih študentov. S tem šport vrši med študenti svojo vzgojno, razvedrilno in tek- movalno funkcijo. Nadaljeval je z ugotovitvijo, da »raznolike oblike izvajanja športne dejavnosti na uni- verzi žal ne pomenijo, da imajo vsi študenti zadosten dostop do športne dejavnosti. Kjer šport ni obvezen predmet, se mu ne- zainteresirani študenti zlahka ognejo. Vse druge oblike ponujene športne aktivnosti pa pogosto tudi zainteresiranim študen- tom niso dostopne zaradi pomanjkanja sredstev, omejene ponudbe programov in mest v njih ter zaradi pomanjkanja uči- teljev. Dodal je, »da si bomo na univerzi še naprej prizadevali, da bi se materialne mo- žnosti za športno dejavnost izboljšale in da bi bilo javno financiranje športne dejavno- sti študentov deležno enake obravnave, kot je financiranje športne dejavnosti srednje- šolcev. Ob siceršnjem pozitivnem odnosu do športne dejavnosti na univerzi pa je nagla- sil in tudi zapisal, »da se ne zavzema, da bi šport na univerzi postal obvezni predmet za vse študente«, kar pa je za ožjo športno stroko (tudi za Katedro za šport na univer- zi) ključnega pomena in temelj športa ter raznolikih športnih dejavnosti na univerzi. V pogledih na ta ožji, v bistvu pa najpo- membnejši izsek univerzitetnega športa, žal nismo bili povsem složni. Rektor je posebej izpostavil pomen in vlo- go obštudijskih dejavnosti na univerzi in v okviru teh posebej tudi šport. V zborniku je zapisal »Zavzemam se, da bi morali študen- tom ponuditi celovit nabor obštudijskih dejavnosti, ki poleg športa vključujejo tudi kulturne, umetniške, socialne, izobraževal- ne in podobne dejavnosti. Idealno bi bilo, če bi jih lahko čim več oblikovali v posebne, 'izven kurikularne' in po običajnih postop- kih verificirane predmete, ovrednotene na primer s tremi kreditnimi točkami in vzpo- stavili normo, da mora vsak študent vsako leto izbrati po eno od teh dejavnosti.« Ob tem je še zapisal »Dodali bi priporočilo, da naj študent vsaj enkrat izbere tudi šport, saj ta idealno prispeva k ravnotežju med telesnimi in duhovnimi zmožnostmi posa- meznika.« Tudi dekan Fakultete za šport, prof. dr. Milan Žvan, je naglasil veliko pomembnost špor- ta na univerzi. V zvezi s tem je v že omenje- nem zborniku zapisal, da je bila »odločitev o uvedbi obvezne športne vzgoje na vse fakultete gotovo zgodovinskega pomena tako z vidika izobraževanja in športa kot kulturno civilizacijske vrednote.« V nada- ljevanju je naglasil, da je bila »Visoka šola za telesno kulturo oz. Fakulteta za šport vedno močno vpeta v pripravo programov in strokovno uveljavljanje ter spremljanje uresničevanja programov. Zato je dolga leta prav na Fakultet za šport delovala Ma- tična katedra za študentski šport na Univer- zi.« Le- ta je v celotnem obdobju svojega delovanja odigrala zelo pomembno vlogo, še zlasti pri strokovnem izpopolnjevanju in dodatnem izobraževanju športnih peda- gogov na posameznih visokošolskih insti- tucijah ter pri prenosu teoretičnih vsebin v neposredno študentsko športno prakso. V navedenem zborniku je dekan med dru- gim tudi zapisal, da je »športna dejavnost študentov dobila svojo novo vsebino in dodatno razsežnost šele takrat, ko je bila zgrajena velika športna dvorana v štu- dentskem naselju.« V nadaljevanju je še dodatno zapisal, »da so učitelji Fakultete za šport in tudi kasnejši diplomanti skozi razvoj prispevali levji delež pri uveljavitvi športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani.« V nadaljevanju pa je v zvezi z razvojem uni- verzitetnega športa v bližnji preteklosti v slika 2: Dekan Fakultete za šport na govorniškem odru. Foto: Arhiv Univerze. dogodki - čas 73 uvodnem prispevku k Zborniku med dru- gimi tehtnimi mislimi navedel tudi nekaj ključnih. Zapisal je: »Danes so se razmere temeljito spremenile. Skupaj z uveljavitvijo Bolonjske reforme je športna vzgoja izpa- dla iz obveznega predmetnika fakultet. Po zgledu večine zahodnoevropskih univerz smo začeli študentom športno dejavnost ponujati kot obštudijsko dejavnost.« Vendar je dekan pri tem opozoril, da je bil »ta prehod očitno preveč radikalen, saj športna aktivnost študentov še do danes ni zaživela do tistih razsežnosti in obsega, kot je bila pred Bolonjsko reformo.« Takoj za tem pa je dodal, »da resnici na ljubo proces transformacije ni bil nikoli končan, ker je prišlo znotraj Katedre za šport na univerzi do različnih pogledov pri njeni realizaciji. Zato so bili številni in različni razlogi, tudi subjektivni in tudi sindikalni.« Na koncu svojega uvodnega prispevka je ugotovil, »da je verjetno koncept športa na univerzi primeren. Ni pa enoten in ga ne podpirajo vse fakultete. Zato morda na račun dobro organizirane športne vzgoje na eni fakulte- ti, nosijo posledice druge.« Povsem na kon- cu pa si je zastavil vprašanje, ki si ga seveda zastavljamo tudi mi, člani Katedre za šport na univerzi oziroma športni pedagogi na univerzi, namreč, »ali bo nastopil čas, ko bomo rešili šport na Univerzi v Ljubljani.« Upamo, da bomo za prihodnje študentske rodove in posledično akademski šport našli odgovor na navedeno vprašanje. V imenu Katedre za šport na univerzi je na svečanosti spregovoril njen v. d. predstojni- ka, dr. Herman Berčič. Temeljni poudarki in razmisleki so navedeni v nadaljevanju. Obletnico uvedbe telesne oz. športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani smo slavili z nekaj časovnega zamika. Temu dogodku smo v preteklem letu na Otočcu že name- nili nekaj časa, letos pa smo ji na univerzi posvetili več pozornosti. Vsaka obletnica prinaša razmislek o opravljenem in doseže- nem, pa tudi o tistem, kar bi lahko izboljšali ali spremenili. Zato je to čas, ko se oziramo nazaj v preteklost, analiziramo doseženo v današnjem času in usmerjamo pogled v prihodnost. Ob tem pa nas – športne pe- dagoge, strokovnjake in raziskovalce s po- dročja športa, glede na sosledje preteklih dogodkov še posebej v zadnjem desetletju navdajajo mešani občutki. Danes z doseže- nimi rezultati na področju univerzitetnega športa v primerjavi z nekaterimi razvojnimi obdobji v preteklosti ne moremo biti pov- sem zadovoljni. Športna stroka in znanost nam na tem torišču študentskega življenja in dela na univerzi postavljata ogledalo, kjer je mogoče videti nekatere dosežke, ni pa mogoče spregledati tudi nekatere slabosti in pomanjkljivosti. To še posebej, če imamo pred seboj študente, ki naj bi v veliki večini šport kot sestavino študija in zdravega življenjskega sloga sprejeli, ga dodobra spoznali, ponotranjili in ga kot vrednoto po diplomi odnesli s seboj v ži- vljenje. „Mejniki razvoja univerzitetnega športa Več ali manj je znano, kar se je pomemb- nega zgodilo v 50. letih razvoja športa na univerzi. Večina tega je zapisano v štirih zbornikih, zadnji, 50 let športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2013, pa je pred kratkim izšel. V zbornikih so zbrani prispev- ki in vsebinski zapisi o takratnem in seda- njem stanju športne dejavnosti na univerzi oz. na posameznih fakultetah ter o stanju duha na področju univerzitetnega špor- ta in doseženi stopnji študentske športne omike in kulture. Na tem mestu ne mislimo podrobneje predstavljati toka dogodkov v zvezi z ra- zvojem športa na univerzi, ker je v večini poznan, vendar pa naj zaradi jubileja, ki ga slavimo in zgodovinskega spomina, ven- darle spomnimo na temeljno izhodišče, ki so ga sprejeli takratni rektor in številni univerzitetni učitelji, modreci in humanisti. Govorilo je namreč o oblikovanju celovite osebnosti študentov tudi s pomočjo tele- sne vzgoje oz. športa, ki teoretično velja še danes. Vključevanje športa na univerzo z vsemi svojimi različicami, torej z redno telesno oz. športno vzgojo, rekreativni- mi športnimi programi in univerzitetnimi športnimi tekmovanji, je bilo podprto z in- terdisciplinarno obravnavo ter strokovno in znanstveno utemeljeno. Opredeljeno pa je bilo tudi sobivanje z drugimi predmetnimi, strokovnimi in znanstvenimi področji na univerzi. Manj znano pa je dejstvo, da sta po začetni uvedbi športne vzgoje na nekatere fakulte- te (leta 1963) pomembno vlogo pri nadalj- njem razvoju odigrala dva elaborata, ki ju je leta 1968 izdelala takratna Visoka šola za telesno kulturo oz. njen učitelj dr. Silvo Kri- stan. Gre za elaborata »Elaborat o postopni uvedbi telesne vzgoje v I. in II. letnike višjih šol«, ki je bil poslan na Izobraževalno sku- pnost SR Slovenije marca 1968 in »Elaborat o postopni uvedbi telesne vzgoje na fakul- tete ljubljanske univerze«, ki je bil poslan isti instituciji junija 1968. Zakaj dva elabora- ta o istem predmetu obravnave se sprašuje tudi Kristan in hkrati pojasni. »Izobraževalna skupnost je najprej naročila elaborat za viš- je šole. Ko so to dobili, pa so 'na hitro' zah- tevali še elaborat za fakultete.« Dodamo naj še opredelitev in argumentacijo takratne Komisije SR Slovenije za telesno kulturo, ki je med drugim predlagala Prosvetno- -kulturnemu zboru Skupščine SR Slovenije naslednje: »Telesna vzgoja na visokih in viš- jih šolah sodi v osnovno dejavnost le-teh in naj bi bila sestavni del vzgojno-izobraže- valnega procesa študentov. Zato jo je treba postopno uvesti na vse višje in visoke šole z republiškimi predpisi. Do konca leta 1970 naj redna obvezna telesna vzgoja zajame vse študente I. in II. letnika. Raziščejo naj se možnosti namestitve stalnih telesnovzgoj- nih pedagogov, uredi njihov status ter za- gotovi njihovo redno napredovanje pod pogoji, ki jih imajo drugi stalni predavatelji. Za zdaj je potrebna namestitev vsaj enega stalnega telesnovzgojnega pedagoga na vsako višjo oziroma visokošolsko institucijo. Vzporedno z uvajanjem telesne vzgoje na višje in visoke šole je treba reševati tudi ma- terialna in finančna vprašanja. Navedenim institucijam naj se pri sklepanju pogodb s skladom SRS za šolstvo zagotovijo namen- ska dodatna finančna sredstva za nemote- no izvajanje programov telesne vzgoje.« To dejstvo se nam je zdelo pomembno naglasiti, saj je prihodnji razvoj med dru- gim temeljil tudi na omenjenih strokovnih elaboratih. In kje smo danes? Kakšno je današnje sta- nje na področju univerzitetnega športa in kakšna naj bo pot nadaljnjega razvoja? Kljub temu da se vsi ne strinjamo s seda- njim stanjem in razvojem univerzitetnega športa ter določljivostjo športa na univerzi, pa mora biti naš pogled usmerjen v priho- dnost. Zato moramo v strpnem in argu- mentiranem akademskem dialogu, skladno s premiso »teza – antiteza – sinteza«, najti ustrezno rešitev. Bodoči rodovi študentov in diplomantov nam bodo za to, kar bomo koristnega storili zanje in vanje vsadili da- nes, hvaležni že jutri in še dolgo potem, ko nas več ne bo. Ker imajo in imamo nekateri na osnovi raz- iskovalnega dela na področju šolskega in študentskega športa ter nabranih izkušenj v preteklih desetletjih zmožnost kritične pre- soje v spremljanju telesnega in gibalnega razvoja mladih generacij ter posameznih 74 razsežnosti njihovega psihosomatičnega in zdravstvenega statusa, smo zaskrbljeni že danes in še bolj bomo jutri. To še zlasti, če ne bomo spregledali in sprejeli dejstva, da mladi rodovi Slovenk in Slovencev, bodo- čih intelektualk in intelektualcev, že danes zaostajajo v telesnem in gibalnem razvoju, še bolj pa bodo jutri. „Prizadevanja za spremembe in izboljšanje stanja Po sosledju strokovnih dogodkov (stro- kovnih posvetov, mednarodnega po- sveta, seminarjev in razprav) ter obsežne publicistične dejavnosti in številnih pisnih prispevkov v strokovnih revijah (Šport, Uni- verzitetni šport, Zborniku Zveze društev športnih pedagogov Slovenije) in v dnev- nem tisku (Delo), naj bi poskrbeli za kako- vosten premik in vsebinske spremembe na področju univerzitetnega športa. Vendar pričakovane spremembe po Bolonjski re- formi – kar pomeni večja določljivost špor- ta na univerzi, celostna obravnava športa na univerzi, kadrovska obogatitev, nadgra- dnja športne infrastrukture itd. kljub priza- devanju na posameznih razvojnih postajah ni bilo. Govorimo o posameznih postajah, ki imajo svoj začetek v Mariboru in Ljubljani leta 2009 in enega od zaključkov na Oto- čcu leta 2014. Zaradi verodostojnosti si oglejmo le kratek razmislek ob prizadevanjih za spremembo stanja univerzitetnega športa, ko je bil na Fakulteti za šport sredi septembra 2009 organiziran vseslovenski strokovni posvet z naslovom »Položaj športa na univerzah v luči Bolonjske reforme«. Izhodišče posveta je bilo v podmeni, da naj redna športna vzgoja v okviru univerzitetnega športa postane sestavina kakovostnega akadem- skega življenja tudi po Bolonjski reformi. Ugotovljeno je bilo, da se učinki rednega športnega udejstvovanja študentov kažejo v boljših telesnih sposobnostih, v pozitivni delovni naravnanosti, v boljšem duševnem zdravju, tudi ob večji duševni obremeni- tvi, v čustvenem življenju in večji duhovni prožnosti, v boljši socialni komunikaciji, v bolj harmoničnem zasebnem življenju in usklajenosti z okoljem. Vse to pa se posle- dično kaže v boljšem celostnem zdravju študentov. Prav skrb za zdravje študentov posredno izhaja tudi iz skrbno načrtovane, programirane in vodene športne vadbe. Zato je toliko bolj pomembno, da študen- tom omogočimo redno športno vzgojo in druge oblike športnega udejstvovanja na univerzah. Zdravstvena vrednost rednega in sistematičnega ukvarjanja z raznolikimi športnimi in gibalnimi aktivnostmi študen- tov je namreč dokazljiva tako v preventiv- nem kot tudi v terapevtskem smislu. „Različne poti pri snovanju razvoja univerzitetnega športa V zadnjem obdobju sta se oblikovala dva temeljna pristopa pri obravnavi univerzite- tnega športa. Prvi, ki ga zagovarjajo športni pedagogi in ožja stroka, za njim pa stoji tudi Katedra za šport na univerzi, izhaja iz podmene, da naj bo temelj piramidalne strukture univerzitetnega športa redna športna dejavnost, ki naj bo v taki ali dru- gačni obliki umeščena v študijske progra- me posameznih fakultet in izbirni predmet šport z ustreznim številom kreditnih točk. Z vidika stroke naj bi bil to temelj celovite- ga univerzitetnega športa. Namreč z redno športno dejavnostjo bi v enem od začetnih letnikov lahko zajeli bistveno večje število študentov kot z obštudijskimi dejavnostmi. Torej ne le 5 %–20 %, temveč 70 % in več, kar je bistvena in velika razlika. Tudi motiva- cija in nadgradnja bi potem v višjih letnikih potekala lažje in vsebinsko bolj polno. No- beden od študentov pa ob tem ne bi bil prikrajšan. V zvezi s tem torej govorimo o akademski usmeritvi športa, o izbranih pre- davanjih na področju športa, o športnem znanju, o pridobivanju potrebnih gibalnih navad in izkušenj za zdrav življenjski slog, kjer ni sledi prisile, marveč humana obrav- nava bodočih mladih intelektualcev. Kot primere dobre prakse za take rešitve naj navedemo Biotehniško fakulteto, Filozofsko fakulteto in Fakulteto za strojništvo. Drugi pristop pa je izhajal iz podmene, da naj se ob uvajanju Bolonjske reforme, pred katero je bila športna vzgoja na po- sameznih fakultetah obvezna sestavina študijskih programov, le-ta preoblikuje v obštudijsko dejavnost. Na osnovi navede- nega in z uveljavitvijo Bolonjske reforme športna vzgoja ni bila več sestavina obve- znega predmetnika fakultet. Danes pote- kajo športne dejavnosti v okviru Centra za univerzitetni šport (CUŠ), in sicer so to kre- ditno ovrednoteni športni predmeti, celo- letni športnorekreativni programi, sezonski športnorekreativni programi in športne po- čitnice. Poleg navedenega pa posamezne članice univerze ponujajo izbirni predmet Šport in študentske tekmovalne športne programe. Iz slednjega izhaja, da naj bi vsem študentom ponujali celovit nabor obštudijskih dejavnosti, ki poleg športa vključujejo tudi kulturne, umetniške, soci- alne, izobraževalne in druge dejavnosti. Te naj bi oblikovali v izbirne predmete in jih ovrednotili z ustreznim številom kreditnih točk ter dodali zavezo, da naj bi vsak štu- dent v času študija vsaj enkrat izbral izbirni predmet šport. To naj bi bilo skladno tudi z zgledi večine zahodnih evropskih univerz. slika 3: V. d. predstojnika Katedre za šport na univerzi med nagovorom. Foto: Arhiv Univerze. dogodki - čas 75 „Edukativnemu (vzgoj- nemu) izseku športa in raziskovanju naj bi dali večji poudarek Ob kritični presoji sedanjega stanja na po- dročju univerzitetnega športa ugotavljamo, da bi bilo navedeno stanje na ljubljanski Almi Mater lahko tudi nekoliko drugačno. Univerza v Ljubljani, ki bi dala več poudarka edukativnemu področju športa, bi bila glede navedenega lahko zgled drugim zahodnim univerzam. Kot smo že navedli, s trenutno doseženimi rezultati na tem področju na- mreč ne moremo biti zadovoljni, saj z vklju- čenimi študenti v programe športa na celo- tni univerzi še nismo na ravni, ki smo jo že dosegli pred uveljavitvijo Bolonjske reforme. V prid prvemu pristopu govorijo tudi rezul- tati nekaterih raziskav, ki so bile opravljene v zadnjem desetletju. Izsledki so na eni izmed fakultet pokazali, da študentje v večini odo- bravajo športno vzgojo v rednem študijskem programu in da je obveznost moteč dejavnik le za manjše število študentov. V drugi razi- skavi je bilo ugotovljeno, da študentje želijo redno organizirano športno dejavnost in da bi jih kar 87 % izbralo šport kot izbirni pred- met. Prav tako izsledki govorijo o tem, da se študentje v univerzitetnem okolju med vse- mi obštudijskimi dejavnostmi največ ukvar- jajo s športom, hkrati pa tudi to, da sedanja organiziranost športa na univerzi v celoti ne uresničuje poslanstva, zaradi katerega je bil šport (takrat telesna oz. športna vzgoja) na ravni univerze uveden. Študenti Fakultete za strojništvo so v zvezi z organizacijo in izved- bo športnih aktivnosti z visokim odstotkom podprli športno vzgojo, ki je bila vključena v predmetnik fakultete, hkrati pa so izrazili zadovoljstvo s programom športne vzgoje. Raziskovalno delo na področju univerzi- tetnega športa naj še naprej ostane zave- za ne le športnih pedagogov na univerzi, marveč tudi širše kineziologov, ki preučuje- jo in spremljajo telesni in gibalni razvoj slo- venske mladine ter njihov večrazsežnostni psihosomatični status. Veliko si obetamo od načrtovane študije raziskovalcev s Fa- kultete za šport, ki bodo pilotski raziskoval- ni projekt (SLOfit študent) o stanju telesnih in gibalnih sposobnosti usmerili v študent- sko populacijo. Na osnovi današnjega ži- vljenjskega sloga mladih ljudi upravičeno domnevamo, da se navedene sposobnosti iz leta v leto slabšajo, to pa je neposredno povezano tudi z zdravstvenim stanjem študentk in študentov. Če bodo rezultati to potrdili, bo to tudi osnova za temeljit razmislek o prenovi univerzitetnega športa. „Nova športna dvorana temelj napredka študentskega športa Hitrejši napredek pa na področju univerzi- tetnega športa ne bo mogoč, če ne bomo že danes napravili konkretne korake za na- črtovanje nove športne dvorane in manjših športnih objektov za študente. Športna dvorana v študentskem naselju, ki je bila zgrajena pred desetletji, poleg drugih športnih objektov, kjer študentje gostu- jejo, že dolgo več ne zadošča današnjim potrebam za raznolike oblike njihovega športnega udejstvovanja. Tu je zaostanek najbolj viden in pomanjkanje raznolikih ter sodobnih športnih objektov najbolj občuti- jo sedanje generacije študentov, še bolj pa bodo tiste, ki prihajajo. Ob tem naj opozorimo še na izvedbeni načrt Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji, ki v skrbi za kakovosten in zdrav razvoj prihodnjih študentskih ge- neracij v bližnji prihodnosti predvideva po- novno uvedbo športne vzgoje kot obvezni predmet v prvi letnik vseh študijskih progra- mov. Hkrati s tem pa tudi pripravo, sprejem in uvedbo izbirnih predmetov, ki osmišljajo vsebine športa glede na visokošolski študij- ski program. Tudi za uresničitev tega smele- ga načrta bodo potrebni športni objekti in pripadajoča športna infrastruktura. „Namesto sklepa Naj ta prispevek sklenemo z naslednjim. Glede na sedanje stanje športne vzgoje oziroma športa na univerzi v celoti je prav vzgojni (edukativni) izsek športa najbolj okrnjen. Sistematično in vztrajno negiranje ter izločanje redne športne vzgoje iz študij- skih programov posameznih fakultet po- meni slabšanje kakovosti univerzitetnega športa. Na osnovi navedenih argumentov v prispevku si že od leta 2009 vztrajno pri- zadevamo za spremembe in premik v pravi smeri. Glede na univerzitetno stvarnost in položaj študentskega športa ni nujno, da se bomo z navedenim vsi in v celoti strinjali, nujno pa je, da vsi odločujoči dejavniki na univerzi: torej vodstvo oz. Rektorat Univerze v Ljubljani, Komisija za obštudijske dejavno- sti, Študentski svet univerze, Fakulteta za šport, Katedra za šport na univerzi, Center za univerzitetni šport (CUŠ) in Športna zve- za univerze v Ljubljani, usmerijo svoja priza- devanja v uveljavitev takšnega modela oz. sistema športa na Univerzi, ki bo sodoben in uresničljiv ter bo pomenil obogatitev študija študentov ter njihovega življenja na- sploh ter univerze v celoti. Verjetno bo na celotni univerzi in na posameznih fakulte- tah treba najti ustrezno rešitev v kombina- ciji omenjenega prvega in drugega pristo- pa pri nadaljnjem razvoju univerzitetnega športa. Pretečenih 50 let in prihajajoče ge- neracije študentov nas k temu zavezujejo, mi pa naj s svojim akademskim ravnanjem sledimo njihovim težnjam, željam in hote- njem ter izpolnimo njihova pričakovanja. „Literatura in viri 1. Berčič, H. (2003). Raziskovanje na področju univerzitetnega športa – neločljiva sestavina pedagoškega dela na univerzi. V: Vest, A.L., Stanič, J. (ur), Zbornik 40 let športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2003, (89–98). Ljublja- na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 2. Berčič, H. (2008). Šport na univerzi je še vedno nepogrešljiva sestavina kakovosti življenja štu- dentk in študentov. Univerzitetni šport, 2 (2), 15. 3. Berčič, H. (2009). Šport na univerzi kot sesta- vina kakovosti akademskega življenja. Šport, priloga - Univerzitetni šport, 57 (3-4), 3–9. 4. Berčič, H. (2015). 50 let športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2013. Kje smo in kam naj gremo na področju univerzitetnega športa. V: Berčič, H., Gerlovič, D., Filipič Jeras, K. (uredniki). Zbornik 50 let športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2013 (str. 13–23). Lju- bljana: Slovensko akademsko športno dru- štvo, Fakulteta za šport. 5. Kristan, S. (1968). Elaborat o postopni uvedbi telesne vzgoje v I. in II. letnike višjih šol. Ljublja- na: Fakulteta za šport. 6. Kristan, S. (1968). Elaborat o postopni uvedbi telesne vzgoje na fakultete ljubljanske univerze. Ljubljana: Fakulteta za šport. 7. Kristan, S. (2010). Šport na Univerzi – premik v napačni smeri. Šport, 58 (3-4), 56–66. 8. Svetlik, I. (2015). Šport na Univerzi v Ljubljani. Rektorjev pogled. V: Berčič, H., Gerlovič, D., Filipič Jeras, K. (uredniki). Zbornik 50 let špor- tne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2013 (str. 7–8). Ljubljana: Slovensko akademsko športno društvo, Fakulteta za šport. 9. Žvan, M. 2015). Fakulteta za šport in uveljavi- tev športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani. V: Berčič, H., Gerlovič, D., Filipič Jeras, K. (uredni- ki). Zbornik 50 let športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani 1963–2013 (str. 9–12). Ljubljana: dr. Herman Berčič Fakulteta za šport Izred. prof. v pokoju herman.bercic@gmail.com 76 ŠPORTNA VZGOjA/ŠPORT Zbirka priročnikov Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi Športna vzgoja/ šport V začetku letošnjega leta je v okviru projekta Posodobitev kurikularnega procesa na OŠ in GIMN ob finančni podpori Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport nastalo di- daktično gradivo, ki pomaga učiteljem praktikom vpeljevati želene novosti v pouk. Jeseni 2011 smo na Zavodu RS za šolstvo zaključili posodablja- nje učnega načrta za osnovno šolo, na podlagi katerega smo v Predmetno razvojni skupini za- čeli razvijati strokovne podlage, ki jih preizkušamo v praksi in jih nato v okviru študijskih sku- pin in drugih izobraževanj po- sredujemo učiteljem športne vzgoje v osnovni šoli. Ob tem je skupina začela pripravljati zbir- ko didaktičnih gradiv, ki sledijo nekaterim sodobnejšim pristo- pom pri pouku športne vzgoje/ športa. V priročniku so torej zbrani te- oretični prispevki snovalcev kurikularnih sprememb ter prispevki učiteljev praktikov, ki že vrsto let poučujejo športno vzgojo/šport v osnovnih šolah ter proces pouka prilagajajo potrebam sodobnega sveta. Prispevki predstavljajo primere dobre prakse, ki so nastali na podlagi dolgoletnih izkušenj, pedagoškega erosa, inovativ- nega pristopa in nenehne želje po napredku. Priročnik je razde- ljen v šest poglavij: 1. Novosti v posodobljenem učnem načrtu 2. Načrtovanje pouka kot te- melj za učno ciljni pristop poučevanja 3. Sodobni pristopi poučeva- nja pri športni vzgoji/športu in IKT kot podpora pri pou- ku športne vzgoje/športa 4. Motivacija pri pouku špor- tne vzgoje/športa 5. Druge organizacijske oblike poučevanja 6. Delo z nadarjenimi in učenci s posebnimi potrebami V prvem poglavju so opisane spremembe v posodobljenem učnem načrtu za osnovno šolo. V uvodnem prispevku dr. Mar- jeta Kovač, izredna profesorica na Fakulteti za šport, razmišlja o pomenu posodobitev v izobra- ževanju in na podlagi mnogih raziskav ter dejstev išče poti razvoja pri predmetu športna vzgoja/šport. V nadaljevanju Nives Markun Puhan, sveto- valka za športno vzgojo na Zavodu RS za šolstvo, podaja bistvene spremembe v učnem načrtu za športno vzgojo/šport v osnovni šoli. V drugem poglavju je predsta- vljeno gradivo, ki je nastalo pri skupnem načrtovanju novega šolskega leta na delovnem sre- čanju športnih pedagogov v Mariboru. Letno načrtovanje je priprava učitelja na prihajajoče šolsko leto, kjer je opredeljeno kaj bo poučeval, kako in kdaj. Pri tem so upoštevani mnogi dejavniki, med njimi telesne značilnosti in gibalne sposob- nosti otrok ter njihove poseb- nosti na socialnem in čustve- nem področju. Tretje poglavje je namenjeno gradivom, ki predstavljajo so- dobne pristope poučevanja pri športni vzgoji/športu. Pred- vsem informacijsko-komuni- kacijska tehnologija se je pri športni vzgoji/športu pokazala kot učinkovito učno sredstvo, ki omogoča lažje razumevanje učinkov športne vadbe pri iz- vedbi pouka in pomen gibalne kompetentnosti za nadaljnje življenje. Občasna uporaba različnih tehničnih pripomoč- kov pouk nadgradi v smislu hitrih in natančnih povratnih informacij ter spremljanja na- predka, ob tem pa je odlično motivacijsko sredstvo pri raz- ličnih športnih dejavnostih. Av- torji predstavljajo načine, kako pametne telefone uporabiti pri razvoju vzdržljivosti, kako nove knjige 77 z e-gradivi nadgraditi delo pri poučevanju, kako podati učen- cem hitro in učinkovito povra- tno informacijo, kako smiselno uporabiti interaktivno tablo in kako s pedometri spodbuditi h gibanju tudi tiste, ki tega ne marajo preveč. Četrto poglavje je namenjeno motivaciji pri pouku športne vzgoje/športa. Gibanje predsta- vlja napor, ki ga današnja mladi- na ne sprejema več tako samo- umevno in kot nujno potrebno v življenju. Spremljanje lastnega dela in napredka, spoznava- nje lastnega telesa in njegovo odzivanje na napor je morda način, kako mlade prepričati, da je redno in načrtno gibanje pomembno. Moderni športi in drugačni, sodobnejši pristopi poučevanja so lahko načini, kako jih za šport navdušiti. V šoli imamo športni pedagogi širok prostor, znotraj katerega vpletamo različne športne de- javnosti v učenčev vsakdan. V petem poglavju so tako pred- stavljeni športni dnevi, med- predmetne povezave v času pouka ali v okviru različnih pro- jektnih dni ter skrb za zdrav in celostni razvoj učencev med odmori. V šestem poglavju učitelji pred- stavljajo svoje izkušnje pri delu z nadarjenimi in z otroki s poseb- nimi potrebami. Razred je hete- rogena skupina otrok, v kateri so zbrani otroci različnih spo- sobnosti, lastnosti in interesov. Naloga športnega pedagoga je, da delo prilagodi vsakemu posamezniku in mu omogoči optimalen gibalni razvoj. Vsa gradiva so izdelana v po- dobnem vrstnem redu: teore- tični uvod, ki utemeljuje smisel- nost predstavljenega gradiva, glavni del, v katerem avtorji opišejo načrtovanje, organiza- cijo in izvedbo predstavljenega primera, ter sklepni del, v kate- rem kritično ocenijo svoje delo. Priročniku je dodana datoteka, ki vsebuje vsa gradiva v Wordu, da jih bodo učitelji lahko prila- gajali svojemu načinu poučeva- nja. Dodane so različne priloge: učne priprave, delovni listi za učence, dnevniki spremljave, evalvacijski listi, poročila, vpra- šalniki, ankete, videofilmi in slike. V družbi, ki se nenehno spre- minja, se torej spremembam v izobraževanju ne moremo več izogniti. Seveda pa to ne pome- ni, da se morajo šole ogreti prav za vsako novost, ki je v modi. Razviti morajo zmožnost, da vi- dijo družbo, kakršna je, in da se odzivajo na spremembe z do- bro mero kritičnosti. Enako kri- tičnost, ki jo naj bi imele same, pa bi morale privzgajati tudi svojim učencem/dijakom. Šole imajo moralno odgovornost do sedanjih in prihodnjih generacij mladih ljudi (Schollaert, 2006). Ob prebiranju posameznih pri- spevkov si avtorji želimo, da bi že preizkušene modele upora- bili pri pouku tudi drugi špor- tni pedagogi. Da bi jih primeri opogumili in spodbudili k pre- izkušanju novega, drugačnega, neznanega. Da bi jim publikaci- ja služila kot vir idej in jim bila v podporo pri iskanju, razvijanju in uresničevanju sodobnega pouka športne vzgoje/športa. Špela Bergoč, svetovalka za ŠVZ na Zavodu RS za šolstvo, urednica priročnika 78 IGRIVE ŠPORTNE URICE Mateja Videmšek, Barbara Stančevič, Maša Permanšek (2014). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 144 str. V prvem delu knjige so avtorice opisale materialne pogoje, ki jih priporočajo za izvajanje vadbe otrok s starši ter predstavile glo- balne in operativne cilje vadbe. Predstavile so primere izvajanja naravnih oblik gibanj malčkov s starši ter dejavnosti za razvoj njihovih gibalnih sposobnosti. Za pripravljalni in zaključni del vadbene enote so predstavi- le primere elementarnih iger z različnimi športnimi pripo- močki in brez njih (žoga, obroč, rutka, balon …), za glavni del vadbene enote pa so opisale primer vadbe na poligonu in primer vadbe po postajah. V drugem delu knjige so pred- stavile program športnih dejav- nosti po posameznih vadbenih enotah, ki jih pod strokovnim vodstvom izvajajo otroci sku- paj s svojimi starši. Program je namenjen otrokom do šestega leta starosti in je preizkušen v praksi. Posebnost tega progra- ma je, da daje velik poudarek aktivnosti staršev; starši so torej vključeni v vadbo kot aktivni iz- vajalci. Poleg tega, da pomaga- jo oziroma nadzirajo dejavnost otroka, skupaj z njim ali samo- stojno izvajajo različne športne dejavnosti. Knjiga Igrive športne urice je lahko v pomoč pri organiza- ciji in izvajanju tovrstnih pro- gramov za predšolske otroke. Raznovrstne vsebine (naravne oblike gibanj, elementarne igre, osnovni elementi različnih športnih zvrsti itd.), ki jih lahko izvajamo v okviru različnih oblik dela (vadba po postajah, vadba z dopolnilnimi nalogami, po- ligon, štafetne igre itd.), so pri- lagojene potrebam, interesom in sposobnostim predšolskih otrok, tako da lahko optimalno prispevajo k njihovemu razvoju in zdravju. Športni pedagogi, vzgojiteljice, študenti in vsi, ki organizirajo in izvajajo različne športne programe za otroke in starše, se pri tem srečujejo z mnogimi težavami. S tem de- lom želijo avtorice pomagati prav njim. Publikacija je zapisana na način, da bo koristna tudi za strokov- ne delavce v vrtcu, ki izvajajo gibalne dejavnosti za otroke brez staršev. V njej bodo lahko našli nove ali drugačne zamisli za načrtovanje gibalnih dejav- nosti ter primere igrivih špor- tnih uric uporabili kot izhodišče za iskanje lastnih vsebin in nači- na dela z otroki. Mateja Videmšek nove knjige 79 RUDOLF BADjURA – ŽIVLjENjE IN DELO Ob koncu lanskega leta (2014) je skupina strokovnjakov in raziskovalcev v okviru knjižne zbirke Geografija Slovenije pri Geografskem inštitutu Antona Melika, Znanstveno-razisko- valnega centra Slovenske aka- demije znanosti in umetnosti v Ljubljani, izdala znanstveno monografijo o življenju in delu Rudolfa Badjure. Mlajšim generacijam študentov in diplomantom Fakultete za šport navedeno ime publicista, gornika, smučarja, turističnega delavca in pisca številnih pla- ninsko-gorniških ter turistič- nih vodnikov morda ne pove veliko. Starejše generacije, ki so poslušale predavanja izbor- nega retorika in učitelja smu- čanja prof. Marjana Jeločnika, pa so preko njega v veliki meri spoznale tega klenega moža, velikega rodoljuba in pisca pr- vega smučarskega priročnika Smučar na takratnih slovenskih in jugoslovanskih tleh. Prof. Je- ločnik je bil v kar velikem delu življenja njegov sopotnik, zato ne preseneča njegovo izborno poznavanje življenja in dela Ru- dolfa Badjure. Še posebej ju je povezovala ljubezen do smu- čanja in gibanja v neokrnjeni zimski naravi. Avtor tega zapisa, tudi sam uči- telj smučanja in ljubitelj planin, gora ter zasnežene krajine, je z zanimanjem spremljal pobude za bolj poglobljeno obravna- vo dolgoletnega plodnega in ustvarjalnega delovanja tega velikega Slovenca. Pobuda je izšla iz vrst Združenja vojaških gornikov Slovenije, saj je bil Badjura med drugim tudi voja- ški častnik in soborec generala Maistra. V Badjurovih delih je bilo zlah- ka najti obilo gradiva za preu- čevanje z različnih strokovnih in znanstvenih gledišč. Zato ne preseneča dejstvo, da se je za njegovo obravnavo zbrala skupina enajstih različnih stro- kovnjakov in raziskovalcev, ki so sistematično in skrbno obdelali posamezne segmente njego- vega ustvarjalnega življenja in dela. Med nosilci posameznih poglavij so Matjaž Geršič, uni- verzitetni diplomirani profesor geografije in zgodovine, dr. Borut Batagelj, univerzitetni diplomirani profesor zgodo- vine, dr. Herman Berčič, uni- verzitetni diplomirani profesor športne vzgoje, izredni pro- fesor v pokoju, Ljudmila Bo- kal, univerzitetna diplomirana profesorica slovenskega jezika, Aleš Guček, univerzitetni di- plomirani inženir arhitekture, Janez Kavar, univerzitetni di- plomirani inženir elektrotehni- ke in brigadir, Stane Kocutar, univerzitetni diplomirani pro- fesor geografije in zgodovine, dr. Blaž Komac, univerzitetni diplomirani profesor geografi- je, mag. Zvezdan Markovič, univerzitetni diplomirani pro- fesor zgodovine in politologije ter major, dr. Peter Mikša, uni- verzitetni diplomirani profesor zgodovine in dr. Blaž Torkar, univerzitetni diplomirani pro- fesor zgodovine in obrambo- slovja. Vrednost znanstvene mono- grafije je v vsebinski raznoli- kosti in kljub časovni oddalje- nosti bralec zlahka prepozna kakovost in vse razsežnosti tega izjemno ustvarjalnega in plodovitega pisca ter po- končnega Slovenca. Vojaško znanje in ravnanje po vojaških pravilih sta mu uravnavala in bogatila njegov življenjski slog ter hkrati v njegovo delova- nje vtisnila neizbrisen pečat. Občudovanja vredna sta bila njegov zanos in delovni ritem, ki nista dopuščala nobenega popuščanja pri uresničevanju vsakodnevnega načrta in pro- grama ter zaključka delovnega dne. Težko bi danes našli bolj sistematičnega, disciplinirane- ga in ustvarjalnega pisca, ki je za izdajo svojih del prehodil Slovenijo po dolgem in počez, enako tudi planinski svet, sre- dogorje in visokogorje ter vse, kar je v njih zapisal, tudi sam na terenu neposredno doživel. Iz pisnih virov namreč izhaja, da je ob zbiranju gradiva natančno prehodil pokrajino, za katero je 80 sestavljal vodnik. Enako zavzeto se je lotil tudi priprave in izde- lave geografskih kart oziroma kartografskega gradiva. Avtorji so celotno monografijo razdelili na devet samostojnih in hkrati med seboj povezanih poglavij. Na začetku je podan biografski oris osebnosti Rudol- fa Badjure. Že v uvodnem po- glavju je poudarjena njegova vloga smučarskega ideologa. Že pred 1. svetovno vojno je bil ustvarjalec slovenske naci- onalne smučarske ideologije. V smučanju je namreč prepoznal nekaj, kar Slovencem ne daje le koristi v smislu športnega in turističnega razvoja ter zdravja, ampak tudi potencial, ki dviga slovensko kulturo nad nemško. Badjura je bil tudi prvi, ki je za- čel načrtno kazati na poveza- vo med starosvetnim bloškim smučanjem in sodobnim smu- čanjem na Slovenskem. Badjura je bil v eni osebi Dre- novec, gornik in turni smučar. Že kot mladinec je prehodil bližnje in daljne vrhove Kamni- ško-Savinjskih Alp, med drugim pa je bil tudi na vrhu Grintovca. V monografiji je jasno izraže- na njegova želja po bivanju v gorskem svetu, osvajanju »ne- koristnega sveta« in tudi vrhov, zato je že leta 1898 pri 17-ih letih prvič stal na vrhu Triglava. Tej občudovani gori pa je 15 let pozneje posvetil svojo prvo gorsko potopisno monografijo. V tem delu Badjurovega delo- vanja prispevki v monografiji razkrivajo, da lahko v slovenski planinski in predvsem alpini- stični zgodovini med začetnike našega alpinizma nedvomno uvrščamo tudi Rudolfa Bad- juro. Zanimivo je, da se je zunaj okvirov takratnega Slovenske- ga planinskega društva (SPD) izoblikovala skupina, ki si je nadela ime Dren in ki je začela gojiti alpinizem oziroma »str- mo turistiko«, kot so takrat rekli plezanju sten in grebenov. Med posameznimi člani te skupine najdemo tudi Rudolfa Badjuro. Idejno vodilo drenovstva je bilo osvojiti slovenske gore pred nemškimi alpinisti, s čimer so skušali preprečiti ponemčeva- nje imen slovenskih gora. Eno od vodil drenovcev je bilo tudi osvajanje gora pozimi, to pa jih je uvrščalo med pionirje turne- ga smučanja v gorskem svetu. Med njimi je bil tudi Badjura, ki je bil med prvimi pobudnik tovrstne dejavnosti v Sloveniji. V enem od poglavij z naslovom »Po smučini spoznaš krmarja« je opisano celotno Badjurovo de- lovanje na področju smučanja. Njegovo začetno seznanjanje s smučanjem je bilo v avstrijski vojski (1911), v nadaljevanju pa je prevzel vloge ustvarjalca slo- venske nacionalne smučarske ideologije. Badjura si je ves čas prizadeval, da bi dvignil raven priljubljenosti zimskih aktivno- sti in še posebej smučanja. Bil je organizator in tudi vodja prvih smučarskih tečajev, izkazal pa se je tudi kot učitelj smučanja. Napisal in izdal je prvo knjigo Smučar (kar smo že omenili), s katero je v obliki priročnika širil teoretična znanja o smučanju, hkrati pa tudi praktično ude- janjanje na snegu. Smučarska terminologija, ki ji je Rudolf Badjura posvečal veliko pozor- nosti, je bila prav tako predmet obravnave, zato je v monogra- fiji posebej predstavljena in obdelana. Posebno poglavje v knjigi je namenjeno obravnavi športne- ga turizma in Badjurovi vlogi pri njegovem razvoju na takratnih slovenskih tleh. Kot je zapisa- no v monografiji, je Badjura zavzeto širil idejo o gibanju v naravi nasploh v vseh letnih časih in še posebej v zasneženi zimski krajini. Pohodi na smu- čeh in smučanje na planinah ter v sredogorju nosijo v sebi kali zimskošportnega turizma. Poleg zimskih aktivnosti, ki jih je spodbujal, pa se je posvečal tudi pohodništvu in pohodni- škemu turizmu, ki ju je poleg planinstva in gorništva prav tako cenil in širil med ljudmi. Izjemno plodovit je bil kot športno-turistični pisatelj. O tem pričajo njegovi številni pla- ninski vodniki in športno-turi- stično slovstvo nasploh. Zaradi navedenega Rudolfa Badjuro upravičeno uvrščamo med za- četnike razvoja turističnih de- javnosti in športnega turizma, kot ga razumemo danes. Zanimiv je prispevek, ki govori o Rudolfu Badjuri kot o po- končnem Slovencu in čuteče- mu ter predanemu domoljubu. Domoljubje, ki veje iz njegovih številnih del, vse do današnjih dni ni izgubilo tedaj in danes aktualnega sporočila. Obširen je tudi njegov geograf- ski opus. Z delom Ljudska geo- grafija – Terensko izrazoslovje se je uvrstil med geografe – ama- terje in si tako zaslužil prostor v geografskih analih. V delu se prepletata dve vodilni ideji. Prva je slovensko strokovno ge- ografsko izrazje, predvsem za površinske oblike, druga pa ge- ografsko imenoslovje. K tovrstni obravnavi uvrščamo tudi nje- govo delo Gorski prehodi v luči geografije. Obsežno pa je tudi njegovo kartografsko gradivo. V zadnjem delu monografije je podrobno predstavljena Bad- jurova vojaška kariera. Njegovo vojaško udejstvovanje, ves čas neprofesionalno, ga je pripe- ljala do čina nadporočnika. Po- membno vlogo je odigral ob prevratnih dnevih v Ljubljani leta 1918, ko je bil označen kot ljubljanski general Maister in kot poveljnik alpske čete, ki je bila vključena v boje na Koro- škem v letih 1918 in 1919. Predstavljena znanstvena mo- nografija o Rudolfu Badjuri je za področje športa pomembna predvsem zaradi njegove pio- nirske vloge pri razvoju smu- čanja, pohodništva, planinstva in gorništva ter športnega tu- rizma. Dr. Herman Berčič Fakulteta za šport Izred. prof. v pokoju herman.bercic@gmail.com strokovna in znanstvena srečanja 81 Jožef Šimenko 1. znanstveni in strokovni kongres o judu: Uporabno raziskovanje v judu Slika 1. Organizacijski odbor: od leve proti desni dr. Sandra Čorak, dr. Hrvoje Sertić in dr. Ivan Segedi (foto: Strokovna služba konference). Znanstveni in strokovni kongres o judu s tematiko uporabnega raziskovanja v judu je letos prvič potekal na Hrvaškem v Zagrebu. Kongres je trajal 2 dni in je potekal v hotelu Westin v so-organi- zaciji Kineziološke Fakultete Univerze v Zagrebu in Hrvaške Judo zveze pod budnim očesom predsednika organizacijskega odbora prof. dr. Hrvoje Sertića. Kongres je otvoril ambasador Japonske na Hrvaškem Keiji Ide. Obravnavale so se naslednje teme: analiza judo tehnik, biomehanika v judu, kondicijska priprava v judu, meritve in analiza elitnih judoistov, taktična analiza judo borbe, proces treniranja v judu, analiza rizika poškodb v judu, analiza in testira- nje mlajših judoistov, moderne tehnologije in analiza tekmovalne učinkovitosti v judu ter etika v judu. Glede na dejstvo, da je kongres združil veliko svetovno priznanih strokovnjakov iz juda, je bil kongres programsko ter vsebinsko bo- gat, aktualen in predvsem je skušal poudariti uporabnost razisko- vanja v judu. Kongresa se je udeležilo 80 udeležencev iz 15 držav. Na prvem plenarnem predavanju je prof. dr. Hrvoje Sertić iz Hrvaške predstavil razisko- valne dejavnosti katedre za borilne športu Kineziološke fakultete Univerze v Zagrebu. Iz Univerze Montpellier iz Francije je prof. dr. Michael Calmet predstavil poglede in razi- skave na temo ravnotežja, izobraževanja in kreativnosti v judu. Zadnji v prvem plenar- nem predavanju je bil prof. dr. Patrik Drid iz Univerze v Novem Sadu iz Srbije, ki je pred- stavil temo z naslovom Molekularni vodik v judu: nove perspektive. Drugo plenarno predavanje je odprl prof. dr. Hans-Dieter Heinisch iz Institute for Ap- plied Training Science iz Leipziga, Nemčije, na temo Razvijanje in evalvacija specifič- nega judo testa za moč stiska pesti. Sledil je prof. Dr. Attilio Sacripanti iz University of Tor Vergata iz Rima, Italije, ki je predstavil te- matiko Biomehanika taktike metov v borbi s predlogi izboljšanja trenerskih orodij. Drugo 82 Slika 2. Udeleženci konference med predstavitvami (foto: Strokovna služba konference). plenarno predavanje je zaokrožil prof. Dr. Stanislaw Sterkowicz iz University School of Physical Education iz Krakowa, Poljske, na temo specialne telesne pripravljenosti Japoskih judoistov in nje- govega specialnega judo fitnes testa. Na kongresu je bilo predstavljenih 27 prezentacij in 32 prispevkov, ki so objavljeni v knjigi povzetkov. Zraven povabljenih predavate- ljev na plenarnih predavanjih so svoja dela predstavili tudi drugi strokovnjaki iz področja juda, kot so dr. Ivan Segedi, Shinichi Ta- kahashi, dr. Sandra Čorak, Luka Leško, dr. Milos Stefanovsky, Helen Alfano, dr. Saša Kristulović, dr. Husnija Kajmović, Wieslaw Blach, Ma- rian Jozić, dr. Luis Monteiro in mnogi drugi. Kot edini predstavnik iz Slovenije sem na konferenci predstavil dva prispevka na tematiko Uporaba tehnologije 3D telesnega skenerja v judu in Vpliv smerne asimetrije na tekmovalno uspešnost v judu. Pester program je bil kot običajno prepleten z neformalnimi srečanji, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike s tujimi raziskovalci. V duhu povezovanja raziskovanja in prakse je konferenca potekala vzporedno ob Evropskem A kadetskem judo pokalu, tako da so si vsi udeleženci lahko ogledali tudi zanimive dvoboje mladih perspektivnih evropskih judoistov in judoistk. Z odlično organizacijo je lahko v dvodnevnem kongresu vsak odnesel domov veliko aktual- nega znanja in še več novih raziskovalnih idej iz področja juda. Strok. sod. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Gosarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana E-mail: jozefsimenko@gmail.com glas mladih 83 Analysis of the strusture acyclic elements of the dribbling in basketball Abstract This study analyses the structure of switches to dribbling and crossover dribbles using a sample of the top European players and national teams. Through a video-analysis of four quarter-final matches at the 2013 European Championship in Slovenia, data on 2,262 match events was recorded and classified using EventEntry software. The major findings of the study were as follows: over the four matches the players made 1,344 switches to dribbling and 878 crossover dribbles; the most frequent type of switch to dribbling was one involving movement (i.e. running); the national teams differ in terms of the quantity of dribbling and number of switches to dribbling in movement, which affects the speed of the game; different types of players vary in terms of the quan- tity of dribbling and the use of other types of switches to dribbling. The study also found that the bulk of crossover dribbles are made by the playmakers and the number of crossovers decreases with the players’ body height. Further, they most often switch the ball to the opposite hand in front (of the body). Keywords: Basketball, technique, dribbling, video analysis. Marko Vitas, Erik Štrumbelj, Frane Erčulj Analiza strukture acikličnih elementov vodenja žoge v košarki Izvleček V raziskavi smo analizirali strukturo prehodov v vodenje in spre- memb smeri vodenja pri najkakovostnejših evropskih igralcih in reprezentancah. Z video analizo štirih četrtfinalnih tekem na evropskem prvenstvu v Sloveniji 2013 smo pridobili podatke o 2262 dogodkih, ki smo jih zabeležili med tekmo, in jih s pomo- čjo klasifikacijske tabele vnesli v izbrani program VnosDogodkov. Pomembnejše ugotovitve so naslednje: igralci so na štirih tekmah naredili 1344 prehodov v vodenje in 878 sprememb smeri. Najpo- gostejši način prehoda v vodenje je prehod v vodenje iz gibanja (teka). Reprezentance se med seboj razlikujejo v količini vodenja in številu prehodov v vodenje iz gibanja, kar vpliva na hitrost igre. Različni tipi igralcev se po količini vodenja in uporabi različnih pre- hodov v vodenje razlikujejo. Največ sprememb smeri v vodenju naredijo organizatorji igre, število sprememb smeri pa z višino igralcev pada. Pri tem največkrat menjajo roko spredaj (pred te- lesom). Ključne besede: košarka, tehnika, vodenje, video analiza. Foto: Arhiv KZS 84 „Uvod Košarkarska tehnika v širšem smislu je sklop najbolj učinkovitih načinov gibanj igral- ca z in brez žoge (tehničnih elementov in njihovih kombinacij), ki jih igralci izvajajo v napadu in obrambi (Dežman, 2004). Tehni- ko gibanja igralcev okvirno določajo košar- karska pravila. V tem okviru igralci iščejo in oblikujejo gibanja, s katerimi lahko najbolj učinkovito rešijo določeno igralno situacijo (Erčulj, 1999). Tehnične elemente lahko izvedemo na raz- lične načine, v več različicah in pogojih iz- vedbe, ki morajo biti usklajeni s pravili igre in biomehaničnimi zakonitostmi. Delimo jih na ciklične in aciklične (Dežman, 2004). Ciklična gibanja omogočajo igralcu pre- mikanje po igrišču v dveh razsežnostih (dolžini in širini). Mednje spadajo hoja in tek brez žoge ter vodenje žoge na mestu, med hojo ali tekom (Erčulj idr. 2008). Vsa temeljna gibanja, pri katerih se cikel presto- panja ali skakanja z noge na nogo oziroma potiskanja žoge ob tla nenehno ponavlja, lahko igralci izvedejo v različnih hitrostih in smereh, na različnih razdaljah in na različen način (čelno, hrbtno, bočno). Aciklična gi- banja se pojavljajo pred, med in po ciklič- nem gibanju. So enkratna in kratkotrajna, z različno gibalno strukturo. Vodenje žoge v košarki pojmujemo kot posamični vezni element, na katerega so največkrat vezani vsi ostali elementi z žogo (meti, podaje, pivotiranje). Zato predstavlja temelj gibanj igralca z žogo. Uporabljamo ga pri prenosu žoge, pri uskladitvi napa- dalnih akcij in pri samostojnih napadalnih akcijah. Žogo lahko vodimo visoko ali nizko. Visoko vodenje uporabljamo, kadar želimo žogo hitro prenesti v napadalno polovico igrišča, nizko vodenje pa pri preigrava- nju obrambnega igralca. Med vodenjem spreminjamo smer (cikcak oz. levo-desno in naprej-nazaj) in menjamo roko (spredaj, zadaj, med nogama …). Pred prehodom v vodenje in po vodenju se lahko zausta- vimo enotaktno ali dvotaktno. Pri enotak- tnem imamo običajno stopala postavljena vzporedno, pri dvotaktnem pa prečno (di- agonalno). Prehode v vodenje in spremembe smeri gi- banja z menjavo roke uvrščamo med teh- nične elemente košarke. Izvajamo jih lahko na več načinov, njihova izbira je odvisna od igralnih okoliščin. Čim več načinov igralec obvlada, večja je možnost, da bo uspešen v igri. Uspešnost teh gibanj ni odvisna samo od kakovosti njihove izvedbe, ampak tudi od pravilne taktične izbire. Prehodi v vo- denje morajo biti hitri in pravilno izbrani, spremembe smeri vodenja pa tudi pravo- časne in presenetljive za nasprotnika. Če je potrebno, lahko izvedemo pred prehodom v vodenje tudi varanje meta, prodora ali podaje (Dežman, 2004). Z analizo vodenja, prehodov v vodenje in sprememb smeri se je na podoben način, po nam znanih podatkih, dosedaj ukvarjal le Miodrag Andrić (2010). Z videoanalizo osmih tekem na Evropskem prvenstvu v košarki leta 2009 na Poljskem je analiziral vodenje žoge pri štirih reprezentancah (Španija, Srbija, Grčija in Slovenija). Ugotovil je, da vse štiri reprezentance vodijo žogo skoraj enako časa. Španija (zmagovalka) je na treh tekmah vodila žogo 31:28 min, Grčija (3. mesto) 35:73 minut. Tako je bilo povprečje vodenja žoge med 10 in 11 mi- nut na tekmo. Najpogostejši prehod v vo- denje je prehod z križnim korakom (»corss- -over step«), ki so ga igralci uporabljali v 65 %. Najpogostejša sprememba smeri pa je sprememba smeri z menjavo roke spredaj (cross-over dribble). V primerjavi z omenjeno raziskavo Andrića (2010) smo prehode v vodenje in spre- membe smeri natančneje klasificirali. V raz- iskavi smo želeli raziskati in analizirati struk- turo prehodov v vodenje in sprememb smeri pri najkakovostnejših evropskih igral- cih oz. reprezentancah in ugotoviti razlike med uporabo elementov med različnimi tipi igralcev. „Metode dela V raziskavi smo analizirali različne tipe prehodov v vodenje in spremembe smeri vodenja najboljših evropskih igralcev na evropskem prvenstvu v Sloveniji 2013. Ana- lizirali smo osem ekip, ki so igrale na četr- tfinalnih tekmah, ki so potekale v dvorani Stožice (Ljubljana). Tekme: 1. Tekma: Srbija – Španija (60 : 90), 18. 9. 2013 2. Tekma: Slovenija – Francija (62 : 72), 18. 9. 2013 3. Tekma: Hrvaška – Ukrajina (84 : 72) , 19. 9. 2013 4. Tekma: Litva – Italija (81 : 77) , 19. 9. 2013 V raziskavo so bili vključeni igralci osmih najboljših reprezentanc v Evropi, ki so igrale v četrtfinalu evropskega prvenstva 2013 v Sloveniji. V vsaki ekipi je bilo prijavljenih 12 igralcev, skupno 96. Vse izbrane tekme smo analizirali z ogle- dom videoposnetkov in z izbranim raču- nalniškim programom VnosDogodkov 0.1.1 (avtor: Erik Štrumbelj). Program VnosDo- godkov omogoča hitrejši in bolj sistema- tičen vnos dogodkov (v našem primeru prehodov v vodenje in sprememb smeri vodenja, ki jih lahko beležimo med košar- karsko tekmo ali na podlagi posnetka košar- karske tekme. Omogoča uporabo poljubne klasifikacije dogodkov, ki jo program naloži iz ločene datoteke ‚hierarhija.txt‘. Poleg kla- sifikacije dogodka omogoča tudi beleženje uspešnosti dogodka, lokacije dogodka in nekaterih drugih spremenljivk, povezanih s potekom košarkarske tekme. Vnesene do- godke lahko shranimo v obliki, ki je primer- na za nadaljnjo statistično obdelavo. V Tabeli 1 so klasificirani vsi aciklični ele- menti vodenja žoge, ki smo jih beležili na izbranih tekmah. Vse dobljene podatke smo prikazali v ta- belah in grafih, pri čemer smo uporabili pridobljene rezultate iz programa VnosDo- godkov 0.1.1. Za analizo dobljenih podat- kov smo uporabili program Microsoft Excel. „Rezultati in razlaga Pomembnejše ugotovitve raziskave so naslednje: igralci so na štirih tekmah nare- dili 1344 prehodov v vodenje in 878 spre- memb smeri vodenja. Kot je že ugotovil Andrić (2010), je najpogostejši način pre- hod v vodenje iz gibanja (teka), ki se pojavi v 47 % primerov. Razlike v prehodih v vodenje med različnimi tipi igralcev Različni tipi igralcev na tekmi igrajo sko- raj enako število minut, vseeno pa prihaja zaradi različnih vlog in zadolžitev v igri do razlik po količini in načinu vodenja. Kot je prikazano na Sliki 1, prehajajo v vodenje največ organizatorji igre (47 %), sledijo jim glas mladih 85 Tabela 1: Klasifikacijska tabela (hierarhija) 1. VODENJE 1.1. Prehodi v vodenje 1.1.4.2. Prehod v vodenje po enotaktnem zaustavljanju po varanju prodora 1.1.1. Prehod v vodenje z mesta brez varanja 1.1.4.2.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.1.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.4.2.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.1.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.4.2.3. Čelno z obratom 1.1.1.3. Čelno z obratom 1.1.4.2.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.1.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.4.2.5. Hrbtno z obratom 1.1.1.5. Hrbtno z obratom 1.1.4.3. Prehod v vodenje po enotaktnem zaustavljanju po varanju podaje 1.1.2. Prehod v vodenje z mesta po varanju 1.1.4.3.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.2.1. Prehod v vodenje z mesta po varanju meta 1.1.4.3.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.2.1.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.4.3.3. Čelno z obratom 1.1.2.1.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.4.3.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.2.1.3. Čelno z obratom 1.1.4.3.5. Hrbtno z obratom 1.1.2.1.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.5. Prehod v vodenje po dvotaktnem zaustavljanju brez varanja 1.1.2.1.5. Hrbtno z obratom 1.1.5.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.2.2. Prehod v vodenje z mesta po varanju prodora 1.1.5.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.2.2.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.5.3. Čelno z obratom 1.1.2.2.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.5.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.2.2.3. Čelno z obratom 1.1.5.5. Hrbtno z obratom 1.1.2.2.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.6. Prehod v vodenje po dvotaktnem zaustavljanju po varanju 1.1.2.2.5. Hrbtno z obratom 1.1.6.1. Prehod v vodenje po dvotaktnem zaustavljanju po varanju meta 1.1.2.3. Prehod v vodenje z mesta po varanju podaje 1.1.6.1.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.2.3.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.6.1.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.2.3.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.6.1.3. Čelno z obratom 1.1.2.3.3. Čelno z obratom 1.1.6.1.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.2.3.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.6.1.5. Hrbtno z obratom 1.1.2.3.5. Hrbtno z obratom 1.1.6.2. Prehod v vodenje po dvotaktnem zaustavljanju po varanju prodora 1.1.3. Prehod v vodenje po enotaktnem zaustavljanju brez varanja 1.1.6.2.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.3.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.6.2.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.3.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.6.2.3. Čelno z obratom 1.1.3.3. Čelno z obratom 1.1.6.2.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.3.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.6.2.5. Hrbtno z obratom 1.1.3.5. Hrbtno z obratom 1.1.6.3. Prehod v vodenje po dvotaktnem zaustavljanju po varanju podaje 1.1.4. Prehod v vodenje po enotaktnem zaustavljanju po varanju 1.1.6.3.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.4.1. Prehod v vodenje po enotaktnem zaustavljanju po varanju meta 1.1.6.3.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.4.1.1. Čelno s kriznim korakom 1.1.6.3.3. Čelno z obratom 1.1.4.1.2. Čelno z vzdolžnim korakom 1.1.6.3.