A*

TIM 2

OKTOBER 1993, CENA 158,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI NA POSTI 61102

V OBJEKTIVU

Slika 1. V modelarstvu so lahko uspešna tudi dekleta, kar je dokazala Eva
Ferjan, ki se je na mestnem tekmovanju povsem enakovredno merila z
drugimi tekmovalci.

Slika 2. Barve Slovenije na evropskem prvenstvu brodarskih modelov FSR-V
in FSR-H v Duchcovu na Češkem so zastopali: (z leve) Toma' BurlinDejan
Štrbenk, Janez Melanšek, Stane Hočevar (mehanik), Avgust Škoflek,
Matjaž Koritnik in Claudio Burlin.

Slika 3. Na/hitrejši model MČ-2 na odprtem mestnem prvenstvu Ljubljane,
je imel Samo Logar. Njegov čoln je 25 m dolgo progo prevozil v pičlih 4,8
sekunde.

Slika 4. Robert Logar uspešno nastopa v razredu FSR-E z modelom čolna
Livia, ki ga je izdelal po načrtu, objavljenem v lanskem letniku TIMA.

Slika 5. Janko Caihen je letos nastopil na mitingu v Škofji Loki z modelom
Cherubin. To je akrobatski model kategorije F3A z uvlačljivim podvozjem.
Prek krila meri 1900 mm, dolg je 1600 mm in tehta 3,9 kg. Poganja ga
motor Webra s prostornino 10 cm 3. Za popolno obvladovanje med letom
ima vgrajenih šest servomotorjev.

Foto: Jože Čuden, Tone Jamnik, Roman Zupančič

186671

REPORTAŽA

Evropsko prvenstvo
FSR-V in FSR-H

Že na lanskem svetovnem prvenstvu
na Švedskem so se delegati v NAVIGI -
mednarodnem združenju brodarskih
modelarjev - dogovorili o uvedbi evrop¬
skih prvenstev v kategorijah FSR-V in H.
Potekalo naj bi vsako drugo leto, menja¬
je s svetovnim prvenstvom. Tako je bilo
letos od 16. do 22. avgusta v Duchcovu
na Češkem prvo uradno evropsko prven¬
stvo v kategorijah FSR-V in FSR-H. Ude¬
ležili so se ga tekmovalci iz dvajsetih
držav: Armenije, Avstrije, Belgije, Belo¬
rusije, Češke, Finske, Francije, Kazah¬
stana, Litve, Madžarske, Nemčije, Nizo¬
zemske, Poljske, Rusije, Slovaške, Slove¬
nije, Švedske, Ukrajine, Velike Britanije
in ZRJ. Naša reprezentanca je štela
sedem članov in je sodelovala le v kate¬
gorijah FSR-V. Organizator je sprejel
samo ekipe držav članic NAVIGE in
med drugim ni dovolil nastopiti jugoslo¬
vanski ekipi.

Prvič po razpadu Sovjetske zveze so
se prvenstva udeležile tudi reprezen¬
tance novonastalih držav. Prej so lahko
v vsaki kategoriji sodelovali le po trije
tekmovalci, sedaj pa je bilo teh
"Sovjetov" naenkrat nekajkrat več kot
včasih in le redko kateri je bil slabši od
prej najboljših zahodnoevropskih tek¬
movalcev. Dosegli so precej dobrih
rezultatov, predvsem pa so presenetili z
izvrstnimi motorji lastne izdelave, ki so
bili povsem na ravni najboljših znanih

motorjev - seveda s to razliko, da so bili
kar nekajkrat cenejši. Tudi Češka in
Slovaška sta prvič nastopili ločeno, tako
da se je število držav - članic NAVIGE -
precej povečalo. Slovenija je bila spreje¬
ta v to organizacijo že lansko leto.

Tekmovanje je bilo organizirano po
vzoru svetovnih prvenstev v posame¬
znih kategorijah, ki so bile razdeljene
tudi po starosti na juniorje (do osemnajst
let) in seniorje. Tekmovanje v FSR-V je
potekalo v sedmih kategorijah: FSR-V -
3,5 ccm, - 6,5 ccm, - 15 ccm za juniorje
in FSR-V - 3,5 ccm, - 6,5 ccm, - 15 ccm
in - 35 ccm za seniorje. V FSR-H pa je
bilo šest kategorij, od teh tri juniorske:
FSR-H - 3,5 ccm, - 7,5 ccm, - 15 ccm in
treh enakih seniorskih.

Prvi uradni dan je bil namenjen regis¬
traciji modelov in prijavi reprezentanc.
Potem je imela vsaka reprezentanca na
razpolago dvajset minut za uradni tre¬
ning. Nekateri naši tekmovalci so bili
nastanjeni v hotelu, ostali pa so taborili.
Za trening so poiskali primerno oddal¬
jeno jezerce, kjer so lahko sami nemo¬
teno trenirali.

V torek zjutraj so se začeli kvalifikacij¬
ski predteki, ki so trajali vse do petka
popoldne. Vsak tekmovalec je lahko
opravil dva predteka po dvajset minut
(FSR-V). V finale posamezne kategorije
se je uvrstilo dvanajst tekmovalcev, ki so
v predtekih dosegli največje število kro-

Urednikov predal

V novem šolskem letu smo se v
uredništvu revije odločili vpeljati
posebno rubriko z naslovom TIMOV
TEST, v kateri bomo opisovali lastno¬
sti sestavljank modelov in mode¬
larskega pribora, ki ga je moč kupiti
pri nas. Poseben poudarek bomo
namenili izdelkom slovenskih proiz¬
vajalcev ki jih je na našo srečo vse
več in imajo v svojih proizvodnih
rogramih modele, s katerimi lahko
rez sramu nastopajo tudi na tujih
trgih. Z novo rubriko nameravamo -
upamo, da v skupno zadovoljstvo -
po zgledu tujih modelarskih revij
popestriti vsebino TIMA.

Glavni namen nove rubrike je
poleg predstavitve lastnosti modelov
letal, čolnov, avtomobilov, raket,
modelarskega pribora itd. predvsem
svetovanje pred odločitvijo za na¬
kup. Izdelkov ne bomo samo ocenje¬
vali, temveč bomo predlagali tudi
izboljšave pri sestavljanju in upora¬
bi. Tako bodo bralci seznanjeni z
vsem, kar lahko pričakujejo od
kakega izdelka, ki vam lepo zapaki¬
ranega ponujajo v nakup. Vnaprej
boste seznanjeni s kakovostjo izde¬
lave sestavnih delov, s tem, koliko
materiala boste morali še dokupiti za
njegovo izgotovitev, ter na koncu,
kakšne lastnosti bo imel izdelan mo¬
del.

Rubrika, kakršno smo si zamislili,
naj bi koristila tudi proizvajalcem,
saj jih bo usmerjala k odpravljanju
morebitnih pomanjkljivosti, nastalih
pri pripravi sestavljank, in jim poka¬
zala nekatere ustreznejše tehnične
rešitve. Poleg tega jim bo s tem omo¬
gočeno poceni oglaševanje na pra¬
vem mestu in na najprimernejši na¬
čin. Končno korist od vsega naštete¬
ga pa naj bi imeli predvsem naši
bralci, saj se bo kot posledica TIMO¬
VE rubrike kakovost domačih mode¬
larskih izdelkov brez dvoma začela
dvigati. Naše uredništvo se bo
potrudilo zagotoviti strokovnost in
nepristranskost pri pisanju teh pri¬
spevkov (ocenjevanju sestavljank in
narejenih modelov). Cilj vsake revije
je, da ima takih prispevkov čim več,
saj je od tega odvisna tudi njena
branost in priljubljenost.

Na koncu pozivamo vse zaintere¬
sirane proizvajalce in prodajalce
modelov in modelarskega pribora, ki
želijo objavo testa kakega njihovega
izdelka, da se oglasijo v našem u-
redništvu, kjer se bomo dogovorili o
vseh podrobnostih.

TIM 2 • oktober 1993 • 1

REPORTAŽA

Ogrevanje motorja pred startom

gov. V kategorijah FSR-H so imeli tekmo¬
valci na razpolago štiri predteke po pet
minut, v finalno vožnjo pa se je uvrstilo
šest tekmovalcev z največjim številom
točk. Ker naši modelarji niso sodelovali
v kategorijah FSR-H, je bilo na razpola¬
go tudi nekaj prostega časa za ogled
Prage in ostalih znamenitosti.

Finalne vožnje so bile na sporedu v
soboto in nedeljo. Od naših tekmoval¬
cev se je v finale uspelo uvrstiti le
Tomažu Burlinu med juniorji v kategoriji
FSR-V - 6,5 ccm. Zaradi težav z motor¬
jem pa je boljša uvrstitev splavala po
vodi in je zasedel 1 1. mesto. V isti kate¬
goriji je tekmoval tudi najmlajši član
naše reprezentance in hkrati tudi najmla¬
jši udeleženec prvenstva, Žiga Melan-
šek, ki je bil na koncu trinajsti. Večina

reprezentantov je nastopila v seniorskih . .. ..

1  Po napeti dirki

Nekaj najpomembnejših rezultatov:

FSR-V - 3,5 ccm, seniorji:

kategorijah. Barve Slovenije so zasto¬
pali Claudio Burlin v kategorijah FSR-V -

3.5 ccm in FSR-V - 15 ccm, Dejan
Strbenk v kategoriji FSR-V - 3,5 ccm ter
Avgust Škoflek, Janez Melanšek in
Matija Koritnik v kategoriji FSR-V -

6.5 ccm. Kljub konkurenčnosti modelov
se nobenemu izmed naših tekmovalcev
ni uspelo uvrstiti v finalno vožnjo.
Manjkal je tudi kanček športne sreče,
kar je na tekmovanjih povsem normalno.

Z doseženimi rezultati so se naši tek¬
movalci uvrstili nekam na sredino lestvic,
kar ustreza njihovi trenutni moči. Glede
na pogoje dela in skromno podporo, ki
so je deležna naša društva, smo z rezul¬
tati lahko zadovoljni, saj bi bilo kaj več
realno tudi težko pričakovati.

Matjaž Bolta, Tone Jamnik, Dejan Strbenk
in Avgust Škoflek

TIMOVI OGLASI

PRODAM brezhiben računalnik Com-
modore 64 (nova verzija) s kasetofonom,
dvema igralnima palicama OuickSHOT
II, 24 kasetami z igrami in programi ter
originalni priročnik in slovenski prevod.
Med programi je tudi LOGO, Simons
BASIC II in veliko dobrih iger. Dodam še
knjigo Prvi koraki v LOGO in kabel za
priključitev C-64 na hi-fi naprave. Cena
je 250 DEM, lahko v tolarski protivred¬
nosti. Prodam tudi še nerabljen koproce-
sor AMD 80C287 za 3000 SIT.

Rok Jarc
Jelovškova 17
61 230 Domžale
Tel.: (061) 712-327

ZBIRAM brezplačne kataloge iger za
osebne računalnike.

Jernej Bugarin in

Ul. Dušana Kvedra 47 Uroš Goršek
63000 Celje Efenkova ulica 37

Tel.: (063) 39-519 63000 Celje

PRODAM odlično ohranjeno Rogovo
gorsko kolo z 1 8 prestavami Shimano za
300 DEM in originalno žogo VVillson za
rugby. Cena je 50 DEM.

Pavli Knez
Na Pristavi 14
63270 Laško
Tel.: (063) 731-646

PRODAM dobro ohranjen 14-" monokro-
matski Philipsov monitor. Cena po dogo¬
voru.

Tomaž Jaklič
Cerkovnjk 12
61275 Šmartno pri Litiji
Tel.: (061) 881-953

PRODAM 12-kanalno Graupnerjevo RV
napravo Varioprop z manjšo okvaro na
sprejemniku, štiri servomehanizme, pol¬
nilec, kable, baterije, motor HB 61 (10
cm3) brez RV uplinjača, nov motor MVVS

6,5 GFR-ABC, motor TONO 3,5 RC, več
elis in model jadralnega letala DG 100 z
razponom kril 3 m. Cena je zelo ugodna.
Boštjan Zajc
Pekel 1 1
68210 Trebnje
Tel.: (068) 45-387

2* TIM 2 • oktober 1993

REPORTAŽA

Zlinek kit show'

Na starejši karti nekdanje češkoslo¬
vaške republike boste zaman iskali me¬
sto Zlin, kjer je že pred zadnjo svetovno
vojno začel graditi svoj gospodarski
imperij tudi pri nas znani industrialec
Bata. V času socialistične republike so
ga namreč pre-imenovali v Gottwaldov.
Prav to mesto z dolgo industrijsko tradi¬
cijo je konec letošnjega maja na tradi¬
cionalnem tekmovanju Zlinek kit shovv
gostilo smetano čeških in slovaških, pa
tudi tujih maketarjev.

Prireditev vsako leto organizira ured¬
ništvo maketarskega časopisa Zlinek, ki
je izvrstna publikacija z občasnim izha¬
janjem. Če upoštevamo dejstvo, da na
Če-škem, kjer prebiva dobrih deset mili¬
jonov prebivalcev, premorejo kar dve
specializirani maketarsko-zgodovinski
reviji, potem ne potrebujemo dokazov
za zavidljivo maketarsko tradicijo.

Zlinek kit shovv je prireditev, ki zbere
češke maketarje na tekmovalno razstavo
in udeležbo v kar 43 tekmovalnih kate¬
gorijah. V primerjavi s slovenskimi ma-
ketarskimi tekmovanji, za katera obsta¬
jajo dogovorjena pravila ocenjevanja,
je na Zlinek kit showu vse podrejeno
glasu občinstva, saj vsak obiskovalec
izbere tri, po njegovi oceni najboljše
makete. Lahko verjamete, da odločitev
ni bila lahka.

Tekmovanje spremlja priljubljena ma-
ketarska borza, kjer skoraj vsi češki
proizvajalci ponujajo svoje izdelke, od
maket znanih proizvajalcev Smer, MPM
in Kovozavody Prostojov do ruskih in
domačih izdelovalcev vakuumsko pre-
šanih maket in epoksidnih delov. Znano
firmo Eduard, ki izdeluje jedkane ko¬
vinske dele za detajliranje maket, je
predstavil starosta čeških maketarjev,
Karel Padar. Ta je že drugo leto zapo¬
red zablestel kot zmagovalec britanske¬
ga nacionalnega tekmovanja Medna¬
rodnega združenja za plastično make-
tarstvo (IPMS) v Veliki Britaniji, ki je v
svetu merilo za kakovostno maketarstvo.
Zahtevnejše maketarske tehnike, ki jih
terjajo kovinski deli, je predstavil pred¬
vsem mlajšemu občinstvu.

Maketarstvo je na Češkem priljubljena
dejavnost, zato kar cvetijo manjše ga¬
ražne proizvodnje dodatnih delov, od
epoksidnih motorjev za letala, posebnih
nalepk, ki jih izdeluje Propagteam, do
omejenih serij vakuumsko prešanih mod¬
elov. V prihodnjih številkah revije TIM
vam bomo predstavili nekaj teh firm.

Mitja Maruško

Večkratni poljski maketarski prvak je
nastopil z ameriškim vohunskim letalom
lockheed A-12 v merilu 1:72, ki mu je
dogradil motor.

Rus Igor Kažuro je predstavil kar dve
izvrstni samogradnji: tupoljeva Tu-128
»fiddler« in štirimotornega velikana iljušina
II-78 »midas« v merilu 1:72.

Na prireditvi je našla svoje mesto tudi
znanstvena fantastika.

TIMOVI OGLASI

PRODAM ali ZAMENJAM različne načrte s
področja modelarstva (MC 1,2,3,  katama¬
rani, jadrnice, jadralna letala...) in elektro¬
nike (ojačevalci, oddajniki, ure, voltmetri,
predojačevalci...).

Peter Ponikvar
Pod bresti 8
61111  Ljubljana

PRODAM letalske makete v merilu 1 : 72,
barve in nalepke za makete ter revije in
knjige o letalih.

Ksenja Pungeršek
Cesta 1. maja 69
64000 Kranj

PRODAM brezhiben RV jadralni model
Domino (Multiplex) z razponom kril 2400
mm, rezervoar Pylon, 2-cm 3  motor ter spre-

93

Na tekmovanju so bile slabo predstavljene
predvsem ladje, zato pa je bilo moč najti
kar nekaj tankov. Na slikah sta oklepno
vozilo scorpion na ulicah Kuvajta in amer¬
iški tank sherman na križpotju.

Pavel Pokorny je svoj razgaljeni, v samo¬
gradnji narejeni F-111E v merilu 1: 48
predstavil kar na zrcalnem podstavku, ki je
omogočal vpogled v drobovje letala.

jemniški akumulator Varta 600 mAh.

Cena je 150 DEM.

Dejan Grum
Vinterca 35
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 225-280

PRODAM nekaj disket z igrami za PC
AT/XT (1,2 MB, 5,25") po 200 SIT za kos,
90-minutno kaseto s približno 100
kakovostnimi igrami in uporabnimi progra¬
mi za C-64 (350 SIT), približno 30-minutno
italijansko videokaseto VHS s testom vozila
Ford Fiesta 1.8 16V 1400 SIT) ter tri nove
in še zapakirane videokasete VVatson E-
195 (1000 SIT).

Bojan Lukač
Krog, Rožna ulica 5
69000 Murska Sobota
Tel.: (069) 26-438 (po 19. uri)

TIM 2 • oktober 1993 • 3

MODELARSTVO

Lovsko letalo Fiat CR.32

Navodila za izdelavo (1. del)

V lanskem letniku TIMA ste lahko pre¬
brali članek o zgodovini razvoja itali¬
janskega lovskega letala fiat CR.32,
tokrat pa ljubiteljem letalskih modelov
namenajmo izčrpno gradivo z načrti za
izdelavo leteče makete tega letala, ki ga
je posebej za TIM pripravil naš znani
maketar Sašo Krašovec. Zaradi ob¬
sežnosti bomo prispevek objavili v treh
nadaljevanjih. Članek o razvoju letala in
letošnji, ki bodo sledili, sestavljajo kom-
letno dokumentacijsko gradivo za vaš
odoči model. Dokumentacijo lahko
postopno še dopolnite s slikovnim gradi¬
vom, risbami in tehničnimi podatki iz
tujih virov.

Model je radijsko vodena pol maketa
pravega letala v merilu 1 : 5,7. Poganja
ga 10-kubični dvotaktni letalski motor. Z
napravo za radijsko vodenje lahko
krmilimo smer, višino, nagib in plin.
Model je zaradi načina izdelave in
letenja aokaj zahteven, zato naj se ga
lotijo le tisti modelarji, ki so si pri gradnji
in spuščanju radijsko vodenih motornih
modelov že nabrali dovolj izkušeni.

Načrt (rebra in pomembnejši deli) je
narisan večinoma v merilu 1 : 1, pri po¬
manjšanih delih pa je vedno pripisano
ustrezno merilo. Vse mere so v mili¬
metrih. Ostale oznake pomenijo: VP =
vezana plošča, S = smrekovina, B =
balsa.

Izdelava trupa, podvozja
ter stabilizatorjev

Rebra trupa so narisana v prerezih
skozi trup, zato je treba vsako prerisati
ločeno od ostalih konstrukcijskih elemen¬
tov. V rebri T4 in T5 morate na mestih
ob nosilcu kril ter koles zgoraj in spodaj
izvrtati luknjice s premerom 1 mm, tako
da bo kasneje mogoče jedro iz 4-mm
jeklene žice privezati na rebro.

Trup začnite sestavljati tako, da
vlepite rebra trupa T3-T5 na nosilni
stranici Tl 6 in zgornji nosilec trupa Tl 5.
Ko se lepilo posuši, vlepite bočni letvici
iz smrekovine s prerezom 5x10  mm,
mednji pa še ostala rebra (spredaj do
T2 in zadaj do konca trupa). Med rebra
T7-T9 prilepite tudi hrbtno letev s prere¬
zom 3x8 mm, od rebra T6 do konca
trupa pa trebušno letev s prerezom
10x5  mm. Med rebra T2-T4 in T6-T7
vlepite 5 mm debelo balso (letnice naj
potekajo pravokotno na os trupa). Trup
je tako v grobem sestavljen.

Za izdelavo podvozja in nosilcev cen-
troplana potrebujete 4 mm debelo jek¬
leno žico. Ker je cela konstrukcija nari¬
sana v pogledu (dolžine so zato krajše),
se pri izdelavi držite v načrtu vpisanih
vrednosti. Prerez N-N je glavni prerez
skozi vse nosilne opornice. Te naredite
tako, da kovinsko jedro obložite z vlakni
iz steklene tkanine (rowing) in pre¬
mažete z epoksidno smolo. Ko se strdi,
opornico profilno zbrusite.

Zahtevnejša je izdelava vzmetenja, ki
mora biti narejeno drugače, sicer pri
pristajanjih modela lahko pride do loma
trupa oziroma poškodb pri vpetju pod¬
vozja v trup. Spodnji del je iz dveh,
druga v drugo zlepljenih medeninastih
cevk, zgornji pa iz jeklene žice, ki se
prosto giblje v cevki. Na zgornjo jekleno
žico s premerom 4 mm prispajkajte mati¬
co, vmes pa še tršo jekleno vzmet. V
pomoč naj vam bo v merilu 1 : 1 nari¬
sana shema delovanja vzmetenja. "Ob¬
leko" podvozja naredite z brušenjem
trdega stiropora (stirodura) v profilu, ki
ga prikazuje načrt, nato pa ga oblepite
z epoksidnim laminatom (steklena tkani¬
na 3 x 90 g/m 2  in epoksidna smola).
Vse skupaj zbrusite in še enkrat pre¬
mažite z epoksidno smolo, da dobite
popolnoma gladko površino. Jedro iz
stiropora s topilom odstranite in prilepite
na prej narejeno konstrukcijo (spodnji
širši del na cevko, zgornjega, ožjega pa
na jekleno žico) in zalijte z gosto epok¬
sidno smolo. Pri lepljenju pazite, da ne
zalijete odprtin oziroma da ne zlepite
premičnih elementov. Tako narejene
nosilce’centroplana z močnim sukancem
privežite na rebra. Na mestu, kamor
pride pritrjen centroplan, naredite ša¬
blono, ki drži opornice v pravi legi; šele
nato z gosto epoksidno smolo prek šivov
zalijte opornice na stiku z rebri.

