K

iz vseh časov krščanstva.

III. Del.

Spisal in založil

Anton Kržič.

Drugi natis. | Bf/J/

D<i(

V Ljubljani.

Tisk Katoliške Tiskarne.

1898.

45349

W-o36-«-a^ bil

KAZALO.

Stran

Sv. Jožef in otroci. 1

1. Sveti Janez Berhmans. 5

a) Pri ljubi materi. 8

b) V cerkvi .10

c) V šoli. 13

č) V samostanu.  19

d) Na smrtni postelji.28

2. Sv. Alojzij.35

a) Prve besede in prve stopinje ..37

b) Prvikrat izpred materinih očij.39

c) Alojzij se mora zopet ločiti od matere.43

č) Alojzij se bolan vrne domov.47

d) Alojzij dvakrat v smrtni nevarnosti.50

e) Alojzij na španjskem dvoru.54

f) Alojzij ob volitvi slami.57

g) Alojzij v samostanski popolnosti.63

h) Alojzij radostno umrje .71

3. Sv. Stanislav Kostka.79

a) najlepša čednost.81

b) Krotkost in potrpežljivost .83

c) Ponižna pokorščina.85

č) Ljubezen božja.87

d) Ljubezen Marijina.. 90

e) Marijin praznik v nebesih.92

f) Bratovska ljubezen unstran groba.95

4. Sv. Terezija.97

5. Sv. Kazimir.108

6. Sveta Katarina Sijenska.115

a) Njena zgodnja bogoljubnost.115

b) Njeno bogoljubno napredovanje.118

c) Njena stanovitnost v dobrem.121

7. Blaženi Herman Jožef.125

IV

8. Mladi mučenci Gospodovi.133

a) Sv. Pelagij (f 1. 925). 137

b) Petletni mučenec iz Nagrana (f 1. 523). 139

c) Sv. Maksim (f 1. 483). 141

č) Šestnajst egiptovskih dečkov. (Okrog 1. 306) .... 143

d) Sv. Kvirik. (Okrog 1. 305). 144

e) Sv. Neža (f 1. 304). 145

f) Sveta mučenca Just in Pastor (f 1. 304). 148

g) Sv. Evlalija (f 1. 304). 150

h) Sv. Vid (f 1. 303). 152

i) Sv. Akvilina (f 1. 293). 156

j) Sveti deček Ciril (f 1. 260). 158

k) Tri svete sestrice (f 1. 120).160

l) Nedolžni otročiči betlehemski (f 1. 1).162

10. Sv, Tarcizij .164

Sv. Jožef in otroci.

Za Jezusom in Marijo nimaš, krščanska mladina,
v nebesih nobenega tako dobrega prijatelja, nobenega
tako zanesljivega varha in tako močnega pomočnika,
kakor je sv. Jožef. Po nauku sv. Tomaža Akvinskega
je sicer sv. Jožef priprošnjik za vse stanove, in pokojni
papež Pij IX. so ga izvolili za patrona cele sv. cerkve
in ga postavili tako rekoč za očeta vesoljne katoliške
družine; ali vendar nam toliko okoliščin iz njegovega
svetega življenja daje pravico, da ga smemo pred vsemi
druzimi posebej imenovati varha vseh nedolžnih
otročičev. Kakor ima namreč sleherni oče od Boga
dolžnost, skrbeti za vso družino, a posebno in najbolj
za nedorasle otroke, ki si sami še ne morejo pomagati;
jednako je sv. Jožef skrbni zavetnik vseh katoličanov,
ali posebno se s skrbnim in ljubeznivim očesom ozira
na otroke, na nedolžno mladino.

In da so mu res mej vsemi varovanci ravno otroci
najljubši, ni težko presoditi. Saj po detinstvu ravno je
tudi on sam postal to, kar je.

1. Preživel je sam mladostna leta v neomadežani
čistosti in nedolžnosti. In če je mladosti rajsko srečni
čas že nam na zemlji v tako blagem in veselem spo¬
minu, ali more v nebesih pozabljena biti človeške spo¬
mladi prekrasna doba ? Kako da se ne bi sv. Jožef
ravno na mladino oziral z naj večjo skrbljivostjo ?

V sv. pismu nam sicer ni popisano mladostno živ¬
ljenje sv. Jožefa, marveč sv. pismo nam ga kar z jedno

1

2

samo besedo pokaže že v njegovi popolnosti in svetosti,
imenovaje ga »pravičnega«. Ali prekrasno nam je v
sv. pismu popisano blago in prelepo življenje njegove
predpodobe — egiptovskega Jožeta. O kako ginljivo je
to življenje! Marsikatero mlado srce je bilo že do solz
ginjeno, ko se mu je prvikrat pripovedovala zgodba
egiptovskega Jožefa! In če jo človek tudi po večkrat
sliši ali večkrat bere, zmiraj ima še neko skrivnostno-
ginljivo moč do njegovega srca, in čim bolj nepopa¬
čeno je srce, tem bolj se mu priljubi. Zares, ali si
morete misliti kaj ljubeznivejšega, kakor je bil ta an-
geljski mladeniček v pisani suknjiči, najvbogljivejši
ljubljenec očetov ? Ali poznate kaj veličastnejšega, kakor
je bil ta hrabri zmagovavec v najnevarnejših skušnjavah,
ta krotki, nedolžni jetnik v egiptovski ječi ? če se an-
gelji v nebesih veselijo grešnika, ki se spokori, kako
veselo so še le morali angelji doli gledati na mladeniča,
ki ga nobeno zapeljevanje ni moglo premotiti, ter je
raje bežal in v strašni ječi trpel toliko let, kakor bi
bil Boga žalil! In kateri mladenč je bil bolj prizanaš-
Ijivega srca, kakor egiptovski Jožef, ki je svojim ne¬
vrednim bratom tako odkritosrčno odpustil toliko vnebo-
vpijočo krivico, da jim še očital ni, da jih je objemal
in obsipal z dobrotami ? Za katerega veste, da bi bil
bolj ljubil svoje stariše ? Ljubi Bog mu je obilno po¬
plačal njegovo blagodušnost že na tem svetu, ker ga je
postavil čez vso egiptovsko deželo, prvega za kraljem.
Sploh ga sv. pismo tako le slavi: »Ni bilo človeka, ka¬
kor je bil Jožef, poglavar svojih bratov, steber svojega
ljudstva« (Sir. 49, 17.).

Taka je predpodoba. Ali poglejte na pravo po¬
dobo — sv. Jožefa, rednika Jezusovega ! Ni vam treba
dolgo ogledovati. Prvi pogled vam vse razodene: J e -
zus v naročju in lilija v rokah vam vse pove.
Brez primere večjo čast je dosegel sv. Jožef, ker mu je
nebeški Oče izročil v varstvo — ne le koščka sveta,
kakor faraon egiptovskemu Jožefu — ampak svojega
jedinorojenega Sina, Gospoda nebes in zemlje. In kaj
menite, s čem si je zaslužil toliko čast? V božjih očeh
ima le jedna reč veljavo : nedolžnost, svetost, pravičnost.
Zato je bil sv. Jožef najvišje povzdignjen, ker je mej

3

vsemi mladeniči najlepše preživel svoja mlada leta. Nek
pobožen učenjak nam to prav lepo naznanja s temi be¬
sedami : »Ako bi se zbrali vsi ljudje, ki so od Adama
pa do današnjega dne živeli in kar jih še bo do konca
sveta, in ako bi sv. Duh hotel izmej vseh jednega iz¬
voliti za ženina Materi božji in za rednika Jezusu Kri¬
stusu : izmej vseh bi ne izvolil nobenega druzega, kakor
sv Jožefa.« Tolika svetost je bila v njem že od mladih
dnij. — V spomladi njegovega življenja je jela rasti in
se razcvitati prelepa lilija deviške nedolžnosti, katera se
sedaj tako lepo poda v roki priletnega moža, da nič
tako. Pa menite, da bi sedaj mogel pozabiti tistih let,
v katerih si je zaslužil na zemlji toliko prednost, v ne¬
besih pa toliko čast in radost? Iz lastne skušnje ve,
koliko velja mladosti zlati čas, ve, da kdor ga zamudi,
na veke več ne more popraviti te zamude. Zato smemo
prepričani biti, da so mu v sveti katoliški Cerkvi otroci
najbolj pri srcu; na nje se najbolj pazno ozira njegovo
skrbno oko in prisrčno želi, da bi se jim ne zgodilo
nič žalega, da bi se jim dovršila rast v nedolžnosti in
pravičnosti.

2. Splošna misel je, da svetniki v nebesih se naj¬
bolj zanimajo za ljudi tistega stanu, s katerim so nekdaj
na zemlji sami imeli kaj opraviti. Zato si najraje izbi¬
ramo za posebne priprošnjike one svetnike, ki so nekdaj
živeli v jednacih okoliščinah, kakor mi sedaj.

Komu pa ni znano, da vsa čast in ves blišč sv.
Jožefa prihaja ravno od tod, ker je bil rednik Sina
božjega ? Zastonj so si razni pobožni pisatelji prizade¬
vali in zastonj se bodo še dalje trudili, da bi nam po
vrednosti popisali in pojasnili neizmerno srečo, katere
je bil sv. Jožef deležen, ker je smel z Jezusom, božjim
Sinom, od njegove prve mladosti do možke dobe pod
jedno streho v najtesnejši zvezi živeti, mu celo zapove¬
dovati, ž njim deliti osodo življenja, veselje in žalost.
O, na veke nepozabljivi mu morajo ostati spomini tistih
srečnih dnij 1

Večkrat se v življenju primeri, da izvrstni učenci
prekosijo svoje učenike in mojstre, in da se morajo še
le ti od onih učiti. In če le kdaj, je to gotovo veljalo
pri sv. Jožefu. Sv. Jožef ni bil, kakor drugi odgojitelji

1*

4

in redniki, da bi bil moral še le Jezusa s trudom učiti,
k dobremu napeljavati z raznimi pripomočki, kakor jih
odgoja nasvetuje. »Jezus je rastel kakor na starosti,
tako na modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi «
Sv. Jožef je bil priča najsvetejšega mladostnega živ¬
ljenja, kakoršnega ni bilo ne prej, ne potlej, in ga ne
bo nikdar več na zemlji. Kaj je hotel ali mogel sveti
Jožef vpričo tolike otročje svetosti druzega storiti, kakor
čuditi se in strmeti, ko je gledal toliko ginljivo pobož¬
nost v njegovi molitvi, toliko krotkost, pohlevnost in
prisrčno ljubeznivost v vsem obnašanju, toliko ponižno
postrežljivo vbogljivost itd., ko je gledal, kako krasno
se je razvijala in razcvitala snežnobela lilija, ki je bila
iz rsjskega vrta presvete Trojice presajena v zemeljsko
puščavo !

Od Jezusa torej se je imel sv. Jožef, dovelj pri¬
like naučiti, kakšen mora otrok biti, če hoče biti Je¬
zusu in Mariji všeč. In menite, da se je zastonj učil,
menite, da se ne bo sedaj, ko ima v nebesih tako mo¬
gočno oblast, najprej in najbolj ljubeznivo obračal do
vseh mladih, kateri želijo biti podobni otroku in mla¬
deniču Jezusu ?

3. Sv. Jožef je bil pa tudi zanesljiv varuh, kije
Jezusa obvaroval mnogih nevarnostij, zlasti pa ga je
otel iz rok krvoločnega Heroda. O kako je blagemu
možu krvavelo dobro srce tisto noč, ko je zvedel od
angelja, da malega Jezuščka preganjajo in da ga hočejo
celo umoriti! Le za trenutek ni odlašal, ampak vstal je,
poklical Mater Marijo in v temni noči so hiteli čez
mejo v daljno neznano deželo. Vse, tudi najhujše in
najzopernejše težave prestane, in ves vesel je, da le lju¬
bemu Jezusu reši mlado življenje 1

Sedaj, ko je v nebesih zraven trona Jezusovega,
mu ni več treba, da bi mu angelji pravili kako neki
drug Herod, peklenski satan, v raznih podobah na razne
načine po vseh krajih širocega sveta ljubo mladino za¬
lezuje in pokončuje dušno, kakor je nekdaj ukazal gro¬
zoviti Herod telesno pomoriti vse male fantiče v Betle¬
hemu in na okrog, kateri še niso bili več kakor dve leti
stari. Sv. Jožef sam vidi, kako sedaj satan razpošilja po
mestih in zunaj mest, po višavah in nižavah povsod na

o

okrog svoje vojščake, zapeljivce in pohujšljivce, da na
duši morijo nedolžno mladino. Menite li, da se ne bo
potegnil zanje, da jih ne bode branil ? če se je pa ka¬
teri izmej malih ljubljencev Jezusovih dal zapeljati in
je popustil svojega nebeškega prijatelja, kakor zgubljeni
sin svojega predragega očeta: gotovo si bo sv. Jožef
vse prizadejal, če bi bilo kako mogoče ga še pridobiti
za Jezusa. In če si je tak zgubljeni sirotej v prid obrnil
njegovo mogočno priprošnjo, če se mu je posrečilo zopet
najti in k Jezusu pripeljati takega nesrečnega zgub-
Ijenčka ; se gotovo jednako razveseli, kakor takrat, ko je
po tridnevnem tužnem iskanju Jezusa zopet zagledal v
templju.

Zato te prosim, mlado srce, katero koli želiš po¬
šteno ostati in si pripravljeno s krščanskimi čednostmi
se olepšati ter Jezusu dopasti, — izročuj in priporočuj
se zvesto in zaupljivo sv. Jožefu, naj te obvaruje pred
krvoločnimi volkovi, ki želijo Jezusa pregnati od tebe
in potlej tvojo ubogo dušo izdati satanu in jo prepustiti
divjim strastem ter tako večno pogubiti.

Torej še jedenkrat: Imej stalno in trdno zaupanje
do sv. Jožefa!

Tudi jaz za slovensko mladino veliko upam cd
sv. Jožefa; zato sem njemu posvetil in priporočil to zbirko
lepih mladostnih zgledov, da bi ž njegovo pomočjo bol j
do srca šli in več koristili. Bog daj !

1. Sveti Janez Berhmans.

Kakor »se zvezda od zvezde loči po svetlobi« (I.
Kor. 15, 41) in velikosti, tako se ločijo tudi služabniki
Božji po gorečnosti svoji in po večnem plačilu. Vsi se
sicer bliščijo v nebeški svitlobi, ali nekateri vživajo ve¬
liko večjo radost mimo druzih, vsak po svojem zaslu-
ženju

če se pa predrznemo primerjati zveličane v ne¬
besih, moramo pripoznati, da mej mladostnimi priproš-
njiki in zgledi v nebesih se pred druzimi svetijo in

G

bliščijo tri imena: Sveti Alojzij G o n z a g a, sveti
Stanislav Kostka in sv. Janez Berhmans.

To so trije posebno izbrani svitli biseri, katere je
sv. Cerkev posebej odkazala, da naj se vedno k njim
obrača krščanska mladina. Ti se pred vsemi drugimi
imenujejo zavetniki ali patroni mladine. In kdor
koli kaže mladini zglede bogoljubnih otrok, teh treh
nikakor ne sme prezreti.

Vsi ti trije so pomrli še prav mladi. Sv. Stanislav
ni bil še celo 18 let star, sv. Berhmans le 22 let 5
mesecev in sv. Alojzij samo 23 let, 3 mesece in 11
dnij, ko jih je Bog poklical k večnemu počitku v rajsko
veselje.

Kadar umrje izvrsten mladenič ali blagodušna
deklica v cvetju svoje nedolžnosti v najlepših letih,
tedaj se sliši iz ust vseh tistih, ki so poznali ranjcih
blagovitost in čednost, žalosten izdihljej: »Oh, zakaj je
ta blagodušni mladenič tako zgodaj umrl, zakaj je ta
hlagosrčna deklica že ugasnila ? Koliko bi bila lahko
koristila še na svetu, ki je tolikanj potreben dobrih
ljudij 1 Zakaj taki niso neumrljivi ?« Pa sv. pismo nam
daje odgovor in prelepi izgovor za vsako nedolžnost,
ki se zgodaj preseli v rajske višave: »Življenje brez
madeža je velika starost. Zgodaj je končal, pa je iz¬
polnil veliko let; zakaj njegova duša je Bogu dopadla,
zato je hitel ga vzeti izmej hudobij.« (Modr. 4, 9.
J3. 14.)

Vsi trije so si bili že izvolili svoj stan : najpopol¬
nejši stan trojnih evangelskih svetov v slavni Jezusovi
družbi. Ali mej tem, ko so se pripravljali za ta vzvi¬
šeni poklic, jih je Bog poklical k sebi. Že so si bili
vsi trije naložili sladko breme Jezusovo, trdno odločeni
je stanovitno do smrti nositi za svojim Zveličarjem,
menili so, da znabiti še dolgo; ali Bog jim je prikraj¬
šal pot. S tem, da so se odločili za samostansko živ¬
ljenje, so Bogu že naprej darovali vse svoje življenje,
bodisi dolgo ali kratko; darovali so ob jednem, kar
drugi mej svetom živeči darujejo le polagoma, zdaj
nekaj, zdaj nekaj, — darovali so svojo voljo za vselej.
— Veliko bi bili še gotovo storili na zemlji, ko bi jim
bila previdnost božja odločila daljše življenje ; pa kdor

pozna njihovo mogočno priprošnjo, bo rad pripoznal,
da so storili v nebesih še več. Tisoče in tisoče mlade¬
ničev in deklet se je rešilo in večno zveličalo, ker so
posnemali njihov zgled in so bili po zaupljivih prošnjah
deležni njihove mogočne pomoči.

Vsi trije so bili posebno goreči častivci presvetega
Rešnjega Telesa in vsi trije prisrčni ljubljenci Matere
božje; vsi trije so neomadežno ohranili sv. čistost in
umrli v krstni nedolžnosti, v veliki svetosti.

Vsi trije so živeli blizu skupaj; komaj je jedna
luč ugasnila, že je zasvetila druga. Po času nam je
najbolj oddaljen sv. Stanislav, umrl je leta 1568, ko
je bil sv. Alojzij skoro pol leta star. Sv. Alojzij pa je
umrl 1. 1591, in čez osem let po njegovi smrti je bil
rojen sv. Berhmans, ki je umrl že v začetku 17. veka.

Ko pa ravno skupno govorim o teh treh angeljih
v človeški podobi, naj še omenim, da vseh treh deviška
telesa počivajo v Rimu. Sv. Alojzija in sv. Berhmansa
svetinje se častijo v imenitni cerkvi sv. Ignacija. Mej
najznamenitejša poslopja rimskega mesta se sme prište¬
vati tako zvani »Collegium Romanum«, od sv. Ignacija
vstanovljeno učilišče, ki je bilo v začetku neznatno, v
teku časa pa je postalo najimenitnejše na svetu, veli¬
kansko poslopje, s katerim je združena cerkev sv. Igna¬
cija. Do novejšega časa je bilo odločeno mladim Je¬
zuitom »sholastikom«, kar sta bila tudi sv. Alojzij in
sv. Berhmans; razun vseučilišča je bila tudi gimnazija,
stanovanje za učenike itd. V tem poslopju v zgor¬
njem nadstropju, kamor se pride po stopnicah 125
stopinj dolgih, sta stanovala sv. Alojzij in Berhmans.
Kolikrat sta morala dolgo pot storiti gori pa doli, toda
z največjim veseljem na vsako željo svojih predstoj¬
nikov ! Mej obojnim stanovanjem je bila le jedna soba.
Obe sobi sta sedaj spremenjeni v lepo ozaljšani kapelici
in v vsaki je oltar, kjer se večkrat mašuje; soba v
sredi pa velja za zakristijo. Tu se hranijo še razni spo¬
mini obeh svetnikov ; mej drugim več šolskih spisov,
pisem do sorodnikov sv. Alojzija itd. Kako mora pač pre¬
tresti vsako verno srce ta posvečeni prostorček, ako
pomisli na svoje lastno stanovanje! Trupli obeh pa,
kakor je rečeno, sta v cerkvi sv. Ignacija. Na jedni strani

8

v posebni kapelici leži sv. Alojzij v prekrasni skrinjici,
nad katero se vzdiguje veličasten oltar, na katerem se
vsak dan sv. maša bere in je večkrat tudi sveto
Režnje Telo izpostavljeno. Na drugi strani je kapelica
Matere božje in pod njenim oltarjem leži truplo svetega
Berhmansa.

Svetinje sv. Stanislava pa so v drugem kraju, v
cerkvi sv. Andreja, blizu kvirinalske palače. Pri tej
cerkvi je bilo prizidano poslopje za novicijat, in ker je
sv. Stanislav umrl že kot novinec, je v tem poslopju
stanoval: soba, kjer se je učil v zdravih dneh, in soba,
v kateri je umrl, sta zdaj skupaj v lepo kapelo prede¬
lani ; vrata so še iz njegovega časa.

Po času nam je najbližnji sv. Berhmans, zato go¬
vorimo najprej o njem.

a) Pri ljubi materi.

Sveti Janez Berhmans je bil rojen v Diestu na
Brabanskem 1. 1599. Sobota je bil njegov rojstni dan,
kakor bi bilo imelo to že naprej pomeniti njegovo ve¬
liko ljubezen do Matere božje. Njegovi stariši niso bili
imenitni in niso sloveli zarad bogastva, pač pa so bili
slavnipo čednosti in pobožnosti.

Že precej v prvih letih je bilo to dete nenavadno
ljubeznivo, krotko in dobrosrčno. Prikupilo se je sle¬
hernemu, ki je je videl tiho in mirno ležati v posteljici
z veselim angeljsko-milim obrazkom in biserno jasnimi
očesci. Nikdar ni jokal, kričal ali sicer nadležen bil,
kakor je pri malih otročičih navada; temuč zmirom je bil
vedrega in veselega obraza, če so ga pestovali ali v
zibel devali, če je bil kdo zraven njega ali ne ; še ko
so se mu po obrazu izpahnile boleče hraste, se ni jokal.

Velika sreča za to izvoljeno dete je bila, da je
imelo tolikanj dobro mater, ki je znala varovati pri
otroku prelepe natorne darove in je zvesto pazila, da bi
nikdar kaka napačnost ali strast ne kalila jasnote nje¬
gove čiste dušice; po drugi strani pa se je skrbno pri¬
zadevala, kar je moč, zgodaj ga privaditi molitve in
otročjih čednostij, ubogljivosti, pridnosti in zlasti zata¬
jevanja, ki je v prvih letih tolike važnosti.

9

Materin trud ni bil zastonj. Še le sedem let je bil
star in znal se je že čudovito premagovati ter marsikaj
si odreči iz ljubezni do Boga in do bližnjega, zlasti pa
do ljubljenih starišev, n. pr. v spanju.

Spanje je za otroke dvakrat sladko in prijetno.
Janezek pa si ga je znal prikrajšati, in je vsako jutro
ravno z zgodnjim vstajanjem položil dragocen dar na
oltar ljubezni božje. Mati je imela navado zjutraj ga
poklicati ob odločeni uri. Neko jutro ga pride klicat.
Tiho odpre vrata, pogleda v spalnico in ravno hoče za¬
klicati: „Janezek, je že čas, vstani!“ Toda kaj zagleda?
Mali Janezek že napravljen kleči in pobožno moli poleg
posteljice. Mati ga noče motiti. Tiho spet glavo umakne
in prav rahlo zapre duri. Nič ne reče. Pa v srcu ji je
gotovo veselje glasno odmevalo in z lica si je obrisala
gorko solzo, ter prisrčno zahvalila Boga, da ji je dal
tako dobrega otroka. Tako je sedaj molil vsako jutro
po leti in po zimi — kleče, s povzdignjenimi sklenje¬
nimi rokami.

Veselje in tolažbo, katero je imelo dobro materino
srce vsled tega, se ne da popisati. Vsa ginjena nekoč
vpraša: „Janezek, kaj pa vendar delaš tako zgodaj ?“
Otrok je v zadregi, pa v svoji detinski odkritosrčnosti
naravnost pove: „Glejte, zato vstajam tako zgodaj, da
molim, da bi mi ljubi Bog blagoslovil učenje. Če sem
zjutraj zgodaj pridno molil, se mi vselej učenje bolj
pospešuje'"

O, koliko bi tudi tebi koristilo, mladi bravec, ko
bi nekoliko urnejše vstajal, in kleče vestno in stano¬
vitno vsako jutro opravljal svojo jutranjo molitev!

Od dne do dne je rastel blagi Janezek v modrosti
in čednosti: vedno večje veselje je delal svoji materi.
Materin migljaj mu je bil že povelje, ki ga je urno in
veselo brez obotavljanja opravil. Celo želje svojih sta¬
rišev si je prizadeval vganiti, ter se je po njih ravnal;
in takrat je bil najbolj vesel, ko je njim veselje storil.

Pa prišla je zanj huda žalost. Oh, Janezku — ta¬
krat je bil devet let star — zboli ljuba mati! Pa ko
bi le kmalu ozdravela! Že kratka bolezen materina dela
dobremu otroku toliko skrbi in žalosti, kako britko še

10

le je moralo biti temu blagemu dečku, ker mu je bila
več let bolna mati, katero je tako prisrčno ljubil!

Vendar samo žalovati in jokati se poleg bolne ma¬
tere, to še ni zadosti. Sveti Berhmans je bolni materi
vse drugače pokazal svojo sinovsko ljubezen. Spoznal
je, da ravno ta materina bolezen je najboljša prilika,
ko more vsaj nekoliko povrniti preobilne dobrote, katere
je v zdravih dneh prejemal iz njene dobrotljive roke.
Karkoli je vedel, da bi utegnilo bolno mater tolažiti in
vedriti, vse je poskušal. In ker je ljubezen iznajdljiva,
ji je vedel vsak dan kako novo veselje pripraviti ter
ljubljeni bolnici slajšati britke ure, kolikor je le mogel.
Sedaj ji je kaj prinesel, sedaj kaj ponudil, sedaj kaj pri
postelji popravil, ali sicer kaj postregel, da bi ložje
počivala draga mati; vedno je imel kaj poprašati ali
kaj povedati, da bi bolj pozabila na bolezen. Kadar je
imel kaj prostega časa, prihitel je k materi. In če je
videl, da je spet žalostna, začel jo je tako lepo tolažiti,
posebno s tolažilnimi resnicami naše svete vere, da so
se mu kar čudili. Največ pa je storil s svojo pobožno
molitvijo, ker veliko je molil za bolno mater, zlasti pri
sv. maši vsak dan.

Kako rad bi videl, da bi to brali oni mrzločutni
otroci, ki se še skoro ne zmenijo ne za to, če zbolijo
mati ali oče, ali stari oče, stara mati, ali pa kdo drugi
v hiši. Bolniku silno hudo de, če drugi vpričo razgra¬
jajo, vpijejo, trdo stopajo in skačejo. Kdor nima z
bolnimi usmiljenja in sočutja, kaže jako slabo srce.

b) V cerkvi.

Drugi kraj, ki je bil Berhmansu jednako priljubljen,
kakor prostorček poleg ljube matere v domači hiši, je
bila cerkev, hiša Božja. Saj od pobožne matere se je
učil ta sveti kraj nad vse ceniti in ljubiti. Dobre matere
so namreč vselej tudi pobožne, in ničesar bolj ne želijo,
kakor da bi bili tudi otroci pobožni. Zato jih prav
zgodaj učijo moliti, zgodaj jih v cerkev vodijo in skrbno
pazijo na nje, kako se tam vedejo pred živim Bogom.

Kako veliko veselje je Janezek materi napravljal
ravno s svojo prisrčno pobožnostjo, sem že omenil. Pa

11

pobožni deček ni samo zato tako zgodaj vstajal, da bi
doma vsak dan zvesto opravljal svoje zjutranje molitve,
marveč še zlasti zato si je spanje pritrgoval, da je mogel
iti vsak dan k sv. maši. Vsako jutro je bil pri dveh
ali treh sv. mašah; pa kako zbrano in pobožno! Naj
večje veselje mu je bilo, če je smel streči pri sv. maši.
O, kako zgledno in spodbudno se je znal vesti pri tem
najsvetejšem opravilu! Ko bi angelj iz nebes prišel
in pokleknil pred altar, ne vem, če bi bil mogel veliko
lepše in pazniše opravljati to sv. nalogo Gotovo so bili
angelji veseli, in ljudje so bili ginjeni videti takega
serafskega strežnika pri altarju, zamaknjenega v božje
skrivnosti najsvetejše daritve. (Ce si ti, ki to bereš,
znabiti tudi „ministrant“: ali se ti kaj vest budi, da bi
se sramoval in kesal svojega mrzlega ali celo zlobnega
vedenja v pričo Najsvetejšega?)

Sveti Berhmans se je pa v cerkvi in zlasti pred
altarjem zato tako sveto obnašal, ker je že v nežni
mladosti nekaj po človeškem podučevanju, nekaj po
božjem razsvitljenju sv. Duha dobro poznal Jezusa
v na j svetejšem Zakramentu.

Veliko hrepenenje je imel po prvem sv. obhajilu.
Kar čakati ni mogel več tistega srečnega dneva.

Neko jutro, bil je ravno velik praznik, je Berhmans
po navadi v veliki pobožnosti klečal in molil pri sv. maši.
Veliko ljudij je šlo k sv. obhajilu. Ko jih vidi, kako se
drug za drugim bližajo mizi Gospodovi, se nenadno
zbudi v njegovem srcu nepopisljivo hrepenenje po Je¬
zusu. Nekaj ga tako močno vabi in vleče, da bi šel
tudi on za druzimi. Srce mu glasno bije, oko se žari.
Že se duhoven obrne, že kaže sv. hostijo, rekoč:
„Ecce, agnus Dei, ecce, qui tollit peccata mundi —
Glej Jagnje božje, katero odjemlje grehe sveta.“ Sedaj
so njegove želje po Jezusu tako velike, da se jim komaj
ustavlja, ter le z nekako silo še ostane na svojem mestu.
Ljubemu Jezusu je gotovo bilo všeč tako hrepenenje.
Zato mu navda misel, naj gre k svojemu spovedniku
in naj mu vse razodene, kako mu je pri srcu, in naj
ga prosi, da bi ga že skoraj pustil k sv. obhajilu.

Zamišljen pa veselega srca gre po sv. maši domov
in začne se pripravljati za preimenitno opravilo, ki si

12

ga je že tolikrat, zlasti pa ta praznik, tako goreče za¬
želelo njegovo pobožno srce. Resno premišljuje vse dni
svojega mladega življenja, da bi pred sv. obhajilom prav
popolnoma očistil svojo vest.

Ko meni, da je dovelj pripravljen, gre neki večer
k svojemu dušnemu vodniku. S svetim strahom se pri¬
bliža njegovim vratom in boječe potrka na nja. Ko
sedaj stoji to čisto jagnje pred milim obrazom svo¬
jega skrbnega dušnega pastirja, mu hipoma upade ves
prejšnji strah in zaupljivo začne govoriti: „Duhovni
oče 1 neko prisrčno prošnjo imam do vas. Moje srce
tako hrepeni po sv. obhajilu, da se ne morem več ustav¬
ljati. Res, da sem še le 11 let star, in tudi nisem
vreden: pa bi vendar tako zelo rad!“ Na to obmolkne
in s priprosto detinskim očesom zaupno gleda v obraz
dobrega spovednika in čaka odgovora. „Prav, dragi moj
Janko 1“ mu na kratko odgovori modri spovednik, „ni-
česar ti ne morem bolj privoščiti, kakor to srečo. Le
lepo se pripravljaj z zglednim zadržanjem, in svetujem,
da se pripraviš tudi za dolgo spoved.“ — „O“, zakliče
sedaj srečni deček, ki ne ve, ali bi se veselja smejal
ali jokal, „sem že pripravljen; resno sem te dni pre¬
mišljeval in preiskoval vse svoje življenje, in zelo bi
bil hvaležen, ko bi precej nocoj smel opraviti dolgo
spoved.“ In komaj to izgovori, že kleči mali grešnik,
ali raje recimo, mali svetnik, pred svojim spovednikom
in se obtoži vsega kar je imel za greh. Ta „dolga“
spoved je bila pač kratka, ker težko, da je kdaj s
kakim „prostovoljnim“ malim grehom do takrat Boga
razžalil in spovednik so ga morali le tolažiti in poučiti,
da bi ne bil imel kaj za greh, kar ni greh. 0 srečni
otrok!

Sedaj pa ni blagi deček skoro druzega mislil,
kakor vedno le na sv. obhajilo. Gotovo je željno štel
dneve: Še 8 dni, še 7, 6, 5 . . ., dokler ni slednjič, ko
je bilo vse v redu, kar je treba za to najimenitnejše
opravilo, ves vesel mogel reči: „Jutri!“ In ko se je
tisto jutro zgodaj zbudil — kako mu je bilo pri srcu
— in ko je šel s svojimi stariši proti cerkvi, kaj je
mislil — in ko ga je zvonček milo povabil k mizi
Božji, ko je mašnik pokazal sv. hostijo, mu jo na jezik

13

položil, oh kaj je takrat čutil v svojem deviškem srcu,,
tega nisem v stanu povedati; kaj tacega more le mlad
svetnik čutiti! Mašnik, ki ga je obhajal, je le toliko
mogel pričati, da se mu je bralo že na obrazu, kaj se
je godilo v njegovem notranjem; angeljska spoštljivost
v vedenju, nebeško žarenje, ki se mu je svetilo v obličju,
vse je pričalo njegovo nenavadno srčno pobožnost.

Od tistega dne se mu je zdela cerkev še svetejša,
še prijetniši kraj. Kadar je utegnil, je tekel, vsaj za ne¬
koliko trenutkov, počastit Jezusa in Mater božjo, če
je iz šole prišel domu, in potrkal na vrata, pa mu na
večkratno trkanje ni prišel nikdo odpret, ni razgrajal,
kakor imajo drugi otroci navado, ampak mirno je šel
v bližnjo cerkev in tam molil sv. rožni venec.

Tudi je imel navado odsihdob vsak teden iti k
spovedi in na 14 dnij k sv. obhajilu, kakor tudi o praz¬
nikih Gospodovih in Matere božje. Po spričevanju nje¬
govega spovednika se je vselej za sv. zakramente pri¬
pravljal dlje časa in z veliko pobožnostjo. „Pred
sv. obhajilom me je prišel vselej ponižno prosit od¬
puščanja. Pri svetem opravilu se je vedel tako pohlevno,,
pobožno in častitljivo, da je bil kakor zamaknjen v
Boga.“

Da je pa sv. obhajilo — „kruh močnih“ — v tako
zdravem srcu, kakor je bilo srce svetega mladeniča,
budilo najlepše in najmočnejše čednosti, to je očitno,
in mi ni treba še posebej povdarjati. Kdor je za cerkev
tako vnet in goreč, ta je tudi goreč za vse, kar se
imenuje dobro, sveto in blago.

c) V šoli.

Razun cerkve in domače hiše je za slehernega
otroka najimenitniši kraj šola. Mnogim je že bila šola
podlaga zveličanja, mnogim pa tudi zarad napačne dru¬
ščine in druzih okoliščin prva nesrečna stopinja v po¬
gubljenje.

Ker je tedaj učenje, zlasti višje šolanje, tolike
važnosti za dušno zveličanje, pojdimo sedaj za Berh-
mansom še v šolo in poglejmo, kako se tam vede.
Prepričali se bomo, da boljšega učenca si učitelji niso.

14

mogli želeti, kakor je bil on. Imel je vse lastnosti
izvrstnega učenca; posebno pa so se mej druzimi odli¬
kovale tri najimenitnejše dijaške čednosti: stanovitna
pridnost, pohlevna vbogljivost in prisrčna
bogoljubnost.

Janez Berhmans je bil zelo dobre glave, jako bi¬
strega uma in čvrstega spomina. Kar je le jedenkrat
prebral ali jedenkrat slišal, si je tako stalno zapomnil,
da mu je bilo lahko vse zopet zvrstoma pripovedovati
Toda mladeniču bi najboljše dušne zmožnosti nič ne
koristile, ko bi jih ne hotel pridno rabiti. To je tudi
Berhmans dobro spoznal in bil je precej od prve mla¬
dosti do smrti nenavadno priden in delaven.

Ze do desetega leta si je bil pridobil najnavadniših
vednostij in pričel je že višje nauke. Njegov takratni
učitelj je s prisego potrdil spričevanje: „Janez je bil
deset let star, ko je postal moj učenec. Njegova prid¬
nost je bila zgledna, njegova vstrajnost nepremagljiva,
njegovo napredovanje urno, tako, da je kmalu prekosil
najboljše v razredu, in da je kmali došel one, ki so
bili po starosti in učenosti daleč pred njim “

Da bi pa mogel še bolj vspešno napredovati in
ves čas posvetiti učenju, želel si je priti v kak tak
kraj, kjer bi ga nihče ne motil pri učenju., kakor se
je to doma seveda le prepogosto godilo, če tudi še
tako mlad, je vendar že mislil na prihodnost in želel
tako vravnati svoje učenje, da bi postal duhoven. Božja
previdnost mu je naklonila tako priliko.

Takrat je bil za župnika pri Marijini cerkvi nje¬
govega rojstnega mesta nek duhoven iz premonstraten-
skega reda, P. Emerih. Ta vneti pater je v svoji hiši
poučeval več dečkov in jih odgojeval v krščanski po¬
božnosti. Pridni Janez si je že več časa srčno želel
priti v to odgojišče. In ko ga neki dan oče vpraša,
kakšno poplačilo bi rad za pridnost in lepo vedenje,
mu brž odgovori: ,,Nobenega druzega ne, oče, kakor
to, da bi smel vstopiti v ,vstav naše ljube Gospe 1 .“

Oče ga usliši, in sedaj ves vesel hiti pridni šolar
k svojemu novemu učeniku. Tako mu je pokoren in
tako ga ljubi, kakor svoje stariše. čeravno je bila oče
-tova hiša blizo, je vendar le prav malokrat prišel domov,

15

ker hotel je ves čas vestno porabit'. Če so se njegovi
tovariši igrali in razvedrovali, je on raji ostal v sobi,
ter bral ali pa molil. Še k mizi je skoro vselej vzel
kako knjigo, in imel vedno odprto pred seboj. Nikdar
ga ni bilo treba priganjati k učenju, še braniti so mu
morali in ga siliti, da si je privoščil potreben počitek.
Potlej se pa ni čuditi, da je bil vspeh tako sijajen, da
ni bilo nikdar nobene graje ali kazni zanj, pač pa vsako
leto prvo darilo!

V tem vstavu je ostal tri leta. Sedaj je bil 14 let
star. Neizrečeno rad bi bil še dalje ostal pri tako dobrem
župniku. Toda stariši niso mogli več plačevati zanj.
Sklenejo tedaj, da se naj gre učit rokodelstva.

Oče pokliče ukaželjnega dečka domov in mu raz¬
odene, kaj se je sklenilo zastran njega. Do sedaj je
Janez še zmiraj mislil, da bode duhoven. Zato ga prav
zelo osupne to nenadno sporočilo. Milo se začne jokati,
poklekne pred svoje stariše in jih z vročimi solzami
za božjo voljo prosi, naj mu vendar dovolijo še dalje
se šolati, da bode mogel postati duhoven. Tudi jim
obeta, da hoče, če je denar jedini zadržek, biti zado¬
voljen z vodo in kruhom.

Te vroče prošnje omeče očetovo srce. Sedaj spre¬
meni svojo odločbo in Janeza ne sili več k rokodelstvu.
Poprašuje in skrbno poizveduje, kje bi se dalo kaj do¬
biti, da bi si njegov dobri sin poleg učenja sam kaj
prislužil in si sam dalje pomagal.

Bog je poplačal njegovo prizadevanje. Častivredni
gospod Janez Freimont, korar stolne cerkve v Mehelnu
(Malinu), sprejme pobožnega in umnega dečka in ga z
vsem preskrbljuje, da more nadaljevati učenje. Zato pa
mu mora Berhmans vsak dan pri sv. maši streči in
izvrševati druga mala opravila.

Ves vesel take ponudbe se poslovi pri domačih
in se preseli 1. 1613 v svojo novo domovino v Mehelnu.
Tam obiskuje višje latinske šole, najpred v stari mestni
učilni, potlej pa, ko so Jezuitje prišli v Meheln, si izvoli
novo jezuitovsko šolo.

Tudi tukaj je bila njegova pridnost neutrudljiva.
Ker mu je sedaj zarad raznih opravil manj časa osta¬
jalo za učenje, je gostokrat v pozni noči še čul in

16

izdeloval svoje naloge, in zjutraj je bil spet na vse
zgodaj na nogah. Če je moral svojega gospoda kam
spremljevati, je vzel vselej kake bukve s seboj, da bi
prav nič časa ne zgubljal.

Toda kaj bi pomagala še tolika pridnost in ž njo
pridobljena učenost brez pobožnosti in srčne blago-
dušnosti? Le tisti učenec je res vse hvale vreden, ka¬
teri si zna poleg pridnega učenja tudi srce blago
ohraniti in je še čimdalje bolj lepšati in zboljševati.

Tudi na to stran je Berhmans sijajen zgled vsem
dečkom in mladeničem. Njegovi učeniki in sploh kateri
so ga poznali, kar prehvaliti ne morejo njegove dušne
lepote. Že prej imenovani njegov učenik pravi: „Nje-
gova priprostost in čistost je bila tolika, da še po imenu
ni poznal grehov, katerim je mladina v teh letilV tako
rada vdana, in prijateljstva z razuzdanimi dečki še je
ogibal kakor kuge, da bi nobeno zlo ne omadeževalo
njegove duše . . . Nikjer ga ni bilo večkrat videti, kakor
v cerkvi, nikjer manjkrat kakor na trgu/ In na očetovo
vprašanje, kako se sin vede, je ves vesel odgovoril:
„Srečen oče tacega sina, ki bo vaša najslajša tolažba,
čast in slava vaši družini. Bog ga ohrani/ Neki du¬
hoven njegovega rojstnega mesta, ki je imel priliko
do dobrega spoznati lepoto njegove duše, ga imenuje
„angelja, v katerem se sveti angebska čistost in de-
vištvo“. In njegov posebni dobrotnik, že omenjeni korar,
ki je bil tri leta priča in deležnik njegove prisrčne do¬
brote in ljubeznjivosti, ga je ljubil kakor oče svojega
sina; kadar je govoril o njem, se blagi starček solz
ni mogel zdržati.

O njegovi vbogljivosti trdi neka priča, da je tako
hitro vbogal na besedo tistega, kateri mu je kaj ukazal,
da je bil videti kakor Tobijev angelj, ki je bil vedno
pripravljen storiti, kar se mu je reklo.

Kako zelo je čislal in spoštoval duhovski stan,
nam kaže ginljivo sporočilo, da se vpričo duhovna še
pokriti ni upal, ampak je ostal odkrit, če so se tudi
njegovi tovariši vsi pokrili; in če se mu je velelo, naj
se pokrije, je težko in z vidnim premagovanjem vbogal.

Do svojih vrstnikov in tovarišev je bil poln lju¬
beznjivosti, zmiraj tako prijazen, prizanašljiv in po-

17

strežljiv, da so ga vsi prisrčno ljubili. Nikoli se ni z
nobenim pričkal, in če je videl, da so se drugi kregali,
šel je precej proč.

Čeravno je bil revež, ki je živel le ob miloščini
dobrih rok, so si vendar sinovi žlahtnega rodu in bo¬
gatih starišev šteli v čast in srečo imenovati ga svojega
prijatelja. Če so katerikrat govorili kaj napačnega, pa
je prišel Berhmans, so takoj utihnili; če pa ne, je pri
tej priči sam zapustil druščino s sveto rdečico v obrazu.
Pa ne samo ljubili, ampak tudi spoštovali so ga in
bali so se ga ter so poslušali njegove nauke in opomine,
kakor bi ne bil njih vrstnik, temveč vse kaj več. Toliko
premore prava čednost in svetost!

Med njimi je bil deček zelo razposajen in razuzdan.
Večkra: je zasramoval pobožnega Berhmansa, se nor¬
čeval in mu nagajal, kolikor je le mogel. Blagodušni
Berhmans pa je vse voljno pretrpel, nikomur ni besedice o
tem rekel in nikdar se ni pritožil zoper njega. Kako
plemenito!

Najlepši kinč vrlega dijaka pa je bila njegova
srčna pobožnost. Kako zelo pridno in lepo je molil
doma in v cerkvi, smo že povedali; sedaj naj dostavimo
le še nekatere posameznosti o njegovi bogoljubnosti.

Posebno rad je premišljeval trpljenje Jezusovo;
in to že precej v otročjih letih. Ko se je bil naučil
brati, bral je najraje o britkem trpljenju Kristusovem.
Nekega dne so se šli njegovi tovariši igrat, on pa se
je skril v velik koš in je tu ostal dve uri. Ko ga za¬
pazijo v takem skrivališču, so vsi prepričani, da se je
zopet zato skril, da je molil in premišljeval trpljenje
Zveličarjevo. Pozneje je v Mehelnu vsak petek obiskoval
postaje sv. križevega pota, ki je bil v tem mestu po¬
stavljen na očitnem kraju. Da bi bilo bolj zaslužljivo,
hodil je, če je bilo moč, skrivaj in bos na ta njemu
najljubši prostor. Po cele ure je klečal pred podobo
Križanega. Po sv. obhajilu je večkrat po dve ali tri ure
molil in se ginljivo zahvaljeval svojemu Zveličarju za
preveliko srečo sv. obhajila. Po noči celo je vstajal, da
je skrivaj molil, ko so drugi spali; še o polnoči so ga
večkrat zapazili, ko je ves zamaknjen molil kleče na
trdih, mrzlih tleh.

2

18

Razven tega je bil pa tudi mej delom in počitkom
ves v Bogu zbran in je znal prečudno lepo vse obra¬
čati v čast božjo in svojo dušno korist. Ko so se za¬
čeli v šoli učiti pesništva, je dobil nalogo, naj naredi
pesmico, kakoršno hoče in o katerikoli reči. Kaj, menite,
si je izvolil? O Jezusovem imenu je napisal tako lepo
in presrčno pesem, da so se mu učitelji čudili zaradi
umnosti in tolike bogoljubnosti.

Njegov gospod je imel angleškega psa. Tega je
privajal za lov povodnjih ptičev. V ta namen mu je
metal koščke kruha, da se je zaganjal za njimi v vodo.
Janez je gledal, kako pes pazi na vsak migljej svojega
gospodarja, kako urno spolnuje njegovo voljo, skače
v vodo, plava po reki in se neutrudoma zaganja, da
bi ujel kruhek, — in ves ginjen je zaklical: »Meni da
Bog večno plačilo, če ga vbogam in zvesto spolnujem
njegova povelja, njegove zapovedi; zato ga moram tudi
jaz naglo in radovoljno vbogati, kakor psiček svojega
gospoda.«

Še prav posebno spomina in hvale vredna pa je
njegova velika pobožnost in ljubezen do Matere božje.
Ko je bil še v Diestu, je velikokrat obiskal Marijino
cerkev, kjer je bila imenitna božja pot, imenovana
»Strma gora«, uro daleč od mesta. Po poti tja in nazaj
je le molčal, molil natihoma sv. rožni venec ali pre¬
mišljeval svete resnice. Pri jedi si je večkrat kaj pri-
trgal v čast nebeški Kraljici; ob sobotah in pred Mari¬
jinimi prazniki se je redno postil. Ob Marijinih praznikih
je prejemal svete zakramente. In sicer jo je veliko častil
z raznimi opravili ter se zaupno izročal in priporočal
njenemu mogočnemu varstvu.

V Mehelnu so bili njegovi učeniki iz Jezusove
družbe osnovali v posebno počeščevanje Matere božje
bratovščino Marijinih otrok. V to bratovščino so spre¬
jemali le najpridnejše učence, kateri so prosili za to
milost. Mej prvimi je prosil in bil sprejet Berhmans.
Sedaj se je še bolj raznesla njegova goreča ljubezen
do Matere božje. Vsem udom te bratovščine je bil naj¬
lepši zgled in prizadeval si je na vso moč še druge
vneti in pridobiti za Marijino češčenje. Svoja prejšnja
češčenja je še pomnožil; zlasti pa se je trudil Marijo v

19

čednostih posnemati, ker je bil prepričan, da ji je tako
češčenje najbolj všeč. V začetku vsacega meseca je šel
predstojnika te družbe poprašat, katere napake naj se
dotični mesec posebno odvadi in s katerimi čednostmi
bi si mogel še bolj pridobiti Marijino ljubezen.

Tudi iz Mehelna je še včasih romal na »Strmo
goro«. Nekega leta je šel o binkoštih tja z gospodom
korarjem. Nazaj grede sta si izvolila drugo pot in sta
zašla v temen gozd. Nagloma pride tudi huda nevihta;
tema nastane skoraj kot po noči; le bliski strahotno
razsvetljujejo drevesa; toča in dež se usuje na samotna
romarja. Že dve uri sta tavala po gozdu. Slednjič pri¬
deta na neko ozko stezo. Oba sta jahala. Sedaj pa stopi
gospod raz konja in veli Berhmansu, naj naprej jaha;
sam je namreč hotel Boga prositi za pomoč v tej strašni
stiski. Nenadoma mu pride na misel, naj kliče na pomoč
svetega angelja varuha, nedolžnega spremljevalca. In res;
komaj začne tako moliti, še jedenkrat strahovito zagrmi,
potem pa se hitro nebo ujasni in kmalu zagledata zvonik
tistega kraja, kamor sta hotela priti. Duhovnik je to
nebeško pomoč pripisoval za Bogom najbolj nedolžnosti
in zaslugam svojega preblagega rejenca.

Jaz sem tudi te misli, zato kličem: O sveti Berh-
mans, prosi tudi za naše učence in učenke, da bodo
tvoj zgled posnemali in se rešili izmej nevarnih viharjev
in si ohranili nepokvarjeno srce!

č) V samostanu.

Kdor ima veliko premoženje, ga najbolj to skrbi,
kam bi shranil in kako skril svoj zaklad, da bi ga ne
izgubil, in pa, kako bi ga zavaroval, da bi se mu ne
manjšal, marveč še pomnožil.

Berhmans je bil tudi, čeravno še tako mlad —
17 let je bil star, ko je izvršil navadne šole v Mehelnu
— velik, velik bogatin ! V posvetnem je bil sicer, kakor
že vemo, revež, živeč o milosti druzih; a kako veli¬
kanski so bili njegovi dušni zakladi!

Še jedenkrat si v spomin pokličite, kar sem že
povedal o tem preblagem mladeniču, in postavite si
živo pred oči to rajsko lilijo, ki ravno začenja razvijati

2*

20

svoje krasno cvetje in pred nebom in zemljo razširjati
svojo prijetno vonjavo. Kaj si hočete misliti lepšega in
veličastnejšega, kakor je ta izvoljeni mladenič? Tako
dobro je izučen in izobražen v svetnih učenostih, a še
večji mojster je v božjih vedah; kdo zna tako pohlevno
vbogati svoje višje, kdo se zna tako krotko in ljubez¬
nivo vesti do svojih vrstnikov, kdo zna tako lepo mo¬
liti, kdo ima tako serafsko pobožnost do presvetega
Rešnjega Telesa, tako prisrčno ljubezen do Matere božje,
kdo je tako čist in deviško nedolžen, kakor Berhmans ?
— Njegovi učeniki po vrsti trdijo, da nobenega tacega
ne poznajo, in on sam je nekje zapisal, da pred vsem
se ima Bogu zahvaliti za to milost, da ni nikdar storil
nobenega smrtnega greha, in s prevdarkom tudi nobe¬
nega odpustljivega ne!

Ali se bomo še čudili, če sedaj to preblago dušo
skrbi, kje in kako bi zavaroval svoj obilni zaklad, da
bi mu ga svetni tatovi ne ukradli in peklenski ropar
ne odvzel? — Oh, kaj bi bilo, ko bi sedaj krenil na
napačno pot, kakor jih stori sto in sto, ko so dobro
začeli pa končali po Judeževo? Kako bi bilo žalovalo
Srce Jezusovo za takim belim jagnjetom in kako bi
bila Marija jokala za tako dobrim detetom!

Ali povejmo brez prilike: Berhmansa je sedaj
silno skrbelo, v kateri stan bi stopil, da bi nič
dosedanjega ne zgubil, marveč da bi, kar moč veliko,
na novo pridobil; kajti dobro je vedel, da kdor ne gre
naprej, gre nazaj; kdor je svet, naj bo še svetejši; kdor
stoji, naj gleda, da ne pade, ker celo angelji so padli.

Dobro je vedel, da volitev pravega stanu je silno
važna reč, ker je v prvi vrsti odločilna za časno in
večno srečo; zato si je veliko prizadejal, da bi za gotovo
zvedel, kaj je v tej imenitni zadevi volja božja. Mnogo
rečij ga je slednjič prepričalo, da je klican v Jezusovo
družbo sv. Ignacija.