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.4.1.3. Čelno z obratom 1.1.6.3.5. Hrbtno z obratom 1.1.4.1.4. Hrbtno z zakorakom 1.1.7. Prehod v vodenje iz gibanja (teka) 1.1.4.1.5. Hrbtno z obratom 1.1.8. Prehod v vodenje na mestu 1.1.9. Prehod v vodenje – neopredeljeno 86 vodenje so za nadaljevanje igre uporabili krilni centri (20). Med prehodi v vodenje so igralci najpogo- steje uporabljali prehod iz gibanja (v teku) (47 % vseh prehodov). Različni tipi igralcev ga uporabljajo različno pogosto (Slika 2). Z višino igralnega mesta se njegov delež zmanjšuje. Pri organizatorjih igre znaša 59 %, sledijo jim branilci (B) 45,3 %, krilni igral- ci (K) 40,9 %, krilni centri (KC) 24,38 %, pri centrih (C) pa znaša le še 14,6 %. Povečuje se delež prehodov v vodenje z zakorakom. Najpogosteje ga uporabljajo centri (46,7 %), sledijo jim krilni centri (12,5 %), krilni igralci (12,1 %), organizatorji igre (2,2 %) in branilci, ki prehoda v vodenje z zakorakom prak- tično niso uporabljali (0,6 %). Centri žogo velikokrat sprejmejo s hrbtom proti košu in je nadaljevanje igre z zakorakom logično nadaljevanje. Igralci v želji po zagotovitvi prednosti pred nasprotnim obrambnim igralcem upora- bljajo različne načine varanja (meta, pro- dora in podaje) (Wissel, 1994). Različni tipi igralcev varanje in obliko varanja uporablja- jo različno pogosto (Slika 2). Najpogosteje so varanje pred nadaljevanjem igre upora- bili centri v 16,5 % vseh svojih prehodov v branilci (B) (26 %), krilni igralci (K) (12 %), kril- ni centri (KC) (8 %), centri (C) (7 %). Različni tipi igralcev v vodenje prihajajo na različ- ne načine. Organizatorji igre so uporabili največ različnih prehodov v vodenje (25), sledijo jim krilni igralci (22), centri in branilci (21), najmanjši izbor različnih prehodov v vodenje, sledijo jim krilni igralci (15 %), krilni centri (12 %), branilci (10,8 %) in organiza- torji igre, ki varanje uporabljajo pri 3,6 % svojih prehodov v vodenje. Najpogostejši način varanja pred prehodom v vodenje je varanje meta. Med različnimi tipi igral- cev zaradi načina igre prihaja do razlik pri uporabi določenega tipa varanja. Organi- zatorji igre dokaj enakovredno uporabljajo različna varanja pred prehodom v vodenje. Branilci najpogosteje (v 50 %) uporabijo pred prehodom v vodenje varanje prodo- ra. Krilni igralci, krilni centri in centri pred prehodom v vodenje najpogosteje (več kot 50 %) izberejo varanje meta. Varanje se najpogosteje izvaja po enotaktnem zausta- vljanju 65 %. Razlike v prehodih v vodenje med reprezentancami Reprezentance so imele različno število napadov, najmanj reprezentanca Srbije (68 napadov), največ Ukrajina in Španija (80 na- padov). Na razliko v številu napadov vpliva število skokov v napadu, število ukradenih žog in hitrosti zaključevanja napadov. Med različnimi reprezentancami zaradi različnih igralcev in načina igre prihaja do razlik v ko- OI 47% B 26% K 12% KC 8% C 7% 0 10 20 40 50 60 70 OI B K KC C ejnedov v adoherp agenečolod % PREHODI V VODENJE V TEKU UPORABA VARANJA PRED PREHODOM V VODENJE PREHODI V VODENJE Z ZAKORAKOM Legenda: organizator igre (OI), branilec (B), krilo (K), krilni center (KC), center (C). Slika 1: Delež prehodov v vodenje določenega tipa igralcev. Slika 2: Prehodi v vodenje – razlike med različnimi tipi igralcev. Delež določene oblike prehoda v vodenje. glas mladih 87 ličini prehodov v vodenje, kot je prikazano na Sliki 3. Reprezentance v povprečju na tekmo preidejo v vodenje 168 krat, med njimi pa prihaja do razlik. Med reprezentancami je največkrat prešla v vodenje reprezentanca Italije (198), ki je dosegla osmo mesto na EP (zadnje med analiziranimi), najmanj pa zmagovalka prvenstva Francija (151). Med reprezentancami je največja razlika v dele- žu, ki ga predstavlja prehod v vodenje iz gi- banja, ki pomembno vpliva na hitrost igre. Največji delež prehodov iz gibanja, več kot 60 %, sta imeli reprezentanci Španije in Francije, ki sta imeli skoraj 30 prehodnih napadov na tekmo. Za lažjo primerjavo z rezultati raziskave Andrića (2010), ki ni upošteval prehodov v vodenje iz gibanja, nedefiniranih preho- dov in prehodov v vodenje na mestu, smo tudi sami izločili te parametre in prišli do zaključka: reprezentance v povprečju pre- hajajo v vodenje 77 krat na tekmo, medtem ko M. Andrić (2009) navaja vrednost 81. Največkrat so prešli v vodenje Italijani (100), najmanjkrat pa Francozi (52). V postavljenih napadih se v primerjavi s pre- hodnimi uporablja večja raznolikost preho- dov v vodenje, saj se v prehodnih napadih zaradi hitrosti prenosa žoge skoraj v 80 % pojavlja prehod v vodenje iz gibanja (v teku). Reprezentance so v vodenje prehajale raz- lično pogosto. Največ prehodov v vodenje na napad je naredila reprezentanca Hrva- ške (2,7 pvv/napad) in reprezentanca Italije (2,5 pvv/napad), najmanj pa zmagovalci pr- venstva Francozi (1,9 pvv/napad) in favoriti za zmago, ki so na koncu osvojili 3. mesto, Španci (1,9 pvv/napad) (Slika 4). Spremembe smeri vodenja žoge Kot je ugotovil že Andrić (2010), je najpo- gostejša sprememba smeri vodenja žoge z menjavo roke spredaj (pred telesom), ki je najlažja, saj je žoga v vidnem polju, prav tako jo je mogoče izvesti zelo hitro. Upora- bljajo jo vsi igralci. Največ sprememb smeri vodenja so naredi- li španski igralci (166), sledijo jim igralci Litve (144), ostale reprezentance so si podobne, razen reprezentanca Hrvaške, ki od povpre- čja močno odstopa, saj so njeni igralci izve- dli le 63 sprememb smeri vodenja. Največ sprememb smeri vodenja naredijo organizatorji igre, sledijo jim branilci in kril- ni igralci. Med njimi ni večjih razlik v deležu različnih sprememb smeri. Največji del me- njav rok je opravljenih spredaj (pred seboj) 322 primerov (54 %), sledijo jim dvojne me- njave (16 %), menjave med nogami spredaj (15 %), trojne menjave (6 %), menjave zadaj za hrbtom (5 %), menjave po obratu (3 %), menjave pred obratom (1 %) in menjave med nogami zadaj (1 %). Krilni centri in centri so opravili najmanj sprememb sme- ri. Tako eni kot drugi zaradi svoje višine ne veljajo za najspretnejše igralce na igrišču. Spremembe smeri pa zaradi položaja, kjer večinoma delujejo (pod košem in v gneči), redko uporabljajo (Paye, 1996). Krilni centri in centri so naredili skupaj samo 1,4 % vseh sprememb smeri vodenja. Igralci različnih reprezentanc spremembe smeri z menjavo rok uporabljajo različno pogosto. Največ prehodov v vodenje je naredila reprezentanca Italije, največ spre- memb smeri pa reprezentanca Španije. S številom sprememb smeri na sto prehodov v vodenje smo ugotovili, da je reprezentan- ca Hrvaške dosegla najnižjo vrednost (34), Španija pa najvišjo (107). Španija je edina re- prezentanca, ki je naredila več sprememb smeri vodenja kot prehodov v vodenje. Ostale reprezentance so si podobne in so izvedle med 58 in 69 sprememb smeri na 100 prehodov v vodenje. Ekipe so povprečno na tekmo izvedle 110 sprememb smeri vodenja, zelo podoben rezultat 115 sprememb je v raziskavi dobil tudi Andrić (2010). Reprezentanca Špa- nije je tako na Evropskem prvenstvu na 1,0 1,2 1,4 1,6 1,8 2,0 2,2 2,4 2,6 2,8 HRV UKR ITA LTU SLO FRA SRB ŠPA Slika 4: Število prehodov v vodenje v enem napadu – primerjava reprezentanc. 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 HRV UKR ITA LTU SLO FRA SRB ŠPA ŠT. NAPADOV ŠT. PREHODOV V VODENJE ŠT. SPREMEMB SMERI Slika 3: Razlike med reprezentancami – število napadov, prehodov v vodenje in sprememb smeri. 88 Poljskem 2009 (123 sprememb smeri) kot na prvenstvu 2013 (166 sprememb smeri) naredila največ sprememb smeri. Opazno je povečanje števila sprememb smeri vo- denja glede na prvenstvo pred štirimi leti. Igralci v prehodnih napadih uporabljajo predvsem spremembe smeri, ki jih lahko izvedejo v veliki hitrosti. Največkrat me- njavo roke naredijo pred telesom (57,4 %), sledijo jim dvojne (22,2 %) in trojne me- njave (7,4 %), ki so v veliki večini prav tako narejene pred telesom ali v kombinaciji za hrbtom in pred telesom. Dvojne in trojne menjave se v prehodnih napadih najpo- gosteje uporabljajo za hitrejši prehod na nasprotnikovo polovico. Pogoste so tudi menjave zadaj za hrbtom (7,4 %). Menjave med nogami in menjave z obratom se v prehodnih napadih skoraj ne uporabljajo. V postavljenih napadih smo zabeležili vse klasificirane spremembe smeri vodenja. Igralci najpogosteje uporabljajo spremem- bo smeri spredaj (pred seboj), ki se pojavi v več kot polovici primerov. V primerjavi s prehodnim napadom igralci pogosteje uporabljajo spremembo smeri med noga- mi in z obratom, redkeje pa dvojne in troj- ne menjave, ki jih v postavljenih napadih uporabljajo za zadrževanje žoge in organi- zacijo napada. „Zaključek Na osnovi pridobljenih podatkov lahko potrdimo predvidevanje, da število preho- dov v vodenje in sprememb smeri vodenja ne vpliva v večji meri na dosežek ekip oz. njihovo končno uvrstitev na prvenstvu. Iz analize tekem in dobljenih rezultatov lahko vidimo, da so se reprezentance med seboj precej razlikovale v strukturi in frekvenci prehodov v vodenje in tudi sprememb smeri. Španija in Francija, ki sta po našem mnenju prikazali najhitrejšo igro, sta med ekipami, ki imajo najmanj prehodov v vo- denje, ki dejansko lahko upočasnjujejo igro. Drugačen (počasnejši) način igre sta imeli Hrvaška (4. mesto) in Litva (2. mesto), ki sta se v opazovanih parametrih uvrščali med ekipe z največ prehodi v vodenje. Slovenska reprezentanca v nobenem od analiziranih elementov ni izstopala. Tako pri prehodih v vodenje kot pri spremem- bah smeri vodenja se je uvrščala v bližino povprečja. Potrebno pa je poudariti, da smo analizirali samo eno tekmo slovenske reprezentance in to tisto, ki jo je izgubila s kasnejšo zmagovalko EP, Francijo. Zato bi analiza kakšne druge tekme morda po- kazala drugačno strukturo izbranih ele- mentov vodenja. Podobno velja tudi za ostale reprezentance, zato bi za večjo mero posploševanja rezultatov bilo potrebno analizirati večje število tekem, morda kar celotno prvenstvo (tako skupinski del, kot izločilne tekme). Vseeno verjamemo, da bodo ugotovitve raziskave prispevale k razvoju teorije, predvsem pa praktičnih usmeritev v treningu vodenja, ki predsta- vlja enega od pomembnejših tehničnih elementov košarke. „Literatura 1. Andrić, M. (2010), Analysis оf Frequency snd Effi ciency of Using Dribble in the European Basket- ball Championship in Poland in 2009. Faculty of Sport and Physical Education, University of Belgrade. 2. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Erčulj, F. (1999). Conske in kombinirane obram- be ter napadi proti njim. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 4. Erčulj, F., Dežman, B., Vučković, G., Perš, J., Per- še, M. in Kristan, M. (2008). An analysis of ba- sketball players‘ movements in the Slovenian basketball league play-offs using the SAGIT tracking system. Facta Universitatis. Series, Physical education and sport, 6 (1), 75–84. 5. Wissel, H. (1994). Basketball. Steps to Success. Champaign, IL: Human Kinetics. 6. Paye, B. (1996). Playing the Post. Basketball Skills and Drills. Champaign, IL: Human Kinetics. Marko Vitas, prof. šp. vzg. Mail: mare.vitas@gmail.com MSN: marko_vitas@msn.com glas mladih 89 How young people spend their leisure time? Abstract The quantitative study within the diploma project employed a survey questionnaire in order to determine how young people spend their leisure time. It focused mainly on how physically active they are during their leisure time, how this affects their health, well-being and quality of life, as well as how much free time they spend at the computer, in front of the television and using a mobile phone. In spring 2014, we prepared a questionnaire that was subsequently filled out by 109 primary and 137 secondary school pupils from the Primorska region. The results showed that young people tend to be passive rather than active during their leisure time and that they spend on average at least two hours a day using technology, most often the computer, as well as watch- ing television and listening to music. Key words: leisure time, physical activity, young people, occupational therapy. Teja Simonič, Katarina Oblak (Ne)aktivni prosti čas mladih Izvleček Kvantitativna raziskava, izvedena v okvi- ru diplomskega projekta, je s pomočjo anketnega vprašalnika ugotavljala, kako mladi preživljajo svoj prosti čas. Osredo- točili smo se predvsem na gibalne aktiv- nosti v prostem času in kako te vplivajo na počutje, zdravstveno stanje in kvalite- to življenja. Ugotavljali smo, koliko pro- stega časa v dobi sodobne tehnologije mladi namenijo uporabi računalnika in mobilnega telefona ter gledanju televi- zije. Anketni vprašalnik je spomladi 2014 izpolnjevalo 109 osnovnošolcev in 137 srednješolcev na Primorskem. Rezultati so pokazali, da mladi preživijo več svo- jega prostega časa gibalno neaktivno ter da povprečno vsaj dve uri dnevno name- nijo aktivnostim, ki vključujejo sodobno tehnologijo. Največ svojega prostega časa namenijo uporabi računalnika, gle- danju televizije ter poslušanju glasbe. Ključne besede: prosti čas, gibalna (ne) aktivnost, mladi, delovna terapija. 90 „Uvod Definicija prostega časa je kompleksna. Av- torja Neumayer in Wilding (2005) ga defini- rata kot interakcijo med časom, aktivnostjo, odnosom in svobodo. Prosti čas torej po- meni, da oseba svobodno izbere in izvaja aktivnosti, ki jo izpopolnjujejo, oblikujejo, osrečujejo ali sproščajo, in pri tem obču- ti zadovoljstvo. Pri mladih ima prosti čas pomembno vlogo, saj z možnostjo vklju- čevanja v različne aktivnosti pridobivajo pomembne izkušnje (Fras, 2002; Caldwell in Smith, 2006). Csikszentmihalyi (1997) deli prostočasne aktivnosti na aktivne in pasiv- ne. Med aktivne prišteva vse aktivnosti, ka- terih izvedba zahteva gibalne sposobnosti ter koncentracijo, pod pasivne pa aktivno- sti, ki zahtevajo manj gibalnih sposobnosti in pri katerih oseba redko občuti visoko stopnjo poglobljenosti. Csikszentmihalyi in Hunter (2003) med slednje aktivnosti uvr- ščata branje knjig, počitek, gledanje tele- vizije in uporabo računalnika, Kuhar (2007) pa dodaja še poslušanje glasbe ter delno tudi druženje s prijatelji. Pasivnih aktivnosti ne smemo zanemariti, saj so za posame- znika prav tako pomembne. To zagovarja tudi stroka delovne terapije, ki uporabnika obravnava holistično in deluje na vseh po- dročjih človekovega delovanja – to so skrb zase, delo in prosti čas (Whalley Hammell, 2009). Z aktivnim življenjskim slogom in športno aktivnostjo vplivamo na gibalni razvoj, zdravje in splošno dobro počutje ter prido- bivamo gibalne sposobnosti. Pri tem imajo močan vpliv športni pedagogi pri izvajanju športne vzgoje v šolah in različni izvenšol- ski programi oziroma interesna športna vadba (Šimunič, 2008; Doupona Topič in Petrović, 2007). Med mladimi je žal vse več takih, ki ne dosegajo niti minimalnih gibal- nih sposobnosti (Strel, 2013). Tudi starši ozi- roma ožji družinski člani so ključni akterji pri vzgoji in oblikovanju zdravega ter aktivne- ga življenjskega sloga. S svojimi prepričanji in navadami na področju gibalne aktivno- sti ter s svojo podporo so otroku vzor in lahko pozitivno vplivajo na razvoj, zdravje ter splošno počutje otroka. Posameznik, ki osvoji zdrav in aktiven življenjski slog v otroštvu, ohranja svoje zdrave navade in vedenje tudi kasneje v življenju (Drev, 2011). Šport in rekreacija ponujata mnogo gi- balnih aktivnosti, kar posamezniku omo- goča, da se vključi v tisto aktivnost, ki ga izpopolnjuje in veseli. Vključevanje v tovr- stne aktivnosti vpliva na kvaliteto življenja, ohranjanje ali izboljšanje gibalnih ter kogni- tivnih sposobnosti, dobro počutje in delov- no storilnost. Vpliva tudi na zdravje, saj se zmanjša tveganje za bolezni srca in ožilja, za povišanje krvnega tlaka, holesterola in za pojav prekomerne telesne teže (Doupo- na Topič in Petrović, 2007). Gibalna neaktivnost vodi do debelosti, ta pa običajno zmanjša gibalne sposobnosti, čemur sledi poslabšanje zdravja in izključe- vanje iz družbe. Vodi torej v začarani krog, ki ga je mogoče preprečiti s preventivnimi ukrepi, kot sta poudarjanje pomena zdrave prehrane in spodbujanje k gibalni aktiv- nosti, ter s sistemskimi ukrepi (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). Pomembno vlogo pri izva- janju preventivnih zdravstvenih ukrepov imajo otroški zdravniki, ki posameznika spremljajo na rednih pregledih že od roj- stva in zgodnjega razvoja, nadaljujejo pa s sistematskimi pregledi v okviru šolanja. Strokovnjaki pri vsakodnevnem delu z mla- dimi opažajo, da prihaja do zmanjševanja ravni gibalnih sposobnosti, do spreminja- nja telesnih značilnosti, povečane pasivno- sti in ne nazadnje tudi do zmanjšane mo- tivacije za izvajanje aktivnosti (Drev, 2010; Koprivnikar, 2005; Scagnetti, 2007; Starc idr., 2010). Otroški zdravniki in športni pedagogi so vključeni v delo na preventivni ravni za zdravje, kamor bi bilo smiselno v večji meri vključiti tudi delovne terapevte, ki imajo uvid in znanje, da skupaj z uporabnikom načrtujejo učinkovito strukturo dneva, raz- poreditev časa in uporabo razpoložljivih resursov: okolja, financ, motivacije, potreb, želja in družine (Connolly in sod., 2005). Delovni terapevt posameznika seznani s strategijami zdravega načina življenja v vsakdanjiku in mu pomaga pri oblikovanju vsakodnevnih navad ter rutin. Pomemben del stroke je tudi prizadevanje za uravnote- ženost časa med delom, počitkom in zaba- vo (Galof, 2012). „Metode dela Za merski instrument kvantitativne raziska- ve smo uporabili anketni vprašalnik, sesta- vljen s pomočjo ocenjevalnega instrumen- ta Children's Assesment of Participation and Enjoyment − CAPE (King in sod., 2004), vprašanj na podlagi izkušenj in prebrane literature. Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz dveh sklopov; prvi je vseboval demografske podatke, devet vprašanj zaprtega ter eno vprašanje odprtega tipa, drugi del pa je bil sestavljen iz dveh razpredelnic. V prvi je bilo nanizanih 14 prostočasnih, v drugi pa 18 športnih in rekreacijskih aktivnosti in pri vsaki aktivnosti je moral anketiranec vpisati število ur izvajanja na teden. Populacija so bili osnovnošolci devetega razreda in srednješolci zaključnega letnika štiriletne srednje šole na Severnem Pri- morskem v Republiki Sloveniji v šolskem letu 2013/14. Odločitev za ti dve starostni skupini izhaja iz treh argumentov: pri teh dveh starostnih skupinah se časovna količi- na igre zmanjša, gre za obdobje intenzivne rasti in razvoja telesa ter osebnosti v adole- scenci. In nazadnje, obe skupini sta na pre- hodih na naslednjo stopnjo izobraževanja ali v morebitno zaposlitev, kar pomeni, da se spremeni celotna struktura dneva, torej tudi količina in vsebina prostega časa. V raziskavi je bil uporabljen neverjetnostni vzorec, pri katerem verjetnosti izbora enot niso vnaprej znane in enote populacije nimajo enake možnosti, da bi bile izbrane v vzorec, zato rezultatov, izmerjenih s ta- kšnim vzorcem, ne moremo posploševati na celotno populacijo (Zorko, 2011). Repre- zentativnost vzorca na celotno populacijo ni potrebna, saj z rezultati vplivamo le na preiskovano skupino ljudi. V okviru neverje- tnostnega vzorčenja je bil uporabljen prilo- žnostni oziroma priročni vzorec, torej smo v raziskavo zajeli enote, ki so bile »pri roki« oziroma najbolj dostopne (Zorko, 2011), to je v naših domačih krajih. Prvo skupino vzorca predstavljajo osnov- nošolci devetega razreda osnovnih šol v Cerknem, Dobravljah in Vipavi, prisotni ob dneh, ko se je izvajalo anketiranje. V dru- go skupino vzorca so zajeti srednješolci zaključnega letnika štiriletnih srednjih šol v Ajdovščini, Idriji in Tolminu. Anketiranje srednješolcev smo izvajali tri dni. Zbiranje podatkov je potekalo na šolah ob vnaprej dogovorjenem terminu in z dovoljenjem za anketiranje s strani vodstva šole. Anke- tiranje je bilo anonimno, zato nismo prido- bivali dovoljenja staršev za mladoletne an- ketirance, z izjemo ene osnovne šole. Pred samim anketiranjem smo izvedli pilotno študijo na desetih osnovnošolcih devete- ga razreda in osemnajstih srednješolcih četrtega letnika, da smo anketo prilagodili boljšemu razumevanju in lažjemu izpolnje- vanju. V vsak razred oziroma letnik sta šli po dve študentki in izvedli skupinsko anketira- nje. Po uvodu je sledil kratek opis raziskave glas mladih 91 in njenega namena ter opredelitev proste- ga časa, nato pa je vsak učenec oziroma dijak izpolnil anketni vprašalnik. Skupno je bilo anketiranih 109 osnovnošolcev in 137 srednješolcev. Raziskava je temeljila predvsem na aktiv- nem preživljanju prostega časa mladih, ka- mor smo vključili: šport in rekreacijo, udej- stvovanje pri tabornikih, skavtih in gasilcih, izlete in potovanja. Med načine aktivnega preživljanja prostega časa smo šteli tudi gospodinjska (pospravljanje, odnašanje smeti, pripravljanje hrane, nakupovanje, delo na vrtu, skrb za hišne ljubljenčke) in kmečka opravila, če si je te aktivnosti po- sameznik svobodno izbral in mu predsta- vljajo užitek ter prosti čas. Namen raziskave je bil na podlagi preučene literature, ob- stoječih raziskav in lastne raziskave s po- dročja prostočasnih aktivnosti mladih, do- reči smernice ter predloge za preventivno ukvarjanje z gibalnimi aktivnostmi. Podati razloge, zakaj je to smiselno, kaj lahko pri tem naredi posameznik sam in kaj stroka s področja delovne terapije. Pridobljene podatke iz anket smo zbrali in uredili v MS Excelovo tabelo. Zastavili smo si tri hipoteze, ki smo jih preverjali s pro- gramom IBM SPSS 17.0. Za prvo hipotezo raziskave smo predpostavili, da osnovno- šolci in srednješolci preživijo več ur svojega prostega časa pasivno kot aktivno. Z drugo hipotezo trdimo, da se osnovnošolci in sre- dnješolci, ki se počutijo zelo zdravo, ukvar- jajo s športom in rekreacijo v povprečju vsaj 14 ur na teden. Za zadnjo hipotezo smo predpostavili, da srednješolci v povprečju namenijo na teden več ur svojega proste- ga časa za informacijsko-komunikacijsko in ostalo tehnologijo kot osnovnošolci. „Rezultati in razprava Za demografski in splošni vpogled v sku- pino preiskovancev smo s pomočjo pro- grama Excel pridobili naslednje podatke. Izmed 109 preiskovanih osnovnošolcev je 66,1 % vozačev, ki ne stanujejo v kraju šo- lanja. 33,9 % osnovnošolcev stanuje v kraju šolanja, od teh se jih 62,2 % pripelje v šolo z avtomobilom ali javnim prevozom. Od 137 preiskovanih srednješolcev je 66,4 % vozačev, od 33,6 % stanujočih v kraju šola- nja pa se jih 47,8 % vseeno pripelje v šolo z avtom ali javnim prevozom. Pešpot do šole predstavlja minimalen telesni napor, zato je eden prvih ukrepov ozaveščanje staršev ter mladih o pomenu gibanja tekom vsakda- njika in spodbujanje h gibanju (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). Na vprašanje, ali menijo, da imajo dovolj prostega časa, je pritrdilno odgovorilo 78,0 % vprašanih osnovnošolcev in 65,7 % srednješolcev. 41,3 % osnovnošolcev se je ocenilo, da preveč lenarijo in počivajo, med srednješolci pa delež takih znaša 66,4 %. Priporočamo, da se stroka delovne terapije (bolj) vključuje na področje preventive, kjer bi delovni terapevti skupaj z mladimi sesta- vili uravnotežen urnik, ki bi med vsemi ob- veznostmi in ostalimi aktivnostmi vseboval tudi dovolj gibalnih aktivnosti. Rezultati kažejo, da se velik delež preiskovanih sicer zaveda svojega lenarjenja, vendar kljub temu lenarijo. Zato je pomembno, da bi si izbrali aktivnosti, za katere bi bili notranje motivirani. S prvo hipotezo smo ugotavljali, ali osnov- nošolci in srednješolci preživijo več ur svo- jega prostega časa pasivno kot aktivno. Izračuni so pokazali, da ima preiskovani osnovnošolec v povprečju 66,6 ur proste- ga časa na teden, kar znese 9,5 ur dnevno. Ta ga v povprečju preživi 37,7 % aktivno ter več kot polovico (62,3 %) pasivno. Enak trend rezultatov se je pokazal tudi pri pre- iskovanih srednješolcih, ki imajo v povpre- čju 60,7 ur prostega časa tedensko, kar je 8,7 ur dnevno. Vsak izmed teh v povprečju preživi 71,6 % svojega prostega časa pasiv- no in 28,4 % aktivno. Parni t-test je pokazal, da prihaja do statistično značilnih razlik (p < 0,001), kar pomeni, da lahko hipotezo v celoti potrdimo. Torej drži, da osnovnošolci in srednješolci preživijo več ur svojega pro- stega časa pasivno kot aktivno. Šolski urniki so iz leta v leto bolj natrpani, učni kurikulumi vse obsežnejši in tempo življenja vse hitrejši. Kljub temu mladi me- nijo, da imajo dovolj prostega časa, vendar so glede tega samokritični in priznavajo, da ga preživijo ležerno, kar potrjujejo rezulta- ti prve hipoteze. Na podlagi tega podatka lahko ugotovimo, da skoraj tri četrtine svo- jega prostega časa preživijo pasivno, kar se nam zdi (pre)velik delež. Če se bo ta pove- čeval, obstaja možnost, da bo celoten pro- sti čas posameznika sestavljen izključno iz pasivnih aktivnosti. To bi vodilo v še slabše gibalne sposobnosti, slabše počutje in kva- liteto življenja, debelost ter razne kronične bolezni (srčno-žilne bolezni, metabolični sindrom, sladkorna bolezen tipa 2, bolezni gibal). Pretežno pasivno preživljanje proste- ga časa nima le zdravstvenih problemov, temveč tudi družbene vzroke in posledice (Gabrijelčič Blenkuš, 2013), ki največkrat vo- dijo k še večji socialni izključenosti (Kuhar, 2007), kar je tudi eden izmed vidikov, zakaj zgornji rezultati niso obetavni. Preverili smo tudi, kakšen delež aktivno preživetega prostega časa predstavljata športna aktivnost in rekreacija. Pri preisko- vanih osnovnošolcih je ta delež 69,7 %, pri srednješolcih pa 62,7 %, torej je več kot polovica aktivnega prostega časa preisko- vancev sestavljenega iz športa in rekreacije. Druga hipoteza temelji na predpostavki, da se osnovnošolci in srednješolci, ki se poču- tijo zelo zdravo, s športom in rekreacijo v povprečju ukvarjajo vsaj štirinajst ur na te- den. 35,8 % preiskovanih osnovnošolcev je označilo, da se počutijo zelo zdravo. Ti se v povprečju ukvarjajo s športom in rekreacijo 19,2 ur na teden. Med srednješolci pa se jih le 19 % počuti zelo zdravo − ti se v povpre- čju s športom in rekreacijo ukvarjajo 14,8 ur na teden. Rezultati t-testa na enem vzorcu kažejo, da lahko hipotezo le deloma potrdi- mo, saj se statistično značilne razlike kažejo le pri skupini osnovnošolcev (p = 0,0075). 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 OŠ SŠ po vp re čj e št . u r skupina vzorca aktivno pasivno Slika 1: Prikaz aktivno in pasivno preživetega prostega časa. 92 WHO (2010) za zdravje in dobro počutje priporoča 60 minut zmerne do intenzivne telesne aktivnosti na dan vse dni v tednu. Ta naj bi vključevala aktivnosti, ki bi bile prilagojene razvojnim potrebam in željam mladih. Za posameznike v preiskovani sku- pini, ki so svoje počutje opredelili kot zelo zdravo, smo zaradi tega predpostavljali, da se s športno aktivnostjo ukvarjajo vsaj 14 ur tedensko (približno dve uri na dan). Po podatkih raziskave HBSC 2006 za Sloveni- jo WHO smernice dosega le 17,6 % mladih (Jeriček in sod. 2006). 21,1 % mladih se z rekreacijo ukvarja štiri ure in več na teden, 26,2 % ji nameni dve do tri ure, 41, 8 % od pol do ene ure, 11 % mladih pa rekreaciji ne nameni niti ene ure na teden (Strel, 2013). Razlog za ukvarjanje s športno aktivnostjo je dobro počutje po vadbi in izboljšana te- lesna pripravljenost, zato je tako za starše kot za mlade priporočljivo, da se dnevno ukvarjajo s športom in rekreacijo. Starši in strokovnjaki naj težijo k temu, da mladim predstavijo gibalno aktivno preživljanje prostega časa kot pomemben dejavnik ce- lostno zdravega človeka. Pri zadnji hipotezi smo ugotavljali, ali na- menijo srednješolci v povprečju več ur svojega prostega časa na teden uporabi tehnologije kot osnovnošolci. Med vrste uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) smo vključili uporabo mobilnega telefona in računalnika, med ostalo tehnologijo pa gledanje televizije in poslušanje glasbe. Povprečni preisko- vani osnovnošolec tedensko nameni 9,94 ur za uporabo IKT in 8,82 ur za ostalo teh- nologijo (oboje skupaj znaša 18,76 ur na teden), preiskovani srednješolec pa 14,3 ur na teden za uporabo IKT ter 9,43 ur za ostalo tehnologijo (oboje skupaj 23,73 ur na teden). Levenov test pokaže, da razlike med varian- cami pri spremenljivki IKT niso statistično značilne. Pri t-testu za enakost aritmetičnih sredin pri spremenljivki IKT vidimo, da so razlike statistično značilne (p = 0,009). Ni- čelno hipotezo lahko zavrnemo, torej raz- like med vzorcema obstajajo. Trdimo lahko, da srednješolci v povprečju namenijo več ur za uporabo IKT kot osnovnošolci. Raz- like med vzorcema v uporabi tehnologije so statistično značilne, in sicer srednješolci porabijo 4,97 ure več za uporabo tehnolo- gije kot osnovnošolci. Pri mladih narašča preživljanje prostega časa sede, kar je posledica slabega nadzora staršev. To jim daje prosto pot do gledanja televizije, igranja računalniških igric, upora- be svetovnega spleta in družabnih omrežij (Drev, 2011). Uporaba računalnika in gleda- nje televizije v zadnjih letih narašča, vendar se obenem ugotavlja, da se je v roku enega leta zmanjšalo število tistih, ki so bili za- svojeni, povečalo pa se je število ostalih, ki omenjeni tehnologiji niso posvečali veliko pozornosti (Strel, 2013). Rezultati raziskave Mladina 2010 kažejo, da kar 82 % mladih vsakodnevno uporablja splet (Lavrič, 2010). Glede na to, da so v urbanem okolju, kjer smo anketirali, na voljo urejene športne površine (igrišča, dvorane, bazeni, smučišče in ponudba vodenih vadb ter fitnesa), nas preseneča, da se mladi tega ne poslužujejo v večji meri oziroma jih zanimajo in motivi- rajo bolj pasivne aktivnosti. Trenutno stanje bi se prav gotovo izboljša- lo, če bi šole omogočile več in boljše mo- žnosti za izvajanje aktivnosti že po pouku in cenovno ugodne interesne aktivnosti s področja športa. Poleg tega pa bi morali starši mladim omejiti dnevne količine upo- rabe tehnologije in jih spodbujati k nado- mestnim aktivnostim, predvsem športnim. „Sklep Na podlagi pridobljenih rezultatov in pre- gledane literature smo prišli do sklepa, da je aktivno preživljanje prostega časa po- memben vidik dobrega splošnega počutja posameznika. Posebej je treba poudariti, da šport in rekreacija pozitivno vplivata na večje in boljše gibalne sposobnosti mladih. Poleg otroških zdravnikov, športnih peda- gogov in drugih strokovnjakov s področja mladih, bi k obravnavi na preventivni ravni lahko veliko doprinesla tudi stroka delovne terapije. Delovni terapevti bi lahko organi- zirali informativne dogodke za mlade ter njihove starše o zdravem življenjskem slo- gu in o učinkoviti strukturi dneva oziroma uravnoteženosti med delom, počitkom in zabavo. Predloge aktivnosti, ki bi jih mladi izvajali v svojem prostem času, lahko de- lovni terapevt konkretizira le skupaj s po- sameznim uporabnikom glede na njegove želje, potrebe in sposobnosti. Kljub temu da je torej delovna terapija na posamezni- ka usmerjena stroka, pa lahko na podlagi pridobljenih rezultatov mladim vseeno podamo splošne smernice za preživljanje prostega časa. Usmerjamo jih k omejevanju dnevne uporabe računalnika (še posebej za brskanje po svetovnem spletu, uporabo družabnih omrežij in igranja računalniških igric), spodbujamo k gibalni aktivnosti vsaj dve uri dnevno, k peš hoji v šolo, še posebej, če je ta v njihovem kraju bivanja in je odda- ljena le par minut, ter k splošnem zanimanju za aktivno preživljanje prostega časa. Slabšanje gibalnih sposobnosti mladih je razvidno tudi iz analiz športnovzgojnih kartonov (ŠVK), katerih podatke smo sicer prvotno želeli vključiti v raziskavo, vendar jih zaradi varovanja podatkov in možnosti povezave med anketiranci nismo uporabili. V povezavi z rezultati ŠVK, bi se lahko za izre- dno odstopajoče primere strokovnjaki pove- zali v multidisciplinarni tim (otroški zdravnik, športni pedagog, svetovalni delavec na šoli, delovni terapevt, idr.), kjer bi skupaj s testi- rancem in njegovimi starši načrtovali spre- membe za izboljšanje ne samo rezultatov ŠVK, ampak tudi kvalitete življenja testiranca. Ne smemo pozabiti na vpliv medijev v da- našnjem času, zato bi bilo smiselno vključiti ozaveščanje o aktivnem preživljanju pro- stega časa mladih v televizijske in radijske oddaje, na svetovni splet ter v časopise in revije. Predvsem pa bi se z informiranjem o možnostih aktivnega preživljanja prostega časa mladim približali na družabnih omrež- jih, saj jih v pasivno preživetem prostem času najbolj koristijo. 9,94 14,3 8,82 9,43 0 5 10 15 20 25 OŠ SŠ št . u r n a te de n Skupina vzorca ostala tehnologija IKT Slika 2: Prikaz povprečnega števila ur, namenjenega uporabi tehnologije. glas mladih 93 „Literatura 1. Caldwell, L. in Smith A. (2006). Leisure as a Context for Youth Development and De- linquency Prevention. Australian & New Zea- land Journal of Criminology, 39 (3), 398−418. 2. Connolly, K., Law, M. C. in MacGuire, B. (2005). Measuring Leisure Performance. V: Law, M.C. in sod, Measuring Occupational Performance: Supporting best Practice in Occupational The- rapy, 2nd ed. Thorofare New Yersey: Slack Incorporated, 249−57. 3. Csikszentmihalyi, M. (1997). Living well: the psychology of everyday life. London: Weiden- feld & Nicolson. 4. Csikszentmihalyi, M. in Hunter, J. (2003). Ha- ppiness in everyday life: The uses of experi- ence sampling. Journal of happiness studies, 4, 185−99. 5. Drev, A. (2010). Odnos otrok in mladostnikov do gibanja. Izsledki fokusnih skupin.Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slo- venije, 13−9. 6. Drev, A. (2011). Telesna dejavnost in sedeča vedenja. V: Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladostnikov. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Repu- blike Slovenije, 174−89. 7. Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba: Socialni vidiki. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. 8. Fras, Z. (2002). Aktivni življenjski slog otroka – dolgoročna naložba v zdravje. V: Otrok v gibanju – 2. Mednarodni znanstveni posvet Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 20−8. 9. Gabrijelčič Blenkuš, M. (2013). Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mlado- stnikih v Sloveniji. Gradivo za Odbor DZ RS za zdravstvo. http://img.ivz.si/janez/2315-6904. pdf <19. 9. 2014> 10. Galof, K. (2012). Prepoznavnost delovne tera- pije. V: Posvetovanje: Delovna terapija – stroka sedanjosti. Zbornik prispevkov z recenzijo, 2. februar 2012. Ljubljana: Zdravstvena fakulte- ta, 1−10. 11. Jeriček, H., Lavtar, D., Pokrajac, T., editors. (2006). HBSC Slovenija: Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. Poročilo o razi- skavi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdrav- ja Republike Slovenije, 2007. 53−81. http:// www.ivz.si/projekti_programi?pi=5&_5_Fi- lename=52.pdf& _5_ MediaId=52& _5_ AutoResize=false&pl=15-5.3 <19. 9. 2014> 12. King, G., Law, M., King, S., Hurley, P., Rosen- baum, P., Hanna, S., Kertoy, M. in Young, N. (2004). CAPE/PAC Manual: Children's Asse- sment of Participation and Enjoyment & Preferences for Activities of Children. United States of America: Harcourt Assesment, Inc. 13. Koprivnikar, H. (2005). Telesna dejavnost pri mladih v Sloveniji in svetu. V: Zdrav življenjski slog srednješolcev. Priročnik za učitelje. Lju- bljana: Inštitut za varovanje zdravja Republi- ke Slovenije,48−53. 14. Kuhar, M. (2007). Prosti čas mladih v 21. sto- letju. V: Socialna pedagogika. Ljubljana: Zdru- ženje za socialno pedagogiko – slovenska nacionalna sekcija FICE, let.11, št. 4, 453−72. 15. Lavrič, M. (2010). Mladina 2010: Končno po- ročilo o rezultatih raziskave. Maribor: Ministr- stvo za šolstvo in šport. Urad za mladino. 227−30. http://www.delo.si/assets/media/ other/20110131/Koncno%20porocilo.pdf <19. 9. 2014> 16. Neumayer, B. in Wilding C. (2005). Leisure as Commodity. V: Whiteford, G., Wright, V. (Eds.), Occupation and Practice in Context. (str. 317−331). Marickville: Elsevier Churchill Livingstone. 17. Scagnetti, N. (2007). Telesna dejavnost. V: Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Repu- blike Slovenije, 53−64. 18. Starc, G., Strel, J. in Kovač, M. (2010). Telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok in mladine v številkah: Šolsko leto 2007/2008. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 19. Strel, J. (2013). Analiza programa »Zdrav ži- vljenjski slog« za leti 2010/11 in 2011/12. Ljublja- na: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. 20. Šimunič, B. (2008). Otrok med vplivi sodobne- ga življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status sloven- skih otrok – kratko poročilo. Ljubljana: Univer- za na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce Koper, Inštitut za kineziološke razi- skave. 21. Whalley Hammell, K. (2009). Self_ care, productivity, and leisure, or dimensions of occupational experience? Rethinking occu- pational »categories«. Canadian Journal of Occupational Therapy, 76 (2), 107−14. 22. World Health Organization (2010) Global Recommendations on Physical Activity for Health http://whqlibdoc.who.int/publi- cations/2010/9789241599979_eng.pdf <7. 7. 2014> 23. Zorko, A. (2011). Raziskave v tržnem komuni- ciranju. Ljubljana: Slovenska oglaševalska zbornica, 13−5. Teja Simonič, univ. dipl. soc. del., dipl.del. ter kot terapevt Lazec 12, 5282 Cerkno simonic.teja@gmail.com 94 Execution of swimming contents in the primary schools with the swimming pool and in those without it Tadeja Moravec Izpeljava plavalnih vsebin v osnovnih šolah z bazenom in brez njega Izvleček Z učnim načrtom je leta 1998 postalo plavanje del obveznega pouka v devetletnem šolanju. Pomemben organizacijski dejavnik pri izpeljavi plavalnih vsebin je bazen. S pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga poslali na sedem slovenskih šol z baze- nom in sedem šol brez bazena, smo želeli ugotoviti, ali obstajajo razlike v izvedbi plavalnih vsebin na šolah z bazenom in tistih brez njega. Osnovne šole z bazenom ponujajo plavalne vsebine svojim učencem pogosteje kot osnovne šole brez bazena, a je delež plavalcev pri preverjanju znanja plavanja v 6. razredu med obema podvzor- cema šol enak. Pet šol z bazenom preveri znanje plavanja v 6. razredu znotraj rednega pouka, pet šol brez bazena pa na športnem dnevu. Enako število šol z bazenom in brez njega posreduje plavanje pri izbirnih predmetih v zadnjem vzgojno-izobraževal- nem obdobju – športu za zdravje in športu za sprostitev. Tudi pri organizaciji plavalne šole v naravi ni velikih razlik, saj jo ponuja šest šol z bazenom ter pet šol brez bazena. Poleg tega nas je zanimalo, kakšne so organizacijske in finančne prednosti ter težave, ki jih ima šola z lastnim bazenom. Podatke smo dobili s študijo primera, v kateri smo s pomočjo intervjuja primerjali odgovore ravnateljev dveh šol z bazenom. Na osnovni šoli, ki ima bazen, starejši od 20 let, se pojavljajo težave zaradi zahtev zakonodaje gle- de čistoče vode in s tem povezanimi visokimi stroški, manj težav pa je na osnovni šoli, kjer so bazen zgradili pred enajstimi leti, saj je vzdrževanje bazena bistveno cenejše. Ključne besede: osnovna šola, plavanje, organizacija, bazen. organization of swimming during outdoor activities there are not many differences, because they are offered by six schools with the swimming pool and five schools without it. We also want to know, what are the organizational and financial pref- erences and problems in the schools with swimming pool. The interviews were made with the principals of two schools that have their own swimming pool and then compared with each other. The primary school, that has an old swimming pool, has problems with reaching the law criteria regarding the quality of the water and by that related financial costs. Not so many problems are appeared at the primary school with the swim- ming pool that is only eleven years old. Key words: primary schools, swimming, organization, swimming pool. Abstract With curriculum in year 1998 became swimming in primary school obligatory. A swimming pool is an important organisa- tional factor for swimming lessons. In this study the question- naire was sent to seven primary schools with the swimming pool and to seven primary schools without it. The schools with the swimming pool offer swimming contents more often than the schools without the pool. Nevertheless, the differences are not so conspicuous, because the percent of swimmers in 6th grade is in both patterns the same. Five schools with swim- ming pool test swimming in the 6th grade during physical education lessons and five schools without it, on the swim- ming sport day. The same number of schools with a swim- ming pool and the one without it offer swimming as optional subjects – sport for health and sport for relaxation. Also by glas mladih 95 „Uvod Zaradi varnostnega pomena znanja plava- nja in njegovih drugih pomembnih vplivov na človeka (Kapus idr., 2002) so plavalne vsebine del učnih načrtov vseh šolskih sis- temov razvitih držav (Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi, Eurydice, 2013). Na Švedskem in Nizozemskem imajo v športnih programih plavanje kot poseben obvezen ali izbirni predmet (Kovač in Jurak, 2010). Učenje plavanja poteka sorazmerno dolgo, saj plavanja kot gibanja ne pridobimo z dru- gimi gibalnimi vzorci (hoja, tek, plazenje). Zato je dobro, da začnemo z učenjem čim prej na organiziran način. Plavalnih dejav- nosti se lahko učenci v Sloveniji udeležijo v vseh vzgojno-izobraževalnih obdobjih osnovne šole, če jim šola to ponudi. Učni načrt za športno vzgojo (Kovač idr., 2011) določa, da mora šola v prvem vzgojno-iz- obraževalnem obdobju (v 2. ali 3. razredu) v okviru rednega pouka organizirati dvaj- seturni tečaj plavanja, ki je obvezen za vse učence. Šole, ki imajo pogoje, lahko v 1. ra- zredu izpeljejo tečaj prilagajanja na vodo. V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju mora šola ponuditi vsaj eno šolo v naravi (poudarek je na plavanju in zimskih dejav- nostih). Šola v naravi s plavalnimi vsebinami naj bi potekala v 4. razredu in je namenjena izpopolnjevanju znanja plavanja. Preverjanje znanja plavanja vseh učencev šola izpelje v 6. razredu. Z dodatnimi vsebinami plavanja se lahko učenci srečajo znotraj programov Zlati sonček (prvo vzgojno-izobraževalno obdobje), Krpan (drugo vzgojno-izobraže- valno obdobje), šole pa lahko organizirajo v vseh razredih tudi plavalni športni dan. V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se lahko učenci s plavanjem srečajo pri iz- birnih predmetih: šport za zdravje, izbrani šport in šport za sprostitev. Šole se lahko vključijo tudi v šolska športna tekmovanja, kjer učenci primerjajo svoje plavalno znanje z vrstniki. Standardi znanja plavanja v učnem načrtu so najbolj natančno določeni v pri- merjavi s standardi drugih športnih vsebin (Kovač in Jurak, 2010). Z uvedbo projekta »Odpravljanje plavalne nepismenosti učen- cev v višjih razredih osnovnih šol v Sloveniji« se je delež plavalcev v 6. razredu od šolske- ga leta 1994/95 do šolskega leta 2012/13 povečal z 72,7 % (Jurak, Kovač in Strel, 2002) na 92 % (Šport v številkah, 2013). Kljub temu da se je znanje plavanja v slabih dveh de- setletjih izboljšalo, še vedno del učencev ni vključen v sistematično poučevanje plava- nja. V analizi nacionalnega programa športa (2000–2008) avtorji navajajo, da se sistema poučevanja plavanja ne udeleži od 5 do 6 % otrok (Kolar, Jurak in Kovač, 2010). Težave imajo šole, ki plavalnih vsebin niso izvajale pred prehodom na devetletno šolanje, ki nimajo v bližini bazena, in tiste, ki nima- jo kompetentnih učiteljev za poučevanje plavanja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju; del neplavalcev predstavljajo tudi priseljenci (Kovač in Jurak, 2010). V šolskem letu 1998/99 je bilo znanje plavanja boljše v zahodnem in osrednjem delu Slovenije, slabše pa v Prekmurju, na Štajerskem in Do- lenjskem. Odstotek znanja plavanja je bil v šolskem letu 2012/13 najvišji v obalno-kraški, osrednjeslovenski in spodnjeposavski regiji, najnižji pa na savinjskem, zasavskem ter po- murskem področju (Šport v številkah, 2013). „ Izvajanje plavalnih vsebin v osnovnih šolah v evropi Iz Prikaza 1 vidimo, da je plavanje vključeno med obvezne dejavnosti športne vzgoje v naslednjih državah: Avstrija, Belgija (nem- ška in flamsko govoreča skupnost), Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Islandija, Liechtenstein, Litva, Madžarska, Portugalska (primarna raven izobraževanja, kar je pri nas razredna stopnja), Slovaška, Slovenija, Švedska in Združeno kraljestvo. »Na Islandiji plavanje vrednotijo zelo na- tančno ves čas obveznega izobraževanja (1. –10. razred), in sicer tako da preverijo spretnosti na koncu vsakega šolskega leta, saj naj bi takrat učenci že osvojili zahteva- ne spretnosti in znanja« (Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi, Eurydice, 2013, str. 35). V Angliji so v novem učnem načrtu za predmet šport natančneje opredeljene le plavalne vsebine s standardi znanja. Šole morajo izvesti plavanjem v prvem (5–7 let) ali drugem (7–11 let) starostnem obdobju, učenci pa morajo preplavati najmanj 25 m, učinkovito naj bi uporabljali tehnike kravl, prsno, hrbtno in spoznali samoreševanje Prikaz 1. Obvezne dejavnosti v osrednjem kurikulu oz. usmerjevalnih dokumentih na primarni (naša razredna stopnja) in nižji sekundarni ravni (naša predmetna stopnja) izobraževanja (Vir: Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi, Eurydice, 2013). Legenda: levi del simbola roza barve – dejavnosti na razredni stopnji, desni del simbola rdeče barve – dejavnosti na predmetni stopnji. 96 (National curriculum in England: physical education programmes of study, 2014). „Namen raziskave Namen raziskave je bil primerjati izvedbo plavalnih vsebin na šolah, ki imajo svoj ba- zen, in šolah brez njega. Želeli smo ugoto- viti, ali šole danes bolj načrtno uresničujejo zahteve učnega načrta, kakšne težave se pojavijo pri organizacijski izpeljavi plavalnih vsebin, v katerih razredih ponujajo plavalne vsebine, kako organizirajo plavalno šolo v naravi, ali ponujajo plavanje tudi znotraj dodatnih vsebin in izbirnega predmeta šport ter kakšen je delež šestošolcev, ki so plavalci, kje preverjajo znanje plavanja in kakšna je formalna usposobljenost sode- lavcev, ki sodelujejo pri učenju plavanja. Po- leg tega smo ugotavljali tudi organizacijske in finančne prednosti ter težave, ki jih ima šola z lastnim bazenom. „Metode dela V vzorec smo vključili 14 šol, ki smo jih raz- delili na dva podvzorca (sedem šol, ki ima- jo bazen, in sedem naključno izbranih šol brez bazena; Preglednica 2). Pripravili smo anketni vprašalnik, ki je imel tri vsebinske sklope: organizacijski (13 vpra- šanj), vsebinski (4 vprašanja) in finančni (5 vprašanj) vidik izvedbe plavalnih vsebin. An- ketiranje je potekalo po elektronski pošti po določenem protokolu: na vprašalnik naj bi odgovoril športni pedagog, zadolžen za iz- peljavo plavalnih vsebin. Če šole niso odgo- vorile, smo postopek pošiljanja vprašalnikov ponovili. Na nekatere šole smo zaradi neod- zivnosti poklicali in se osebno dogovorili z ravnateljem ali s športnim pedagogom za pomoč pri pridobivanju podatkov. Zbiranje podatkov je trajalo od sredine januarja do začetka aprila. V pomoč pri analizi so nam bili tudi podatki o šolah, ki smo jih pridobili iz njihovih letnih delavnih načrtov in pred- stavitve dejavnosti šol na svetovnem spletu, ter podatki iz podatkovnih zbirk Zavoda za šport RS Planica, ki vsakoletno analizira zna- nje plavanja slovenskih osnovnih šol. Poleg tega smo naredili tudi študijo prime- ra, kjer smo analizirali prednosti in slabosti dveh šol, ki imata svoj bazen. OŠ Jakoba Aljaža Kranj ima starejši in OŠ Šmartno pri Litiji pa novejši bazen, podatke pa smo pri- dobili z metodo intervjuja. „Rezultati in razprava Ugotovili smo, da se s plavalnimi vsebina- mi pogosteje srečajo učenci, ki obiskujejo šole, ki imajo svoj bazen. Primerjava podat- kov je pokazala, da se učenci v povprečju na šolah z bazenom srečajo s plavalnimi vsebinami v petih, v šolah brez pa v treh razredih. Šole z bazenom ponujajo več plavalnih vsebin od prvega do petega razreda. Iz- vedba plavalnih vsebin v vseh razredih je verjetno tudi za njih z organizacijskega vidi- ka prezahtevna. Osnovne šole brez bazena pa ponujajo najpogosteje plavalne vsebine v 1. in 3. razredu. V 1. razredu ponujajo tečaj prilagajanja na vodo, v 3. razredu pa orga- nizirajo 20-urni plavalni tečaj. Rezultati niso presenetljivi, kljub temu pa menimo, da bi lahko nekatere šole lasten bazen še bolj izkoriščale. Razlog, zakaj ne- katere šole z bazenom nimajo več pouka športa v bazenih, je tudi ta, da se njihov ba- zen uporablja za plavalno opismenjevanje učencev drugih šol. Ena šola z bazenom in dve brez bazena ne ponujajo šole v naravi s plavalnimi vsebina- mi, ostalih enajst šol, vključenih v raziskavo, jo izvaja. Predvidevali smo, da šole z baze- nom učencem ponudijo dovolj plavalnih vsebin pri rednem pouku, izbirnih predme- tih, programih Zlati sonček in Krpan ter na športnih dnevih, v sklopu šole v naravi pa učencem ponudijo vsebine, s katerimi se pri rednem pouku ne srečajo. Najbolj po- gosto izvajajo šole, vključene v raziskavo, šolo v naravi v 4. ali 5. razredu, dve šoli jo izvajata v 3. ali 6. razredu. Vse šole, vključene v raziskavo, ponujajo dodatne vsebine, povezane s plavanjem, na športnem dnevu ali v razširjenem pro- gramu (Preglednica 1). Tako šole z baze- nom kot tiste brez njega enakovredno ponujajo športne dneve s plavalnimi vse- binami, presenetljivo pa je, da šole brez bazena ponujajo plavanje pogosteje v raz- širjenem programu Zlati sonček kot šole z lastnim bazenom, kar lahko pomeni, da te šole v večji meri izvajajo ta program, ki za šole ni obvezen, je pa dobrodošla dodatna popestritev za učence. Šole z bazenom imajo z organizacijo plavalnih vsebin manj težav (najem bazena, prevoz), zato bi lahko bazen bolj izkoristile za ponudbo dodatne- ga programa. V Preglednici 2 je prikazan delež plavalcev v šolah, ki so bile vključene v raziskavo, in statističnih regijah, ki jim šole pripadajo. Na štirih šolah z bazenom se odstotek plaval- cev v 6. razredu giblje med 98 in 100 %, pri ostalih treh pa od 91 do 95 %; pri tem ena od šol navaja, da so neplavalci priseljenci, ki so prišli na šolo po 3. razredu in zato niso bili vključeni v obvezni plavalni tečaj. Pri petih šolah brez bazena je odstotek plaval- cev v 6. razredu med 98 in 100 %, na dveh pa od 87 do 89,7 %. Za delež plavalcev v 6. razredu lahko določimo tri meje: pri deve- tih šolah je delež med 98 in 100 %, pri treh šolah med 90 in 97 %, dve šoli pa imata manj kot 90 % plavalcev. Ker vse tri skupine dosegajo zelo visok delež, so razlike med njimi slabo vidne. Te bi bile verjetno večje, če bi postavili drug kriterij znanja, npr. koli- ko učencev je osvojilo srebrnega ali zlatega delfina. Iz Preglednice 2 je vidno, da je na treh osnovnih šolah (Leskovec pri Krškem, III Murska Sobota in Poljčane) delež plavalcev manjši, kot je v statistični regiji, v kateri se nahaja šola. Na ostalih šolah je odstotek plavalcev večji v primerjavi s statistično re- gijo. Razloga ne poznamo. Ena šola z bazenom (Leskovec pri Krškem) in dve brez bazena (III Murska Sobota in Sežana) ne organizirajo plavalnega tečaja Preglednica 1. Dodatne vsebine Izpeljava dodatnih vsebin OŠ brez bazena OŠ z bazenom Zlati sonček 5 2 Krpan 3 4 Plavalni športni dan 5 5 Drugo 3 1 glas mladih 97 za neplavalce, čeprav bi po priporočilih učnega načrta (Kovač idr., 2011) morale to izpeljati v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Razumljivo je, da tega ne organi- zira osnovna šola Srečka Kosovela Sežana, saj je delež plavalcev na šoli kar 99 %; prav tako ga ne organizira osnovna šola Griže pri Celju, saj so vsi učenci te šole plavalci. Znanje plavanja je namreč pomembno zaradi varnosti in predstavlja tudi možnost koristnega preživljanja prostega časa. Na štirih šolah z bazenom in štirih brez bazena ponujajo plavanje znotraj izbirnega pred- meta šport pri predmetih šport za zdravje ter šport za sprostitev. Ker ni razlik med po- nudbo na šolah brez bazena in z bazenom, lahko sklenemo, da je škoda, da na šolah z bazenom ne ponujajo plavanja znotraj izbirnega predmeta šport (predvsem pri predmetu izbrani šport – plavanje), saj ima- jo za to možnosti. Prikaz 2 kaže, da na vseh šolah za prilagaja- nje na vodo in učenje plavalnih tehnik upo- rabljajo plavalne deske in črve, na večini ponovitev (npr. črv – zavesljaji prsno, de- ska – udarci prsno), preprečujejo krčevitost gibov, olajšujejo dihanje, popestrijo proces učenja (potopljive igrače), omogočajo uče- nje plavanja v globoki vodi in v večjih sku- pinah (Kapus idr., 2002). Vse šole z bazenom izvajajo plavalne vse- bine le v lastnem bazenu, OŠ Grm Novo mesto pa tudi na morju. Večina šol brez bazena izvaja plavalne vsebine v najetem bazenu, nekatere tudi na morju in le ena (Griže pri Celju) v Centru šolskih in obšol- skih dejavnosti (CŠOD). Razlog, da le ena šola uporablja bazen CŠOD, je verjetno v tem, da imajo v CŠOD Burja prednost šole, ki imajo v domačem okolju slabe pogoje za učenje plavanja (Kovač in Jurak, 2012). Na šolah z bazenom sodelujejo pri izvaja- nju plavalnih vsebin poleg športnih peda- gogov samo razredne učiteljice, pri šolah brez bazena pa poleg njih tudi zunanji sodelavci in učitelji drugih predmetov na šoli, vendar večji delež predstavljajo ra- zredne učiteljice ter učitelji drugih pred- metov na šoli. V knjigi Izpeljava športne vzgoje (2012) avtorja M. Kovač in G. Jurak priporočata, da bi šole poslale »domače« učitelje na usposabljanje za učitelje pla- vanja. Tako jim za pomoč ne bi bilo treba iskati zunanjih sodelavcev. Ti so za svoje delo sicer strokovno usposobljeni (učenje plavanja), vendar je taka rešitev vprašljiva v širšem pedagoškem, organizacijskem in finančnem pogledu. Pri učenju plavanja na šolah sodeluje različno število sodelavcev (od enega do devetnajst). Na vprašanje: »Kakšna je njihova usposobljenost?«, so ne- kateri športni pedagogi odgovorili, da so Preglednica 2. Delež plavalcev v izbranih šolah in statističnih regijah, ki jim šole pripa- dajo v šolskem letu 2012/13 Osnovne šole Bazen % plavalcev v 6. r. na šoli (2012/13) % plavalcev v statistični regiji (2012/13)* Griže pri Celju NE 100 87,1 Grm Novo mesto DA 91 89,8 Jakoba Aljaža Kranj DA 95 92,1 Jurija Dalmatina Krško DA 98 – 100 95,5 Leskovec pri Krškem DA 94 95,5 III Murska Sobota NE 87 88,8 Podgorje pri Slovenj Gradcu NE 100 94,2 Poljčane NE 89,74 92,1 Savsko naselje Ljubljana DA 100 94,4 Srečka Kosovela Sežana NE 99 95,9 Šmartno pri Litiji DA 100 94,4 Toneta Čufarja Jesenice DA 100 92,1 Toneta Pavčka Mirna Peč NE 100 89,8 Vinica NE 100 89,8 *Vir: Šport v številkah, 1/2013 0 1 2 3 4 5 6 7 plovec črv plavalna deska potopljive igrače drugo Št ev ilo š ol Pripomočki šole z lastnim bazenom šole brez bazena Prikaz 2. Uporaba pripomočkov za učenje plavanja. uporabljajo potopljive igrače, na nekaterih pa tudi plovce ter plavalne pasove. Plaval- ni pripomočki povečajo učencu plovnost in tako zmanjšujejo strah, dajejo občutek varnosti, omogočajo pravilen položaj te- lesa v vodi ter omogočajo večje število 98 vaditelji plavanja in učitelji smučanja, drugi pa niso napisali odgovora. Število sodelav- cev pri učenju plavanja pogojuje število učencev. Normativi za plavanje določajo, da ima lahko učitelj v skupini 8 neplavalcev in 12 plavalcev (Kovač in Jurak, 2012). Vsebini, ki jih najpogosteje posreduje- jo šole z bazenom v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, sta tehniki kravl in prsno, v šolah brez bazena pa tehniki prsno ter hrbtno, obrat in skok na glavo. Na šolah z bazenom in tistih brez njega posredujejo v sklopu plavanja v tre- tjem vzgojno-izobraževalnem obdobju manj vsebin kot v drugem. Pri izpeljavi te- oretičnih vsebin med šolami, vključenimi v raziskavo, v obeh vzgojno-izobraževalnih obdobjih ni velikih razlik, saj so te skoraj enake. V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju so to: pomen znanja plavanja, hi- giena v vodi in ob njej ter nevarnosti skaka- nja na glavo. Pravila varnosti ter samoreše- vanje sta vsebini, ki jo vse šole poučujejo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju. V študiji primera smo analizirali dve šoli z lastnim bazenom; ena ima starejši bazen, druga pa novejšega. Intervju z dvema rav- nateljema je pokazal, da v Šmartnem pri Litiji nimajo težav z upravljanjem bazena, ker je vzdrževalec bazena lokalna skupnost, bazen pa je bil zgrajen pred enajstimi leti. Na osnovni šoli Jakoba Aljaža v Kranju, na kateri je bazen star 33 let, pa vidi ravnatelj ključne težave pri upravljanju bazena z visokimi stroški. Do njih je prišlo ob spre- membi zakonodaje, ki postavlja višje stan- darde za kakovost vode, to pa zahteva v starejših bazenih zamenjavo filtrov. Prav tako se ne strinja z določitvami o številu spremljevalcev pri učenju plavanja manjše skupine otrok. Meni, da takšni normativi vodijo v zaprtje manjših bazenov. „Sklep Pomanjkljivosti, ki so se pojavile med nasta- janjem dela, so bile pridobivanje podatkov od osnovnih šol, nekateri nasprotujoči si ali nesmiselni odgovori športnih pedagogov in manjkajoči odgovori na vprašanja. An- kete smo na določene osnovne šole morali poslali večkrat, ker nam prvič niso odgovori- li. Zaradi neodzivnosti nekaterih šol smo jih poklicali po telefonu in ponovno zaprosili za potrebne informacije. Podatke o osnov- nih šolah smo poskušali pridobiti tudi na njihovih spletnih straneh, vendar vse šole na njih nimajo letnega delavnega načrta za šolsko leto 2013/14 in opisanih značilnosti šole. Med odgovori so se pojavili tudi ne- smiselni, npr. na vprašanje »Kakšna je uspo- sobljenost sodelavcev pri učenju plavanja?« smo dobili odgovor: učitelj smučanja. Naš vzorec je vključeval 14 osnovnih šol (sedem šol z bazenom in sedem brez nje- ga), ker ima v Sloveniji samo sedem osnov- nih šol lasten bazen. Zaradi premajhnega vzorca rezultatov ne moremo posploševati na vse osnovne šole v Sloveniji. Kljub pomanjkljivostim zbrani podatki kažejo, da šole, ki imajo svoj bazen, tega premalo izkoriščajo za široko in zanimivo ponudbo učencem, hkrati pa je vzdrževa- nje bazenov za njih dodatna obremenitev, še posebej, če je bazen starejši. Težave na osnovni šoli Jakoba Aljaža bi bile po našem mnenju lahko povezane tudi z modelom upravljanja. Mogoče bi bilo bolje, če bi s takšnim objektom upravljal zavod, ki skrbi za več športnih objektov. Predlagamo, da šole z bazenom ponudijo učencem več plavalnih vsebin v različnih organizacijskih oblikah, lokalne skupnosti pa tem šolam priskočijo na pomoč pri stroških vzdrževa- nja bazena. „Literatura 1. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2002). Bazenska kopališča v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. 2. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R. in Čermak, V. (2002). Plavanje, učenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Kolar, E., Jurak, G. in Kovač, M. (2010). Analiza nacionalnega programa športa v Republiki Slo- veniji 2000-2010. Pridobljeno iz http://www. fsp.uni-lj.si/COBISS/Monografije/Analiza.nac. prog.sporta2010_1.pdf 4. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Druga, dopolnjena in razširjena izda- ja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 5. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I. in Muha, V. (2011). Program osnovna šola, ŠPORTNA VZGO- JA, učni načrt. Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 6. National curriculum in England: physi- cal education programmes of study. (12.11.2014). Pridobljeno iz https://www. gov.uk /government /publications/na- t ional - cur r iculum - in - england-physi - cal-education-programmes-of-study/ national-curriculum-in-england-physical- -education-programmes-of-study 7. Šport v številkah 1/2013. (11.7.2014). Zavod RS za šport Planica. Pridobljeno iz http://www. zsrs-planica.si/informatika-v-sportu/sport-v- -stevilkah/# 8. Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi. Eu- rydice. (12.7.2014). Pridobljeno iz file:///C:/ Users/CPNtech/Documents/seminarske%20 naloge/3.