800
Odganjanje nujnosti
Janez Juvan
I
Z levo roko se primem za desno uho. Z desno sežem po levem ušesu. In ko se z obema rokama držim tako trdno, da se nikamor ne morem ganiti, vem, da bom sam svoj jetnik, dokler od nepremakljivosti ne izgubim zavesti.
II
Kako
smiselno
je urejen
svet.
Kamen
bo do konca
Odganjanje nujnosti
svojega obstoja
kamen.
Voda bo
vse žive dni
voda.
Smrt
bo do smrti
smrt.
Naj oporekam
temu redu?
III
V steni okno, v oknu oko,
v očesu solza, v solzi sol.
V steni oko, v očesu solza, v solzi sol.
V steni solza, v solzi sol.
V steni sol.
IV
Si
lako
lalo
mi.
Silako
lalomi.
Silakolalomi.
Lalomi
silako.
Mi
lalo
lako
si.
V
Nerodni smešni hroščki kobacajo.
801
Janez Juvan
Kobacajo, kobacajo.
Nič ne morejo,
nikamor ne pridejo.
Z ničimer se ne
izkazujejo.
Samo svojo nemoč
potrjujejo.
Obmirujejo.
Obmirujejo.
VI
Zelo si oddaljen
in sam, pokrit
s prtom kamenja in
večnega snega.
Pot, ki si jo končal,
ostaja nedokončana.
Naj ti sije
večni cvet regrata
visoko
v zenitu.
VII
in voda šumi
z neslišnim šumom
v svinčenih žilah
zidov.
In teče,
če tako naredim.
Pa tudi,
če sama
hoče.
VIII
Zgradil
si je dom,
uredil vrt
in zasadil oreh
v spomin na
hčerkino rojstvo.
Ni slutil,
802
803
Odganjanje nujnosti
da mu bodo speljali avtomobilsko cesto skozi hišo in dušo.
IX
Roke iz kamna. Noge iz kamna. Velik kamen na sredi kamnite poti. Kako naprej?
X
Sv. Jošt:
V ravnini spodaj znoj ne lipe
s hriba turški
bron
pozdravlja.
Sv. Uršula:
Ostrina ajdovega zrna
švistne tik ob goli
rami.
V črnih razorih krvavijo snopi. Sv. Tomaž: Trpek mah
je streho vso prerasel. Mrzel kamen je pod mizo zrasel. Sv. Jedert: Strašna je bližina vse večje oddaljenosti med brati in sosedi.
XI
Ne da bi vedeli, kdaj, ne da bi vedeli, zakaj, na samem obrobju lokavosti
ali v čisti sredici
izmikajočih se možnosti
(ki so nam še preostale)
so se nebesne in vodne poti
nerazrešljivo prepletle.
Nesmiselno utripanje kril
in nerazsodno plahutanje peruti
nas ne bo prebudilo
iz mrtvoudnega malodušja.
Šele ko se bodo spodmaknila
oporja hribovij,
bo zadonelo po vseh
dolinah.
XII
Od obzorja do obzorja zarjavele zarje. Mrko zrklo sonca je žgoč opomin. Staniolaste obljube so se stalile. Maliki so postali smrtni.
XIII
Zaprla
so se vrata
poletja.
Ostala sva zunaj
naga.
Urni murni
s cvrčečimi svedri
luščijo jutro.
Ključa ni.
XIV
Vse bolj si jedka
in bela.
Z živim apnom
opletena.
Modrikasti plamenčki
voščeni,
804
Janez Juvan
Odganjanje nujnosti
a neizrečeni.
Pas iz kačje kože -
da ponorim.
Jantar je
le še spomin
na okamnele
čebele.
XV
Pride dan, ko bi si vse upal (ko se zdi vse tako preprosto) da bi od groze začel moliti. A sem molitve že zdavnaj opustil.
XVI
Je eden, kije.
Ki je povsod. Ki pravimo, da ga ni. Ki šteje naše dni. Kije
vseh časov gospod. Od nekod ali od tod se smeje in smeje, ko nas motri.
XVII
Kaj vem, kaj mi je. V globok rov rjovem.
805