ŽIVLJENJE

preblaženc Device in Matere

in. njenega prečistega ženina svetega

Popisal

Janez V’ o 1 č i e,

duhoven ljubljanske škofije.

Izdala in založila

Tretji del.

Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva.

Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.

45732


KAZALO

Stran

VIII. Češčenje sv. Jožefa.

(Prazniki, bratovščine in redovi sv. Jožefu posvečeni.)

1. Kaj vemo o sv. Jožefu. 1

2. Sv. Jožef pravičen mož. 9

3. Sv. Jožefa že od nekdaj časte .... 15

4. Zakaj častimo sv. Jožefa.18

5. Otroci in starši, častite sv. Jožefa ... 23

6. Vsi pravoverni častijo sv. Jožefa ... 28

7. Sv. Jožef je patron našega cesarstva . . 32

8. Sv. Jožef je patron umirajočih .... 34

9. Sv. Jožef je patron ubogim dušam v vicah 37

10. Češčenje sv. Jožefa se množi.44

11. Vodila častivcem sv. Jožefa.61

12. Duhovna zaveza s sv. Jožefom .... 63

I. Prazniki, sv. Jožefu posvečeni.66

1. Dvanajsteri častni dnevi sv. Jožefa ... 67

2. Praznik zaročenja sv. Jožefa s preblaženo

Devico Marijo.68

3. God sv. Jožefa.70

4. Praznik varstva sv. Jožefa.71

II. Bratovščine na čast sv. Jožefu.73

1. Perva bratovščina sv. Jožefa.74

2. Ponovljenje bratovščine sv. Jožefa ... 76

3. Pas sv. Jožefa.80

4. Družba otrok sv. Jožefa.85

5. Družba češčenja prečistega serca sv. Jožefa 86

III. Redovi, sv. Jožefu posvečeni.

1. Sv. Jožef je prelep zgled vsem redovnikom 88

2. Sestre sv. Jožefa.91

3. Bratje sv. družine.93

4. Misijonarji sv. Jožefa.93

IX. Prikazovanja Matere Božje.

Prikazovanja Matere Božje od začetka do da¬
našnjih dni.95

1. Sv. Jakobu starejemu.98

2. Aposteljnom.98

Stran

3. Pobožni ženi na Francoskem.99

4. Sv. Gregorju čudodelniku.101

5. Sv. Julijanu in sv. Basilisi.102

6. Sv. Katarini.103

7. Sv. Nikolaju.104

8. Nekemu zidarju o času cesarja Konstantina 105

9. Rimljanu Janezu in njegovi ženi in papežu

Liberiju.106

10. Sv. Moniki.106

11. Sv. Baziliju ..107

12. Sv. Martinu.108

13. Opatu Cirijaku.108

14. Kozmijani.109

15. Teofilu, diakonu Adamaške cerkve . . . 110

16. Judovskemu otroku.112

17. Mladi devici Muzi.113

18. Sv. Ildefonzu.114

19. Sv. Boniciju.115

20. Sv. škofu Egvinu.116

21. Velikemu škofu Gondisalvu.117

22. Sv. Radbodu.117

23. Velikemu škofu sv. Dunstanu .... 118

24. Mestu Valencienes.120

25. Fulbertu, Chartreskemu škofu .... 121

26. Blaženemu Marinu, bratu sv. Petra Damijana 122

27. Blaženemu Hermanu.123

28. Opatu Helzimu.124

29. Sv. Arnulfu.125

30. Mestu Arras .126

31. Sv. Bernardu.127

32. Zveličanemu Didieru.129

33. Sv. Hugonu.130

34. Še nekterim menihom sv. Bernarda . . 131

35. Zveličanemu opatu Petru enooku . . . 132

36. Sv. Tomažu, Kanterburijskemu nadškofu . 133

37. Adamu, menihu od sv. Viktorja .... 135

38. Sv. Frančišku Asiškemu.136

39. Sv. Dominiku.137

40. Sv. Lutgardi.139

Stran

41. Papežu Honoriju III.141

42. Sv. Reginaldu.141

43. Sv. Albertu.142

44. Sv. Nikolaju Tolentinskemu.144

45. Sv. Hijacintu.145

46. Kartuzijanu Petru Favierju.146

47. Kerščanskemu mladenču v sužnosti in nje¬

govi materi.147

48. Sv. Brigiti.147

49. Sv. Katarini Sienski.150

50. Sv. Andreju Korziniju.152

51. Blaženemu Henriku Suzo-u.153

52. Sv. Vincenciju Fereriju .157

53. Sv. Katarini Bologneški.158

54. Zveličanemu Tomažu Kempčanu .... 158

55. Bogoljubnemu Egbertu.160

56. Dvema sestrama. Pobožnemu kmetu. Nedolžni

deklici.160

57. Sv. Ignaciju.162

58. Petru Perriju in Jakobu Ledesme-ju . . . 163

59. Sv. Janezu od križa.165

60. Mnogim udom kapucinskega reda .... 166

61. Še nekterim kapucinom.169

62. Nekterim udom Jezusove družbe .... 172

63. Še nekterim drugim v tem času .... 173

64. Prikazovanja Matere Božje od 1. 1600 naprej 176

65. Prikazovanja Matere Božje od 1. 1610 naprej 180

66. Prikazovanja Matere Božje od 1. 1620 naprej 183

67. Marija se prikaže majhnemu otroku . . . 186

68. Blaženi karmelitarici Mariji iz Agrede . . 187

69. Puščavnici Marjeti iz Luksemburga . . . 188

70. Zveličani Joani v Burgosu.188

71. Pobožni dekli Armeli.190

72. Blaženi Marjeti od sv. zakramenta . . . 191

73. Terdovratnemu zamorcu v Neapolu . . . 192

74. Zveličani Joani od križa.192

75. Marija se skaže milostno mestu Trevizu . 194

76. Jezuitu Janezu Brebeufu.195

77. Pobožnemu mešniku Holchauserju .... 196

78. Zveličani Marjeti Alakok.197

79. Pobožni pastirici Dominiki v Montegnjani na

Tirolskem.197

Stran

80. Mali deklici, sv. Veroniki Julijani . . 204

81. Blaženi Benvenuti iz Bojana .... 204

82. Nekemu turku Sanhecu.205

83. Ubogi sužnji, kteri so Bruka rekli . . 206

84. Mlademu kanoniku Henriku Heidenu . 208

85. Mariji Katalani v Rimskem mestu . . 208

86. Začetek svetinice preblažene Device Marije 211

87. Siroti Pavlu v Ameriki.213

88. Alfonzu Ratizbonu v cerkvi sv. Andreja

v Rimu.  . 214

89. Prikazovanje preblažene Device v La Sa-

lette na Francoskem.220

90. Prikazovanje Matere Božje v Vatikanu . 226

91. Prikazovanje Matere Božje 7 žalosti v

Ceretu na Toskanskem.227

92. Prikazovanje Matere Božje v Lourdesu . 231

93. Marija se prikaže v župniji sv. Lukeža na

Laškem.238

94. Marija se prikaže v Filipovem na Češkem 240

95. Marija se prikaže v Jurjevem na češkem 243

96. Marija se prikaže v Pontmainu na Fran¬
coskem .245

97. Preblažena Devica Marija v Št. Louis v

Ameriki.248

98. Marija se prikaže deklici Izabeli in neki

nuni.249

99. Prikazovanje Matere Božje v Kriitu na

Elzaškem.251

100. Prikazovanje Matere Božje v Marpingenu 253

101. Marija se prikaže v Metenbuhu na Ba¬
varskem .260

102. Prikazovanje Matere Božje v Ditribswaldu 264

103. Prikazovanje Matere Božje v Knoku na

Irskem.270

Sklep.271

Slovenska pridiga pri Lurški dupljini o priliki
avstrijskega romanja, dne 16. avgusta 1886;
govoril Fr. Kosar, korar stolne cerkve v
Mariboru.275

Zdrava Marija. (Pesem o Lurški Materi božji.) 283

VIII.

Češčenje

svetega

T c ž e f a.

Prazniki, bratovščine in redovi sv. Jožefu posvečeni.

»Pojdite k Jožefu,' 1

I. Mojzes. 41. 55.

I. Kaj vemo o sv. Jožefu.

nes, ko to pišem, je Marijin praz¬
nik, kterega je postavil papež Pij
VIL v spomin, da je bil na priprošnjo
Matere Božje iz krivičnega pregnanstva
že vdrugič rešen. Imenoval ga je: „Po¬
moč kristjanov

Danes je pa ravno tudi sreda, ktero
pobožni kristjani svetemu Jožefu posve¬
čujejo. — Kako lepo in prav je, da
ravno ta Mariji Devici in svetemu Jožefu
posvečeni dan začnem pisati v slavo in
češčenje prečistemu ženinu preblažene Ma¬
tere Božje!

O premila Devica Marija! o sveti
Jožef! prosita za me, da me blagoslovi
vajino Božje Dete, da mi da ljubi Jezus
svojo pomoč k temu pisanju, in da vsi,
ki bomo te bukve brali ali brati slišali,
pridemo v vašo presveto družino, in
tamkaj vašo slavo vidimo in jo prav spo¬
znamo ter se z vami vso večnost vese¬
limo !

O podajmo se saj v duhu še zdaj v
visoka nebesa in videli bomo tam, kar
sveti apostelj Janez v svojem skrivnem
razodenji piše: »Po tem sem videl veliko
trumo, ktere ni nihče mogel prešteti, iz
vseh narodov in rodov in ljudstev in je¬

ni. del.

zikov, stati pred sedežem in Jagnjetom;
bili so oblečeni v bela oblačila in pal¬
move veje so bile v njih rokah.“ (7, 9.)
V tej neprešteti trumi najbližej presvete
Trojice je preblažena Devica in Mati
Božja Marija. Za njo pa nima nihče
veče časti, nihče imenitniše slave, nihče
više moči, kakor sveti Jožef, rednik Zve¬
ličarja našega. — To nam spričuje Je¬
zus Kristus, Sin Božji sam, ki mu je bil
celih trideset let pokoren. To nam spri¬
čuje Marija, neomadežana Devica in Mati
Božja, ki je bila prečista nevesta nje¬
gova. To nam spričujejo sveti angelji,
ki so ž njim že tu na zemlji občevali.
To nam spričuje dolga versta svetnikov,
ki so ga priserčno častili in na pomoč
klicali. To nam spričuje sveta katoliška
cerkev, ktera mu vsa stoletja posebno
čast skazuje. To nam kaže posebno se¬
danji čas, ko je Marijin papež, nepozab¬
ljivi Pij IX. svetega Jožefa, v veselje
vsem pravovernim, z volil patrona —varha
vesoljni sveti cerkvi. To nam slednjič
spričujejo redovi, bratovščine, kerščanske
družbe in pravoverni po vsem širokem
svetu, ki priserčno častijo svetega Jožefa,
rednika našega Božjega Zveličarja.

Sveti evangelij nam sicer čisto malo
pove od tega imenitnega priprošnika na-

1

2

šega. V tem pa vendar lahko spoznamo,
kako ljubljen prijatelj Božji je bil sveti
Jožef, koliko milosti mu je Bog dodelil;
pa tudi spoznamo iz svetega evangelija,
kako je bil popolnoma vdan volji Božji,
in kako visoko ga je Vsegamogočni po¬
vzdignil.

Naj tu sem postavim besede svetega
evangelija. Sveti Matevž opiše čast in
slavo svetega Jožefa s temi le besedami:
„ Jakob pa je rodil Jožefa, moža Marije,
od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan
Kristus." In potem pravi: „ Kristusovo
rojstvo pa je tako-le bilo: Ko je bila
njegova Mati Marija Jožefu zaročena, se
je, preden sta vkup prišla, znašla noseča
od svetega Duha. Jožef pa, njen mož,
ker je bil pravičen in je ni hotel raz¬
glasiti, jo je hotel skrivaj zapustiti.
Ko je pa to mislil, se mu je angelj Go¬
spodov v spanji prikazal, rekoč: Jožef,
Davidov sin! ne boj se k sebi vzeti Ma¬
rije, svoje žene; zakaj, kar je v njej ro¬
jeno, je od svetega Duha, Rodila pa bo
Sina, in imenuj njegovo ime Jezus; on
bo namreč odrešil svoje ljudstvo od njih
grehov. . . . Ko se je tedaj Jožef iz
spanja zbudil, je storil, kakor mu je bil
zapovedal angelj Gospodov, in je vzel k
sebi svojo ženo. In je ni spoznal, do¬
kler ni porodila svojega pervorojenega Sina
in je imenoval njegovo ime Jezus." (1,
16 — 25.)

Sveti Lukež pa piše od svetega Jo¬
žefa: »Prigodilo se je pa tiste dni, da
je povelje prišlo od cesarja Avgusta, da
naj se popiše ves svet, . . In vsi so šli,
da so se popisali, vsak v svoje mesto.
Šel je pa tudi Jožef iz Galileje, iz mesta
Nazareta v Judejo, v Davidovo mesto, ki
se imenuje Betlehem; zato ker je bil iz
hiše in rodovine Davidove; da bi se po¬
pisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki
je bila noseča. Prigodilo se je pa, ko
sta tam bila, so se dnevi dopolnili, da

bi porodila. In je porodila svojega per¬
vorojenega Sina in ga jo v plenice po¬
vila in položila v jasli, ker za nje ni
bilo prostora v hiši". . . In ko so an-
gelji rojstvo Gospodovo oznanili ubogim
pastirjem, „so hit/! prišli in našli Ma¬
rijo in Jožefa in Dete v jasli položeno. . .
Ko so bili dopolnjeni dnevi njenega
očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga
prinesli v Jeruzalem, da so ga postavili
pred Gospoda, kakor je pisano v postavi
Gospodovi: Vsepervorojenomoškega spola
bodi posvečeno Gospodu. In da so dar
opravili, kakor je rečeno v postavi Go¬
spodovi, dve gerlici ali dva mlada go¬
loba, ... Ko so prinesli otroka Jezusa
njegovi starši, da bi storili zanj po šegi
postave, vzel ga je Simeon na svoje na¬
ročje ter je hvalil Boga. . . In njegov
oče in njegova Mati sta se čudila nad
tein, kar se je od njega govorilo. . . .
Ko so vse dopolnili po zapovedi Gospo¬
dovi, vernili so se v Galilejo v svoje
mesto Nazaret." (Luk. 2, 8 — 39.)

Nadalje piše sv. Matevž, da so modri
iz Jutrovega iskali novorojenega Zveli¬
čarja in ko so šli iz Jeruzalema proti
Betlehemu, „ugledali so zvezdo in so se
silno obveselili. In so šli v hišo in so
našli Dete z Marijo, njegovo Materjo, ter
so predenj padli in ga molili; in so od-
perli svoje zaklade in mu darovali zlata,
kadila in mire. Ko so v spanji od¬
govor prejeli, ne vračevati se k Herodu,
so se po drugem potu vernili v svojo de¬
želo. Kedar so pa odšli, glej! se je an¬
gelj Gospodov Jožefu v spanji prikazal,
rekoč: Vstani, vzemi Dete in njegovo
Mater in beži v Egipt, in bodi tam, do¬
kler ti ne porečem; zakaj Herod bo Dete
iskal, da bi ga končal. In je vstal in
je vzel Dete in njegovo Mater po noči
in se je ognil v Egipt. In je bil ondi
do Herodove smerti. ... Ko je bil pa
Herod umeri, glej! se je angelj Gospo-

3

dov Jožefu v spanji prikazal v Egiptu,
rekoč: Vstani in vzemi Dete in njegovo
Mater in pojdi na izraelsko zemljo; za¬
kaj pomerli so, kteri so Detetu po
življenji stregli, hi vstal je in vzel
Dete in njegovo Mater in je prišel na
Izraelsko zemljo. Ko je pa slišal, da
Arhelaj kraljuje v Judeji, namesti He¬
roda, svojega očeta, se je bal tje iti in
v spanji opominjen se je ognil na Gali¬
lejsko. In je prišel in prebival v mestu,
kteremu je ime Nazaret; da se je do¬
polnilo, kar je govorjeno po prerokih,
da bode Nazarejec imenovan." (Mat. 1,
1—23.)

Sveti Lukež piše: »Dete pa je rastlo
in močno prihajalo, polno modrosti in
Božja milost je bila v njem. In njegovi
starši so vsako leto v Jeruzalem hodili
o velikonočnem prazniku. In ko je bil
dvanajst let star, šli so njegovi starši v
Jeruzalem po navadi praznika. In ko so
dnevi pretekli in so nazaj šli, ostal je
mladeneč Jezus v Jeruzalemu in njegovi
starši tega niso vedeli. Menili so pa, da
je pri družini in so šli dan hoda in so
ga iskali med sorodniki in znanci. In
ko ga niso našli, vernih so se v Jeru¬
zalem in so ga iskali. In prigodilo se
je, da so ga tretji dan v tempeljnu na¬
šli, sedečega sredi učenikov, ki jih je po¬
slušal in popraševal. Vsi pa, kteri so ga
slišali, so se čudili nad njegovim umom
in nad njegovimi odgovori. In ko so ga
ugledali, so se zavzeli, in njegova Mati
mu je rekla: Sin! zakaj si nama tako sto¬
ril ? Glej! tvoj oče in jaz sva te s ža¬
lostjo iskala. In jima reče: Kaj je, da
sta me iskala? Nista li vedela, da moram
v tem biti, kar je mojega Očeta? In
ona nista umela besede, ktero jima je
govoril. In je ž njima šel in prišel v
Nazaret, in jima je bil pokoren. In nje¬
gova Mati je ohranila vse te reči v svo¬
jem sercu. In Jezus je rastel v modrosti

in starosti in v milosti pri Bogu in pri
ljudeh. (Luk. 2, 40 — 52.)

Toliko nam pove sveti evangelij. Pa
tudi ustno izročilo nam ne ve dosti več
povedati od tega velicega svetnika. Tudi
ustno izročilo molči od njegovega rojstva
in od njegove mladosti. Toliko nam pove,
da je od svojih mladih nog v vednem
devištvu živel. Kakor Marija, Mati Božja,
ni spoznala nobenega moža, tako tudi
sveti Jožef ni spoznal nobene žene. Tudi
on, kakor preblažena Devica, je storil po¬
božno obljubo, da hoče do smerti ne¬
dolžno živeti; zato se je branil, Marijo
za nevesto vzeti in se ž njo zaročiti,
kakor le s to pogojo, da svoje devištvo
neomadežano ohrani. (Bolland. 19. Mar.
5. IV.)

Cerkveni učeniki so sploh te misli,
da sveti Jožef je vedno deviško živel ter
je s svojim devištvom zaslužil, biti ženin
presvete Device in Matere Božje. Ako
naš ljubi Zveličar Jezus Kristus, ko je
na križu umiarl, svoje deviške Matere ni
drugemu aposteljnu izročil, kakor le de¬
viškemu Janezu; je, ko je človek postal,
svojo neomadežano, deviško Mater gotovo
tudi le deviškemu možu zaročil.

Sveto devištvo je sveti Jožef neoma¬
dežano ohranil s dvojim gotovim pripo¬
močkom ; z molitvijo in z vednim težkim
delom. Bil je tesar, in kakor sveti Ju¬
stin terdi, je kmetovalcem drevesa delal,
les sekal, hiše stavil in vsakoverstna
druga tesarska dela opravljal. Ko je de¬
lati jenjal in se s pičlo hrano okrepčal,
je bila molitev njegovo vedrilo. Psalme svo¬
jega kraljevega pradeda Davida je molil
in jih pobožno premišljeval. In ker je v
teh psalmih prerokovanje prihoda, terp-
Ijenja in poveličanja obljubljenega Mesija
zapisano, obujalo in množilo mu je ravno
to premišljevanje hrepenenje po toliko za¬
želenem Zveličarju. V Betlehemu, kjer je

1*

4

bil njegov kraljevi praded David rojen, je
sv. Jožef do svojih moških let živel, od¬
ločen od sveta, s kterim ni hotel nič opra¬
viti imeti. Vedel je, daje kraljevega rodu;
ali nikdar ni hrepenel po posvetni vi
sokosti in imenitnosti; njegova poniž¬
nost mu tega ni pripustila. S svojim
revnim stanom je bil popolnoma zado¬
voljen. Božja volja je taka bila, in to
mu je zadosti. Njegove vere na Božje
razodenje ni zamogla nobena stvar pre¬
makniti, niti njegovega zaupanja na Božjo
previdnost omajati: nikdo mu ni bil v stanu
braniti, da bi ne bil na tanjko spolno-
val velike zapovedi, ki zahteva, da ljubi
Gospoda, svojega Boga, iz celega svo¬
jega serca. Bil je zares mož po volji
Božji, „ Pravični", kakor ga sveto pismo
imenuje; napolnjen z vsemi darovi sve¬
tega Duha, ki so ga vrednega storili, da
je bil sodelavec velicega dela našega od¬
rešenja.

Oas obljube je pretekel, da se spolni
večni sklep trojedinega Boga, da se umiri
in nasiti hrepenenje pobožnih, da bo usli¬
šano njihovo zdihovanje in bo prišel ob¬
ljubljeni Mesija, da bo Sin Božji človek
postal in bo odrešil človeški rod greha,
smerti in večnega pogubljenja. Že je bila
zmed tisoči svojega spola izvoljena „De¬
vica", ki bo spočela in rodila Emanuela,
Sinu Božjega, Odrešenika svetit. Marija,
hči Joahima in Ane, je preživela svoje
otroške dneve v Jeruzalemskem tempeljnu.
Kakor bela lilija, vsake pregrešne sence
prosta — najčistejša med čistimi — je
odrastla. Imela je štirnajst let. Njeni
starši so pomerli. Kot sirota se je to¬
liko priserčnejše oklenila Boga, ki je oče
vsem sirotam in ki jo je z neskončno
ljubeznijo ljubil. Vsa se je Bogu posvetila
in želela je le Gospodu živeti skrito, ne¬
dolžno, vseh pozemeljskih vezi prosto.
Njeni sorodniki, med njimi sveti duho¬
ven Cahanja, so drugače sklenili: naj bi

se omožila, kakor device, ki so v tem¬
peljnu bile izrejene. Zavoljo obljube ved-
nega devištva se je temu dolgo ustav¬
ljala. Nihče ni vedel za to obljubo, ka¬
kor le Bog sam; verh tega je bila pri
Judih vkoreninjena navada, da vsaka dedna
hči se je omožila z možem svoje rodo¬
vine. Skrivnostni namen Božji pa je bil,
da se je Marija zaročila s pravičnim mo¬
žem, ki bo lahko pričal neomadežano
čistost njenega življenja in bo varoval in
hranil njo in njenega Sina. Zato so po
Božji volji sorodniki in tempeljnovi du¬
hovni ostali pri svojem sklepu, omožiti
jo, če tudi je preblažena Devica drugače
želela. In kdo bo tisti presrečni, ki bo
čisto, neomadežano Devico imenoval svojo
nevesto? Sveti Hijeronim nam to skriv¬
nost tako - le popiše: „Bog je poterdil
obljubo preblažene Device, in Abiatar,
viši duhoven, je rekel zbranemu ljudstvu :
Ker je Bog odkazal novo pot, služiti mu,
moramo poiskati moža, kteremu bomo De¬
vico v varstvo in hrambo lahko izročili.
Ali kdo bo ta mož? In viši duhoven je
zopet vprašal Jehovo — Boga — in
Božji sklep se je glasil z besedami pre¬
roka Izaija: „In pognala bo mladika iz
Jesetove korenine, in cvetlica zrastla iz
njegove korenine. In Gospodov Duh bo
na njem počival." (11, 1, 2.)

Zdaj je oklical viši duhoven, naj
se snidejo v Jeruzalemskem tempeljnu
vsi neoženjeni možje iz rodu kralja Da¬
vida. Vsi pridejo. Le Jožef ne; ker je
zavoljo svoje obljube vednega devištva
mislil, da ta klic njemu ne velja. Ko se
mladenči v tempeljnu snidejo, bilo jim je
naročeno, naj slehern na večer pred Go¬
spodov altar položi suho oljkino vejico
in čigar vejica bo drugo jutro cvetela,
on bo dobil za ženo Marijo, hčer Joa¬
hima in Ane, rodu kralja Davida. Ko so
vejice pred svetiščem ležale, je eden mla-
denčev, Agab, priserčno zdihoval k Bogu,

5

naj bi njegova vejica zacvetela, in naj
bi premilo Devico on za ženo dobil.

Ko pa jutro nastane, ni nobena ve¬
jica cvetela. Vsi mladenči so bili žalostni.
Agab pa je točil britke solze, ker nje¬
govo upanje ni bilo spolnjeno. Vzel je
svojo vejico, jo zlomil in žalosten proč šel.

Vnovič so molili. In Božja volja je
bila razodeta, da ni prinesel vejice ravno
on, s kterim naj se Devica zaroči. Na
vse kraje so šli poslanci in skerbno so
popraševali, da so slednjič dobili Jožefa,
ter so ga pripeljali. Opomnjen je po¬
ložil svojo vejico pred svetišče; in urno
se vejica razcvete in beli golobček pride
in se vsede nanj. Vsi spoznajo, da Jožef
je izvoljeni ženin preblaženi Devici in mu
srečo voščijo.

Marija je med tem vsa v molitvi za¬
maknjena. Ko pa zve, kaj se je bilo
zgodilo, se ni več branila, marveč je pri¬
volila v zaroko. Po Božjem razodenji je
spoznala, da ta pravični mož, že prileten,
jej bo varh, oče in bramba njeni deviški
čistosti. Zaroka je bila po judovski na¬
vadi, da je ženin svoji nevesti podal
majhno darilo, rekoč: »Ako privoliš in
hočeš biti moja žena, vzemi to zastavo!“
Marija je sprejela dar in bila je postavno
z Jožefom zaročena.

Pri Judih ni bil sklenjen noben zakon
brez zaroke. Poroka je bila nekoliko po¬
zneje. Med tem pa ženin s svojo ne¬
vesto ni nič občeval; vendar je bila za¬
ročena po postavi že njegova žena. Po
splošni misli je bil Jožef takrat nekaj
čez trideset let star. Po zaroki se je
podal v Betlehem, da je potrebno pre-
skerbel za poroko. In Marija je bila pri
svojih.

Po dnevih potrebnega pripravljanja
sta prišla v Jeruzalem. Pred Gospodo¬
vim duhovnom je Jožef svoji prečisti ne¬
vesti djal perstan na perst z besedami:

»Glej, zdaj si moja žena po postavi Moj¬
zesovi in po navadi Izraelcev!" Po kon¬
čanem ženitovanji sta se zaročena podala,
v Nazaret, kjer sta obljubo vednega de-
vištva ponovila, ter v sveti nedolžnosti,
kakor brat in sestra, živela.

Sveti Brigiti je preblažena Devica to¬
le razodela: »Odslej mi je Jožef služil,
kakor svoji Gospi; jaz pa sem njemu
pomagala tudi pri najslahših opravilih.
Iz njegovih ust ni bilo nobene nepotrebne
besede, nobenega godernjanja, nobene ne-
volje. Bil je pri vseh opravilih izgled
poterpežljivosti, pri delu skerben, pohle¬
ven do združljivih, meni neizrečeno po-
strežljiv, zvest branitelj mojega devištva
in vedna priča Božjih čudežev. Vsemu
posvetnemu je odmeri, ter je le po ne¬
beškem hrepenel in tako poln bil žive
vere na obljube Božje, da je vedno po¬
navljal: »Le zato hočem živeti, da vi¬
dim voljo Božjo spolnovati." Prav malo¬
kdaj je šel v kako družbo ali v posve¬
tovanje; vse njegovo djanje in nehanje
je veljalo le naredbam Božje previdnosti.
— Kar je Mati Božja sveti Brigiti raz¬
odela, to nam poterdi sveto pismo z
malimi besedami, ktero smo poprej brali.