Spodnji nosilni nogi s pomočjo dodat¬
nih reber T3A in T4A z vijaki in matica¬
mi M3 ter epoksidno smolo pritrdite na
rebri T3 in T4. Noge podvozja oziroma
jekleno žico ob kolesu povežite z
0,3 mm debelo jekleno žico in zaspaj-
’ e.

a prvo plast obloge trupa pripravite
1,5 debelo balso, ki jo narežete na
15 mm široke trakove. Lepiti začnite na
obeh bokih (pri letvici s prerezom
5x10  mm) hkrati - navzgor in navzdol.
Trakove morate krojiti po širini. V zad¬
njem delu trup prekrijte do spodnjega
stika z višinskim stabilizatorjem, zgoraj
pa do rebra T9. Osušeno oblogo
narahlo zbrusite in prekrijte z epo¬
ksidnim laminatom (steklena tkanina
2 x 90 g/m 2  in epoksidna smola). Ko se
ta strdi, na enak način kot prej prilepite
še zunanje opiate iz 1,5 debele balse,
pri čemer se stiki med trakovi spodnje in
zgornje plasti ne smejo prekrivati. Druga
plast ne poteka po celem trupu; na
bokih so namreč samo letvice iz balse s
prerezom 1,5 x 3 mm).

Višinski in smerni stabilizator najprej
narišite v naravni velikosti. Pri tem si
omagajte s prerezi skozi rebra. Iz

mm debele balse odrežite sredico in
jo zadaj zbrusite. Zgoraj in spodaj
hkrati jo prekrijte z epoksidnim lami¬
natom (steklena tkanina 2 x 90 a/m 2 ).
Da se vam ne zvije, delajte na PVC foli¬
ji, ki jo z bucikami pritrdite na ravno
trdo podlago. Ko se smola strdi, odstran¬
ite bucike in prilepite še letvice. Te po
kotih dodatno ojačite z rowingom in
stekleno tkanino; šele nato vlepite rebra.
Tako dobljeno konstrukcijo zbrusite,

prilepite smerni 'stabilizator na
višinskega in vse skupaj prekrijte s folijo
(najbolje imitacijo tkanine v bež barvi).
Trup v predelu spodnjega krila med
rebroma T4 in T6, kamorooste kasneje
vgradili napravo za radijsko vodenje, z
notranje strani prekrijte z epoksidnim la¬
minatom (steklena tkanina 2 x 90
g/m 2 ).

Glavni nosilec zadnjega kolesa nare¬
dite iz 2 mm debele jeklene žice.
Zgornji del s pomočjo ploščic iz vezane
plošče in epoksidnega laminata dobro
prilepite v trup, ki je na zadnji zgornji
strani še odprt oziroma brez višinskega
in smernega stabilizatorja. Iz stiropora
(stirodura) naredite pokrov kolesa, ga
prekrijte z epoksidnim laminatom in
zbrusite (steklena tkanina 4 x 90 g/m 2 ).
Stiropor odstranite, vlepite prej narejeno
nosilno konstrukcijo kolesa s kolesom,
vse skupaj pa točno po vzdolžni sime-
trali prilepite na trup. Nanj nato prilepite
tudi višinski in smerni stabilizator ter
povezave s servomotorji. Obe premični
polovici višinskega stabilizatorja sta
med seboj povezani z 2 mm debelo trdo
žico, na katero je na sredini prispajkana
ročica iz vitroplasta. Premični del
smernega stabilizatorja je na obeh
straneh povezan s servomotorjem. Za
vse povezave uporabite 2 mm debelo
žico in letvice iz balse 10x10  mm.

Nos letala začnite delati tako, da na
rebro T2 s TEP trakom začasno prilepite
stiropor in rebri Tl. Pazite, da bo kot
reber res 2,5°. Stiropor zbrusite, vse sku¬
paj odstranite s trupa in prekrijte z epo¬
ksidnim laminatom (5-6 x 90 g/m 2 ).
Odstranite sredico iz stiropora in odre¬
žite spodnji del, zgornjega pa prilepite
na trup. Prej na rebro T2 privijte plas¬
tičen nosilec motorja. Spodnji del mora
biti zaradi kasnejšega dostopa do
motorja snemljiv, zato ga privijte s
samoreznimi vijaki. Vso notranjost okrog
motorja, izpuha toplega zraka (trup je
narejen po zunanjem obsegu ao črte,
označene s trikotniki) in v predelu rezer¬
voarja (nad 5-mm balso in med rebri T2-
T4) premažite z epoksidno smolo. Trup
prekrijte s tankim japonskim papirjem in
epoksidno smolo; le na mestih, kjer so
letvice iz balse s prerezom 1,5 x 3 mm,
ga prekrijte s folijo.

Na trup prilepite dva pokrova strojnic
Tl 2, ki ju zbrusite iz balse, in izpušne
cevi Til.  Za osnovo uporabite 1 mm
debelo balso, cevi pa naredite iz kar¬
tona. Vse skupaj premažite z epoksidno
smolo in zbrusite. Na zgornji del po¬
krova motorja prilepite hladilna rebra iz
1,5 mm debele balse, v kabino pa
naslon za glavo Tl 7. Pokrov koles na¬
redite na že prej opisan način. Kolo s
prispajkanimi maticami pritrdite na os,
pokrov pa dobro prilepite na konstrukci¬
jo podvozja. Vetrobransko steklo in me¬
rilno napravo Tl 3 boste prilepili na trup
šele potem, ko bo model že pobarvan.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Sašo Krašovec

4 • TIM 2 • oktober 1993

MODELARSTVO

TIM 2 • oktober 1993 • 5

MODELARSTVO

Kako izdelamo

raketoplan (2. del)

Preizkus modela

Preizkus ali reglažo modela lahko
razdelimo na statični preizkus v delavni¬
ci in dinamični preizkus na terenu. Prvi
zajema tista opravila, ki jih lahko nared¬
imo doma (pred odhodom na teren),
drugi pa obsega postopke, ki so potreb¬
ni, da raketoplan pravilno leti; te lahko
opravimo samo zunaj na primernem,
odprtem prostoru. Ker se na modelu ves
čas nekaj spreminja, pazljivo spremlja¬
mo vsak let in posamezne nepravilnosti
odpravimo s spreminjanjem težišča, raz¬
like kotov, zavoja itd.

Preizkus v delavnici

Pred odhodom na teren moramo na
raketoplanu preveriti več stvari.

Težišče mora biti na 45 % globine
krila, merjeno od vpadnega roba krila.
Če leži bolj spredaj, moramo odvzemati
balast vse dotlej, dokler ni težišče v
predvideni točki. Ce pa je težišče
pomaknjeno nazaj, postopno dodajamo
drobce svinca in jih lepimo na obteži¬
lo (risba 13).

Risba 13. Položaj težišča na raketoplanu

- Vpadni kot krila mora biti točno 0°.
-Višina in nagib baldahina.

- Se enkrat vpadni kot in nagib horizon¬
talnega stabilizatorja.

Preizkus na terenu

Za reglažo modela je najprimernejši
prostran travnik, na katerem ni dreves,
grmov ali drugih ovir. Za reglažo se
odločimo, ko je dan miren in vreme ni
vetrovno, to pa je najpogosteje zgodaj
zjutraj ali proti večeru. Model preiz¬
kušamo le takrat, kadar so tla suha. Ce
se zrak giblje, spuščamo model vedno v
smeri proti vetru!

Pravilno izdelan in uravnotežen rake¬
toplan, ki ga spustimo iz dvignjene roke
rahlo navzdol, preleti v blagem desnem
zavoju 8-1 0-krat daljšo pot kot je višina,
s katere ga spustimo (risba 14). Kadar
se model spušča hitreje in pod strmejšim
kotom, sta za to možna dva vzroka:
lahko ima pretežek sprednji del ali pa
premajhno razliko kotov (risba 15). V
prvem primeru, ko ima težišče pred po¬

ložajem, ki je narisan v načrtu, odvze¬
mamo svinec toliko časa, dokler raketo
plan ne leti pravilno. Ce pa je težišče na
pravem mestu, vendar se raketoplan še
vedno strmo spušča, povečamo razliko
kotov krila in horizontalnega stabiliza¬
torja. Včasih model, ko ga vržemo iz
roke, preleti del poti, se nato strmo
vzpne in spet pade proti tlom ali pa leti
v valovih (risba 16). V tem primeru je
model spredaj prelahek in ga moramo
obtežiti. Če je težišče na pravem mestu,
model pa vseeno leti valovito, zmanjšu¬
jemo razliko kotov. Manjše in natančne¬
jše popravke na modelu dobimo s
spreminjanjem razlike kotov oziroma s
podstavljanjem tankih podlog pod vpad¬
ni ali izhodni rob krila.

Omenili smo_že, da model jadra v
desni zavojih. Če leti naravnost ali celo
zavija v nasprotno smer, potem smo pri
izdelavi naredili napako. Popravimo jo
tako, da na vertikalnem stabilizatorju
naredimo krmilo. Izhodni rob zarežemo
10-12 mm v globino, po višini pa le to¬
liko, da se laže odkloni.

Risba 15. Let v strmem spuščanju

Risba 17. Zarezovanje krmila na vertikalnem
stabilizatorju

Krmilo nagnemo za 0,5-1,0 mm v
desno in utrdimo z eno ali dvema kaplji¬
cama lepila. Odklon krmila nastavljamo,
dokler ne dosežemo želenega zavoja.
Sele tedaj zarezan^ del popolnoma
zalepimo (risba 17). Če kljub nagibanju
krmila modela ne uspemo usmeriti v
desni zavoj, ga pregledamo in odpravi¬
mo napako v gradnji. Ta je lahko zvito
krilo, nesimetrično narejeno ali postrani
(glede na trup) pritrjeno krilo, zvit trup,
premalo nagnjen horizontalni stabiliza¬
tor itd.

Ko dosežemo, da raketoplan pravilno
leti, če ga mečemo rahlo proti tlom,
lahko začnemo z drugo stopnjo reglaže
- z metanjem z vso silo navzgor. Raketo¬
plan dvignemo nad glavo, tako da trup
stoji vodoravno, krilo pa je bočno nagn¬
jeno nekoliko v desno. Iz tega položaja
ga vržemo z vso silo naprej. Raketoplan
se mora praviloma sunkovito dvigniti ter
vzpenjati v desnem zavoju, dokler ne
izgubi hitrosti. Tedaj se nagne nekoliko
v desno in se začne v desnem kroženju
spuščati proti tlom (risba 18).

Raketoplan, ki ga vržemo z vso silo in
se ne vzpne, pač pa z enako hitrostjo
leti naprej na isti višini, ima premajhno
razliko kotov. Razliko postopno poveču¬
jemo, dokler ne vzleti tako, kot je treba.
S tem smo reglažo zaključili. Pri slabem
vetru lahko z nekaj pridobljenimi izkuš¬
njami v metanju dosegamo lete, dolge
15-20 sekund, pa tudi več.

Risba 18. Pravilna tirnica leta raketoplana
pri metu iz roke z vso silo navzgor

Lansiranje

Za izstreljevanje raketoplanov upora¬
bljamo "mehkejše" raketne motorje ozi¬
roma motorje z nižjo srednjo potisno silo
(A ali B motorji - 2,5 oziroma 5 Ns).
Priporočljivi so krajši traserji - s časom
delovanja od 2 do 4 sekunde. Izbiramo
lahko od minimotorjev s premerom
10 mm do standardnih s premerom
18 mm. Odprtina cevi nosilca motorja
mora biti v vsakem primeru nekoliko
večja od premera motorja. Določimo jo
tako, da na motor zalepimo pristajalni
trak, ki je 3-4 cm daljši od predpisane¬
ga, in ga ovijemo okoli motorja. S tako
pripravljenim motorjem ne sme biti
nobenih težav pri vstavljanju in mora z
lahkoto drseti po cevi. S presežkom
traku lahko uravnavamo tesnost stika
med motorjem in nosilcem. Zaviralni trak
(strimer), ki ostane na motorju, ne sme
imeti manjših mer kot 25 x 300 mm.

6 • TIM 2 • oktober 1993

MODELARSTVO

Za prvo preizkusno iansiranje navad¬
no izberemo motor s pol manjšo močjo
od tistega, s katerim bo model letel
sicer. Totalni impulz naj v nobenem
primeru ne bo manjši od 2,5 Ns. Med
letom pazljivo spremljajmo vse stopnje
od vzpenjanja z motorjem in po kon¬
čanem delovanju, prek prehoda iz vzpe¬
njanja v jadranje do kroženja in spu¬
ščanja proti tlom. Vzpenjanje mora biti
čim bolj vertikalno, z 1-1,5 zasuka okoli
vzdolžne osi, do konca delovanja motor¬
ja. Šele po vžigu traserja oziroma na
pasivnem delu tirnice proti temenu je
dovoljeno rahlo odstopanje od smeri.
Če raketoplan na aktivnem delu leta -
med delovanjem motorja - skrene iz
konusa 30°, je let neveljaven.

Če smo zadovoljili vse opisane za¬
hteve oziroma pravilno opravili reglažo
iz roke, bo izguba višine pri prehodu iz
vzpenjanja v jadranje minimalna. Rake¬
toplan, ki na tem delu leta pretirano
izgublja višino, ima še vedno premajhno
razliko kotov, zato jo moramo nekoliko
povečati. Po opravljenem popravku ga
znova regliramo iz roke. Če raketoplan
ne izpelje zavoja, temveč v strmi spirali
omahne proti tlom, mu moramo povečati
tirnico kroženja oziroma zmanjšati
zavoj s pomočjo smernega krmila,
povečati razliko kotov in model še
enkrat reglirati.Po izpeljavi zavoja mora
model jadrati v krogih s premerom 25

Risba 19. Pritrditev krila na trup s pomočjo
vzmeti in namestitev vžigalne vrvice

do 30 m. Kolikšen je najmanjši premer
kroga, lahko ocenijno po obnašanju
modela v termiki. Če naenkrat izgubi
bočno stabilnost in omahne v zavoju,
potem so krogi premajhni in jih moramo
razširiti; če pa še naprej normalno jadra
je smer pravilno nastavljena. Vstop v ter¬
mično dviganje zraka zaznamo po
značilnih znakih: model zaniha, poma¬
ha s krilom, se rahlo vzpne, zoži krožen¬
je in se začne dvigati.

Pomembno opozorilo: po vsaki spre¬
membi na raketoplanu ali po popravilu
morebitne poškodbe moramo raketoplan
vedno znova regliratil

Po vseh opravljenih reglažnih postop¬
kih je model raketoplana pripravljen na
polet s polno močjo raketnih motorjev.
Namen teh startov (2-3) je preizkusiti trd¬
nost konstrukcije. Če prenese vse obre¬
menitve in uspešno leti, je raketoplan
pripravljen za tekmovanje. Navadno se

tekmuje v kategoriji S4B z motorji total¬
nega impulza 5 Ns, zato za zadnji
preizkus izberemo prav take motorje.

Let raketoplana lahko prekinemo z
determalizatorjem - mehanizmom, ki
gasproži počasno goreča vžigalna vrvi¬
ca. Krilo pritrdimo na trup raketoplana s
pomočjo vgrajene vzmeti. Zadaj ga
prilepimo z lepilnim trakom, spredaj pa
z elastiko (risba 19). Pod zadnji ovoj
elastike vstavimo počasno gorečo vži-
galno vrvico, ki jo prižgemo tik pred
štartom modela. Z dolžino vrvice določi¬
mo čas letenja. Po tem času tleča vrvica
prežge elastiko, vzmet se sprosti, krilo se
s sprednjim robom dvigne navzgor,
model pa začne zaradi velike razlike
kotov (okoli 50°) hitro izgubljati višino in
pristane kmalu po aktiviranju determal-
izatorja. Hitrost gorenja vrvice je spre¬
menljiva; odvisna je od temperature in
vlažnosti zraka, od starosti vrvice ter
okoliščin, pri katerih je bila shranjena,
zato jo pred uporabo vedno preizkusi¬
mo. Hitrost gorenja mora biti približno
1 cm/min. Med letom vrvica gori hitreje,
saj obtekanje zraka pospešuje gorenje.

Vrvico naredimo tako, da bombažni
stenj namočimo v nasičeno raztopino
kalijevega nitrata (ali kalijevega per-
mangahata - hipermangana) in dobro
presušimo. Najprimernejša sta stenj ali
5 mm debela pletena vrvica.

Egon Engelsberger

Model balona na topel zrak

Za modele balonov na topel zrak velja,
da jih ni težko narediti, zato so še posebej
primerni za mlajše modelarje. Pravi
baloni imajo navadno svoj toplotni vir, ki
pa pri modelu pomeni določeno
nevarnost, saj se lahko vname in povzroči
celo požar v naravi. Ker se lastnemu viru
segrevanja zraka pri modelih torej
izogibamo, uporabimo zunanji vir, s po¬
močjo katerega napolnimo balon in segre¬
jemo zrak v njem še na tleh - preden ga
spustimo v zrak. Uporabimo kar sušilnik
za lase, s katerim lahko hitro in temeljito
napolnimo balon. Nerodno je le to, da
smo pri tem vezani na vir električnega
toka. Na tekmovanjih zato navadno upo¬
rabljamo posebna kurišča, nad katerimi
držimo balon toliko časa, dokler se
notranjost ne napolni s toplim zrakom.
Zaradi razlike v gostoti med toplim zra¬
kom v balonu in hladnejšim zunanjim zra¬
kom se balon dvigne visoko proti nebu in
se začne spuščati šele tedaj, ko se zrak v
njegovi notranjosti ohladi.

Balon lahko naredimo iz zelo tankega
papirja, v zadnjem času pa se v mode¬
larstvu uveljavljajo tanke plastične folije, ki
so debele vsega nekaj mikronov. Za
izdelavo balona potrebujemo dvanajst
dovolj velikih kosov tanke plastične folije,
iz katerih po šabloni izrežemo sestavne
dele plašča balona (risba 1). Izrezane

segmente po enem robu v širini 5 mm pre¬
mažemo z razredčenim kontaktnim lepi¬
lom (Neostik SK-801, razredčen z nitro-
razredčilom) (risba 2). Pri lepljenju pazi¬
mo, da so vsi segmenti med seboj dobro
zlepljeni,_ sicer bo topel zrak uhajal iz
balona. Če smo segmente plašča pravilno
zlepili med seboj, bo premer odprtine
balona med 35 in 40 cm. Zaradi boljše
stabilnosti med letom utrdimo rob odprtine
balona s tanko aluminijasto žico, lahko pa
ta del oblepimo tudi z aluminijasto folijo
za gospodinjstvo. Da modela ne bi po
nepotrebnem izgubljali, ga privežemo na

približno 100 m dolg sukanec. Nit pritrdi¬
mo na obroč ob robu odprtine batana.

Model spuščamo v lepem, hladnem vre¬
menu in v mirnem ozračju. Z baloni na
topel zrak lahko po vzoru velikih balonov
s posadko uprizorimo tekmovanje, kjer je
najboljši tisti model, ki se najdlje obdrži v
zraku. Sicer pa predlagamo, da pogle¬
date v lansko 7. številko TIMA, v kateri
smo na strani 7 objavili pravilnik za tek¬
movanja z baloni. Če bo zanimanje za to
modelarsko panogo dovolj veliko, bomo
že na začetku prihodnjega leta pod
pokroviteljstvom naše revije pripravili tek¬
movanje z modeli balonov za osnovno¬
šolce.

Janez Smole/

1000

600

500

400 270 J

TIM 2 • oktober 1993 • 7

MODELARSTVO

RV polmaketa
DH82-A Tiger Moth

Po velikem uspehu, ki ga je dosegel z

- •

•m x

IHIlillll

' - 1

letalom "DH60 Moth", je konstruktor de
Haviland leta 1931 zasnoval novo šol¬
sko letalo "DH82 Tiger Moth", najbolj
znano in priljubljeno šolsko letalo bri¬
tanskega kraljevega letalstva, pa tudi
najboljše na svetu. Novo letalo sta odli¬
kovali predvsem dve konstrukcijski spre¬
membi: viseč položaj motorja, ki omo¬
goča pilotu boljši razgled, in položaj
krila, ki pilotu omogoča zapuščanje leta¬
la. Zaradi spremenjenega položaja kril
se težišče letala premakne, kar je
narekovalo nekatere spremembe na
trupu letala. Zaradi nemirnega in nesta¬
bilnega leta (letalo je bilo nagnjeno k
ploščatem vriju) so bile leta 1941
opravljene še zadnje večje konstrukcij¬
ske spremembe. Letalo DH82 je imelo
motor GIPSY II (120 KM), druga verzija
DH82-A (za potrebe vojnega letalstva
Velike Britanije) pa je imela motor
GIPSY-Major (130 KM). Trup tega letala
je bil ojačan z vezanimi ploščami
(aviošper). Po opravljenih konstrukcijskih
spremembah je priljubljenost letala
DH82 hitro naraščala, saj je bilo to med
letenjem zanesljivo in varno. Zaradi teh
lastnosti je služilo predvsem za šolanje
in urjenje (trenažo) pilotov. Na začetku
2. svetovne vojne so kar 300 letal DH82
uporabljali za šolanje rezervnih vojaških
pilotov. Vojnemu letalstvu Velike
Britanije (RAF - Royal Air Force) je bilo
takoj izročenih 1000 novih letal DH82-
A, toda to je bil šele začetek. Skupna
proizvodnja za potrebe vojnega letalst¬
va in mornarice je znašala več kot 8000
letal. Največ (5840) je bilo zgrajenih v
Veliki Britaniji, v tovarni "Morris Motor",
prek 3000 pa so jih po licenci zgradili v
Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji. Na
Norveškem, Švedskem in Portugalskem
je bilo zgrajenih le 150 letal DH82-A.
Že takrat so bila opremljena z naprava¬
mi za radijsko krmiljenje (letala brez
pilota).

Zelo zanimiva in priljubljena igra
bodočih pilotov je bilo t.i. "poskakovan¬
je po balonih". Pomembne tovarne
vojaške industrije so bile med vojno
zavarovane pred sovražnikovim letal¬
stvom z med seboj povezanimi velikimi
(baražnimi) baloni. Piloti letal Tiger
Moth so se jih med letenjem s podvoz¬
jem (s kolesi) letala dotikali in tako
poskakovali z drugega na drugega, kar
je bila zelo nevarna vrsta zabave.
Večkrat so z eliso poškodovali balon, ki
se je vnel, enako pa se je lahko zgodilo
tudi z letalom.

Po končani vojni so se letalske šole za
urjenje vojaških pilotov spremenile v
zasebne letalske klube. Letalo DF182-A
je postalo pripomoček za letalski šport
in rekreacijo, uporabno pa je bilo tudi v
gospodarstvu (pošta, kmetijstvo itd).
Danes še vedno leti večje število teh
letal; največ jih je v Angliji, ZDA,
Kanadi in Avstraliji. V nekdanji Letalski
zvezi Jugoslavije oziroma Zvezi letalskih
organizacij Slovenije smo imeli nekaj
teh letal, vendar so že vsa nehala leteti.
V letalskem muzeju v Beogradu imajo
primerek z registrsko oznako NM-150.