Že samo po sebi je bilo njegovo dobro srce nagnjeno
za redovno življenje, ker je popolniše od svetnega po
evangelijskih svetih, ker je v njem manj opover krščanske
popolnosti, nasproti pa več molitve in lepih živih zgledov
ter raznih pripomočkov za sveto vnemo in gorečnost;
in pa dobra dela posvečena z obljubo imajo pred Bogom

21

veliko večjo vrednost, kakor ravno taka dela navadnih
ljudij.

To srčno nagnjenje sta posebno poživili dve knjigi,
ki ji je v dijaških letih dobil v roke, namreč pisma
sv. Jeronima, v katerih svetnik navdušeno govori
o puščavnikih, in pa življenje angeljskega mla¬
deniča sv. Alojzija iz Jezusove družbe. »Prva teh
dveh knjig", pravi, „me je pripravila do sklepa, da za¬
pustim svet in stopim v kak red; druga pa je obudila
v meni neko nagnjenje do jezuitovske družbe in mi
navdihnila želje vanjo stopiti/

Ali samo nagnjenje mu še ni bilo zadosti; hotel
je imeti gotovost. Zato je še več molil, še bolj se zata¬
jeval ; sv. zakramente je začel v ta namen sprejemati
po dvakrat na teden. Večkrat je sedaj obiskoval svojega
dušnega vodnika, ga povpraševal za svet in se popol¬
noma podvrgel njegovi sodbi. »Jaz sam ne vem“, mu
je odkritosrčno rekel, „kaj Bog hoče od mene; pa pri¬
pravljen sem izpolniti vsak migljej njegove volje. Le
povejte mi Vi v njegovem imenu, kaj je njegova sveta
volja. Vaša beseda mi bo veljala za njegovo besedo."

Prav pravo gotovost pa je zvedel po Mariji, svoji
ljubljeni Materi. Nekega dne dobi Berhmans od svojega
dobrotnika pet in dvajset goldinarjev v dar za poljubno
porabo. Blagi mladenič je urno odločen, kaj storiti
ž njimi. Razdeli jih v tri dele; jeden del odloči za uboge,
jeden del za Mater božjo na »Strmi gori", jeden del
pa za pobožnega duhovna Emeriha, naj nekoliko svetih
maš opravi pri Marijinem oltarju v Diestu.

To je pomagalo; nekaj dnij potem je bila reč
končno določena in Berhmans je ves vesel pritekel k
svojemu dušnemu vodniku z besedami: »Je že gotovo
— jezuit postanem. Presveti Devici sem obljubil, če me
sprejme v Jezusovo družbo, da hočem svetnik postati.
Čutim, da ji je moj dar všeč; storite še vi potrebne
stopinje, da me bodo hoteli sprejeti."

To se ve, da so z veseljem sprejeli takega mla¬
deniča, tako svetega »kandidata", ker jim je bil že od
prej dobro znan.

Imel je pa še veliko vojsko. Stariši so se jako
prestrašili, ko so zvedeli njegov sklep. Sami in po pri-

22

jateljih so mu mnogovrstno branili in odsvetovali. Vendar
slednjič je pregovoril in s solzami preprosil tudi stariše,
da so mu dovolili tem ložje, ker so bili tudi sami bogo-
Ijubni. Zelo je bil vesel, ko je zvedel njihovo dovo¬
ljenje. V pismu, v katerem se jim zahvaljuje, je posebno
ginljivo brati, kako se vsem svojim priporoča v molitev:
„ Storite mi dobroto in obiščite presveto Devico na
,Strmi gori 1  z mojimi tetami, z mojim bratom in z
drugimi mojimi prijatelji, ki mi dobro hočejo in želijo
zveličanje moje duše; pojdite tam k svetemu obhajilu in
potlej darujte Mariji in njenemu blaženemu Sinu mene
s tistim srčnim veseljem, s katerim je prečista Devica
Jezusa Kristusa darovala nebeškemu Očetu."

Neko soboto, 24. septembra 1616, je bil sprejet
v novicijat. Neizrečeno je bil vesel te milosti. Prvi večer
mu je šlo le na jok samega veselja in ginjenja, in tudi
pozneje je mnogokrat Boga hvalil za to srečo, da sme
živeti v Jezusovi družbi.

Sedaj, sedaj šele se je začelo pri njem pravo ne¬
beško življenje; sedaj je stopal, kakor pravi sv. pismo,
z orjaškimi stopinjami po poti popolnosti. Na trdni
podlagi, ki si jo je bil že zunaj postavil in utrdil, je
sedaj pogumno dalje zidal prekrasno poslopje krščanskih
čednostij in samostanske svetosti.

Nikdar ni rekel: dosti je, ali, ni treba več; nje¬
govo široko srce je želelo le več, le še več. Vse je
storil, kar je vedel, da ga more še višje povzdigniti.
Vojskoval se je, kakor bi se moral vsak dober kristijan
vojskovati, z mečem na dve strani brušenim : po jedni
strani, da bi se obvaroval vsacega tudi najmanjšega
greha, po drugi strani pa, da bi od dne do dne v dobrem
rasteh Njegova navdušenost je bila nepremagljiva in
neomahljivi njegovi sklepi: nikdar nobenega tudi naj¬
manjšega odpustljivega greha ne storiti, nikdar tudi
najmanjše redovne postave ne prelomiti, ali najmanjšega
povelja prednikovega ne zanemariti. Rad je ponavljal:
»Rajše tisočkrat umreti, kakor storiti najmanjši greh!
Z vso mogočo skrbjo se hočem varovati vsake naj¬
manjše nepopolnosti in rajše umreti, kakor ravnati zoper
samostansko pravilo; raje zdravje zgubiti, kakor pre¬
lomiti najmanjše pravilo.’ 1 ' V vseh čednostih se je hotel

23

odlikovati in v učenju doseči najvišje, vse pa seveda v
čast božjo in dušno zveličanje.

To svoje preblago prizadevanje je sam zapisal s
temi-le večnega spomina vrednimi besedami: „Ce ne
postanem svetnik, dokler sem mlad, nikdar
ne bom postal!"

Obširno mi tukaj ni popisovati njegove samostanske
popolnosti, vendar nekaterih poglavitniših rečij, se mi
zdi, da ne smem zamolčati, ker so za sleherno mlado
srce tolikanj poučljive.

Po skrbnem dveletnem pripravljanju v novicijatu
mu je bila dovoljena trojna redovna obljuba, ki jo je
storil sobotni dan, 25. septembra 1618, in kmalu potlej
so ga zarad njegovih dušnih zmožnostij in srčne blago-
vitosti poslali v Rim, kjer je ostal do smrti.

Trojna obljuba! to mu je bil sedaj predragi biser,
ki ga je hranil na dnu svojega srca z vso mogočo zve¬
stobo in čuječnostjo. Prav po Jezusovem zgledu je
ljubil sv. revščino tako, da se je vsemu odpovedal
in tudi najmanjše reči ni maral imenovati svoje. Nje¬
gova vestnost je bila v tej zadevi tako velika, da si še
priproste podobice ali koščka papirja ni upal sprejeti ali
darovati ali posoditi brez dovoljenja višjih. Ko nekikrat
ni imel prilike prositi dovoljenja, pa je vendar od so¬
brata sprejel podobico v spomin, je bil vsled tega tako
v srcu nemiren, da si je to zapisal v dnevniku za na¬
pako, ki jo hoče vedno obžalovati. Drugikrat je prišel
od kardinala Belarmina in, ko so ga vprašali, kaj je
dobil za dar od kardinala, je odgovoril: „Nič; in ko bi
mi bili kaj ponudili, bi bil hvaležno odrekel ponudbo."
Belarmin to zve, se začudi in pravi: „Ravno tako bi
bil sv. Alojzij govoril in delal." — Ponošena obleka,
zastarela priprosta sobna oprava mu je bila najbolj
všeč; a čisto in snažno pa je moralo pri njem biti vse.

Če mogoče, še bolj skrbno je varoval drugi biser,
sveto d e v i š k o č i s t o s t. Na podlagi krstne nedolžnosti,
s katero je prišel v samostan, je to angeljsko čednost
sedaj posvetil še z novo obljubo, ter jo je z božjo in
Marijino pomočjo pa z lastnim prizadevanjem ves čas
ohranil v najlepši neomadeževani lepoti. „Dve reči",
tako je rekel sam svojemu dušnemu vodniku, „mi

24

dajeta veliko tolažbo, za katero ne morem Boga zadosti
hvalili: da sem namreč deviško čistost v njenem cvetju
neomadeževano ohranil, in pa da nisem vedoma storil
nobenega odpustljivega greha.“ In o drugi priliki je
ravno tako odkritosrčno povedal, da nikdar ni imel tudi
še celo nobene misli zoper »angeljsko čednost 1 '. Tako
je bil srečen, da celo nikakoršnih skušnjav ni imel
zoper sveto čistost; tudi v sanjah ni bil nadlegovan.

Tolika čistost in svetost je bila seveda posebna
milost božja. Toda milost si je treba izprositi, ali pa
zaslužiti. Oboje je bilo pri Berhmansu. — Njegova obilna
pobožnost nam je že znana; v samostanu pa si je še
pomnožil in izpopolnil, kar je imel od prej v navadi.
Vsi so ga imeli za zgled v molitvi; kajti znotranja srčna
pobožnost se je kazala tudi na zunanje : klečal je ves
čas nepremaknjen s sklenjenima rokama, z veselim ne¬
beško ginjenim obrazom — ves zamaknjen. Razmišlje-
nosti v molitvi še skoro poznal ni. Ce je obiskal kako
cerkev, se je brž v molitev tako globoko zatopil in
zamislil, da ga je moral njegov spremljevavec večkrat
poklicati in opomniti, da je že potekel čas. Nekateri
tovariši njegovi so zato prav radi blizo njega pokleknili,
da bi bili deležni njegove pobožnosti, da bi se ogreli
in vneli od njegove gorečnosti. Neki imeniten gospod
je bil tako ginjen, da je ravno zavoljo njega začel pridno
v cerkev hoditi. „Vselej ga vidim", je rekel, „na od¬
ločenem tihem prostorčku klečati in moliti z veselo
žarečim obrazom, s pobešenimi očmi, s sklenjenima
rokama kakor svetnika; in res ga imam za pravega
svetnika." — Po šestkrat in še večkrat na dan je ob¬
iskoval presv. Rešnje Telo. Ker je hotel v vseh rečeh
drugim jednak biti in na zunanje nič posebnega za-se
imeti, je sicer tudi on le ob nedeljah in praznikih pri¬
stopal k mizi Gospodovi, pa vselej z največjim hrepe¬
nenjem in nenavadno pobožnostjo. „Vselej občutim", je
rekel, »čisto novo moč v sebi, kadar sem se nahranil
s tem kruhom močnih; moja duša hrepeni in koprni,
ko se teden h koncu nagiblje." Če je mej letom prišel
kak zapovedan praznik na nedeljo, je ves žalosten rekel:
„Ta teden zgubimo jedno obhajilo/ — Prav posebno
ljubezen in pobožnost je imel do Matere božje. „Ko je

25

bil že blizo smrti", tako pripoveduje njegov vrstnik,
»sem ga nekega dne vprašal: Brat Berhmans, povejte
mi sedaj, kateri vam je bil najimenitniši pripomoček za
zveličanje?" Odgovoril mi je naravnost: »To vam rad
razodenem: od tistega dne, ko sem se odločil za po¬
polnost se prizadevati, sem sklenil za podlago imeti
pobožnost do presvete Device. In nji se imam tudi
zares zahvaliti za vse, kar sem v dosegel v tej zadevi."
Tudi sicer je večkrat rekel: »Če Marijo ljubim, sem
gotov svojega zveličanja in redovne stanovitnosti; če
Marijo ljubim, bom od Boga vse prejel, vsegamogočen
bom." V njegovih spisih se nobena reč večkrat ne po¬
navlja, kakor sklep, Marijo ljubiti, in nji zvesto in vdano
služiti: »Nikdar nebom počival, dokler ne dosežem prav
prisrčne ljubezni do svoje presladke Matere Marije."
Kakor se je zjutraj zbudil, jo je pozdravil; predno je
spat šel, se skoraj ni mogel dovelj vdano posloviti od
nje; predno je kaj zavžil, predno se je šel učit ali raz-
vedrovat, in sicer brezštevilokrat mej dnevom, jo je
počastil s sinovsko vdanostjo. V vsaki potrebi je najprej
pri nji pomoči iskal za-se in za druge. Njegov tovariš,
ki je bil ž njim v jedni sobi, je na tem spoznal, kdaj
ga zelo glava boli, če je bukve odložil in začel moliti
rožni venec. Le-to molitev je zelo rad molil in tako
pobožno, da je na vse drugo mej tem pozabil in ni
vedel, kaj se godi krog njega. Po noči v spanju je imel
prvi čas rožni venec ovit okrog roke, pozneje okrog
vratu. Njegov navadni izdihljej je bil: »Marijo hočem
ljubiti", ali pa, »Marija, tebe ljubim!"

Ali je mogoče, da bi tako pobožno in molitveno
srce ne bilo ob jednem tudi sveto in čisto?

Vendar ne le samo z molitvijo, ampak tudi z last¬
nim trudom in prizadevanjem si je kolikor toliko za¬
služil to posebno milost božjo.

Veliko se je premagoval in zatajeval v dovoljenih
rečeh, pa mu je Bog dal milost, da celo skušnjav ni
imel za prepovedane. »Vekomaj ne bom trpel nikdar
tudi najmanjše nepopolnosti, katera bi utegnila nevarna
biti angeljski čednosti. Zato bom v hrani zmeren, v
pogledu zdržen, zastran prezaupljivega prijateljstva
varen; kajti nečistnik je hujši od satana.« To je bil

26

njegov trdni sklep, ki ga je znal čudovito natanko
spolnovati.

Dobil je n. pr. za spodbudno branje »svetega Av¬
guština obtožbe ali spoznavanja«, kjer sv. Avguštin s
svetniško ponižnostjo očitno spoznava zmote svojih
mladih let. Berhmans začne brati, a precej nese knjigo
nazaj, rekoč, da mu to branje ne vstreza. Pri jedi je
bil zmeraj zelo zmeren, in če mu kakšno jedilo zarad
zdravja ni služilo, ni nikdar zahteval ničesar posebej.
Kadar je klečal ali sedel, se ni hotel naslanjati. Zlasti
pa je vedel močno brzdati svoje oči tudi v dovoljenih
rečeh. Prazne radovednosti ni trpel nikoli. Prav mnogih
lepotij po Rimu, katere druge tolikanj zanimajo, ni
hotel iti gledat; jednako mu za očitne (če tudi poštene)
veselice, za nečimerne bliščeče slovesnosti ali za tako
zvane »parade« ni bilo čisto nič mar. Kako zelo je imel
oči v oblasti, kaže tudi to-le. Njegovi součenci so v časih
nalašč napravili kak šum ali ropot, premotiti ga, da
bi se ozrl proti tisti strani, pa je bilo vse zastonj.

Rad je bil vesel, tako da so mu sploh rekli »bra¬
tec Veseli«, a zraven je bil pa tudi v vsem govorjenja
in obnašanju tako moder, tako spodoben, da so ga tudi
sploh imenovali »patra Modesta« (Spodobnika) in da se
je reklo: »Ko bi se zgubile sv. Ignacija pravila o spo¬
dobnem zadržanju, bi jih vsa lahko spet našli na njem,
ker ga  je spodobnost sama«.

S tem in še mnogovrstnim drugim zatajevanjem,
glejte, se je vrednega storil tolikih milostij.

Glede tretjega bisera redovnih obljub: svete po¬
korščine, moramo ponavljati, kar je bilo že rečeno,
da je popolnoma daroval za vselej svojo voljo in bil
pripravljen rajše življenje dati, kakor pa v najmanjši reči
ravnati bodisi zoper živo povelje svojih višjih ali pa
zoper pismeno pravilo svojega reda. »Rajše tisočkrat
umreti, kakor radovoljno prelomiti najmanjše izmej
svojih pravil«, je večkrat rekel.

Kako natanko se je držal svojega sklepa, lahko
razvidimo iz te-le dogodbe. Školastikom je bilo namreč
v pravilih prepovedano, tudi na domačih vrtih mej
sprehodom sadje trgati ali pobirati. Nekega dne gre
z dvema drugima tovarišema memo drevesa, pod ka-

27

terim je ležalo še nekaj orehov. Jeden jih hoče pobi¬
rati, a brž se Berhmans oglasi, da ni dovoljeno sadja
jemati. Uni pa meni, da »ni tako ostro in natanko
umeti dotično prepoved, ker pobiranje je že minilo, in
kar ostane, je tistega, kateri najde«. Sedaj Berhmans
omolkne, vendar pa omeni drugemu sobratu: »Jaz sam
za se bi tega ne storil in bi nikdar ne hotel tako razla¬
gati pravil.«

Zlasti težko je v samostanu, kjer je toliko različ¬
nih ljudij, vedno ohraniti bratovsko ljubezen do sleher¬
nega. Pa tudi v tem je bil Berhmans zgled vsem dru¬
gim. Svoje brate ljubiti se njemu ni težko zdelo; ne
le zato, ker je v njih ljubil Jezusa samega, ampak imel
je še drug vzrok. Berhmans je bil namreč silno zado¬
voljen s svojim stanom, in je goreče ljubil Jezusovo
družbo, kakor svojo mater. Ponosen je bil, da se sme
imenovati njenega sina; drago in ljubo mu je bilo vse, kar
je bilo z družbo v zvezi. To vidimo iz neke posebne
zjutranje pobožnosti, ki jo je imel v navadi in jo je
tudi zapisal: »če primes redovno oblačilo, poljubi ga
prisrčno, predno ga oblečeš, in veseli se v srcu, da
smeš zopet ta dan nositi obleko Krisusovo!« Nazadnje
je tudi prosil, da sme umreti v redovni obleki.

Ce je pa že jezuitsko obleko tolikanj čislal, kaj še
le one, ki so jo nosili! Nekikrat je srečal patra, ki ga
še ni videl nikdar poprej. Prav prijazno in ljubeznjivo
ga pozdravi kakor starega znanca. Tovariš ga začuden
vpraša, ali pozna onega patra, da ga je tako prisrčno
pozdravil? »I no«, mu Janez nekako ponosno in živo
odgovori, „saj je naš brat‘‘! — Do vseh je bil vedno
prijazen ; nikogar ni predrzno sodil, o nikomur slabo
govoril; kar ga je kdo prosil, mu je storil, še prosto¬
voljno je za druge opravljal najponižnejša dela; posebno
lepo pa je znal bolnim streči in jih tolažiti ter je naj-
rajše obiskoval take, ki so bili od druzih manj obisko¬
vani. Kako zelo dobro srce je imel do vseh, se naj¬
lepše spozna iz tega, da si celo ni upal preveč hvaliti
onih, katere je vse hvalilo — »zato ne«, je menil, »da
bi ne bili ponižani drugi taki, ki niso jednako pohvaljeni«.

Sploh na vse strani je bil izvrsten, tako izvrsten,
da si ni bilo želeti boljšega. Njegov predstojnik P. Ge-

28

pari, ki je imel najbolj priložnost ga.  poznati, piše mej
drugim: »Ko bi bil Janez le v jedni čednosti izvrsten,
bi se v velikem številu gorečih bratov dobili še drugi,
da bi mu bili kos. Ali vse čednosti v tako popolni meri
v jedni duši združene videti: to preseže tako zelo vsak¬
danjost, da mora vsak strmeti in čuditi se takemu čudu
milosti božje. Berhmans je z odločno in stanovitno voljo
ter z božjo pomočjo res dospel tako visoko, da so bila
vsa njegova dela popolna . . . Blizo pet let je bil v našem
redu, kjer se natanko pazi na vsako najmanjšo napako;
in vendar ni nobeden, ne prednik, ne učitelj, ne novi¬
nec, ne součenec, ali kdo drugi v vsem ustavu, pri
njem mogel zapaziti najmanjšega greha ... In če je že
zavoljo jedne same v popolni meri pridobljene čednosti
človek časti, občudovanja in posnemanja vreden, si pač
vsak lahko misli, kako čudovito in ob jednem dobro¬
dejno je bilo za nas, toliko in tako popolnih čednostij
v jednem samem mladem srcu videti v najlepšem in
najprijetnišem soglasju. Vsem se je zdel bolj nebeškim
angeljem podoben, kakor slabostnim zemeljskim ljudem.“

d) Na smrtni postelji.

Berhmans ni bil sicer posebno trdnega zdravja.
Vendar bi ne bil nihče pričakoval pri njem tako zgo¬
dnje smrti.

Okrog meseca julija 1. 1621. so mu jele smrtne
misli prihajati in so mu zbudile čimdalje veče želje, svet
zapustiti in se preseliti v rajsko veselje. Nekemu patru
je zaupljivo rekel, da nekaj časa že ga nič kaj več ne
veseli na svetu; zdi se mu, da je že dovelj dolgo živel:
»ko bi mi Bog dal znamenje za odhod, bil bi s tem
zadovoljen.

Nekoliko dnij poznej je nekemu druzemu rekel:
»Pater, ne verjamete, kako zelo hrepenim, da bi me
kmalu smrt popolnoma zjedinila z mojim Bogom!« —
»Ali dragi brat«, mu oni odgovori, ,,se li tako priprav¬
ljenega čutite pred Boga stopiti, da vam smrt ne dela
kar nobenega strahu?« — »Res, da nisem tako pri¬
pravljen umreti, kakor bi moral biti“, odvrne Berhmans,
»nekaj dnij duhovnih vaj bi si želel prej. Vendar tudi
tako, kakor sem, bi se ne ustrašil smrti.«

29

Zadnji čas je bil le še s telesom na zemlji, njegov
duh pa je bil pri Bogu, vtopljen v nepogasljive želje
ž njim se zjediniti za vselej. Večkrat so bile iz njegovih
ust slišati besede: „Oh, kako gorim ljubezni; da bi le
že skoraj se raztrgale vezi, ki me še navezujejo na
telo! Vendar vse, kakor Bog hoče.“

Na sv. Ignacija dan, 31. julija, je na listu svet¬
nika, kateri mu je bil za mesec avgust odbran v po¬
sebno češčenje, bral besede: »čujte in molite, ker ne.
veste ure ne dneva«. Sedaj je bil prepričan, da so nje¬
gove želje uslišane in da mu je že konec blizo. čez
jeden teden je resno zbolel in v štirnajstih dneh je bil
mrlič.

Bolezen, umiranje in pogreb je za človeka najbolj
poučljiva pridiga, in zlasti ginljivo je gledati umirajo¬
čega svetnika. Gotovo nam bo koristno, če se tudi mi
v duhu preselimo za 277 let nazaj in obiščemo svetega
Berhmansa v zadnji bolezni.

Že 5. avgusta, praznik Marije Snežnice, se ni dobro
počutil. Vendar je šel še z drugimi na daljni sprehod
in veselil se je ž njimi, kakor po navadi. Drugi dan se
je pri nekem učenem razgovoru, v katerem je zopet
pokazal veliko bistroumnost in preblago srce, tako zelo
utrudil, da naslednjo noč ni mogel kar nič spati, ker
se ga je bila lotila huda mrzlica. Bolezen se je čez
dan ponovila, in moral se je vleči. Smehljaje je rekel
svojemu profesorju, ko ga je obiskal: »Glejte, častiti
pater, ali vam nisem rekel ? Cujte in molite, ker ne
veste ure.«

Naslednji dan, 8. avg., bila je nedelja. Prejel je
sv. obhajilo, bolezen je pojenjala, zdravnik ni spoznal
nevarnosti. Ginljiva je bila tudi sedaj njegova vestnost,
Nekaj dnij poprej se je bila začela v Rimu neka nalez¬
ljiva bolezen, in predniki so v samostanu prepovedali
takim bolnikom blizo stopiti. Berhmansa so tudi mnogi
obiskali, pa nihče ni pri njem mislil na tako bolezen.
On pa si je bil povelje dobro zapomnil in če se je hotel
kateri približati, mu je smehljaje zaklical: »Le preblizo
ne le, nikar preblizo; saj ne veste, če ni moja bolezen
tudi nalezljiva!«

30

Pod večer se ga je lotila zopet huda mrzlica.
Drugi dan se je bolezen že nevarna zdela zdravniku,
zato mu je zapisal zdravilo. Berhmans se pokriža in
zavžije zdravilo, potlej pa reče pričujočemu patru: »Sedaj
sem odkosil; spodobi se, da se zahvalim; ali bi mi ne
hoteli pomagati, da opravim »molitev po jedi« ? Pater
moli in pobožni bolnik odgovarja.

Tudi ta večer se je mrzlica ponovila. Vendar je
bil vkljub hudim bolečinam ves vesel, ker je menil, da
bo drugo jutro, na dan sv. Lavrencija, z drugimi vred
smel prejeti sv. obhajilo. Toda strežnik mu omeni, da
sicer ni navada, da bi bolniki tudi ob delavnikih bili
obhajani, pa da hoče pri predniku prositi dovoljenja.
Pri tem sporočilu se blagemu bolniku srce zelo užali,
a vendar hitro poprosi: „Ne, ne, nikarte prositi; kar je
v navadi, tega se držimo. 1 * — Kmalu potem je prosil
strežnika, naj mej njegovo boleznijo sobo pridno zrači
in vse lepo pospravi ter skrbi, da bratje, ki so tako
prijazni in ga obiščejo, ne bodo čutili zavoljo njega
najmanjše zopernosti. Res blaga duša! V smrtni bo¬
lezni sebe pozabi in misli le na postrežbo druzih !

Do sedaj se zdravniku še ni zdelo tako nevarno,
čeravno so se kazala znamenja pljučnega vnetja. Ali
tisto noč pred sv. Lovrencem je zelo opešal in je bil
potem ves dan jako slab. Zvečer ga praša prednik, če
bi se mu kaj hudo zdelo, ko bi ga hotel Gospod v
kratkem poklicati k sebi? Bolnik odgovori, da ne, in
mej drugim pravi: »Kar mene zadeva, sem popolnoma
vdan v voljo božjo, čeravno bi veliko rajše imel, da grem,
kakor da ostanem.« Tudi je ukazal prednik strežaju,
naj po noči bolnika ne pusti kar nič samega.

Berhmans poskuša spati, pa ne more. O polnoči
se že začne strežniku njegov stan jako nevaren zdeti,
in mu opomni, da bi bilo dobro, ko bi zjutraj prejel
sv. popotnico. Pri teh besedah se tako razveseli, da se
vzdigne in strežnika radostno objame. In ko se začne
ta britko jokati, ga tolaži, rekoč: »Ljubi brat, kaj de¬
late ? Ne jokati, ampak veseliti se morate z menoj!
Bolj vesele novice bi mi ne bili mogli razodeti.« Kmalu
potem vzame križ v roke in se začne z ginljivo po¬
božnostjo pogavarjati z Zveličarjem. Potlej prosi strež-

31

nika, naj vzame papir in črnilo ter naj piše pismo,
kakor bo narekoval. In sedaj začne z milobnim gla¬
som : »Svojega preljubega patra Generala prosim za
odpuščanje, in z žalostjo čutim, da sem bil v družbi
tako nevreden sin. Zahvalim se tudi svoji preljubi ma¬
teri, Jezusovi družbi, za velike dobrote, ki jih je zkazo-
vala meni nevrednemu. Zahvalim se patru predniku in
svojim učenikom (katere našteje vse po imenu) za ves
trud, ki so ga imeli z menoj. Zahvalim se bratom strež¬
nikom, ki so mi tako ljubeznjivo stregli. Zahvalim se
vsem, kateri so me obiskali v tej moji kratki bolezni.
Želim, da se žimnica iz postelje dene na tla, kadar bom
obhajan, in da bodo novi bratje pričujoči. Ker ne
morem objeti svojih ljubih očetov in bratov v daljavi
in bližavi, prosim patra prednika, naj skrbi, da bo to
kdo drugi za-me storil, kakor je v družbi navada (če
kdo daleč odpotuje). Želim umreti v družbeni obleki.
Prosim, da se to pisanje patru predniku da v roke.«

Sedaj začne spet moliti. Ob dveh po noči želi
prednika. Ko pride, ga najprej prosi za odpuščanje,
ker ga v počitku moti, in potlej razodene želje, da bi
rad še o pravem času spoved opravil. Po spovedi se
še nekaj časa pogovarja in razodeva veliko veselje zato,
ker bo kmalu umrl. Prednik mu obljubi spolniti proš¬
nje, katere mu je bil spisal strežnik.

Po odhodu prednika Berhmans skrbi le za to, da
bi prav pobožno sprejel sv. zakramente in da bi bilo
vse lepo pripravljeno, kakor zahteva svetost tako ime¬
nitnega dejanja. Strežnika prosi, naj mu noge umije za
sv. poslednje olje.

Kmalu po štirih ga obišče njegov sodeželan, slavni
P. Kornelij a Lapide, in ga popraša, če čuti še kake
skrbi ali nemirnosti ? Berhmans povzdigne svoje jasno
in veselo oko ter smehljaje omeni: »O, prav nič ne.
Le to bi Vas prosil, dajte mi malo vode, da si usta
izplahnem in roke umijem; kajti kmali bom sprejel
sv. zakramente. 11

Potlej na tla položijo žimnico in na njo denejo
svetnika v jezuitovski obleki, kakor si je bil sprosil.
Kdor ga je videl v toliki ponižnosti na tleh ležati in

32

je slišal njegove vroče izdihljeje, sedaj k Jezusu, sedaj
k Mariji, se solz ni mogel zdržati.

O poli petih pridejo prednik s presvetim Rešnjim
Telesom in za njim mnogo patrov in vsi mlajši redov¬
niki. — Berhmans opiraje se poklekne na ubornem le¬
žišču; sam moli očitno spoved in na to z navdušenim
slovesnim glasom govori: »Spoznam, da tukaj pred
menoj je pričujoč jedinorojeni Sin Boga vsemogočnega
Očeta in presvete Device Marije. Zagotovim, da hočem
živeti in umreti ko pravi sin svoje matere, rimsko¬
katoliške Cerkve; zagotovim, da hočem živeti in umreti
ko pravi sin presv. Device Marije; zagotovim, da hočem
živeti in umreti ko pravi sin družbe Jezusove.« — Pri
teh nepričakovanih, tako čuteče izrečenih besedah je v
se ostrmelo. Mej deljenjem sv. Popotnice in sv. po¬
slednjega Olja so vsi jokali, Berhmans jedini je bil uto-
lažen in vesel in je sam s krepkim glasom mašniku
odgovarjal, ker drugi niso mogli vsled silne žalosti.

Po sv. opravilu ga vpraša prednik, ima li še kaj
sporočiti? »če se Vam prav zdi«, reče, »povejte vsem,
da moja najslajša tolažba v tem le trenutku je ta, da
ves čas svojega redovnega življenja nisem prostovoljno
storil nobenega odpustljivega greha, in ne vem, da bi
bil kdaj vedoma prelomil katero naših pravil, ali pa
kako povelje svojih višjih.«

Mej dnevom se je veliko molilo za njegovo ozdrav¬
ljenje. Po višjem razodenju je to tudi vedel in se je
bal, da bi ne bilo zoper voljo božjo. Zvečer je prosil,
naj se mu bere o smrti sv. Alojzija. Ko bravec pride
do tje, kako je sv. Alojzij začel peti »Te Deum«, ko
je zvedel, da bo umrl, začne tudi on zahvaljeno pesem
moliti; okoli stoječi mu pomagajo.

Ko strežnik opomni, da mu gre proti koncu, po¬
prosi, naj se mu da razpelo. Z levico prime razpelo, z
desnico pa sname z vratu molek. »Tudi bukve, v ka¬
terih so pravila«, prosi, »mi dajte sem«. Dajo mu. »Ne
teh«, pravi, »v teh ni pravil za školastike.« Sedaj mu
ponudijo druge; ves vesel jih sprejme, rekoč: »Te
so prave, lepo zahvalim«. — Potem ovije bukve in
razpelo z molekom, s prisrčno pobožnostjo pritisne vse
troje na srce in pravi: »To je troje mojih najdražjih

33

rečij na svetu ; s temi tremi rad umrjem«. Potem jih
poljubi, sijih pritisne na srce in jih poljubi še jedenkrat.

V četrtek, 12. avgusta zjutraj, mu prednik zapove,
naj moli za ozdravljenje, ako je božja volja. Kakor
jagnje, ki ne pozna lastne volje, koj uboga in začne
moliti. Ta dan, zadnji v življenju, je imel prav veliko
obiskovalcev. Vsak ga hoče še jedenkrat videti, še je¬
denkrat govoriti ž njim. Vsakemu naroči kaj posebnega,
skoro vsem pa prigovarja, naj Marijo časte.

Za spodobnost je bil tako skrben, da je odejo
vedno do obraza potegoval in je nekega patra posebej
prosil, naj mu on to stori, ko sam ne bo več mogel.

Ravno tega patra je zvečer prosil, naj ga nikar
ne zapusti, ker to noč bo prišla odločilna ura, češ, da
bo imel še veliko vojsko, katero mu je pripravil satan.
Drugi so sami želeli pri njem ostati čez noč; kateri
pa so odhajali, jim je rekel, da bodo še lahko pri nje¬
govi smrti. Tudi je z gotovostjo napovedal, da bo
zadnji trenutek popolnoma pri zavesti in še mogel go¬
voriti, in rekel je, da bo zjutraj umrl, nekoliko pred
ali pa nekoliko potlej, ko bo šolski zvon zapel. — Kar
je napovedal, se je zgodilo.

Okrog desetih je prosil pričujoče, naj bi pričeli
molitve za umirajoče, ker bi ob drugem času morda ne
bilo tako prilično. Sam je še molil ž njimi. Potem je
poskušal nekoliko spati, in ker ni mogel, se je obrnil
in začel s prijetnim, radostnim glasom peti »Ave maris
stella — Zdrava morska Zvezda“. Pri odstavku „mon-
stra te esse matrem — skaži se mi mater“, je hipoma
obstal, se vzdignil in zaklical: „Molite, napad hudobnih
duhov ni daleč in bojim se.“ Pa kmalu se da zopet uto-
lažiti; posebno ko ga opomnijo na Mater Božjo.

Okrog polnoči se kar hitro,vzdigne s postelje; pogled
mu je na kvišku obrnjen, ustnice se mu tresejo, obraz
je preplašen in s presunljivim glasom zakliče: „Ne, ne,
tega ne storim! O Gospod, tebe razžaliti ? O Marija,
ne, tvojega Sina ne žalim! Bog me varuj tolike ne¬
sreče! Rajše umreti! O tisočkrat rajše umreti, stotisoč-
krat, milijonkrat rajše umreti!“ Več časa je ponavljal:
„Milijonkrat umreti! milijonkrat umreti!“ Vsem, ki so
ga slišali, se je smilil in pokleknili so in goreče zanj

Zgledi MI. o

34

molili. Mahoma se obrne na stran ter odločno in srčno
zakliče: ,,Proč, satan, poberi se!“ Nato vzame križ,
molek, pravila in neke svetinje ter jih kaže peklen¬
skemu sovražniku, rekoč: ,,To-le je moje orožje!“
Sedaj začne vsako posebej pregledovati, kakor pregle¬
duje vojščak svoje orožje, ter govori: „Kaj bi se bal ?
Ta križ — premagal je pekel 1 Molek: deviška Mati je
satanu glavo strla ! Moja pravila: za to so, da se
satanovo uničuje kraljestvo! Te svetinje: svetniki
so premagali satana !“

Potlej dene križ in svetinje na stran, molek si
obesi okoli vratu in začne preobračati liste v bukvah.
Pa bere le napise pravil; še le ko pride do obljube, jo
glasno in pobožno ponovi. Vojske je konec. Nekaj časa
še moli z drugimi. Ob dveh mu začne žila pojemati,
— nič več ne more govoriti, le gibanje ustnic nazna¬
nja, da je še pri zavesti. Večkrat hoče križ k ustom
nesti, pa ne more več; ko mu pomagajo, ga poljubi z
veliko pobožnostjo.

Vsi so željno pričakovali, ali bo še izpregovonl,
kakor je rekel. Ob petih se mu začno ustnice hitro
premikati — jeden ga vpraša, kaj želi ? »Oh, govoril
bi rad!« reče s slabotnim glasom. — »Recite v srcu naj¬
svetejše ime Jezus!« Berhmans napne vse moči in
dvakrat glasno izreče: »Jezus, Jezus!« in zopet je tako
lahko govoril, kakor prej !

Ob šestih mu prednik reče: »Sedaj, moj sin. grem
maševat. Pa varujte, da mi ne umrjete, predno se
vrnem«. Berhmans se zasmeje, vesel tega zadnjega po¬
velja, in pravi: »Bom, bom počakal, oče.«

Še jedenkrat ga hudobni duh napade, toda za malo
časa, in povrne se mu prejšnji radostni mir. Po maši
pride zopet prednik, in Berhmans je ves vesel da je
mogel izpolniti zadnje povelje. Bil je še tako pri polni
zavednosti, da je vse še za drugimi molil, in da je koj
zapazil, ko se je v litanijah Matere Božje nekaj izpu¬
stilo, ter je sam pobožno pridejal. Večkrat se je ozrl in
priklonil proti podobi Marijini.

Ko je bilo četrt čez osem, je trdno uprl oko na
križ, ki ga je z molekom in pravili trdo v rokah držal
in nič več ne odložil. O polu osmih je še jedenkrat po-

35

božno izgovoril imeni »Jezus in Marija« in njegova
prelepa duša je zapustila jednako lepo deviško telo, da
se z Bogom in z Marijo združena veseli vekomaj. Bilo je
v petek, 13. avgusta 1621. Berhmans je živel 32 let in
5 mesecev; 5 let v Jezusovi družbi, 5 let na gimnaziji,
5 let v začetnih šolah. Njegovo ime je nepozabno,
ker je zapisano v bukve življenja.

2. Sv. Alojzij.

Ob Jezusovem času je živel v sveti deželi jako
priden mladenič. Svoje stariše je prisrčno ljubil; pa
tudi z vsemi drugimi ljudmi je bil dober. V službi
božji je bil natančen, v vsem vedenju spodoben in sra¬
mežljiv. In da ob kratkem vse povemo: ta mladenič
je bil vesten spolnovalec zapovedi božjih.

Pa človeško srce tu na svetu nikoli ne more biti
tako dobro, da bi smelo popolnoma zadovoljno biti
samo s seboj; marveč v blagem srcu se vedno ponavlja
opomin: »Kdor je pravičen, naj bo še pravičnejši;
kdor je svet, naj bo še svetejši!«

Tako je tudi bilo v srcu omenjenega izraelskega
mladeniča, čeravno mu vest ni očitala nič posebnega,
vendar ni čutil pravega dušnega miru Zlasti kar je jel
poslušati Jezusove nebeške nauke, odkar je bil priča
njegovih božjih čudežev, mu nekaj v srcu ni dalo več
miru in pokoja. Sklene toraj z Jezusom samim o tem
govoriti.

Neki dan se mu ponudi ugodna prilika in kar
tam na cesti poklekne predenj, da bi odkril in olajšal
svoje nemirno srce. »Dobri Učenik 1« začne prav zaup¬
ljivo, »kaj naj storim dobrega, da pojdem v večno živ¬
ljenje?« — Jezus mu veli: »Ako hočeš iti v življenje,
spolnuj zapovedi.« In na daljno vprašanje: »katere?«
mu Jezus našteje nekatere izmej 10 zapovedij in mla¬
denič lahko precej spozna, da Gospod meni zapovedi,
ki jih je Bog dal na Sinajski gori mej bliskom in gro¬
mom. Zato ves vesel zakliče: »Učenik! vse to sem
spolnoval od svoje mladosti. Kaj še manjka?« Jezus pa

3*

36

se je vanj ozrl in ga je ljubil ter mu rekel: »Jednega
ti manjka; idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš
imel zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj.« On
pa je bil zavoljo te besede žalosten in je pobit proč
šel; imel je namreč veliko premoženja.

Pač škoda za dobrega mladeniča, da ni imel toliko
srčnosti, da bi bil storil še to, kar mu je Jezus nasve¬
toval, ker je že tako skrbno spolnoval to, kar je za¬
povedano. Zgodilo se je, kakor se pri mlačnih tako
rado zgodi, da je bil samega sebe žalosten, a še bolj
žalosten ga je bil Jezus.

Pa česar ta mladenič ni storil, storil je dobrih
15 sto let pozneje drug blagosrčen mladenič. Bil je tudi
zelo bogat in imenitnega rodu; pa vse je daroval: čast
in premoženje, in še samega sebe Jezusu. Kdo ne pozna
najboljšega izmej najboljših mladeničev ? Komu ni znano
najlepše jagnje izmej mladostne čede Jezusove? Vsem
kristijanom znano in častito je ime: sv. Alojzij. Na
njem je hotel ljubi Bog pokazati, koliko premore člo¬
veško srce, ako se prav zgodaj odpre milosti božji in
je odprto do zadnjega zdihljeja; po njem je hotel prav
očitno pokazati mladim in priletnim: kako neizrečeno
lep je čist rod v bliščobi čednosti, da je res njegov
spomin večen, spoznan pri Bogu in pri ljudeh, da ga
posnemajo, ako je pričujoč, in da po njem hrepenijo,
kadar se odtegne očem (Modr. 4. 1).

Zdi se mi, da je še sedaj in bo za vse čase ta
angeljski mladenič, sv. Alojzij, krščanski mladini naj¬
boljši pridigar, najgorečnejši misijonar in najveličast¬
nejši apostol, ki s svojim prekrasnim zgledom in z ne¬
vidno nebeško pomočjo mlada srca vnema za deviško
čistost in vzbuja v njih junaške želje za najlepšo izmej
vseh čednostij. Nekdaj je sv. Krizostom ves navdušen
v pohvalo sv. Pavla zaklical : »Na sodnji dan bi hotel
videti sv. Pavla in brezštevilno procesijo kristijanov,
katere je on za nebesa pridobil izmej vseh narodov po
zemeljskem krogu.« Jednako se nam bo kedaj tudi ču¬
diti, ko bomo zagledali vesele trume izvoljenih, katerim
je bil sv. Alojzij zvest vodnik po poti proti nebesom :
jedni mu bodo hvaležno kazali deviški venec, h kate-

37

remu jim je pripomogel; jedni pa spokorno obleko, ki
so jo pridobili z njegovo pomočjo.

Zares milovanja je vreden vsak otrok, ki sv. Aloj¬
zija ne pozna, ki sv. Alojzija ne časti, ki sv. Alojzija
ne posnema. Da si tudi ti ne zaslužiš tega milovanja,
pridno prebiraj njegovo življenje in vtisni si v spomin
in srce njegove prekrasne zglede.

a) Prve besede in prve stopinje.

Sv. Alojzij, rojen 9. marcija 1568, je bil sin jako
imenitnih starišev. Njegov oče, Ferdinand Goncaga, je
bil grof Kastilijonski v Lombardiji, knez rimskega ce¬
sarstva, vojni poveljnik španjskega kralja Filipa II., v
rodu z mnogimi slavnimi plemenitniki. Tudi njegova
mati Marta je bila imenitnega stanu, in v svojih mladih
letih na španjskem dvoru pobožni kraljici zvesta in
ljubljena spremljevalka. Kar je pa še največ vredno,
bila je že od mladega zelo pobožna in ničesar ni bolj
želela, kakor da bi bil prav pobožen tudi Lojzek, ki
ga je bila že pri rojstvu Mariji priporočila in izročila.
Zato ga je v prvih letih sama oskrbljevala in odgo-
jevala.

Alojzij je bil že precej od kraja ves drugačen,
kakor so drugi otroci, — čudežno dete. Že v zibeli in
plenicah se je kazalo nekaj nenavadno ljubeznivega
in častitljivega v njegovem radostno-krotkem obličju.
Njegova pestunja je zagotavljala, da jo obhaja neko
posebno pobožno čustvo, kadar ga vzdigne v naročje
in večkrat je rekla grofinji: »Tako se mi zdi, kakor
bi nosila nebeškega angelja, ne pa zemeljskega otroka,
kadar držim malega princa Lojzka.«

Dobro mater je to zelo veselilo; še prav posebno
pa to, ker je tako zgodaj zapazila pri njem dvojno pre¬
blago nagnjenje: ljubeznivo usmiljenost do revežev in
veliko veselje za pobožno molitev.

če je zagledal kakega ubožčka, je brž začel —
ker še ni znal z besedami — z nekakim otročjim beb¬
ljanjem in kazanjem prisrčno prositi zanj. Ko je bila
pa prošnja uslišana in revež obdarovan, je kazal veliko
veselje in hvaležnost.

38

Od njegovega rojstva preblaga mati noben dan ni
zamudila na čelu ga s sv. križem zaznamenjati; brez-
številnokrat mu je pobožno ponavljala najsvetejši imeni
Jezus in Marija. In prve besede, ki jih je presrečna mati
zaslišala izmej čistih ustnic angeljskega otroka, sta bili:
Jezus in Marija!

Brž ko je začel besede izgovarjati, učila ga je
plemenita gospa lepo delati sv. križ, moliti očenaš, če-
ščenamarijo in druge molitvice. Pri tem je moral lepo
klečati in nedolžne ročice povzdigati proti nebesom. In
le čuditi se je, da se tako malo dete ni nikdar naveli¬
čalo takih pobožnih, za to dobo dovelj težkih vaj. Še
sam je Lojzek pogostokrat ponavljal, kar se je učii
pri materi. In kakor so njegove ustnice služile najprej
molitvi, tako so morale k temu služiti tudi njegove no¬
žiče. Večkrat se je primerilo, da se jim je kar hipoma
zgubil. Iščejo ga in kličejo . . ., slednjič ga najdejo v

39

kakem skritem kotiču na kolenih, s sklenjenima roči¬
cama kakor angeljčka v molitev zamaknjenega!

Tako srečen je bil prvi začetek Alojzijeve odgoje.
Še le štiri leta je bil star, pa je v božjih rečeh že tako
zelo napredoval. Prisrčno je njegova mati hvalila Boga,
da ji je dal tako nenavadno dobrega otroka. Kolikor je
le mogla, mu je za vse dobro vnemala mlado srčece.
Tudi vsem domačim je naročevala, naj tako ravnajo, in
skrbno je pazila, da bi se mu ne približal noben malo¬
pridnež. Mati in družina so ga že takrat imenovali ma¬
lega »angeljčka«, in zaupno so pričakovali najboljše
prihodnosti.

b) Prvikrat izpred materinih oči.

Oče pa ni bil tako vesel Alojzijeve zgodnje pobož¬
nosti in tolike milosrčnosti, ker se je bal, da bi mu to
s časoma ne jemalo vojaške srčnosti in vsega veselja
do posvetne časti. Da bi tedaj Lojzek prav zgodaj dobil
veselje za vojaški stan in za vojskino čast, sklene ga
s seboj vzeti v vojaški tabor, ko je bil še le štiri
leta star.

Zastonj prosi skrbna mati, naj nikar ne jemlje
tako šibkega otročiča mej odraščene junake, utegnilo bi
se mu kaj hudega zgoditi in pa kaj bi tak umel o
vojaških vajah?! Grof se ne da preprositi, rekoč, da
je tudi on sam v teh letih imel veliko veselje do vo¬
jaških rečij. Kmalu je pohlevno dete oblečeno v vojaško
obleko: na glavo mu denejo čelado z dolgim vihrajo¬
čim perjem, prsi mu oklenejo z malim oklepom, pri¬
pašejo mu sabljico ter ga oblože še z drugimi rečmi,
kakoršnih vojak potrebuje za v vojsko.

Tako od glave do nog oboroženega izroči ponosni
oče njegovemu preblagemu odgojitelju, katerega je Lojzek
zelo ljubil in celo življenje imenoval le svojega »pre¬
dragega prijatelja«. Potlej ga slovesno predstavi dvor¬
skemu spremstvu in služabnikom — ter hajdi v mesto
Kasale, kjer so se imele pričeti štirimesečne vaje za
turško vojsko na Tuniškem.

V solzah vtopljena ostane mati na Kastilijonskem
gradu; joka in moli za svoje ljubljeno dete, ki se je
moralo tako zgodaj podati v tolike nevarnosti.

40

Nevarnosti res niso bile majhne. Lojzek je v vseh
rečeh posnemal odrasle vojščake. Dobil je tudi smod¬
nika in seje učil orožje sukati in streljati; kar je otroka
zelo veselilo, posebno ker so ga častniki in vojščaki
zarad njegove spretnosti hvalili in jako radi imeli.

Pa zmiraj ni bil srečen. Nekoč je hotel streljati
iz svoje male puške, a zažgal se mu je ves smodnik,
kar ga je imel pri sebi, ter mu silno puhnil v obraz.
Vsi se prestrašijo, ker se boje za oko. Vendar Boga ga
je bil obvaroval, oko je ostalo nepoškodovano; le
koža na licih je bila osmojena, pa se je kmalu zopet
zacelila.

Navadnega otroka bi bilo kaj tacega preplašilo,
Alojzij je pa še veče veselje kazal za vojaške vaje, po¬
sebno ker so ga nekateri norčevaje hvalili, češ, kako
je bil hraber, in mu nagajali zastran častnih ran po
licih.

Sedaj je bil le še bolj željen pokazati junaštvo
in kaj slavnega izvršiti. Nekega dne opoldan, ko je
grof spal in so večjidel vojaki podremali, se zmuzne
mali junak, tiho se približa spečim, odpre nekemu vo¬
jaku torbo, vzame iz nje smodnika in zopet beži. Potem
nabije mal top in sproži.

Glasni pok zbudi vojščake in poveljnika. V prvem
trenutku se grof prestraši in meni, da je postal punt
mej vojaki; brž veli preiskati, kaj je. In hitro se raz¬
nese novica: Alojzij je spečemu vojaku vzel smodnika,
top sprožil, in le čudo, da je še živ ostal, kajti strel
je šiloma top nazaj pahnil in toliko, da ni šlo kolo
čezenj, — gotovo bi ga bilo strlo! Oče hoče otroka
kaznovati; toda častniki, katerim je bila taka otročja
srčnost jako všeč, hvalijo njegov pogum in tako pri¬
srčno prosijo zanj, da mu je bila slednjič kazen odpu¬
ščena.

Kadar se je pozneje sv. Alojzij spominjal te do-
godbe,je spoznal, da gaje bil le čudež božje previdnosti
rešil gotove smrti, in je še pristavil: »Dolgo časa mi
je očitalo, ker sem vojščaku smodnika vzel in tolažiti
sem se mogel le z mislijo, da bi mi ga bil prav rad
sam dal, ko bi ga bil prosil.«

41

Ko so minile vaje, gre Ferdinand na vojsko,
Alojzij pa zopet domov k materi.

Ves vesel, kakor je takim otrokom lastno, se
pelje s svojim odgojiteljem proti domu. Sedaj, ko sta
sama začne modri učenik s slovesnim in spoštljivim
glasom: »Že več dnij sem Vam hotel opomniti nekaj
zelo važnega, pa sem čakal, da zapustimo Kasale, da
ne bo treba ponavljati.«

»Kaj pa sem naredil?« vpraša otrok ves pre¬
plašen.

»To-le: živeli ste ves čas v taboru, ker je zahte¬
vala to volja knezova. Pa ponavljali ste nespodobne
besede in izreke, kakoršnih si princ vaše vrste nikdar
ne sme dovoliti, kakoršnih bi še vedeti ne smeli, in
zarad katerih bi kneginja, vaša mati, britko žalovali,
ko bi jih nenadoma zapazili na ustnicah svojega sina!«

»Pa, predragi moj prijatelj! ne vem, kaj je. Kaj
sem govoril hudega ?«

In preblago dete se začne milo jokati. Odgojitelj
ga opomni tistih napačnih besedij, katere je izgovoril,
katerih pomena in nespodobnosti pa nedolžni otrok še
ni razumel čisto nič

»Nikdar več se ne bo zgodilo, dragi moj prijatelj!«
pravi Alojzij neutolažen zastran svoje napake. »Oblju¬
bim vam, da se bom spominjal zmiraj tega.«

In zvesto je spolnoval to obljubo. Nikoli več ni
pozabil napake, ki jo je bil storil v otročji nevednosti.
Imel jo je za največji greh vsega življenja; tudi je
pozneje spoznal, da spomin te napake ga globoko po¬
nižuje ; te napake se je tako sramoval, da je omedlel,
ko jo je imel povedati pri spovedi. Nikdar več v živ¬
ljenju ni izgovoril kaj jednacega; in če je slišal druge
reči kaj tacega, ga je rudečica obšla, oči je pobesil in
resnobno pokazal svojo studenje.

Ganljiv je bil sprejem pri blagi materi, katera že
štiri mesece ni videla ljubega Lojzka. Z obilnimi sol¬
zami v očeh ga  objema in z materino skrbljivostjo po-
prašuje, kako mu je bilo ta čas, ali je zvesto spolnoval
njena naročila zastran vsakdanje molitve itd. ? Priprosti
otrok ji pa tudi vse odskritosrčno pove, kaj se mu je
primerilo s strelivom, kako zelo je očeta razžalil in le

42

komaj odšel zažugani kazni, kako resno ga je odgojitelj
posvaril itd.