Blizo Marijine hišice je imel Jožef
svojo delavnico, kjer je neutrudeno delal,
da je sebi in svoji izvoljeni nevesti vsak¬
danji kruh v potu svojega obraza zaslu¬
žil. Še zdaj kažejo kraj, kjer je stala
njegova delavnica. Marija je bila izur¬
jena v vezenji, kakor piše sveti Epifanij.
Tudi je urno predla. Jeruzalemska cer¬
kev je dolgo časa hranila njen koželj,
kterega je poznej cesarica sveta Pulhe-
rija v Carigrad veliki Marijini cerkvi da¬
rovala. Se ve da je hišna dela z vso
skerbjo opravljala. Po končanem delu je
imela svoje veselje v sveti molitvi. V
spominu na Gospodove obljube je pri-
serčno zdihovala po prihodu njega, ki je
obljubljeni Mesija, ki je Odrešenik sveta.

6

Pa tudi sveti Jožef, ko je po kon¬
čanem delu s pičlo hrano se okrepčal,
je v pobožni molitvi po obljubljenem Me-
siju zdihoval. Pretekla sta dva mesca
po poroki. Prišel je večno imenitni dan.
v kterem naj se po Božjem sklepu do¬
polni nerazumljiva skrivnost, včlovečenje
Sinu Božjega. Bil je petindvajseti dan
sušca. Sveti Jožef je tesaril v svoji de¬
lavnici. Marija pa je po svoji navadi
molila v svoji tihi hišici. Njen Duh se
je k Bogu povzdignil in v globočino nje¬
govega veličastva zamaknil. In glej!
angelj Gospodov se prikaže ter jej na¬
znani, da bo ona Mati Sina Najvišega.
Ko po skerbnem premisleku zastran
svoje obljube vednega devištva izreče
svoj: »Fiat! — Naj se zgodi!" prešine
veselo zavzetje nebo in zemljo; in naj-
veča skrivnost, od stvarj enega sveta sem,
je spolnjena. — Marija Devica je Mati,
Mati Sinu Božjega, Mati Odrešenika sveta.
Ko je angelj Gospodov že odšel, je vsa
zamaknjena še klečala. Čudenje, ster-
menje, radost in ponižanje jo je napol¬
nilo. Kako se je vse to zgodilo, ni ra¬
zumela ; to pa je vedela, da je angelj re¬
kel : »Pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“
(Luk. 1, 37.) Zato je vse z otroško
priprostostjo verovala; kar pa je videla in
slišala, je v svojem sercu ohranila. Celo
Jožefu, svojemu možu, ni nič razodela.
Bogu samemu je prepustila razodenje te
velike skrivnosti.

Sveti Alfonz Ligvori pravi, da je Ma¬
rija v spominu na angeljevo razodenje
spoznala, da hoče Bog zaklade svoje mi¬
losti najprej hiši pobožnega Caharija na¬
kloniti. Vzdignila se je toraj Mati Božja
in šla je čez hribe k svoji teti Eliza¬
beti. Tri mesce je bila Marija pri Ca-
harijevih. O kolika obilnost Božjega bla¬
goslova je napolnila celo hišo! Cerkveni
učeniki terdijo, da posvečenje svetega Ja¬
neza Kerstnika in angeljska nedolžnost

njegovega življenja je bil nasledek tiste
milosti, tistega blagoslova, kterega je pri-
čujočnost Marijina njegovi duši naklonila.

Ko je preblažena Devica in Mati Božja
voljo Božjo spolnila, vernila se je v Na¬
zaret nazaj. Hodila je, premišljevaje to,
kar je v hiši svoje svete tete slišala in
kar se bo v prihodnosti zgodilo; saj je
vedela, da skrivnosti svojega materinstva
dalje prikrivati ne bo mogla. In zares!
kmalo po vernitvi zapazi sveti Jožef, da
je preblažena Devica mati. Svojim očem
ni precej mogel verjeti; hudi dvomi ter-
pinčijo njegovo dušo. Videl je, kako se
Marija pri svojih vsakdanjih opravilih pri-
prosto in nedolžno obnaša, kako lepo pri-
serčnomoli, z nebeškim mirom sveto pismo
prebira, in ni mogel razumeti, da bi za¬
konsko zvestobo prelomiti mogla in da bi
njega priprostega prevariti mogla ona,
tako sramežljiva, tako tiha in ponižna
Devica, ki je bila v tempeljnu zrejena,
ki si ni upala moškega pogledati, ki je
v zaroko le težko privolila, ki je vedno
devištvo obljubila, ki je na svojem pre¬
milem obrazu nebeški mir in veselje raz¬
odevala, ki je bolj v nebesih kakor na
zemlji bivala. Z vso močjo se je vojsko¬
val zoper sum in natolcevanje; pa vsaki
dan je to vojsko ponavljal. Zares! Ma¬
rija je bila v preblaženem stanu! Kaj
hoče početi? Marijo pri sebi imeti,
sam sebe osramotiti in zoper postavo gre¬
šiti; ali jo zavreči brez gotovega uzroka;
ali jo sodnikom naznaniti in v smert iz¬
dati? Nezmerna žalost prevzame njegovo
serce. Rad bi jo vprašal. Ali njegova
nedolžnost, njegova plemenitost je pre¬
visoka, presveta in ravno tako je čiste
nedolžnosti svoje preblažene neveste to¬
liko prepričan, da si ni upal, Mariji le
v misel vzeti tega, kar mu je tako hude
dvome delalo.

Po dolgem hudem boju je pravični
mož sklenil, rešiti dobro ime svoje za-

ročnice, ki se ni hotela opravičiti, zaroke
na tihem razvezati in jo na skrivnem za¬
pustiti. — S to mislijo se poda k po¬
koju. Dolgo ne more zaspati; slednjič
mu nezmerna britkost in britka žalost
zatisne trudne oči. In glej, zdaj pride
angelj Gospodov v spanji in mu reče:
„Jožef, Davidov sin! ne boj se k sebi
vzeti Marije, svoje žene; zakaj, kar je v
njej rojeno, je od svetega Duha. Rodila
pa bo Sina in imenuj njegovo ime Jezus;
On bo namreč odrešil svoje ljudstvo od
njih grehov. “ (Mal. 1, 20, 21.) Angelj
ga imenuje »sinu Davidovega", ker bil
je rodu kralja Davida ter bil je odbran
za to, da spolni nalogo tega rodu, da
bo iz tega rodu izhajočega, obljubljenega
Mesija v njegovih otroških letih hranil
in varoval in tako pripomogel uresničiti
in spolniti namene, ktere je Vsegamogočni
z Davidovo hišo imel. Jožef je bil po¬
polnoma pomirjen, vsi dvomi so iz nje¬
govega serca zginili, in ko se prebudi,
poln zahvale Božji dobroti in milosti,
moli nerazumljiva, pota previdnosti Božje.
Zagotovljen, prepričan je bil, da tudi pred
svetom ne bo osramoten in njegova ne¬
vesta ne bo kazni kriva; ampak da ju
čaka čast in spoštovanje; ker njegova pre-
čista nevesta nosi v svojem presvetem te¬
lesu upanje in pričakovanje celega sveta;
da je prišel na svet toliko zaželeni Je¬
zus, kteremu je Marija Mati po prečudni
naredbi Božji.

Do dneva je bil ves zamaknjen v pre¬
mišljevanji velike skrivnosti včlovečenja
Sinu Božjega. Vzhajajoče solnce ga je še
v molitvi dobilo. Slednjič vstane, poln
presladke tolažbe in nebeške radosti. O,
zdaj ni več mislil na to, da bi Marijo
zapustil! — Preblažena Devica je urno
z veseljem zapazila jasno in mirno obličje
svojega moža in ko je zvedela, kaj se mu
je to noč zgodilo, je njeno serce polno
radosti hvalilo in slavilo Izraelovega Boga,

ki se je ozerl na ponižnost svoje dekle.
Pogovarja se zdaj s svojim svetim mo¬
žem in mu razodene vse, kar se je ž njo
godilo, kar jej je angelj pravil in kar je
sveti Duh v njej storil. Kdo bo razumel,
s koliko priserčnostjo in s koliko mo¬
drostjo je Marija, razsvetljena, od svetega
Duha, svojemu svetemu možu dopovedala
veliki čudež včlovečenja Sinu Božjega?
SvetiAtanazij Mariji te-le besede prilastuje:
„Predragi moj mož! čemu si imel te
dvome? Ne, ne; nikakoršnega uzroka ni,
da bi se sramoval. Hvala Bogu! jaz
sem slava in čast vsemu človeškemu rodu.
Popravila bom zadolženje perve Eve, od-
vernila bom goreči meč Kerubina, ki je
| vrata v sveti raj zaperl. Gospoda vsega
sveta nosim. Le nekoliko še počakaj in
pastirji te bodo prepričali, kralji te bodo
zagotovili, množica nebeških duhov ti bo
pričala, kaj je Gospod velicega meni sto¬
ril. Sam se boš prepričal, kaj se mi
je prigodilo in spoznal boš, da me vsi
srečno imenujejo. Živiva v sveti ljubezni
in pričakujva dela Božjega!" — (Vse to
je bolj natanko popisano v pervih bukvah.)

Bližal se je čas, da bi Marija, pre¬
blažena Devica in Mati, porodila pričako¬
vanje vseh ljudstev, Zveličarja sveta.
Božja previdnost je tako vravnala, da je
ta čas zapovedal rimski cesar Avgust,
naj se popiše ves svet. Ker sta bila
Jožef in Marija rodu kralja Davida, sta
morala iti v Betlehem. Akoravno je bila
dolga pot, za presveto Mater zares te¬
žavna, vendar sta se podvergla povelju
cesarjevemu, da se je dopolnilo preroko¬
vanje Miheja, ki pravi: »In ti Betlehem
Efrata, majhen si med tisoči v Judu, iz
tebe mi pride Gospodovalen v Izraelu in
njegov izhod je od začetka od večnih
dni." (5, 2.)

Na potovanji sta se menila od ne¬
beškega Deteta, kterega je nosila v svo¬
jem naročji Marija, ona živ tabernakelj

8

Gospodov. Spominjala sta se starih pre¬
rokovanj in njih čudnega spolnjenja; za¬
mislila sta se v prečudna pota Gospo¬
dova in njuno serce se je radovalo v mo¬
litvi, slavi in zahvali proti neskončni do¬
broti in modrosti Božji, ki vse tako ljubo
vlada in vravna. Sveti Jožef se je še
posebno veselil, da je bil tako srečen in
je smel varovati in voditi Mater Božjega
Sina.

Ali ti Betlehem! ti nisi imel prostora
za nje. Podzemeljska votlina, v ktero so
ubogi pastirji o nevihtah in po noči svojo
čedo zaganjali, ta je bila rojstna palača
kralju nebes in zemlje, v tem zapuščenem
hlevu je bil rojen Zveličar sveta. Sveti
Jožef je bil tisti presrečni mož, ki je
pervi zmed vseh smel gledati, moliti, na
svoje naročje vzeti in na svoje serce pri¬
tisniti obljubljenega Mesija, včlovečenega
Sinu Božjega. Človek bi mogel imeti
njegovo serce, da bi spoznal, kaj je on
takrat občutil in s koliko pobožnostjo in
s koliko ljubeznijo je Zveličarja molil.
Sveti Bernard zakliče: »Kolika sreča, Je¬
zusa ne le gledati, ampak ga tudi sli¬
šati, na serce pritisniti, ga pestovati, ga
objemati, se ž njim radovati ter se vde-
ležiti skrivnosti Božjih! “ — In imenitni
Gerzon pravi: »O čudež povikševanja, o
neprimerljiva čast! Mati Božja, kraljica
nebeška, imenuje Jožefa svojega gospoda!
Včlovečeni Sin Božji ga imenuje očeta in
mu je pokoren!“

Občudovanja vredna je pri vsem tem
ponižnost svetega Jožefa. On vse te
preimenitne prednosti in darove Božje
za se ohrani in vse Bogu prepusti, naj
jih v svoji modrosti razodene, kedar in
kakor hoče. Nobene druge časti ne po¬
zna, kakor le, da za svojo družino po
očetovsko skerbi. To pa stori z vso zve¬
stobo in z vso vdanostjo. On gre v Je¬
ruzalem, da po Mojzesovi postavi opravi
v Gospodovem tempeljnu zapovedani dar

za nebeško Dete. In ko hoče Herod
Dete umoriti in mu angelj oznani, naj
beži v Egipt, urno vstane, ne preiskuje
Božjih naredb, zapusti delo in domovino
in gre v Egipt. Zares težavno, nevarno
popotovanje, iti v čisto neznano, ptujo
in neverno deželo, brez potrebnih denar¬
jev, brez vsega upanja, kje bo kaj za¬
služka, o zimskem času, skoz puščavo,
brez vodnika, brez varha, z novo rojenim
Detetom in njegovo mlado Materjo! Ali
Jožef ne mermra. On ve, da je tako
volja Božja in to mu je zadosti.

Po smerti Herodovi gre na povelje
angeljevo zopet nazaj v Nazaret. Tu je
tesaril, da je bil Gospod blizo trideset
let star, zadovoljen s svojim stanom. O
zares presrečna hiša Nazareška, v kteri
je prebivala sveta družina! Nebeški mir,
nebeško veselje je bilo tukaj. Kdo pač
je bil bolj srečen na širokem svetu, ka¬
kor sta bila Marija in Jožef? Saj je ž
njima pod eno streho prebival Jezus, Sin
Božji, radost in veselje vseh angeljev. Ko
je jutranje solnce s svojimi prvimi žarki
posijalo skoz majhno oknjice v revno hi¬
šico, je Jožef svoj pervi pogled obernil
na premilo obličje Jezusovo in zamaknjen
ga je gledal, kako je pervino svoje mo¬
litve k svojemu nebeškemu Očetu pošil¬
jal. Dalje časa se je veselil tacega ra¬
dostnega pogleda; potem je zapustil mirno
hišico in se podal v svojo delavnico. K
Bogu povzdigne svoje obličje in vzame
sekiro ali žago ter prične svoje težavno
delo. Pot mu teče po obrazu; ali nje¬
gove oči razodevajo zadovoljnost, njegov
obraz se prijazno smehlja: saj je plačilo
njegovega dela, njegovega truda in nje¬
govega pota namenjeno preljubljenemu
Jezusu in prečisti Devici Mariji. Ali glej!
kdo stopi mirno in veselo v delavnico?
Jezus je. Svitlo - rumeni kodrasti lasci
pokrivajo njegovo glavo; njegova lica so
še goreča v priserčnosti jutranje molitve,

9

njegove nedolžne oči gledajo z otroškim
veseljem skerbnega rednika. Bliža se in
milo vpraša, kaj če delati. Kakor v sve¬
tih sanjah ga Jožef gleda. On dobro ve,
da so valovi in vetrovi pokorni njemu,
ki čaka njegovega povelja; ve, da vlada
nebo in zemljo on, kteremu naj delo od-
kazuje; ve, da so mu nebesa v sedež,
da mu je zemlja v podnožje, da so mili¬
joni angeljev v postrežbo njemu, ki hoče
ubogemu tesarju pomagati, pokoren biti!
Kako mu hoče zapovedovati? Pa Jezus
hoče pokoren biti. Saj je prišel za to
na ta svet, da bi stregel, ne da bi za¬
povedoval. To je volja Božja in to oserči
ponižnega Jožefa. O kako rad bi bil pred
Jezusa padel in ga molil! Ali Bog je
hotel, da ni bil le imenovan Jezusov oče;
ampak da je kot glava svete družine tudi
njej zapovedoval. Kako visoko, nerazum¬
ljivo čast je imel sveti Jožef, in kako
nezmerno velika je bila podložnost na¬
šega Zveličarja do njegovega rednika!
Jezus vzame težko sekiro in seka in teše
kakor pomočnik, neutrudljivo do poznega
večera. Ni gledal žulov, ktere mu je na¬
pravila težka sekira; ni čutil potu, ki mu
je po obrazu tekel; ni se zmenil za trud-
nost, ki je njegove ude napadala, v spo¬
minu na besede, ktere je slišal Adam iz
ust Božjih: potu svojega obraza boš
kruh jedel." (I. Mojz. 1, 19.)

Akoravno pa je sveti Jožef imel to
veliko veselje, da je vedno bival pri svo¬
jem ljubem Jezusu, akoravno so nebeški
pogovori z Jezusom njegovo zveličansko
radost množili, vendar ga je večkrat na¬
padla mila žalost, ko je namreč videl,
kako naš Zveličar že takrat hoče celiti
trojno veliko rano, na ktero je zagrešeno
človeštvo do smerti bolno bilo. In ta
trojna rana je želja po bogastvu, po časti
in poželjenje mesa. Sveti Jožef je videl,
kako Jezus zadostuje želji po bogastvu
z največo revščino, želji po časti z ve¬

likim poniževanjem in poželjenja mesa z
vednim zatajevanjem.

O presrečni Jožef! z Jezusom si de¬
lal, ž njim si sedel pri eni mizi, ž njim
si jedel kruh revnih, ž njim si pil iz
studenca, iz kterega je Jezus zajemal, ž
njim si prebiral sveto pismo, ž njim si
stanoval pod eno streho! Vedna obhoja
z Jezusom, ki je dan na dan svojo ne¬
beško modrost razodeval, ti je bila pre¬
srečna šola, v kteri si vse Bogu dopad¬
ljive čednosti spoznal in si jih v naj višji
stopinji prilastil. Jezus sam ti je bil uče¬
nik z besedo in z djanjem. Prav te ime¬
nuje sveti evangelij „pravičnega moža!"

O sveti Jožef, prosi za nas, da tudi
mi posnemamo Jezusa, da bomo tudi mi
pravični.

2. Sveti Jožef pravičen mož.

Da sveti evangelij po vsej pravici ime¬
nuje svetega Jožefa pravičnega, to nam
priča njegova živa vera.

Angelj mu razodene skrivnost včlove-
čenja našega Zveličarja, in on ni dvomil
nad besedami Gospodovega poslanca, ka¬
kor je dvomil Caharija. On je verjel in
precej je vzel Marijo k sebi ter jo je z
vso častjo spoštoval, kakor Mater Sinu
Božjega. Angelj mu prinese žalostno po¬
velje, naj po noči vstane in naj beži z
Materjo in ž njenim Božjim Detetom v
Egipt, da ga reši pred grozovitim zale¬
zovanjem neusmiljenega Heroda. — Angelj
mu zopet zapove, iti nazaj na Izraelsko;
on veruje in ne poprašuje, kam naj se
oberne, kje naj se vstanovi. Zato ne za¬
hteva nobenega čudeža, kakor Mojzes, ne
išče nobenega znamenja, kakor Gedeon;
on ima živo vero, kakor Abraham, kakor
njegov kraljevi praded David.

Ta njegova vera se je v obhoji z
Jezusom množila, še le bolj oživela. Ko
sta prebirala sveto pismo, mu je mili

10

Jezus razlagal prerokovanja starih očakov,
ki so govorili od prihodnjega Mesija ter
ga je opomnil, kako se bodo vsa prero¬
kovanja nad njim spolnila, kako bo on
ubogim sveti evangelij oznanoval, kako
bo v spričevanji njegovega poslanstva s ču¬
deži dokazoval; pa tudi je povedal, kako
ga bodo njegovi sovražniki preganjali,
vjeli, pred krivične sodnike vlekli, ga kri¬
žali; da bo pa tretji dan iz groba vstal
in potem se nazaj v nebesa podal, ka¬
kor bo tudi njega, svojega zvestega red¬
nika seboj vzel.

Jožef je verno poslušal, vse verjel ter
ni prav nič dvomil, akoravno je videl,
kako Jezus ž njim kot revni tesar dela,
in ne stori nikakoršnega čudeža, da bi ga
v veri poterdoval. On je vse to živo ve¬
roval tudi takrat, ko je umiral, če tudi
ni videl spolnjene nobene skrivnosti, ktere
mu je Jezus razodel. — On je terdno
veroval do zadnjega trenutka svojega živ¬
ljenja. O blagor tebi, sveti Jožef, ker
si veroval kakor tvoja deviška Mater ne¬
vesta Marija!

Tako terdno  je bilo tudi njegovo za¬
upanje  na Božjo previdnost. Kakor vsi
pobožni Izraelci je tudi on željno priča¬
koval obljubljenega Mesija. Priserčno je
hrepenel po toliko zaželjenim, da bi se
skoraj obljube Božje spolnile, se nebesa
odperla in pravičnega poslala? In ko je
njegova želja spolnjena in je sam tisti
presrečni, da je tako dolgo pričakovanega
na svojem naročji imel; kako lepo se
sveti takrat njegovo terdno zaupanje! Na
dve sto ur dolgem popotovanji ni imel
nobenega drugega vodnika, ne druge pod¬
pore, kakor le zaupanje na previdnost
Božjo! Z Božjim Detetom prehodi stra¬
hovito puščavo. Mar ga ne bo strah in
groza? Ali kaj se hoče bati? saj ima
pri sebi njega, ki je nekdaj Izraelsko
ljudstvo s svojo mogočno roko peljal v
obljubljeno deželo nazaj skoz to puščavo.

ki je Izraelovim otrokom dal iz skale
bistre vode, ko je bilo žejno in mu je
dal mane, ko je bilo lačno. — Razne
težave in hude bridkosti so ga napadale
po tej nezmerni in prazni puščavi. Ni
je bilo hladne sence proti žgeči solnčni
vročini. Ni je bilo nikakoršne strehe za
prenočišče. Divje zverine se podijo okoli
njega, on sliši njihovo tuljenje. In ven¬
dar njegovo zaupanje na previdnost Božjo
ne omahuje. Slednjič pride v neznano
deželo, kjer ne poznajo pravega Boga,
kjer hudoben duh v svojih malikih go¬
spoduje, kjer govorijo ptuj jezik, kjer
vladajo ptuje navade. On nikogar ne po¬
zna. Kje ho prebival? kje bo kaj za¬
služka? kje bo kruh, da bo svojo sveto
družino preživel? — In njegovo zaupanje
nič ne omahuje.

Po mnogoterih težavah gre nazaj v
Nazaret. Bo li zdaj brez bridkosti? O
ne! Tudi tu se mora vojskovati z rev¬
ščino in z uboštvom, da mu starost vse
moči pobere in gre za svojimi očeti.
Umerje, preden je njegov preljubljeni Je¬
zus odrešenje sveta dopolnil. Pa tudi še
v smerti ga ne zapusti upanje, da bo v
njegovem veličastvu enkrat gledal Je¬
zusa, kterega je tukaj v revščini redil.

Pravičen je bil sveti Jožef, ker nje¬
gova ljubezen do Boga je bila nezmerna.
Sveti Pavel pravi: »Zdaj pa ostanejo vera,
upanje, ljubezen; to troje; največa med
temi je ljubezen. (I. Kor. 13, 13.) Lju¬
bezen je krona vsem čednostim; ona daje
vsem čednostim popolnost; saj je ljubezen
Božja v človeškem sercu popolnost sama.
Delo brez ljubezni nima pri Bogu no¬
bene veljave. Sveti Jožef pa je bil že
»pravičen", preden je bil zaročen z Ma¬
rijo. Imel je tako popolno ljubezen Božjo.
On je ljubil Boga čez vse zavoljo njega
samega; zato ker je največa dobrota.
Na tanjko je spolnoval zapovedi Božje,
vse naredbe Gospodove postave. Greha,

11

edinega zla, ni bilo v njem. Njegovo
serce je bilo čisto, kakor lilija, ki je na
njegovi palici cvetela; Bog sam je bil v
njem. Zato se je odpovedal vsemu po¬
svetnemu in zvolil si je težavno delo ubo-
zega tesarja. Zato je posvetil svoje de-
vištvo Bogu, da je le njega samega lju¬
bil. Ker ga je Bog od vekomaj sem iz¬
volil rednika svojemu Sinu in da ga je
za to čast dostojnega pripravil, dal mu je
največi dar. In ta dar je popolnoma,
sveta, čista ljubezen. Bog dal mu je
iskrico tiste neskončne, večne, neizrečene
ljubezni, s ktero je on svojega edinoroje-
nega Sina od vekomaj ljubil. In ta
iskrica je v čistem sercu pravičnega Jo¬
žefa vnela toliki ogenj svete ljubezni, da
bi bil v tem ognji umeri, ako bi ga ne
bil Bog pri življenji ohranil.

Ta ljubezen je dan na dan rastla v
sercu pravičnega Jožefa, ko je k sebi vzel
Marijo, Mater svete ljubezni; tako da je
bilo njegovo serce utopljeno v morje go¬
reče ljubezni. — Ako imenujemo evan¬
gelista svetega Janeza, Jezusovega ljub¬
ljenca, ker je smel pri zadnji večerji
sloneti na Gospodovih persih; ako je v
Emavz gredočim učencem serce v lju¬
bezni gorelo, ko sta nekoliko pota z Go¬
spodom šla in ga verno poslušala; ako
je spokorna Magdalena vsa sama iz se
bila, ko je včasih pri Gospodovih nogah
ga poslušati smela; kakšen ogenj pre¬
svete ljubezni je gorel v sercu pravič¬
nega Jožefa, ko je z Jezusom trideset let
v najpriserčnejši vdanosti živel, ga polju-
boval, objemal, na svoja persa pritiskal,
ž njim molil, ž njim delal, ž njim ter-
pel! V terpljenji se ljubezen pokaže v
svoji pravi velikosti. Koliko bridkosti in
skerbi, koliko strahu in težav, koliko terp-
Ijenja in truda je prestal Jožef za svo¬
jega preljubljenega Jezusa! Bil je prav
mučenik svete ljubezni! Ta ogenj svete
ljubezni je dobival vedno nov živež v

preserčni obhoji z Jezusom in z Ma¬
rijo, in še bolj v premišljevanji tistih ne¬
beških skrivnosti, ktere mu je mili Je¬
zus odkrival in v ktere se je vedno bolj
in bolj zamislil; da je slednjič ta velika
ljubezen prevzela celo njegovo serce in
je v tej ljubezni umeri. Sveti Frančišek
Salezij pravi: „ Sveti Jožef ni mogel umreti
drugačne smerti, kakor le smerti ljubezni.
Taka smert, izmed vseh najbolj blaga, j-e
morala skleniti najbolj blago življenje,
ki je kdaj na svetu bilo. In ta smert
je bila tako lepa, da bi si jo angelji že¬
leli, ako bi umreti mogli."

Sveta ljubezen Božja pa ne terpi nič
nečistega. Podobna je solnčnemu žarku,
ki se v čisti rosi lesketa; podobna je
ognju, ki vse nečisto povžije. Kedar pa
izrečeš prelepo Ime „Marija", je s to be¬
sedo naznanjeno tudi „devištvo“.  In ko
izrečeš Ime »Jožef", je naznanjen tudi
»prečisti ženin preblažene Device". Bog
je hotel, da sta bila Marija in Jožef
perva, ki sta povzdignila bandero de-
vištva, ki je takrat v blatu nesrečnega
greha nepoznano ležalo. Ker je Bog ne¬
skončno moder, je prečisto Devico in
Mater svojega edinor oj enega Sina izročil
gotovo najčistejšemu možu. Cerkveni uče¬
niki so sploh te misli, da je sveti Jožef
storil obljubo vednega devištva. Lilija,
cvetlični venec, beli golobček so znamenja
devištva, nedolžnosti in čistosti. Sveta
cerkev ta znamenja od nekdaj sem daje
svetemu Jožefu zavoljo njegove čistosti
in nedolžnosti. Njegova čistost je bila
vedno lepša, častitljivejša, da je presegla
celo čistost in lepoto angeljev, kakor pravi
sveti Frančišek Salezij. Ta sveti mož
piše: »Ko pozemeljsko solnce le nekaj
dni potrebuje, da stori lilijo bliščeče-belo,
kdo bo dopovedal prečudni blišč, kterega
je dosegla čistost svetega Jožefa, ktero je
obsevalo tako dolgo noč in dan, Božje solnce,
Jezus sam in skrivnostna luna, Marija?"