Razpon kril: 1788 mm
Dolžina trupa: 1458 mm
Višina makete: 490 mm
Masa: 5 kg
Profil krila: CLARK-Y
Profil višinskega stabilizatorja: plošča
Motor: 15 cm 3  2T ali 20 cm 3
RV funkcije: višinsko krmilo, smemo
krmilo, nagib in plin
Vpadni kot zg. krila: + 1,5°
sp. krila: + 3°

višinskega stabilizatorja:  0°
V-lom zg. krila: 2°
sp. krila: 3°

8 • TIM 2 • oktober 1993

MODELARSTVO

Izdelava makete letala

Maketa je zgrajena v merilu 1 : 5.
Cela konstrukcija je lesena (balsa, smre¬
ka in vezana plošča), le pokrov motorja
je delno iz steklenih vlaken. Konstrukcija
trupa je rešetkasta (paličasta) - kot pri
pravem letalu; do prve tretjine je trup
ojačan z 2 mm debelim vezanim lesom.
Rebra krila ter sprednja in zadnja letev
so narejeni iz balse. Glavni in pomožni

nosilci iz smrekovega lesa so med seboj
ovezani z vložki iz vezanega lesa in
alse. Tudi smerno krmilo in višinski sta¬
bilizator sta iz balse. Maketa je prekrita
s tkanino POLITEX, ki je napeta s po¬
močjo likalnika in pobarvana z avto-
lakom SINTOL.

Tako zgrajena maketa omogoča vse
vrste manevrov, enako kot pravo letalo.
Zaradi precejšnje priljubljenosti jih

pogosto vidimo na mednarodnih tek¬
movanjih najvišjega razreda v kategoriji
F4C (radijsko vodene leteče makete).

Podrobnejši načrt za izdelavo makete
lahko dobite pri avtorju prispevka:
Otokar Hluchy, Ul. Metoaa Mikuža 18,
61000 Ljubljana.

Viri:

- Alan Bramson and Neville Birch:

The Tiger Moth Story

- Modeli Flug, Februar 1986

- Muzej letalstva Beograd

- Fotografije: Otokar Hluchy

Otokar Hluchy

Timov test - Pilatus B-4

V katalogih evropskih modelarskih
trgovcev in oglasih modelarskih revij bo¬
ste pogosto naleteli na maketo znanega
švicarskega akrobatskega jadralnega
letala Pilatus B-4, ki jo ponujajo v raz¬
ponih razpetine kril od 2,5 pa vse do
6,5 m v stopnjah po 25 cm. K tolikšni
priljubljenosti makete poleg lepe oblike
trupa brez dvoma prispevata razmero¬
ma preprosta oblika kril in vsestranska
namembnost originalnega letala. Pro¬
izvajalcem tega atraktivnega jadralnega
modela se je sedaj pridružilo tudi
logaško podjetje MIBO MODELI d. o. o.
s svojo različico, ki ima razpetino kril
2 m. Uredništvu naše revije so ga
ponudili v testiranje in tako je to prvi
model, s katerim začenjamo z objavljan¬
jem testov modelov v rubriki TIMOV
TEST.

Izdelava

Model v razstavljenem stanju je sprav¬
ljen v beli večnamenski kartonski škatli, v
kateri je skoraj vse, kar potrebujete za
njegovo izdelavo. Priložen je lepo nari¬
san načrt s pregledno kosovnico in
dvanajstimi stranmi podrobnih navodil
za sestavljanje v slovenskem jeziku, ki
jih dopolnjujejo risbe. Tako se izdelave
makete lahko lotijo tudi tehnično manj
podkovani modelarji. V kompletu ni le
tistih delov, ki so stvar okusa in izbire
vsakega posameznika (folija za prekri-

Vsebina MIBOVE sestavljanke Pilatus

vanje, ki je boste potrebovali približno
0,7 x 1,5 m, trižilni podaljšek kabla ser-
vomotorjev krilc ter lepila in barve). V
polivinilni vrečki so vsi drobni deli,
potrebni za sestavljanje. Kakovost iz¬
delave lesenih kosov je dobra. Čeprav
deli niso oštevilčeni, to ne moti preveč,
saj jih ni veliko in so dokaj lahko pre¬
poznavni.

V tehniki rezanega stiropora narejena
krila so prekrita s tanko plastjo abachi
furnirja in imajo glavne nosilce že vle-
pljene. Na trdnostno zahtevnejših mestih
(v korenu in na mestih izrezov za servo-
motorje) je dodana ojačitev iz steklene
tkanine. Krila so zelo kakovostno vaku-
umirana, saj so prek cele razpetine tako
rekoč brez izboklin in vdolbin, zadnji
rob pa je skorajda povsem raven. Na
prednji rob krila je treba prilepiti in kas¬
neje obrusiti še priloženi, v obliki nosa
rofila oblikovani prednji letvi. Obris
rile je izrezkan; ko jih z ostrim mode¬

larskim nožem ločite od osnove krila, jih
ojačite z nosilci in rebri iz balse. Krilca
lahko poljubno krmilite s servomotorji v
krilih (osnovna izvedba) ali pa z enim
servomotorjem v trupu, ki ga potem, ko
ga vgradite v trup, lahko tudi brez težav
odstranite. Prostora je dovolj, zato to
opravilo ne bo preveč zahtevno. Se¬
stavljanka je opremljena le v prvi izved¬
bi; kdor se bo odločil za drugo, bo
moral zato dokupiti krmilne vzvode in
vgraditi svoje bovdne, kar pa ne bo
prezahtevno opravilo, saj so izvrtine
zanje že pripravljene. Krilo je potem, ko
vgradite krmilje krilc ter korensko in
zaključno rebro, pripravljeno za prekri¬
vanje.

Trup Pilatusa B-4 je iz epoksidnega
laminata, vlitega v kalupu. Ker je že
belo obarvan, z izjemo barvnih lepotnih
dodatkov na nosu (po okusu posamezni¬
ka oziroma po vzoru pravih letal) ne
zahteva dodatne obdelave. Površina je
izredno gladka, vse linije trupa pa
povsem ravne; kakršnih koli odstopanj in
valovanj površine ni opaziti niti pri pre¬
gledu z lučjo, katere žarki izdajo še tako
majhno napako. Trup je sicer dokaj
mehak, vendar še vedno dovolj trden,
da prenese tudi trše pristanke. O tem se
je avtor tega prispevka, ki ni kak vrhuns¬
ki letalec, (povsem nenamerno) sam
prepričal. Izdelovalci sestavljanke očitno
obvladajo teorijo trdnosti lupin trupov in
vedo, da pretiravanje z ojačitvami

TIM 2 • oktober 1993 • 9

MODELARSTVO

pa spet zahteva dodatne ojačitve. Trup
je v predelu kabine ojačan z rebri
sklopa, na katerega pritrdite servomeha-
nizma za smer in višino. Čeprav je trup
majhen, ponuja neverjetno veliko prosto¬
ra za vgraditev naprave za radijsko
vodenje s tremi servomotorji. Obstaja
celo možnost vgraditve dodatnega ser-
vomotorja vlečne kljukice, s čimer
postane Pilatus B-4 primeren za letenje v
aerozapregi.

Za vgradnjo naprave je v trupu malega
Pilatusa resnično dovolj prostora. Sam sem
uporabil HI TECH HS 80 miniservomotorja.
Servomotor za smer je opremljen z raz¬
stavljivo kroglično sponko, ki prepreči uniče¬
nje zobnikov pri sunkovitih obremenitvah
smernega krmila.

Že na začetku smo omenili večnamen-
skost škatle, v kateri kupite model. Z
nekaj rezi lahko iz njenega pokrova
naredite neke vrste primež, v katerega
med obdelavo postavite trup. Z njegovo
pomočjo se med obdelovanjem izognete
vpenjanju trupa med kolena in drugim, s
tem povezanim akrobacijam. Za nekaj
časa opustite tudi željo, da bi vam pog¬
nale dodatne okončine po vzoru hobot¬
nic in njim podobnih bitij...

Trup je vpet v MIBOV primež, nad njim pa
vidite, kako sem olajšal višinski stabilizator.

Pri sestavljanju trupa nekoliko moti le
to, da bovdna smeri in višine nista že
tovarniško vlepljena. Prilepite ju na
dokaj preprost način - s sekundnim lepi¬
lom. Ob stene trupa ju pritisnete s
pomočjo pomožne letve. Priporočljivo ju
je na več mestih že dodatno zalepiti z
epoksidnim lepilom. Sam sem ju vlepil
šele potem, ko sem že vdelal oba ser-
vomehanizma in repa. Tako sem dobil
potrebno smer poteka obeh bovdnov in
se s tem izognil notranjemu trenju v

bovdnih, ki poveča obremenitve ser-
vomehanizmov. Od teh je odvisno tudi
to, kako hitro se bo izpraznil akumula¬
tor.

Cevki glavnih nosilcev krila se lepo
prilegata že ojačanim izvrtinam v trupu,
vlepite pa ju kar s sekundnim lepilom.
Kabina prosojno modre barve je oprem¬
ljena z zaklepom in če se držite
razumljivo napisanih navodil, z njeno
izdelavo ne boste imeli večjih težav.
Smerno krmilo je glede gradnje podob¬
no krilu. Naredite ga tako, da obrusite
tri zaključne letve, ki ste jih že prej
prilepili. Višinskemu repu dodate ojačitvi
in naredite utor, ki omogoča premikanje
višinskega krmila, izvrtate pa tudi luknji
čepa, ki skrbi za točen položaj vi¬
šinskega repa in vijaka, s katerim ga
pritrdite na trup.

Vsega dela je za modelarja, ki mu za
hobi poleg šole ali družine ne ostaja
ravno veliko časa, za dobra dva tedna,
sicer pa je moč model brez težav ses¬
taviti tudi enkrat hitreje.

Spremembe

Spremembe, ki jih bom opisal, so
zgolj plod mojih lastnih razmišljanj v
smer nekaterih izboljšav v okviru
tehničnih rešitev, ki so jih izbrali izdelo¬
valci kompleta, in vam jih zato, da bi
uspešno sestavili letalo, ni treba upošte¬
vati. Model bo namreč letel prav tako
odlično, čeprav ga boste naredili
natančno po priloženih navodilih. S
spremembami boste sicer pridobili pri
nekaterih lastnostih modela, vendar se
bo zaradi tega podaljšal tudi čas grad¬
nje.

Najprej sem zato, da bi kasneje
zmanjšal količino potrebnega svinca za
obtežitev nosu pri uravnotežanju letala,
olajšal višinski stabilizator. Njegovo
sredico sem preprosto izžagal in dodal
rebra iz daljše balsove letvice s prere¬
zom 3x6 mm. Tako sem v dveh dodat¬
nih urah dela privarčeval tretjino 20
gramov težkega repa, kar ima za
posledico priblino 30 g manj potrebne
obtežbe v nosu trupa.

V trupu sem izpustil rebro FU 05, ki
prepreči krilom, da bi v primeru pristan¬
ka na nos (če je to sploh še mogoče
imenovati pristanek) zaradi masne vztraj¬
nosti s konci zanihala naprej ter stisnila
trup. Ocenil sem - in pokazalo se je za
pravilno - da sta bajoneta dovolj močna,
da preneseta opisane obremenitve.

Vzletna teža modela s polnimi akumu¬
latorji znaša brez posebnega programa
varčevanja pri teži in z upoštevanjem
navodil za gradnjo 1 200 g, tako da so
masne sile kot največji krivec za vse
lome na modelu manjše od trdnosti vgra¬
jenih komponent. Kot dobro stran te
izboljšave vidim boljši pregled in
dostopnost (opravljanje morebitnih
popravil, dodatno lepljenje bovdnov) v

notranjosti trupa ter lažje delo s podaljš¬
ki kablov servomehanizmov za krilca.

Od komponent sklopa z risbe VI sem
obdržal le ploščo servomotorjev. Eno od
preostalih reber FU 03 sem vgradil bolj
v nos trupa, da prepreči premikanje aku¬
mulatorja in obtežitve BA 01, drugo pa
sem preprosto opustil.

Med uporabo modela se je pokazala
potreba po spremembi krmiljenja smer¬
nega krmila. Med pristanki z bočnim
drsenjem se je model s smernim krmilom
precejkrat zataknil ob tla, kar je privedlo
do tega, da se je ta prisilno odklonil za
polno vrednost v eno stran, čeprav ser-
vomehanizem tega odklona ni dovolil.
Zaradi tega so prek prenosa njegove
komande nanj nastopile velike sile, ki pa
jih njegovi zobniki niso sposobni zdr¬
žati, zato se seveda strejo. Stroškom
popravil servomehanizmov se sedaj
izognem z vgradnjo kovinske kroglične
sponke, ki se ob preveliki (predvsem
sunkoviti) obremenitvi krmila sname
skroglice. Zadostuje, da vgradite le eno
tako sponko, npr. na krmilni ploščici ser-
vomehanizma za smer.

Kot zadnjo spremembo sem iz zadnje¬
ga rebra in dna kabine izrezal jedri, s
čimer sem za malenkost zmanjšal težo,
hkrati pa si omogočil lažjo in natančnej¬
šo vgradnjo zatiča CA 05. Zadnje čase
imam navado v vse svoje modele vgraje¬
vati indikator napetosti akumulatorjev,
kar toplo priporočam tudi vsem vam.
Zaradi omenjene spremembe na po¬
krovu kabine ga lahko tedaj, ko je
model pripravljen na vzlet oziroma po
pristanku, opazujem kar skozi izrez v
dnu kabine.

Model sem prekril s folijo Oracover, ki
se mi zdi odlična, saj je njena površina
močna in zato neobčutljiva na drobne
raze (letnice furnirja), hkrati pa dobro
prekrivna. Na žalost je nekoliko težja
od mehkejših folij, za nanašanje zahte¬
va višjo temperaturo, na toploti se ne
krči toliko kot druge folije, njena slabost
pa je tudi v tem, da se slabo lepi okrog
ostrih robov, predvsem okrog krilc. Temu
se da izogniti z uporabo navadnih folij
na mestih robov.

10 • TIM 2 • oktober 1993

MODELARSTVO

Barvno predlogo modela sestavljajo
tri različne fluorescentne folije v obliki
sončnih žarkov s tanko črno obrobo za
izboljšanje kontrasta, ki poudarijo akro¬
batski vtis modela. Barvam na krilu se
pridružuje fluorescentna barva nosu
trupa. Videz modela v zraku je zelo
privlačen, žive barve pa omogočajo tudi
dober pregled in vidnost modela med
izvajanjem letalskih figur in zmanjšujejo
možnost pilotskih napak zaradi nepoz¬
navanja trenutnega položaja modela.

Letalne lastnosti

Prvi pomislek ob pogledu na odprto
škatlo s sestavnimi deli Pilatusa B-4 je,
ali tako majhna krila sploh lahko
uspešno letijo. Preseneča namreč
površinsko majhna konica kril, kjer
znaša globina profila vsega 60 mm.
Tisti, ki se kolikor toliko spoznajo na
zakone aerodinamike, so za letalne
sposobnosti tega modela vsekakor
upravičeno zaskrbljeni. No, kasneje se
vsakršna zaskrbljenost pokaže za
odvečno, nad čemer sem bil sam seveda
prijetno presenečen. Videti je, da so se¬

stavljala kompleta izbrali pravi profil
koncev krila, ki dovoljuje majhna števila
RE. Se več. Presenečen sem bil tudi nad
učinkovitostjo Pilatusovih krilc in njegovo
okretnostjo okrog vzdolžne osi, ki je
prav tako v tesni povezavi z aerodina¬
mičnimi silami vzgona in upora v po¬
dročju zaključkov Kril, kjer so namešče¬
na. To pa v resnici pomeni, da je vsaka
bojazen okrog geometrije kril in z njo
povezane aerodinamike odveč.

Model sem za prvi let uravnotežil s
čim manj dodatne obtežitve na zadnji
dopustni položaj težišča - tako, kot ga
še dovoljujejo navodila za izdelavo.
Hode višinskih in smernih krmil sem imel
velike, krilca pa sem s pomočjo pro¬
gramskih zmogljivosti oddajnika krmilil s
približno 35 % večjimi odkloni navzgor
kot navzdol. Izrabil sem tudi možnost, ki
jo ponuja krmiljenje krilc z dvema ser-
vomehanizmoma v krilih, tj. hkratni
odklon obeh krilc navzgor v funkciji
zračnih zavor, vezano na krmilno palico
moči motorja, s čimer sem si olajšal

manevriranje z njimi. Prve lete sem
opravil na pobočju in priznam, da me je
model dodobra namučil. V zgornjem
delu lupinga, ko sem potegnil palico
proti sebi, se je model prevlekel v hrbtni
dinamični kovit. Tudi v ostrih zavojih se
je rad prevlekel in omahnil navzdol. Ko
sem nato (za približno 10 mm) pomaknil
težišče proti prednji meji in zmanjšal
odklone višinskega krmila navzgor, se je
model spremenil v odličnega letalca.
Zelo pohvalno se lahko izrazim o nje¬
govi prodornosti v močnejšem vetru.

Spuščal sem ga v vetrovih s hitrostjo od
6 do 15 m/s, ki je glede na njegovo
majhno težo presenetljiva. Model v
ravnem letu in tudi v zavojih z dvigan¬
jem nosu trupa lepo pokaže, da se prib¬
ližuje _ najmanjši hitrosti prevlečenega
leta. Če je le težišče na pravem mestu,
tj. dovolj spredaj, potem ne kaže poseb¬
nih nagnjenj po padanju v kovit.
Izkušenejši modelarji ga bodo spuščali z
bolj nazaj pomaknjenim težiščem, s
čimer bodo poudarili njegove skoraj
neomejene akrobatske sposobnosti.

TIM 2 • oktober 1993 • 11

MODELARSTVO

Ker je Pilatusov trup dokaj kratek, morajo
biti za lep koordiniran zavoj brez bočnega
drsenja odkloni smernega krmila razmeroma
veliki v primerjavi z odkloni krilc. Prve lete
sem opravil z združenimi odkloni obeh krmil
na isti krmilni palici. Krila so praktično brez
V-loma, zato je model okrog vzdolžne osi
manj stabilen in s tem tudi toliko bolj okreten
za izvajanje tonojev in njim podobnih akro¬
batskih figur. Polsimetričen profil omogoča
skoraj normalen let tudi z na hrbet obrnjenim
modelom - seveda le za tiste, ki to spretnost
obvladajo.

Zaradi dokaj majhnih glavnih mer je treba
model leteti razmeroma blizu, če ga želite
ohraniti ves čas pod nadzorom. Z njim lahko
uspešno jadrate v termičnih vzgornikih, ven¬
dar naj vas opozorim, da Pilatus ni bil načr¬
tovan in predviden za te okoliščine.

Kot vsa akrobatska letala, je tudi model
Pilatusa na račun nekoliko manjše stabilnosti
zelo okreten, zato ga ne priporočam kot
model, na katerem bi opravljali vaše prve
lete. Zato pa je odličen za učenje akrobacij,
predvsem na pobočjih, kjer to lahko počnete
skoraj neomejeno dolgo. Nasvet naj velja za
bodoče pilote motornih akrobatskih mo¬
delov. Tako šolanje vas bo predvsem zaradi
manj vgrajene opreme (ni motorja, manj ser-
vomehanizmov itd.) v primeru napake stalo
precej manj kot takojšnje učenje akrobacij
na motornih modelih.

Zračne zavore so se pokazale za zelo
učinkovito in potrebno pripravo pri pristankih
predvsem v močnejšem vetru na omejenem
prostoru na pobočju. Model odlikujeta velika
prodornost in dobra finesa, zato so prista¬
jalne hitrosti in preletena pot v opisanih
okoliščinah brez zavor precejšnje, kar
povečuje verjetnost poškodb in pristankov
daleč stran od želenega mesta. Zračne
zavore močno zmanjšajo vzgon krila, hkrati
pa ne povečajo občutno pristajalne hitrosti,
zato z njimi učinkovito zmanjšate višino leta
in skrajšate prilet. Zavore na Pilatusuimajo
eno večjo pomanjkljivost, ki pa jo je mogoče
s spretnim manevriranjem uspešno prema¬
gati. Upravljivost modela po smeri in nagibu
se z izvlečenimi zavorami krepko zmanjša,
čeprav model odlično leti v smeri, kamor je
bil usmerjen pred njihovo uporabo. Vse
popravke smeri morate torej opraviti tako,
da zavore uvlečete, potem pa jih po potrebi
znova uporabite.

Sklep

Zagotavljam vam, da bo strošek za nakup
Pilatusa B-4 z vašimi užitki pri letenju brez
dvoma povrnjen. Mere zloženega in za pre¬
našanje pripravljenega modela so take, da
ga lahko nosite s seboj povsod, kamor se
odpravljate na izlet. Krila in trup se v prtl¬
jažnem prostoru avtomobila kar izgubijo.
Skratka: mali Pilatus je vreden naziva dober
model.

Aleksander Sekirnik

NACIONALNI MODELARSKI
PRAVILNIK

Tekmovanje z zmaji

\ .. ?


1. Definicija

Zmaj je zrakoplov, ki stabilno leti pod
pogojem, da je povezan s tekmovalcem
ali predmetom na tleh, in ki ne more
samostojno prosto leteti.

2. Pravila tekmovanja

Tekmuje se v doseganju višine v dveh
kategorijah zmajev:

a) ploščati zmaj, ki je sestavljen samo
iz ene plošče,

b) škatlasti zmaj, ki je sestavljen iz več
med seboj povezanih ravnih plošč.

3. Število modelov

Tekmovalec lahko za tekmovanje v eni
kategoriji zmajev prijavi samo dva mo¬
dela. Dovoljena je kombinacija delov
pod pogojem, da plovilo ne spreminja
lastnosti, ki jih predvideva pravilnik.

4. Štartna masa

Masa v trenutku starta ne sme biti
večja od 0,5 kg.

5. Največja dolžina vlečne vrvice

je 150 m. Na tekmovanjih mladih tehni¬
kov se tekmuje z vrvico, ki ne sme biti
daljša od 30 m. Tekmovalec mora vleči
zmaja sam.

6. Štart iz roke

Tekmovalec oziroma pomočnik, ki
spušča zmaja, mora držati model v roki
in stati na tleh.

7. Vzletanje

Zmaj mora vzleteti na pravilen način,
brez kakršne koli dodatne pomoči tek¬
movalca in pomočnika.

8. Priprava za let

Priprava za let traja največ tri minute.
Ta čas računamo od prihoda (poziva)
na štartno mesto.

9. Štartno mesto določi glavni sodnik
lede na hitrost in smer vetra. Od trenut-
a, ko je dan znak za začetek štarta,

mora tekmovalec prečkati ciljno črto
(črto merjenja) v roku največ ene minute,
tekmovalec lahko po želji štarta tudi s
krajšo (delno odvito) vrvico.

