ALBIN ČEBULAR ALBIN ČEBULAR ' JSisernica 57153 ALBIN ČEBULAR /. D. Di sem i ca 19 4 6 VSEBINA Meni samemu slišno. 5 Ljubljani. 6 T riglav. 7 Bled. S Od sladke vznemirjenosti trepetam. 9 Ave. 10 Postonjska jama.ll Cerkniško jezero.1-2 Vipavska.13 Lipa. .... 14 Adrija.15 Po sreči položena v srce ... 16 Pesmim.17 Ma ja.18 Belokranjska.19 Slovenske gorice.20 Mladina.21 Kar s srcu budno je v besedi dejanje.22 Svobodoljubi .23 Slovenski jezik.24 Francetu Prešernu.25 Domovini ... 27 Ustoličenje na Gosposvetskem polju.28 Druge sreče zame ni.29 Hura.30 Sovremenik.. ... 31 Tenkočutna.32 Meni samemu slišno Kamor koli v vseprostc/ju, je brezslišni mir, še med brezjičjem srebrnim ne Šumija cefir. Kot bi angeli na zemljo pluli iz višav, tak šumijo bela krila iznad bilk, runjav. Vznak ležim na mahu gozdnem ves zazrt v nebo, kjer po zlati lestvi k meni tihe misli spo. 5 Ljubljani Čarokrasno belo mesto, ki miline si odsev, v davorijah si živelo, moj ti bodi slavopev. Dičijo te spomeniki, hribček z gradom kronani, divne stavbe, obeliski, soj Ljubljanice soji. Naj zelen ti vence vije, jutra zarje polzlate, zar večerni obsvetuje, vedno cvetja te krase. 6 Triglav Mladeniško srce kipi, zamaknjen vpiram v te oči, preljubo tvoje je smehljanje, ki mi pričara sladke sanje. Po tebi je razjasnjen svit navsepovsodi krog razlit, neomejena vsa narava in kar živi, v veselju plava. Ko gledam mili tvoj obraz, mladostni se povrne čas, daj, cveti še, še in zeleni,, veselje slišno vzbujaj v meni. 7 Bled Svetlobni parki vsi duhtijo, lahotno pljuska val na val, aleje tajnostno žurijo, nad njimi nebes ko kristal. Pred vilami šume platane in v meni zbuja se pomlad, tenkljajo naokrog fontane, izvija iz sanj se zelenjad. Kdo ne bi se zagledal vate, oblagodarjen čar, sijaj, z očmi se rosni vzrl nate, zapuščajoč te, sončni raj. 8 Od sladke vznemirjenosti trepetam V somračju tihi gaj v žrjavi nahko in blagozveni, zaprl sem oči, zasanjal o krasni dobi mladih dni. Od daleč, daleč za gorami tihotno moje selo tam, v lesovju skriva se šumečem nablaženi neznatni hram. In spet zazdi se mi ob glasih domač da slušam samospev, razveseljivosti je, sreče pomnožujoče čist ovev. 9 Ave... Vsi v ognju večernem oblački gorijo, umetnosti vodne pretiho šumijo. Ležijo nad poljem . pregledne meglice, te v mirnemu soju so rahle tenčice. Za zvezdami daleč, v vrbini pri jasi, v notranje življenje zvene angelski glasi. 10 Postonjska jama / Koder. Sovič v podenj svet dragotinje vabi zret slavoglasna zemlja, oj prekrasan to ,dom je moj. Skladnica je tu kapnin — brezprimernih lepotin, ko z bleščeči demanti vse posuto se mi zdi. Slutnja prevabljiva je fata morgana sama že, vilenice divni kras si privzemam vsaki čas. 11 Cerkniško jezero V samoči vzšelesteva bezgov gaj, poltiho žuborijo senčne veje in skozi vejičje se Vesna smeje, vseodpočit prepolni je drhljaj. Narobesvet je v vodi lesketanj, učarani golob se v vejah greje, med biljem sončece zlatnike šteje, v zrcalo jezera se gleda z dan j. Je polskrivnostni glas valov rastoč, vetrov potegovanja šumotanje, pri kraju mirno, varnostno šušljanje, skrivnostne bajke mi šepetajoč. 12 . Vipavska Ob naši hiši brajda po zidu spenja se, majolko dala vinca nam o Martinu je. Trgatev smo imeli, je letos dala dve, pa trčimo na zdravje zdaj volje Židane. 