12

Ako je Marija s svojim Božjim De¬
tetom svetega Janeza Kerstnika pod ser¬
cem njegove matere Elizabete angeljsko
čistega posvetila v tistem trenutku, ko
se mu je približala, da ga je celo Jezus
angelja imenoval, kako je bil pač posve¬
čen Jožef, ki je do trideset let blizo nje
bival, da ga po pravici bolj angelja, ka¬
kor človeka imenovati smemo? (Kornel.
a lap. in Mat.)

Ena najlepših, Bogu najbolj dopad¬
ljivih čednosti je pokorščina.  Tudi to ka¬
zalo čednosti je moral imeti »pravični
Jožef®. Zares je bila podstava ne¬
zmerne svetosti svetega Jožefa njegova
resnična pokorščina. Od pervega časa
je na tanjko spolnoval vse zapovedi
Božje in vse naredbe Mojzesove postave.
Le pokorščina ga je pripravila, da
je privolil v zaroko z Marijo Devico;
prepustil je Bogu skerb za svoje de-
vištvo, ktero mu je z obljubo posvetil.
Brez vsega mermranja se poda na povelje
cesarjevo z Marijo, o hudem zimskem
času, v Betlehem. Komaj pride nazaj v
Nazaret, že mu angelj ukaže, naj z De¬
tetom in njegovo Materjo beži v Egipt.
Lahko bi bil pomišljeval, ker ravno tisti
angelj mu je malo poprej rekel, da bo
Izraelsko ljudstvo rešil on, s kterim naj
zdaj beži. Toda on nima nobene be¬
sede zoper povelje angeljevo. Lahko bi
bil ugovarjal: Kako naj grem v ptujo,
neznano deželo? kdo bo redil nebeško
Dete in Mater njegovo? — Ni je zoperne
besede iz njegovih ust. On vzame Dete
in njegovo Mater in beži. Ravno tako
urno gre na angeljske besede nazaj ter
biva v zaničevanem Nazaretu, ker Bog
tako hoče. On živi v revščini, dela in
hrani nebeško Dete, ktero živi in hrani
vse vstvarjene reči; ker Bog tako hoče.
On umerje pred spolnjenjem velicega dela
človeškega odrešenja, kot slavni dar po¬
korščine, ker Bog tako hoče.

Pokorščina pa se opira na ponižnost.
Brez ponižnosti ni nobene pokorščine. Le
»kdor se ponižuje, on bo povišan®, pravi
Jezus. (Mat. 23, 12.) Jožef bi ne bil nikoli
k toliki časti rednika Zveličarja sveta po¬
višan, ako bi se ne bil tako globoko ponižal.
Bil je kraljevega rodu Davidovega, imel
pradede svete očake, imenitne može, Abra¬
hama, Izaka in Jakoba; vendar se s svo¬
jim imenitnim rodom ni nikdar ponašal.
Ni se sramoval in kot ubog tesar si je
kruh služil in na tihem je v svoji de¬
lavnici živel. Iskali so ga, ko so sveti
Devici hoteli preskerbeti ženina kraljevega
rodu Davidovega.

Ko je zvedel, da je Marija Mati Sinu
Božjemu, si je mislil, da pač ni vreden,
da bi jej stregel. V svoji ponižnosti si
je zvolil v prebivanje svoje od Judov za¬
ničevano mesto Nazaret, od kterega so
govorili, da ne more od njega kaj prida
priti. Njegovo ponižnost razodeva obljuba,
da je hotel celo življenje deviško živeti;
in sicer takrat, ko je sramota bila, umreti
brez naslednikov. Nadalje razodeva nje¬
govo ponižnost to, ker se ni upal dati
Jezusu Ime precej po rojstvu, ni si upal
imeti ga in ravnati ž njim, kakor s svo¬
jim sinom. Ponižnost mu je velela, da
je bežal v Egipt in ni oporekal, akoravno
je vedel, da se mu bo tam hudo godilo
in da bo zaničevan. S ponižnim sercem
je sprejel odgovor Jezusov v tempeljnu, ki
je rekel: »Nista le vedela, da moram v
tem biti, kar je mojega Očeta?" (Luk. 2,
49.) Ponižnost mu je branila, pozvedati
po pomenu le-teh besed.

Tudi ta nebeška čednost se je v njem
vedno bolj in bolj množila pri pogledu
neskončnega poniževanja Božjega Sina.
Kaj pač je mislil, kaj je v svojem sercu
čutil, ko ga je mili Jezus, on večna mod¬
rost, za kak svet vprašal; ko mu je on,
večna vsegamogočnost, bil pokoren; ko
mu je on, vsegamogočni, celo služil in

13

pri težkem delu pomagal? In kaj je ču¬
til v svojem sercu, ko je Marija ponižno
ga ubogala, mu stregla, ga svojega go¬
spodarja imenovala. Ali ga niso le-ti pre¬
lepi, nebeški zgledi tolikega poniževanja,
ki jih je vsaki dan pred seboj imel, močno
spodbujali, da je svojo edino srečo, svojo
edino čast le v tem iskal, da je s svo¬
jim poniževanjem včlovečenemu Sinu Bož¬
jemu do konca svojega življenja nasledoval?

Da bi spoznali, kako zares »pravičen"
mož je bil sveti Jožef, bi mogel zdaj še
kaj povedati od njegove pot&rpežljivosti,
od njegove vdanosti  v presveto voljo
Božjo, od njegove kratkosti,  od njegove
ljubezni do uboštva.  Vse te čednosti pa
smo lahko videli v njegovi presveti lju¬
bezni do Boga. Saj je imel sveti Jožef
najpopolniši ljubezen do Boga. »Ljubezen
pa je poterpežljiva . . se ne da razdra¬
žiti . . vse preterpi . . vse prenese",
pravi sveti apostelj (I. Kor. 13, 4 — 7.)

Vendar naj saj nekoliko opomnim
njegovega v Kristusu skritega, notranjega
življenja,  ki je bilo z življenjem Jezusa
Kristusa in njegove preblažene Matere
popolnoma sklenjeno in se je, temu svetu
neznano, vilo kakor čist in bister studen¬
ček pod senco dreves in germičkov. Ka¬
kor pa tihi studenček pod seboj skriva
drage bisere, tako so v čistem sercu sve¬
tega Jožefa skriti predragi zakladi no¬
tranjega življenja.

Njegovo serce se ne bojuje z nespo¬
dobnim nagnjenjem, ne s hudobno strastjo.
V njem je najpopolniši mir. Njegova duša
je s čisto lučjo razsvetljena. V vedni mo¬
litvi se brez težave povzdiguje v pre¬
mišljevanje najimenitniših skrivnosti in
v morje svete radosti je vtopljeno nje¬
govo serce. — Za ta svet neobčutljiv
živi le za svojega Boga in Zveličarja. On
gleda, pozna in ljubi le njega. Bolečine,
ktere terpi, bridkosti, ki ga napadavajo,
skerbi in težave, ki ga vedno obdajajo,

notranjega miru njegove duše ne begajo,
ker volja Božja jih ima v popolni berzdi.
— Delo ga ne moti, da bi s svojim Bo¬
gom in Gospodom ne bil sklenjen. Nje¬
gove potrebščine so čisto majhne. Hva¬
ležno zavživa svojo pičlo hrano. Pije čisto
vodo. Njegova obleka je revna, njegovo
pohištvo priprosto, njegovo stanovanje
majhno. In z vsem tem je zadovoljen,
ker njegovo serce je prosto vsega po¬
svetnega. Njegovo veselje, njegova ra¬
dost je le v tem, da ima Jezusa, da
ljubi njega, da je zedinjen le ž njim. Ta
ljubezen mu posladi vse terpljenje, vse
bolečine.

Ako Božji Zveličar blagruje nje, ki
so ga tukaj na zemlji videli, ko pravi:
»Srečne oči, ktere vidijo, kar vi vidite!"
(Luk. 10, 23), ako se očak Abraham ve¬
seli, ko pred peklom vidi dan prihoda
Jezusa Kristusa; koliko veselje, koliko
radost je občutil in vžival sveti Jožef,
ko je Jezusa trideset let, dan na dan, z
obličja v obličje gledal in je v njem vsaki
dan videl novo razodenje njegove ne¬
skončne popolnosti, ter je tako vedno
globokejše segal v njegovo presveto Serce,
v to brezno ljubezni, v to morje vseh
milosti in čednosti! Ozaljšan z oblačilom
posvečujoče milosti Božje, kterega z no¬
benim grešnim madežem nikdar ni oma-
dežal, je bil v čisti nedolžnosti pred očmi
Jezusa in Marije ter je stopal od čed¬
nosti do čednosti, je prejemal vedno nove
milosti, je neprenehoma množil svoje zaslu-
ženje, da se je spolnilo nad njim, kar po¬
meni njegovo Ime Jožef, to je »množenje."

In če kraljevi pevec David pravi:
»Draga je pred Gospodovim obličjem
smert njegovih svetih" (Ps. 115, 6), kako
draga je bila Gospodovemu obličju še le
smert svetega Jožefa!

Dognano je bilo njegovo delo; pri
kraji je bilo veličastno opravilo, da je
Zveličarja sveta v njegovi mladosti pre-

14

redil, hranil in varoval, da je bil priča
in varh neomadežanemu devištvu prebla-
žene Matere Božje, da je njej v vseh po¬
trebah zvesto pomagal. To veličastno
opravilo je z vso zvestobo končal in voljo
Božjo je na tanjko spolnil. Trideset let
je z vso skerbjo opravljal dolžnosti do¬
brega očeta in zvestega moža; in to vse
iz čistega namena, v popolni ljubezni do
svojega Boga in Gospoda. Njegovo živ¬
ljenje je bilo za življenjem njegove pre-
češčene neveste najsvetejše. Njegova
sveta smert pa je bila dopolnjenje tega
prelepega življenja in presladko plačilo
njegove velike, priserčne ljubezni.

Prišel je čas, ko je Jezus zapustil
samotno tesarijo in je po tem skrivnem
življenji očitno učiti začel. Hodil je po
mestih in vaseh Judejskih in je svojo
Božjo besedo s čudeži poterdoval. Vsemu
ljudstvu je hotel oznanovati svojega ne¬
beškega Očeta. Zato je moral njegov
dozdevni oče se ločiti iz tega sveta, da
Jezusovi poslušavci niso zbegani bili, ko
jim je na vprašanje: »Kje je tvoj oče?“
Jezus odgovoril: »Ne poznate ne mene, ne
mojega Očeta.* (Jan. 8, 19.)

Sveti Jožef je toraj umeri, preden je
začel Jezus očitno učiti. Saj sveti evan¬
gelisti ga nič več ne omenjajo, večkrat pa
preblaženo Mater Jezusovo. Kako, kje in
kdaj je sveti Jožef umeri, tega nam sveto
pismo ne pove. Papežu Hadrijanu VI.,
ki je vladal sveto cerkev leta 1522., je
pisal Izidor iz verjetnih starih, jutrovih
sporočil o smerti svetega Jožefa to lepo
sporočilo, nad kterim se pobožni častivec
svetega Jožefa ne bo spodtikal. On pravi:
»Kristus je svojim aposteljnom nekoliko
povedal o Jožefovi smerti. Angelj Go¬
spodov ga je opomnil, da bo umeri. Po¬
prosil je velicega angelja Mihaela, naj mu
na strani bo. In uslišan je bil. Tudi
njegov angelj varh je z veselim obličjem
bil pričujoč. In zdaj je nagovoril Go¬

spoda svojega Jezusa ter ga je spoznal
svojega pravega Boga in Zveličarja sveta.
Jezus je z Marijo svojo Materjo stal pri
njegovi postelji. Njegove roke sta der-
žala in sta ga tolažila. In sveti Jožef
je rekel: »Ne bojim se smerti, ker si
pri meni ti, moj Bog ! Ako je Simeon,
ko te je v tempeljnu na svoje naročje
vzel, veselo zdihnil: »Zdaj spustiš svo¬
jega hlapca, Gospod! po svoji besedi v
miru; ker so videle moje oči tvoje zve¬
ličanje* (Luk. 2, 29, 30), mar jaz ne
bom veselo umeri, ko te nisem enkrat,
ali tisočkrat, ko sem te nepreštetokrat
gledal, na svoje naročje vzel, na, svoje
serce pritiskal, te presladko poljuboval,
in sem dozdaj vedno s teboj bival. Ven¬
dar kdo pozna vse svoje pregreške ? Zato
me očisti mojih skrivnih pregreh in pri¬
zanesi svojemu služabniku vse ptuje grehe.
Odpusti mi in potolaži me, preden umer¬
jeni.* — In Kristus mu je odgovoril:
»Brez očeta sem prišel na ta svet, pa
ti si mi bil več kot oče; ti si bil to¬
lažba moji Materi, ti si bil rednik moji
mladosti, ti si mi bil vedno zvest po¬
močnik. Ker si mi toliko stregel, loči
se potolažen; saj si prost in čist vsega
greha. Angelji naj te po tvoji smerti nesejo
v naročje Abrahamovo in po mojem vnebo¬
hodu boš z menoj v nebesih večno kraljeval. “

Draga je pred Gospodovim obličjem
smert njegovih svetih. (Ps. 115, 6.) Draga
je bila smert svetega Jožefa; ker umeri
je ves vdan v voljo Božjo. Draga,  ker
umeri je v preblaženi zavednosti, da je
vse svoje dolžnosti na tanjko spolnil.
Draga,  šel je iz tega sveta, kteremu je
že davno odmeri, pri kterem ni imel no¬
benega deleža. Draga,  ker njegova duša
se je svetila v prijaznosti Božji. Draga,
ker vse Bogu dopadljive čednosti so ga
spremile; bil je poln nebeškega zaslu-
ženja. Draga,  ker njegova duša in nje¬
govo telo se je svetilo v nedolžnosti in

15

v deviški čistosti. Draga,  ker umeri je
v sveti ljubezni in v rokah Jezusa, Sinu
Božjega, in v rokah preblažene Matere
Božje, svoje presvete neveste. Draga,
ker umeri je poln prehlajenega miru v
poljubu svojega Gospoda in Boga.

Sveti Alfonz Ligvori popiše smert sve¬
tega Jožefa in pravi: „Angelji so bili pri
njem; kralj vseh angeljev, Jezus Kristus,
na eni strani, Marija na drugi strani nje¬
gove postelje; in v tej presladki družini
je, poln nebeškega miru, zapustil ta revni
svet. Draga in sladka je bila smert v
pričo Marije, v pričo tacega Sina, ki je
bil tudi njegov Odrešenik. Tega nihče
ne razume, kako vdano, kako v sveti lju¬
bezni goreče je bilo serce svetega Jo¬
žefa, ko je poslušal besede večnega živ¬
ljenja, ktere sta mu zadnji trenutek nje¬
govega življenja govorila Jezus in Ma¬
rija. Ker je Jožef vedno sveto živel, je
bila njegova smert draga, mirna, brez
bridkosti in brez strahu." — Pa čemu
bi več pisal? Kdor v rokah Jezusa in
Marije umerje, umerje gotovo prelepo,
presladko, presveto in presrečno ’ In taka
smert je bila smert svetega Jožefa.

Kje je „pravični" Jožef umeri, v Na¬
zaretu ali v Jeruzalemu, tega za gotovo
ne vemo. Kakor pišejo Bolandisti, se
smemo deržati misli častitega cerkvenega
učenika Beda, ki piše tako-le: „Ni ne¬
gotovo, da je Bog njegovo smert tako
vredil, kedar je bil tisti čas leta, ko je
Jožef po svoji navadi s svojo ženo in s
svojim nebeškim Sinom v Jeruzalem ro¬
mal, da je v tempeljnu molil; da je bil
pokopan pri grobu svojih pradedov, kar
so Judje sploh vsi preserčno želeli."

Grob, kamor so telo svetega Jožefa
položili, bil je blizo groba, kamor so telo
preblažene neveste pozneje djali. V do¬
lini Jozafat kažejo cerkev Marijinega groba;
in na stopnjicah, ktere k temu grobu pe¬
ljejo, je altar, kjer je bil grob sv. Jožefa.

Kakor pa ni od telesa preblažene in
neomadežane Device in Matere Marije v
njenem grobu nič ostalo, ker jo je njen
Božji Sin z dušo in s telesom v nebo
vzel; tako tudi od deviškega telesa sve¬
tega Jožefa nič nimamo. Sveti Bernardin,
sveti Frančišek Salezij in večidel vsi po¬
božni cerkveni učeniki so te misli, da je
bil sveti Jožef z dušo in s telesom v nebo
vzet. In zakaj bi tega ne verjeli? Saj
beremo, da se je pri smerti Jezusovi ve¬
liko teles svetnikov obudilo in so šli iz
grobov po njegovem vstajenji in so pri¬
šli v sveto mesto. (Mat. 27, 52, 53.)
Kdo bi dvomil, da med temi ni bil tudi
sveti Jožef, kterega je Jezus toliko ljubil
in ga častil, kakor svojega resničnega očeta ?

Tam gori v svetih nebesih je „pra¬
vični" Jožef v neskončni, nam nerazum¬
ljivi slavi in časti. On je z Marijo, svojo
deviško nevesto, pred sedežem troj edinega
Boga; pred Očetom, kteri ga je od ve¬
komaj zvolil in odločil rednika svojemu
edinorojenemu Sinu; pred Sinom, kteri
mu je trideset let pokoren bil in za kte¬
rega je on svoje življenje postavil; pred
svetim Duhom, kteri ga je ozaljšal in
obogatil z vsemi potrebnimi darovi, da
je preimenitno službo varha in rednika
Zveličarja našega opraviti zamogel. Tam
je pred sedežem Božjim, kjer ga občudu¬
jejo angelji zavoljo njegove prelepe čis¬
tosti, ktera ga nad vse angeljske kore po¬
vzdiguje. Tam ga občudujejo in častijo
vsi svetniki, ktere visoko preseže v mi¬
losti, v čednosti in v zasluženji. Tam je
pred sedežem Božjim, da s svojo mo¬
gočno priprošnjo prosi za vse, ktere je
njegov Božji rejenček Jezus Kristus s
svojo kervijo odrešil.

3. Svetega Jožefa že od nekdaj časte.

Dokler je sveti Jožef v tej solzni do¬
lini živel, bil je svetu neznan, je tiho,

16

mirno, samotno živel; pri svojem težkem
delu je bil ves v Bogu zbran. Posvetni
šum ga ni mikal; svet ni vedel zanj. Po
tem skritem življenju se razodeva tudi
njegovo češčenje. Kakor je pa v tem
ponižnem, svetu neznanem tesarju živela
kraljeva duša, zares prežlahtna, tako je
njemu skazano češčenje, če tudi zunanje
pohlevno, toliko bolj pa preserčno, toliko
več upljivno. — Kakor majhno zernice
dalje časa v zemlji počiva, da skali in
požene in postane sadonosno drevo, tako
je češčenje svetega Jožefa v naročji svete
cerkve skrito ležalo, da se je sčasom
očitno razodelo in po vsi zemlji razširilo.

Da pa sveta cerkev v pervih stoletjih
tega velicega svetnika očitno ni posebno
častila, imela je svoj pravični uzrok v
tem, ker bi bili neverniki in kristjanom
sovražni ljudje lahko mislili, da je sveti
Jožef resnični oče Jezusov, ko je bil le
njegov rednik, in bi bili tajili Božjo na-
toro Jezusovo in tudi vedno devištvo Ma¬
tere Božje; ako bi bili zapazili, da krist¬
jani rednika Jezusovega posebno in vi¬
soko častd! Saj so že v apostolskih ča¬
sih vstali krivoverci, ki so terdili, da je
Jezus Sin Jožefa in Marije, in da nje¬
gova preblažena Mati ni Devica.

Toda že nebeški Oče sam je svetega
Jožefa visoko počastil. Od večnosti sem
je Vsegamogočni v svoji neskončni mi¬
losti sklenil, zagrešeno človeštvo z včlo-
večenjem svojega Edinorojenega odrešiti!
Od vekomaj je bil v ta odrešilni na¬
men kot deležnik tudi sveti Jožef odlo¬
čen. Od vekomaj mu je bila odločena
visoka, nepopisljiva čast, da bo imel oče¬
tovske pravice čez včlovečenega Boga;
da bo Božjemu Sinu tu na zemlji nado-
mestoval nebeškega Očeta.

Ni pa mogoče, da bi kdo svojega
prijatelja bolj počastil, kakor če mu izroči
najdrajše, kar ima, to je, lastno svoje
dete, in sicer z vsemi pravicami, ktere

oče do svojega otroka ima. Toda ne¬
skončno bolj je počastil nebeški Oče sve¬
tega Jožefa; neskončno bolj, ker je njemu
izročeni Sin sveti in pravični Bog sam.

In Jezus, Gospod nebes in zemlje,
Odrešenik sveta, kako je ljubil in častil
ubozega tesarja, svetega Jožefa! On mu
je bil pokoren, vdan in hvaležen. No¬
benemu človeku, razun svoji preblaženi
Materi Mariji, ni Gospod skazal tolike
časti, kakor svojemu redniku, svetemu
Jožefu. Jezus je svetega Petra postavil
poglavarja svoji cerkvi, ker je Peter svojo
vero v Jezusa očitno spoznal. Toliko vi-
šej pa je počastil svetega Jožefa, kolikor
večja in terdnejša je bila njegova vera
v včlovečenje Gospodovo. In za to živo
vero ga je Jezus počastil, da je bil Jo-,
žef njegov rednik in potem tudi zakladnik
ali ključar njegovih milosti.

Jezus je pa častil svetega Jožefa tudi
zavoljo Marije, svoje preblažene Matere,
ktero je Jožef toliko ljubil in za njo
skerb imel. Saj sinu nobena reč ni to¬
liko pri sercu, kakor čast njegove ma¬
tere. čast Marijina pa je bila Jožefovi
skerbi izročena. Jožef bi bil lahko Ma¬
rijo zapustil in jo osramotenju, celo
smerti izdal, ako bi je ne bil hotel spo¬
znati Božjo mater. Čast kraljice nebes
in zemlje je bila v Jožefovih besedah.
Angelji nebeški so bili v skerbeh za čast
svojega Gospoda in njegove preblažene
Matere, ko je bila volji pravičnega moža
dana. Vera pa in ljubezen ste zmagali,
in Jožef si je krono pridobil. Zato ga je
Gospod visoko častil.

Da je to gola resnica, spoznamo
še bolj, ako pomislimo, da Jožef ni re¬
šil le čast Matere in njenega Sina, am¬
pak on je tudi rešil življenje svojega
Zveličarja. Saj je Jožef rešil nebeško
Dete grozovitega Heroda. Zvestoba z
darom pa zasluži drugi dar. Potem je
za Jezusa delal trideset let, ga hranil,

17

varoval, oblačil, grel in čul nad njim zu¬
naj in doma in v vseh nevarnostih. Ako
pa Bog najmanjše dobro delo, ktero
komu v njegovem Imenu storimo, bolj
bogato poplača, kakor si mi le misliti
zamoremo, kdo bi zamogel premeriti pla¬
čilo za vse, kar je sveti Jožef Sinu Bož¬
jemu samemu storil, in to dan na dan,
prostovoljno in vedno z novo, zmiraj bolj
priserčno ljubeznijo?

Po tem smemo soditi, kako je Jezus
sv. Jožefa visoko častil že tukaj na zemlji.

Marija pa, veličastna Mati Božja, je
bila s svetim Jožefom v prečisti, najpri-
serčnejši zavezi. Ljubila ga je s premilo
ljubeznijo nedolžne neveste; častila ga je
kot svojega gospodarja in hišnega očeta;
občudovala je njegovo pobožno, bogoljubno
življenje.

če je pa že nebeški Oče tako visoko
povzdignil svetega Jožefa; če ga je Bog
Sin sam tako prelepo častil in ga je Ma¬
rija tako priserčno ljubila; mar hočemo
še večih dokazov za češčenje tega pre-
imenitnega ljubljenca Božjega?

Sveta cerkev časti svetega Jožefa že
od svojega začetka. Če tudi nimamo od
pervih časov nobenih gotovih spričevanj
za češčenje svetega Jožefa, vendar smemo
verjeti, da so ga po njegovi smerti ča¬
stili vsi, ki so ga v življenji poznali, saj
je bil „pravi Izraelec, v kterem ni bilo
zvijače*. (Jan. 1, 47.)

Če tudi nam sveti evangelij le malo
pove od njega, vendar nam zadostno opiše
veličastni delež, kterega je imel pri od¬
rešenji vesoljnega sveta. Imenuje ga
sveti evangelij »pravičnega*. Kedarkoli
so pravoverni obhajali spomin včlovečenja
Jezusa Kristusa po preblaženi Devici Ma¬
riji, so se gotovo z hvaležno ljubeznijo
spominjali tudi rednika in varha presvete
družine.

Sveti cerkveni očetje njegovo ime
vselej z veliko častjo omenjajo. Kako

HI. del.

častito piše sveti Bazilij že v četertem
stoletji! On pravi: »Ne angelj, ne kteri
drugi svetnik ni imel te časti, da bi ga
Sin Božji očeta imenoval. S tem oče¬
tovskim imenom je bil sveti Jožef veliko
višej postavljen, kakor vsi očaki in pre¬
roki, kakor aposteljni in škofje; višej,
kakor vsi svetniki, ktere le »služabnike
Božje* imenujemo; sveti Jožef pa se z
imenom »oče* odlikuje. Pa ne le ime
»oče* časti svetega Jožefa, Gospod Bog
mu je prepustil pravice in dolžnosti oče¬
tovske do svojega včlovečenega Sina. Kot
rednik zapoveduje Jožef in Božji edino-
rojeni Sin ga uboga. »In jima je bil
pokoren.* (Luk. 2, 51.)

Sveti Bernard, ta priserčni častivec
preblažene Device Marije, je visoko častil
tudi njenega svetega ženina. On tako-le
ljubeznjivo piše: »Ta je tisti zvesti in
modri služabnik, kterega je naš Zveličar
postavil čez svojo družino, da je bil nje¬
govi Materi tolažba in podpora, da je bil
njemu rednik in vredni sodelavec pri iz¬
peljavi njegovih usmiljenja polnih iiaredb
tukaj na zemlji. Kolika sreča je bila
svetemu Jožefu, da Jezusa Kristusa ni le
gledal, da ga je  tudi slišal, na svoje
serce pritiskal, sem ter tje nosil, se ž
njim radoval, ga hranil in bil deležen
tistih nerazumljivih skrivnosti, ki so bile
skrite posvetnim očem.*

Akoravno pa je bilo češčenje svetega
Jožefa veliko in pravično, bilo je vendar
v začetku kakor skrit zaklad v sveti
cerkvi in v sercu pravovernih. Ako po¬
mislimo, kako divjih strasti, koliko kri¬
vih presoj je morala sveta vera v za¬
četku premagati, bomo spoznali, da je
bilo tudi češčenje svetega Jožefa po ne¬
skončni modrosti Božji vpeljano in vrav-
nano. Ako bi bili koj v začetka svetega
Jožefa očitno častili, spodtikali bi se bili
novospreobernjeni nad imenitno versko
resnico, da je Jezus Kristus po skriv-

2

18

nostni moči svetega Duha v deviški Ma¬
teri Božji spočet. Iz tega lahko spo¬
znamo, da je bilo modro in prav, da se
je očitno češčenje preblažene Device pred
češčenjem njenega svetega ženina po
zemlji razširilo. Ko je pa kerščanstvo le
nekoliko prostosti in spoznanja zadobilo,
častili so pravoverni očitno tudi svetega
Jožefa kot velicega svetnika in mogoč¬
nega varha. Že iz četertega stoletja
imamo gotovo pričevanje tega češčenja.
V Lateranskem muzeju v Rimu je videti
v kamen vrezana podoba svetega Jožefa
pri rojstvu Jezusovem. Ta marmornata
plošča je bila v nekem grobu v Kata¬
kombah, iz četertega stoletja. Tudi v
cerkvi „Marije velike" so iz kamničkov
umetno narejene podobe svetega Jožefa
iz pervih časov.