10. Merjenje višine

Višino leta zmaja merimo tako, da
dolžino štartne vrvice, izraženo v metrih

(30 m), pomnožimo s sinusom izmer¬
jenega kota zmaja v trenutku, ko tek¬
movalec prečka ciljno črto. Dosežena
višina se izrazi v metrih in zaokroži na
nižjo celo številko (navzdol). Vsak meter
višine prinese eno točko.

11. Merilne naprave

Kote, potrebne za izračun višine leta,
merimo z napravami, ki imajo možnost
ustavljanja v položaju izmerjenega kota.

12. Število letov

Vsak tekmovalec ima pravico do treh
uradnih letov in pri vsakem letu do dveh
poskusov.

13. Kot poskus se upošteva:

a) kadar tekmovalec ne uspe štartati v
pripravljalnem času, ki znaša tri minute,

b) kadar tekmovalec ne prestopi ciljne
črte v predvidenem času ene minute,

c) če se vrvica za vleko zmaja pretr¬
ga.

14. Razveljavljen let

Let se razveljavi in se oceni z 0 točka¬
mi:

a) če se dva poskusa končata brez
rezultata,

b) če zmaj pade na tla pred pre¬
hodom tekmovalca prek ciljne črte.

15. Uvrstitev

Za uvrstitev šteje največja dosežena
višina v enem od treh uradnih letov. V
primeru, da imata dva ali več tekmoval¬
cev enako število točk za najboljši let, je
zmagovalec tisti, ki ima boljši drugi
(oziroma tretji) rezultat, če so tudi ti
enaki.

12 • TIM 2 • oktober 1993

MAKETARSTVO

Šola plastičnega maketarstva (12. del)

Priprava na barvanje

V vseh maketarskih priročnikih je
tehnikam barvanja posvečenega največ
prostora. Vzrok temu so različne
tehnike, materiali in barve, pa tudi dejst¬
vo, da se celo izkušenim maketarjem
zgodi, da dobro zgrajeno maketo uniči¬
jo s slabim barvanjem. Temu pomemb¬
nemu opravilu in vsemu, kar ga spreml¬
ja, bomo zato posvetili kar nekaj lekcij.
Začenjamo s temeljnimi pripravami.

Kot pred jedjo, si je treba tudi pred
barvanjem makete temeljito umiti roke
ali nanje natakniti celo kirurške gumi¬
jaste rokavice. Pred brizganjem plastike
v kovinske matrice le-te premažejo z
oljno raztopino, ki pomaga pri ločevan¬
ju ohlajene plastike od kalupov. Oljna
plast je sicer mikronsko tanka, vendar
lahko povzroča pri barvanju nepopisne
težave. Poleg tega, da prsti niso nikoli
čisti, saj se koža nenehno masti, so tu še
ostanki brušenja in obdelovanja povr¬
šine, zato maketo preprosto operemo v
topli vodi z blago raztopino tekočega
mila. Odslužena zobna ščetka je včasih
pregroba, zato lahko uporabimo mehak
večji čopič. Maketo na koncu speremo
pod tekočo vodo.

Seveda moramo že med sestavljanjem
računati s tem opravilom, zato v notra¬
njosti zavarujemo vse, kar bi voda lahko
poškodovala (nelakirane nalepke instru¬
mentov, razni vgrajeni leseni deli itd.).
Sušilec za lase lahko pospeši sušenje in
izpihovanje vode iz notranjosti makete,
vendar je najbolje, da maketo odložite
za nekaj dni in jo zavarujete pred pra¬
hom. Ščetka in milo sta iz graviranih linij
sicer odstranila ostanke brušenja in
mastne prstne odtise, nista pa bila kos
skoraj nevidnim praskam, ki jih pušča
brusni papir na kitanih površinah. Barve
imajo različno gostoto pigmenta, zato
nekatere pokrivajo podlago bolje od
drugih. Odstranitev prask je pomembna
predvsem pri posebnih kovinskih bar¬
vah, kjer se po njihovem nanosu pozna
vsako zrnce prahu in še tako drobna
zareza. Površine moramo zato polirati,
za kar uporabite kar kos vate ali mehke
bombažne tkanine in navadno zobno
pasto, ki je hkrati tudi čistilo.

Pravilno pripravljena podlaga bo
omogočala trden nanos temeljne barve
in tudi prvo plast končne barve lahko
nanesete, ne da bi vas bilo strah nepri¬
jetnega luščenja barve ob maskiranju.
Pri uporabi zračnih čopičev morate
površine, ki jih ne želite pobarvati,
maskirati, kar najlaže storite z raznimi
lepilnimi trakovi. Najprimernejši so tisti,
ki jih uporablja tiskarska industrija, saj
njihovo lepilo ni premočno. Na masten

Del pestre ponudbe številnih proizvajalcev
barv, ki ponujajo avtentične odtenke barv za
letala, vozila, oklepno tehniko, vlake in ladje.

Za vsako vrsto barve vedno uporabljajte
predpisano razredčilo. Razni nadomestki se
vam lahko maščujejo, saj vplivajo na gra¬
nulacijo in oprijemljivost barve.

Večkraten nanos maskirne emulzije bo zašči¬
til prozorne površine. Za lažje delo lahko v
Micro Mask kanemo tudi kapljico tempera
barve.

Temeljni sloj svetlo sive barve in maskirane
steklene površine

odtis nanesena barva (še posebno
svetleča) se bo močneje oprijela lepilne¬
ga traku in tako bo pri njegovem od¬
stranjevanju na površini makete v barv¬
nem nanosu zazevala nepobarvana
lisa. V tujini si maketarji lahko privoščijo

Dele zasteklitve kabine moramo maskirati na
zunanjih in notranjih površinah, saj lahko ob
uporabi zračnega čopiča curek zraka zanese
nekaj že napol suhe barve tudi na notranjo
stran kabine. Zunaj je maskirni trak že od¬
stranjen.

Pri odstranjevanju maskirnega traku se je
odluščilo nekaj barve. Spodnji sloj ni bil do¬
volj očiščen ali pa je bilo lepilo maskirnega
traku premočno. Rešitev je v vodnem brušenju
in ponovnem barvanju.

osebno emulzijo (Polly S Plastic Prep.),

i pripravi površino za prvi barvni nanos
in jo tudi razelektri, vendar boste tej
nalogi lahko kos tudi brez takih prepara¬
tov.

Na maketi moramo pokriti (zamaski¬
rati) vse tiste površine, ki jih ne želimo
pobarvati. Navadno je na trupu vrsta
odprtin, ki smo jih že pobarvali. Ce tega
niste storili drugače, potem jih je najlaže
in najceneje zapolniti z mehkim papir¬
jem toaletnih robčkov in nekaj kosi lepil¬
nega traku. Za notranjost kolesja in
raznih loput ne priporočam uporabe
posebni maskirnih emulzij, ki se nanaša¬
jo v tekočem stanju. Ko se posušijo, z
ostrim skalpelom obrežete zamaskirane
površine. Na večjih maketah uporabite

TIM 2 • oktober 1993 • 13

MAKETARSTVO

kar ozke pasove lepilnega traku in kose
papirja. Maskirne emulzije so za rebra¬
ste strukture notranjosti letala nepri¬
merne, saj se rado zgodi, da jih po bar¬
vanju ne moremo odstraniti. Na
domačem trgu bomo le težko našli take
pripomočke, čeprav se njihove izdelave
lotevajo tudi proizvajalci maket, kot sta
Revell in Humbrol (oziroma Airfix).
Najbolje se obnese ameriška maskirna
emulzija Micro Mask, ki se nanaša v
tankih plasteh in jo je mogoče obarvati s
tempera barvami, kar lajša preverjanje
kakovosti in oblike nanosa. Ce se pri
odstranjevanju zatakne, uporabite kar
toplo vodo in maskirna plast se bo
zmehčala. Vsaka maskirna emulzija
zahteva nekaj ur sušenja, zato z delom
nadaljujte šele naslednji dan.

Temeljna barva ni predpisano pravilo,
vendar največkrat reši vrsto težav.
Navadne barve na oljni podlagi, ki jih
lahko redčimo z belim špiritom ali celo
terpentinom, imajo močnejši pigment in
hitreje pokrivajo podlago. Compucolor,
Xtracolor, Heller, Humbrol, Molak, Pre-
cision, Revell in Testors so najbolj znane
blagovne znamke, primerne za barvan¬
je s čopiči. Nove generacije akrilnih
barv so prinesle nekaj več zdravja v
maketarsko delavnico, saj jih redčimo z
vodo ali alkoholom in pri uporabi
zračnih čopičev nismo izpostavljeni stru¬
penih hlapom. Ker akrilne barve neko¬
liko slabše pokrivajo in se rahleje
oprimejo podlage, so primernejše za
delo z zračnimi čopiči, vendar tudi pri
delu z navadnimi čopiči ne bi smeli imeti
večjih težav. Svetlo siva temeljna barva
je potrebna, če smo na maketi v izobilju
Kitali stične ploskve in uporabili različne
materiale, končna barvna shema pa bo
v svetlih in bleščečih barvah. Tudi pri
nanosu kovinskih barv ga toplo pri¬
poročamo, saj se nekoliko hrapave pod¬
lage kovinski delci dobro oprimejo. Osu¬
šeno temeljno barvo lahko spoliramo
pred prvim nanosom, ki naj bo najsvetle¬
jša barva na letalu (praviloma začnemo
vedno s svetlejšimi in končamo s temnimi
barvami).

Ko je maketa oprana in osušena, je
čas, da znova preverimo naš načrt bar¬
vanja. Za nanos pravilno razporejenih
barv s svinčnikom narahlo začrtamo
razmejitvene črte na površini makete, za
delo z zračnim čopičem pa izrežemo
papirnate maskirne sheme. Znova preve¬
rimo kakovost vseh barv, ki jih bomo
potrebovali, saj bo med barvanjem
težko tekati v trgovino, če nam zmanjka
kake barve.

V prihodnjih nadaljevanjih bomo naj¬
prej predstavili tehniko barvanja s čopiči
in uporabo zračnih čopičev, kasneje pa
še orodje in opremo, ki jo potrebujemo
pri barvanju maket.

Mitja Maruško

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba
Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana.

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno
ceno revije, poleg tega pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše
založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 1 5. septembra 1993 prispele
na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: Robi Horvat, C. Cirila Ravčarja
1/B, 64270 Jesenice; Marjan Pušnik, Krakovska 10/B, 61230 Domžale; Aleš
Vežnar, Šmarje 61,66274 Šmarje.

. NAROČILNICA ~

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal
po položnici.

Ime in priimek:

Naslov: _

Poštna številka in kraj:

Datum:

Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani

NOVO NA TRGU

Proizvodnja in prodaja modelarskega

materiala in kompletov

ter zastopstvo tujih proizvajalcev

d. o. o.

Čevica 6

61370 LOGATEC

Tel./fax. (061) 741-435

Modeli letal iz lastnega proizvodnega programa :

SPIDER - šolsko jadralno letalo, r.k. 2000 mm

ELEKTRO SPIDER - jadralno letalo z elektro pogonom 6-7 NiCd

PILATUS B4 - maketa akrobatskega jadralnega letala, r. k. 2000 mm

SWIFT Sl - maketa akrobatskega jadralnega letala, r. k. 2500 mm

TURIMASTER - motorni model, r. k. 2000 mm, motor 10 ccm

PITTS S2A - polmaketa akrobatskega letala, r. k. 1050 mm, motor 6,5 ccm

SPARTAKUS - vrhunsko tekmovalno jadralno letalo F3J, izdelano v kalupih, r. k. 3500 mm

POSZGTtA POTUTrgrf:  =PILHTUS =

Maketa akrobatskega jadralnega letala (test TIM 2) 17.990 SIT

Drobni modelarski material: kolesa 38 mm - 210 SIT, 50 mm - 250 SIT, 70 mm - 350 SIT
plastični šarnirji 20 kos - 700 SIT, modelarske bucike 50 kos - 600 SIT,
epoksi smola R&G 1 kg (tip L+trdilec VE 3261) - 2500 SIT
10 m steklene tkanine 30 g/m 2  SAMO 4500 SIT

Vse za raketno modelarstvo:

mylar folija za padala 3,5 mikrometra

kompleti tekmovalnih modelarskih raket S3A, S6A

raketni motorji 2,5 Ns, 5 Ns, premeri 10 mm, 13,5 mm, 17,5 mm

Zastopstvo nemškega proizvajalca

I^O^Fliissigkunststoffe

epokidne smole za lamiranje
steklene tkanine od 30 do 390 g/m 2 ,
karbonske in kevlarske tkanine in trakovi,
trenutna cianokrilatna lepila, 5-min epoksidna lepila,
smole za izdelavo kalupov, polnila, barvne paste,
ločilci... in drugi materiali za pomoč pri laminiranju

Kataloška prodaja izdelkov
priznanega nemškega proizvajalca

Emupnsr

Naročen material pošljemo tudi po pošti.
Zahtevajte dodatne informacije!

14 • TIM 2 • oktober 1993

 MAKETARSTVO

Mala železnica

Naredimo načrt proge

V prispevku, objavljenem v lanski dvo¬
jni številki revije TIM smo napisali, kaj
vse je treba kupiti, če želimo delati
maketo male železnice. Seveda moramo
najprej narediti načrt proge, da bomo
vedeli, koliko tirov in kretnic naj kupimo.
Načrt mora upoštevati obliko in velikost
makete, ki pa ni odvisna samo od denar¬
ja, ampak tudi od prostora, kjer naj bi
maketa stala. V naših stanovanjih bi v
sobi za večjo maketo le težko našli več
kot 2m 2  prostora, zelo redko pa se
ponudi prilika, da bi lahko v stanovanju
mali železnici namenili kar celo sobo.
Ostaneta nam torej podstrešje in klet.
Kjer na podstrešju zaradi poševnega
stropa ni mogoče narediti "poštene"
sobe, bo za maketo kar pravšnji prostor.
Navadno je daljši in ožji, zato bo tudi
maketa take oblike. Tak neizkoriščen
prostor največkrat nima dnevne svet¬
lobe, vendar bomo tistih nekaj ur na dan
že nekako preživeli tudi ob žarnici.
Strehe so danes večinoma dobro izoli¬
rane, saj vsakdo varčuje s kurjavo, vse¬
kakor pa bo pozimi na podstrešju
prehladno, če prostor ne bo ogrevan. V
podstrešnih prostorih tudi ni vlage (če
seveda mama v njem ne suši perila), ki
precej škoduje kovinskim delom makete.
V kleti se večkrat najde nezaseden pros¬
tor, čeprav manjši. Če je dolg vsaj 3 m,
bo za maketo kar pravšnji. Na pod¬
strešju je poleti vroče in pozimi bolj
hladno, v kleti pa je temperatura bolj
enakomerna. Brez ogrevanja pa pozimi
tudi tu ne bo šlo. Bolj zaskrbljujoča je v
kleteh vlaga, ki marsikje iz tal sili v ste¬
ne. Večkrat se je lahko znebimo z
ustreznimi premazi, v večje izolacijske
posege pa samo zaradi naše železnice
starši najbrž ne bodo pristali. Oblika
makete v kleti bo odvisna od tega, ali
imamo na razpolago ves prostor ali sa¬
mo eno steno. Maketo bomo gradili po¬
stopno; najprej ob eni steni, pozneje pa
se lahko razlezemo še ob ostale stene.

V temeljih ločimo dve vrsti maket,
"zaprto" in "odprto". Prva ima obliko
pravokotnika, kjer proga v ovalu teče ob
stranicah. Odprte makete imajo ^obliko
črk L, U ali sklenjenega obroča. Čeprav
je zaprti tip najpreprostejši in za
začetek najbrž tudi najbolj primeren, pa
kaže številne pomanjkljivosti. Zavzema
veliko prostora, kar je nazorno razvidno
z risbe za sobo velikosti 2,5 x 3,5 m.
Maketa mora imeti vsaj na treh straneh
najmanj pol metra širok prostor za
dostop. Za maketo je to praktično
izgubljen prostor, a če maketa ni
dostopna, je skoraj nemogoče pobrati
iztirjeno lokomotivo s tira, ki je oddaljen
več kot meter od roba makete. Proga je

Razne oblike makete v prostoru velikosti
2,5 x 3,5 m

PRIMER ČELNEGA KOLODVORA

lahko speljana le v obliki ovala ob stran¬
icah makete. Promet torej poteka v
krogu, kar niti najmanj ni podobno
pravemu prometu. Ker zaviti del na
vsaki strani zavzame najmanj pol metra,
ostane ravnega dela proge bore malo in
je tako tudi za postajo razpoložljiv ravni
prostor prekratek. Pri odprtih oblikah, še
posebno pri obliki U, je veliko več ravne¬
ga dela, saj lahko izkoristimo cele
dolžine sten, ker je maketa navadno
ožja in lahko dostopna z notranje strani.
Polni zavoj proge za 1 80° bo samo na
obeh krakih, v obeh notranjih kotih pa
bo proga zavila le za 90°. V obeh krak¬
ih lahko postavimo spiralo za dostop na
zgornji nivo. Če bo v vsakem kraku ena

postaja, bo prevožena pot med njima
dolga okoli osem metrov in promet bo
vsaj malo podoben pravemu. Se boljša
je oblika sklenjenega obroča, saj se
potem proga v vsakem vogalu obrne le
za 90° in pomeni za odvijanje prometa
idealne okoliščine. V tem primeru
moramo na eni stranici - navadno ob
vhodnih vratih - narediti neke vrste
"dvižni most", da lahko pridemo v pros¬
tor sredi makete, od koder bomo upravl¬
jali promet. Kljub vsemu bo naša prva
maketa najbolj verjetno pravokotnik, ki
ga bomo lahko pozneje podaljšali v
obliko črke L ali celo U.

Preden se lotimo načrtovanja proge, si
oglejmo, kako poteka promet pri pravi
železnici. Povezuje oddaljene kraje,
vmes pa se ustavlja na postajah, kjer
potniki vstopajo in izstopajo in kjer se
prelaga tovor. Zato so postaje pomemb¬
ni členi železniške proge. Glavne proge
so praviloma dvotirne in zato ni težav
pri srečevanju vlakov; vsaka smer ima
namreč svoj tir. Pri enotirni progi (kakrš¬
na je npr. Ljubljana-Jesenice-Nova
Gorica) pa je treba srečevanja skrbno
predvideti, da ne pride do trčenja
vlakov. Vsaka postaja ima zato enega
ali več vzporednih tirov, ki so s kretnica¬
mi povezani z glavnim tirom. Ko je
predvideno srečanje ali prehitevanje
tovornega vlaka s strani hitrejšega pot¬
niškega, bo en vlak zapeljal na
vzporedni tir in tam počakal, da bo
drugi vlak pripeljal in odpeljal po
glavnem tiru. Na postajah so navadno
tudi odstavni tiri, kjer lahko čakajo loko¬
motive ali vagoni, kadar niso v uporabi.
Ločimo dva tipa postaj, prehodno in
čelno postajo, pri čemer je prva po¬
gostejša. Leži ob progi in vlak z ene
smeri nanjo pripelje, na drugi strani pa
v isti smeri z nje odpelje. Čelna postaja,
ki je značilna za velemesta in za končne
postaje, pa je nekakšen zaprt "žep";
proga se tam konča. Ko vlak pripelje na
postajo, odklopijo lokomotivo in pred
zadnji vagon (ki je sedaj prvi) priklopijo
drugo, ki odpelje vlak s postaje v isto
smer, s katere je pripeljal. Med pre¬
hodnimi postajami omenimo še križiščno

TIM 2 • oktober 1993 • 15

MAKETARSTVO

postajo, kjer se križata dve ali več sme¬
ri. Pri nas so skoraj vse postaje prehod¬
nega tipa (npr. Kranj), primer križiščne
postaje pa je Ljubljana, kjer se proga
Sežana-Maribor križa s progo Jesenice-
Dobova, dve progi pa se odcepita še
proti Kamniku in na Dolenjsko. Pravega
čelnega kolodvora pri nas nimamo; vidi¬
mo ga lahko v Trstu ali Munchnu.
Primera končne postaje sta Kamnik ali
Kočevje. Na večjih postajah in pomemb¬
nih križiščih je treba tovorne vlake tudi
sestavljati in razstavljati. Iz več smeri
pripeljejo vlaki vagone s tovorom, ki so
namenjeni v več drugih smeri. Na tem
delu postaje - pravimo mu premikalna ali
ranžirna postaja - je treba iz vlakov, ki
so prišli iz raznih smeri, pobrati vagone
za isto smer in jih na novem tiru sestaviti
v vlak za to smer. Ce je takih smeri pet,
je treba sestaviti pet.vlakov. Na glavnem
ali vzporednih tirih tega ni mogoče
opraviti, saj bi motili promet in ogrožali
prometno varnost. Zato se tir odcepi na
ranžirno postajo, kjer je cela vrsta vzpo¬
rednih tirov za sestavljanje vlakov.
Premikalne lokomotive jemljejo od pri¬
spelih vlakov vagone in jih pripeljejo na
izbrane tire. Ko je kompozicija sestavlje¬
na, priključijo lokomotivo in vlak odpe¬
lje. Kjer je tovorni promet zelo razvit, so
premikalne postaje zelo obsežne. Ena
največjih ranžirnih postaj v Nemčiji je
dolga kar 7 km in široka 700 m. Na eni
strani ima 140 vzporednih tirov, na
drugi pa še 50. Na uro lahko sestavijo
700 tovornih vlakovl Dolžina vseh tirov
meri blizu 300 km, vgrajenih pa je tudi
prek 1000 kretnic. Ljubljana ima svojo
ranžirno postajo v Zalogu, ki pa še zda¬
leč ni tako obsežna kot prej opisana.

Pravih prometnih možnosti ni mogoče
točno v merilu prenesti na maketo, saj
smo pri prostoru zaradi velikosti makete
močno omejeni. Plošča v velikosti
2 x 4 m je za začetek že kar precej veli¬
ka, a še vedno mnogo premajhna za
opisani način prometa. Pri železnici je
razdalja med dvema postajama najmanj
2 km, navadno pa še precej več. Dva
kilometra pri našem razmerju 1: 87
pomenita 23 m, kar praktično ni izvedlji¬
vo! Manjša postaja je dolga okoli 300
m, kar pomeni na maketi 3,5 m. Tovorni
vlak s 30 vagoni je dolg tudi okoli 300
m, kar pomeni na maketi več kot 3 m. To
je le nekaj številk, ki nam pokažejo, da
moramo želje o posnemanju pravega
železniškega prometa močno zmanjšati.
Naši vlaki bodo imeli lahko le 3-5
vagonov, saj bo že to naneslo več kot
pol metra. Za manjšo postajo ne bo na
razpolago več kot meter dolžine, za
večjo morda dva. Da bomo na maketi
vseeno lahko "vozili" vlake in jih ne
samo premikali po postaji, je treba spe¬
ljati progo v ovalu; enega spodaj, dru¬
gega pa zgoraj, delno po hribu in
mostovih. Tako izkoristimo vse štiri stra¬
nice plošče in dve ravnini.