Alojzij je bil spet v najboljšem varstvu pred očmi
predobre matere. O njem se sme pač reči, če le o kom,
da je rastel po zgledu Jezusovem, kakor na starosti,
tako v modrosti in prijetnosti pred Bogom in pred ljudmi.
Gotovo se je večkrat razjokala blaga grofinja, ko je
videla, kako njen „angeljček“ objokuje dve napaki,
katerih mu Bog v tej dobi zanesljivo ni tako zelo prištel
v greh. Še bolj si prizadeva vnemati ga h krščanskim
čednostim. Večkrat govori vpričo njega, kako zelo rada
bi videla, če bi se kateri izmej njenih sinov posvetil
službi božji v redovnem življenju. Mali Lojzek bi bil
koj pripravljen, in tudi ona sprevidi, da bi bil najbolj
sposoben; toda nima nič upanja, da bi oče kdaj prvencu
dovolil v to, zato oba prepustita božji volji to namero.

Sedaj je bil sedem let star. Sedmo leto se mu je
zdelo posebno imenitno, ker je večkrat slišal, da v
sedmem letu pride človek k pameti. Zato si je tudi on
sedaj tako vravnal, da bi v čast božjo obračal vse tre¬
nutke svojega življenja. Pozneje je večkrat rekel, da
sedmo leto je bilo leto njegovega spokorjenja k Bogu.

Vse igrače z vojskinim orožjem je sedaj popustil.
Jedino njegovo veselje in najljubše radovanje je bilo
zanj, z Bogom se pogovarjati v samotni tihoti. Vsak
dan je molil ob gotovi uri dnevnice Matere božje, sedem
spokornih psalmov in v  druge molitve. Molil je kleče,
dokler je bil zdrav. Če so mu hoteli dati klopico ali
blazinico pod kolena, ni hotel; klečal je na golih tleh.

Ob tem času ga je napadla huda mrzlica, ki ga
je nadlegovala več mesecev. Ves čas v bolezni je ostal
potrpežljiv, krotak in vesel. Ker tudi v bolezni odlo¬
čenih molitev ni hotel krajšati, je prosil one, ki so mu
stregli, naj mu berejo dotične pobožnosti, če jih sam
kakšen dan ni mogel opraviti.

Sploh njegovi nameni niso bili nič manji, kakor
posvetiti se je hotel. „Alojzij bo velik svetnik",
so rekli podložni kastilijonske grofije. Govorili so resnico;
ali prav za prav: Alojzij Goncaga je že bil svetnik.

43

c) Alojzij se mora zopet ločiti od matere.

Po dokončani vojski je bil Alojzijev oče poklican
na španjski dvor in se je tam mudil skoro dve leti.
Šele h koncu 1.1576. se je mogel vrniti k svojim na
Kastilijonsko. Vsi so se razveselili njegovega prihoda,
Tudi njemu se je vzradovalo srce, ko je čez toliko časa
zagledal svoje ljubljene. Posebno ga je veselilo, da je
bil Alojzij tako napredoval mej tem časom. Kazal je
namreč v vseh rečeh nenavadno razumnost, in nekaj
častitljivega in postavnega se mu je videlo v vsem ob¬
našanju. Le to visokorodnemu očetu ni bilo všeč, da
je bil njegov prvorojeni zgubil vse veselje za vojaško
čast in posvetno slavo. Zdel se mu je sploh prerahločuten.

Zato takoj sklene, da ga bo poslal drugam v šolo,
brž ko njegov brat Rudolf spolni sedmo leto, da bosta
skupno preskrbljevana. Odloči se za Florenco, glavno
mesto Toskanske, zato ker mu je bil toskanski nad¬
vojvoda Frančišek Mediči soroden prijatelj in ker se je
tam govorila najlepša laščina, da bi se je priučila tudi
sinova.

Zopet se začne prebridka žalost za dobro materino
srce, ki se ima ločiti od svojih ljubljenih sinov za ne¬
določeni čas. Zelo jo skrbi, kako bo pri tujih ljudeh
poskrbljeno za nedolžni dušici. Za Alojzija bi se tako
zelo ne bala, kakor za bolj živega in manj bogoljubnega
Rudolfa. Pri odhodu še jedenkrat z materino skrblji-
vostjo opominja Lojzka, naj ostane sam stanoviten in
naj bo tudi mlajšemu bratcu zvest vodnik z lepim
zgledom, z dobrim svetom in poukom. Oče ju spremi,
mati pa ne more gledati odhajajočih; v sobo hiti, po¬
klekne, joka in moli.

Bilo je že konec aprila 1577. Zarad očetove boleh¬
nosti gredo za nekaj časa še v toplice, potem se na¬
potijo v Florenco. Ker je bila takrat po več mestih
nalezljiva bolezen, jim vhod ni dovoljen; zato ostanejo
zunaj mesta za nekaj časa pri bratu že omenjenega od-
gojitelja  Alojzijevega?) Pa treba je bilo le nadvojvodu

*) Soba, v kateri je Alojzij bival, je bila pozneje spremenjena
v kapelico, kjer se sme tudi o praznikih brati sv. maša. Tam so še
hranjene ostroge, ki jih je rabil devetletni svetnik jahaje na sprehod.
Mnogo jih je bilo že čudežno ozdravljenih po teh svetinjah.

44

naznaniti, in nič več se jim ni branilo; še le prav z
veliko častjo so bili sprejeti. Nadvojvoda je celo izrekel
željo, Alojzija in Rudolfa imeti na svojem dvoru. Pa
oče si ne upa sprejeti te ponudbe, ker želi, da bi bolj
samotna ostala in se lože učila. Zato se jima odloči v
»Angeljskih ulicah" neka palača ’) za stanovanje in le
o praznikih naj bi smela obiskovati nadvojvoda. Učen
in pobožen duhoven jima je učenik, za spovednika je
Alojziju odmenjen prednik Jezusove družbe, tudi drugo
spremstvo ostane, kakor je primerno njunemu visokemu
stanu. Oče gre zopet nazaj na svoj grad.

Ta pot se je bivanje v tujem kraju Alojziju vse
srečnejše obneslo, kakor prvikrat. Tukaj je v bogoljub-
nosti tako napredoval, da je spoznal sam Florenco za
mater svoje pobožnosti.

Kmalu po prihodu se je začel pripravljati za dolgo
spoved, in sicer s tako trdno vero, s tako vročo lju¬
beznijo božjo in s tolikim kesanjem, da je v omedlevice
padel pred spovednikom.

Njegov odgojitelj hitro priskoči, ga odnese iz cerkve
in skrbi, da si kmalu zopet opomore; pa opominja ga,
naj ne bo preobčutljiv, da ne bodo mislili, da nima nič
srčnosti. „Oh, predragi prijatelj!" odgovori angeljski
otrok, »Bog je tako dober, in jaz sem ga tako hudo
žalil."

Res se je imel za naj večjega grešnika in tekle so
mu obilne solze. Prosil je prisrčno Boga, naj mu da
toliko moči, da bo mogel spoved na novo opraviti. Bog
ga usliši. Nekaj dnij potem srčno opravi »skesano ob-
toženje" vseh napak svojega celega življenja. Pozneje
je pravil, da mu je ta spoved dala neizmerno tolažbo.

Prvo spoved je bil že doma opravil, a v Florenci
je začel bolj pogosto hoditi k spovedi. Skrbno je svojo
vest izpraševal, ne le o grehih, ampak tudi to je pre¬
mišljal, odkod prihajajo in kako se poboljšati.

Veliko ni mogel najti z največjo skrbjo. Objokoval
je le obojo napako prvih otročjih let. Vendar tudi sedaj

*) Nad vhodom je bila pozneje postavljena podoba svetega
Alojzija, in na marmorni plošči zapisano, da je v tej hiši nekdaj
stanoval sv. Alojzij. Tudi tii je dovoljeno maševati. In ulice »degli
Angeli« so šele po njem dobile pravi pomen.

45

se mu je zdelo, da ima še dve napaki. Za prvo je
spoznal to, da se mu lahko vzdigne nejevolja in ne-
potrpežljivost; čeravno je ne kaže v obrazu ali besedi,
a znotraj ga vznemirja. Vzrok temu je bila natorna
krvnost in živost. Da bi se odvadil, je rabil ta-le pri¬
pomoček. Prevdarjal je, kako grdo in ostudno je jezi
se vdati, ker človek ni več sam svoj gospodar, dokler
je jezen, in toraj dela reči in govori besede, ki se mu
samemu studijo potem, ko je jeza prešla. Sklene tedaj
trdno, za vselej iz srca iztrgati to napako. Z božjo po¬
močjo je tolikanj premagal samega sebe, da ne le na
zunaj, ampak tudi v srcu ni nikdar trpel najmanjše
nejevolje.

Druga napaka se mu je zdela to, da so mu včasih
v pogovorih ušle besede, ki bi utegnile kakorkoli žaliti
bližnjega in škoditi njegovi časti, čeravno so bile komaj
odpustljivi grehi. Tudi tega se je hotel znebiti. Odte¬
goval se je zato razveseljevanju in pogovorom svojih
prijateljev doma in drugod. Bil je najraje sam in od¬
ločen, da bi nič ne slišal ali ne rekel, kar bi manjšalo
čistost vesti, če se mu je reklo, da je v tej reči pre-
boječ ali prenapet, se ni zmenil za take besede.

Tako se je vojskoval zoper vsak najmanjši greh;
a jednako pridno je obdeloval nasprotno polje, polje
krščanskih čednostij.

Ob tem času mu pride nekikrat bogoljubna knji¬
žica v roke, katero je bil spisal nek pater iz Jezusove
družbe. Ta knjižica mu je bila neznansko všeč, ker je
bilo v nji tako lepo brati o skrivnostih sv. rožnega
venca, o življenju in trpljenju preljube Matere božje.
Sedaj se mu še bolj vname ljubezen do Marije. Njegove
besede postanejo žive in govorjenje se razname, če le
začne govoriti o Mariji. Rad bi bil vsa srca raznel s tisto
ljubeznijo, katero je sam čutil do brezmadežne Device.

Bila je pa v Florenci neka Marijina cerkev in v
tej cerkvi čudežna podoba Marijinega oznanjenja. Vse
verno ljudstvo je imelo veliko češčenje in zaupanje do
Matere božje v tej podobi. Tudi Alojzij je že mnogo¬
krat klečal in molil pred njo.

Nekega dne pride zopet v cerkev Marijinega ozna¬
njenja in začne brati v svoji priljubljeni knjigi. Kar

46

preneha, jame premišljati, vpre oko v častitljivo podobo
ter se povprašuje, kaj bi vendar mogel storiti, da bi
bilo nebeški Kraljici posebno všeč. Neutegoma mu pride
na misel, svoje devištvo z obljubo Mariji posvetiti.
Desetletni deček obljubi, da hoče po Marijinem zgledu
čist in deviški ostati vse življenje. To obljubo je zvesto
spolnoval do smrti.

Kako zelo všeč je bil Materi božji ta dar angelj-
skega otroka, lahko sodimo po obilnih dobrotah, katere
je prejemal iz njene materine roke. Sprejela ga je v
svoje posebno varstvo. Sprosila mu je milost od Boga,
da celo življenje ni imel nikakoršnih skušnjav zoper
sveto čistost, ne na telesu ne na duši, čeravno je bil
bolj žive natore.

Alojzij se je pa tudi sam vrednega skazal tolikega
nenavadnega varstva Marijinega. V nadaljnem popiso¬
vanju boste imeli večkrat priliko prepričati se, s kolikim
zatajevanjem in premagovanjem, s koliko nadzemeljsko
pridnostjo in gorečnostjo si je odkupil najdražji biser,
neomadežani deviški venec.

Od tistega dne je začel zlasti strogo paziti na
svoje oči. Ničesar ni hotel nikoli pogledati, kar bi mu
bilo moglo v najmanjšem oziru nevarno biti. Kadar je
šel po ulicah ali na sprehod, se nikdar ni radovedno
oziral okrog, najraje je imel oči pred seboj v tla obrnjene.
Z osebami druzega spola brez potrebe ni govoril, in če
je bil po dolžnosti primoran govoriti, ni dotične osebe
nobenkrat pogledal v obraz.

Svojim učenikom je bil z detinsko ljubeznijo vdan
in vbogljiv za vsako besedo. Učil se je z vestno na¬
tančnostjo in s tem večjo gorečnostjo, ker je imel vedno
neko notranje čustvo, da se bo kdaj posvetil redovnemu
življenju. Sicer ni v tej reči sklenil še nič odločnega,
pa je vendar mislil in upal, da ga bo Bog poklical.

Brata Rudolfa, ki ni bil tako priden in vbogljiv,
je večkrat Ijubeznjivo opominjal, kakor je bil materi
obljubil pri odhodu. In njegovo krotko svarjenje ni bilo
brez vspeha.

V posebno hvalo in čast mu je prištevati tudi
velika ponižnost do služabnikov in sploh do domačih.
Alojzij, čeravno grofovski sin, ni nikoli zapovedoval,

47

rekoč: »Stori to ali ono“, ampak vselej je le prosil: »Ali bi
vam ne bilo odveč nadležno, če bi hoteli storiti to ali ono?"
ali pa: »če vam ni težavno, bi želel, da storite" itd.
Te in jednake besede je izgovarjal tako ljubeznjivo in
pohlevno, da so se služabniki skoro sramovali in prosili
ga, naj jim kar zapove, kadar kaj potrebuje. Tudi od-
gojitelj ga opomni, naj ne ravna tako rahlo ž njimi.
»Seveda", odgovori Alojzij, »bi lahko tudi jaz zapove¬
doval, pa si večkrat mislim, kako ni nič razločka med
truplom knezovim in hlapčevim. In mislite li, da bi se
mi bolje streglo, ko bi zapovedoval?" Prav je odgovoril;
ravno z ljubeznjivo krotkostjo si je pridobil srca vseh.

č) Alojzij se bolan vrne domov.

Že dve leti je bil naš mladi svetnik v Florenci; a
tudi sedaj se še ni imel precej vrniti k svoji ljubljeni
materi. Po očetovi želji se preselita Alojzij in Rudolf
v novembru 1579 v Mantovo, da bi ondi učenje na¬
daljevala, ker jima je bil ondotni vojvoda bližnji sorodnik.

Tudi tu se Alojzij prav pridno poprime učenja in
v svojih pobožnih vajah ničesar ne spremeni, čeravno
je primoran gostokrat obiskati vojvoda in spremljati
njegovega sedemnajstletnega sina Vincencija. Vsled tega
se mu svetno razveseljevanje še bolj pristudi in svetna
čast ga kar nič ne mika, le tiha samota ga razvedruje
in razveseljuje.

Nekaj tednov po prihodu Alojzij hudo zboli. Bo¬
lezen sicer ni bila smrtno nevarna, a prizadevala mu
je mnogo dolgih in hudih bolečin. In poleg tega so mu
še zdravniki zapovedali oster post. Potrpežljivo je pre¬
našal bolezen; celo vesel je je bil in sicer zato, ker je
mogel z Jezusom trpeti, zato ker je z ostrim postom
se naučil premagovati samega sebe, in pa zato, ker se
je vsled bolezni smel odtegovati dvornemu življenju in
šumnemu veselju. Post je spoznal za tako dober po-
moček dušne popolnosti, da ga ni več opustil, in je
sploh tako malo jedel, da so se le čudili, kako more
še živeti ob tako pičli hrani.

Ker je v Mantovi čimdalje bolj bolehal, bledel in
hiral ter njegov oslabljeni želodec že ni sprejemal skoro

48

nobene hrane, je oče zapovedal, naj se sinova zopet
povrneta na dom, ker je upal, da čistejši zrak in ma¬
terina skrb brez dvoma pripomore k zdravju.

V spomladi 1580 pride zopet Alojzij na domači
grad. V drugačnih okoliščinah bi za preblago mater ne
bilo nič veselejšega kakor prihod tako dobrega, svetega
otroka. A sedaj pa ji srce krvavi, ko zagleda bledo lice
in upadeni obraz svojega „angelja“; solze se ji udero,
ker smili se ji ljubljeni otrok, in boji se za njegovo
prihodnost.

Vendar bistri zrak in materina skrb polagoma
zboljša njegovo žalostno stanje. Telesno zdravje se mu
jame povračati in veselo napreduje; a še veselejše se
razvija in razcveta njegovo dušno življenje.

Nikakor ga ne morejo prisiliti, da bi popustil post
in da bi si privoščil obilnejše in tečnejše hrane; odgo¬
varja jim, da mu je ljubše dušno kakor telesno zdravje.

Zlasti pa je storil v tem času velik korak v po¬
božni molitvi. Do sedaj je imel v navadi le ustne mo¬
litve; molil je sveti rožni venec, iz molitvene knjige
dnevnice Matere božje i. dr. Sedaj pa je pridejal še
premišljevanje. Nihče ga ni učii premišljevati, kar sam
je začel, kakor ga je navdajal sv. Duh. Tako prisrčna
je bila njegova molitev, tako ginljivo njegovo premiš¬
ljevanje, da je velikrat pretakal obilne solze, ki niso
močile le njegovih nedolžnih lic, temuč so se poznale
tudi na obleki, tudi na tleh, kjer je klečal.

Njegov služabnik pride nekega dne po opravilu v
njegovo sobo, in kako se zavzame, ko zagleda svojega
gospoda pred razpelom klečati; roke proti Križanemu
povzdigovati in milo se jokati! To se ve, da še drugim
pove in od tistega dne so ga večkrat opazovali, kako
je v molitev zatopljen angeljsko pobožno klečal pred
podobo Križanega, včasih imel roke sklenjene, včasih
križem na prsih položene, včasih pa je vzel križ v roke,
ga na prsi pritiskal ter se v neslišani pobožnosti po¬
govarjal z Jezusom. Le obilne solze so bile po nekoliko
priča, kako nebeško srečno je bilo njegovo deviško srce
pri taki molitvi. Ob taki priliki je lahko kdo v sobo
prišel in zopet odšel, angeljski mladeniček ni nič vedel
za to, ni se zmenil za ves svet. Se vspešniše je bilo

49

njegovo premišljevanje, ko je dobil v roko nauk o pre¬
mišljevanju, prelepo knjigo patra Kanizija, katero je
prebiral z velikim veseljem in pridom.

Jako rad je prebiral tudi misijonska sporočila Jezu¬
sove družbe iz Indije, in z otročjo navdušenostjo se je
čudil toliki gorečnosti, ki zapusti dom in vse svoje ter
gre v vedni smrtni nevarnosti širit mej uboge never¬
nike sveto vero Kristusovo. O kako rad bi bil tudi sam
spremljal te blage junake Jezusove!

Nekoliko pa je hotel to nadomestiti doma; postal
je domačim otrokom mali misijonarček. Ob nedeljah in
praznikih je šel sam h krščanskemu nauku; po nauku
pa je zbiral krog sebe otročiče, jih učil iz katekizma
in napeljeval k lepemu bogoljubnemu življenju. Delal je
to s toliko krotkostjo in ponižnostjo do najubožnejših,
da so ga prisrčno ljubili otroci in stariši.

Tudi odraslim je bil angelj mini in sprave. Kadar
so se služabniki ali drugi v gradu kaj sprli in skregali,
je prihitel Alojzij in jim prigovarjal s toliko krotkostjo
in premagljivo^ vnetostjo, da so se kmalu zopet zdobrali
in sprijaznili. Če je kdo slabo govoril, ga je ljubeznjivo
posvaril; če je videl ljudi grešnega vedenja, si je vse
prizadejal, da bi jih pripravil k pravi pokori; tega ni¬
kakor ni mogel trpeti, da bi se Bog žalil vpričo njega.

V tisti dobi je po svoji apostoljski gorečnosti, uče¬
nosti in svetosti na daleč okrog slovel sv. Karol Boromej,
nadškof milanski. In ravno sedaj, ko se je Alojzij doma
zdravil (1.1580.), se nenadno razglasi veselo sporočilo,
da sveti kardinal hoče obiskati tudi duhovnijo, v kateri
je bil Kastilijonski grad. O, kako se je veselil Alojzij
tega prihoda! Drugi so skrbeli, kako bi dovelj častno
in slovesno sprejeli višjega pastirja, Alojzij pa je mislil
le na to, kake nauke bo slišal iz njegovih ust, če bo
tudi tako srečen govoriti s tem velikim svetnikom, kaj
mu bo rekel itd.

Veliko ljudstva se je zbralo v cerkvi, tudi grofinja
je bila s svojim angeljem na odločenem prostoru. Sveti
Karol začne pridigovati. Kakor dobrodelna rosa padajo
svetnikove besede na srca ginjenih poslušalcev, ki se
ne morejo solz zdržati. Alojzij je ves prešinjen. Po
pridigi želi posebej govoriti s kardinalom. Priprosto in

Zgledi III. 4

50

naravnost mu odkrije svoje srce in ga prosi sveta za
dušno življenje. Sveti škof kar strmi in hvali Boga. Še
nikoli ni videl dvanajstletnega otroka, ki bi se mogel
primerjati nedolžnemu Alojziju. Kako veličasten prizor:
dva taka svetnika, — jeden v visoki starosti, podoben
žlahtnemu drevesu, ki je polno najlepšega zrelega sadu,
jeden pa v nežni mladosti, podoben beli liliji, ki se je
ravno jela razcvitati v najlepši krasoti!

Mej drugim ga vpraša sv. Karol, ali večkrat pre¬
jema svete zakramente? Alojzij pa mu odgovori, da še
ni bil pri prvem sv. obhajilu. Svetnik mu veli, naj se
kar precej začne pripravljati, nasvetuje, kaj naj stori
v ta namen, in obljubi, da ga hoče sam prvikrat ob¬
hajati.

Ves vesel in srečen se vrne od sv. kardinala in
zvesto spolnuje vse, kar mu je bil naročil. Željno pri¬
čakuje dneva, ko bo smel prvikrat v srce sprejeti Jezusa,
ki ga tako goreče ljubi. Če so že navadni otroci na
dan prvega sv. obhajila tako ginjeni in se čutijo tako
zelo srečne; kdo bi mogel popisati pobožnost in srečo,
ki jo je čutilo njegovo angeljsko srce pri tem najsve¬
tejšem opravilu!

Od takrat je sv. Alojzij pogostoma sprejemal pre¬
sveto Rešnje Telo in vselej z jednako gorečo pripravo.
Pozneje je hodil vsak teden k sv. obhajilu. Razdelil si
je teden v dva dela: v četrtek, petek in soboto se je
pripravljal in prosil trojedinega Boga za milost vrednega
obhajila; v ponedeljek, torek in sredo pa se je zahva¬
ljeval za milosti, ki jih je bil v nedeljo prejel pri mizi
Gospodovi.

Sploh je po prvem sv. obhajilu imel še veliko
večjo pobožnost do najsvetejšega Zakramenta. Vsak dan
je šel k sv. maši. Pri maši je bil tako ginjen, da je po
povzdigovanju do konca pretakal tako obilne solze, da
so na tla kapale. In tako pobožnost je ohranil do konca
življenja.

d) Alojzij dvakrat v smrtni nevarnosti.

Grof Ferdinand, Alojzijev oče, je bil takrat tudi
glavar v Montferatu in je stanoval v glavnem mestu te
dežele, ki se je imenovalo Kasale. Od doma večkrat

51

sprejema sporočila ter zve, kako zelo se Alojzij posti
in zatajuje ter gori le za pobožnost. Boji se za njegovo
zdravje, boji se pa tudi čedalje bolj, da Alojzij ne bo
za mej svet, ne bo za slavo in čast grofovske hiše.
Vendar še ima upanje ga pripraviti na druge misli;
zato pokliče Alojzija in Rudolfa z materjo vred k sebi
v Kasale.

Nemudoma se odpravijo na pot, čeravno takrat
(konec 1. 1580) ni bil čas ugoden, ker se je bila reka
Tičin, čez katero jim je bilo iti, zelo narastla po obilnem
jesenskem deževju. Grofinja sede z dvema spremljeval¬
kama v prvo kočijo; v drugo pa se zadej vsede Alojzij
z odgojiteljem, in spredaj njemu nasproti dobi Rudolf
svoj sedež. Do reke je šlo srečno. Grofinja se tudi srečno
pripelje čez dokaj globoko in derečo vodo. Sedaj po¬
žene tudi Alojzijev voznik po ravno tistem tiru; z velikim
trudom pripelje do srede; konjema že sega voda do
vratu . . . Mahoma nekaj močno zabrsti — voz se pre¬
lomi ! Sprednji del z Rudolfom ostane naprežen in konji
ga še dosti srečno zlečejo na ono stran, na suho ; drugi
konec pa, kjer je sedel Alojzij z ljubljenim odgojiteljem,
dereča voda urno dalje drvi — oh, kdo ju reši smrtne
nevarnosti? Mati kliče, joka, srce ji hoče žalosti počiti..

Pa božja previdnost čuje nad predragim življenjem.
Velikansko deblo namreč je bilo tako v vodo zavaljeno,
da se je zajezilo v sredi reke. In pri tem deblu se ob¬
drži konec odtrganega voza. Pogumen mož se približa,
vzame Alojzija na konja, ga izroči objokani materi in
potlej reši tudi odgojitelja.

„Oh, otroka moja!“ pravi srečna mati, še zmiraj
vsa solzna po obrazu, »hitimo najprej v bližnjo cerkev,
zahvalimo se Bogu in njegovi sveti Materi za toliko
milost. V smrtni nevarnosti sta bila, sedaj pa sem tako
srečna, da vaju vidim rešena in zdrava."

Slednjič dospejo v Kasale in s hvaležnim srcem
pripovedujejo, kako čudovito jih je Bog obvaroval smrti.

Le samo pol leta je tam stanovala grofovska dru¬
žina in potem se zopet vrne na Kastiljonsko. Svetnikom
je lastno, da si prizadevajo v prid obračati vsak trenutek
svojega življenja. Tudi Alojzij je v tem kratkem času
dokaj novih cvetlic vpletel v venec nebeških zaslug.

4*

52

Oče si veliko prizadeva, da bi ga zvabil mej šumni
svet; pa zastonj. Veselico za veselico napravlja, gosto-
krat vabi imenitne goste iz bližnjih grajščin in skrbi
za raznovrstne zabave. Tudi Alojziju močno prigovarja,
naj se jih vdeležuje; vendar naravnost zapovedati se
mu ne upa. S ponižno prošnjo in z raznimi izgovori
se mu večjidel posreči očeta pregovoriti, da ga oprosti
o takih prilikah. Drugi se radujejo in plavajo v svetnem
veselju, Alojzij pa se zapre v svojo izbo, premišljuje in
moli, njegov duh se raduje v nebeških višavah.

Razun tihe izbice sta mu bila posebno priljubljena
še dva kraja: milostno svetišče Matere božje blizo mesta,
kamor so pogosto romarji prihajali od raznih stranij,
in pa samostan barnabitov in kapucinov. Velikokrat je
obiskal to sv. cerkev Marijino, bil tam pri sv. maši in
pri sv. obhajilu ter je marsikatero srečno uro tam pre¬
živel pogovarjaje se s svojo ljubo Materjo.

Tudi redovnike je rad obiskoval in se ž njimi
dolgo dolgo pogovarjal o božjih rečeh; ti pobožni patri
so mu bili izmej vseh najljubša druščina. Sploh se mu
je neizrečeno priljubilo samostansko življenje, ker je
videl, kako mirno in veselo živijo častiti bratje mej
seboj, več niso na svet navezani, oddaljeni od grešnih
nevarnostij si zbirajo nemenljive zaklade, noč in dan si
pridobivajo novih zaslug za nebesa, mej tem ko posvetni
ljudje z nečimernostjo zapravljajo dragi čas. „Tudi jaz
hočem postati redovniški duhoven", je njegov trdni
sklep, kajti, če bi bil duhoven mej svetom, bi ne imel
tega nebeškega miru, moral bi se vesti po željah svojih
sorodnikov, njim za ljubo sprejemati višje časti itd.

Ker je šele trinajst let star, se še ne odloči za
noben poseben red in tudi še nikomur noče povedati,
kaj si je zbral; le Boga prosi prav prisrčno, da bi mu
dal prav spoznati njegovo sveto voljo.

Da bi pa že sedaj saj nekoliko vstregel svojim
srčnim željam, sklene mej svetom posnemati redovno
življenje in začne še bolj ostro živeti in se še bolj za¬
tajevati v več ozirih. Premagovanje in zatajevanje se
mu mora tembolj v zasluženje šteti, ker je imel telo
nežno in za trpljenje toraj bolj občutljivo.

53

Oče ga  pripravi, da gre ž njim v Milan gledat
velikanske vojaške vaje. Od vseh stranij vre radovedno
ljudstvo skupaj gledat to nenavadno vojaško slovesnost.
Alojzij pa le na to misli, kako bi se pri tem razkazo¬
vanju mogel najbolje zatajevati. Ponudi se mu seveda
najpripravnejši prostor, odkoder je bil najlepši razgled.
A noče ponudbe sprejeti, češ, da je še mlad, da ima
dobre oči, da tudi bolj zadej dobro vidi itd. Ker mu
pa le zopet odkažejo dober prostor, si zatajevanje na¬
domesti s tem, da še ne pogleda parade.

To je bilo za 13 letnega dečka junaško dejanje.
A še bolj junaško se začne zatajevati, ko se povrnejo
na Kastiljonski grad.

Že sicer je bil tako zmeren, da se je vse čudilo,
kako more živeti ob tako malem vživanju. Naložil si je
pa še za vsak teden posebne poste. Vsak petek se je
postil v spomin Jezusovega bridkega trpljenja, in vsako
saboto v čast prečiste Device Marije. Ta dva dni je
zavžival opoldne samo po tri v vodi pomočene koščke
kruha; zvečer pa le po jednega samega. Postil se je
tudi ob sredah, pa ne vselej tako ostro. Ta trojni post
na teden mu še ni zadostoval, postil se je mej drugim
tudi pred večjimi prazniki. Pri grofovskem kosilu si je
zbiral le take jedi, ki so mu bile najmanj všeč, in od
teh je nekoliko zavžil, druzih se ni dotaknil.

Alojzij je hotel svetnik postati. Ljubil je Jezusa
iz vseh svojih mladih močij. Zato se mu ni zdelo nikoli
zadosti. Kaj še znajde njegova ljubezen? Sam si naredi
nekak bič in spokorni pas, in s tem mrtvi in biča
svoje nedolžno telo, da bi bil bolj podoben Jezusu.

Postelja se mu zdi premehka. Ve si kmali poma¬
gati : robatih polen si razpoloži po žimnici in na takem
si privošči kratek počitek.

Stariši mu prigovarjajo, naj se nikar tako ostro
ne pokori; a prepovedovati se mu ne tega ne upajo,
neka višja moč jim brani.

Kakor v zatajevanju, tako je kazal tudi v pobož¬
nosti vedno večjo gorečnost. Zjutraj je celo uro ali pa
še več kleče molil in premišljeval, ravno tako zvečer,
predno je šel spat; vsako jutro je bil pri sv. maši, če
je mogel, še po več kot pri jedni, in posebno veselje

54

mu je bilo streči pri sv. maši. Tudi čez dan je mnogo
časa obračal v molitev. S tem ne zadovoljen, je še cel6
po noči vstajal, ter je v nočni tihoti, ko je vse po hiši
spalo, kleče molil in premišljeval — ne le po letu,
ampak tudi po zimi, v hudem mrazu. Večkrat ga je
premagal mraz in trud, da se ni mogel več na kolenih
zdržati in se je zgrudil na tla. Pa še v tem stanju je
nadaljeval svoje premišljevanje. Večkrat ga je glava zelo
bolela; ali ravno to mu je bilo všeč, da je mogel kaj
trpeti za Jezusa, ki je imel glavo z bodečim trnjem
prebodeno.

Neki večer je bil zopet v glavi hudo betežen in
je šel bolj zgodaj v posteljo. Pa spomni se, da še ni
zmolil 7 spokornih psalmov. Brž pokliče služabnika,
si da spet prižgati luč in prinesti molitveno knjigo. Ko
skonča molitve, pozabi luč ugasniti in trdo zaspi. Sveča
prigori tako blizo postelje, da začne tleti. Alojzij se
prebudi, čuti nenavadno vročino in gost dim, ki ga
hoče zadušiti. Hitro plane iz postelje, teče skoz vrata
in jame glasno klicati. Pa zrak, ki je prihajal skoz
vrata, je raznetil še bolj ogenj. K sreči je straža še o
pravem času prihitela in pogasila ogenj. Vse bi bilo
zgorelo, ko bi se ne bil Alojzij o pravem času prebu¬
dil, ali pa, ko bi ne bil tako urno vstal, in gotovo bi
se bil zadušil. Hvaležno je sam spoznal, da ga je dobri
Bog zopet čudežno ohranil. To mu je bil nov nagib,
Boga bolj ljubiti in se mu polnoma darovati.

e) Alojzij na španjskem dvoru.

Veliko dušnih nevarnostij je že Alojzij slavno
prestal, ali čakajo ga še hujše.

Takrat je bil na Španjskem najsijajnejši dvor v
Evropi. Kraljeval je tam Filip II. z veliko mogočnostjo.
Njegova sestra Marija je bila žena nemškega cesarja
Maksimilijana II. Že nekaj let vdova je sedaj želela ob¬
iskati svojega slavnega brata na Španjskem. Pot si je
odločila čez Laško. Mogočni vladar je hotel kar moč
slavno sprejeti svojo ljubljeno sestro. Zato je naročil,
da so jo mnogi njemu služeči plemenitniki laški sprem-
Ijevali in slavili; mej njimi je bil seveda tudi kastili-
jonski grof z ženo in otroci.

55

Sedaj je bil naš tihi, pobožni mladenič hipoma
tako rekoč vržen v sredo najšumnejšega življenja. Kar
je bilo moč prirediti veličastnega, krasnega, bliščečega
in mamljivega, vse se je izkazovalo na tem potovanju.
Tisoč in tisoč novih rečji, katerih še ni videlo njegovo
nedolžno oko, je tu vabilo njegov pogled. Kamor so
prišli, nabirala se je nešteta množica najrazličnejših ljudij
od vseh stranij, da bi videli sijajni sprevod.

Kako lahko pozabi v takih okoliščinah ne le omah¬
ljiva mladost, ampak tudi odrasli človek — Boga! Pa
Alojzij se ni dal premotiti, marveč je tudi mej poto¬
vanjem tem gorečniše opravljal svoje pobožnosti, čim
več mu je bilo zmotnjave. Molče je premišljal; govoril
pa večjidel le, če je bil vprašan

Peljali so se tudi več časa po morju. Že so bili
na sredi morja, kar se zasliši strahotni glas : »Turške
barke z morskimi roparji so blizo; Bog nas varuj!«
Vse je preplašeno, le Alojzij se nič ne boji; veselo celd
opomni: »O, ko bi le Bog hotel, da bi postali mučenci
za sv. vero !«

Vendar potovanje se je srečno dovršilo v jeseni
1. 1581. Z nedopovedljivo častjo in slavo so bili spre¬
jeti v Madridu. Dlje, kakor so mislili — še čez 2 leti
— morala je grofovska družina ostati v Madridu. In
dobri Alojzij je moral do 1. 1584 — jako odločiven
del življenja preživeti v vedni nevarnosti dvorskega
blišča.

Z bratom Rudolfom je bil odločen za dvorno
službo kraljeviču Jakopu. Poleg tega so mu preskrbeli
najboljših učiteljev, da je mogel nadaljevati svoje učenje.
Lotil se je sedaj »ušjih« naukov, logike, matematike,
modroslovja itd., in pa z velikim vspehom. Očetova želja
je bila tudi, da bi se učil boriti in plesati. Pa k temu
ga ni bilo moč pripraviti, ker je vedel, da te dve reči,
ples in borenje, bi bili brez koristi za stan, ki si ga je
sklenil izvoliti.

Ali ta njegova častna služba in pa obilno učenje
mu pobere jako veliko časa. Več ne more tako moliti
in premišljevati, kakor je bil prej vajen, in nič več
tako pogostoma hoditi k sv. obhajilu. Vsled tega mu
začne pojemati ogenj ljubezni božje, njegova prelepa

56

duša jame bolehati, hirati. K sreči pa Alojzij spozna
nevarnost in brž — ravno še o pravem času — obnovi
prejšnjo gorečnost. Oče nebeški namreč ni zapustil svo¬
jega ljubljenca v nevarnosti, temuč dal mu je najti iz¬
vrstnega spovednika iz Jezusove družbe. Ob njegovem
modrem in milem vodstvu je zopet začel živo goreti
in plamteti v mladeničevem srcu ogenj božje ljubezni,
in zopnt je posijalo solnce prejšnje svetosti. Pa ne le
do prejšnje svetosti, ampak še do velike višje popol¬
nosti se je popel v tej dobi.

Z velikim pridom je prebiral knjigo Ljudovika
Granaškega »Navod k pravemu premišljevanju« in je
sklenil odsihdob vsak dan premišljevati vsaj po jedno
uro. — Da bi mogel več in pobožniše moliti, se mno¬
gokrat skrije v drvarnico, in za skladavnico drv kleči
in moli tako spodbudno in lepo, da bi skoro angelj iz
nebes ne mogel lepše. Tako veliko pobožnost v molitvi
si je pa pridobil le z velikim trudom. Sklenil je namreč,
jedno celo uro tako moliti, da bi ne bil čisto nič raz-
mišljen. Ce se je primerilo, da je bil kaj razmišljen,
predno je pretekla določena ura, je zopet začel uro od
kraja, kakor bi prejšnje nič ne veljalo.

Zelo je ljubil krščansko priprostost in revščino.
Najrajše je oblekel kako staro in ponošeno oblačilo, če
se je po svojem stanu v kraljevičevi službi moral
lepše obleči, se vendar ni dal pregovoriti, da bi se bil
kakor drugi nakinčal z zlatim Zavratnikom, z zlatimi
verižicami, z demanti in drazimi kameni itd. Če je bil
zarad tega pokregan, je krotko potrpel, ker je hotel
Bogu dopasti, ne pa nečimrnemu svetu.

Oči si je tako zelo zatajeval, da še ulic ni poznal
po mestu, ker je večjidel pred se v tla gledal in se
zastran potov zanašal se le na spremljevalca. Tudi to
je pozneje sam pričal, da cesarice na potovanju in na
dvoru, kjer je imel priliko jo vsak dan videti, ni nikdar
pogledal v obličje, da je celo poznal ni po obrazu.
Kdor ve, s koliko radovednostjo navadno ljudje hitijo
gledat visoke in imenitne osebe, bo znal ceniti toliko
krepostno premagovanje Alojzijevo.

Njegova svetost je bila vsem znana, tako da se
vpričo njega nihče ni predrznil nobene napačne be-

57

sede spregovoriti. Sploh je bil že pregovor med onimi,
ki so ga poznali: »Mali kastilijonski grof ni iz mesa
kostij.«

Nekega dne je bil Alojzij z malim kraljevičem pri
odprtem oknu; zunaj je pihal hud veter. To je bilo
kraljeviču zoperno, zato z otročjo nejevoljo zakliče skoz
okno: »Veter, jaz ti zapovem, nehaj me nadlegovati!«
Alojzij mu smehljaje se odgovori: »Vaša visokost pač
more zapovedovati ljudem; ti vas bodo ubogali; vetru
pa vi ne morete zapovedovati, ker pokoren je le Bogu,
kateremu ste tudi vi dolžni pokorščino.« Celo kralju je
bil tak moder odgovor jako všeč, ko ga je zvedel.

Tako je nedožlnost zmagovala v sredi stoternih
nevarnostij dvorskega življenja, vsem mladim v pouk,
da kdor resno hoče, ta premore, -— premore veliko —
premore vse po njem, ki mu moč daje od zgoraj.

f Alojzij ob volitvi stanu

Koliko premore resna volja, se je pa še najbolj
pokazalo v tem, kar pride sedaj-le na vrsto.

Življenje na španjskem dvoru je namreč za Aloj¬
zija tudi zato zel6 imenitno, ker je tam pričel najvaž-
niše opravilo mladih let: volitev stanu.

Da je za samostansko življenje že od prvih let
gorelo njegovo dobro srce, to nam je znano. Ali samo¬
stansko življenje se je v teku časa razdelilo v več redov
z različnimi bolj ali manj ostrimi pravili, pa tudi z raz¬
ličnimi opravili in nameni. Za Alojzija sedaj niso majhne
skrbi, za kateri samostanski red bi se odločil. Posvetuje
se s pobožno materjo in sam vsestransko prevdarja,
kje bi bilo zanj najbolje; še več se posti v ta namen,
še gorečniše moli. Po vsem tem se mu najbolj želje
vnamejo za red Jezusove družbe, in sicer zato, ker se
je v njem še polnoma ohranila prvotna gorečnost vsta-
novitelja sv. Ignacija; ker se mora sleherni ud s posebno
obljubo odreči vsaki cerkveni časti; ker ta red tolikanj
dela za odgojo otrok; ker tako goreče časti Marijo in
tako izdatno pospešuje misijone po raznih deželah.
Vendar prav prave gotovosti še ne čuti, je li res to
klic božji. Hoče si toraj izmoliti nedvomljivo gotovost.

58

Približal se je ravno prelepi praznik Marijinega
vnebovzetja. Prisrčni častivec in ljubljeni otrok Marijin
ne ve storiti boljšega, kakor vso svojo skrb izročiti v
predobre roke nebeške Matere in njo prositi, naj mu
za gotovo naznani, kaj je v tej prevažni reči volja nje¬
nega božjega Sina. Z veliko pobožnostjo sprejme v ta
namen presv. Rešnje Telo in po sv. obhajilu ves za¬
maknjen moli in s trdnim zaupanjem prosi za spozna¬
nje božje volje. Kar se v molitvi zazdi, da razločno
sliši Marijo reči: »Stopi v Jezusovo družbo, naznani to
svojemu spovedniku!«

Sedaj so zginile vse megle mučne dvomljivosti,
vse mu je jasno : »Jezuit bom, Marija je rekla«. Ali
od druge strani se kopičijo črni oblaki prehudih skrbij:
kaj porečejo oče? kako dobiti očetovo privoljenje?

Alojzij ves vesel hiti povedat nebeško sporočilo
svojemu spovedniku in ga prosi, naj on posreduje, da
bo kmalu sprejet v samostan. Spovednik pripozna njegov
poklic, pa naravnost pove, da prej ga jezuitje ne sprej¬
mejo, dokler ne dobi privoljenja od očeta.

Od spovednika gre Alojzij k ljubljeni materi ter
ves ginjen pripoveduje veselje iz nebes, pa tudi težave,
ki ga čakajo zastran očetove privolitve. Grofinja se joka
veselja, hvali Boga in mu na novo daruje svojega ljub¬
ljenega sina. Pa tudi mater skrbi, kako bode z očeto¬
vim privoljenjem?

Najprej, tako skleneta, bo grofinja sama govorila
z grofom o tej reči. Toda, kakor je bilo pričakovati,
tako se je res zgodilo. Kakor strela z jasnega neba
zadene to sporočilo častiželjnega grofa. Z jeznim gla¬
som, kakor še nobenkrat prej, odgovarja, češ, da mati
bolj ljubi Rudolfa in zato da hoče Alojzija prvorojenca
odgnati, in pristavi, da nikdar ne bode privolil.

Alojzij počaka nekoliko dnij, potlej se pa tudi on
osrči in gre prosit. Pa z jednako ostrimi besedami ga
oče zavrne in mu celo žuga, da ga bo dal pretepsti.
Angeljsko mili mladenič lahno zarudi ter ponižno odgo¬
vori: »Kako srečen bi. bil, ko bi iz ljubezni do Boga
mogel trpeti!« in zopet spoštljivo odide.

Grof dolži tudi Alojzijevega spovednika, da ga je
on pripravil do tega sklepa, in tudi njega ostro popri-

59

jema. Ali ta mu ponižno dopove, da se je Alojzij prav
sam prostovoljno odločil in mu to razodel še le pred
nekaterimi dnevi, sicer pa je kaj tacega lahko vsak
že naprej pričakoval, kdor pozna Alojzijevo nebeško
svetost.

Polagoma se oče nekoliko umiri in potolaži, vendar
si prizadene vse, karkoli je v njegovi moči, da bi ga
odvrnili od takega sklepa.

Zopet in zopet prigovarja Alojziju, naj popusti
svoje namere; ali Alojzij stanovitno odgovarja, da ga
Bog kliče, da ne more drugače. »Ko bi si bil izvolil
kak drug red«, meni oče, »bi lože privolil, ker bi imel
po svojem stanu odprto pot do višje časti.« Alojzij pa
odgovori': »Ravno zato sem si izvolil Jezusovo družbo,
ker so tam častilakomnosti vrata zaprta. Ko bi bil časti
želel, obdržal bi bil grofijo, ki mi jo je dal Bog kot
najstarejšemu, in bi ne bil gotovega zapustil za ne¬
gotovo.«

Obrne se do Alojzijevega strica P. Franca Gon-
caškega, ki je bil general frančiškanov in ravno takrat
po opravkih v Madridu, ter ga prosi, naj se prepriča,
ali ima Alojzij res ta poklic, in naj mu ga odsvetuje.
Ta se kmalu prepriča in grofu naravnost pove, da je
poklic njegovega sina božje delo, in da si po svoji vesti
ne upa ga odvračati.

Sicer tudi oče to pripozna, vendar dovoljenje le
še dalje odlaša na veliko žalost blazega mladeniča, ki
tako težko čaka tiste srečne ure. Nekega dne obišče z
bratom bližnji jezuitovski samostan. Ko pride čas vrnitve,
se postavi pred brata in spremstvo ter pravi: »Le poj¬
dite sami domov. Jaz sem tukaj in ostanem tukaj, da
skažem pokorščino Bogu « Toda oče ga s silo hoče
nazaj imeti in Alojzij se mora udati ter zapustiti samo¬
stan, ki mu je najljubši kraj na zemlji.

Slednjič vendar s stricem toliko sprosita, da mu
bo potlej dovoljeno, ko se povrnejo na Laško; nikakor
pa ne, dokler so na Španjskem.

Pa s tem odlašanjem menda je hotel le časa pri¬
dobiti za nove zapreke. Kajti ko se res vrnejo na
Laško, noče dati obljubljenega privoljenja, marveč z
bratom ga pošlje okrog raznih grofov in knezov po

60

Laškem, da bi mej veselicami, igrami in svetnim ska-
zovanjem pozabil storjeni sklep — zgubil svoj po¬
klic. Vendar ravno nasprotno se je zgodilo; to nevarno
potovanje ga je še bolj utrdilo, ker take izvoljene duše
si znajo vse v prid obrniti, dobro in hudo.

Tudi na potovanju se je po navadi postil jn zata¬
jeval ter zvesto opravljal svoje pobožnosti. Že mej
potjo je molil in premišljeval; kjer pa so ostajali, je
najprej poiskal v sobi, katera mu je bila odkazana, po¬
dobo križanega, da je pred njo pokleknil in molil, če
je pa kje ni bilo dobiti, je sam narisal križ na papir,
ga obesil na steno in več ur molil pred njim z na-
vadno v  pobožnostjo.

Če je prišel v kako mesto, v katerem je bil je-
zuitovski samostan, ga je gotovo obiskal, če je le količ¬
kaj utegnil. Najprej je šel v cerkev Zveličarja obiskat
in počastit, potlej pa se je bogoljubno pogovarjal z
redovniki.

Nekikrat obišče imenitno gospodo. Bilo je zbranih
več mlajših plemenitnikov in starejših gospodov. Mej
pogovorom izusti sedemdesetleten gospod nekatere ne¬
sramne besede. Alojzij pa ga koj junaško ustavi in
glasno, da so ga vsi lahko slišali, zavrne: »Kako, da
se mož take starosti in tega stanu ne sramuje tako grdo
govoriti, zlasti vpričo plemenitih mladeničev? To se pravi
slab zgled dajati, to je hudo pohujšanje. Ali ne pravi
sv. Pavel: zlobno govorjenje spridi lepo vedenje?« —

Stari mož ničesar ne odgovori; njemu in vsem
pričujočim je bil to prekoristen nauk. Alojzij pa vzame
neko knjigo in gre v drugo sobo.

O drugi priliki je bil pri bližnjem sorodniku po¬
vabljen na bal. Alojzij ni hotel iti. Ko so pa le tiščali
vanj, rekoč, da je nalašč zavoljo njega svečanost vrav-
nana, je sprejel povabilo, toda s tem pogojem, da ga
ne bodo silili plesati. Ko se pa neka sorodnica vendar
predrzne in mu reče, naj gre plesat, urno zapusti slavno
družbo, gre tihoma iz sobane in se ne povrne več.
Dolgo ga iščejo, in slednjič najdejo v služabnikovi sobi
— klečečega mej posteljo in steno pred razpelom,

Alojzij se povrne domov; a doma ga čaka, mesto
dovoljenja, nova vojska. Oče naprosi raznih slavnih mož,

61

duhovnih in svetnih, naj bi pregovorili sina, da ostane
mej svetom. Pa on jim zna tako prepričavno zago¬
varjati svoj poklic, da so nekateri, ki so prišli ga odvra¬
čat, še zanj očeta prosili in pregovarjali.

Sedaj se hoče grof, ki je bolan ležal, sam prepri¬
čati, je li njegovo prizadevanje pri sinu kaj izdalo ali
ne. Alojzija pokliče in vpraša, kake misli ima za pri¬
hodnost? Alojzij odkritosrčno odgovori: »Nikakoršnih
druzih, kakor to, Bogu služiti v Jezusovi družbi.« Oče
ga ozmerja in mu veli, da naj se mu zgubi izpred očij.
Sin točno uboga in gre res stanovat v neko drugo gro¬
fovsko stanovanje zunaj grada, ter tam ves čas preživi
v molitvi in ostrih spokornih delih, dokler ga razdra¬
ženi oče ne pokliče zopet nazaj.

Zopet mora slišati novo očitanje, novo žuganje
in je zopet z jako ostrimi besedami odpravljen. Ves
otožen gre pobožni mladenič v svojo sobo, zaklene
vrata, poklekne pred križanega Jezusa, — obilne solze
mu kapljejo po licih, iz globočine srca prosi Boga
moči, potrpežljivosti in srčnosti, da bi mogel prestati
toliko poskušnjo, pa se še ostrejše biča, kakor sicer.

Mej tem pa se skesa tudi grof svoje prevelike
ostrosti do sina in veli odgojitelju, naj gre pogledat v
Alojzijevo sobo, in naj mu pride povedat, kaj dela.
Ta najde sicer vrata zaprta, pa skoz neko prevotljenje
pri vratih zagleda Alojzija — kako pred nogami kri¬
žanega Zveličarja sklonjen in s solzami ves oblit objema
sv. križ, se krvavo biča, zdihuje in moli in prosi Boga
milosti, ki mu jo ljudje odrekujejo.

Ginjen in solzen pride odgojitelj in z drhtečim
glasom začne: »Milostni gospod! ko bi bili vi videli,
kaj dela vaš sin, gotovo bi ga več ne zadrževali v
njegovem sklepu .. . Videl sem reči, ki bi tudi najtrša
srca omečile in ginile.« Sedaj mu pripoveduje vse, kar
je videl. Grof posluša, pa skoro ne more verjeti. Zato
se da drugi dan nesti pred Alojzijevo sobo, da bi sam
videl. In ko se sam prepriča, ostrmi in nič več se ne
more premagovati. Vrata da šiloma odpreti in z grofinjo
stopi v svetnikovo sobo. Videti na tleh kaplje krvi in
solz, se več ne more zdržati — obraz si zakrije z ro-

62

kami in joka. Svetnik tudi porabi ta trenutek ter z
milim glasom ponovi svojo prošnjo.

To je bil dan prve zmage. Grof sam piše v Rim,
naj se potrebno ukrene zastran sprejetja. Alojzij pa —
morda še nikdar v življenju tako vesel — prisrčno
Boga hvali za toliko milost.

Alojzij se odpove vsem pravicam prvenstva in od¬
stopi grofijo Rudolfu. Dotično pismo mora biti tudi še
od cesarja potrjeno. Mej tem pošlje grof Alojzija na¬
mesto sebe v Milan, da bi tam zvršil važna opravila.
Vse je spolnil natanko in očetu po volji, zraven pa se
še pridno učil in napredoval v bogoljubnosti.

Gez devet mesecev dojde odgovor in dovoljenje
od cesarja. Sedaj nič več Alojzija ne zadržuje, kakor le
— volja očetova, ki se je mej tem časom zopet pre-
menila. Sam gre v Milan, da bi prenagnil Alojzijevo
srce; tudi po druzih še jedenkrat skuša doseči svoj
namen. Toda Alojzij se ne da premakniti.