%20letnik/diplomska%20naloga/ ankete/150SL.pdf Tadeja Moravec študentka magistrskega programa Športna vzgoja, Fakulteta za šport tadeja.moravec@gmail.com raziskovalna dejavnost 99 Kinematic analysis of the 100-metre run of Usain Bolt Abstract Usain Bolt is one of the greatest athletes in the history of the ‘queen of sports’. He has won six golden Olympic medals and is the world record holder in the 100-metre sprint (9.58 sec), 200-metre sprint (19.19 sec) and 4x100-metre relay (36.84 sec). The “fastest man alive”, the “man from another galaxy”, the “Lightning Bolt” are but a few names given to him by the media and athletics en- thusiasts. His maximum speed is 44.72 km/h and he requires less than 41 steps to cover the 100-metre distance (Hommel, 2009). These results pose a challenge for sports science in terms of their interpretation and evaluation. In this study, Usain’s run at the international athletics competition World Challenge in Zagreb was extensively analysed. The method applied was a biomechani- cal kinematic analysis. The main subject of the study was an analysis of the running technique at maximum speed. The study is a result of co-operation between the Faculty of Sport, University of Ljubljana, and the Faculty of Kinesiology, University of Zagreb. Key words: sprint running, maximum speed, biomechanics, kinematics Milan Čoh1, Vesna Babić2, Matej Supej1, Stanko Štuhec1, Rok Vertič1 Kinematična analiza teka na 100 m Usaina Bolta Izvleček Usain Bolt je eden največjih atletov v zgodovini kraljice športov. Dobitnik šestih zlatih olimpijskih medalj, svetov- ni rekorder v sprintu na 100 m (9.58 sek), v sprintu na 200 m (19.19 sek) in v štafeti 4 x 100 m (36.84 sek). Je najhitrejši zemljan, človek z drugih galaksij, strela »Lighting Bolt«, kot so ga poimenovali mediji in nekateri ljubitelji atletike. Nje- gova maksimalna hitrost je 44.72 km/h, razdaljo 100 metrov pa preteče v manj kot 41 korakih (Hommel, 2009). Za špor- tno znanost pomenijo ti rezultati izziv, kako jih pojasniti in ovrednotiti. Na mednarodnem atletskem tekmovanju serije World Chalange v Zagrebu smo uspeli analizirati njegov tek. Uporabili smo metodo biomehanske kinematične analize. Glavni predmet raziskave je bila analiza tehnike teka pri maksimalni hitrosti. Študija je nastala kot plod sodelovanja Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani in Kineziološke fakul- tete, Univerze v Zagrebu. Ključne besede: sprinterski tek, maksimalna hitrost, biome- hanika, kinematika. http://www.aceshowbiz.com/events/Usain%20 Bolt/ 1 Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2 Kineziološka fakulteta, Univerze v Zagrebu 100 „Uvod Usain Bolt je na Svetovnem atletskem pr- venstvu v Berlinu leta 2009 (12th IAAF Wor- ld Championships in Athletics Berlin, 2009) postavil nov svetovni rekord v sprintu na 100 m, ki velja za enega največjih presežkov v zgodovini atletike. Prejšnji rekord je izbolj- šal za kar 0.11 sekunde pri vetru – 0.3 m/sek. Njegovi izvrstni rezultati so predmet števil- nih medijskih analiz, razprav in diskusij, pa tudi nekaterih poglobljenih znanstvenih biomehanskih študij. Te študije, ki jih sicer ni prav veliko, analizirajo in pojasnjujejo dosežke Usaina Bolta posredno na osno- vi hipotetičnih fizikalnih, matematičnih in časovno-dinamičnih modelov (Erikson, Kri- stiansen in Wehus, 2009; Beneke in Taylor, 2010; Beneke, Taylor in Leithauser, 2011; Taylor in Beneke, 2012; Mackala in Mero, 2013). Namen našega raziskovalnega pro- jekta pa je bil ugotoviti nekatere objektiv- ne biomehanične parametre tehnike dvoj- nega sprinterskega koraka s pomočjo 3D kinematične analize v pogojih maksimalne hitrosti. Usian Bolt je tekač z izjemnimi spo- sobnostmi (genetskim potencialom), ki se kažejo v optimalni kombinaciji vrhunske tehnike teka, ekstremnimi motoričnimi sposobnostmi in morfološkimi značilnost- mi. Na Svetovnem atletskem prvenstvu v Berlinu 2009, ko je dosegel svetovni rekord 9.58 sekunde, je v coni od 60 do 80 metra (20 m split = 1.61 sek.) razvil maksimalno hitrost 44.72 km/h (12.42 m.s-1) (Hommel, 2009). To je bila največja absolutna hitrost, ki jo je dosegel kateri koli sprinter. Njegova mehanska učinkovitost teka temelji na re- lativni moči, mišični koordinaciji, ekstremni dolžini koraka, ki je posledica njegove tele- sne višine 196 cm, optimalni frekvenci ko- rakov in izjemno kratkih kontaktnih časih. Atlet je tekmoval na IAAF World Chalange v Zagrebu leta 2011. Tako se je ponudila priložnost za biomehansko analizo mode- la tehnike teka tega izjemnega jamajškega atleta. „Metode dela Biomehanično analizo tehnike sprinterske- ga koraka pri maksimalni hitrosti Usaina Bolta (starost 25 let, telesna višina 1.96 m, telesna teža 95 kg, BMI = 24.7) smo opravili na mednarodni tekmi IAAF World Chalan- ge – Zagreb 2011. Vremenski pogoji so bili optimalni, zunanja temperatura je bila 23 0 C , veter: + 0.1 m/sek. Tekmovalno stezo od starta do cilja smo pokrili s 5 visoko- frekvenčnimi kamerami CASIO – DIGITAL CAMERA EX-F1, ki so bile medsebojno po- vezane in sinhronizirane. Analizirali smo dinamiko sprinterske hitrosti U. B. z vidika povprečne hitrosti, števila korakov, pov- prečne frekvence in povprečne dolžine korakov v sprintu na 100 metrov. Reakcijske čase – RT tekmovalcev na startu smo pri- dobili od uradne merilne ekipe tekmovanja (TIMING – Ljubljana). Kinematične parame- tre sprinterskega koraka U. B. smo analizirali na 85 metru atletske steze v fazi njegove maksimalne hitrosti. V postopku obdela- ve podatkov je bil uporabljen APAS (Ariel Performance Analysis System) in 2–D raču- nalniški sistem za kinematične analize. Izve- dena je bila digitalizacija 15-segmentnega modela telesa atleta, ki je bil definiran s 17 referenčnimi točkami (Winter, 2005). „Rezultati študije Pri pregledu parametrov sprinta na 100 m (Tabela 1) lahko ugotovimo, da je Usa- in Bolt dosegel čas 9.85 sekunde pri pov- prečni dolžini koraka 2.44 m in povprečni frekvenci korakov 4.16 koraka/sekundo ter povprečni hitrosti 10.15 m.s-1 . Njegova ma- ksimalna hitrost (70–90 metra) je bila 12.14 m.s -1. Reakcijski čas je 0.194 sekunde. Kinematična analiza (Tabela 2) je tudi po- kazala določeno asimetrijo pri U. B. glede dolžine in frekvence koraka ter vertikalnih oscilacij CG (centralnega težišča telesa). Ko- rak z levo nogo je daljši za 0.046 m, to je 1.2 % . Razlika v frekvenci glede na levo nogo oziroma desno nogo je 0.13 kor/sek, to je Tabela 1: Primerjalna analiza parametrov dinamike sprinterske hitrosti Usaina Bolta na tekmovanjih najvišjega ranga Parameter Unit O.G.Beijing 2008 2 W.C.Berlin 2009 1 Zagreb 2011 O.G.London 2012 2 100 m s 9.69 9.58 9.85 9.63 Reakcijski čas RT s 0.166 0.146 0.194 0.165 Povprečna hitrost km/h 37.15 37.57 36.54 37.36 Maksimalna hitrost km/h 43.91 44.72 43.70 44.70 Maksimalna hitrost m. s -1 12.20 12.42 12.14 12.41 Cona maksimalne hitrosti m 60 - 80 60 - 80 70 - 90 60–80 Točka maksimalne hitrosti m / 65.03 / Število korakov n 41.51 40.92 41.00 41.30 Povprečna frekvenca korakov kor /sek 4.28 4.27 4.16 4.37 Povprečna dolžina korakov m 2.41 2.44 2.44 2.42 Hitrost 99 % m / 48.18 / / 1 Biomechanics Report World Championships Berlin, H. Hommel, 2009 2 http://deportes.elpais.com/deportes/2013/08/11/actualidad/1376232415_432047.html Tabela 2: Kinematični parametri sprinterskega koraka U. B. v coni 70–90 m Parameter Unit Desna noga Leva noga Povprečje L/D noga Frekvenca korakov kor/sek 4.42 4.30 4.36 Dolžina korakov m 2.68 2.72 2.70 Zaviralna faza koraka % 34.60 40.00 37.30 Pospeševalna faza koraka % 65.40 60.00 62.70 Faza kontakta s 0.088 0.083 0.086 Faza leta 0.140 0.150 0.145 Vertikalna amplituda CG m 0.055 0.041 0.045 raziskovalna dejavnost 101 2.8 %. Faza leta, ko je odrivna leva noga, je daljša za 10 milisekund. Pri odrivu z levo nogo je vertikalna oscilacija CG manjša za 0.014 m. Sprinterska hitrost je produkt frekvence in dolžine koraka. Parametra sta medsebojno odvisna in individualno pogojena s procesi centralne regulacije gibanja, morfološkimi značilnostmi, motoričnimi sposobnostmi in metaboličnimi procesi (Mann in Spra- gue, 1980). Medtem ko je dolžina koraka povezana s telesno višino oziroma dolžino nog ter velikostjo sile reakcije podlage, ki jo razvijejo ekstenzorji skočnega, kolenskega in kolčnega obroča, je frekvenca korakov odvisna od funkcije centralnega živčne- ga sistema na kortikalni in subkortikalni ravni (Golhofer in Kyrolainen 1991; Hunter idr. 2005). Razmerje med obema parame- troma je pri posamezniku individualno definirano in avtomatizirano. Povečanje frekvence ima za posledico manjšo dolži- no koraka in obratno. Maksimalna hitrost je v bistvu rezultat optimalne kombinacije frekvence in dolžine koraka. Pri svetovnem rekordu v sprintu na 100 m (9.58 s) je imel U. B. povprečno frekvenco 4.27 kor/sek in povprečno dolžino koraka 2. 44 m. Prvi v zgodovini atletike je pretekel razdaljo 100 m v manj kot 41 korakih. Njegova hitrost je tako posledica visoke frekvence in ek- stremne dolžine koraka, ki jih integrira v ekonomično in mehansko učinkovito gi- banje. Da je dolžina koraka eden ključnih faktorjev sprinterske hitrosti ugotavljata v svoji študiji tudi Charles in Bejan (2009). Svetovni rekorderji v sprintu na 100 m so v zadnjih 20 letih vse višji in vse težji. Višje centralno težišče telesa CG, ki je odvisno od telesne višine in dolžine spodnjih eks- tremitet, očitno omogoča boljše pogoje za razvoj hitrosti. Sila reakcije podlage deluje na daljši poti. Analiza sprinta U. B. na IAAF World Chalange v Zagrebu 2011 je poka- zala, da je maksimalno hitrost realiziral pri nekoliko nižji frekvenci 4.16 kor/sek in večji dolžini koraka 2.44 m v coni od 70 do 90 metra, kar je zanj zelo netipično. Verjetno je to bila posledica slabšega starta in star- tnega pospeška v tem teku. Sprinterski korak generira osnovno me- haniko lokomotorne hitrosti. Fokus na- šega raziskovanja je bila kinematika tega ključnega strukturnega elementa sprinta. Kontaktni čas (ang. contact time) je eden najpomembnejših parametrov sprinter- skega koraka, ki je v sprintu izredno časov- no omejen (Mann in Sprauge, 1980; Luh- tanen in Komi, 1980; Guissard in Hainaut, 1992). Pri vrhunskih sprinterjih traja 0.075 do 0.095 sekunde. V tem zelo limitiranem časovnem intervalu mora sprinter razviti čim večjo silo reakcije na podlago, ki pravi- loma presega tri do štirikratne vrednost te- lesne mase. Razvoj sile je posledica pove- zave ekscentrične in koncentrične mišične kontrakcije (stretch shortening cycle – Nicol, Avela in Komi, 2006), ki mora biti čim krajša. Pri U. B. je povprečen kontaktni čas 0.086 sekunde. Kontaktne čase smo ugotovili na osnovi visokofrekvenčne kamere s 300 Hz (Slika 1). Na osnovi kontaktnega časa, časa faze leta in telesne mase sprinterja smo z uporabo formule: F max = mass . g π/2 . [ tf / tc +1] (1) izračunali maksimalno vertikalno silo (ang. maximal vertical force) reakcije podlage, ki znaša 3956.74 N. Ta sila ustreza 4.1 x te- lesna masi atleta. Vrednost maksimalne sile reakcije podlage je nekoliko večja, kot sta jo ugotovila Taylor in Beneke (2012). U. B. razvije v zelo kratki kontaktni fazi (tc = 0.086 ms) ekstremno veliko vertikalno silo reakcije podlage. Izračun sile reakcije pod- lage v teku na 100 m pri 41 korakih tako pokaže, da je njegova skupna sila reakcije podlage 162.237 N. Pri tem je vsota vseh kontaktnih časov v teku na 100 m 3.53 se- kunde in letnih časov 5.96 sekunde (t 100 (s) = tc 3.53 s + tf 5.96 s = 9.49 s). Razmer- je trajanja kontaktnih in letnih faz je 41 % : 59 %. Razdaljo 100 m U. B. preteče v 40.92 koraka. Na osnovi primerjalne analize najhi- trejših sprinterjev na svetu (U. Bolt, T. Gay, A. Powell) lahko ugotovimo, da je ključna prednost U. B. v manjšem številu korakov, manjši frekvenci, večji sili reakcije podla- ge in v večji povprečni metabolični moči. Beneke in Taylor v svoji študiji (2010) ugo- tavljata, da je bila povprečna porabljena metabolična energija finalistov 12th IAAF World Championship, Berlin, 2009, v sprin- tu na 100 m 72.5 W kg-1, pri U. B. pa je bila 76.7 W kg-1. Vendar pa kontaktni in letni časi še niso do- volj relevanten kriterij učinkovitosti sprin- terskega koraka. Pomembno je razmerje trajanja zaviralne faze (ang. braking phase) in pospeševalne faze (ang. propulsion pha- se) (Mero, Komi in Gregor, 1992). Pri U. B. je razmerje med zaviralno in pospeševalno fazo 37.3 % : 62.7 % kar je dober pokazatelj ekonomične tehnike maksimalne sprinter- ske hitrosti (Taylor in Beneke 2012). Faza zaviranja traja 0.030 sekunde, faza pospe- ševanja pa 0.056 sekunde (Slika 2). Ključno vlogo pri zaviralni fazi igra posta- vitev stopala odrivne noge blizu vertikalne projekcije CG Pri U. B. je ta razdalja 0.34 m. Čim krajša je faza zaviranja, tem manjša je Slika 1: Razmerje kontaktnih in letnih faz sprinterskega koraka U. B. Slika 2: Razmerje zaviralnega in pospeševalnega dela sprinterskega koraka U. B. 102 redukcija horizontalne hitrosti CG (central- ne točke težišča telesa). Na začetku kon- taktne faze pri postavitvi stopala odrivne noge na podlago je horizontalna hitrost CG 11.44 m.s – 1 , na koncu kontaktne faze je 12.04 m.s – 1. Redukcija horizontalne hitrosti CG je 4.9 %, kar kaže na zelo racionalno in učinkovito tehniko. Če pa upoštevamo le zaviralno fazo (postavitev stopala na pod- lago do vertikale sprinterskega koraka,) pa je redukcija hitrosti v te delu le 2.7 %. Bolt očitno minimizira zaviralno hitrost in ma- ksimizira hitrost v propulzivni fazi sprinter- skega koraka (Slika 3). Drugi pomemben parameter pri ohranja- nju horizontalne hitrosti CG v kontaktni fazi je položaj stopala v trenutku prvega doti- ka s podlago. Stopalo mora biti v položaju plantarne fleksije. To pa sprinter izvede z ustrezno predaktivacijo iztegovalk in upo- gibalk skočnega sklepa (m. gastrocnemius, m.soleus, m. tibialis). Predaktivacija (ang. preactivity) mora biti predprogramirana in stimulirana z višjih centrov živčnega siste- ma. Pojaviti se mora 40–60 milisekud pred kontaktom stopala z podlago (Nicol, Avela in Komi, 2006). Glede na položaj stopala pri U. B. lahko sklepamo na njegovo učinkovito predaktivacijo, ki se kaže v kotu vzdolžne osi stopala s podlago (ang. foot angle) – Sli- ki 3 in 4. Ta kot znaša 19.5 0. Pomembno vlogo v ekonomiki sprinterske hitrosti ima para- meter hitrosti gibanja zamašne noge. Za učinkovit sprinterski korak je potrebno za- gotoviti veliko horizontalno hitrost stopala zamašne noge v kontaktni fazi in čim ve- čjo grabilno hitrost (ang. grabbing velocity). Zamašna noga (stegno-golen-stopalo) je edini segment v zaviralni fazi, ki proizvaja silo propulzije (Hunter idr., 2004). Povpreč- na horizontalna hitrost stopala pri U. B. v zaviralni fazi je 16.76 m.s -1, v pospeševalni fazi pa kar 23.42 m.s -1. Ugotovimo lahko, da je njegova horizontalna hitrost stopala v pospeševalni fazi koraka skoraj dvakrat večja od horizontalne hitrosti CG. Hori- zontalna hitrost stopala zamašne noge v kontaktni fazi prispeva pomemben delež pri zagotavljanju horizontalne hitrosti CG sprinterja. Ta element je pri U. Boltu na naj- višjem mogočem nivoju ekonomika giba- nja (Slika 5). Hitrost stopala v horizontalni smeri zago- tavlja kotna hitrost stegna zamašne noge (ang. back swing velocity). V fazi vertikale je ta hitrost 587 0/s. Raziskava (Lehmann in Voss, 1997) je pokazala, da sprinterji z maksimalno hitrostjo 10.50 do 12.50 m.s -1 dosegajo maksimalno kotno hitrost stegna zamašne noge 500 do 800 0/s. Ugotovila sta generalno tendenco, da je kotna hitrost stegna v pozitivni korelaciji z absolutno hitrostjo sprinterjev. Pri U. B. so vrednosti nekoliko nižje zaradi njegovih specifičnih longitudinalnih mer. Avtorja Taylor in Beneke (2012) ugotavljata, da ekonomičnost in učinkovitost sprinta U. B. temelji ravno na manjši frekvenci in večji dolžini korakov. Produkcija sile je večja pri optimalno dolgi kontaktni fazi in dolžini delovanja v kontaktnem času (ang. longer distances travelled during ground contact). Pri U. B. deluje sila v smeri anterior-posteri- or na razdalji 0.98 m v času kontakta 0.086 sekunde (Slika 3). V tem času lahko razvije večji impulz sile, s tem večjo propulzivno silo in učinkovitejšo mehaniko gibanja. Slika 3: Kinematika sprinterskega koraka pri maksimalni hitrosti 12.14 m.s-1 U. B. Slika 4: Kinematika postavitve stopala na podlago U. B. raziskovalna dejavnost 103 „Zaključek V študiji smo analizirali tehniko sprinta naj- hitrejšega tekača na tem planetu, dvakra- tnega svetovnega rekorderja in dvakratne- ga olimpijskega zmagovalca v teku na 100 m – Usaina Bolta. Ključni parametri, ki defi- nirajo njegove sprinterske presežke, so: kra- tek čas trajanja kontaktnih faz, optimalne letne faze, ekstremna dolžina korakov, op- timalna frekvenca korakov, velika vertikalna sila reakcije podlage, racionalna mehanika sprinterskega koraka, ki se kaže v razmerju zaviralne in pospeševalne faze, minimalni vertikalni amplitudi gibanja CG, veliki ho- rizontalni hitrosti stopala zamašne noge in optimalnem položaju stopala v trenutku dotika s podlago. Študija je ena od prvih poizkusov objektivizacije tehnike sprinta Usaina Bolta z neposrednimi meritvami in uporabo najsodobnejše biomehanske me- todologije in tehnologije. „Literatura 1. Beneke, R. in Taylor, M. (2010). What gives Bolt the edge - A.V. Hill knew it already. Jour- nal og Biomechanics, 43, 2241–2243. 2. Beneke, R., Taylor, M. in Leithauser, R. (2011). The fastest men‘s 100 m sprint final – Stature and step rate were cues for success. Med Sci Sport Exer, 43, 688. 3. Charles, J. in Bejan A. (2009). The evolution of speed, size and shape in modern athletics. J Exp Biol, 212, 2419–2425. 4. Eriksen, H., Kristiansen, J. in Wehus, I. (2009). Am. J. Phys., 77 (3), 224–228. 5. Gollhofer, A. in Kyrolainen, H. (1991). Neuro- muscular control of the human leg extensor muscles in jump exercises under various stretch-load conditions. International Journal of Sports Medicine, 12, 34–40. 6. Guissard, N. in Hainaut, K. (1992). EMG and mechanical changes during sprint start at different front block obliquities. Medicine and Science in Sport and Exercise, 24 (11), 1257–1263. 7. Hunter, J., Marshall, R. in McNair, P. (2004) In- teraction of Step Lenght and Step Rate du- ring Sprint Running. Medicine and Science in Sport and Exercises, 36 (2): 261–271. 8. Lehmann, F. in Voss, G. (1997). Innovationen fur den Sprint und Sprung: „ziehende“ Ge- staltung der Stützphasen - Tiel 1. Leistungs- sport, 6: 20–25. 9. Luhtanen, P. in Komi, P. (1980). Force-, power- and elasticity-velocity relationship in wal- king, running and jumping. European Journal of Applied Physiology 44 (3): 279–289. 10. Mackala, K. in Mero, A. (2013). A Kinematics Analysisi Of Three Best 100 M Performances Ever. Journal of Human Kinetics, 36, 149–161. 11. Mann, R. in Sprague, P. (1980). A kinetic analysis of the ground leg during sprint run- ning. Research Quarterly for exercise and sport, 51: 334–348. 12. Mero, A., Komi, P. in Gregor, R. (1992). Biome- chanics of Sprint Running. Sport Medicine 13 (6): 376–392. 13. Nicol, C., Avela, J. in Komi, P. (2006). The Stretch-Shortening Cycle. Sports Medicine, 36 (11), 977–999. 14. Taylor, M. in Beneke R. (2012) Spring Mass Characteristics of the Fastes Men on Earth. Int J Sports Medicine, 33, 667–670. 15. Winter, D. (2005). Biomechanics and Motor Control of Human Movement. Canada: John Wiley & Sons. Inc. Prof. dr. Milan Čoh, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana milan.coh@fsp.uni-lj.si Slika 5: Horizontalna hitrost zamašne noge (L stopalo, D stopalo) v sprinterskem koraku U. B. Raziskovalni projekt je v okviru programske skupine finančno podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in Fundacija za financiranje športnih organizacij Republike Slovenije (FŠO). 104 Conflict solving among coaches of team sports The article thesis deals with the conflict solving of Slovene coaches of team sports. The purpose of this study was to determine how conflicts are solved by coaches and if they see the consequences of conflict as positive or negative. The research is conducted based on a questionnaire, which was answered by 230 coaches of different team sports (handball, volleyball, hockey). After carry- ing out an empirical study, we found that the coaches, when they are confronted with a conflict, use withdrawal or avoidance as the conflict solving style. We found that there is no difference between coaches in conflict solving styles depending on which age group they train and that the awareness of the importance of conflicts solving among coaches is insufficient. Key words: sport management, conflict management, conflict settlement, management, team sports. Zoran Lubej, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Maja Meško Reševanje konfliktov trenerjev ekipnih športov Izvleček Članek obravnava reševanje konfliktov trenerjev ekipnih športov. Namen raz- iskave je bil ugotoviti, na kakšen način konflikte rešujejo trenerji ekipnih špor- tov in ali vidijo posledice konfliktov kot pozitivne ali negativne. Raziskavo smo izvedli na osnovi anketnega vprašalnika, na katerega je odgovorilo 230 trenerjev različnih ekipnih športov (rokomet, od- bojka, hokej) v Sloveniji. Po opravljeni empirični raziskavi smo ugotovili, da trenerji, ko se srečajo s konfliktom, kot rešitev najpogosteje uporabijo umik – iz- ogibanje. Ugotovili smo, da ni razlik med trenerji pri reševanju konfliktov glede na to, katero starostno skupino igralcev tre- nirajo in da je zavedanje pomena konflik- tov, ki se pojavljajo v športnih organiza- cijah, pri trenerkah in trenerjih premalo prisotno. Ključne besede: športni management, upravljanje konfliktov, reševanje konfliktov, vodenje, ekipni športi. raziskovalna dejavnost 105 „Uvod Konflikti se lahko pojavijo vedno in pov- sod, nanje nismo nikoli imuni, obenem pa vedno vplivajo na doseganje zadanih ciljev. Na športnem področju lahko do njih pride med soigralcema, med igralcem in trenerjem, igralcem in upravo, trenerjem in upravo ter med igralcem ali igralci in na- vijači. Če govorimo o profesionalni športni organizaciji, lahko konflikt hitro uniči ves trud, ki ga je posamezen športnik, celotna ekipa ali trener vložil v svoje delo oziroma v pripravo ekipe (Iršič, 2004). Prav tako se lah- ko izniči trud uprave in strokovnega štaba, ki sta z načrtovanjem skozi daljše obdobje sestavljala ekipo, določila cilje in rezultate ter jih tudi finančno ovrednotila. Nedose- ganje zadanih ciljev lahko resno zamaje te- melje športne organizacije, saj ji v primeru neuspeha grozi finančna nestabilnost. Po- jav konfliktov, ki niso ustrezno prepoznani in rešeni, lahko tudi med mlajšimi selekci- jami vodi do težav v trenažnem procesu, vzgoji in pri izboru igralcev ter navsezadnje do slabega dela z mladimi, posledica česar je nezadostno število igralcev, ki bi naj igrali za člansko ekipo. Če je delo z mladimi slabo, se v delovanje kluba in trenažni pro- ces vključujejo tudi starši (Somech, 2008). Konflikti na splošno niso nezaželeni oziro- ma moteči, saj lahko njihovo pravilno reše- vanje vodi do boljšega rezultata, večje mo- tiviranosti udeležencev in boljšega vzdušja v ekipi. Po drugi strani pa lahko že najmanj- ši konflikt, ki ni pravilno obravnavan, spre- mljan, voden in rešen, vodi do nepopravlji- vih posledic, ki se kažejo v slabših rezultatih posameznikov in celotne ekipe ter oteže- nemu delovanju organizacije. Zato morajo vsi, ki so kakor koli povezani z delovanjem organizacije, k težavi vedno pristopiti z največjo mero resnosti in strokovnosti. Ne- strokovnost pri reševanju takšnih težav ima namreč po navadi neugodne posledice. Da bi se izognili konfliktom, ki negativno vpli- vajo na delovanje organizacije, je potrebno njihovo pravilno vodenje na vseh ravneh (Iršič, 2004). V športni ekipi se srečujemo z dvema vrsta- ma konfliktov. Prvi je individualni konflikt, ki se razvije znotraj posameznika in se nato prenaša na ekipo. Takšen posameznik ima svoje mnenje o položaju v ekipi, ki pa se pogosto ne sklada z realnim stanjem, zato prihaja do nesporazumov, trenj in frustra- cij. Druga vrsta konflikta pa je organizacijski konflikt, ki je posledica različnih razmerij znotraj organizacije. V njej prihaja do raz- ličnih interesov posameznikov ali manjših skupin, ki se borijo za čim večjo vlogo. Po- samezniki ali skupine po navadi sprejema- jo vlogo drug drugega, ko pa pri tem pride do nesoglasij, to vodi do konfliktov med posamezniki ali skupinami v organizaciji (Grad, 2009). Posledice konfliktov so lahko negativne ali pozitivne. Negativne posledice konflik- tov pomenijo, da ti niso rešeni oziroma so rešeni v škodo posameznika, dejansko ali namišljeno. Takšno stanje se kaže v slabih medsebojnih odnosih, napetosti, agre- sivnem obnašanju posameznikov in splo- šnem nezadovoljstvu, trpi kakovost tre- ningov, najpomembnejše pa je, da se vse skupaj odraža v igri celotne ekipe (Kavčič, 1992; Bernik, Kmet, Berginc, Mejaš in Pše- ničny, 2000). O pozitivnih vplivih konfliktov govorimo, ko se konflikt uspešno reši, kar se kaže v boljših odnosih znotraj ekipe, ve- čji motiviranosti za delo in ne nazadnje v boljših rezultatih (Lipičnik in Mežnar, 1998; Kavčič, 1992). Konflikte rešujemo na različne načine, ka- tero metodo uporabimo, pa je odvisno od vrste konflikta, števila vpletenih, njihove- ga dojemanja kolektivne odgovornosti in številnih drugih dejavnikov. Za uspešno rešitev konflikta pa je pomembno, da vsi vpleteni iz nastale situacije izidejo kot zma- govalci oziroma da nimajo občutka, da so bili prisiljeni v neko rešitev, ki za njih oseb- no ni dobra. Poznamo več načinov reše- vanja konfliktov. Različni avtorji omenjajo različne načine. Betetto in sodelavci (2011, 33–34) predstavljajo pet načinov prema- govanja konfliktov, s katerimi rešujemo konfliktno stanje: izogibanje, prilagajanje, bojevanje ali premagovanje, kompromis in sodelovanje. Eden od najpogosteje opisa- nih in uporabljenih načinov reševanja kon- fliktov je tisti, ki se osredotoča na pomen ciljev in odnosov, kjer ločimo pet različnih načinov (Skalar in Dečman Dobrnjič, 2012): • želva: ta način se uporablja pri konfliktih, ki ne izzovejo velikega zanimanja. Za- mislimo si želvo, ki se skrije v svoj oklep, da se ne bi soočila s konfliktno situacijo (Prosenc, 2011); • medvedek: s tem načinom se srečamo, ko so v ospredju odnosi, medtem ko so osebni interesi drugotnega pomena (Skalar in Dečman Dobrnjič, 2012). Zaradi pomembnosti ohranjanja medsebojnih odnosov se ljudje na račun teh odpove- do svojim željam in ciljem, vse z name- nom, da se spor čim hitreje zgladi in da je vse po starem. Ti ljudje živijo v zmo- tnem prepričanju, da bodo na ta način rešili odnos (Prosenc, 2011); • lisica: tako odnosi kot cilji so pomembni (Skalar in Dečman Dobrnjič, 2012). Osebe so se pripravljene do določene mere od- reči svojim ciljem in isto pričakujejo od nasprotnika. Njihov cilj je, da bi oba ob minimalnih izgubah nekaj pridobila (Pro- senc, 2011); • morski pes: v ospredju so osebni intere- si, odnosi so drugotnega pomena (Ska- lar in Dečman Dobrnjič, 2012). Ti ljudje bodo naredili vse, da bodo prišli do za- stavljenega cilja, nasprotnika pa bodo prisilili, da sprejme njihovo rešitev. Za potrebe nasprotnika se ne zmenijo (Pro- senc, 2011); • sova: velika pomembnost interesov in odnosov (Skalar in Dečman Dobrnjič, 2012). Ti ljudje konflikte rešujejo na ta- kšen način, da so vsi vpleteni na koncu zadovoljni. Iščejo rešitev, ki bo omogo- čila uresničitev njihovih ciljev, obenem pa bo omogočala tudi doseganje ciljev drugim. Sprejme se tista rešitev, ki zado- volji vse vpletene v konfliktu in izboljša odnose med vpletenimi (Prosenc, 2011). Najpogosteje omenjeni pristop k reševanju konfliktnih situacij uporablja pet načinov, in sicer: izogibanje, prevladovanje, zgla- jevanje, kompromis in dogovarjanje. Od primera in osebe, ki bo reševala konflikt, in od tega, ali je v konflikt tudi osebno vple- tena ali je samo reševalec nastale situacije, je odvisno, kateri način bo uporabila (Lipič- nik, 1991): • izogibanje; če smatramo, da je konflikt nepomemben, in menimo, da ne bo povzročil velike škode, uporabimo ta na- čin. Konfliktu se izognemo in ostanemo neopredeljeni do njega. Takšen način uporabijo tisti reševalci, ki se nočejo iz- postaviti, nočejo izraziti svojega mnenja in nimajo zadostnih informacij o kon- fliktu. Slaba stran tega načina je, da ne 106 Pripomočki V raziskovalnem delu smo uporabili anketni vprašalnik, ki obsega tri sklope vprašanj. V prvem, splošnem delu so vprašanja, s ka- terimi smo pridobili osnovne podatke o anketirancih – demografske podatke (spol, starost, stopnjo izobrazbe, starost igralcev, s katerimi delajo, delovno dobo itd.). Drugi del predstavlja že obstoječi anketni vpra- šalnik, avtorice Lamovec (1993). Lamovčeva (1993) omenja naslednje strategije reševa- nja konfliktov: umik, prevlada, zglajevanje, kompromis in konfrontacija (soočanje) (La- movec, 1993). Na koncu anketnega vprašalnika smo za- stavili vprašanje, kjer so anketiranci podali mnenje o posledicah konfliktov. Anketiran- ci so se lahko opredelili po lestvici, in sicer, da so posledice konfliktov vedno pozitiv- ne, večinoma pozitivne, enkrat pozitivne, drugič negativne, predvsem negativne ter vedno negativne. Postopek V Sloveniji je trenutno registriranih nekaj ti- soč trenerjev, ki delujejo na različnih podro- čjih v športu. Na grobo jih lahko delimo na tiste, ki delujejo v ekipnih, in tiste, ki deluje- jo v individualnih športih. Ko smo sestavili anketni vprašalnik, smo na rokometni, od- bojkarski in hokejski zvezi zaprosili za listo stikov trenerjev, na naslove katerih smo po elektronski pošti poslali povezavo na sple- tno stran http://www.1ka.si/a/19883, ki jih je povezala s spletno anketo. Pridobili smo 1050 stikov. Izvedli smo anketo, ki je pote- kala preko spleta s pomočjo spletnega pro- grama 1ka, ki nam je omogočal, da smo na enostaven način pridobili zadostno število izpolnjenih anket. Program omogoča, da je anketiranje anonimno. Vsi podatki so bili pridobljeni v skladu z zahtevami Zakona o varovanju osebnih podatkov (Uradni list, št. 59/1999). V elektronskemu sporočilu so bila napisana navodila za izpolnitev ankete, v priponki pa še zahvalno pismo za sode- lovanje. Po zaključenem anketiranju smo podatke obdelali s pomočjo programskega paketa SPSS 18.0. Za preveritev hipotez smo upo- rabili t-test in enosmerno analizo variance, za natančnejše ugotavljanje razlik pa Schef- fejev post hoc preizkus. ugotovimo vzroka konflikta, zato se bo situacija nadaljevala in verjetno s časom tudi poslabšala; • prevladovanje; reševalec konflikta po- stavi sebe na prvo mesto in ga zanima samo korist zase, medtem ko ga za osta- le udeležence ne skrbi. Svojo rešitev sku- ša uveljaviti, na druge se ne ozira. Pri tem načinu je v ospredju reševanje z močjo. Ta način se uporabi v nujnih primerih, ko je treba zadevo hitro rešiti in ko se ve, kdo odloča; • zglajevanje; reševalca zanima vzdušje v timu. Sam se ne počuti ogroženega, zato na prvo mesto postavi skupne inte- rese, dobrobit vseh udeležencev in zbli- ževanje nasprotnih si stališč. Odpove se svojim ciljem, ki pa niso tako pomembni. Ta način se uporablja, ko želimo ustvariti pozitivno vzdušje oziroma ga ne želimo poslabšati; • kompromis; za ta način je značilno, da vsakdo nekaj dobi in nekaj izgubi. Kljub videzu to ni idealna rešitev, je pa način, kjer želimo, da se neko stanje prema- kne naprej oziroma da ne nastane pat položaj. Je delna uresničitev interesov posameznikov in se ne zaključi z zmago- valcem na eni in poražencem na drugi strani. Za razne dejavnosti je značilno, da se velikokrat končajo s kompromisnimi dogovori, posebno, če je pomembno, da ne pride do prekinitev; • dogovarjanje. Gre za najboljši način, kjer nas zanimajo tako lastni interesi kot interesi ostalih udeležencev. Pri do- govarjanju ne poznamo zmagovalca ali poraženca, ampak želimo, da je konflikt rešen v zadovoljstvo vseh vpletenih. Za ta način je najpomembnejše sodelova- nje, skupinsko delo in predvsem želja vseh vpletenih, da se konflikt reši. Gre za odkrite pogovore, analiziranje težave in iskanje skupne rešitve. Metod je veliko, katero bodo vpleteni v konflikt uporabili in ali bodo pri tem uspe- šni, pa je odvisno od njihovega znanja, vr- ste konflikta, okoliščin, v katerih se nahaja- jo, in ostalih zunanjih dejavnikov (Betetto, 2008). Trenerji, ki se ukvarjajo s treniranjem in vzgajanjem igralcev, pa bi morali vedeti, da je konflikt odlična priložnost za motivi- ranje igralcev, saj dobro rešen konflikt nudi zadovoljstvo vsem ter posameznikom in skupini daje dodaten elan za nadaljnje delo (Brajša, 1993). Glavni cilji raziskave so ugotoviti, katere metode uporabljajo trenerji za reševanje konfliktov, predstaviti pozitivne in nega- tivne posledice konfliktov, analizirati in pojasniti rezultate raziskave ter predlagati optimalne rešitve za trenerje in klube pri reševanju konfliktov. V empiričnem delu članka preverjamo na- slednje hipoteze: • Trenerji ekipnih športov konflikte najpo- gosteje rešujejo z umikom. • Obstajajo razlike med načini reševanja konfliktov pri trenerjih ekipnih športov različnih starostnih skupin. • Posledice konfliktov so pri večini trener- jev ekipnih športov pozitivne. „Metode Preizkušanci V vzorec so bili vključeni trenerji ekipnih športov v Sloveniji, natančneje trenerji ro- kometa, odbojke in hokeja. Na anketo je od 1050 trenerjev ekipnih športov odgovorilo 486 trenerjev, od tega je bilo pravilno iz- polnjenih anket 230, kar je zadostovalo za reprezentativen vzorec celotne populacije trenerjev, ki delujejo v ekipnih športih v Slo- veniji. Anketo je izpolnilo 27 % žensk in 73 % moških. Največ anketirancev je bilo starih med 21 in 40 let (65 %), sledili so stari med 41 in 60 let z 32 %, medtem ko je bilo an- ketirancev, mlajših od 20 let, 1 %, starejših od 61 let pa 3 %. V času anketiranja je bilo zaposlenih 79 % vseh anketirancev, 11 % je bilo šolajočih se in 5 % brezposelnih. Tistih, ki v času anketiranja niso opravljali trener- skega dela, je bilo prav tako 5 %. Večina an- ketiranih je imela srednješolsko izobrazbo (38 %), sledijo anketiranci z zaključeno uni- verzitetno izobrazbo (33 %). Visokošolsko izobrazbo je pridobilo 22 % anketirancev, znanstveni magisterij je končal 1 %, manj kot srednjo šolo pa 4 % anketirancev. 2 % sta dosegla neopredeljeno izobrazbo ozi- roma izobrazbo, ki je lestvica ni zajema- la. Otroke do 10. leta starosti je treniralo 9 % anketirancev, otroke do 15. leta staro- sti 42 %, mladostnike do 21. leta starosti je treniralo 20 % anketirancev, medtem ko je člansko ekipo treniralo 29 % vseh trenerjev, vključenih v anketo. raziskovalna dejavnost 107 Za izvedbo raziskave, ki bi potrdila ali ovr- gla prvo hipotezo, smo uporabili vprašalnik po Lamovčevi (1993). Na osnovi odgovorov smo preverili prvo hipotezo. Uporabili smo t-test za odvi- sne vzorce, tako da smo pri trenerjih eki- pnih športov primerjali uporabo umika z ostalimi načini reševanja konfliktov: prevlado, zglajevanjem, kompromisom in soočenjem. Statistična analiza je pokazala, da obstajajo statistično pomembne razlike „Rezultati raziskave in razprava Glavni namen raziskave je ugotoviti, na kakšen način konflikte rešujejo trenerji eki- pnih športov in ali so posledice konfliktov pozitivne ali negativne. V ta namen smo v uvodu postavili tri hipoteze. Hipoteza 1: Trenerji ekipnih športov konflikte najpogosteje rešujejo z umi- kom. med umikom in ostalimi načini reševanja konfliktov. Hipotezo 1 sprejmemo, saj smo ugotovili, da je »umik« statistično značilno bolj pogo- sto uporabljen kot ostali načini reševanja konfliktov (Tabele 1, 2 in 3). Hipoteza 2: Obstajajo razlike med na- čini reševanja konfliktov pri trenerjih ekipnih športov različnih starostnih skupin. Za ugotavljanje statističnih razlik med načini reševanja konfliktov pri trener- jih ekipnih športov različnih starostnih skupin smo uporabili enosmerno analizo variance. Rezultati so pokazali, da so razlike statistično pomembne samo pri zglajevanju. Za preverjanje razlik med aritmetičnimi sredinami različnih starostnih skupin znotraj posameznih načinov reševanja konfliktov smo uporabili Scheffejev test. Ta je pokazal, da so statistično pomembne razlike pri zglajevanju samo med skupino članov in skupino do 15 let (p = 0,015). Hipotezo 2 delno potrdimo. Razlika se po- javi samo pri zglajevanju kot načinu reševa- nja konfliktnih situacij. Hipoteza 3: Posledice konfliktov so pri večini trenerjev ekipnih športov pozitivne. Frekvenčna tabela je pokazala, da je 22 % trenerjev ekipnih športov ocenilo, da so posledice vedno in večinoma pozitivne. Več kot dve tretjini trenerjev (68,6 %) sta glede posledic neodločeni. Najmanj trenerjev (9,4 %) meni, da imajo konflikti negativne posledice. Tabela 1: Opisna statistika po parih dimenzij reševanja konfliktov Srednja vrednost Standardni odklon Standardna napaka Par 1 Umik 3,04 0,55 0,04 Prevlada 2,61 0,48 0,03 Par 2 Umik 3,03 0,58 0,04 Zglajevanje 2,34 0,56 0,04 Par 3 Umik 3,03 0,58 0,04 Kompromis 2,72 0,55 0,04 Par 4 Umik 3,03 0,58 0,04 Soočenje 1,92 0,41 0,03 Tabela 2: Korelacije za pare dimenzij reševanja konfliktov Korelacija Stopnja značilnosti Par 1 Umik & prevlada 0,43 0,00 Par 2 Umik & zglajevanje 0,32 0,00 Par 3 Umik & kompromis 0,51 0,00 Par 4 Umik & soočenje 0,10 0,12 Tabela 3: T-test za preverjanje razlik med umikom in ostalimi načini reševanja konfliktov Srednja vrednost Razlike v parih t df Značilnost (2-stranska) Standardni odklon Standardna napaka 95 % interval zaupanja Spodnja meja Zgornja meja Par 1 Umik – prevlada 0,44 0,55 0,04 0,36 0,51 11,64 219 0,00 Par 2 Umik – zglajevanje 0,69 0,66 0,04 0,61 0,78 15,55 220 0,00 Par 3 Umik – kompromis 0,31 0,56 0,04 0,23 0,38 8,23 220 0,00 Par 4 Umik – soočenje 1,11 0,67 0,04 1,02 1,20 24,64 220 0,00 108 Hipotezo 3 zavrnemo, saj smo ugotovili, da imajo trenerji različne izkušnje s konflikti. Na osnovi tega lahko tudi ugotovimo, da so pri reševanju konfliktov deloma uspešni, saj je odstotek rešenih konfliktov s pozitivnimi posledicami višji od tistih z negativnimi po- sledicami. V raziskavi smo torej ugotovili, da trenerji, ko se srečajo s konfliktom, kot rešitev naj- pogosteje uporabijo umik – izogibanje, čeprav smo predvideli, da bo najpogosteje uporabljen način prevlada. Tudi umik ozi- roma izogibanje z vidika kakovostnega re- ševanja konfliktnih situacij ni dobra rešitev, saj to pomeni, da se težavi konflikta ne po- svečajo dovolj oziroma nimajo dovolj po- guma, znanja, želje soočiti se s konfliktnim stanjem. Prav tako ni razlik med trenerji gle- de na to, katero starostno skupino igralcev trenirajo. To pomeni, da konflikte na iste načine rešujejo pri otrocih, mladostnikih ali članih, kar ni dobro, saj vemo, da je doje- manje športa, obveznosti, ki jih ta prinaša, popolnoma drugačno pri otrocih in odra- slih. Vemo, da je šport pri otrocih in deloma mladostnikih le igra, sklepanje prijateljstev in tekmovanje med vrstniki, medtem ko sta pri članih, ki se s športom ukvarjajo profesi- onalno, vpletena tudi denar in slava. Zavedanje pomena konfliktov, ki se poja- vljajo v športnih klubih, je pri trenerjih pre- malo prisotno, še posebej slabo poznajo možnosti, ki se pojavijo pri njihovem uspe- šnem odkrivanju in kasneje reševanju. Od- stotek tistih, ki menijo, da je konflikt nekaj pozitivnega, dobrega, je res višji od tistih, ki menijo, da je to nekaj slabega, vendar je po našem mnenju prevelik delež tistih, ki kon- flikt enkrat vidijo kot pozitiven, drugič kot slab. Zgledovati bi se morali po uspešnih managerjih, ki vedo, da je konflikt nekaj, kar prinese pozitivne učinke za podjetje, zato nekateri med njimi tej težavi ne posvečajo samo dovolj pozornosti, ampak gredo celo Tabela 4: Enosmerna analiza variance za ugotavljanje razlik med načini reševanja konfliktov pri trenerjih ekipnih športov različnih starostnih skupin Vsota kvadratov df Srednja vrednost kvadratov F Značilnost Scheffejev post hoc Umik Med skupinami 1,23 3 0,43 1,29 0,28 0,57 Znotraj skupin 71,97 214 0,34 Skupaj 73,26 217 Prevlada Med skupinami 0,69 3 0,23 1,00 0,39 0,73 Znotraj skupin 49,31 213 0,23 Skupaj 50,00 216 Zglajevanje Med skupinami 3,66 3 1,22 4,16 0,01 0,04 Znotraj skupin 62,73 214 0,29 Skupaj 66,39 217 Kompromis Med skupinami 2,11 3 0,70 2,40 0,07 0,16 Znotraj skupin 62,65 214 0,29 Skupaj 64,76 217 Soočenje Med skupinami 0,44 3 0,15 0,87 0,46 0,65 Znotraj skupin 35,96 214 0,17 Skupaj 36,40 217 Tabela 5: Posledice konfliktov Frekvenca Odstotek Veljavni odstotek Skupni odstotek Vedno pozitivne 4 1,7 1,8 1,8 Večinoma pozitivne 45 19,6 20,2 22,0 Enkrat pozitivne, drugič negativne 153 66,5 68,6 90,6 Predvsem negativne 18 7,8 8,1 98,7 Vedno negativne 3 1,3 1,3 100,0 Skupaj 223 97,0 100,0 Ni odgovoril 7 3,0 Skupno 230 100,0 raziskovalna dejavnost 109 korak dlje in sami sprožajo konflikte, da bi prišli do teh pozitivnih učinkov. Če rezultate naše raziskave primerjamo z raziskavo, ki je bila opravljena med trenerji ekipnih športov v Grčiji (Laios in Tzetzis, 2005), lahko ugotovimo, da se rezultati ne razlikujejo veliko. Razlika je v tem, da v Grčiji trenerji kot najpogostejšo metodo reševanja konfliktov uporabljajo sodelo- vanje, medtem ko sta drugi najpogostejši metodi izogibanje in kompromis. Doktrina, ki velja v svetu, nas ne uči samo, da mora- mo reševati konflikte, ampak jih moramo celo spodbujati. Pravilno rešen konflikt da športni organizaciji dodaten zalet, motiv in pogum za doseganje boljših rezultatov. „Sklep Na področju reševanja konfliktov med trenerji v Sloveniji do sedaj ni bilo opra- vljenih veliko raziskav, zato menimo, da je bila raziskava na vzorcu trenerjev, ki delu- jejo v različnih ekipnih športih v Sloveniji, potrebna in upravičena. Ker je bilo v vzorec vključenih 230 trenerjev, lahko rečemo, da je ta reprezentativen in da lahko sklepe raz- iskave posplošimo na celotno populacijo slovenskih trenerjev, ki delujejo v različnih športnih klubih. Glede na rezultate raziskave menimo, da je na področju reševanja konfliktnih situ- acij v ekipnih športih premalo poudarka na obravnavani problematiki. Trenerje bi bilo treba uspešnejše in boljše seznaniti o konfliktih, njihovih slabostih in prednostih ter jih poučiti, kako se ti rešujejo in (še po- membneje) kako iz njih dobiti dodano vre- dnost za športni kolektiv. Z raziskavo smo kljub drugačnemu predhodnemu mnenju, da trenerji pri reševanju konfliktnih situacij večinoma uporabljajo rešitev z vztrajanjem pri svojih odločitvah, prišli do sklepa, da je največkrat uporabljeni način za reševanje konfliktnih stanj umik. Ta rezultat je po na- šem še slabši od predvidenega, saj trenerji pri umiku težave nočejo niti obravnavati, jo obravnavajo, kot da je ni, kar se čez čas izka- „Literatura 1. Bernik, J., Kmet, J., Berginc, J., Mejaš, N. in Pše- ničny, V. (2000). Management in vodenje. Por- torož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. 2. Betetto, N., Ristin, G., Končina Peternel, M., Haj- tnik, Z., Jelen Kosi, V., Klemenčič, A., Kociper, M., Milivojević, Z. in Ovčak Kos, M. (2011). Medi- acija v teoriji in praksi: veliki priročnik o mediaciji. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije. 3. Brajša, P. 1993. Pedagoška komunikologija. Lju- bljana: Glotta Nova. 4. Grad. N. (2009). Reševanje konfliktov v sodobni organizaciji. Diplomsko delo, Univerza v Lju- bljani: Fakulteta za upravo. 5. Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja kon- fliktov. Ljubljana: Rakmo. 6. Iršič, M. (2005). Uvod v razreševanje konfliktov v medosebnih odnosih. Ljubljana: Rakmo. 7. Kavčič, B. (1992). Kako se uspešno pogajati. Lju- bljana: Gospodarski vestnik. 8. Laios, A., in Tzetzis, G. (2005). Styles of ma- naging team conflict in professional sports: The Case of Greece. Management Research News, 2, 36–41. 9. Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost Manage- ment – consulting, Center za psihodiagno- stična sredstva. 10. Lipičnik, B. (1991). Vsak človek ima probleme – le skupaj imamo rešitev. Ljubljana: Zavod re- publike Slovenije za šolstvo in šport. 11. Lipičnik, B., in Mežnar, D. (1998). Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 12. Prosenc, P. (2011). Mediacija kot način reševa- nja konfliktov v podjetjih. Kranj, Radovljica: B&B izobraževanje in usposabljanje, d. o. o. 13. Skalar, V., in Dečman Dobrnjič, O. (2012). Vzgoja-pre-vzgoja. Iskanja, 43/44(30), 68–69. 14. Somech, A. (2008). Managing conflict in school teams: The impact of task and goal interdependence on conflict management and team effectiveness. Educational admini- stration quarterly, 44(3), 359–390. 15. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1- UPB1). Uradni list RS, št. 94/2007. Zoran Lubej, magister managementa Šport Ljubljana, Celovška cesta 25 , 1000 Ljubljana e-mail: zoran.lubej@sport-ljubljana.si že za slabo odločitev, saj lahko takšno raz- mišljanje vodi do poglobljenih konfliktov in nastanka krize. Ti dve stanji pa sta veliko težje rešljivi in puščata globlje posledice za posameznika in ves kolektiv. Za izboljšanje sedanjega stanja bi bilo potrebno, da bi se trenerji pri reševanju konfliktnih situacij večkrat odločali za kompromis ali še bolje za sodelovanje. Naj se sliši še tako enostav- no, pa je uporaba teh dveh načinov veliko težja, kot se zdi na prvi pogled. Za upora- bo je najprej treba zbrati čim večje število podatkov o konfliktu, konflikt analizirati, ga spremljati in pri reševanju uporabiti veliko komunikacije, ki je najpomembnejša za uspešno rešitev. Prav tako je pomembno, da vsi udeleženci v konfliktu govorijo re- snico in se ne pogovarjajo in dogovarjajo s figo v žepu. Takšen način zahteva veliko časa, znanja in volje, zato trenerji pogosto raje posežejo po enostavnejših rešitvah. Alarmantni so tudi rezultati, da trenerji v večini primerov uporabljajo iste metode za reševanje konfliktnih situacij za vse staro- stne skupine. Obravnava otrok, mladostni- kov ali odraslih na isti način je zgrešena in nedopustna. Vemo, da otroci popolnoma drugače dojemajo šport od odraslih, saj je to za njih zabava, druženje, igra, preživlja- nje prostega časa. Kljub temu da se pogo- sto obnašajo podobno kot odrasli, pa gre le za posnemanje starejših vrstnikov, saj pri njih zmage ali porazi nimajo tako po- membnega vpliva kot pri starejših kolegih. Nadalje bi bilo smiselno v raziskavo vključiti tudi trenerje, ki delujejo na področju indivi- dualnih športov, in narediti primerjavo med reševanjem konfliktnih stanj pri ekipnih in individualnih športih ter predstaviti dobre prakse iz obeh skupin. Smiselno bi bilo tudi primerjati rezultate naše raziskave z rezul- tati podobnih raziskav, ki so bile opravljene po svetu, in videti, kako ostali rešujejo kon- flikte in s katerimi težavami se soočajo pri svojem delu. Pri takšnih primerjavah bi bilo smiselno najprej analizirati sosednje države, nato pa rezultate primerjati še z rezultati raziskav v državah, ki so športne velesile. 110 The differences between winning and defeated teams in some performance elements for the top men‘s volleyball Abstract The aim of this study was to establish the differences between winning and defeated teams in elite men’s volleyball. The sample included 12 volleyball national teams from the European Volleyball Championship held in the Czech Republic (Ostrava, 2001). A total of 38 matches were played, 32 of which (237 sets) were included in the sample. The sample of variables consisted of elements of playing performance and efficiency in Complex 1 (variables of reception and attack after reception) and in Complex 2 (variables of service, block, dig and attack after defence). Independent samples t-test defined significant differences between winning and defeated teams in total number of services (24.32:20.09, p<0.05), service winners (1.81:0.93, p<0.01), serve reception (except the variable which describe serve reception fol- lowed by limited organization of attack), attack after defense (only for variable which describe points - 4.58:3.07, p< 0.01). The winning teams are better in block (only for variable which describe points-3.08:1.80, p<0.01) and in total points made by opponent errors (7.42:6.13, p<0.01). Key words: volleyball elements, data volley, technical skills, differences. Tine Sattler Ugotavljanje razlik v nekaterih prvinah igralne uspešnosti med zmagovalci in poraženci v vrhunski moški odbojki Izvleček Cilj naše študije je ugotoviti, ali obstajajo razlike med zmagovalci in poraženci v vr- hunski moški odbojki. Analizirano je 12 odbojkarskih reprezentanc z evropskega pr- venstva v odbojki na Češkem (Ostrava, 2001). Skupaj je bilo odigranih 38 tekem, v vzorcu pa je zajetih 32 tekem (237 nizov). V vzorec spremenljivk smo zajeli prvine igralne uspešnosti in učinkovitosti v kompleksu 1 (spremenljivke sprejema servisa in udarca po sprejemu servisa) in kompleksu 2 (spremenljivke servisa, bloka, sprejema udarca in udarca po sprejemu udarca). Rezultati t-testa za neodvisne vzorce kažejo, da zmagovalne ekipe izvajajo statistično značilno več servisov (24.32:20.09, p < 0.05) in s servisom osvojijo tudi več točk (1.81:0.93, p < 0.01). Sprejem servisa je v vseh posameznih stopnjah značilno različen, razen spre- menljivke, ki opisuje, da po sprejemu servisa ni mogoče odigrati napad prvega tem- pa. Udarec po sprejemu udarca značilno razlikuje ekipe v spremenljivki, ki opisuje, da zmagovalne ekipe učinkovito zaključijo značilno več udarcev po sprejemu udarca kot poražene ekipe (4.58:3.07, p < 0.01). V bloku obstajajo značilne razlike samo v osvojenih točkah z blokom (3.08:1.80, p < 0.01). Analiza točk doseženih z napakami nasprotnika pojasnjuje, da zmagovalci poražence večkrat prisilijo v napake (7.42:6.13, p < 0.01). Ključne besede: odbojkarske prvine, data volley, tehnične prvine, razlike. raziskovalna dejavnost 111 „Uvod Odbojkarska igra zahteva povezave med odbojkarskimi prvinami in številnimi dru- gimi dejavniki, zato je treba igro kot tako obravnavati. Vsaka prvina zase ni zadosti za razumevanje odbojkarske igre (Marce- lino, Sampaio in Mesquita, 2012; Mroczek, Januszkiewicz, Kawczynski, Borysiuk in Chmura, 2014; Mroczek, Kawczynski, Su- perlak in Chmura, 2013). Upoštevati je po- trebno zaporedje le-teh in povezave med njimi, saj kakovostna izvedba ene pogojno omogoča lažjo izvedbo naslednje (Marelić, 1998). Odbojka je polistrukturna aciklična kompleksna športna panoga, ki nudi veliko število povezav tehničnih prvin in taktič- nih elementov, ki jih ekipe uporabljajo na zelo različne načine (Campos, Stanganelli, Campos, Pasquarelli in Gomez, 2014; Gar- cia-Hermoso, Davila-Romero in Saavedra, 2013). Za ugotavljanje kvalitetne ravni igranja uporabljajo trenerji različne načine beleže- nja dogajanja na igrišču. Beleženje količine in kakovosti izvajanja odbojkarskih prvin in njihova uporabna vrednost lahko pripo- more k uspešnosti in učinkovitosti igranja tako pri mlajših kot starejših kategorijah, v moški in ženski odbojki ter različnem ni- voju tekmovanja (Marelić, Rešetar in Đur- ković, 2011). V dobi računalnikov imamo statistične programe, s pomočjo katerih je postopek pridobivanja informacij bistveno olajšan. Ti omogočajo hitro in raznovrstno obdelavo vnesenih informacij, kar omo- goča celosten in bolj specifičen pregled dogajanja na tekmi. Večina vrhunskih ekip jih danes uporablja (Silva, Lacerda in Joao, 2014). Iz pridobljenih podatkov in njihovo analizo lahko trener primerja lasten model igre in model igre uspešnih ekip iz velikih tekmo- vanj (Schleuder in Narasimhan, 1998). Iz tega mora izluščiti bistvene informacije, ki jih potrebuje za posredovanje igralcem, saj lahko preveč informacij negativno vpliva na igralce. Na osnovi tega oblikuje ali po- pravi program procesa treniranja (Castro, Souza in Mesquita, 2011). Pri odbojki ne poznamo delitve igre na na- pad in obrambo kot nekatere druge špor- tne igre z žogo. Odbojkarska igra poteka v dveh kompleksih. V obeh kompleksih je zajetih 6 prvin odbojkarske igre. Kompleks I (KI): Pod kompleksom I razume- mo vse postopke v igri ene ekipe – tehnič- ne in taktične elemente po nasprotniko- vem servisu. Tehnične prvine so: sprejem servisa, podaja in udarec. Taktični elementi v KI so: sistem sprejema servisa, sistem igre v napadu po sprejemu servisa in sistem za- ščite napadalca. Kompleks II (KII): Pod kompleksom II razu- memo vse tehnične prvine in taktične ele- mente v igri ekipe, ki servis izvaja. Tehnične prvine so: servis, blok, sprejem udarca, po- daja in udarec. Taktični elementi v tem delu igre pa so: taktika serviranja, sistem igre v bloku, sistem igre v obrambi, sistem igre v napadu po sprejemu udarca ter sistem za- ščite napadalca. Igralci se nahajajo v KI, kadar izvaja servis nasprotna ekipa, in v KII, kadar izvaja servis lastna ekipa. Kot je prikazano v Tabeli 1, si odbojkarske prvine med seboj sledijo po določenem vr- stnem redu. Uspešno izvajanje ene pogojno omogoča uspešno izvajanje naslednje prvi- ne. Eom in Schutz (1992) sta v svoji študiji raziskovala in določevala pomen zaporedja tehničnih prvin v odbojki (Eom in Schutz, 1992). Rezultati so pokazali, da so odbojkar- ske prvine statistično značilno odvisne od kakovosti izvajanja predhodne prvine. Nji- hova povezava pa ne zagotavlja, da uspe- šnost v eni prvini zagotavlja tudi uspešen končni rezultat ali da neuspešnost v neki prvini pomeni že neuspešen končni rezultat. tabela 1: Potek odbojkarske igre v kompleksu 1 in kompleksu 2 KOMPLEKS 2 NASPROTNIK KOMPLEKS 1 LASTNA EKIPA SERVIS → Neuspešen → osvojitev točke ↓ Uspešen → SPREJEM SERVISA ↓ ↓ PODAJA osvojitev točke ← Neuspešen ← ↓ NAPAD ↓ Uspešen ← BLOK ← Uspešen ↓ ↓ ↓ osvojitev točke ↓ → Napaka → osvojitev točke ↓ SPREJEM UDARCA ↓ PODAJA ↓ PROTINAPAD ↓ ↓ Uspešen neuspešen ↓ ↓ osvojitev točke Priložnost za proti- napad ali osvojitev točke 112 Cilj naše študije je ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike v izbranih spre- menljivkah med rezultati ekip, ki so zmagale v nizu in tistimi, ki so bile v nizu poražene (v nadaljevanju zmagovalni in poraženi nizi). „Metode dela V raziskavo smo zajeli tekme vseh 12 od- bojkarskih reprezentanc, ki so se uvrstile na evropsko prvenstvo v odbojki na Češkem (Ostrava, 2001). Ekipe so bile razdeljene v dve skupini po šest ekip. V skupini 1 so igrale: Češka, Rusija, Nizozemska, Bolgarija, Slovaška, Slovenija. V skupini 2 so igrale: Jugoslavija, Italija, Francija, Poljska, Nemčija, Madžarska. Vsaka ekipa je v svoji skupini od- igrala 5 tekem, nato pa so 4 najboljše repre- zentance v posamezni skupini odigrale še 2 tekmi. Vse skupaj je bilo odigranih 38 tekem, v vzorcu pa je zajetih 32 tekem (84 %) oz. 237 nizov (entitet). Posamezno ekipo smo analizirali na najmanj štirih tekmah, nekate- re pa celo na vseh tekmah, ki so jih odigrali. V vzorec smo zajeli spremenljivke vseh odbojkarskih prvin, razen podaje. Podaja je prvina, ki je vezni člen med sprejemom servisa oz. sprejemom udarca in udarcem. Običajno jo strokovnjaki ne upoštevajo pri analizi tako kot ostale prvine, saj je stopnjo kakovosti podaje težko meriti, napak pri podajanju pa je premalo. Na našem evrop- skem prvenstvu so podajalci v vseh odigra- nih nizih prvenstva s podajo naredili le od 0 do 7 napak. Vse tekme, ki so zajete v vzorcu so bile posnete na evropskem prvenstvu, kjer je tekmovala tudi slovenska reprezentanca. Uradni statistik slovenske reprezentance, ki je usposobljen za delo s programom Data volley, je izbrane prvine zabeležil. Vse tek- me, ki jih je igrala slovenska reprezentan- ca in tekme njihovih nasprotnikov, so bile zapisane v omenjenem programu tekom prvenstva. Ostale tekme so bile zapisane naknadno po gledanju video posnetkov, ki so bili pridobljeni od statistikov ostalih re- prezentanc. Vse reprezentance, udeleženke največjih prvenstev, uporabljajo omenjeni program za taktično pripravo ekipe in pri- pravo na nasprotnika. Zanesljivost prido- bljenih podatkov s programom Data volley so preverjali Pena, Rodriguez-Guerra, Busca in Serra (2013). Vsi pridobljeni podatki so obdelani s sta- tističnim programom Statistica. Normalna porazdelitev je bila potrjena s Kolmogorov Smirnovim testom. Razlike v posameznih spremenljivkah med ekipami smo ugo- tavljali s t- testom za neodvisne vzorce. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 1- in 5-odstotnega tve- ganja. Za neparametrične spremenljivke pa smo uporabili Mann Whitney-ev test. „Rezultati in razlaga V rezultatih nismo navajali podatkov za celotno tekmo. Vemo, da se odbojkarska tekma lahko konča z rezultatom 3:0, 3:1 ali 3:2. To pomeni, da ekipa, ki izgubi en ali dva niza, lahko še vedno zmaga tekmo. Iz tega razloga smo kot osnovo za ugotavlja- nje uspešnosti izbrali niz in ne tekmo. Tako smo dobili jasno ločnico med poraženim in dobljenim nizom, za kar ne bi mogli trditi, če bi vzeli tekmo, ker se lahko konča tudi z rezultatom 3:1 ali 3:2. V statističnem zapisu je bil vsak niz voden dvakrat, za zmagoval- no in poraženo ekipo. Od skupno 32 tekem, ki so zajete v vzorcu, se je 15 tekem končalo z rezultatom 3:0, 11 tekem z rezultatom 3:1 in 6 tekem z rezul- tatom 3:2. Rezultati t-testa za neodvisne vzorce nam kažejo, da so med zmagovalci in poraženci statistično značilne razlike v kar nekaj spre- menljivkah. Spremenljivke, povezane s servisom, ka- žejo, da so razlike med zmagovalnimi in poraženimi ekipami v količini izvedenih servisov statistično značilne (S_SK = 24.32 : 20.09, p = 0.00), prav tako pa zmagovalne ekipe naredijo statistično značilno več točk s servisom (S_T = 1.81 : 0.93, p = 0.00), le da ne delajo statistično značilno več napak (S_N = 3.99 : 4.11, p = 0.62). Sprejem servisa je med zmagovalnimi in poraženimi ekipami v vseh stopnjah kako- vosti izvajanja statistično značilno različen, razen vmesne stopnje, ko po sprejemu servisa ni mogoče odigrati prvega tempa (SS_3 = 1.47 : 1.69, p = 0.25). Če pogledamo vsako stopnjo kakovosti izvajanja sprejema servisa posebej, ugotovimo, da zmagoval- ne ekipe delajo statistično značilno manj napak pri sprejemu servisa (SS_1 = 0.92 : 1.79, p = 0.00 in SS_2 = 0.44 : 0.70, p = 0.01). To pa je tudi vzrok, zakaj zmagovalci več- krat izvajajo servis in s tem omogočajo ve- čje število sprejemov servisa poražencem (SS_SK = 15.75 : 20.13, p = 0.00). Prav tako pa obstajajo statistično značilne razlike v najbolj kakovostnih stopnjah sprejema ser- visa (SS_5 = 9.95 : 11.74, p = 0.00 in SS_4 = 3.16 : 4.26, p = 0.00). Tako lahko zmagovalne ekipe pogosteje organizirajo napad iz zanje ugodnih položajev (Stamm idr., 2003). Ta- kšne situacije ponavadi omogočajo boljšo možnost doseganja točk v napadu. Pri udarcu po sprejemu servisa, kjer so za- jeti tako tisti sprejemi servisa, ki omogoča- jo napad vseh napadalcev, kot tudi tisti, ki omogočajo napad brez napadalcev prvega tempa, lahko opazimo statistično značilne razlike v dveh spremenljivkah (N_SS1 = 0.92 : 1.78, p = 0.00 in N_SS3 = 5.27 : 7.71, p = 0.00). To pomeni, da zmagovalne ekipe na- redijo manj napak v napadu. Poleg tega pa poražene ekipe sprejmejo manj udarcev, ki bi jim omogočali organizacijo protinapada. Zanimivo je, da v spremenljivki (N_SS_5 = 8.05 : 7.86, p = 0.55), ki govori direktno o učinkovitih udarcih po sprejemu servisa, ni statistično značilnih razlik med zmagoval- nimi in poraženimi ekipami. Udarec po sprejemu udarca statistično značilno razlikuje zmagovalne in poražene ekipe samo v eni spremenljivki (N_SU_5 = 4.58 : 3.07, p = 0.00). Rezultati kažejo na- sprotne ugotovitve, kot smo jih dobili v rezultatih udarca po sprejemu servisa po posameznih stopnjah in po sprejemu ser- visa (zajete vse stopnje sprejema servisa) . Število učinkovitih udarcev po sprejemu udarca se statistično značilno loči od le- -teh pri poražencih. V nasprotju s prejšnji- mi ugotovitvami pri udarcu po sprejemu servisa pa razlike v napakah pri udarcu po sprejemu udarca niso statistično značilne. Če si pogledamo še skupni napad, to po- meni tako v KI (po sprejemu servisa) kot v KII (po sprejemu udarca), lahko trdimo, da obstajajo razlike prav v vseh treh spre- menljivkah (N_N = 1.74 : 2.64, p = 0.00 in N_O = 9.35 : 12.25, p = 0.00 in N_T = 12.66 : 10.84, p = 0.00). Bolj natančno nam to pove, da zmagovalne ekipe z udarcem naredijo manj napak. Nasprotnik je pri sprejemu teh udarcev manj uspešen, posledično pa zma- govalci v tej prvini dosežejo več točk. V bloku obstajajo razlike samo v eni spre- menljivki (B_T = 3.08 : 1.80, p = 0.00). To po- meni, da zmagovalci dosegajo statistično značilno več točk z blokom, kar je v skladu z dosedanjimi študijami (Amasay, 2008; Sat- tler, Hadžić, Dervisević in Marković, 2014; raziskovalna dejavnost 113 Sattler, Sekulić idr., 2014). Statistično značil- nih razlik v napakah pri izvedbi bloka, kar pomeni dotik mreže ali prestop središčne črte, ni (B_M = 0.32 : 0.25, p = 0.29). Zadnja spremenljivka, ki kaže statistično značilne razlike, so napake nasprotnika (NN_T = 7.42 : 6.13, p = 0.00). Ta nam po- jasni, da zmagovalci nasprotnike večkrat prisilijo v napake, ki prinašajo točke, kot poraženci. „Sklepi V nasprotju z dosedanjimi raziskavami, ki se v glavnem nanašajo na pogostost po- javljanja posameznih tehničnih prvin in odstotek njihove uspešnosti in učinkovito- sti, smo v naši raziskavi ugotavljali razlike med zmagovalci in poraženci. Ugotovili smo, da večina odbojkarskih prvin KI in KII med seboj statistično značilno razlikuje poražence in zmagovalce in da je rezultat tekme odvisen od kvalitete izvajanja vseh odbojkarskih prvin. Glede na to, da odboj- karske prvine same zase niso dovolj za ra- zumevanje odbojkarske igre (Marcelino idr., 2012; Mroczek idr., 2014; Mroczek idr., 2013) in da je treba upoštevati povezave med nji- mi (Marelić, 1998), so rezultati pričakovani. Tako zmagovalci večkrat izvajajo servis in s tem omogočajo večje število sprejemov servisa poražencem. Učinkovitost v udarcu je na strani zmagovalcev pričakovana glede na to, da so bili zmagovalci bolj uspešni v sprejemu servisa. Zmagovalne ekipe tako z udarcem naredijo manj napak. Nasprotnik je pri sprejemu teh udarcev manj uspešen, posledično pa zmagovalci v tej prvini dose- žejo več točk. Uspešnost pri sprejemu ser- visa lahko prav tako vpliva na kvaliteto se- stave bloka. Tako so imeli zmagovalci glede na slabši sprejem servisa nasprotnika več časa in boljše izhodišče za sestavo bloka, v katerem so bili bolj učinkoviti pri doseganju točk. Prav to zaporedje odbojkarskih prvin in učinkovitost oziroma njihova uspešnost daje največje vrednosti v vseh rezultatih in s tem največ vpliva na uspeh v igri oziroma loči zmagovalce in poražence med seboj. Rezultati raziskave so lahko v pomoč vsem strokovnjakom na področju odbojke. Tako lahko trenerji posvečajo več pozornosti tistim prvinam, ki so najpomembnejše v odbojkarski igri in kvaliteti njihovega izva- janja. Ne glede na to, da je bila raziskava narejena s precejšnjim časovnim zamikom, menimo, da so rezultati še vedno aktualni, Tabela 2: Rezultati primerjave med zmagovalnimi in poraženimi nizi v izbranih spre- menljivkah (*označuje značilne razlike, potrjene s t-testom; mw označuje značilne razlike, potrjene z Mann-Whitney testom)   PORAŽENI NIZI ZMAGOVALNI NIZI   AS±SD AS±SD S_SK 20.09±4.91 24.32±3.9* S_N 4.11±1.79 3.99±1.91 S_O 15.05±4.38 18.53±3.7* S_T 0.93±1.12 1.81±1.54 mw S_USP 3.75±0.68 4.15±0.58* SS_1 1.79±1.51 0.92±1.1 mw SS_2 0.7±0.89 0.44±0.72 mw SS_3 1.92±3.23 1.35±1.37 SS_4 4.26±1.93 3.16±1.82 mw SS_5 11.74±3.44 9.95±3.58* SS_SK 20.13±3.62 15.75±4.42* SS_USP 6.92±1.46 7.41±1.21* N_SS1 1.78±1.3 0.92±0.96mw N_SS3 7.71±2.44 5.27±2.52 mw N_SS5 7.86±2.48 8.05±2.57 N_SS_USP 6.12±0.87 7.19±1* N_SU_1 0.88±0.98 0.87±1.03 N_SU_2 1±1.15 0.74±0.92 N_SU_3 1.69±1.4 1.47±1.41 N_SU_4 1.91±1.55 1.94±1.46 N_SU_5 3.07±1.95 4.58±2.01* N_SU_O 5.97±10.49 4.14±2.7 N_SU_USP 5.59±1.52 6.67±1.42* N_O 12.25±4.17 9.35±4.25* N_N 2.64±1.51 1.74±1.43 mw N_T 10.84±3.41 12.66±3.06* N_USP 5.98±0.75 7±0.76* B_M 0.25±0.57 0.32±0.54 B_T 1.8±1.52 3.08±1.69 mw B_USP 4.6±3.1 5.73±2.67 SU_USP 4.68±2.01 5.14±2.1 NN_T 6.13±2.6 7.42±2.65 Legenda: S_SK – seštevek vseh servisov; S_N – napake pri izvajanju servisa (servis v out ali mrežo); S_T – osvojene točke s servisom (sprejemalci servisa se ne uspejo dotakniti žoge po servisu nasprotnika (t. i.»as«) ali pa uspejo narediti le en dotik, po katerem ni moč nadaljevati igre, t. i. »winner«); S_USP – skupna uspešnost servisa; SS_1 – napaka pri sprejemu servisa, igra se ne nadaljuje; SS_2 – sprejem servisa preko mreže, tako da omogoča nasprotniku organizacijo napada; SS_3 – spre- jem servisa, ki je toliko oddaljen od mreže, da podajalec ne more podati akcije prvega tempa; SS_4 – sprejem servisa, ki še komaj omogoča podajo za napad prvega tempa; SS_5 – optimalen sprejem servisa, ki omogoča tudi udarec podajalca; SS_SK – seštevek sprejemov servisa; SS_US – skupna uspešnost sprejema servisa; N_SS1 – seštevek napak udarca in blokira- nih udarcev po sprejemu servisa; N_SS3 – seštevek uspešno sprejetih udarcev po sprejemu servisa, ki so omogočali kakršno koli nadaljevanje igre; N_SS5 – učinkoviti udarci po sprejemu servisa (žoga v igrišču, blok out – dosežena točka); N_SS_USP – skupna uspešnost udarca po sprejemu servisa; N_SU_1 – napake pri udarcu po sprejemu udarca (out ali mreža); N_SU_2 – nasprotnik blokira udarec po sprejemu udarca; N_SU_3 – za udarcem po sprejemu udarca se igra nadaljuje in omogoča nasprotniku organizacijo napada; N_SU_4 – za udarcem po sprejemu udarca se igra nadaljuje in ne omogoča nasprotniku organizacijo napada; N_SU_5 – zaključen udarec po sprejemu udarca (žoga v igrišču, blok out); N_SU_O – seštevek udarcev po sprejemu udarca, po katerih se je igra na kakršen koli način nadaljevala; N_SU_USP – skupna uspešnost udarcev po spre- jemu udarca; N_O – seštevek vseh udarcev, po katerih se je igra nadaljevala z vsaj še dvema dotikoma; N_N – seštevek vseh napak pri izvajanju udarcev (out ali mreža); N_T – seštevek vseh točk, osvojenih z udarci; N_USP – skupna uspešnost udarcev; B_M – napake pri izvajanju bloka (dotik mreže ali prestop središčne črte); B_T – osvojene točke z blokom; B_USP – skupna uspešnost in učinkovitost izvajanja bloka; SU_US – skupna uspešnost sprejema udarca; NN_T – seštevek točk, dobljenih z napakami nasprotnika. 114 saj se struktura elementov igre, ki odločajo o zmagovalcu tekme, po našem mnenju ni spremenila. Edina razlika je v dotiku mre- že, saj se po novem igralec lahko dotakne mreže, prepovedan je le dotik zgornjega roba mreže (če s tem neposredno pridobi prednost). To bi lahko pomenilo, da je na- pak v bloku zaradi tega manj, v naši študiji pa smo ugotovili, da napake v boku niso odločale o zmagovalcu tekme. Ker se od- bojka igra na različnih kakovostnih ravneh, bi tovrstne raziskave na nižjih kakovostnih ravneh lahko dale drugačne rezultate. „Literatura 1. Amasay, T. (2008). Static block jump tech- niques in volleyball: upright versus squat starting positions. The Journal of Strength and Conditioning Research, 22(4), 1242–1248. doi: 10.1519/JSC.0b013e31816d5a7f 2. Campos, F. A., Stanganelli, L. C., Campos, L. C., Pasquarelli, B. N., in Gomez, M. A. (2014). Per- formance indicators analysis at Brazilian and Italian women's volleyball leagues according to game location, game outcome, and set number. Perceptual and Motor Skills, 118(2), 347–361. doi: 10.2466/30.25.PMS.118k19w4 3. Castro, J., Souza, A., in Mesquita, I. (2011). At- tack efficacy in volleyball: elite male teams. Perceptual and Motor Skills, 113(2), 395–408. doi: 10.2466/05.25.PMS.113.5.395-408 4. Eom, H. J., in Schutz, R. W. (1992). Transiti- on play in team performance of volleyball: a log-linear analysis. Research Quarterly for Exercise and Sport, 63(3), 261–269. doi: 10.1080/02701367.1992.10608741 5. Garcia-Hermoso, A., Davila-Romero, C., in Saavedra, J. M. (2013). Discriminatory power of game-related statistics in 14-15 year age group male volleyball, according to set. Per- ceptual and Motor Skills, 116(1), 132–143. doi: 10.2466/03.30.PMS.116.1.132-143 6. Lidor, R., Arnon, M., Hershko, Y., Maayan, G., in Falk, B. (2007). Accuracy in a volleyball service test in rested and physical exertion conditi- ons in elite and near-elite adolescent players. The Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 21(3), 937–942. doi: 10.1519/R-19455.1 7. Marcelino, R. O., Sampaio, J. E., in Mesquita, I. M. (2012). Attack and serve performances according to the match period and quality of opposition in elite volleyball matches. The Journal of Strength and Conditioning Research, 26(12), 3385–3391. doi: 10.1519/ JSC.0b013e3182474269 8. Marelić, N. (1998). Kineziološka analiza karak- teristika ekipne igre odbojkaša juniora. Doktor- ska disertacija). Zagreb: Kineziološki fakultet. 9. Marelić, N., Rešetar, T., in Đurković, T. (2011). Analiza dviju skupina poraženih ekipa u svrhu dijagnostike u odbojci. 20. Ljetna škola kinezi- ologa Republike Hrvatske. 10. Mroczek, D., Januszkiewicz, A., Kawczyn- ski, A. S., Borysiuk, Z., in Chmura, J. (2014). Analysis of male volleyball players' mo- tor activities during a top level match. The Journal of Strength and Conditioning Research, 28(8), 2297–2305. doi: 10.1519/ JSC.0000000000000425 11. Mroczek, D., Kawczynski, A., Superlak, E. in Chmura, J. (2013). Psychomotor performance of elite volleyball players during a game. Per- ceptual and Motor Skills, 117(3), 801–810. doi: 10.2466/25.29.PMS.117x26z6 12. Pena, J., Rodriguez-Guerra, J., Busca, B. in Serra, N. (2013). Which skills and factors bet- ter predict winning and losing in high-level men's volleyball? The Journal of Strength and Conditioning Research, 27(9), 2487–2493. doi: 10.1519/JSC.0b013e31827f4dbe 13. Sattler, T., Hadzic, V., Dervisevic, E. in Mar- kovic, G. (2014). Vertical jump performance of professional male and female volleyball players: effects of playing position and competition level. The Journal of Strength and Conditioning Research. doi: 10.1519/ JSC.0000000000000781 14. Sattler, T., Sekulic, D., Spasic, M., Osmankac, N., Joao, P. V., Dervisevic, E. in Hadzic, V. (2014). Isokinetic knee strength qualities as predictors of jumping performance in high- -level volleyball athletes; multiple regression approach. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness. 15. Schleuder, S. in Narasimhan, L. R. (1998). Comprehensive Volleyball Statistics: A Guide for Coaches, Media and Fans: Volleyball Informa- tional Products. 16. Silva, M., Lacerda, D. in Joao, P. V. (2014). Ga- me-Related Volleyball Skills that Influence Victory. The Journal of Human Kinetics, 41, 173–179. doi: 10.2478/hukin-2014-0045 17. Stamm, R., Veldre, G., Stamm, M., Thomson, K., Kaarma, H., Loko, J. in Koskel, S. (2003). Dependence of young female volleyballers' performance on their body build, physical abilities, and psycho-physiological properti- es. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 43(3), 291–299. 18. Zubiaur, M., Ona, A. in Delgado, J. (1999). Le- arning volleyball serves: a preliminary study of the effects of knowledge of performan- ce and of results. Perceptual and Motor Skills, 89(1), 223-232. doi: 10.2466/pms.1999.89.1.223 asist. dr. Tine Sattler, prof. šp. vzg., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, tine.sattler@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 115 Differences in the acyclic activities of the wing players in the Team handball matches played with a zone defence 6:0 and 3:2:1 Primož Pori, Marko Šibila Razlike v pogostosti pojavljanja aci- kličnih aktivnosti pri krilnih igralcih na rokometnih tekmah, igranih s consko obrambo 6:0 in 3:2:1 Izvleček Cilj proučevanja je bila analiza razlik v izvajanju acikličnih aktivnosti krilnih napadalcev na tekmah, glede na izbrano consko obrambo 6:0 ali 3:2:1. Vzorec merjencev je predsta- vljalo 12 igralcev mladincev (starost 19.8 ± 2.1 let; telesna višina 186 ± 4.5 cm; telesna masa 79.9 ± 3.4 kg; igralni staž 4.2 ± 1.1 let), ki so igrali v šestih ekipah. Rezultati analize kažejo, da so krilni igralci na tekmah odigranih s consko obrambo 6:0 izvedli statistično značilno več podaj (61±8.9) kot pri conski obrambi 3:2:1 (50±7.9) (p = .001). Na tekmah odigranih s consko obrambo 3:2:1 pa je bilo izvedenih statistično značilno več odkrivanj (15±3.7 proti 8±3.7, p = .000), pristopanj k napadalcu (23±10.3 proti 7±3.8, p = .000) in zaustavljanj ter izrivanj nasprotnika (14±6 proti 7±2.3, p = .001). Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da se tekme odigrane z različnimi obrambami medseboj- no razlikujejo po pogostosti pojavljanja tipičnih acikličnih aktivnosti, ki jih krilni igralci izvajajo v napadu in obrambi. Ključne besede: rokomet, analiza igre, aciklične aktivnosti. Abstract The aim of the study was to analyse differences in the incidence of acyclic activities at male handball players who play in posi- tion of wing players in matches that are played with a zone de- fence 6:0 and 3:2:1. Sample of subjects included 12 junior wing players (body height 186 ± 4.5; body mass 79.9 ± 3.4; age 19.8 ± 2.1). The results of the analysis indicate that the wing players in matches played with zonal defence 6:0 performed signifi- cantly more passes (61±8.9) than in those played with the zone defence 3:2:1 (50±7.9) (p = .001). On the contrary in matches played by the zone defence 3:2:1 was carried out significantly more »moving into free space” (15±3.7 vs 8±3.7, p = .000), “slid- ing forwards to the attacker” (23±10.3 vs 7±3.8, p = .000) and “tackling with attacker” (14±6 vs 7±2.3, p = .001). In the number of shots, jumps, fakes and piston movement’s statistically sig- nificant differences were not confirmed. Based on the results we can conclude that the game played with a variety of defenc- es mutually differ in the frequency of typical acyclic activities carried out by the wing players in attack and defence. Key words: Team handball, game analysis, acyclic activities. Foto: Slovenska kadetska reprezentanca, ki je avgusta 2014 osvojila zlato medaljo na OI mladih v Nanjingu. 116 „Uvod Glede na podatke različnih raziskav lahko rečemo, da rokometaši med tekmo v pov- prečju pretečejo ali prehodijo med 2786 ± 24 in 5270 ± 274 m. Povprečna relativna razdalja pa variira med 53 ± 7 in 90 ± 9 m•min-1 (Šibila, Vuleta in Pori, 2004; Luig idr., 2008; Michalsik in Aagaard, v tisku). Naj- večji delež igralnega časa zavzemajo nizko intenzivne dejavnosti, kot je stanje na me- stu in hoja – od 39 do 60 % igralnega časa. Počasen tek se pojavlja v razponu od 8 do 43 % (Šibila idr., 2004; Pori, Kovačič, Bon, Dolenec in Šibila, 2005; Póvoas idr., 2012). Delež visoko intenzivnih tekov je relativno nizek v odnosu do celotnega igralnega časa in skupne pretečene razdalje. Hiter tek predstavlja 7.9 ± 4.9 % in sprint 1.7 ± 0.9 % celotnega igralnega časa (Michalsik, 2011). Vzporedno s cikličnimi obremeni- tvami se med rokometno tekmo pojavljajo tudi aciklične aktivnosti, kot so na primer podajanje žoge, streli, skoki, preigravanja, telesni dvoboji z nasprotniki ter padci in pobiranja. Aciklične aktivnosti so enkratne in kratkotrajne aktivnosti z različno gibalno strukturo, ki se lahko med tekmo pojavlja- jo izolirano ali v povezavah z drugimi aci- kličnimi aktivnostmi ter cikličnimi gibanji. Igralec želi na tekmi z izvajanjem acikličnih gibanj pridobiti prostorsko in/ali časovno prednost pred nasprotnikom (Pori, Moho- rič in Šibila, 2009). Z njimi lahko 1) začnemo ciklično gibanje (na primer: skok za žogo in prehod v tek ali vodenje), 2) povežemo oz. spremenimo ciklična gibanja (na primer, sprememba smeri gibanja, lovljenje žoge in podaja, izbijanje ali prestrezanje žoge med tekom) ali 3) sklenemo ciklično gibanje (na primer, zaustavljanje in izrivanje napadal- ca, strel proti vratom). Aciklične aktivnosti med rokometno tekmo so prisotne v vseh fazah igre z žogo in brez nje. Različne ana- lize acikličnih aktivnosti rokometašev med tekmami lahko zasledimo v kar nekaj do- stopnih virih (Kuchenbecker, Zieschang, 1992; Pori, 1998; Kotzamanidis, Chatzikoto- luas in Giannakos, 1999; Bon, 2001; Pori, idr., 2009; Póvoas, 2009). Tako je Bonova (2001) s pomočjo videoposnetka zbrala, uredila in analizirala 14 acikličnih aktivnosti. V fazi na- pada je v povprečju zasledila 1150 tovrstnih aktivnosti. V povprečju je bilo zabeleženih 731 podaj, 207 zaletov proti vratom in 60 strelov. Igralci njenega vzorca so bili z vidi- ka izvajanja acikličnih aktivnosti aktivnejši v prvem polčasu tekme. Pori (Pori idr., 2009) je preučeval pogostost pojavljanja tipičnih acikličnih aktivnosti glede na igralna mesta na svetovnem prvenstvu za moške leta 2007 v Nemčiji. Podatki omenjene študije kažejo, da zunanji igralci v povprečju izve- dejo največ strelov na tekmo (levi zunanji 17.1, srednji zunanji 10.8 in desni zunanji 11.0), sledijo jim krila (7.2 strela) ter pivoti (6.6 strelov). Igralci med tekmo v povpre- čju opravijo tudi 95.8 podaj. Tudi tukaj so v ospredju zunanji igralci (levi in desni zuna- nji od 134 do 143 podaj, srednji zunanji pa kar 177 podaj). Sledijo jim krila, ki v povpre- čju opravijo med 36.2 in 48.5 podaj, ter pi- voti s 35.7 podajami. Podobna razmerja se ohranjajo tudi pri zaletih proti golu (zunanji igralci med 31.8 in 44.1, krila med 7.8 in 10.7 in pivoti samo 0.5) in skokih (zunanji igralci med 1.8 in 24.3, krila med 5.3 in 8.5 ter pivo- ti 5.1). Pri odkrivanjih pa podobne vrednosti kot zunanji igralci (od 18.3 do 22.1) dosega- jo tudi pivoti (20.0), medtem ko krila opra- vijo nekoliko manj teh aktivnosti (od 8.0 do 11.5). Povsem spremenjena slika pa je pri iz- vedbi blokad, kjer pivoti prekašajo vse osta- le igralce s povprečno 27.2 blokadami na tekmo. Ostali igralci izvedejo zanemarljivo število blokad – od 0.3 do 2.5. K omenjenim aktivnostim lahko dodamo še akcije zausta- vljanja nasprotnih napadalcev (obrambne akcije), ki jih pivoti in zunanji igralci (med 35 in 40) opravijo bistveno več kot krila (med 15 in 20), ter spremembe smeri teka – tudi tukaj je razmerje podobno (Póvoas, 2009). Glede na rezultate dosedanjih raziskav lah- ko torej rečemo, da se pogostost pojavlja- nje mnogih acikličnih aktivnosti značilno razlikuje glede na igralno mesto. V dostopni literaturi pa ni zaslediti analiz morebitnih razlik med igralci, ki sicer igrajo na istem igralnem mestu, vendar v različnih modelih igre – npr. z različnimi conskimi obramba- mi. Zato je bil cilj naše študije ugotoviti mo- rebitne razlike v pogostosti pojavljanja aci- kličnih aktivnosti med rokometaši, ki igrajo na mestih krilnih igralcev na tekmah, ki se igrajo s consko obrambo 6:0 in 3:2:1. Analizo smo opravili tako za prvi kot za drugi polčas posebej, kot tudi za celotno tekmo skupaj. „Metode Vzorec merjencev Vzorec merjencev je predstavljalo dvanajst krilnih igralcev starostne kategorije mladin- cev, ki so bili v času meritev vključeni tudi v članska moštva in so tekmovali v prvi ali drugi slovenski državni članski rokometni ligi (starost 19.8 ± 2.1 let; telesna višina 186 ± 4.5 cm; telesna masa 79.9 ± 3.4 kg; igralni staž 4.2 ± 1.1 let). Za potrebe eksperimenta so igrali v šestih različnih moštvih. V vsa- kem sta bila tako v eksperiment vključena dva krilna igralca. Vzorec spremenljivk V vzorec spremenljivk je bilo vključenih osem spremenljivk. Šest spremenljivk je bilo izbranih iz faze napada: podaje (PO), streli (ST), zaleti proti vratom (ZA), preigra- vanja (PR), odkrivanja (OD) in skoki (SK). Po- leg naštetih spremenljivk sta bili v vzorec spremenljivk izbrani še dve spremenljivki, ki se pojavljata v fazi obrambe: zaustavljanje in izrivanje nasprotnika (US) ter pristopanje k nevarnemu strelcu (PR). Vzorec tekem ter način zbiranja podatkov Podatke o izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometno tekmo smo zbirali na še- stih modelnih tekmah, in sicer na treh od- Legenda znakov: LK – levo krilo; LZ – levi zunanji igralec; SZ – srednji zunanji igralec; DZ – desni zunanji igralec; DK – desno krilo; 1D – prvi branilec na desni strani; 2D – drugi branilec na desni strani; 3D – tretji branilec z desne; 3L – tretji branilec z leve; 2L – drugi branilec na levi strani; 1L – prvi branilec na levi strani; ZC – zadnji center; PC – prednji center. Slika 1: Prikaz postavitve krilnih igralcev v conski obrambi 6:0 (levo) in 3:2:1 (desno). Označene so linije gibanja igralcev iz izhodiščnih obrambnih mest na izhodiščna napadalna mesta. raziskovalna dejavnost 117 igranih s consko obrambno postavitvijo 6:0 ter na treh s consko obrambno postavitvijo 3:2:1. Tekme so bile odigrane takoj po koncu pomladanskega tekmovalnega obdobja. Na vsaki tekmi smo analizirali štiri krilne igralce. Tekme so bile posnete s kamero, namešče- no na tribuni ob igrišču. Posnetke smo upo- rabili za kasnejše štetje pojavljanja spremen- ljivk. Tekme so bile odigrane v dveh dneh, in sicer so bile prvi dan odigrane tekme s consko obrambo 3:2:1 in drugi dan s consko obrambo 6:0. Na vseh modelnih tekmah so bili nekateri pogoji standardizirani: igralni čas tekem je trajal 2-krat 30 minut s 5-mi- nutnim odmorom med polčasoma, vsa moštva so imela enak protokol ogrevanja, ki je trajal 20 minut, moštvo so sestavljali trije zunanji igralci, dva krilna igralca, krožni napadalec ter vratar, izbrani igralci so mo- rali igrati ves igralni čas (menjave niso bile dovoljene), moštveni enominutni odmor (»time-out«) ni bil dovoljen, vse tekme so bile odigrane med 16. in 20. uro v dvorani Slovan na Kodeljevem v Ljubljani, tempera- tura in relativna vlažnost v dvorani sta bili na vseh tekmah enaki, igralci obeh moštev so bili oblečeni v drese živih osnovnih barv, sodnika sta bila v sivih oblačilih. Metode obdelave podatkov Za obdelavo podatkov smo uporabili pro- gramski paket SPSS (IBM SPSS 20.0). Najprej smo za vse uporabljene spremenljivke izra- čunali opisno statistiko. Normalnost poraz- delitve smo testirali s pomočjo Kolmogo- rov-Smirnov testa. Za ugotavljanje razlik v pogostosti pojavljanja acikličnih aktivnosti med tekmami, igranimi z različnima conski- ma obrambama, smo uporabili t-test parov. „Rezultati V Tabeli 1 prikazujemo osnovne statistične značilnosti izbranih spremenljivk acikličnih aktivnosti v 1. in 2. polčasu ter na celotni tekmi. Frekvenca pojavljanja posamezne spremenljivke pri igri s consko obrambo 6:0 je bila večinoma višja v prvem polčasu. Iz- jema so le »preigravanja«, kjer je bilo število Tabela 1: Osnovne statistične značilnosti spremenljivk acikličnih aktivnosti glede na njihovo pogostost pojavljanja med tekmo pri igri v conski obrambi 6:0 in 3:2:1. Conska obramba 6:0 Conska obramba 3:2:1 Spremenljivka min max x SD p(K-S) min max x SD p(K-S) Podaje_1.polčas 22 44 34 6.3 .997 16 43 28 7.9 .970 Podaje_2.polčas 20 36 29 5.3 .956 14 34 23 6 .865 Podaje_skupaj 46 73 61 8.9 .988 35 63 50 7.9 .982 Streli_1.polčas 1 9 5 2.2 .334 2 10 5 2.1 .614 Streli_2.polčas 1 10 3 2.6 .544 2 8 4 1.6 .764 Streli_skupaj 3 18 8 3.9 .543 2 15 9 3 .905 Preigravanja_1. polčas 0 8 3 2.5 .344 0 9 4 2.9 .889 Preigravanja_2. polčas 1 9 3 2.7 .373 1 11 4 3.1 .590 Preigravanja_skupaj 1 14 5 1.2 .663 2 19 7 5.3 .721 Zaleti_1. polčas 3 11 6 2.6 .845 2 8 5 2.1 .959 Zaleti_2. polčas 2 7 4 1.3 .356 1 13 5 3.1 .790 Zaleti_skupaj 5 18 10 3.5 .934 4 18 10 4.5 .874 Skoki_1. polčas 1 8 5 1.9 .989 3 11 5 2.2 .745 Skoki_2. polčas 1 12 4 2.9 .440 3 10 5 1.9 .243 Skoki_skupaj 4 20 9 4.1 .594 3 18 10 4.2 .657 Odkrivanja_1. polčas 0 8 4 2.6 .810 2 13 7 3.4 .740 Odkrivanja_2. polčas 0 7 3 1.9 .873 3 12 7 2.6 .686 Odkrivanja_skupaj 2 14 8 3.7 .977 9 22 15 4.1 .635 Zaustavljanja_1.polčas 2 6 4 1.4 .493 4 14 8 3.8 .584 Zaustavljanja_2.polčas 1 7 3 1.7 .205 2 13 7 3.1 .489 Zaustavljanja_skupaj 4 12 7 2.3 .717 7 26 14 6 .425 Pristopanja_1. polčas 0 8 4 2.3 .982 6 21 13 5.1 .970 Pristopanja_2. polčas 1 6 3 1.9 .761 3 21 10 5.6 .891 Pristopanja_skupaj 1 12 7 3.8 .995 9 37 23 10.3 .779 118 pojavljanj v povprečju enako v obeh pol- časih. Podobno tendenco lahko opazimo tudi na tekmah, kjer so ekipe uporabljale consko obrambo 3:2:1, le da je bila v tem primeru frekvenca pojavljanja acikličnih aktivnosti v obeh polčasih podobna ali enaka v štirih spremenljivkah (»preigrava- nja«, »zaleti«, »skoki« in »prekrški«). Rezultati Kolmogorov-Smirnov testa kažejo, da so vse spremenljivke ustrezale pogojem nor- malne porazdelitve podatkov. Statistično značilne razlike v pogostosti pojavljanja acikličnih aktivnosti pri igri kril v dveh različnih conskih obrambah so se pojavile v štirih obravnavanih spremenljiv- kah. Razlike so nastale tako v obeh polčasih posebej kot tudi na celotni tekmi skupaj. Pri štirih spremenljivkah pa razlike niso bile značilne. Število podaj krilnih igralcev je bilo značilno večje pri igri v conski obrambi 6:0 (PO1p60 > PO1p321 p = .041; PO2p60 > PO2p321 p = .037; POsk60 > POsk321 p = .001). Odkrivanja so se značilno pogosteje pojavljala pri igri s consko obrambo 3:2:1 (OD1p60 < OD1p321 p = .011; OD2p60 < OD2p321 p = .001; OD2p60 – OD2p321 p = .000). Tudi v obeh spremenljivkah obramb- nih aktivnosti – zaustavljanje in izrivanje (US1p60 < US1p321 p = .003; US2p60 < US2p321 p = .005; USsk60 < USsk321 p = .001) ter pristopanje (PR1p60 – PR1p321 p = .000; PR2p60 – PR2p321 p = .002; PRsk60 – PRsk321 p = .000) so se značilno višje vre- dnosti pojavile pri igri s consko obrambo 3:2:1. „Razprava Model igre igralca na posameznem igral- nem mestu je v rokometu opredeljen tako s prostorskimi kot tudi situacijskimi parametri (Šibila, 2004). Igralci, ki igrajo na določenih igralnih mestih v napadu, imajo lahko v conski obrambi različne izhodiščne postavitve. To je posebej značilno za krila, ki običajno v conski obrambi 6:0 igrajo na mestih prvih branilcev, v conski obrambi 3:2:1 pa na mestih drugih branilcev. Rezul- tati naše študije kažejo, da način branjenja z različnimi conskimi obrambami in različ- na postavitev igralcev značilno vpliva na pogostost pojavljanja določenih acikličnih aktivnosti. To še posebej velja za obramb- ne aktivnosti. V conski obrambi 6:0 namreč prvi branilci opravijo zelo malo pristopanj proti napadalcem in zaustavljanj z rokami in s telesom. Nasprotno pa so v conski Tabela 2: Rezultati t-testa parov pri spremenljivkah acikličnih aktivnosti med tekmami odi- granimi z obema obeh obrambnih sistemih N Df T p(t) PO1p60 – PO1p321 12 11 1.681 .041 PO2p60 – PO2p321 12 11 2.373 .037 POsk60 – POsk321 12 11 4.640 .001 ST1p60 – ST1p321 12 11 .290 .777 ST2p60 – ST2p321 12 11 1.393 .191 STsk60 – STsk321 12 11 1.707 .116 VA1p60 – VA1p321 12 11 1.502 .161 VA2p60 – VA2p321 12 11 1.400 .189 VAsk60 – VAsk321 12 11 1.889 .086 ZA1p60 – ZA1p321 12 11 .569 .581 ZA2p60 – ZA2p321 12 11 .713 .491 ZAsk60 – ZAsk321 12 11 .071 .945 SK1p60 – SK1p321 12 11 .939 .368 SK2p60 – SK2p321 12 11 1.261 .233 SKsk60 – SKsk321 12 11 .906 .384 OD1p60 – OD1p321 12 11 3.071 .011 OD2p60 – OD2p321 12 11 4.550 .001 ODsk60 – ODsk321 12 11 9.612 .000 US1p60 – US1p321 12 11 3.887 .003 US2p60 – US2p321 12 11 3.516 .005 USsk60 – USsk321 12 11 4.612 .001 PR1p60 – PR1p321 12 11 7.186 .000 PR2p60 – PR2p321 12 11 4.144 .002 PRsk60 – PRsk321 12 11 6.175 .000 Legenda: PO – podaje; ST – streli, VA – preigravanja; ZA – zaleti proti golu; SK – skoki; OD – odkrivanja; US – zaustavljanja in izrivanja nasprotnika; PR – pristopanja. 3.8±2.3 3.1±1.9 6.8±3.8 12.9±5.2 9.8±5.6 22.8±10.3 0 5 10 15 20 25 1p 2p sk 1p 2p sk 60 321 f PRISTOPANJA Graf 1: Povprečna pogostost pristopanj proti napadalcu pri igri v obeh conskih obrambah. raziskovalna dejavnost 119 obrambi 3:2:1 branilci na mestih drugih branilcev zelo obremenjeni s tema dvema elementoma. Tudi v napadu so se pojavile pričakovane razlike. Conska obramba 3:2:1 namreč s svojo globino omogoča mnogo več odkri- vanj krilnih igralcev predvsem v prostor ob črti vratarjevega prostora. Tam je gostota branilcev manjša in je tovrstno odkrivanje taktično smiselno. Nasprotno pa velja za podaje. Napadalci si lahko namreč v napa- du proti conski obrambi 6:0 žogo podajajo manj ovirano in lahko zato opravijo daljšo pripravo zaključka napada z velikim števi- lom podaj. „Zaključek Naša študija je pilotska, saj v literaturi ne najdemo podatkov o proučevanju pogo- stosti pojavljanja različnih acikličnih aktiv- nosti glede na igro z različnimi conskimi obrambami in glede na različne vloge igralcev. Rokometna igra je bila v zadnjih letih predmet številnih raziskav, v katerih so avtorji proučevali vsebino igre in an- tropološke značilnosti ter sposobnosti igralcev (Karcher in Buchheit, 2014). Poja- vlja pa se potreba po bolj poglobljenem in specifičnem obravnavanju posameznih modelov igre tako v skupinskem kot tudi individualnem smislu. Dobra splošna razi- skanost rokometne igre daje temelj za bolj specifično in ciljno orientirano raziskovanje. Izsledki takih raziskav bi bili še bolj prak- tično uporabni, ker bi se približali realnim situacijam, s katerimi se srečujejo trenerji. Prav velik razkorak med potrebami roko- metne prakse in preveč splošnimi podatki različnih raziskav je velikokrat oteževal nji- hovo vpeljavo v proces treninga. Zato bo v prihodnje pomembna naloga določanje specifičnih problemov rokometne igre, ki bi jih bilo smiselno raziskati. Pri tem imamo v mislih predvsem proučevanje obremeni- tve in napora igralcev v različnih modelih igre ter proučevanje njihove povezanosti s pogostostjo menjav na tekmah ter šte- vilom uspešno in neuspešno izvedenih akcij. Pri omenjenih problemih se v roko- metni praksi pojavlja največ dilem in raz- ličnih interpretacij. Že naša kratka študija pa ponuja nekaj pomembnih rezultatov, ki lahko pomagajo osveščenim trenerjem pri lažjem načrtovanju treninga, pri lažji pripravi na tekmo in pri lažjem vodenju tekme. Značilno večja obremenjenost krilnih igralcev z acikličnimi aktivnostmi predvsem obrambnega tipa namreč na- kazuje potrebo po specifičnem treningu kril glede na uporabljeno consko obrambo tako lastnega moštva kot tudi nasprotnika. Prav tako nakazuje tudi potrebo po razmi- sleku o pravočasnem menjavanju posebej obremenjenih igralcev, preden pride do prevelike utrujenosti. Pri uporabi conske obrambe 3:2:1 morajo biti trenerji glede vsega omenjenega še posebej previdni. Iz dobljenih rezultatov je torej razvidno, da je potreba po preučevanju različnih modelov rokometne igre utemeljena. „Literatura 1. Bon, M. (2001). Kvantificirano vrednotenje obremenitev in spremljanje frekvence srca igral- cev rokometa med tekmo. Doktorska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 2. Karcher, C. in Buchheit, M. (2014). On-Court Demands of Elite Handball, with Special Re- ference to Playing Positions. Sports Medicine 44, 797–814. 3. Kotzamanidis, C., Chatzikotoluas, K. in Gian- nakos, A. (1999). Optimization of the training plan of the handball game. Handball, 64–71. 4. Kuchenbecker, R. in Zieschang, K. (1992). Belastungsanalysen in Hallenhandball und Ableitung für die Trainings Planung. Leistun- gssport 22 (3), 31–37. 5. Luig, P., Manchado, C., Perš, J. Perse, M., Kri- stan, M., Schander, I., idr. (2008). Motion cha- racteristics according to playing positions in international men’s team handball. V Cabri, J., Alves, F., Araújo, D., Barreiros, J., Diniz, J. in Veloso, A. (Ur.), 13th Annual ECSS-Congress – Book of Abstracts (str. 255). Estoril: ECSS. 6. Michalsik, L. (2011). Match performance and physiological capacity of male elite team handball players. V F. Taborsky (Ur.), EHF Sci- entific Conference 2011 (str. 162–167). Vienna: European Handball Federation. 7. Michalsik, L. B. in Aagaard P. (v tisku). Physical demands in elite team handball: compari- sons between male and female players. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness. 8. Pori, P., Mohorič, U. in Šibila, M. (2009). Razlike v pogostosti pojavljanja acikličnih aktivnosti med rokometaši, ki igrajo na različnih igral- nih mestih v napadu. Šport, 57(1/2), 102–104. 9. Pori (1998). Analiza obremenitev rokometaša v fazi napada. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Pori, P., Kovačič, S., Bon, M., Dolenec, M. in Šibila, M. (2005). Various age category-rela- ted differences in the volume and intensity of the large-scale cyclic movements of male players in team handball. Acta Univ Palacki Olomuc Gymnica, 35 (2), 119–126. 11. Póvoas, S. (2009). Estudo do Jogo e do Jogador de Andebol de Elite. Universidade do Porto. 12. Póvoas, S. C., Seabra, A. F., Ascensão, A. A., Magalhães, J., Soares, J. M. in Rebelo, A. N. (2012). Physical and physiological demands of elite team handball. Journal of Strength and Conditioning Research, 26 (12), 3365–75. 13. Šibila, M. (2004). Rokomet: izbrana poglavja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 14. Šibila, M., Vuleta, D., in Pori, P. (2004). Position- -related differences in volume and intensity of large-scale cyclic movements of male pla- yers in handball. Kinesiology, 36 (1), 58–68. 15. Amasay, T. (2008). Static block jump tech- niques in volleyball: upright versus squat starting positions. The Journal of Strength and Conditioning Research, 22(4), 1242–1248. doi: 10.1519/JSC.0b013e31816d5a7f 16. Campos, F. A., Stanganelli, L. C., Campos, L. C., Pasquarelli, B. N., in Gomez, M. A. (2014). Per- formance indicators analysis at Brazilian and Italian women’s volleyball leagues according to game location, game outcome, and set number. Perceptual and Motor Skills, 118(2), 347–361. doi: 10.2466/30.25.PMS.118k19w4 4.3±2.6 3.2±1.9 7.5±3.6 7.3±3.4 7.2±2.6 14.5±4.1 0 2 4 6 8 10 12 14 16 1p 2p sk 1p 2p sk 60 321 f ODKRIVANJA Graf 2: Povprečna pogostost odkrivanj pri igri v obeh obrambnih sistemih. 120 17. Castro, J., Souza, A., in Mesquita, I. (2011). At- tack efficacy in volleyball: elite male teams. Perceptual and Motor Skills, 113(2), 395–408. doi: 10.2466/05.25.PMS.113.5.395-408 18. Eom, H. J., in Schutz, R. W. (1992). Transiti- on play in team performance of volleyball: a log-linear analysis. Research Quarterly for Exercise and Sport, 63(3), 261–269. doi: 10.1080/02701367.1992.10608741 19. Garcia-Hermoso, A., Davila-Romero, C., in Saavedra, J. M. (2013). Discriminatory power of game-related statistics in 14-15 year age group male volleyball, according to set. Per- ceptual and Motor Skills, 116(1), 132–143. doi: 10.2466/03.30.PMS.116.1.132-143 20. Lidor, R., Arnon, M., Hershko, Y., Maayan, G., in Falk, B. (2007). Accuracy in a volleyball service test in rested and physical exertion conditions in elite and near-elite adolescent players. The Journal of Strength and Conditio- ning Research, 21(3), 937–942. doi: 10.1519/R- 19455.1 21. Marcelino, R. O., Sampaio, J. E., in Mesquita, I. M. (2012). Attack and serve performances according to the match period and quality of opposition in elite volleyball matches. The Journal of Strength and Conditioning Research, 26(12), 3385–3391. doi: 10.1519/ JSC.0b013e3182474269 22. Marelić, N. (1998). Kineziološka analiza karak- teristika ekipne igre odbojkaša juniora. Doktor- ska disertacija). Zagreb: Kineziološki fakultet. 23. Marelić, N., Rešetar, T., in Đurković, T. (2011). Analiza dviju skupina poraženih ekipa u svrhu dijagnostike u odbojci. 20. Ljetna škola kinezi- ologa Republike Hrvatske. 24. Mroczek, D., Januszkiewicz, A., Kawczynski, A. S., Borysiuk, Z., in Chmura, J. (2014). Analysis of male volleyball players’ motor activities du- ring a top level match. The Journal of Strength and Conditioning Research, 28(8), 2297–2305. doi: 10.1519/JSC.0000000000000425 25. Mroczek, D., Kawczynski, A., Superlak, E. in Chmura, J. (2013). Psychomotor performance of elite volleyball players during a game. Per- ceptual and Motor Skills, 117(3), 801–810. doi: 10.2466/25.29.PMS.117x26z6 26. Pena, J., Rodriguez-Guerra, J., Busca, B. in Serra, N. (2013). Which skills and factors bet- ter predict winning and losing in high-level men’s volleyball? The Journal of Strength and Conditioning Research, 27(9), 2487–2493. doi: 10.1519/JSC.0b013e31827f4dbe 27. Sattler, T., Hadzic, V., Dervisevic, E. in Mar- kovic, G. (2014). Vertical jump performance of professional male and female volleyball players: effects of playing position and competition level. The Journal of Strength and Conditioning Research. doi: 10.1519/ JSC.0000000000000781 28. Sattler, T., Sekulic, D., Spasic, M., Osmankac, N., Joao, P. V., Dervisevic, E. in Hadzic, V. (2014). Iso- kinetic knee strength qualities as predictors of jumping performance in high-level volleyball athletes; multiple regression approach. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness. 29. Schleuder, S. in Narasimhan, L. R. (1998). Comprehensive Volleyball Statistics: A Guide for Coaches, Media and Fans: Volleyball Informa- tional Products. 30. Silva, M., Lacerda, D. in Joao, P. V. (2014). Ga- me-Related Volleyball Skills that Influence Victory. The Journal of Human Kinetics, 41, 173–179. doi: 10.2478/hukin-2014-0045 31. Stamm, R., Veldre, G., Stamm, M., Thomson, K., Kaarma, H., Loko, J. in Koskel, S. (2003). Dependence of young female volleyballers’ performance on their body build, physical abilities, and psycho-physiological properti- es. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 43(3), 291–299. 32. Zubiaur, M., Ona, A. in Delgado, J. (1999). Le- arning volleyball serves: a preliminary study of the effects of knowledge of performan- ce and of results. Perceptual and Motor Skills, 89(1), 223-232. doi: 10.2466/pms.1999.89.1.223 Doc. dr. Primož Pori Gortanova 22, 1110, Ljubljana Tel: +386 1 520 77 00 Fax: +386 1 520 77 30 e-mail: Primoz.Pori@fsp.uni.lj.si raziskovalna dejavnost 121 Sponsorship in sport Abstract The article thesis deals with sponsorship in sports, which nowadays for companies and athletes is becoming very important in their daily activities. The purpose of the study was to determine the current state of Slovenian sport sponsorship, benefits of spon- sorship for the company and to determine whether there is a link between the sponsor and the former sponsored athlete after the completion of his/her sporting career. The study involved three representatives of the sponsors, three top athletes and two for- mer top athletes with whom we conducted semi-structured interviews. We have found that there is a relatively large “underuse” of athletes’ top results in the current economic situation, mainly due to ignorance of constructive and successful cooperation in the long run by companies. Sport offers a lot of options for the companies, which could acquired, if there is greater engagement and skilled personnel in the company, a number of benefits. There are almost no concrete experiences with the employment of top athletes by sponsor in Slovenia. However, those which are, are very positive. Key words: sport management, sponsorship, top athletes, companies, career, employment. Matej Žinkovič, Mateja Videmšek, Maja Meško Sponzoriranje v športu Izvleček Članek obravnava sponzoriranje v športu, ki postaja v dana- šnjem času za podjetja in športnike vse pomembnejše pri njihovem vsakodnevnem športnem udejstvovanju. Namen raziskave je bil ugotoviti stanje sponzoriranja slovenskega športa, koristi sponzoriranja za podjetja ter ugotoviti, ali po končani športni karieri še obstaja vez med sponzorjem in njegovim bivšim sponzorirancem v obliki zaposlitve spon- zoriranca v sponzorskem podjetju. V raziskavi so sodelovali trije predstavniki sponzorjev, trije vrhunski športniki in dva nekdanja vrhunska športnika, s katerimi smo opravili pol- strukturirane intervjuje. Ugotovili smo, da obstaja relativ- no velika »neizkoriščenost« vrhunskih rezultatov v trenutni ekonomski situaciji, predvsem zaradi nepoznavanja kon- struktivnega in uspešnega sodelovanja na dolgi rok s strani podjetij. Šport za podjetje namreč ponuja veliko možnosti, s katerimi bi lahko z večjo angažiranostjo in usposobljenim kadrom podjetja pridobila številne koristi in prednosti. Konkretnih izkušenj z zaposlovanjem športnikov, sponzo- rirancev je v Sloveniji zelo malo, tiste, ki pa so, so zelo po- zitivne. Ključne besede: športni management, sponzoriranje, vrhun- ski športniki, podjetja, zaposlitev. Foto: Rok Bagoros 122 „Uvod Sponzorstvo je eno od najhitreje rastočih in najbogatejših področij znotraj manage- menta v športu. Lovšin (Jefkins, 1998) v svo- jem delu navaja različna področja sponzo- riranja, in sicer različne oblike sponzorstva deli na naslednja področja: • Šport, saj se največ sponzorskih sredstev nameni prav športu. Podjetja, sponzorji preko športa dosežejo največ različnih trgov. Za sponzorje so zanimivi, popu- larni predvsem tisti športi, ki privabljajo medijsko pozornost (predvsem tukaj mi- slimo televizijski medij). Podjetjem prav športni dogodki zagotavljajo največ pri- ložnosti za oglaševanje. • Kulturni dogodki (film, gledališče, pevski zbori …). • Različne objave, publikacije v medijih. • Razstave, ki so pogosto sponzorirane, or- ganizirane s strani medijev. • Izobraževanja (štipendiranje). • Dobrodelne ustanove. • Podelitev strokovnih nagrad za različne dobitnike. • Lokalne dejavnosti (podjetja pomaga lo- kalnim skupnostim pri izvedbi različnih dogodkov, prireditev). Šport je vsekakor tista dejavnost, ki ji pri- pada največji delež vseh sponzorskih sred- stev. Npr. Sleight (1989, 55−56) poudarja, da je šport največji trg za sponzoriranje zaradi naslednjih razlogov: • veliko zanimanje številnih ljubiteljev raz- ličnih športnih disciplin, športa, • prenosi športnih tekem, prireditve za- vzemajo velik delež televizijskega ter ostalega medijskega prostora v različnih medijih, • publika, ljubitelji športa so razporejeni po različni demografski in psihografski skali, • šport premaguje razne kulturne in dr- žavne prepreke, ki omejujejo klasično oglaševanje podjetij. Za slovenska podjetja je najbolj zanimiva oblika sponzoriranja – pokroviteljstva, ge- neralno, pokrovitelj kluba in individualno pokroviteljstvo enega tekmovalca. Manj zaželene oblike si v rezultatih analize sledi- jo naslednje organizacijske oblike sponzo- riranja, kot so: da bi si želeli postati lastniki športnega moštva, sopokrovitelji kluba, pokrovitelji nacionalnih tekmovanj, pokro- vitelji mednarodnih tekmovanj, kupovanje tekmovalca ali moštva za posredne tržne akcije, sopokrovitelji reprezentance ter še ostale druge oblike pokroviteljstva (Bedna- rik Simoneti, Kline, Štrumbelj, Avakumovič in Janjuševič, 1998). Potrošniki od samih podjetij pričakujejo, da blagovne znamke ne bodo zadovoljile le njihovih funkcionalnih potreb, temveč tudi, da bodo ustvarile čustveno zvezo z njimi, njihovo osebnostjo s tem, kdo so oni in česa si želijo. Med drugim tudi zahtevajo nagrado za njihovo zvestobo, pričakujejo neko dodano vrednostih od svojih naku- pov. Blagovne znamke, podjetja, s katerimi sodelujejo, si med drugim delijo življenjski slog, želijo si biti soustvarjalni in biti vklju- čeni v njihovo komunikacijo. Sponzorstvo v športu je namreč izhodišče, ki v mnogih primerih blagovnim znamka daje ključ, možnost, da se le-te vključijo v komunika- cijo s svojim občinstvom in na ta način pri- dejo bližje svojim potrošnikom in jih tako vključijo v svoj sistem samih vrednost, ki so skupne sami blagovni znamki, sponzorju in potrošnikom (Jezeršek Turnes, 2009) . Bednarik (1999, 11–12) povzema Irwina in Suttona (1994, 93–101), ki sta opredelila na- slednje cilje sponzorstva: • povečevanje prodaje ter tržnega deleža, • izboljšanje identifikacije samih ciljnih skupin, skupaj z njihovimi proizvodi ali storitvami, • izboljšanje javnega mnenja o podjetju ter o njegovih produktih oz. storitvah, • izboljšanje celotne podobe podjetja, • izboljšanje poslovnih zvez z vsemi vpliv- nimi udeleženci, • izboljšanje poslovnih odnosov, • podjetju omogoča vključitev v širšo družbeno skupnost, kar pripomore do povečanja ugleda tako zunaj kot znotraj podjetja, • onemogoča vplivanje konkurence na poslovanje podjetja, • podjetje pridobi pri izpopolnjevanju družbene odgovornosti, • izboljšanje celotne dejavnosti podjetja. Sponzoriranje v športu je priložnost za podjetja, da promovirajo svoje ime in preko športa dostopajo do svojih ciljnih kupcev. Šport je panoga, ki kroji življenje večine lju- di, bodisi aktivnih udeležencev – športni- kov bodisi oseb, ki samo spremljajo špor- tne rezultate. Vrhunski športniki so v času njihove aktivne športne kariere promotorji sponzoriranih podjetij. Kaj pa po končani športni karieri? Namen raziskave je bil ugotoviti stanje sponzoriranja slovenskega športa, podati najpomembnejše koristi sponzoriranja za podjetja ter ugotoviti, ali po končani špor- tni karieri še obstaja vez med sponzorjem in bivšim sponzorirancem npr. v obliki za- poslitve športnika po njegovi končani ka- rieri. V empiričnem delu smo si postavili nasle- dnja raziskovalna vprašanja: • Kakšno je mnenje intervjuvancev glede obstoječega stanja sponzoriranja slo- venskega športa? • Katere so najpomembnejše koristi pod- jetij, ki se odločijo za sponzoriranje v športu? • Kakšne so izkušnje podjetij/vrhunskih športnikov z zaposlovanjem pri podjetju sponzorja? „Metode Preizkušanci S triangulacijo virov podatkov z enako teh- niko (v našem primeru s pomočjo polstruk- turiranih intervjujev) smo pridobili podatke s treh različnih virov, ki so za našo raziskavo ključnega pomena. V raziskavi so sodelo- vali trije predstavniki sponzorjev, trije vr- hunski športniki in dva nekdanja vrhunska športnika, s katerimi smo opravili polstruk- turirane intervjuje. Sponzorji Zaradi večje reprezentativnosti rezultatov smo želeli pridobiti mnenja sponzorjev iz različnih dejavnosti. Za prvega predstavni- ka sponzorjev smo izbrali proizvodno pod- jetje, kot drugega predstavnika multinacio- raziskovalna dejavnost 123 nalno podjetje, kot tretjega pa marketinško agencijo. Vrhunski športniki Tako kot smo pri sponzorjih izbrali različne panoge, smo tudi pri športniki izbrali tri iz povsem različnih športnih zvrsti (smučanje, avto-moto šport in rokomet), za katera pa menimo, da so dober vzorec in pokazatelj za področje našega raziskovanja. Vrhunski športniki, ki smo jih vključili v raziskavo, so športniki svetovnega in mednarodnega nivoja. Nekdanji vrhunski športniki Za večjo reprezentativnost raziskave smo intervjuvali tudi nekdanje vrhunske špor- tnike, ki se s športom več ne ukvarjajo na profesionalni ravni. Izbrali smo bivšega profesionalnega športnika, nogometaša in dobitnika olimpijske medalje – smučarja. Pripomočki V raziskovalnem delu smo uporabili kvalita- tivno metodologijo, polstrukturirani inter- vju. V prvem, splošnem delu smo zastavili vprašanja, s katerimi smo pridobili dodane podatke o intervjuvancih, tj. njihovih izku- šnjah z zaposlovanjem v podjetju spon- zorja, promocijskih aktivnostih s sponzorji. Drugi del predstavljajo vprašanja, ki se na- našajo na področje sponzoriranja v športu; o obstoječem stanju sponzoriranja sloven- skega športa, najpomembnejših koristih podjetij, ki se odločijo za sponzoriranje v športu. Postopek Opravili smo individualne polstrukturirane intervjuje. Vsakemu posameznemu udele- žencu smo uvodoma predstavili tematiko, namen in cilje raziskave. Pojasnili smo jim, da je intervju namenjen izključno za potre- be raziskave. Termine smo prilagodili glede na razpoložljiv čas posameznih udeležen- cev raziskave. Intervjuje smo posneli. Vsi intervjuji so bili izvedeni v mesecu septem- bru in oktobru 2014. Prvi korak naše analize je zajemal ponov- no poslušanje in pisno beleženje vseh odgovorov. Gradivo smo potem urejali po vnaprej določenih korakih, po določenih tematskih sklopih in podkategorijah. Be- sedilo odgovorov smo ustrezno razčlenili ter kodirali ustrezne podatke. V naslednjem koraku smo reducirano besedilo glede na vsebino združili v posamezne sorodne od- govore ter jih uvrstili v ustrezno tematsko področje. Sledila je še analiza pridobljenih podatkov z našo oceno oz. po povzetku na koncu vsakega posameznega tematskega področja. Z namenom lažjega urejanja podatkov smo podobno kot Grcič (2008, 174) analizo inter- vjujev razdelili na štiri faze: 1. Vprašanja smo razporedili glede na te- matska področja raziskave. 2. Posamezne ključne izjave smo razvrstili v ustrezne sklope odgovorov posame- znega tematskega področja. 3. Zaradi boljše preglednosti smo reduci- rali odgovore. 4. Pridobljene podatke in konkretne izjave vseh intervjuvancev smo uredili in jih združili po kategorijah in podkategori- jah. „Rezultati raziskave in razprava Prvi sklop: V prvem delu smo želeli ugotoviti, kakšno je stanje sponzoriranja v športu v Sloveniji. Direktor športne agencije glede sponzo- riranja in vlaganja v slovenski šport poja- snjuje, »da je šport kot komunikacijski kanal izjemno atraktiven in vreden tega, da ga podjetja podrobno analizirajo s področja per- spektive ciljnih javnosti, ki jih podjetje nago- varja. Ko ugotovijo, da se to križa, da se ciljna publika športnika in podjetja križajo, potem bo prišlo samo po sebi do investicij v šport.« Predsednik uprave proizvodnega podjetja ocenjuje stanje sponzoriranja v Sloveniji in meni, da bi lahko »podjetja, ki prodajajo izdelke široke potrošnje še bolj izkoristila vse te prednosti sponzoriranja športa in sloven- skih dosežkov. Npr. primer zakaj nekdo vzame Milko oz. Tino Maze. Ko greš mimo čokolade tiste vijoličaste krave, drugo pa je Tina Maze. Tina Maze nas je spomnila in zato gre za dobro reklamo, ker je potrošnika spomnila.« Tudi predstavnica marketinške agencije podobno razmišlja, saj označuje »sponzor- stvo je za podjetja pozitivna točka, če to vedo izkoristiti«, hkrati tudi kritično presoja, da bi lahko bilo sponzoriranja več, »vendar podje- tja v zadnjem času vlagajo denar predvsem v tista najnujnejše marketinške aktivnosti, ki so pomembne za njihovo primarno prodajo, kot so izdaje katalogov, spletne strani, dogodki.« Vrhunski športnik 1 (smučar) stanje spon- zoriranja v Sloveniji gleda s strani podjetij in meni, da določena podjetja znajo izko- ristiti vse te vrhunske dosežke slovenskih športnikov in da si je »Vsako podjetje … samo krivo, če ne ve teh športnih rezulta- tov izkoristiti.« Hkrati tudi meni, da obsta- ja še velik potencial, vendar je odvisno od strokovnjakov na pravih položajih, če se bo ta potencial znal izkoristiti, obenem pa pro- gram dela tudi prilagoditi sponzorirancu. Vrhunski športnik 2 (avto-moto športnik) in vrhunski športnik 3 (rokometaš) ocenjujeta, da vidita problem v proračunih podjetij, ki so namenjeni za marketing. Vrhunski špor- tnik 2 pojasnjuje: »Mislim, da dandanes ni lahko dobiti sponzorja v športu, saj se podje- tja čedalje bolj soočajo s krizo …«, hkrati tudi on gleda na izgubljeni potencial. Vrhunski športnik 3 glede podjetij ocenjuje, da »go- spodarsko stanje ni najboljše in gledajo na vsak evro, kam ga dajo« in velik problem vidi tudi v veljavni zakonodaji, ki podjetjem ni naklonjena, ker ni ugodnosti za podjetja, ki sponzorirajo športnike. Bivši profesionalni športnik 1 je mnenja, da brez dvoma v sponzoriranju slovenskega športa obstaja potencial, vendar slovenska podjetja zaostajajo za evropskimi državami, predvsem pa za ZDA ter dodaja, da »zao- stajamo tako v količini, v velikosti sredstev, ki so namenjena sponzoriranju v športu, kot tudi v načinu, kako se slovenska podjetja lo- tevajo samega sponzoriranja.« Razloge za to vidi v tem, da pri sponzorstvih »gre za nižje zneske, na ogromno naslovov in na koncu to nima pravega učinka.« Kot problem izpo- stavlja tudi odnos države in vpliv politike. Bivši profesionalni športnik 2 je enakega mnenja kot bivši profesionalni športnik 1, ob tem pa govori tudi o pomanjkanju stro- kovnega znanja v marketingu določenih podjetij in izpostavlja, da »tudi vsa podjetja niso prijazna oz. ustrežljiva športu.« Današnje stanje primerja s preteklostjo in navaja, da »je ogromno sponzorjev v vrhunskem športu, vendar ocenjujem, da se je v tem času sponzo- riranje v športu zmanjšalo za cca. 60 %.« Ključne ugotovitve in razprava prvega sklopa Stanje sponzoriranja slovenskega športa je takšno, da bi slovenska podjetja lahko še več vlagala oziroma sponzorirala sloven- ske športnike in njihove vrhunske dosežke, 124 saj sponzorstvo za podjetje pomeni veliko prednost in učinkovito oglaševanje. Aaker in Joachimsthaler (2011, 202) sponzorstvo označujeta kot izjemno prednost v obliko- vanju blagovne znamke. Hkrati tudi ugota- vljamo, da so razlogi za »neizkoriščenost« teh vrhunskih rezultatov v trenutni eko- nomski situaciji. Dejstvo je, da v nekaterih podjetjih ne vedo, na kakšne načine bi lah- ko izkoristili konstruktivno in uspešno so- delovanje na dolgi rok ter za to tudi nimajo usposobljenih kadrov. Ključna ugotovitev je, da je v tujini to sodelovanje in udeležba sponzorjev v športu veliko bolj dodelana in predvsem učinkovitejša, saj se podjetja tega lotevajo zelo preudarno, analitično in predvsem usmerjeno na dolgi rok. Drugi sklop: V naslednjem sklopu smo ugotavljali, ka- kšne so koristi sponzoriranja v športu, predvsem smo se opredelili na koristi za sponzorje. Direktor športne agencije pojasnjuje, da nekatera podjetja »v tujini sponzoriranja ne izkoristijo zato, da bi nagovarjala svoje kup- ce, ampak se zato odločijo izključno za svoje zaposlene.« Podjetja pridobijo koristi pred- vsem za svoje zaposlene, saj želijo s tem izboljšati klimo v podjetju na tak način, da jim dajo priložnost priti »v stik z nekim špor- tnikom«, spet druga se odločijo, za katero izmed oblik sponzorstva z namenom, da bodo dobili »VIP vstopnice za svoje glav- ne kupce in ne grejo v široko komunikacijo.« Hkrati je prepričan, da podjetje pridobi naj- več koristi od sponzoriranja takrat, ko ima vnaprej določene cilje, ki jih želi s spon- zorstvom doseči in podjetje samo poišče sponzorstvo, ki bo prineslo kar se da naj- več koristi. Predsednik uprave proizvodne- ga podjetja sicer ne daje jasnega odgovora glede koristi sponzorstva, vendar pojasnju- je, da je najbolj pomembno to, da sponzor- stvo pomaga izdelke prodajati »z zgodbo«. Predstavnica marketinške agencije najpo- membnejše koristi sponzoriranja vidi v dol- goročnem grajenju blagovnih znamk, saj je po njenem mnenju prepoznavanje blagov- ne znamke tisto ključno, kar lahko povezuje sponzorja in sponzoriranca. Vrhunski športnik 1 pojasnjuje, da se največ koristi sponzoriranja ustvari takrat, ko pod- jetje ponudi dober produkt in ga z ustre- zno izbiro športnika lahko tudi uspešneje prodaja. Navaja svoj primer, ko je podjetje imelo največ koristi od sponzoriranja takrat, ko so ugotovili, da se njihova ciljna popula- cija križa s športnikovim krogom oboževal- cev. Navaja primer podjetja, ki prodaja šol- ske potrebščine, njihova ciljna populacija – otroci pa so ob enem največji oboževalci sponzoriranega vrhunskega športnika. »S tem oglaševanjem so si naredili ime.« Vrhunski športnik 2 vidi največjo prednost sponzoriranja v športu, predvsem v ko- munikaciji, ki jo lahko podjetje vzpostavi s svojo ciljno publiko na načine, saj se na »športnih prireditvah zbere veliko ljudi, veliko seveda tudi preko medijev, televizije.« Vrhun- ski športnik 3 pojasnjuje dolgoročno korist uspešnega sponzoriranja z dolgoletno tra- dicijo sodelovanja med športom in podje- tjem. Konkretno je tu navedel primer pod- jetje Pivovarna Laško ter RK Celje Pivovarna Laško. Bivši profesionalni športnik 2 vidi bistveno prednost sponzoriranja v tem, ko podje- tja »v športu pridobivajo na svojem imidžu.« Prav tako bivši profesionalni športnik 1 po- jasnjuje, da se koristi sponzoriranja kažejo v poistovetenju blagovne znamke podje- tja s športnikom. Navaja primer Michaela Jordana in blagovno znamko Nike ter tudi Tino Maze in Milko. Trdi, da »z neko pozitiv- no »persono« iz športa, lahko neko podjetje resnično dobi neki ugled.« Ključne ugotovitve in razprava drugega sklopa Lahko sklepamo, da šport za podjetje po- nuja veliko možnosti, katerimi bi lahko z večjo angažiranostjo podjetja pridobila številne koristi, prednosti. Intervjuvanci tudi pojasnjujejo, da je ob tem potrebno imeti strokovno usposobljene in izobražene, ki se znajo sponzoriranja lotiti na pravilen na- čin in to na dolgi rok. Predstavili so veliko uspešnih primerov, predvsem tujih, in ver- jamejo, da bi lahko tudi slovenska podjetja dosegala tako dobre rezultate v sponzo- riranju športa. Kot ugotavljajo udeleženci raziskave se bistvene prednosti pokažejo čez dalj časa, če podjetje z nekom sode- luje na dolgi rok, saj s tem pridobivajo na imidžu, prepoznavnosti podjetja, blagovne znamke, kar je v očeh kupcev, strank zelo pomembno. Z ugotovitvami, ki smo jih delno spoznali že v teoretičnem delu naloge, smo v em- piričnem delu naloge le še podkrepili in potrdili z naslednjimi ugotovitvami: • Da si sponzor oz. podjetje s sponzori- ranjem v športu pridobiva predvsem na ugledu, imidžu podjetja, za katerega vemo, kako pomemben je v percepciji kupcev, strank ter ostalih vplivnih udele- žencev podjetja. • Spoznali smo, da se prednosti odražajo tudi v splošni prepoznavnosti podjetja in od samih podjetij je tudi odvisno, s kakšnimi prodajnimi akcijami bodo to prepoznavnost, ki so jo gradili s pomo- čjo vrhunskih športnikov nadgradili tudi s pospeševanjem prodaje ter drugimi pristopi, ki bi podjetju povečevali uspe- šnost poslovanja. • Ugotovili smo tudi, da se v tujini in tudi pri slovenskih podjetij, ki so bolj vpeta v sponzoriranje slovenskega športa, spon- zorstvo lahko izvede na mnogo načinov, med drugimi tudi s takšnimi, ko se pod- jetja za sponzoriranje ne odločajo zaradi namena pospeševanje prodaje, temveč z namenom izboljšanja klime v podjetju med zaposlenimi. • Spoznali smo tudi, da je razlog za še ve- čjo produktivnost oz. uspešnost sponzo- riranja slovenskega športa krivo dejstvo, da so določeni ljudje, ki so odgovorni za marketing, premalo usposobljeni in da njim v primerjavi s tujimi podjetji pri- manjkuje strokovnega znanja. Tretji sklop: V tematskem področju zaposlovanja spon- zorirancev smo želeli preveriti, kakšne so izkušnje udeležencev raziskave z zaposlo- vanjem sponzorirancev, torej vrhunskih športnikov. Direktor športne agencije iz svoje stroke podaja naslednje primere: »Tomaža Čiž- mana, ki kot nekdanji smučar sedaj prodaja smučarsko opremo. Bil je zelo prepoznaven in je sedaj zaposlen pri sponzorju. Petra Maj- dič je še vedno tudi po končani karieri sode- lovala s sponzorji, npr. s podjetjem Unior kot promotorka, tudi z njeno pomočjo so razvili lasten smučarski center. Bojan Križaj je tudi po karieri sodeloval s sponzorji. V tujini je ta- kšnih primerov ogromno.« Opisuje tudi pri- mere sodelovanja med podjetji in nekda- njimi vrhunskimi športniki, ki so odmevna imena tudi v tujini. Zaposlovanje se je v veliki večini primerov razvilo predvsem iz promocije športnikov. Pojasnjuje, da so v Sloveniji predvsem športna imena, kot so »Iztok Čop, Radoslav Nesterovič, Petra Majdič, Dejan Zavec«, dobri primeri sponzorskega sodelovanja, ki bi lahko preraslo v zapo- slitev športnika pri sponzorju. Predsednik uprave proizvodnega podjetja pojasnjuje raziskovalna dejavnost 125 konkretne izkušnje njihovega podjetja z zaposlovanjem vrhunskih športnikov: »V času nekdanje Jugoslavije smo sodelovali z Nenadom Stekićem, ki je bil v Srbiji zelo prilju- bljen.« Uspešna zaposlitev je bila, prav zara- di tega, saj so »s pomočjo njega smo vstopali v druga podjetja, s katerimi smo potem lahko poslovno sodelovali, jim prodajali kontejner- je. V Srbiji nam je tako rekoč odpiral vrata.« Predstavnica marketinške agencije nava- ja le, da sicer imajo izkušnje z zaposlitvijo nekdanjega vrhunskega športnika, vendar v njihovem podjetju ta ne igra tako speci- fične vloge. Vrhunski športnik 1 izkušenj z zaposlitvijo pri sponzorjih še nima, vendar navaja, da »z vsemi mojimi sponzorji zelo dobro sode- lujem«, in je mnenja, da ima pri vseh nje- govih sponzorjih po končani športni karieri možnost zaposlitve. Ostala dva športnika Vrhunski športnik 2 in Marguč s tem nimata nobenih izkušenj. Bivši profesionalni športnik 1 izkušenj gle- de zaposlovanja pri sponzorju nima, ven- dar dodaja, da glede zaposlitev športnikov pozna le primere, »ko so športniki zaposleni v javni upravi, v policiji, vojski, carini tudi po karieri. Da bi pa neko podjetje oz. neko zaseb- no podjetje sploh zaposlilo nekega športnika, tega pa ne poznam.« Govori pa o primerih iz tujine, kjer je sodelovanja športnikov s sponzorji po končani športni karieri in nji- hovih zaposlitev ogromno. Bivši profesi- onalni športnik 2 opisuje zanimiv primer, kako se je trend sponzoriranja v povezavi s sponzorjem spremenil »Vedno smo se čudili skandinavskim ekipam, v katerih so igrali pol- profesionalci, le ti so dopoldne delali v službi, popoldne so trenirali in zelo dobro zaslužili. Dobili so še nagrade za dobre rezultate.