Če nam na maketi uspe postaviti premikalno
postajo s sedmimi tiri, bo "ranžirni promet"
zelo zanimiv.

JEZIČEK

Kretnica omogoča s premikanjem jezička
vožnjo naravnost ali vstran

Naša maketa na začetku najbrž ne bo
daljša od dveh metrov in pol in široka
dober meter. Na prvi stopnji bo tekla
proga le po plošči, v drugi stopnji pa jo
bomo speljali še na zgornjo ravnino.
Kako bomo progo oblikovali, je odvisno
tudi od tega, koliko kretnic lahko kupi¬
mo; seveda z manj kot osmimi ne bo
veliko veselja. Načrt proge bomo nar¬
isali v merilu 1:10, ker je to dovolj na¬
tančno in tudi preprosto, saj vse dolžine
delimo z 1 0 (npr. tir z dolžino 20 cm bo
na načrtu dolg 2 cm). Pri zavojih si
bomo morali pomagati s šestilom, saj

16 • TIM 2 • oktober 1993

MAKETARSTVO

drugače ni mogoče doseči natančnosti,
ki je potrebna, če hočemo, da se bosta
oba kraka ovala pravilno združila.
Nekaj težav je z vrisovanjem kretnic, ker
je težko ujeti pravi kot odklona.
Nekateri proizvajalci tirov ponujajo
plastične šablone z vrezanimi tiri, zavo¬
ji, kretnicami in podobnim, ki nam delo
močno olajšajo. Naprodaj pa so tudi že
posebni risalni programi za računalnik,
ki imajo v spominu vse tirne elemente in
je z njihovo pomočjo izdelava načrta za
progo hitra, preprosta in izredno
natančna; seveda je smiselna le za
velike makete. Se popolnejšo sliko
proge bi dobili, če bi iz kartona izrezali
obrise tirov in kretnic v naravni velikosti
ter jih z lepilnim trakom zlepili v načrto¬
vano obliko proge.

Pri načrtovanju moramo upoštevati dolžine
tirov in polmere krivih tirov ter kote kretnic
izbrane tovarne. Kretnica je sestavljena iz
ravnega tira, od katerega se odcepi krivi tir.
Na začetku krivega tira je na vsaki tirnici po
en jeziček, ki ga premika mehanizem kret¬
nice. Vedno je eden od jezičkov prislonjen
ob eno tirnico, drugi pa odmaknjen od
druge tirnice. Ko kolo zapelje prek prislon¬
jenega jezička, se usmeri na tir, katerega se
tišči jeziček. Za določitev kretnice sta po¬
membna dva podatka: polmer kroga krivega
tira in dolžina krivega tira. Cim večji je
polmer kroga krivega tira in čim krajša je
njegova dolžina, manjši bo kot odcepljene¬
ga tira in manjša razlika med vzporednima
tiroma. Večina tovarn ponuja "normalne"
kretnice s kotom 15°, nekatere pa tudi z
manjšim.

Tako. Vsak naj sam naredi načrt proge po
svoji zamisli! Možnosti je zelo veliko, ome¬
jitve pa postavljajo razpoložljivi polmeri tirov
in širina makete. Omenil sem že, da izdeluje
tovarna ROCO kar sedem različnih pre¬
merov, KLEINBAHN pa le dva. Sedaj lahko
sami ugotovite, kako dobro je, da smo se
odločili za malo dražje tire z večjo izbiro.
Za vzorec načrtovanja sem narisal načrt pre¬
proste proge v treh inačicah (A, B in C). Iz
primerjav med A in B lahko ugotovite, kako
je mogoče s smotrno izbiro kretnic povečati
dolžino ravnih odsekov na postajah. S tem,
ko smo ravne kretnice KI, K2, K4 in K5
zamenjali s krivimi, smo dobili na odseku B3
namesto štirih kar osem ravnih tirov.
Podobno velja za vse ostale odseke na
postajah A in B. Z zamenjavo kretnic K7 in
K8 z eno dvojno kretnico so odseki A3, A4
in A5 pridobili po dva tira, torej kar za dva
pulmana ali štiri kratke vagone. Risba C
kaže, kako bomo progo po inačici A kasneje
povečali: spodaj bomo postavili dvotirno
progo in nekaj dodatnih odsekov, s kretnico
KI 1 pa bomo speljali progo na zgornjo rav¬
nino, kjer bo postajališče C. Zgornja proga
je narisana črtkano. K sprva osmim kretni¬
cam bomo dokupili devet novih, od tega tri
dvojne, Z dvema transformatorjema bomo
ustvarili dva tokokroga: na enem bo notranja
proga z odstavnimi tiri, nadrugem pa zunan¬
ja in zgornja proga. Tako bo vožnja mnogo

Če imamo dovoli' denarja in prostora, je
proga seveda lahko obsežnejša in zato tudi
zanimivejša za igro.

bolj zanimiva. Na načrtu moramo označiti
vse kretnice (KI...K) in tirne odseke, ki jih
bomo vključevali ali izključevali (A1...A5,
B1...B5), kar nam bo pozneje koristilo pri
izdelavi sheme električnih povezav. Na pod¬
lagi narejenega načrta - ki ga seveda neka¬
jkrat spremenimo in dopolnjujemo - naredi¬
mo po katalogu seznam, koliko kakšnih tirov
ter kretnic potrebujemo, nato pa gremo kupo¬
vat. Pri načrtovanju bo treba predvideti, kje
bodo hrib (navadno v obeh vogalih zadaj ob
zidu), predor in mostovi. Pomisliti moramo
tudi, kam bomo pozneje postavili postajna
poslopja, remizo za lokomotive, krog za
obračanje lokomotiv, stavbo za nadzor
prometa in morda še kaj. Ob postaji bo
najbrž manjše naselje - trg in nekaj hiš.

Počasi se bomo namreč naveličali vožnje po
"goli" progi in bo treba maketo popestriti s
pokrajino, hišami in številnimi drobnjarijami.
Na vse je treba misliti že na začetku in delati
načrtno. Tudi sicer je za vsakodnevno živl¬
jenje koristno, da se navadimo našo de¬
javnost vsaj do neke mere predvidevati in
načrtovati. S tem lahko prihranimo mar¬
sikakšno nevšečnost in na preprostejši način
dosežemo postavljeni cilj.

Vlado Zupan

ADRILAS Ljubljana, d. o. o.
Stegne 7, p. p. 59
61210 Ljubljana-Sentvid
Tel.: 061/198-308, 191-215
Fax: 061/198-308, 575-985

BflDRIbflS

Ljubljana, d..o.o.

VEČNAMENSKA NAMIZNA STRUŽNICA UNIVERZAL - 3
z dodatnim priborom

• uporaba: kovine, les, plastika

• operacije: struženje, rezkanje, vrtanje, brušenje, skobljanje, žaganje, rezljanje,
ostrenje, vrezovanje navojev

• uporabniki: pouk tehnične vzgoje, modelarstvo, domača obrt, ključavničarstvo,
precizna mehanika

TIM 2 • oktober 1993 • 25

RADITSKO VODENJE

Radijsko vodenje in motnje

Radijsko vodenje modelov se odvija
na radijskih valovin in kot vemo, je vsako
radijsko zvezo mogoče motiti. To po¬
meni, da nobeno naše radijsko vodenje
ni stoodstotno zanesljivo, sicer pa v na¬
ravi stoodstotnih stvari ni!

Nerodne roke so krive za 90 % "mo¬
tenj"; večina modelarjev se namreč te¬
daj, ko zagreši napako ali nerodnost,
rada izgovarja prav nanje. Vendar so
motnje - posebno še, ko gre za leteče
modele - zelo resna stvar; posledice so
lahko v obliki večje materialne škode ali
celo telesnih poškodb!

Opazil sem, da je med našimi mode¬
larji veliko neznanja, nestrpnosti in
neupoštevanja kakršnih koli predpisov.
Priznati moram, da svojih (slovenskih)
pravzaprav še niti nimamo in se bolj ali
manj držimo evropskih (nemških). Mo¬
delarski klubi na svojih poligonih ali tek¬
movanjih še nekako vzdržujejo "hišni
red", zato pa se vozi na frekvencah, re¬
zerviranih samo za leteče modele, z
vsemi drugimi - in to tudi na tekmovanjih
z mednarodno udeležbo. Tako sem na
tekmovanjih samih ladijskih modelov s
svojim vodnim letalom vedno sodeloval s
tesnobo v srcu. Zaradi vsega tega sem se
lotil opisa predvsem tistih motenj, ki smo
jih (zaradi malomarnosti ali nevednosti)
deležni s strani svojih modelarskih kole¬
gov.

Vsi sistemi za radijsko vodenje niso
enako občutljivi na motnje. Najbolj revni
so nekoliko starejši sistemi FM (PPM),
najmanj pa računalniški (PCM), pa
čeprav za sam prenos uporabljajo
frekvenčno modulacijo. Motnje lahko
glede na izvor in učinek delimo na
naslednje skupine:

- motnje zaradi oddajanja na isti fre¬
kvenci,

- motnje zaradi blokade in

- motnje zaradi križne modulacije;

Motnje na istem kanalu

RV oddajnik, ki oddaja na isti frekvenci
(tj. istem kanalu) kot naš, nas brez
dvoma lahko moti. Ta "lahko" je odvisen
od mnogih stvari. Razmere si oglejmo na
praktičnem primeru. Denimo, da vodita
dva modelarja, ki imata enaki napravi
za radijsko vodenje in stojita 1000 m
vsaksebi, letalska modela. Ko sta štarta-
la, nista opazila nič nenavadnega, v
zraku pa so se začele dogajati čudne
stvari. Vse je seveda odvisno od velikosti
našega lastnega in motečega signala.
Izkušnja pravi, da opazimo motenje, ko
je moteči signal velik za eno tretjino
krmilnega; pri polovični do dvetretjinski
vrednosti model komaj obvladamo, pri
še večji pa je vodenje že nemogoče.

Jakost sprejetega signala je odvisna
od razdalje. Kot zanimivost si oglejmo
formulo, ki si jo sposodimo iz teorije
elektromagnetnega valovanje. Poeno¬
stavljeno se glasi takole:

Pl

2 x r

P2 (4  x /7 x r) 2

Izraz podaja razmerje med sprejeto in
oddano močjo v odvisnosti od razdalje
med oddajno in sprejemno anteno (r) ter
valovno dolžino (\). Enačba velja v pri¬
meru preprostih anten, kakršne so naše,
in za najboljši primer, ko sta oddajna in
sprejemna antena navpični (vzporedni).
Velja tudi, kot pravimo, za dalnje polje.
To pomeni, da mora biti r večji od nekaj
valovnih dolžin. Zanima nas predvsem
odvisnost od razdalje; signal brez dvo¬
ma upada s kvadratom razdalje. Upo¬
števajmo tudi, da je sprejemniška antena
v letečem modelu najpogosteje samo
med kabino in rep napeta žička, ki seve¬
da ne sprejema iz vseh smeri enako. V
najsiabšem primeru (ko os antene gleda
proti oddajniku) antena sprejema le
desetino tistega signala, ko sta obe
anteni vzporedni. Zato nekateri letalski
modelarji uporabljajo pokončno paličas-
to anteno, nameščeno za kabino.

Bojazen je seveda odveč, saj imajo
naše naprave domet prek 1 0 km, mi pa
modela nikoli ne spuščamo več kot nekaj
sto metrov daleč.

Sprejemnik sprejema svoj signal na
razdalji r, od oddajnika in motnjo,
katere izvor je oddaljen za r 2 . Račun je
preprost. Kje je področje, kjer je koristni
signal vsaj trikrat večji od motečega?
Upoštevajmo tudi lastnosti sprejemne
antene in imenujmo to področje varno.
Sledi del, kjer je vodenje tvegano, saj so
tam navzoče motnje, na koncu pa je
seveda del, kjer je vodenje nemogoče.

Ce na začetku zanemarimo višino in
opazujmo le po dolžini, vidimo, da smo
v najslabšem primeru varni v smeri do
370 m proti izvoru motnje. To bi utegnilo
biti za motorno letenje, kjer navadno ne
letimo na večjih razdaljah, dovolj; ko pa
jadramo na večjih višinah, stvar ni več
tako preprosta. Na višini 200 m se varni
pas že skrči na 300 m. Zdi se dovolj,
vendar ni povsem tako. V elektrotehniki
smo navajeni t.i. najslabših (angl. The
Worst Čase) primerov. Denimo, da se
model znajde v položaju, ko hkrati spre¬
jema le desetino našega signala in poln
signal motnje. Varno področje se takrat
skrči na 156 m (182 m za PCM)! V
takem primeru je res bolje leteti stran od
izvora motnje, če seveda veste, kje je ta.

Pri nas nimamo predpisa, kako daleč
mora biti moteči oddajnik, da ni neva¬
ren; ameriška priporočila (AMA) namreč
govorijo o razdalji 2-3 milje (3-5 km). Ta
najnevarnejši pas je v tem primeru pri¬
bližno 450-750 m.

Opisani primer se nanaša na naprave
vrste FM, ki_ so na tako motenje najbolj
občutljive. Ze pri dobri pokončni spre¬
jemniki anteni se varni pas razširi na
370, pri napravah vrste PCM pa kar na
416 m. Nauk te zgodbe je zgovoren:
letalski modelarji, uporabljajte pokončne
paličaste antene!

Risba 1. Razmere pri motenem signalu, ki ga
sprejema leteči model

\

\

/

M /

\ /

'\V2 \ /

200 4©0 600 800 1OO0

moteno tvegano

Risba 2. Diagram varnega področja
daljinskega radijskega vodenja ob nav¬
zočnosti motenja

Blokada

S to besedo označujemo pojav, ko nas
motijo oddajniki na drugih kanalih, ven¬
dar v istem frekvenčnem pasu. Pojav
najbolj zaznajo tekmovalci z ladijskimi
modeli v razredih FSR. Dokler jih vodijo
na samem, ni težav, na tekmovanjih pa
začne vodenje pri zadnjih bojah odpo¬
vedovati. Takrat je namreč na majhnem
prostoru množica oddajnikov, ki oddaja¬
jo sočasno. Vsak zase sicer ne moti naše¬
ga sprejemnika, pač pa vsa energija, ki
jo seva ta množica oddajnikov, močno
preobremeni vhodni del sprejemnika za
radijsko vodenje. Ta lahko pri starejših
RV napravah vrste FM povzroča lažna
povelja (tako kot motnje na istem kana¬
lu), drugod pa le občutno zmanjša do¬
seg naprave. Zanimivo je, da se pri
takem načinu motenja najbolje odrežejo
nekaj let stari modeli AM naprav. Npr.
Futabin ceneni AM sprejemnik FP R102

26 • TIM 2 • oktober 1993

je začuda pravi biser in v tem pogledu
veliko boljši od množice drugih, sicer
veliko dražjih naprav. Precej dražji
mikro PCM R1 13 je po tej plati slabši
celo od navadnega FM modela Ril 8.
Razlaga dobrega obnašanja AM naprav
je v tem, da imajo - v primerjavi z večino
predvsem starejših FM izvedenk - dobro
avtomatsko regulacijo ojačanja (ARO).

Sklep doslej napisanega je torej, da
naj ima sprejemnik avtomatsko regula¬
cijo ojačanja (novejši FM jo imajo!) in
skrajšano anteno. Ker se skupinska tek¬
movanja odvijajo na krajših razdaljah,
povsem zadošča že taka, ki je dolga 30-
-40 cm.

Križna modulacija

Do križne modulacije pride, ko se v
sprejemniku mešajo različni signali,
katerih vsota ali razlika frekvenc znaša

RADIJSKO VODENJE

ravno toliko, da lahko pridejo skozi med-
frekvenčni del. To je med 450 in 460
kHz. Pri tem lahko nastopajo tudi mno¬
gokratniki frekvenc motečih izvorov.
Vrnimo se spet k skupinskim tekmova¬
njem. Frekvence za delovanje naših od¬
dajnikov so izbrane tako, da ni mogoče
imeti dveh oddajnikov za daljinsko radij¬
sko vodenje, katerih frekvenci bi se raz¬
likovali za 450-460 kHz; to velja tudi za
pas "B". Ob tej priliki omenimo še
zrcalne frekvence. Denimo, da vodimo
model na frekvenci 35,200 MHz, ki
ustreza kanalu 80. Lokalni oscilator je za
455 kHz nižji (34,745 MHz), zrcalna
frekvenca pa je še za 455 kHz nižja od
frekvence lokalnega oscilatorja (34,290
MHz). Izvor, ki bi oddajal na tej frekven¬
ci, bi motil vodenje, saj sprejemnik dokaj
dobro lovi tudi to frekvenco. Spet torej
velja podobna ugotovitev kot za križno

modulacijo; takih izvorov v modelarskem
okolju ni. Sprejemniki z dvojnim mešan¬
jem so glede tega boljši.

Sklep

Radijsko vodeno modelarstvo se je pri
nas že tako razširilo, da malce poduka o
motnjah in motenju ne more škoditi.
Največjo neumnost naredi letalski mode¬
lar, ko začne "telovaditi" na prvem
prostem travniku, ne da bi se prepričal,
kaj je sicer v okolici s polmerom kakega
pol kilometra. Malce reda tu zares ne bi
bilo odveč - posebno še, če pomislimo
na mogoče posledice. Zato toplo pri¬
poročam izvajanje te dejavnosti v orga¬
niziranih klubih, na zato določenih
poligonih in ob upoštevanju potrebnega
"hišnega reda".

dr. Jan I. Lokovšek

Nikelj-hidridni akumulatorji

V prejšnji številki revije^TIM smo na
koncu članka z naslovom Se nekaj o Ni-
Cd akumulatorjih v modelarstvu  na krat¬
ko omenili nikelj-hidridne akumulatorje,
tokrat pa vam jih predstavljamo po¬
drobneje.

Nove, nikelj-hidridne akumulatorje
nekateri imenujejo tudi nikelj-kovinski-
hidridni (z okrajšavami Ni-H ali Ni-MH).
Reklamirajo jih kot ekološko neopo¬
rečne, "zelene" akumulatorje in po neka¬
terih električnih karekferistikah boljše kot
so nikelj-kadmijevi. Da spadajo med nar¬
avi prijazne izdelke, nakazuje že njihov
videz, saj so (vsaj izdelki tovarne Varta)
obdani z zeleno plastiko. Te akumulator¬
je ponujajo že vse priznane tovarne:
Varta, Saft, Panasonic, Leclanche in
ostali.

Zakaj so ekološko neoporečni? Pred¬
vsem zato, ker ne vsebujejo človeku in
naravi nevarnega kadmija (Cd). V Ni-Cd
akumulatorjih je 15 utežnih odstotkov
kadmija, 20% niklja in 45% železa,
ostalo pa je elektrolit (voda + KOH) ter
plastika. Predstavljajte si, kaj pomeni v
smeti odvržen akumulator. Zato lahko
pohvalimo začetek akcije zbiranja
odpadnih akumulatorjev in beterij v
nekaterih trgovinah. Tako zbrani so nam¬
reč tudi vir sekundarnih surovin, le na
primeren način jih je treba predelati
nazaj v kovine.

Za primerjavo so v tabeli predstavljene
nakatere lastnosti AA Ni-Cd akumulator¬
ja 500 RS tovarne Varta in njihovega
novega Ni-H akumulatorja VH 1000 iste
velikosti.

Iz tabele vidimo, da je nazivna kapa¬
citeta Ni-H akumulatorjev dvakrat večja
od kapacitete podobnih Ni-Cd akumula¬
torjev.

Napetost je enaka, notranja upornost
novih akumulatorjev pa je nekaj višja,
kar ima za posledico tudi manjši največji
tok praznjenja. Kot piše v prospektu
tovarne Varta, lahko akumulatorje z
oznako VH 1000 brez težav praznimo
do toka 3C. To pomeni, da za zdaj pri
pogonu električnih modelov (v mislih
imam predvsem tekmovalne modele z
močnimi motorji tipa 540 in večjimi) ti
"novi" akumulatorji še niso popoln
nadomestek za "stare" Ni-Cd akumula¬
torje. Razvoj Ni-H akumulatorjev gre na¬
prej in pričakovati je, da bodo razvijalci
odpravili tudi to nevšečnost, ki sedaj
šene daje možnosti, da bi npr. tekmoval¬
ni čolni v razredu ECO Nacional 6 celic
namesto 5 drvel po vodi 10 minut.
Menim, da bo treba takrat napisati nova
pravila za tekmovanja električnih mode¬
lov.

Polnjenje Ni-H akumulatorjev poteka
na enak način kot polnjenje Ni-Cd aku¬
mulatorjev; uporabimo lahko tudi isti pol¬
nilec, saj je napetost galvanskega člena
prav tako 1,2 V. Njihova življenjska
doba je kar desetkrat večja, kar pa (za
zdaj precej visoko) ceno teh akumulator¬
jev v primerjavi s ceno Ni-Cd akumula¬
torjev takoj prepolovi.

Kako novi akumulatorji delujejo?
Hidridi so spojine vodika s kovinami.
Znano je, da vodik lahko varno shrani¬
mo v obliki hidridov v nekaterih zlitinah
elementov redkih zemelj (cer, lantan,
samarij, neodim itd.) z nikljem, kobaltom
in železom. Te zlitine se med drugim
uporabljajo tudi za shranjevanje vodika
v avtomobilih na pogon z vodikom.
Vodik se iz hidridov sprošča, hidride
segrejemo ali pa prične teči neka reakci¬
ja z vodikom (to se zgodi v Ni-H akumu-

Primerjava lastnosti starih (Ni-Cd 500 RS) in
novih (Ni-H VH 1000) Vartinih akumulatorjev:

Lastnosti 500 RS VH 1000

Nazivna kapaciteta (mAh) 500 1000

Napetost (V) 1,2 1,2

Notranja upornost (mfi) 35 45

Navadno polnjenje (mA) 50 100

Hitro polnjenje (Aj 0,5 1

Največji tok praznjenja (A) 16 10

Cena (Ni-Cd ena enota) 3-5

Življenjska doba (ciklov) 500 1000

(Cikel: 2-urno polnjenje/praznjenje)

latorju). V Ni-H akumulatorjih je kot kato-
da (-) uporabljena zlitina LaNi 5 , kot
anoda pa nikljev hidroksid Ni(OH) 2 . Pri
polnjenju in praznjenju potekajo nasled¬
nje reakcije:

Prazen akumulator Poln akumulator

Katoda: Ni(OH) 2  + OH' NiOOH + H 2 0 + e'

Anoda: LaNi 5  + H 2 0 LaNi 5 H + OH'

Končna reakcija: LiNi 5  + Ni(OH) 2  NiOOH + LiNi 5 H

V polnem akumulatorju je anoda
hidrid LaNi 5 H, katoda pa nikljev oksi-
hidroksid NiOOH. Med praznjenjem
teče reakcija v obrnjeni smeri. Hidridi
kovin so zelo odporni na oksidacijo,
zato imajo ti akumulatorji zelo dolgo
življenjsko dobo. Glede na veliko kapa¬
citeto so zelo primerni za prenosne ra¬
čunalnike, kalkulatorje, telefone, walk-
mane, prenosne CD-gramofone, video¬
kamere, gospodinjske naprave, pre¬
nosne merilne naprave, fotoaparate - in
seveda v modelarstvu (RV naprave, man¬
jši motorji, signalizacija, modelarski
strojčki...).

dr. Janez Holc

TIM 2 • oktober 1993 • 27

RADIJSKO VODENJE

Izboljšavi na pultu oddajnika

Pultu oddajnika naprave za radijsko
vodenje namenjajo proizvajalci v večini
primerov le vlogo nosilca za oddajnik in
vlogo udobnega naslona rok, modelarji
pa si od njega želimo večjo uporabnost.
V notranjosti pulta, ki zaradi zunanje
oblike niti ni tako majhen, upravičeno
pričakujemo prostorček za varno spravi¬
lo oddajnikove antene, rezervnih frek¬
venčnih Kristalov in morda nekaj najnuj¬
nejšega drobnega orodja; če bi nam
morda ponujal še več, toliko bolje. Ne¬
kaj dopolnitev na to temo ste lahko videli
v lanski sedmi številki revije TIM, tokrat
pa dodajamo še dve.