Po izvršenih opravkih se Alojzij pomudi še v
Mantovi, ter želi tudi za dušne potrebe poskrbeti in
opravlja 20 dnij duhovne vaje. Potem se vrne domov
s trdnim zaupanjem, da je že prišel čas, ko bo smel
svetu dati slovo. Pa kako se prestraši, ko mu oče reče:
da mu še nikoli ni polnoma dovolil in da
mora čakati vsaj do 25. leta, potlej se bo govo¬
rilo zopet o tem.

Ubogi mladenič! koliko je trpelo njegovo uža¬
ljeno srce! Kolikrat se je milo razjokal! Vendar obupal
še ni, ker bil je prepričan, da je od Boga poklican in
da mu bo Bog gotovo pomagal. Molitev se mu sedaj
zdi še jedina naslomba.

Nekoč je že celih pet ur molil, pred križanim
Jezusom, kar začuti v svojem srcu nek opomin, naj gre
k svojemu očetu, ki je ravno bolan v postelji ležal, in
naj — poskusi slednjikrat. Alojzij posluša ta notranji
glas, gre in spoštljivo pa odločno tako le govori: »Oče!
v vaših rokah sem; naredite z manoj, kar hočete. Ven¬
dar zagotovim vas, da me je Bog poklical v Jezusovo
družbo in, če se ustavljate temu klicu, ustavljate se
božji volji.« Z navdušenim glasom je govoril te besede
in ne čakaje odgovora se vrnil spet v svojo sobo. Oče

63

pa je bil močno presunjen; spomnil se je, kolike za¬
preke je že delal Alojziju in da sedaj ne bo drugače,
kakor dovoliti bo moral. Na glas joka in zdihuje ter
čez nekaj časa zopet Alojzija pokliče in pravi: »Moj
sin! zelo globoko rano si usekal mojemu
srcu. Ti veš, kako zelo te ljubim, ker si
vreden; ti si bil moje upanje in upanje moje
hiše. Pa ker te Bog kliče, ne bom dalje na¬
sprotoval. Pojdi, moj sin! pojdi, kamor
želiš, sprejmi moj blagoslov!«

Jokaje je govoril grof te besede in Alojzij se mu
prisrčno zahvali ter hiti v svojo sobo, poklekne pred
sv. križ, povzdigne roke in oči ter ne more nehati
Boga hvaliti za toliko dobroto — za zmago po toliki
vojski.

Glejte, koliko premore stanovitnost. Kdo bi se ne
čudil Alojzijevi srčnosti 1

g) Alojzij v samostanski popolnosti.

Alojzij bi bil najrajše še tisti dan hitel v samo¬
stan. Pa ker se je moral pismeno vpričo bližnjih so¬
rodnikov odreči grofiji in grofovskim pravicam ter jih
odstopiti Rudolfu, moral je še čakati nekaj tednov.
Vsem Kastilijončanom se je milo storilo, ko so zvedeli,
da jih hoče dobri Alojzij za vedno zapustiti in da jim
ne bode ljubljeni zapovednik, kakor so pričakovali. Jo¬
kaje se poslovljajo.

Povabljeni sorodniki se zbero v Mantovi; pa ob¬
ravnava se zavleče za dva meseca zlasti zato, ker je
bila začetkoma v pismo postavljena pogodba, da mora
Alojzij iz bratovega vsako leto dobivati nekoliko de¬
narja na roko ; Alojzij pa po samostanskih pravilih tega
ni smel in tudi ni hotel, saj je že sam komaj čakal,
da bi se polnoma odpovedal svetnemu premoženju.

Slednjič so se zjedinili in 2. nov. 1585 se na glas
prebere dotično pismo. Mej branjem se oče vedno joka
in zdihuje. Alojzij pa še nobenkrat ni bil videti tako
vesel, ter radostno prime za pero in podpiše. Potem
hiti v svoje stanovanje in v solzah veselja se zahva¬
ljuje Bogu, da mu je dal najti zaklad, po katerem je

64

že tako dolgo hrepenelo njegovo srce: uboštvo. To¬
like srčne sladkosti in nebeške tolažbe še ni kmalu
občutil. Ko se je v dolgi in sladki molitvi zahvalil,
sleče svojo svetno obleko in obleče jezuitovsko oblačilo,
ki si ga je bil dal že skrivaj narediti in po nekem po¬
božnem duhovnu blagosloviti. Sedaj gre v sobano, v
kateri so bili že vsi zbrani okrog mize. Solz se ne mo¬
rejo zdržati, ko vidijo kastilijonskega angelja tako pred
seboj ; zlasti se oče veliko joka. Alojzij pa se posluži
te ugodne prilike in govori tako modro in prisrčno o
nevarnostih in težavah, ki jih imajo svetni gospodje
in knezi mej svetom glede na dušno zveličanje, da so
si njegove besede globoko vtisnili v spomin in v srce.

Drugi dan se Alojzij pri svojih sorodnikih spo¬
dobno poslovi in priporoči. Zvečer poklekne še pred
očeta in mater ter ponižno prosi blagoslova. Oba jo¬
kaje blagoslovita svojega angelja. Saj je ločitev že sploh
težka, kaj še le ločitev od tacega?

Tretji dan, 4. novembra, že veselo odrine proti
večnemu mestu in mej potom obišče v Loretu hišico
Matere božje. Več ur je molil v tem svetišču Marijinem
s toliko pobožnostjo in s takimi nebeškimi čustvi, kakor
je mogoče le takemu serafskemu mladeniču. Ostal je
tu dva dni, prejel je sv. obhajilo, in kar ločiti se ni
mogel od tega tako drazega mu kraja. Le ljubezen do
novega poklica ga sili urno dalje proti Rimu.

Mej potjo mu nekdo omeni: »Rudolf se mora pač
veseliti, ker si je grofijo tako lahko pridobil.« Alojzij
pa ga zavrne: »Bolj se gotovo ne veseli, da je grofijo
dobil, kakor se jaz, da sem se je znebil.«

V Rimu je bil z veseljem pričakovan. Imel je so¬
rodnike tudi mej kardinali, in njegova svetost je bila
znana po vsem Laškem. Celo papež Sikst V. je želel
videti svetega mladeniča; je prijazno ž njim govorili
in ga očetovsko blagoslovil.

Na sv. Katarine god, 25. novembra, je bil kot no¬
vinec sprejet v Jezusovo družbo, 17 let in 8 mesecev
star. Njegov stric, nadškof Scipijo Goncaški, je še zanj
sv. mašo opravil in ga obhajal; potlej ga je spremil v
hišo novincev. Prijazno se še jedenkrat zahvali svojim
služabnikom in zvestim spremljevalcem ter sporoči

65

pozdrav svojim doma. Prav posebno pa se zahvali
stricu, da mu je pripomogel sem priti, in obljubi vsak
dan zanj moliti. Stric se ne more s oj z zdržati in pri
odhodu reče nekaterim patrom: »častiti očetje, od
otročje dobe poznam svojega stričnika in zagotovim,
da ste danes mej-se sprejeli rajskega an-
gelja.«

Nadzornik novincev ga pelje v odločeno celico.
Oh, kako se je razveselil! Radostno je vskliknil: »Zdi
se mi, kakor bi stopil v raj; tukaj je kraj mojega po¬
čitka, tukaj bom stanoval, ker to sem si izvolil.« Dolgo
časa kleči in v solzah hvali Boga, da ga je rešil iz
egiptovske dežele v obljubljeno deželo, kjer se cedi
med in mleko božjih tolažil. Se jedenkrat se mu pol-
noma v službo daruje in ga prosi pomoči, da bi mogel
natanko spolnovati vse dolžnosti in stanoviten ostati.
Vsako leto je posebej praznoval ta dan in si zarad
tega sv. Katerino izvolil za posebno priprošnjico.

Žal mi je, da vam tukaj ne morem prav obširno
popisati, kako je Alojzij svojo že mej svetom pridob¬
ljeno svetost še spopolnil in poveličal v varnem zavetju
samostanskem, kajti napisati bi bilo treba celo knjigo.
Vendar ne morem se ločiti od tega angelja v človeški
podobi, da bi vsaj še nekaterih črtic ne povedal iz nje¬
govega samostanskega življenja.

Najpopolnejši možje so se čudili, kako je mogoče
v svetosti doseči toliko stopinjo, kakor jo je dosegel
sv. Alojzij z božjo in Marijino pomočjo. Njegovi vodi¬
telji in učeniki niso pri njem imeli drugega opravila,
kakor da so ga zadrževali v njegovi prevroči gorečnosti
in da so ožje meje stavili njegovi preostri spokornosti.

Ko je prestopil samostanska vrata, je trdno skle¬
nil prav na tanko spolnovati vsako najmanjše pravilo.
Njegova natančnost v tem obziru je bila tako velika,
da bi pač večja ne bila mogla biti. Kadar je bil čas
molčanja, bi ne bil spregovoril besede za ves svet ne,
naj bi bil prišel kdorkoli. Nekikrat je hotel njegov
stric kardinal ž njim govoriti; a ni se hotel v pogovor
podati, dokler mu ni privoljenja sprosil pri višjih. Še
pol pole papirja si ni upal posoditi svojemu tovarišu,
predno si je šel sprosit dovoljenje. Zapovedano revščino

5

66

je tolikanj čislal, da ni hotel imeti nič svojega. Komaj
se je dal preprositi, da je z dovoljenjem višjih ohranil
dve priprosti podobi, sv. Tomaža Akvinskega in svete
Katarine.

Kakor krotko jagnje je vse ubogal, karkoli se mu
je zapovedalo. Znano nam je, kako zelč ostro je prej
samega sebe zatajeval. Sedaj so mu bila zarad zdravja
preostra spokorila prepovedana. Nekdo mu reče: »Po¬
vejte mi odkritosrčno, brat Alojzij, ali vam ni nekoliko
hudo, da ste v pokorjenju tako zadrževani.« Pohlevno
mu odgovori: »Res je, da to ni skoro nič, kar se mi
sedaj dovoljuje v primeri s tem, kar sem si mej sve¬
tom nakladal. Pa pri tem me tolaži misel, da redov¬
niško življenje je barka, v kateri ravno tako dalje pri¬
dejo oni, ki iz pokorščine pri miru ostanejo, kakor
taki, ki se veliko trudijo.« — Jednako vemo, da je
post nad vse ljubil. Nekega dne si sprosi, da se sme po¬
stiti ob kruhu in vodi. Po kosilu ga pokliče njegov vodi¬
telj, ki je bil zapazil, da ni skoro nič jedel, in mu
reče: »Pojdite k oni-le mizi in pojejte vse, kar se vam
prinese!« Alojzij se ponižno prikloni in uboga. Nekdo
mu potlej šaljivo ponagaja, rekoč: »Lepo to, brat Alojzij!
Lep post ste si iznašli: pri jedni mizi malo, pri drugi
pa veliko jesti; to ni tako napačna iznajdba.« Alojzij
ga jednako šaljivo zavrne in je vesel, da je mogel ubo¬
gati, kajti volja višjih mu je bila volja božja. — Naj¬
večja tolažba in radost na zemlji mu je bila molitev.
Večkrat je bil tako zamaknjen, da ni nič vedel, kaj se
godi krog njega; srce mu je živejše bilo, in obličje je po¬
stalo žareče. Sam je spoznal na vprašanje svojih višjih, da
v šestih mesecih ni bil pri molitvi toliko časa razmišljen,
kolikor je treba, da se jedenkrat obmoli češenamarija.
Pa tudi molitev mu je bila ob nekem času prepove¬
dana, češ, da ga bo nehala glava boleti; celo pobožni
izdihljeji so mu bili zabranjeni; kar z delom se je
imel motiti. To je bilo zanj najtežavniše povelje ; bolj
ko si je prizadeval svoje misli odvračati od Boga, bolj
se mu je Bog bližal z nebeškimi tolažbami. »Pojdi od
mene, o Gospod, pojdi od mene!« je klical v poniž¬
nosti svoje prelepe duše. In nekemu prijatelju je po¬
tožil : »Menijo, da mi bo to glavo olajšalo; pa veliko

67

več bolečin mi prizadeva, misli od Boga odvračati,
kakor jih v molitvi zbrane imeti.«

S čudovito skrbljivostjo si je prizadeval, vse od¬
straniti, karkoli bi ga še utegnilo spominjati na prejšnjo
plemenitost in imenitnost njegovega stanu. Za zmiraj
si je prepovedal grofovski naslov, in žalili so ga, če so
jeli govoriti o njegovem plemenitem stanu, ali če so
mu tudi v najmanjši zadevi hoteli prednost dajati pred
drugimi. Bolnikom streči, postelje prestiljati, pometati,
v kuhinji delati, poslom pomagati, ali pa s prosjaško
mavho miloščine prositi od hiše do hiše, to mu je bilo
tako prijetno in lahkotno opravilo, kakor bi bil svoj
živi dan hlapec, ne pa grofovski sin.

Ko je zapazil, da je njegova obleka iz boljšega
blaga, kakor obleka sobratov, je tako dolgo prosil, da
je dobil jednako. Duhovsko knjigo, brevir, si je bil že
prej kupil. Služabnik mu je bil oskrbel jako lep brevir
— ne le z zlato obrezo, temuč tudi na platnicah je bilo
obilno zlatega. Alojzij je bil tako malo nečimern in se
je tako malo zmenil za zunanjost, da več časa še za¬
pazil ni, koliko se razloči njegov lepi brevir od čisto
pri prostih, kakoršne imajo sobratje. Brž pa ko to za¬
pazi, hiti k predniku in ga lepo prosi te milosti, da bi
mu pozlačeni brevir zamenili z družim, najbolj obrab¬
ljenim. Prednik mu seveda rad spolni to že v pravilih
utrjeno željo in mu da brevir, ki je bil že v mnogih
rokah. Kakor slaven zmagovavec, z dragocenim plenom
obložen, se priveseli z zastarelo knjigo v svojo celico.
Take reči, ki se jih je tako iznebil, imenoval je egip¬
tovski prah«.

Mej vsemi je bil na j p on i ž n i š i. Bog mu je bil
dal nenavadno velike darove, pa nikdar se ni pobahal.
Neizrečeno hudo mu je bilo, če ga je kdo pohvalil.
Izgovarjal se ni nikdar, če se mu je ukazalo še kaj
tako čudnega ali zoprnega. Nikoli se ni prepiral z ni¬
komur. Mirno je povedal svoje misli, in če je kdo dru¬
gače sodil, mu ni dalje ugovarjal. — Nekikrat je imel
pred učenimi in imenitnimi gospodi učenostno zago¬
varjati neko resnico. Več časa prevdarja, ali bi ne bilo
za njegovo ponižnost bolje, ko bi se nevednega delal
in nalašč bolj nespametno odgovarjal. Vendar v tako

5#

68

važni reči vpraša poprej za svet. In odgovorilo se mu
je, naj iz pokorščine v čast božjo tako govori, kakor
najbolje more in zna. Tako tudi stori, ker pokorščina
mu je nad vse. Ali takrat, ko je bil pohvaljen, ga je
rudečica oblila, tako hudo mu je dejalo. Sploh se je
imel za najnevrednejšega izmej sinov sv. Ignacija, češ,
da je iz samega usmiljenja sprejet v družbo; rekel je

sam o sebi, da je kakor zakrivljeno železo, ter da je
prišel v samostan, da bi se zravnalo s kladvom pokore
in zatajevanja. Vse se mu je zdelo prelepo, vse pre¬
dobro zanj. Vse je Bogu pripisoval.

Ko ga nekdo vpraša, je li težko, da kak ime¬
nitnež zapusti svetno nečimernost, mu odgovori: »Prav
nemogoče bi bilo, ko bi mu, kakor nekdaj sleporoje-
nemu, Bog z blatom ne pomazal očij.«

69

Posebno občudovanja vredna je bila pri njem poleg
vednega zatajevanja vseh občutkov tista redka krščan¬
ska čednost, ki se zove jednakomernost in pri-
prostost. Nobena stvar na svetu ni mogla kaliti nje¬
govega dušnega miru. Polnoma se je izročil v v voljo
previdnosti božje; z vsem je bil zadovoljen. Če se je
kdaj jela v srcu vzdigovati kaka želja, ki bi mu uteg¬
nila vznemirjati duha, jo je hitro zavrgel. Pri jedi si
ni nič zbiral; izvolil si je to, kar je veljalo za najslabše.
Če je kam šel in so ga vprašalj, kako mu je bilo
všeč, navadno ni vedel povedati. Že tri mesece je bil
v samostanu, pa še ni vedel, kje kateri sedi; celo za
sedež jsvojega prednika je moral vprašati, ko je bil
poslan po njegovo knjigo v obednico. Malo se je
zmenil za to, ali mu je obleka preozka ali preširoka,
predolga ali prekratka. Če ga je krojač vprašal, ali mu
je prav, je rekel: »Menim, da je tako prav.«

Kako zelo je imel v oblasti svoja srčna čustva,
se je pokazalo zlasti takrat, ko mu je kmalu po pri¬
hodu v samostan oče umrl. Vsi so menili, kako zelo
se bo prestrašil, kako zelo bo žaloval, ko bo zvedel,
ker so ga slišali večkrat reči: »Za Bogom na svetu
najbolj ljubim svojega očeta«. Pa tudi o tej prebritki
zgubi ostane popolnoma miren. Ves vdan v voljo božjo
odpiše materi mej drugim besede, ki jih ni nikdar po¬
zabila: »Boga zahvalim, da bom odsihdob z večjo pra¬
vico mogel reči kakor do sedaj: Oče naš, kateri si v
nebesih.« Ko so se mu čudili zastran tega, je rekel:
»Pripoznam, da bi bil zelo žalosten, ko bi prevdarjal le
smrt očetovo. Toda če spoznam, kako ta smrt pride iz rok
božjih, ne morem biti žalosten. Ali je mogoče kaj ob¬
žalovati, o čemur se ve, da je všeč božjemu Veličastvu?«

Nihče ni mogel pri njem zapaziti najmanje na¬
pake. Samega je skrbelo nekaj časa, ali se premalo
spozna, kajli, da se pri izpraševanju vesti ne more
spomniti nič napačnega. Da bi se bolj poniževal, sklene
zapisati svoje napake ter jih višjim predložiti s ponižno
prošnjo, da bi ga zastran njih očitno grajali in da bi
se jih polagoma poboljšal Pa se mu ni posrečilo, kajti
odgovor je bil ta, da kar je napisal, ni nič napak, ni
graje vredno.

70

Sploh je bil s svojim duhom več v nebesih, kakor
na zemlji. Njegova ljubezen do Boga je bila nedopo¬
vedljivo velika. Kadar je slišal o Bogu brati ali govoriti,
je bil ves prešinjen, da se mu je tudi na zunanje po¬
znalo in še spregovoriti ni mogel. Posebno se je to nekoč
zgodilo pri mizi, ko je slišal lepo berilo o ljubezni božji.
Kar zamakne se in ne more dalje jesti. Drugi menijo,
da mu ni dobro, in ga vprašajo, kaj mu je. Pa ne more
jim odgovoriti in zelo hudo se mu zdi, da so to za¬
pazili. Oči pobesi in solze ga polijd; obličje mu zarudi;
srce mu tako zelo tolče, da menijo da se je odprla
kaka žila. Le polagoma se zopet umiri. Bratje so se že
bali vpričo njega govoriti o ljubezni božji, da bi ne
bilo škodljivo njegovemu zdravju. — Njegova pobožnost
do presv. Rešnjega Telesa, do Matere božje, do ange-
Ijev itd. je bila tako velika, da ne vem, je li kdaj kateri
svetnik imel prisrčnišo.

Pa ne le sam za se je bil Alojzij tako rahločut¬
nega, plemenitega duha, tudi do druzih src je imel
nepremagljivo moč. To se je pokazalo v samostanu in
na njegovem domu.

V samostanu je bil vsem za zgled, kateremu se
ni bilo mogoče ustavljati. Njegovi vrstniki so postali
gorečniši, celo učeniki so se učili od njega. — Aloj¬
zijev sorodnik je poprašal, kako so ž njim zadovoljni,
prednik mu vesel odgovori: »Druzega vam ne morem
reči, kakor to, da se imamo vsi še veliko učiti od nje¬
govega zgleda.« Neki duhoven je rekel: »Le čudo, da
pri toliki svetosti čudežev ne dela že v življenju«. In
res so ga imeli vsi za svetnika, in reči, ki jih je on
rabil, so častili za svetinje in jih poljubovali. Slavni
Belarmin je po njegovi smrti svojim učencem razlagal
nauk o molitvi, koliko pripomore k popolnosti, in je
odkritosrčno pristavil: »To sem se naučil od Alojzija.«

Alojzijev oče je bil bolj posveten in celo strasten
igravec. Pa od tistega časa, kar je šel Alojzij v samo¬
stan, je bil ves spremenjen. Spoznal je, koliko žalega
je storil — svojemu angelju — svojemu svetniku; spo¬
znal je, da si je ta izvolil boljši del. V cerkev Matere
božje, v kateri je Alojzij najraji molil, tje se da nesti
in z veliko skesanostjo opravi dolgo spoved. Po spo-

71

vedi pa krotko prenaša bolečine svoje hude bolezni. Iz
Alojzijeve sobe si da prinesti sv. križ, pogostoma ga
na srce pritiskuje in pobožno poljubuje ter veliko joka.
Večkrat se skesano trka na prsi, rekoč: »Gospod, imej
usmiljenje z manoj! Gospod, grešil sem, usmili se me!«
Sam sebi se čudi, od kod tako živo kesanje, od kod
te vroče solze; potlej pa pravi: »Dobro vem, komu se
imam zahvaliti za to milost! dobro vem, od kod priha¬
jajo te solze — moj Alojzij mi jih je sprosil.« Lepo
pripravljen je srečno umrl 13. febr. 1586.

Mej Alojzijevim bratom Rudolfom in sorodnim
vojvodom Mantovskim je bilo nespravljivo sovraštvo
zarad Solferinskega posestva. Le do Alojzija imajo še
zaupanje, da bi ju utegnil spraviti. Z dovoljenjem višjih
pride na Kastilijonsko. Z velikim spoštovanjem je sprejet.
Materi, pobožnji grofinji, se tako častitljiv zdi, da pre¬
denj poklekne ; od vseh stranij se ljudje bližajo in spet
veseli razhajajo, rekoč: »Svetnika smo videli!« — In
glejte, česar prej nihče ni mogel doseči, Alojzij s krat¬
kimi besedami doseže — popolno spravo in prijatelj¬
stvo ; vojvoda radovoljno prepusti grad Solferin Rudolfu
v last. Predno gre, ga še mati prosi, naj bi v domači
cerkvi pridigoval. Alojzij se da pregovoriti in tako lepo
govori o sv. pokori in presv. Rešnjem Telesu, da je
bil vspeh nenadno vesel. Skoro celo noč so spovedo¬
vali vsi spovedniki po mestu. Drugi dan so bili pri
sv. obhajilu: Alojzijeva mati, brat Rudolf in njegova
žena, najimenitnejši vradniki in plemenitniki ter okrog
700 podložnih.

Pa to prelepo življenje se je bližalo že koncu. Ko
se je iz Kastilijonskega nazaj grede nekaj časa mudil
pri jezuitih v Milanu, je imel neki dan (jedno leto
pred smrtjo) v molitvi razodenje, da bo kmalu umrl.
In vse, kar smo lepega povedali o preljubeznjivem
Alojziju, se je to zadnje leto pokazalo v največji lepoti,
kakor blišč zahajočega solnca.

h) Alojzij radostno umrje.

Leto 1591 je bilo za Laško silno hudo in žalostno.
Dve grozovito veliki šibi božji sta trdo zadeli deželo
in zlasti mesto Rim: lakota in kuga. Veliko jih je lakote

72

pomrlo, mnogo stradajočih pa je z dežele prihitelo v
Rim ter še bolj pomnožilo stisko in kužno bolezen.
Kar je mogla, je storila Jezusova družba za usmiljenja
vredne trpine. Prosili so miloščinje za nje, stregli so
jim po bolnišnicah — sami v smrtni nevarnosti; na¬
pravili so celo novo bolnišnico; po dnevi in po noči
si niso dali počitka.

Alojzij, čeravno slaboten, se je skušal z drugimi
v ljubezni do bližnjega. Od kraja mu je bilo le dovo¬
ljeno prositi za uboge, ne pa bolnikom streči. Pa tako
dolgo je ponavljal svojo prošnjo, da so mu dovolili
tudi bolnikom streči v bolnišnici. Kako težavno in pre¬
hudo je bolnikom streči, kadar je kuga, tega vam še
dopovedati ne morem; pa Alojzij si je zbiral najostud-
niše bolnike, in stregel jim je z nedopovedljivo lju¬
beznivostjo, ter se skoro ločiti ni mogel od njih.

Kakor se je bilo bati, se je res zgodilo. Mnogo
izmej preblagih strežnikov se je nalezlo te grozovite
bolezni; tudi pomrli so nekateri. Mej prvimi je bil
Alojzijev sošolec in posebni prijatelj Tiberij Bondi. Ob
njegovi smrti zakliče Alojzij': »Oh, kako bi bil vesel,
ko bi smel z Bondi-jem menjati in namesto njega
umreti, ko bi mi Bog hotel dati to milost!«

In res je upal, da bo kmalu deležen te sreče.
Bolezen je namreč tudi Alojzija napadla in 3 marcija
se je moral vleči. Z veseljem ga je navdajala misel,
da ne bode več vstal. Nevarnost je čimdalje večja.
Sedmi dan, se je reklo, da je odločiven za to bolezen,
ali pride smrt ali pa se jame povračati zdravje. Alojzij
je zelč slab, in vsi se bojijo, da bi utegnili ravno na
23. rojstni dan zgubiti svojega ljubljenca. Tudi sam
želi sprejeti sv. zakramente za umirajoče. Kakor je bil
vselej vajen z angeljsko pobožnostjo sprejemati svete
zakramente, je tudi sedaj njegovo vedenje tako prisrčno
in spodbudno, da vsem pričujočim obilne solze rosijo
lica, in zdi se jim prehudo že zgubiti angeljskega mla¬
deniča.

Potem se obrne do prednika in ga prosi, naj vsem
pričujočim naznani, da ni sedaj čisto nič nemiren (kakor
so nekateri menili, da bo) zastran pokoril in zatajevanj,
ki si jih ja nakladal, temuč mu je celč žal, da se ni

73

še bolj pokoril, kar bi mu bilo gotovo dovoljeno, ko
bi bil prosil; da je v tej reči le voljo svojih vikših
spolnoval in da mu glede pravil vest prav ničesar ne
očita, če tudi je včasih drugače ravnal, kakor drugi,
ker ga je k temu primorala pokorščina.

Te besede, ki jih je Alojzij zato izgovoril, da bi
ne bil kdo kaj pohujšan, zbudijo novo začudenje in še
večjo žalost. Prav posebno ginljivo pa je bilo to-le. Po
sv. opravilu pridejo tudi pater provincijal. Alojzij prosi
za milost, da bi se smel podvreči še nekaterim poko-
rilom. Ko mu nobeno ni dovoljeno, prosi, naj mu pri¬
volijo vsaj to tolažbo, da bo umrl na golih tleh; in ko
se mu še ta prošnja odreče, se krotko in mirno uda
iz ljubezni do pokorščine.

Sedaj govori le še o nebesih, kakor bi bil že mej
angelji; nikakor ne more skrivati veselja, ki ga čuti
zastran smrti. Tako je vesel, da ga začne že skrbeti
in vpraša svojega spovednika Belarmina, če take smrtne
želje niso znabiti kaj pregrešne.

Vendar sedmi dan srečno preide; Alojzij še ne
umrje. Njegova kužna bolezen se spremeni v mrzlico.
Ali ta sprememba ni obetala zdravja. Ker mu prejšnja
bolezen ni vzela življenja nagloma, mu ga je leta jemala
polagoma. Še tri mesece mora čakati v tej solzni dolini,
predno se mu spolni srčno hrepenenje.

Kakor v zdravih dneh, ga je bila tudi sedaj krot-
kost in potrpežljivost sama. Bolezen njegova je bila
jako mučilna ; hud kašelj ga je nadlegoval; ker je moral
tri mesece neprenehoma ležati, so se mu naredile na
hrbtu šene (pekoče rane). Pa nikdar se ni pritoževal
zastran bolečin in rane so zasledili še le po smrti. Cim
slabša in zoprniša so bila zdravila, tem rajše jih je vžival,
in najgrenkejša je nalašč dalje časa v ustih zadržaval
in počasi pil, da bi se tako pokoril, ker mu niso več
dovolili druzih spokornih del. Kadar je bil sam, je več¬
krat zapustil posteljo, pokleknil in molil pred svetim
križem ter ves ginjen premišljeval trpljenje Kristusovo.
Ko se je pa to zvedelo in prepovedalo, je radovoljno
ubogal. Sploh je natanko spolnoval vsa zdravnikova na¬
ročila, čeravno je močno hrepenel umreti. Hvaležen je
bil za vsako najmanjšo postrežbo; vedno je mislil, da

74

mu preveč strežejo. V najhujših bolečinah je bil vesel
in prijazen. Vsem se je sedaj v bolezni zdel še ljubez¬
nivejši, kakor prej.

Njegova sorodnika kardinala Rovere in Scipio
Goncaga ga v bolezni večkrat obiščeta; vselej jima je
velika tolažba, kadar smeta ž njim govoriti, in očitno
spoznata, da »Alojzij je velik svetnik pred Bogom, da
je mej vsemi Goncaškimi najsrečniši«.

Prav posebno pa ga je spoštoval star duhoven,
pater Korbineli, ki je takrat tudi ležal za smrt bolan.
Dokler še nista bila tako zel<5 bolna, sta se obiskovala,
ker tudi Alojzij je imel prav otročjo ljubezen do častit¬
ljivega starčka. Prisrčno želi še jedenkrat videti svojega
angelja, kakor ga imenuje, predno oči zatisne. Pa ker
Alojzij ne more več hoditi, se da prenesti k smrtni
postelji ljubljenega starčka. S solznimi očmi se zahva¬
ljuje, da sme še jedenkrat videti svetnika, predno umrje.
Več časa se pogovarjata o nebeškem veselju, ki ga
pojdeta kmalu vživat, in drug druzega opominjata k
potrpežljivosti in stanovitnosti. Slednjič prosi slabotni
starček angeljskega mladeniča, naj ga blagoslovi, ker
se ne bosta več videla na zemlji. Alojzij se začudi in
pravi: »Oh, oče, kar želite, je nemogoče! Ali se spo¬
dobi, da bi jaz blagoslavljal svojega očeta in gospoda?
Ravno nasprotno se mora zgoditi! Vi ste častitljivi po
svoji starosti, jaz pa sem otrok. Vi ste mašnik, jaz
nisem; vrednišemu se spodobi, da blagoslovi; jaz pro¬
sim vas, vi me blagoslovite!« Ker pa le ne neha pro¬
siti in tudi strežniku jokaje se veli, da ne sme nesti
nazaj Ajojzija, dokler mu ne podeli te zadnje tolažbe,
povzdigne sveti mladenič roko, se prekriža in pravi:
»Gospod Bog naj naju blagoslovi oba!« Potem pokropi
še starčka z blagoslovljeno vodo, rekoč: »častitljivi oče,
Bog naj vam dodeli polnost svoje svete milosti, in naj
vam da vsega, kar želite v njegovo čast. Molite za-me!«
— Teden potem je Korbineli umrl in tisto noč se je
Alojziju sanjalo, da ga prosi, naj moli zanj, ker je po¬
moči posebno potreben, ker se bliža konec. Drugi dan
je Alojzij zagotovil, da je v nebesih, in se je le me-
mogrede mudil v vicah. Gotovo mu je bilo to razodeto
od zgoraj.

75

Tudi za Alojzija se približuje zadnji dan, in čim¬
dalje bolj se veseli srečnega trenutka, ko pojde k
Jezusu vživat neizmerno plačilo, ki je čistim priprav*
Ijeno.

Neki večer vpraša svojega spovednika Belarmina:
»Ali menite, da katere duše gredo precej v nebesa, in
kar nič ne v vice?« Učeni pater odgovori: »Gotovo, in
kolikor vas poznam, upam, da bo vaša duša mej temi
srečnimi; ker vam je Bog po svojem usmiljenju skazal
tolike milosti in posebno to, da ga niste nikdar raz¬
žalili z nobenim smrtnim grehom, smem se zanesti, da
poj dete naravnost v nebesa.«

Teh besedij je neizmerno vesel. Po Belarminovem
odhodu se zamakne in v duhu gleda nebeško veselje.
Vso noč ostane v tem srečnem zamaknjenju. Zjutraj
radostno pripoveduje: »Bil sem v raju, in sem tako
veselje okusil, da se mi je nocojšna noč zdela le jeden
trenutek dolga.«

Takrat mu je bil tudi razodet dan njegove smrti.
Odločno je rekel: »Osmi dan po sv. Režnjem Telesu
bom umrl.«

Tudi zdravnik je rekel, da mu je še malo dnij
tu odločenih. Kdo bi se ne ustrašil tacih besedij iz
zdravnikovih ust? Alojzij pa se kar nič ne prestraši,
ko jih zve; še le prav veselje in nekemu patru reče:
»Ali že veste veselo novico, ki sem jo slišal? V prav
malo dneh moram umreti! Prosim vas, pomagajte mi
moliti »Te Deum«, da se Bogu zahvalim za toliko
milost.« In precej začneta.

Potlej ga obišče neki sošolec. Ko ga zagleda, mu
precej radostno zakliče: »Laetantes imus, laetantes imus
— veseli, veseli idemo!«

Še tisti dan se je v prelepem pismu poslovil od
ljubljene matere. To pismo je bilo drugo v bolezni in
zadnje v življenju. Z ginljivimi besedami sporoča, da
se mu bliža trenutek, ko bo smel zapustiti svet in se¬
danje uborno življene zamenjati z večnim neizmerno
srečnim ; prisrčno prosi, naj nikar ne žalujejo, ampak
raje naj se veselijo z veselim, ker ločitev tako ne bo
dolga in v nebesih bo z molitvijo še več lahko po¬
magal, kakor na zemlji; mati in vsa družina naj sprejmd

76

njegovo smrt kot predrago darilo; materin blagoslov
naj ga spremlja in podpira, da bo srečno dospel na kraj
svojega upanja.

Tudi dvema patroma v Neapelj in jednemu v
Milan, ki so mu bili posebni prijatelji in dobrotniki, je
v pismih sporočil, da se jim priporoča v molitev in da
pojde v nebesa, kjer jih ne bo pozabil. Pa tako so že
pešale njegove moči, da se še podpisati ni mogel, in
se je le podkrižal.

Zadnjih osem dnij se ni hotel pečati z drugim,
kakor s pripravljanjem za srečno zadnjo uro.

Onega patra, kateremu je bil razodel smrtni dan,
prosi, naj bi prišel sedaj vsak dan ob določeni uri k njemu,
da bosta skupaj molila spokorne psalme. Radovoljno
mu usliši prošnjo. Alojzij si da na posteljo postaviti
sv. križ in ves čas ima oči uprte vanj; pater pa kleče
poleg postelje moli ž njim ter večkrat preneha, ker se
ne more solz zdržati. Po dnevi pa želi, naj se mu bere
kaj pobožnega. Vsi bratje ga želijo še videti in vsak
se mu priporoča v molitev. Alojzij jih ljubeznjivo spre¬
jema in obeta, da jih ne bo pozabil, marveč še bolj
ljubil v nebesih.

Poslednje tri dni je vedno držal za zadnjo uro
blagoslovljeni križ v roki, ga pritiskal na prsi in se v
plamtečih molitvah pogovarjal z Zveličarjem. Pogosto
so bili slišati iz njegovih ust pobožni izdihljeji; zlasti
je večkrat ponavljal besede: »Hrepenim biti rešen in
sklenjen s Kristusom.« (Fil. 1, 23.)

Tako se približa osmi dan po sv. Rešnjem Te¬
lesu. Strežnik mu opomni, ko ga najde mirnega in ve¬
selega: »No, brat Alojzij, tedaj še živite. Danes niste
umrli, kakor ste menili in meni rekli.« — »Dan še
ni pri kraju, danes bom umrl«, odgovori svetnik.
In tako tudi še drugim odločno zagotavlja, da bo umrl
prihodnjo noč. Nočejo mu pa verjeti, ker se vsem zdi
boljši in čvrstejši.

To je bil tudi vzrok, da ga niso prevideli, ko je
koj zjutraj prosil. Proti poldnevu zopet ponavlja prošnjo,
in ko mu pravijo, da je bil že previden v tej bolezni,
odgovori: »Ne svetega olja, ampak sveto popotnico.«

77

Takrat se mu sporoči, da so mu sv. oče podelili
apostoljski blagoslov in popolni odpustek. Hvaležno
sprejme to veliko milost. Pa misel, da se poglavar
sv. cerkve pečajo ž njim, tako prestraši ponižnega
svetnika, da obraz z rokami zakrije in se sramuje kakor
otrok.

Okrog šestih zvečer ga pride obiskat neki sošolec.
Prva beseda, ko ga zagleda, je bila prošnja, naj gre
in preprosi prednika, da ga bodo prevideli, ker to noč
mora umreti.

Sedaj je uslišan in z nedopovedljivim veseljem sprejme
sv. popotnico. Vsi pričujoči se jokajo, ko govori pre¬
dnik: »Sprejmi, brat, popotnico« itd. Potem objame
vse po vrsti in se prisrčno poslavlja ter obeta, da bo
molil za-nje v nebesih.

Ob sedmih je bil pater Cepari pri njem. Z roko
podpre nedolžnemu bolniku glavo, da bi lože gledal
na sveti križ, ki je bil postavljen na postelji. Ta tre¬
nutek svetnik trudoma povzdigne roko in se molče od¬
krije. Cepari meni, da je umirajoči nevedoma in nehote
to storil; zato mu vzame kapico in mu jo zopet dene
na glavo. Pa Alojzij se precej zopet odkrije, vedno
obrnjen na umirajočega Zveličarja. Pater Cepari pa ga
še jedenkrat pokrije, rekoč: »Pustite to, brat Alojzij,
zvečerni zrak bi vam utegnil škodovati.« — »Jezus
Kristus je bil odkrit, ko je umiral«, odgovori angeljski
mladenič.

Ker je še bil popolnoma pri zavesti in je lahko
govoril, je menil prednik, da še ne bo umrl po noči,
zato veli patrom, naj gredo k počitku. Le samo Aloj¬
zijev spovednik Belarmin in dva druga smeta ostati čez
noč pri njem. Jokaje gredo od njega in s težkim srcem
ga zapustijo, ker slutijo, da ga drugi dan ne bodo
več videli živega. Alojzij pa jim pravi: »Potolažite se,
ljubi očetje in bratje, saj se bom vseh spominjal in v
nebesih zelo molil za vas. Predno pa tje pridem, mo¬
lite vi za me; pomagajte mi na tem potovanju.«

Ko žalostni odidejo, ga vpraša Belarmin: »Kadar
boste želeli, da naj molimo molitve za mrtve, boste
naznanili, kaj ne?« Alojzij obljubi.

78

Nekaj časa potem reče: »Moj oče, je že čas.« Vsi
trije pokleknejo in molijo ter priporočujejo njegovo de¬
viško dušo.

Potlej prosi strežnika, naj ga obrne po strani.

Ker je videti pri moči, ga zapusti tudi Belarmin
zanašaje se, da ga bode še drugo jutro našel živega.
Alojzij pa je prepričan, da bo to noč umrl; ves je
vtopljen v misli na smrt, toda ves čas miren in vesel.
Sedaj pa sedaj reče kaj iz sv. pisma; zlasti večkrat po¬
navlja: »Gospod, v tvoje roke izročim svojo dušo.
Patra pobožno molita poleg njega, ga kropita z blago¬
slovljeno vodo in mu dajeta poljubovati sv. križ. Zdi
se jima, da mirno počiva, ali hipoma mu obličje obledi,
mrzel — mrtvaški pot ga oblije. »Obrnite me po
strani«, reče še s pojemajočim glasom. Že tri dni je
nepremaknjen ležal; to se ve, da je nezmrno trpel,
vender se jima zdi, da je to govorjenje bolj nasledek
s smrtjo se boreče nature, kakor pa res zavedna želja.
Opomnita ga, kako trda je bila Jezusova smrtna po¬
stelja. Alojzij obrača na križ umirajoče oči tako hre¬
peneč, da se mu pozna, kako bi še raje več trpel za
Jezusa.

Slednjič mu odpove glas in beseda. Nič več se ne
premakne, sliši pa še. V roko mu podasta blogoslov-
Ijeno mrtvaško svečo, podobo žive vere in ljubezni.
Svetnik se prizadeva, da bi jo držal. Njegove ustnice
se še trudijo, da bi zadnjikrat izrekel presveto ime
»Jezus«, pa angelj se je že preselil v nebesa!

Oba patra čutita v tem trenutku nedopovedljivo
sladek mir v srcu in vroče želje v prihodnje le za
Boga delati in živeti. Pozneje je bil zadosti le spomin na
Alojzija, da se je gorečnost na novo vnela. — Ali je
mogoče, mladi bravec, da bi sedaj, ko si prebral pre¬
lepo življenje in presrečno smrt najboljšega mladeniča,
tvoje dobro srce moglo sklepati kaj drugega, kakor v
nedolžnosti in gorečnosti posnemati prelepi zgled Aloj¬
zijev ?

79

3. Sv. Stanislav Kostka.

Izmej vseh mnogoštevilnih svetnikov in blaženih
iz družbe Jezusove je Stanislav prvi od sv. Corkve
dobil naslov »blaženi«, še prej kakor sv. Ignacij in sv.
Frančišek Ksaverij. Njegovo življenje je bolj jednako-
merno, kakor življenje sv. Alojzija, ali po čednostih mu
je močno podoben. Zato menim, da boste najlože spo¬
znali ta prelepi biser Jezusove družbe, ako vam najprej
prav ob kratkem opišem njegovo življenje, in potlej še
posebej v krasen venček povijem nekatere njegovih
prelepih čednostij.

Rojen je bil ta ljubeznjivi svetnik 1. 1550, deset
let potem, ko je bila Jezusova družba v Rimu potrjena.
Oče njegov Janez Kostka in mati Marjeta Kriška sta
bila plemenite in jako slavne poljske rodovine. Živela
sta takrat, ko je Stanislav zagledal luč sveta, v svojem
gradu Rostkovu. Tu je Stanko srečno preživel prva
otročja leta. Za odgojitelja in učenika mu je bil mlad
mož, Ivan Bilinski.

Ko je bil Stanko 14 let star, ga pošljejo stariši z
bratom Pavlom in omenjenim učenikom na Dunaj.
Tam so imeli Jezuitje samostan in poleg tega hišo,
kjer so se vzgojevali plemeniti mladeniči iz najime¬
nitnejših hiš domačih in tujih krajev. Pa še prav celo
leto nista ostala tu, ker cesar Ferdinand, ki je bil Jezui¬
tom prepustil to hišo, je umrl, njegov naslednik pa jo je
zopet odtegnil temu namenu. Plemeniti dijaki so se razšli
na razne kraje; Kostkova pasta ostala še na Dunaju in
sta si v mestu najela stanovanje. Pavlu je bilo novo
bivališče jako všeč, Stanislav pa je bil zelo žalosten
te premembe, ker je bil hišni gospodar protestant
in ker se je pogrešal priljubljeni red prejšnjega od-
gojišča.

Stanislav se s težkim srcem vda in ostane v tej
protestantovski hiši dve leti, pa lahkomiseljni brat mu
prizadene silno veliko hudega. Toda Bog ga mnogo¬
vrstno tolaži, zlasti v njegovi smrtno nevarni bolezni,
v kateri ga je čudežno obhajal angelj iz nebes. V tej
bolezni se mu prikaže tudi Mati božja z usmiljenim

80

Jezusom, obljubi mu, da se bo ozdravil in mu veli, naj
stopi v Jezusovo družbo. Take želje je že sam več časa
gojil v srcu, ker je že pred več meseci spoznal, da ga
Bog kliče v ta red, pa v preveliki boječnosti si ni upal
z nikomur govoriti o tem. Sedaj še le se osrči, gre k
svojemu spovedniku in mu jokaje razodene, da ga je
Gospod že pred več meseci klical v družbo Jezusovo,
on pa da si v napačni bojazljivosti ni upal z nobenim
govoriti o tem. To razodenje mu napolni srce z neko
tolažbo in radostjo, kakoršne še prej ni občutil nikdar;
prejšnja boječnost pa se mu je zdela nehvaležnost
do Boga in imel jo je za največji greh svojega živ¬
ljenja.

Brez odlašanja hiti k predstojniku prosit, naj ga
sprejme. Pa dobi odgovor, da brez očetovega dovolje¬
nja ne more biti sprejet. Vendar blagi mladenič ne
obupa: kar mu je velela Marija sama, to mora biti
mogoče, meni po pravici. Zopet ponovi svojo obljubo
in sklene kot romar ob miloščinji potovati po svetu
od samostana do samostana, dokler ne bo kje sprejet,
kjerkoli, ko bi imel tudi vse življenje tako prositi in
romati.

Pri dunajskih Jezuitih je dobil dvoje priporočilno
pismo, jedno za slavnega P. Kanizija v Dilingen, jedno
pa za P. Borgija, generala jezuitov v Rimu.

Neko jutro meseca avgusta 1567 prav zgodaj, ko
sta Pavel in Bilinski še spala, sporoči služabniku, da
ga opoldne ne bo pri mizi, da je drugam klican;
potem gre k sveti maši in k svetemu obhajilu in potlej
odrine naravnost proti Dilingu. Zunaj mesta sleče svojo
navadno obleko, obleče priprosto ubožno oblačilo, se
prepaše s pasom, vzame popotno palico in hiti dalje.

Že o poldne se Pavlu čudno zdi, da brata ni h
kosilu, še bolj ga pogreša zvečer in začne ga skrbeti,
da bi bil utegnil pobegniti zarad njegovega nadlegova¬
nja. Drugo jutro se urno odpravijo Pavel, Bilinski,
njegov služabnik in gospodar iskat ga. Urno drvijo za
njim in res ga doidejo, pa ga ne spoznajo ter mimo
njega hitijo še dalje. Stanislav jih spozna, še gorečniše
se priporoča v varstvo božje, in da bi ne bi spoznan,
zavije na stransko pot. Pa ravno to jim je zbudilo sum,

81

zato obrnejo in ga hočejo dohiteti z urnimi konji. Toda,
glej čudo: konji so čimdalje bolj počasni, slednjič se
ustavijo in se ne dajo le za stopinjo dalje premakniti;
ko pa voznik obrne proti domu, so zopet hitri, kakor
poprej.

Stanislav pa, svest si varstva božjega, veselo dalje
potuje. Pri dobrih ljudeh si sprosi najpotrebniše hrane
in hvaležen je za najslabšo postrežbo. Po potu premiš¬
ljuje božje reči, pogovarjale z Bogom in z Marijo, ali
pa moli sv. rožni venec. Če zagleda ob cesti kak križ
ali znamenje Matere božje, se mu spoštljivo približa,
obstane nekoliko, obmoli pobožno molitvico in vesel
hiti zopet dalje.

V Dilingu ga P. Kanizij z veseljem sprejme, pa
kmalu zopet z novim priporočilom v Rim pošlje z
dvema druzima novincema. Dolga je bila pot iz Dunaja
do Dilinga, a še daljša od tod do Rima ; najmanj 400 ur
mu je bilo peš hoditi. Pa Stanislav se ni ustrašil nika-
koršne težave in zopernosti, da je le dosegel svoj
namen. — Ne da se dopovedati, kako srečnega se je
čutil, ko ga  v Rimu sv. Frančišek Borgijan sprejme v
Jezusovo družbo. Nobena reč bi ga ne bila mogla več
premakniti iz samostana, tudi ne očetovo žuganje. Tam
pa je živel le 10 mesecev in umrl je silno lepe smrti,
kakor bom še potlej povedal. Njegovo življenje je bilo
kratko, pa bogato prelepih čednostij.

a) Najlepša čednost.

To je neomadežana čistost in spodobnost v mislih,
besedah in delih, katera se večkrat imenuje tudi ne¬
dolžnost. Ime »najlepša čednost« zasluži zato, ker je
tako rekoč solnce drugih čednostij, in daje vsem čedno¬
stim §e le pravo lepoto. Brez te čednosti ni mogoče
se prikupiti ne Bogu ne Mariji, ne angeljem in ne
ljudem. Zato pa tudi vidimo, da si vsi bogoljubni otroci
najbolj prizadevajo, da si ohranijo ta neprecenljivi zaklad.
Skrbno se varujejo slabe druščine in spokorno se za¬
tajujejo in premagujejo, tudi še v dovoljenih rečeh;
pri najmanjši nevarnosti in napačni misli, ki se jim
zdi zoper to čednost, hitro Boga prosijo za odvrnjenje,

Zgledi III. g

82

Marijo zaupno kličejo na pomoč. In Bog jim tako dobro
voljo in prizadevanje čudežno podpira in dobrotljivo
odvrača vse nevarnosti, tudi one, katerih v svoji ne¬
vedni lahkomišljenosti še ne poznajo ali ne zapazijo.
Marija je takim posebno ljubeča Mati in močna var-
hinja. Tak ljubljenec Marijin in presrečen angelj v člo¬
veški podobi je bil sv. Stanislav.

Ko je bil še doma pri svojih stariših, so večkrat
prihajali k njegovemu očetu različni prijatelji in gostje.
Pri mizi so se prosto pogovarjali o raznih rečeh. In če
je kateri spregovoril količkaj nespodobnega, je Stani-
slavek koj barvo spremenil, pobesil glavo in oči, ter
tako z obnašanjem naznanil svojo žalost, ako si ni upal
z besedo. Če pa nespodobno govorjenje ni kar precej
prenehalo, je glavo povzdignil, kvišku pogledal in nekaj
trenutkov imel nepremaknjeno odprte oči proti nebu;
potlej pa je omedlel in s stola padel, če mu niso hitro
prišli na pomoč. Nekaj časa ni nič vedel, kaj se godi
okrog njega. To nezavednost so imenovali omedlevico;
očetu pa se je zdelo, da je nebeško zamaknjenje.

Tako seje zgodilo angeljskemu otroku vselej, kadar
se vpričo njega ni govorilo dovelj spodobno. Zato si je
oče prizadeval o takih prilikah govorjenje hitro na kaj
drugega obrniti ali pa ustaviti s tem, da je naravnost
rekel gostom, naj imajo usmiljenje z njegovim Stankom
in naj nikar ne zinejo nič pohujšljivega.

Dušna nedolžnost mu je sijala tudi na obrazu. Bil
je tako lepega in ljubeznjivega obličja, da so mnogi
rekli, da je bolj podoben angelju, kakor človeku. Tako
je bil čist, sramožljiv in nedolžen, da ga je moral spošto¬
vati — skoro bi rekel — kot svetnika častiti, kdor ga
je videl, in v njegovi pričujočnosti je čutil posebno lju¬
bezen do sv. čistosti. Že pogled nanj je bil zadosti, da
so zginile skušnjave, in so jele srce navdajati svete ne¬
beške jnisli.

Čeravno se je čutil v posebnem varstvu božjem
in nebeške Matere Marije, se je vendar tudi sam veliko
prizadeval za ohranjenje angeljske čednosti, deviške ne¬
dolžnosti. Velikokrat se je postil, zelo je bil zmeren v
jedi in pijači, ljubil je samotnost, ogibal se razuzdanih
tovarišev in praznih veselic, in nakladal si je še tudi

83

prostovoljna pokorila. Tako se je že naprej ubranil
vsem nevarnostim in z božjo pomočjo je ohranil ne¬
dolžnost do groba.

b) Kratkost in potrpežljivost.

Za to dvojno čednost je imel Stanislav pač dovelj
priložnosti. Ko sta si bila z bratom Pavlom na Dunaju
najela skupno stanovanje, začel ga je Pavel mnogo¬
vrstno dražiti in neusmiljeno žaliti.

Njuno življenje si je bilo namreč čisto nasprotno;
kar je bilo za Stanislava najljubše opravilo, za to Pavel
prav nič ni maral. Pavel je živel jako neredno. Spri¬
jaznil se je bil s poljskimi plemenitki, ki so bili lahko-
mišljeni in mrzli za božje reči. Z njimi je obiskoval
gledišča, ples in veselice; zapravljal je denar z nezmer¬
nim vživanjem in gizdavo obleko, za sv. zakramente in
dela krščanske ljubezni pa se ni zmenil. Ni tedaj čudo,
da mu Stanislav ni bil všeč, ker je tako redno, lepo
in pobožno živel. Le pogled na nedolžnega brata bilo
mu je tiho pa dovelj ostro očitanje.