Najbolj se je razširilo očitno češčenje
svetega Jožefa po pobožni družbi v Avig¬
nonu na Francoskem; to je bilo v deželi,
ktero je spokorna Magdalena z ostrim,
samotarskim življenjem posvetila; kjer je
sveta Marta v družbi čistih devic slavo
Božjo prepevala in kjer je Lazar, od
mertvih obujen prijatelj Kristusov, škof
bil. Tukaj se je očitno češčenje svetega
Jožefa pričelo ter se je po vesoljni ka¬
toliški cerkvi razširilo. Pobožni G-erzon
je to češčenje s svojo učenostjo pospešil.
Posebno lepo in zdatno ga je širila sveta
Terezija  po samostanih. Sveti Franc
Salezij ga je med kerščansko ljudstvo vpel¬
jal. Učeni Jezuiti  so češčenje svetega
Jožefa posebno gojili za časa nesrečnega
luteranstva. Ko so ta preimenitni red
po hudobnih zvijačah zatreti hoteli, so
pobožni Jezuiti v češčenji serca svetega
Jožefa svoje zavetje iskali in niso bili
osramoteni.

Češčenje tega velicega svetnika se je
zdaj urno širilo po vsej Evropi. Misijo¬
narji pa so ga nesli med neverne in divje

narode v Azijo in Afriko, v Avstralijo
in v Ameriko.

Posebno pa se množi to lepo češčenje,
odkar je nepozabljivi Marijin Papež Pij IX.
svetega Jožefa razglasil patrona vesoljni
katoliški cerkvi. Slikarji, podobarji, pes¬
niki in pevci, vsi pobožni kristjani se
vnemajo v češčenji »pravičnega" Jožefa.
Njegove podobe se vidijo po vseh cerkvah
in v mnogih hišah. Bogoljubne matere
rade svoje otroke v njegovo varstvo iz-
ročujejo; hišni očetje si ga volijo v hiš¬
nega oskerbnika in varha.

Res so menda prišli časi, od kterih
imenitni pisavec Izidor Izolan pripove¬
duje, da sveti Duh sam bo nagibal serca
pravovernih, da bo vse kraljestvo vojsko-
valne cerkve svetemu Jožefu skazovalo
novo češčenje, da bo stavilo altarje, cerkve
in samostane v njegovo češčenje, da bodo
praznovali nove praznike in mu bodo de¬
lali nove obljube; in da bo Bog razsvet¬
lil mnogo sere in obudil velikej može,
ki bodo v svetem Jožefu shranjene Božje
darove preiskovali in bodo v njem našli
prežlahtni zaklad, kakoršnega v pobožnih
očakih stare zaveze niso našli.

4. Zakaj častimo svetega Jožefa?

»Kdor je varh svojega gospodarja,
bo čast dosegel." (Preg. 27, 18.) In:
»Zvest človek bo veliko hvaljen". (28,
20.) Te besede modrega Salomona vel¬
jajo posebno svetemu Jožefu. Ta hvala
se bo razlegala, to češčenje se bo mno¬
žilo po zemlji, dokler bo zemlja stala
in bo donelo po nebesih skozi vso ne¬
skončno večnost. Kakor se je sveti Jožef
vdeležil veselja in žalosti preblažene De¬
vice Marije, tako se vdeležuje tudi češ¬
čenja, ktero uživa Božja Mati Marija v
sveti katoliški cerkvi. On, ubogi, tihi te¬
sar, on je in bo na vekomaj za Bogom
in Marijo najbolj ljuba, najbolj draga

19

oseba v nebesih in na zemlji. Kedar
pobožni kristjan s častjo izreče presladka
imena »Jezus, Marija", ne opusti tudi
ime revnega tesarja Nazareškega in spošt¬
ljivo pridene še »Jožef".

Ni je, mislim, kerščanske duše, ni ga
vernega Slovenca, ki bi vesel in ponosen
ne bil, da je zvest častivec svetega Jo¬
žefa, in pač mu nikdar ne bo žal, ne v
življenji, še manj pa o smertni uri. O, ko
bi mi bilo mogoče, da bi vsem Sloven¬
cem vterdil zaupanje do prečistega že¬
nina naše ljube Gospe in Matere Marije!
O da bi vse verne prepričati zamogel, da
tudi Marijo častimo in njej veselje de¬
lamo, ako njenega svetega tovarša ča¬
stimo in na pomoč kličemo! Saj nas
sveta vera uči, da je prav in koristno,
da svetnike nebeške na pomoč kličemo
v zaupanji, da naše prošnje slišijo in
uslišati hočejo in zamorejo. Koliko bolj
pa to velja o svetem Jožefu!

Pervič nam sveti Jožef rad pomaga.

Sveto pismo kaj lepo pohvali deviš¬
kega ženina naše ljube Gospe in Matere
Marije. »Jožef pa, njen mož, je bil pra¬
vičen." (Mat. 1, 19.) Sicer so te be¬
sede res kratke; pa so neizrečeno po¬
menljive ! Jožef je bil pravičen celo svoje
življenje. On je bil pravičen v svojih
mislih, v svojih besedah in v svojem
djanji. Ker je bil pa pravičen, je dobro
poznal vse zadeve in skušnjave človeške.
Ker je to pravičnost seboj v nebesa vzel,
ljubi nas in želi, da bi mi vsi zveličani
bili; in v tem kaže še zdaj svojo pri-
serčno ljubezen do Jezusa. In ravno
zato nam rad pomaga.

Nihče naj ne misli, da bi sveti Jo¬
žef ne bil imel nobenih in nikakoršnih
skušnjav ali dušnih nevarnosti, dokler je
v tej solzni dolini živel. Saj je celo
Božji Zveličar sam pripustil, da ga je
hudobni duh v puščavi gerdo skušal.

Tako tudi ne moremo misliti, da -bi bil
njegov najzvestejši služabnik, njegov pre-
Ijubeznjivi rednik vseh skušnjav prost.

Da, velike, grozno velike so bile po-
skušnje, ki so njegovo dolgo življenje,
njegovo dušo stiskale. Saj vemo, kako
priserčno je precej v začetku ljubil svojo
presveto in preblaženo nevesto; in že je
huda skušnjava ga tlačila, da se je motil
nad njo, dokler mu ni bila skrivnost
včlovečenega Jezusa Kristusa razodeta.
Kako je še le ljubil in molil svojega
Božjega rejenčka! Pa videl ga je tako
revnega; videl ga je od mraza trepeta¬
jočega, v uboge jasli položenega. In be¬
žati je moral ž njim v pregnanstvo, ko
ni vedel, bo li kje kaka dobra duša, ki
bi mu košček kruha podati hotela ? Sker-
belo ga je, bo li na dolgi, nevarni poti
skozi puščavo dobil kje hladne vode, da
bi mu hudo žejo pogasil? Trideset let je
za Božjo Mater in njenega nebeškega Sina
delal, skerbel in terpel s toliko vdanostjo
in ljubeznijo, kakoršno so le najzvestejši
mučeniki imeli. Toda te stanovitnosti,
te vernosti in te zvestobe sveti Jožef ni
sam sebi pripisoval, ker je sam iz sebe
tudi ni imel. Dobival jo je iz nebii in
bil zanjo Bogu hvaležen.

Ako je pa sveti Jožef spoznal in
skozi vso večnost še zdaj hvaležno spo¬
znava, da je le po milosti Božji bil k
toliki časti povzdignjen, in ko zdaj tam
v nebeškem veselji nas uboge Evine otroke
v tolikih stiskah, v tolikih skušnjavah, v
tolikih težavah zdihovati vidi in sliši,
potem bi bil res zgubil čednosti, ktere
so ga na tej zemlji zaljšale, ako bi po¬
magati ne hotel njim, ki njegovega var¬
stva iščejo in ga potrebujejo.

Zdaj pa pomislimo, kako sta ga
Božji rejenček in njegova Mati podučila
in mu razložila namen včlovečenja Sinu
Božjega, ko je sveti Jožef tako srečen
bil, da je z Zveličarjem sveta trideset let

2*

20

pod eno streho živel. Zvedel je, da Je¬
zus Kristus je človek postal, da je tako
reven in ubog -  bil in je na lesu križa
do zadnje kaplje svojo kri prelil zato,
da je naše duše rešil in večno zveličal.
Zvedel je, da je bil Jezus pripravljen,
za eno samo dušo preterpeti vse te brid¬
kosti in sicer ravno to grozovito smert.
V tem je sveti Jožef dobro spoznal, ko¬
liko je človeška duša vredna. Spoznal
je, kaj je to: Ena duša bo pogubljena,
— ena zamore biti rešena. In v nje¬
govi prelepi, pravični duši se je gotovo
vnela želja, da bi kaj pripomogel v od¬
rešenje sleherne duše.

In zdaj, ljubi častivec svetega Jo¬
žefa, misli si: Ta-le trenutek, ko to be¬
reš ali poslušaš, leži ubog zapuščen člo¬
vek umirajoč na svoji terdi postelji. Te¬
lesne bolečine so tako nezmerne, da umi¬
rajočemu skoraj ves spomin zatirajo, da
komaj misliti zamore, kaj se godi z nje¬
govo dušo, da zapušča revno telo. Zdaj
nastopi zadnja vojska. Nebo in pekel
se poganjata za njegovo dušo. Nebo je
ne pusti rado; saj je njegova lastnina,
saj je za sveta nebesa vstvarjena. Pekel
pa množi svojo laž in se napenja z vso
svojo zvijačo in pritiska z goljufijo in z
bolečinami. To je prestrašen trenutek!
Vse je v nevarnosti. Vse, kar se je od
večnosti sem zgodilo za rešenje te duše,
vse je ta trenutek lahko zgubljeno. V
tem smertnem boji se ubogi umirajoči
ozre proti nebu, komaj še v zavednosti
zdihne, ko mu merzel pot že uderte oči
zaliva in spomni se svetega Jožefa, kte-
rega je v svojem življenji večkrat pro¬
sil, naj mu smertno uro na strani stoji.
Bi li mar zaklicani pomočnik umirajo¬
čemu ne hotel pomagati? On, ki je iz
Jezusovih ust zvedel, koliko je ena sama
duša vredna! On, ki je to posebno srečo
dosegel, da je pri svoji smertni postelji
imel Zveličarja sveta in kraljico vseh an-

geljev, da grenkosti hude smerti celo ob¬
čutil ni.

Za preblaženo Devico Marijo ni bilo
nobenega človeka na zemlji, ki bi Zve¬
ličarja našega tako priserčno ljubil, ka¬
kor ga je ljubil njegov rednik celih tri¬
deset let. Sveti Jožef je vsaki dan gle¬
dal njemu izročeni nebeški zaklad; vsaki
dan je gledal daritev za grehe človeškega
rodu; vsaki dan je gledal Jagnje Božje,
ki se je prostovoljno in veselo darovalo,
da bi zagrešene ljudi zveličalo. Vsaki
dan je videl, kako močno ljubi Jezus
Kristus vse ljudi, in kako jih večno srečne
želi. Vse to je njegovo preblago serce
napolnovalo z neizrečeno ljubeznijo do
usmiljenega Boga.

Ko je sveti Jožef zdaj tam v nebe¬
sih v neskončnem veličastvu, je njegova
ljubezen dosegla toliko višjo stopnjo, ko¬
likor bolj spozna skrivnost našega od¬
rešenja. Zdaj še le vidi nezmerno do¬
broto in nam nerazumljivo ponižanje Božje,
s kterim je on sam ravno tako odrešen,
kakor mi vsi drugi. Zato ima pa tudi
zdaj sveti rednik Božji to priserčno željo,
da bi Zveličarja sveta vsi ljudje spoznali
in ljubili, in se njegovega odrešenja vde-
ležili. Pa, o moj Bog! Kolikokrat za¬
bredemo v nevarnost, v kteri Jezusa Kri¬
stusa in njegovo odrešenje zaveržemo,
njegovo presveto kri, njegovo življenje
in terpljenje in njegovo bridko smert po¬
zabimo, za nečimernim veseljem ddremo,
da svojemu Zveličarju napravimo sramoto,
ki ni nič manjša, kakor je bilo izdajstvo
Judeževo ali neusmiljeno križanje. Ali pa
smemo misliti, da bi bil sveti Jožef ne¬
občutljiv, ko vidi to naše vojskovanje, v
kterem gre za čast njegovega preljublje-
nega Božjega rejenca? O tega ne mo¬
remo in ne smemo misliti. Če se le mi
v tem boji k njemu zatečemo, nam bo
vselej rad na pomoč prišel s svojo mo¬
gočno priprošnjo.

21

Ravno zato ga priserčno častimo,
ker nam on rad pomaga; drugič nam pa
tudi lahko pomaga.

Sveti Bernard, ta veliki častivec pre-
blažene Device Marije in svetega Jožefa,
tako-le piše: »Nekteri svetniki imajo moč,
da nam v nekterih zadevah pomagati za-
morejo; sveti Jožef nam pa lahko po¬
maga v vsaki sili. On lahko varuje vse,
ki se k njemu zatečejo." Kar je sveti
Bernard zapisal, to je sveta Terezija sku¬
sila. Zato pravi: »Bog je drugim svet¬
nikom to milost skazal, da v posebnih
potrebah na pomoč pridejo njim, ki se
njihovi priprošnji priporočujejo; skusila
pa sem, da sveti Jožef v vsaki potrebi
pomaga." „Za gotovo bodimo prepričani,
pravi sveti Alfonz Ligvori, kakor je Je¬
zus Kristus tu na zemlji svetemu Jožefu
hotel pokoren biti, tako tudi zdaj v ne¬
besih vse stori, karkoli ga ta veliki svet¬
nik prosi." In sveti Bernardin pravi:
»Nikakor ne smemo dvomiti, da bi Je¬
zus Kristus svetemu Jožefu zdaj v ne¬
besih odpovedal tisto zaupljivost in tisto
spoštovanje, ktero mu je tukaj na zemlji
skazoval; tega ne. Tam mu to skazuje
vse bolj popolnoma." — Tudi sveta cer¬
kev ga časti kot svojega »varha", ter
hoče, da se mi, njeni otroci, k njemu
zatekamo v vseh potrebah. V svoji po¬
božni molitvi pravi, da, kar sami pri
Bogu doseči ne moremo, bomo po nje¬
govi priprošnji dosegli.

Po vsej pravici ga nam sveta cerkev
v priprošnika priporočuje. Res, da je
bil sveti Jožef reven tesar, temu svetu
neznan in brez vse veljave. Pa »kar je
nespametno pred svetom, je Bog izvolil,
da bi osramotil modre; in kar je slabo
pred svetom, je izvolil Bog, da bi osra¬
motil, kar je mogočnega; in kar je ne-
imenitno in zaničljivo, je izvolil Bog, in
kar nič ni, da bi razdjal, kar je." (I.

Kor. 1, 27, 28.) Te besede apostelj-
nove so se natanjko spolnile nad svetim
Jožefom. Ravno tega ubozega, revnega
tesarja je Bog izvolil, da je dopolnil svoje
večne sklepe. Ravno tega, svetu nezna¬
nega tesarja je vpeljal Bog v veliko skriv¬
nost včlovečenja in rojstva svojega edino-
rojenega Sina in Zveličarja našega. Sveti
Jožef ni imel posvetnega bogastva; bil
je pa bogat v vseh prelepih čednostih.
Sveti Jožef ni imel nobene veljave pred
svetom; Bogu pa je bil neskončno do¬
padljiv, ker bil je »pravičen" in ozaljšan
z oblačilom angeljskega devištva. Sveti
Jožef ni bil modrijan sveta, pa duh uče¬
nosti in modrosti, uma in svčta je bil
v njem; zato ga je Bog izvolil rednika
in varha svojemu edinorojenemu Sinu, ga
je izvolil moža in varha neomadežani De¬
vici in Materi Božji. Zato mu je dal
oblast, ktero je on kot oče imel. Zato
je smel sveti Jožef Sinu Božjega svojega
sinu imenovati; in Jezus ga ni le ime¬
noval svojega očeta, ampak ga je tudi
spoštoval in mu bil pokoren. To, glej
duša kerščanska! je bil sveti Jožef. Pa
še več je bil sveti Jožef!

Sveti Jožef je v priserčni zavezi
živel z Jezusom celih trideset let. On
je njega, majhno Dete, na svojem na¬
ročji pestoval in se ž njim radoval. On
je bil vedno pri Jezusu, v Betlehemu, v
Nazaretu, v Jeruzalemu na poti in v
Egiptu. On ga varuje v nevarnostih, ga
reši grozovitega Heroda, ga išče z ve¬
liko žalostjo. On dela zanj, in Jezus
dela ž njim. On spi ž njim pod eno
streho; on jč ž njim pri eni mizi. On
moli z Jezusom, in ga moli svojega Boga
in Gospoda. On dela vse za Jezusa in
ne stori ničesa brez njega. On Jezusa
čez vse ljubi, ker je Bog, ker je njegov
Odrešenik, njegov rejenček. Glej, duša
moja! to je bil sveti Jožef. Pa to še
ni zadosti!

22

Sveti Jožef je bil deviški ženin ne-
omadežani in preblaženi Božji Materi. On
jo ljubi s prečisto ljubeznijo, in skerbi
za njo, karkoli potrebuje, je njen zvest
varh, je gotova priča njenega devištva.
Marija, visoko češčena, preblažena Mati
Božja ga ljubi s sveto ljubeznijo in mu
je v vsej ponižnosti podložna.

Sveti Jožef je bil poglavar, gospodar
sveti družini in je to svojo oblast do
svoje smer ti imel. Kakor vsi svetniki,
terpel je tudi on za Jezusa. Terpel je
zaničevanje in preganjanje, revščino in
žalost, ktero zamore razumeti le on, ki
ljubi Jezusa, kakor Marija in sveti Jo¬
žef. Glej, duša moja! to je bil sveti
Jožef, dokler je na zemlji bival.

Kaj pa je sveti Jožef zdaj tam v ne¬
besih? Kdor z Jezusom terpi, bo ž njim
tudi poveličan. Kakšno poveličanje, kakšno
slavo pač sveti Jožef zdaj tam v nebe¬
sih vživa? Mi že vemo, kako je sveti
Jožef v vseh čednostih od dne do dne
rastel, in to do konca svojega življenja,
kar pomeni njegovo ime »Jožef", to je
»rastoči". Po meri svetih čednosti se
pa ravna slava in zveličanje vsacega svet¬
nika. O koliko slavo mora imeti sveti
Jožef tam gori v nebesih! Po vednem
množenji svojih prelepih čednosti je do¬
bival vedno nove darove in ž njimi si je
vedno še množil svoje zasluženje. In ker
je mera milosti in zasluženja tudi mera
plačila, o koliko slavo, koliko čast ima
toraj sveti Jožef tam v nebesih!

Svetniki, kot prijatelji Božji, kraljujejo
z Jezusom v nebesih. Sveti Jožef pa ni
le prijatelj Božji, on ima tudi v nebesih
čast rednika Jezusa Kristusa. In ker bi
bil til na zemlji vedno pri Jezusu in
Mariji, je tudi v nebesih najbližej Je¬
zusa in Marije, ter je z Marijo, svojo
neomadežano nevesto, nad vse svetnike
visoko povzdignjen. Ker mu je bil

Jezus tu na zemlji pokoren, ter mu
gotovo nobene prošnje ni odrekel, zato
ima prav veliki častivec svetega Jo¬
žefa, Janez Gerzon, ko pravi: »Ako mož
svojo ženo, ali oče svojega sina kaj prosi,
je ta prošnja kakor povelje"; tako da
proseč hoče in zapoveduje. Ravno tako
prav ima sveti Bernard, ki terdi, da,
kedar sveti Jožef Sinu in Materi pokaže
svoje roke, ki so za nju delale, ali po¬
kaže pot, kterega je za nju prelival, ali
serce, ki je za nju terpelo, mu ne mo¬
reta nobene prošnje odreči, temuč mu
morata vse dovoliti, karkoli prosi.

Koliko moč mora toraj imeti pri¬
prošnja svetega Jožefa v nebesih? In
čemu mu je ta moč? Za koga jo bo
rabil ? O gotovo mu je dana vsa ta pre-
imenitna in velika moč le za nas! Saj
smo tudi mi njegovi otroci; saj je Jezus
naš brat, in Marija je naša Mati. Lju¬
bezen, ktero je tu na zemlji do ljudi
imel, vzel je seboj v nebesa in ta lju¬
bezen je tam neskončna, kakor so ne¬
besa neskončna. Ta njegova ljubezen ni¬
kogar ne zaverže, moč njegove priprošnje
obseže vse potrebe naše duše in našega
telesa.

Pojdimo toraj k Jožefu, ko nad nas
pride bridkost ali težava, ko nas tare ne¬
sreča ali nadloga, ko nas napada skuš¬
njava ali preganjanje. Pojdimo k Jo¬
žefu, ko nas obišče bolezen in nam smert
strah dela. Pojdimo k Jožefu, ko se
bliža celo večnost odločilni trenutek na-
tanjčne sodbe; saj sveti Jožef nam rad
in lahko pomaga.

Bodi nam toraj pozdravljen, o sveti
Jožef, ti sin Davidov, čisti ženin prebla-
žene Device Marije, rednik Gospoda na¬
šega, Jezusa Kristusa! O dobri Jožef,
prosi za nas, svoje otroke, ki si nas pod
svoje varstvo sprejel.

O sveti Jožef, prijatelj presvetega
Serca, prosi za nas!

23

5. Otroci in starši, častite svetega
Jožefa.

Vsi častimo preblaženo Devico Ma¬
rijo, saj ona je kraljica nebeška, ona je
premogočna varhinja naša, ona je pre-
dobrotljiva zakladnica nebeških darov, saj
je Mati našega Odrešenika. Tako tudi
vse verne duše častijo njenega svetega,
deviškega ženina kot premogočnega, sploš¬
nega varha. Tako je tudi prav. Saj je
sveti Jožef rednik Zveličarja našega in
ženin Matere Božje.

Najbolj učeni cerkveni učenik vseli
stoletij, sveti Tomaž Akvinski, nam to
lepo spričuje, ko tako-lepiše: „ Svetemu
Jožefu je dodeljeno, da nam v vseh pra¬
vičnih zadevah in v sleherni bridkosti po¬
maga in varuje vse, ki njega na pomoč
kličejo in na njegovo priprošnjo zaupajo.
On je splošni pomočnik. K njemu naj
se zatekajo mašniki, da z vedno večim
spoštovanjem in čistostjo Gospodu slu¬
žijo. Njega naj svojega varha volijo za¬
konski, da v slogi in zvestobi živijo.
Njemu naj se izročujejo mladenči in de¬
vice, da se čiste ohranijo. Njega naj
častijo posli, da se ubogati učijo; revni,
da so zadovoljni s svojim stanom; zlasti
še bolni in umirajoči, da se v miru z
Jezusom v večnost podajo. “ Tako piše
veliki učenik.

Oziroma na preimenitno službo, ktero
je imel ubogi Nazareški tesar tukaj na
zemlji, v kteri je stregel in skerbel in
vodil Gospoda, našega Jezusa Kristusa in
njegovo prečeščeno Mater, in oziroma na
čast, ktero zdaj v nebesih ima, je pač
gotovo, da

Sveti Jožef je varh malim otrokom.
Saj nihče na zemlji, razun Marije, ni
tako na tanjko spoznal veličastva in vel¬
jave majhnega otroka, kakor sveti Jožef.
Saj je bil v to odločen, da je varoval
lepoto in svetost otročjih let Gospoda

našega, Jezusa Kristusa. Ta premili in
toliko veljavni poklic je njegov delež tudi
še zdaj v nebesih. Gotovo je njegovo
najprijetniše delo, da še zdaj varuje in
skerbi za ljube nedolžne otročiče. Saj
so otroci ljubljenci Jezusovi, ter so mu
najbolj pri Sercu. V kerstni nedolžnosti
bliščeče dete je najbolj lepa, najbolj Iju-
beznjiva podoba nebeškega Deteta Jezusa;
zato je svetemu redniku posebno ljubo in
prijetno vsako nedolžno dete.

O da bi pač vse kerščanske matere
svoje male ljubljenčke v mogočno varstvo
svetemu Jožefu izročevale! Prej in bolj
gotovo mu je zdaj v njegovi slavi mo¬
goče, da varuje mater in dete vseh ne¬
varnosti in zalezovanj zapeljivega sveta
in prekanjenega pekla; kakor je ob¬
varoval tu na zemlji Jezusa in njegovo
Mater pred mečem grozovitega Herodeža.
Zlasti pa še ve milovanja vredne žene,
kterim je smert odtegnila toliko potrebno
podporo in je vam vzela skerbnega moža,
ki ste ostale same, slabe in revne, pa
imate celo kopico majhnih otrok, — o
ve žalostne vdove, volite si svetega Jo¬
žefa očeta in varha svojim otrokom; in
čutile bote gotovo njegovo pomoč. Pri-
poročujte svojim malim ljubljencem, naj
se z otroškim zaupanjem izročujejo sve¬
temu Jožefu, naj ga častijo svojega du¬
hovnega očeta in oskerbnika.

Sveti Jožef je varit mladenčem.  Sveti
Jožef je vedno čisto, nedolžno, bogoljubno
živel; tako je s svojo mladostjo vsakemu
mladenču prelepo ogledalo. Iz lastne
skušnje dobro pozna, kako imenitne, po¬
menljive so leta mladosti; dobro ve, ko¬
liko upanja, pa tudi, koliko vojske in
boja ima živa mladost. Zato je sveti
Jožef slehernemu mladenču resničen pri¬
jatelj in moder svetovalec.

Sveti Jožef pa je bil tudi skerben
varh in zvest prijatelj Jezusu Kristusu
v njegovi mladosti. Kakor se dišeča

24

cvetlica iz svojega berstka razcveta, tako
skrivnostno in milo, . očetovskemu sercu
svetega Jožefa čudno lepo, se je razvijal
pri Marijinem Sinu iz malega Deteta,
močan, bistroumen, prežal mladeneč Je¬
zus. Sveto pismo nam to čast Gospodovo
priprosto, pa pomenljivo opiše, ko pravi:
„In Jezus je rastel v modrosti in sta¬
rosti in v milosti pri Bogu in pri lju¬
deh." (Luk. 2, 52.) In kakor je rastel
mili Jezus, tako je rastla ljubezen sve¬
tega Jožefa do njega. To očetovsko lju¬
bezen, to skerb pa ima zdaj sveti Jožef
tam gori v nebesih do mladenčev. ki
sklenejo in se prizadevajo, Jezusa Kri¬
stusa posnemati v svojih najlepših, mla¬
dih letih. Dobri mladenči to vedo, zato
se v svojih družbah radi izročujejo sve¬
temu Jožefu ter obilno skušajo moč nje¬
gove priprošnje. Koliko hudega odver-
nejo, koliko dobrega storijo družbe ka¬
toliških delavcev, ki si volijo svetega Jo¬
žefa svojega patrona, svojega varha! —
Kerščanski mladeneč, išči modrega očeta
in potrebne pomoči svetega Jožefa, po¬
sebno, kedar si svoj prihodnji stan voliš!
V tej negotovi, toliko pomenljivi zadevi,
ko sam sebe kaj lahko prevariš in te
drugi zvito slepijo, o takrat zares po¬
trebuješ nebeške pomoči, višega razsvet¬
ljenja. In to boš pri svetem Jožefu do¬
bil. Ne pozabi zateči se k njemu.