Preprostejše polnjenje
akumulatorjev oddajnika

Pult firme Futaba, ki ga uporabljam,
nima stranskih izvrtin, skozi katere bi
lahko priključili vtič za polnjenje oddaj-
niškega akumulatorja. Ker je vsakokrat¬
no vlečenje oddajnika iz pulta nadležno
in povsem nepotrebno opravilo, sem si
pomagal drugače. Središče izvrtine sem
določil tako, da sem ob sredini izvrtine

za polnjenje na oddajniku navpično
prilepil izolirni trak, ki mi je tedaj, ko
sem oddajnik vstavil v pult, razločno
nakazal navpično os izvrtine. Oznako
sem nato s trikotnikom prenesel na
zunanjo stranico pulta (risba 1). S klju¬
nastim merilom sem izmeril oddaljenost
»A« vodoravne osi izvrtine na oddaj¬
niku. Vstavil sem ga v pult in izmeril raz¬
liko »X« v višini med njegovo zgornjo
stranico in naslonom rok pulta ter izraču¬
nal razdaljo od naslona rok pulta do
mesta, kjer poteka vodoravna središčni-
ca »A+X« želene izvrtine. Za vrtanje sem
uporabil sveder za les, ki je bil za 4mm
manjši od največjega premera luknje na
oddajniku. S kasnejšim prilagajanjem

luknje v pultu s tisto na oddajniku je tako
mogoče najlaže odpraviti napako pri
merjenju in vrtanju. Ker je debelina pulta
na mestu izvrtine zaradi njegove dvojne
stene večja od dolžine vtiča za polnjenje
oddajniškega akumulatorja, sem moral
spremeniti še tega, pri čemer sem si
pomagal s 70 mm dolgo plastično cevko
z notranjim premerom 6 mm. Povlekel
sem jo prek kabla (spajkanje vtičnih
banan), jo nasadil ter s silikonskim kitom
dodatno prilepil na originalni vtič.

Sedaj lahko polnim oddajnik, ne da bi
ga moral jemati iz pulta, kar je preproste¬
je, hkrati pa mi v omarici, kamor spravl¬
jam napravo, zavzame manj prostora.

Vetrobran

Pomladi in jeseni so razmere za
obočna jadranja najboljše, saj so pre-
odi vremenskih front s predhodnimi
značilnimi jugozahodnimi vetrovi zelo
pogosti. Zrak je v teh obdobjih hladen,
zato nas veter že po krajšem času letenja
dodobra prepiha in prsti nam od mraza
otrdijo. Ker s takimi po zraku švigajoče¬

ga modela ni mogoče najbolje krmiliti, je
treba poiskati primerno zaščito. Roka¬
vice nam ne bodo kaj prida grele rok.
Kdor je z njimi že poskušal upravljati
letalo, ve, da je izgubil vsak občutek za
to početje, saj so mu postali prsti obupno
debeli in nerodni, razna stikala na oddaj¬
niku pa majhna in vse preveč na kupu.

Nekateri proizvajalci hkrati s pultom
ponujajo vetrobran iz PVC folije, ki pa,
žal, ni dolgoročna rešitev, o čemer priča
hkratna ponudba dražjih izvedb iz vzdr-
žljivejših trših (nezložljivih) materialov, ki
so po mojem mnenju po eni strani manj
praktične, po drugi strani pa nikakor ne
upravičujejo visoke prodajne cene. Ta v
tujini znaša približno 100 DEM.

Zaradi vsega napisanega sem se
odločil narediti vetrobran, ki bo boljši od
kupljenega. Delno varuje oddajnik pred
rahlim dežjem, tistim, ki spuščajo
motorne modele, pa tudi pred oljnim
izpuhom, letečimi delci zemlje, peska in
drugo, z elektroniko nezdružljivo nesna¬
go. Po mojih izkušnjah je najugodnejša
zaščita vetrobran iz živobarvne impreg¬
nirane poliestrske tkanine, iz kakršne so
vetrni jopiči (anoraki). Lahko imamo ves
čas pritrjenega na pultu, kadar pa ga ne
nameravamo več uporabljati, ga pre¬
prosto odstranimo in zložimo. Pri izbiri
tkanine je pomembna gostota tkanja, saj
mora biti material neprepusten za veter
ter po možnosti tudi za dež in sneg.
Izogibajte se temnim, toploto vpojnim
barvnim odtenkom, da se vam ne bo z
njimi prekrit oddajnik poleti pregreval,
saj temperature prek 40° C vgrajeni elek¬
troniki močno škodijo. Naj vas ne moti,
da tkanina ni prozorna; zagotavljam
vam, da med letenjem nimate časa
odvračati pogleda z modela zato, da bi
iskali razna komandna stikala ipd., saj
se vam lahko zgodi, da bi naposled našli
pravo, a z njim ne bi imeli več česa
upravljati... Uporabe tkanin iz naravnih
vlaken vam ne priporočam zaradi nji¬
hove občutljivosti na vlago in zahtevnej¬
šega vzdrževanja.

28 • TIM 2 • oktober 1993

ELEKTRONIKA

Na vetrobran s ščipalko pritrdimo
oznako v značilni barvi frekvenčnega
pasu s številko kristala (kvarca) in frek¬
venco (to velja predvsem za modelarje s
Primorske, ker se Italijani sporazumevajo
samo z navedbo frekvenc), ki jo upo¬
rabljamo. Tako bo ta vsem vidna in bo
verjetnost medsebojnega frekvenčnega
motenja manjša. Na čelno stran lahko
dodatno našijete tudi žep za odlaganje
raznih drobnjarij, če seveda le-te ne
motijo oddajnih sposobnosti antene.

Med počitkom iztegnemo zgornji del
vetrobrana tako, da povsem prekrije
oddajnik, ter ga zalepimo na zadnjo
stranico pulta (tisto, ki je ob telesu). Če
boste uporabili blago v živahnejšem
odtenku, bo to povečalo vidnost na tleh
ležečega oddajnika, saj je ta vsekakor

predrag, da bi ga kdo po nerodnosti
pohodil.

Približne mere kroja blaga so podane
na risbi. Prerišite jih na trši papir, tega
pa obrežite po črtah in ga ovijte okrog
pulta z oddajnikom. Z izolirnim trakom
ga pritrdite na pult tako, da bo potekal
spodnji rob ščitnika po spodnji strani naj¬
daljše ravnine okrog pulta, kjer bo kas¬
neje prilepljena 20 mm široka veltrak
zadrga (tj. trak s kaveljčki in zankicami,
kakršnega imate skoraj gotovo na kakem
žepu vetrovke, na rokavicah, denarnici
itd.). Naprodaj je v trgovinah s šivalnim
priborom in podobnimi potrebščinami.
Papir oblikujte tako, da se bo čim bolj in
čim dlje po obsegu prilegal stranicam
pulta, vendar vas ne bo oviral, ko boste
z rokami od zunaj segali po krmilnih
ročicah. Pod vetrobranom mora biti na
razpolago toliko prostora, da lahko
neovirano potisnete krmilni ročici v vse
skrajne položaje. Ko boste s tako dob¬
ljenim krojem zadovoljni, ga položite na
hrbtno stran tkanine in ob kovinskem
ravnilu (kos aluminijastega kotnika, osta¬
nek karnise ipd.) z vročim spajkalnikom
izrežite. Vetrobran bo vzdržliivejši, če
bodo vlakna v tkanini potekala pod
kotom 45° glede na središčnico oblike
lika. Veltrak narežite na kose, prikazane
na risbi. Del s kaveljčki (ki naravnost
obožujejo jopice) prišijte na vetrobran

tako, da bo obrnjen proč od vašega tele¬
sa. Spodnji del blaga zavihajte nazaj,
da dobite dvojno plast, ki pomeni
ojačitev in pri snemamju vetrobrana s
pulta preprečuje trganje blaga. Med
šivanjem oblikujte dva 10 mm široka
žepka, prikazana v detajlu »C« Vanju
vstavite dve 340 mm dolgi paličici, nare¬
jeni iz zunanje in notranje plastične
cevke krmilnega bovdna, ki ju zaradi
lepšega videza na koncih zavarujte s
kapicama za zapiranje gorivnih cevk
(Robbe b. nr. 6014). Ti bosta odrivali
blago navzgor in navzven ter s tem skr¬
beli za pravilno obliko vetrobrana.
Paličici se morata na drugi strani odrivati
od zgornjega pregiba, zato ne zalepite
veltrak zadrge po vsej dolžini, ampak
pustite dva, okrog 15 mm široka žepka.
Montiranemu vetrobranu daje obliko lok
iz bovdna, vrtljivo pritrjenega na stra¬
nice pulta. Naredite ga iz obeh cevk
krmilnega bovdna ter pripadajoče jek¬
lene žičke s premerom 0,8 mm, na
katero pritrdite navojnik M2 (Robbe b.
nr. 6127) s krogličnim priključkom krmil
(Robbe b. nr. 6139). Na pult ga privijte
z vijakom in matico M2.

Pazljivo narejen vetrobran vam bo
omogočil, da boste lahko podaljšali
sezono letenja tudi krepko v hladnejša
obdobja leta.

Aleksander Sekirnik

Samodejen

izklop avtomobilskih luči

Pri nekaterih avtomobilih ostanejo luči
kljub izklopljenemu kontaktu prižgane še
naprej. Ker se kaj rado zgodi, da po
končani vožnji pozabimo ugasniti luči,
se akumulator v nekaj urah sprazni do te
mere, da motorja ne moremo več vžgati.
Te pozabljivosti se je zelo težko odvadi¬
ti, zato si naredimo preprosto elektron¬
sko vezje, ki namesto nas skrbi za aku¬
mulator. Tako vezje mora "vedeti", kdaj
je ključ za vžig avtomobila vzpostavil
kontakt in kdaj ne. Če je kontakt
vzpostavljen, mora na akumulator takoj
priključiti vse električne porabnike, v
nasprotnem primeru pa mora vse odklo¬
piti. Te zahteve lahko izpolnimo že z
navadnim relejem (risba 1), ki ga vključu¬
jemo z napetostjo iz vžigalne ključav¬
nice. Ko že "šarimo" po avtu, pa je seve¬
da bolje narediti nekaj več, kot le navad¬
no relejno stikalo.

Vezje na risbi 2 je preprosto časovno
stikalo. Namenjeno je predvsem samo¬
dejnemu izklopu porabnikov v avtomo¬
bilu, uporabimo pa ga lahko tudi v
druge namene. Ko s ključem vzpo¬
stavimo kontakt, je baza tranzistorja Tl

prek uporov R1 in R4 ter diode D3
priključena na pozitivno napajalno na¬
petost. Tranzistor je v prevodnem po¬
ložaju, kar sproži rele, ki priključi porab¬
nike (avtomobilske luči) na akumulator.
Hkrati se kondenzator C1 prek upora
R1 hitro napolni. Časovna konstanta pol¬
njenja je majhna, saj ima upor le 10
onmov.

Če motor izključimo in izvlečemo ključ,
upor R1 ni več priključen na akumula¬
torsko napetost in kondenzator C1 se
začne prek upora R3 prazniti. Dioda D3
preprečuje, da bi se kondenzator hitro
spraznil prek majhnega upora Rl, saj
avtomobilska ključavnica ob izklopu kon¬
takta veže vhod K na maso. Ko napetost
na kondenzatorju C1 dovolj pade, se
tranzistor zapre in rele odklopi porab¬
nike. Hkrati rele veže majhen upor R2
vzporedno s kondenzatorjem, kar tega
zelo hitro do konca izprazni. To še bolj
zapre tranzistor in zagotovi zanesljiv iz¬
klop. Vrednosti kondenzatorja C1 in
upora R3 določata zakasnilno časovno
konstanto vezja oziroma čas, po ka¬
terem se luči samodejno ugasnejo. Vred¬

nost kondenzatorja C1 lahko povečamo
do 4700 (xF, pri čemer se čas izklopa
raztegne tudi do 30 minut.

Rele, ki vključuje luči, mora preklopiti
že pri 6 ali največ 9 voltih, s čimer pre¬
prečimo izklapljanje releja ob padcu
akumulatorske napetosti, ki ga lahko
povzročita zagon motorja ali vklop ka¬
kega velikega porabnika električne ener¬
gije v vozilu. Izbira releja glede na moč,
ki jo prenesejo njegovi kontakti, jeodvis-
na od načina, kako se vključujejo avto¬
mobilske luči. Pri nekaterih boljših avto¬
mobilih se luči ne prižigajo neposredno s
stikalom v kabini, pač pa stikalo vklopi
rele z močnimi kontakti, ki veliko bolje
prenašajo iskrenje ob vklopih in izklopih
luči. V tem primeru lahko uporabimo
manjši rele in z njim krmilimo avtomobil¬
ski rele za vklop luči. Ne glede na to,
kakšen rele uporabimo, ne smemo poza¬
biti na diodo Dl; ta varuje tranzistor
pred inducirano inverzno napetostjo, ki
nastane v navitju releja. V vezju je rele
vezan tako, da priključi maso (negativni
priključek akumulatorja) na porabnik, pa
tudi ploščica tiskanega vezja je nareje-

TIM 2 • oktober 1993 • 29

ELEKTRONIKA

na za tak način. Kdor želi na porabnik
priključiti pozitivni pol akumulatorja,
mora ploščico vezja seveda ustrezno
prirediti. Za nadzor delovanja vezja
služi svetleča dioda D2, ki ob vklopu luči
zasveti.

Vprašali se boste, čemu sploh služi
zakasnitev izklopa avtomobilskih luči.
Velikokrat se primeri, da parkiramo
daleč od vhodnih vrat in moramo nato v
temi zaklepati vozilo ali iskati ključavni¬
co na vratih hiše. Takrat nam pride zelo
prav, če luči na avtomobilu ostanejo še
nekaj minut prižgane.

Miha Zorec

ROMZY TEHNIKA

Prodaja modelarskega
in tehničnega materiala

Cojzova 2, 61000 Ljubljana
Tel. (061) 218-287

Odprto od 9. do 17.,
v soboto od 8. do 13. ure

Pri nas lahko po ugodnih cenah kupite
* makete starinskih ladij » gumenjake in
modele jadralnih letal * rakete in raketne
motorje * letvice, balso, vezane plošče in
japonski papir * letraset, različna lepila in
nitrolak * elektronski material, vitroplast
itd.

Pokličite ali obiščite nas!

Material pošljemo tudi po pošti.

Risba 2

plus iz plus iz

akumulatorja ( + ) ( + ) ključavnice

©

izhod za _ I masa

porabnike 52

SEZNAM ELEMENTOV:
Upori:

R1 = 10 £2
R2 = 100 £2
R3 = 1 MQ
R4 = 22 kQ
R5 = 1,5 kQ

Kondenzator:

C1 = 100 uF/25 V

Polprevodniki:

Dl, D3 = 1N4001
D2 = LED dioda
Tl = BC 517

HTE — PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING
S PODROČJA ELEKTRONIKE d. 0 . 0 .

61000 LJUBLJANA, ROŠKA 19 Tel.: 061/301-178 in 061/301-234-fax.: 061/=301-234

Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure

V naši prodajalni lahko dobite:

• kompletne serije logičnih, linearnih in
avdiovideovezij

• mikroprocesorje, spominaks veza in periferijo

• tranzistorje, triake, tristorje, diake in diode

• optoelektronske elemente, LED-diode in
displeye

• kristale in filtre

• upore, trimenre potenciometre in
kondenzatorje

• konektorje in kable

• inštrumente, multimetre in pribor

• programatorje

• hladilna telesa, ventilatorje in ohišja

• spajkalnike in drugo orodje

• strokovno literaturo

Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo, pri nakupu kompletov vse-
potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5 % popusta. Cene
kompletov veljajo do spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10 % (po tečaju BS).

30 • TIM 2 • oktober 1993

ELEKTRONIKA

CD4017

Enoroki Jack
ali »Tri v vrsto«

Enoroki Jack je igralni avtomat, ki ga
lahko vidimo skoraj v vsaki igralnici.
Pisana kovinska škatla, ki se po svoji
zunanjosti večinoma ne razlikuje od
ostalih igralnih avtomatov, ima zaslon, ki
ga sestavljajo trije enaki valji, ter ročico
ali tipko, s katero zavrtimo te valje.
Nanje so nalepljene enake sličice raznih
vrst sadja ali kakih drugih predmetov.
Igra poteka na zelo preprost način: v
režo avtomata vržemo kovanec in poteg¬
nemo za ročico ali pritisnemo na tipko.
Pri tem se valji začnejo pojemajoče
vrteti, vendar ne vsi enako hitro. Zaradi
tega je kombinacija sličic, ki jo pokaže
zaslon, ko se valji ustavijo, povsem
naključna. Če imamo srečo, se na
zaslonu pokažejo tri enake sličice in iz
avtomata začnejo leteti kovanci. Ta
trenutek ste gotovo že videli v kakem
filmu. Občutek, ko začne avtomat bru¬
hati kovance, je vsekakor veličasten, ven¬
dar moramo vedeti, da so vse te kovance
v avtomatu pustili poprejšnji igralci, ki
niso imeli sreče - in teh očitno ni bilo
malo. Možnosti za zadetek so res izred¬
no jnajhne.

Ce vas kljub vsemu grabi igralniška
mrzlica, lahko sami naredite jgralni
avtomat, ki ne prazni denarnice. Čeprav
je napravica, ki vam jo tokrat predstavl¬
jamo, za izdelavo razmeroma preprosta
in cenena, se njeno delovanje v ničemer
ne razlikuje od igralniškega Enorokega
Jacka. Mehanske dele pravega avtoma¬
ta bomo zamenjali z elektronskimi kom¬
ponentami.

IC1 = CD4093

Risba 1

Slika 4

lOOnF

Q0 „
Q2


Q4

IC3 Q5

Q6
Q7
QB

l  _ Q9


-oe-


M*

-W=-


R6 *

CD4017

©9V

C9

Sl

-cčo-

6...9V

Bt.

T

i

i

Opis vezja

Preprosto elektronsko vezje ima
namesto valjev tri stolpce z devetimi LED
diodami. Vsaka izmed njih pomeni eno
sličico na valju. Namesto pogonskega
sistema, ki vrti valje, imamo tri oscilatorje
različnih frekvenc in tri navadne
desetiške števce CD 4017. Ti na svojih
izhodih prižigajo in ugašajo tri navpično
nameščene vrste LED diod. Elektronski
Enoroki Jack temelji na treh neodvisnih
vezjih. Vsako ima svoj desetiški števec z
oscilatorjem in devet LED diod. Vsem je
skupna le točka, ki sproži delovanje
oscilatorjev. Ko gumb za proženje spusti¬
mo, se delovanje oscilatorjev ustavi, kar
na nekem naključnem mestu ustavi tudi
desetiške števce. Možnost, da so v tem
trenutku prižgane tri LED diode v isti vrsti,
je izredno majhna; statistično se to,
podobno kot pri pravem enorokem
Jacku, lahko zgodi samo vsakih 81
poizkusov.

lOOnF

lOOnF

lOOnF

lvu lir x iuunr /—v lOOnF / ^- N

k? k? k? k?

IOjuF/16 V

J

Načrt vezja je na risbi 1. Poleg
zaslona (iz trikrat po devet LED diod) in
treh integriranih vezij CD 4017 potrebu¬
jemo tudi integrirano vezje s štirimi
(Schmitt trigger) NAND vrati. Tri NAND
vrata uporabimo za tri neodvisne oscila¬
torje, četrta vrata pa sestavljajo senzor
za proženje vezja. Če se senzorja S ne
dotikamo, drži upor R1 vhoda vrat IClb
na visokem potencialu. Ker so ta vrata
vezana kot inverter, se visoko logično
stanje na vhodu prenese na izhod kot
nizek potencial, kar onemogoči delovan¬
je ostalega dela vezja. Z dotikom sen¬
zorja S se potencial na vhodu vrat
močno sesede, saj se upornost kože
giblje od nekaj kiloohmov (kQ) do nekaj
sto kiloohmov - odvisno pač od tempe¬
rature in vlažnosti kože. Ne glede na to
je upornost kože v vsakem primeru veliko

nižja od upornosti upora Rl, ki znaša 1
MQ. Posledica dotika senzorja je visoko
logično stanje na izhodu senzorskega
vezja (nožiča 4). Ta sprememba
omogoči tudi delovanje oscilatorjev.
Oscilatorji z impulzi frekvence okoli 10
Hz prožijo desetiške števce (nožiče 14 -
Cl vhodi), ki imajo po deset izhodov
(Q0-Q9), pri čemer se ob vsakem oscila-
torjevem impulzu sproži drug izhod. Če
oscilatorji delujejo, števci po vrsti priži¬
gajo in ugašajo LED diode od izhoda
Q0 do izhoda Q8; sproženje izhoda
Q9 briše (resetira) števec in prižiganje
LED diod se začne znova od začetka.
Upori R5, R6 in R7 omejujejo električni
tok LED diod na vrednost (5 mA), ki ne
obremenjuje izhodov števcev. Pri tem je
pomembno opozoriti tudi na to, da so
vedno hkrati prižgane le tri LED diode

TIM 2 • oktober 1993 • 31

ELEKTRONIKA

O

Slika 6

Risba 2

niso prispajkana neposredno na plošči¬
co, temveč ležijo v podnožjih. Nakup teh
sicer res nekoliko podraži napravico,
vendar njihovo uporabo predvsem začet¬
nikom zelo priporočamo. Prispajkano
integrirano vezje je namreč težko
odstraniti s ploščice, ne da bi pri tem
poškodovali bakrene povezave. Na risbi
5 je primer, kako naj bo videti čelna
plošča igračke, na risbi 6 pa je prikazan
način izdelave senzorja. Naredimo ga
Jz avdiovtičnice ("činč" vtičnica) in vija¬
ka M3. Vijak izoliramo in ga tako daleč
potisnemo v sredino vtičnice, da se nje¬
gova konica poravna z robom vtičnice.