13 Lipa Lepo med hišami nasred vasi oblastna lipica odkaj stoji. Po vasi se glasi dekliški spev, izrazov miljenih je lit osev. Vzibava se okrog raztakajoč, razširja dušo mi, krči mrjoč. Le pojte deklice, kot ste naglas, najbolj sedaj za vas je cvetni čas. 14 Adrija Sladkonežna, presenetil mene je blisket, sijaj poleg lavorik in pinij, kjer je moj preljubi kraj. Sonca žarki te krasijo, morske pene te blaže, lepšajo galeje, luke ob pomolih čaraste. Bajna mesta so v razvojih, mojih tam pradedov dom, viškanja jadranski biser zabil te nikdar ne bom. 15 Po sreči položena v srce Ohoj, čez noč je travica zbrstela, ohoj, čez noč se majnica razcvela. Sončni zajček že nese ji pozdravček, popiva z njo z dalj veter pomižavček. Presrečni vsi, še jaz naj grem na polje ko venčan svat, ki je predobre volje. 16 Pesmim Moje kitice so svetle kakor sonce bi sijalo, čiste so ko gorsko virje, živo bi srebro cvengljalo. Rujnovžgane, razigrane, razočaranj blesketanje, polne rožnega življenja, nadepolne, polusanje. 17 Ma ja Vzplapotal tja v zrak, zapel je škrjanček živo, kmetič je zastavil plug, da preorje njivo. Vitoroga, le naprej, lemež v jutru reže, da diši prhčičica, lista brazde sveže. Kak lahak mu je korak, upe najsvetleje si obradoščene v se tiho tihe seje. 18 Belokranjska Žitno klasje se iskri ko odbiti žarki, razpljuskava, valovi kakor grud sanjarki. Spodaj prepeličica glasno pedpedika, koder slak, plavičica, to je živa slika. 19 Slovenske gorice Najdražje vinonosne ve gorice potrpežljivo vse obremenjene, z grozdjičjem neizrečno obložene, nasičene osončene medice. Kako preteka vse se in razvija, kjer vzradoščuje tu se moje bitje in neprecenjeno je zlatožitje, prevez pri locnju se nad mano zvija. Da mi je tukaj vedno, vedno biti, da kot doma, si mislim, sem pri tebi, domači so ljudje in kar ob tebi, od tukaj ni mogoče mi oditi. 20 Mladina Mi smo k zedinjenju vneti klicarji, mi proti zlatim smo časom veslači in za prevrate posebno zvonarji, mi smo ledine zajetni orači. Mi smo stanovom svobodnost prinesli, robstva železne okove razbili, v vas plamenice smo sprave zanesli, z ognjem vsem svojim smo vas zaljubili. Čela v domovju ponos nam dviguje, saj smo življenja nanovo znaniki koder slavljenje pri nas zdaj gostuje, ko od bliščobe so svetli braniki. Skupno trijančimo v čast prebujenju zvesti namoč domovini zmer isti, vestno mladinci, mladinke v brščenju, v mavri blesteči se vsi zenitisti. 21 Kar v srcu budno je v besedi dejanje Narod se zgrinja k svečanemu dnevu gnan od povelja srca od povsod, s stolic z zanimanjem, trgov in križark, k zvezi podaja dlani vsepovsod. Pestri je vrvež in jasne smeri so, pa sladkožitne vtopije od njih, skupnih naziranj preživo vsevladje, misel olimpijska ena in dih. Orijo glasi v pomladnih fanfarah, mlada moč duše predahne le-te, dvignimo zdajci nakvišku bokale, Bog živi zdaj vse Slovence čez vse. Bratje in sestre razvneta, napredka, ki vam vzigrava veselo srce, z delovno roko hitimo na delo, da hrepenenje se v srečo vzcvete. 22 Svobodoljubi Radostno zdaj prekipeva proščenje, • loki zelenja nad nami se pno, časov naj pisanih zarja obkroža, trumoma množice radostno vro. Mali, veliki in stari in mladi zdaj se sprijemajmo z vročo roko, ko domačinstvo tu v kolo se vije, da se razlegne tja v plan in goro. Mi po poljanah, goricah in brdih dali smo zemlji zunanji lesket, vrste s slavicami tukaj obsuli, v prša zanesli zaupnic zanet. Krvca polje po žilah nam vroča, pravo odseva iz nas in krepost, bratstvu v prid smisel prinaša nam zdravo, javno blaginjo in vedro bodrost. 