Sveti Jožef je varh devicam.  Kakor
ljubezen in očetovska skerb do mladen¬
čev izhaja iz ljubezni do njegovega Bož¬
jega rejenčka, tako raste iz njegove čiste
ljubezni do neomadežane neveste Marije
ljubeznjiva in očetovska skerb do vsake
kerščanske device. Tu na zemlji je bil
varh in čuvaj preblaženi Devici Mariji;
v nebesih pa ga je Bog obogatil z mi¬
lostjo in z močjo, da s svojim svetim
varstvom vse obsega in brani. Nihče ni
gledal tukaj na zemlji, kako se dan na
dan doveršuje resnična lepota svete de¬

vice tako natanjko, kakor je videl to
sveti Jožef, ko je z Marijo v Nazareški
hišici tako dolgo presrečno živel. Zato
pa se sme terdno zanesti na očetovsko
skerb svetega Jožefa vsaka devica, ki se
z vso močjo prizadeva za doveršeno sve¬
tost. To sme upati že zato, ker je
svetemu Jožefu največe veselje in ne¬
beška radost, ako vidi, da njegova pre¬
sveta nevesta Marija ima veliko častivk
in vrednih posnemavk. Vsaka kerščanska
devica ima ljubega svetega Jožefa za
zvestega prijatelja v vseh svojih zadevah
in mogočnega varha v vseh stiskah in
nadlogah. Devica, ki ima serčni namen,
svet in njegovo nečimernost zapustiti in
se s sveto obljubo Gospodu zaročiti,
ona posebno potrebuje mogočne pomoči
čistega ženina preblažene Device Marije.
Kterakoli se zaupljivo oberne k njemu,
ne bo osramotena, marveč bo uslišana.

Sveti Jožef je varh kerščanskim star¬
šem.  V pervih bukvah sem že zapisal:
Matere, častite svetega Jožefa! (str. 258.)
Naj tu pa zapišem: Očetje, častite sve¬
tega Jožefa! — Koliko je kerščanskih
očetov, ki izročujejo sebe in celo svojo
hišo v varstvo svetemu Jožefu ter se pri¬
zadevajo, po moči tudi djansko posne¬
mati svetega Jožefa. Blagor taki hiši!

Zato, da bi sleherni kerščanski oče
tako storil, pomislimo to-le resnico: Ko
je nebeški Oče svetega Jožefa zvolil že¬
nina preblaženi Devici Mariji in ga od¬
ločil rednika in varha svojemu edinoroje-
nemu, včlovečenemu Sinu, odstopil mu je
svojo oblast, povzdignil ga v svojega na¬
mestnika ter mu izročil celo svojo hišo:
Mater in Dete.

K enaki časti je povzdignjen vsak
hišni oče v katoliški cerkvi. On je na¬
mestnik Božji. Bog mu je izročil celo
svojo hišo: mater in otroke, da jih osker-
buje, redi in varuje.

25

Sveti Jožef je dobro spoznal svoj
stan. Na tanjko je spoznal dolžnosti,
ktere je kot namestnik Božji prevzel,
pa jih je tudi z vso zvestobo spolnoval.
Vedel je, da mora Materi in Detetu po¬
trebni živež priskerbeti. Zato je nevtru-
deno delal v potu svojega obraza. No¬
beno delo mu ni bilo pretežavno, nobeno
pretežko, saj je delal za svojo preljubo
družino. Še kažejo v Nazaretu kraj, kjer
je imel svojo delavnico.

Kakor sveti Jožef, tako mora vsak
kerščanski oče skerbeti za svojo hišo. On
je zavezan, je dolžan po poštenem potu
priskerbeti potrebni živež; toraj mora
brez nehanja delati in vse svoje moči
napeti, da spolni svojo dolžnost. Gorje
človeku, kteri s svojo zaroko vstanovi
družino, pa nima moči in volje, da bi jo
pošteno preživel!

Sveti Jožef je iskal vedrila in ve¬
selja le pri svoji družini; ni pa iskal
nobenega veselja zunaj svoje hiše. S
svojo sveto ženo se pogovarjati z Božjim
Detetom, njemu izročenim, se radovati,
to mu je bilo veselje, to mu je bilo ve¬
drilo. Pri svoji ženi in pri Božjem De¬
tetu se je odpočil od težavnega dela. Ž
njima je mirno vžival sad svojega truda.
Ob sabotah in o Gospodovih dneh je bil
vselej z Materjo in z Detetom v učilnici
in o velikonočnem prazniku v Jeruzalem¬
skem tempeljnu. Pri svoji sveti družini
je prebiral sveto pismo. Ni hodil na
očitne terge, ni iskal nikakoršnih veselic.
Mala hišica mu je bila najljubša. Tu je
kraljeval sveti mir, nebeški pokoj. Iz
njegovih ust ni slišala Marija nobene ne¬
prijazne besede. Njegova naročila so bila
le prošnje, ne povelje. Sveta resnoba,
pa nebeško veselje je razodevalo njegovo
čelo; prijazni smehljaj je bil vedno na
njegovih ustnicah. Vse je storil lepo,
mirno in pravilno. Težo dneva je pre¬
našal z nebeško poterpežljivostjo. Za¬

dovoljen z vsem, kar mu je Bog dal, ni
bil nikdar čmeren, nikdar nevoljen. „Tako
je volja Božja“, si je mislil, ko ga je
revščina tlačila, so ga nadloge stiskale,
ali ga je terpljenje obiskalo, ali mu je
bridkost serce težila. Tako je živel ubogi,
sveti tesar Jožef v vedno čistem miru.
Majhna, revna je bila hišica njegova, pa
ne bi je bil zamenil z nobeno kraljevo
palačo. O koliko ljudi je hodilo memo
te male hišice, pa niso zapazili in niso
vedeli, da v njej živč najbolj srečni, naj¬
bolj zadovoljni in najsvetejši ljudje.

Kerščanski oče! ako hočeš srečen,
zadovoljen biti, posnemaj svetega Jo¬
žefa. Poišči in potem ohrani sveti mir,
predragi dar na zemlji. Ljubi mir pa
najdeš le v svoji družini, v zvestem spol-
novanji svojih dolžnosti, nikdar pa zunaj
hiše. Spomni se, da nisi sam svoj. Tvoja
žena te imenuje svojega,  tvoji otroci ti
pravijo naš  oče. Za nje moraš delati,
za nje moraš skerbeti, nje moraš varo¬
vati, nje moraš voditi. Kako lepo je,
kako Bogu dopadljivo, kako veselo za
mater in otroke, ako oče ob nedeljah in
praznikih prijazno ž njimi občuje ter ne
zapravlja časa in denarja po pivnicah in
po nepoštenih potih. O srečen prizor,
ki nebeške angelje razveseljuje, ko oče,
mati in otroci združeno molijo, in se od
ljubega Boga, od Jezusa in Marije po¬
govarjajo !

Kako žalostno pa je, ako otroci svo¬
jega očeta skoraj nikoli ne vidijo! On ne
moli ž njimi, ne zjutraj, ne zvečer! Celi
dan je morebiti pri svojem delu; zvečer
gre v pivnico; o praznikih išče, Bog zna
kje, svojega vedrila. Kjer oče išče zu¬
naj svoje hiše veselja in svojo družino
zanemarja, tam ni miru, pa tudi blago¬
slova Božjega ni. Mož, ki svoje družine
ne ljubi in mu je dolgčas pri njej, je
navadno surov in terd svoji ženi in svo¬
jim otrokom. On nima prijazne besede

26

za nje; čmernost se mu na obrazu bere,
in to velikrat žena in otroci žalostno ču¬
tijo. Pri delu so nepoterpežljivi, v terp-
Ijenji maloserčni in zbegani, v nesreči
obupljivi. Oče, ki drugod išče vedrila,
zanemarja molitev, zanemarja službo Božjo,
ne sprejema svetili zakramentov, in bla¬
goslov Božji beži pred njim.

Brez molitve pa ni pravega veselja,
ne prave moči, pa tudi ne pravega vspeha
pri delu. Brez molitve ni serčnosti v
nesreči, ni vdanosti v voljo Božjo v terp-
Ijenji in v nadlogi. O kerščanski očetje!
posnemajte svetega Jožefa, in vaša hiša
bo srečna, vsi bote sveti mir in blago¬
slov Božji vživali.

Sveti Jožef je bil z malim zadovol¬
jen.  Vesel je bil tega, kar mu je Bog
dal; ni želel višega, ne boljšega, ni hre¬
penel po veljavi pred svetom, ne po
bogastvu. Zadosti mu je bila mala hi¬
šica in kar si je s svojimi rokami pri¬
dobil. Obhoja z Jezusom in Marijo mu
je bilo najboljše plačilo, največa sreča.
Posnemaj ga, kerščanski oče! Bodi za¬
dovoljen s svojim stanom, išči veselje v
zvestem spolnovanji svojih dolžnosti in
zaupaj na Boga, ki je svetemu Jožefu
vsega potrebnega dal in tudi tebe go¬
tovo ne bo zapustil. Ti sicer nisi tako
srečen, kakor sveti Jožef, da bi z Jezu¬
som in z Marijo občeval, pa vendar sta
Jezus in Marija s teboj, ako jih s kre-
gom in prepirom, z nevoljo in nezvestobo
iz svoje hiše ne odpodiš. Zapomni si:
Kjer je ljubi mir, tam sta Jezus in Ma¬
rija, tam je blagoslov Božji; kjer je pa
nemir, tam so hudobni duhovi.

Velik uzrok nemira po hišah je ne¬
srečno poželjenje po jedi in pijači. Te
strasti sveti Jožef ni poznal. On je hva¬
ležno zavžival kruh, kterega si je z de¬
lom prislužil. Dobro je vedel, da sreča
človeška ni v jedi in pijači; vedel je, da
ne živimo, da bi jedli in pili. Posnemaj,

kerščanski oče, zmernost svetega Jožefa!
Vživaj tudi ti svoj kruh hvaležno, zmerno
in trezno! Naj te uči sveti Jožef, da
bo tvoje serce vedno mirno, da vselej in
zmeraj zaupaš na Jezusa in Marijo, da
se z grehom nikdar ne ločiš od njih. O
kako srečen je bil sveti Jožef v majhni
Nazareški hišici v svoji ljubezni do Je-
' zusa in Marije! V vseh bridkostih, v rev¬
nem Betlehemskem hlevu, na begu v
Egipt je svoje pobito serce pri Jezusu
in Mariji okrepčal. Nič ga ni moglo
ločiti od Jezusa in Marije. Ako je kje
drugod delal, ga je po končanem delu
urno gnalo domu k Jezusu in Mariji. Le
v njuni družbi je našel tolažbo, veselje
in mir. — O kerščanski oče! ne po¬
zabi, kar te v sveti ljubezni opominjam,
da iščeš vedrila in veselja le pri svoji
družini; bodi rad pri materi in pri otroku.
In ako te pomanjkanje tlači, bridkost
tvoje serce tiši, te nesreča obišče, potem
bodi serčen in vdan v voljo Božjo in išči
tolažbe in pomoči pri sveti družini, pri
Jezusu, Mariji in svetem Jožefu.

Še nekaj premisli, kerščanski oče!
Glej, svetemu Jožefu je nebeški Oče iz¬
ročil svojega preljubljenega Sina. In
sveti Jožef je Jezusa neskončno ljubil, ga
ljubeznjivo hranil in z vso skerbjo va¬
roval. Pod njegovim zvestim varstvom
je mladeneč Jezus rastel v starosti in mo¬
drosti in v milosti pri Bogu in pri lju¬
deh. — Jezus sicer ni potreboval izreje,
saj je bil modrost sama, pa vendar mu
je sveti Jožef priskerbel vse, kar je v
svoji mladosti potreboval: Hrano, obleko,
stanovanje in vso postrežbo ter je v vsem
Mariji zvesto pomagal. Vse je storil za
Jezusa.

Kerščanski oče, posnemaj, o posne¬
maj tudi v tem svetega Jožefa. Tudi
tebi je nebeški Oče v svetem kerstu po¬
svečeno dete izročil. Pa bo to dete tudi
enkrat, pri sodbi, iz tvojih rok nazaj tir-

27

jal. Zato ga izredi za Boga. Položi v
njegovo serce seme vsega dobrega. Varuj,
da plevel hudega v njem ne požene. Hudč
s korenino iztrebi iz njegovega serca.
Imej ga v vednem strahu. Čuj nad njim,
kakor nad punčico svojega očesa. Varuj
ga zapeljivosti in dajaj mu vedno lep
zgled. — O koliko skerb moraš še imeti,
ako ti je Bog izročil več otrok!

Glej tudi v tem svetega Jožefa! Kako
sveto je živel v pričo Jezusa! Dete in
mladeneč Jezus ni nikdar kaj hudega vi¬
del nad svojim rednikom, videl je le naj¬
lepše čednosti. Tako hodi, tak bodi tudi
ti v pričo vseh otrok. Otrok tvoj naj
nikdar ne vidi in ne sliši kaj napačnega
nad teboj. S svojo ženo in z otroci moli
in moli tudi sam za nje. Pogovarjaj se
ž njimi od Boga in uči jih svete resnice.
Sveti Jožef je peljal mladenča v tempelj
Gospodov. Vodi tudi ti svoje dete v hišo
Božjo, da bo Boga spoznalo, ga ljubilo
in mu služilo. — Večkrat resnobno pre¬
mišljuj, kako oster odgovor te čaka pri
sodbi Božji, ako bo dete po tvoji za-
nikernosti slabo izrejeno, hudobno, mo¬
rebiti celo pogubljeno. Premišljuj pa
tudi nezmerno veliko plačilo, ktero ti bo
vsegamogočni Bog dal, ako bo tvoj otrok
s tvojim trudom, s tvojim prizadevanjem,
s tvojim lepim zgledom vedno Bogu do¬
padljivo živel, stanoviten ostal in v mi¬
losti Božji se ločil iz tega sveta in bo
k Jezusu in Mariji. in k svetemu Jo¬
žefu v nebesa prišel. — O kako je mili
Jezus bogato poplačal svojemu redniku
vse, kar mu je storil, kar je zanj pre-
terpel! Kako sladko je umeri sveti Jo¬
žef in koliko čast in slavo vživa zdaj
tam v nebesih pri Jezusu in pri Mariji!

Preden končamo to premišljevanje,
podajmo se vsi, mali in veliki, otroci in
starši, v tiho Nazareško hišico in spre¬
mimo svetega Jožefa v njegovo delavnico
in poglejmo v duhu Jezusa, svojega Boga

in Zveličarja v prečudni skrivnosti, v
kteri ga le malo premišljujemo. Tu vi¬
dimo Sinu Božjega, nad čigar obličjem
se angelji radujejo, in kteremu služiti,
se nebeške moči nevredne štejejo; vi¬
dimo ga, kako pomaga revnemu tesarju, vi¬
dimo ga v delavnici svojega ubozega red¬
nika. Mar ne bo ta presveti pogled po-
derl prirojeni nam napuh?

Duša moja! verzi se na svoja ko¬
lena in moli tega tesarskega pomočnika,
poljubi, ako ti je pripuščeno, vsegamo-
gočne roke, ktere obdelujejo leseni hlod,
kteremu je on, Stvarnik vseh reči, rast
dal. Prosi svetega Jožefa, ki Jezusu od-
kazuje, kteri hlod naj poprej obdela; —
prosi ga, naj odkaže temu prečudnemu
tesarju tebe, ki si veliko bolj gerčav,
veliko bolj nepripraven hlod — v du¬
hovni zadevi — kakor je bruno, ki ga
ravno kar teše in obdeljuje; pa izroči
se mu popolnoma, naj seka, teše, žaga,
struži in pili, kakor le hoče nad teboj.
Povej mu, da se vsemu vdaš, ako te le
pri stavbi Božjega kraljestva porabiti za-
more; da te le z zaverženimi oblanicami
v ogenj ne verže; pa še temu se pod-
verzi, če on tako hoče. Občuduj tukaj
svetega Jožefa, ki ima tacega hlapca,
tacega pomagača! Občuduj Jezusovo po¬
nižnost in njegovo pokorščino, pa zani¬
čuj in obžaljilj svoj napuh. O trikrat
srečna duša, ki zamore nepoznana, od
vseh ljudi pozabljena, tiho skrita, te¬
žavna in zaničljiva opravila iz ljubezni
do Jezusa, skritega tesarja, delati, za¬
dovoljna, da jo gledajo le Jezus, Marija
in Jožef! O kako dobro je hranjena taka
duša v Nazareški hišici!

Nazareška delavnica nas tudi uči,
kako se moramo zatajevati celo v du¬
hovnih rečeh, ako je to volja Božja.

Vemo, kako je Jezus priserčno želel,
da bi s svojim terpljenjem in s svojo smertjo
skoraj ljudi odrešil, pa to svojo željo je

28

daroval svojemu nebeškemu Očetu, in po¬
magal je svojemu redniku pri težavnem
tesarskem delu. Tudi ti bodi pripravljen
in daruj Jezusu vse svete želje, ktere je
milost Božja tvojemu sercu morebiti vce¬
pila. Ako ti je pa Bog odločil očitno
življenje, sredi nevarnosti in posvetnega
šuma, postavi si v svojem sercu Naza-
reško hišico in opravljaj svoje delo v
pričujočnosti Jezusa in Marije in svetega
Jožefa, in odtegni se ptujim očem, ko¬
likor zamoreš. Posnemaj svetega Jožefa,
ki je le na tihem delal! Posnemaj Je¬
zusa, Božjega tesarja. Glej njegovo po¬
korščino, njegovo krotkost in podložnost,
s ktero ne pomaga le svojemu svetemu
redniku in svoji preblaženi Materi, am¬
pak on streže, v svoji pokorščini do sve¬
tega Jožefa in njegovih naredb, celo naj¬
slabšim ljudem, in prevzame najbolj te¬
žavna dela. In ker je Jezus še zdaj
tako mil in ljubeznjiv, tako ponižen in
dober, kakor je bil, ko je z Jožefom te¬
saril, povabi ga v svetem obhajilu v
svoje revno, v duhovnem življenji in v
čednosti tako neobdelano serce. Povabi
tudi svetega Jožefa ž njim. Povej jima,
da je obilno, da je veliko dela v tvojem
sercu. Prosi ju, naj prineseta seboj po¬
trebno orodje. Pa jih tudi zagotovi, da
se hočeš njima vsega vdati, da si za vse
pripravljen, naj delata s teboj, kar ho¬
četa. Samo to željo jima razodeni, da
bi bil rad, kolikor je le mogoče, Jezusu
podoben. Zato naj ti napravita v tvo¬
jem sercu stanovanje, ki bo Jezusu do¬
padljivo, da v njem vedno prebiva.

O sveta hišica Nazareška! Bodi mi
vedno pred očmi s svojimi presvetimi
prebivalci, naj se spominjam tebe pri
vseh svojih opravilih, zlasti še v brid¬
kostih in težavah, nadlogah in skušnjavah!

Živi Jezus, Božji tesar, in njegovi
presveti starši, Marija in Jožef!

6. Vsi pravoverni častijo svetega
Jožefa.

Vsi pravoverni kristjani častijo sve¬
tega Jožefa, ker on je varh, je patron
svete katoliške cerkve.

Kako pa je to, da je sveti Jožef varh
katoliške cerkve in da ga je sveta cer¬
kev še le današnje dni sklicala za svo¬
jega varha? Mar ni Jezus Kristus ved¬
no pri njej ? Saj ima sveta cerkev ob¬
ljubo Božjo, da je peklenska vrata ni¬
koli ne bodo premagala.

O zares! Zveličar sveta, Jezus Kri¬
stus, začetnik svete cerkve, on je pod¬
stava, on je krona svete cerkve, on je
neomahljiva, gotova zastava, da bo sveta
cerkev vedno obstala, da bo končna zmaga
njena. Devetnajst stoletij kerščanske
zgodovine nam zadosti očitno spričuje,
da Jezus Kristus sveto cerkev varuje,
okrepčuje ter jo v vseh bojih zmagovalno
uterduje.

Oe pa tudi sveta cerkev v vseh ne¬
vihtah terdno stoji, vendar zamore marsi-
ktero škodo terpeti; nevera in hudobija
ji zamore spriditi posamezne ude in cele
dežele; divja sila zamore pravice in pro¬
stost cerkve Božje napasti, celo po ne¬
koliko zatreti. Škofe in mašnike zamo-
rejo ptuji navali, peklenske zvijače pre¬
slepiti, da svoje svete dolžnosti zanema¬
rijo. Razširjanje Božjega kraljestva za¬
more naleteti na skoraj nepremagljive za-
deržke. To so nevarnosti, ki pa svete
cerkve ne bodo zaterle, kterih se pa ven¬
dar ogniti ne more, zato, ker njeni udje
niso angelji, ampak so slabi ljudje, in
ker je veliko ljudi, kteri niso njeni udje,
pa so zadosti slepi in hudobni, da pre¬
ljubi nevesti Božji na zemlji opovere de¬
lajo in bi jo v svoji slepoti radi popol¬
noma zaterli.

Ti zaderžki in te nevarnosti se pa
saj deloma dajo odverniti, in sicer tako,

29

da verni na zemlji pobožno molijo in svetniki
v nebesih nas s svojo priprošnjo podpirajo.

Ker je tedaj sveti rednik Jezusa Kri¬
stusa izvoljen patron in varh sveti cer¬
kvi, stavi sveta cerkev in njen vidni po¬
glavar, sveti Oče, svoje zaupanje vanj,
on ima posebno moč pri Božjem sedežu,
zraven ga pa veže posebna ljubezen, da
to svojo moč skazuje sveti cerkvi v nje¬
nih nadlogah in stiskah.

Pri molitvi varha Božjemu kraljestvu
tukaj na zemlji se radostno spominjamo
mogočnih in serčnih vitezov, imenitnih
kraljev in papežev, kteri so že tukaj bili
zvesti čuvaji, mogočni branitelji in serčni
pospeševalci svete cerkve. Oni so za-
terli mnogotere krive vere, oni so se
vstavili krivični posvetni sili, oni so z
modrimi naredbami vpeljali novo duhovno
življenje, oni so luč svete vere nesli med
tuje narode, ki so še v duhovni temoti
in v smertni senci tavali, oni so celo kri
prelili za sveto vero in za pravice svete
cerkve. Le ti zvesti čuvaji svete vere
gotovo tudi v nebesih niso odložili svoje
ljubezni do svete cerkve, gotovo še zdaj
s svojim zasluženjem in s svojo priprošnjo
pospešujejo rast Božjega kraljestva na
zemlji.

Da si je pa sveta cerkev zmed vseh
nebeških prebivalcev svetega Jožefa zvo-
lila svojega posebnega patrona, imela je
tehtne uzroke za to. Sveti Oče Pij IX.
ga je 8. grudna 1870 patrona vesoljni
cerkvi slovesno oklical, kar je že v per-
vih bukvah omenjeno. (Str. 262.)

Da bi verni še bolj priserčno častili
svetega Jožefa, je veliki častivec njegov,
sveti Oče Pij IX., 7. malega serpana
1871 izdal še drugo imenitno pismo.
V tem pismu pravi Kristusov namest¬
nik, da sveta katoliška cerkev z največo
slovesnostjo in s priserčno pobožnostjo
spodobno časti slavnega očaka, svetega
Jožefa, kterega je vsegamogočni Bog

zmed toliko svetnikov na zemlji odbral
pravega in prečistega moža neomadežani
Devici Mariji in rednika svojemu edino-
rojenemu Sinu, in kterega je s posebnimi
darovi tako bogato ozaljšal, da je za-
mogel tako imenitne dolžnosti zvesto in
natanjko spolnovati, in ga je zdaj v ne¬
besih s slavo in s častjo kronal. Zato
so rimski papeži vsako ugodno priliko
porabili, da bi vpeljali vedno veče češ-
čenje svetega Jožefa; želeli so pravover¬
nim tega velicega svetnika vedno bolj
priljubiti in na njegovo priprošnjo pri
Bogu vedno veče zaupanje obuditi.

Papež Sikst IV. je vpeljal duhovne
molitve in sveto mašo za praznik sve¬
tega Jožefa. Papež Gregor XV. je leta
1621. zapovedal, da se ima ta praznik
po vsem kerščanskem svetu obhajati. Pa¬
pež Klemens X. ga je leta 1670. po¬
vzdignil v praznik druge verste. Papež
Klemens XI. mu je odločil posebne mo¬
litve pri sveti maši. Papež Benedikt XIII.
je 19. grudna 1726 zapovedal, da se ima
ime svetega Jožefa v litanijah vseh svet¬
nikov na določenem mestu imenovati.

In papež Pij IX., ki je od otroških
let posebno častil svetega Jožefa, kakor
sam pravi v tem pismu, je 10. kimovca
1847 z veselim sercem celi cerkvi do¬
volil praznik varstva svetega Jožefa, ka¬
kor so ta praznik s posebnim privoljen¬
jem svetega sedeža nektere cerkve že
poprej obhajale.

Nadalje piše sveti Oče Pij IX.: »Ker
se je v naših časih grozovita in serdita
vojska zoper sveto cerkev vnela, je češ-
čenje svetega Jožefa rastlo in se razši¬
rilo tako, da so od vseh strani prihajale
priserčne prošnje do svetega Očeta. In
te prošnje so pri splošnem Vatikanskem
zboru kardinali in škofje ponovili, ter so
enoglasno izrekli željo, naj se izvoli sveti
Jožef v patrona sveti katoliški cerkvi, da
bi verni po njegovem zasluženji in po

30

njegovi priprošnji toliko zdatnejši klicali
na milost Božjo, naj bi se odvernilo
hudo, ktero nas od vseh strani nadleguje. “
Ginjen po teh prošnjah, in ko je sveti
Oče molil za razsvetljenje, je tem sploš¬
nim željam vstregel, ter slovesno ozna¬
niti ukazal, da je sveti očak Jožef zvo-
Ijen patron sveti katoliški cerkvi, in se
ima praznik njegovega rojstva in praznik
njegovega varstva obhajati kakor praz¬
niki pervega reda. Tudi je bilo s tem
pismom zaukazano, naj se v molitvi „A
cunctis" pri sveti maši, kedarkoli se sme ta
molitev opraviti, pridene tudi spomin sv.
Jožefa. Ravno tako pri spominu svetnikov,
o manjših praznikih, pridenejo mašniki v
svojih duhovnih molitvah tudi spomin sve¬
tega Jožefa.

Tako je vidni poglavar svete cerkve,
namestnik Kristusov na zemlji svetega
Jožefa slovesno oklical za varha sveti
katoliški cerkvi. Brez dvoma je Jezus
Kristus to molitev svojega namestnika
gori v nebesih dopadljivo sprejel in po-
terdil. Saj je čast, njegovemu zvestemu
redniku skazana, tudi njemu samemu v
poveličanje. Upati pa tudi smemo, da
se bo spolnila želja svetega Očeta, da
bo namreč na priprošnjo svetega Jožefa
ob svojem času rešena sveta cerkev ve¬
like stiske, ktera jo tako hudo tare, in
da bodo verni v češčenji svetega Jožefa
vedno bolj vneti. Saj je veliko bratovščin
svetemu Jožefu posvečenih; razne družbe
rokodelcev so se njegovemu varstvu iz¬
ročile; njegovi prazniki se z veliko slo¬
vesnostjo obhajajo, verni ga po. vsem
svetu zaupljivo na pomoč kličejo in bla¬
goslov Božji rosi na njegovo priprošnjo
raznoterim nadležnim, in kdor pobožno
zakliče presladki Imeni „ Jezus, Marija",
pristavi tudi zraven sveto ime „Jožef".
Koliko vernih umerje vsaki dan, ki z
ustmi ali saj v svojem sercu zdihujejo:
„Jezus, Marija in Jožef!"