Ohišje elektronskega Enorokega Jac¬
ka lahko naredimo kar iz pertinaksa;
dele ohišja izrežemo s škarjami za žele¬
zo in jih s spajkalnikom sestavimo. Se
najbolje pa je primerno ohišje kar kupiti.

Miha Zorec

SEZNAM ELEMENTOV:
Upori:

R1 = 10 MQ
R2, R3, R4 = 1 MQ
R5, R6, R7= 1,5 kfi

Kondenzatorji:

C1,C3, C5-C8 = 100 nF
C2 = 82 nF
C4 = 120 pF
C9 = 10 uF/ 16V

Polprevodniki:

Dl -D27 = LED diode

IC1 = CD 4093

IC2, IC3, IC4 = CD 4017

Risba 3

Decibelmeter

oziroma po ena LED dioda v vsakem
stolpcu. Poraba vezja je glede na to
razmeroma nizka in znaša približno 25
mA, zato ga lahko napajamo kar z
9-voltno baterijo, ki zagotavlja 15 ur
igranja.

Vrednosti kondenzatorjev, ki določajo
frekvenco oscilatorjev, so različne, zato
so tudi hitrosti prižiganja LED diod v
različnih stolpcih različne. To onemo¬
goča goljufanje pri igri. Poleg tega je
kapacitivnost kondenzatorja C1 dovolj
velika, da števci delujejo še približno
eno sekundo po tem, ko senzor spustimo.
To naredi igralni avtomat še bolj
resničen.

Izdelava

Ploščica tiskanega vezja in montažna
shema sta na risbah 2 in 3. Pri sestav¬
ljanju vezja moramo paziti, da integri¬
rana vezja in LED diode obrnemo v
pravo stran. Risba 4 kaže sestavljeno
vezje, kjer vidimo, da integrirana vezja

Frekvenčna karakteristika je eden
najpomembnejših podatkov v avdio-
tehniki. Zal pa jo lahko izmerimo le s
precej dragimi inštrumenti (funkcijski
generator, osciloskop, precizni volt-
meter), ki so amaterjem večinoma težko
dostopni. Predvsem slednjim je namenje¬
na napravica, ki je opisana v nadalje¬
vanju tega prispevka. Prav pride seveda
tudi, če že imate osciloskop in ostale
inštrumente.

Vezje na risbi 1 je v principu LED VU-
meter (VU - volume unit) z natančno
določeno skalo (risba 2). Ta se začne z
LED diodo D5, ki označuje signale z
jakostjo pod -20 dB glede na ničelni
nivo. Točka, v kateri se dioda D5 ugasne
in dioda D6 zasveti, pomeni nivo točno
-20 dB. Enako velja za nivo -3 dB, ki je
na meji med diodo D6 in D7. Prehod

med diodama D7 in D8 ter med dio¬
dama D8 in D9 ni fiksen, temveč ga
lahko spreminjamo v okviru 1 dB (glej
risbo 2). Oba prehoda se spreminjata
sočasno, pri čemer dioda D8 vedno
pokriva področje okoli 0 dB. To služi
dvema namenoma. Po eni strani
omogoča nastavitev nivoja 0 dB (na
inštrumentu) glede na merjeno vezje. Pri
jakosti signala, ki jo izberemo za 0 dB,
moramo inštrument nastaviti tako, da
dioda D8 skoraj ali popolnoma ugasne.
Lahko se pripeti, da ob tem diodi D7 in
D9 zaradi majhnih razlik med off-set
napetostmi operacijskih ojačevalnikov
rahlo svetita. Po drugi strani pa točna
nastavitev diode D8 na nivo 0 dB
omogoča zaznavanje majhnih odsto¬
panj (npr. 0,1 dB) v frekvenčni karak¬
teristiki merjenega vezja. Ko diodo D8

32 • TIM 2 • oktober 1993

ELEKTRONIKA

Risba 1

nastavimo na 0 dB, je meja med pri¬
žgano in ugasnjeno diodo zelo ozka,
zato jo prižge že majhna sprememba
amplitude signala.

Opis vezja

Vezje na risbi 1 je torej pravi VU-
meter. Vlogo LED diod in skale, ki jo
označujejo, smo si že ogledali, zato
sedaj opišimo še ostali del vezja. Za
krmiljenje LED diod vezje uporablja
operacijske ojačevalnike IClb in IC2a-
IC2d, ki zagotavljajo, da v danem
trenutku sveti le ena LED dioda. Nivoje,
pri katerih se posamezne diode prižge¬
jo, določajo napetostni potenciali na
invertirajočih vhodih operacijskih ojače¬
valnikov. Ustrezne potenciale dobimo iz
napetostnega delilnika, narejenega z
upori R6-R9.

Za nastavitev ničelnega nivoja (0 dB)
imamo poseben napetostni delilnik, ki ga
sestavljajo upora RIO in Ril ter poten¬
ciometer P3. Ta je vezan med operacij¬
ska ojačevalnika IC2b in IC2c, kar
omogoča hkratno spreminjanje prehod¬
nih nivojev teh aveh ojačevalnikov.
Ločen napetostni delilnik preprečuje, da
bi to spreminjanje vplivalo na ostale pre¬
hodne nivoje. Referenčno napetost (4 V)
za oba napetostna delilnika, ki je
določena z uporovnim delilnikom R1 2 in
R13, zagotavlja operacijski ojačevalnik
IC1 c.

Vhodni signal pripeljemo v vezje prek
potenciometra Pl, ki služi za nastavitev
indikatorja na nič. Diodi Dl in D2 ter
upor R1 varujejo indikator pred preve¬
liko vhodno napetostjo. Če je vhodni sig¬
nal večji od 0,7 Vpp, mu to vezje poreže
vrhove, kar pa povzroči močna popa¬
čenja. Zaradi tega moramo paziti na
amplitudo signala, ki ga opazujemo.
Prva ojačevalna stopnja z operacijskim
ojačevalnikom ICla ima ojačanje med 1
in 10, odvisno od trimerja P2. Naslednji
operacijski ojačevalnik pa služi kot
polvalni usmernik, ki ima na izhodu glad-
ilno vezje z uporom R5 in kondenzator-

Risba 2

-20dB -3dB -1dB OdB +1dB +3dB

Risbi 3 in 4

jem C1. Usmerjena in zglajena napetost
na kondenzatorju C1 ima nivo približno
0,32 vršne vhodne napetosti (0,32 x
Ul pp) -

Izdelava in uporaba

Risba 3 kaže ploščico tiskanega vezja,
risba 4 pa montažno shemo. Najbolj
praktično je, da LED diode prispajkamo
kar na ploščico tiskanega vezja, saj se s
tem izognemo velikemu številu povezo¬
valnih žičk. Paziti moramo, da ima
potenciometer P3 res upornost 1 kfl, saj
ta vrednost določa področje ± 1 dB oziro¬
ma točko z nivojem 0 dB. Zato moramo
še posebno paziti na vrednosti napetost¬
nega delilnika s potenciometrom P3. Če

je upornost tega za 5 % višja, moramo
za toliko povečati tudi upora RIO in
Ril.

Uporaba vezja je dokaj preprosta.
Merjeno vezje (filter, ojačevalnik,...)
priključimo na generator sinusne nape¬
tosti in poskrbimo, da ima signal na
izhodu amplitudo približno 450 mV.
Nato potenciometer P3 nastavimo na
najmanjšo vrednost (dioda D8 ugasne)
in s potenciometrom Pl postavimo prika¬
zovalnik med diodi D7 in D9. Prijem
morata obe diodi slabotno svetiti. Če z
vrtenjem potenciometra ostane stanje
nespremenjeno, je inštrument nastavljen
točno na 0 dB. Nato s spreminjanjem fre¬
kvence sinusnega generatorja poiščemo
frekvence, kjer amplituda pade za -3 dB,
pri čemer se amplituda generatorja ne
sme spreminjati. Stabilnost generatorja
lahko prav tako preverimo z našim meril¬
nikom. Preprosto ga priključimo na
izhod generatorja, nastavimo na 0 dB in
do konca odpremo potenciometer P3.
Če inštrument ob spreminjanju frekvence
generatorja ne zazna sprememb, ima
aenerator ravno frekvenčno karakteris¬
tiko.

Miha Zorec

Upori:

R1 = 1 kil
R2 = 2,7 kil
R3, R4= 10 kil
R5 = 100 kil
R6 = 200 il / 1 %

R7= 1,24 kil / 1 %

R8 = 1,43 kil/l %

R9 = 1,18 kil / 1 %

RIO, Ril =3,83 kil/l %

R12 = 27,4 kil / 1 %

R13 = 10 kil / 1 %

R14-R19 = 4,7 il

Pl = 100 kil (log. potenc.)

P2 = 25 kil (lin. trimer)

P3 = 1 kil (lin. potenc.)

Kondenzatorji: Polprevodniki:

C1 = 10 pF / 25 V D1-D4 = 1 N4148
C2-C6 = 100 nF D5, D6 = LED dioda
IC1, IC2 = TL 084

TIM 2 • oktober 1993 • 33

RAČUNALNIŠTVO

Moj osebni računalnik

(2. del)

trdo. Obe sta v obliki okroglih plošč, pre¬
mazanih s snovjo, ki jo je mogoče nama¬
gnetiti. Mehkim (gibkim) diskom rečemo
tudi diskete (ang. floppy disketes). Do¬
bimo jih v dveh velikostih: 5,25 " (inče,
cole ali palca) in 3,5 ". Diskete so pred¬
vsem cenene in lahko prenosljive. Po¬
dolgovata odprtina na ovitku disket omo-

STROJNA OPREMA RAČUNALNIKA

telefonska^
linija_ J

(cd-rom)

Na koncu prejšnjega nadaljevanja
smo govorili o programski opremi (soft-
veru), pri čemer smo rekli, da le-ta raču¬
nalnik spravi v življenje; rečemo lahko
celo, da je programska oprema pamet
računalnika. Ostali, elektromehanski del
računalnika se imenuje strojna oprema.
To je tisto, kar vidimo, ko odpremo
pokrov računalnika. Pod njim je nekaj
različno velikih ploščic (ki so polne inte¬
griranih vezij, med seboj povezanih z
množico žičk in kablov), en ali dva
disketna pogona, trdi disk ter napajalnik
v ločenem ohišju. Velikokrat že sama
velikost ohišja pove, kakšno in kako
zmogljivo strojno opremo vsebuje, seve¬
da pa to ne velja vedno.

Pred nekaj leti so bila skoraj vsa ohišja
računalnikov približno enaka, saj so bili
tudi hišni računalniki približno enako
zmogljivi. Danes pa so postale razlike
veliko večje. Se vedno srečamo prve
prave hišne računalnike z mikroproce¬
sorjem 286. Zanje nekateri posmehljivo
pravijo, da so prazgodovinski in zasta¬
reli ter zato za staro šaro. Čeprav njiho¬
vo srce res utripa s frekvenco le 1 2 ali 1 6
MHz, pa so za nekatere naloge še
vedno povsem uporabni. Ne glede na to
jih vedno bolj izpodrivajo naprednejši in
precej hitrejši računalniki s procesorjem
386 ali celo 486, za kar se imamo za¬
hvaliti hitremu padanju cen in predvsem
trgovcem, ki najbolj vedo, kaj "potrebu¬
jemo".

Elektronsko strojno opremo večinoma
sestavljajo integrirana vezja ali "čipi".
Čip je tanka ploščica, ki navadno ni
večja od otroškega nohta. Čeprav ni
videti nič posebnega, se na njej skriva
več sto tisoč mikroskopsko majhnih elek¬
tronskih elementov. Prav v tako velikem
številu elementov na izredno majhnem
prostoru se skriva velika moč računal¬
nikov. Najpomembnejši čip oziroma
nekakšno možgansko središče računalni¬
ka je že prej omenjeni mikroprocesor, ki
upravlja in nadzira delovanje celega
računalnika. Tako kot možgani, tudi mi¬
kroprocesor za delovanje potrebuje spo¬
min. Računalnik razlikuje dve temeljni
vrsti informacij. Prvo sestavljajo progra¬
mi, ki mu povedo, kako in kaj naj naredi
z raznimi vhodnimi podatki, ki pomenijo
drugo skupino informacij. Ti dve vrsti
informacij' računalnik lahko shrani v tri
različne tipe pomnilnika.

Prvi, začasni tip pomnilnika je iz¬
ključno v posebnih pomnilniških čipih, ki
jih s kratico imenujemo RAM (angl.
Random Access Memory). Vsebina, ki se
med delovanjem računalnika zapiše v

RAM, se ob njegovem izklopu za vedno
izgubi. Običajne velikosti RAM-a so 64,
256 in 512 kb, te pa lahko z dodaja¬
njem pomnilniških modulov (1 ali 4 Mb)
povečamo, kolikor nam to dopušča stroj¬
na oprema. Najpogosteje uporabljane
razširitve RAM-a so 1, 2 in 4 Mb, lahko
pa ga dodamo tudi do 64 Mb.

Drugi trajni tip pomnilnika, ki ga s
kratico imenujemo ROM (angl. Read
OnlyMemory) ali tudi BIOS (angl. Basic
Input/Output System), je prav tako v obli¬
ki pomnilniških čipov. Vsebujejo pred¬
vsem glavne podatke, potrebne za za¬
gon in delovanje računalnika. Ta jih po¬
trebuje, da se ob vklopu spomni, čemu je
pravzaprav namenjen. Njegove vsebine
ni mogoče spreminjati in brisati. Dostop
do podatkov v ROM-u je izredno hiter. V
ROM-u zapisane podatke lahko uvrstimo
nekam med programsko in strojno opre¬
mo.

Tretji tip pomnilnika sestavljajo ele¬
menti nezbrisljivega spomina, ki so prav
tako bralno-pisalnega tipa. Najdemo ga
na diskih (ali traku) v obliki magnetnega
zapisa. Branje in pisanje z magnetnega
diska omogočajo - podobno kot pri
avdiokasetofonih - posebni elektrome¬
hanski čitalniki. Zaradi takega načina
prenosa podatkov je pristopni čas veliko
daljši kot pri ROM-u ali RAM-u. Poznamo
dve izvedbi magnetnih diskov: mehko in

goča bralno-pisalni glavi dostop do
spominskega medija. Na disketah (prav
tako na trdem disku) so podatki zapisani
v množici krogov. Če računalnik išče kak
podatek, se glava pomakne do ustrezne¬
ga kroga, disketa se zavrti in glava pre¬
bere iskani podatek. Ves ta postopek
poteka razmeroma hitro.

Trdi disk, ki mu nekateri rečejo tudi
fiksni disk, je postal standardni del oseb¬
nih računalnikov. Glavni sestavni deli
trdega diska so dve (ali več) spominski
plošči, ki se vrtita med bralno-pisalnimi
glavami, nadzorno vezje in ohišje. Trdi
disk ima veliko večjo pomnilno kapacite¬
to in je tudi mnogo hitrejši od diskete;
poleg tega močno poveča uporabnost
računalnika, kar vsekakor odtehta njego¬
vo ceno. Pred nekaj leti so takratni trdi
diski stali celo premoženje, v današnjem
času pa že za precej manj denarja dobi¬
mo diske z nekajkrat večjo kapaciteto in
veliko krajšim dostopnim časom (pod 19
ms; ms ali milisekunda je ena tisočinka
sekunde). Poleg nižanja cen je prišlo tudi
do manjšanja dimenzij, zato danes npr.
mali prenosni računalnik s trdim diskom
kapacitete 40 Mb ni več nič posebnega.
Dimenzije trdih diskov skupaj z ohišjem
So večinoma manjše celo od pogonov za
diskete. Ob tem so postajali uporabniški
računalniški programi vse bolj kompleks-

34 • TIM 2 • oktober 1993

ELEKTRONIKA

MIKROČIP

ni, s čimer se je večala tudi velikost
podatkovnih datotek, zaradi česar so
postali trdi diski nujno potrebni.

Danes so računalniški programi že
tako obsežni, da so trdi diski obvezen
del vseh računalnikov; še več, del profe¬
sionalne programske opreme poleg trde¬
ga diska zahteva tudi optični disk, ki je
po zunanjosti popolnoma podoben CD
glasbenim ploščam in ima okoli 600 Mb
pomnilniškega prostora. Za zdaj so to le

bralni diski, vendar razvoj tehnologije v
tej smeri že obljublja tudi bralno-pisalne
CD-diske.

Starejši hišni računalniki (npr. COM-
MODORE 64) so za zunanji pomnilnik
uporabljali kasetofon z navadnimi avdio¬
kasetami. Danes je ta tip računalniškega
pomnilnika skoraj izumrl. Ohranil se je le
še za občasno shranjevanje kompletne
vsebine trdega diska, ki ob morebitnem
uničenju trdega diska omogoča popolno
obnovo spomina na drugem disku. Se¬
veda se v ta namen uporabljajo posebne
računalniške kasete in posebni kasetni
pogoni. Branje s traku je precej zamud¬
no. Če potrebujemo kak podatek, ki je
nekje na koncu traku, mora kasetni po¬
gon trak najprej previti do tja, šele tedaj
lahko podatek preberemo. To je približ¬
no tako, kot če želimo z avtom priti do
hiše, ki je nekje blizu vrha hriba. Najprej
moramo po vijugasti cesti mimo vseh

niže ležečih hiš. Pri disketi ali trdem
disku pa je dostop do podatkov neposre¬
den - nekako tako, kot če bi do hiše na
vrhu hriba poleteli s helikopterjem.

Mikroprocesor in pomnilniški čipi so
montirani na osnovni plošči računalnika,
na katero so priključena tudi vsa ostala
vezja in enote računalnika. Med strojno
opremo računalnika štejemo še enote, ki
ga povezujejo z zunanjim svetom. To sta
vsaj tipkovnica in zaslon, lahko pa
imamo tudi miško, tiskalnik, risalnik itd.
Za povezavo teh enot z mikroprocesor¬
jem skrbijo posebna kontrolna vezja, ki
jih spet sestavljajo integrirana vezja.
Posamezna vezja in čipi so med seboj
povezana z vodili, ki so lahko v obliki
traku z več vzporednimi vodniki ali pa v
obliki pozlačenih bakrenih vezi na
ploščah.

(Nadaljevanje prihodnjič]

Miha Zorec

S folijo Letracopy hitro
do tiskanega vezja

Pred kratkim je firma Letraset na trgu
predstavila nov izdelek, ki se ga bodo
razveselili predvsem elektrotehniki. S
pomočjo navadnega fotokopirnega stro¬
ja lahko sedaj kakovostno, a hkrati hitro
in poceni pripravimo filme za izdelavo
tiskanih vezij.

Postopek nanašanja samolepilne folije Letra-
copy na ploščico vitroplasta, ki jo prej pre¬
vlečemo s fotosprejem.

Izdelek je že nekaj časa tako rekoč
"visel v zraku". Tiskanih vezij namreč že
dolgo ne rišemo več drugače kot z raču¬
nalnikom, ki jih ta nezmotljivo pripravi
kar iz logične sheme in nato izriše na
papir. Seveda vse le ni tako preprosto;
preden je izdelek uporaben, moramo še
vseeno kako uro premikati računalniško
miško po mizi. Pa ne samo to; večkrat v
revijah naletimo ob shemi tudi na risbo
tiskanega vezja. Prav te predloge lahko
sedaj brez posebnega truda s pomočjo
fotokopirnega stroja prenesemo na pro¬
zorno (transparentno) folijo ''Letracopy''

(ni enaka foliji za grafoskope!), ki ima
grobo in gladko stran (groba je po¬
tiskana, da brez ugibanja pravilno vlo¬
žimo folijo v kopirni stroj).

Kopiramo torej na gladko in nepo-
tiskano stran. Aparat pred tem nastavimo
na najmočnejši kontrast (najbolj črno) ter
na točno dimenzijsko preslikavo (navad¬
no 1:1 ali 2:1). To preverimo s kopiran¬
jem na navaden papir.

Slika na foliji Letracopy ne sme biti
zrcalna. Na to opozarjam zato, ker so z
računalnikom pripravljene predloge za
tiskana vezja praviloma zrcalne (velja
za spodnjo, spajkalno stran). Risar nam¬
reč na zaslonu računalnika nastajajoče
tiskano vezje ves čas gleda s strani kom¬
ponent. Ce imamo opraviti z dvostran¬
skim iskanim vezjem, oba vzorca kopi¬
ramo na isto folijo, da po nepotrebnem
ne razmetavamo z materialom. Poti¬
skano folijo razrežemo, nato pa ločimo
nosilni mat papir od prozorne samo¬
lepilne folije, ki jo previdno pritisnemo
na površino vitroplasta, prevlečenega s
fotosprejem. Folija se ne sme gubati in
pod njo ne smejo ostati mehurčki zraka.
Ce je vezje dvostransko, prevrtamo
položajne oznake (markerje) in po njih
nastavimo še drugo stran vzorca. Ves
nadaljnji postopek je do potankosti enak
standardnemu: ploščo osvetlimo z UV-
svetlobo ter jedkamo v kislini, ki odstrani
osvetljene bakrene površine. Vezje očisti¬
mo, obrežemo, vanj izvrtamo luknje za
elemente ter ga zaščitimo pred oksida¬
cijo.

Jernej Bohm

TIM 2 • oktober 1993 • 35

FOTOGRAFIJA

Cilj - slika na papirju

V prejšnji številki revije TIM smo
opisali razvijanje črnobelega filma, torej
le polovico opravila, tokrat pa si oglej¬
mo, kako pride do slike na papirju in kar
je najvažnejše, kako jo sami izdelamo.

Tudi ta postopek ni pretirano zapleten,
vendar zahteva natančnost in čistočo ter
seveda nekaj denarja. Z mamo ali oče¬
tom se dogovorite za odlično spričevalo
ob koncu šolskega leta (ali ob polletju) v
zameno za nakup najnujnejšega pripo¬
močka pri izdelavi fotografij - povečeval-
nika. Ko imamo enkrat to napravo, smo
na konju; vse ostalo je stvar iznajdljivosti
in rutine.