23 Slovenski jezik Kako prijazen, čudovit si in blagodoneč, razveseljivi kakor vir, pa zrnat in ljubeč. Obličje temno razvedriš, me pelješ v zlati čas, kjer vse presladko tam zveni kot bil bi klas ob klas. 24 Francetu Prešernu Tvoje ime imam na čelu in luči od sonca mi ni treba, ker me ti obsevaš; ti si trta, vsaka mladika na tebi daje sad, ti si moja zarja, živi ogenj. Tvoje prijazno obličje je ko vse veselje, blagosti, časti in sladkosti sveta, globoko naju razmerje, ob čemer prijaznost poseva nanj, žareč si v neizmerni svetlobi. Naj ti pojdem visokemu naproti v svetlem oblačilu, tvoji nagibi so idealni, blagoslavljam sleherni dan najinega življenja, podoba tvoja je dovršena v meni do lepote. Notranjost bi brez tebe pokrila noč, moj sončni svet, cvetni popek sva v jutranji čarobni uri, v duhovni svet me povzdigajo tvoja dejanja, ki ne vidijo smrti vekomaj. Svetle oči sem dobil od tebe, da te svetlo vidim, obrnjen vedno proti jutranji strani, ko svetloba od sonca, ki na mesec sije, si mi, zvezdni svet na nebu te proslavlja. 25 Zbrati hočem vso ljubeznivost besed, prihajajočih iz dna odkritosrčnega srca v življenju mojih dni, ki so tako neskaljeni kakor vrelec, ki v logu žubori. Iz jezera v jezero ljudi se pretaka tvoj vzor, verujem v tvoje svetle sanje o prihodnjosti, od sončnega vzhoda do zahoda naj bo veliko ti ime v mladostnih vekih narodov. 26 Domovini Prepestre sinje so planine, zelene, ravnate doline, vrbinje očarljive v loki, srebrnočisti vodni toki, povsod grmi spev veličastni na slavje tebi visočastni, opeva blaga te mladina veliko lepna domovina, naj diči cvetje te blesteče in jadrniki preljubeče, od sonca soj žari obličje, preseva lepotil naličje, v vročini sapice hladijo, poljubke dan in noč delijo, oči v te z mano rod obrača, ljubezen razplamtijo vrača, od zvezdic svit lahno roseči šepeče o blažilni sreči in ptičji petja raj pozdravlja, neumrjoč vsakod preslavlja. 27 Ustoličenje na Gosposvetskem polju Na knežnjem kamenu sedi svoboden kmet in govori: »Kdo oni je, ki sem prihaja in gorko roko mi podaja?« Okoli zbrana množica ie kmetiču zaorila: »Deželni knez je ta, ki z nami, da narod iz trpinstva vzdrami.« »Bo li pravičen on sodnik?« »Je, je in bo!« odvrne vzklik. »Da, vladal bodem po pravici, zamahne meč naj krog v desnici. Studenčnice napil se, znak, da zemlje mu vsak košček drag in zagoreli so kresovi, objeli prosti jih vekovi. 28 Druge sreče zame ni Preljubi skromni dom, jaz zabil te ne bom, za te srce gori vse svoje blage dni. Pomniki, trate, gaj, ta gruda moj je raj, najbolj pri srcu si, ki radost mi budi. Ti daš mi vzhit, smijaj doma neredkokdaj, ah, milšga nima svet, ti san detinskih let. Kraj tvojih jaz livad ob tebi spet sem mlad in v me zasije, aj resnično zopet maj. 29 Hura Bobni ropočejo, glasno zvučijo, troblje, podmolklo plat bije zvonov, ude k razumnosti, srčnost bodrijo koder naš govor udarja valov. Vkup le uboga gmajna odpovsodi za staro pravdo na juriš, kot v boj, zbirajmo se mi udarniki todi y rdečo to četo in pisani voj. Zvešeni prapori v vetru vihrajo in brez pomude nad nami vijo, v prsih plamenci na moč plapolajo, pesmi se zlegajo v plan in goro. 30 Sovremenik Na sredi mesta sam tron stoji, ko zlat od ognja se ves žari. Na njem sedeči je kmečki kralj Matija Gubec, strmeči v dalj. Z žarečo krono ga venčajo in v roko žezlo mu še dado. Ozre okoli se on rekoč: »Prosto izzari naj vsem nekoč!- 31 Tenkočutna Božični zvonovi srebrno zvonijo, čez trato zasneženo rahlo brnijo, o to so prijetni poznani glasovi kot stihe šumeli bi tihi gozdovi. In v mojo notrino pokojnost prihaja, nikoder trepeta, nikoder drhtaja, ko nežno se proži nad me perotnica kot da jo prostira čez sen golobica. Ah noč ti božična,-kako si svetostna, kot biser si v školjki, ti meni skrivnostna, naj vame le zvezdice tvoje rosijo in me z dobrodejstvom vsevedno zlatijo. 32