Spolnile so se besede pobožnega Do¬
minikanca Izidora Izolana, ktere je že
pred tri sto leti zapisal v prelepih svo¬
jih bukvah, v kterih je opisoval slavo
svetega Jožefa. On pravi: „V zadnjih
časih bo večni Bog svetega Jožefa v
kraljestvu vojskovalne cerkve z največo
častjo poveličal. . . Namestnik Kristusov
na zemlji bo, od svetega Duha razsvet¬
ljen, ukazal, naj se praznik rednika Kri¬
stusovega in moža kraljice celega sveta
po vsej vojskovalni, pravoverni in katoliški
cerkvi slovesno obhaja."

Kako modro in koristno je, da ka¬
toliška cerkev časti svetega Jožefa svo¬
jega patrona! Cerkveni učeniki so te
misli in skušnja nas v tem poterjuje, da
svetniki v nebesih nekako nadaljujejo
službo, ktero so tu na zemlji opravljali.
Svoje sveto nagnjenje so seboj v nebesa
vzeli, in to je tam poveličano. Svetnik,
ki je bil v svoji deželi apostelj ali škof,
svojega poprejšnjega poslovanja ni po¬
zabil, ampak on pri sedežu Božjem še
zmiraj zanj posreduje. Zato cele de¬
žele kličejo take svetnike na pomoč, kot
svoje patrone. Ako si je kteri svetnik
kako čednost v posebno visoki stopnji
pridobil, nam je v tisti čednosti ne le
prelep zgled, on je tudi velik priprošnik
v pridobljenji ravno te čednosti. Ali če
je bil kteri svetnik tu na zemlji poseben
pomočnik v kteri nadlogi, po pravici so¬
dimo, da njegova priprošnja je ravno v
odvernenji tiste nadloge posebno mogočna.
Akoravno Bog vse ve in po svoji mo¬
drosti vodi posameznega človeka in cele
narode, vendar se poslužuje v svojem
vladanji tudi svojih svetnikov, da nam
jih kaže kot svoje sovladarje in jih pred
nami tako poveličuje. Kakor ima kralj
svoje služabnike, svoje ministre, ki vsaki
sebi odločeno delo opravlja; tako nekako
je tudi v nebesih (po človeško rečeno).
Svetniki so ministri Božji, kterim Bog

31

izročuje razne zadeve človeške, v kterih
so se že tukaj na zemlji posebno ska-
zali. Saj zveličanje izvoljenih ni le v
samem gledanji Božjega veličastva, am¬
pak tudi v celi versti blaženih dejanj.

Ako to zdaj obernemo na svetega
Jožefa, lahko spoznamo službo, ktero on
opravlja oziroma na celo katoliško in tudi
oziroma na posameznega človeka. Tu na
zemlji je imel najvišjo stopnjo, kot glava,
kot gospodar najsvetejše družine, ki je
kedaj na zemlji bila. Gospod mu je iz¬
ročil celo svojo hišo. Sveti Jožef je na-
domestoval Sinu Božjemu Očeta nebeš¬
kega. On je varoval, hranil Njega, ki
je v svoji vsegamogočnosti svet vstvaril
in ga ohrani. On je bil mož Matere
Božje. To so naslovi, to je služba, ki nam
kaže visoko čast svetega Jožefa. O ko¬
liko več je on stori], kakor njegova pred-
podoba, egiptovski Jožef! Ta je osker-
boval in ohranil žitne zaloge podložnim
nevernega kralja, sveti Jožef pa je osker-
boval pravi kruh, ki je prišel z nebes,
je obvaroval pšenico izvoljenih, Jezusa
Kristusa samega, kterega je z velikim
trudom otel iz rok grozovitega Heroda.
Če je pa Faraon pervega Jožefa povzdig¬
nil na kraljevi sedež in je zahteval, da
ga je vse ljudstvo častilo, kaj naj stori
sveta cerkev svetemu Jožefu, ki je nje¬
nega začetnika, njenega ženina rešil?

Svetemu Jožefu izročena Nazareška
družina je bila seme, kalica, iz ktere je
pognalo in zrastlo veliko drevo svete ka¬
toliške cerkve, ktero obsenči ves svet.
Takrat je katoliška cerkev bila kakor v
plenicah, zdaj pa je velikan, ki hodi s
svojimi nogami po zemlji, s svojo glavo
pa je v nebesih. Smemo toraj zaupati,
da je sveti Jožef, ki si je za začetno
cerkev v Betlehemu in v Nazareti, kot
od Boga postavljeni varh toliko zaslug
pridobil — da je sveti Jožef zdaj v ne¬
besih v enaki razmeri do cerkve, po

vsem svetu razširjene. Saj je sveta cer¬
kev vedno naprej živeči Kristus, saj je
njegovo skrivnostno telo.

Ako torej temu Kristusovemu telesu,
ako sveti cerkvi nevarnost proti, kam naj
se oberne, kam naj se zateče bolj za¬
upljivo, kakor ravno k njemu, ki je
glavo svete cerkve tako zvesto obvaroval ?

To skrivnostno telo, sveta cerkev, pa
ima, kot živo telo, tudi dušo. Ta duša,
to notranje življenje, je vera. Vera uči
človeški um, ko mu največi resnice raz¬
klada, pa tirja tudi popolno pokorščino.
Ker je vera duša svete cerkve, zato pra¬
vični iz vere živi, in brez vere nihče
Bogu ne dopade. Kakor pa duša, kot
duhovno bitje, ima ne le um, ampak tudi
voljo, tako mora tudi v cerkvi volja biti.
In ta je od Boga postavljena duhovska
gosposka ali oblast, ktera, kot najvišje in
najmodrejše razodenje, tirja, da se mora
človek njenim naredbam in določilom
vdati, podvreči.

Zoper oboje, zoper vero in zoper cer¬
kveno oblast, se pa vzdiguje sprideni duh
današnjega časa.

Zametujejo se ne le posamezne verske
resnice, marveč vera sploh se zasmehuje
in preganja. Ravno v veri pa je sveti
Jožef slavno zmagal. Prav je toraj, da
si ga je sveta cerkev patrona zvolila se¬
danje dni, ko vera tolika peša in se gola
nevera toliko šopiri in hvalisa. Ko se je
Sin Božji poslužiti hotel pomoči svojega
rednika, da je malikovalske podobe v
Egiptu poderl, bo sveti Jožef tudi po¬
dreti pomagal malike človeškega napuha,
nevere in krivoverstva. Zato izročujejo
oznanovalci svete vere, ko se podajo v
neverske dežele, neumne malike podirat,
svoje težavno delo posebno varstvu sve¬
tega Jožefa.

Kaj pa naj rečem od veljave po¬
svetne gosposke? Menda še nikdar ni
bila tako uničena, kakor je sedanje dni.

32

Nepokorščina se prestrašno širi. Mladost
je zdivjala in se ne da ukrotiti. Vse je
razburjeno, vse nekako spodkopano. Do¬
kler so le cerkev napadali in njeno oblast
černili in spodrivali, je vsa mavtarska
druhal šuntala in veselo v pest se sme¬
jala; češ, zdaj bo cerkvena oblast pro¬
padla in cerkve bo konec. Ali kamen,
ki se po hribu zavali, se težko ali ni¬
kakor ne vstavi, in kdor bi se mu vsta¬
vil, ga zdrobi.

Le zares mogočna in serčna roka za-
more tu pomagati. In ta je sveti Jožef.
Bili so že žalostni časi, ko je bila cer¬
kvena oblast hudo oslabljena. O času raz-
pertije, ko so nepoklicani se vrivali za
papeže. Vstal je pa imenitni in učeni
mož, veliki častivec svetega Jožefa. Pri-
poročeval je njegovo češčenje, in verni
kristjani so se zatekli k mogočnemu pri-
prošniku, k redniku Jezusa Kristusa, in
nevarnost je minula, edinost je oživela
in mir je bil v cerkvi. Današnje dni
cerkveni edinosti ne proti nobena nevar¬
nost, ali vsa veljava postavne gosposke,
v deržavah in v domačih družbah je spod¬
kopana in onemogla. Tu nam zamore
pomagati on, ki se je sam podvergel viš¬
jemu povelju, vsakemu oznanilu Gospo¬
dovega angelja, celo nevernemu pogla¬
varju, kteremu je pa tudi bil pokoren
sam Sin Božji, On, najviša oblast in veljava.

Telo naše svete cerkve smo ljudje;
mi  smo pa toliko nestanovitni, spremen¬
ljivi, slabostni, grešni; duša cerkve pa,
sveta vera, je nespremenljiva. Ljudje se
morajo poboljšati, morajo biti izrejeni.
In to se godi po bridkostih, kakor stara
skušnja uči. Bridkost pa današnje dni
z vso silo na človeškem rodu sloni. Kak¬
šna černa vojska se povsodi vzdiguje zo¬
per sveto cerkev! Papež je oropan, je
jetnik, škofje v zaporih ali pregnani,
mašniki Gospodovi zaničevani, pobožni
zasmehovani. To je žalostno znamenje

sedanjega časa! Zato po pravici pravi
sveti Oče Pij IX. v pismu 8. grudna 1870,
v kterem naznani svetega Jožefa pa-
trona sveti cerkvi: »Zdaj je cerkev v
teh žalostnih časih od vseh strani od
sovražnikov napadena, kakor plen velike
sile, in hudobni se nadjajo, da jo bodo sko¬
raj peklenska vrata premagala. “ Škofje,
kot čuvaji Sijonski, so spoznali, da sveta
cerkev potrebuje mogočnega varha. In
vidni poglavar Gospodove cerkve je po
želji pravovernih razglasil svetega Jo¬
žefa patrona vesoljni cerkvi. Je pa od
takrat nevarnost morebiti* že jenjala? O
ne. Saj še hujše preti. Sedanji sveti
Oče Leon XIII. očitno toži, da druž-
binsko življenje plaši še vedno veči strah,
akoravno ga stiskajo že hude in silne
nadloge. Zato nas opominja, da naj kličimo
na pomoč svetega Jožefa v svojih vsak¬
danjih molitvah, in to ne le za celo sveto
cerkev sploh, ampak tudi za svojo do¬
mačo hišo in za se posebej, ker sveti
Oče Pij ni izročil svetemu Jožefu le sebe
in apostoljski sedež, ampak vse pravo¬
verne kristjane. Zato častimo vsi sve¬
tega Jožefa in se pogosto in priserčno
priporočujmo njegovi mogočni priprošnji.

7. Sveti Jožef je patron našega ce¬
sarstva.

V cesarskem mestu na Dunaji imajo
na starodavnem tergu lep spominek, pre¬
cej veliko znamenje, umetno zdelano, ki
kaže poroko preblažene Device Marije s
svetim Jožefom. To znamenje je za nas
Avstrijance imenitno. Marmornati spo¬
minek nam pričuje, da naša slavna ce¬
sarska hiša že od nekdaj posebno časti
svetega Jožefa. To znamenje nam pri¬
poveduje, da je celo naše cesarstvo sve¬
temu Jožefu posvečeno, da je sveti Jo¬
žef posebni patron našega cesarstva. Kako
seje to zgodilo, naj tudi nekoliko omenim.

33

Cesar Leopold I. je bil prav pobožen
vladar. Posebno lepo je častil svetega
Jožefa, rednika Kristusovega. To češčenje
svetega Jožefa je prišlo iz Španjskega,
kjer je živela sveta Terezija, velika ča-
stivka svetega Jožefa. Z njo so menihi
karmeliti razširili češčenje svetega Jožefa
po vsem katoliškem svetu. Tako tudi po
našem cesarstvu. Pobožni cesar Leopold
je prav zelč pripomogel, da so Avstrijanci
se poprijeli češčenja tega velicega svet¬
nika. Ko je bila ogerska dežela po mno¬
gih kervavih bojih rešena priseženega
sovražnika svete kerščanske vere, neus¬
miljenega in divjega Turka, spoznal je
cesar Leopold, da te zmage niso pri¬
borili njegovi zvesti vojaki z lastno močjo,
ampak on je pripisoval zmago mogočni
priprošnji preblažene Device Marije in
njenega deviškega ženina, svetega Jo¬
žefa. Zato je prosil svetega Očeta, pa¬
peža Klemena XI., naj bi pravoverni
kristjani po vseh cesarskih deželah smeli
obhajati god poroke svetega Jožefa z Ma¬
rijo, Materjo Gospodovo. Sveti Oče je
rad v to privolil.

Pobožni vladar je tudi kmalo skusil,
kako prav in dobro je storil, da je po¬
speševal češčenje Gospodovega rednika.

Velika bridkost ga je stiskala. On
ni imel nobenega moškega zaroda, in
človeško soditi, ga tudi pričakovati ni
več mogel. In to je bil takrat jako ne¬
varen stan ne le za cesarsko hišo, am¬
pak za celo cesarstvo. V tej nadlogi se
oberne pobožni cesar k svojemu mogoč¬
nemu varhu in priprošniku, svetemu Jo¬
žefu. Okliče ga slovesno posebnega varha
avstrijski hiši. Napravi mu sreberno po¬
dobo in vredi celih osem dni zaporedoma
slovesne prosilne procesije po cesarskem
mestu, svetemu Jožefu na čast. In glej!
zaupanje cesarjevo in njegovega zvestega
ljudstva ni bilo osramoteno. Devet mes¬
cev poznej je cesarica porodila čverstega

ni. del.

cesarjeviča. Veselje in radovanje je bilo
nepopisljivo po vsej veliki deržavi. Novi
cesarjevič je dobil ime Jožef. Ta je bil
Jožef L, slavni vladar. Presrečni oče
Leopold je obljubil, da bo iz hvaležnosti
na očitnem tergu postavil podobo na čast
svetemu Jožefu. Ko je mladi cesar¬
jevič Jožef šel v vojsko pri terdnavi Lan-
dav, ponovil je oče Leopold to obljubo
s pristavkom, naj bo to znamenje kamnito,
iz lepega marmorja. Junaški sin je sre¬
čen prišel nazaj. Ali smert je prehitela
dobrega cesarja, da svoje obljube ni mo¬
gel spolniti. Naročil je pa še na smertni
postelji, naj to stori njegov sin in na¬
slednik, ki je po očetu podedoval s kra¬
ljestvom tudi pobožnost do rednika Kri¬
stusovega.

Postavil je Jožef L, rimski cesar, le¬
seno znamenje, ki je imelo 6 stebrov in
podobe prečiste Device Marije in njenega
ženina svetega Jožefa, in višega duhovna,
kot poročevalca. Na straneh ste stali
podoba ponižnosti in podoba čistosti. V
praznik svetega Jožefa, 19. sušca 1706
je bilo to znamenje slovesno blagoslov¬
ljeno. Prebivalci Dunajskega mesta so se
s cesarskim dvorom vdeležili te sloves¬
nosti.

Jožef L je pa kmalo umeri in na-
sledoval mu je njegov brat cesar Karl VI.,
ki je bil tudi velik častivec svetega Jo¬
žefa. Ta je še le spolnil obljubo svo¬
jega očeta in svojega brata ter je po¬
stavil znamenje iz lepega, belega mar¬
morja. Kardinal Kolonic je 13. velicega
serpana 1729 v pričo cesarja in njegove
cesarske rodovine z veliko slovesnostjo
postavil vogelni kamen temu znamenju.
Čez tri leta je bilo vse zares umetno
zdelano in 19. sušča 1732 je bilo pre¬
lepo znamenje slovesno blagoslovljeno.

V kako veliki časti ima naša cesarska
hiša svetega Jožefa, spoznamo iz tega, da
večidel vsi princi imajo tudi ime Jožef.

3

34

Tudi sedanji cesar je Franc Jožef, ce¬
sarjevič Rudolf, Franc, Jožef, oče cesar¬
jev je Franc, Karl, Jožef, njegovi bratje

50 Karl, Ludvik, Jožef in Ludvik, Viktor,
Jožef. In dva rimska cesarja naše slavne
češarke hiše sta bila Jožefa. — Zares
kaže cesarska rodovina še vedno svoje
češčenje, svojo hvaležnost do svetega Jo¬
žefa, rednika Kristusovega, ker tolikim
udom daje ime tega velicega priprošnika
v nebesih.

Kakor so pa naši slavni cesarji sebe,
svojo hišo in celo cesarstvo svetemu Jo¬
žefu v varstvo izročevali, tako so tudi
posamezne dežele Gospodovega rednika

51 v svojega varha izvolile. — Češko kra¬
ljestvo ga že od nekdaj časti kot »ohra¬
ni telja miru". — Kranjska, koroška in
štajerska dežela ga že od starodavnih ča¬
sov častijo za deželnega patrona. Kranjci
so svetega Jožefa še posebno častili v
bratovščini, ktero je vpeljal že dvanajsti
škof Jožef, žlahtni Rabata, ki je vladal
Ljubljansko škofijo odleta 1664. do 1683.
Ta bratovščina je imela svoj sedež v Lju¬
bljani v cerkvi svetega Jožefa, kjer je
zdaj splošna bolnišnica.

Kako Slovenci častijo svetega Jo¬
žefa, nam spričuje to, da skoraj v vsaki
hiši imajo enega ali še več Jožefov.

8. Sveti Jožef je patron umirajočih.

- Nastopil bo dan, ko se bo reklo:
»Vredi svojo hišo, umeri boš!" Umeri
bom! O to je prestrašna beseda! O da
hi si jo večkrat k sercu vzeli! Ko bom
umeri, bom vse zapustil, pa tudi mene
bo vse zapustilo. In v neznano večnost
bom šel. Ni toraj čuda, da že misel na
smert vsacega presune; ni čuda, da člo¬
vek vse poskusi, da bi smerti odšel, ali
prav za prav, da bi jo odrinil, ker uiti
jej nihče ne more. Po smerti bo sodba,
pri kteri se ne bodo obravnavale le

malenkosti, pri kteri ne bo šlo le za živ¬
ljenje in smert, ampak pri kteri bo od¬
ločena srečna ali nesrečna večnost. Ta¬
krat — kam se revež čem podati ? kje
zavetnika iskati? — komaj dobrim bo
ostati!

Vendar, duša moja! potolaži se. To
vprašanje je rešeno — v slavo svetemu
Jožefu. Ves kerščanski svet časti svetega
Jožefa patrona srečne smerti. Vse bra¬
tovščine za srečno zadnjo uro častijo njega
za svojega varha. In zakaj je ta po¬
moč tolike veljave?

Sveti Jožef je: 1. rednik Jezusa Kri¬
stusa, našega sodnika, 2. je premago-
valec pekla, 3. je on umeri presladke
smerti.

1. Vsi vemo, kako je sveti Jožef tu¬
kaj na zemlji stregel našemu prihodnjemu
sodniku, Jezusu Kristusu. Ako bi Kri¬
stus, edinorojeni Sin nebeškega Očeta,
bil natorni sin svetega Jožefa, ne bi ga
bil mogel priserčnejše ljubiti, ne bi bil
mogel mu bolj zvesto streči. Noben oče
ni za svoje lastno dete bolj skerbel, ka¬
kor je skerbel sveti Jožef za svojega ne¬
beškega rejenčeka Jezusa. V svoji službi
do Jezusa se je vsega povžil, to je bila
njegova smert. Umeri je smert ljubezni,
in ta je najlepša, najbolj veličastna smert.
O da bi pač tudi mi imeli vsaj iskrico
take ljubezni!

Sveti Bernardin Sijenski piše: »Ako
je pisano: Bog »spolnuje voljo njim, ki se
ga bojč, ter njih prošnje usliši" (ps. 144,
19), kako bi ne uslišal prošnje tistega,
kako bi ne spolnil volje njemu, ki se ga
je ne le otroško bal, ampak kteri mu je
trideset let zvesto služil, kteri ga je ne¬
izrečeno ljubil?"

Če je Mojzes, prijatelj Božji, toliko
premogel, da je sam zaderžal roko Go¬
spodovo, ki je bila že pripravljena po¬
gubiti Izraelsko ljudstvo, kaj bo premogel
potem sveti Jožef, ki ima toliko zaslug,

35

za ktere mu Jezus Kristus hvaležnost
skazuje? In kedar pride častivec sve¬
tega Jožefa v največo silo — v smertno
silo, bode ga li sveti Jožef takrat za¬
pustil, bode ga pozabil? O tega ne bo
storil! Kolikor bolj blago serce ima člo¬
vek, toliko bolj se prizadeva, da njemu
storjeno dobroto p o verne, da prijatelju v
sili na pomoč priskoči. Kje pa je veča
sila, kdaj je bolj odločiven trenutek, ka¬
kor je smertna ura, v kteri se odloči
osoda človeška za celo večnost? Mar bi
tu ne pomagal sveti Jožef, ki ima za Je¬
zusom in Marijo najbolj blago serce?
Tega ne moremo, ne smemo misliti.

Bernardin Bustiški pravi, da nam je
Jezus nebesa odperl; on ima toraj ključe
do nebes; teh ključev pa je enega dal
svoji preblaženi Materi, druzega pa sve¬
temu Jožefu, da vsem svojim zvestim
služabnikom odpreta nebesa in jih na
kraj luči in miru pripeljeta.

2. Poleg velicega strahu za zveličanje
svoje duše pa pritisnejo smertno uro še
skušnjave peklenske. „ Gorje zemlji, ker
je hudič k vam doli šel, in ima veliko
jezo, ker ve, da ima malo časa. " (Skr.
raz. 12, 12.) Te besede svetega pisma
veljajo posebno naši zadnji uri. Takrat
se satan zares obupljivo vpira in z vso
močjo divja, da bi nas v svoje peklenske
mreže vjel in vekomaj pogubil. Poprej
neznane skušnjave nas bodo napadle. Ne
le en sam satan nas bo lovil, cela truma
bo priderla, ker „ hudič ve, da ima malo
časa". Kdo bo brez posebne pomoči ta¬
krat obstal? V tej prestrašni uri, kje
bomo dobili boljšega pomočnika, kakor
je sveti Jožef, on premagovalec černega
pekla? — Pa kako je on premagovalec
pekla ?

On je ženin tiste, že v raji obljub¬
ljene žene, ki je s svojo deviško pčto
stari kači glavo sterla. Pravice ženine
so pa po naredbi zakona tudi pravice

moževe. V presvetem zakonu Marije in
Jožefa pač ne more drugače biti, saj je
njun zakon podoba vsakemu kerščanskemu
zakonu. Z begom v Egipt je Jožef spod-
bil nakane Heroda, ki je bil zares prav
posnetek peklenske hudobije. Jezus,
Božje Dete, je bil rešen in peklenski
sili otet.

Pa še druge veličastne zmage je do¬
bil Jožef v Egiptu. Stari učenik Origen
pravi, da v Božjem povelji, naj gre Jo¬
žef s sveto družino v Egipt, mu je bila
ob enem dana tudi moč, da je razpodil
vse hudobne duhove, ki so tam nekako
svoje središče imeli. In res nam pripo¬
veduje staro izročilo, da so se egiptovski
maliki porušili in vedeži so omolknili, ko
je sveta družina prišla v Egipt. Moč
satanova je bila tako zaterta, da ravno
v Egiptu je sveta vera najpoprej svojo
prezvišeno stopnjo dosegla. Se ve, da
moramo to zmago pripisovati Jezusu Kri¬
stusu samemu; pa Sin Božji se je za to
poslužil ravno svojega svetega rednika,
ki je bil glava sveti družini, vodnik na
tem popotovanji, ki je bil tukaj rešenik
Zveličarja našega. Od takrat se satan
boji svetega Jožefa, celo njegovo ime ga
plaši. Od svetega Antona puščavnika be¬
remo, da po mnogoterih slavnih zma¬
gah se ga je satan toliko bal, da je za¬
pustil celč obsedene, ki so svetega An¬
tona na pomoč poklicali. To nam spri-
čuje, koliko moč ima še le ime svetega
Jožefa. Lucifer se resničnim častivcem
svetega Jožefa le s strahom in trepetom
bliža, ker dobro ve, da bo premagan, če
umirajoči svojega varha, svetega Jožefa,
le zakliče.

Kje je kristjan, ki resnobno misli na
smert, in bi se ne stresel, ko se spomni
na satanove skušnjave o smertni uri?
Bom li tistikrat obstal? Ali bom omagal
in padel? Mi bo li tistikrat mili Bog dal
premagovalno milost prave stanovitnosti,

3*

36

ktere nikomur ni dolžan ? In ko me
bodo napadale tiste prestrašne skušnjave,
ktere so celo svete duše strašile in be¬
gale, jih bom li serčno premagal ? — To
veš samo ti, o moj Bog! Na priprošnjo
svetega Jožefa, patrona umirajočih, se
vendar terdno zanesem. O ne zapusti
me takrat, ti veliki patron umirajočih!

3. Ko je stari očak Jakob zvedel,
da njegov sin Jožef še živi in da je go¬
spod egiptovske dežele, je veselo rekel:
»Šel bom, da ga vidim, preden umer¬
jeni." Tako je tudi storil. Bog mu
je razodel, da mu bo njegov sin oči za¬
tisnil, ko bo umeri. In vse se je tako
zgodilo. Sveto pismo pravi: »Ko je Ja¬
kob videl, da se že dan njegove smerti
bliža, je poklical svojega sina Jožefa in
mu je rekel: Ako sem milost našel pred
tvojim obličjem, položi svojo roko pod
moje stegno (priseži mi!), skaži mi lju¬
bezen in zvestobo, da me ne pokoplješ
v Egiptu, temuč da počivam pri svojih
očetih, da me pelješ iz te dežele in po¬
koplješ na pokopališču mojih staršev. Od¬
govoril mu je Jožef: Storil bom, kar si
zapovedal." (I. Mojz. 47, 29, 30.)

Ako je bilo v veliko tolažbo staremu
očaku Jakobu, da je pri svoji smerti
imel poleg sebe Jožefa, svojega sina, ko¬
lika tolažba bo še le nam, ako bomo
umerli v družbi svetega Jožefa! Tako
bridko uro potrebuje vsak umirajoči ne
le skerbnega varha, ampak tudi zvestega
prijatelja, ki ga tolaži, oserčuje in mu
smertne težave lajša. Kdo pa nam bo
takrat bolj postreči mogel in znal, ka¬
kor on, ki je umeri presladke in tako
srečne smerti? Kako lepa in mila je
podoba, ki nam kaže smert svetega Jo¬
žefa! Nebeški mir pokriva njegovo ob¬
ličje, zveličanski smehljaj je na njegovih
ustnicah, naslonjen je na Jezusa Kristusa,
svojega rejenca, kterega je, ko je še
majhno dete bil, tolikrat na svojih rokah

nosil. Zraven kleči njegova nevesta, pre-
češčena Mati Božja, s povzdignjenimi ro¬
kami proseča se ozira na svojega Bož¬
jega Sina. Angelji obdajajo sveto dru¬
žino in so pripravljeni, da ponesejo dušo
»pravičnega" v sveti raj. In kdor pre-
mišljevaje gleda to podobo, se mu obudi
priserčna želja: O da bi tudi jaz tako
lepo, tako srečno umreti mogel!

Kdor hoče pravično živeti in srečno
umreti, naj kliče svetega Jožefa na po¬
moč. Ako bomo njegovi zvesti častivci,
smemo upati, da ne bo pripustil, da bi
bili zakopani v egiptovski sužnosti, to
je, v stanu velikih pregreh, ampak, da
nas bo peljal v deželo, v nebeško domo¬
vino, ki je nam in našim očetom obljub¬
ljena. Prišel bo k nam našo zadnjo
uro, s svojo presveto nevesto, Materjo
Božjo in s svojim Božjim rejencem, Je¬
zusom Kristusom. Tedaj bo tudi naša
smert sladka in lepa!