Iz našega prvega nadaljevanja so
nam ostali štoperica, pa vedro, menzure,
škarje, termometer ter kopalnica ali kak
drug prostor, v katerega bomo začasno
postavili naš laboratorij. Poleg tega
potrebujemo še nekaj malenkosti: tri
plastične posodice velikosti 1 8 x 24 cm
za razvijanje fotografskega papirja in
izpiranje, okvir za vstavljanje fotograf¬
skega papirja pod povečevalnik, foto¬
grafski papir, rdečo temnično luč (ali kar
navadno, z rdečo barvo pobarvano žar¬
nico, ki naj ne bo močnejša od 25 W),
sušilnik za lase in tri plastične ali
kovinske pincete za prijemanje papirja v
posodicah.

Kje začeti?

Na začetku, bi dejali šaljivci. Pa še res
je. Ko smo enkrat postavili povečevalnik -
ki v bistvu ni nič drugega kot projekcijski
aparat - na mizo, si ga najprej dodobra
ogledamo. To je nujno zato, da se nanj
privadimo, ko bomo kasneje delali pri
rdeči luči. Poleg tega na mizo (ali še
bolje poleg mize, na kateri stoji poveče¬
valnik) postavimo vse tri posodice. V
prvo nalijemo razvijalec (ILFORD Uni-
versal, KODAK Dektol, ...), v drugo fiksir
(znan nam je že iz naše prve nadalje¬
vanke o fotografiji), v tretjo pa navadno
vodo. Poleg prve posodice postavimo
eno pinceto, poleg posodice s fiksirjem
pa drugo. Pincet ne smemo nikdar za¬
menjati. Prižgemo rdečo temnično luč in
ugasnemo sobno razsvetljavo. Seveda
smo prej dodobra zatemnili okna. Vklju¬
čimo žarnico v povečevalniku, v nosilec
za film vtaknemo razvit negativ, z dvi¬
ganjem ali spuščanjem povečevalnika
določimo velikost slike, izostrimo projeci-
rano sliko ter na objektivu nastavimo
zaslonko 8. Ugasnemo povečevalnik,
vzamemo iz škatle list fotografskega
papirja (škatlo takoj za tem skrbno
zapremo) ter ga položimo pod poveče-

Prerez fotopovečevalnika: 1 - glava, 2 - opal-
na žarnica (največ 150 W), 3 - kondenzor
(sistem leč, ki koncentrira svetlobo na ne¬
gativ), 4 - nosilec negativa, 5 - zaslonka, 6 -
objektiv, 7 - vijak za nastavitev ostrine, 8 -
nosilec, 9 - vijak za nastavitev višine poveče¬
valnika in s tem velikosti slike, 10 - utež, 11 -
projekcijska deska povečevalnika;

volni okvir. Spet za dve sekundi prižge¬
mo povečevalnik in ga nato ugasnemo.

Tako smo fotografski papir za dve
sekundi eksponirali  z izbranim nega¬
tivom v povečevalniku. Cez tretjino
fotografskega papirja položimo kos
črnega papirja^ in ga znova osvetlimo za
dve sekundi. Črn papir pomaknemo za
dva prsta naprej ter spet za dve sekundi
prižgemo povečevalnik. Tako osvetljen
papir sedaj nosi tri ekspozicije istega
motiva na negativu: 2, 4 in 6 sekund.

Opravili smo ekspozicijski test, saj ne
vemo, kako občutljiv je papir in kako
gost je negativ. Nato osvetljen fotograf¬
ski papir potopimo v prvo posodico z
razvijalcem z emulzijo navzdol. Ves čas
privzdigujemo in spuščamo posodico za
kak centimeter nad mizo tako, da se

Oprema, ki jo potrebujemo za izdelavo
črnobelih slik

razvijalec v njej nenehno premika. Po
kakih 15 sekundah papir s pinceto dvig¬
nemo in ga potopimo nazaj v razvijalec,
vendar ga sedaj obrnemo tako, da
emulzija gleda navzgor. Spet gibamo
posodico, dokler razvijanje ni končano,
kar traja navadno (pri 20°C) nekako pol¬
drugo minuto. Pri tem je najbolj zanimi¬
vo, da proces nastajanja slike lahko
opazujemo pri rdeči razsvetljavi, ker
fotografski papir na rdečo barvo ni
občutljiv.

Če smo po tridesetih sekundah razvi¬
janja opazili prve obrise slike, smo na
najboljši poti, da je naše delo pravilno.
Po izteku časa, predpisanega za razvi¬
janje, s pinceto primemo fotografijo, po¬
čakamo, da se odcedi in jo mehko spusti¬
mo v fiksirno kopel. Primemo drugo
pinceto, malce potopimo sliko, jo pusti¬
mo trideset sekund plavati z emulzijo
navzdol, nato pa jo obrnemo in spet
potopimo v fiksir. Pri tem moramo opo-

36 • TIM 2 • oktober 1993

FOTOGRAFIJA

zoriti na hitre in počasne fiksirje. Z vodo
v razmerju 1 + 4 razredčen fiksir ILFORD
Hypam sliko "očisti" v dveh minutah,
drugi fiksirji pa za to potrebujejo 15
minut. Kateri fiksir bomo kupili, je stvar
denarnice.

Ko preteče polovica časa, namenjene¬
ga fiksiranju, že lahko prižgemo luč in
pogledamo, kakšna je naša fotografija.
Denimo, da je najboljša druga ekspozi¬
cija, torej 4 sekunde. Iz škatle vzamemo
nov list papirja, ga pod povečevalnikom
osvetlimo za štiri sekunde in ponovimo
ves razvijalni postopek. Na koncu
sliko(e) izpiramo dvajset minut pod
tekočo vodo, popivnamo s papirjem, ki
je najbolj podoben pivniku, in s ščipalka¬
mi za perilo obesimo na vrvico. Če
imamo res kak tolar več, si kupimo elek¬
trični sušilnik s kromiranimi ploščami, saj
bodo naše fotografije potem kakovost¬
nejše.

Na tem mestu velja opozoriti na neko
izredno važno podrobnost. Na trgu
obstajata dva tipa fotografskega papir¬
ja. Prvi ima za podlago pravi papir, kar
pomeni, da je fotografska emulzija nane¬
sena na nekoliko trši papir, narejen iz
celuloze. ILFORD te papirje označuje z
veliko črko F. Gre za klasične, že
desetletja uveljavljene papirje, po kate¬
rih radi segajo tisti, ki se ukvarjajo z
umetniško fotografijo. Za končno ob¬
delavo so sicer zahtevni, vendar dajejo
vrhunske rezultate in so ekološko ne¬
oporečni. Drugi tip papirja je narejen na
polietilenski podlagi, kjer je nosilec emul¬
zije plastika. Ti papirji nosijo oznako PE.
Za obdelavo so preprostejši, razvijanje
in fiksiranje je krajše, pa tudi bolj so
občutljivi na svetlobo, kar pomeni, da
zahtevajo krajše osvetljevalne čase. Pri
končni obdelavi so izjemno praktični, saj
zadostuje že pet minut izpiranja v vodi
in sušenje s sušilnikom za lase. Zal imajo
tudi nekaj negativnih lastnosti: so precej
težji od klasičnega papirja, ekološko so
oporečni in nekako neprijetni na otip, pa
še težko je pisati po njih. Kakor koli,
stvar osebnega okusa in denarnice je, za
kakšen tip papirja se boste odločili.

3

Vse, kar smo opisali v tem nadaljeva¬
nju o fotografiji, so le najnujnejša
navodila in materiali. Ker vsaka vaja
dela mojstra, ni treba kar takoj na
začetku obupati, če vam slika ne bo
uspela. To se dogaja tudi najbolj
izkušenim laborantom, zato poskušajte
toliko časa, dokler ne boste dobili želene
kakovosti. Pa veliko uspeha.

Tadej Bratok

V temnici pod rdečo lučjo: 1 - nastavimo
zaslonko na 8, 2 - vstavimo kos fotografskega
papirja, 3 - osvetlimo najprej za dve in nato
še dvakrat po dve sekundi, 4 - razvijemo in fik¬
siramo sliko, 5 - pogledamo, katera od
ekspozicij je najboljša, 6 - naredimo končno
povečavo, / - izpiramo, 8 - posušimo;

TIM 2 • oktober 1993 • 37

ZA SPRETNE ROKE

Okrasne vrvice

V zadnji lanskoletni številki revije TIM
(maj/junij 1993) ste lahko prebrali
nekaj o zgodovini predenja in ročnem
izdelovanju preje. V prvi številki letošnje¬
ga TIMA smo bili vsi skupaj še malce
počitniško razpoloženi, zdaj, ko ste že
krepko poglobljeni v šolske knjige in
domače naloge, pa si na kratko poglej¬
mo nekaj o domači izdelavi okrasnih
vrvic ali efektnih prej in sukancev, kot
jim pravimo tekstilci. Uporabili jih boste
lahko v vse mogoče namene, predvsem
pa za izdelavo okrasnih tkanin, o kateri
boste lahko brali v prihodnji številki.

Izdelava preproste sukane vrvice ni
zahtevna. Za izdelavo 2m sukanca
potrebujemo približno 8,5 m preje, ki jo
napeljemo okrog noge stola ali mize
oziroma ročaja omare, ter s prsti posu-
kamo, kot kaže risba 1. Ko se začne
posukana preja krotovičiti, jo napeto
prepognemo in narahlo spustimo, da se
posuka, kot kaže risba 2. Izdelana vrvi¬
ca je približno štirikrat debelejša jn
štirikrat krajša od izhodiščne preje. Če
želimo za poznejše preprosto tkanje ali
okrasne namene pripraviti efektne su¬
kance, na izhodiščno prejo nanizamo
bleščeče okraske ali lesene, kovinske in
steklene barvne kroglice. Med zavoje
lahko vpeljemo svaljke vate ali prediva,
lahko pa mednje zavežemo tudi okrasne
trakove, kot kaže slika.

Od vaše spretnosti in velikosti prosto¬
ra, v katerem boste sukali svoje okrasne
sukance, je odvisno, kako dolge vrvice
si boste pripravili, težko pa boste
dosegli dolžino, bistveno večjo od
2,5 m. Sprostite vso svojo domišljijo in si

E ripravife čim lepše sukance, iz katerih
oste po navodilih v eni izmed prihod¬
njih številk lahko naredili preprosto o-
krasno tkanino.

Alenka Pavko-Cuden

Risba 1. Prejo posukamo s prsti, dokler se ne
začne krotovičiti, če jo rahlo popustimo.

Risba 2. Posukano prejo s pomočjo druge
roke prepognemo in rahlo napeto spustimo,
da se skrotoviči v sukanec.

Med zavoje lahko zavežemo trakove ali vpel¬
jemo svaljke vate.

Vaze

Bliža se 1. november, Dan mrtvih, ko
se še bolj intenzivno spominjamo pokoj¬
nih dragih, jim okrasimo tihe domove in
jih tam obiščemo. Prejšnja leta smo vas
naučili izdelovati sveče, letos pa poglej¬
mo, kako lahko obnovite stare vaze, da
bodo videti kot nove.

Za izdelek na sliki 1 poleg odslužene
vaze potrebujete lepilo za težke tapete,
belo mizarsko lepilo, plastično vedro,
plastično posodo premera 30-40 cm,
tanko belo tkanino (lahko plenica) z
dolži no štirikratnega obsega vaze in širi¬
no, ki je za 20 cm večja od višine vaze,
kuhalnico za mešanje, čopič, pekač,
prekrit s papirjem Peki, gumijaste rokav¬
ice in bel emajl lak.

Za 40 cm visoko vazo v plastičnem
vedru po navodilih pripravite približno
1 I lepila za težke tapete. Precedite ga v

E lastično posodo in mu dodajte pri-
ližno pol litra belega lepila (razmerje
je torej dve tretjini lepila za tapete in
tretjina belega lepila) ter zmes dobro
premešajte, da dobi belo barvo.
Pripravite si delovno površino. Mizo
prekrijte s plastično folijo ali več plastmi
papirja. S čopičem nanašajte zmes lepi¬
la na površino vaze prek roba odprtine
v del notranjosti vaze ter obrobite spod¬
nji rob vaze. Na svežo zmes položite
tkanino, jo prepojite z zmesjo lepila ter
z gumijastimi rokavicami na rokah
oblikujte gube in jih prilepite na površi¬
no vaze z dodatno naneseno zmesjo
lepila. Dokler je lepilo mokro, boste
gube zlahka oblikovali. Zračne mehurje
zgladite. Blago na vrhu odrežite nekaj
centimetrov nad robom odprtine,
zapognite v notranjost vaze in s prsti
dobro prilepite na notranjo steno. Pri
delu ni treba hiteti, saj se lepilo trdi
počasi. Vazo postavite na pekač, prekrit

Antus d.o.o. EKSKLUZIVNI ZASTOPNIK EBERHARD FABER

Program EFA - EBERHARD FABER obsega:

- materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO, HOLZY, EFAPLAST,
AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin),

- materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM),

- svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin,

- akvarelne, vodene, tempera in prstne barve,

- voščenke in akvarelne voščenke,

- različno debele flomastre in lakirne flomastre,

- kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd.

Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa
tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam oglasijo.

Cesta železarjev 12
64270 JESENICE
Tel. in fax: 064/81-094

Prodaja:

- ILA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ

- MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE

- GASILSKA OPREMA d.o.o., Levstikov
trg 7, LJUBLJANA

A OPUS d.o.o., C. Krških žrtev 44, KRŠKO

- SKRINJA d.o.o., Vetrinjska ul. 30,
MARIBOR

- TRGOVINA & PROIZVODNJA, Savinova

38* TIM2 • oktober 1993

ZA SPRETNE ROKE

Vaza z rozeto in kontrastno poudarjenimi
gubami

noma suha, jo prelakirajte z belim ema¬
jlom. Posebno pazite na notranji rob in
stene vaze, kamor ste zapognili in
prilepili preostanek tkanine. Rob tkanine

Kam bi del...

Najbrž tudi vi, tako kot jaz, občasno
pospravljate kupe drobnjarij, ki se nabe¬
rejo med letom. Nekaj jih - sicer s težkim
srcem - seveda zavržete, nekaj pa se jih
odločite pospraviti...

Tokrat vam predstavljam papirnato
"shrambo" za pisalne potrebščine.
Njena izdelava je povsem preprosta.
Različno velike škatlice oblepite s pisa¬
nim papirjem ali blagom (zadnja stran,
ki bo prilepljena, lahko ostane "surova")
ter prilepite na kartonsko ali leseno
tablo. Uporabite Neostik ali podobno
kontaktno lepilo. Pred lepljenjem polo¬
žite podlogo vodoravno na mizo in
nanjo razvrstite škatlice v primerni raz¬
dalji. Po višini ne smejo biti preveč sku¬
paj, da ne boste imeli težav pri jemanju
in shranjevanju drobnjarij. Položene
škatlice obrišite s svinčnikom, da boste
lahko nanesli lepilo. Obe površini, tisto
na škatlici in tisto na podlogi, namažite
z lepilom in počakajte, da se posuši.
Potem stisnite skupaj obe z lepilom
namazani površini _ in pazite, da ne
zmečkate škatlice. Če boste shranjevali
težje predmete, lepilo seveda ne bo
dovolj trdno, zato si pomagajte s spe-
njalom ali pa škatlice na podlogo na več
mestih preprosto prišijte.

Alenka Pavko-Cuden

Osnovna, bela vaza

s papirjem Peki, in pazite, da se ne bo
prevrnila. Suši naj se najmanj dva
dneva, najbolje na toplem. Ko je popol-

morate pazljivo prebarvati. in zaščititi
pred vplivom vode, da se tkanina ob
uporabi vaze ne bo navlažila in odlepi¬
la. Če boste vazo uporabili le za suho
cvetje ali zgolj za okras, ste lahko pri
delu bolj površni.

Za barvasto vazo na sliki 2 pri pola¬
ganju tkanine na površino vaze oblikujte
vogalni rob blaga v rozeto ali vozel.
Posušeno površino prelakirajte s črno
barvo in dobro posušite. Nato vazo pre¬
barvajte z močno barvo (npr. rdečo) in
izbočene površine gub takoj zbrišite s
čisto krpo, da se bo prikazala osnovna
črna barva. Vazo dokončno posušite.
Nagubana struktura površine bo zaradi
barvnega kontrasta še bolj izrazita.

Svetlikajočo vazo na sliki 3 naredite
podobno kot prejšnji dve. Osnovno belo
vazo prelakirajte z emajlom močne
barve in še mokro ovijte s trakovi iz
kovinske folije. Trakove s prsti zgubajte
in pritisnite v barvo, da se robovi prelije¬
jo. Ko se emajl posuši, vazo prebarvajte
s prozornim lakom.

Namdsto zmesi lepila za tapete in
mizarskega lepila lahko uporabite tudi
zmes plastofila ali mavca, vendar
morate pri uporabi teh gradiv delati
hitreje, ker se hitreje sušita.

Alenka Pavko-Cuden

drobnjarij e?

TIM 2 • oktober 1993 *39

UGANKARSKI KOTIČEK

Klin

Križanko z imenom klin rešujete na enak
način kot piramido, le da tu črke odvzemate,
ri piramidi pa jih dodajate. Vsaka naslednja
eseda ima torej črko manj, ostale pa so pre¬
mešane.

1. največja, kar 6518 km dolga južno¬
ameriška reka, ki se izliva v Atlantski ocean,

2. potomka (ki pride za nami), 3. pisemska
nalepka z neko vrednostjo, 4. pentlja, 5. žen¬
sko ime, Anica, 6.velika izraelska luka, 7.
kemijski znak za kalij, 8. okrajšava za
amper;

Izrek v okviru

Besede, ki jih zahtevajo opisi, najprej
navpično vpišite v prostor na sredini lika,
nato pa jih s pomočjo številk prenesite v rob
lika. Ob pravilni rešitvi boste od levega
zgornjega kota v smeri urinih kazalcev dobili
pregovor.

1. ustanova za shranjevanje likovnih umet¬
nin ali predmetov in poučnih predstavitev z
vseh področij znanosti, 2. uhojena pot, 3.
majhen čop, 4. orožje, ki je sestavljeno iz
cevi in lesenega kopita, 5. ljudje, ki so od¬
porni proti kaki bolezni;

Lažna posetnica

V. TERKO
pastar

Gospod Terko ne izdeluje past, pač pa de¬
ščice za oblaganje tal, ki jih tudi polaga,
brusi in lakira. Kako se torej imenuje njegova
prava obrt?

Rešitve ugank prepišite na dopisnico (ne
trgajte revijel) ter najkasneje do 30. oktobra
pošljite na naslov: Tehniška založba Slo¬
venije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s
pripisom "Timove uganke"). Trije izžrebani
reševalci bodo po pošti prejeli lepe knjižne
nagrade naše založbe.

Izšel je prvi iz serije TIMOVIH
NAČRTOV:

TRENAŽNI RV LETALSKI
MODEL BASIC 4 STAR

Načrt modela, ki smo ga pred¬
stavili že v TIMOVI DELAVNICI
na sejmu Učila '93, je narisan
v merilu 1:1. Naročite ga lahko
na naslov: Tehniška založba
Slovenije, Lepi pot 6, 61111
Ljubljana. Cena načrta znaša
496 SIT in jo plačate pismo¬
noši ob prevzemu pošiljke.

Rešitve nagradnih ugank iz prejšnje številke
TIMA:

Skrita misel: Želimo vam uspešen začetek
šolskega leta.

Šahovski konjiček: TIM je edina slovenska
revija za tehnično ustvarjalnost mladih.

Šarada: trans - forma - tor = transformator

Številčnica z izrekom: Zlati zakon življenja je
vedno kaj začenjati.

Posetnica: Zgodovinar

Nagrade za pravilno rešene uganke v 1.
številki revije TlM prejmejo:

1. Boris Veršič, Kozlovičeva 25,

66000 Koper

2. Boris Jelen, Polzela 62a, 63313 Polzela

3. Boštjan Troha, Dol 106, 61353 Borovnica

KAZALO

UREDNIKOV PREDAL 1

EP BRODARSKIH MODELARJEV
V KATEGORIJAH FSR-V IN FSR-H 1

ZLINEK KIT SHOW '93 3

LOVSKO LETALO FIAT CR.32 4

KAKO IZDELAMO RAKETOPLAN (2. DEL) 6

MODEL BALONA NA TOPEL ZRAK 7

RV POLMAKETA DH 82-A TIGER MOTH 8

TIMOV TEST - PILATUS B-4 9

NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK
TEKMOVANJE Z ZMAJI 12

ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (12. DEL)
PRIPRAVA ZA BARVANJE 13

NAREDIMO NAČRT PROGE 15

RADIJSKO VODENJE IN MOTNJE 26

NIKEU HIDRIDNI AKUMULATORJI 27

IZBOLJŠAVI NA PULTU ODDAJNIKA 28

SAMODEJNI IZKLOP AVTOMOBILSKIH LUČI 29
ENOROKI JACK ALI »TRI V VRSTO« 31

DECIBELMETER 32

MOJ OSEBNI RAČUNALNIK (2. DEL) 34

S FOLIJO LETRACOPY HITRO
DO TISKANEGA VEZJA 35

CIU - SLIKA NA PAPIRJU 36

OKRASNE VRVICE 38

VAZE 38

KAM BI DEL . . . DROBNJARUE? 39

UGANKARSKI KOTIČEK 40

TIM 2

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

OKTOBER 1993, LETNIK XXXII, CENA 158,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI -POŠTI 61102

Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d.d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61000 Ljubljana, telefon: 213-749 (uredništvo), 213-733
(naročniški oddelek), fax: 21 8-246

Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo na naslov uredništva. Posamezna številka stane
]58,00 SIT, polletna naročnina pa 790,00 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman
Zupančič

Odgovorna urednica: Mihela Mikuž
Urednik revije: Jože Čuden

Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar
Tisk: Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport in Ministrstvo za
znanost in tehnologijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa
proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo in šport št. 415-155/92 mb z dne
4.3.1992.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Naši raketni modelarji dosegajo z radijsko vodenimi raketoplani kategorije S8E izvrstne
rezultate. Da so v samem svetovnem vrnu, so dokazali tudi na letošnjem mednarodnem FAI-
-tekmovanju v Logatcu.

Foto: Jože Čuden

40 • TIM 2 • oktober 1993

w '

IZBERITE PRAVO
LEPILO

: i . i ■ i j

,


| M

. Pottex .

I Patronen I

- PnHmr

&

1>

^a$ž&

:

l


' "/ 0

7 -  /' z" 7;  /? / r

■ \

g,-A

20 • TIM 2 • oktober 1993 TIM 2 • oktober 1993 • 21

24 • TIM 2 • oktober 1993 TIM 2 • oktober 1993 • 17

18 • TIM 2 • oktober 1993 TIM 2  * oktober 1993 • 23

22* TIM 2 • oktober 1993 TIM 2 • oktober 1993 • 19