Pavel si veliko prizadeva, da bi dobrega brata
obrnil na svojo stran, da bi tudi tako posvetno jel ži¬
veti. Pa vse prizadevanje je zastonj. Zato je od dne do
dne predrznejši in sovražnejši zoper Stanislava. Nikoli
ne sliši sveti mladeniček lepe besede iz njegovih ust.
Njegove dolge in pobožne molitve, tolikratno obisko¬
vanje cerkev, tako pogostno prejemanje sv. zakramen¬
tov, priprosta obleka, molčečnost, njegov post in zani¬
čevanje posvetnih gostij in veselic: vse to je v očeh
prevzetnega brata prehudo očitanje, katero meni, da se
ne sme dalje trpeti, to se mu zdi krivica, katera misli,
da ne sme biti brez kazni. Od tod neprenehljivo oči¬
tanje in neprestano karanje.

Pa zlobni Pavel ne ostane le pri trdih, razžaljivih
in osornih besedah, temuč, kar je še hujše, celo de¬
jansko začne trpinčiti to krotko jagnje, rekoč, da hoče
ukrotiti njegovo trmo in pregnati njegovo svojeglavnost.
Njegova nečloveška trdosrčnost sega večkrat celo tako
daleč, da ga na tla vrže, s palico kruto pretepa, z no¬
gami tepta in neusmiljeno suje, In ker Stanislav molče
in krotko prenaša to krutost, mu jeza le še bolj narašča.

6*

84

Odgojitelj Bilinski je sicer katerikrat prihitel in je
ubozega Stanislava iztrgal iz trdih rok neusmiljenega
brata; toda o taki priliki ga je še sam začel žaliti,
rekoč, da po lastnem zadolženju to trpi, da je to pra¬
vična kazen za njegovo samoglavnost, s katero brata
tolikanj draži. Bilinski je bil namreč tudi posvetnjak, in
zato je tako govoril; on, ki bi bil moral vesel biti ta¬
kega gojenca in ga braniti, je še sam mnogokrat po¬
magal žaliti ga in odvračati od njegove bogoljubnosti.

Tako hudo se je Stanislavu godilo neprenehoma,
več ko dve leti: od marcija 1565 do avgusta 1567, ko
je nastopil potovanje proti Rimu. Skoraj, da ni imel le
jednega čisto mirnega dneva. Kajti razun brata in Bilin-
skega je imel še dva druga žaljivca.

Dva poljska plemenitnika, sorodna mu mladeniča,
sta stanovala v ravno tisti hiši in sta ga dražila zlasti
pri molitvi po noči. Jeden je bil jednakega imena, jeden
pa se je imenoval Rozrarevski. Po svetnikovi smrti sta
oba skesano spoznala krivico, ki sta mu jo nekdaj pri¬
zadevala.

Rozrarevski je še v starih letih s solznimi očmi
pripovedoval, kako je Stanislav po noči, ko so tovariši
spali, tiho vstajal, potem nekaj časa kleče molil, potlej
pa roke navskriž dejal in na tleh razprostrt dolgo časa
čul v pobožni molitvi. To videti je večkrat vstal, navi¬
dezno, kakor bi imel kak opravek, v resnici pa iz tega
namena, da bi motil nedolžnega otroka. Delal se je,
kakor bi ga ne videl, pa ga je močno sunil z nogo, ali
stopil nanj, ali pa se zavalil nanj, kakor bi imel kamen
pred seboj. Stanislav pa, kakor bi ne bil živ, ali bolje
rečeno, ker je bil v Boga zamaknjen, se čisto nič ni
premaknil in se kar nič pritožil.

Drugi plemeniti sorodnik nekega dne, ko so že
Stanislava začeli očitno častiti za blaženega, dobi od
svoje sestre Ane, prednice slavnega samostana v Jaro¬
slavu, jedno izmej prvih slik svojega mladostnega vrst¬
nika. Premišljevaje znani obraz, najprej zarudi in potlej
globoko ginjen poljubi podobo, nato se mu solze ulijo
in zopet in zopet poljubuje drago mu obličje. Prednica
meni, da je zato tako veselo ginjen, ker si je jeden nje¬
govih sorodnikov v tako malo letih pridobil toliko zaslug

85

in toliko čast, Pa odkritosrčno spozna, da to niso solze
veselja ter izdihne: »Oh! kolikrat sem stopil na tega
blaženega mladeniča, ko sva se še na Dunaju skupaj
šolala, in je on na tleh molil po noči!«

Kako se je pa Stanislav obnašal pri tem dolgem
in hudem mučeništvu? Ni mu mar za to, ali je bratu
in drugim všeč ali ne; in precej od kraja sklene tako
živeti, kakor spozna, da se mora živeti po božji volji,
če ga je Pavel osorno opominjal, naj se lepše oblači,
naj ne zaničuje sveta in svetnega veselja itd., je vselej
krotko pa odločno odgovoril: »Nisem rojen za ta svet,
ampak za večnost; za njo hočem živeti, ne pa za svet!«
In ostal je stanoviten v svojih sklepih, pa tudi potr¬
pežljiv in vesel v najhujšem zaničevanju in preganjanju.

Največja krivica, najzlobnejše zaničevanje in za¬
sramovanje ga ni moglo pripraviti v nejevoljo ali ob
ljubezen do brata. Pustil se je tepsti in z nogami tep¬
tati, ne da bi se bil ustavljal ali pritoževal. Se celo
očetu, kateri ga je tako zelo ljubil, in materi, ki ga je
najrajše imela mej vsemi otroci, ni nikdar nič potožil;
vse, vse je molčč prenašal s plemeniio srčnostjo, iz
ljubezni do Boga.

Kadar je ponehala nevihta bratove jeze, je vselej
kazal nedolžni deček svojemu preganjavcu ravno tako
vesel obraz, kakor prej. In skoro ni mogoče, da bi brat
brata ljubil bolj prisrčno, kakor je ljubil Stanislav svo¬
jega brata Pavla. Pri vsaki priložnosti mu je pokazal
svojo vdanost in spoštovanje. Snažil in pospravljal mu
je sobo, čedil mu čevlje in obleko, in sicer mu je
stregel, kolikor je le mogel.

Tako ravnati, kakor je Stanislav ravnal, se ne
pravi spolno vati samo zapovedi, temuč spolnoval je tudi
evangelske svete, ker je dobro povračal za hudo, po¬
strežbo za razžaljenje, bratovsko ljubezen za trdosrčno
krivičnost. Tolika potrpežljivost in krotkost je svetniška
čednost.

c) Ponižna pokorščina.

Posebno težka se je morala Stanislavu zdeti ubog¬
ljivost in pokorščina, ker je bil v takih okoliščinah, da
je moral veliko prevdarjati, ali sme ubogati ali ne. In

86

mnograt se mu je primerilo, da se je moral ravnati
po zgledu apostola, ki je rekel: »Boga je treba bolj po¬
slušati,, kakor ljudi.«

Če sta mu očitala Pavel in Bilinski, da je trmast
in da zaničuje njuno povelje, očitala sta mu po krivici.
Tako očitanje je bil le prazen izgovor, ker se mu čed¬
nosti in bogoljubnosti nista upala naravnost očitati: kajti
Stanislav je ubogal natančno vse, kar ni bilo škodljivo
njegovi duši; kar se mu je pa zdelo nevarno ali škod¬
ljivo za dušo, tega bi ne bil storil za vse na svetu.
Tako n. pr. Stanislav ni maral, da bi ga strežaj sprem¬
ljal, kadar je kam šel; kajti ni rad videl, da bi bil kdo
priča njegovih molitev v cerkvi, ali pa njegovih po¬
božnih pogovorov v samostanu. Vendar ko je to odgo-
jitelj zahteval, se ni več ustavljal. Tudi mu je prepo¬
vedal, da se ne sme postiti tisti večer, predno gre k
sv. obhajilu, kakor je imel vselej navado, če katerikrat
Stanislav ni vedel priličnega izgovora za svoj post,
prišel je k večerji in je iz pokorščine nekoliko zavžil.

S tako pokorščino v vseh rečeh, katere je smel
storiti brez greha, je hotel bratu pokazati, da ga samo
zato ne uboga v nekaterih zadevah, ker se boji zoper
vest ravnati. Sicer tudi Pavel ni imel druge pravice
zapovedovati mu, kakor to, da je bil za par let starjt

Bog je tudi s čudežem pokazal, kako ljuba mu
je njegova pobožnost, pa tudi njegova pokorščina. Nek
večer so bili šli že vsi spat razun Stanislava, ki je še
molil in bral pobožne bukve. Tovariš Rozrarevski mu
ostro reče, da škoduje zdravju in še druge moti; na
to se koj odpravi v posteljo, luč pa postavi k zglavju,
da bi še kaj bral. Toda kmalu zaspi! Luč prigori do
postelje in jo zažge, — on pa le spi. Dim in plamen
tovariše zbudi; in videti plamen krog in krog Stani¬
slava, zakličejo »Stanislav!« Le-ta se zbudi in urno po
koncu skoči. Vsa postelja je zgorela; njemu pa se čisto
nič ni zgodilo, čeravno je ležal v sredi plamena!

Tako privajenemu tudi samostanska pokorščina ni
bila težavna. Ko se je na potovanju mudil nekaj časa
v Dilingu, ga je postavil P. Kanizij za strežnika v sa¬
mostanu. To je storil v dvojni namen: da bi se pre¬
pričal njegove ponižnosti in pokorščine in pa da bi

87

drugi učenci videli njegov prelepi zgled ter ga posne¬
mali. Ta poskušnja se je jako dobro obnesla v obeh
ozirih. Stanislav je opravljal vse, kar se mu je uka¬
zalo, s toliko spretnostjo, kakor bi bil od nekdaj za
hlapca, ne pa plemenitega veljaka in grajščaka sin.
Kadar je pri mizi stregel, kazal je toliko ponižnosti,
prijazne postrežljivosti, pazljivosti in ubogljivosti na naj¬
manjši migljej, da ga je bilo veselje gledati pri tem
opravilu. Pa tudi gojenci so ga častili kakor svetnika,
ker zvedeli so, da je bogat plemenitnik in da ga je le
ljubezen do Boga ponižala za revnega hlapca. Kakor
angelj se jim je zdel v deviški pohlevnosti in modrem
vedenju.

Kako zelo je čislal pokorščino, pokazal je ob neki
priliki v Rimu. Stanislav in Akvaviva (poznej tako slo¬
večega imena) sta bila poslana v kuhinjo, da bi ku¬
harju kaj pomagala. Kuhar ju pošlje po drv in tudi
noroči, po koliko polen naj si naložita. Akvaviva meni,
da hoče kuhar njunim močem prizanašati, zato si na¬
loži nekoliko polen več, ker se dovelj močnega čuti
za večje breme. Stanislav pa se po taki nepremišljeni
gorečnosti ne da premotiti. Smehljaje mu opomni, da
le jednega samega polena ne vzame več, kakor je na¬
ročil kuhar; on jima je sedaj prednik, dokler sta mu
odločena v postrežbo. Akvaviva se začudi taki priprosto
natančni pokorščini in precej odloži, kar si je bil na¬
ložil za nameček.

Ceno njegove pokorščine in ubogljivosti pa je še
posebno povekševala dobrovoljnost in veselost, s katero
je opravljal svoja dela. Nekoč ga je vprašal prednik, kako
bi se pripravljal, ko bi dobil povelje, da mora potovati
v Indijo. Stanislav mu radostno odgovori: »Napravil bi
si dober klobuk iz potrpežljivosti, dvojnati plašč iz lju¬
bezni, par močnih čevljev iz zatajevanja; tako bi mi
ničesar ne manjkalo, da bi izvršil nalogo.«

č) Ljubezen božja.

Ta beseda, »ljubezen božja«, ima dvojen pomen.
Pomeni nam najprej tisto neskončno ljubezen, ki jo
ima najboljši Oče nebeški do nas; pa tudi tisto pri-

88

srčno ljubezen, ki jo ima dober kristijan do svojega
Boga. Oboje je bilo pri sv. Stanislavu v obilni meri.
Ves čas svojega življenja je kazal nenavadno veliko
ljubezen do Boga; pa tudi Bog je celo čudežno pri
raznih prilikah pokazal, kako zelo ljubi to izvoljeno
dete svoje.

Kakor hitro se je Stanislav pameti zavedel in
začel spoznavati, kaj je dolžan Bogu, svojemu Očetu
in Stvarniku, mu je obljubil, da hoče vse svoje živ¬
ljenje zvesto mu služiti in dober otrok biti. Od takrat
mu je bilo zmiraj nadjubše opravilo moliti in na Boga
pobožno misliti Še ko je bil doma, tedaj že v prav
nežni mladosti, se je večkrat tako zamislil v nebeške
reči, da ni nič zapazil, kaj se je godilo okrog njega.

Na Dunaju pa je imel kot priden dijak še več
prilike prisrčno se pogovarjati s svojim nebeškim Uče¬
nikom. Tako je bil prevzet božje pričujočnosti, da je več¬
krat tako dolgo klečal v molitev zamaknjen, da še ni
zapazil, kako ga telesne moči zapuščajo — ter je sled¬
njič omagal in se zgrudil na tla. To je znamenje, da
je čutil Stanislav v molitvi toliko nebeško radost, da
je pozabil na vse drugo. Zato tudi ni potreboval in ne
iskal drugačnega razveseljevanja.

Kadar je Pavel po jedi z učiteljem in drugimi to¬
variši igral to ali drugo igro, poiskal si je Stanislav
tudi svoje veselje; šel je namreč v cerkev; tam je
pokleknil v kak kotiček ter molil tiho in tako prisrčno,
kakor angelj nebeški; lice mu je žarelo v ognju zbrane
pobožnosti, in solze srčnega ginjenja so mu kapale po
obrazu kakor blaga rosa nebeška.

Vsak praznik in vsako nedeljo je bil pri sv. ob¬
hajilu. Vsak dan je bil pri dveh ali treh sv. mašah.
Predno je šel v šolo, je vselej obiskal Zveličarja v
presv. Rešnjem Telesu in ga prosil, naj mu blagoslovi
učenje. In kadar se je vrnil iz šole, obiskal ga je zopet.
Gospod je blagovoljno sprejemal take ponižne prošnje.
Stanislav je bil mej prvimi v svojem razredu. Njegov
služabnik je tudi pričal, da ga ni videl tolikanj učiti
se, kakor moliti in brati pobožne knjige. Ne moremo
si drugač misliti, kakor da njegova v šoli pohvaljena
učenost je bila sad molitve in sv. Duh je bil njegov učenik.

89

Njegova zvestoba v obiskovanju in ljubezni pre¬
svetega Rešnjega Telesa pa je bila še veličastnejše po¬
plačana ob tej-le priliki:

Zlobno in neusmiljeno obnašanje njegovega brata
Pavla je mnogo pripomoglo, da je Stanislav v de¬
cembru 1. 1566 na Dunaju hudo zbolel. Že je bil na
kraju groba. V taki smrtni nevarnosti prosi brata in
učenika, naj poskrbita, da bo prejel sv. obhajilo. Pa ne
upata si uslišati in izpolniti mu te pravične prošnje —
zavoljo luteranskega gospodarja. Stanislav, zapuščen od
ljudij, začne prositi Boga. Malo pred boleznijo je bral
življenje sv. Barbare, mučenice. Mej družim si je za¬
pomnil posebno to, da tisti, ki se zaupno priporočajo
tej svetnici, ne umrjejo brez sv. Popotnice. Do nje se
tedaj svetnik obrne s prisrčno molitvijo. 'In ne zastonj.
Nebeški Oče je preveč ljubil to drago mu dete, da bi
ga pustil brez zadnje tolažbe.

Bolezen je bila že tako nevarna, da je odgojitelj
sedem nočij čul poleg njegove postelje. Neko noč leži
ubogi Stanislav v hudih bolečinah in skrbeh, mej živ¬
ljenjem in smrtjo. Pa glej! okrog polnoči pride sveta
Barbara in dva angelja, — jeden angelj nese presveto
Rešnje Telo. Ko Stanislav zagleda nebeško prikazen, se
hitro vzdigne in, čeravno tako slab, častitljivo poklekne
na postelji. Potlej zakliče svojemu varhu Bilinskemu :
»Pokleknite, pokleknite! glejte, sv. Barbara gre v sobo
z dvema angeljema, neso mi sv. obhajilo!« Nedopo¬
vedljiva sreča in pobožnost se mu vidi na obrazu;
trikrat se pobožno potrka na prsi in moli: »Domine
non sum dignus!« in »Deus cordis mei — Bog mo¬
jega srca 1« Sedaj ponižno odpre usta, položi jezik na
ustnice ter sprejme Gospoda iz angelj skih rok! Potem
se zopet uleže in moli in se zahvaljuje tako pobožno,
tako veselo, da se ne da popisati.

Soba, v kateri se je zgodil ta čudež, se še vidi.
Spremenjena je v kapelico. Na praznik sv. Stanislava
in vso osmino se vsak dan v nji opravi več sv. maš
in veliko pobožnih vernikov sprejme sv. obhajilo.

Jednak čudež se mu je tudi pozneje zgodil na
potovanju z Dunaja. Pride namreč v neko vaško cerkev,
da bi bil pri sv. maši in pri sv. obhajilu. Pa kmalu

90

zve, da je ta cerkev sedaj protestanška in — začne se
jokati. Pa ne joka dolgo: truma angeljev se mu pri¬
kaže in jeden ga obhaja; potem spet zginejo. Stanislav
je tako utolažen, da se ne boji nobene težave, ko bi
mu bilo treba potovati tudi do konca sveta.

Nauka k takim dogodbam mi ni treba še z be¬
sedo pristavljati, kaj ne, da ne ?

d) Ljubezen Marijina.

Tudi s tem je naznanjeno dvoje: od otročjih let
je Stanislav Marijo zmiraj presrčno častil in detinsko
ljubil; pa tudi Mati božja se mu je skazovala nena¬
vadno milostno in dobrotljivo.

Kar ga je spominjalo na Marijo, bilo mu je naj¬
ljubše ; kdor mu je govoril o Marijini slavi, tega je
najraje poslušal; o Mariji govoriti, Marijine bukve brati
in Marijine molitve moliti — to mu je bila nebeška
radost. Če so imeli v šoli tako zvane »proste« naloge,
da si je lahko vsak sam izbral reč, o kateri je hotel
pisati, izbral si je in pisal najrajše kaj v čast in slavo
svoji nebeški Kraljici. Če je kje zagledal ime Marijino,
je je poljubil, ozrl se proti nebu in spoštljivo pozdravil
svojo preljubo Mater. Na strani v bukvah je večkrat
zapisal ime Marijino, ali pa prošnjo: »Marija! bodi mi
milostljiva«. Kadar je slišal pri Jezuitih popoldne peti
»Salve regina!« mu je angeljsko obličje žarelo češčenja
do Marije in veselja. Na Dunaju so imeli takrat ple¬
meniti mladeniči mej seboj posebno družbo za poče-
ščevanje Matere božje. Stanislav je bil te družbe naj-
gorečnejši ud. Tako je že v prvi mladosti sveti mla-
deniček Marijo častil in ljubil.

Marija mu je pa tudi tako lepo povrnila to de¬
tinsko ljubezen, da malokateremu častivcu tako. Takrat,
ko je zaničevani Stanislav bolan ležal na Dunaju, vsak
trenutek pričakovaje zadnje ure, — takrat pride naj¬
boljša Mati nebeška sama obiskat svoje ljubljeno dete
v nevarni bolezni. Res je namreč mislil, da je obhajilo,
ki ga je prejel od angelja, popotnica za njegovo smrt,
in sedaj, meni, da mu bo treba stopiti iz časnosti v
večnost: kar se mu Mati božja prikaže z božjim Sinom

91

v naročju! Z neizmerno ljubeznivostjo se ustopi ne¬
beška Kraljica k njegovi postelji, položi k njemu Je-
zuška, da ga sme objeti, in božje Dete objema njega!
Potem mu zapove, naj stopi v družbo Jezusovo. Sled¬
njič mu dodeli tudi zdravje. Gez nekaj dnij je že
mogel iti v cerkev zahvalit se Bogu in preljubi Materi
božji.

Marija mu je pomagala tudi premagati mnogo¬
vrstne zapreke, ki so mu branile stopiti v jezuitovski
red. Ko je slednjič v Rimu sprejel redovniško obleko,
se mu je zdelo, kakor da jo sprejme iz roke svoje
Gospe in Matere Marije. V samostanu je s svojimi to¬
variši velikokrat in rad govoril o Materi božji. Hvalil
je njeno čast in povzdigoval njene brezštevilne pred¬
nosti; poveličeval je njene čednosti in popolnosti; čudil
se je neizmerni slavi in sreči, ki jo vživa v nebesih.
In da bi po vrednosti oznanjal slavo Marijino, poslu¬
ževal se je tako krepkih in vzvišenih izrazov, da je
bilo lahko spoznati, da so mu od zgoraj navdihnjeni.
Iznašel je nove hvalnice, nove naslove, s katerimi je
častil Marijo; rabil je nove prilike in podobe, da bi
bolj povikševal njene zasluge. Popisoval je prikazova¬
nja presv. Device, našteval njene milosti in pripovedo¬
val čudovite zglede njenega varstva. In vsa ta zgo¬
vornost izvirala mu je iz čistega studenca goreče lju¬
bezni.

Nobenega dela ni pričel, da bi se prej ne bil
obrnil do jedne ali druge izmej mnozih cerkev, ki so
v Rimu presveti Devici posvečene, ter prosil njenega
blagoslova. Pri molitvi se mu je že skoro z neko go¬
tovostjo na obrazu poznalo, ali moli Marijine molitve;
kajti, zapazili so, da takrat, ko je molil rožni venec
ali Marijine dnevnice, je sijalo njegovo čelo tako po¬
božno in tako ljubeznjivo, kakor bi se mu bila Marija
vidno prikazala in bi se ž njo vpričo pogovarjal.

Na praznik Marije Snežnice je nekikrat spremljal
patra Emanuvela v neko Marijino cerkev. Mej drugim
pogovorom vpraša mladega novinca, kako zelo ljubi
Mater božjo. Stanislav ne ve drugega odgovoriti, kakor
prelepe besede: »Kaj vam hočem reči, saj je moja
Mati!«

92

Vsled tolike detinske ljubezni do nebeške Matere
je bilo tudi njegovo zaupanje do nje neomejeno. Kar
je potreboval, prosil jo je s tako zaupljivostjo, kakor
prosi otrok svojo ljubljeno mater; pa kar je prosil, je
tudi prejel. Njegovi vrstniki so imeli navado reči: Kdor
hoče od nebeške Kraljice kako milost prejeti, naj se
obrne do Stanislava in njegovim rokam naj izroči svojo
prošnjo, — svojemu Benjaminu ne bo odrekla
ničesar.

Ni mu odrekla tudi njegove najprisrčnejše in
zadnje prošnje, o kateri bo sedaj govorjenje.

e) Marijin praznik v nebesih.

Sv. Stanislav je bil pristopil v Jezusovo družbo v
oktobru 1567 v Rimu, 17 let star. Naslednje leto je
prišel slavni Peter Kanizij v Rim in je imel 1. avgusta
prelepo pridigo za novince. Opominjal jih je, kako naj
čas dobro in skrbno porabijo ter vsak mesec tako go¬
reče pričnejo, kakor bi bil zadnji, rekoč, da življenje je
kratko, da jeden mesec bo gotovo za vsacega zadnji,
da je lahko že sedanji, da ga mora tedaj vsak tako
preživeti, kakor bi bilo treba tisti mesec umreti.

Novinci so se potlej pogovarjali o prelepi pridigi.
Tu pravi Stanislav: »Naj bodo te besede za vse opo-
minjevanje svetega moža, za-me so naravnost glas
božji, kajti v tem mesecu bom umrl.«

Štiri dni potem je spremljal patra Emanuvela v
neko cerkev Matere božje. Začneta se pogovarjati o
bližnjem prazniku Marijinega vnebovzetja. Stanislav
meni, da se ta prelepi praznik tudi v nebesih vsako leto
praznuje kakor na zemlji. Potlej še pristavi: »In jaz
upam, da bom sedaj pri prvem praznovanju že priču¬
joč.« — Patru se zdi to govorjenje le pobožna želja
mladeničeva in se nasmeje. Kajti, da bo res umrl, tega
se ni mogel misliti; bil je še mlad, čvrst in zdrav.

Vendar Stanislav je močno hrepenel po svoji ne¬
beški Materi in molil, da bi kmalu k nji prišel v
nebesa.

V začetku avgusta si je bil odbral za patrona
tega meseca sv. Lavrencija. Na praznik tega svetega

93

mučenca, 10. avg., se mu je priporočal, naj mu po¬
maga prositi Mater božjo, da bo v praznik njenega
vnebovzetja že mogel v nebesih pri nji biti. Tudi je to
prošnjo do Marije spisal na papir, kakor bi ji hotel
pismo poslati. Ta list si je dejal na prsi in tako šel na
god sv. Lavrencija k sv. obhajilu. Po sv. obhajilu je
zopet prosil svetnika, naj izroči njegovo srčno željo
Materi božji.

Ta želja je imela biti kmali uslišana. Še tisti dan
ga je zvečer obšla neka slabost. Moral je iti v po¬
steljo. Tovarišem, ki so ga spremili v sobo, naravnost
reče, da bo v malo dneh umrl. To je bilo v sredo. V
petek zvečer se je preselil v drugo pripravnejšo sobo.
Predno se vleže, poklekne na tla in moli nekoliko časa,
potem pokriža posteljo in z veselim obrazom reče:
»To je moja zadnja bolezen in s te postelje ne bom
več vstal.« In ker so bili tovariši prestrašeni, je pri¬
stavil: »No, če je božja volja.«

V nedeljo zjutraj, 14. avg., mrzlica sicer ni bila
hujša, vendar je rekel Stanislav strežniku, da bo pri¬
hodnjo noč gotovo umrl. Ta pa se smeje, rekoč: »Pač
bi bilo treba večjega čudeža, da bi kdo za tako majhno
boleznijo umrl, kakor pa se ozdravil.«

Toda nekaj ur pozneje se je že pokazalo, da je
Stanislav govoril resnico; kajti nenadoma je omedlel.
Predniki in drugi so prihiteli in ga s pripravnimi po-
močki zopet spravili k zavednosti.

Kmalu potem mu pridejo zopet nove slabosti.
Začne ga mraziti; mrzel pot se prikaže na čelu in tako
je slab, da se skoro ne more premakniti.

Sedaj prosi prednika, naj ga polože na tla, da se
bo kot spokornik na zadnjo uro svojega življenja za
smrt pripravil in v ponižnosti sprejel slednjikrat svo¬
jega Boga. Prošnja se mu usliši in položijo ga na tla
na rahlo blazino.

Proti večeru opravi spoved in potlej mu prinesd
sv. popotnico.

Ko pride mašnik s presv. Rešnjim Telesom, svet¬
niku obličje zažari, oči zabliskajo in onemoglo telo se
mu radostno poživi. Vsi pričujoči se morajo jokati, ko
vidijo pobožnost svetnikovo. Podeli se mu tudi sv. po-

94

slednjo olje; pri molitvah sam veselo odgovarja z ve¬
liko pobožnostjo.

Vprašajo ga, je li pripravljen že umreti, ko bi bila
božja volja, ali želi še dalje živeti. Stanislav odgovori:
»Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno je moje
srce 1«

Okrog njegove postelje je stalo več sobratov, ki
so se pobožno pogovarjali ž njim. Stanislav jim odgo¬
varja s tistim angeljskim veseljem, ki mu je ostalo
prav do zadnje ure. Oči je obračal proti nebu, z duhom
je bil pri Bogu.

Večkrat se je ozrl na malo podobico Matere božje,
ki jo je imel pri postelji, in jo je poljuboval s prav
veliko udanostjo. Okrog roke je imel ovit molek. Neki
pater ga vpraša, čemu mu je molek, ker ne more več
moliti. Svetnik odgovori: »To je res, da ne morem;
pa spominja me vendar moje dobre Matere.« — Potlej
mu pater spet pravi: »Vaše veselje bode kmalu večje,
ko boste stali pred njo, gledali njeno veličastvo in smeli
poljubiti njeno roko!«

Pri teh besedah se je bolnik kakor na novo oživil;
veselo povzdigne roke kvišku in hrepeneč obrača oči
proti nebu. Potem zopet vzeme podobo Matere božje,
jo nekaj časa gleda, se goreče priporoča svoji ljubi
Materi; zopet jo poljubi in pritiska na srce.

Tako je prešla polovica noči. Po polnoči je bil
čimdalje slabši. Prosil je, da bi smel še jedenkrat vi¬
deti svoje sobrate novince. Kmalu se zberd okrog
smrtne postelje svojega tovariša. Stanislav se poslovi
od vseh in jih prosi odpuščanja, če jim je znabiti kdaj
dajal slab zgled. Potem se obrne do prednika in pravi:
»čas je kratek; ostaja le še, da se pripravimo.«

Pričujoči so pokleknili poleg njegove postelje in
molili. Tudi sam je prisrčno molil v latinskem jeziku;
zahvaljeval se je Bogu s prav srčnimi besedami, pro¬
sil ga, naj mu odpusti vse pregreške in sprejme v miru
njegovo dušo. V rokah drži križ Jezusov; pobožno po-
ljubuje rane na nogah, na rokah in na strani, — svojo
nedolžjio glavico pa nasloni na trnjevo krono.

Čimdalje bolj postane molčeč in zamišljen. Slednjič
se mu hipoma obraz spremeni; vidi se mu, da je za-

95

maknjen v neskončni sreči v neko drugim nevidljivo
bitje. Marija, njegova preljubeznjiva Mati, se mu pri¬
kaže v zadnji uri, kakor se mu je nekdaj prikazala v
njegovi nevarni bolezni na Dunaju. Takrat mu je ve¬
lela, naj stopi v družbo njenega Sina na zemlji, sedaj
pa ga pride povabit v nebeško družbo Jezusovo. Družba
svetih devic spremljuje Marijo; in vidi se, kakor da se
ž njimi pogovarja in one ž njim. Mej tem izdihne svojo
blago dušo tako mirno, da skoraj ne zapazijo trenutka
njegove smrti. Prečudno srečno smehljanje se še po
smrti vidi na njegovem obličju. Bilo je okoli treh po
polnoči, tedaj jutranja zora zaželenega dneva, vnebo¬
vzetja Marijinega; smel ga je torej v nebesih obhajati,
kakor je bil sprosil svojo ljubljeno Mater.

Tako umirajo pravi Marijini otroci!

f) Bratovska ljubezen unstran groba.

Poglejmo še, kaj je postal Pavel, preganjavec sve¬
tega brata.

Ker je Stanislav na zemlji tako zelo ljubil svo¬
jega brata, je bilo pričakovati, da se bo v nebesih še
pomnožila njegova bratovska ljubezen in da bo še go-
rečnejše prosil zanj Boga. Res se je zgodilo tako. Sta¬
nislav je sprosil bratu in odgojitelju milost pravega od¬
kritosrčnega poboljšanja.

Pavel je še doživel, da je bil njegov mlajši brat
prištet mej zveličane, in bil je pričujoč, ko je sveta
cerkev tako slovesno in veličastno obhajala obletnico
svetnikove smrti. Pavel je ogledoval bratovo podobo,
ki je bila na oltarjih izpostavljena v očitno počešče-
vanje; videl je okrog nje srebrna in zlata darila, ki so
jih prinašali ljudje v zahvalo za milosti, katere jim je
on sprosil, in v spričevanje čudežev, ki so se po njem
godili; videl je dolge procesije, ki so na glas častile
brata.

Še prav dve leti nista minuli od takrat, ko je
Pavel na Dunaji zadnjikrat tako neusmiljeno ravnal z
bratom, in že je dobil v roke življenje sv. Stanislava,
ki sta ga popisala v dveh jezikih dva odlična moža.
Večkrat je našel svoje lastno ime, in sam o sebi je

96

bral, kako je največ pripomogel poveličevati krono
svetnikovo, čim bolj je spoznal svetost svojega brata,
tem bolj je čutil in obžaloval svoje krivično obnašanje
do njega.

Kadar je slišal ime svojega brata, so mu prišle
solze v oči. če ga je kdo blagroval rekoč, da je sreč¬
nejši kot vsi Poljaki, ker ima svetnika za brata, ali pa
mu omenil, kako s častjo in zavidnostjo nanj kažejo, se
je sramoval samega sebe, čutil veliko žalost in videlo
se mu je, kako zelo ga žalosti tako govorjenje.

Od tod je tudi prišlo, da ni mogel govoriti in
pričati, ko so ga prosili, naj kaj pripoveduje iz brato¬
vega življenja: jokanje in ihtenje mu je zadušilo besedo.
Tudi najzaupljivejšemu prijatelju ni mogel praviti; am¬
pak, ko ga je vprašal, je oči obrnil proti nebu, roke
sklenil in izdihnil: »Oh! naj ta blaga duša prosi za
nas!« Ob drugi priliki, ko so ga očetje iz Jezusove
družbe prosili, naj jim kaj pove o življenju in čedno¬
stih svojega brata, je skušal na kaj druzega obrniti
rekoč: »Zakaj pa pozabite druzih svetnikov?« In po¬
vzdignil je proti nebu oči, ki so se mu hipoma s sol¬
zami napolnile, sklenil roke in rekel: »O svetnik, prosi
za me!«

Ni spoznal le z besedo, ampak tudi v srcu je
čutil, da ni vreden tacega brata. Od svojega spokor-
jenja do smrti je vedno prosil Boga in svojega brata
v nebesih odpuščanja, ker ga je tolikrat tako neusmi¬
ljeno žalil. In zadnje solze, ki jih je točil na smrtni
postelji, bile so solze kesanja, ker se je bil pregrešil
z žaljenjem, tepenjem in teptanjam zoper nedolžnega
brata.

Pa s skesanimi solzami ni čakal do zadnjega tre¬
nutka, temuč vedno se je ostro pokoril in v molitvi in
čednostih si je prizadeval posnemati svojega blaženega
brata. O tem bi imel še več pisati, pa omenim naj le
jednega prigodka, ki bi bil nam za zmiraj skrit ostal,
ko bi ga ne bila tako rekoč odkrila božja previdnost.

Na popotovanju je 1. 1603 neki večer prenočil v
hiši imenitne družine Loczkave. Po večerji gre v sobo,
ki je bila zanj lepo pripravljena. V tej sobi je že ležal
domač otrok, Stanislav Loczka; pa tako, da ga Pavel

97

ni zapazil. Misle, da je sam, moli dolgo dolgo časa in
predno gre v posteljo, se ostro biča in pokori samega
sebe. Mej tem pa se joka in govori besede, ki si jih
je zbujeni deček zapomnil in potlej pričal: »Oh, sveti
brat, prosi za me grešnika! Sveti brat, odpusti mi, ki
sem te preganjal in tolikrat tepel!« — Otrok, ves pre¬
plašen, zjutraj vpraša Pavlovega služabnika, ali je mo¬
rebiti ta mož umoril brata, ker se tako pokori in zdi¬
huje za bratom. Pa kmalu zve, da je bil njegov brat
svet mladenič, ki je v Rimu umrl v družbi Jezusovi,
da dela čudeže; Pavel pa je bil do njega zelo nepri¬
jazen, zato mu je sedaj tako žal.

Slednjič je Pavel vse svoje obilno premoženje raz-
del ubogim in za druge bogoljubne namene in je prosil,
že 60 let star, da bi ga sprejeli v Jezusovo družbo. Že
je dobil dovoljenje ; pa Bog mu pošlje smrt ravno tisti
dan (13. nov.), ki so ga papež Klemen X. odločili za
praznik sv. Stanislava.

Tu imate zopet dva prelepa zgleda: jeden vam
kaže pot nedolžnosti, jeden pot pokore. Srčno želim,
da si izvolite prvo, da vam ne bo treba po drugi pre¬
takati britkih solz kesanja.

4. Sv. Terezija.

Nedavno je minulo 300 let, kar je na Španjskem
nehalo biti nenavadno pobožno in blago žensko srce,
— serafsko srce sv. Terezije. Po vsem Španjskem so
z veseljem in navdušenostjo vsi dobri katoličanje obha¬
jali tristoletnico svoje ljubljene junaške rojakinje. Tudi
naš sv. oče Leon XIII, ki znajo v svoji očetovski lju¬
bezni tako lepo ceniti srčno pobožnost vseh svojih
vernih otrdk, niso prezrli te slovesnosti, ampak so po¬
sebej častitali pobožnim španjskim romarjem, da imajo
za rojakinjo tako slavno svetnico; jednako kakor so
takrat z nami čutili, ko smo s toliko vnemo obhajali
slavni spomin slovanskih bratov, apostolov sv. Cirila in
Metoda.

7

98

Rojena je bila ta velika služabnica Božja 1. 1515
v mestu Avili. Njeni stariši so bili plemeniti po rodu
in po mišljenju. Ko je bila 20 let stara, postala je kar¬
meličanka. Ne le, da si je sama pridobila visoko po¬
polnost, je tudi prav veliko pripomogla, da so se pra¬
vila tega reda jela natanko spolnovati in da se je usta¬
novilo mnogo novih samostanov. In smemo reči, da
veliko svetnic se ima nji zahvaliti, da so v nebesih.
Umrla je 4. oktobra 1582. Na povelje svojega spoved¬
nika je sama popisala svoje življenje. V tem popisu sama
sebe prav ostro sodi in se ponižno obtožuje pred Bogom
in pred ljudmi najmanjših napak in pomanjkljivostij.
Kar se je spominjala iz svoje mladosti, je jako po-
dučljivo, in tukaj se hočemo ozirati tudi le na njeno
mladost.

I.

Stariši sv. Terezije so bili zelo vdani sv. veri in
so svoje otroke prelepo učili in k pobožnosti napelje¬
vali. Sveta hči kaj spoštljivo o njih piše tako-le: »Imela
sem tako čednostne in bogaboječe stariše, da bi bila z
božjo milostjo prav lahko našla pot bogoljubnosti in po
nji hodila, ko bi ne bila sama tako zlobna. Moj oče so
radi brali spodbudne bukve in so jih veliko nakupili,
da bi tudi otroci lahko v njih brali. Naša mati so
nas pridno opominjali k molitvi. To me je
v šestem ali sedmem letu (kolikor še vem) ze!6 zel6
nagibalo k dobremu.

»Kar bi me bilo imelo pa še bolj priganjati, je
bilo to, da sem pri stariših zapazila, da si ne morem
drugače pridobiti njihove ljubezni, kakor s čednostjo
in pobožnostjo. Sami so nam dajali zgled v mnogih
čednostih. Moj oče so imeli posebno ljubezen do ubogih
in do bolnih; tudi do poslov so bili usmiljeni in do¬
brotljivi, tako da jih ni bilo pripraviti, da bi si bili
nakupili sužnjev, ker so se jim preveč smilili. Ko je
bila nekikrat pri nas sužnja mojega strica, so ravno
tako ravnali ž njo, kakor s svojimi otroci, in so več¬
krat rekli: »Težko se mi zdi, da se tej deklici ne da
prostost. Tudi so bili velik prijatelj resnice. Nikoli jih

99

ni bilo slišati kleti ali slabo govoriti o druzih. Spodob¬
nost in red so zeld ljubili.

»Tudi naša mati so imeli veliko čednostij; bili so
n. pr. zelo potrpežljivi v svojem obilnem trpljenju, zelo
pohlevni in spodobni brez vse ženske nečimernosti,
prijazni pa kakor angelj do slehernega.«

»Bilo nas je: devet bratov in tri sestre, ki so vsi
posnemali pobožne stariše, le samo jaz ne, čeravno so
me oče najrajše imeli. Predno sem začela Boga žaliti,
so me pač po pravici smeli radi imeti, ker mi je sedaj
sami žal, če se spominjam, koliko nagnjenje za dobro
mi je Gospod dodelil in kako slabo sem si ga v prid
obračala.«

čeravno je bila jako veselo dete, je vendar že v
prvi mladosti kazala veliko resnobo in modrost, da so
ji dali ime »modra in pametna gospica«. Že v sedmem
letu je kaj rada brala življenje svetnikov in zelo hre¬
penela po večni sreči, ki jo vživajo v nebesih.

II.

Med brati je posebno rada imela jednega, ki je
bil štiri leta starji od nje. Ime mu je bilo Roderik.
»Sicer sem srčno ljubila vse svoje brate in sestre —
nam sama pripoveduje — pa najljubši mi je bil Ro¬
derik.« Bil je namreč jednako pobožnega, zelo vnetega
srca. Njega je navadno vprašala, če je sveta potre¬
bovala v kaki reči, njemu je razodela, če je namera¬
vala pričeti kaj posebnega v slavo božjo.

Skupaj sta brala življenje in zgodbe svetnikov in
se pogovarjala po več ur, kako je lepo v hiši nebe¬
škega Očeta in kako srečni so svetniki in zveličani
tam gori.

Kadar sta brala o mučencih in grozovitem trp¬
ljenju, ki so ga svetniki Božji, mej njimi celo otroci,
dečki in deklice, imeli prestati za Jezusa, sta bila po¬
sebno ginjena in blagrovala sta jih, da so tako hitro
po tako kratki poti prišli v nebesa in bodo Boga gle¬
dali večno, večno!

»Ali bi midva ne mogla biti tudi mučenca ?» vpraša
nekikrat nedolžna deklica svojega blazega bratca. »Ro-

7*

100

derik! | pojdiva še midva kam, tako daleč v taki kraj, kjer
žive nejeverniki, in bova tam umorjena za sveto vero !«

Roderik, ki je že tudi sam v svojem pobožnem
srcu čutil jednake želje, z veseljem potrdi predlog
modre sestrice in sedaj se začne posvetovanje, kako bi
se dal zvršiti ta klep. V tem sta hitro jedina, da mora
to ostati skrivnost, ki je ne smejo zvedeti ne oče ne
mati, pa tudi nihče drugi ne, ker bi jima sicer uteg¬
nili zabraniti, kar sta sklenila.

Toda kam iti? Domača dežela je vsa katoliška,
tu bi bilo zastonj pričakovati krone mučeniške. Dogo¬
vorita se toraj, da pojdeta v Afriko k nej e verskim Mav¬
rom in tam hočeta prositi v imenu Jezusovem, da jima
glavo odsekajo.

Ko je bilo vse pripravljeno, — kajti da je pot v
Afriko dolga, to sta vedela, in je bilo treba brešna za
več dnij, — Rezika in Roderik skrivaj zapustita hišo
in hitro ubirata male stopinje naravnost ven iz mesta
po veliki cesti, čeravno ne vesta, katera pot prav za
prav pelje v strašno deželo grozovitih Mavrov.

Dokaj daleč imata že domačo hišo za seboj. Re¬
zika se čuti vso srečno, veselja se ji svitlo oko blešči
in poskakuje nedolžno srce. Roderik pa začne že ne¬
koliko dvomiti, ali bosta pač tako mogla doseči zaže¬
leni namen; začne ga skrbeti. Pa tega noče precej ra¬
zodeti sestrici, češ, da ne poreče, da je tako hitro srč¬
nost zgubil.

»Meni se zdi, Rezika!« slednjič vendar sprego¬
vori, »meni se zdi, da bo težko za naju, da bi postala mu¬
čenca. Kako pa bova našla tisto deželo nejevernikov ?«

Toda »modra gospica« hitro prestriže sleherni
ugovor, rekoč: »Kako, najprej prideva do morja, potem
čez morje v Afriko, in ko bova tam v deželi Mavrov,
naju bodo umorili, ker sva kristijana.«

»Kaj pa, če naju Mavri ne bodo hoteli umoriti;
ker sva tako majhna, jim še mar ne bo za naju.«

»O pač, umorili naju bodo, umorili; to me ne
skrbi. Saj veš, Roderik, da so Mavri hudi sovražniki
našega Gospoda, in zmiraj radi morijo kristijane, tudi
male mej njimi, ker se boje, da bi zrastli in Mavre
spreobrnili v kristijane.«

101

»Pa kako bodo spoznali, da sva kristijana ?«

»Šla bova, pa jih bova prosila miloščine v imenu
Gospoda Jezusa Kristusa, in potlej poreko, ta mali
deček in deklica sta kristijana, in tako naju bodo pri¬
jeli in umorili in tedaj bova mučenca in angelji bodo
prišli in naju nesli naravnost v nebesa1«

Potem ni vedel Roderik ničesar več ugovarjati
ter sklene moško in junaško se držati. Tako potujeta
sedaj z novo srčnostjo dalje.

Toda potovanje v deželo Mavrov, ki sta je tako
spretno in srčno pričela, ni imelo biti brez nesreče.
Nenadoma ju na cesti sreča — njun stric. Mala ne¬
dolžna popotnika mu razodeneta svoj namen, znabiti
celo v otročjem zaupanju, da ju bo spremil in jima
pomagal doseči jedino željo, ki jo imata še na zemlji.
Pa kako se zavzemata, ko stric ne le noče ž njima,
ampak tudi samih ne pusti dalje. Trdosrčni stric se ni¬
kakor ne da pregovoriti in preprositi. Sedaj jima ne
ostane drugega, kakor slovo dati mučeništvu in zopet,
rada ali nerada, k starišem domu se vrniti.

Doma so bili že v velikih skrbeh, ker niso vedeli,
kam sta zginila otroka. Ko stric mlada popotnika domov
pripelje, najde mater vso objokano. Otroka sta bila
kregana, ker sta domačim napravila tolik strah. Hujši
del je zadel Roderika, ker je bil stareji. Toda on (pravi
otrok Adamov) vso krivdo zvrača na sestrico. Natihoma
pa so gotovo stariši hvalili Boga, da jim je dal tako
dobre otroke.

III.

Lahko nam je verjeti, da je bila mala, tolikanj
goreča Rezika zelo žalostna in pobita, ker se je njeno
afrikansko potovanje obneslo tako slabo in ker je tako
naglo po vodi splavalo vse njeno sladko upanje, da bi
mogla kdaj postati mučenica.

Pa njene vroče želje Boga gledati niso pogasnile,
ampak so se raznele le še bolj. Zopet vzame v roke
zgodbe svetnikov in še zvestejše jih prebira, da bi spo¬
znala še drugačna pota v nebesa.

Pri tem branju posebno močno pretresa mlado
srce misel, da sreča nebeškega veselja bo večna, bo

102

brez konca in kraja; bolj in bolj ji narašča vsled tega
hrepenenje Boga gledati.

Večkrat sedi sama ali pa s svojim pobožnim brat¬
cem vsa zamišljena ter zopet in zopet ponavlja: »Več¬
nost! večnost! večnost!« In to pobožno ponavljanje ji
polni srce z nenavadnim veseljem in um z nenavadnim
spoznavanjem nebeških resnic.

»Še sedaj se mi zdi spodbudno (piše sama o sebi),
pa tudi sramujem se, če nazaj pomislim, koliko mi¬
lostnih nagibov mi je Bog dajal že tako zgodaj, ka¬
tere sem potlej zopet zgubila z lastnim zadolženjem.
— Revežem sem dajala, kolikor sem mogla; kar se¬
veda ni bilo mnogo. Iskala sem samote, da bi oprav¬
ljala svoje navadne molitvice, katerih je bilo veliko. Ce
sem igrala z drugimi otroci, sem posebno veselje imela
zidati samostane, kakor bi bile nune; in kolikor se
morem spominjati, sem tudi res imela željo postati
nuna, vendar si tega nisem tako zelo želela, kakor mu¬
čena biti za Jezusa.«

Ginljivo je brati, kako si je ta ljuba nedolžnost že¬
lela s tem nadomestiti mučeništvo, da je sklenila v sa¬
motni koči posnemati puščavnike. Zopet pokliče Rode-
rika za svet in pomoč. Konec posvetovanja je ta, da
začneta na domačem vrtu zidati dve samotarski koli-
bici ter tam opravljati molitve, ki sta se jih naučila
od dobrih starišev. Ker pa nista bila prava mojstra v
zidanju, sta imela velike težave. Navadno se jima je po¬
drlo, kar sta zgradila, še predno je bilo dodelano; ali
pa je bilo vse tako nestalno, da je bilo vednih popravil
treba. Vedno sta zidala, dozidala pa še le takrat, ko
sta obupala nad zidanjem, ko sta bila primorana popu¬
stiti tudi še to pot nebeškega življenja.

IV.

Tako je za sv. Terezijo minulo v detinski nedolž¬
nosti in pobožnosti prelepo jasno jutro njenega živ¬
ljenja. Njeno priprosto mišljenje je bilo polno živosti
in bogoljubnosti. Pa že zgodaj zapazimo mej otročjo
priprostostjo znamenja tiste vzvišene molitvenosti, s
katero je Bog tako bogato obdaril svojo ljubljeno hčerko.
Imela je namreč sveta Terezija »dar pobožnosti", dar

103

molitve in premišljevanja v toliki meri, kakor malo
katera druga svetnica. Po nekoliko se je to že takrat
kazalo.

V njeni sobi je bila lepa podoba »Jezusa s Sa-
marijanko pri Jakopovem vodnjaku«. Pred to podobo
je stala in gledala po več ur in čutila je veliko hrepe¬
nenje po »živi vodi« ter klicala : »Gospod, daj mi piti
te vode!« čeravno ni dobro umela, koliko pomenijo te
besede, je vendar v srcu čutila nedopovedljivo žejo po
nebeških zakladih. In ta notranja žeja jo je priganjala,
da je že v tej dobi si pridobila toliko pobožnost, in da
se je pozneje popela do tako vzvišene popolnosti.

Pa prelepo jasno nebo njene otročje sreče se je
imelo še poprej hudo stamniti.

V dvanajstem letu svoje starosti je zgubila ljubo
mater. Britko je objokovala to zgubo, in čutila je to¬
liko žalost, da si je ni upala sama prenašati. Na ko¬
lena pade pred Marijino podobo in zaupljivo Marijo
prosi pomoči s prisrčnimi besedami: »Glej, o Marija!
jaz nimam več matere na zemlji; o bodi Ti sedaj moja
mati in stori, da bom jaz Tvoj zvesti otrok!«

In kako zelo je potrebovala krepke materine po¬
moči, se je kmalu pokazalo.

Prišla je v dvojno nevarnost, ki jo je v toliko
omamila, da bi se bila skoraj zgubila na napačno pot.
Slabo branje in slaba druščina, to dvoje gro¬
zovito gorje, ki okuži brez števila mladih src, začne
spodkopavati tudi njeno pobožnost in svetost.

Terezija je silno rada brala. Dokler je brala le
dobre knjige, je bilo to za njen dušni napredek zelo
koristno, kakor smo že videli. Ali brati je začela vse
navskriž. Najrajše si je poiskala izmišljenih povestij o
vitezih in nenavadnih dogodbah. Take knjige takrat še
niso bile tako ostudne, škodljive in pogubne, kakor so
dandanes; vendar so bile njenemu očetu tako zoperne,
da jih je morala skrivati pred njim in le skrivaj brati.
Bog jo sicer obvaruje, da se tako zelo ne spridi in ne
zabrede, kakor drugi, ki radi bero take knjige. Gotovo
je Marija prosila za njo. Vendar je imelo to branje
razun potrate dragega časa mnogovrstne slabe nasledke.

104

Zato je britko' obžalovala to nespamet vse svoje živ¬
ljenje. Zapisala je o tem :

»Polagoma so omrznile moje dobre želje in za¬
bredla sem še v druge pregreške. Ni se mi zdelo napak
ali prepovedano, veliko ur po dnevi in po noči daro¬
vati temu nečimernemu opravilu, čeravno sem skrivala
pred očetom. Tako zelo sem se tega poprijela, da nisem
mogla več zadovoljna biti, če ni bilo kake nove knjige.
— Začela sem nositi lepo obleko, želela sem drugim
dopasti in vse sem si prizadejala, da bi imela lepe roke
in dopadljive lase. Jemala sem s seboj dišav in se obda¬
jala z vsemi nečimernostmi, kar sem jih le mogla dobiti;
in teh ni bilo malo, ker sem bila iznajdljiva. -— Res,
da pri tem nisem imela nikakoršnega hudobnega na¬
mena in nikakor nisem želela, da bi bil kdo Boga žalil
zavoljo mene. Vendar nasledek je bil ta, da sem še več
let ohranila preveliko skrb za prisiljeno lišpanje v
obleki; takrat tega nisem imela za greh, sedaj pa spre¬
vidim^ kako je bilo to zelo napak za-me.«

Še obširniše popisuje in obžaluje drugo nevarnost,
katere se je premalo ogibala, — slabo druščino : »Ko
bi smela kaj svetovati, priporočala bi starišem, naj
skrbno pazijo na one, s katerimi se njih otroci shajajo
v tej starosti; zgodi se lahko veliko hudega, ker naša
natora je bolj k hudemu nagnjena kakor k dobremu.
Tako je bilo tudi pri meni.