« Da- nes opaža, da se tudi v »naši državi nekateri klubi odločajo za sodelovanje s sponzorji, tako da v podjetju zaposlijo igralca za področje, za katero se je izšolal, ob tem pa še igra za njihov nogometni klub.« Ključne ugotovitve in razprava tretjega sklopa Ugotavljamo, da športniki z zaposlovanjem pri sponzorjih nimajo izkušenj oz. o tem nekateri še sploh niso razmišljali, tiste, ki pa so naši udeleženci predstavili, pa so zelo pozitivne. Podjetja pojasnjujejo, da imajo s tem zelo dobre izkušnje in da bi zaposlova- li nekdanje vrhunske športnike. Udeleženci tudi ugotavljajo, da je v tujini veliko prime- rov, ko se sodelovanje med športnikom in sponzorjem nadaljuje tudi po končani karieri in takšna sodelovanja so po njiho- vem mnenju zelo uspešna, kar kažejo tudi rezultati in uspešni primeri iz tujine. Iz in- formacij, ki smo jih pridobili iz analize pol- strukturiranih intervjujev, smo spoznali, da v tujini na zelo prefinjen in učinkovit način sponzorji sodelujejo s svojimi športniki tudi po končani karieri, kjer jih uporabljajo pred- vsem za t. i. enkratne akcije oz. posebne dogodke. Tudi naši udeleženci raziskave so predstavili, kako še danes nekateri slovenski športniki sodelujejo tudi po končani karieri, predvsem z opremljevalci in njim poma- gajo pri promociji in svetovanjih glede prodaje in razvoja izdelkov. Spoznali smo, da mora tisto podjetje, ki si želi zaposliti določenega športnika, vnaprej analizirati, kaj jim ta športnik lahko ponudi, kakšne so njegove prednosti, sposobnosti, kje bo lahko prišel do največjega izraza za njihovo podjetje. Sistematično in predvsem na in- dividualni ravni bi se podjetja ter sponzorji morali s športnikom pogovoriti in oceniti, kje so njegove prednosti mogoče že iz preteklosti, za kaj se je izšolal, kje bi lahko njegove izkušnje prišle do posebnega iz- raza, ko bi se podjetje enkrat odločilo za zaposlitev tega športnika. Sklepamo lahko, da so v tujini izkušnje podjetij z zaposlova- njem športnikov zelo dobre, ob tem lahko izpostavimo, da je verjeten razlog, zakaj ta praksa ni prisotna v Sloveniji, v nepoznava- nju koristi zaposlovanja športnikov v pod- jetjih in nepoznavanju njihovih kompetenc s strani ljudi, ki so v podjetjih odgovorni za zaposlovanje oz. kadrovanje. „Sklep Z zbranimi podatki smo odgovorili na tri raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili pred začetkom raziskave. Prispevek raziska- ve je namenjen športnim organizacijam, športnikom in podjetjem, ki so s sponzor- stvom v športu na kakršen koli način po- vezani ali pa bi si želeli biti povezani. Podali smo razloge in posledice sponzoriranja v športu, prav tako smo dali poudarek na zaposlovanju podjetij ter končanju špor- tne kariere športnikov ter predlog, kako bi lahko obstoječe sponzorske prakse sodelo- vanja med športniki in sponzorji nadgradili ter s tem še povečali pomembnost sodelo- vanja družbe s športniki. Možnosti za nadaljnje raziskovanje vidimo tudi v tem, da se ugotovi, kje so zaposle- ni nekdanji vrhunski športniki in kako sami ocenjujejo kritičnost sodelavcev, lastnikov in tudi potrošnikov do njihove zaposlitve. Poleg tega bi bilo zanimivo ugotoviti, koli- ko nekdanjih vrhunskih športnikov se je že zaposlilo v podjetju nekdanjega sponzorja in koliko nekdanjih vrhunskih športnikov je brezposelnih. „Literatura 1. Aaker, D. A. in Joachimsthaler, E. (2011). Brand leadership. New York: Free Press. 2. Bednarik, J. (1999). Nekateri vidiki financiranja in organiziranosti športa v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 3. Bednarik J., Simoneti, M., Kline, M., Štrumbelj, B., Avakumovič, S. in Janjuševič, P. (1998). Eko- nomski pomen slovenskega športa. Sponzorski potenciali slovenskega športa. Ljubljana: Fakul- teta za šport. 4. Grcić, D. (2008). Kaj menijo o projektu »Uče- nje na odru življenja« udeleženci. Učenje na odru življenja: projektno delo z ranljivimi sku- pinami mladih, ur. Alenka Kobolt, 172–182. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 5. Irwin, R. L. in Sutton, W. A. (1994). An Analysis of their Relative Importance for Major Cor- porate Sponsors. European Journal for Sport Management 1 (2): 93−101. 6. Jefkins, F. (1998). Public relations. London: Pit- man. 7. Jezeršek Turnes, Jadranka. (2009). Letos ne sponzoriramo več. Pa veste zakaj? Http://www. finance.si/266152/Letos-ne-sponzoriramo- -ve%C4%8D-Pa-veste-zakaj (11. 10. 2014). 8. Sleight, S. (1989). Sponsorship: What it is and how to use it. McGraw-Hill: Book Co. Limited. Matej Žinkovič e-mail: matej.zinkovic@gmail.com kolesarstvo 127 PRILOGA Foto: Valentina Vučenovič kolesarstvo 129 A description of slovenian cycling up to the disintegration of the state of Yugoslavia Abstract Cycling is one of the oldest sports in the Slovenian territory, reaching back to the decades before World War I. In terms of organisation, the beginning of sport cycling at a national lev- el dates back to the founding of the Slovenian Cycling Club in Ljubljana in 1887, although some German and Italian clubs had already been organised at that time on the territory of the present Slovenia and across the borders. Based on secondary sources, because the primary material is scarce or lost, the paper describes the development of cycling up until Slovenia gained independence, including the landmarks in development. Key words: cycling, sport, Slovenia, Yugoslavia, societies, competitors Povzetek Kolesarski šport na Slovenskem je eden starejših športov z začetki v desetletjih pred prvo svetovno vojno. V organiza- cijskem vidiku se na osnovi narodnega vidika začetek špor- tnega kolesarstva navezuje na ustanovitev Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana leta 1887, čeprav so že bili v tem času organizirani tudi nemški in italijanski klubi na današnjem teritoriju Slovenije in med zamejci. V članku na osnovi rele- vantne literature, primarno gradivo je skopo ali izgubljeno, orišemo razvoj kolesarstva do slovenske osamosvojitve s ključnimi poudarki razvoja. Ključne besede: kolesarstvo, šport, Slovenija, Jugoslavija, društva, tekmovalci. Tomaž Pavlin Oris slovenske kolesarske zgodbe do razhoda z jugoslovansko državo „»Razvojna doba« kolesarstva na Slovenskem Smo pred novo obletnico slovenskega športa, in sicer 130-letni- co organiziranja kolesarstva, ki bo v letu 2017. Razvoj kolesarstva v tem obdobju moramo obravnavati v štirih zaokroženih kronolo- ških obdobjih, in sicer je prva razvojna doba do leta 1914 oziroma prevrata 1918, nato stara (1919–1945) in nova jugoslovanska doba do leta 1991 ter končno aktualna doba samostojnosti. V razvojni dobi do prve svetovne vojne, dobi narodne vzpostavitve, so Slo- venci na Slovenskem delili življenje s sodeželani Nemci ali Italijani in oblikovali civilno družbo ter leta 1887 ustanovili prvo narodno kolesarsko društvo Klub slovenskih biciklistov Ljubljana. Nemci so bili korak pred Slovenci in so se v Mariboru organizirali 1883 v Mar- burger Bicycle Club, 1886 v Celju v Cillier Bicycle Club in v Ljubljani 1885 v Laibacher Bicycle Club, temu je 1887 sledil zgoraj navedeni slovenski klub. Podobno je bilo tudi v Gorici in Trstu, kjer so bili organizirani nemški, italijanski in slovenski klubi, nemški predvsem iz vrst nemškega uradništva. Slovensko kolesarstvo je v luči naci- onalne emancipacije in afirmacije kot svoj začetek prevzelo leto ustanovitve Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana, danes pa mora- mo v državotvornem pogledu upoštevati tudi razvoj neslovenskih klubov v okviru aktualnega državnega teritorija, obenem pa ne zanemariti zgodbe zamejcev, saj so zlasti tržaški in goriški kolesarji bistveno pripomogli k razvoju narodnega kolesarstva, naj bo to v času do prve svetovne vojne in tudi po njej kot emigranti v matič- nem telesu. Kolesarstvo je v luči splošnega telesnokulturnega razvoja ena sta- rejših panog in ob boku telovadbi in sokolski organizaciji ter pla- ninstvu. V ožjem pogledu pa je kolesarstvo v desetletjih pred prvo svetovno vojno dejansko odpiralo pot športu. Športni novinar Lavoslav Struna je leta 1923 dobro poudaril, da je zgodovina slo- venskega športa – poudarimo, da v tej interpretaciji nista vključena telovadba/gimnastika in planinstvo – »v svoji razvojni dobi več ali 130 manj povezana z zgodovino nogometa. Izvzeti gre le kolesarstvo, ki se je začelo še pred letom 1890, cvetelo približno deset let, pa se potem, po dolgoletnem mirovanju, leta 1913, sledeč impulzu nogometnih klubov, ponovno začelo razvijati. Tudi na drsanje je ugodno vplival nogomet, vendar njegovi začetki segajo v globoko zgodovino«.1 Seveda je nje- gov pogled na športno cvetenje vezan na Kranjsko in Ljubljano, če pa bi opravili primerjavo z drugimi deželnimi centri, bi lahko našli tudi drugačno kolesarko specifiko, kakor je npr. po prvi vojni poudaril kolesarski odbornik Josip Jaklič, da »v razvojni dobi koles … Ljubljana ni zaostajala za drugimi večjimi mesti Avstrije, imela je lepo 400 m dolgo dirkališče, katero pa se je vsled mlačnosti, ki je Lju- bljančanom prirojena, opustilo in je pozneje razpadlo. Od takrat ni bilo opaziti pravega sportnega življenja, kljub temu, da je število kolesarjev enormno naraslo. Medtem se je pa v primorskih krajih, osobito v Trstu in Gorici, lepo razvijal kolesarski sport, ki je zaeno tudi v nacijonalnih ozirih mnogo pripomogel k narodni zavednosti obmejnih krajev s pri- rejanjem dirk in izletov.«2 Prva kolesa so se na Slovenskem pojavila v drugi polovici 19. stole- tja. Bila so draga in dostopna le premožnejšim slojem, proti koncu stoletja pa se je po zaslugi izposojevalnic število koles povečalo in kolesarstvo se je razširilo med družbene sloje. Kolo je bilo priprav- no in primerno za izlete oziroma prosti čas ali vožnjo v službo. S širjenjem koles so se pojavila tudi kolesarska društva. Prva so bila elitnega značaja in izletniške narave, organizirala pa so tudi prve dirke. Širitev kolesarstva med Slovenci se je ponekod (npr. v Trstu in Celju) navezovala na delovanje sokolskega društva. Kot smo že po- udarili, je bil v Ljubljani matični Klub slovenskih biciklistov Ljubljana, v Trstu in Gorici sta bila Kolesarski klub Balkan (izšel iz sokolskega društva) in Kolesarsko društvo Gorica, na Štajerskem je podob- no vlogo odigral Klub slovenskih biciklistov Celje (tudi ta izšel iz Sokola). V devetdesetih letih 19. stoletja se je kolesarstvo razširilo med delavstvom. Leta 1890 je bil ustanovljen Delavski kolesarski klub Idrija in 1898 Delavski kolesarski klub Maribor, eden prvih slovenskih klubov na Mariborskem, njegovi člani so bili večinoma mariborski slovenski železničarji. Do prve svetovne vojne je bilo na Slovenskem ustanovljenih 31 kolesarskih klubov, vendar so nekateri že prenehali delovati. S kopičenjem društev je bil Klub slovenskih biciklistov Ljubljana pobudnik ustanovitve zveze slovenskih kole- sarskih klubov in povezovanja s sosednjimi hrvaškimi klubi. Zaradi 1 Struna (1923), 126. 2 Jaklič (1920), 2. avstro-ogrskega dualizma slovensko-hrvaška zveza ni bila uresni- čljiva, je pa bila aprila 1895 organizirana Zveza slovenskih kolesarjev. Prvim društvenim izletom na krajše in daljše razdalje so sledile cestne dirke in ureditve dirkališč ali velodromov v Trstu, Gorici in Ljubljani. Ljubljanski velodrom so odprli leta 1897 ob desetletnici KSBL. Ker je bilo ljubljansko kolesarstvo na prehodu stoletja v sta- gnaciji (problem profesionalizma), je dirkališče v Tivoliju samevalo in so ga preuredili v sokolsko telovadišče. Nasprotno je bilo na Trža- škem in Goriškem. Leta 1908 sta tržaški in goriški klub organizirala na goriškem dirkališču narodno dirko, ki si jo je ogledalo okoli 5000 gledalcev. Tržaški Balkan je bil leta 1909 pobudnik in organizator vsakoletne cestne dirke Ljubljana–Trst za naslov jugoslovanskega prvaka. Leta 1912 je snoval tekmo za naslov vseslovanskega prva- ka s temu primernimi udeležbami slovanskih kolesarjev iz Avstro- -Ogrske in zunaj nje, a se zamisel ni uresničila. Na dirkah so sprva prevladovali zagrebški kolesarji, v letih tik pred prvo svetovno voj- no pa je zmagoval Tržačan Albin Šiškovič. Med tekmovalci lahko omenimo tudi Ljubljančana Viktorja Bohinca, ki je npr. 1895 nasto- pil v Franciji na dirki Pariz-Bordeaux. Tekmovali so le moški, medtem ko so se ženske vključevale v libe- ralnejša društva in kolesarsko izletnikovale ter pobijale predsodke. Resda so bile v manjšini, marsikdaj le okrasek nekolesarskih prire- ditev, vendar so sprožile proces, ki bi ga morali obravnavati v luči ženskih gibanj in ima emancipacijski predznak. Predsodki niso bili odpravljeni čez noč, opravičevali ali zavračali so jih tudi z zdravni- škimi argumenti ter s seksualnostjo oziroma »umazano pregreho« z vzburjanjem na sedežu,3 vendar je v začetku 20. stoletja ženska na Slovenskem zakolesarila, še kar nekaj časa pa ne tekmovala. „ »Vzgojiti in izpopolniti kolesarski šport« S koncem prve vojne se je slovenska kolesarska srenja v jugoslo- vanski državi znašla pred novim izzivom »vzgojiti in izpopolniti kolesarski šport tako daleč, da bomo lahko uspešno tekmovali s hr- vatskimi in srbskimi kolesarji in da bomo mogli uspešno nastopati pri velikih mednarodnih tekmah«, je poudarjal eden tedanjih agilnih odbornikov Josip Jaklič.4 Skladno z novo državo so se morali naj- prej jugoslovansko organizirati, nato pa vpeljati trenažni in tek- movalni sistem. »Dela je ogromno«, je poudarjal Jaklič in »ako se ga oprimemo in vztrajno držimo, bomo lahko v najkrajšem času stali v svetu na velikih tekmah kot Jugoslovani. In po sportnih uspehih nas bo tujina spoznavala in cenila.« 5 Nasprotno je bilo med Slovenci izza meja jugoslovanske države. Na Tržaškem je vsled italijanske okupacije, nacionalističnih izpadov in fašističnega prevzema obla- sti Balkan spremenil ime v Adrijo in bil ponovno organizator in iniciator kolesarstva, medtem ko so na Goriškem težo prevzemali podeželski klubi kot vrtojbski Jadran, ajdovski Skaš, vipavski Na- nos in Postojna. Slovenski klubi so se organizirali v avtonomnem »Sportnem udruženju«, ki je imel športne odseke, tudi kolesarske- ga. Kolesarji so organizirali kar nekaj dirk, zlasti agilna je bila tržaška Adrija, tudi Postojna. Adrija je npr. leta 1923 organizirala dirko za 3 Batagelj (2010), 43. 4 Jaklič (1920), 2–3. 5 Isto tam. Slika 1: Ljubljanski velodrom, danes letno telovadišče ŠD Narodni dom kolesarstvo 131 naslov slovenskega prvaka Julijske Krajine na progi Trst-Gorica-Vi- pava-Razdrto-Trst, 73 km. Prvak je postal Ignac Komar. Leta 1924 je bila velika dirka za pokal Edinosti (tržaški dnevnik), ki je pone- kod označena kot tedaj največja manifestacija slovenskega kole- sarstva za mejo. Progo so – tudi iz preventivnih razlogov nasproti morebitnim nasilnim skvadrističnim izpadom ob progi, speljali po podeželskih cestah skozi slovenske vasi in kraje s startom v Trstu in ciljem v Sv. Ivanu pri Trstu. Zmagovalec je bil ponovno Ignac Komar, ki ga pozneje najdemo v vrstah ljubljanskega Primorja. Dirkače je spremljalo navdušenje, pozdravljanje, ponekod so jim na pot metali cvetlice in zelenje, dekleta so s cvetjem obsipala dirkače. Nedvomno je slovensko avtonomno kolesarjenje moralo biti trn v očeh fašističnemu napuhu in sledil je dokončen udarec. S fašističnim dekretom poleti 1927 so bili Sportno udruženje in slovenski klubi ter društva ukinjeni, češ da delujejo izven italijan- ske športne organiziranosti in CONI (italijanski olimpijski komite) s političnimi cilji, ki so nasprotovali nacionalnemu redu.6 Nemalo primorskih kolesarjev je vsled dogodkov po prvi vojni nadaljevalo športno pot v jugoslovanski državi, npr. v ljubljanskem športnem klubu Primorje, kjer je v letih 1920 in 1921 pričela z delovanjem kolesarska sekcija – klub so ustanovili primorski emigranti in je združeval primorske športnike v Ljubljani. Člani Primorja so postali npr. Tržačan Albin Šiškovič, zadnji zmagovalec predvojne cestne dirke Trst–Ljubljana za laskavi naslov jugoslovanskega (južnoslo- vanskega) prvaka, Fran Batjel, goriški kolesar in podjetnik, ki je po- zneje v Ljubljani odprl tovarno vozičkov in dvokoles Tribuna ter olimpijec Josip Kosmatin. 6 V Rupel (1981), 38. V letih po prvi vojni je bilo kolesarstvo v pogledu števila organi- zacij tako na nivoju nove države kot slovenskega prostora eden razvitejših športov, takoj za vodilnim nogometom.7 Na Slovenskem je kolesarstvo v začetku leta 1921 beležilo skupaj z motošportom 14 panožnih enot.8 Glede na državno športno organiziranje je vo- denje kolesarstva na Slovenskem prevzela kolesarska podzveza, vendar pa je v slovenskem in jugoslovanskem kolesarstvu v obdo- bju do leta 1941 marsikdaj vladala organizacijska nesloga, naj bo to na relaciji podzveze-zveza, ki je imela sedež v Zagrebu, ali pa tudi znotraj podzveze na Slovenskem. Nekateri klubi se niso vključevali v kolesarsko organiziranost, drugi so se ločili in s somišljeniki usta- novili svoj delokrog ali organizacijo višjega ranga, tako da je na Slo- venskem kar nekaj časa delovalo več podzvez, v začetku tridesetih let štiri. Nekateri klubi so poleg športnega kolesarstvo gojili tudi iz- letniško kolesarsko ali kot bi danes rekli rekreativno kolesarstvo oz. so se temu lahko celo bolj posvečali kot športnemu razvoju. Vode- nje prve še enotne kolesarske podzveze na Slovenskem je prevzel Josip Jaklič, v odbor pa so bili izvoljeni trije člani iz ljubljanskega kolesarstva ter po eden iz Celja, Novega mesta, Jesenic, Šoštanja in Ormoža, eno mesto pa so prihranili še za predstavnika Maribora. Podzveza naj bi vodila in usmerjala razvoj, zlasti izven Ljubljane. Je- dro kolesarstva v prvih letih po vojni je bilo okrog predvojne kole- sarske Ilirije9, ki pa je v prihodnjih letih dobila konkurenco in s tem tudi težnjo po soudeležbi pri kolesarskem vladanju v Mariborčanih in Primorcih, ki so že pred prvo vojno imeli pomembno vlogo v razvoju slovenskega kolesarstva. „V borbi za naslov najboljšega v državi 1919-1941 V državnem merilu je potekala borba za primat najboljšega v dr- žavi med slovenskimi in hrvaškimi kolesarji, predvsem zagrebški- mi. Državna prvenstva so potekala tako za naslov cestnega kot gorskega prvaka, medtem ko so bile dirkališčne tekme v dvajsetih letih skromneje zastopane. Med prireditvami so se občasno našli tudi ciklokros (prvič leta 1922) in ciklobal, ki so ga nekaj časa gojili v Mariboru. Dirkališče v ljubljanskem Tivoliju ni bilo več obnovlje- no, zato so zlasti kolesarske sekcije večjih klubov, kot je to bil pri- mer Primorja, občasno priredile dirkališčne tekme na objektih ma- tičnih klubov, torej v tem primeru na atletskem tekališču. Ponovno je bilo dirkališče v Ljubljani urejeno v tridesetih letih. Ureditvi je botrovalo nezadovoljstvo kolesarjev Primorja, ki so za dirkališčne tekme uporabljali atletsko tekališče in prihajali v spor z atletsko sekcijo, saj so kolesarske prireditve pustile posledice na tekališču, 7 J. G. (1921): Pisec je verjetno Joso Gorec, ki je bil član športne Ilirije, od- bornik športne zveze in olimpijskega odbora. Povzemal je po zagrebških virih in po tej je bilo v jugoslovanskem športnem prostoru blizu tristo klu- bov. Od tega jih je dobra tretjina (preko sto) odpadla na zagrebško okrožje oziroma centralno Hrvaško s Slavonijo, tretjina na srbski del z okrožji Su- botice, Novega Sada, Baranje, Banata in Beograda ter osrednje Srbije in Makedonije – pri tem poudarimo, da je bil srbski sever z mestom Beograd neprimerno razvitejši, preostala tretjina pa na sarajevsko okrožje – okrog dvajset, splitsko − okrog trideset – in ljubljansko. Najbolj množični šport je bil nogomet, drugi pa kolesarstvo. 8 Panožna enota je specializiran klub ali klubska sekcija. Klubi so imeli obi- čajno več sekcij, ki so bile včlanjene v posamezne panožne organizacije. Stepišnik uporablja izraz »osnovne enote verificiranega članstva«, glej Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, 1968, str. 282. 9 Ni imela nič skupnega z nogometno in športno Ilirijo. Slika 2: Josip Jaklič, eden pionirjev slovenskega kolesarstva (1920) 132 ki jih je bilo potrebno sanirati. Primorjeva kolesarska sekcija je bila v primeru dirkališčnih tekem med najagilnejšimi, vendar je notra- nje klubsko prerekanje botrovalo, da se je del kolesarjev s pogo- jem, da se uredi dirkališče, preselil k spodnje šišenskemu Hermesu. Z deli so pričeli v začetku tridesetih let, večina delovnih ur je bila prostovoljnih, otvoritev je bila avgusta 1932. Kolesarske dirkališčne tekme so posredno sprožile odziv med motoristi oziroma spidve- jisti in Hermes je razširil dejavnost še s motociklistično sekcijo, v kateri je v tridesetih letih kraljeval Ludvik Starič – Leteči Kranjec. Motoristi so dodatno preuredili dirkališče, znižali zavoje, razširili progo na zavojih ter jo obdali z močno leseno ograjo. Čeprav so bili zavoji nižji, pa so kolesarji še vedno lahko vozili s polno močjo in hitrostjo, tako da je bila proga koriščena tako s strani kolesarjev kot motoristov. Tekmovalni program v obdobju 1919–1941 so sestavljala tekmo- vanja na umetnem dirkališču, cestne in gorske dirke, tekme po- sameznikov in moštev. V pogledu tekmovalnih kategorij je bila najprej delitev na »težko« in »lahko« skupino (glede na tip kolesa), v tridesetih letih sta bili uvedeni kategoriji »prvorazrednikov« in »juniorjev«, kolesarjev, starih do 20 let, vsi pa so bili amaterji. Prvo cestno državno prvenstvo je potekalo že 1919, gorsko prvič 1925, leta 1937 pa je bila prvič organizirana tri etapna dirka Po Hrvaški in Sloveniji na progi Zagreb-Ljubljana-Varaždin-Zagreb, srbski kole- sarski delavci pa so sledili s podobno dirko Po Srbiji. Jugoslovanski kolesarji so se leta 1932 prvič udeležili mednarodne etapne dirke in to po Madžarski, 1936 pa se je skupinica kolesarjev (Hrvati Lju- bić, Grgec, Fiket in Slovenec Franc Abulnar) kot »neodvisni« (ne- profesionalci) udeležila slovitega Tour de France; Abulnar je zdržal šest etap. Med tekmovanji za naslov državnega prvaka je potekal konstan- ten dvoboj s hrvaškimi kolesarji na tradicionalni progi Ljubljana- -Zagreb; start je bil izmenično ali v Ljubljani ali Zagrebu, nekajkrat pa so prenesli dirko na krožno progo na Dolenjsko. V tekmah za naslov državnega prvaka, ki so bile kdaj tudi nešportno začinjene, so slavili hrvaški kolesarji, le leta 1925 jim je zmago odnesel Josip Šolar. Zato pa so jim bili slovenski kolesarji za petami in redno čla- ni državne reprezentance, ki je mednarodne nastope otvorila na pariški olimpiadi leta 1924. Izbor reprezentantov je bil mestoma vprašljiv, saj so niti Zveze držali trdno v rokah zagrebški kolesar- ski krogi. Leta 1924 je bil v olimpijski kolesarski reprezentanci ob 3 zagrebških/hrvaških kolesarjih Josip Kosmatin, ki se je v kvalifi- kacijah bolje odrezal od Šolarja, ta pa je bil olimpijec 1928, ko je izpadel Kosmatin. Kosmatin je bil v Parizu 1924 najbolje uvrščeni jugoslovanski kolesar (na 35. mestu med 107 kolesarji iz 25 držav; moštveno so zasedli 10. mesto) in kot se je spominjal, so drugi kolesarji že nekaj dni pred olimpijsko tekmo trenirali na olimpijski progi, medtem ko so Jugoslovani tja šele prišli, a so se zato tem bolj zagrizeno borili.10 Za Šolarjem in Kosmatinom je bila že nova generacija z Valantom, Abulnarjem, Gartnerjem, Rozmanom, Žerjalom idr., ki so prevzeli prestižno borbo s Hrvati za naslov državnega prvaka in članstvo v reprezentanci, tik pred drugo vojno pa Janez Peternelj, leta 1940 zmagovalec etapne dirke Po Srbiji. Na olimpijadi 1936 sta ob dveh Hrvatih nastopila Ivan Valant in Fran Gartner. Jugoslovani so nasto- pili tudi dvakrat na Svetovnem prvenstvu, leta 1926 in 1932, vendar slovenski kolesarji niso bili uvrščeni v reprezentanco. Leta 1926 so zaradi izbora nastale napetosti med Zagrebom in Ljubljano, saj bi morala biti po slovenskih trditvah v reprezentanco uvrščena tudi Šolar in Kosmatin. Izbrani pa so bili 4 zagrebški kolesarji in povr- hu vsega brez izbirnih tekem. Podzveza v Ljubljani je protestirala, zveza v Zagrebu pa se je neumestno izgovarjala na slabo gmotno stanje in da so zbrali denar le za svoje kolesarje. V Ljubljani so zbrali denar za Šolarja, ki je naknadno odpotoval v Italijo na prizorišče prvenstva, vendar na tekmi ni smel štartati. Postopek izbire je sprožil nejevoljo med ljubljanskimi kolesarji, ki so zagrebške po- zvali na interni obračun, a ga slednji niso sprejeli.11 Podobno je bilo za olimpijske igre leta 1928, tedaj je v reprezentanci nastopil Šolar, medtem ko je bil Kosmatin po kvalifikacijskih tekmah določen le za olimpijsko rezervo. Nezadovoljen z odločitvijo je »štirinajst dni pred začetkom olimpijade [sem] sedel na svoje dirkalno kolo in se z njim napotil proti Amsterdamu. Precej napora je terjala pot po Avstriji, Nemčiji, Franciji, Luksemburgu in Belgiji, v 14 dneh sem prevozil 2000 km. Še vedno sem upal, da bom nastopil. Toda vodstvo me ni uvrstilo v reprezentanco. Imel sem torej ‚nalogo‘ le bodriti svoje tovariše in na tej olimpijadi biti le kot gledalec.«12 Sicer pa se je kolesarstvo na sploh širilo. Jutro je julija leta 1935 pisalo, da je Ljubljana podobno kot Amsterdam preplavljena s ko- lesi in jo poimenovalo »drugi Amsterdam«.13 Navajalo je naraščanje števila koles in v mestu brez okolice je bilo leta 1922 preko 2100 registriranih koles, leta 1924 3000, leta 1927 že 7000, leta 1933 nav- kljub gospodarski krizi okrog 13 000 in v letu 1935 okrog 15 660 koles. V vsej Dravski banovini je bilo tega leta okrog 114 000 koles, medtem ko je bilo športnih kolesarjev vsega skupaj četica.14 Po svoje logično, saj običajna kolesa za šport niso več zadoščala in je bilo kolesarstvo vse prej kot socialni šport. Največ kolesarjev je bilo v mestnih naseljih in industrijskih okoljih, kolesarska organizacija pa je pozornost namenila tudi izletniškemu kolesarstvu. Ljudje so nabavljali kolesa pretežno kot prevozno sredstvo, ki pa je bilo tudi sredstvo preživljanja prostega časa in turizma. 10 V Sedemdeset let, 33–34. 11 Stepišnik (1979), 48. 12 V Sedemdeset let, 34. 13 V Stepišnik (1979), 60. 14 Stepišnik, 60–61. Slika 3: Na ljubeljskem klancu v dirki za Prvenstvo Koroške Slovenije poleti 1920; dirka je imela tudi narodno-propagandni pomen v času pred koroškim plebiscitom. kolesarstvo 133 Začetek druge vojne na naših tleh je posegel v kolesarsko organi- ziranost in dejavnost. Slovenski klubi pod nemško upravo so bili razpuščeni, preživeli so nemški klubi, kolesarstvo pa je bilo vklju- čeno v nemško športno življenje. Pod Italijani je bil slovenski šport v Ljubljanski pokrajini deležen določene avtonomije, vendar pod patronatom CONI. V Ljubljani je jeseni 1941 še potekala tradicio- nalna »podutiška dirka«, v letu 1942 pa je bilo omejeno gibanje in mesto je bilo obdano z žico. Po nemškem prevzemu oblasti so bile organizirane in množično obiskane dirke leta 1944 na Hermeso- vem dirkališču, časopis Jutro poroča, da jim je prisostvovalo od 5 do 6 tisoč gledalcev.15 „Razvoj po drugi svetovni vojni Razvoj kolesarstva po osvoboditvi 1945 je potekal na torišču pred- vojnega delovanja, a skladno z novo državno politično ureditivjo v fizkulturni preobleki. Na društvenem nivoju so bili npr. že junija 1945 bivši hermežani v okviru Fizkulturnega društva Železničar pobudniki oživitve kolesarstva. V drugi polovici leta je zaživelo kolesarstvo v novem ljubljanskem društvu Krim ter podobno na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Kranju, Celju in Mariboru. Po Inform- biroju leta 1948 so nastopile spremembe ter delitev fizkulturnih društev na telovadna in športna. Kolesarji so ponovno nastopi- li svoje avtonomno življenje in se krovno organizirali v leta 1948 ustanovljeni Kolesarski zvezi Slovenije, ki je bila članica Kolesarske zveze Jugoslavije. Na skupščini Kolesarske zveze Slovenije sredi decembra 195016 je bilo poudarjeno, da se je kolesarstvo v povoj- nih letih kvalitetno dvignilo, da so bili ustanovljeni novi klubi, da pa manjka širine v smislu kolesarske množičnosti. V zvezi je bilo včlanjenih 18 klubov s preko 720 člani (v Jugoslaviji 150 klubov in okrog 4500 registriranih kolesarjev). V tem letu je bilo v Sloveniji 61 tekmovanj, od teh je KZS organizirala 10 dirk (4 mednarodne), mariborski Polet (pozneje preimenovan v Branik) 7, ljubljanski Že- lezničar 5 itd., na Primorskem priključenem slovenski matici pa sta težo razvoja prevzemala novogoriški Železničar in koprski Proleter. Sicer pa so v pogledu oživitve kolesarstva na Primorskem že leta 15 V Pavlin (1995), 36. 16 V Sedemdeset let (1957), 65–66. 1946 v Ajdovščini organizirali dirke, ki so se jih poleg slovenskih in hrvaških kolesarjev udeležili kolesarji tržaških klubov, poleg moških pa so tekmovale tudi ženske. Vzpodbudni statistiki konec leta 1950 je sledil upad članstva. Za širitev slednjega in tekmovalne baze so sredi petdesetih let uvedli kategorijo turistov (kolesarji s »turnimi« kolesi nasproti »special- kam«, ki so jih za svoje dirkače zagotavljali klubi). Problem športne- ga kolesarstva je bila nabava dirkalnih koles in kolesarska oprema oziroma deli. V začetku petdesetih so sicer pričeli izdelovati tubu- larje, vprašanje koles pa se je pričelo izboljševati šele s pričetkom kolesarske proizvodnje v tovarni Rog (1953), ob Rogu pa je delova- lo tudi nekaj kolesarskih delavnic kot npr. Valantova, ki je bil tudi aktiven kolesar starejše garde. Na drugi strani je bil organiziran Kolesarski klub Rog (1950), podprt s strani tovarne Rog, nova je bila v Ljubljani tudi kolesarska sekcija Odreda. Športni razvoj je že vzpostavljal vprašanja nagrajevanja v okvirju amaterskega kode- ksa, to je plačevanja nadomestil za izpad dohodka zaradi športne- ga udejstvovanja in dodatne prehrane. Kolesar Vidali je leta 1953 javno opozoril na materialne razmere, v kakršnih delujejo slovenski kolesarji, in jih primerjal s srbskimi in hrvaškimi, kjer da denarni viri niso tako usahnili kot v Sloveniji.17 Prav tako je bilo vse aktualnejše vprašanje dirkališča, saj je bilo predvojno v Spodnji Šiški opuščeno. Ljubljanski kolesarski klubi in KZS so razmišljali o ureditvi dirkališča za Bežigradom ob Stadionu. Dirkališčne tekme bi imele obisk gle- dalcev ter propagandni in tudi finančni odmev, vendar finančne razmere izgradnje niso dovoljevale. V šestdesetih letih je KZS pripravila kolesarsko sedemletko ozi- roma, kot navaja M. Kavaš, »sedemletni perspektivni plan«,18 po katerem naj bi izboljšali in uredili financiranje kolesarske panoge, okrepili stroko z izšolanjem vsaj 5 poklicnih in 20 amaterskih tre- nerjev, povečali število verificiranih sodnikov, v Ljubljani do leta 1967 zgradili dirkališče (dirkališčne tekme so občasno še vedno prirejali na tekališčih ali pa po ulicah, vendar je ta zvrst zaradi po- manjkanja primernega dirkališča vse bolj zamirala) ter povečali število klubov in verificiranih tekmovalcev. Zadnje se je deloma izboljšalo s proizvodnjo Rogovih športnih in dirkalnih koles, ven- dar pa je bil ta sistem v sedemdesetih letih opuščen, na kar naj bi vplivala manjša prodaja koles. Trend prodaje koles se je nekoliko obrnil v drugi polovici sedemdesetih let, obenem pa se je širilo rekreativno kolesarstvo in klubi so organizirali prve večje odprte ali rekreativne kolesarske prireditve kot Maraton Franja (Ljubljana- -Cerkno-Ljubljana), Maraton Dražgoše, Celjski maraton, Maraton Pohorski bataljon (Maribor-okoli Pohorja-Maribor) idr. Prav tako so maratone izkoristili v tovarni Rog in izdelali športno kolo z ime- nom Maraton. »Franjo« je organiziral kolesarski klub Rog, prvikrat je bila izvedena 1982, pobudnik pa je bil znani humorist in športni ljubitelj Tone Fornezzi Tof, ki je z Zvonetom Zanoškarjem, bivšim kolesarjem in vodjem Rogovih kolesarjev, ter »rogovci« prekolesa- ril in trasiral progo. Maraton je bil odprtega tipa za dirkače in rekre- ativce, verificirane in neverificirane. Mnogi so nastopili z netekmo- valnimi kolesi, rekordna udeležba pa je bila v samostojni Sloveniji leta 2002, ko je nastopilo 1886 kolesarjev, poudarja spletna stran maratona Franje. 17 Stepišnik (1979), 85. 18 Kavaš (1988), 25-26. Slika 4: Utrinek iz znane »podutiške dirke«, tik pred drugo svetovno vojno. 134 Med klubskimi nosilci tekmovalnega razvoja v sedemdesetih in osemdesetih letih so bili Rog, Astra (oba Ljubljana), Sava Kranj, No- voteks iz Novega mesta-pozneje Krka, celjski Merx, mariborski Bra- nik, idrijska Sloga 1902, Soča iz Kobarida, Metlika, Lip Bled, Beltinci, Partizan Dol, Črnomelj. Rog, Sava in Novoteks/Krka so dominirali ne le v slovenski, pač pa tudi v jugoslovanski konkurenci. Kot je že iz imen razvidno, so nekateri prevzeli imena pokroviteljev/spon- zorjev in na ta način ohranjali vse dražje športno udejstvovanje, zaradi česar se je klubsko delovanje krčilo na manjše število kole- sarskih klubskih centrov. „Končno tudi naslov državnih prvakov Tekmovanja po letu 1945 so se vedno bolj zaokroževala na cesto, najsi so bile enodnevne klubske dirke ali pa tekmovanja za naslov republiškega in državnega prvaka, čeprav so leta 1948 uvedli dir- kališčna državna prvenstva. V okviru državnih prvenstev so bila uvedena tekmovanja posameznikov in moštev, 1947 kategorija mladincev in 1951 ženske (le kategorija članic). Moštvene tekme so najprej potekale v konkurenci republiških zastopstev, po letu 1949 pa klubov. Poleg teh tekmovanj so organizirali tudi večdnev- ne domače in mednarodne etapne dirke in meddržavne dvoboje, kot npr. z Avstrijo (1950, 1953). Prva povojna etapna dirka je ste- kla že konec avgusta 1945 na progi Trst–Varna. Dirka je imela tudi politično propagandni naboj, kolesarji pa so morali v 11 etapah prekolesariti 1694 km od Trsta preko Slovenije (cilj prve etape je bil v Ljubljani), Hrvaške, Srbije in Bolgarije do cilja v bolgarski Varni, torej pot od Jadrana do Črnega morja. Na 14-dnevno pot je kreni- lo 45 kolesarjev večinoma stare garde, na cilj pa jih je privozilo le 15, saj je bila dirka glede na kondicijsko stanje kolesarjev zahtevna. Nastopile so republiške reprezentance Srbije, Slovenije, Hrvaške, zastopstvo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) in Bolgari. V ka- tegoriji posameznikov je slavil Hrvat Poredski, najboljši Slovenec je bil Abulnar na 7. mestu. Moštveno so bili zmagovalci Hrvati, pred Srbi in Slovenci. Leta 1947 je bila obnovljena etapna dirka po Hr- vaški in Sloveniji, ki je naslednjo leto z udeležbo kolesarjev iz STO dobila »mednarodni« karakter. Tega leta je štartalo 53 kolesarjev republiških zastopstev in STO, ki so morali v 5 etapah prekolesariti 783 km. V naslednjih letih je dirka dejansko prerasla v mednarodno z udeležbo zahodnih in vzhodnih evropskih kolesarjev ter prido- bila ugled med amaterskimi dirkami. Jugoslovanski kolesarji so ob mednarodni konkurenci prvič dobili dirko tako posamezno kot moštveno leta 1954. Pozneje je bila dirka opuščena, leta 1967 jo je deloma nadomestila dirka Alpe-Jadran. Leta 1956 je jugoslovanska zveza pričela s prav tako veliko in dobro sprejeto etapno dirko Po Jugoslaviji. V petdesetih letih se je slovensko kolesarstvo po generacijski menjavi vse bolj bližalo vrhu jugoslovanske konkurence, vse več slovenskih kolesarjev je bilo rednih članov jugoslovanskih repre- zentanc na mednarodnih domačih in tujih etapnih dirkah ali pa v reprezentancah za svetovno prvenstvo in olimpijske igre. Med mladimi se je npr. uveljavil Ljubo Vidali, eden najboljših šprinterjev v državi, ki je bil že kot mladinec državni prvak v šprintu (1000 m) in leta 1948 tudi prvi na državni mladinski rang listi ter leta 1953 3. na rang listi članov. Po lestvici jugoslovanske kolesarske zveze je bilo konec leta 1950 med 18 kolesarji »zveznega razreda« tretji- na Slovencev (Grajzer, Godnič, Polak, Podmiljščak, Perne in Vidali, med mladinci Lulik), koprčan Silverio Della Santa pa je bil leta 1953 Slika 5: Olimpijske igre, München 1972; Jugoslovansko moštvo na cestni dirki 29.8.1972: spredaj Valenčič Jože (avtor Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije). Slika 6: Janez Žirovnik, začetek šestdesetih let (Zavod za šport RS Planica-Muzej športa) kolesarstvo 135 jugoslovanski viceprvak in koprski Proleter državni moštveni prvak. V letih 1960 in 1961 je bil državni prvak Janez Žirovnik, ki je 1960 zmagal tudi na močni mednarodni etapni dirki Po Jugoslaviji, na olimpijskih igrah 1960 v Rimu pa zasedel 8. mesto. Žirovnik je bil član Roga, ta klub pa je bil med leti 1956–82 štirinajstkrat moštveni zmagovalec državnih prvenstev. Težji je bil mednarodni preboj, za to je bilo potrebnih vse več sred- stev, infrastruktura (npr. pokrito dirkališče, ki bi omogočilo redni zimski trening in omogočilo kvalitetni stik z mednarodno konku- renco ter napredek) ter načrtno in strokovno delo. Slovenskemu kolesarskemu razvoju v šestdesetih letih je sledilo kratko zatišje po letu 1970, vendar pa sta vzpostavljeno strokovno delo (npr. v Rogu ga je vodil Zvone Zanoškar, v Kranju Franc Hvasti) in novi organiza- cijski prijemi ohranjala slovensko kolesarstvo do razhoda z Jugosla- vijo v jugoslovanskem vrhu. Po generaciji Žirovnika, Bajca, Šebeni- ka, Škerla, Rudija in Joža Valenčiča je v drugi polovici sedemdesetih let nastopila nova z Dragom Frelihom ter mladim upom Bojanom Ropretom, po letu 1980 pa generacija z Ropretom, Polončičem, Čerinom, Pavličem in Udovičem na čelu. Ti so bili uspešni tudi v mednarodni konkurenci tako moštveno (6. na SP 1983 v Zürichu, Švica) kot posamezno (npr. Jure Pavlič 11. na SP 1986 v Coloradu, ZDA). Z uspehi v mednarodni konkurenci so pritegnili pozornost profesionalnih kolesarskih moštev in leta 1983 je kot prvi preizkusil trnovo pot profesionalizma Vinko Polončič, ki je prestopil v itali- jansko profesionalno moštvo Honved Dottechio, medtem ko je jugoslovansko kolesarstvo ohranjalo amaterski status. „Pojav gorskega kolesarstva na Slovenskem Kolesarstvo, kot smo ga opisovali do sedaj, je temeljilo na cesti in posebnem dirkališču ter temu primernem specifičnem kolesu. A med kolesarskimi ljubitelji se je vedno našla želja po drugačnem načinu kolesarjenja, ki naj bi, kot pravi T. Trobevešek, izšla »iz že- lje po svobodi pri vožnji s kolesom«19, kajti dejstvo je in je bilo, da cestno kolo zaradi tehničnih značilnosti ni omogočalo vožnje po kakršnem koli terenu. V začetku sedemdesetih let so se v Ameriki našli posamezniki in kolesarske skupine, ki so začeli predelovati in izdelovati kolesa za različna brezpotja in sprožili val gorskega kolesarstva s specifičnim gorskim kolesom. Gorsko kolo je hitro postalo tržna niša, konec sedemdesetih let je gorsko kolo v ZDA že serijski industrijski izdelek (Specialized, model Stumpjumper), v Evropi pa v prvi polovici osemdesetih (Peugeot), prav tako ga je v proizvodnjo vključil tudi Rog (1989). Brezpotno kolesarstvo v naravi, morda podobno kolesarskemu izletnikovanju ali vandranju konec 19. stoletja, se je kmalu oblikovalo tudi kot nova kolesarska športna panoga in v osemdesetih letih je bila v ZDA organizirana panožna organizacija ter 1983 organizirano državno tekmovanje. Podobno je stekel proces tudi v Evropi, najprej v Angliji in Franciji, medtem ko so bile nacionalne in krovna mednarodna kolesarska organizacija (UCI) do gorskega kolesarstva zadržani. V drugi polovi- ci osemdesetih let so gorski kolesarji organizirali prva mednarodna tekmovanja, neuradna svetovna prvenstva, ki pa so bila stihijska in npr. leta 1987 sta sočasno potekali prvenstvi v ZDA in Evropi. Razvoj je vplival na spremembo odnosa do gorskega kolesarstva v Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) in gorsko kolesarstvo je postalo oddelek UCI kolesarstva ter povezalo ameriške in evropske zveze, leta 1990 pa je bilo v Purgatoryu, Kolorado, ZDA, organizirano prvo uradno svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu, po 1996 pa je vstopilo tudi v olimpijski program. Pojav gorskega kolesarstva na Slovenskem je vezan na tabornike, ljudi željne svobode in narave. Taborniki so konec osemdesetih let v okviru svoje organizacije oblikovali Sekcijo gorskih kolesarjev, pobudnik in nosilec aktivnosti je bil tabornik šišenskega Odreda Dobre volje Milan Šinko. »Sekcija« je bila odprte narave in naj bi združevala tabornike in netabornike, ljubitelje in lastnike gorskih koles in novega načina kolesarjenja. V letu 1990 so organizirali prve tekme za pokal Tabor Trophy20. Sekcija je bila zametek kluba gor- skih kolesarjev Gams, ki je bil ustanovljen marca 1990. Vanj so se včlanili tudi prvi bivši cestni kolesarji, npr. Primož Čerin, ki je tudi prevzel tekmovalni del. V letu 1991 so »gamsovci« dali pobudo KZS, naj se oblikuje odbor za gorsko kolesarstvo, ki bi koordiniral aktivnosti na ravni države, saj so njihovemu zgledu že sledili dru- god po Sloveniji. Tako je bil marca 1991 na seji KZS sprejet sklep o oblikovanju Odbora za gorsko kolesarstvo, registrirani so bili tek- movalci in izdane tekmovalne licence, ki so bile ločene od cestnih, v istem letu pa so člani Gamsa nastopili na svetovnem pokalu v spustu v avstrijskem Kaprunu. Junija 1991 se je Slovenija osamosvojila. Kolesarji so se razšli z ju- goslovansko zvezo, zato pa je bila pred njimi pot mednarodnega priznanja in samostojnega članstva v mednarodni zvezi in avtono- mno nastopanje. 19 Trobevšek (2003), 6. 20 Tabor je taborniško glasilo ali revija. Slika 7: Bojan Udovič (prvi) in Vinko Polončič, prva polovica osemdese- tih let (hrani Zavod za šport RS Planica-Muzej športa) 136 „Literatura 1. Major Jaklič, Kolesarstvo kot sport, Sport, 26.6.1920. 2. J. G., Nekaj iz sportne statistike Jugoslavije, Sport, 29.1.1921. 3. Glavna skupščina Sportne zveze in Jugoslovanskega olimpijskega od- bora, Sport, 25.3.1921. 4. Struna L. (1923), Razvoj sporta u Sloveniji, Nova Evropa, 5, 126–132. 5. Batagelj Borut (2010), Z biciklom na levo. V Dve kolesi in par nog (ur. Boris Brovinsky). Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, 39–50. 6. Enciklopedija fizičke kulture, zv. 1 A-O (1975). Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. 7. Kavaš Miran (1988). Kratek oris slovenskega kolesarstva od leta 1945- 1987 (dipl. naloga). Ljubljana. 8. Pavlin Tomaž (1995), Oris športne aktivnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Šport, 4, 33–36. 9. Pavlin Tomaž (2006). »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje«. Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Pavlin Tomaž (2010), Kolesarstvo kot šport. V Dve kolesi in par nog (ur. Boris Brovinsky). Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, 51–65. 11. Pavlin Tomaž (1995). Akademski sportni klub Primorje (dipl. naloga). Ljubljana. 12. Rupel Aldo (1981). Telesna kultura med Slovenci v Italiji. Trst: Založni- štvo tržaškega tiska. 13. Sedemdeset let slovenskega kolesarskega športa 1887–1957 (1957). Lju- bljana: Kolesarska zveza Slovenije. 14. Stanojević Radoje (1954). Drumovima Jugoslavije i Evrope, Sedamde- setogodišnjica Jugoslovenskog Biciklizma. Beograd: Biciklistički savez Jugoslavije. 15. Stepišnik Drago (1979). Kolesarstvo na Slovenskem, ob devetdesetletni- ci. Ljubljana: Kolesarska zveza Slovenije. 16. Trobevšek Tadej (2003). Oris zgodovine gorskega kolesarstva na Slo- venskem (dipl. naloga). Ljubljana. Tomaž Pavlin, dr. doc Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: tomaz.pavlin@fsp.uni-lj.si kolesarstvo 137 Milan Knez Želje so postale stvarnost Kratek oris športnega kolesarstva v samostojni Sloveniji »Želje so postale stvarnost,« je v Koledarju kolesarskih prireditev za leto 1992 zapisal takratni, sedaj že pokojni, v. d. predsednika Ko- lesarske zveze Slovenije, gospod Dušan Janežič. Kolesarska zveza Slovenije se je po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 razdružila od kolesarske zveze Jugoslavije, se osamosvojila in bila 30. januarja 1992 sprejeta v članstvo mednarodne kolesarske zveze FIAC in s tem tudi v UCI, kar je omogočilo nastop naših kolesarjev na najve- čjih dirkah s slovensko licenco in pod slovensko zastavo. Predsed- stvo Športne zveze Slovenije je ob mednarodni včlanitvi v čestitki zapisalo: »Predsedstvo športne zveze Slovenije izreka priznanje in zahvalo vodstvu vaše organizacije ter iskreno čestita vsem vašim športnikom in športnim delavcem ob izjemnem dogodku, vključi- tvi v mednarodno športno zvezo. Živimo prelomni trenutek v zgo- dovini slovenskega športa, ki nas navdaja s ponosom in zadovolj- stvom, saj bodo slovenske športnice in športniki odslej nastopali le še za našo Slovenijo«. Kolesarski delavci v samostojni Sloveniji so takoj zavihali rokave in pričeli snovati prvo nacionalno večetapno kolesarsko dirko, na ka- teri bi nastopili vsi najboljši domači in tuji kolesarji. V začetku 90. let je imel že vsak od treh najmočnejših kolesarskih klubov (Krka, Rog in Sava) svojo enodnevno dirko. Velike zasluge za novo med- narodno etapno dirko, ki bi priklicala v spomin izjemne športne užitke ob dirkah Alpe Adria, imajo predvsem dolenjski kolesarski delavci na čelu z Jožetom Majesom. Od ideje o organizaciji prve mednarodne etapne kolesarske dirke po Sloveniji do njene ure- sničitve je preteklo samo osem mesecev in dvajset dni. Ob za- vedanju, da geopolitični položaj Slovenije za organizacijo velikih športnih dogodkov še ni bil kdo ve kako ugoden, se je na kongres UCI (mednarodna kolesarska zveza) v Orlandu 21. novembra 1992 odpravila močna delegacija na čelu s podpredsednikom KZS, go- spodom Jožetom Peterlinom. Želeli so pojasniti razmere v Sloveniji in osebno razdeliti vabila na dirko. Člani delegacije so delo opravili več kot odlično, saj se je prve dirke po Sloveniji udeležilo 16 ekip iz trinajstih držav. Njen prvi zmagovalec je postal Boris Premužič, član ljubljanskega Roga. Dirka, ki je leta 2014 doživela že enaindvajseto izvedbo (izpeljana ni bila zgolj leta 1997), je z leti postala v svetu zelo cenjena. Leta 2005 je od UCI – predvsem po zaslugi kakovo- stne izvedbe – pridobila višjo kategorijo, tako da na njej lahko na- stopajo tudi najmočnejše kolesarske ekipe. Dirke po Sloveniji so se udeležili številni asi, ki so se po slovenskih cestah kalili in pridobi- vali prepotrebne izkušnje, potem pa se izkazali v tujih klubih. Pred leti je denimo Tadej Valjavec (takrat član slovenskega kluba Sava Kranj) osvojil drugo mesto, leta 2005 je nastopil tudi Jani Brajkovič (za Krko Adria Mobil) in slovensko pentljo končal na petem mestu in še bi lahko naštevali … Zanos kolesarskih delavcev pa ni pojenjal. Začeli so razmišljati o or- ganizaciji svetovnega prvenstva za mladinske kategorije, kar je bil velik izziv. Na programu so bile namreč tudi dirkališčne discipline in edini tovrstni objekt v Sloveniji – dirkališče v Stražišču pri Kranju – ni ustrezal strogim kriterijem UCI. Uradna kandidatura za organi- zacijo svetovnega mladinskega prvenstva, ki naj bi bilo leta 1996 v Novem mestu, je bila posredovana na UCI v letu 1993, februarja 1994 pa je mednarodna zveza prvenstvo tudi uradno dodelila Slo- veniji in Novemu mestu. Imenovan je bil organizacijski odbor, ki ga je vodil Lojze Peterle, tedaj minister za zunanje zadeve Republi- ke Slovenije. Začelo se je mrzlično iskanje kraja, kamor bi postavili večnamensko športno dvorano z velodromom. Ker se je izkazalo, da denarja za pokriti objekt ne bo moč zbrati v tako kratkem času, so se odločili za odprto izvedbo in izbrali lokacijo v Češči vasi. Leta 1995 so se začele priprave na gradnjo po projektih glavnega pro- jektanta, arhitekta Marjana Zupanca ml., in nemškega arhitekta, specialista za steze, Ralpha Schurmanna. Marca istega leta so orga- nizatorji predstavili maskoto prvenstev – Jurčka na kolesu. 11. avgust 1996 je bil za slovensko in novomeško kolesarstvo ve- lik dan – v Češči vasi so na novem velodromu odprli mladinsko svetovno prvenstvo v kolesarstvu, največjo športno prireditev na Dolenjskem dotlej. Nastopilo je več kot 300 mladih športnikov in športnic iz 52 držav z vseh celin. Na otvoritvi je v njihovem imenu slovesno zaprisegel slovenski reprezentant Peter Ribič. Tekmova- nja na velodromu in na cesti si je ogledalo ogromno ljudi. Največ medalj so osvojili Italijani – deset, od tega dve zlati. Po devet me- dalj so osvojili Avstralci in Nemci, slovenski kolesarji pa veliko več od častnega nastopa niso zmogli. Še najbolje se je uvrstila ekipa v olimpijskem šprintu, ki je bila deseta. Pohvale organizatorjem pa so deževale z vseh strani. 138 Z uspehi slovenskih kolesarjev na velikih mednarodnih dirkah se je razmahnilo tudi rekreativno kolesarstvo. Na največjih marato- nih, kot sta legendarni maraton Franja in Poli maraton na Ptuju, se zbere tudi do sedem tisoč kolesarjev, kar je izjemno število za še bolj kolesarske dežele od Slovenije. V okviru tradicionalne akcije, letos že petnajste po vrsti, ki jo skupaj organizirajo Kolesarska zve- za Slovenije, Olimpijski komite Slovenije ter turistična zveza Slove- nije pod imenom »Slovenija kolesari«, je vključenih 64 prireditev. Eden od vrhuncev je bil dosežen v letu 2014, ko je Ljubljana – in s tem Slovenija – gostila najboljše rekreativne kolesarke in kolesarje na svetu. Na leto je v povprečju organiziranih 150 kolesarskih pri- reditev, trenutno pa je v Kolesarsko zvezo Slovenije vključenih 97 klubov in društev. Z razglasitvijo samostojnosti je bilo istega leta organizirano tudi prvo državno prvenstvo na Ptuju. Zmagovalec je bil Valter Bonča, ki je naslednje leto nastopil tudi na olimpijskih igrah v Barceloni. V naslednjih generacijah so slovenski kolesarji beležili izjemne uvr- stitve: – tretje mesto Andreja Hauptmana na SP v Lizboni 2001 in njego- va razglasitev za slovenskega športnika leta 2001; – četrto in peto mesto Andreja Hauptmana in Zorana Klemenčiča na SP leta 2002 v Zolderju; – peto mesto Andreja Hauptmana na OI leta 2004 v Atenah; – enajsto mesto Janeza Brajkoviča na SP leta 2005 v Madridu; – sedmo mesto Uroša Murna na SP leta 2006 v Salzburgu; – dvaindvajseto mesto Mateja Mugerlija na SP leta 2007 v Stutt- gartu; – osmo mesto Janeza Brajkoviča v kronometru na SP 2008 v Vare- seju ter šestnajsto oz. osemnajsto mesto Kristjana Fajta in Gora- zda Štanglja v cestni vožnji na SP 2008; – sedmo mesto Boruta Božiča na svetovnem prvenstvu v sezoni 2011. Tem dosežkom je seveda treba dodati še uspehe mladih kolesarjev v preteklih letih: – drugo mesto Jureta Zrimška (kronometer) in tretje mesto Kristja- na Fajta, oba U23, na EP 2002 v Atenah; – peto mesto Mateja Mugerlija, peto mesto (kronometer) Jureta Zrimška, oba U23, na SP 2003 v Hamiltonu – Kanada; – sedmo mesto Grege Boleta in deseto mesto (kronometer) Simo- na Špilaka, oba starejša mladinca, na SP leta 2003 v Hamiltonu; – prvo mesto (kronometer) Janeza Brajkoviča, U23, tretje mesto Simona Špilaka, med starejšimi mladinci, na SP leta 2004 v Ve- roni; – drugo mesto (kronometer) Janeza Brajkoviča, U23, na EP leta 2004 v Estoniji; – peto mesto (kronometer) Simona Špilaka, U23, na SP leta 2005 v Madridu; – deveto mesto (kronometer) Simona Špilaka, U23, na EP leta 2005 v Moskvi – osmo in deseto mesto (kronometer) Simona Špilaka in Kristjana Korena, oba U23, na SP leta 2006 v Salzburgu; – peto in sedmo mesto (kronometer) Kristjana Korena in Simona Špilaka, oba U23, na EP leta 2006 v Valkenburgu; – deseto mesto (kronometer) Grege Boleta in dvanajsto mesto Marka Kumpa, oba U23, sedmo mesto Gašperja Muleja v kate- goriji starejših mladincev na EP leta 2007 v Sofiji; – peto mesto Pavla Gorenca v kategoriji mlajših mladincev na OI mladih leta 2007 v Beogradu; – skupna zmaga slovenske reprezentance U23 v točkovanju sed- mih največjih dirk na svetu – pokala narodov 2007; – sedmo mesto Kristjana Korena na SP, U23, v kronometru, šesto mesto na cestni preizkušnji in deseto mesto v kronometru na EP, U23, v sezoni 2008; – šesto mesto mlade slovenske reprezentance, U23, v pokalu na- rodov 2008; – šesto mesto Marka Kumpa na SP, U23, v sezoni 2009 ter osmo mesto v kronometru Blaža Jarca; – šesto mesto Janija Brajkoviča v kronometru na SP v sezoni 2009; – enajsto mesto Grege Boleta na SP v sezoni 2010; – prvo mesto mlade slovenske reprezentance U23 v pokalu na- rodov 2010; – peto mesto Luke Pibernika na SP, U23, na SP v sezoni 2012; – prvo mesto v cestni dirki in drugo mesto v kronometru Mateja Mohoriča na mladinskem SP v sezoni 2012; – prvo mesto Mateja Mohoriča na SP, U23, na svetovnem prven- stvu v sezoni 2013. Vsem tem rezultatom lahko dodamo še zmage in vrhunske dosež- ke, ki jih slovenski kolesarji dosegajo na dirkah najvišjih kategorij za barve svojih profesionalnih ali amaterskih klubov. Izpostavili bi le najboljši slovenski rezultat na največji dirki na svetu, deveto me- sto Tadeja Valjavca na znameniti Tour de France 2008, zmago Luke Mezgeca na etapi Gira in še bi lahko naštevali. Cestni kolesarji tudi v letu 2015 niso skoparili z dobrimi rezultati. Omenimo naj le najpomembnejše: – etapna zmaga Jana Polanca na Giru; – drugo mesto Simona Špilaka na Tour de Romandie ter tretje me- sto na dirki Paris-Nice. Slovensko kolesarstvo v svetu izjemno zastopajo tudi naši ultrako- lesarji in veterani, kot npr. Marko Baloh, Bojan Ropret, Peter Vesel in drugi. „Gorsko kolesarstvo Leto 1990 lahko štejemo kot rojstno leto načrtnega ukvarjanja z gorskim kolesarstvom na Slovenskem, saj je bil takrat ustanovljen prvi pravi gorskokolesarski klub – KGK Gams Ljubljana, ki ga je ustanovil in vodil Milan Šinko. Seveda so se z gorskimi kolesi vozili kolesarstvo 139 že prej; prve članke na to temo je že v letih 1983 in 1984 objavljal Avto Magazin, leta 1999 pa je Andrej Dekleva pričel z izdajanjem prvega internetnega glasila z imenom Bajkerski glasnik. Andrej Dekleva in Milan Šinko sta zagotovo pionirja gorskega kolesarstva v Sloveniji.In kaj sploh je gorsko kolesarstvo? Najenostavneje lahko rečemo, da je to kolesarjenje po terenih in območjih, ki nam ga zaradi posebnih lastnosti (pnevmatike, prenosi, zavore ipd.) omo- goča gorsko kolo. Vendar je to zelo površna opredelitev, saj so v deželah z nekajletno tradicijo gorskega kolesarstva ugotovili, da za gorsko kolesarstvo ne zadošča samo kolo, ampak je potreben tudi kolesar, ki je dobro telesno pripravljen in obvlada poleg teh- nike vožnje še celo paleto znanj, potrebnih za uspešno in varno gibanje v naravi. Zaradi svoje atraktivne narave in velike mere adrenalina, ki je pri- soten tako na strani tekmovalcev kot gledalcev, se je ta veja kole- sarstva razširila po vsem svetu. Prvo državno prvenstvo so orga- nizirali v ZDA leta 1983, v Sloveniji pa leta 1992 v Idriji. Prvi državni prvak v samostojni Sloveniji je postal leta 1992 Dejan Kastelic v disciplini cross country in Jure Gantar v disciplini spust. V gorskem kolesarstvu je disciplina kros v programu olimpijskih iger od leta 2000, BMX pa od leta 2008. Največje uspehe slovenskih gorskih kolesarjev na največjih tekmovanjih beležijo dekleta. Večkratna svetovna, evropska ter državna prvakinja Tanja Žakelj, mladinska leta 2006 na Novi Zelandiji in pri mlajših članicah 2008 v Italiji, de- seta na Poletnih olimpijskih igrah v Londonu, sezono 2013 pa je kronala z zgodovinskim uspehom slovenskega gorskega kolesar- stva – zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Leta 2014 je prejela Bloudkovo plaketo za »pomemben mednarodni športni dosežek«. Pri uvrstitvah v kategoriji elite ženske že vrsto let izstopa in drži stik s samim svetovnim vrhom tudi olimpijka iz Pekinga, Blaža Kle- menčič, svetovna podprvakinja v maratonu leta 2005. Na tekmah svetovnega pokala se redno uvršča med dvajseterico najboljših na svetu, na evropskem prvenstvu 2014 pa se je zavihtela na drugo mesto. Pentljo 'vražjih Slovenk' zaokroža Nina Homovec (četrta na EP v Turčiji leta 2007 v kategoriji U23), ki se je že nekajkrat uvrstila med najboljših 20 v svetovnem pokalu. Napredujejo tudi naši tekmovalci v gravitacijskih disciplinah. Prva med njimi je Zarja Černilogar, saj je tako v sezoni 2013 kot tudi v sezoni 2014 osvojila evropski pokal v spustu, da o ostalih odličnih rezultatih ne govorimo. Vidne rezultate v mednarodni konkurenci pa dosegajo na evropskih prvenstvih v spustu in 4X. Seveda ne smemo pozabiti na virtuoza na kolesu; Simon Stojko Falk je v di- sciplini BMK prosti slog nekajkrat zapored osvojil svetovni naslov. Tudi v organizacijskem smislu smo kljub kratki zgodovini tega športa pri nas dosegli vrhunec, saj je bila leta 1999 v Mariboru pod taktirko Andreja Dekleve organizirana prva dirka svetovnega pokala v spustu, ki jo je mednarodna kolesarska zveza UCI konec sezone ocenila kot najboljšo v sezoni. V letu 2009 sta bili organi- zirani dve evropski prvenstvi, in sicer v spustu v Kranjski gori in v štiri krosu (4X) v Ajdovščini, v Kranjski gori so bila organizirana tudi evropska prvenstva za veterane. Žal pa smo slovenski kolesarji v tem kratkem času ostali brez Jureta Robiča, v zadnjem času izjemnega ultra kolesarja, in guruja gor- skega kolesarstva, teoretika in praktika Gorazda Stražišarja. Oba sta svojo bogato športno pot končala na kolesu. Rezultati slovenskih kolesarjev, tako cestnih kot gorskih, nedvo- mno dokazujejo, da slovensko vrhunsko kolesarstvo kljub relativni številčni omejenosti zaledja, iz katerega izhaja, ohranja stik z naj- boljšimi. Za nadaljevanje uspehov slovenskih kolesarjev se ni treba bati, saj prihaja nov rod obetavnih fantov in deklet. Seveda pa je za uspehe potrebna volja, trdo delo, vztrajnost in včasih tudi kanček sreče. „Literatura 1. Arhiv Kolesarske zveze Slovenije 2. Fink Bogdan, Hrovat Janez, Vidmar Igor (2007). S kolesom do sanj: Zbornik ob 35. obletnici novomeškega kolesarskega kluba. Novo me- sto: Kolesarski klub Adria Mobil. Milan Knez Kolesarska zveza Slovenije Dolgoletni generalni sekretar KZS Koordinator akcije Slovenija kolesari 2015 E-pošta: m.knez@kolesarska-zveza.si 140 A brief overview of the history of bicycle manufacturing in the slovenian territory Abstract In the second half of the 19th century bicycle became increas- ingly popular in the Slovenian territory as a way of spending one’s leisure time and later also as a means of transport. Who- ever had a desire to own a bicycle at the turn of the 20th cen- tury could buy it in large towns such as Ljubljana and Maribor. This technical novelty posed a challenge also to locksmiths and mechanics who repaired bicycles at first, but were also interested in developing and manufacturing them. The article presents the most important manufacturers of bicycles in the Slovenian territory who, besides the importers of foreign bicy- cles, supplied the domestic market and also contributed to the development and supported the cycling sport and recreation. A special emphasis is placed on the largest Slovenian manu- facturer of bicycles of all times, the Rog factory from Ljubljana. Key words: bicycle, Rog, Batjel, Valant, Bizjak, Neger, Puh Povzetek V drugi polovici 19. stoletja je kolo na Slovenskem postajalo vse bolj priljubljeno sredstvo za prosti čas, pozneje pa tudi prevozno sredstvo. Kdor si ga je lahko omislili, ga je ob pre- lomu v 20. stoletje lahko kupil v večjih mestih, kot sta bila Ljubljana ali Maribor. Ta tehnična novost je predstavljala po- seben izziv tudi za ključavničarje ali mehanike, ki so sprva kolesa popravljali a so jih želeli tudi sami razvijati in izde- lovati. V prispevku bomo predstavili najpomembnejše pro- izvajalce koles na Slovenskem, ki so poleg trgovcev z uvo- ženimi kolesi skozi zgodovino oskrbovali domače tržišče, ob tem pa tudi prispevali razvoju in podpori kolesarskega špor- ta in rekreacije. Poseben poudarek je na največjem sloven- skem izdelovalcu koles vseh časov, tovarni Rog iz Ljubljane. Ključne besede: kolo, Rog, Batjel, Valant, Bizjak, Neger, Puh Boris Brovinsky Kratek pregled skozi zgodovino proizvodnje koles na slovenskem „Prva kolesa na slovenskem Če želimo spoznati predhodnika današnjih koles, se moramo ozreti (vrniti) okoli 2oglas00 let nazaj (v zgodovino), ko je Karl Drais, nem- ški gozdarski inženir, zasnoval t.i. »tekalni stroj« (enosledno vozilo s krmiljenjem prednjega kolesa). Šlo je za vozilo podobne zasnove, kot jih danes izdelujejo za najmlajše (t.i. »poganjalec«), le da je bil Draisov bistveno večji in težji. Samovoze, samoteke ali draisine, kot so tem vozilom rekli pri nas, so v prvi polovici 19. stoletja izdelovali tudi kolarji v naši nekdanji skupni domovini, Avstro-Ogrski. »Izprva je bil ljudem všeč in bi tudi koristen bil, ako bi ga vsak znal prav dobro voditi. To pa je ravno težko bilo, zato pa se je ta iznajdba kmali pozabi- la«, je leta 1864 za to vozilo zapisal Janez Bleiweis, v Novicah. Glede na njegovo preprostost obstaja verjetnost, da je kakšen primerek tega vozila izdelal tudi kdo pri nas. Drais verjetno tudi ni bil prvi, ki je razvil takšno enosledno vozilo, a njegov izum je nesporno do- kazljiv. Vse ostale upodobitve vozil podobnih kolesu in navajanja pred tem, vključno s skico kolesa, ki so jo pripisovali »Da Vinciju« so se izkazale za ne dovolj zanesljive, zavajajoče, ali celo za potega- vščino, zato zgodovinarji kolesarstva prvenstvo pripisujejo Draisu1. O prisotnosti »tekalnih strojev« pri nas ni dovolj zanesljivih podat- kov. Aprila 1869 so Ljubljanski časopisi poročali, da se je “velociped, kot nadgradnja že pozabljene draisine Karla Draisa”, pri nas dodo- bra udomačil2. Ljubljančani so se s predhodniki koles torej srečali dve leti za tem, ko sta brata Micheaux na svetovni razstavi v Parizu leta 1867 predstavila svoje tržno uspešno enosledno vozilo z veli- kim prednjim in manjšim zadnjim kolesom ter neposrednim pre- nosom na prvo kolo. Kljub dejstvu, da v tistem času nista bila edina 1 Brovinsky (2010), S kolesi iz zbirk tehniškega muzeja Slovenije skozi čas, str. 7 2 Laibacher Zeitung, št. 78, dne 8.4.1869; 9.4.1869 kolesarstvo 141 ki sta razvijala takšno vozilo, sta bila očitno pri tem najuspešnejša saj sta ga kmalu začela množično izdelovati. Njun Vélo(-cipede) je doživel velik uspeh ne le v Franciji, temveč tudi Angliji in drugod. Odziv je bil tolikšen, da so se po Evropi kmalu pojavili številni izde- lovalci takšnih vozil. Tečaji vožnje z velocipedi, ki so jih prirejali v hali ljubljanskega Koli- zeja, so navduševali številne udeležence in gledalce obeh spolov. Bilo naj bi le še vprašanje časa, ko bi se velocipedi pojavili tudi na mestnih ulicah3. Ko se je to zgodilo, so jih Ljubljančani sprejeli z negodovanjem in odporom, kar je pripeljalo celo do večletne pre- povedi vožnje s kolesi po mestu. V 80. letih 20. stoletja so se v mestih današnje Slovenije pojavili prvi kolesarski klubi, in sicer: v Mariboru, Ljubljani, Celju, Gorici, Idriji, Kranju, Ribnici, Novem mestu in verjetno še kje4. To je bilo desetle- tje, ko so na cestah prevladovala t.i. visoka kolesa. Za razliko od tež- kih velocipedov s kovanim okvirjem in lesenimi okovanimi kolesi so bila bistveno lažja. To je omogočala lahka kovinska konstrukcija s cevnim okvirjem, kroglični ležaji, kolesi z jeklenimi naperami in platišči ter obroči iz polne gume. Prednje kolo takega kolesa je bilo za doseganje večje hitrosti še večje kot pri velocipedih, vožnja z njimi pa vse prej kot varna. Nič presenetljivega torej, da visoka ko- lesa niso bila najbolj uporabno prevozno sredstvo in da so služila bolj za šport in zabavo. V desetletju, ki je sledilo, je kolesarstvo na ozemlju današnje Slo- venije doživelo širši razmah. Kolesa so bila na eni strani rekvizit za šport in prosti čas, na drugi pa so se vse bolj uveljavljala tudi kot osebno prevozno sredstvo. Temu je vsekakor pripomogla takrat nova vrsta koles, t.i. “varnostna” (safety), kakršna niso na pogled nič kaj dosti drugačna kot ta, ki jih poznamo danes. Do konca 19. stoletja so se visoka kolesa umaknila s cest in leta 1898, ko je k nam zapeljal prvi avtomobil, naj bi bilo v Ljubljani 1068 kolesarjev. Le 100 izmed njih naj bi uporabljalo kolesa v službene namene, osta- lih 968 pa za šport in rekreacijo5. „Prvi trgovci in izdelovalci koles na slovenskem V obdobju pred 1. svetovno vojno, ko so si lahko na Slovenskem motorna kolesa in avtomobile privoščili le redki tudi kolesa niso bila dostopna prav vsakomur6. Med lastniki koles iz tistega časa lahko zasledimo ljudi s poklici, kot so npr. skladiščnik, natakar, 3 Prav tam. 4 Enciklopedija Slovenije ( 1991), str. 200 5 Die Ostmark (1898), str. 978. 