V mrežeh greha 10 Pred izložbo je obstala in začela listati časopis. Ustavila se je pri domačih novicah. Prva novica se je glasila: »David Grenhut, 72 letni jstarinar v Obrežni ulici, se je na podstrešju svoje hiše ustrelil. Prvotno so mislili, da" je bil starec umorjen, ker je samokres ležal na tleh nekoliko oddaljen od trupla in ob rani na sencih ni bilo sledu o smodnilcu. Preiskovalni sodnik Hermingway pa je po zaslišanju domačih ugotovil, da se je starec sam ustrelil. Po njegovem mnenju je starec z iztegnjeno roko meril in sprožil ter po strelu vrgel od sebe orožje. Sin, Jakob Grenhut, ki je sodnik, je izjavil, da ie bil oče zadnje čase zaradi neozdravljive bolezni zelo pobit. Pogreb bo oskrbela di*užina ...« Nina je poznala starega Grenhuta. Papir in cunje je kupoval od matere. Tako je bila zatopljena v čitanje, da spočetka niti ni slišala razgovora med gospo Pakensen in neko drugo žensko. Šele ko sta v razburjenosti začeli vpiti, kakor da bi bili obe gluhi, je prisluhnila. »Ali res tako mislite?« je vprašala trgovka. »Da!« je odvrnila druga ženska. »Ce je pa prekrkovalni sodnik rekel, da je samomor.« »Samomor! Seveda! Toda jaz vam drugo povem. Starega juda sem poznala kakih trideset let. Ni bilo boli ljubeziiivega človeka ko on. Vedno se je smeh- ljal in je do vsakega imel prijazno besedo. Zakaj bi izvršil tak star človek samomor? Na to mi odgovorite!« »Jaz sploh ne razumem, kako more kdo postati samomoritec?« je odvmila trgovka. »Bolna sem, če samo pomislim na to.« " »Kakor sem rekla, to ni dokaz, da so samokres našli čisto pri žrtvi. Tu ni govora o samomoru. Verujte mi, da inia pri stvari nekdo drug roke vmes.« Gospa Pakensen se je zgrozila. »Kdo bi to bil?« »Saj to je vprašanje!« je dejala druga skrivnostno. »To je vprašanje!« »Oh, grozna stvar!« »Stvar se najbrž nikdar ne bo pojasnila, ker tisti, ki je v stanu izvršiti tak zločin, je dovolj pretkan, da se ne pusti ujeti. Toda če bi bil storil to kak revež, bi ga gotovo obesili.« »Oh, moj Bog!« je preplašeno pogledala trgovka. »Usmili se nas!« Nina je napeto poslušala. Pogovor se ni tikal njenih zadev, a vendar je naredil nanjo čuden vtis. Zvila je časopis in zamišljeno šla dalje. Mislila je na starega Grenhuta in na samomore. Kaj je to, kar ljudi tira v smrt? Odkod vzamejo korajžo? Čutila je, da bi bila cna nesposobna za to. Tudi Štefan bi nc mogel izvršiti samomora. Kazimir bi bil prej sposoben za kaj takega, ker je ošaben in odločen. Ce kaj sklene, to tudi izvrši. Od časa do časa ie bil bolestno pobit. Ob takih prilikah je vse sovražil, celo ssrak, ki ga je vdihaval. »Kako dobro bi bilo, če bi izvrail samomor!« jo je prevzelo. V naslednjem trenutku se ie začela sramovati zaradi te misli. »Ne; ne! Nise.n mislila resno!« si je oporekala. Toda njene misli so se kar naprej povračale k temu predmetu in nazadire je ra\Tiodušno dejala: »Čc stori, je njegovo zlo. Kaj me briga! Če je tako nesparneten, da izvrši samomor, je njegova stvar.« Mise! na Kazimirov samomor jo je polagoma tako prevzela, da je biia prepričana, da se bo prej ali slej gotovo uresničila. 7. Ta večer je štefan točno ob sedraih prišel pred Ninino stanovanie. Na sebi je imel novo belo srajco, novo svetlosivo obleko in nove rjave čevlje. Vse to ]e kupil na obročno odplačevanje. Pozvonil je pri hišnih \T-atih in čakal. Hiša je bila tiha. Kmalu je zaslišal trde korake in Kazimirov glas. »Nina, odideš?« Odgovora Štefan ni slišal. Kazimir je sedaj bolj ostro vprašal: »Kam greš?« Nina je odgovorila: »Kaj vas briga!« Nato so se zaslišali nagli koraki. Čez čas so se vrata odprla. Nina je prišla. Oklenila se je Stefanove roke in rekla: »Pojdiva!« Nina. še nikdar ni bila tako lepa. Na sebi je imela lahko belo obleko. Lase je imela zvezane z belim trakom. Obraz ji je rdel, oči so nenavadno sijale. »Ta Kazimir me bo nagnal v obup!« jc razburjeno dejala. »Dalje ne bcm mogla vzdržati. Veš, kaj je rekel? Da mi ne dovoli s teboj hoditi. Potem ie vprašal, kam bom šla in jaz sem mu odgovorila, da ga to nič iie briga. Nisem njegova sužnja!« Štefan jo je pobožal po roki. »Ne meni se za njegove besede! Ne bo naju dolgo jezil. Nekega dne ga bom \Tgel iz hiše, potem bo pa mu.« »On misli, da če pri nas stanuje, sme delati z menoj, kar hoče. Toda povedala sem mu, da tega ne bo več trpela, in če me imaš le nekoliko rad, tudi tebi ne sme biti vseeno njegovo postopanje z menoj.« Glasno je govorila in Štefan je videl, da ju ljudje opazujejo. Prišla sta do stare hiše, ki je bila v precej ubogem stanju. V nadstropju so stanovale štiri družine, v pritličju pa je bila trgovina s poliskirni pridelki, poleg nje pa manjša branjarija. To je bila hiša Davida Grenhuta. Ob vhodu je visela tabla z napisom: JAKOB GRENHUT mirovni sodnik (Dalje sledi)