»Imela sem nekatere stričnike, ki so bili moje
starosti, in so smeli večkrat k nam prihajati; to jim je
bilo všeč, in tudi jaz sem jih kratkočasila z raznimi
rečmi. Slišala sem od njih raznovrstne otročarije in
marsikaj, kar ni bilo dobro.«

»Imela sem sestro, ki je bila dokaj starejša od
mene; toda njenega lepega vedenja in njene pobožnosti
nisem posnemala, pač pa sem rada sprejemala slabosti
neke tete, ki je prihajala v našo hišo. Moja mati so
poznali njeno lahkomiselnost, in so si vse prizadejali,
da bi ne prihajala v našo hišo in ne govorila z menoj.
Menda se jim je že naprej zdelo, koliko slabega se
bom naučila od nje. Pa materino prizadevanje ni izdalo;
teta je imela toliko izgovorov in pretvez, da je še pri¬
hajala v hišo.«

105

»Zelo me je veselila ta tetina druščina. Vedno sem
se zgovarjala ž njo, ker sem rada slišala njene burke
in nečimernosti.«

»Tako sem stopila v 14. leto. In mislim, da v tej
prvi dobi svojega življenja nisem storila nobenega ve-
licega greha ali zapustila Boga, čeravno me je prav za
prav zadrževala le skrb za svojo čast, da se nisem pol-
noma zgubila, kajti do časti mi je toliko, da bi me no¬
bena reč na svetu ne bila mogla pripraviti, da bi bila
zapravila svojo čast. Hotel Bog, da bi se bila tako
resno bala ravnati zoper njegovo čast, kakor sem se
bala zgubiti to, kar se mi je zdelo, da je čast pred
svetom. <

»Mojemu očetu in moji sestri se je zdelo zelo
zoperno, da sem se toliko pečala s teto. Večkrat sta
me strahovala zarad tega. Ker pa teti ni bilo lahko za-
braniti, da bi ne bila več hodila k nam, bila je njuna
skrb zastonj, ker sem bila za vse napačno zelo pre¬
kanjena.«

»Večkrat moram strmeti, koliko škode prinaša
hudobna druščina. Ko bi ne bila sama skušala, bi ni¬
kakor ne mogla verjeti. V mladosti pa je nevarnost
največja.«

»Oh! ko bi se hoteli vsi stariši nad menoj zgle¬
dovati in v tej reči biti zelo čuječi, pazni in skrbni.
Kajti ta druščina me je tako spremenila, da ni ostalo
skoraj nobenega znamenja pobožne duše nad menoj;
teta mi je bila v dušo vtisnila vse svoje nečimernosti
in slabe lastnosti. Iz tega tudi sklepam, koliko morajo
koristiti dobre druščine, in svesta sem si, da bi bila
v čednosti ostala stanovitna in nepopačena, ko bi se
bila v oni mladostni dobi pečala samo s čednostnimi
osebami.«

»Do velikih grehov sicer nikdar nisem imela na-
gnenja, ker se mi je že po natori studilo vse nespo¬
dobno ; iskala sem v takih pogovorih le kratkočasnega
razveseljevanja. Pa ker se nisem ogibala priložnosti,
bila sem v največji nevarnosti. Toda Bog me je rešil
iz nje; potegnil me je iz nje zoper mojo voljo ter se
imam le njemu zahvaliti, da se nisem polnoma zgubila.«

106

V.

Dobremu očetu je bilo hudo, ko je videl, kako
ljubljeni hčerki pojema prejšnja gorečnost; in še tem
hujše se mu je zdelo, ker je že v mrzlem grobu po¬
čivala rahla materina roka, katera bi jo bila znabiti še
pripeljala na pravo pot. Da se ji skrb in ljubezen
ranjce matere nekoliko nadomesti in pa, da bi se umak¬
nila nečimerni teti, jo pošlje v mesto v nunsko šolo,
kjer so se odgojevala dekleta njene vrste.

Tihota samostanskega življenja duhoviti Tereziji
začetkoma ni kaj všeč. Toda kmalu se ji prikupijo
mirni veseli obrazi pobožnih nun, in tudi v njenem
srcu se zopet prebudi in oživi gorečnost, ki je le nekaj
časa spala, pa ni bila še zamrla.

V samostanskih šolah se je gotovo večkrat spet
spominjala tistih blazih otročjih dnij, ko sta z Rode-
rikom s toliko vnemo brala življenje svetnikov, zidala
puščave in toliko hrepenela po mučeništvu itd. Pa po¬
slušajmo, kaj o tem sama pripoveduje:

»Prvih osem dnij mi je bilo zelo težavno v samo¬
stanu živeti, posebno ker sem se bala, da je tam že
moja nečimernost znana. Vendar sem bila te nečimer-
nosti že sama naveličana in sem se vedno bala Boga
žaliti. Kakor hitro mi je bilo mogoče, sem šla k spo¬
vedi in čez osem dnij je zginil ves nemir in srečnejša
sem bila v samostanu, kakor doma. Bile so pa tudi v
samostanu vse zadovoljne z mano in so me zelo ljubile.
Čeravno takrat še nisem imela nagnjenja, da bi sama
pastala nuna, me je vendar veselilo bivati mej tako
svetimi osebami.

»Posebno jedne pobožne nune se je Gospod po-
služil, da me je razsvetlil. Ko sem si začela v prid
obračati njeno pobožno govorjenje, me je veselilo sli¬
šati, kako lepo je govorila o Bogu. Pripovedovala mi
je, kako je prišlo, da je postala nuna. Brala je namreč
v evangeliju besede: »Veliko je poklicanih, malo pa
izvoljenih«. Popisovala mi je tudi plačilo, ki ga Gospod
daje onim, kateri vse zapustijo zavoljo njega. Ta dobra
druščina je polagoma odpravila vse moje napačne na¬
vade in zopet obudila v meni želje po večnih rečeh.«

107

»V tem samostanu sem ostala poldrugo leto in
sem se tam zelo poboljšala. Začela sem pogosto moliti;
priporočevala sem se vsem, naj bi molile za me, da bi
mi Bog odkazal tisti stan, v katerem bi mu mogla
prav služiti.«

Da je že zapustila samostanske šole, je bila vzrok
huda bolezen, ki jo je nenadoma napadla. Morala se
je vrniti domov k očetu, da bi ozdravela. Ko nekoliko
okreva, jo pošljejo k sestri na pristavo, da bi si tam
utrdila zdravje. Na poti tje obišče za nekaj časa svo¬
jega strica, ki je bil jako moder in pobožen mož in
pozneje mašnik. Ta stric je imel veliko lepih, pobožnih
knjig. Branje svetih bukev in pa modro, sveto govor¬
jenje stričevo jo močno potrdi v dobrem. Spet jo je,
kakor nekdaj v otročjih letih, globoko v srce pretre¬
sala resnica, da vse je na svetu nečimerno in vse tako
hitro mine, Bog pa svojim prijateljem obeta večne, ne-
menljive zaklade. Tudi to jo začne skrbeti, da bi v
pekel ne prišla, ako umrje.

Taki premisliki jo čimdalje bolj nagibajo, da bi
v kakem samostanu Bogu posvetila vse življenje. Vendar,
predno se odloči, ima še velike boje. Skušnjave ji ka¬
žejo samostansko življenje pretežko. Pa jih srčno pre¬
maga ter si misli: »Trud in trpljenje samostanskega,
življenja ne more biti večje, kakor je trpljenje v vicah,
jaz pa sem zaslužila še pekel. To ni tako veliko, če
bo moje življenje, kar ga še bo, kakor v vicah, — če
pa pojdem potlej naravnost v nebesa.«

Nobena reč ne more več prenagniti njene volje^
njenega sklepa. Stara 20 let stopi v red karmeličanski.
In Terezija — nekdaj tako nečimerno dekle — nosi
ozko, priprosto obleko nebarvanega trdega sukna, njen
plašč se pripenja z lesenim gumbom. Vedno hodi bosa,
le pod nogami ima privezane spletene podplate. Tudi
zagrinjalo ima iz navadnega platna. Postelja njena je
slamnica, položena na desko. Le po dvakrat na dan
dobiva jedila, mesa pa nikoli ne. Pa za Terezijo je
taka revščina največje veselje. Kjer le more, si izbira
najslabše jedi, najslabšo obleko in najbornišo posteljo.
— Nekikrat niso imele v samostanu drugega jesti,
kakor suh kruh. Sv. Terezija je hvalila Boga, da jih je

108

vredne storil tolike revščine. Čeravno je bila zelo po¬
božna in deležna nenavadnih milostij božjih, vendar ni
bila zarad tega nič prevzetna. Rekla je n. pr. drugim
nunam: »Dobro vem, da se imam od vsake izmej vas
učiti še mnogo dobrega«.

Prav posebno hvale vredna pa je njena velika po¬
trpežljivost. Kmalu po sprejetju v samostan je budo
zbolela. Tri leta je morala trpeti najgrozovitejše bole¬
čine. Sploh v 40 letih, ki jih je preživela v samostanu,
ga skor ni bilo dneva, da bi ne bila imela trpeti te ali
one bolečine. Pa vse trpljenje je tiho in s ču¬
dovito vdanostjo prenašala. Celo veselila se
je trpljenja. Večkrat je ponavljala te le znamenite be¬
sede: »Trpeti ali pa umreti; umreti ali pa trpeti«- Tedaj
življenje brez trpljenja se ji je zdelo neprijetno in neko¬
ristno. Zato je bliščeči zgled vsem trpečim. Kako zelo
osramotuje vse tiste, kateri že pri najmanjšem trpljenju
godrnjajo in zgubljajo potrpežljivost, in pa kako še le
take mehkužne lahkoživce, ki vedno mislijo le nato,
kje in kako se bodo kratkočasili in razveseljevali, kakor
bi življenje ne imelo bolj vzvišenega namena!

Nad vse pa se sveti njena deviška čistost, če¬
ravno je bila nekaj časa posvetna postala, vendar je
sama hvaležno spoznala, da se zoper sv. čistost ni niče¬
sar pregrešila, tudi v mislih ne. Take reči so ji bile
popolnoma neznane, kakor svetuje sv. apostol, da kaj
nespodobnega naj se še imenuje ne mej kristijani. Zato
si, mladi bravec, dobro zapomni besede, ki se berejo v
papeževem pismu, s katerim je bila sv. Terezija pri¬
šteta mej svetnike: Mej vsemi čednostmi, s ka¬
terimi je Bog čudovito ovenčal svojo ne¬
vesto, se je svetila čistost kot n a j p o p o 1 n iš a.

5. Sv. Kazimir.

Iz Jezusovega nauka lahko povzamemo, da je bo¬
gatinom veliko težje se zveličati, kakor pa ubogim. To
je bilo že za marsikaterega otroka dobro, da je bil v

109

revščini rojen. Revežev otrok veliko bolj čuti kakor
bogatinov, kako zelo potrebna mu je dobrotljivost božja,
in zato tudi raje moli. Revščina ga tudi obvaruje stote¬
rih nevarnostij in zanjk, katere nastavlja ljudem denar,
dobro in zložno življenje, gizdavo razveseljevanje in po¬
stopanje itd. Ce le stariši skrbno pazijo, lahko odraste
revno dete v nedolžnosti in pobožnosti.

Bogatinov otrok pa se ima boriti z mnogovrstnimi
skušnjavami. In če vendar v sredi svetnega blišča
ostane dober in nedolžen, je to prav posebno delo mi¬
losti božje; in tak otrok zasluži večje in lepše plačilo
pri Bogu za čas in za večnost.

Tako milost je sv. Kazimir prejel od Boga.

Bil je sin poljskega kralja Kazimira III. in Eliza¬
bete Avstrijanske, rojen v Krakovem 5. okt. 1458, in
je umrl, ko je bil še le 25 let star.

Najlepše in najslavnejše, kar je moč o njem po¬
vedati, je pač to, da je vkljub vsem nevarnostim mla¬
dosti in dvorskega življenja do smrti neomadežano
ohranil krstno nedolžnost.

Poglejmo, s kakšnimi pripomočki je dosegel to,
kar je največja sreča in čast slehernemu kristijanu.

a) Kazimir je bil vselej vbogljiv. Imel je
silno dobro mater, ki se sme prištevati najbolj bogo-
Ijubnim in čednostnim gospem tistega časa. V prvi
dobi je sama odgojevala svoje otročiče. Ko so pa ne¬
koliko odrasli, poiskala jim je z veliko skrbjo in pre¬
vidnostjo vsestransko zanesljivega učenika. Ime mu je
bilo Ivan Dluglos, sploh so mu rekli tudi Longin; bil
je izgleden duhoven, blagodušen Poljak, izvrsten glede
velike pobožnosti in nenavadne učenosti. Večkrat se
mu je ponujala škofovska čast, pa je v svoji ponižnosti
raje ostal korar v Krakovem in do smrti ljubljeni
učenik kraljevih otrok.

Ta dobri učenik si je znal sicer pridobiti srca vseh
svojih plemenitih gojencev, a mej vsemi mu je bil
najbolj vdan, najbolj pokoren in vbogljiv Kazimir. Kakor
materina beseda, tako mu je bila sveta tudi vsaka be¬
seda iz ust spoštovanega skušenega učenika. Zvesto je
poslušal njegove nauke, natanko spolnoval njegove
opomine in svete. In ravno ta zvesta ubogljivost je Ka-

110

zimira obvarovala premnozih grešnih nevarnostij in ga
obdržala na pravi poti, na poti nedolžnosti.

Kaj bi bilo pomagalo Kazimiro, da mu je bil Bog
dal tako dobro mater in tako vestnega učenika, ko bi
sam ne bil tako ubogljiv? Zgodilo bi se mu bilo, kakor
se zgodi sto in sto otrokom, kateri ravno zavoljo ne¬
ubogljivosti v neskušenih letih zabredejo na napačna
pota ter postanejo nesrečni za čas in za večnost.

b) Kazimir je bil iz srca ponižen. Vsakemu
otroku je težko si pridobiti popolno ponižnost, ki je
podlaga vseh drugih čednostij; a gotovo še najtežje je
to za one, kateri stanujejo v kraljevih palačah in so
obdani z vso častjo in slavo ter morajo dan na dan
slišati odkritosrčno ali hlinjeno hvalo domačih in tujih.
Pa Kazimir je tudi v tej reči slavno zmagal. Tolikanj
ljuba mu je bila ponižnost, da se ni zmenil za kraljevo
čast in imenitnost; nikdar se ni bahal in tudi ni od
nikogar pričakoval ali zahteval posebne časti. Jedina
čast, zastran katere je bil ponosen, mu je bilo to, da
je po sv. krstu postal otrok nebeškega Očeta in dobil
pravico kedaj kraljevati ž njim na veke.

In ker je v svoji živi veri spoznal in čutil, da je
vsak človek otrok Božji in dedič nebeškega kraljestva,
je bil do vseh ponižen in prijazen, kakor do svojih
bratov. Za reveže in priproste se je najrajše potego¬
val, tako, da so ga imenovali zagovornika revežev.
Čeravno kraljevi sin, je vendar rad govoril in hodil
z reveži ter jim stregel z lastno roko. O, kako pri¬
jetno je bilo videti, ko je kraljevič, še skoro deček,
uboge zbiral v veži kraljeve palače, jednim delil
hrano, drugim obleko in denarja; zopet jedne tolažil,
druge pa z ljubeznijo opominjal k potrpežlivosti in
posnemanju križanega Jezusa. Zdel se je o tacih tre¬
nutkih bolj angelj ko človek. Nekateri dvorjani, katerim
je bila taka krščanska ponižnost pač neznana prikazen,
mu hočejo dopovedati, da se tako poniževanje do re¬
vežev ne vjema z njegovo kraljevo visokostjo, ali od¬
govori jim prelepe besede : »Jaz pač nikakor nisem tak
kralj, kakor je Jezus, Sin božji. In ta je prišel iz nebe¬
ških višav k nam ubogim ljudem; ozdravil je naše sla¬
bosti in postal sam reven, da bi nas obogatil. Učil je

111

z besedo in dejanjem, da revežu streči se pravi njemu
streči. Druge časti ne maram iskati, kakor posnemati
svojega Gospoda Jezusa.«

Ljudje premalo pomislijo, kako važen pripomoček
za krščansko pravičnost je ponižnost. Kdor je v resnici
ponižen, ne zaupa sam sebi in se ne zanaša na lastno
moč, toraj se tudi ogiblje nevarnosti. Poleg tega pa
tudi prejema obilnejšo pomoč od zgoraj, kajti: »Ponižnim
daje Bog svojo milost«.

c) Kazimir je ra d goreče in pobožno molil.
Kakor drugi otroci hlastno ljubijo mladostno igranje,
tako je on ljubil molitev. V molitvi je iskal in našel
svoj počitek, svoje najljubše veselje. Najraje se je mudil
v cerkvi blizo velikega oltarja, kjer se je ves zamak¬
njen kleče pogovarjal s svojim Zveličarjem v presvetem
Rešnjem Telesu. Mnogokrat je rekel svojemu blagemu
učeniku: »Nikjer ne najdem večjega veselja, kakor v
cerkvi pred oltarjem, če smem tam, kolikor me je
volja, dolgo ostati, mi je ljubše, kakor lov, igra, ples
in vse jednako kratkočasovanje.« Zato so morali večkrat
v cerkev ponj iti, sicer bi bil še kosilo zamudil.

Posebno rad je premišljal trpljenje in britko smrt,
katero je Jezus prestal iz ljubezni do njega. Ta ne¬
skončna ljubezen Jezusova ga je večkrat tako zeld gi-
nila, da se je moral zjokati in pretakati vroče solze
hvaležnosti. Ker se pa to trpljenje posebno pri sveti
maši razodeva in nekrvavo ponavlja, je z velikim ve¬
seljem hodil k sv. maši kolikorkrat je utegnil. In s to¬
likim strahom in s tako zbranostjo je bil vselej pri naj¬
svetejši daritvi, da so se vsi pričujoči zgledovali in
vnemali nad njegovo angeljsko pobožnostjo.

Taka molitvenost je bila varen škit njegovi ne¬
dolžnosti. Kajti molitev donaša nedolžnosti ob jednem
dvojno pomoč: pobožna molitev odtrguje misli in želje
od posvetnega in grešnega ter jih povzdiguje proti ne¬
besom, blaži in posvečuje; ob jednem nam pa tudi
potrebnih milostij sprosi in milega varstva božjega. Srce,
katero se veliko pogovarja z Bogom, se polagoma nav¬
zame nekaj božjega.

č) Kazimir je bil zvest častivec Matere
božje. Z neomejeno sinovsko ljubeznijo jo je ljubil;

112

drugače je ni imenoval, kakor svojo preljubo Mater;
kaj rad je pri vsaki priliki govoril o njeni vzvišeni
slavi, o njenih prednostih in o njeni mogočni pripro¬
šnji ; vedno si je prizadeval posnemati njene čednosti.
Še sedaj, ko je že preteklo 400 lot, imamo pred očmi
ginljiv dokaz njegove detinske ljubezni do Matere božje:
prelepo pesem Marijino, ki se v latinskem izvirniku
tako-le začenja: »Omni die dic Mariae mea laudes
anima«. Pesem ta je v latinkem jeziku silno lepo zlo¬
žena, — sedaj bi rekli klasično, in ima 60 precej
dolgih kitic. Kako krasno in vsestransko opeva viso¬
kost Marijine slave, kako prisrčno zopet in zopet vnema
samega sebe, najvendar njegova duša iz vse moči časti
in slavi nebeško Mater, in kako zaupljivo jo prosi, naj
ga varuje tu na zemlji pred sleherno hudobijo, naj mu
sprosi vse krščanske čednosti, naj ga priporoči svo¬
jemu božjemu Sinu, da ne bo pogubljen, ampak sprejet
v rajsko veselje, in kakor za-se prosi slednjič tudi za
vse druge, kateri z veseljem obhajajo njene praznike in
njena dela: vse to se ne da v nobenem jeziku tako
na kratko povedati, kakor je on sam zložil v latinskem
jeziku!

To pesem je silno rad imel; bila mu je nepre¬
cenljiv zaklad. Vsak dan jo je molil ali prepeval pred
Marijino podobo; in še celo to je prosil, naj položijo
po njegovi smrti prepis te pesmi ž njim v grob. In
glejte, čez 120 let odprejo njegov grob in najdejo ne-
strohljeno njegovo deviško truplo, pa tudi nestrohljeno
Marijino pesem njemu pod glavo, čeravno je bil prostor,
kjer je ležal, jako vlažen.

Da boste videli, kakšnih darov zlasti je sveti Ka¬
zimir vsak dan prosil Mater božjo, naj postavim tu
vsaj nekatere kitice iz njegove tolikanj mu drage pe¬
smice :

Vsak dan spevaj,

Razodevaj,

Duša, hvalo Materi;

Srčno vdano

In svečano

Nje preslavljaj prednosti.

Priporoči

Me in izroči

Jezusovi milosti,

Da me brani
In ohrani

V sredi vseh nevarnosti.

113

3.

To želelo,

Koprnelo

Srce moje je in bo:

Rane sceli

In dodeli

Dušno mi lepoto vso:

4.

Da priljuden

In spodbuden,

Trezen, čist, pobožen bom,

Krotek, priden

In previden

Služim si nebeški dom;

5.

V Božji vedi

In besedi

Dobro utrjen, podučen;

V strahu Božjem

In z orožjem

Svetih vaj bom preskrbljen

6.

Prosi za-me,

Da me vzame

Jezus v večni raj;

Ti me reši,

Da ne treši

Sin me v ognja strašni kra,

Za čednost in nedolžnost tacega častivca Mariji¬
nega se pač ni bilo bati; kajti od nekdaj je Marija
premogočna bramba krstne nedolžnosti. V neki Ma¬
rijini knjigi se bere, da se bogoljubnost lahko presodi
po češčenju Marijinem, kakor se gorkota meri na to¬
plomer ali termometer: čim bolj je srce Mariji vdano,
tem bogoljubniše je tudi sicer ; če pa začne ljubezen
do Marije ugasovati v srcu, pojemala bo tudi bogo¬
ljubnost sploh.

e) Le še jeden pripomoček naj v kratkem omenim,
kateri je poleg druzih že naštetih zdatno pripomogel,
da je naš ljubljeni Polak ostal vsikdar zvest krstni ob¬
ljubi.

Kazimir je živel spokorno, ter ni mehkužil
svojega telesa, čeravno v kraljevi palači, je vendar jako
ostro živel in mnogovrstno zatajeval samega sebe. Ker
je bil kot kraljevič primoran se lepše oblačiti, nadome¬
stil si je s tem, da je pod kneško obleko nosil drugo
ostro in spokorno oblačilo. Spal je zraven rahle po¬
stelje na trdih tleh. Cerkvene poste je zvesto spolnoval
in tudi prostovoljno se postil ter celo v bolezni ni maral
za olajšanje, rekoč, da ondi, kjer druga zdravila ne po¬
magajo, tudi mesne jedi čudežev ne delajo. Večkrat je
po noči vstajal ali pa v prav zgodnjih urah, da je molil
in šel v cerkev ; če so bila cerkvena vrata še zaprta,
je pred pragom na mrzlih tleh klečal in globoko pri-

8

114

klonjen pobožno molil. Nakladal si je po okolnostih še
drugih pokoril.

Kazimir je dobro vedel, da najlepši biser krstne
nedolžnosti je sveta čistost, katera ima pa tudi največ
nevarnosti in najhušib sovražnikov, zlasti v mladih
letih. Da bi si še bolj zagotovil ta neprecenljivi biser,
je po resnem prevdarku in vsestranskem premisliku
storil obljubo vednega devištva. In to obljubo je zvesto
spolnoval do svoje srečne smrti. Prelepa je njegova be¬
seda in vredna, da si jo vsakdo globoko v spomin, v
srce vtisne, katero je izrekel pri neki priliki: »Raje
hočem umreti, kakor pa čistost zgubiti!«

Še jedno plemenito črtico iz njegovega zglednega
življenja naj pristavim. Leta 1471 so se bili Ogri spun.
tali zoper svojega kralja Matija in so poslali poslance
do poljskega kralja, da bi njegovega sina Kazimira
dobili za kralja. Kazimir je bil takrat 13 let star in bi se
bil najraji kar naravnost odrekel ponujani kroni. Toda
očetova volja je, da naj jo sprejme, ter ga pošlje z
vojsko na Ogersko. Sin uboga. Ker je pa bilo potovanje
zamudno, si je mej tem kralj Matija spet bolj srca
Ogrov pridobil ter pride z veliko vojsko Kazimira na¬
sproti. Ko kraljevič Kazimir to zve in je tudi slišal, da
je papež Sikst IV. se izrekel za Matija, začne presrčno pro¬
siti očeta, naj mu dovolijo, da se vrne domov. Oče mu
dovoli, čeravno nerad. Kazimir se nemudoma z vojske
povrne ter izreče pomenljive besede: »Ni mi mar krona,
ki je s krvjo podložnikov pokropljena in pridobljena«
Stanovitno se je tudi ubranil, ko so mu še v drugič
ponujali krono ogersko. Njegovo plemenito srce ni hle¬
pelo po svetnih časteh in pozemeljskih kronah, v mislih
mu je bila le neminljiva nebeška krona. Da bi si to za¬
gotovil, je zadnjih 12 let svojega življenja le v to obra¬
čal, da je z dobrimi deli spopolnil in dovršil svoje
dušno zveličanje, za katero se je tako zvesto in slavno
prizadeval od prve mladosti. — Umrl je v Vilni
4. marca 1884.

115

6. Sveta Katarina Sijenska.

Od nekdaj so veliko veliko koristile svete žene in
device v sv. katoliški Cerkvi. Take svete osebe so res
pravi angelji v človeški podobi: angelj varhi so
ljubi mladini, katero znajo tako lepo podučevati, k bogo-
Ijubnosti in pravi sreči napeljevati; angelji tolažbe
so revežem in sirotam, bolnim in umirajočim, katerim
ne zna nihče tako ljubeznjivo streči in pomagati, da
jim celo brezverci in krivoverci ne morejo odrekati spo¬
štovanja ; angelji, — res pravi poslanci božji, so
mej nesrečnimi ajdi, kjer s toliko sveto vnemo poma¬
gajo v raznih misijonih razširjati kraljestvo božje ; a n-
gelji miru in sprave so za vse človeštvo, ker z
obilno in gorečo molitvijo, ki jo pobožno opravljajo
mej svetom in po samostanih, zadržujejo maščevalno
šibo Božjo, da prehudo ne zadene nehvaležnega sveta.

Takih svetih duš je bilo v vseh dobah krščan¬
skega življenja obilo. Prav posebno pa se mej njimi
odlikuje sv. Katarina Sijenska, ker celo papež so po¬
slušali glas njenih modrih svetov. Da pa morejo take
izvoljene neveste Kristusove zvesto spolnovati svojo
vzvišeno nalogo v kraljestvu božjem na zemlji, morajo
se vestno pripravljati že v mladosti; kajti kdor v mladih
letih nima angeljskih lastnostij, si jih težko težko pri¬
dobi v poznejši dobi. Zato je pa tudi sv. Katarina tako
lepo živela v mladih letih, kakor se hočemo koj pre¬
pričati.

a) Njena zgodnja bogoljubnost.

Katarina je bila rojena 1. 1347 v Sijeni na Toskan¬
skem. Njeni stariši niso bili imenitni in gosposki, ampak
srednjega stanu, kajti njen oče je bil spoštovan in pre¬
možen meščan in barvar. Pa morajo se nam zarad
tako slavne hčerke imenitni zdeti, ker slava in sreča
otrok je vselej kolikor toliko tudi delež starišev.

Bog je Katarinko od prve mladosti, že od zibeli
obsipal z nenavadnimi milostmi. Bilo je to dete veselo,
modro, razumno, pobožno in sploh tako ljubeznivo, da
so ga bili veseli stariši in veseli vsi, kateri so je poznali.

8*

116

Materi skoro ni bilo mogoče Katarinice doma obdržati,
tako radi so jo povsod imeli. Vedno so prihajali sorod¬
niki, sosedje in znanci, čudili se modri deklici in pro¬
sili, naj jo puste še ž njimi na dom, da jim bo veselje
delala s svojo detinsko priprostostjo, angeljsko radostjo
in nenavadno modrostjo. Sploh so jo imenovali malo
svetnico in tudi ime Katarina so ji spremenili v »Ev-
frozino«, kar po naše toliko pomeni, kakor »radost in
veselje«. Že njena pričujočnost je večkrat utolažila ža¬
lostna srca. Nekikrat je bila ranjena mati zelo žalostna.
V tej otožnosti gre v sobo k speči Katrici, jo vzdigne
iz posteljice in objame: pri tej priči se ji žalost spre¬
meni v veselje, tema otožnosti zbeži' pred svitom ne¬
dolžnega smehljanja.

Zgodaj, prav zgodaj je pričela pobožnosti, ki so
že takrat naznanjale svetost, do katere je imela pozneje
dospeti. Pred vsem je prav prisrčno ljubila in častila
Mater božjo. Še le pet let je bila stara in že je imela
navado, da je po stopnicah gori in doli grede na vsaki
stopnici pokleknila in pobožno obmolila češenamarijo.
Včasih so jo dobili v kakem skritem kotiču, kjer je
kleče molila. Nihče ni mogel zapaziti pri nji najmanjše
napake in sicer nič otročjega.

Večkrat je zbirala male deklice okrog sebe, se ž
njimi pogovarjala o ljubem Bogu, in jih učda, kako naj
se premagujejo v malih rečeh, ali pa poskusijo tudi še
kako ostrejše pokorilo.

Bog je poplačal tako pobožnost in gorečnost do¬
bremu dekletcu s tem, da jo je že v detinski dobi z
neko nenavadno milostjo pripeljal do velike ljubezni.
To je pa bilo tako-le :

Katarina je imela sestro Bonaventuro, ki je bila omo-
žena in je živela ne ravno daleč, blizo mestnih vrat.
Nekega dne — takrat je bila stara šest let — jo mati
pokliče in pravi: »Katrica, danes morata ti in Štefanček
iti obiskat sestro Bonaventuro.«

Vsa vesela, kakor more biti le nedolžnost, se na¬
potita Katrica in njen bratec proti sestrinemu domu.
To si lahko mislite, da sta bila tam dobro postrežena
in da je bil ta dan za nju prazničen dan, dan radosti.
Pa tudi radovanja se človek sčasoma naveliča, posebno

117

taki celo majhni ljudje, kakor sta bila ta dva gosta.
Treba je bilo misliti zopet na dom, in kakor sta vesela
prišla, v  se zopet vesela vračata proti domu.

Štefanček, kakor se že dečku spodobi, je bil bolj
hiter od sestrice, ki ga ni mogla dohajati. Prideta do
cerkve sv. Dominika. Deklica zagleda nad cerkveno
streho v zraku veliko svetlobo bliščečo, kakor bi solnce
svetilo. V tej svetlobi zagleda prelep leskeč tron, na
katerem je sedel Jezus Kristus v škofovski obleki. Ke¬
rubini so klečali poleg trona in blizo Gospoda so stali
sveti Peter in Pavel, in pa sveti Janez, ljubljenec
Jezusov.

Ljubeznivo se je oziral Jezus na svojo hčerko in
jo blagoslovil, kakor škof dajo blagoslov pri sv. maši.
Presrečna deklica se zamakne in nepremakljivo stoji na
cesti ter gleda nedopovedljivo lepoto in svitlobo.

Bratec Štefan je urno dalje korakal misleč, da tudi
sestrica tikoma za njim ubira stopinje. Še le, ko je že
precej daleč, jo pogreši in začne klicati. Pa nič ni od¬
govora. Hitro se vrne nazaj in kmalu jo zagleda pred
cerkvijo nepremakljivo stati in moliti.

Deček, nepočakljiv tembolj, ker je že noč blizo,
začne zopet klicati: »Katrica! kaj stojiš tam ? zakaj ne
greš domov ?«

Pa deklica se ne zmeni za njegovo vprašanje. Šte¬
fanček, čimdalje bolj nepotrpežljiv, gre bliže, ter jo po¬
trese za ramo in močno zakriči: »Katrica! Kati! pojdi
no domov !«

Kakor bi se zbudila iz sladkega spanja, se sveta
deklica obrne proti dečku, pobesi oči in pravi: »Oh,
bratec, ko bi ti videl, kar sem jaz videla !«

»Kaj je bilo, sestrica ?« vpraša Štefanček. A ne da
mu odgovora; še jedenkrat se ozre tje, kjer je Zveli¬
čarja videla; nikogar ni bilo več videti. Sedaj se začne
šestletno dekletce milo jokati, daje minil tako lep pogled.

Od tistega trenutka se ji ni zdelo nikdar več nič
lepo na svetu v primeri z ono prikaznijo. Odsihdob ji
je bilo le nebeško veselje v mislih. Jezus je bil v nje¬
nem srcu obudil toliko ljubezen, da je skoro neprene¬
homa le nanj mislila in hotela le njemu živeti in že¬
lela le njemu dopasti.

118

b) Njeno bogoljubno napredovanje.

Milost božja lahko človeka, kateri si jo sprosi in
se ji ne ustavlja, v jednem trenutku više povzdigne v
krščanski popolnosti, kakor bi se z lastnini prizadeva¬
njem leta in leta mogel povzdigniti. Prelep zgled in
dokaz imamo ravno v detinskem življenju sv. Katarine,
zlasti od takrat, ko je videla prelepo prikazen.

Kakor krasna vrtnica v spomladi se je razvijala
in na okrog razširjala prijetno vonjavo krščanskih čed-
nostij. čimdalje obilniše so se zbirale krog nje male
deklice in zvesto poslušale njene nauke in svete. Bila
jim je vodnica ter jim naročala, kaj naj molijo, kako
naj se zatajujejo itd. Mali Katarinki je bilo pripisovati,
da se je v Sijeni marsikaj na bolje obrnilo, zlasti pri
mladih.

Pa odkar je imela prečudno prikazen, je postala
bolj zamišljena in resnobna. Kaj je bil pač vzrok?

Na pobožne puščavnike je mislila, ki so prvih
časih krščanstva daleč od ljudij po samotah nemoteni
molili in so vedno mogli biti z Jezusom združeni. Tudi
ona bi se tako rada odtegnila mestnemu šumu, da bi
v tihi in mirni samoti prav po željah svojega pobožnega
srca zmiraj mogla moliti in se vedno pogovarjati s
svojim ljubljenim Zveličarjem. Prej si ne da mini,
dokler res ne zvrši te vzvišene misli.

Neko jutro prav zgodaj zapusti skrivaj domačo
hišo s trdnim namenom, da se ne bo prej povrnila,
dokler ne najde zaželene puščave. Ko bi se ji to ne
utegnilo tako kmalu posrečiti, vzame — prav v otročji
previdnosti — hleb kruha s seboj za potovanje.

Kmalu pride do mestnih vrat San Anzano; srčno
jih prestopi. Potem pa vedno dalje dalje hiti. »Kmalu
bom v puščavi!« ta misel jo priganja, in ne čuti ne
bolečin v nogah in ne sicer popotnega truda, čeravno
je še tako majhna.

Zvoniki, stolpi in dimniki Sijenskega mesta se ji
zdijo čimdalje manjši, — slednjič popolnoma zginejo.
Mala puščavnica pride do neke doline, katera se ji zdi
bolj samotna. »Ta mora biti puščava«, si misli in krene

119

z velike ceste v stran. Ne gre dolgo, kar zagleda pred
seboj velikansko skalovje in votlino v njem. Sedaj še
le se odpočije. In ne vem, če je slavni Kolumb mogel
imeti veliko večje veselje v srcu, ko je našel Ameriko,
kakor ga je imelo to sveto dete stopivši v staro votlino,
— tolikanj zaželeno puščavo 1

Vsa srečna pade na kolena in začne moliti in hva¬
liti nebeškega očeta ; dolgo moli in moli tako prisrčno,
da se ne da izreči; sodimo pa lahko nekoliko po spo¬
ročilu, ki pravi, da se je mej molitvijo od tal vzdignila,
da se je z glavico jamskega stropa dotikala in tako
ostala več časa v zraku.

V taki prisrčni molitvi pa ne govori samo človek
z Bogom, ne samo ubogi črviček s svojim vsemogoč¬
nim Stvarnikom, marveč tudi nebeški Oče se poniža
in govori ljubeznjivo s svojim zemeljskim otrokom. V
molitvi je Bog naznanil Katinki, da je še premlada za
tako življenje, in da naj nikar ne zapušča hiše brez
vednosti svojih starišev. Precej vboga znotranji glas
božji in se vrača proti domu.

Strah in groza jo obhaja, ko že pozno zapušča
samotarsko votlino; močno se začne bati, da bi se ji
kaj hudega ne zgodilo v tej samoti. Tista junaška srč¬
nost, ki je zjutraj spremljala deklico, je sedaj vsa zgi¬
nila: kakor je prej z veselim srcem iskala samote, tako
je sedaj s strahom in trepetom mislila, kako bo prišla,
spet domov.

Zopet išče pomoči v molitvi, in nebeški Oče ne
zapusti otroka, ki ga tako prisrčno ljubi, in obžaluje
predrznost, da si je upal zapustiti domačo hišo. Glej,
angelj božji pride, vzdigne dete na svoje perutnice in
kakor bi z očesom trenil — stoji Katinka pred mest¬
nimi vrati! Od tod pa do domače hiše ji je lahko pot
dobiti. Domači niso nič vedeli, kam je bila šla; menili
so, da je bila pri sestri.

Čeravno se ni tako zgodilo, kakor je nameravala
Katinka v svoji angeljski priprostosti, vendar zastonj
ni bilo njeno potovanje v puščavo. Ta pot je bila zanjo
zopet velika stopinja od dobrega, do še boljšega. Duh
božji, ki jo je bil zopet pripeljai na dom, jo je sedaj

120

učil, kako naj si v lastnem srcu napravlja samotnost?
učil jo je, kako naj v sredi svetnega šuma in pri vseh
svojih opravilih ima Boga pri sebi in se pogovarja ž
njim. Kako zvesto je sprejemalo to izvoljeno dete nauk
svojega božjega Učenika, mi ni treba še na široko po¬
pisovati. Zatajevanje je bilo od dne do dne večje ; njeni
pobožni zdihljeji in svete molitve so noč in dan trkale
na večna vrata Očetove hiše. Sploh njena bogoljubnost
je bila na vse strani tako velika, da so se morali domači
večkrat kar čuditi.

Nekega dne ji pravi njena mati: »Pojdi v cerkev
in prosi gospoda župnika, naj opravijo jedno sv. ma 4 o
v čast sv. Antonu; te sveče in ta denar pa položi za
darilo na oltar.« Katinka natanko opravi vse, kakor je
bilo naročeno; ko pa pride v cerkev, jo sveto opravilo
tako prevzame, da ostane do konca v cerkvi. Pride
tedaj nekoliko pozneje domov, kakor je bila pričako¬
vana. Zarad tega je bila od matere ostro pokarana;
mej drugimi besedami je bila tudi jedna kletevska.
Ubogo dete je tega močno žalostno. Kmalu potem, ko
sta bili z materjo sami, prosi in pravi: »Preljuba moja
mati! če kaj napak storim ali če sem nevbogljiva,
kaznujte me, kakor hočete; prav je, da se poboljšam.
Toda prosim vas, nikar ne kolnite več zavoljo mene:
vaši starosti ni primerno in za-me je hudo trpljenje.«
Za mater je bilo to zelo podučljivo; in tudi očetu pove
potlej,- pobožni mož hvali Boga, da mu je dal tako
dobro in pobožno dete.

V svetosti tako zgodaj podučena z nebeškim raz-
svitljenjem, je kmalu spoznala, da mej raznimi žarki
svetniške krone se naj lepše blešči in sveti: sveta de¬
viška čistost. Da bi ta neprecenljivi zaklad mogla bolj
gotovo prav do smrti ohraniti, stori v sedmem letu
obljubo vednega devištva. To obljubo izroči v roke
najboljše Matere Marije, ki se je bila izmej vseh prva
z jednako obljubo posvetila Bogu.

Tudi ta obljuba je bila nova podlaga za novo
dušno napredovanje. Tako je bila vneta za lastno zve¬
ličanje in za zveličanje druzih, da je nad vse čislala
one, kateri so goreče delali za dušno rešenje. Ker je

121

bil zlasti sloveči red dominikanov ustanovljen v ta
namen, ga je tako zelo spoštovala, da je poljubovala
celo stopinje, po katerih je hodil kak duhoven iz teda reda.

c) Njena stanovitnost v dobrem.

Mladostni bogoljubnosti je najbolj gotova podlaga
in ob jednem najlepši venec: krščanska ponižnost
in pohlevna pri prostost. V tem je ljubeznjiva v  Ka-
tinka še prav posebno želela Jezusa posnemati. Že v
detinski dobi je imela zelo v čislih ponižno revščino.
Nekikrat je prosila v šoli, naj se sme presesti med
revne otroke, čeravno ni revnih starišev, ker ubožni
otroci so v podobniši Jezusu, ki je hotel zmir živeti v
revščini. Že zjutraj je jela premišljati, kaj bi mogla čez
dan dobrega storiti najrevnišim otrokom.

Da bi še bolj posnemala malega Jezuška, hotela
je biti le revno in priprosto oblečena. Se le pet let
stara, je rekla materi, da bi se ubranila lišpanja in le-
potičja : »Ljuba mati! božje Dete je bilo v jaslicah zelo
revno, zavito je bilo v ubožno in slabo tkanino!«

Toda ravno od te strani je imela dobra deklica
premagati največje skušnjave.

V prvi dobi se domači sicer niso tolikanj zmenili
za njeno ponižno priprostost v obleki in noši, tudi ne
za njeno bojazljivo sramožljivost in pohlevnost v ve¬
denju; a drugač je bilo, ko je nekoliko odrastla, — v
njenem trinajstem letu.

Stariši, zlasti mati, so namreč začeli misliti, kako
bi Katarino najbolje preskrbeli za prihodnost, želeli so
jo bogato in imenitno omožiti. Katarina pa je od tistega
dne, ko je Mariji darovala deviško obljubo, le na to
mislila, kako bi mogla priti v kak samostan, da bi
Bogu polnoma posvetila vse svoje življenje.

Huda vojska nastane za mlado svetnico. Mati ji
prigovarja, naj se lepše oblači, naj lepote svojih las nikar
ne skriva, naj se nikar vedno ne zapira, marveč naj
gre v veselo druščino, kakor druga dekleta. Uboga Ka¬
tarina! kaj je hotela storiti? Detinska ljubezen in po¬
korščina ji pravi: ubogaj! a notranji glas, spomin nek¬
danje obljube, s katero se je svetu odpovedala in vso
se Bogu izročila, ji veleva, naj reče: ne!

122

Zato vse materino prizadevanje v tej reči ni dosti
izdalo; nepotrebno lepotičenje ni hotelo prav napredo¬
vati, le po nekoliko se je vdala materinim željam.

Mati upa, da bo Katarinina sestra v pregovar¬
janju več opravila. Zato jo pošlje k Bonaventuri, s ka¬
tero sta se skrivaj dogovorili, kako jo bo odvračala od
njene obilne pobožnosti in polagoma nagibala k po¬
svetni nečimernosti.

Veselo se preseli Katarina k sestri, ne vede, kaka
zarota se je napravila zoper njo.

Nameri se včasih, da tudi svete duše padejo v
kako napako, da se potem skesano tem višje pov¬
zdignejo.

Bonaventura je bila sama bolj posvetna in zbirčna
v obleki; toraj se rada poprime svoje čudne naloge
proti sveti sestrici. In res se ji posreči pregovoriti pri-
prosto deklico, češ, prava pobožnost ne sme biti čmerna,
ampak vesela; da na tem ne more biti toliko, ali so
lasje tako ali tako spleteni, razčesani ali skodrani; da
je nedolžna stvar, če se dene v lase kaka cvetlica ali
druge lepotije, če se na obleko prišije nekoliko trakov
ali mrež, — prava reč to!

Iz ljubezni do ljubljene sestre Katarine nekoliko
odjenja in — čeravno s težkim srcem — obleče lepše
krilo in sprejme še druge olepšave, kakor se ji nasve¬
tuje. Vendar v srcu pa ohrani še zmir nerazdeljeno
ljubezen svojemu Zveličarju.

Pa le nekaj mesecev je bilo tako. Bonaventura
nevarno zboli, — nagloma umrje. Katarina je rešena!
Sestrina smrt in njen pogreb jo pretresljivo prepriča,
kako nespametno in nečimerno je, minljivo telo toli¬
kanj lišpati. Milo se zjoka. Kakor bi žive kače imela
na sebi, se ji zdi nečimerna obleka. Urno odloži ves
nepotrebni lišp, hiti k spovedi, in se jokaje obtožuje,
kakor bi bila velike hudobije kriva, kakor bi si bila s
tem zaslužila večno pogubljenje. Spovednik jo tolažijo
s tem, da ni imela slabega namena; ona pa v solzah
britkega kesanja odgovori: »Nikdar — nikdar bi jaz naj-
uborniša stvar, ki sem prejela toliko nezasluženih milostij
od Boga, ne bila smela tratiti drazega časa s tem, da
sem na človeško prigovarjanje lišpala to minljivo telo!«

123

Vedno je žalovala zarad te kratke zmote in bila
ji je res, kakor sem omenil, spodbuda še k gorečniši
svetosti in še zdatniši nagib k neomahljivi stanovitnosti.
Neizrečeno se ji začne studiti nečimerna posvetnost in
nobena moč na svetu bi je ne bila pripravila več v
jedenako zmoto. Kaj celo stori v svoji plemeniti gore¬
čnosti? Škarje vzame in odstriže si svoje krasne lase
ter začne zakrivalo nositi. Mati, ki je ni bila vajena
tako videti, jo vprašuje, zakaj nosi zakrivalo ? Katarina
vselej tiho in nerazumljivo odgovarja; noče namreč se
lagati, pa tudi pravega vzroka ne razodeti. Mater neje¬
volja obide, jezno ji potegne zakrivalo z glave. Videti
golo glavo svoje hčerke, se prestraši ter zakliče: „0
hčerka moja! kaj si storila?" Več ni mogla reči, tolika
je bila njena žalost zarad odstriženih res lepih las.

Jednako so se hudovali tudi drugi domači. Z zbad¬
ljivimi besedami so jo zaničevali in pikali. Prične se
družinsko posvetovanje, kaj je sedaj storiti zoper Ka-
tinko ? Za sedaj se ukrene to-le: nič več ne sme imeti
svoje lastne sobe, da bo morala vedno med ljudmi biti
in ne bo mogla zmiraj moliti; kuhinjska dekla naj se
odpravi in Katarina naj opravlja vsa njena težka dela.

Katarina se tega nič ne ustraši, če so ji zaprli
stanico, ji srca niso mogli zapreti; pobožnost ima svoje
peruti, na katerih se vzdiguje v nebeške višave, ne
more je vklepati noben ključ. Njene misli so vedno
pri Bogu, kakor prej. Kuhinja ji je bila kakor svetišče
božje, in njena opravila kakor angeljska služba. Kadar
je stregla očetu, si je mislila, da streže Zveličarju;
kadar je kaj materi storila, storila je to s tolikim ve¬
seljem, kakor bi veljalo nebeški Kraljici; bratje pa in
drugi domači so ji bili kakor apostoli in učenci Jezu¬
sovi. Tako si je znala spremeniti vse težave in naj-
zopernejša dela v prisrčno veselje, nič se ni pritoževala
zastran trudapolnih opravil, kazala je vedno veselo lice
in zadovoljno srce.

To se je čudno zdelo zlasti očetu, ki je bil pobož-
niši memo druzih. Skrbno jame opazovati njena opra¬
vila in vse njeno nenavadno ljubeznjivo vedenje.

V vsi hiši je Katarina vedela samo za jeden prostor,
kamor se je mogla skriti in sama nemotena moliti. To

124

je bilo v sobi njenega brata Štefana, ko ga ni bilo
doma, in sploh kjer ni bila opazovana.

Neki dan gre zopet v omenjeno sobo in tam z
veliko pobožnostjo moli. Skrivaj gre oče za njo, rahlo
odpre duri, zagleda svojo hčerko v kotu klečečo in
•globoko priklonjeno, nad njeno glavo pa vidi goloba
belega kot sneg. Ta pogled globoko presune dobro srce
očetovo. Resno jame premišljati čudovito prikazen ter
sklene, ne več se ustavljati milosti božji, ki tako ču¬
dežno vodi njegovo ljubljeno hčerko.

Sveta deklica še sama ni vedela, da je tako blizo
zmage. Po dnevi in po noči ji je v mislih njen visoki
namen in poklic. Še sanjalo se ji je o tem, po čemur
je tako goreče hrepenelo srce. Nekoč je v sanjah vi¬
dela različne začetnike samostanskih redov; mej njimi
tudi sv. Dominika, ki je držal v roki belo lilijo tako,
kakor bi stala v plamenih. Ko se mu bliža, ji poda
obleko spokornih sester in prijazno reče: »Predraga
moja hčerka! bodi srčna in naj te ne straši nobena
težava več; kajti gotovo boš prejela to obleko, kakor
želiš.«

Katarina se veselja razjoka in se čuti vtolaženo
in močno, kakor še nobenkrat prej ne. Čeravno so bile
le sanje, vendar spozna, da je to njen poklic in stan,
ki ga ji je Bog sam odločil.

Vso družino skliče in srčno se vstopi pred nje
ter naravnost jame razlagati, kaj je nameravala že ves
čas od otročjih let, pa si zarad spoštovanja do starišev,
ki so nasprotno želeli, do sedaj ni upala razodeti, ter
odločno pristavi: »Sedaj pa je moja volja postala tako
močna, da bi bilo ložje skalo omečiti, kakor mojo voljo
upogniti. Bog hoče, da spolnim svojo obljubo, in njega
je treba bolj ubogati, kakor ljudi- Če me hočete ohra¬
niti v svoji hiši, če tudi le za deklo, — dobro! pri¬
pravljena sem vam služiti: če me pa spodite, tudi to
ne sme premeniti mojega sklepa. Moj Gospod in Ženin,
Jezus Kristus, je bogat in mogočen; ne bo pripustil,
da bi mi česa manjkalo; skrbel bo za vse, kar mi je
treba !«

Pri teh besedah se začnejo vsi solziti in glasno
jokati. Nihče ji ne more odgovoriti, nihče nasprotovati.

125

S pobožnim strmenjem se čudijo vsi, od kot je tolika
srčnost pri deklici, ki je bila sicer tako zelo boječa,
tiha in pohlevna. Le oče, ki se je vedno spominijal be¬
lega golobčka, ki ga je nekdaj videl nad njeno glavo,
spregovori in pravi: »Bog varuj, ljuba moja hči! da bi
se ustavljali tvoji volji, ki je volja Boga samega. Dolga
skušnja nas je prepričala, da vsa tvoja dela imajo višjo
podlago. Stori, kar ti bo navdajal sv. Duh. Odsihdob te
ne bomo nič več zadrževali v tvojih dobrih delih. Prosi
za nas, da bomo vredni veseliti se obljub tvojega Že¬
nina, tistega, ki te je v tako nežni dobi privabil k sebi.«
Ženi pa in sinom pravi: »Nobeden naj mi ne žali dra-
zega otroka, in naj je ne moti v njenih svetih vajah.
Prosto naj služi Gospodu in naj moli za nas vse; bolj
bi ne mogli osrečiti svoje hčere, kakor bo srečna v
družbi z Jezusom.«

Sedaj zopet odločijo Katarini posebno sobo, kjer
sama za-se, kakor v puščavi, prosto po svojih srčnih
željah lahko opravlja duhovne vaje in pobožnosti. Ne¬
koliko pozneje stopi v ostri red spokornih sester sve¬
tega Dominika. Stregla je najrevnejšim ljudem in bolni¬
kom z najostudnišimi boleznimi s čudovito ljubeznijo
in potrpežljivostjo, čeravno je bila pri tem v zahvalo še
obrekovana. Cele noči je prečula v molitvi, dolgo časa
ni vživala nobene jedi, razun sv. obhajila; govorila ni
nič, kakor to, kar je morala govoriti, in cele potoke
solz je Bogu darovala, da bi grešnikom sprosila odpu¬
ščanje. Ni ga dejanja ljubezni, da bi ga ne bila oprav¬
ljala v vsej popolnosti.

Zadnje dejanje ljubezni bila je njena smrt. Bogu
je bila darovala svoje življenje za papeža in za sveto
Cerkev, in umrla je 29. aprila 1380, v 33. letu svoje
starosti.

7. Blaženi Herman Jožef.

Preteklo je že 700 let, kar je živela v Kolinu,
slavnem nemškem mesu, skoz katero teče velika reka
Ren, jako poštena in spoštovana družina. Pred kedaj

126

je bila zelo bogata, a po raznih okoliščinah je jako
obožala, da ji je primanjkovalo še najpotrebniših rečij.