6 Delavec v tekstilni industriji je npr. zaslužil okoli 13 K na teden, pri čemer je eksistenčni minimum na osebo znašal okoli 8 K tedensko. Več o tem: Brovinsky (2005). Kako so konjske moči izpodrivale konje, str.89 V katalogu koles in opreme trgovca Karla Čamernika lahko zasledimo najcenejše moško kolo znamke kinta za 120 kron. Ob tem je treba poudariti, da so bila to kolesa najnižjega cenovnega razreda brez jamstva, izdelana iz najcenejših in nedeklariranih materialov oz. sestavnih delov ter s prisilnim tekom. S kakovostnejšimi sestavnimi deli in serijsko opremo se je cena kolesa kmalu povzpela na 200 kron in več. V tem kakovostnem in cenovnem razredu je bil proizvodni program koles dürkopp diana, ki jih je v Ljubljani prodajal trgovec Ivan Jax & sin. poslovodja, trgovec, mizar, zidar, tapetnik, ipd., pa tudi delavec, služabnik7. Tisti, ki so si lahko omislili svoje kolo, so ga že ob prelomu v 20. stoletje lahko kupili v večjih mestih, kot sta bila Ljubljana ali Ma- ribor. Leta 1905 naj bi bilo na Kranjskem 9 trgovcev s kolesi in 6 popravljalnic koles8. Od tega je bilo 7 trgovcev in 5 popravljalnic v Ljubljani, 2 trgovca in 1 popravljalnica pa v Kranju9. Do leta 1914, ko je izbruhnila 1. svetovna vojna, se je število trgovcev in popravljal- cev koles na Kranjskem seveda še povečalo. Kot največji prodajalec koles in motornih vozil na Kranjskem se je uveljavil Karl Čamernik10, ki je izdajal tudi svoj katalog. V Mariboru je poleg proizvajalca koles Franza Negerja pred 1. svetovno vojno prodajalo kolesa vsaj še 5 trgovcev11, na Ptuju je bil vsaj en, verjetno pa še kje12. Kolesa so navduševala mlado in staro, ne glede na spol. Ta vse bolj priljubljena tehnična novost je predstavljala poseben izziv tudi za ključavničarje ali mehanike, ki so sprva kolesa popravljali a so jih želeli tudi sami razvijati in izdelovati. Teh pri nas seveda ni bilo ve- liko, a nekateri od njih so pomembno prispevali oskrbi s kolesi in podpori kolesarskega športa. 7 Povzeto po prijavah prometnih prekrškov v Ljubljani leta 1911 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Reg I/1665). 8 Ročni kažipot po Ljubljani in kranjskih mestih in koledar za navadno leto (1905), 9 Prav tam. V Ljubljani je bilo možno kupiti kolo pri Francu Čudnu, Ivanu Jaxu, Ferdinandu Kaiserju, Antonu Putriču in Josefu Kolarju, ki so imeli tudi popravljalnice koles, ter Ani Gorec in Ernestu Speilu. Ernst Spiel, Ivan Jax, Josip Harbich in Franc Čuden so bili v seznamu obrtnikov vpisani tudi kot mehaniki. Omenjeni seznam obrtnikov mehanikov v drugih kranjskih mestih ne navaja. 10 Trgovina, ki je nosila naziv Karl Čamernik & Ko., je štirikrat letno izdajala ilustrirani cenik koles in kolesarske opreme. 11 To so bili: Franz Pekle, Alois Heu, Josef Sageder in Alexander Machalka, Moriz Dadieu in Hans Masten (Povzeto po oglasih v časopisih Marburger Zeitung od 1900 do 1911) 12 Šamperl Purg (1998), str. 28. Slika 1 in 2: Športna in dirkalna kolesa, kot simbol hitrosti in zmogljivo- sti, so pogosto upodabljali na naslovnicah katalogov koles. Naslovnici kataloga trgovca Karla Čamernika iz Ljubljane pred 1. svetovno vojno in kataloga izdelkov tovarne Rog v drugi polovici 80. let. Tekmovalci kolesarskega kluba Rog so bili dobri promotorji tovarne in koles, ki jih je ta izdelovala (Foto: Arhiv Tehniškega muzeja Slovenije) 142 Začetki proizvodnje koles na ozemlju današnje Slovenije, ki je so- dilo pod Avstro-Ogrsko, segajo v konec 19. stoletja, pri čemer ta ni imela večjega obsega. Drugače je bilo v mestih gospodarsko močnejših okoliških dežel Avstro–Ogrske monarhije, ki so nudile ugodnejše razmere za kovinsko predelovalno industrijo in z njo tudi industrijsko proizvodnjo koles. Zanimivo je dejstvo, da je imel največ uspeha pri tem naš rojak Janez Puh iz Sakušaka pri Juršincih. Zgradil je eno največjih tovarn koles in motornih vozil v Avstriji, ki je bila uspešna tudi daleč izven avstrijskih meja. Še bolj zanimivo je, da so bili s Puhom, oziroma tovarno, ki nosi njegovo ime, tako ali drugače povezani vsi največji proizvajalci koles na Slovenskem. Pri Puhu, se je med drugim učil, največji proizvajalec koles na Slovenskem med obema vojnama, Fran Batjel. Največja tovarna koles v Sloveniji (ljubljanski Rog), je začela svojo dejavnost z uvozom in sestavljanjem koles tovarne Puch. Z licenčno proizvodnjo motornih koles Puch, je začela tudi koprska tovarna Tomos. Puhov sodobnik in svak Franz Neger, je skoraj sočasno s Puhom, stopal po isti poti podjetnika na področju izdelave koles, pozneje pa še motornih koles, vendar v Mariboru13. Bil je ustanovitelj ma- riborskega Radfahrercluba in eden od pionirjev elektrifikacije Ma- ribora. Septembra 1886 je bil v Mariboru prijavljen kot kolesarski inštruktor, leta 1889 pa je dobil obrt mehanika14. Neger je v svoji de- lavnici izdelal prvo kolo decembra leta 189215. To je bil sodoben tip »varnostnega kolesa«, kakršna so takrat izpodrivala okornejša viso- ka. Leta 1895 je Negerjeva delavnica ponujala že tri tipe koles, in si- cer poldirkalno kolo, turno kolo in žensko kolo. Za morebitne kupce je bila ob hiši preizkusna steza, kjer je lahko vsakdo kolo brezplačno preizkusil, v ceno kolesa pa je bilo vključeno tudi učenje vožnje s kolesom16. Neger je z izdelavo koles nadaljeval še po prvi svetovni vojni, a ta ni dosegala večjega obsega. Vodilni domači proizvajalec in trgovec s kolesi je v tem času postal Fran Batjel, ki se je kot 15 letni vajenec s popravili in izdelavo koles prvič srečal že v 90. letih 19. stoletja, ko je šel v uk za mehanika k Puhu v Gradec. Po nekaj- letnem popotovanju doma in v Ameriki, kjer je delal priložnostno, se je ustalil v Gorici in v letih 1904/05 začel v svoji delavnici popra- vljati, prodajati, nato pa še izdelovati kolesa. Batjelovo delavnico, ki je kmalu prerasla v to varno so začela zapuščati kolesa raznih vrst in tipov. Poleg koles lastne proizvodnje znamke tribuna je Batjel prodajal še kolesa drugih znamk, kot so helm, puch, dürkopp, waf- fenrad, austria, splinda, cleveland, paris in druge. Po prvi svetovni vojni in priključitvi Gorice Italiji, se je Batjel preselil v Ljubljano. Leta 1919 je na južni strani grajskega griča kupil gostilno in jo preuredil v tovarno. Poleg koles je izdeloval še otroške in invalidske vozičke ter kolesa s pomožnimi motorji, v katere je vgrajeval motorje znam- ke Sachs. Najcenejše Batjelovo kolo bi si lahko takrat za eno plačo kupil že npr. nekvalificirani delavec v tekstilni tovarni, medtem ko bi bolje plačan kvalificirani delavec tekstilne tovarne za najdražje Puhovo kolo moral odšteti dve17. Kot zanimivost omenimo, da so bila leta 1939 vrhunska dirkalna kolesa Valy, mojstra Ivana Valanta še dražja18, a o teh nekoliko pozneje. Tovarna Tribuna, ki so jo leta 1948 nacionalizirali, se je po vojni usmerila predvsem na izdelavo otroških vozičkov. „Večji izdelovalci koles na slovenskem med obema vojnama in po njej Večina trgovcev s kolesi iz obdobja pred 1. svetovno vojno je s svo- jo dejavnostjo nadaljevala še po njej; pridružili so se jim tudi šte- vilni novi. Z večjo kupno močjo prebivalstva je število koles na ce- stah hitro naraščalo. V Dravski banovini, ki je v Kraljevini Jugoslaviji obsegala večji del današnje Slovenije, je bilo leta 1929 registriranih 13 O Negerjevi dejavnosti na področju proizvodnje vozil ni kaj dosti znanega in njegovo ime v literaturi le redko zasledimo. 14 Leskovec (1998), str. 107. 15 Brovinsky (2005). Kako so konjske moči izpodrivale konje, str. 56 . 16 Prav tam, str. 57 . 17 Povprečna mesečna plača v Jugoslaviji je leta 1934 znašala 602 dinarja. (Kresal 1986,, str.63). Nekvalificirani in polkvalificirani delavci v tekstilni tovarni so leta 1936 v Dravski banovini (del ozemlja današnje Slovenije, ki je takrat sodil v Kraljevino Jugoslavijo) v povprečju zaslužili med 711 in 822 din, kvalificirani 890 din in visoko kvalificirani 1219 din (Kresal 1986, str. 61). 18 Cenik koles Valy (1939). Slika 3: Oglas za Puhova kolesa iz časopisa Slovenec, 1890 Slika 4: Pogled na tovarno Tribuna v Ljubljani po prvi svetovni vojni (Foto: Ilustrirani Slovenec) kolesarstvo 143 47.193 koles19, leta 1938 pa kar 148.11720, kar je pomenilo, da je na vsakega osmega prebivalca prišlo eno kolo (v celotni Kraljevini Jugoslaviji 41). Trgovci s kolesi so v Dravski banovini domače tr- žišče zalagali tako s kolesi tujih znamk, kot npr. Puch, Dürkopp, Steyr, Adler, Premier, Aiglon, Legnano, kakor tudi z domačimi. V registru trgovine obrti in industrije Dravske banovine za leto 1931 zasledimo štiri večje proizvajalce koles. Ob največji tovarni koles tistega časa pri nas, Batjelovi Tribuni, so bili to še: Jugoslovanske Steyr-tovarne d.z.o.z. v Ljubljani, Tovarna koles Pelikan v Ljubljani in tovarna koles Franc Neger v Mariboru21. Z izdelavo kolesarskih okvirjev, krmil ali drugih komponent se je poleg naštetih ukvarjalo še več manjših obrtnikov. Nekaj teh obrtnikov je s svojo dejavno- stjo nadaljevalo še prva leta po drugi svetovni vojni, ko je večino slovenskega trga zalagala leta 1949 ustanovljena največja koles na Slovenskem, Rog iz Ljubljane. Ko omenjamo pomembnejše izdelovalce koles pri nas, moramo izpostaviti tudi Ivana Valanta in njegova kolesa oz. okvirje. Ivan Valant, rojen leta 1909, se je kot tekmovalec brez licence začel s kolesarstvom ukvarjati pri svojih 17. letih, ko je delal v Franciji22. Takrat se je prvič srečal z izdelovalci posebnih okvirjev dirkalnih koles in se odločil, da bo po povratku v domovino tudi sam po- izkusil izdelati tako kolo. V domovino se je vrnil pred letom 1928, ko je že tekmoval za Motokolesarski klub Ilirija iz Ljubljane, svoje prvo kolo pa je izdelal leta 1934. Vmes je kot amater med drugim dirkal tudi za francoski Peugeot. S kolesom lastne izdelave je leta 1936 nastopil na olimpijadi v Berlinu in osvojil dvaintrideseto me- sto. Njegovo kolo je takrat vozil tudi najuspešnejši tekmovalec iz Kraljevine Jugoslavije, Zagrebčan Avgust Prosenek, ki je bil deveti. Valant je pred drugo svetovno vojno v svoji delavnici na Blejski Dobravi pod svojo lastno blagovno znamko Valy izdeloval moška, ženska in dirkalna kolesa. Prodajali so jih v vseh večjih Jugoslovan- skih mestih, npr. v Ljubljani, pri prodajalcu koles Gorec, v Zagre- bu pri podjetju Gaston Blasy in v Beogradu pri podjetju Avala. Za 19 Kraljevina Jugoslavija (1929), str.190 20 Kraljevina Jugoslavija (1938 – 1939), str. 211 21 Trgovsko obrtni industrijski letnik (1931), str. 263 22 Brovinsky(2010), Kratek zgodovinski pregled proizvodnje koles na Slovenskem, str. 79. vrhunsko dirkalno kolo Valy s štirimi prestavami in okvirjem, izde- lanim iz posebnih cevi Reynolds H.M. 531, ki je tehtalo vsega devet kilogramov, je bilo treba leta 1939 odšteti 2600 din (najcenejša ko- lesa znamke Tribuna so takrat stala okoli 800 din)23. Po drugi svetovni vojni, ko uvoz sestavnih delov skoraj ni bil mo- goč, je nekaj časa sestavljal kolesa iz delov, ki jih je imel še na za- logi, nato pa se je usmeril izključno na izdelavo okvirjev dirkalnih koles za kolesarske klube in večina kolesarjev v Jugoslaviji je takrat vozila kolesa Valy. Kot izkušenega mojstra za izdelavo dirkalnih koles ga je leta 1954 povabila k sodelovanju ljubljanska tovarna koles Rog, ki je takrat ustanovila poseben oddelek za izdelavo dir- kalnih, poldirkalnih, izvenserijskih koles in prototipov. Ivan Valant je v Rogu jeseni tega leta prevzel vodenje oddelka24. Po upokojitvi leta 1964 se Ivan Valant od izdelave koles ni poslo- vil. V 70. in 80. letih 20. stoletja, ko je Rog sestavljal dirkalna kolesa in so klubi za svoje potrebe večinoma tudi sami uvažali kolesa iz tujine, so z Valyji tekmovali najuspešnejši jugoslovanski kolesarji in reprezentanti. Okvirje za dirkalna kolesa Valy je za klube in indivi- dualne naročnike, ki so želeli imeti kolo izdelano po njihovih me- rah, izdeloval še naprej, vse do svoje smrti leta 1999, ko je imel 91 let. Ivan Valant je izdeloval okvirje in sestavljal kolesa torej celih 65 let. V tem obdobju je izpod njegovih rok prišlo skupaj okoli 6000 okvirjev oz. koles25. Med nasledniki Valantove tradicije izdelave okvirjev specialnih ko- les omenimo Danijela Bizjaka iz Nove Gorice, ki je svojo pot začel kot tekmovalec in nato serviser koles. S sestavljanjem koles je začel v začetku 80. let 20. stoletja. Srečanje z Battaglinom in Moserjem, ki sta izdelovala kolesarske okvirje po meri ga je opogumilo, da se je še sam lotil proizvodnje posebnih kolesarskih okvirjev. Prvega je izdelal leta 198726. Od leta 1988 dalje, ko je z njegovim kolesom pod blagovno znamko DJAK na olimpijskih igrah v Seulu nasto- pil jugoslovanski reprezentant Brkovič, so klubi in posamezniki pri njemu naročali vse več koles, tako da je letno izdelal od 50 – 70 okvirjev. Za izdelavo svojih okvirjev je uporabljal specialne jeklene cevi znamk Columbus, Dedalo in Oria. S pojavom lažjih in cenej- ših okvirjev iz Dalnjega vzhoda je proizvodnjo jeklenih okvirjev po letu 2000 opustil. Njegovo delavnico je zapustilo okoli 1000 okvir- jev dirkalnih koles; od klasičnih do posebnih izvedb. „Rog – največji izdelovalec koles na slovenskem27 tovarno koles Rog so ustanovili leta 1949. Ime je dobila po sedežu glavnega poveljstva partizanskih enot v kočevskem Rogu. Prva kolesa so sestavljali na Viču iz delov, ki jih je dobavljal pogodbeni partner, tovarna Puch iz Gradca. Dve leti po ustanovitvi so zače- li postopoma izdelovati tudi lastne sestavne dele koles; najprej 23 Prav tam. 24 Prav tam, str 80. 25 Prav tam 26 Prav tam, str 81 27 Več o tem: Brovinsky (1910), Rog-največji slovenski izdelovalec koles vseh časov Slika 5: Ivan Valant v delavnici (Foto: Arhiv Tehniškega muzeja Slovenije, fond Stane Valant). 144 enostavnejše, nato pa vse bolj zahtevne, vključno z okvirji28. V tem obdobju je bila največji proizvajalec koles v Jugoslaviji tovar- na Partizan iz Subotice; ob Rogu in Partizanu so kolesa serijsko izdelovali še v tovarni Lasta v Sarajevu. Po selitvi tovarne Rog iz Viča v prostore nekdanje usnjarne ob Trubarjevi cesti v Ljubljani (leta 1953), se je obseg proizvodnje koles hitro povečeval in Rog je leta 1963 postal največji jugoslovanski proizvajalec koles. Druga polovica 60. let za Rog pomenila svojevrsten mejnik, saj so to leto osvojili izdelavo ene svojih največjih uspešnic, zložljivega kolesa ki smo ga poznali pod imenom “Pony”29 in s svojimi izdelki prodrli tudi na tuje trge30. 28 Poslovno poročilo tovarne Rog za leto 1966 v uvodnem delu (kjer omenja zgodovino podjetja) navaja, da so zahtevnejše sestavne dele (npr. čeljustne zavore, verige, zadnja pesta s prostim tekom ali vzvratno zavoro) takrat še uvažali. Večino teh sklopov so osvojili v 60. letih. 29 Brovinsky (1910), Rog-največji slovenski izdelovalec koles vseh časov, str.89 30 Najpomembnejši Rogov partner v tujini je bilo podjetje Intervelo iz Va- duza (Liechtenstein), od koder so Rogove okvirje in kolesa pod različni- mi znamkami dobavljali kupcem po zahodni Evropi (Avstrija, Švica, ZRN, Švedska, V. Britanija, Danska in države Beneluxa). V tem obdobju je Rog z zložljivimi kolesi prodrl tudi na tržišči ZDA in Kanade, “nezložljive” ponije pa so prodajali tudi v Iran. V 70. letih je Rog večino sestavnih delov koles izdeloval sam. Še več. Dobavljal jih je tudi takrat “sestrski”, tovarni v Ilidži pri Saraje- vu31 in obratu Tomosa v Subotici (bivši Partizan). Ob 30. obletnici tovarne (leta 1979), je Rog v industrijski coni Moste na obrobju me- sta odprl nove sodobne proizvodne prostore in svojo proizvodnjo še povečal32. Ob koncu 70. let, ko so v Rogovem serijskem proizvodnem progra- mu prevladovala še klasična “turna kolesa” in je na športna odpa- del 30 odstotni delež, je bilo med slednjimi zaslediti tudi športno kolo z zavitim krmilom in zunanjimi prestavami, ki so ga v prospek- tu imenovali kar “dirkalno”. Ta tip kolesa (pozneje smo ga poznali pod imeni Senior ali Elite), ki ga je trg dobro sprejel, je napovedal desetletje, novih športnih in rekreativnih modelov Rogovih koles33. Rog prava dirkalna kolesa sicer delal že prej, vendar posamično, za tekmovalce in kolesarske klube. Ob tem je potrebno dodati, da naziv tovarne nosil tudi en najmočnejših kolesarskih klubov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Podpora tovarne je tekmovalcem vsekakor omogočala primerne pogoje za delo in dobre rezultate, s katerimi so promovirali tovarno in blagovno znamko Rog. Ob prelomu v 80. leta 20. stoletja je na razvoj novih Rogovih mo- delov koles močno vplivalo povpraševanje po športnih, dirkalnih in otroških kolesih. To je bil čas, ko se je zanimanje za rekreativno kolesarjenje pri nas iz leta v leto povečevalo. V obdobju razmaha organizirane rekreacije koncem 70. let, so kolesarski klubi in takra- tne “družbenopolitične organizacije”, po Sloveniji prirejali krajša, t.i. trimska kolesarjenja, namenjena vsakomur. Marsikdo se še do- bro spominja kampanje pod geslom “Vsi na kolo za zdravo telo”. V to obdobje segajo tudi začetki organizacije nekoliko zahtevnejših kolesarskih prireditev (ti. kolesarskih maratonov), namenjenih bo- lje pripravljenim rekreativnim kolesarjem. Zato so v tovarni leta 1981 predstavili naprednejše in lažje športno kolo na 10 prestav, ki je vsekakor bolj upravičilo naziv “dirkalno”34. Njegovo ime “Ma- raton” je zgovorno nakazovalo, komu naj bi bilo namenjeno. Okvir iz tanjših cevi, več kakovostnejših komponent in aluminijastih se- stavnih delov je kolesarju omogočalo lažje in hitrejše kolesarjenje, tudi na daljših razdaljah. Ožje pnevmatike na 27 colskih aluminija- stih platiščih so med vožnjo nudile manj upora in bile, za razliko od ozkih lepljenih tabularjev, vendarle še primerne tudi za maka- damsko cestišče. Ob predrti gumi je pri maratonu še kako prav prišel tudi sistem za hitro vpenjanje kolesa z ekscentrom, kot ga imajo prava dirkalna kolesa. Maratonu je kmalu sledila tudi ženska različica s posebnim okvirjem. Obe vrsti Rogovega maratona sta v izvedbi “luxus” (z blatniki, prtljažnikom in svetlobno opremo) predstavljali enega najbolj kakovostnih domačih športnih koles svojega časa35. Njuno uspešnost dokazuje podatek, da sta ostala 31 Ker sta bili tovarni v Ilidži in Ljubljani pravzaprav enoti (takrat temeljni organizaciji združenega dela – TOZD) podjetja UNIS, sta bila ponudnika koles v državi le dva. V letih 1970 do 1977 je bil Rog sestavni del sarajevske družbe UNIS, pod katero je sodila tudi sarajevska tovarna koles. 20. julija 1977 je bil sprejet sklep o izločitvi iz OZD UNIS in sklenjen sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti med TOZD Tovarno dvokoles Rog in delovno organizacijo UNIS Sarajevo. 32 V starih prostorih na Trubarjevi je tovarna delovala do leta 1995 – 1998, ko so vso dejavnost dokončno preselili v Moste. 33 Brovinsky (1910), Rog-največji slovenski izdelovalec koles vseh časov, str. 94 34 Prav tam, str 95,96 35 Dirkalno izvedbo maratona so sredi 80. let v tovarni nadgradili in jo predstavili pod imenom Personal. Slika 6: Lotanje okvirja kolesa v tovarni Rog (Foto: Arhiv Tehniškega muzeja Slovenije) kolesarstvo 145 v proizvodnem programu tovarne vse do prve polovice 90. let. Maraton ambicioznejših rekreativcev vendarle ni mogel povsem zadovoljiti. Tem so zato v Rogu namenili nekaj modelov dirkalnih koles višjega razreda36. Vrh verige teh Rogovih koles sta predsta- vljala modela Professional in Prestige na 12 prestav. Čeprav je šlo skorajda za “butična” izdelka, kakršna so uporabljali tudi tekmo- valci v kolesarskih klubih, ju vendarle še ne bi mogli postaviti ob bok še lažjim vrhunskim specialkam vodilnih svetovnih izdeloval- cev dirkalnih koles37. Obdobje razcveta športnih in dirkalnih koles se je pri Rogu sklenilo ob prehodu v 90. leta, ko so se tudi pri nas uveljavila gorska kolesa. S posebnimi vrstami koles za vožnje izven urejenih poti, ki so v poznih 60. in 70. letih 20. stoletja nastajala v Kaliforniji ter v 80. letih postajala vse bolj priljubljena tudi v Evropi, nas je občasno sezna- njala tudi domača periodika. Najprej smo spoznali ti. “bicycle moto cross” kolesa, bolj znana pod kratico BMX. Ta vrsta nizkih koles brez prestav, blatnikov in s širokimi, 20 colskimi kolesi grobega profila, je bila namenjena nekakšni kolesarski inačici motokrosa za mladino in izvajanju trikov na ploščadih in v kolesarskih parkih. Poleti 1984 so takšna kolesa začeli izdelovati tudi v Rogu. Prvo domače gorsko kolo smo, spet po zaslugi Roga, dobili leta 1988. To je bil model ki so ga poimenovali Horizont. Sestavljen je bil iz prilagojenega serijskega jeklenega okvirja in uvoženih kom- ponent za gorska kolesa nižjega razreda38. Gorska kolesa, ki so v tem obdobju premikala meje športnega oz. rekreativnega kolesar- stva in vplivala na kolesarsko industrijo nasploh, so tudi za tovarno Rog pomenila velik preobrat. Zanimanje zanje je pomembno vpli- valo na proizvodno in tržno usmeritev tovarne. V letu 1989, naj bi v Rogu izdelali že okoli 2.500 gorskih koles39. Pri Rogu, ki je v začet- ku 90. let izdeloval več modelov gorskih koles nižjega razreda, so najpozneje v letu 1992 posegli tudi v srednji razred gorskih koles. Za to je poskrbel poseben okvir iz ti. “over size” cevi italijanskega proizvajalca Oria in Shimanove komponente skupine LX. Izdelovali so ga v petih velikostih; z maso 14,7 kg je bil približno 2 kg lažji od drugih Rogovih gorskih koles. V 90. letih se je ob izgubi jugoslovanskega trga proizvodnja koles v Rogu zmanjšala za polovico. V posodobljenem proizvodnem programu tovarne, ki se je ob 50-letnici preoblikovala v delniško družbo, so v 90. letih začela prevladovati gorska kolesa. Razvoj iz- delkov in investiranje v posodobitev proizvodnje sta ob negativnih 36 Vstop v razred kakovostnejših Rogovih dirkalnih koles je ob prelomu v 80. leta predstavljal model Sprint na 10 prestav, ki je imel že kolesa z ožji- mi, lepljenimi pnevmatikami (t.. tabulari) in kakovostnejše sestavne dele. Nasledni po rangu, model Super (12 prestav), je zadovoljil tudi zahtevnejše rekreativne kolesarje. Njegov okvir, ki ga je bilo možno dobiti v štirih ve- likostih, so od konca 70. let izdelovali iz cevi uveljavljenega italijanskega proizvajalca Oria. Zanj je bilo potrebno odšteti skoraj dva in polkrat več kot npr. za maraton. 37 Ob razmeroma skromnem obsegu proizvodnje domačih dirkalnih ko- les srednjega in višjega razreda, so se rekreativni kolesarji v tem času po- gosto odločali za uvožena dirkalna kolesa, večinoma italijanskega porekla, ki se jih je v tem času dalo tudi že pri nas dobiti za devize. 38 Konkurenčno ceno svojega novega izdelka so pri Rogu dosegli tudi tako, da je bil npr. na voljo le v eni velikosti. Obe kolesi in sedež sta bili pri- trjeni z vijaki in maticami (brez t.i. ekscentričnih vpenjal), klasična Rogova jeklena platišča pa so se pri zaviranju v mokrem izkazala kot neprimerna za ro vrsto koles. 39 Brovinsky (1910), Rog-največji slovenski izdelovalec koles vseh časov, str. 98 rezultatih poslovanja začela zaostajati. Ugled znamke Rog je ob zastarelih izdelkih doma padal in tovarna je ob hudi konkurenci vse težje zadovoljevala domače, sploh pa tuja tržišča. Vse slabši re- zultati poslovanja in zadolženost tovarne so pripeljali do postopka prisilne poravnave leta 1999. V začetku novega tisočletja, blagovna znamka Rog pri mlajši gene- raciji (ki je iskala gorska kolesa višjega razreda) ni bila priljubljena. Nekoliko bolje je Rogu kazalo v segmentu mestnih koles, kjer so še držali korak s konkurenco. Največjo uspešnico med slednjimi je v tem času gotovo predstavljalo žensko mestno kolo Holland. Kot že ime pove, so rogovci to kolo (z novim okvirjem vred) v 90. letih zasnovali po podobi koles, priljubljenih na Nizozemskem. Najbrž je prav njegov uspeh botroval razvoju še enega podobnega mestne- ga kolesa v “retro stilu”, ki se je pojavil v letih 2000/2001 pod ime- nom Cruiser. Program Rogovih klasičnih oziroma mestnih koles so ob koncu 20. stoletja zaokroževali modeli s sodobno zasnovanimi varjenimi okvirji iz klasičnih ali ovalnih jeklenih cevi. Slednje so pri Rogu še vedno izdelovali sami. Drugače je bilo pri gorskih kolesih, kjer je Rog od leta 1999 dalje vse več posebnih oblik okvirjev uva- žal iz Dalnjega vzhoda. Do pomembnega preobrata je prišlo v Rogu v letih 2002/2003, ko je po dolgoletni krizi in izgubah v tovarno vstopil novi strateški lastnik, družba Skimar. Aprila 2003 se je družba preimenovala v Elan Bikes d.d. Zaposlili so nove sodelavce, predvsem v razvojnem in marketinškem oddelku. Za proizvodnjo sodobnih okvirjev gor- skih koles so osvojili tehnologijo krivljenja in varjenja aluminija ter nabavili CNC stroj za izdelavo zapletenih aluminijastih sestavnih delov okvirjev. Ob blagovni znamki Rog, ki je ostala in bila odtlej namenjena kolesom nižjega in srednjega cenovnega razreda, so v tovarni začeli izdelovati lastna športna (gorska in cross) kolesa višjega cenovnega razreda pod blagovno znamko Elan. Kmalu so jim sledila še trekking in gorska kolesa srednjega cenovnega razreda. Večina modelov je bila po zasnovi in obliki novih, med mestni- mi kolesi pa so pri Rogu vendarle ohranili tudi nekaj uspešnic iz prejšnjih desetletij (Turist, Holland, Pony in Pony maxi) z jeklenimi okvirji varjene izvedbe40. Predstavitev serije novih gorskih koles Elan (najprej maja 2003 v Ljubljani in avgusta istega leta na sejmu Eurobike v Friedrichshafnu v Nemčiji) je potrdila, da so v nekda- njem Rogu z uvajanjem novih tehnologij, sodobnih materialov in privlačnim dizajnom razvili kolesa, ki so se povsem enakovredno kosala s kolesi višjega razreda svetovne konkurence. Žal so se se ambiciozni načrti našega največjega proizvajalca koles vseh ča- sov leta 2005 izjalovili nakljub dejstvu, da so si kolesa Elan hitro pridobila ugled tudi izven slovenskih meja. Zamenjava vodstva največjega lastnika družbe Elan Bikes, Skimarja d.d., ki ji je sledil odstop predsednika uprave družbe Elan Bikes z ožjim kolegijem, je kolesom »pripeljala« negotovo prihodnost. Leta 2005 se je po umi- ku Elana družba preimenovala v Rog, leto kasneje pa je Okrožno sodišče v Ljubljani objavilo stečaj podjetja. S tem je naš največji proizvajalec koles dokončno zaprl svoja vrata. 40 Leta 2004 je tovarna opustila program jeklenih okvirjev. 146 „Literatura 1. Boris Brovinsky, S kolesi iz zbirk tehniškega muzeja Slovenije skozi čas, Dve kolesi in par nog, (ur. Boris Brovinsky, Tehniški muzej Slovenije, Lju- bljana, r.k.), Bistra pri Vrhniki 2010. 2. Boris Brovinsky. Kako so konjske moči izpodrivale konje. Ljubljana, Tehni- ški muzej Slovenije, 2005. 3. Boris Brovinsky, Kratek zgodovinski pregled proizvodnje koles na Slo- venskem, Dve kolesi in par nog, (ur. Boris Brovinsky, Tehniški muzej Slo- venije, Ljubljana, r.k.), Bistra pri Vrhniki, 2010 4. Boris Brovinsky, Rog-največji slovenski izdelovalec koles vseh časov, Dve kolesi in par nog, (ur. Boris Brovinsky, Tehniški muzej Slovenije, Lju- bljana, r.k.), Bistra pri Vrhniki 2010 5. Laibacher Zeitung, 1869-1911 6. Enciklopedija Slovenije (5zv.) (1991), Ljubljana: Mladinska knjiga. 7. Die Ostmark, Illustrierte Fachzeitung für Radfahr und Skisport (št. 50), (1898), Krems. 8. Karl Čamernik&Ko, Dunajska cesta 9-12, Katalog koles kinta (1913/14), Ljubljana, Tehniški muzej Slovenije.. 9. Ivan Jax & sin, Ljubljana, Dunajska cesta št. 17, Katalog koles dürkopp diana (1907), Ljubljana, Tehniški muzej Slovenije. 10. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Reg I/1665 11. Soča, Ročni kažipot po Ljubljani in kranjskih mestih in koledar za navadno leto (1905), Gorica: A. Gabršček. 12. Kristina Šamperl Purg, Zakaj je ostal Janez Puh Slovencem toliko časa neopažen in nezanimiv, Janez Puh – Johann Puch, človek, izumitelj, to- varnar, vizionar (ur. Kristina Šamperl Purg, Zgodovinski arhiv na Ptuju), Ptuj 1998 13. Antoša Leskovec, Franz Neger, svak Janeza Puha, Janez Puh – Johann Puch, človek, izumitelj, tovarnar, vizionar (ur. Kristina Šamperl Purg, Zgo- dovinski arhiv na Ptuju), Ptuj 1998. 14. France Kresal, Zgodovina Predilnice Litija 1886 – 1986, Litija 1986. 15. Cenik koles Valy (1939), Tehniški muzej Slovenije. 16. Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika (1929-1939) Statistički godišnjak, knjiga 1-9, Opšta državna statistika, Beograd. 17. Trgovsko obrtni industrijski letnik, Register trgovine, obrti in industrije (1931) Industrija Dravske banovine, Ljubljana. 18. Tovarna Rog (1966-1980) Poslovna poročila tovarne Rog, Neobjavljeno delo. mag. Boris Brovinsky, muzejski svetovalec, Tehniški muzej Slovenije, Tržaška 2, 1000 Ljubljana E-pošta: boris.brovinsky@tms.si kolesarstvo 147 Slovenian road cycling terminology Abstract Diversity in every sport is also seen in its particular language where we find specific terminology. This is a key element in communication among different sports. Part of diploma Mo- dern Slovenian cycling terminology which was made at the end of study of Slovenian language is also a dictionary of modern cycling vocabulary. It includes vocabulary of road cycling from central Slovenia. This article contains short presentation of how the dictionary was made and some specific characteris- tics of cycling jargon which is dictionary’s base with some ex- amples. Key words: bicycle, road cycling, terminological dictionary Izvleček Jezik v športu je razgiban kot je razgiban posamezen šport in verjetno prav v čisto vsakem obstaja specifična terminologi- ja, ki je za sporazumevanje znotraj posameznih panog ključ- nega pomena. V sklopu diplomskega dela Sodobna slovenska kolesarska terminologija, ki je nastal na koncu študija sloveni- stike, je bil izdelan slovar sodobnega kolesarskega besedja, ki se uporablja v tekmovalnem cestnem kolesarstvu, natanč- neje v osrednji Sloveniji. V prispevku je na kratko predstavlje- no nastajanje slovarja kolesarske terminologije in nekatere značilnosti kolesarskega žargona, na katerem slovar temelji, predstavljeni pa so tudi nekateri primeri. Ključne besede: kolo, cestno kolesarstvo, terminološki slovar Maša Zevnik Ko ga bodo ujeli, naj eden rukne na kontra, eden pa naj ga drži v anšlis ali sodobna slovenska kolesarska terminologija „Uvod Ob spremljanju kolesarstva praktično vse življenje in ob občudovanju razsežnosti tega športa in njegove termi- nologije me je ob zaključku študija, na predavanju kasnej- še mentorice, prešinila ideja o raziskovanju kolesarskega jezika. Ker je jezik ali govorica športnikov, razen nekaj izjem, še razmeroma neraziskano področje, je ob razvija- nju ideje prišlo do odločitve, da se lotim izdelave slovarja kolesarskega besedja tako knjižne kot tudi neknjižne soci- alne zvrsti jezika, s ciljem, da se zapiše in ohrani ne samo zapisana, pač pa tudi sodobna govorjena podoba jezika tega športa, ki temelji na živem jeziku in spontanem go- voru. Nastal je obsežen slovar kolesarske terminologije, ki bi lahko bil temelj splošnemu slovarju kolesarskega iz- razja, ki bi vključeval vse veje kolesarskega športa – poleg cestnega še gorsko kolesarstvo, BMX, dirkališčno kolesar- stvo … Slika 1: Kolesarji na treningu (foto: osebni arhiv) 148 „Metodološki pristop Besedje, ki je uvrščeno v slovar, je bilo načrtno zbrano s snema- njem strokovnega diskurza večinoma kolesarjev ter strokovnih de- lavcev in strokovnjakov iz Kolesarskega kluba Sava Kranj (gradivo je bilo snemano na kolesarskih treningih, pred dirkami, med nji- mi in po njih), tako vodenih intervjujev kot spontanih pogovorov, pripovedovanj, opisov itd. kolesarjev in kolesarskih strokovnjakov, komentarjev ob spremljanju prenosov Dirke po Franciji (poleti 2010 na TV Slovenija) in reportaž kolesarskih dirk. Večino zbranega slušnega gradiva je tako predstavljal spontan govor in komentarji. Nekaj posnetega gradiva pa predstavljajo tudi vodeni intervjuji, ki jih je bilo treba opraviti zaradi manjkajočih primerov, ki so zapisani ob vsakem geslu. S snemanjem govora (v različnih govornih oko- ljih in položajih) so bili seznanjeni vsi informatorji in informanti, ki so soglašali z uporabo tega gradiva za namene nastanka slovarja. Ti so bili večinoma doma iz osrednje Slovenije in Gorenjske, zato slovar temelji na govoru tega narečnega prostora. Iz posnetega materiala sem najprej izluščila ustrezno besedje in vse to smiselno razdelila v sklope. Nato je bilo vse gradivo zapisa- no v fonetični transkripciji, ki se v dialektologiji (narečjeslovje) in jezikoslovju uporablja za zapis izgovorjenih glasov, in sicer s po- močjo računalniške aplikacije ZRCola.1 Iz gradiva sem nato izluščila posamezne besede in besedne zveze s pripadajočimi sobesedili oz. primeri iz dejanske rabe in vse to po abecednem vrstnem redu uvrstila v slovar z glavnimi iztočnicami in podiztočnicami. Poleg snemanja je bilo gradivo zbrano tudi z izpisovanjem besed in besednih zvez iz besedil, ki so se nanašala na kolesarstvo, vendar pa se je med nastajanjem slovarja izkazalo, da je slušnega gradiva dovolj, saj je bil slovar že precej obsežen za potrebe diplomske- ga dela, zato te vrste besedil nisem vključevala, lahko pa bi ta del predstavljal predmet nadaljnjega preučevanja kolesarskega jezika. „Ključni informanti in njihov jezik Izbira informantov je bila pestra in vnaprej načrtovana. Slovarja brez govorcev živega kolesarskega jezika ne bi bilo, zato velja ome- niti vsaj glavne informante: Matjaž Zevnik (bivši kolesar, dolgoletni trener kolesarjev, direktor KK Sava Kranj), Jošt Zevnik (v času sne- manja mehanik v KK Sava Kranj, zdaj v reprezentanci ZDA), Martin Hvastija (bivši kolesar, zdaj selektor reprezentance mlajših članov), Gorazd Štangelj (bivši kolesar, zdaj športni direktor v Astani in se- lektor članske reprezentance), Tomaž Kovšca (športni novinar in komentator na TV Slovenija). Terminološki slovar pretežno sloni na pogovornem jeziku z ele- menti gorenjskega narečja, razen ob televizijskih prenosih, kjer je pri vseh treh komentatorjih zaznati upoštevanje okoliščin sporo- čanja dogajanja na kolesarski dirki, kar se je predvajalo v živo, zato lahko njihov govor označimo za pogovornega z elementi izvornih narečij, od koder izhajajo, razen v primeru uradnega televizijske- ga komentatorja, kjer so opazni elementi knjižnega pogovornega jezika. Strokovno in žargonsko kolesarsko besedje se po mojem mnenju od narečja do narečja bistveno ne razlikuje, seveda pa so opazne razlike med posameznimi govori, zlasti v mestu naglasa in načinu vplivanja jezikov v stiku. 1 Vnašalni sistem ZRCola je na ZRC SAZU v Ljubljani (www.zrc.sazu.si) razvil dr. Peter Weiss. „Slovar Slovar temelji na živem in spontanem govoru, ki je v iztočnicah naveden v poknjiženi obliki. Vsebuje izrazje tako knjižne kot tudi neknjižne socialne zvrsti jezika. Neknjižnega bi lahko definira- li tudi kot žargonsko izrazje kolesarske stroke. Vsebuje tudi obče splošne in športne izraze, ki so v uporabi tudi pri drugih športih, pa tudi nerazumljive termine: anšlis (zavetrje), avfzicati (dvigniti se iz sedečega v stoječi položaj), pakna (del zavorne čeljusti), račna (del zadnjega kolesa), smena (menjava položajev), šticna (sedežna opora); termine, ki so zaradi svoje oblike ali značilnosti spremenili svoj pomen: čeljust ali klešče (priprava za zaviranje), koza in/ali norec (kronometrsko kolo), metla (zadnje vozilo na dirki), šalčka (vložek za ležaj), fajfa (priprava, na katero je pritrjeno krmilo); in vulgarizme: drkati se (nagajati si, ovirati se), fukniti (pasti), nafukati se (namučiti se v akciji, ki je že vnaprej obsojena na neuspeh). Besedje je v slovarju predstavljeno v obliki geselskih člankov ali iztočnic z vsemi slovničnimi oblikami, ki so običajne za slovar, vendar s poudarkom na zapisu izgovorjenih glasov, kar pomeni, da je razen osnovne poknjižene oblike gesla vse ostalo zapisano s slovensko fonetično transkripcijo. Vsakemu geslu sledi pomenski del geselskega članka, ki obsega predvsem opisne in sinonimne Slika 2: Fajfa (foto: osebni arhiv) Slika 3: Kolesar, ki avfzica (foto: osebni arhiv) kolesarstvo 149 razlage, in ponazarjalno gradivo (zgledi iz posnetega gradiva), ki geselski članek umestijo v kontekst. Podan je še podatek o posnet- ku (P), od koder izhaja gradivo, in o informantu (I) ter morebitne povezave k sinonimom oz. drugim izrazom, ki jih je treba poznati za razumevanje osnovnega izraza. Če osnovnemu geslu pripadajo podgesla ali podiztočnice, so te besedne zveze navedene pod osnovnim geslom in pomaknjene v desno. Kot prvi primer navajam razlago naslova tega prispevka in še nekaj drugih primerov povedi, ki so bile uporabljene v slovarju, vendar je v tem prispevku zapis prilagojen. 2 Ko ga bodo ujeli, naj eden rukne na kontra, eden pa naj ga drži v anšlis. ujeti = jːt ujáːməm dov. priti do kolesarja/ev, ki so se oddaljili: ˈlẹ, pːtkat bo ujː, tə šéːstič ˈjest putpíːšəm kˈle, də ne bː glej, petkrat bo ujel, šestič jaz podpišem, da ne bo konjeníːca prixàːja, poglèː, ˈtam so že ujːli práːktično ˈse konjenica prihaja, poglej, tam so že ujeli praktično vse rukniti = rúːkənt rùːknəm dov. skočiti: ˈdẹ mo ga pa nḁtóːč, a vːš, pa mo rùːkne pa ponavàːt pọčàːka zdaj mu ga pa natoči, a veš, pa mu rukne in po navadi počaka glej še skočiti ~ na kontra = ~ nḁ kːntra skočiti tisti trenutek, ko vsaj en kolesar ujame ostale kolesarje: kə ga jo ujːl, Jàːn, tìː rùːkneš nḁ kːntra ko ga bodo ujeli, Jan, ti rukneš na kontra glej še kontra, ujeti držati = dːržat -íːm nedov. imeti stik, ne oddaljevati se: trìː minùːte je sàːk sposːbən dːržat tri minute je vsak sposoben držati zˈdẹ ga pa dːrš zdaj ga pa drži sáːm dːršte, sàːk éːŋga prìːmte samo držite, vsak enega primite ~ v anšlis = ~ u àːnšˈlis peljati se v zavetrju: tìː ga pa dəržíːš u àːnšlis ti ga pa držiš v anšlis dóːns mːrəš nḁ dìːrk sáːm števìːlko stːdvàː dːržat u àːnšˈlis danes moraš na dirki samo številko sto dva držati v anšlis Ona vleče, on pa ne zamenja. vleči = lːčt -əm nedov. zavzemati prve položaje v skupini in narekovati tempo, da skupina sledi: tìː z grúːpo lːku ti si skupino vlekel pˈro gotóːo bọsta vozíːla do ˈse do zaklùːčka slːžno, sàːk nːka čáːsa vlːkla prav gotovo bosta vozila vse do zaključka složno, vsak nekaj časa vlekla zamenjati = zḁmːnat -am dov. 1. nadomestiti nekoga pri vlečenju, narekovanju tempa: če íːdəš, nə smː nȯbèːdən mu zḁmːnat če uideš, ne sme nobeden mu zamenjat je nekːliko skːptičən, ali bi mu zamːnjal ali ˈne je nekoliko skeptičen, ali bi mu zamenjal ali ne 2 2 Primeri so za potrebe tega članka poleg zapisa s fonetično transkripcijo tudi poknjiženi, izpuščeni pa so nekateri metapodatki o diskurzu. 150 Skoči, ko pridete v cilj! skočiti = skóːčət skːčəm dov. nenadoma in eksplozivno se oddaljiti od sotekmovalcev, uiti: a vːš, k je ujː, kdː  tə zàːdən skóːču a veš, ko je ujel, kdo je zadnji skočil pọ pːrumo šprìːntə páːzi, k bọ skóːču po prvem šprintu pazi, ker bo skočil Spredaj že počepajo. počepati = pȯčːpat -am nedov. biti nezmožen slediti tempu: pȯčːpajo že sprːdi počepajo že spredaj Ti boš njega držal na točak. držati = dːržat -íːm nedov. imeti stik, ne oddaljevati se: trìː minùːte je sàːk sposːbən dːržat tri minute je vsak sposoben držati zˈdẹ ga pa dːrš zdaj ga pa drži sáːm dːršte, sàːk éːŋga prìːmte samo držite, vsak enega primite ~ na točak = ~ nḁ tːčḁk peljati se za kolesarjem tik za zadnjim kolesom: tìː bọš ˈdəle Krːlja dːržo, ampak nḁ tːčḁk ti boš sedaj Krelja držal, ampak na točak glej še na točak Vsakega skoka ni treba pokrivat, ker samo metke stran mečete. skok = sˈkok skóːka m hiter, nenaden pobeg, oddaljitev od ostalih kolesarjev: nȯbèːnəx əː skóːkov brezvːznəx nobenih skokov brezveznih Barːdo je bːlši sevːda və skóːkix Barredo je boljši seveda v skokih pokrivati = pọkríːvat -am nedov. skrbeti, da se izničijo akcije, imeti pregled nad ostalimi kolesarji, dogajanjem na dirki: tìː ˈjest tvóːje pọkríːvam, pa ˈpẹt tìː z ùːnimi kə bežíːjo ti jaz tvoje pokrivam, pa pojdi ti s tistimi, ki bežijo metek = mːtək -tka m naboj: Krìːstjan je že čːre napovːda, če ste bili pozːrni, da imàː ˈše za éːn mːtək Kristjan je že včeraj napovedal, če ste bili pozorni, da ima še za en metek metati ~ stran = méːtat ~ stràːn po nepotrebnem izgubljati energijo in se podajati v akcije, ki so vnaprej obsojene na neuspeh: čìːst sàːgːa pìːlečjega skóːka níː trːba pọkríːvat, ker sáːm mːtke stràːn mːčlete vsakega pilečega skoka ni treba pokrivati, ker samo metke stran mečete kolesarstvo 151 Disko grupa je tista, ki odpade. grupa = grúːpa -e ž skupina kolesarjev: ˈjest račùːnam na grúːpo, aˈne, də bọ pəršˈla jaz računam na grupo, kajne, da bo prišla ˈkukər səm ˈjest učːre ˈtut glːdo, əː tː šprintéːrji, k so bli ˈtəm u pːru grúːp, Jàːn aˈne, níː níː ta pràː ˈdəle čìːst kot sem jaz včeraj tudi gledal, ti šprinterji, ki so bili tam v prvi skupini, Jan, kajne, ni ni pravi zdajle glej še skupina disko ~ = dìːsko ~ zadnja skupina kolesarjev, ki ima velik zaostanek: dìːsko grúːpa je təˈkət bː, k‿so Metáːlijakoméːrc vzíːl ekìːpno vóːžno, aˈne, so bli déːləč uzáːde pa múːsko so imːl pəržgáːno disko grupa je bilo takrat, ko so Metalija Komerc vozili ekipno vožnjo, kajne, so bili daleč zadaj in glasbo so imeli prižgano Ko je bil v buli, mu ga je natočil. biti = bíːt səm nedov. izraža stanje navzočnosti, obstajati: ˈja, vːm, se səm bi zràːvən ja vem, saj sem bil zraven ~ v buli = ~ u bùːli biti nemočen, izčrpan: də  u bùːli, də vìːdəš, ˈdə  n mːre ˈveč, aˈne, ˈtəkət ga mo pa nḁtóːč da je v buli, da vidiš, da ne more več, kajne, takrat mu ga pa natoči a z ga víːdu,  káːšni bùːli je a si ga videl, v kakšni buli je natočiti = nḁtóːčət -əm dov. nenadno pospešiti, skočiti: gˈrem ˈjest z dvːm kolesáːrjəm, móːmo pa ˈše z éːnmo, ˈdẹ mo ga pa nḁtóːč, ˈjest pràːvəm zmːre grem jaz z dvema kolesarjema, mojim in še enim, zdaj mu ga pa natoči, vedno pravim kə bọš pərˈšu nḁ nḁ vːrx kláːnca, ga jim nḁtóːč, póː pa ˈkər bː pa bː ko boš prišel na vrh klanca, ga jim natoči, potem pa bo, kar bo glej še skočiti Da ne boš odpadel, ker greš v metlo. odpasti = otpáːst otpáːdəm dov. prenehati držati stik z ostalimi kolesarji: trìːje so sáːm otpáːdəl trije so samo odpadli če ˈkəšən ȯdpáːde, də póː nḁzáː gredː ga pọbéːremo če kakšen odpade, ga potem nazaj grede poberemo metla = méːtla -e ž zadnje vozilo v karavani dirke, ki pobira kolesarje, ki so odstopili in označuje konec dirke: če  ˈkəšən otpáːdu, níːmamo kːmbija uzáːde, ˈnẹ gre ˈkər u méːtlo če bo kakšen odpadel, nimamo kombija zadaj, naj gre kar v metlo Da ne bi slučajno kdo bil inkasant. iŋkasant = inkasáːnt -a m kolesar ki se na dirki nahaja v ozadju, z velikim zaostankom: dḁ nːš spːt cːlo dìːrko inkasáːnt, ker bọš póː ˈtut sàːm otpáːdu xmàː da ne boš spet celo dirko inkasant, ker boš potem tudi sam odpadel kmalu 152 „Sklep Slovar kolesarske terminologije, kot je nastal v diplomskem delu, sestavljajo 703 glavne iztočnice in 518 podiztočnic. Strokovno iz- razje se je sočasno z razvojem kolesarstva širilo in sprejemalo tudi pri nas, saj ga uporabljajo in ohranjajo tako poklicni in amaterski kolesarji kot kolesarski strokovnjaki. Ugotavljam, da je največ zbra- nega kolesarskega besedja slovenskega izvora, nekaj izrazov pa izvira tudi iz germanskih in romanskih jezikov (verjetno zaradi bli- žine držav, kot je npr. Italija, kjer je kolesarstvo zelo razvit in cenjen šport). Žargonski izrazi, ki so v slovenski pogovorni jezik prišli preko nemškega jezika, so npr.: anšlis (anschließen = priključiti), betrojer (der Betreuer = spremljevalec), feltna (die Felge = platišče), šticna (die Stütze = opora), šajba (die Scheibe = disk, kolut), štender (der Ständer = stojalo) idr. Iz romanskih jezikov (italijanščine) pa izvira- jo npr.: gregarjo (gregario = član kolesarskega moštva, pomočnik), grupa (gruppo = skupina), kambiorota (cambio rotto = menjava okvarjenega; nevtralno servisno vozilo), pista (pista = dirkališče) … Kolesarstvo je šport, ki se odvija na prostem, in ravno to dejstvo je pri raziskavi oz. zbiranju gradiva predstavljalo največji problem, saj nekaj posnetkov zaradi različnih šumov in drugih dejavnikov iz okolja ni bilo uporabnih, kar se je izkazalo za velik primanjkljaj, saj je bilo del gradiva – tj. besedje, za katerega se je izkazalo, da še ni bilo pridobljeno, in besedje, pri katerem so se primeri ponavljali – treba posneti naknadno z vodenim intervjujem. Z opravljenim delom sem želela prikazati, da čisto v vsakem športu obstaja prav poseben jezik, ki je zelo razgiban in zanimiv, zato lah- ko rečem, da je bil začetni cilj z izdelanim slovarjem izpolnjen. Za celostno obravnavo kolesarskega športa skozi jezikoslovje bi bilo smiselno raziskati še besedje drugih disciplin, kot na primer zelo razvitega gorskega kolesarstva, pa ultramaratonskega ipd. Prav tako bi bilo smiselno vključiti vsa slovenska narečja, kjer je kolesar- stvo razvit šport, in se ob enem osredotočiti tudi na knjižni jezik. „Literatura 1. Slovar slovenskega knjižnega jezika: Elektronska izdaja v. 1.0, 1998. Ljublja- na: ZRC SAZU in DZS. 2. Škofic, Jožica, 2002: O stražiškem govoru. Tatjana Dolžan Eržen (ur.) in Matevž Oman (ur.): Stražiše pa Strašan: zbornik ob 1000. obletnici prve pi- sne omembe naselja Stražišče pri Kranju. Kranj: Gorenjski muzej. 217–223. 3. Škofic, Jožica, 2008: Oblikospreminjevalni vzorci glagola v gorenjskem kroparskem govoru. Jezikoslovni zapiski 14/2. 11–38. 4. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankar- jeva založba. Maša Zevnik, univ. dipl. slov. Kolesarski klub Sava Kranj Škofjeloška cesta 14, 4000 Kranj E-pošta: lektoriranje@mashiva.si Slika 4: Šticna ali sedežna opora (foto: osebni arhiv) kolesarstvo 153 jekta je nastala publikacija »Kolesarjenje od otroških nog naprej! Aktivna mobilnost od dojenčka do šolarja«, ki spodbuja odrasle, da doživljajo kolesarjenje že z dojenčki in malčki (Braun, Illek, Reiter in Wrighton, 2013). Cycling during the baby, toddler and early childhood years Abstract The article presents the usefulness of bicycle trailers and child- transport bicycles for parents with young children who lead an active life, and describes what to look out for when buying such bicycles and child seats. The paper also discusses the im- portance of push bicycles for learning basic cycling skills, how to switch to a standard bicycle, and where and how preschool children can cycle safely. Key words: children, parents, bicycle trailer, child-transport bicycle, push bicycle, cycling Izvleček V prispevku smo predstavili pomen kolesarskih priklopnikov in transportnih koles za aktivno življenje staršev z mlajšimi otroki ter opredelili, na kaj moramo biti pozorni pri nakupu teh vozil in običajnih otroških sedežev za kolo. Predstavi- li smo pomen sodobnih otroških poganjalcev pri usvajanju osnovnih spretnosti kolesarjenja, kakšen naj bo prehod na pravo kolo ter kje in kako lahko varno kolesarijo predšolski otroci. Ključne besede: otroci, starši, kolesarski priklopnik, transportno kolo, poganjalec, kolesarjenje. Mateja Videmšek, Maja Meško, Tasja Videmšek Kolesarjenje v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva „Uvod Zaradi pomanjkanja gibanja in posledično vse bolj sedentarnega načina življenjskega sloga smo izpostavljeni številnim dejavnikom tveganja za pojav različnih bolezni. Ker se tvegano vedenje, ki ima lahko negativne posledice na zdravje, pojavlja že v otroštvu in se nadaljuje v poznejših življenjskih obdobjih, je potrebno pravoča- sno ukrepati (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič 2010). Po- membno je, da otroci usvojijo takšne vedenjske vzorce, ki temeljijo na redni gibalni dejavnosti, kar bo imelo dolgoročen in pozitiven vpliv na kakovost življenja. Evroregija – Zdrava regija je mednarodni evropski projekt med av- strijsko Štajersko in Slovenijo, ki se je izvajal kot del operacijskega programa Slovenija – Avstrija 2007–2013. Projekt podpira in spod- buja socializacijo v smeri gibanja že v najbolj zgodnjih otroških letih. Otroci naj bi odraščali v duhu, ki spodbuja dojemanje in spo- znavanje kolesarjenja kot najbolj naravne mobilne možnosti. Tako bodo lahko v poznejših življenjskih obdobjih samoumevno in lažje uporabljali omenjene načine mobilnosti ter gibanja. V okviru pro- Vir: http://www.burley.com 154 Kolesarjenje je namreč ena izmed športnih zvrsti, s katero se otrok lahko sreča že zelo zgodaj. Spodbuja otrokovo zdravje, saj krepi srčno-žilni in dihalni sistem ter razvija gibalne sposobnosti, pred- vsem ravnotežje, koordinacijo gibanja in moč. S kolesarjenjem otrok zaznava okolico, prostor, čas in samega sebe. Ko otrok začne obvladovati kolo, čuti veselje, varnost, ugodje, dobro se počuti, pri- dobi samozaupanje in samozavest. Z izboljšano kontrolo gibanja se znižuje tudi tveganje morebitnih poškodb; dobro razvito rav- notežje, koordinacija gibanja in sposobnost hitrih reakcij v primeru nevarnosti preprečujejo morebitne nevarne padce in nesreče. Braun, Illek, Reiter in Wrighton (2013) poudarjajo, da obstaja dožive- tje kolesa tudi pred kolesarjenjem samim. Starši lahko svoje malčke peljejo v kolesarskih priklopnikih za otroke, v otroškem sedežu ali pa s transportnim kolesom. Prednost kolesarjenja je očitna: v na- sprotju z avtomobilsko vožnjo doživljajo otroci med kolesarjenjem dosti bolj intenzivno, tudi bolj radovedno in ne tako vsakdanje, saj pri manjši hitrosti lahko sprejemajo in obdelajo več vtisov iz okolja. Starši, ki kolesarijo, so za svojega otroka vzorniki, s tem pa tudi po- sredno naredijo prvi korak k dolgoročnemu vtisu in pozitivnemu odnosu otrok do kolesarjenja. Navade, usvojene v otroških letih, postanejo v kasnejših obdobjih povsem samoumevne. Pomembna je tudi vsakodnevna pot do vrtca, šole, službe in drugam. Starši, ki svoje otroke z avtomobilom vozijo v vrtec, ne izkoristijo možnosti vsakodnevnega dojemanja kolesarjenja ali pešačenja kot nečesa samoumevnega. „Dojenčki in malčki v kolesarskih priklopnikih in transportnih kolesih V času, ko imamo dojenčka ali malčka, se kolesarjenju pogosto od- povemo. Če imamo ustrezno opremo, je lahko kolesarjenje tudi v tem obdobju prav zabavno. V nadaljevanju bomo predstavili, kako lahko varno vozimo dojenčke in malčke v kolesarskih priklopnikih in transportnih kolesih (Braun, Illek, Reiter in Wrighton, 2013). Glede na to, da večina otrok približno do 8. meseca starosti še ne sedi samostojno, so za prevoz dojenčkov, starih od 6. tednov do 9. mesecev, primerne lupinice v kolesarskih priklopnikih ali v tran- sportnih kolesih. Nekateri proizvajalci ponujajo celo transportne mehanizme za lupinice, ki so namenjene za običajna kolesa. Pri prevozu dojenčkov moramo biti pozorni na to, da jih položimo v ležeči položaj. Zato je nujno potrebna lupinica ali priklopnik, ki ga je mogoče nastaviti v vodoraven polo- žaj. V primeru, da do- jenček že sedi, ga lahko peljemo v ko- lesarskem sedežu, kolesarskem priklo- pniku ali v transpor- tnem kolesu. Med omenjeni- mi možnostmi za prevoz predstavlja priklopnik veliko prednost, saj lahko poleg otroka v priklopniku prevažamo še kaj drugega, na primer nakupljeno blago, otrokove najljubše igrače, s katerimi se lahko igra med vožnjo itd. Prednost otroških prikolic v primerjavi z otroškim sedežem je zlasti velika varnost. Nesreče s kolesarskimi prikolicami so namreč izje- mno redke. Podatki kažejo, da so dobri priklopniki v velikem odsto- panju najbolj varna oblika otroškega prevoza s kolesom. Priklopnik deluje namreč kot varnostna kabina in ostane v normalnem stoje- čem položaju tudi med padci s kolesom. Priljubljenost otroških priklopnikov v zadnjem času strmo narašča. Starši jih uporabljajo pri vsakodnevnih nakupih, za prevoz otrok do vrtca, za družinske izlete, z nekaj enostavnimi potezami pa ga lah- ko spremenijo celo v otroški voziček. Danes je na voljo že veliko število različnih modelov kolesarskih priklopnikov, vendar pa so –žal – veliko dražji od običajnih kole- sarskih sedežev. Pri nakupu priklopnika moramo biti pozorni na sledeče (Bra- un, Illek, Reiter in Wrighton, 2013): • Ob nakupu najprej preverimo združljivost našega kolesa in pri- klopnika. • Dvosedi so primernejši tudi za nekoliko starejše otroke, saj nu- dijo več prostora. Enosedi so nekoliko ožji in lažji, zato so zelo primerni z vidika športne uporabe. Vir: http://www.tobi.si/udobnoposvetu/tag/otroska-prikolica Vir: http://twinbabystrollerreviews.com Vir: https://speedpedal.files.wordpress.com kolesarstvo 155 • Nastavljivi sedeži s podpornikom za glavo omogočajo otrokom udoben sedeč položaj, pa tudi udoben položaj za dremež ozi- roma spanec. Za otroke do 9. meseca starosti obstaja model otroške lupinice. • Priklopnik s 3. oziroma 4. kolesom lahko predelamo v otroški voziček, kar je vsekakor zelo priročno. • Priklopno vozilo ne sme biti širše od 80 cm. Na sredini zadnje strani priklopnega vozila mora biti nameščen rdeč odsevnik, predpisan za priklopna vozila, ponoči in ob zmanjšani vidljivo- sti pa mora biti nad njim prižgana rdeča pozicijska luč. V priklo- pnem vozilu, ki je dodano kolesu, ni dovoljeno prevažati oseb, razen v priklopnem vozilu, konstruiranem in namenjenem za prevoz enega ali dveh otrok. Takšno priklopno vozilo mora ustrezati velikosti otroka in onemogočati njegovo poškodova- nje. Če je kolesu dodano priklopno vozilo, mora biti vez med kolesom in priklopnim vozilom takšna, da kolesar lahko obvla- da kolo in priklopno vozilo ter da se priklopno vozilo ne more samo odpeti. Braun, Illek, Reiter in Wrighton (2013) navajajo tudi priporočila za vožnjo z dojenčkom in priklopnikom za kolo: • Dojenčka vedno pripnemo z varnostnim pasom! • Vedno zapremo mrežico, saj obstaja možnost, da otroka zade- nejo kamni, ki se odbijajo od zadnjega kolesa. • Lupinico je potrebno trdno in varno pritrditi na priklopnik. • Lupinico mehko obla- zinimo (vzmetenje). • Dojenčka zaščitimo pred prepihom, mra- zom in soncem. • Vozimo previdno in obzirno. „Kolesarski sedeži za otroke Pri nakupu otroškega sedeža naj bo prisoten otrok, s seboj pa vzemimo tudi kolo. Pri otroškem sedežu moramo biti pozorni na togost okvirja, stabilnost stojala, širino gum (širše gume pomenijo boljši oprijem cestišča) in predvsem na dobre zavore. Morebitne prisotne vzmeti za sedeže morajo biti dobro pokrite in zavarovane. Nastavljivi nožni podporniki z jermeni za fiksiranje nog omogočajo prilagajanje različnim velikostim telesa in zagotavljajo, da otroci ne zapletejo nog v napere. Za spečega otroka je idealen sedež z na- stavljivim naslonjalom za hrbet, ki ga je mogoče nagniti nazaj. Prav tako je takšno naslonjalo obvezno, saj zagotavlja podporo otroške glave (Braun, Illek, Reiter in Wrighton, 2013). Vir: https://www.google.si/search?q=transportno+kolo+otrok Vir: http://www.familyadventureproject.org. Vir: http://beccagarber.wpengine.netdna-cdn.com Avtorji opozarjajo na previdnost pri vzponu na kolo oziroma pri sestopanju s kolesa. Nikoli ne parkiramo in ne naslanjamo kolesa z otrokom v sedežu. Tudi v primeru, da imamo vgrajeno dvojno stojalo –obstaja namreč nevarnost, da se kolo prevrne. Za večjo varnost naj otroci tako v sedežih kot v priklopnikih nosijo čelado. „Kdo lahko prevaža otroka na kolesu in v priklopnem vozilu? V Sloveniji sme na kolesu in v priklopnem vozilu, ki je dodano ko- lesu, prevažati otroka le oseba, ki je stara najmanj 18 let. Na kolesu je dovoljeno prevažati otroka, mlajšega od 8 let, če je na kolesu pritrjen poseben sedež za otroka in je kolo dodatno opremljeno s stopalkami za noge, ki morajo biti prilagojene velikosti otroka (Bra- un, Illek, Reiter in Wrighton (2013). 