Sv. Terezija, velika častivka svetega
Jožefa, je vedela svojim duhovnim hčeram
vcepiti posebno češčenje in veliko lju¬
bezen do svetega Jožefa, patrona umira¬
jočih. Pripovedujejo tudi, kako lahka je
smert resničnim častivcem sv. Jožefa. Ona
sama pravi, da nima nobenega strahu
pred smertjo. »Jaz mislim, pravi, da
najložej na sveti je umreti tisti duši,
ktera je Bogu zvesta, ker tisti trenutek,
ko zapusti svojo pozemeljsko ječo, se
preseli v večni mir." Resnične prigodbe
nam pripovedujejo, da se sveti Jožef svo¬
jim častivcem smertno uro večkrat pri¬
kaže, da umirajočim zadnje trenutke po-
lajša v  in sladi.

Če mi tudi tolike milosti ne zaslu¬
žimo, vendar, ako svetega Jožefa prav
častimo, smemo se terdo zanesti, da brez
tolažbe svete vere, brez svetih zakramen¬
tov ne bomo umerli.

Naj tu pridenem kratko prigodbo, ki
se je, ni dolgo tega, prigodila. Neki go-

37

spod kaplan se je ravno kar k počitku
podal, ko mu nekdo urno pozvoni. Go¬
spod hitro vstane in neznan človek stoji
pred hišo in prosi, naj gredo staro ženo
previdit; pove tudi hišo, kjer bolnik čaka
svetih zakramentov. Mašnik gre do na¬
znanjene hiše. Čudno pa se mu zdi, ko
ga sin hišne gospodinje, njegov dobri pri¬
jatelj, vpraša: „No, gospod kaplan! kaj
pa je, da tako pozno pridete, saj nimamo
nobenega bolnika?" In gospod pravi:
„Mar me niste vi poklicali, da previdim
vašo staro mater?" »Ne, saj so ravno
kar šli v svojo sobo in so bili zdravi.
Res ne vem, kaj če to biti?" se čudi
hišni sin. Gospod misli, da se kdo nor¬
čuje ž njim. Njegov prijatelj pa pravi:
»Kdo ve, morda je vas pa sam Bog po¬
slal in so moja mati na naglem zboleli?"
Urno gre v sobo svoje matere in vidi,
da jo je hudo napadlo. »Oh, moj ljubi
sin, kako prav, da si prišel; nisem imela
toliko moči, da bi te bila poklicala; hi¬
tro pošlji po mašnika, da se spovem."
Gospod kaplan jo previdijo in potem jo
vprašajo, je li kterega svetnika posebno
zato častila, da bi brez svetih zakramen¬
tov neumerla?" » Vedno sem prosila sve¬
tega Jožefa, da bi dosegla to milost",
pravi vesela žena. In duhovnik spozna, da
ga je sveti Jožef semkaj napotil.

Kličimo tudi mi vsaki dan svetega
Jožefa na pomoč, da nam sprosi srečno
zadnjo uro; pa ne opustimo tega noben
dan. Opravimo vsaj kako kratko molitev
v ta namen in sklenimo zvečerilo molitev
s temi znanimi zdihljeji:

Jezus, Marija, Jožef, vam darujem
svoje serce in svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef, pomagajte mi
v smertnem boju!

Jezus, Marija, Jožef, naj se moja duša
loči z vami v miru!

(Papež Pij VIL je dovolil 300 od¬
pustka, kdor pobožno te zdihljeje izreče.)

9. Sveti Jožef je patron ubogim dušam
v vicah.

Neizrečeno velika je sreča, ktero iz¬
voljeni v nebesih vživajo. Človeški jezik
ne more dopovedati nebeškega veselja.
Naš um je preslab, da bi zapopadel, naše
serce je prenečimerno, da bi občutilo
kako predčutje tega čistega, nespremen¬
ljivega in neskončnega veselja. To pa
vemo, da svetniki v svoji nezmerni sreči
ne pozabijo ubogih duš, ki se čistijo v
hudem ognju v vicah. Nebeški prebivalci
se spominjajo svojih bratov in sester, ki
so v prijaznosti Božji se od tod ločili, pa
morajo zavoljo svojih majhnih pregreh,
zavoljo nekterih nepopolnosti še terpeti
in se pokoriti.

Tolažilna, zares vesela resnica svete
vere je, ki nas uči občestvo svetnikov.
Vez svete ljubezni veže ude tega občestva,
ki so namen svojega popotovanja že do¬
segli, s tistimi udi, ki so se od nas lo¬
čili, pa v nebesa še ne morejo ter se v
gorečem plamenu čistijo. Te duše, vsega
madeža očiščene, bodo prej ali slej nebeš¬
kega veselja deležne in bodo število svet¬
nikov množile. Po tej ljubezni imajo
svetniki Božji priserčno sočutje z ne¬
zmernim terpljenjem ubogih duš v vicah,
in zato pri Božjem usmiljenji neprene¬
homa za nje prosijo. Uboge duše v vi¬
cah pa po ravno tej ljubezni tudi vedč,
da imajo v nebesih toliko resničnih pri¬
jateljev, kolikor svetnikov Boga gleda, zato
pa tudi neprenehoma kličejo v nebesa: O
vi svetniki Božji, o vi prijatelji naši, pro¬
site za nas!

Kakor ima pa prijateljstvo med ljudmi
tukaj na zemlji razne stopnje, in je po¬
polno ali manj popolno, lahko si mislimo,
da tudi svetniki v nebesih imajo do duš
v vicah veče ali manjše prijateljstvo. Ven¬
dar tega prijateljstva ne smemo tako me¬
riti, kakor, da hi svetniki ne hoteli ali

38

da bi se jim ne ljubilo, dušam poma¬
gati. Vsak stori, kolikor premore, vsak
želi iz vseh svojih moči in se posluži
vseh mogočnih pripomočkov, da bi bile
uboge duše iz vic rešene. Vendar se po
stopnji slave, spoznanja in zedinjenja z
Bogom ravna tudi veči ali manji sad
njihove prošnje za uboge duše v vicah.
In če tudi vsak svetnik stori, kolikor
premore, dobivajo vendar uboge duše od
raznih svetnikov razne pomoči. Ako po¬
tem merimo veljavo prijatelja, je prijatelj
več ali manj veljaven.

Obernimo to na svetega Jožefa in
vprašajmo: Kako je s prijateljstvom Bož¬
jega rednika do ubogih duš v vicah?
Odgovor: Sveti Jožef je gotovo zeld ve¬
ljaven prijatelj revnih duš. To nam spri-
čuje njegova visoka stopnja v svetih ne¬
besih. Ker vemo, kako visoko ga je po¬
vzdignil Bog Oče, kako ga je počastil
Bog Sin in koliko slavo mu je dal sveti
Duh, in vemo, kako blizo je on kraljice
nebeške, svoje prečiste neveste Marije,
nas to dovede k sklepu: Ker je sveti
Jožef v nebesih s takimi prednostmi ozalj¬
šan in ker ima, tudi tem sprednostim pri-
merjeno moč, ima gotovo veliko moč do
ubogih duš v vicah, in njegove prošnje
za nje bodo hitro uslišane, vsaj jih mili
Bog kakor povelja sprejema. Kakor to-
raj vsi pravoverni, ki se v tej solzni do¬
lini vojskujejo in proti nebeški domovini
popotujejo, svetega Jožefa pred vsemi
svetniki častijo in njegovo moč in njegovo
visoko stopnjo očitno spoznavajo in k
njemu zaupljivo kličejo: Sveti Jožef, naš
patron, prosi za nas! — ravno tako se tudi
spodobi, da spoznamo in očitno poveli¬
čujemo njegovo moč, ktero ima do ubo¬
gih duš v vicah. Prav je toraj, da ga
zavoljo te njegove moči s posebnim ime¬
nom častimo in očitno spoznamo, da je
sveti Jožef prijatelj, patron ubogim du¬
šam v vicah.

Kaj ne, ljuba duša, to je lep pri¬
imek »prijatelj, — patron ubogim du¬
šam v vicah 1“  To prelepo, presladko ime
razveseljuje ime svetega Jožefa, razvese¬
ljuje pa tudi duše v vicah in pravoverne
na zemlji. To je častno ime, primerno
njegovim drugim slavnim priimkom; to
je prežali biser v kroni njegovega veli¬
častva. O sveti Jožef! ti si toraj pose¬
ben prijatelj ubogim dušam v vicah, za-
moreš in hočeš jim toraj zdatneje po¬
magati, kakor drugi svetniki.

Akoravno smo vsi prepričani, da ima
sveti Jožef moč in voljo, ubogim dušam
v vicah pomagati, vendar premišljujmo to
njegovo častno ime, da ga tudi s tem
priimkom večkrat pokličemo in počas¬
timo.

1. Sveti Jožef hoče dušam v vicah
pomagati.

Ako nas kdo poprosi, da bi mu kako
ljubav, kako dobroto skazali, bomo vselej,
če hočemo modro delati, pomislili, kaj
bomo s svojo dobroto dosegli; zato bomo
človeka in njegove zadeve prevdarili, bomo
pretehtali uzroke, ki govorh za njega in
ki govore zoper njega. In kolikor veči
bo prid ali vspeh, kolikor potrebnejši in
vrednejši je prosivec in kolikor več uzro-
kov zanj govori, toliko raji in toliko obil¬
nejši mu bomo dobroto skazali.

Obernimo to na svetega Jožefa.

Kaj dobrega doseže sveti Jožef, ako
s svojo priprošnjo eno ali več duš iz vic
v nebesa pripelje?

Pervič: Sveti Jožef tako pospešuje
čast Božjo.  Namen vsega vstvarjenja je
čast Božja, ker Bog je vse v svojo čast
vstvaril. Kdor toraj Boga ljubi in nje¬
govo čast pospešuje, on ne bo le sam
iz vseh svojih moči Boga ljubil. Vsa
njegova ljubezen bo obernjena v to, da
bi vse stvari Bogu skazovale toliko lju¬
bezen, kolikor koli so le zmožne. Ker
pa tukaj na zemlji ni mogoče, Boga po-

39

polnoma ljubiti, žene prava ljubezen sveto
dušo ne le, da bi bila sama pri Bogu,
ampak da bi bile v nebesih vse stvari,
ki so zmožne Boga ljubiti, ker bi bila
potem njegova ljubeznjivost, njegova le¬
pota in dobrota veliko bolj spoznana, češ-
čena in poveličana.

To hrepenenje imajo vsi svetniki v
nebesih. Oni žele, da bi vsi prostori
nebeški napolnjeni bili, da bi njih ve¬
liko Boga gledalo in ljubilo. Zveličanje
ni poglavitni namen, zakaj svetniki vse
stvari v nebesih želd, ampak čast Božja
je pervi namen. Kolikor višej pa sveti
Jožef druge svetnike v svetosti preseže,
kolikor veči je njegova ljubezen do Boga,
kolikor jasnejše je spoznanje Božje v
njem, toliko preseže vse druge svetnike
v priserčni želji, naj bi Boga vse stvari
popolnoma ljubile, in toliko veči je nje¬
govo hrepenenje, da bi vse stvari v po¬
polni ljubezni Boga v nebesih že skoraj
molile, častile in slavile. Zato se z vso
močjo prizadeva, da bi vsi ljudje iz te
solzne doline v nebeško domovino prišli
pred obličje Božje, da bi v gledanji ne¬
skončne lepote in neizrečene ljubezni¬
vosti svoje zveličanje imeli in čast Božjo
povikševali. Kolika radost je svetemu
Jožefu vselej, kedarkoli ktera človeška
duša pride in doseže svoj namen, da bo
velicega Boga vekomaj ljubila!

Kako bridko pa mora biti preljubez-
njivemu sercu svetega Jožefa, ko vidi, da
se ktera duša loči iz tega sveta, pa ni
v milosti Božji in bo zaveržena v pe¬
klensko brezno, da bo tam Boga terdo-
vratno sovražila in ho ravno v tem so¬
vraštvu svoje večno pogubljenje imela!
Kakor toraj sveti očak za vse pozemelj-
ske popotnike skerbi in jih vse pri sebi
v nebesih imeti želi, da bi se množilo
število prijateljev Božjih, tako so mu še
posebno pri sercu tiste duše, ki so ta
svet že zapustile, pa pred obličje Božje

še ne smejo, ampak v hudih vicah ter-
pijo in se čistijo. Tem dušam pomaga
toliko raji, ker so že zagotovljene, da
prej ali slej pridejo v nebesa. On za te
žalostne in terpeče neveste Kristusove
toliko priserčnejše prosi, ker ve, da na
njegovo priprošnjo bodo te duše poprej
dosegle nebeško veselje in bodo Boga po¬
polnoma ljubile, častile in slavile. Saj
on vse podvzame in vse stori, da le čast
Božjo pospešuje.

Kolikor bolj popolnoma je sveti Jo¬
žef tu na zemlji Boga ljubil; —njegovo
serce je v presveti ljubezni do Boga go¬
relo ; — toliko veči ljubezen in spo¬
znanje Božje lepote ima zdaj v nebesih.
V tej nezmerni ljubezni pa tudi bolj na
tanjko, kakor drugi svetniki, spozna, da
bi usmiljenje Božje rado rešilo uboge
duše iz vic in jih nebeškega veselja de¬
ležne storilo, pa njegova pravica tirja,
da mora biti vse poplačano, vse porav¬
nano. S priserčnim zedinjenjem v Bogu
mu daruje sveti Jožef zasluženje Kristu¬
sovo, zasluženje Marijino, zasluženje svoje
in drugih svetnikov, da bi Boga pravičnega
potolažil in njegovo usmiljenje sprosil.—
Po vsi pravici veljajo svetemu Jožefu be¬
sede, ktere je nekdaj Gospod svoji se-
rafinski nevesti, sveti Geri, govoril, ko
ga je vprašala: O moj Gospod! se li ne
boš iz ljubezni do mene one duše usmilil ?
In Gospod je rekel: Ne le te duše, am¬
pak tisoč in tisoč duš se hočem zavoljo
tebe usmiliti.

Drugič: Sveti Jožef pospešuje tako čast
Jezusovo.

Jezus Kristus nam je po grehu za-
perta nebesa odperl. S svojim bridkim
terpljenjem ni nas le spravil s svojim
nebeškim Očetom, ampak on je obilnost
svojega zasluženja svoji sveti cerkvi za¬
pustil, da deli iz tega zaklada vsem lju¬
dem, vse čase in na vseh krajih, da se

40

lahko vsi vdeležijo milosti Božje in v
večno veselje pridejo.

Kedar toraj pride človeška duša v
nebesa, je to sad milosti Jezusove in
množenje njegove časti. Osramoten je
satan, ki jo je celo njeno življenje lovil;
nobenega upanja več nima, da bi jo še
kdaj v svoje kremplje dobil. Vesela gre
duša v nebesa, glasno spričuje, da je bila
s kervijo Jezusa Kristusa odkupljena. In
to je nova radost Jezusovemu sercu, ki
toliko želi, da bi vse duše z njegovo ker¬
vijo rešene bile in v svetih nebesih nje¬
gove ljubezni se vdeleževale. Tej veliki
želji svojega rejenca neizrečeno rad
streže sveti Jožef s tem, da s svojo
priprošnjo ubogim dušam pomaga, da
imajo prej svoj slavni vhod v nebesa in
množijo čast njegovega Božjega Sina. O
kako on vedno prosi za te žalostne ne¬
veste Kristusove, ker ve, kako hrepenijo
po svojem nebeškem ženinu! Kako pri-
serčno prosi za nje, ker ve, da Kristusu
je rešenje uboge duše tako ljubo, kakor
če bi kdo njega samega iz goreče ječe
rešil. Ako pomislimo, kako rad in kako
urno je sveti oče Jožef v svojem živ¬
ljenji svojemu Božjemu Sinu vse želje
spolnil, kako se še le zdaj prizadeva, da
spolni najserčnejšo željo Jezusu Kristusu,
in ta želja Gospodova je, da bi bile sko¬
raj rešene uboge duše iz vic! Saj je
največe veselje očeta, ako je njegov sin
češčen in slavljen.

Tretjič: Sveti Jožef posvečuje tako
čast Marijino.

Marija, preblažena Mati Jezusova, ima
velik delež v odrešenji človeškega rodu,
zato ima visoko stopnjo časti in slave.
Ona je kraljica nebes in zemlje, in njeni
otroci niso le ljudje na zemlji in svet¬
niki v nebesih, ampak tudi duše v vi¬
cah. Pod križem je postala Mati vsem,
zato se poteguje za vse, ki so udje voj-

skovalne, terpeče in zmagovalne cerkve.
Dušam v vicah skazuje svojo materno
ljubezen, za nje prosi, da bi skoraj pred
obličje Božje prišle. Jezus Kristus je
sam sveti Brigiti razodel, da njegova
Mati je največe tolažilo ubogim dušam
v vicah. Kedarkoli te uboge duše sli¬
šijo Ime Marijino, se že razveselč in na
njeno mogočno pomoč upajo, kakor pravi
opat Blaž: „ Vsako uro bo na prošnjo
Marijino pomanjšan ogenj v vicah. “ Kakor
je pa Marija usmiljena Mati ubogim du¬
šam v vicah, tako so te duše njeni otroci,
ki priserčno želd, da bi bili skoraj pri
svoji Materi v nebesih, da bi je vso več¬
nost častili in hvalili.

Pomislimo, kako rad tedaj sveti Jo¬
žef za te uboge duše prosi, ker tako pri¬
pomore, da Marija vedno nove otroke do¬
biva in okrog sebe zbira one, ki njeno
čast in slavo množijo. O da bi mi spo¬
znali, da bi mi vedeli, koliko ljubezen
ima sveti Jožef do Marije! O da bi
mogli videti veselje, s kterim je serce
svetega Jožefa prenapolnjeno, kedarkoli
po njegovi priprošnji ktero spokorjeno
Marijino dete iz vic pride in se poda na
naročje nebeške kraljice, ki je Mati vseh
ubogih duš v vicah! O da bi mi bilo
dano, opisati veselje, ktero občuti nje¬
govo prelepo serce, ko s svojo priprošnjo
množi veselje Marijino, ko se te žalostne
duše z Marijo, svojo nebeško Materjo, ze¬
dinijo in skupaj čast Božjo poveličujejo!
Ako bi bilo mogoče, da bi vse to saj
nekoliko spoznali, potem bi tudi spoznali,
kako se sveti Jožef z vso ljubeznijo po¬
ganja za uboge duše v vicah.

četertič: Sveti Jožef pospešuje s svojo
mogočno priprošnjo za uboge duše v vi¬
cah tudi čast angeljev in svetnikov.

On pridobi angeljem in svetnikom no¬
vih tovaršev, novih udov, ter jim tako
nebeško veselje množi. Oni se tega tako
veselč, kakor bi jim samim k zveličanju

41

pripomogel. On jim spolni željo, ktero
vsi imajo, ker vsi želd, da bi bile uboge
duše skoraj rešene. Saj tudi sami sto¬
rijo, kar le premorejo in priserčno hre¬
peni, da bi jih skoraj med seboj po¬
zdravili kot svoje brate in sestre. Vsi
so polni svete želje, ktero je kraljevi
prerok izrekel: »Glej, kako dobro in kako
prijetno je, ako bratje skupaj prebivajo."
(Ps. 132, 1.) Ljubezen, ktero imajo do
Boga, jih vleče, da hrepenijo po zedi¬
njenji, da bi združeni v večni ljubezni
Boga gledali, brez nehanja ljubili, hva¬
lili in vživali.

Vsi svetniki imajo sicer to sveto željo,
vendar nektere še posebne zadeve vežejo.
Svetniki za nektere duše še posebej pro¬
sijo. K temu jih nagibajo: žlahta, pri¬
jateljstvo, hvaležnost, posebno češčenje,
posnema njihovih čednosti, ali kaka druga
sveta zadeva. Osoda teh duš je nekte-
rim svetnikom posebno pri sercu, vese¬
lijo se in hvaležni so, ako kdo v rešenje
teh duš kaj pripomore.

Zdaj pa obernimo to na svetega Jo¬
žefa. Koliko si prizadeva in kaj vse on
stori, da bi svojim družnikom v nebesih
novo veselje napravil! Saj so tudi njemu
angelji pri Kristusovem rojstvu veselje
napravili, ko je prišla ceh množica ne¬
beške vojske in je pela: »Čast Bogu na
visokosti in mir na zemlji ljudem, ki so
svete volje!" (Luk. 2, 13, 14.) Svet¬
niki ga posebno ljubijo in častijo za¬
voljo njegove visoke časti. Zato jim rad
spolnuje njih želje in pomaga dušam, da
skoraj stopijo med nje in veselje nebeško
množijo, ker on s svojo priprošnjo več
premore, kakor vsi drugi svetniki.

Petič: On uboge, revne duše srečne
stori.

Kar sveti Jožef stori dušam, ktere s
svojo priprošnjo v nebesa pripelja, to se
ne dd dopovedati, celo misliti ne. Ako

bi jih le prestrašnega terpljenja rešil, če
bi tudi v nebesa ne mogle, bilo bi to
neizrečeno velika dobrota. On jim pa
tudi pripomore, da vživajo nebeško ve¬
selje, da gledajo Boga in njegovo ne¬
zmerno lepoto, da se vdeležujejo njegove
nam neznane ljubeznjivosti. Pa kdo bo
dopovedal, kaj so nebesa? Saj pravi sveti
Pavl: „Ok6 ni videlo, uho ni slišalo in
v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog
pripravil tem, kteri ga ljubijo." (I. Kor.
2, 9.)

Če je že tukaj na zemlji najlepše ve¬
selje, ako revnemu bližnjemu kako do¬
broto skažemo, mu veselje napravimo, ko¬
liko veče veselje bo občutilo prelepo serce
svetega Jožefa, ako nesrečno in revno
dušo srečno in bogato stori! Ako je res¬
ničen pregovor: Bolje je dati, kakor pre¬
jeti, kako vesel je sveti Jožef sam, ko
vidi, da na njegovo priprošnjo prihajajo
ubogi jetniki iz težkih vic v sveta ne¬
besa in njega svojega dobrotnika pozdrav¬
ljajo in častijo.

Šestič pa še pomislimo: Kdo so tisti,
ktere sveti Jožef reši ?  So-li vredni, so-li
potrebni njegove priprošnje?

Oj te duše so zapuščene, so zares
revne duše! Saj jim vsi pravimo: Uboge
duše v vicah. Pravica Božja je preis¬
kala, svojo ojstro sodbo je izrekla. Iz¬
med vojskovalne cerkve so prestavljene v
terpečo cerkev. One ne morejo nič več
dobrega storiti. Še terpljenje, ktero ter-
pijo, ni zaslužilno, ne bo jim večnega
veselja pomnožilo. Njihove solze, vpitje
in zdihovanje ne manjša strašnega terp¬
ljenja, ne gasi hudega ognja. Zapuščene
so. Same si pomagati več ne morejo.
Samo terpijo in morajo terpeti, da bo
pravica Božja popolnoma potolažena, ker
poprej ne bodo šle od tam, da bo do
zadnjega vinarja vse poplačano. O zares
žalosten stan!

42

Kdo se jih bo usmilil! Kdo bo za
nje pri Božji pravici poravnal dolg, ki
mora biti plačan ? To zamorejo udje
vojskovalne in zmagovalne cerkve. In
v nebesih je sveti Jožef pervi, ki pomaga
tem ubogim dušam. On ve, kako zapuš¬
čene so te neveste Kristusove in koliko
silno revo terpijo. Saj je sam tu na
zemlji skušal, kako bridko je, zapušče¬
nim biti.

Uboge duše v vicah prestrašno terpd.
Nihče ne more opisati zares velike rev¬
ščine ubogih duš v vicah.

Če pa pri premišljevanji tega terp-
Ijenja že mi želimo, ubogim dušam po¬
magati, kako presunjeno bo še le pre-
Ijubeznjivo serce svetega Jožefa, ko vidi
in spozna to terpljenje, ko sliši njihov
jok in stok!

Najhujše terpljenje pa je ubogim du¬
šam v vicah, ker so od Boga ločene in
ga še gledati ne morejo. Sveti Avguštin
pravi, ker so duše v vicah odločene od
kraljestva Božjega in nebeških sladkosti
še ne morejo vživati, je to tako veliko
terpljenje, da se ž njim nobena bolečina,
nobena muka ne more primeriti. Ker
vemo, kako sveti Jožef uboge duše ljubi,
smemo li misliti, da bi bil neobčutljiv
pri pogledu tolike bridkosti? On, ki zmed
vseh svetnikov najbolje spozna, kako lep
in kaj je Bog, in koliko zveličanje je,
njega gledati, njega vživati, on sam, za
Marijo, najbolje ve, kako strašno bridko
je, odločenemu biti od Boga.

Koliko si toraj prizadeva, da jim to
dobroto, to veselje pridobi, da jim nji¬
hovo priserčno hrepenenje nasiti in jih
k Bogu samemu pripelje!

Sedanje premišljevanje nam nekoliko
kaže, v kakšni zvezi je sveti Jožef pred
drugimi svetniki z dušami v vicah.

Poglejmo pa v duhu še enkrat v kraj
očiščevanja, v vice, kjer vidimo nepre-
šteto trumo ubogih duš, ki povzdigujejo

svoje roke, ki pretakajo obilne solze in
prebridko zdihujejo k nebu in prosijo za
polajšanje svojega pregrozovitega terp-
Ijenja. Kaj vidimo med njimi? Za¬
pazili bomo v svoje veliko veselje, da
morebiti ni nobene med temi ubogimi
dušami, ki bi ne bila v svojem življenji
častila svetega očaka Jožefa. — In
sveti Jožef bo vsako češčenje, če je tudi
še tako majhno bilo, obilno povernil.

Ko smo, saj mislim, vsi prepri¬
čani, da sveti Jožef ubogim dušam v
vicah rad pomaga, pomislimo še neko¬
liko, da

2. sveti Jožef dušam v vicah tudi
lahko pomaga.

Vsi lahko spoznamo, da je priprošnja
svetega Jožefa za uboge duše pri Bogu
veliko veljavna, ako ž njo le prilike po-
zemeljskega življenja primerimo.

Oče posluša prošnjo dobrega sina, ki
prosi za svojega hudobnega brata, in oče
odpusti neubogljivemu otroku. Učenik
sprejme prošnjo pridnega učenca in pri¬
zanese zanikernemu šolarju. Sodnik vzame
plačilo, ktero ponudi prijatelj namesto
dolžnika, in dolžnik je oproščen. Marsi-
ktero milost skaže kralj na priporočilo
njemu ljube osebe. Vsaki dan vidimo, da
na posredovanje druzih se delijo razni
darovi in se odpuščajo mnogotere kazni.
— Mar nebeški Oče ne bo tudi tako sto¬
ril, ako sveti Jožef pride in za to ali
uno zadolženo dete prosi milosti in kliče
usmiljenje Božje? Smemo li misliti, da
bo usmiljeni nebeški Oče zavergel proš¬
njo svojega najzvestejšega sina, svetega
Jožefa? Bo mar merzlo se od njega
obernil? Nikakor ne! Saj je sveti Jožef
bil vedno njegov dober, ubogljiv otrok.
O še več. On je bil oče Božjemu Sinu,
on je namestoval nebeškega Očeta nje¬
govemu edinorojenemu Sinu. — Mar ni
bil sveti Jožef najboljši učenec v šoli
Božji? Ni bil li ljubljenec Božji? Bi li

43

mogel Bog še bolj pokazati, kako visoko
ga je povzdignil? Kako neizrečeno ga
ljubi? Saj ga je nad vse svetnike po¬
vzdignil, saj ga je z nebeškimi darovi
obsul. — Ker ga Bog toliko ljubi in mu
je izročil toliko talentov, in je sveti Jo¬
žef z Božjimi darovi tako zvesto delal,
da ga je Vsegamogočni povzdignil k tako
visoki časti, da je rednik Jezusa Kri¬
stusa in mož preblažene Device Marije
— po vsem tem moramo spoznati, da
njegova moč je neskončno velika tudi v
nebesih.