Pa če tudi je vsega primankovalo, jeden dragocen
zaklad je vendar bil pri hiši, kateri je starišem neizrečeno
lajšal po revščini obteženo srce. Svetnika so imeli v
■hiši. In ta z nenavadnimi milostmi iz nebes obilno ob¬
darovani svetnik je bil — njih ljubljeni sinek Herman.
Lahko so se tolažili in rekli: »Kaj pomagajo mnogim
starišem kupi zlata in polne omare denarja, če pa imajo
hudobne in uporne otroke, kateri jim vedno srce ob¬
tožujejo in življenje grenijo ter jim še celo pred časom
grob skopljejo? Nam pa napravlja dobri Herman s svojo
angeljsko nedolžnostjo toliko veselja in tolažbe.«

Herman je bil rojen 1. 1150. Imel je blago in k
vsemu dobremu nagnjeno srce, in sleherni nauk dobrih
starišev je padel na prav dobro in rodovitno zemljo.
Posebno so se bali, da bi mu to kaj ne škodovalo, ker
se mu je tako hudo godilo, ker je bil tolikrat lačen in
je celo tešč moral katerikrat iti v šolo. Zato so ga vedno
svarili, naj zaupa na Boga in na priprošnjo Marije De¬
vice, naj bo z malim zadovoljen in naj se nikdar ne
predrzne skrivaj vzeti tudi najmanjše reči. Tudi sicer
so imeli prcej od začetka zelo pazljivo oko nanj. Od
koder je prišel domov, je moral vselej povedati, kje je
bil, s kom je hodil, kaj je govoril mej potjo.

Ubogljiv je bil tako, da je bilo veselje. Tako zelo
je bil pokoren svojim starišem, da se mu je nemogoče
zdelo, drugače misliti ali storiti, kakor to, kar so stariši
rekli ali ukazali. Bil je sicer moder in malo besedij,
toda nikdar osoren ali jezljiv. Iz njegovih očij je sijala
čista nedolžnost in že na veselem obrazu se mu je
bralo, kako rajsko mirno je bilo njegovo srce, čeravno
je bil z mislimi več v nebesih kakor na zemlji, je vendar
bilo vselej tako veselo njegovo govorjenje in obnašanje,
da so tudi žalostni bili utolaženi in razveseljeni v nje¬
govi druščini.

Ko je bil sedem let star, so ga skrbni stariši jeli
pošiljati v šolo. V šoli je bil tako priden, da so se mu
morali učitelji kar čuditi. Ne le v učenosti, ampak tudi
v modrosti in pobožnosti je čudovito napredoval.

127

Vsak človek ima kaj posebnega, kar ga loči od
druzih Ijudij. In ta posebnost se začne kazati že prav
zgodaj v šolah. Pri Hermanu je bila ona posebnost, ki
ga je ločila od vseh drugih Ijudij njegovega časa, —
Marijina ljubezen in pobožnost. V tej se je
tako goreče odlikoval, da je bil, je in bo jeden naj¬
lepših in najganljiviših zgledov za slehernega otroka
Marijinega.

Ni še znal prav govoriti, in že je prisrčno prosil
mater, naj ga naučijo kakšno molitvico, da se bo ž njo
vsako jutro in vsak večer priporočal svoji nebeški Materi.
Mati ga začne z veseljem učiti »Pod tvojo pomoč pri¬
bežimo« in druzih Marijinih molitvic, katere je potlej
ponavljal z veliko vnemo.

V cerkvi, ki je bila pri poti, kjer je hodil v šolo,
je bila prelepa podoba Matere božje. Malega Jezuška je
Marija držala v naročju in bilo jo je tako ljubeznjivo
videti, da se nedolžni Hermanček ni naveličal gledati.
Najraje bi bil kar zmiraj pred to podobo 'ostal, klečal
in molil. Kadar je šel v šolo, vselej je obiskal oltar
Marijin; in iz šole grede tudi ni lahko opustil, da bi
ne bil šel vsaj za nekoliko časa obiskat in počastit
svoje Matere. Tudi sicer je rad tekel, kolikorkat mu je
bilo prilično v cerkev Marijino. Večkrat še snesti ni
utegnil, kar so mu dali, ampak je s seboj vzel in hitel
k svoji nebeški Materi.

Ne da se dopovedati, kako ljubeznjivo se je vselej
pogovarjal z Marijo, — še vse bolj zaupljivo, kakor z
lastno materjo; bilo mu je, kakor bi Marija z Jezusom
živa stala pred njim. Vselej je najprej ponižno pozdravil
Mater božjo in njenega Sina, potlej pa je potožil svoje
nadloge in težave, ter priprosto razkladal Jezušku vse,
kako mu je. Večkrat je rekel: »Ljubi Jezušček! to
jutro sem za zajutrek dobil le majhen košček suhega
kruha, tako da sem še lačen, pa hočem biti s tem za¬
dovoljen; ker ti si Sin božji in si vendar prostovoljno
trpel pomanjkanje, in ti tudi jedno drobtinico lahko
tako blagosloviš, da mi bo zalegla, kakor najdražje
jedi.« Pripovedoval je božjemu Detetu, kaj se je v šoli
učil, in kaj misli še ves dan delati. Slednjič pa se po¬
slovi z detinsko ljubeznjivo priprostostjo: »Pač rad bi

128

še dalje ostal pri tebi in tvoji sveti Materi; pa sedaj je
čas, da grem v šolo. Podelita mi svoj blagoslov na pot,
in ne pozabita name, dokler zopet ne pridem.« Potem
je še z roko pomignil za slovo in veselo hitel proti šoli.
O, da bi hoteli vsi otroci biti podobni temu svetemu

šolarju! Stopite tudi vi, kadar greste mimo cerkve in
vam čas pripusti, vsaj za nekoliko trenutkov v hišo
božjo; pokleknite tam in prav iz srca pozdravite Jezusa
in Marijo; prav otročje jima povedite, kako zelo ju
ljubite in kako pridno se hočete prizadevati še boljši
biti 5 prosite za blagoslov in nebeško pomoč!

129

Kadar je bilo mogoče na vrtu in po travnikih
nabrati lepih cvetic, jih je o svojem obiskanju prinašal
v cerkev in pokladal pred sveto podobo; detinska lju¬
bezen ga je nagibala, da mora kaj darovati Jezusu in
Mariji. Smehljaje se je potlej oziral na podobo in z
otročjo odkritosrčnostjo je v začel: »Oh, kako me veseli,
da sem zopet pri Vaju! Še nihče me ni tako Ijubez-
njivo pogledal, kakor Vidva; zato sem tudi najrajše pri
Vaju.« Dobri deček kar ni mogel razumeti, kako da
drugi otroci ne prihajajo tako radi in nimajo tolikega
veselja za Jezusa in Marijo.

Večkrat je s seboj prinesel tudi kako jedilo, vstopil
se je pred podobo in je zaupljivo ponujal sedaj Mariji
sedaj božjemu Detetu. In ko nobeden ni hotel vzeti, je
bil močno žalosten. Pa Mati svete ljubezni, ki ljubo
nedolžnost tolikanj ljubi, ne more dalje gledati, da bi
bil še žalosten, ampak se ga čudovito usmili.

Neki dan dobi prelepo rudeče jabolko v dar. Urno
hiti ž njim pred Marijino podobo. Tega, si je mislil, ki
je tako zelo lepo, mu vendar ne bo zavrgla. V otročji
priprostosti začne moliti in prositi, naj vendar sprejme
prelepo jabelko, in ob jednem je ponuja, kolikor visoko
se more stegniti proti podobi. In glej čudo ! Mati božja
na podobi stegne roko in sprejme ponujeni dar. O, kdo
bi mogel popisati rajsko veselje, ki je je pri tem ob¬
čutilo Hermanovo srce!

Drugikrat se odtegne od svojih malih tovarišev, ki
so se šli igrat, in gre raj še v cerkev. Za to premagovanje
je bil poplačan z veliko lepšim veseljem, kakor je
otročja igra. Ko gre po cerkvi proti koru, zagleda pre¬
sveto Devico visoko v zraku. Pa ni bila sama, bila sta
pri nji tudi njeno božje Dete in sveti Janez, ki sta se
radostno igrala. Hermanček to videti, obstane in se ne
more dovolj načuditi. Nepremaknjen se ozira kvišku in
v srcu čuti nepopisljivo veselje. Kar zapazi, da ga Marija
z roko vabi, in ob jednem tudi zasliši besede: »Herman,
pojdi sem gor k nam!« Deček odgovori: »Kako morem
k Tebi priti, saj je kor zaprt in lestvice nimam, da bi
mogel gori dospeti«. Na to mu reče Marija : »Le poskusi,
če ne pojde? Jaz ti bom podala roko in ti pomagala.«

9

130

Precej ponudi Herman svojo roko in Marija mu stegne
svojo naproti in kmalu je pri nji v višavi. Sedaj pa mu
začne srce hudo tleči, boji se in sramežljivo pobesi
svoje oči. Marija mu prijazno reče: »Nič se ne boj,
smeš se brez skrbi tudi igrati!« Herman se osrči in
začne igrati z malim Jezusom in Janezom, in Marija
jih veselo gleda. Ko so se že dolgo igrali, mu Marija
zopet pomaga nazaj doli. To presladko radovanje se je
pozneje za Hermana še večkrat ponovilo.

Večkrat je moral Herman tudi v mrzlem času bos
hoditi, ker mu niso mogli ubožni stariši napraviti čevljev.
Nekoč pride v zelo hudem mrazu bos v cerkev molit.
Marija ga vpraša: »Herman, zakaj pa bos hodiš v tako
hudem mrazu?« — »čevljev nimam«, odgovori Ijubez-
njivi deček. Tedaj mu reče Marija: »Pojdi k onemu-le
kamenu, tam boš našel toliko denarja, da si čevlje
kupiš.« Deček gre gledat, zaupljivo privzdigne kamen,
ki mu ga je bila pokazala nebeška Kraljica, in res najde
denar in ga radostno pokaže svoji veličastni Dobrotnici.
Marija pa mu pravi: »Kolikorkrat boš zopet v potrebi,
le še zopet pridi na to mesto, in našel boš, kolikor
potrebuješ; pa zaupljivo moraš iskati.«

Tisočkrat se zahvali Herman svoji predobri Materi,
za toliko dobroto, in dela, kakor mu je bila rekla.
Kolikorkrat je v potrebi, — pa le takrat, kadar je res
v veliki potrebi — gre iskat in najde potrebni denar.
To čudo ne ostane dolgo skrito. Kmalu zvedo še drugi
otroci, da dobiva denar pod nekim kamenom. Sedaj
hitijo tudi v cerkev in molijo in čakajo in iščejo, pa
za nje ni nikjer denarja, ker tudi oni nimajo tiste lju¬
bezni, pobožnosti in zaupljivosti do Marije kakor pre¬
blagi Herman.

Iz njegove mladosti se pripoveduje še tale čudež.
Nastal je bil ne daleč od njegovega stanovanja velik
požar v mestu. Mnogo hiš je bilo že v plamtečem ognju.
V sredi mej gorečimi hišami pa je stala cerkev, katere
se ogenj ni lotil, čeravno so blizo okrog nje švigali
velikanski plameni. Vsi ljudje so strmeli in kazali drug
drugemu ta čudež. Ko pa se tudi Herman tj e ozre,
zagleda Jezusa Križanega nad cerkvijo; in ko še dalje
opazuje, zagleda ga še na več drugih straneh, kamor

131

je veter ogenj nagibal in je bila nevarnost večja. Pa
dobri otrok se ni le čudil temu, da Jezus varuje svojo
hišo, ampak izpoznal je v tem tudi najlepši nauk za
dušno življenje; da namreč tudi človeka, ki je tempelj
božji, nihče ne more tako gotovo obvarovati vseh grešnih
nevarnostij, kakor Križani Jezus. —Njega je tedaj treba
vedno imeti pred očmi, vedno v mislih, vedno v srcu!

Ker je tedaj hotel biti ves in za zmiraj Jezusov
in Marijin, odločil se je, dvanajst let star, za samo¬
stansko življenje. Z veseljem je bil sprejet v premon-
stratovski red v Steinfeldu. Zarad mladosti se po pra¬
vilih ni mogel še zavezati s slovesno obljubo; pač pa
je smel kmalu sprejeti belo redovniško obleko, če je
bil že prej svetnik, postane sedaj res pravi angelj, seraf
v belem oblačilu.

Predniki ga pošljejo najprej v Frizijo v tamošnjo
samostansko šolo, da bi dovršil svoje učenje in zlasti,
da bi se izuril v latinskem jeziku. Jako pridno se je
učil in izvrstno napredoval; vidna je bila tudi tu Mari¬
jina pomoč. Pa po obilnem in napetem učenju se ni
dal motiti v svoji pobožnosti. In kaj menite, kaj se mu
je v šoli zdelo najhujše in najzoprniše ? To, daje moral
brati pri latinskem pouku starih Rimljanov ajdovske
knjige in spise, v katerih ni nikjer našel presladkih mu
imen Jezusa in Marije; pač pa je bilo veliko v njih
brati o brezštevilnih izmišljenih bogovih ali celo bo¬
ginjah, kakor so imenovali slepi neverniki svoje malike,
ker niso poznali jedino pravega Boga, Stvarnika nebes
in zemlje. Zato se je večkrat bridko pritoževal rekoč:
»Ne morem se dovolj načuditi, kako morejo ljudje,
kateri pametno mislijo in hrepene po pobožnosti, imeti
veselje za tako nečimerne reči, ko je vendar toliko
število modrih spisov svetih očetov in krščanskih pisa¬
teljev, kateri napeljujejo k spoznanju jedino pravega
Boga.« In če se mu ja odgovorilo, da so tudi stari
modrijani napisali kaj pametnega, je pohlevno odgovoril:
»I, zakaj pa lilije trgati izmej trnja v vedni nevarnosti
raniti se, ko se drugod lahko trgajo brez škode?«

Tudi na telesu je Bog na Marijino priprošnjo nekoč
skazal čudežno pomoč dobremu dijaku. Na glavi so se
mu bile namreč izpahnile obilne hude hraste. Zarad

9*

132

tega so ga tovariši dražili in zaničevali ter niso hoteli
sedeti zraven njega. To mu je silno hudo dejalo; a
vse je potrpežljivo prenašal. Ko so mu bili pa le pre-
nadležni, se je naveličal in prosil Mater božjo za pomoč.
In glej, čez noč so ostudne hraste vse izginile do
čistega! Tovariši so strmeli, Herman je pa hvalil božje
usmiljenje.

Pozneje pride zopet v Steinfeld, stori slovesne
obljube, živi več časa kot strežnik v obednici in zakri¬
stiji ter doseže tudi mašniško čast. Tudi tukaj v samo¬
stanu se mu je prečista Devica gostokrat prikazala in
pridobila obilno milostij; v dvomih ga je poučevala in
v žalosti tolažila kakor svoje ljubljeno dete. On pa si
je prizadeval od dne do dne vrednišega se skazati njene
materine ljubezni, zlasti s tem, da je posnemal njen
vzvišeni zgled, njeno ljubezen do Jezusa in druge čed¬
nosti. Do presvetega Rešnjega Telesa je imel plamtečo
pobožnost; sv. mašo je daroval s toliko gorečnostjo,
da so bila najmlačniša srca ginjena. Obilne solze so
mu kapale iz očij in včasih ga je ljubezen in pobož¬
nost tako prevzela, da je cele ure stal zamaknjen pred
oltarjem.

V čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti, v postrežlji-
vosti, v zatajevanju in sploh v svetniški popolnosti je
bil sijajen zgled. Vendar tega mi ni tukaj na drobno
razkladati; le še to hočem pojasniti, odkod ima Herman
pridevek Jožef, kakor ste videli v napisu. — Zavoljo
njegove angeljske čistosti in pa zavoljo tiste prisrčne
zveze mej Marijo in njim, ki sem jo vam popisal, za¬
čeli so ga nekateri sobratje imenovati Jožefa. Ponižnemu
Hermanu je to silno težko dejalo, in nekega dne je
sklenil, da se bo drugo jutro pritožil predništvu, da
bodo tisti posvarjeni, kateri ga tako imenujejo. Toda,
ko po noči po dolgem premišljevanju zaspi, prikaže se
mu v sanjah Marija na velikem oltarju z Jezusom v
naročju. Marija ga prijazno pokliče k sebi. Herman
uboga in ves zavzet zarad ljubeznjivosti božjega Deteta
prosi zaupljivo: »O Predraga, daj mi svoje Detece!«
Marija ga ne usliši precej, da bi se mu hrepenenje še
bolj pomnožilo: on pa ne neha prositi, dokler mu ne
poda svojega Sina, rekoč: »Nosi mojega Sina, kakor

133

ga je nekdaj nosil sv. Jožef v Egipet; sprejmi pa s to
pravico tudi njegovo ime in nič se ne brani imenovati
se Jožef.« Odsihdob je dovolil, da so ga tako imenovali
in odtod še sedaj dvojno ime Herman Jožef.

Umrl je blaženi Herman Jožef v silno visoki sta¬
rosti, 90 letni starček, 7. aprila 1241.

Prav od dela iz svojega vinograda ga je poklical
Gospod ; kajti v bližnjem nunskem samostanu v Hovenu
je še opravljal tam navadne postne pobožnosti. Pri
svojem prihodu je pokazal prostor rekoč: »Tukaj me
boste pokopali« ; na cvetno nedeljo je še maševal, veliki
teden pa je nevarno zbolel in v sladki smrti dokončal
svoje dolgo, zaslug polno življenje. Neizrečeno ginljiv
je moral biti pogreb starčka - svetnika, o katerem se
bere najlepša pohvala: »Vedno je neomadežano
ohranil belo obleko nedolžnosti!«

8. Mladi mučenci Gospodovi.

Menim, da bi bila zbirka mladostnih zgledov jako
pomanjkljiva, ko bi se tudi ne spominjali tistih blagih
mladeničev in devic, dečkov in deklic, ki so ob časih
krščanskega preganjanja junaško dali svoje mlado živ¬
ljenje za Jezusa.

Grozoviti in strašni so bili ti časi; a bili so pa
tudi srečni časi. Vera je bila takrat pri kristijanih živa,
močna, nepremagljiva, dejanjska. Kristijani, zvesti posne-
movavci Jezusa Kristusa, so sveto živeli in sveto umirali.
Najbridkejše mučenje in trpljenje jih ni premagalo, da
bi bili Jezusu nezvesti postali in sv. vero zatajili.

Čuditi se moramo in strmeti, ako premišljujemo
različne muke, katere jim je bilo prestati. V Rimu je
cerkev sv. Štefana (st. Stephano rotondo), kjer so po
stenah naslikane razne muke, kakoršne so morali kristi-
jani trpeti. Ze same podobe so tako strahotne, da si jih
še nekateri ne upajo pogledati; kajti milo bi se jim
storilo in jokati bi se morali, ko bi jih jeli ogledovati.
Kako grozovito je moralo šele biti trpljenje samo!

134

Vseh kristijanom namenjenih in odbranih muk bi
bilo nemogoče našteti; a koristno nam bo, ako prevda-
rimo vsaj nekatere navadniše.

Ako se je zvedelo o kateremkoli, da je kristijan,
je bil poklican pred ajdovskega sodnika, pred cesarja
samega ali pa pred njegovega namestnika. O kako težko
je bilo že to, predno se je začela sodba in preiskovanje I
Mnogi so bili bogati, imenitni, plemenitega stanu: pa
vse so morali zapustiti, dom in premoženje, stariši
svoje ljubljene otroke, sinovi in hčere svoje predrage
stariše in sploh vse, kar jim je bilo še drago na zemlji.

Pa to je bil šele začetek. Kdor je pred sodnikom
naravnost spoznal svojo vero, tega so skušali pripraviti
ob sv. vero, najprej s prijaznim pregovarjanjem in s
prilizljivimi obljubami, potem z žuganjem, slednjič z
raznimi mukami.

To mučenje se je navadno tako-le vrstilo. Kristi¬
jane so z vrvmi zvezali na rokah in nogah; sedaj so
jih položili na tezavnice in tako silno nategovali, da so
bili udje iz sklepov izmaknjeni, da so se kosti lomile
in nohtovi pokali po rokah in nogah; mej tem so jim
tudi meso trgali z železnimi kremplji, kleščami in gre¬
beni, da so se jele kosti kazati, in z gorečimi baklami
so jih žgali. Druge so obešali za roke ali pa za noge,
jih obtežavali z veliko težo, pretepali jih s šibami, s
palicami, s kolmi, z jermeni, s korobači in škorpijoni.
Vse to pretepalno orodje je bilo ob koncu še oboroženo
z železnimi kaveljčki, s svinčenimi kroglicami ali dru¬
gače. V rane so jim potlej še večkrat devali soli in
jesiha._ da so bolj sklele.

če je mučenec pri tolikem trpljenju ostal še živ,
je bil peljan ali v smrt ali pa v ječo, da bi potlej zopet
z novim trpinčenjem premagali njegovo stanovitnost.
V ječah je bilo zopet hudo trpljenje. Bile so temne,
vlažne, polne zaduhlega, kužnega, smrdljivega zraka;
roke in noge so jim vklepali s težldmi verigami; devali
so jih v klade, ki so bile narejene iz dveh velikih
širokih hlodov, v katere so bile izdolbene luknje, da so
vanje vtikali noge, včasih tudi vrat mučencev; tla so
nastlali z ostrimi in z bodečimi črepinjami, da so morali
hudo ranjeni kristijani na njih ležati, ali pa so jih še

135

šiloma gole vlačili po takih zbodečinah. — Včasih so
jih v ječi pustili, da so umrli lakote in žeje ali pa vsled
razgnojenih ran, včasih pa so jih zdravili, da bi jih na
novo še hujše mučili. Tudi so jim pošiljali v ječo ne-
verske stariše, brate in sestre, otroke in prijatelje, da
bi jih bile premagale njihove prošnje in solze, ker jih
ni moglo telesno trpljenje.

Za mlade nedolžne so imeli pa pripravljeno še
neko drugo dušno trpljenje, katero se mi mej vsemi
zdi najhujše, če so namreč stanovitni ostali in se niso
dali z najhujšimi mukami odvrniti od prave vere, —
od Jezusa, poslali so jih k najbolj sprijenim in zape¬
ljivim osebam, da bi bili pohujšani in zapeljani, kajti
v svoji kačji prekanjenosti so prav sodili, da kristijana,
ki se je dal zapeljati v velike grehe, je stokrat lažje
pripraviti ob vero, kakor pa nedolžnega, ki ima le samo
neomadežane stopinje za seboj po vseh svojih potih. In
če se čudimo mučencem, da so tako srčno prenašali
telesno trpljenje, moramo še bolj strmeti in Boga hvaliti,
da so take satanove najemnike tako pogumno premagali;
angelj varuh jim je večkrat vidno pomagal, Jezus jih
je s čudežem rešil. Zgledov te vrste imamo brez števila
n. pr. sv. Neža, sv. Lucija, sv. Agata itd.

Iz ječe so bili večjidel vsi v smrt obsojeni, če pa
so smeli kateri še dalje ostati pri življenju, poslani so
bili v pregnanstvo. Zgubili so vse premoženje in vse
pravice; kakor sužnji so morali opravljati najtežavniša
dela. Slab živež, slaba obleka, verige, zaničevanje in
tepenje, to je bil njih delež, dokler jih ni smrt rešila
in preselila v nebeško domovino, kjer ni več ne trp¬
ljenja ne žalovanja. V zaničevanje so take večkrat na
čelu zaznamenjali z razbeljenim železom, da so se za
vse življenje ločili od drugih.

Kateri so bili v smrt obsojeni, umreti so morali
v najhujših neslišanih bolečinah.

Velikokrat, zlasti v Rimu, so jih dajali divjim
zverem, da so jih raztrgale. Numidijskih levov, med¬
vedov iz nemških gozdov, oroslonov, tigrov, panterov
in divjih volov so iz vseh stranij sveta za drage denarje
nakupovali in zapirali v posebnih prostorih. Kadar je
bil cesarjev god ali kaka druga slovesna veselica, so

136

zveri izstradali in zapodili nad kristijane. Včasih so lačne
zveri kristijane precej raztrgale; večkrat so jim pa tudi
(kakor na neko višje povelje) prizanesle in se kakor
krotka jagnjeta vedle do njih ter s tem vsemu svetu
kazale tužno resnico: divje zveri imajo usmiljenje,
strastno zdivjani človek pa ne.

Prav veliko so jih dejali ob glavo; nekatere precej
po sodbi, nekatere pa, ker jih drugače niso mogli umo¬
riti. Premnogim so vzeli življenje z ognjem, ker so ne¬
katere na grmadah sožigali, nekatere na mrežah počasi
pekli, zopet druge so kuhali v kotlih, ki so jih napolnili
z vrelim oljem ali z raztopljenim svincem. Tudi obešali
so jih in križali. Da so več trpeli, so jih obešali z glavo
navzdol in večkrat zakurili pod njimi, da so se zadušili
v dimu. Močne veje različnih dreves so šiloma skupaj
pripogibali, kristijane na nje privezovali, potem pa na-
gloma zopet spuščali, da so bili v nepopisljivih bolečinah
raztrgani in umorjeni. S smolo so jih obdajali in za¬
žigali, da so jim bili za svetilnice; s kamenjem so jih
obtežavali in v globoko vodo potapljali. Nekaterim so
zobe iz ust izbili ali jih oslepili ; drugim so odrezali
nos in ušesa, roke in noge. V kože divjih zverij so jih
zavijali in hude pse na nje ščuvali itd.

Večkrat so jih mnogo hkrati pokončali. Naložili
so jih v kako slabo barko, katero so brez jadra in vesla
zapodili na široko morje, da so svetniki morali lakote
umreti, ali pa so še celo barko zažgali, da se nihče ni
mogel rešiti, ali pa sojih primorali, da so v ledu zmrznili.
Neko mesto v Frigiji, v katerem so samo kristijani
živeli, so na štirih vogleh zažgali, da so se v malo urah
sožgali vsi prebivavci.

Toda ne prišel bi do konca, ko bi hotel vse na¬
tanko opisovati, kakor se bere v starih zanesljivih spo¬
ročilih iz tistih časov. Pa kakor je po tej strani vse
tako strašno, do solz žalostno; je pa po drugi strani
nedopovedljivo veselo in tolažljivo, da so kristijani iz
vseh stanov, bogati in revni, učeni in priprosti, močni
in slabotni, stari in mladi, junaški vojščaki in šibki
dečki, oblastne gospe in nežne deklice, vsi od vseh
stranij so pogumno, in neustrašeno, celo veselo, radostno
pevaje hiteli v tako grozovito trpljenje in v tako strašno

137

smrt. Po skrbnem preiskavanju in številjenju je skazano,
da v prvih tristo letih, v deseterem preganjanju jih je
bilo mučenih 11 milijonov, samo v Rimu dva in pol
milijona. S tem pa preganjanje še ni bilo pri kraju,
tudi v poznejših časih so bili posamezni preganjani in
morjeni po krivovercih in nevernikih ; tudi v sedanjih
dneh se v mnogih krajih spletajo mučeniške krone.
Kar je Jezus rekel o revežih: »Uboge boste imeli zmiraj
mej seboj«, to velja — bi rekel — tudi o svetih mu¬
čencih, ker je prerokoval svojim učencem: »Mene so
preganjali, tudi vas bodo; učenec ne more biti več kot
učenik.« Reveži naj bi naša srca vedno nagibali k usmilje¬
nosti, sveti mučenci pa k srčni gorečnosti in junaški
stanovitnosti.

Veliko veliko je število tudi mladih svetnikov, ki
so v otročji dobi in v cvetju svoje mladosti pogumno
prestali mučeniško smrt in si junaško priborili krono
nebeško. Tukaj mi je opisati le nekatere izmej njih.

a) Sv. Pelagij (f l. SSS).

V letu 921 so se kristijani na Španjskem v krvavi
vojski bojevali z mohamedanskimi Mavri. Kristijani so
bili premagani. Veliko tisoč jih je padlo na bojišču,
mnogo pa jih je bilo vjetih. Mej vjetimi je bil tudi
škof Hermogij. Ta je imel s seboj stričnika Pelagija,
desetletnega dečka, ki mu ga je bil brat izročil v od-
gojo. Ker so imeli pa tudi kristijani nekaj Mavrov vjetih,
se je njihov kralj Abderamon III. s škofom tako po¬
godil, da mu da prostost, ako bodo tudi vjeti Mavri
izpuščeni. Izgovori si pa, da mora ostati deček Pelagij
za poroštvo, dokler se ne povrnejo vjetniki.

Ne ve se, kako je prišlo, da se zamena ni kmalu
zvršila, in deček je bil vklenjen in v hudo ječo pahnjen.
Pelagij je bil dober, čist, trezen in resnoben deček, ki
je imel vedno Boga pred očmi in je rad in veliko molil.
Ječa je bila sicer huda poskušnja za tako mlado živ¬
ljenje, pa potrpežljivo je prenašal vse hudo, rekoč, da
naj bo to pokora za njegove napake, in hvaležen je bil
Bogu, da mu je dano po ozki poti hoditi proti nebesom.
S tistimi, ki so ga obiskali v ječi, je rad govoril o svetih
rečeh in se goreče potegoval za božjo reč.

138

Že tri in pot leta je bil v ječi. Slednjič je Bog-
hotel, da so začeli pri kraljevi mizi govoriti o zaprtem
dečku Pelagiju. Služabniki so močno hvalili njegovo
lepoto in ljubeznjivost.

Kralj ga želi videti in ukaže pred se poklicati.
Svetemu dečku se sedaj odvzamejo vezi in oblečejo ga
v krasno obleko ter peljejo h kralju. Kralj mu oblju-
buje veliko bogastvo, visoke službe in časti, vsakoršno
veselje, ako zapusti krščansko vero in postane Moha-
medanec.

Pelagij molči nekaj trenutkov, kakor bi si hotel
premisliti, potem pa pogumno reče: »Mogočni kralj 1
kar mi obetaš, ni nič. Jaz sem kristijan, sem bil dosedaj
in hočem tudi zmiraj ostati in nikdar ne bom zatajil
Kristusa. Kar mi ti ponujaš, je ničevno in minljivo;
Kristus pa, moj Gospod in Bog, ki je vse vstvaril in
vse ohranuje z močjo, je večen in brez konca. Vedi,
o kralj! jaz ne maram zamenjati večnega s časnim.«

Kralj ga skuša pridobiti najprej z lepo, s prilizo¬
vanjem in dobrikanjem. Pa modri deček hitro spozna
zlobni namen take prisiljene prijaznosti; nejevoljen se
mu iztrga iz rok, razpara tudi drago podarjeno mu
obleko in jo vrže od sebe trdno odločen raje tisočkrat
umreti, kakor žaliti Jezusa. Pa tudi sedaj še ne izgubi
kralj upanja, pridobiti izvrstnega dečka; da ga služab¬
nikom in jim naroči, naj ga skušajo z darovi in z
vabljivim prigovarjanjem pripraviti, da bo zatajil svojo
vero. Pa Pelagij se ne da nikakor pregovoriti, vedno
le to odgovarja, da se čuti srečnega, ker je kristijan,
in da hoče vse žive dni zvesto spolnovati vse krščanske
zapovedi.

Ko kralj vidi, da je vse zastonj, mahoma spremeni
svojo prijaznost do Pelagija v najsilovitejšo jezo in
srditost. Neusmiljeno udari mladega svetnika po obrazu,
da se mu kri pocedi, in mu zažuga najgrozovitejše kazni.

Bilo je leta 925 v mesecu juniju. Neko nedeljo
opoldne pokliče kralj svetega dečka k sebi. Ves srdit
ga zapove z vrvmi zvezati, nategovati in z železnimi
kremplji meso ž njega trgati tako dolgo, da bo umrl
ali pa vero zatajil. Bog da Pelagiju čudovito moč, da
ostane veselega obraza in brez strahu.

139

To videti se Abderaman še bolj ujezi in ga  ukaže
vreči čez reko Kvadalkvivir z nekim strojem, s kakor-
šnim se v vojski veliki kameni mečejo v trdnjave, da
se bo ves razbil. Neusmiljeni rablji ga celo večkrat
vržejo, pa Bog ga zopet čudežno obvaruje.

Sedaj kralju jeza do vrha prikipi. V divjem srdu
zapove, naj mu rablji ud za udom odrežejo. Pa tudi
sedaj ostane junaški deček stanoviten. Jeden mu odreže
nos, drugi ušesa, zopet tretji ustnice; porežejo mu tudi
prste in odsekajo sedaj tu sedaj tam kosec mesa z
njegovega deviškega telesa. Ves krvav je že angeljski
deček, pa ne neha Kristusa hvaliti in prositi. Zaupljivo
in visoko povzdigne svoje roke proti nebu ; tu zamahne
rabelj in mu odseka še roke, slednjič pa glavo. Razne
dele mučeniškega telesa zmečejo v reko, glavo prodajo
kristijanom.

Mučenje je trpelo kar šest ur. Ko so kristijani
zvedeli, da so ostanke svetnikove v vodo pometali, so
prišli in so jih skrbno in pobožno zbrali in shranili na
svetem kraju.

5J Petletni mučenec iz Nagrana (f l. 523.)

V začetku šestega stoletja je vladal v tistem delu
Arabije, ki se je pri starih imenovala Saba, nek jud,
Dunaan po imenu, ki je bil kristijanom silno sovražen.
Veliko kristijanov je bil že pomoril, le kristijani v mestu
Nagranu so mestna vrata zaprli in se branili. Pa tudi
tem zažuga, da bo vse pomoril, ako se ne podajo; če
mu pa prostovoljno vrata odprejo, se jim ne bo nič
zgodilo.

Pa ta obljuba je bila lažnjiva in hinavska. Ko mu
izročijo mestne ključe, ukaže zažgati veliko grmado in
na njo pometati vse duhovne in posvečene osebe.

Drugi dan skliče Dunaan nagranske kristijane pred
sodbo in jih sam očitno sodi. Tristo in štirideset kristi¬
janov, na čelu sv. Areta, 95 letni starček, se zbere in
vsi glasno pričajo svojo vero v Jezusa Kristusa. Trinog
izreče sodbo, da naj se vsem z mečem glava odseka.

Velika tihota nastane, ko se prične strašno klanje.

Mahoma pristopi izmej ljudstva neka žena in ž
njo petleten deček. Mati z malim otročičem gre narav-

140

nost tje, kjer je bil obglavljen sv. Areta, pomoči roko
še v njegovo gorko kri, poškropi ž njo sebe in otroka
ter glasno zakliče: »O Bog! kaznuj nezvestega trinoga,
kakor si nekdaj kaznoval Faraona.«

Rablji so slišali te besede, hitro jih gredo naznanit
kralju. Ta precej zapove, naj naneso lesa, dračja in
smole ter mater na grmado vržejo in zažgo.

Vojaki naredijo, kakor jim je ukazano. Potem
zgrabijo ženo, šiloma ji iztrgajo iz rok otroka in jo
peljejo na grmado. Dete ostane samo in žalostno gleda
nekaj časa za materjo. Tu zagleda kralja na sodnem
stolu; nedolžnost meni, da je to tudi kristijan; zaupno
teče in pleza po stopnicah do njega. S solznimi očesci
poklekne in z otročje milim glasom prosi, naj pomaga
njegovi materi. Ljubeznjivo dete je kralju jako všeč;
vzame ga na kolena, se mu dobrika in prijaznega dela
ter vpraša, ali bi raje pri njem ostal, ali hoče raje iti
k materi. »K materi, k materi!« kliče ubogo dete. »Jaz
sem pritekel za njo prosit; daj v  jo odvezati, da bo še
mene peljala v mučeniško smrt. Že večkrat mi je pravila
o tem.« — Sedaj vpraša kralj: »Kaj pa meniš, da je
mučeniška smrt?« — Na to odgovori deček: »Za Kri¬
stusa umreti in potlej zopet oživeti.« — »Kdo pa je
Kristus?« vpraša kralj. Otrok odgovori v svoji detinski
priprostosti: »Pojdi z menoj v cerkev; tam ti ga po¬
kažem.« Menil je namreč podobo Križanega, o katerem
mu je večkrat mati rekla, da je Kristus v podobi.

Sedaj začne mali deček zopet gledati za svojo
materjo in vidi, kako jo vojaki šiloma devljejo na grmado
in kako jo mučijo. »O pusti me proč, pusti me k materi!«
prosi. Kralj pa ga trdno drži in pravi: »Ostani pri meni,
dete! dam ti lepega sadja.« — »Ne, ne«, kliče deček,
»jaz hočem k materi; mislil sem, da si kristijan; ker
pa sedaj vem, da nisi, nočem ničesar sprejeti od tebe;
pusti me k materi!«

Kralj se čudi takemu govorjenju mladega otroka.
Nekateri njegovih dvorjanov pa mu svetujejo, naj da
nesti otroka h kraljici; ker je na materino rahlo pri¬
jaznost navajen, bo toraj raje ostal pri kraljici. Tako tudi
otroku govorijo. Pa on se še ne zmeni za njih govor¬
jenje, marveč nepremaknjeno gleda na mater. Vojščaki

141

so jo na grmadi privezali za kol in zažgali. Hitro se
ogenj razname in plameni zakrivajo mater.

Pri tem pogledu se hoče kralju iz rok iztrgati in
hiteti k materi. Pa Dunaan ga  trdno drži. Sedaj ga
otrok v lice vgrizne. Jezno ga kralj pahne od sebe,
izroči nekemu dvorjanu in zapove, naj ga v judovski
veri izredi. Ta vzame otroka in gre. Pa neprevidoma
se mu otrok izmuzne, teče naravnost k materi, skoči v
plamen, objame svojo ljubo umirajočo mamo in sprejme
ž njo vred v ognju krono mučeniško. To se je zgodila
leta 523.

c) Sv. Maksim (j-l. 483').

Ko so bili že nejeverniki nehali kristijane pre¬
ganjati in je cesar Konstantin sv. Cerkvi zopet povrnil
mir, ki ga že tristo let ni imela, so pa v mnogih krajih
krivoverci še jednako strahovito morili pravoverne. Po¬
sebno hudo so razsajali zoper nje oni krivoverci, ki

50 se po svojem zlobnem začetniku Ariju imenovali
Arijanci; in sicer najbolj divje so se vedli v Afriki ob
času vandalskega kralja Huneriha. Na stotine kristijanov
je moralo umreti v najstrahotniših bolečinah. Mej njimi
tudi veliko otrok, ki so kazali nenavadno stanovitnost.
Imenujem le jednega, pogumnega dečka Maksima.

Ob istem času je živelo v nekem afrikanskem
samostanu pet menihov z opatom Liberatom, in majhen
deček, z imenom Maksim. Vseh sedem so prijeli in
peljali pred sodnika v Kartago.

Sodnik jih hoče najprej s prilizovanjem prego¬
voriti, da bi se dali še jedenkrat po krivoversko krstiti
ter bi tako odpadli od prave katoliške vere. Obeta jim
časti, bogastva, veselje in kraljevo prijaznost in več
tacega, s čemur navadno hudobni duh slepi slabotne
duše. Srčno se ustavljajo ti krščanski junaki; o novem
krstu nočejo ničesar slišati in za nečimurne ponudbe
jim ni mar.

Vsled tega jih ukaže sodnik zapreti v tamnice in
ukleniti s težkimi verigami. Veliko kristijanov iz Kartage

51 je z darili pridobilo od jetničarja dovoljenje, ter so
noč in dan obiskovali brate v ječi in so bili po njih

142

pobožnih opominih tako utrjeni v veri, da so sami že¬
leli tako trpeti v imenu Jezusovem.

To pa izve ljuti trinog in v srditi jezi odloči ne-
slišane kazni 7 jetnikom. Ukaže namreč barko z buta¬
rami suhih drv napolniti, jetnike na nje privezati in
na morju — zažgati.

Svete mučence peljejo iz ječe, kakor nedolžna
jagnjeta v mesnico; velika množica katoličanov jih ob¬
daja, kakor bi jim zavidali težke verige kot najlepši
mučeniški kinč. Svetniki radostno stopajo, kakor bi šli
k veseli gostiji, ko gredo v strašno smrt. Po ulicah
glasno prepevajo slavo Bogu in opominjajo verne, naj
se ne strašijo sedanjega preganjanja, ampak priprav¬
ljeni naj bodo srčno ž njimi umreti za Kristusa, ki je
tudi za nas vse umrl in nas odrešil za ceno presvete
krvi.

Zlasti veselo in urno stopa za druzimi sveti de¬
ček Maksim; malo ima let, pa veliko poguma in goreč¬
nosti. Toda glej, sodniki ga ustavljajo in veliko si pri¬
zadevajo, da bi ga odločili od sobratov rekoč: »Ljubo
dete! kaj tako hitiš v smrt ? Pusti te, le ti niso pri
zdravi pameti; poslušaj, kar ti mi svetujemo, da rešiš
svoje življenje in boš sprejet v palačo tako velikega
kralja.«

Velika skušnjava je bilo to za neskušenega otroka.
Toda čujte, kako neustrašeno jim odgovarja, kakor bi
imel modrost skušenega moža: »Nikdo naj me ne loči
od mojega učenika Liberata in od mojih drugih bratov.
Z njimi sem živel v strahu božjem, ž njimi hočem tudi
prestati mučeništvo, ž njimi upam dobiti večno slavo.
Nikar ne mislite, da morete zapeljati mojo mladost;
Bog je hotel, da smo skupaj živeli, on mi bo tudi
dodelil milost, da bomo kronani z jednako mučeniško
smrtjo. Če bi ga jaz zatajil, bi tudi on mene zatajil,
kajti njegova je beseda: »Kdor me bo zatajil pred
ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom,
ki je v nebesih.«

Ker tedaj rablji s prigovarjanjem ničesar ne opravijo,
hitro peljejo vseh sedem na barko in po kraljevem
povelju zvezane na rokah in nogah položijo na vrh
drv. Ko pa suha drva zažgo pod njimi, brž vse pogasi

143

neka višja moč. Zopet zažgo, pa spet brž ugasne; za¬
žigajo večkrat z raznim netivom, pa vselej jim zopet
ugasne. To trdosrčnega trinoga grozno razjezi in sedaj
ukaže vse z vesli pobiti, da se jim bodo možgani raz¬
pršili. O, glejte svetega otroka Maksima: tudi njemu
razbijejo glavico — njegova duša se preseli mej angelje !

č) Šestnajst egiptovskih dečkov. (Okrog l. 306.)

Ko je cesar Dijoklecijan kristijane neusmiljeno
preganjal in moril, živel je v Egiptu svet puščavnik
Pafnucij. Ta sveti mož zve, kako grozovito kristijane
mučijo po Egiptu in kolika množica jih je po ječah;
urno zapusti puščavo, srčno hodi od mesta do mesta,
obiskuje zaprte kristijane, jim daja pogum in srčnost
ter celo mnogo nevernikov spreobrne h krščanstvu.
(Pozneje je bil tudi sam umorjen, — z žeblji pribit na
palmovo drevo.)

Nekega dne sreča pred nekim mestom 16 dečkov,
ki so šli ravno v šolo. Ti šolarji so bili otroci imenitnih
starišev, kateri so nekdaj poslušali Pafnucij e ve pridige,
se spreobrnili in bili mučeni. Dečki pa so bili še vsi
ajdje. Svetnik se jim približa, jih prijazno pozdravi ter
jim pripoveduje, da je poznal njihove dobre stariše, ki
so za Jezusa kri prelili in se sedaj veselijo v nebesih;
z gorečo besedo jim prigovarja, naj tudi oni posnemajo
zgled starišev, da bodo v nebesa prišli za njimi.

Duh božji otroke razsvetli; vsi verujejo v pravega
Boga in veselo kličejo: »Pojdimo, pojdimo! Mi hočemo
tudi v nebesa, kjer so naši očetje.« Pafnucij gre sam ž
njimi, — vesel pastir veselih jagnjet — pred ajdovskega
sodnika.

Pred sodnikom vsi pogumno pričajo: »Mi smo
kristijani; glej, naravnost ti povemo. Otroci smo tistih,
ki si jih ti umoril, ki so sedaj v nebesih pri Bogu.«

Cesarjev namestnik jim zapove, naj darujeje ma¬
likom, sicer bodo mučeni. Vsi se jednoglasno oglasijo:
»Le muči nas; mi ne darujemo!«

Posebno pogumen je najmlajši mej njimi. Tega
se je namreč najprej lotil sodnik, ker je menil, da ga
bo najložje pregovoril. Skuša ga premotiti s priliznjenimi

144

obljubami; potem mu pokaže cesarjevo pisanje, ki go¬
vori o 70 malikih in veleva moliti jih in jim darovati.
Že je pripravljena žrjavica na oltarju; sodnik in nje¬
govi privrženci najprej sami vržejo kadila, da bi otroka
lože zbegali in zapeljali. Sedaj se bliža deček oltarju,
pa mesto kadila vrže cesarjevo pismo na ogenj rekoč:
»Le jeden Bog je, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa;
bogovi pa, o katerih to pisanje govori, bodo v ognju
kaznjeni.«

Tako ravnanje silno raztogoti sodnika; nemudoma
ukaže dečka vreči na ogenj in sežgati. Vojščaki urno
spolnijo nečloveško povelje, tovariši pa mu glasno kli¬
čejo : »Brat in tovariš naš ! spomni se nas pri najvišjem
Bogu; ti si postal po svoji modrosti prvinski dar
Gospodu.«

Deček je v živih pekočinal kmalu izdihnil svojo
plemenito dušo in zdajci je bil pri Bogu. Na to vpraša
sodnik še druge dečke po imenih, si jih zapiše ter
ukaže vse pomoriti. Vojaki jih peljejo iz mesta in po¬
lagoma usmrtijo z ostrimi pušicami.

d) Sv. Kvirik. (Okrog l. 305.)

V naslednji dogodbi se zopet prav lepo kaže, kako
milost božja nagiba že srca najnežniših otrok, da se
nad njimi spolnujejo besede Jezusove : »Iz ust malih in
dojencev si si pripravil hvalo.«

V mali Aziji je živela mlada silno pobožna vdova,
Julita po imenu; imela je pri sebi triletnega otročiča
Kvirika, ki ga je prisrčno ljubila. Tam je bil cesarjev
namestnik Aleksander, jako osoren mož, ki je kristijane
ostro trpinčil natanko po vladarjevem povelju. Ko Ale¬
ksander zve za bogoljubno kristijano Julito, jo brž po¬
kliče pred sodbo in jo izprašuje po imenu, po domo¬
vini in premoženju. Julita drži svoje ljubeznivo dete
na rokah in na kratko odgovarja: »Jaz sem kristijana.«
Taka odločnost močno razjezi Aleksandra; sam ne ve,
kako bi dovelj občutljivo kaznoval preblago gospo.

Najprej ukaže iz rok ji iztrgati otroka, potem jo
veli na tla vreči in raztegniti ter neusmiljeno pretepati
z volovskimi žilami. Strašno je bila raztepena in ra¬
njena do kostij; pa potrpežljivo je trpela, kakor bi bila

145

neobčutljiva in zmiraj je ponavljala: »Jaz sem kristijana
in nikdar nikoli ne bom darovala hudobnim duhovom.«

Mej tem so rablji malega Kvirika izročili cesar¬
jevemu namestniku, ki si ga je dejal na kolena, ga
objemal, se ž njim prijazno pogovarjal in ga skušal
raznovrstno motiti, da bi se ne jokal. Pa nedolžnega
otroka s solzami napolnjene oči so vedno proti materi
obrnjene, čeravno mali sirotek le toliko razume o
strašnih bolečinah, da se ljubi mami sploh godi kaj
žalega. In ko ga hoče namestnik poljubiti, se brani na
vse moči, razpraska z malimi nohtki obraz materinega
morivca, z rokami in nogami se upira proti njemu in ga
peha od sebe rekoč: »Jaz semkristijan! jaz sem kristijan!«

To videti in slišati, se trinog razsrdi v toliki div¬
josti, da triletno dete prime za nožico in ga z visokega
sodnega stola trešči z vso močjo na trda tla. Glava
nežnega mučenčka se razdrobi ob kamenje in tlak je
daleč okrog poškropljen z nedolžno krvjo.

Ko trpeča mati vidi tako smrt svojega sinčka, se
razveseli v rajski radosti in vsklikne: »Hvala ti, o Gospod,
da si dovolil mojemu sinu prej kakor meni doseči ne-
venljivo krono zmage.«

Julito pa so še dalje trpinčili. Dejali so jo na te-
zavnico, z železnimi kremplji so ji trgali meso z života,
noge z vrelo smolo polivali in slednjič z mečem ob¬
glavili.

e) Sv. Neža (f 1. 304).

Tega svetega otroka so že v starodavnih časih
častili po vesoljnem krščanskem svetu, na Laškem, na
Spanjskem, na Francoskem itd. Najslavnejši cerkveni
učeniki šo z navdušenjem pisali o tej angeljski deklici
in jo živo priporočali vsem v izgled deviške čistosti.
Sv. Ambrož, milanski škof, piše o nji takole: »Vsi na¬
rodi soglasno slavijo sv. Nežo, ki je premagala sla¬
botnost svoje mladosti in grozovitost trinogov.« Lahko
bi se reklo: kar je sv. Alojzij mej mladeniči, to je
sv, Neža mej devicami; ona je vzor ženstva.

Rojena je bila v Rimu 1. 291. Njeni stariši so bili
imenitni in bogati. Že v nežni detinski dobi je bila
silno bogaboječa in pobožna. Njena telesna lepota je

10

146

bila poveličana, oblažena in obvarovana po njeni veliki
bogoljubnosti in svetosti. Že v otročjih letih se je za¬
ročila Jezusu in mu obljubila vedno devištvo. Dela
usmiljenja in pogostne molitve, to je bilo njeno vsak¬
danje opravilo.

Tako so ji pretekla v angeljski nedolžnosti prva
leta njene otročje dobe ; a v svojem 13. letu pa je imela
prestati hude poskušnje.

V tistih časih je bila navada, da so večkrat stariši
svoje otroke že v zgodnji mladosti odločili ali zaročili
za poznejši zakon. Tako je želel tudi sin rimskega ob¬
lastnika zaročiti se s sv. Nežo. Ko to ona zve, narav¬
nost in odločno reče, da nikdar ne! In na vprašanje
»zakaj ne?« na kratko odgovarja: »Zato ne, ker sem
se zaročila že druzemu ženinu, kateremu ne morem
prelomiti zvestobe.«

S temi besedami je hotela reči, da se je popol¬
noma Jezusu, nebeškemu Ženinu, izročila za celo živ¬
ljenje. Ali neverni oblastnik in njegov sin tega nista
razumela; zato imata še upanje jo pregovoriti in pri¬
dobiti z bogatimi darovi. Toda ona se ne zmeni ne za
draga darila ne za prilizljivo govorjenje.

Tako vedenje se zdi oblastniku čudno; ne more
si ga razjasniti. Kar zve, da je Neža kristijana. Precej
se mora zglasiti pred sodnjim stolom; dvojna pot ji je
na izbero: Jezusu se odpovedati, ah pa umreti! Kakor
pri druzih mučencih se tudi pri nji najprej poskuša
z vabljivim prigovarjanjem in raznimi obljubami; potem
pa se prične strašno žuganje. Peljejo jo pred mališki
oltar, da bi kadila vrgla na žrjavico malikom v čast.
Pa kakor hitro ji oprostijo roke, je prvo to, da pobožno
povzdigne svojo deviško desnico, se dotakne čela in
naredi znamenje sv. križa: neustrašeno spričevanje svoje
svete vere!

Vsled tega se trinog še bolj razsrdi in sklene z
mučeniško smrtjo upogniti njeno upornost. Pa ne le
samo njenega telesa, tudi njeno dušo hoče trpinčiti,
če bi bilo mogoče — umoriti. Menda mu je dal sam
satan to peklensko misel. K hudobnim in sprijenim lju¬
dem da odpeljati mlado nedolžnost, da bi jo pohujšali,
napeljevali k hudemu. Toda glejte čudo! Ko se sv. Neža

147

prikaže, zdi se zlobnežem kakor nebeško bitje, da se
vsi prestrašijo, vsi ostrme in trepetaje odhajajo, angelj
varuh jo vidno varuje! Le samo oblastnikov sin, ki je
bil tudi mej njimi, ostane predrzen in nima do svet¬
nice tacega spoštovanja kakor drugi. In kaj se zgodi ?
Pri tej priči ga nevidna moč podere na tla, da obleži
kakor mrtev.

Ko oblastnik to zve, prihiti in svetnico dolži, da
je čarovnica, da mu je s copernijo umorila sina. Modra
Nežica pa mu resnobno odgovori: »Ni ne copernija
kriva nesreče tvojega sina. Tvoj sin ni maral za mojega
angelja varuha. Zato ga je moj desni angelj tako strašno
kaznoval.« — Njegova jeza se pri tej priči v žalost
spremeni in ponižno začne prositi svetnico, naj moli za
sina, da bi zopet oživel. Nežica povzdigne svoje srce
k Bogu in moli — mrtvi vstane in na glas reče: »Le
jeden sam Bog je, Bog kristijanov; vsi drugi bogovi
niso nič in ne morejo pomagati ne sebi ne družim.«

Oblastnik bi bil sedaj rad izpustil nedolžno
deklico, pa se je zbal maliških služabnikov, ki niso
nehali silovito terjati, naj umori »čarovnico«. Prepusti
jo toraj sodniku, sam pa žalosten odide.