156 Foto: Maja Remic Foto: Maja Remic Foto: Maja Remic Foto: Maja Remic „Učenje kolesarjenja v predšolskem obdobju Poganjalec je pripomoček, ki je bistveno spremenil učenje kole- sarjenja, ki smo ga bili nekoč vajeni; ko je otrok prerasel tricikel, je navadno dobil pravo kolo s pomožnimi kolesci. Namesto da bi otrok na kolesu razvijal ravnotežje, mu s pomožnimi kolesci sploh ni bilo treba skrbeti za ta primanjkljaj (Kodrin, in Videmšek, 2013). Danes menimo, da so podporna stranska kolesa za učenje kole- sarjenja neprimerna. Otrok se zanaša na njihovo podporo in sta- bilnost, vendar pa lahko kaj hitro izgubi ravnotežje zaradi neravne površine ali pa pade zaradi preobremenjenega podpornega kole- sa. Pogosto se tako na kolesih s stranskimi kolesi zgodijo nesreče. Učinkovito sredstvo za premikanje, ki je namenjeno otrokom, sta- rejšim od dveh let, pa je poganjalec. Sestavljen je iz dveh koles, okvirja in krmila. Lahko je narejen iz lesa, kovine (aluminija) ali iz kakovostne umetne mase. Otrok na njem sedi, hkrati pa se z obe- ma nogama dotika tal. Z njima se nato tudi poganja na način, da hodi ali teče. Ko se otrok navadi na gibanje in razvije nekaj več ravnotežja, pa se začne odrivati od tal in krčiti noge, tako da pride do faze vožnje po samo dveh kolesih. Otroci se pogosto kar sami naučijo vožnje s poganjalcem, ker lah- ko uporabljajo hojo kot naravno obliko gibanja. Igra s poganjalcem je možna že zelo zgodaj, preko nje pa otroci razvijajo sposobnosti ravnotežja, koordinacijo gibanja, moč, vzdržljivost, naučijo se krmi- ljenja ter uravnavanja hitrosti. Otroci razvijajo sposobnost orienta- cije v prostoru, zaradi nenehnega stika s tlemi pa se lahko igrajo z ravnotežjem. Sedež poganjalca naj bo nastavljen tako, da sta obe nogi s celim stopalom varno na tleh; noge naj bodo nekoliko pokrčene. V po- moč pri učenju vožnje s poganjalcem je primerna trda podlaga z majhnim nagibom, vendar otroka za pospeševanje hitrosti nikoli ne potiskamo. Ko otrok z znanjem vožnje poganjalca preide na kolo, ima problem ravnotežja že rešen in ostane mu samo še učenje poganjanja. Pe- daliranje pa je veliko lažje delo kakor vzpostavljanje in vzdrževanje ravnotežja (Kodrin in Videmšek, 2013). Pri nakupu poganjalca moramo biti pozorni na naslednje (Braun, Illek, Reiter in Wrighton, 2013): • Poganjalec naj bo odporen na vremenske vplive, na korozijo, enostaven naj bo za čiščenje. • Ima naj višinsko nastavljiv sedež in (najbolje) globoko odprtino. • Ima naj omejen zasuk bilance ter bilančne ročaje s širokimi od- bojniki. • Gibljive dele naj ne zahtevajo vzdrževanja (oklepljeni kroglični ležaji). • Na poganjalcu naj ne bo mest, kjer bi obstajala možnost ukle- ščenja otroških prstov. • Vsebuje naj opremo z gumami, ki so najudobnejše ter hkrati naj- bolj podobne otroškemu kolesu. kolesarstvo 157 „Prehod na otroško kolo Ko otrok obvlada vožnjo na poganjalcu, je prehod na otroško kolo mnogo lažji (Kodrin in Videmšek, 2013). Najprimernejše je kolo z globoko odprtino. Taka konstrukcija poskrbi za uspešno sestopa- nje v naglih situacijah. Kolo naj bo robustno in naj ne zahteva pre- velikega vzdrževanja. Pomembno je, da je kolo prirejeno tako, da lahko otrok brez težav z obema rokama doseže in drži krmilo ter lahko s celim stopalom doseže tla. V primeru, da je kolo preveliko oziroma premajhno, ga otrok ne more učinkovito poganjati, sedi neudobno in je na kolesu negotov. Krmilo ne sme biti predaleč, kar pomeni, da otrok ne sme imeti iztegnjenih rok, ampak rahlo pokrčene, in da morajo njegovi prsti z lahkoto seči do zavornih ročic, ki pa morajo biti zelo mehke, torej tehnično brezhibne (Cvijetićanin, 2011). Otrok mora tehnično obvladati kolo, preden se podamo na sku- pne kolesarske izlete. Ker otroci še ne dojemajo prometa v celoti, se z njimi podamo na kolesarsko pot v prometno mirnejših oko- liših, področjih s hitrostno omejitvijo 30 km/h ali na kolesarskih stezah. Otrok naj se pelje pred nami, da je vedno v našem vidnem polju. Tako ga lahko primerno usmerjamo, hkrati pa je zaščiten tudi pred prehitevajočim prometom. V primeru, da se z otroki vozita dve odrasli osebi, naj slednji tvorita začetek in konec kolesarske skupine. Da ne bi otrokom pokvarili kolesarske zabave, se ne poda- mo na daljšo pot ter pravočasno naredimo odmor oziroma počitek in ne namenimo kolesarskih izletov naporni športni vadbi (Braun, Illek, Reiter in Wrighton (2013). Otrok v tej starosti nima ustrezno razvitih naslednjih sposobno- sti za varno vključevanje v promet (Braun, Illek, Reiter in Wrighton 2013): • Njegovo vidno polje je zelo omejeno (za 1/3 manjše kot pri od- raslih). • Zvokov, šumov in hrupa, ki prihajajo od strani in od zadaj, ne more ustrezno določiti. • Ne zmore prepoznati realne hitrosti približujočih se vozil. • Otrok se počuti, kot da je v središču sveta, in hitro pozabi na za- znavanje drugih stvari. „Kje in kako lahko kolesarijo pred- šolski in osnovnošolski otroci? Otrok do 6. leta sme voziti kolo le na pešpoti ali v območju za pe- šce, v spremstvu polnoletne osebe, pa tudi v območju umirjenega prometa. Kolo sme samostojno voziti v prometu na cesti otrok, star najmanj osem let, ki ima pri sebi veljavno kolesarsko izkaznico, in oseba, ki je starejša od 14 let (Braun, Illek, Reiter in Wrighton (2013). „Kolesarjenje v okviru gibalnega/ športnega programa Mali sonček V okviru gibalnega/športnega programa Mali sonček, ki se je uspe- šno uveljavil v slovenskih vrtcih, je posebna pozornost namenjena tudi vožnji s kolesom. V vseh štirih programih (modrem, zelenem, oranžnem in rumenem Malem sončku) so opredeljene gibalne na- loge in igre, ki jih lahko izvajamo z različnimi prevoznimi sredstvi – trikolesom, skirojem, poganjalcem in kolesom – na raznovrstnih poligonih. Programi se med seboj povezujejo in dopolnjujejo, zato so otroci deležni enostavnih oblik kolesarjenja že od 2. do 6. leta starosti (Videmšek idr., 2012). Foto: Maja Remic Ilustracije: Tina Švajger Sivec „Literatura 1. Braun, M., Illek, G., Reiter, K. in Wrighton, S. (2013). Kolesarjenje od otro- ških nog naprej! Aktivna mobilnost od dojenčka do šolarja (evropski projekt Evroregija - Zdrava regija, vodja projekta ZZV Murska Sobota, Belović, B.). Graz: Austrian Mobility Research FGM-AMOR. Pridobljeno iz http://czr.si/files/kolesarjenje-od-otroskih-nog-naprej.pdf. 2. Cvijetićanin, M. (4. 5. 2011). Kolo kot prva otroška ljubezen. Polet. Pridoblje- no iz http://www.polet.si/kolesarjenje/kolo-kot-prva-otroska-ljubezen. 3. Kodrin, M. in Videmšek, M. (2013). Učenje vožnje s kolesom za otroke. Šport, 61 (1/2), 59–66. 4. Videmšek, M., Gregorc, J., Stančevič, B. in Reberšak Cizelj, M. (2012). Gi- balni/športni program Mali sonček. Šport , 59 (1/2), 19–24. 5. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič, B. (2010). Otok v gi- banju doma in v vrtcu: povezanost gibalne/športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Koper: Univerza na Primorskem. Prof. dr. Mateja Videmšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si 158 Training of cyclists Abstract Road cycling and mountain biking are both sports activities at which aerobic metabolism plays a key role (Faria et al., 2005). Among the important aerobic parameters, elite cyclists stand out with a high VO2 max, with anaerobic threshold (AT) at a high percentage of VO2 max and a high efficiency rate (a lot of W from 1 l of oxygen). Because of numerous rhythm changes at cycling races, an- aerobic capacities are also of great importance for successful racing. It is well known that elite cyclists are excellently trained, which is why the result is influenced by the smallest detail. Trainers of cyclists point out the following factors that are mandatory if cyclists want to be competitive: realization of a sufficient vol- ume of quality workout, optimal body mass and blood with a good oxidative capacity. When planning, executing and analyzing the workout, cy- clists and trainers benefit greatly from power meters and cor- responding computer programs for analysis of data acquired from power meters. Key words: Elite cyclists, anaerobic threshold, trainers of cyclists, power meters. Izvleček Cestno kolesarjenje in gorsko kolesarjenje sta športni dejav- nosti, kjer igra ključno vlogo aerobna presnova (Faria idr., 2005). Med pomembnimi aerobnimi parametri vrhunski ko- lesarji izstopajo z visokim VO2 max, z anaerobnim pragom (AnP) na visokem odstotku VO2 max ter visoko stopnjo učin- kovitosti (veliko W iz 1 l kisika). Ker so na kolesarskih dirkah številne menjave ritma, so tudi anaerobne sposobnosti zelo pomembne za uspešno tekmo- vanje. Za vrhunske kolesarje je znano, da so odlično trenirani, zato na rezultat vpliva vsaka malenkost. Kolesarski trenerji izpo- stavljajo sledeče dejavnike, ki so obvezni, če želijo biti ko- lesarji konkurenčni: realizacija zadostnega obsega kakovo- stne vadbe, optimalna telesna masa ter kri mora imeti dobro oksidativno sposobnost. Kolesarjem in trenerjem so pri načrtovanju, izvedbi ter ana- lizi vadbe v veliko pomoč merilci moči ter ustrezni računalni- ški programi za obdelavo podatkov, pridobljenih iz merilcev moči. Ključne besede: Vrhunski kolesarji, anaerobni prag, kolesarski trenerji, merilci moči. Miran Kavaš Trening kolesarjev „Uvod Kolesarske dirke spadajo med časovno naj- dlje trajajoče športne panoge. Dolžina kole- sarskih dirk je odvisna od starostne kategorije in vrste dirk. Za elitne kolesarje cestne dirke trajajo od 4 do 6 ur. Zaradi dolžine in inten- zivnosti dirk spada kolesarski šport spada med najnapornejše športe. Kolesarji vozijo na dirkah povprečno kar 15 % časa z 90 in več % VO2 max. Foto: Mitja Šmid Bricelj/PhotoSI kolesarstvo 159 Vir: Fernandez G., Perez L. J., Rodriguez A. M., Terrados N., 2000. Vir: Modificirano po Nimmerichterju A., 2012. „Napovedovalci kolesarskega potenciala Cestno kolesarjenje in gorsko kolesarjenje sta športni dejavnosti, kjer igra ključno vlogo aerobna presnova (Faria idr., 2005). Ker so na kolesarskih dirkah številne menjave ritma, so tudi anaerobne sposobnosti zelo pomembne za uspešno tekmovanje. Če razčlenimo aerobno sposobnost vrhunskih kolesarjih, lahko iz- postavimo tri pomembne dejavnike, ki jih nekateri imenujejo »THE BIG THREE« (»veliki trije«): – visok VO2 max, – AnP na visokem odstotku VO2 max, – visoka stopnja učinkovitosti (veliko W iz 1 l kisika). Ko govorimo o vrhunskih kolesarjih, moramo vedeti, da so to kole- sarji, ki imajo za seboj veliko let treninga. Na višino VO2 max vpliva več parametrov, in sicer minutni volumen srca, oksidativna spo- sobnost mišic ter oksidativna sposobnost krvi. Med kolesarji po količini VO2 max izstopajo kole- sarji, ki so izrazito dobri pri kolesarjenju v klance. Pri najboljših poklicnih kolesarjih vednosti VO2 max pogosto presegajo 85 ml/kg/min. Med poklicnimi kolesarji je povprečna vrednost VO2 max 74 ml/ min/kg. Večina kolesarskih strokovnjakov meni, da je naj- pomembnejši napovedovalec kolesarskega po- tenciala moč na anaerobnem pragu (AnP). Mujika I. in Padilla S. (2001) navajata, da je pri povprečnem poklicnem kolesarju AnP pri 86 % VO2 max, pri najboljših pa na kar 91 % VO2 max. Moč na AnP izražena v W/kg pa pri najboljših kole- sarjih presega 6 W/kg. Trening je najpomembnejša metoda za izboljša- nje kolesarske zmogljivosti (Jeukendrup in Martin, 2001). Zlasti količina vadbe je za cestne kolesarje zelo pomembna, vendar v ustreznem razmerju z visoko intenzivno vadbo. Iz grafa je razvidno, da obstaja tesna korelacija med letnim obsegom vad- be in močjo na AnP. Graf 1: Delež posameznih intenzivnosti na dirkah Po Španiji in Po Franciji. 25 % Intenzivnost (% VO2 max) D el ež p os am ez ne in te nz iv no st i ( % ) 32 % 29 % 15 % 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 < 50% 50 – 70% 70 – 90% > 90% Graf 2: Korelacija med povprečno močjo na AnP in letnim obsegom treninga. 4 4,5 5 5,5 6 6,5 400 500 600 700 800 900 1000 M oč n a A nP (W /k g) Letni obseg treninga (ure) Tabela 1: Zahtevnost dirk Pro Toura Potrebna moč (W/kg) Vožnja v skupini v vzpon 4–4,5 W/kg Vožnja v manjši skupini 4,5–5 W/kg Vožnja v ubežni skupini 5–5,5 W/kg Vožnja z najboljšimi 5,5–5,7 W/kg Vožnja, ko ostanejo le najboljši 5,7–6 W/kg Vir: povzeto po Fred Grappe, 2010. Največja moč na AnP pride do izraza predvsem, ko kolesarji vozijo v vzpone, daljše od 20 minut. Že za ohranitev stika z glavnino v manj pomembnih fazah dirke je potrebna moč 4–4,5 W/kg, v odlo- čilnih fazah dirke pa se zahtevana moč približuje 6 W/kg. Ko so kolesarji odlično trenirani, težko izboljšajo nekatere parametre, še zlasti VO2 max. Lahko pa izboljšajo učinkovitost metabolizma, torej z enako količino sprejetega kisika producirajo večjo moč. S tem imajo manjše energetske izgube. Najboljši kolesarji za delo koristno izkoristijo preko 24 % energije. Za primerjavo o njihovi učinkovito- sti podajam podatek amaterjev, ko njihova učinko- vitost redko presega 20 %. 160 „Trenerska praksa Kolesarski trenerji pogosto poudarjajo tri pomembne elemente, na katere morajo biti vrhunski kolesarji pozorni: – realizacija zadostnega obsega kakovostne vadbe, – kolesar mora imeti optimalno telesno masa, – kri mora imeti dobro oksidativno sposobnost. Omenjena je že bila tesna korelacija med letnim obsegom vadbe in močjo na AnP. Sam obseg treninga ni zadosten dražljaj za telo, ampak mora vadba vsebovati zadosten delež visoke intenzivnosti. V času tekmovalne sezone večina cestnih kolesarjev vadijo v sle- dečem razmerju: – 85 % časa pod AnP; – 10 % časa na AnP; – 5 % časa višje od AnP. Razmerje variira od značilnosti dirk, na katere se kolesar pripravlja, ter od specifičnih sposobnosti posameznikov. Telesna masa je pomemben dejavnik zlati na dirkah z razgibano traso. Višji BM je povezan s slabšo končno uvrstitvijo na Tour de France. BMI je še zlasti pomemben pri gorskih kronometrih in gorskih etapah, nima pa vpliva na dosežen čas v kronometru in prologu (Torgler, 2015). Leta 2003 so na dirki po Franciji izmerili 186 kolesarjev in povprečna telesna masa kolesarjev je znašala 69 kg, njihov telesni indeks (BMI) pa je bil 21,5 kg/m2 (cyclingintro.webs. com). Pri vožnji v klanec je najpomembnejši element relativna moč ozi- roma Watt/kilogram (W/kg). Torej je razumljivo, zakaj je optimalna telesna masa tako pomembna za kolesarje. En »odvečni kilogram« kolesarju poslabša zmogljivost v klanec za 1,5 %, kar pri vožnji na AnP znaša cca 5 W. Zelo pomemben dejavnik pri sprejemu kisika je oksidativna spo- sobnost krvi. Pri tem mislim predvsem na hematokrit (ht). To velja še zlasti pri vrhunskih kolesarjih, ki so se z večletnim sistematičnim treningom približali svojemu biološkemu maksimumu. Na rezultat odlično treniranih posameznikov vpliva vsak watt. Če se športniku ht zniža za eno odstotno točko, to pomeni poslabšanje aerobne moči za 1 % oziroma 4 W. Vrednost ht se ob prezahtevni vadbi znižuje in s tem pada oksidativna sposobnost krvi in s tem posle- dično tudi moč. Če želijo kolesarji ohranili dobro oksidativno sposobnost krvi, je potreben uravnotežen trening, koristna pa je tudi višinska vadba. Torej, če je kolesar pridobil 1 kg odvečne telesne mase, ter se mu je znižal ht za 1 %, to rezultira s poslabšanjem moči na AnP za 9 W. Za boljšo predstavo, kaj pomeni poslabšanje moči na AnP za 9 W, bom podal podatek, da to podaljša čas vožnje na Vršič za 45 se- kund. „Nadzor vadbe V zadnjih desetletjih je kolesarstvo s pomočjo raziskav iz področij športne fiziologije, športne psihologije, metodike športnega treni- ranja, biomehanike ter aerodinamike zelo napredovalo in odgovo- rilo na mnoga vprašanja (Burke 2003). Trenutno je kolesarstvo edini šport, ki se odvija na terenu in ima možnost mobilnega merjenja moči, in sicer s pomočjo power metrov (PM). To omogoča natančno nadzorovanje vadbe, učinkovite analize vadb ter olajša raziskave s področja športnega treniranja. V zadnjih letih večina vrhunskih kolesarjev nadzira vadbo s pomo- čjo PM. Način dela poteka na sledeči način: kolesarjem se s po- močjo laboratorijskega ali terenskega testa izmeri AnP ter ostale pomembne parametre, ki jih kolesarji potrebujejo pri vadbi. Nato se sestavi individualni program vadbe, ki vsebuje točne podatke o moči, navoru, kadenci, srčnem utripu, intenzivnostnih faktorjih itd. Po končani vadbi se podatke obdela s pomočjo ustreznih raču- nalniških programov. Najpogosteje kolesarji uporabljajo programe Training peaks. Prav analiza podatkov omogoča oceno učinkovitosti vadbe. Ta- kšen način dela tudi omogoča določitev »pacing« strategije, mo- žnost ocenjevanja utrujenosti s pomočjo TSS (Training stess score), spremljanje razmerja med močjo in srčnim utripom. Menim, da je nova tehnologija prinesla velik napredek na področju športnega treniranja. Vrhunski kolesarji redno spremljajo tudi krvne vrednosti zlasti he- mogram in hormonski status. S pomočjo strokovnjakov so razvili uspešne protokole, ki pravočasno zaznavajo preutrujenost kolesar- jev ter povečajo možnost pravočasnega doseganja dobre športne forme. „Literatura 1. faria, E.W., Parker, D.L. in Faria, IE. (2005).The science of cycling: physiology and training–part 1. Sports Med 35: 285–312. 2. Fernández–García, B., Pérez–Landaluce, J., Rodríguez–Alonso, M. in Ter- rados, N. (2000). Intensity of exercise during road race pro–cycling compe- tition. Med Sci Sports Exerc. 32(5):1002–6. 3. Jeukendrup, A.E. in Martin, J.( 2001). Improving cycling performance– how should we spend our time and money. Sports Medicine, 31, 559–569. 4. Kavaš, M. (2012) Trening kolesarjev; praktični vidik. Kranj: izdano v sa- mozaložbi 5. Mujica, I in Padilla, S. (2002). Physiological and performance characte- ristic of male professional road cyclists, Journal of sports sciences 20, 1001–1008. 6. Nimmerichter, A., Eston, R.G., Bachl, N. in Williams C. (2011). Longitudinal monitoring of power output and heart rate profiles in elite cyclists. J. Sports Sci, 29(8):831–839. 7. Torgler, B. (2007). »Le Grande Boucle: Determinants of Success at the Tour de France. J. of Sports Economics 8:317–331. 8. http://www.fredericgrappe.com/ 9. http://cyclingintro.webs.com/CyclingIntro3-4.pdf Miran Kavaš, trener kolesarstva E-pošta: miran.kavas@gmail.com kolesarstvo 161 Laboratory monitoring of physiologi- cal characteristics and performance criteria among cyclists of younger categories Abstract Monitoring several aspects of training load and physiological characteristics of the cyclists can be a very important factor for success in the cycling world. The measurements were car- ried out in December 2014 and January 2015. Heart rate, ven- tilatory, and gas data were collected during the test with the metabolic cart (Cosmed CPET, Italy). Blood samples (10µl) for determination of lactate values were analyzed (BIOSEN C_Line, Germany) before warm-up, immediately after test and 5 min after a test in a recovery phase. In the analysis we focused on a few selected physiological parameters such as heart rate, rela- tive maximal peak power output, power output at ventilatory threshold, power output at respiratory compensation point and oxygen consumption at submaximal workloads. The re- sults show that changes in many parameters depend on the cyclists̀ age group. The reason for this variety can be connect- ed with changes biological growth. Results of yearly monitor- ing and measurement of the entire generation of cyclists, will be revealed in the future, when the increasing amount of data also increase the possibility of interpretations and compari- sons. Keywords: young cyclists, anthropometry, modified conconi test, maximal oxygen uptake, power output. Izvleček Projekt longitudinalnega spremljanja kolesarjev skozi njiho- vo kariero od mlajših kategorij do vrhunskega nivoja lahko velja za zelo pomemben dejavnik za uspeh v kolesarskem svetu. V pričujoči raziskavi smo se osredotočili na laborato- rijske meritve, ki smo jih izvedli v mesecu decembru 2014 in januarju 2015. Pri analizi smo se osredotočili na nekaj izbra- nih fizioloških parametrov kot so frekvenca srca, VO2 max., točka LT, točka respiratorne kompenzacije – RC, relativne vrednosti moči (absolutno in relativno) in najvišjo vrednost laktata v krvi, izmerjeno neposredno po testu s pomočjo na- prave za merjenje laktatov v krvi. Pokazale so se statistično značilne razlike v morfoloških značilnostih kolesarjev različ- nih starostnih kategorij. Na podlagi tega in sistematične tre- nažnega procesa se kažejo tudi značilne razlike v sposobno- stih med posameznimi generacijami kolesarjev, kar se kaže v doseženih relativnih in absolutnih parametrov moči na obre- menilnem testu. V naslednjih letih bo z naraščanjem količi- ne meritev in podatkov večja tudi možnost interpretacije, primerjave pa lažje in zelo uporabne za kolesarje, trenerje in selektorje na Kolesarski zvezi Slovenije. Ključne besede: mladi kolesarji, Modificirani Conconi test, antropometrija, maksimalna poraba kisika, relativna in absolutna moč. Rauter Samo1, Milič Radoje1, Žele Luka2, Hvastija Martin2, Vodičar Janez1 Laboratorijske meritve in kriteriji uspeš nosti pri kolesarjih mlajših kategorij 1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2 Kolesarska zveza Slovenije 162 „Uvod Kolesarstvo kot tekmovalni šport v zadnjem času postaja vse bolj globalen. Tekmovanja se odvijajo že na vseh kontinentih in v vseh mogočih vremenskih razmerah (Morrow in Idle, 2008). Prav tako je koledar vrhunskega profesionalnega kolesarja razširjen na ce- loletno obdobje, skorajda brez vmesnega obdobja počitka. To so dejavniki, ki jih morajo v načrtovanju svojega procesa treninga upoštevati tako trenerji kot kolesarji. Tudi proces razvoja mlade- ga kolesarja in njegov prehod med profesionalne kolesarje naj bi sistematično pripravil športnika na vse te napore, ki ga čakajo v prihodnosti. Tekmovalna uspešnost vrhunskega kolesarja je v pre- cejšnji meri pogojena z njegovimi telesnimi in psihološkimi spo- sobnostmi (Lucía, Hoyos in Chicharro, 2001). Za vrhunski športni rezultat veljajo določena načela in zakonitosti vadbenega procesa, kot so načrtovanje, izvedba, nadzor in ocena vadbenega proce- sa (Issurin, 2010; Fister idr., 2015). Na takšen način bo lahko proces športne vadbe sistematično zgrajen proces in nenazadnje, kar je cilj vsakega športnika, uspešen proces. Longitudinalno spremljanje kolesarjev skozi njihovo kariero od mlajših kategorij do vrhunskega profesionalnega kolesarja pred- stavlja pomemben dejavnik za uspeh v tekmovalnem kolesarstvu. Sem sodijo meritve, ki jih kolesarji lahko izvajajo v laboratorijskih pogojih ali tudi s pomočjo sodobne tehnologije v realnih po- gojih – zunaj na terenu. Namen spremljanja tovrstnih meritev je ugotavljanje trenutnih telesnih sposobnosti, spremljanje učinkov treninga oz. analiza vadbe, določanje območij vadbe in ostalih po- datkov, ki jih potrebujemo za načrtovanje treninga. Z meritvami, strokovnim vodenjem, analizo in ustreznim statističnim modelom, ki zajema celoten spekter tekmovalcev mlajših kategorij, je Kolesar- ska zveza Slovenije skupaj s Fakulteto za šport vzpostavila projekt longitudinalnega spremljanja kolesarja skozi njihovo kariero. To bo omogočalo spremljanje kolesarjev tudi v prihodnje, saj bomo tako pridobili tako vertikalno kot horizontalno primerjavo – medgene- racijsko, kot tudi spremljanje posameznika skozi njegovo kariero. Tako lahko pričakujemo, da bo holističen pristop pri spremljanju napredka in integracija vseh pridobljenih podatkov omogočal pre- poznavanje in selekcioniranje talentiranih posameznikov – kolesar- jev različnih disciplin, kar dokazujejo tudi nekatere dosedanje štu- dije (Amann, Subudhi in Foster, 2004; Faria, Parker in Faria, 2005b; Novak in Dascombe, 2014). Osnovni cilji longitudinalnega spremljanja kolesarjev so naslednji: • iskanje talentiranih posameznikov, • pomoč pri procesu selekcioniranja, • pomoč pri diagnostiki in morebitnih zdravstvenih težavah in poškodbah, • ocena funkcionalne sposobnosti, • pomoč pri načrtovanju procesa treninga, • diagnostika slabosti in prednosti v funkcionalni zmogljivosti, • ocena kvalitete trenažnega procesa, • ekspertni model in bero znanj za napoved tekmovalne uspe- šnosti. „Metode dela in merjenci v projektu meritev oziroma vzorcu raziskave so sodelovali perspek- tivni kolesarji, ki so nosilci tekmovalnih licenc Kolesarske zveze Slo- venije in tekmujejo na tekmovanjih v okviru cestnega kolesarstva v pokalu Slovenije ter na različnih mednarodnih tekmovanjih. To po- meni, da so bili v projektu zajeti vsi mlajši (15 in 16 let) in starejši mla- dinci (17 in 18 let) ter mlajši člani (19–23 let). Vse meritve smo opravili v laboratoriju za fiziologijo Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani, v mesecu decembru 2014 in januarju 2015. V tem obdobju so bili ko- lesarji izven tekmovalne sezone. Vzorec kolesarjev je bil sestavljen iz 116 kolesarjev različnih zgoraj omenjenih starostnih kategorij. Meritev v Laboratoriju za fiziologijo je obsegala naslednje storitve: • analizo sestave telesa (telesna masa, telesna višina, odstotek ma- ščobe v telesu, odstotek mišičevja); • spirometrijo (meritev pljučne kapacitete); • obremenilni test – MKT; • odvzem krvi (rezultati niso predstavljeni v analizi rezultatov pri- čujoče raziskave). Na začetku meritev so vsi kolesarji opravili analizo sestave telesa in meritev pljučne kapacitete. Foto: Bogdan Martinčič kolesarstvo 163 Nato so nadaljevali z obremenilnim testom – Modificirani Conconi test (MKT). Modificirani kolesarski test (MKT) je v osnovi standardni Conconi test, ki se uporablja kot diagnostično sredstvo za oceno telesne pripravljenosti cestnih kolesarjev. Izvedba testa je relativno enostavna, omogoča pa spremljanje določenih fizioloških parame- trov. Njegova osnovna značilnost je stopenjsko spreminjanje inten- zivnosti obremenitve ob spremljanju fizioloških reakcij. Prednost testa je predvsem v sami izvedbi na merjenčevem lastnem kolesu in njegovi ponovljivosti ter enostavni izvedbi. Med testom je mer- jenec ves čas uporabljal konstantno prestavno razmerje 52–12 ali 53–12 (odvisno od modela gonilke), vztrajnik v ergometru (Cyclus 2, Nemčija) pa omogoča merjencu, da sam izbira kadenco, ki se giblje nekje v razponu 80–95 obratov na minuto. Obremenilni test smo začeli pri obremenitvi 60 wattov za kolesarje, ki sodijo v kategorijo mlajših mladincev (15 in 16 let), kjer smo obremenitev povečevali za 15 wattov vsako minuto. Pri starejših mladincih (17 in 18 let) in mlajših članih (19–23 let) smo začeli obremenilni test pri 100 wattih ter povečevali obremenitev za 20 wattov na minuto. Test je trajal do maksimalne obremenitve, ki jo je bil merjenec sposoben pre- magovati najmanj 30 sekund. Razlog za prilagajanje protokola testa po letnicah leži predvsem v dejstvu, da mlajši športniki potrebujejo njim prilagojen test. S tem dobi test kar največjo deskriptivno moč. Pri analizi smo se osredotočili na nekaj izbranih fizioloških pa- rametrov, izmerjenih s pomočjo kontinuirane spirometrije na napravi Cosmed CPET, Italija (osredotočili smo se na frekvenco srčnega utripa, maksimalno porabo kisika, ventilacijo, frekvenco di- hanja …), vrednosti moči (absolutno in relativno (glede na telesno maso) pri maksimumu, točkah LT, RC in RQ) in najvišjo vrednost laktata v krvi, izmerjeno neposredno po testu na napravi BIOSEN C_Line, Nemčija. Izbor kazalcev za analizo: • TV: telesna višina (cm) • TT: telesna teža (kg) • FAT: odstotek maščobe v telesu (%) • SMM (sceletal muscle mass): odstotek mišične mase v telesu (%) • LT (lactate threshold)_wkg: relativna moč na laktatnem pragu (W/kg) • RC_wkg: relativna moč kolesarjenja na točki respiratorne kom- penzacije • RQ_wkg: relativna moč kolesarjenja na točki respiratornega kvo- cienta (W/kg) • W_kg: relativna maksimalna moč kolesarjenja (W/kg) • W_max: absolutna maksimalna moč (W) • VO₂/kg_max: relativni maksimalni sprejem kisika na kg TT (ml*min /kg) • HR_max: maksimalni srčni utrip na testu „Rezultati in diskusija V kolesarstvu, kjer se nenehno borimo z vplivom težnosti, imata zlasti velik vpliv na uspešnost telesna masa in sestava telesa (ma- ščobna masa predstavlja nefunkcionalno kategorijo in zato pred- stavlja negativni dejavnik uspešnosti). Pri vožnji v klanec je pred- vsem pomembno razmerje med močjo in telesno maso, torej W/ kg, medtem ko je pri vožnji kronometra najpomembnejše razmer- je med močjo in čelno površino (W/dm2) (Milić in Dopsaj, 2010). Za vrhunske dosežke je nujno vzdrževati posameznikovo idealno telesno maso. Glede na specifiko kolesarstva, ki je v precejšnji meri vzdržljivostni šport, poskušajo vzdržljivostni športniki minimizirati maščobne depoje v telesu, saj lahko odvečna teža v obliki le-teh negativno vpliva na posameznikovo zmogljivost in rezultat. Razlike v teži se pojavljajo predvsem na račun razlik v količini muskulature in seveda telesne višine. Vrhunski kolesarji imajo zelo malo telesne mase v obliki maščobe (Faria idr., 2005b). Tabela 1 prikazuje, da zaradi razvoja kolesarjev mlajših kategorij tako telesna višina (TV) kot telesna teža (TT) s starostjo in razvo- jem narašča. Rezultati povprečnih vrednosti telesne teže kažejo na porast telesne teže (p = 0,000) pri kolesarjih različnih starostnih kategorij, kar velja tudi upoštevati kasneje, ko bomo primerja- li absolutne in relativne vrednosti moči. Rezultati, ki prikazujejo povprečne vrednosti telesne višine (p = 0,000), kažejo statistično značilno razlikovanje med kolesarji letnika 2000 in starejšimi, kar le potrjuje dejstvo, da otroci v tej fazi še pospešeno rastejo. Obstoje- če kategorije tekmovalnega sistema narekujejo razdelitev letnikov med mlajše (letnik rojstva 1999 in 2000) in starejše mladince (letnik rojstva 1997 in 1998). Samo ti podatki nam že nakazujejo in lahko sklepamo, da je prvo leto v kategoriji mlajših mladincev (15 in 16 letniki) za tekmovalce izjemno zahtevno tekmovalno obdobje. Pre- hod v mladinske kategorije in kasneje v člansko kategorijo je lahko za športnike izjemno težaven ravno zaradi velikih razlik v njihovem biološkem razvoju (Banack, Bloom in Falcão, 2012). To dejstvo tre- nerji vsekakor ne smejo zanemarjati in morajo ostati potrpežljivi pri procesu iskanju talentiranih posameznikov in kasnejšem selek- cioniranju kolesarjev. Pri različnih starostnih kategorija ni opaznih statistično značilnih razlik (p = 0,673) pri odstotku oz. masi podkožnega maščevja, ki je podobna skozi celotno obdobje merjenja in različnih kategorij, v katerih so trenutno kolesarji. V povprečju naraste le za en odstotek. Opaznejši premiki v manjšanju količine podkožnega maščevja na- stajajo kasneje – na prehodu med starejšimi mladinci v kategorijo mlajših članov, kjer so tekmovanja in treningi bistveno zahtevnejši, fizična pripravljenost pa na višjem nivoju. Tudi tekmovalne proge Foto: Bogdan Martinčič 164 in njihovi profili navadno vsebujejo zahtevnejše vzpone, kjer je teža še kako pomembna. V nadaljevanju se bomo osredotočili na rezultate specifične meri- tve na kolesarskem ergometru – Modificirani kolesarski test. Za laž- je razumevanje bomo na kratko predstavili, na katere podatke smo se osredotočili pri analizi. Maksimalna moč (W_max) se nanaša na zadnjo stopnjo obremenitve, ki jo je bil merjenec še sposoben neprekinjeno premagovati najmanj 30 sek. Maksimalno doseže- no moč na testu delimo s telesno maso ter tako dobimo relativ- no moč (W_kg). Maksimalna dosežena moč nam ne da celotnega vpogleda v kolesarjevo zmogljivost, saj se velik delež kolesarskih dirk rezultatsko odloča na klancih oziroma klanci predstavljajo se- lekcijo med samimi dirkami (to velja zlasti za starejše kategorije), kjer so zelo pomembne relativne vrednosti moči (Faria, Parker in Faria, 2005a). Pomembna je kolesarjeva telesna teža, saj predstavlja dodatno breme pri vzponih (klancih). Premagovanje sile gravita- cije močno prevladuje pri silah, ki delujejo na kolesarja, pri vožnji v klanec. Ventilatorni prag (LT) je definiran kot nivo obremenitve, pri katerem postane naraščanje ventilacije nesorazmerno s pove- čanjem obremenitve med večstopenjskim obremenilnim testom. Določanje ventilatornega praga poteka po metodi V – slope, ki temelji na primerjavi krivulj vrednosti kisika (VO2) in ogljikovega dioksida (VCO2) (Beaver, Wasserman in Whipp, 1986). Nivo obre- menitve, pri kateremu se povečata tako VE/VO2 kot tudi VE/VCO2 imenujemo točka respiratorne kompenzacije. Točka respiratorne kompenzacije (RC) je tista točka, kjer začneta ventilacija in pora- ba kisika naraščati nesorazmerno glede na količino izločenega ogljikovega dioksida med obremenitvijo (Simon, Young, Gutin, Blood in Case, 1983). Točko respiratorne kompenzacije na kratko Tabela 1: Povprečne vrednosti telesne višine, telesne teže, maščobne in mišične mase, razvrščene glede na starost oziroma kategorije KATEGORIJA in STAROST N Mean Std. Deviation Minimum Maximum TV 15 24 173,01667 8,228459 157,600 187,000 16 23 177,06087 7,003554 160,000 191,000 17 24 177,17917 7,014580 162,300 189,000 18 15 178,29333 6,690021 162,600 188,000 19-23 30 181,97667 4,368594 173,000 192,000 Total 116 177,67931 7,249798 157,600 192,000 TT 15 24 57,29583 7,000216 46,800 72,500 16 23 63,90435 7,770426 45,800 76,200 17 24 66,02083 6,825972 54,000 79,300 18 15 68,83333 4,822220 63,300 79,000 19-23 30 70,59333 6,124227 59,800 86,700 Total 116 65,34224 8,109481 45,800 86,700 FAT 15 24 ,0938 ,03268 ,03 ,18 16 23 ,0987 ,03123 ,05 ,19 17 24 ,1005 ,03184 ,06 ,16 18 15 ,1049 ,03736 ,05 ,19 19-23 30 ,0907 ,03017 ,04 ,20 Total 116 ,0968 ,03203 ,03 ,20 SMM 15 24 ,5042 ,01954 ,45 ,53 16 23 ,5074 ,02005 ,45 ,54 17 24 ,5103 ,02058 ,46 ,53 18 15 ,5101 ,02166 ,46 ,54 19-23 30 ,5148 ,02712 ,49 51,50 Total 116 ,5113 ,22420 ,45 51,50 kolesarstvo 165 imenujemo tudi RC prag in nam služi za oceno in določitev anae- robnega praga (AnP). Poraba kisika na RC pragu oz. njena vrednost glede na vrednosti VO2max ima največji vpliv na maksimalno do- seženo moč pri stopenjskem obremenitvenem testom (Parker, Salgado, Quintana in Faria, 2009). Razmerje med izdihanim CO₂ in porabljenim O₂ imenujemo respiratorni količnik RQ. Povečanje vrednosti respiratornega kvocienta pri večjih intenzivnostih kaže predvsem na hitrejše vključevanje anaerobnih energijskih proce- sov, pri nizkih intenzivnostih pa kaže vrednost RQ predvsem na razmerje porabe ogljikovih hidratov v primerjavi s porabo maščob. Tabela 2: Absolutna in relativne vrednosti, dosežene na obremenilnem testu razvrščene glede na starost oziroma kategorije KATEGORIJA in STAROST N Mean Std. Deviation Minimum Maximum LT_wkg 15 24 2,7066 ,43739 2,02 3,73 16 23 2,9267 ,31595 2,36 3,51 17 24 3,0810 ,45124 2,42 4,29 18 15 3,1174 ,33771 2,31 3,68 19-23 30 3,5108 ,33003 2,98 4,35 Total 116 3,0888 ,47091 2,02 4,35 RC_wkg 15 24 3,9052 ,39100 3,18 4,72 16 23 4,1511 ,38965 3,35 4,79 17 24 4,2922 ,40296 3,78 5,37 18 15 4,2876 ,35779 3,60 4,81 19-23 30 4,7973 ,35663 4,11 5,75 Total 116 4,3142 ,49097 3,18 5,75 Rq_wkg 15 24 4,2560 ,39964 3,50 4,98 16 23 4,4825 ,38522 3,74 5,11 17 24 4,6471 ,44529 4,08 5,72 18 15 4,7851 ,30043 4,32 5,33 19-23 30 5,2001 ,38406 4,38 5,91 Total 116 4,6944 ,51529 3,50 5,91 Wmax_ kg 15 24 5,0238 ,44040 4,35 5,78 16 23 5,1882 ,43953 4,33 5,92 17 24 5,4136 ,51603 4,67 6,62 18 15 5,4861 ,29610 4,90 6,07 19-23 30 5,9253 ,45940 5,00 6,84 Total 116 5,4300 ,55089 4,33 6,84 W_max 15 24 286,6250 31,91812 210,00 342,00 16 23 330,0435 38,50086 255,00 405,00 17 24 355,0417 26,86921 300,00 400,00 18 15 378,1333 25,32888 340,00 440,00 19-23 30 418,3333 27,39662 365,00 500,00 Total 116 355,2845 55,81613 210,00 500,00 166 Kadar je v energijske aerobne procese vključen večji delež maščob, so vrednosti nižje (bližje 0,70), kadar so vrednosti višje (bližje 1,00), pa je v presnovo vključen večji delež ogljikovih hidratov. V analizi smo upoštevali relativno moč (W/kg), ki jo je kolesar do- segel. Rezultati v Tabeli 2 prikazujejo vrednosti kolesarjev različnih starostnih kategorij. Pričakovati je bilo, da bodo rezultati absolu- tnih in relativnih vrednostih posameznih spremenljivk, izmerjenih na obremenilnem testu, naraščali glede na starostne kategorije. Ne glede na dejstvo, da njihova teža postopoma narašča, vendar so tudi relativni rezultati moči na popolnoma vseh zgoraj omenje- nih spremenljivkah boljši, višji. Zanimiv podatek najdemo pri abso- lutni moči, kjer povprečne vrednosti največje dosežene moči na testu (W_max) kolesarjev v mladinski kategoriji skozi njihov razvoj dosežene moči na testu naraste (letnik 1997 do 2000) kar za 92 wattov. Izrazit preskok v moči je prisoten med letnikom 1999 ter letnikom 2000 in znaša 44 wattov. To le potrjuje trditev zgoraj, da je preskok med prvim in drugim letom mlajših mladincev precej velik. Prav pri vseh prikazanih spremenljivkah (LT_wkg; RC_wkg; RQ_wkg) so se pojavile statistično značilne razlike, saj vednosti na posameznih izračunanih območjih (točkah LT, RC RQ) skozi starostne kategorije naraščajo. Predvsem zaradi prej omenjene- ga odraščanja, količine treninga, ki postopoma narašča, postajajo tekmovanja zahtevnejša. Poudariti pa velja, da imamo trenutno v Sloveniji v letošnjem letu nadarjeno generacijo 17-letnikov (letnik rojstva1998), kar je razvidno tudi iz rezultatov v Tabeli 2 in 3. Tabela 3: Vrednosti relativne porabe kisika, srčnega utripa in laktata glede na starost oziroma kategorije KATEGORIJA in STAROST N Mean Std. Deviation Minimum Maximum VO2/ kg_max 15 24 57,7083 5,68736 47,30 68,70 16 23 60,2913 6,02456 43,80 71,90 17 24 62,3125 5,58183 54,80 76,70 18 15 61,2467 5,63241 47,30 73,40 19-23 30 64,7533 5,59758 54,70 81,50 Total 116 61,4526 6,13229 43,80 81,50 HR_max 15 24 201,5833 6,55357 188,00 217,00 16 23 197,4783 6,54960 184,00 211,00 17 24 197,5417 6,47389 185,00 208,00 18 15 197,4667 6,44611 189,00 209,00 19-23 30 193,9333 7,81658 179,00 213,00 Total 116 197,4224 7,24137 179,00 217,00 La_max 15 24 10,4792 2,10424 6,10 15,00 16 23 12,1217 2,38841 6,90 14,90 17 24 10,2042 2,75499 1,60 14,70 18 15 12,3133 1,55190 9,50 16,00 19-23 30 11,1167 2,42801 6,70 16,00 Total 116 11,1500 2,43330 1,60 16,00 Tabela 4: Razvrščanje v skupine – kriterij za uspešnega kolesarje posamezne kategorije KATEGORIJA Število kolesarjev MOČ (max) w/kg VO2 (max) (ml/min/kg) TV (cm) TT (kg) ml. mladinci 8 5,52 62,3 179,4 67,6 st. mladinci 9 5,64 63,7 180,7 69,6 pod 23 6 6,14 67,1 182,2 70,5 kolesarstvo 167 Visoka maksimalna poraba kisika je eden izmed ključnih dejav- nikov, ki pogojujejo uspeh v vzdržljivostnih športih, še posebej v kolesarskem športu (Faria idr., 2005a; Klika in Alderdice, 2007; Lucía idr., 2001). Omenili smo že, da je kolesarstvo eden izmed športov, kjer je potrebno več ali manj premagovati silo težnosti, kar pa je seveda odvisno od trase proge. Podlaga vseh vrhunskih rezultatov v vrhunskem vzdržljivostnem športu je visoka relativna poraba ki- sika (Lorenz, Reiman, Lehecka in Naylor, 2013). V procesu vadbe je smiselno spremljati tudi maksimalno frekvenco srčnega utripa po- sameznika, saj nas te spremembe opozorijo na določene procese, ki se dogajajo v telesu športnika. Navadno drastična sprememba v maksimalni frekvenci srčnega utripa lahko opozarja na preobre- menitev oziroma pretreniranost (Rolleston idr., 2010). V Tabeli 3 kažejo rezultati na to, da relativna vrednost sprejema kisika sicer narašča skozi kategorije (p = 0,000). Upoštevati pa mo- ramo, da narašča telesna teža kolesarjev. S tem pomembno na- rašča absolutni sprejem, potemtakem tudi produkcija energije, ki je na voljo posamezniku. Maksimalna vrednost srčnega utripa s starostjo pada (p = 0,004). Razlogi za to so lahko večplastni in kom- pleksni in le deloma jih je mogoče iskati v biološkem odraščanju. Na koncu pa vam predstavimo model oziroma kriterije nadpov- prečnega oziroma uspešnega kolesarja posamezne kategorije. To smo naredili tako, da smo se pri analizi rezultatov statistično poigrali in s pomočjo statistične metode – razvrščanje v skupine – prikazali kriterije za uspešnega kolesarja, v kolikor upoštevamo posamezne spremenljivke, dosežene na Modificiranem kolesar- skem testu. Te prikazujejo vrednosti, ki naj bi veljale za kolesarje, ki naj bi bili glede na trenutno sliko mladih kolesarjev v Sloveniji lahko potencialni »zmagovalci« posameznih kategorij (Tabela 4). Tukaj smo upoštevali zgolj rezultate obremenilnega testa v labo- ratoriju, kar pomeni samo fiziološke parametre, ki lahko predsta- vljajo nekakšno osnovo za iskanje in selekcioniranju talentiranih kolesarjev. Ne morejo pa biti zagotovilo za uspeh na tekmovanju. Namreč uspeh v tekmovalnem kolesarstvu predstavlja integracijo kolesarjevih sposobnosti, njegovega osvojenega tehničnega zna- nja, taktične presoje in številnih notranjih ter zunanjih dejavnikov, ki so prisotni na tekmovanju, treningu, vsakdanjem življenju itn. „Sklepna misel Zastavljeni projekt Kolesarske zveze Slovenije longitudinalnega spremljanja kolesarjev skozi njihovo športno kariero od mlajših kategorij do vrhunskega nivoja bo svojo vrednost pokazal skozi leta, ko bo količina podatkov večja. Na podlagi podatkov bomo pripravili ekspertni model spremljanja kolesarjev in s tem ponudili strokovnjakom s področja kolesarstva možnosti iskanja talentiranih posameznikov na podlagi večletnih rezultatov iz baze znanj (Jošt idr., 2002). Možnost interpretacije bo tako večja, primerjave pa lažje in zelo uporabne za kolesarje, trenerje in selektorje na Kolesarski zvezi Slovenije. Ta raziskava predstavlja pomoč in osnovo nadalj- njih merjenj, raziskav in ugotovitev ter hkrati pomoč pri selekcioni- ranju talentiranih posameznikov. „Literatura 1. Amann, M., Subudhi, A. in Foster, C. (2004). Influence of Testing Pro- tocol on Ventilatory Thresholds and Cycling Performance. Medicine in Science in Sports in Exercise, 36(4), 613–622. 2. Banack, H. R., Bloom, G. A. in Falcão, W. R. (2012). Promoting Long Term Athlete Development in Cross Country Skiing Through Competency- -Based Coach Education : A Qualitative Study, 7(2), 301–317. 3. Beaver, W., Wasserman, K. in Whipp, B. (1986). A new method for detec- ting anaerobic threshold by gas exchange. Journal of Applied Physiolo- gy, 60, 2020–2027. 4. Faria, E. W., Parker, D. L. in Faria, I. E. (2005a). The Science of Cycling Fac- tors Affecting Performance – Part 2, 35(4), 313–337. 5. Faria, E. W., Parker, D. L. in Faria, I. E. (2005b). The Science of Cycling Physiology and Training – Part 1, 35(4), 285–312. 6. Fister, I., Rauter, S., Yang XS., Ljubič, K. in Fister Jr. I. (2015). Planning the sports training sessions with the bat algorithm. Neurocomputing, 149, 993–1002. 7. Issurin, V. B. (2010). New horizons for the methodology and physiolo- gy of training periodization. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 40(3), 189–206 8. Jošt, B., Pustovrh, J., Ulaga, M. in Leskošek, B. (2002). Expert system for talent evaluation from the longitudional aspect. V: 3rd International scientific conference Kinesiology new perspectives, Opatija, Croatia, september 25-29, proceedings book. Milanović, D. (ur.), Prot, F. (ur.). Ki- nesiology : new perspectives : proceedings book. Zagreb: Faculty of kine- siology, University of Zagreb, 2002, 190–198. 9. Klika, R. in Alderdice, M. (2007). Efficacy of cycling training based on a power field test. The Journal of Strength. Pridobljeni iz: http://journals. lww.com/nscajscr/Abstract/2007/02000/Efficacy_of_Cycling_Train- ing_Based_on_A_Power.47.aspx 10. Lorenz, D. S., Reiman, M. P., Lehecka, B. J. in Naylor, A. (2013). What per- formance characteristics determine elite versus nonelite athletes in the same sport? Sports Health, 5(6), 542–7. 11. Lucía, A., Hoyos, J. in Chicharro, J. L. (2001). Physiology of Professional Road Cycling, 31(5), 325–337. 12. Milić, R. in Dopsaj, M. Validation of a discriminant model for predicting success in one-day road cycling races. V: 5th International Congress Youth Sport 2010, Ljubljana, 2-4 December 2010. Kovač, M (ur.), Jurak, G (ur.), Starc, G (ur.). Book of abstracts. Ljubljana: Faculty of Sport, 2010, 154. 13. Morrow, S. in Idle, C. (2008). Understanding Change in Professional Road Cycling. European Sport Management Quarterly, 8(4), 315–335. 14. Novak, A. R. in Dascombe, B. J. (2014). Physiological and performance characteristics of road, mountain bike and BMX cyclists, 3(3), 9–16. 15. Parker, D. L., Salgado, R., Quintana, R. in Faria, I. E. (2009). Determinants of Maximal Aerobic Power in Trained Cyclists. Medicine in Science in Sports in Exercise, 45(5), 429. 16. Rolleston, A. K., Rehrer, N. J., Hellemans, I. J., Rush, E., Murphy, C. in Miller, B. F. (2010). The effect of a cycling stage race on whole-body protein turnover. European Journal of Sport Science, 10(5), 347–358. 17. Simon, J., Young, J., Gutin, B., Blood, D. in Case, R. (1983). Lactate accu- mulation relative to the anaerobic and respiratory compensation thre- sholds. J Appl Physiol, 54(1), 13–17. asist., dr. Samo Rauter Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana E-pošta: samo.rauter@fsp.uni-lj.si 168 ”Evaluation of pedal forces as an approach for fitting bicycle seat height: technical development and a case study report” Abstract The proces of adjusting body posture on a bicycle is called bike fitting. Guidelines often suggest how to set-up a bicycle according to a variety of morphological measures with an aim to improve mechanical effectiveness. However, optimisation of the mechanical effectiveness can only be achieved via a di- rect measurement, which can be performed using force ped- als. In the present paper, we introduce the development of a bike fitting system with integrated 3-axis force pedals and 3D kinematics. Moreover, we present a case study with a profes- sional road cyclist where we changed the position of the body by changing the seat height. Keywords: bike fitting, cycling, biomechanics Izvleček Postopek spreminjanja drže telesa na kolesu se v kolesarskem žargonu imenuje bike fitting. Smernice pogosto narekujejo, da se nastavitve opravijo na podlagi morfoloških mer s ci- ljem povečanja mehanske učinkovitosti. Optimizacija slednje je mogoča zgolj z neposredno meritvijo. Meritev mehanske učinkovitosti med kolesarjenjem je lahko izvedena z meritvi- jo sil na pedalih. V tem članku predstavljamo tehnični razvoj sistema za bike fitting, ki vsebuje pedala z možnostjo meri- tev sil v tridimenzionalnem prostoru, in kinematični sistem za spremljanje gibanja spodnjega uda v tridimenzionalnem prostoru. Hkrati je predstavljena študija primera na profesi- onalnem kolesarju, kjer smo s spremembo položaja sedeža vplivali na mehansko učinkovitost in kinematiko gibanja. Ključne besede: bike fitting, kolesarstvo, biomehanika Borut Fonda 1, Nejc Šarabon1,2 Vrednotenje sil na pedalih kot pristop za nastavitev višine kolesarskega sedeža: tehnični razvoj in študija primera 1 S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Ljubljana, Slovenija 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andreja Marušiča, Oddelek za preučevanje zdravja, Koper, Slovenija „ Uvod Geometrijske prilagoditve kolesa – v strokovnem žargonu bike fit- ting – so vse nastavitve kolesa in kolesarskih komponent, ki vplivajo na položaj telesa (Burke, 1994). Optimalni položaj telesa na kolesu je dosežen ob skladni zadostitvi mehanske učinkovitosti prenosa sil na pedala, varnosti in udobju. S tem dosežemo večjo hitrost kolesarjenja, zmanjšamo možnost nastanka preobremenitvenih poškodb in naredimo kolesarjenje prijetnejše (Iriberri idr., 2008). Prvi priročnik s smernicami, kako nastaviti kolo, je bil objavljen že leta 1972 s strani Italijanskega Olimpijskega komiteja, ki je smernice zasnoval na podlagi opažanj njihovih uspešnih kolesarjev. kolesarstvo 169 Iz teh podatkov se računajo tri komponente sile. Skupna sila (F R ), ki je neodvisna od smeri, učinkovita sila (F U ), ki ima smer pravokotno na gonilko in je tudi glavna pogonska sila med kolesarjenjem, in neučinkovita sila (F N ), ki na gonilko ne deluje pogonsko. Mera me- hanska učinkovitosti je v literaturi (Bini idr., 2014) pogosto izražena kot indeks učinkovitosti (IE, Enačba 1), kjer je θ položaj gonilke, iz- ražen v stopinjah. Enačba 1 Indeks učinkovitost ima določeno slabost, ko se ga uporablja za mero učinkovitosti med kolesarjenjem, saj je povečan, ko se zmanjša skupna sila, učinkovita sila pa ostane nespremenjena. Ob predpostavki, da se zmanjša neučinkovita sila v drugi fazi obrata, ki deluje zaviralno, se hkrati zmanjša amplituda kontra-lateralne noge za razvoj učinkovite sile. Seveda se generalno učinkovitost poveča, saj je skupna sila manjša ob enaki obremenitvi, vendar je sam indeks učinkovitosti lahko manj občutljiv za manjše spremem- be v optimizaciji položaja telesa. Zato je potrebno v samem po- stopku optimizacije spremljati tudi absolutne amplitudne vredno- sti vseh komponent sile, med drugim tudi amplitudo neučinkovite sile. Primer prototipnega pedala je prikazan na Sliki 1. Pomembna informacija pri nastavitvah geometrije kolesa je tudi kinematika spodnjega uda. Za veljavno interpretacijo kotov med telesnimi segmenti med kolesarjenjem je potrebno gibanje za- jemati v 3D prostoru s frekvenco zajema vsaj 50 Hz (Fonda idr., 2014). Najpogostejša in največkrat uporabljena mera v postopku bike fittinga je meritev kota v kolenu, ko je pedal v najnižji točki (Burke, 1994). „Študija primera metode Na povabilo za sodelovanje v študiji se je odzval profesionalni ko- lesar (starost 26 let, telesna višina 183 cm in telesna masa 73 kg). Pred začetkom je podpisal izjavo o zavestni privolitvi za sodelo- vanje v eksperimentu, ki je bil odobren s strani Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Kasneje so raziskovalci prišli do zaključkov, da je optimalni polo- žaj odvisen od posameznikovih morfoloških lastnosti. Hamley in Thomas (1967) sta bila prva, ki sta priporočila enačbe za nastavitev višine sedeža na podlagi dolžine noge. Zaradi različnih razmerij med dolžino stegna in goleni so Holmes idr. (1994) predlagali, da se namesto morfoloških mer uporabi kinematične spremen- ljivke. V praksi najpogosteje uporabljen pristop je meritev kota v kolenu, ki znaša med 25 in 35°, ko je pedal v najnižji točki (Burke, 1994; Pruitt, 2006). Z razvojem novih tehnologij za zajem gibanja v tridimenzionalnem prostoru so te postale dostopne tudi špor- tni praksi. Posledično so za nastavitev višine sedeža z uporabo 3D zajema gibanja predlagali vrednosti kota v kolenu med 33 in 40° (Fonda idr., 2014). Pred kratkim je glavni fizioterapevt pri Britanski kolesarski zvezi iz- dal monografijo (Burt, 2014) o geometrijskih prilagoditvah kolesa za največji mehanski izkoristek. Med drugim je izpostavil, da so tre- nutne smernice brez neposredne meritve mehanske učinkovitosti zgolj okno, znotraj katerega bo kolesar našel optimalni položaj. Že samo obe skrajnosti kota v kolenu (33° in 40°) pomenita razliko v višini sedeža, ki bi jo opazil skoraj vsak kolesar. Zato v praksi obstaja potreba po neposredni meritvi mehanske učinkovitosti, ki omogo- ča kolesarjem poiskati položaj, kjer so najučinkovitejši. Mehansko učinkovitost med kolesarjenjem lahko izračunamo zgolj, če imamo podatek o amplitudi in smeri vektorja sile skozi ce- loten cikel gonilke (0–360°). Slednji dve komponenti predstavljata tehnični izziv, saj je implementacija senzorjev sile v ali na pedala relativno komplicirana. Namen tega članka je predstaviti tehnični razvoj sistema, ki omogoča meritve sil in gibanja v treh dimenzijah, in komplementarnega programskega vmesnika z izračunom vseh pomembnejših parametrov za oceno mehanske učinkovitosti in kinematike gibanja. „Tehnični razvoj na podlagi znanstvene literature (Bini, Diefenthaeler in Carpes, 2014) je bilo potrebno najprej določiti ciljna območja merjenja, da se je v pedala umestil primeren senzor. Velikost vertikalne sile, ki dosega največje vrednosti, v literaturi ne presega 1000 N. Zato je bil izbran piezo-električni senzor, ki omogoča vrednotenje tudi večjih amplitud sil brez deformacije. Toda sam podatek o velikosti sile še ni zadosten, da se določi stopnja mehanske učinkovitosti. Dodatno je potreben podatek o položaju gonilke in orientaciji pedala. Za določitev položaja gonil- ke se uporablja magnetni senzor v skrajni spodnji točki, ki zazna gonilko vsakič, ko gre mimo. Čas vsakega obrata se nato linearno razdeli na 360 točk. Kljub temu da hitrost gonilke ni enakomer- na (Hull, Kautz in Beard, 1991) in da lahko linearna razporeditev privede do časovnega zamika, je za znotraj-obiskovno primer- javo tudi to zadostno. Za orientacijo pedala se uporabljata dva senzorna elementa. Prvi je triosni pospeškometer, ki v mirovanju pedala poda vrednost naklona pedala. Zaradi izgube natančnosti med gibanjem spremembo naklona pedala med kolesarjenjem nato meri optični enkoder, ki je pritrjen na zunanjo stran pedala in meri spremembo v orientaciji glede na os pedala. S tem imamo podatek o točnem položaju gonilke in pedala med samim kole- sarjenjem. Slika 1: Primer prototipnih pedal za spremljanje sil. 170 Preiskovanec je v laboratorij prišel z lastnim cestnim kolesom, ki smo ga vpeli v kolesarski ergometer (Flow, Tacx, Nizozemska). Pred začetkom meritev smo izmerili naslednje geometrijske lastnosti kolesa: 1) višina sedeža, merjena kot razdalja med vrhom sedeža in pedalom, ko je v najnižji legi, 2) oddaljenost krmila, merjena kot razdalja med sedežom, kjer je le-ta širok 10 cm, in krmilom, 3) odmik sedeža, merjen kot longitudinalna razdalja med sprednjim delom sedeža in sredino gonilnega ležaja in 4) odmik krmila, mer- jen kot vertikalna razdalja med vrhom sedeža in krmilom. Nato se je na kolo namestilo pedala za merjenje sil (Force Pedals, S2P, Ltd., Ljubljana, Slovenija). Na preiskovanca smo namestili štiri aktivne markerje za spremljanje položaja udov v 3D prostoru (Nexonar Ltd. Rüsselsheim, Nemčija). Za sinhroniziran zajem podatkov iz pedal in kinematike se je upo- rabil programski vmesnik ARS (ARS Bike Fit 2.0, S2P, Ltd., Ljubljana, Slovenija). Iz podatkov o dinamiki se je računalo indeks učinkovi- tosti in povprečna neučinkovita sila v drugem delu obrata. Iz ki- nematičnih podatkov se je računal kot v kolenu, ko je pedalo v najnižji legi. Parametri kinematike in dinamike so se računali iz pov- prečnega vzorca gibanja vseh ciklov, zajetih tekom 30-sekundne meritve. Preiskovanec je pred meritvami opravil 10 minut ogrevanja na nastavljeni obremenitvi 200 W. Po ogrevanju je na prvotni nasta- vitvi geometrije kolesa opravil 30-sekundno meritev dinamike in kinematike na obremenitvi 250 W. Dodatno se je opravilo enake meritve na spremenjenih višinah sedeža. Slika 2: Prikaz izpisa iz računalniškega programa za analizo kinematike pred nastavitvami (A) in po nastavitvah (B). Zgornji levi graf prikazuje kot v kolenu, desno zgoraj kot v gležnju, levo spodaj lateralno gibanje kolena ter desno spodaj vrednosti kota v kolenu, ko je pedal v najnižji legi. kolesarstvo 171 Vrednotenje dinamike med kolesarjenjem je sicer v znanstveni literaturi dokaj razširjeno, vendar z omejeno tehnologijo. Bodisi zaradi zgolj dvodimenzionalne meritve sil bodisi zaradi omejene sinhronizacije s sistemom za kinematiko, ki daje podatek o položa- ju in orientaciji pedala (Bini idr., 2014). To naredi omenjene sisteme in merilne pristope težje dostopne za prakso, kjer bi se jih lahko uporabljalo za redno biomehansko obravnavo. Večina komercial- no dostopnih sistemov, ki se uporabljajo v procesu spreminjanja položaja telesa na kolesu, večinoma meri zgolj kinematiko gibanja. Hkrati določene tehnične pomanjkljivosti, kot npr. prenizka fre- kvenca zajema podatkov, naredijo sistem neveljaven. Predstavljena študija primera je zgolj en prikaz meritev. Položaj te- lesa se lahko manipulira na več načinov, ki jih je potrebno upošte- vati med nastavitvijo geometrije kolesa. Zavedati se je potrebno omejitve, da je bila meritev izvedena na relativno nizki obremeni- tvi, kar ne odraža dejanskega stanja med tekmovanji. Zato v pra- ksi s končnimi uporabniki že izvajamo določene primerjave med nastavitvami kolesa na višjih obremenitvah. Ravno skozi prakso celotni sistem stalno razvijamo in nadgrajujemo tako v smislu teh- nologijo kakor tudi protokola. „Literatura 1. Bini, R. R., Diefenthaeler, F. in Carpes, F. (2014). Determining force and power in cycling: A review of methods and instruments for pedal force and crank torque measurements. International SportMed Journal, 15(1), 96–112. 2. Burke, E. R. (1994). Proper fit of the bicycle. Clinics in Sports Medicine, 13(1), 1–14. 3. Burt, P. (2014). Bike Fit: Optimise Your Bike Position for High Performance and Injury Avoidance. London, UK: Bloomsbury. 4. Fonda, B., Sarabon, N. in Li, F.-X. (2014). Validity and reliability of diffe- rent kinematics methods used for bike fitting. Journal of Sport Sciences, 32(10), 940–946. doi:10.1080/02640414.2013.868919 5. Hamley, E. J. in Thomas, V. (1967). Physiological and postural factors in the calibration of the bicycle ergometer. The Journal of Physiology, 191(2), 55P–56P. 6. Holmes, J. C., Pruitt, A. L. in Whalen, N. J. (1994). Lower extremity overu- se in bicycling. Clinics in Sports Medicine, 13(1), 187–205. 7. Hull, M. L., Kautz, S. in Beard, A. (1991). An angular velocity profile in cycling derived from mechanical energy analysis. Journal of Biomecha- nics, 24(7), 577–586. 8. Iriberri, J., Muriel, X. in Larrazabal, I. (2008). The bike fit of the road pro- fessional cyclist related to anthropometric measurements and the torque of de crank. The Engineering of Sport 7, 483–488. 9. Pruitt, A. L. (2006). Andy Pruitt’s Complete Medical Guide for Cyclists. Ve- loPress. Borut Fonda S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Tehnološki park 19, 1000 Ljubljana, Slovenija Slika 3: Indeksu učinkovitosti (A) in povprečna neefektivna sila v drugi fazi obrata (B) pred in po nastavitvi višine sedeža. Rezultati in razprava Višina sedeža, merjena od vrha sedeža do pedala, ko je bil v naj- nižji legi, je v začetku znašala 95,2 cm. Pri končnih nastavitvah je bil sedež postavljen 0,9 cm višje, medtem ko se nastavitev v smeri naprej/nazaj in naklona ni spreminjalo. Kinematika gibanja pred in po nastavitvah je grafično prikazana na Sliki 2. Z dvigom sedeža se je kot v kolenu, ko je bil pedal v najnižji legi, zmanjšal iz prvotnih 39,6° na 34,4°. Razlika v mehanski učinkovitosti, izražena kot indeks učinkovitosti celotnega cikla pedala in kot povprečna neučinkovita sila drugega dela cikla, je prikazana na Sliki 3. Opazen je dvig mehanske učin- kovitosti za skoraj 5 %, kar je verjetno posledica manjšega deleža neučinkovite sile v drugem delu cikla pedala. Kolesar je že s prvotnimi nastavitvami dosegal kot v kolenu znotraj priporočil, vendar je pri višji postavitvi dosegal večjo mehansko učinkovitost ter istočasno ostal znotraj varnih okvirov za prepreče- vanje preobremenitvenih poškodb. „Razprava Trenutne smernice za optimalno držo na kolesu brez neposredne meritve mehanske učinkovitosti so zgolj okno, znotraj katerega bo kolesar našel optimalni položaj (Burt, 2014). Zato je ključnega pomena, da se za optimalno nastavitev položaja telesa mehansko učinkovitost meri, kar je mogoče zgolj s posebno tehnologijo, kakršna je predstavljena v tem članku. Namen tega članka je bil predstaviti tehnično rešitev in študijo primera profesionalnega ko- lesarja. Pokazali smo, da s spreminjanjem višine sedeža vplivamo na mehansko učinkovitost in kinematiko gibanja. 