Sodnik brž zapove, naj visoko grmado pripravijo
in zažgo. Ko je grmada v najhujšem plamenu, da de¬
klico v ogenj vreči. Pa glej! Komaj se Nežica dotakne
plamenov, koj se razdelijo in švignejo na okoli sto¬
ječe, da mnoge opalijo; sveti deklici se pa ne zgodi
čisto nič. Roke povzdigne in začne na glas moliti in
hvaliti Boga.

Ko obmoli, ogenj pogasne. Neversko ljudstvo pa
tako zelo divja zoper njo, da sodnik zapove jo umoriti
z mečem.

Svetnica se nič ne prestraši, ampak mirno posluša
to obsodbo. Sedaj jo peljejo na morišče. Kakor jagnje
stoji tam v sredi obilnega ljudstva: mnogim se smili
ubogi otrok; rablju se roka trese, ne upa si pričeti.
Mlada svetnica mu prigovarja: »Kaj se mudiš? Nikar
se ne boj me umoriti; smrt je zame začetek novega
življenja.« Sedaj se nekoliko osrči. Sv. Neža opravi še
kratko molitev, nagne glavo in sprejme smrtni udarec.
Potok deviške krvi se ulije in končala je trinajstletna

10*

148

deklica svoj slavni boj, za kar bo večno uživala nepo-
pisljivo plačilo v tistih vrstah, ki hodijo najbližje za
Jagnjetom.

Dobri stariši niso žalovali zarad tako lepe smrti
svojega nedolžnega otroka. Z velikim veseljem poberejo
sveto truplo ljubljene hčerke in ga častito pokopljejo
na vrtu, ki so ga imeli blizo mesta. Veliko kristijanov
je prihajalo na grob molit. Neverniki pa so jih napadali
in odganjali. Posebno rada je hodila k grobu neka aj¬
dovska deklica, ki je bila jednake starosti in tovarišica
Nežina. Ime ji je bilo Emerencijana. Tudi to so napadli
besni neverniki in umorili; prejela je tako krst krvi
in se za svojo ljubljeno tovarišico preselila v nebeško
veselje.

Pa tudi na zemlji sta imeli skupaj počivati. Nežini
stariši so jo po noči tudi tje pokopali, kamor svojo
hčerko, in so potem pri grobu čuli in molili več nočij.
— Neko noč, ko je bilo vse na okrog tiho, zagledajo
priti veliko množico devic; vse so oblečene v zlatih
bliščečih oblačilih. Mej njimi spoznajo stariši svojo
hčerko Nežo. Zraven nje je bilo jagnje belejše od snega.
Ko pridejo do starišev, se ustavijo device in Neža jih
nagovori z ljubeznjivimi besedami: »Nikar se ne jo¬
kajte zarad moje smrti, marveč veselite se z menoj;
zakaj tisti, ki sem ga  iz srca ljubila, dal mi je nebeško
veselje in krono večne slave.« Zato vidite na podobi
sv. Neže tudi belo jagnje.

f) Sveta mučenca Just in Pastor (/ l. 304).

Najslavnejšim mučencem španjske dežele se pri¬
števata sveta brata Just in Pastor, Bila sta sinova krščan¬
skih starišev in sta živela v mestu Komplutu. Hodila
sta še v mestno šolo.

Nekega dne pa se razglasi sporočilo, da grozoviti
Dacijan, ki po vsem Španjskem preganja kristijane, je
sedaj prišel tudi v Komplut. Ko dečka to zvesta, vržeta
od sebe šolske tablice in tečeta na kraj, kjer se je imelo
vršiti mučenje.

Neverniki ju vidijo priti in brž naznanijo cesar¬
jevemu namestniku, da sta tu prišla dva otroka, ki sta

149

kristijana; prišla sta radovoljno trpet mučeništvo, katero
je Dacijan namenil kristijanom.

To sporočilo hudo razkači Dacijana. Nikakoršne
preiskave noče pričeti ž njima; kajti bal se je, da bi
otročja stanovitnost in srčnost še druzih ne pridobila
za krščanstvo, in pa, če bi jih ne mogel pregovoriti,
bi njegova čast trpela, češ, otroci ga premagajo.

Brez preiskave toraj ukaže dečka prijeti in oba
neusmiljeno pretepati.

Just, mlajši, je bil še le sedem in Pastor še le
devet let star.

Ko se je namestnikovo povelje zvršilo in sta bila
že grozovito raztepena, sta se osrčevala drug drugega.

»Nikar se ne boj, bratec Pastor«, pravi mlajši;
»ne boj se teh muk in udarcev, ki jih dobivaš na pleča.
Po milosti Kristusovi bova kmalu prišla v njegovo veli¬
častvo ; on naju bo podpiral v najni slabosti. Tukaj pri
ljudeh živiva le nekaj časa, tam gori pri njem pa bova
večno živela.«

Pastor mu odgovarja: »Prav praviš, ljubi Just.
Rad s teboj umrjem, da pridem h Kristusu. Z veseljem
hočeva preliti svojo kri za njega, ki je tudi za naju
prelil svojo kri.«

S takimi in jednakimi besedami sta si dajala dečka
pogum in voljno trpela. Vojščaki to naznanijo oblast¬
niku. Ta se začudi in jame ga skrbeti, da bi tak zgled
ne zbudil še večje vneme za krščanstvo; zato ukaže
oba iz mesta peljati in ob glavo dejati.

Pred mestom je bilo lepo rodovitno polje, na polju
pa velik, širok kamen. K temu kamenu privlečejo sveta
dečka. Ko ju položijo na kamen, se kamen omehča
kakor vosek in utisnejo se vanj njune roke in noge.
Tukaj jima glavo odsekajo 1. 304.

Neverniki, kateri so bili pričujoči pri smrti teh
dveh mladih mučencev, so videli, kako je Kristus od
angeljev obdan iz nebes prišel in sprejel v svoje veli¬
častvo blagi dušici zvestih in stanovitnih otrok. Tudi
to zve Dacijan; sedaj si ne upa v tem mestu nobenega
kristijana več poklicati pred sodbo; kakor bi se zbal,

150

zapusti urno ta kraj. Po njegovem odhodu pokopljejo
kristijani z veliko častjo sveti trupli. Nad grobom je
bila zidana kapela, v poznejših časih pa škofovska
cerkev.

g) Sv. Evlalija (ji. 304).

V nekem drugem mestu na Španjskem, ki se mu
pravi Merida, je v ravno tem času v veliki pobožnosti
in svetosti živela pri svojih krščanskih stariših dvanajst¬
letna deklica, Evlalija po imenu. Bila je iz slavne in
bogate hiše. Stariši so jo zelo skrbno odrejevali; najeli
so ji posebej učitelja, pobožnega duhovna Donata in za
tovarišico so ji pridružili bogoljubno deklico Julijo. V
veseli nedolžnosti sta deklici preživeli otročja leta; kakor
dva angelja sta bili. Otročje igre, lepa oblačila, posvetne
veselice in jednake nečimerne reči jima niso bile nič
mar, kajti njuno srce je koprnelo po višjem.

V dvanajstem letu sliši Evlalija, kako brezsrčno
preganja Dacijan kristijane in kako le ti pogumno pre¬
našajo najhujše bolečine. V svoji detinski gorečnosti in
v plemenitem pogumu sklene iti naravnost do krutega
oblastnika in mu v obraz očitati njegovo nečloveško
ravnanje.

Materi se tudi dozdeva, da kaj takega namerava,
kajti materino oko hitro spazi, kakšnih mislij in želj
so otroci. Da bi jo obvarovala smrti, pelje jo iz mesta
ven na deželo. Ali tukaj se blagi deklici še čimdalje
bolj vnemajo želje posnemati junaške mučence in iz
ljubezni do Jezusa darovati svoje mlado življenje. —
Neko noč, ko že vse spi, tiho vstane, skrivaj odpre duri,
in po noči hiti naravnost v svoje rojstno mesto. Po te¬
žavnih, potih mej trnjem in grmovjem, dospe še le ob
jutranji zori v namenjeni kraj.

Njena prva pot je do ajdovskega oblastnika. Ne¬
ustrašeno mu očita vpričo zbrane množice veliko krivico,
ki jo dela kristijanom, in vpraša, kako morejo tako nespa¬
metni biti on in vsi neverniki, da neme in slepe podobe
molijo, kajti vsi njihovi bogovi in boginje so goli nič!

Tacega govorjenja še ni slišal; silno ga razdražijo
tako odločne besede iz ust nežne deklice, ki je še otrok.
Pa začetkoma jezo zakriva in jo hoče z lepo pregovo-

151

riti, češ, naj pomisli, koliko žalosti in solz bo napravila
svoji materi, koliko ponižanje imenitni družini, kako
veselo in srečno življenje jo še čaka itd. ter sklene:
»Glej, ti si še otrok; usmili se svoje nežne mladosti;
mar daruj bogovom kadilo in obvaruj se smrti!« De¬
klica mu odločno odgovori: »Jaz sem kristijana, in ne
bom nikoli storila, kar ti veliš 1«

Oblastnik Dacijan jo izroči rabljem, naj jo prete¬
pajo z bičem in z grčavimi palicami. Pa Evlalija ostane
stanovitna, čeravno do kosti ranjena in raztepena.

Le še s hujšim trpljenjem jo obsipajo. Z vrelim
oljem jo oblijejo, z živim apnom jo zasujejo in z vodo
oblijejo, da bi jo apno pri gašenju opeklo in umorilo.
Pa tudi to je ne premaga; božja moč jo varuje.

Dacijan ukaže rabljem, naj prinese posodo vrelega
svinca in železno mrežo. Oboje postavi pred Evlalijo,
da bi jo prestrašil. Ona pa se zaupno ozre proti nebu,
moli in mirno čaka novih bolečin. Toda glej, ko hočejo
svinca uliti na njo, se hipoma strdi in rablji si opečejo
roke. Sodnik se raztogoti in jo ukaže zopet pretepsti
potlej pa ranjeno telo po špičastih črepinjah semtertja
vlačiti.

Dacijan ji žuga še z novimi mukami, ali ona
spozna, da jo nebeška moč varuje, in pravi: »Ne moreš
me premagati; kajti on, ki se v meni vojskuje, v meni
zmaguje.« Sedaj jo mučijo z gorečimi bakljami, potlej
jo vržejo v razbeleno peč; pa tudi to je ne premaga. Zopet
jo vzemo iz ognja, odstrižejo ji lase in jo zasramovaje
vlačijo po ulicah; ona pa mirno in veselo hvali Boga.

Trinoga že to čez mero jezi in sram ga je, da bi
ga premagala dvanajstletna deklica. Toraj še ne odjenja.
Na tezavnico jo zapove dejati, žgati jo ob straneh in z
železnim grebenom trgati meso ž nje. Evlalija trpi in
moli: »O gospod! ta znamenja, katera železo vtiskuje
v moj život, so črke, s katerimi mi je zapisano tvoje
ime in katere tvojo zmago v meni oznanujejo.« Potem
se obrne še do rablja in praša: »Zakaj si tako neu¬
smiljen do mene, Kalpurnijan? Le poglej me, in zapazi,
da me boš zopet spoznal na sodnji dan, ko se bova oba
prikazala pred sedež mojega Ženina Jezusa Kristusa;
in boš prejel zasluženo kazen za svojo silovitost.«

152

Mnogo izmej gledavcev je strmelo videti toliko
stanovitnost; ne morejo drugače, kakor spoznati moč
božjo, ter se spreobrnejo.

Slednjič zakurijo okrog nepremagljive deklice.
Vroči plameni jo obdajajo in segajo še čez glavo. Evla-
lija odpira usta in vleče plamene v se, ker srčno želi,
da bi bila že skoraj združena s svojim Zveličarjem v
nebesih. Ta prisrčna želja se ji spolni; v sredi ognja
umrje L 304.

Neusmiljeni trinog se hoče še po smrti maščevati
nad to izvoljeno deklico. Njeno razmesarjeno, na pol
sožgano truplo pusti v zasramovanje viseti tri dni. Pa
Gospod jo reši tudi te sramote; debel sneg pošlje, da
zakrije deviško telo nedolžnega otroka. Kristijani jo
pobožno pokopljejo : na njenem grobu se pozneje sezida
krasna cerkev. — Tudi tovarišica Julija je bila še tisti
dan ob glavo dejana in je šla vesela za prijateljico v
nebesa !

h) Sv. Vid (/ l. 303).

Ta ljubeznjivi mladeniček je bil rojen v Sicilji v
mestu Megari. Njegov oče se je imenoval Higla, ki je
bil slovečega imena mej neverniki in hud sovražnik
kristijanov.

Sv. Vid je bil 12 let star, ko se je zoper njega
pričelo preganjanje. Sv. Modest in njegova žena Kre-
scencija sta ga bila podučila v krščanski veri, pa tako
skrivaj, da do tedaj še oče ni vedel tega.

Kar zve Valerijan, sicilijanski oblastnik in strasten
preganjavec kristjanov, da je mali Videk kristijan. Pre¬
cej pokliče očeta k sebi in ga osorno nagovori: »Kaj
slišim o tvojem sinu ? moli krščanskega Boga. Če hočeš,
da ti ostane zdrav in živ, odpravi mu to norost.«

Oče se prestraši. Zelo ga začne skrbeti zastran
sina, katerega prisrčno ljubi. Da bi ga  rešil zažuganega
mučenja in smrti, ga očetovsko opominja: »Preljubi
moj otrok! poslušaj dobri svet svojega očeta. Po¬
pusti Kristusa in njegovo službo! Ali ne sprevidiš,
kako je nespametno moliti križanega človeka? Ubogaj
me, sicer bo oblastnikova jeza hudo zadela tebe in
mene!«

153

Pohlevno in milobno odgovori Vid: »Oh, oče! ko
bi hoteli spoznati njega, ki ga imenujete umorjenega
človeka, bi ga tudi molili z menoj. On je naš Bog, Je¬
zus Kristus! Od njegove ljubezni me ne more ločiti
nobena bolečina.« Se veliko je govoril dobri deček o
Jezusovi neskončni dobrotljivosti, da bi prepričal očeta,
pa vse zastonj.

Deček ostane kakor prej pobožen in Jezusu vdan.
Še bolj goreče moli; in po njegovi detinski molitvi stori
Bog več čudežev slepim in drugim bolnikom. Ljudje
govorijo veliko o njem. Tudi poglavar to zve in sedaj
pokliče oba k sebi, očeta in sina. Najprej ozmerja očeta,
kako more kaj takega trpeti, kaka sramota bo to za
slavno družino, če bo moral Vid umreti kakor hudo-
delnik. Potem se obrne proti dečku in mu našteva,
kake grozovite kazni ga čakajo, ako noče darovati bo¬
govom.

Poln svetega duha odgovori neustrašeni otrok:
»Nikdar ne bom molil izrezljanih rečij in kamenja. Moj
Bog je živ Bog; ljubim ga iz celega srca in mu hočem
služiti vse svoje življenje.«

Pri tem odgovoru ajdovski oče na glas žaljuje.
Ves otožen se povrne k svojim prijateljem in kliče:
»O, jokajte se z manoj. Glejte, pogin svojega jedinega
otroka moram gledati!«

»Oh, oče, kaj govorite?« odvrne prijazno Vid; »saj
ne poginem, ampak v družbo najplemenitejših duš
pridem mej pravične v nebesa.«

Valerijan je bil, kakor besen. Nežnega dečka ukaže
pretepati s paiico. Toda glej! ko hočejo služabniki
zgrabiti dečka, jim roke odrvene in tudi oblastnikova
roka se posuši. Služabniki in njih gospod začnejo kri¬
čati in ga dolžiti copernije. Deček pa jih pouči, da jim
je to storila Jezusova moč; začne moliti in roke zopet
ozdravijo.

Oblastnik se čudi in še jedenkrat zatrdi očetu:
»Pojdi in poboljšaj svojega sina, da mu ne bo treba
v mladih letih umreti mučne smrti.«

Oče pelje dečka Vida spet domov. Doma ga skuša
z raznim prilizovanjem, z godbo in plesom in vsako¬
vrstnim radovanjem odvrniti od Kristusa. Toda vse za-

154

stonj. Videk le še tem prisrčnejše moli in prosi Jezusa?
čim večja nevarnost ga obdaja. Potem da Higla Vidovo
sobo kar moč krasno olepšati. Da jo opisati, z najlep¬
šimi preprogami prevleči, z bliščečimi kameni ozaljšati
in Vida zapreti vanjo.

Tako je hotel otroka omehkužiti in odvrniti od
Kristusove vere. Pa zastonj je tudi ta poskušnja; Vid
še gorečniše moli za pomoč in zmago.

Nekega dne je njegova molitev prav posebno na¬
vdušena, in glej, nenadno zažari po njegovem stanovanju
nepopisljivo bliščeča svitloba in po vsej hiši se razširja
prijetna vonjava. Vsi domači prihitijo gledat in se ču¬
dijo: »Kaj tako lepega še nismo nikoli videli!«

Tudi Vidov oče pride gledat. Tu zagleda dvanajst
angeljev v čudoviti lepoti in svetlobi. Toda malikovavsko
oko ni za nebeško svetlobo; pri tej priči Higla oslepi.
Ves obupen začne kričati in glasno objokovati svojo
nesrečo. Vsi služabniki prihitijo in se tudi razjokajo,
ker se jim smili njih gospod. Vse mesto, mlado in
staro je pokoncu vsled tega čudeža. Tudi Valerijan pride;
toda nesrečo pripisuje malikom in slepega moža tira
s seboj v ajdovski tempelj, da bi si sprosil pogled. Pa
zasonj so vse prošnje. Žalosten se zopet vrne domov in
prosi svojega sina, naj moli zanj, da bo zopet spregledal.

Vid položi slepemu očetu roke na oči in moli.
Kar hipoma spregleda in je zdrav, kakor prej. Pa ne,
da bi se zahvalil pravemu Bogu, zahvalit se gre ma¬
likom ; in ne da bi bil hvaležen čudodelnemu sinu, še
zmir prevdarja, kako bi ga pripravil ob Jezusovo vero.

V očetovi hiši je za Vida čimdalje bolj nevarno.
Zato zapusti dom na neko višje povelje. Modestu, nje¬
govemu pobožnemu odgojitelju, namreč se angelj pri¬
kaže in pravi: »Vzemi dečka in pojdi ž njim k morju.
Tam boš našel barko, v kateri ga pelji čez morje v
kraj, ki ti ga bom pokazal.« Angelj tudi obljubi jima
vodnik biti.

Modest stori, kakor mu je rečeno, in najde, kakor
je bilo obljubljeno, ter srečno prepelje mladenčka Vida,
ki je utegnil takrat imeti kakih 14 ali 15 let, na Laško
zemljo. Tudi tukaj opravlja zvesto svoje molitve, po¬
učuje nevernike, dela čudeže in jih mnogo spreobrne.

155

Pa kmalu zve zanj cesar v Rimu in oba pokliče
pred se, Vida in Modesta. Sodniki se začnejo Modestu
zaničljivo posmehovati, ker je že neokreten starček in
kot priprost človek jim ne zna dovelj olikano govoriti.
Blagi Vid pa se potegne zanj rekoč, naj ne zaničujejo
sivega starčka in naj spoštujejo njegove bele lase. Pri
tej priliki se prikaže tudi cesarjev sin, ki je bil obseden,
in Vid ga čudežno reši.

V zahvalo za toliko dobroto pa sili cesar svetega
mladeniča, naj se veri odpove in naj daruje malikom.
Najprej poskusi s prilizovanjem in obljubami, potlej z
žuganjem.

Ker je pa zastonj vse njegovo govorjenje, ju da
vreči v globoko, temno ječo. Tako ju vklenejo in obte¬
žijo s tako peznim železjem, da se ne moreta pokoncu
držati; tudi nobene hrane ne smeta dobivati.

Pa angelj nebeški pride in jima odzeme težke ve¬
rige ; z nebeško tolažbo jima napolnuje srce. Sedaj ju
cesar zapove vreči divjim zverem.

Po mestu se je že povsod veliko govorilo o ču¬
dežnih delih sv. Vida. Zato se je zbralo tisti dan silno
veliko — nad 5000 ljudij, ko ga je imela divja zver
raztrgati. Vsi prostori so napolnjeni, glasno šumenje se
razlega med množico.

Nenadno nastane velika tihota. Od jedne strani
prideta Vid in Modest. Genljivo je videti mladoletnega
Vida, kako srčno in veselo koraka po morišču, in osr-
čuje starega Modesta rekoč: »Ne bojte se, oče! bodite
srčni, večna krona se bliža!« — Sedaj se zverinjak
odpre; velikanskega leva afrikanca je ukazal cesar
danes spustiti. Magočno koraka lev, ognjene velike oči
ponosno obrača na okrog in prevzetno stresa dolgo in
gosto grivo; kakor grom je njegov glas. Že se bliža
svetnikoma. Modest moli in Bogu izročuje svojo dušo,
Vid pa se zaupljivo ozre proti nebu, povzdigne desnico,
naredi sv. križ čez leva in glej — divja zver postane
krotka kakor jagnje, kakor prijazen psiček stisne rep,
vleže se in svetniku noge liže! Cesar ukaže zverinskim
varhom, naj z razbeljenim železom razdražijo leva; lev
precej dva raztrga, svetemu Vidu pa se da mirno zopet
nazaj peljati v zapor.

156

Vse se čudi in strmi; cesar pa se srdi, da je jeze
bled. Zopet nova jednako grozovita zapoved, če ne še
hujša! Velikansk kotel postavijo na trinogato stalo,
napolnijo ga s smolo, z oljem in svincem in velik ogenj
zanetijo pod njim. Pobožno klečita in molita Vid in
Modest. Ko zavre strašna pekočina ter šumi in vrvra
po kotlu, zakliče rabelj : »Vzdignita se, kopel je že
gorka.« In sedaj — kajne še misliti nas je groza —
sedaj zgrabijo Vida in ga vržejo v razbeljeno tekočino.
Pa mladi svetnik ni nič boječ; zaupljivo naredi sv. križ
in angelj iz nebes prihiti, razdeli plamen, pogasi vro¬
čino ; glasno začne Vid hvaliti in častiti pravega Boga
in nepoškodovan pride iz kotla.

Kako veličasten se je zdel sedaj celo nevernikom!
Strme je ljudstvo klicalo: »Tacih čudežev še nismo ni¬
koli videli; zares, Bog kristijanov je resničen in velik.«
Do tisoč ajdov se je spreobrnilo pri tem pogledu. Cesar
pa še ne odjenja. Premagan po šibkem mladeniču kar
divja in izmišljuje nove strahovite muke, neusmiljeno
nategovanje itd. Pa tudi to, pravi staro sporočilo, svet¬
nikov ne umori, ampak hud potres nastane, grom in
blisk, in da vse zbeži, svetnika pa sta po angelju re¬
šena in kmalu potem mirno v Gospodu zaspita.

i) Sv. Akvilina (f l. 293).

Akvilina je bila v Feniciji rojena. Očeta je že prav
zgodaj zgubila; mati jo je jako skrbno odgojevala in
učila Boga nad vse ljubiti. Deklici so materine besede
z božjo pomočjo čudovito lepo oblažile mlado srce; od
zgodnje mladosti je zvesto služila Bogu. Njeno blago
srce je bilo tako polno svete ljubezni do Jezusa, da je
rada tudi druge spodbudovala; in ne brez vspeha. Prišle
so celo ajdovska dekleta in gospe jo poslušat in njene
besede so jih tako ganile, da so postale kristijane.

Pa tudi v Fenicijo je prihrulo rimsko preganjanje.
Posebno hudo je bila zatožena pri oblastniku Voluzijanu
Akvilina, takrat 13 let stara, češ, da spreobrača celo
ajdovske ženske. Kakor drugod, se tudi tukaj poskuša
najprej s prijaznim prigovarjanjem. Ker je še tako mlada,
ji pravi Voluzijan, ji hoče rad prizanesti, ako zapusti
krščanstvo in časti malike.

157

Akvilina pa mu pogumno odgovori: »Nič mi ni
treba prizanašati; le neusmiljen bodi, če hočeš, in vse
muke poskušaj nad manoj; videl boš potlej, da naše
moči so po Kristusovi krvi tako krepke, da jih ne
moreš upogniti.«

Te besede ga tako razsrdijo, da zapove beriču,
naj deklico s pesto bije v obraz. Na to zaničljivo reče:
»No, Akvilina, ali ti dobro diši začetek mučeništva?«

Deklica odgovori: »Nisi hotel s tepenjem priza¬
našati oni, ki je po božji podobi vstvarjena; zato tudi
Bog tebi ne bo prizanašal.«

To poglavarja še bolj razdraži. Dvema rabljema
zapove, naj jo deneta na tezavnico in z ostrimi biči
dolgo pretepata. Zmiraj je še menil, da bo mogel upo¬
gniti njeno voljo in jo odvrniti od Kristusa. Pa Gospod
je dal svoji služabnici nadčloveško moč; dolgo in stra¬
hovito trpinčenje je prenašala brez pritoženja; in ko jo
spet nagovori odlastnik, mu še odgovora ne da.

Neznansko je to peklo Voluzijana, da krščanske
deklice ne more premagati. Zatorej poskuša še s huj¬
šim mučenjem. — Železna šila ukaže razbeliti in Akvi-
lini ušesa in glavo prebadati ž njimi. Bolečine, katere
je pri tem čutila, so bile tako velike, da je omedlela
in obležala kakor mrtva.

In so tudi res mislili, da je že mrtva. Zato jo
ukaže Voluzijan iz mesta nesti, da bi bilo zunaj njeno
truplo psom in pticam v živež.

Cel dan je tako ležala tam zunaj na polji. V na¬
slednji noči pa se ji angelj približa in ji zaceli vse
rane. Potlej ji veli, naj se vrne k Voluzijanu in mu
pokaže, kako je bilo brez vspeha vse njegovo priza¬
devanje.

Pogumno in brez straha stopi ozdravljena Akvilina
pred Voluzijana in mu pravi: »Ali še ne spoznaš moči
Kristusove ? Če si tudi po svoji duši slepec, verjemi
vendar svojim telesnim očem; tukaj sem, le poglej me,
jaz sem Akvilina in stojim zdrava pred teboj!«

Voluzijan se neznansko začudi, ko zagleda pred
saboj deklico, katero je mislil že mrtvo. Pa prestraši
se tudi tako zelo, da se dolgo ne more umiriti. Pa pri
trdovratnežu tudi to nič ne opravi. Urno pozabi strah

158

in zapove Akvilino, hrabro braniteljico kristijanov, z
mečem umoriti.

Mlada svetnica se zelo razveseli, ko zasliši tako
sodbo. Na glas se zahvaljuje Kristusu, svojemu Gospodu.
Sedaj jo peljejo precej na umorišče. Tam prosi dovo¬
ljenja, da bi smela nekaj časa še moliti. To se
ji dovoli: in molila je, gotovo da celo uro z ginljivo
pobožnostjo. In glej! h koncu molitve, še predno se je
rabelj z mečem dotaknil njenega vrata, se počasi zgrudi
na tla in mirno izdihne svojo preblago dušo.

Rabelj pa le hoče spolniti, kar mu je ukazano, in
že mrtvi odseka glavico. Kristijani spoštljivo pokopljejo
njeno truplo; na grobu se zgodi mnogo čudežev.

j) Sveti deček Ciril (f l. 260).

Ciril je živel v Cezareji v Kapadociji, kjer so bi¬
vali njegovi bogati in imenitni, pa še neverni stariši.
Ciril pa je bil že v prvi detinski dobi udan pravi veri.
Kdo ga je v veri podučeval — ali pestunja, ali kateri
sužnjih, ali tovarišev — nihče ni mogel vedeti. Vedno
je imel v ustih presladko ime Jezus; imenoval se je
Kristijana, še predno je bilo misliti, da sploh kaj ve o
krščanstvu; najraje je mislil in govoril o tem, kako bi
poveličeval Kristusa. V pokorščini, pridnosti, dobrotlji¬
vosti in krotkosti se je tako odlikoval, da so še drugi
otroci njegove starosti ga želeli posnemati, in da si je
pridobil vseh srca — le srca lastnega očeta ne !

Ajdovsko srce očetovo je ostalo tako trdo in mrzlo,
da ga niso kar nič ganile preljubeznive čednosti deč¬
kove ; še očital in žugal mu je ter tepel ga brez naj¬
manjšega vzroka. Toda moč sv. vere je dečka navdajala
s čudovito stanovitnostjo, čim bolj ga je oče obsipal z
zaničevanjem in karanjem in tepenjem, tem veselejše
se je Ciril imenoval kristijana. Pa ne le imenoval se je
kristijana, ampak tudi obnašal se je v vseh okoliščinah
po krščansko. Vse neusmiljenosti je prenašal s krotkim
in veselim srcem, vedno pripravljen še več trpeti za
Jezusa; očetu je povračal trdosrčnost s prisrčno lju¬
beznijo in postrežljivostjo. Toda trdi mož ostane neob¬
čutljiv in raste v zlobnosti in sovražnosti, kakor blagi
sinek v čednosti in ljubezni.

159

Nekega dne ukaže Cirila tako silovito pretepati,
da je njegovo šibko telo vse z ranami pokrito. Na to
ga vpraša, če se hoče odpovedati krščanstvu; in ko
deček odločno odgovori, da ne, ga mrzločutni oče za¬
podi od hiše, mu zapre vrata za zmiraj, se mu popol¬
noma odpove in mu odreče dedščino.

Tako postane dvanajstletni deček Ciril zapuščena
sirota, ranjen, zavržen berašk otrok. Pa mladi svetnik
se za to nič ne zmeni in pravi, da to, kar je zgubil,
je celo malo proti bogastvu, katero vera obeta.

Vsled tolike otročje srčnosti se zavzame vse me¬
sto: kristijani hvalijo Boga, ki si male in slabotne iz¬
bere v svoje poveličevanje; malikovavci pa se gadje
srdijo, da jim mali deček z neslišano predrznostjo za
ničuje malike, če so bili že otroci taki, kaj so imeli
še le pričakovati od mož?

Mestni sodnik zapove vojščakom, naj dečka po¬
iščejo in k njemu pripeljejo. Deček pride. Sodnik mu
hudo žuga, ako se ne odpove krščanski veri; pa hrabri
otrok se ne da preplašiti.

Sodnik sedaj obrne na prijazno stran in mu pri-
lizljivo pravi: »Otrok, vse tvoje zagrešenje ti hočem
prizanesti, in tvoj oče ti hoče tudi odpustiti, zopet te
hoče v svojo hišo sprejeti in te postaviti za svojega
dediča, ako le hočeč zopet pameten biti in spoznati
svojo norost.«

Ciril pravi: »če neprijazno ravnajo z menoj, to
me veseli, ker me bo Bog tem prijazniše sprejel.
Vesel sem, da sem pregnan iz očetove hiše, ker
bom stanoval v tolikanj lepši. Veseli me, da sem
reven, ker bom prejel večno bogastvo in dobre smrti
se kar čisto nič ne bojim, ker pričakujem boljše živ¬
ljenje.«

Sedaj sodnik glasno zapove, naj ga zvežejo in
peljejo na morišče; skrivaj pa ukaže, naj ga le z žu-
ganjem samo strašijo ter mu pokažejo meč, tezavnico,
grmado itd., sicer pa mu naj še ne storijo nič žalega.
Tako se zgodi. Grmado zažgejo; zgrabijo Cirila, kakor
bi ga hoteli na njo vreči; zamahujejo z bičem, bližajo
se mu s kleščami in železnim grebenom; deček ostane
miren in vesel.

160

Rablji pošljejo sodniku sporočilo, da Ciril se nič
ne joka, se nič ne boji, ves je pripravljen za smrt: kaj
jim je toraj storiti?

Sodniku je žal za ljubeznivega otroka. Spet ga
pokliče pred se; še ga meni podučiti ali pregovoriti.
»Sedaj si videl ogenj in meč, otrok moj!« mu reče;
»to lahko umori; premisli se toraj, da ti oče zopet
odpre svojo hišo in te sprejme za dediča.« — »O gospod,«
odgovori svetnik, »kako mi je žal, da si me dal nazaj
poklicati, da je bil zastonj zažgan ogenj in meč zastonj
nabrušen! Hiša, v katero grem stanovat, je večja kakor
hiša mojega očeta in dedščina mojega Gospoda je obil¬
nejša od dedščine očetove. Hitro me umori, da jo kmalu
sprejmem!«

Kaj takega se pa sodniku zdi že preveč; sveto
stanovitnost dečkovo ima za predrzno nepokorščino, ki
mora kaznovana biti. Svetemu otroku napove smrtno
sodbo: z mečem bodi umorjen. Vsi okrog stoječi so
žalostni, ker se jim smili; le Ciril je vesel. Vsi so
do solz ginjeni, on pa jim očita rekoč: »Veselite se
vendar, da mi je trpljenje v delež! Ali ne veste,
kako veliko upanje iman ? v kako veličastnem mestu
bom stanoval? O privoščite mi, da darujem svoje živ¬
ljenje !«

To so bile zadnje besede 121etnega mučenca, ki
veselo da pod rabljevim mečem svoje časno življenje,
da nastopi večno.

k) Tri svete sestrice (/ l. 120].

Ob času cesarja Hadrijana je živela v Rimu bla¬
gorodna gospa, Zofija imenovana. Imela je tri hčere.
Najstarejša se je imenovala (v grškem jeziku) Pistija
in je bila 12 let stara; srednji je bilo ime Elpija in je
bila dve leti mlajša; najmlajša je bila stara 9 let in se
je imenovala Agapeja. Prva materina skrb je bila svoje
otroke v krščanski veri dobro podučiti in lepo vzgojiti.
Vse tri so dobro mater rade ubogale in jo zelo ljubile;
tudi mej seboj so se kaj rade imele. Življenja so bile
tako pobožnega in govorjenja tako modrega, da so celo
mnoge nevernike pridobile Kristusu.

161

Ko rimski oblastnik zve za to bogoljubno druži¬
nico, jo gre nevtegoma tožit cesarju. Cesar jih pokliče
pred se in jih sam sodi.

Najprej nagovori deklice in jim svetuje, naj nikar
ne poslušajo svoje matere, ampak njega, ki jim dobro
hoče. Obeta jim bogastvo in čast, če njega ubogajo
in se odpovejo materini veri; če pa ne, jih čaka naj¬
hujše trpljenje.

Nato mu jedna izmej deklic odgovori: »Tvojih
daril ne iščemo in tvojih muk se ne bojimo. Za nas
kristijane ni večjega veselja, kakor trpeti za Jezusa, ki
nam je dal to minljivo življenje, pa nam tudi večno
zaslužil s svojo krvjo.«

Te odločne besede precej prepričajo cesarja, da z
besedo ne opravi ničesar, zato prične koj z mučenjem.

Prva je na vrsti Pistija. Najprej jo do krvavega
pretepajo in hudo ranijo, potlej jo z bakljami žgejo in
vržejo v vrelo smolo. Pa milost božja je bila v devici
močnejša, kakor vse bolečine, in česar bi sama ne mogla
pretrpeti, to ji je odvzela vsemogočnost Jezusova. Ogenj
se je ni lotil, zgubil je takorekoč za njo svojo moč.
Sodnik jo zapove ob glavo dejati.

Deklica se poslavlja najprej • pri materi: »Vidite,
ljuba Mati! koliko dobroto mi skazuje Gospod Jezus;
toraj le še dalje me podpirajte s svojo molitvijo v mojem
boju.« — Potlej reče sestrama: »In ve dve, preljubljeni
sestrici, ne bojta se za Kristusa prestati tako slavno
smrt. Jedno mater smo vse imele in smo skupaj rastle;
zato naj bo tudi naša smrt skupna in naš odločni sklep
sestersko zjedinjen.« Jokaje poslušata sestrici te besede
in z materjo vred se z ginjenim srcem poslovita in
blagrujeta srečno mučenko.

Potlej pride na vrsto Elpija. Sodnik meni, da jo
je sestrino trpljenje preplašilo in omečilo, zato jo po¬
vabi z lepo besedo, naj daruje malikom. Ona pa mu
odgovori: »Veš, da je moja sestra ta, ki je ravnokar
umrla. Toraj vedi, da ji hočem biti sestra tudi po sta¬
novitnosti.

Tudi njo najprej neusmiljeno pretepajo, potlej^ pa
vržejo v razbeljeno peč. Ali ogenj ji ne škoduje. Še s
hujšim jo strašijo, ona pa na tihem moli za stano-

11

162

sitnost. Velik kotel napolnijo s smolo in žveplom in
velikansk ogenj zanetijo pod njim. S tem hoče strašiti
tudi najmlajšo sestro in mater. Pa preden vržejo mu¬
čenico v razbeljeno pekočino, se na božjo povelje
kotel razpoči kakor steklo; vse se razlije in še konča
več rabljev. Ker je ne more drugače, jo umori tudi z
mečem.

Sedaj ostane le še devetletna Agapeja. Veselo pre¬
trpi jednake bolečine, kakor njeni sestri. Tudi njo Bog
čudovito varuje in ohrani; tudi ona je slednjič obsojena,
da se ji glava odseka.

Veselo jo spremlja mati na morišče ter glasno
kliče: »O, jaz presrečna mati! S koliko milostjo si me
počastil, o Bog, da si moje preljube otroke z mučeniško
krono ovenčane sprejel v svoje kraljestvo! Tukaj vidim
angelje, ki čakajo še na te moje dete! Pojdi tedaj, hiti
k ženitnini, ki jo že obhajata tvoji sestri.«

Agapeja še zapoje slavo Kristusu in — meč ji
preseka vrat.

Mati pobožno pokoplje vse tri hčerke. — Tretji
dan pride molit na grob svojih otrok. Mej molitvijo
tudi ona mirno in sladko v Gospodu zaspi. Truplo svete
matere položijo poleg svetih hčerk, da bi vse štiri skupaj
čakale veličastnega vstajenja.

I) Nedolžni otročiči betlehemski (f l. 1).

Ko sem bil še sam učenec nižjih šol, nas je skrbna
gospodinja (Bog ji povrni vso njeno skrb in dobroto
v večnosti!) ob nedeljah pošiljala k sv. Petru h krščan¬
skemu nauku. Ob taki priliki smo večkrat ostali pred
tistim stranskim oltarjem, na katerem je tako lepo na¬
slikana podoba »nedolžnih otročičev,« ki so v Betlehemu
v tako zgodnji mladosti svoje življenje dali za novo¬
rojeno Dete božje. Ne vem, če mi je še katera podoba
iz mladih let tako v živem spominu, kakor le-ta. Zato
bi pa tudi rad videl, da bi še vi gostokrat mislili na
betlehemske otročiče.

Sv. evangelist Matej nam to pretresljivo zgodbo
ob kratkem pove tako-le : »Ko je Herod videl, da je od
Modrih zapeljan, se je silno razsrdil, in je poslal vojake in

163

pomoril vse fantiče, kar jih je bilo v Betlehemu in v
vseh njegovih pokrajinah po dve leti in manj starih,
po času, ki ga je bil izprašal od Modrih. Takrat se je
dopolnilo, kar je bilo govorjeno po Jeremiju preroku,
ki pravi: »Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik;
Rahela je jokala po svojih otrocih, in se ni dala uto-
lažiti, ker jih ni več.«

Res kratka dogodba, pa kako veliko ima v sebi!
Le prevdarite sami: prav vsi dečki, ki niso bili čez dve
leti stari, morali so umreti v grozovitih bolečinah. Ker
je bilo vojakom na tem vse ležeče, da bi bili umorili
Jezusa, katerega pa niso poznali, gotovo niso prizanesli
nobenemu. Od hiše do hiše so hiteli in vse preiskali.
Iz rok so materam trgali otročiče, iz posteljic so jih
jemali, z ostrim mečem so jih prebadali, sekali in mo¬
rili. Kdo bi popisal mili jok in obupno glasno žalovanje
užaljenih mater, ki so v nedolžni krvi videle ležati
svoje ljube otročiče!

V celem mestu so vojaki taeih otrok pač veliko
veliko našli; pa ne samo v mestu, temuč po vseh betle¬
hemskih pokrajinah so pomorili vse, kar so jih našli.
Tedaj, če tudi ni v sv. pismu število pomorjenih po¬
vedano, si lahko mislimo, da jih je moralo biti vsaj kakih
sto, če ne več.

Kako lepa družbica, kako veličastna zmagovalna
vojska malih in najmanjših, ki so že s svojo nedolžno
krvjo bili krščeni, še predno je Jezus postavil sv. krst.

Kako srečna res se nam mora zdeti ta angeljska
družba nedolžnih otročičev, če si jo ogledamo z očmi
svete vere! Pač srečni so bili, da so smeli za Jezusa
umreti v tako zgodnji mladosti, ko še njegovega Imena
niso mogli klicati. Svet so premagali, še predno so ga
poznali; komaj so začeli živeti, že darujejo svoje nežno
življenje, da se jim zamenja za večno. Prvenci so izmej
vseh brezštevilnih mučencev vseh dežel in vseh časov,
ker so prvi kri prelili za Jezusa; pa saj še ne tolikanj
za Jezusa, ampak celo namest Jezusa so dali svoje
nedolžno življenje. Blagrovati jih moramo zastran take
zgodnje zmage. Znabiti bi se jih bilo mnogo izmej
njih pozneje na napačno pot zgubilo in bi bili z dru-
zimi vred vpili zoper Jezusa: »Križaj ga, križaj ga!«

n*

164

ali pa: »Njegova kri naj pride nad nas in nad naše
otroke!« Sedaj pa so zavarovani za vso večnost: o
blagor se jim!

Zato sv. Cerkev z veliko vnemo slavi njihov spo¬
min in obhaja njihov praznik z osmino, častite jih tudi
vi, in prosite nje in vse druge, ki so za njimi življenje
dali za Jezusa, za največjo in najpotrebnišo milost:
junaško stanovitnost do konca!

10. Sv. Tarcizij.

(Za prvo sv. obhajilo.)

I.

Krvi krščanske že obilo
Prelili trinogi so kruti,
A spet preganjanje nemilo
Pričeli so glavarji ljuti:

V desetič se morija ponovi,
Morija strašna, strašno klanje;

V potocih teče spet nedolžna kri
Kristjanov, — oh, hudo je zanje!

Tje v Rim zdaj misli obrnimo,
Tam dvojno družbo obiščimo.
Poglejmo najprej one v ječi,
Ki jutri že zverine, meči
Življenje v hudih mukah jim vzemo.
Kako veselo in kako lepo
Za sveto smrt je pripravljanje!
Že davno svetu dali so slovo,
Zdaj krone je pričakovanje, —
Oj, kmali bode jim plačilo 1
Na zemlji le še to samo žele:
Da zadnje sveto obhajilo
Bi dalo jim pomoč, pogum v srce.
Pa kdo Popotnico prinesti
Predrznil pač se bode v ječo k njim? —
Sovražniki bi kar na cesti

Pobili ga. —

165

Pa drugo družbo,
Ki skrita v Katakombah pod zemljo
Obhaja sveto božjo službo,
Ogledati si zdaj še moramo.
Že sveta maša je končana,
Pripravljeno presveto je Telo.
Strme ga moli družba zbrana
Ter čaka, kaj duhoven poreko.
Pastir častit se okrog ozrejo
In iščejo z očmi junaka,
Kateremu zročiti smejo
Jed božjo čedici, ki čaka,
Zaprta, — smrti mučeniške.
In predno družbe te svetniške
Utegnil kdo se je oglasiti,
Poklekne že, začne prositi
T a r c i z i j , deček trinajstleten,
Nedolžna duša, strežnik spreten;
Roke steguje in obeta,
Kak varna bo Skrivnost presveta,
Če njemu bode izročena.

„Premlad si še“, mu mašnik pravijo.
„ „S tem ravno bo zagotovljena
Še najbolj varnost moja. — O, dajte no!““
Spet prosi tak genljivo, tak gorko,
Da lica zarude, solzi' oko.

Namestnik Božji zdaj odjenja,
Ne more nič več se ustavljati:
Zastavo večnega življenja
V posodi jame zavijati,
Na prsi skriva mej obleko mu,
In za slovo ga podučuje:
„Pomisli, kak zaklad sprejel si tu!
Kristjan nevarno zdaj potuje;
Ogibaj šumnih trgov se in cest
In vedi, da se psom metati
Ne sme nikoli sveto ! — Boš li
„„O,  raje čem življenje dati,
Kot Jezusa Boga zgubiti
To komaj utegne odgovoriti
In brž gre deček ognjeviti.

166

O ljuba mladina, ti tudi je dana
Pri mizi Gospodovi angeljska hrana.
Pa ne mej obleko skrivnostno zavito,
Temuč na prestolu nedolžnega srca zvesto
Po tesnih in strmih stezah zmagovito
Mej svetnim ti šumom hraniti bo Rešnje Telo.
Vas vprašam : Li hočete zvesti ostati?
Mi hočete, kakor Tarciz, obljubiti:
„0 rajše življenje mi hočemo dati,
Kot svojega Jezusa kdaj kolj zgubiti?"

II.

Korakov urnih stopa akolit,*)
Ogiblje se ljudij množice,
Na sveti Kruh skrbno zavit
Pobožno sklenil je ročice.
Le jedno v srcu vedno skrb ima,
Samo ta misel zmir navdaja ga,
Da skoro poslanje mu zročeno
Bi bilo srečno dovršeno.

Gospa ga neka opazuje
Spred praga svoje lepe hiše,
Ko memo gre, in občuduje
Lepoto angeljsko, ki ni še
Je take pri otrocih videla;
Skrivnostno bitje zdi se ji iz neba:
O kaj bi vendar hotla dati,
Ko takemu bi bila mati 1
Za svojega sprejeti hoče
Ter kliče dečka ljubeznjfvo:
„0 ljubo dete, ni li vroče
Ti, ker hitiš tako marljivo?
O, stopi malo v sobo mojo,
Da si počiješ in mi vse poveš,
Kje hišo imajo stariši svojo,
Kako ime ti je in kar še veš!"

*) Akoliti so se imenovali nekdaj cerkveni strežniki, ki so bili
s posebnim nižjim redom posvečeni za svojo službo pri oltarju.

V onih nevarnih časih so smeli tudi neduhovni nesti presveto
Rešnje Telo takim, ki niso mogli sami priti k sv. obhajilu.

167

„„Tarcizij sem, jaz sem sirota,
Ni mojega, ko le dobrota;

Tak kraj je moje stanovanje,
Ki bil za vas bi milovanje . . .

Pa oh, gospa! pustite, naj hitim,
Nalogo važno, sveto brž zvršim !

Ne vtegnem nič, se mi hudo mudl““ —
„Pa jutri pridi, oh, obljubi mi;

Saj hiša lahko je dobiti."

„„Če bom še živ, res hočem priti" “
Prijazno reče in se poslovi. —

Gospej se zdaj še vse bolj čudno zdi.

Neverna še, je bolj zvedava,
Za njim hiteti namerava.

Jednako vabilo

Stoterno slepilo

Vas bode v življenju,

Mar smem se zanesti,
Da bodete zvesti

V mamljivem vabljenju?

Vas srčno želenje

In grešno hlepenje

Raz pot bo vabilo ;

In svet ves hudobni

In zgled ne menj zlobni
Vam delal bo silo.

In satan lažnjivec

Vam bo pohujšljivec;

Bo hotel končati,

Kar nagnjenje lastno,
Pohujšanje strastno
Pustilo je stati.

Tarcizija vnema

Naj zmir se posnema
In v vsaki skušnjavi
Zveličar ostal bo,
Pri vas zmagoval bo
Prav v vsaki težavi 1

III.

Poskušnjo prvo hrabro je prestal
Tarcizij, a še hujša mu preti.
Zagleda dečkov radostno druhal
Na prostem kraju, kjer se nadjal ni.
Ti ravno k igri so se zbrali
In v ta namen se preštevali.
„Še manjka jednega", zdaj zakriči
Druhal, „Tarcizij! naš tovariš si ti,
Zato se bodeš z nami zdaj igral."
„„Bi rad se, dragi! z vami radoval,
Pa zdaj ne vtegnem, mi ni mogoče!““
Ga prime jeden, tepsti hoče:

168

»Le stegni sklenjeni koj roki,
Da naredimo krog široki!"
»»Prevažno je poslanje moje,
Zamudil bi dolžnosti svoje:
Pustite me, vas prosim prav lepo!""

In kar se zdaj zgodi, je prestrašnd.
Da skor ne upam si povedati.
Močan in zloben deček vpije:
»Kaj skrivaš? Moraš nam pokazati!
Kaj neki roka skrbno ktije?
Če list je skriven, daj sem meni,
Bom hranil jaz; — roke razkleni !“
Svetnik roke tesneje sklene,
Skrivnosti stiska dragocene
In milo kliče: »Ne, ne! nikdar ne!“
In zlobnež: »Hočem videti, kaj je!"
Na to ga zgrabi, vlači, suje;

Z ljudmi se prostor napolnuje.
Velikih, malih se nabere zbor,
In nenavaden gledajo prizor:
Močneji šibkega pretepa,
Bi rad mu vzel, kar skrivno nosi;
Nebeška moč pa roke sklepa
Svetniku, ki trpi le in prosi,
Razžalniku nič ne povrača.

In videti, da ne premore ga,
Se drug do druzega obrača
Vprašaje: »Kdo je? Kaj je neki ta?"

Nek mož bogat, nasprotnik Kristusov,
Nasmehne se in ljudstvu reče:
»Kdo neki bo? Sovražnik je bogov;
Kristjan skrivnosti nese v ječe/
In kakor dregnil bi v čebelni panj,
Ali če kdo osi' razdraži,
Od vseh stranij tišči vse, vpije vanj :
»Kristjan, pokaži! kaži! kaži!"
„ »Dokler živim, nikdar! nikoli!““
Odločno govori in moli.

Zdaj vdari ga krepak kovač s pestjo.
Svetnik omahne, kri ga obliva,
In brez števila vdarcev z vso močjo

169

Nedolžni deček že dobiva,
Da ves krvav in ranjen zgrudi se. —
Pa še na tleh junaško se bori,
Nepremakljivo sklepa še roke
Na prsi, akoravno pol mrtev medli', —
Oh, zdaj, zdaj bo premagan ! 1
Toda: ne!

Nenadno nek junak priteče

In urno razpodi, razmeče
Druhal razkačeno in besno :
Na vse strani, na levo in desno
Zbežijo zlobneži, se pozgube.

Na to poklekne blagi orjak na tla
(Kristjan je namreč, mu Kvadrat je ime)
V naročje k sebi vzdiga ranjenca;

Ravna ž njim rahlo, ljubeznjivo,
Kot streglo bi srce mu materno ;
Solze teko neprenehljivo.

Svetnik se spet zave — pogleda,
Kvadrata častnika spozna oko, —
Pa lica so mrtvaško bleda.

„Tarcizij! si mar hudo ranjen?"
Vojščak sočutno ga popraša.

„„O, kaj jaz? — Bog je tukaj hranjen,
Skrivnost presveta je tu naša !

O, varuj ti jo mesto mene!""
Častitljivo na ramo dene

In nese — sladka mu je butara —
Ne le mučenca vmirajočega,
Temveč mučencev vseh Gospoda.

Pobožni mili dečka zdihljeji —
So pesem nežnega laboda.

Omahne glava v omedlevici —
Roke tišče presveto še Telo.

Na poti ju nikdo ne moti;
Gospa le neka zre začudeno,
Ko pride blizo nju nasproti.

Prestrašena zavpije tožno:
»Tarcizij! oh, je li to možno ?
Oličje ravno kar tako lepo,
Krvavo zdaj, bledo, vse ranjeno!

170

Oj, kdo je mogel to storiti?"
»Gospa preblaga!" reče ji Kvadrat,
„Neverniki so siloviti

Ga stepli, da že diha zadnjikrat,
Namčnili mu smrt, ker je kristjan 1“
Gospa prav blizo stopi mu na stran,
Krvav obraz si ogleduje: —
Še živ je, še mu žila kljuje —
Odpre oči — se rajsko nasmehlja —
Umrje! —

Gospo pretrese pogled ta,
Postala kmalu je kristjana.

Kvadrat ga v Katakombe nese,
Kjer prej je bila družba zbrana.
Duhovniku se roka trese,
Ko jamejo mu odgrinjati
Skrivnosti, kojih še o smrti
Ni nehal zvesto varovati.

Tako so žalostni, potrti,
Da gorke solze jim na tla teko.
Potem slovesno ga pokopljejo. —
Na prošnjo njega tudi se zgodi,
Da verni v ječi so obhajani.

Nauk le te zgodbe je jasen:
Zvestobe to zgled je prekrasen.
Nad vse naj še vam stanovitnost velja,
Zvestoba do konca le krono poda.
Naj stalna junaška zvestoba
Vas vsacega spremlja do groba!
Na novo ste spet obljubili,
Da Jezusa boste ljubili.
Spolnujte do konca obljubo zvesto
Srce mu za zmiraj darujte mlado:

»Srce Ti, o Jezus! darimo

In Tebi umrjemo, živimo,
V nesreči in v sreči in v boji, —
Zmir ! — živi in mrtvi smo Tvoji!!