172 Doping issues in cycling Abstract Cycling has today a comprehensive anti-doping program due to the problematic history interwined with numerous doping scandals. Objective data on adverse analytical findings, which is annually prepared by WADA, suggest that the incidence of doping in cycling is similar as in other sports. The cycling is do- ing more doping controls than in any other sports. Advances in analytical methods, the introduction of the athlete biological passport and the increased proportion of unannounced tests at home have made it possible that the proportion of riders who use banned substances decreased. In addition, also the potential gain in athlete performance with the modern dop- ing approaches, such as microdosing, has decreased. To avoid inadvertent doping, it is important that cyclists, their doctors and associated personnel know the List of prohibited sub- stances and methods and procedure for obtaining therapeutic use exemption for the athletes requiring medical treatment with prohibited substances. Key words: antidoping program, doping, cycling Povzetek Kolesarstvo ima danes obsežen protidopinški program, ki je posledica problematične zgodovine s številnimi škandali. Objektivni podatki o nasprotnih analitičnih najdbah, ki jih vsako leto pripravi WADA, kažejo, da je v kolesarstvu pogo- stost dopinga enaka kot v nekaterih drugih športih. Ker je v kolesarstvu letni obseg testiranja večji kot v nekaterih dru- gih športih, je posledično ob enakem relativnem deležu ab- solutno število pozitivnih najdb večje. Napredek v analiznih metodah, uvedba biološkega potnega lista in povečan delež nenapovedanih testiranj na domu so omogočili, da se je delež kolesarjev, ki uporabljajo prepovedane snovi, zmanjšal – prav tako se je zmanjšalo potencialno povečanje telesne zmoglji- vosti z uporabo modernih oblik dopinga, kot npr. mikrodozi- ranje. V izogib nenamernega dopinga je pomembno, da ko- lesarji, njihovi zdravniki ter spremljevalno osebje natančno poznajo Listo prepovedanih snovi in postopkov ter postopke pridobivanja terapevtskih izjem pri tistih, ki zaradi ustrezne diagnoze potrebujejo zdravljenje s prepovedanimi snovmi. Ključne besede: doping, kolesarstvo, protidopinški program. Lovro Žiberna1,2 Problem dopinga v kolesarstvu „Uvod Uporaba prepovedanih snovi in postopkov v kolesarstvu z name- nom izboljševanja telesnih zmogljivosti predstavlja etično kršitev športnih pravil, hkrati pa tudi veliko tveganje za zdravje kolesarja. Doping je definiran kot prisotnost prepovedanih snovi ali njihovih presnovkov ali označevalcev v odvzetem biološkem vzorcu špor- tnika (WADA, 2014a). Lista prepovedanih snovi in postopkov je mednarodni standard, ki identificira snovi in postopke, prepovedane v športu (WADA, 2014a). Leta 1968 jo je prvič izdal Mednarodni olimpijski komite (MOK), od leta 2004 pa je za pripravo in izdajo te liste odgovorna Svetovna protidopinška agencija (angl. World Anti-Doping Agen- cy, WADA), ki seznam posodobi vsako leto. Lista, ki je trenutno v veljavi, razvršča prepovedane snovi po farmakoloških skupinah (kategorije S), kot so anabolični agensi, peptidni hormoni, rastni dejavniki, β2-agonisti, antagonisti hormonov, diuretiki, stimulansi, narkotiki, kanabinoidi in glukokortikosteroidi. Hkrati prepoveduje tudi določene postopke (kategorije M), kot so manipulacije krvi, kemijske in fizične manipulacije ter genski doping (WADA, 2015a). Lista razvršča snovi v tiste, ki so vedno prepovedane, in tiste, ki so prepovedane le na tekmovanjih, kot je predstavljeno v Tabeli 1. Prav tako so prepovedane tudi snovi, ki niso nujno navedene na Listi prepovedanih snovi in postopkov, vendar imajo podobno kemijsko zgradbo ali podoben biološki učinek kot navedene snovi – z uvedbo tega pravila se je odpravilo nenehno sintezno spre- minjanje osnovne strukture prepovedane učinkovine z namenom sintetizirati snov s podobno biološko aktivnostjo, ki »še« ni na Listi prepovedanih snovi in postopkov. 1 Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Korytkova 2, SI-1000 Ljubljana 2 SLOADO, Slovenska anti-doping organizacija, Celovška 25, SI-1000 Ljubljana kolesarstvo 173 Da je določena snov ali postopek prepovedana v športu, tj. uvršče- na na Listo prepovedanih snovi in metod, morata biti zagotovljena vsaj dva od treh kriterijev (WADA, 2014a): 1. dokaz, da ima potencialni vpliv na izboljšanje telesnih zmo- gljivosti; 2. dokaz, da predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za zdravje športnika; 3. določbo s strani WADA, da uporaba snovi ali postopka krši športni duh. „Doping v kolesarstvu Transparenten boj proti dopingu v kolesarstvu je omogočil vpo- gled v temno plat vrhunskega športa, ki je v nekaterih drugih špor- tih prikrita. Takoj je potrebno poudariti, da je doping prisoten v vseh športih, v nekaterih je celo bolj razširjen kot v kolesarstvu (Au- bel in Ohl, 2014, Heuberger idr., 2013). Seveda pa so mediji s svo- jim obsežnim pisanjem ustvarili kolesarstvo kot šport, ki je najbolj prepleten z dopingom. Objektivni podatki o nasprotnih analitičnih Snovi in metode, ki so vedno prepovedane (na tekmovanju in izven tekmovanja) PREPOVEDANE SNOVI S0. Nedovoljene snovi: vsa zdravila v predklinični ali kli- nični fazi razvoja, dizajnerska zdravila, snovi, odobrene samo za veterinarsko uporabo. S1. Anabolične snovi 1) Anabolični androgeni steroidi (AAS) a) eksogeni AAS b) endogeni AAS 2) Ostale anabolične snovi: klenbuterol, selektivni modulatorji androgenih receptorjev (SARM, kot npr. adarin in ostarin), tibolon, zeranol, zilpaterol. S2. Peptidni hormoni, rastni dejavniki in sorodne snovi 1) Agonisti eritropoetinskih receptorjev: a) Eritropoezo stimulirajoči agensi: eritropoetin (EPO), darbepoetin (dEPO), metoksi polietilen glikol-epoetin beta (CERA), stabilizatorji HIF, peginesatid (Hematide). b) Ne-eritropoetični agonisti EPO-receptorjev: ARA-290, asialo-EPO, karbamoil-EPO. 2) Stabilizatorji hipoksijo inducirajočega faktorja (HIF): kobalt, FG-4592; in HIF aktivatorji: argon, ksenon. 3) Gonadotropini: horionski gonadotropin (hCG) in lutei- nizirajoči hormon (LH) pri moških; in njihovi sproščajoči faktorji: buserelin, gonadorelin, triptorelin. 4) Kortikotropini in njihovi sproščajoči faktorji. 5) Rastni hormon (hGH) in njegovi sproščajoči faktorji, inzu- linu podobni rastni dejavnik (IGF-1); sekretagogi rastnega hormona: grelin in mimetiki grelina. 6) Fibroblastni rastni dejavniki (FGF), mehano rastni dejav- niki (MGF), trombocitni rastni dejavnik (PDGF), vaskularni endotelijski rastni dejavnik (VEGF) in hepatocitni rastni dejavnik (HGF) in ostali rastni dejavniki. S3. Beta-2 agonisti S4. Antagonisti hormonov in modulatorji 1) Aromatazni inhibitorji 2) Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev (SERM) 3) Ostale anti-estrogenske snovi vključno in ne samo: klomifen, ciklofenil, fulvestrant 4) Snovi, ki modulirajo funkcijo miostatina, npr. miostatinski inhibitorji 5) Matabolični modulatorji: a) Inzulini b) Agonisti peroksizom proliferator aktivirajočega receptorja δ (PPARδ agonisti) (npr. GW 1516), agonisti PPARδ-AMP-aktivirane kinaze (AMPK) (npr. AICAR) c) trimetazidin. S5. Diuretiki in ostali maskirni agensi PREPOVEDANE METODE M1. Manipulacija krvi in krvnih komponent M2. Kemijska in fizična manipulacija M3. Genski doping Snovi, ki so prepovedane na tekmovanju S6. Stimulansi (npr. efedrin, psevdoefedrin, kokain, amfetamin, sibutramin, strihnin, itd.) S7. Narkotiki (npr. heroin, fentanil, morfin, itd.) S8. Kanabinoidi S9. Glukokortikosteroidi* Snovi, ki so prepovedane le v določenih športih P1. Alkohol P2. Beta-blokatorji Tabela 1. Shematska predstavitev farmakoloških skupin iz Liste prepovedanih snovi in metod (WADA, 2015a). * Vsi glukokortikosteroidi so prepovedani, kadar so aplicirani oralno, rektalno, intravenozno ali intramuskularno. 174 najdbah, ki jih vsako leto pripravi WADA, kažejo, da je v kolesarstvu pogostost dopinga enaka kot v nekaterih drugih športih. Ob tem je potrebno izpostaviti, da se v kolesarstvu naredi letno precej več kontrol kot v nekaterih drugih športih; npr. v letu 2013 je bilo v kolesarstvu opravljenih 22252 analiz bioloških vzorcev (urin in kri) in število nasprotnih analitičnih najdb (angl. adverse analytical fin- dings, tj. prisotnost snovi iz Liste prepovedanih snovi in metod v odvzetih bioloških vzorcih športnikov) je bilo 267 (1,2 % vseh vzor- cev), medtem ko je bilo celokupno (v vseh športih skupaj) število opravljenih analiz v olimpijskih športih 176502 in število nasprotnih analitičnih najdb 1712, kar predstavlja 0,97 % izmed vseh odvzetih bioloških vzorcev (kri in urin). V Tabeli 2 so predstavljene najbolj pogoste nasprotne analitične najdbe v vseh športih, olimpijskih in ne-olimpijskih (WADA, 2014d, WADA, 2014c). Absolutno število pozitivnih športnikov je seveda večje v tistih športih, kjer se naredi več kontrol odvzetih bioloških vzorcev (ob primerljivem relativnem deležu uporabnikov dopinga) – in kolesar- stvo je šport, kjer je boj proti dopingu ena izmed glavnih prioritet. V letu 2013 je bilo pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze (UCI) opravljenih 42,4 % vseh testiranj v kolesarstvu (predvsem kolesarji, ki tekmujejo na največjih prireditvah v World Touru oz. svetovnem pokalu), preostala testiranja pa so bila s strani nacionalnih protido- pinških organizacij (kolesarji, ki tekmujejo v kontinentalnih ekipah, in ostali kolesarji nacionalnega nivoja). Kolesarstvo je v večini držav tudi s strani nacionalnih protidopinških organizacij najbolj testiran šport. Večina testiranj se opravi v cestnem kolesarstvu – relativ- ni delež testiranja v ostalih disciplinah: v dirkališčnem kolesarstvu 8,5 %, v gorskem kolesarstvu 6,2 %, v ciklokrosu 3,3 %, v BMX-u 1,9 % ter v ostalih disciplinah < 0,1 % od celotnega testiranja v kolesar- stvu (WADA, 2014d). Ob tem pa je v kolesarstvu tudi obsežen pro- gram testov za krvni biološki potni list. V letu 2013 je bilo izvedenih 7429 krvnih odvzemov na testiranjih izven tekmovanj, kar predsta- vlja 33 % vseh testiranj za biološki potni list izmed vseh športov, ki so uvedle biološki potni list (WADA, 2014b). Zgoraj omenjeni obseg boja proti dopingu je (paradoksalno) na- redil kolesarstvo danes za enega izmed bolj čistih športov – vsaj v primerjavi s športi, kjer nacionalne in mednarodne panožne zveze ne investirajo svojih sredstev v dopinške kontrole, saj se zaveda- jo, da bi morebitni pozitivni primeri v njihovem športu pripeljali do umika sponzorjev in interesa medijskih hiš. Po drugi strani pa zakasnitev analiznih metod omogoča športnikom obdobje upo- rabe prepovedanih snovi, npr. leta 1989 je na trg prišel rekombi- nantni humani eritropoetin, prvi validirani test pa je bil razvit šele leta 2000 (Caldini idr., 2003). Zaradi velikega potenciala zlorabe se bodo od leta 2015 biološki vzorci (kri, urin), odvzeti na protidopin- ških kontrolah, hranili 10 let (do sedaj 8 let), kar bo omogočilo več retrogradnih testiranj ob razvoju novih analitičnih metod (WADA, 2014a). V kolesarstvu se je tekom zgodovine ustvarila značilna »kultura do- pinga«, kar pomeni, da je bil doping razširjen, moralno sprejet in je vključeval več generacij kolesarjev (Marty idr., 2015). Pomembni časovni mejniki dopinga in razvoja boja proti dopingu v kolesar- stvu so predstavljeni v Tabeli 3. Boj proti dopingu v kolesarstvu je v zadnjem obdobju dosegel določene pozitivne spremembe, ki jih lahko izmerimo: i) upad ati- pičnih krvnih profilov, značilnih za krvni doping (npr. leta 2002 je okoli 14 % vseh odvzetih krvnih vzorcev imelo sumljive vrednosti retikulocitov, medtem ko leta 2010 le 3 %) (Zorzoli and Rossi, 2010); ii) upad povprečnih hitrosti na največjih kolesarskih dirkah (Giro, Tour, Vuelta) ter iii) upad povprečnih časov premagovanja težkih vzponov na gorskih etapah od leta 2009 naprej v primerjavi s prej- šnjimi leti. Ocenjuje se, da je to posledica predvsem uvedbe krvne- ga biološkega potnega lista, ki ga je Mednarodna kolesarska zveza kot prva športna zveza uvedla leta 2008 (Schumacher in d’Onofrio, 2012, Robinson idr., 2011). Tabela 2. Nasprotne analitične najdbe (prisotnost snovi iz Liste prepovedanih snovi in metod v odvzetih bioloških vzorcih špor- tnikov) celokupno v vseh športih – razvrščene po farmakoloških skupinah in glede na relativni delež (WADA, 2014c) Farmakološka skupina Število nasprotnih analitičnih najdb Delež S1. Androgeni anabolični steroidi 3320 63 % S6. Stimulansi 530 10 % S5. Diuretiki in ostali maskirni agensi 393 7,5 % S9. Glukokortikosteroidi 330 8,1 % S2. Peptidni hormoni, rastni dejavniki in sorodne snovi 202 3,8 % S8. Kanabinoidi 188 3,6 % S3. Beta-2 agonisti 138 2,6 % S4. Hormoni in presnovni modulatorji 93 1,8 % S7. Narkotiki 43 0,8 % P2. Beta-blokatorji 25 0,5 % P1. Alkohol 8 0,2 % M2. Kemična in fizična manipulacija 1 0,02 % M1. Manipulacija krvi in krvnih komponent 0 0 Skupno število: 5271 kolesarstvo 175 Tabela 3. Pomembni zgodovinski dogodki in mejniki iz kolesarstva, ki so pomembno vplivali na razvoj boja proti dopingu 1896 Prva zabeležena smrt kolesarja zaradi dopinga v času tekmovanja: kolesar Arthur Linton umre nekaj tednov po dirki Bordeaux-Paris leta 1896. 1960 Prva smrt kolesarja zaradi dopinga na Olimpijskih igrah: danski kolesar Knut Jensen je 26. avgusta 1960 umrl na Olim- pijskih igrah v Rimu med 100 km ekipno vožnjo na čas. Izguba zavesti med vožnjo je pripeljala do zloma lobanje. Najprej so su- mili, da gre za toplotno izčrpanost, vendar so rezultati obdukcije pokazali prisotnost amfetaminov. Ta tragična smrt kolesarja je povečala pritisk na športne organizacije in Mednarodni olimpij- ski komite, da se uvedejo testiranja na prisotnost prepovedanih snovi. 1964 V Franciji sprejet prvi protidopinški zakon. 1965 Uporaba dopinga postane prvič prepovedana 1. junija 1965. Prvi pozitivni primeri športnikov so bili v kolesar- stvu. Istega leta so bila izvedena prva doping testiranja, ki so pripeljala do prvih pozitivnih primerov v športu. Pozitivni so bili štirje kolesarji zaradi prisotnosti amfetaminov in posledično tudi diskvalificirani iz tekmovanja. 1966 Uvedba prve doping kontrole na dirki Tour de France. Kolesarji so se s protestom pod vodstvom 5x zmagovalca dirke Tour de Frances Jacques Anquetila, ki je priznal uporabo amfeta- minov, uprli in niso vozili naslednje etape. UCI uvede prve doping kontrole na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu. 1967 Prva smrt kolesarja zaradi dopinga na dirki Tour de France: 13. julija 1967, med 13. etapo na Touru na vzponu Mt. Ventoux, umre kolesar iz Velike Britanije, Tommy Simpson. Na obdukciji so ugotovili veliko količino amfetaminov in alkohola, ki sta v kombinaciji z veliko vročino pripeljala do tragične smrti. Njegova smrt je bila medijsko zelo odmevna in je povzročila velik pritisk na Mednarodni olimpijski komite in ostale športne organizacije, da se resno lotijo problema dopinga v športu. 1967 Mednarodni olimpijski komite ustanovi Medicinsko komi- sijo za boj proti dopingu: Povod za ustanovitev komisije je tragična smrt kolesarja Tommy Simpsona. Komisija dobi tri glavne smernice za delo: zaščita zdravja športnikov; spoštovanje medicinske in športne etike in enakovredni tekmovalni pogoji za vse športnike. 1968 Mednarodni olimpijski komite sledi zgledu kolesarstva in uvede prve kontrole dopinga na zimskih Olimpijskih igrah Grenoble 1968 in poletnih Olimpijskih igrah Mexico 1968. 1969 Legendarni kolesar Eddy Mercx, pozitiven na doping testu (priso- tnost stimulansov), izvedenem po 16. etapi Dirke po Italiji 1969. 1978 Na dirki Tour de France je kolesar Michel Pollentier po zmagi na etapi s ciljem na Alpe d’Huez poskusil opraviti doping kontrolo z umetnih mehurjem, ki je vseboval čist urin. 1980 Prva doping testiranja izven tekmovanj. 1984 Prvi evidentirani zapis o sistematičnem krvnem dopingu v kolesarstvu: Leta 1984 v času Olimpijskih iger je ameriška kolesarska reprezentanca imela organiziran krvni doping s krvnimi transfuzijami, ki ga je koordiniral nacionalni trener. Svojo kliniko za transfuzije so imeli v hotelski sobi. Štirje od sedmih kolesarjev, ki so prejeli transfuzije, so osvojili olimpijska odličja. Kolesarji so prejeli kri od zdravih donorjev z enakimi krvnimi skupinami (homologna krvna transfuzija). Ta metoda takrat še ni bila uradno prepovedana. 1984 Francesco Moser postavi svetovni rekord v vožnji na eno uro: S pomočjo krvne transfuzije, ki takrat še ni bila prepo- vedana, je sodeloval pod okriljem italijanskih zdravnikov Dr. Francesca Conconija in Dr. Michelle Ferrarija. 1985 Krvni doping postane prepovedan. Najprej ga prepove ameriška kolesarska zveza USCF. 1988 Začetek EPO obdobja v kolesarstvu. Leta 1988 je bil prvi kolesar kaznovan zaradi uporabe eritropoetina (EPO), čeprav so prvi test za detekcijo razvili šele leta 2000. V tem obdobju so za- beleženi številni smrtni primeri, predvsem pri mladih kolesarjih. V obdobju 1987–1991 je zaradi nekritične rabe eritropoetina umrlo 18 profesionalnih kolesarjev v Evropi. Število žrtev vrhunskih špor- tnikov je v obdobju do danes precej večje. 1988 Španski kolesar Pedro Delgado, zmagovalec Toura 1988, testiran pozitivno na prepovedano snov probenicid. Probenicid je snov, ki vpliva na manjše izločanje snovi preko nekaterih prenašalcev v ledvicah in se uporablja kot maskirni agens za prekrivanje uporabe anaboličnih androgenih steroidov. Probenicid je bil že leta 1988 na Listi prepovedanih snovi, ki ga je izdal Mednarodni olimpijski komite, vendar ni bil na Listi prepovedanih snovi s strani UCI-ja. Primer je bil zaradi te »malomarnosti« pravno razveljavljen in kolesar je kljub uporabi dopinga ohranil zmago. 1996 Prvi “izbrisani” zmagovalec dirke Tour de France. Bjarne Riis leta 2007 prizna, da si je leta 1996 pomagal s prepovedani- mi sredstvi do zmage na Dirki po Franciji. Ker je minilo preveč časa (11 let), mu uradno ne morejo odvzeti zmage. Na uradnih rezultatih je zabeležen z opombo. 1997 UCI uvede »No Start Rule« na podlagi maksimalne zgornje vrednosti hematokrita. Moški kolesarji (Ht > 50 %) oz. ženske kolesarske (Ht > 47 %), ki so presegali zgornjo dovoljeno mejo hematokrita, so iz zdravstvenih razlogov dobili prepoved starta za 15 dni. UCI se je zavedal problema razširjenosti EPO med kolesarji, vendar ni bilo na voljo ustreznega testa (prvi test za EPO se pojavi leta 2000). 1998 Afera Festina na Dirki po Franciji 1998. V ekipnem vozilu Festina odkrijejo velike količine prepovedanih snovi, kar je pripe- ljalo do velike policijske preiskave. Podobne akcije so nato sledile tudi pri ostalih ekipah, kjer so preiskovalci obiskali hotelske sobe. Številni kolesarji so v paniki med začetkom nenapovedanih policijskih racij iz hotelskih sob zmetali veliko kosov medicinske opreme in večino prepovedanih zdravil odplaknili v stranišče. Sledili so številni odstopi z dirke in številna priznanja kolesarjev, ki so spregovorili o lastni uporabi dopinga in splošno o razširje- nosti dopinga v kolesarstvu. To je bil eden izmed povodov za ustanovitev Svetovne anti- -doping organizacije (WADA). 1999 Ustanovitev Svetovne anti-doping organizacije (WADA) – 10. november 1999. 2004 MOK preda odgovornost za pripravo letnega Seznama prepovedanih snovi in metod Svetovni anti-doping orga- nizaciji (WADA). 2006 Razkritje španske dopinške afere Operatio Puerto. Selek- tiven odnos do kolesarstva. Imena, ki so bila razkrita javnosti, so bila samo iz kolesarstva. Odgovorni zdravnik Eufemiano Fuentes na zaslišanju razkrije, da so bili njegovi klienti tudi šte- vilni uspešni športniki iz drugih športov. Špansko sodstvo ne želi razkriti imen vpletenih športnikov in leta 2013 predlaga uničenje vseh shranjenih krvnih vzorcev. WADA temu ostro nasprotuje. 2008 Mednarodna kolesarska zveza (UCI) uvede krvni biološki potni list. Oblikuje se na podlagi določenih izmerjenih biolo- ških označevalcev v krvi posameznega športnika. Na podlagi vseh izmerjenih vrednosti v daljšem časovnem obdobju se za vsakega kolesarja posebej ustvari individualen profil. Odstopa- nja od profila so sum na uporabo dopinga brez identifikacije prepovedane snovi v krvi. 2013 Mednarodna kolesarska zveza (UCI) ustanovi neodvisno anti-doping organizacijo Cycling Anti-Doping Foundation (CADF). 2014 WADA uvede steroidni biološki potni list. 176 Natančnih podatkov o dejanski razširjenosti uporabe dopinga v vrhunskem športu ni na voljo. Poročilo neodvisne komisije za preučevanje zgodovine dopinga v kolesarstvu s strani UCI (CIRC, angl. Cycling Independent Reform Commision) je na podlagi pogo- vorov vpletenih kolesarjev, zdravnikov in ostalih spremljevalcev ekip ocenilo, da je v obdobju 1990–2007 okoli 90 % vseh kolesar- jev uporabljalo prepovedane snovi (Marty idr., 2015). Pomemben mejnik v dokazovanju zlorabe le-teh je bila uvedba krvnega biolo- škega potnega lista (začetek leta 2008 v kolesarstvu, kasneje tudi v drugih športih), saj utemeljuje nenormalna odstopanja bioloških kazalcev od pričakovanih vrednosti v osnovnem hematološkem profilu posameznega športnika – ne glede na uporabljena far- makološka ali nefarmakološka sredstva. Na ta način se je uporaba vseh oblik krvnega dopinga (vključujoč EPO) zmanjšala. Od leta 2014 imamo tudi urinski steroidni biološki potni list. V prihodnosti lahko pričakujemo tudi hormonske biološke potne liste, ki bodo lahko posredno odkrili zlorabe številnih peptidnih hormonov in rastnih dejavnikov, za katere zaenkrat še nimamo detekcijskih me- tod. Velik problem dopinga v kolesarstvu predstavljajo danes: i) mikro- dozirni doping z EPO (manjše doze, večkratna aplikacija, namesto podkožnih injekcij prevladujejo intravenozne), ki ga je težje detek- tirati (Ashenden idr., 2011); ii) mikrodozirni doping s testosteronom in/ali kombinacijami več ostalih anaboličnih androgenih steroidov (v zelo majhnih dozah); iii) maskirni agensi za prikrivanje prisotnosti peptidnih hormonov, kot so EPO, hGH, itd. (npr. proteaze) (Ventu- ra in Segura, 2010); iv) avtologne krvne transfuzije v kombinaciji z višinskimi pripravami in/ali uporabo hipoksičnih šotorjev (za ma- nipulacijo krvnega biološkega potnega lista) (Sanchis-Gomar idr., 2013, Zorzoli, 2011); v) uporaba albumina in dezmopresina v kom- binaciji s krvnimi transfuzijami (maskirni agensi za normalizacijo hematoloških parametrov biološkega potnega lista); vi) uporaba biološko podobnih zdravil, npr. EPO analogi, ki jih je težje detektira- ti (Okano idr., 2011); vii) uporaba novih snovi, ki so eksperimentalna za raziskovanje na živalih ali v začetnih kliničnih fazah preizkušanja; viii) uporaba rastnega hormona in ostalih rastnih dejavnikov zara- di zahtevne detekcije (Holt, 2013) in ostali načini (Marty idr., 2015). Ocenjuje se, da je bilo v obdobju 1990–2008 moč izboljšati vzdr- žljivost (preko meritev VO2max in ostalih obremenitvenih testiranj) za 10–15 %, medtem ko je danes z uporabo modernih tehnik do- pinga 3–5 % (Marty idr., 2015). Z ustreznim znanjem farmakokineti- ke lahko športniki še vedno uporabljajo določene oblike dopinga in so testirani negativno. Kolesarstvo ima kot edini šport tudi zelo strogo politiko zdravljenja brez parenteralnih aplikacij (razen v primeru nujnih medicinskih stanj), t. i. »terapija brez igel« (angl. “no needle policy”), ki v ostalih športih velja samo v času olimpijskih iger. V roku 24 ur po kate- ri koli prejeti parenteralni terapiji je potrebno pismeno obvestiti Mednarodno kolesarsko zvezo (UCI) in predložiti ustrezno medi- cinsko dokumentacijo. V nasprotnem primeru sledi kazen od 8 dni do 6 mesecev prepovedi nastopanja na tekmovanjih (UCI, 2011). Podobno pravilo velja tudi za ostale športe v celotnem obdobju trajanja Olimpijskih iger. Sicer pa za večino ostalih športov velja, da športnik ne sme prejeti intravenskih infuzij v obsegu več kot 50 mL v 6 urah, vključujoč infuzije fizioloških raztopin (razen v primeru nujnih stanj ali za namene medicinskih preiskav), kot je tudi defini- rano na Listi prepovedanih snovi in metod v poglavju M2. Kemične in fizične manipulacije (WADA, 2015a). „Organiziranost boja proti dopingu v kolesarstvu Kontrola dopinga (ali zbiranje bioloških vzorcev športnika) je po- memben del vzpodbujanja in ohranjanja športa brez dopinga, saj ugotavlja športnikovo uporabo prepovedanih snovi in postopkov. Kontrola dopinga je sestavljena iz testiranja, ki ga izvede protido- pinška organizacija (npr. SLOADO, UCI, WADA, ipd.) pri športniku in analize biološkega vzorca v laboratoriju, ki je akreditiran s stra- ni Svetovne anti-doping agencije (WADA). Posamezen kolesar je lahko torej testiran s strani več različnih organizacij, ki pa se s pomočjo informacijskega orodja ADAMS med seboj koordinirajo pri strategiji testiranja (časovna razporeditev in obseg testiranja). Slovenski kolesarji so lahko v Sloveniji testirani s strani Medna- rodne kolesarske zveze (UCI), Slovenske nacionalne anti-doping organizacije (SLOADO), Mednarodnega olimpijskega komiteja ali Svetovne anti-doping organizacije (WADA). V primeru, da so naši kolesarji na pripravah ali tekmovanju v tuji državi, jih lahko tam v tem obdobju poleg zgoraj omenjenih organizacij testira tudi nacionalna protidopinška organizacija te države. Program naci- onalnih testiranj s strani SLOADO in/ali mednarodnih testiranj s strani Mednarodne kolesarske zveze (UCI) je skladen s Svetovnim kodeksom proti dopingu in Mednarodnimi standardi za testiranja (WADA, 2014a). Doping kontrola se lahko izvaja na tekmovanju ali izven tekmovanj (kot npr. na treningu ali na domu športnika). V zadnjem obdobju se večina testiranj izvaja brez predhodnega obvestila izven tek- movanj, saj se je tak način izkazal za bolj učinkovitega. Kolesar ob kontroli dopinga odda urinski in/ali krvni vzorec – drugih bioloških vzorcev se zaenkrat ne zbira. Testiranja izven tekmovanj (angl. out-of-competition) postajajo del inteligentnega testiranja, ki ga razvija vsaka država na pod- lagi lastnih podatkov in oceni tveganosti za šport oz. športnika. Ta sistem je razvit predvsem za testiranja izven tekmovanj, ki so usmerjena v kritična obdobja trenažernega procesa (mezocikli) oz. obdobja pred pomembnimi tekmovanji. Testiranja so nenapove- dana in nepredvidljiva, saj tako športnik, ki uporablja prepovedana sredstva, nima časa, da bi z ustreznim znanjem farmakokinetike prilagajal dozirni režim. Kolesar je lahko testiran kadarkoli, vendar se praviloma upošteva, da se med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj testiranj ne izvaja. Nekateri posamezniki so domnevno začeli to “okno priložnosti” zlorabljati v sklopu t. i. mikrodozirnega dopinga. Usklajen način testiranj izven tekmovanj omogoča informativni sistem ADAMS, v katerega kolesarji, ki so vključeni v nacionalno ali mednarodno skupino za testiranje (angl. registered testing pool – RTP) vsak dan sporočijo, kje se nahajajo (bivališče, prenočišče, šola, služba, trening, tekmovanja). To imenujemo program posredova- nja lokacij (angl. whereabouts). V letu 2013 je bilo 47 % vseh testiranj kolesarjev opravljenih izven tekmovanja (WADA, 2014d). Testiranje na tekmovanjih (angl. in-competiton) je natančno defi- nirano v UCI pravilniku za področje antidopinga in je odvisno od kolesarstvo 177 tipa dirke. Tekmovalci so lahko izbrani na podlagi rezultatov (zma- govalec dirke, zmagovalec etape, vodilni v skupnem seštevku, nosilec majice ali določitev po uvrstitvi, npr. 2. mesto) in določeni z žrebom (žreb vseh številk, npr. kolesar s številko 154; in/ali žreb uvrstitve, npr. kolesar, ki bo zasedel 4. mesto). Minimalno število testiranih kolesarjev na enodnevni cestni dirki je 3, in sicer se ve- dno testira zmagovalca in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na vsa- ki etapi na večdnevni dirki se vsak dan testira 4 tekmovalce, in sicer zmagovalca etape, vodilnega v skupnem seštevku in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na večjih dirkah, kot so npr. Dirka po Franciji, Dirka po Italiji, Svetovna prvenstva itd. se obseg testiranja na tek- movanjih ustrezno poveča. „Terapevtske izjeme Do problema nenamernega dopinga lahko pride pri športnikih, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebujejo zdravljenje, ki vključuje prepovedane snovi ali metode. V teh primerih mora športnik predhodno pridobiti terapevtsko izjemo, v nasprotnem primeru gre za kršitev protidopinških pravil. V primeru nujnih me- dicinskih stanj ali diagnostičnih preiskav, se to ureja kasneje, t. i. retroaktivna terapevtska izjema (WADA, 2014e, WADA, 2015b). Pridobivanje terapevtske izjeme (angl. Therapeutic Use Exemption) je postopek, pri katerem lahko športniki z uradno zdravniško do- kumentacijo zahtevajo izjemo za jemanje prepovedanih snovi ali uporabo prepovedanih postopkov zaradi uporabe v zdravstvene namene. To naredijo pri nacionalni antidoping organizaciji (v Slo- veniji je to Slovenska anti-doping organizacija – SLOADO) oziroma pri ustrezni mednarodni panožni organizaciji, če gre za športnika, ki tekmuje na mednarodnem nivoju. Pravila za obravnavo pro- šenj za terapevtske izjeme in njihovo odobritev so opredeljena v Mednarodnih standardih za terapevtske izjeme, ki jih izdaja WADA (WADA, 2015b). V skladu s temi standardi so glavni kriteriji za dode- litev terapevtskih izjem naslednji: • zdravje športnika se lahko znatno poslabša v primeru neuporabe prepovedane snovi ali prepovedane metode za zdravljenje akutne ali kronične bolezni, • terapevtska uporaba prepovedane snovi ali metode ne izboljša sposobnosti športnika preko nivoja normalnega zdravstvenega stanja, • ne obstaja nobena razumna alternativna možnost zdravljenja, • potreba po uporabi prepovedane snovi ali prepovedanega postopka ne sme biti v nobenem primeru posledica predhodne uporabe prepovedanih snovi ali postopkov. WADA lahko na lastno pobudo ob katerem koli času preveri odo- britev ali zavrnitev terapevtske izjeme kateremu koli športniku. Če WADA ugotovi neskladnost odobritve ali zavrnitve terapevtske izjeme z Mednarodnimi standardi za terapevtske izjeme, lahko WADA takšno odločitev spremeni (WADA, 2015b, WADA, 2014e). Vsaka izdana terapevtska izjema ima določen rok veljavnosti. Vsako leto ali vsaka tri leta (odvisno od postavljene diagnoze) je potreb- no ponoviti vse postopke kot ob prvem pridobivanju terapevtske izjeme. To vključuje vse potrebne diagnostične preiskave pri zdrav- niku specialistu, kot je navedeno v zadnji (aktualni) verziji WADA smernic za izdajo terapevtskih izjem za posamezno bolezensko stanje. Smernice se spreminjajo, zato je potrebno pred specialistič- nim pregledom preveriti, katera je zadnja verzija na spletni strani WADA (WADA, 2014e). V preteklosti je prihajalo do zlorab, predvsem pri izdaji retroak- tivnih terapevtskih izjem. Napačno ravnanje UCI-ja pri obravnavi terapevtskih izjem, npr. v primeru Laurent Brochard leta 1997 in v primeru Lance Armstrong (1999), kjer sta oba kolesarja oddala medicinsko dokumentacijo za nazaj (po pozitivnem testu) z name- nom izogiba sankcij (Marty idr., 2015). „Sankcije v primeru kršitve protidopinških pravil Praviloma se vsakega kolesarja, ki je prvič kršil protidopinška pra- vila, kaznuje s prepovedjo nastopanja za obdobje 4 let (do leta 2015 je bil športnik kaznovan z dvoletno prepovedjo). Profesional- ni kolesarji, ki tekmujejo na najvišjem nivoju v World Tour, morajo Mednarodni kolesarski zvezi vrniti 70 % letnega zaslužka. Ta model kaznovanja poznamo samo v kolesarstvu, medtem ko so športniki v ostalih športih finančno “zaščiteni”. Ta denar se investira v nadalj- nji razvoj boja proti dopingu v kolesarstvu. Pozitivni primeri kole- sarjev so s svojim imenom in tipom kršitve dopinških pravil tudi objavljeni na spletnih straneh UCI in nacionalnih protidopinških organizacij. „Amatersko kolesarstvo Natančnih podatkov o razširjenosti dopinga med kolesarji amaterji ni, vendar občasni pozitivni rezultati iz testiranja (v tujih državah) kažejo, da je tudi tu doping prisoten. Amaterski športniki niso ne prioritetna ne tarčna skupina protidopinških organizacij, ampak so le občasno testirani na večjih tekmovanjih, kot so npr. državna pr- venstva oz. svetovna prvenstva. Ker je obseg testiranj v amaterskih kategorijah manjši, to predstavlja večje tveganje za potencialno uporabo prepovedanih snovi in postopkov. „Zaključek Glavni cilj boja proti dopingu je ustvariti prostor za mlade kole- sarje, ki bodo lahko v prihodnosti tekmovali in dosegali vrhunske rezultate na največjih kolesarskih tekmovanjih brez uporabe pre- povedanih snovi in metod. Boj proti dopingu je v zadnjih letih na- redil pomemben napredek z uvedbo biološkega potnega lista, z razvojem novih analiznih metod, s povečanjem sankcij za kršitelje protidopinških pravil ter s poudarkom na izobraževanju in ozave- ščanju tekmovalcev. 178 „Literatura 1. Ashenden, M., Gough, C. E., Garnham, A., Gore, C. J. in Sharpe, K. (2011). Current Markers of the Athlete Blood Passport Do Not Flag Microdose Epo Doping. European journal of applied physiology, 111 (9), 2307–2314. 2. Aubel, O. in Ohl, F. (2014). An Alternative Approach to the Prevention of Doping in Cycling. Int J Drug Policy, 25 (6), 1094–1102. 3. Caldini, A., Moneti, G., Fanelli, A., Bruschettini, A., Mercurio, S., Pieraccini, G., Cini, E., Ognibene, A., Luceri, F. in Messeri, G. (2003). Epoetin Alpha, Epoetin Beta and Darbepoetin Alfa: Two-Dimensional Gel Electropho- resis Isoforms Characterization and Mass Spectrometry Analysis. Prote- omics, 3 (6), 937–941. 4. Heuberger, J. A., Cohen Tervaert, J. M., Schepers, F. M., Vliegenthart, A. D., Rotmans, J. I., Daniels, J. M., Burggraaf, J. in Cohen, A.F. (2013). Erythropoietin Doping in Cycling: Lack of Evidence for Efficacy and a Negative Risk-Benefit. Br J Clin Pharmacol, 75 (6), 1406–1421. 5. Holt, R. I. G. (2013). Detecting Growth Hormone Misuse in Athletes. Indi- an journal of endocrinology and metabolism, 17 (Suppl1), S18–S22. 6. Marty, D., Nicholson, P. in Hass, U. (2015). Cycling Independent Reform Commission Report. Dosegljivo dne 18. 5. 2015: http://www.uci.ch/ mm/Document/News/CleanSport/16/87/99/CIRCReport2015_Neu- tral.pdf. 7. Okano, M., Sato, M., Kaneko, E. in Kageyama, S. (2011). Doping Control of Biosimilar Epoetin Kappa and Other Recombinant Erythropoietins after Intravenous Application. Drug Testing and Analysis, 3 (11-12), 798–805. 8. Robinson, N., Saugy, M., Vernec, A. in Pierre-Edouard, S. (2011). The At- hlete Biological Passport: An Effective Tool in the Fight against Doping. Clinical chemistry, 57 (6), 830–832. 9. Sanchis-Gomar, F., Pareja-Galeano, H., Brioche, T., Martinez-Bello, V. in Lippi, G. (2013). Altitude Exposure in Sports: The Athlete Biological Pas- sport Standpoint. Drug Testing and Analysis. 10. Schumacher, Y. O. in d’Onofrio, G. (2012). Scientific Expertise and the Athlete Biological Passport: 3 Years of Experience. Clinical chemistry, 58 (6), 979–985. 11. UCI. (2011). No Needle Policy: The Uci Prohibits Injections without Me- dical Indication. http://www.uci.ch/Modules/ENews/ENewsDetails. asp?id=NzMzMw&MenuId=MTI2Mjc. 12. Ventura, R. in Segura, J. (2010). Masking and Manipulation. Handbook of experimental pharmacology, (195), 327–354. 13. WADA. (2014a). 2015 World Anti-Doping Code. Dosegljivo dne 10. 4. 2015: https://wada-main-prod.s3.amazonaws.com/resources/files/wa- da-2015-world-anti-doping-code.pdf. 14. WADA. (2014b). Anti-Doping Testing Figures Report - Athlete Biological Passport (Abp) Report 2013. Dosegljivo dne 20. 5. 2015: https://wada- -main-prod.s3.amazonaws.com/resources/files/WADA-2013-Anti-Do- ping-Testing-Figures-ABP-REPORT-BLOOD-ANALYSIS.pdf. 15. WADA. (2014c). Anti-Doping Testing Figures Report - Laboratory Re- port 2013. Dosegljivo dne 20. 5. 2015: https://www.wada-ama.org/en/ resources/laboratories/2013-anti-doping-testing-figures-laboratory- -report. 16. WADA. (2014d). Anti-Doping Testing Figures Report - Sports Re- port 2013. Dosegljivo dne 20. 5. 2015: https://wada-main-prod. s3.amazonaws.com/resources/files/WADA-2013-Anti-Doping-Testing- -Figures-SPORT-REPORT.pdf. 17. WADA. (2014e). Medical Information to Support the Decisions of The- rapeutic Use Exemption Committees (Tuecs). http://www.wada-ama. org/en/Science-Medicine/TUE/Medical-information-to-support-the- -decisions-of-TUECs/. 18. WADA. (2015a). The 2015 Prohibited List. Dosegljivo dne 10. 5. 2015: https://wada-main-prod.s3.amazonaws.com/resources/files/wa- da-2015-prohibited-list-en.pdf. 19. WADA. (2015b). International Standard for Therapeutic Use Exemption (Istue). Dosegljivo dne 18. 5. 2015, dostopno na WADA: https://www. wada-ama.org/en/resources/therapeutic-use-exemption-tue/interna- tional-standard-for-therapeutic-use-exemptions-istue. 20. Zorzoli, M. (2011). Biological Passport Parameters. Journal of Human Sport and Exercise, 6 (2), 205–217. 21. Zorzoli, M. in Rossi, F. (2010). Implementation of the Biological Passport: The Experience of the International Cycling Union. Drug Testing and Analysis, 2 (11-12), 542–547. doc. dr. Lovro Žiberna, mag. farm. Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Korytkova 2, SI-1000 Ljubljana email: lovro.ziberna@mf.uni-lj.si kolesarstvo 179 Effects of unicycle training on some fundamental motor abilities of pri- mary school children: a pilot study Abstract The purpose of the pilot study was to find out what is the ef- fect of the child’s learning how to ride a unicycle to a full-body coordination, explosive power and dynamic balance. Ten stu- dents who were in the year 7 were included in the study and they started practicing unicycling in the Primary School Vitan- je. Before the beginning of unicycle practice and after 12 les- sons of it we measured the speed of crawling backwards with overcoming the obstacles, vertical jump height and the stabil- ity of the hemisphere balancing on a wobble board. Compari- son of the results of repeated measurements (before and after the 6-week period of exercise) showed a statistically significant improvement in all three tests. Based on the results we con- clude that the unicycling exercise has improved some of the basic neuromuscular functions of the central part of the body in children - kinesthesis, strength, functional stability - which was reflected in the results of complex motor tasks. Based on previous research, it is known that an effective sensory-motor control of the lumbar-pelvic region is important for the effi- ciency of the complex postural and locomotion movements. It looks like that such a workout transfer was present in our ex- ample of unicycling. Key words: unicycle, trunk, stability, power, coordination, training. Izvleček Namen pilotske študije je bil ugotoviti vpliv učenja vožnje z monokolesom pri otrocih na koordinacijo celega telesa, eksplozivno moč in dinamično ravnotežje. V študijo je bilo vključenih deset sedmošolcev, ki so začeli z vadbo mono- kolesarjenja v Osnovni šoli Vitanje. Pred začetkom vadbe monokolesarjenja in po 12 vadbenih enotah smo izmerili hitrost premagovanja ovir nazaj med lazenjem, višino nav- pičnega skoka in stabilnost balansiranja na polkrogli rav- notežni deski. Primerjava rezultatov ponovljenih meritev pred 6-tedenskim obdobjem vadbe in po njem so pokazali statistično značilno izboljšanje v vseh treh testih. Na pod- lagi rezultatov sklepamo, da je vadba monokolesarjenja pri otrocih izboljšala nekatere temeljne živčno-mišične funkci- je osrednjega dela telesa – kinestezija, jakost, funkcionalna stabilnost – kar se je odrazilo v rezultatih kompleksnih gi- balnih nalog. Na osnovi predhodnih raziskav namreč vemo, da je učinkovit senzorično-motorični nadzor ledveno-me- deničnega predela pomemben za učinkovitost v komple- ksnejših posturalnih in lokomocijskih gibanjih. Kot kaže, je bil tovrsten vadbeni transfer prisoten v našem primeru mo- nokolesarjenja. Ključne besede: monokolo, trup, stabilnost, moč, koordinacija, vadba. Robert Pritržnik1, Nejc Šarabon2,3 Učinki vadbe monokolesarjenja na nekatere temeljne gibalne sposobnosti osnovnošolskih otrok: pilotska študija 1 Osnovna šola Vitanje, Doliška cesta 1, 3205 Vitanje 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Oddelek za proučevanje zdravja, Muzejski trg 2, 6000 Koper 3 S2P, znanost v prakso, d.o.o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Tehnološki park 19, 1000 Ljubljana 180 „Uvod Monokolesarjenje je šport, ki je v številnih državah po svetu že uveljavljen in dobro poznan. V Sloveniji je manj prepoznaven, vendar v zadnjem času pridobiva na popularnosti med mladimi in starimi. Vožnja z monokolesom je izziv, ki zahteva ustrezne fizične in psihične sposobnosti (Pavarno, 2005). Kot kažejo dosedanje raz- iskave, je mogoče z vadbo vožnje z monokolesom pri predhodno netreniranih zdravih osebah značilno izboljšati ravnotežje (Čular, Miletić in Miletić, 2010; Ohsaki idr., 2009), agilnost in koordinacijo (Ohsaki idr., 2009). Pozitiven transfer vadbenih učinkov na naštete temeljne gibalne sposobnosti verjetno lahko pripišemo boljšemu nadzoru (oz. dinamični stabilnosti) ledveno-medeničnega predela, ki je temelj različnim gibalnim nalogam celega telesa (Pritržnik in Šarabon, 2014). Omenjene značilnosti gibalne/športne aktivnosti monokolesarjenja nakazujejo smiselnost njegove uporabe za po- pestritev standardnih športnih vsebin pri rednem pouku športne vzgoje, izbirnih predmetih in interesnih dejavnostih s področja športa (Price, 2012). Učenje vožnje z monokolesom v osnovni šoli Vitanje izvajamo že deveto šolsko leto. Dvanajsturni program vožnje z monokolesom izvajamo v okviru izbirnega predmeta šport za sprostitev. Cilj vad- be je, da se vsi učenci naučijo vožnje z monokolesom. V šolskem letu 2013/14 smo vadbo monokolesarjenja izvajali po metodič- nem postopku, predstavljenem v članku Vadba monokolesarjenja v osnovni šoli Vitanje (Pritržnik, Šarabon, 2014). Namen raziskave je bil ugotoviti, ali 6-tedenska vadba monoko- lesarjenja pod strokovnim vodstvom privede do pozitivnih spre- memb izbranih posturalnih in lokomotornih nalog – navpični skok, standardni poligon nazaj in dinamično ravnotežje stoje na nesta- bilni površini. „Metode Preiskovanci V raziskavo je bilo vključenih 10 sedmošolcev (4 fantje, 6 deklet; starost 12 ± 0 let; telesna višina 157,4 ± 4,9 cm; telesna masa 53,2 ± 12,2 kg; indeks telesne mase 24,0 ± 8,3 kg/m2). Pred začetkom raz- iskave smo otrokom in njihovim staršem pojasnili namen in potek raziskave ter pridobili pisno soglasje staršev. Raziskava je potekala skladno z določili Helsinške deklaracije in je bila izvedena v okviru širšega raziskovalnega projekta (ARRS, L5-4293), za katerega smo pridobili krovno soglasje nacionalne Komisije za medicinsko etiko (107/01/12). Potek raziskave in postopki vrednotenja Preiskovanci so najprej opravili uvodne meritve v naslednjem vr- stnem redu: telesna višina, telesna masa, poligon nazaj, navpični skok in test dinamičnega ravnotežja (stoje na nestabilni površini). En teden zatem so pričeli z vadbo monokolesarjenja, ki je trajala 6 tednov. Vadba je potekala 2-krat tedensko (skupno 12 vadbenih enot po eno šolsko uro) in je bila izvedena po predstavljenem pro- gramu v članku Vadba monokolesarjenja v osnovni šoli Vitanje (Pritr- žnik in Šarabon, 2014). En teden po zadnji vadbeni enoti smo po- novili omenjene meritve. Preiskovanci so vse meritve izvajali bosi. Poligon nazaj (slika 1a): Merilni postopek je bil izveden skladno z na- vodili za izvedbo športno-vzgojnega kartona. (http://www2.arnes. si/~iprsa/sport/Postopki_merjenja_za_SVK.pdf ). Po standardni opredelitvi gre za test koordinacije celega telesa, ki združuje lazenje v opori ležno za rokami nazaj ter premagovanje ovir na 10-metrski razdalji. Na standardnem poligonu je posame- znik izvedel eno poskusno ponovitev in tri ponovitve ob ročnem merjenju časa na 0,1 s natančno. Najboljši izmed treh poskusov je bil vzet v nadaljnjo obdelavo. Navpični skok (slika 1b): Merilni postopek je bil izveden s pomočjo plošče za merjenje sil na podlago (9260AA6, Kistler, Winterthur, Švi- ca). Preiskovanec je izvedel skok z nasprotnim gibanjem v navpični smeri ob navodilu »čim hitreje, čim višje s prehodom med amorti- zacijo in odrivno akcijo pri ~ 90° kolenskega kota« ter ob predho- dni demonstraciji s strani merilca. Preiskovanec je najprej izvedel poskusne ponovitve gibalne naloge, vse dokler ni bila dosežena tehnično ustrezna izvedba (praviloma 2–4 ponovitve). Sledile so tri ponovitve, namenjene merjenju. Med zaporednimi ponovitvami je bilo 20–30 s odmora. Signal je bil zajet s pomočjo namenske programske opreme (Kistler MARS by S2P, Kistler, Winterthur, Švica), vzorčen s 1000 Hz in nadalje obdelan (filter tekoče aritmetične sre- dine s 5 ms oknom). Spremljani parameter za namen te raziskave je bila višina skoka, izračunana preko vzletne hitrosti, ki izhaja iz signala sila : čas v fazi odrivne akcije. Skok, pri katerem je bila dose- žena največja višina, je bil vzet v nadaljnjo obdelavo. Dinamično ravnotežje (slika 1c): Merilni postopek stoje na nestabilni površini je bil izveden s pomočjo iste merilne opreme kot pri nav- pičnem skoku ter ravnotežne deske s kroglasto obliko podporne površine (odsek krogle premera 44 cm, višina 10 cm). Naloga pre- iskovanca je bila, da kolikor mogoče stabilno zadržuje položaj z rahlo pokrčenimi koleni (~30°) in blago predklonjenim trupom na omenjeni ravnotežni deski, ki je bila postavljena na merilno plo- ščo. Med izvajanjem naloge so bila stopala v širini bokov, kolena upognjena ~ 40°, dlani prislonjeni na bokih, pogled usmerjen v označeno točko pred seboj (oddaljenost 2 m, višina oči). Signal je bil vzorčen s 1000 Hz, filtriran (Butterworth 2. reda, 0,1-20 Hz pa- sovni filter) in vrednoten (povprečna hitrost gibanja točke central- nega pritiska). Preiskovanec je izvedel tri ponovitve po 30 sekund (odmor 30 sekund). Iz rezultatov vseh treh ponovitev je bila izra- čunana povprečna vrednost, ki smo jo vzeli v nadaljnjo obdelavo. kolesarstvo 181 Analiza podatkov Izvedli smo statistično analizo zbranih podatkov (SPSS 21, IBM, Ar- monk, New York, ZDA). Opisno statistiko smo poročali kot povpre- čje ± standardni odklon. Normalnost porazdelitve smo testirali s Kolmogorov-Smirnovim testom. Razlike med rezultati izmerjenimi pred vadbo in po njej smo testirali z dvorepim t-testom za odvisne vzorce. Stopnja zaupanja je bila 0,05. „Rezultati in razprava Čas izvedbe poligona nazaj se je po vadbi statistično značilno zmanjšal (p < 0,05), kar bi bila lahko posledica izboljšanja koordina- cije. Test poligon nazaj namreč velja za zelo zanesljiv in enostaven test, s katerim ugotavljamo sposobnost hitrega izvajanja sesta- vljene gibalne naloge in meri eno izmed petih latentnih dimenzij koordinacije (Strel in Novak 1989). Za izvedbo testa poligona nazaj je med drugim potrebna mišična moč celega telesa s temeljem v jakosti trupa ter medeničnega in ramenskega obroča. Predvide- vamo lahko, da je vadba vožnje monokolesa izboljšala nekatere temeljne sposobnosti, pomembne za izvedbo omenjene naloge – zavedanje položaja telesa v prostoru in času ter funkcionalno stabilnost in jakost centralnega dela telesa. Slednje naj bi imelo tudi pozitiven vpliv na gibanje eksplozivnega tipa, kakršno je tudi navpičen skok, ki se je prav tako statistično značilno izboljšal (p < 0,05). Pri navpičnem skoku je izteg v trupu in kolkih prvi del gibal- ne verige, ki začne odrivno akcijo (Bobbert in van Ingen Schenau, 1988). H krepitvi in raztezanju stabilizatorjev trupa med vožnjo in k izvajanju trikov na monokolesu verjetno pripomorejo številni zasuki trupa (med zavoji in obrati), odkloni, predkloni, zakloni in kroženja trupa (med vzdrževanjem ravnotežja), skoki in poskoki (pri premagovanju ovir) ter kombinacija mnogih drugih gibanj, ki po- magajo vzdrževati ravnotežni položaj (Bošnjak, 2013). Sposobnost vzdrževanja ravnotežnega položaja temelji na kom- pleksnih interakcijah med vidom, senzomotoričnim sistemom, ve- stibularnim aparatom ter koordinacijo gibov z mišično aktivnostjo. Balansiranje stoje na ravnotežni deski se je po vadbi monokole- sarjenja statistično značilno (p < 0,05) izboljšalo, kar je razvidno iz manjše povprečne hitrosti centralnega pritiska na podlago. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Čular in sodelavci (2010), ko so raziskovali, kako vadba monokolesarjenja (5 tednov, 3 krat po 60 minut na teden; skupaj 15 vadbenih enot) vpliva na dinamično in statično ravnotežje študentov. Med pokončno držo/stojo neprestano vzpostavljamo ravnotežje z aktivnostjo celega telesa; še posebej dejavno s trupom, koleni in gležnji. Pri vožnji monokolesa razvijamo tudi jakost zadnjih stegen- skih mišic (Bošnjak, 2013), ki pomagajo stabilizirati kolenski sklep med gibanjem. Vadba monokolesarjenja se je izkazala za učinko- vito metodo razvoja dinamičnega ravnotežja v relativno kratkem časovnem obdobju (6 tednov) in je kot takšna lahko potencialno učinkovita pri izboljševanju nadzora telesne drže in preventivi po- škodb mišično-skeletnega sistema. Vadba monokolesarjenja je v relativno kratkem časovnem obdo- bju vplivala na izboljšanje koordinacije med gibanjem celega te- lesa, izboljšala odrivno moč in spretnost balansiranja na nestabilni površini. Sklepamo, da je do omenjenih pozitivnih sprememb pri- šlo, ker je vadba monokolesarjenja pozitivno vplivala na nekatere temeljne živčno-mišične sposobnosti (zlasti kinestetične funkci- je in jakost/stabilnost centralnega dela telesa). Otroci so se med učenjem nove gibalne veščine igrali in uživali. Zaradi vsestranskih pozitivnih učinkov vadbe z monokolesom na otroke je smiselno vadbo izvajati pri rednem pouku športa, izbirnih predmetih s po- dročja športa in interesnih dejavnostih. Seveda se ob tej pobudi avtorja zavedava omejitev predstavljene raziskave (majhen vzorec, odsotnost kontrolne skupine, omejen nabor testov) in načrtujeva nadaljnje raziskave na tem področju, s katerimi bova naslovila nova raziskovalna vprašanja in zapolnila omenjene vrzeli. Slika 1: Slikovni prikaz testov (a) poligon nazaj, (b) navpični skok, (c) dinamično ravnotežje). Slika 2: Primerjava rezultatov testov pred obdobjem vadbe monokolesa in po njem. Zvezdice prikazujejo statistično značilne razlike (p < 0,05). a b c 182 „Literatura 1. Bobbert, M. F., van Ingen Schenau, G. J. (1988). Coordination in vertical jumping. Jurnal of Biomechanics, 21, 3, 249–262. 2. Bošnjak A. (2013). Predstavitev monokolesarstva kot športne dejavnosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 3. Čular, D., Miletić, A. in Miletić, Đ. (2010). Unicycling and balance impro- vement. Acta Kinesiologica, 4(1), 75–81. 4. Ohsaki, H., Iwase, M., Sadahiro, T. in Hatakeyama, S. (2009). A Conside- ration of Human-Unicycle Model for Unicycle Operation Analysis ba- sed on Movement Balancing Point. V IEEE International Conference on Systems, man and cybernetics 2009 (str. 2468–2473). San Antonio: IEEE Xplore. 5. Pavarno, S. (2005): Teach unicycling: a resource for schools, clubs and pa- rents. New Zealand, Moheke Print. 6. Price, C. (2012): Circus for Schools: Bringing a Circo Arts Dimension to Physi- cal Education. PHEnex Journal, 4(1), 1–9. 7. Pritržnik R. in Šarabon N. (2014): Vadba monokolesarjenja v osnovni šoli Vitanje. Šport, 3-4, 23–27. 8. Strel J. in Novak D (1989): Zanesljivost in struktura testov koordinacije 11– letnih učencev. Ljubljana: Inštitut za kineziologijo Visoke šole za telesno kulturo. Robert Pritržnik Osnovna šola Vitanje Doliška cesta 1, 3205 Vitanje E-pošta: pritrznikrobert@gmail.com kolesarstvo 183 Tomaž Marinko 15 let akcije »Slovenija kolesari« in 20 let projektnega sveta za kolesarjenje in turizem pri Turistični zvezi Slovenije Akcija Slovenija kolesari letos že petnajsto leto zapored razvija in povezuje kolesarske in turistične partnerje. Ideja se je udejanjila v kulturi prostora in časa, v kulturi varnosti v cestnem prometu, v kulturi odnosov v naravnem okolju in zaščitenih območjih ter v modelu, kako pripeljati kolesarje varno na cestišča. Pomenila je tudi nadaljevanje prizadevanj Projektnega sveta za kolesarjenje in turizem pri TZS, kjer smo si vse od leta 1995 prizadevali za načrtno in sistematično razvijanje integriranega produkta kolesarskega tu- rizma. Za to je bilo potrebno imeti jasno vizijo, hkrati pa verjeti in zaupati vase, v sodelavce in v to, kar počnemo. Namen projekta SLOVENIJA KOLESARI ostaja tudi v jubilejnem letu 2015 isti – Slovence in Slovenke želimo povabiti k rednemu ukvarjanju s športom in s tem aktivni preventivni skrbi za zdrav- je in negovanja aktivnega načina življenja. Še bolj kot dosedaj pa bomo gradili na razpoznavnosti akcije in njeni pripadnosti, s tem pa ustvarjali še boljše pogoje za njeno večplastno in kakovostno izpeljavo. Kolesarjenje je izbrano kot priljubljena množična rekreativna dejav- nost, s katero se ukvarja vedno več Slovencev in je obenem dobro- došla alternativa sodobnemu načinu transporta. Kolo ne povzroča negativnih vplivov na okolje, naraščajoča ekolo- ška osveščenost pa naravnost kliče po izgradnji varnega kolesar- skega omrežja. Če smo v začetnem obdobju akcije še želeli spra- viti kolesarje varno na naša cestišča, potem lahko po petnajstih letih trdimo, da nam je uspelo ustvariti množično gibanje, k akciji pa pritegniti različne partnerje za izgradnjo kolesarskega omrežja, evidentiranje kritičnih mest za prometno varnost, izobraževanje človeških virov in kadrov ter oblikovanje destinacijskih turističnih produktov. Vzpodbudili pa smo tudi množico podobnih ustvar- jalcev, ki sicer vsak na svojem področju išče svoje poti in izzive, vendar dajejo kolesarjenju in turizmu celovito sliko turistične po- nudbe. Kolesarji in športni delavci se vedno bolj zavedajo turističnega pomena kolesarstva, prav tako pa tudi turistični delavci pomena športa in kolesarjenja. Povsod tam, kjer so organizatorji uspeli po- vezati turistične in športne delavce v skupnih akcijah, prireditve uspevajo in so praznik lokalne skupnosti, rezultat pa so stalne iz- grajene kolesarske povezave, zanimive tudi za turistično ponud- bo. Današnji turist potrebuje zanimiv, prijeten, zdrav in ekološko neoporečen turistični proizvod, izbrane prireditve pa omogočajo udeležbo vsem družinskim članom in starejšim starostnim katego- rijam v kvalitetni zapolnitvi prostega časa. Uveljavitev Slovenije kot turistične dežele doma in v svetu med drugim pogojuje tudi celovita in kakovostna ter z razvojnimi trendi usklajena turistična ponudba. Strateški interes države se je z razvoj- nim načrtom in usmeritvijo turizma do sedaj že nekajkrat jasno izražal, to pa je bil tudi eden tistih motivov, ki smo jim športni in turistični delavci med drugim sledili v vseh teh zadnjih petnajstih letih svojega delovanja. Le da dosedaj brez znatnih državnih sred- stev, brez katerih nekateri v tej deželi ne naredijo nič. Mogoče pa moramo svojo inovativnost za nadalnji trajnostni športni turizem iskati organizatorji prireditev in aktivnosti v bodoče tudi z načini pridobivanja državnih in evropskih sredstev?! Da je Slovenija skriti biser za ljubitelje kolesarstva in so to pristno ter raznovrstno deželo s kolesa spoznali bolj izbranci kot pa kori- stniki kolesarskih produktov, verjetno ni treba posebej poudarjati. V petnajstih letih zbrana najboljša doživetja in trase z akcij Slove- nija kolesari bodo v vodiču »Po najlepših kolesarskih poteh akcije Slovenija kolesari« v letu 2015 tista dodana vrednost v slovenski turistični ponudbi, ki naj bi pokazala vrednost celovite ponudbe, delovanja bonitetnega sistema in rezervacijskega sistema ter po- vezovanja. Turizem je namreč resna gospodarska panoga, ki povezuje, ustvarja celostno podobo okolja, zrcali identiteto družbe, kulture in prostora. 184 Turizem je tudi generator razvoja v okolju, generira visoko stopnjo znanja in strokovnosti, inovativnosti in kreativnosti. Športni turizem pomeni pomemben del turistične ponudbe in predstavlja možnosti tudi za valorizacijo obstoječe športne infra- strukture in naravnih danosti ter turistične infrastrukture. Pomeni vpliv na vsakodnevno prometno politiko, vzgojni in zdravstveni vi- dik življenja, razvijanje podjetništva v športnem turizmu, oblikova- nje načina življenja in dela, bivalnega okolja, povezovanja v lokalnih okoljih in prostorskega planiranja okolja, prostočasnih aktivnosti ... Da smo neprepoznavni in imamo neustrezno podobo; da nimamo nacionalne turistične organizacije; da nimamo on-line rezervacij- skega sistema; da nimamo e-znamke; da smo gradili infrastruk- turo, ne pa tudi izobraževanja, zaradi česar je razvoj razpršen in napačno reguliran, vsekakor pa neprofesionalen; da smo zamudili z ustanavljanjem regijskih destinacijskih organizacij in je slovenski turizem nepovezan in zato tudi neučinkovit; da blagovna znamka ni ustrezno podprta ... so samo nekatera izhodišča, ki za uspešnost turizma potrebujejo jasne odgovore. Čeprav beležimo statistič- no rast turistične dejavnosti, pa je dejansko stanje zaskrbljujoče! Vprašanje je tudi, če merimo prave dejavnike uspešnosti ali pa se s statistiko samo opravičujemo, ker nismo naredili vsega tistega, kar bi lahko. Še en neustrezen poskus turizma za prihodnost nas lahko onemogoči kar za daljše obdobje. V petnajstih letih akcije smo dokazali, da z gibanjem SLOVENIJA KO- LESARI uspešno gradimo slovensko turistično blagovno znamko. Letošnje organizirano sodelovanje na sejmu TIP na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bil prvi izziv združevanja vsebin in par- tnerjev v destinacije, enotno delovanje vseh javno-zasebnih in društvenih prizadevanj za odličnost turizma v Sloveniji. Dvajsetle- tno delovanje projektnega sveta za kolesarjenje in turizem pa mo- goče lahko pomeni tudi strnitev znanja in izkušenj v smeri zasta- vljenih prioritet in ciljev. S projektom za projektom bi tudi scenarij za prihodnost slovenskega turizma dobil svoj smisel. Potrebnost oblikovanja kriterijev vožnje v naravnem okolju, siner- gističnih učinkov valorizacije vseh športnih objektov – vključno z naravo kot našim največjim športnim objektom – pa izvorno vpne posameznike v izgradnjo značaja kolesarske turistične misli. Drža in dostojanstvo akterjev Olimpijskega komiteja – odbora športa za vse, Kolesarske zveze in Turistične zveze Slovenije je postavilo model, ki je v teh desetih letih prerasel v vseslovensko Gibanje za uspešno slovensko turistično blagovno znamko. Ustvarjeno gibanje in različne športne ter kulturne vsebine, ki so sestavni del akcije, so pri tem neusahljivi vir dodatne energije in zamisli. Turisti kolesarjenje sprejemajo kot možnost bivanja, rekreacije in spoznavanja naravne ter kulturne dediščine. Pri tem je pomembno zagotavljanje in ohranitev varovanja naravnega okolja ter varnosti v prometu s kolesom. Današnji turist potrebuje zanimiv, prijeten, zdrav in ekološko neo- porečen turistični proizvod. In lahko trdimo, da smo bili uspešni promotorji in inovatorji misli. Tomaž Marinko predsednik projektnega sveta Kolesarjenje in turizem E-pošta: mtt@siol.net; mtt@adriatic-slovenica.si ISI_TEK_PP15_OGLAS_200x280.indd 1 24. 04. 15 08.51