Sveti Jožef je tudi v nebesih v enaki
razmeri, kakor je bil tu na zemlji. Ma¬
rija ga spozna svojega izvoljenega že¬
nina in varha. Vsi svetniki ga v tej
visoki stopnji častijo. Vsi spoznajo, da
Jezusu zamorejo reči: »Mi smo tvoji slu¬
žabniki", svetega Jožefa pa sam Sin ime¬
nuje svojega očeta. On je prav blizo se¬
deža Božjega, povzdignjen nad vse druge
nebeške prebivalce, je z Marijo pri se¬
dežu presvete Trojice. Po tej njegovi
nezmerno visoki stopnji zamoremo soditi
njegovo moč, ktero ima, da tudi dušam
v vicah lahko pomaga.

Kolikor višej je stopnja, na ktero je
Bog svetnika v nebesih postavil, toliko
veča je njegova moč. Kolikor prijetniši
je kteri svetnik Bogu, toliko veča je nje¬
gova moč. In kolikor priserčniši je z
Bogom sklenjen, toliko veča je njegova
moč. Po tem lahko sodimo velikost pre¬
čudne moči svetega Jožefa. Njegova stop¬
nja je nezmerno visoka, njegova oseba je
Bogu čez vse dopadljiva, prijetna, nje¬
gova zaveza z Bogom popolna. In ravno
zato so prošnje svetega Jožefa neizrečeno
dopadljive, da jih presveta Trojica z vsemi
nebesami sprejema kot povelje očetovo.
Saj sveti Jožef govori kot oče svojemu
Sinu; in kakor pozemeljski sin veselo
spolnuje, karkoli njegov oče poželi, tako

tudi Jezus vse želje svojega očeta Jožefa
z radostjo zveršuje.

Lahko toraj verjamemo, kar cerkveni
učeniki sploh učijo, da sveti Jožef bo
vselej uslišan,  kedarkoli kaj prosi svojega
Božjega Sina; drugič pa, da bo tudi v
vseh rečeh uslišan,  za karkoli on prosi.
V tem je velik razloček med svetim Jo¬
žefom in med drugimi svetniki. Sveti
Jožef prosi v vseh potrebah in bo tudi
uslišan. Drugi svetniki si ne upajo pro¬
siti v vsaki sili, tudi niso vselej uslišani.
Ni je pa bridkosti, ktere bi sveti Jožef
s svojo priprošnjo odverniti ne mogel, in
ni ga daru, kterega bi on nam sprositi
ne mogel, se ve, ako je volja Božja.
Zveličana Neža od Jezusa pravi: „Go¬
spoda moramo le opomniti na postrežbo,
ktero mu je sveti Jožef skazoval, in vse
bomo dosegli od njegove dobrote." In
sveti Tomaž Akvinski pravi: »Nekteri
svetniki imajo od Boga moč, da nam v
raznih potrebah pomorejo. Veljava sve¬
tega Jožefa pa je »neomejena" in ob¬
sega »vse naše potrebe". Vsi, ki se k
njemu zatečejo, bodo uslišani."

Ker je pa veljava priprošnje svetega
Jožefa tako velika, ne moremo dvomiti,
da bi mili Bog ne uslišal vseh prošenj,
da bi kdaj kaj odrekel svetemu Jožefu,
kedarkoli za uboge duše v vicah prosi.
Saj so te uboge neveste rešenja toliko
potrebne, in je njihovo rešenje v veče po-
češčenje Božje, njim samim pa v večno
zveličanje.

Iz življenja svetnikov vemo, da svet¬
niki s svojo priprošnjo dušam iz vic po¬
magajo, toliko veče zaupanje moramo imeti
na priprošnjo svetega Jožefa, ker smo
prepričani, da sveti Jožef je poseben pri¬
jatelj ubogih duš v vicah in smo v tem
premišljevanji lahko spoznali, da on ubo¬
gim dušam v vicah rad in lahko po¬
maga.

44

Naj nam bo toraj vedno pred očmi
ta prelep naslov: „Sveti Jožef, patron
ubogih duš v vicah!" Naj bo vedno na
našem jeziku! Naj se sliši in razlega
povsodi na čast in slavo svetemu Jožefu!
Kakor vojskovalna cerkev kliče: Sveti
Jožef, naš patron, prosi za nas! tako kli¬
čimo tudi za terpečo cerkev: Sveti Jo¬
žef, patron ubogih duš v vicah, prosi
za nje.

10. Češčenje svetega Jožefa se množi.

Vsak pobožen kristjan ima gotovo
kako podobico ali svetinico Matere Božje,
ktero pri sebi nosi, ali jo v svojih mo¬
litvenih bukvicah ima, ter jo večkrat po¬
gleda, tudi priserčno poljubuje. — Vsaka
kerščanska hiša ima ktero podobo ne¬
beške kraljice na steni, za mizo, na hiš¬
nem altarji, pred ktero vsa družina svoje
vsakdanje molitve pobožno opravlja. —
Vsaka katoliška cerkev, naj si je farna
ali podružnica, ima altar naši ljubi ne¬
beški Materi posvečen. — Tako imej,
ljuba kerščanska duša! tudi podobo sve¬
tega Jožefa, ali v svoji hiši, ali pri sebi
ali v svojih mašnih bukvicah!

Sveta Terezija je vstanovila in po¬
zidala več samostanov. Nad vrata vseh
svojih hiš je postavila zraven podobe pre-
blažene Device Marije tudi podobo svetega
Jožefa. Ko je svoje samostane obisko¬
vala, je vedno seboj imela podobo sve¬
tega Jožefa, ktero še zdaj v samostanu
Avilskem hranijo. Jezus Kristus sam jo
je napeljal na to lepo češčenje. Ko je
hotela postaviti v mestu Avila nov samo¬
stan in je zadela na mnogo zaderžkov,
je neki dan prejela sveto obhajilo. Go¬
spod je v molitvi govoril ž njo ter jej
ukazal, naj vse svoje moči nategne, da
pozida ta samostan, ki bo veliko dobrega
obrodil ter bo njemu v veče češčenje in
se bo tu mnogo koristnega, njemu do¬

padljivega storilo. Potem je Gospod svoji
preljubljeni nevesti naročil, naj ta samo¬
stan imenuje »samostan svetega Jožefa",
in naj nad ena vrata postavi podobo nje¬
gove preblažene Matere, nad druga vrata
pa podobo svetega Jožefa, da bota čuvaja
celi hiši in on sam da bo posestnik in
varh temu samostanu. Sveta Terezija je
storila, kakor je Gospod naročil.

Posnemaj še ti, ljuba duša! sveto Te¬
rezijo. Nosi pri sebi majhno podobico
ali svetinico svetega Jožefa, obesi na steno
svoje hiše zraven podobe Matere Božje še
podobo svetega Jožefa in poglej včasih
te mile podobe, ali pozdravi jih, ko greš
iz hiše ali ko prideš nazaj.

Premišljuj včasih kako skrivnost iz
življenja svetega Jožefa. Stavi si ga
pred oči svoje duše, kako moli Božje
Dete v revnih jaslicah v Betlehemskem
zapuščenem hlevu. Ali premišljuj ga na
begu v Egipt, kako pelje oslička, na kte-
rem sedi preblažena Devica z nebeškim
Detetom. — Pobožen menih iz samostana
naše ljube Gospe v Montserat na Španj-
skem je velikokrat premišljeval sveto dru¬
žino na begu v Egipt. Nekdaj ga na
daljnem popotovanji domu gredočega noč
prehiti, da v nekem samotnem kraji pot
zgreši in mora na planem ostati, kjer je
bila velika nevarnost, da bi ga divje
zveri ne napadle. V černi temoti ga strah
obide. Na enkrat pa zagleda priletnega
moža, ki na motozi pelje oslička, na kte-
rem sedi žena z detetom na naročji. Po¬
tolažen povpraša moža, od kod da pride?
Mož pa mu veli, naj le za njim gre in
srečno bo prišel na svoj dom. Mož in
žena gresta naprej ter se le od Boga
pogovarjata, kar je menihu toliko radost
delalo, da kaj tacega še nikoli ni ob¬
čutil. Med takim pogovorom pridejo do
samostana. Ko se pa menih ozre, nje¬
govih spremljevalcev nikjer več ni. Zdaj
mu na misel pride, da ta čudni sprem-

45

Ijevalec s prelepo ženo in z nebeškim
Detetom je bila sveta družina. Odslej je
še bolj pogosto premišljeval življenje sve¬
tega Jožefa.

Opravljaj eno ali drugo opravilo na
čast svetemu Jožefu. Pobožni kristjani
imajo več takih svetih opravil. Tukaj le
nektere naštejem, da si po svoji volji kaj
tebi primernega odbereš.

1. Dnevnice na čast svetemu Jožefu.

Jezus, Marija, Jožef!

(Molitev pred dnevnicami.) Oče naš ..
Češčena si Marija . . . Bodi mi pozdrav¬
ljen, sveti Jožef, sin Davidov, čisti ženin
preblažene Device Marije, rednik Gospoda
našega, Jezusa Kristusa! O dobrotljivi
sveti Jožef, prosi za nas, svoje otroke,
prosi za našo hišo (družino ali faro . . .),
ktero si blagovoljno vzel v svojo hrambo
in pod svoje mogočno varstvo!

Zornice.

V. Gospod, odpri moje ustnice! 0.
In moja usta bodo oznanovala tvojo hvalo.

V. Bog, glej na mojo pomoč! 0.
Gospod, hiti mi pomagat! Čast bodi . .

Pesem.  Oče našega rešitelja, — va¬
ruh našega Zveličarja, — bodi lepo mi
pozdravljen! — Čisti ženin Božje Ma¬
tere, — ti rednik mladosti Ješčkove, —
bodi lepo mi pozdravljen! — Draga bila
ti zibelika, — v kteri toljkrat zibal si
Boga, — drage bile so plenice. — O
presrečen bil je ta tvoj stan, — ko si
Božje Dete dan na dan — gledal, božal
njega lice!

Predpev.  Nikar se ne bojte, in ne
bodi vam bridko, . . . ker k vaši sreči
me je Bog poslal. (I. Mojz. 45, 5.)

V. Vsega češčenja in vse ljubezni
vreden je sveti Jožef.

Molimo.

Vsegamogočni, predobrotljivi Bog, ki
si svetega Jožefa, tvojega pravičnega sinu
Davidovega, svoji Materi, preblaženi
Devici ženina pripravil in sebi rednika
izvolil, prosimo te, dodeli nam, da se na
njegovo priprošnjo in zasluženje tvoja cer¬
kev miru in pokoja veseli in da mi tebe
gledajoči večno tolažbo vživamo, ki živiš
in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti
svetega Duha, Bog od vekomaj do veko¬
maj. Amen.

Hvalnice.

V. Gospod, odpri moje ustnice! i. t. d.
(kakor pri zornicah).

Pesem.  Dnevi, leta urno ti tekd, —
ko za Jezusa si radostno — terdo delal,
da mu hrane — si preskerbel. — Sre¬
čen oče ti! — tolike nebeške milosti —
drugim niso bile dane.

(Predpev  in molitev kakor pri zor¬
nicah.)

Perva ura.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Jezusa vsak dan si gledal, —
da je Bog, si dobro vedel. — O veselje
presladko! — Te priserčno je objemal,

— si nja kušljeje prijemal. — Kdo ra¬
zumi radost to?

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

Tretja ura.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Zdaj Boga ga imenuješ, —
zdaj kot s Sinom se raduješ, — to ve¬
selje novo je. — Kter’ga moli kor ne¬
beški, — rod pred njim kleči človeški,

— On očeta kliče te.

(Predpev  in molitev kakor pri zor¬
nicah.)

46

Šesta ura.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Njega na rokah nositi, —
njega očetovsko hraniti, — kteri hrani
vso zemljo, — in z Marijo občevati, —
s Sinom Božjim se rad’vati, — to nebesa
srečna so.

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

Deveta ura.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Kdo ne želel bi ljubiti —
Jezusa, in ga nositi — na rokah, pre¬
srečni ti? — Kdo bi k jaslicam podati
— se ne hotel, tam vživati — rajsko
radost z angeljci?

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

Večernice.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  O moj Jožef ljubeznjivi! —
nad svetnike vse častljivi, — bela lil’ja
čistosti! — Tebi slava je odbrana, —
kakoršna ni bila dana — drugim ves tek
večnosti!

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

Sklep.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Srečen, kteri vživa tvoje —
varstvo, tebi serce svoje — izročuje, te
časti — zvesto svojega patrona! —
Njega čaka svitla krona, — tam v pre¬
srečni večnosti.

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

Izročilo vsakdanje.

V. Gospod, odpri moje ustnice! (ka¬
kor pri zornicah).

Pesem.  Sliši Jezus milostljivi! —
kak’ tvoj oče ljubeznjivi — za nas prosi
z Materjo! — Na to prošnjo k tebi priti,
— v sveti družbi veseliti, — daj nam
Jezus milostno!

(Predpev  in molitve, kakor pri zor¬
nicah.)

3. Tridnevnica na čast svetemu Jožefu.

1. Dan. Sveti Jožef je bil mož žive
vere.

Sveta Elizabeta blagruje preblaženo
Devico Marijo, ker je verovala, kar jej
je bil angelj Gospodov oznanil. To otroško
in terdno vero Matere Božje je posnemal
njen sveti ženin Jožef. Angelj mu je na¬
znanil, da Marija, njegova deviška ne¬
vesta, je spočela od svetega Duha, in —
on je veroval. Angelj mu je rekel: Beži
v Egipt, ker Herod streže Detetu po živ¬
ljenji! in — on je veroval. Angelj mu
je naznanil, da so pomerli, ki so Detetu
po življenji stregli, in — on je veroval.
Videl je Zveličarja, majhno Dete v jasli
položenega; videl ga je, mladenča v sveti
molitvi; videl ga je, kako je terdo delal
in njemu pri tesariji pomagal, pa živo je
veroval, da je Jezus Sin živega Boga,
zato ga je molil, častil in poveličeval. —
O trikrat blagor tebi, sveti Jožef! ker si
veroval!

Duša moja! posnemaj svetega Jožefa
v njegovi živi, nepremakljivi veri! Dar
vere ti je mili Bog brez vsega tvojega
zasluženja pri svetem kerstu dal. Obudi
večkrat to Božjo čednost. Kedarkoli vi¬
diš kako podobo Jezusovo, kedar vidiš
bridko martro ali vidiš presveto Rešnje
Telo, zdihni iz dna svojega serca: „Je¬
zus, ti si Sin živega Boga! — Današnje
dni peklenski služabniki sveto vero od
vseh strani napadajo, s slabim zgledom,
z zaničljivimi besedami, s pohujšljivimi
spisi skušajo verne duše v dvome in
zmote pripraviti. Ti zapeljivci bi radi iz

47

sere pravovernih izrovali zveličansko vero,
ktero so sami že zapravili. Ne poslušaj
njihovih prikanjenih zvijač, kerščanska
duša! Derži se zvesto svete katoliške
vere, ker le ona edina ima vso resnico,
ona ima Jezusa. Ako te dvomi nadlego-
vajo, malovernost tvoje serce bega, po¬
loži roko na svoje serce, spomni se sve¬
tega Jožefa in reči: »Jaz verujem vse,
kar sveta katoliška cerkev uči, v tej veri
hočem živeti in umreti!" Vera je luč, ki
ti sveti v življenji in v srn er ti. In smertno
uro te bo vera zveličala. »Blagor jim,
kteri niso videli, pa so verovali", pravi
Kristus. (Jan. 20, 29.)

O sveti Jožef! ti si veroval in tvoja
vera te ni zmotila. Zdaj gledaš iz obličja
v obličje, kar si veroval. Zdaj si v družbi
angeljev, ki so ti Božja povelja oznano-
vali. Zdaj si v nebeški radosti pri Njem,
nad čigar včlovečenjem nisi nikdar dvo¬
mil. O trikrat blagor tebi, ki si vero¬
val ! O da bi bila tudi moja vera tako
priprosta, tako otroška, tako živa, tako
terdna in zvesta, kakor je bila tvoja!
Ljubi sveti Jožef! prosi Jezusa, ki, ako-
ravno živ Bog, se je tvojega Sina ime¬
noval, naj pomaga moji veri, naj množi
in vterjuje mojo slabo vero, naj mi do¬
deli milost, da bom zmiraj zvest otrok
svete katoliške vere, naj nikdar ne dopusti,
da bi kdaj dvomil o tem, kar me sveta
cerkev uči. Saj me je Jezus brez vsega
mojega zasluženja v svojo sveto cerkev
sprejel. O kako srečen sem, da sem ka¬
toliški kristjan! Kako hvaležen sem mu
za to veliko milost. V tej sveti veri ho¬
čem živeti in umreti! Amen.

2. Dan. Sveti Jožef je bil mož terd-
nega zaupanja.

Kakor je bila vera svetega Jožefa ne¬
premagljiva, tako terdno, tako nepremag¬
ljivo je bilo tudi njegovo zaupanje. Sveti
Jožef je bil pravičen. On je bil med
tistimi pravičnimi Izraelci, ki so pričako¬

vali obljubljenega Mesija in so zato pri-
serčno k nebu zdihovali. O kolikrat je
sveti Jožef s prerokom Izaijem klical:
»Rosite ga nebesa od zgorej, in oblaki,
dežite pravičnega, odpre naj se zemlja in
naj rodi Zveličarja." (45, 8.) Ko je
zvedel, da Marija je Zveličarja spočela
od svetega Duha, je priserčno hrepenel
po rojstvu njegovem. Ko ga je revnega,
v Betlehemskem hlevu videl, ni nikakor
omahovalo njegovo zaupanje na previdnost
Božjo. In ko je v Egipt bežal, je z De¬
tetom in z Materjo hitel v ptujo deželo,
v zaupanji na Božjo pomoč. — V terd-
nem zaupanji, da je Jezus njegov Zve¬
ličar, je umeri. V zaupanji, da bo Jezus
skoraj nebeška vrata odperl, je šla nje¬
gova duša pred pekel k pravičnim stare
zaveze. — To zaupanje ga ni zapustilo,
ono ga je spremilo v kraljestvo Jezusa,
njegovega rejenca, kjer zdaj na večno
vživa, kar je tukaj upal!

Duša moja! kako je s tvojim upan¬
jem? Nisi li v svojih bridkostih, v svo¬
jih nadlogah in križih večkrat maloserčna,
obupljiva, pobita? — Ne iščeš li pomoči
raji pri ljudeh, kakor pri Bogu? — Ne
zaupaš li bolj svojim prijateljem, kakor
Bogu? — Glej, sveti Jožef je bil reven,
ubog, moral je veliko terpeti in vendar
je bil lepo miren, ves vdan ter je za¬
upal le v Gospoda, svojega Boga. — O
posnemaj ga! Vso skerb izroči Gospodu,
saj on skerbi za te! Saj te ne bo za¬
pustil, saj je vselej in zmiraj zvest v
svojih obljubah. — Ako se bojiš, da je
tvoja prošnja preslaba, preneveljavna, za¬
teci se k svetemu Jožefu. On bo tvojo
prošnjo podpiral, bo za te prosil, in ti
boš uslišan!

O moj Bog in Gospod! kako revno
je moje zaupanje! kje je tisto kerščansko
upanje, ki od tebe, o neskončno dobrot¬
ljivi, terdno pričakuje večno zveličanje in
vse k temu potrebne pripomočke ? Koliko

48

se ubijam in trudim za posvetno, za
časno! Kako malo si k sercu vzamem,
da bo vse to priverženo njemu, ki išče
najprej Božjega kraljestva in njegove pra¬
vice! — O ljubi sveti Jožef! ti si v rev¬
ščini, v pomanjkanji, v vseh bridkostih
in težavah terdno zaupal na pomoč Božjo,
pomagaj mi vendar, da tudi jaz vse svoje
zaupanje stavim na svojega Boga in Go¬
spoda, in da me nikdar maloserčnost, neza-
upnost, nevolja ali obupnost ne prevzame.
Da mi bo moj Bog vedno milostljiv, da
mi ne bo nikdar svoje pomoči odrekel,
da mi bo moje grehe odpustil in večno
življenje dodelil, v tem upanji hočem ži¬
veti in umreti. Amen.

3. Dan. Sveti Jožef je bil mož go¬
reče ljubezni.

Sveto pismo nam pove, da sveti Jo¬
žef je bil pravičen. Pravičnosti pa ni brez
ljubezni do Boga. Sveti Jožef je ljubil
Boga čez vse. Iz ljubezni do Boga je
obljubil vedno devištvo. Iz ljubezni do
Boga je vzel k sebi preblaženo Devico.
Iz ljubezni do Boga je spolno val vso po¬
stavo. V tej ljubezni je prenašal križe
in nadloge, revščino in uboštvo, bridkosti
in težave. O kako neskončno velika je
bila njegova ljubezen do Jezusa! Kako
je gorelo njegovo serce v sveti ljubezni,
ko je občeval z Jezusom! Ljubezen mu
je osladila terpljenje, mu je lajšala trud
in vse skerbi, mu je osladila celo smert.
V čisti, v sveti ljubezni je končal svoje
prelepo življenje.

Duša moja! kako je z ljubeznijo Božjo
v tvojem sercu, ktero ti je Gospod Bog
pri svetem kerstu vlil ? Ako sovražiš, za¬
ničuješ tudi najmanjši greh, potem lju¬
biš Boga. Ako zapovedi Božje in cerkvene
zvesto spolnuješ, potem ljubiš Boga. Ako
se voljno in veselo vdaš roki Božji, ko
ti pošlje križ ali kako terpljenje, potem
ljubiš Boga. Ako svoje bridkosti in na-

sprotnosti Bogu daruješ, potem ga ljubiš.
Ako rad na Boga misliš, rad od njega
govoriš, rad od njega poslušaš, potem
ljubiš Boga. . . . Ljubezen Božja mora v
tvojem sercu biti. Brez te ljubezni nim a
tvoje djanje in nehanje nobene veljave.
Posnemaj toraj svetega Jožefa! Stori in
poterpi, kakor on, vse iz ljubezni do
Boga! — Boš li tako storila, moja
duša? . . .

O moj Bog in Gospod! zahvalim se
ti, da si mi pri svetem kerstu dar lju¬
bezni dodelil. Ali skesano spoznam, da
sem vse svoje življenje tako malo te svete
ljubezni ti skazal, da sem tako malo iz
ljubezni do tebe terpel in storil. Odslej
pa te hočem ljubiti, o ti moja edina,
najviša dobrota! Ljubiti te hočem iz ce¬
lega serca. O da bi imel toliko ljubezen,
kakoršno je imel sveti Jožef, čigar živ¬
ljenje je bila sama ljubezen in čigar smert
je bila ravno ta ljubezen. — Sveti Jo¬
žef! veliko sem te že prosil, največo mi¬
lost pa, ktero mi sprosi, je priserčna in
stanovitna ljubezen do Boga. O da bi
zamogel svojega Boga vedno tako in pri-
serčno ljubiti, kakor si ga ti ljubil in ga
še ljubiš! Po tej ljubezni preserčno hre¬
penim. Hočem in želim v čisti ljubezni
do Boga živeti in umreti. Amen.

3. Devetdnevnica na čast svetemu
Jožefu.

Ako imaš kaj posebnega na svojem
sercu, te tare velika bridkost ali težava,
ali bi rad prejel kako posebno milost,
priporoči to svojo serčno željo svetemu
Jožefu. Po stari kerščanski navadi opravi
njemu na čast devetdnevnico ter prosi
svetega Jožefa, naj bo tvoj srednik pri
Bogu. . . . Ako je tvoji duši v zveličanje,
boš uslišan.

Če se hočeš v ta namen poslužiti na¬
slednjih premišljevanj, si to-le zapomni:

49

1. Pred vsakim premišljevanjem moli
Oče naš . . . in Češčena si Marija . da
te sveti Duh razsvetli.

2. Zberi se v duhu in se prav živo
postavi v pričujočnost Božjo.

3. Beri pazljivo, in kar bereš, oberni
na svoj dušni stan.

4. Stori dobre sklepe in priserčno
prosi svetega Jožefa, naj ti pomaga, da
svoje sklepe tudi djansko spolniš.

5. Moli pobožno slednjo molitev.

1. Dan. Premišljevanje: Sveti Jožef
ie izvoljen.

Ko je dotekel čas, da je neskončno
usmiljeni Bog spolniti hotel svojo že per-
vim staršem dano obljubo, da bi zagre¬
šeni človeški rod rešil svoje večne po¬
gube, izvolil je v mater Zveličarjevo de¬
vico, prebogato ozaljšano s čednostmi in
drugimi nebeškimi darovi. Ta presrečna
devica naj bi bila mati, pa vedno de¬
vica. — Kdo pa naj bo priča in varh
njenega devištva? Kdo naj bi njeno
Božje Dete hranil, kdo pomagal, ga zre¬
diti ? In kdo naj bi tako pripomogel pri
veliki skrivnosti včlovečenja Sinu Božjega
in odrešenja človeškega rodu? —Bog ne
misli tako, kakor ljudje. Naša pota niso
njegova pota. Bog za ta preimenitni po¬
sel ni izvolil bogatega, imenitnega Jeru¬
zalemskega mestjana, ne častitega du¬
hovna judovskega tempeljna, ne učenega
uda visokega zbora, tudi ne kneza ali
kralja sveta, ampak izvolil je možd po
svojem sercu. Izvolil je revnega roko¬
delca, ki je bil svetu čisto neznan, ki
je bil pa bogat najlepših čednosti, ime¬
niten in žlahten zavoljo nebeških darov
in zakladov, ktere je v svojem sercu
shranjene imel, ki je bil velik zavoljo
svetosti svojega življenja, ki je bil mož
najviše čistosti na duši in na telesu. Iz¬
volil je Vsegamogočni v to preimenitno
službo moža, ki je pri vsem bogastvu
nebeških darov ostal ponižen; njemu ni

in. del.

prišlo na misel, da bi v Božjeh očeh
kako veljavo imel, še manj pa je mislil,
da se ga bo Bog poslužil v spolnovanji
svojih večnih naredb. Ta mož je bil
sveti Jožef!

V tem premišljevanji vidiš, ljuba
duša, kaj edino ima v Božjih očeh vel¬
javo. Bog ne gleda na bogastvo, ne na
imenitnost in puhlo čast pred svetom, ne
na visoko modrost. Pri njem velja le
čisto, ponižno in pobožno serce. Ako si
reven in si, kakor sveti Jožef, s težkim
delom svoj kruh služiš, če te svet tudi
nič ne obrajta, te morebiti še zaničuje,
bodi potolažen, bodi miren, ljubi Bog te
ne zaničuje, on posvetne nečimernosti ne
mara, le to skerbi, da imaš čisto serce
in si zares ponižen. Bog te ima rad,
on z dopadanjem gleda na tč.  In ta lju¬
bezen Božja, to dopadanje Božje je naj-
veče, je najveljavniše bogastvo, je največa
čast! —- O prizadevaj se za to bogastvo,
za to čast!

O moj Bog! Ti mi kažeš na svojem
zvestem služabniku, svetem Jožefu, kaj
edino ima veljavo v Tvojih očeh. Sker-
beti hočem, da me svet ne preslepi, ne
prevari. Ne bom iskal minljivih dobrot,
ne posvetne, puhle časti, niti nečimer-
nega razveseljevanja. Daj mi spoznati,
da sam nisem čisto nič in po zasluženji
Tvojega zvestega služabnika, svetega Jo¬
žefa, mi dodeli, da svoje serce obvarujem
vsega madeža čisto in da iščem le Tebi
dopasti, le v Tvoji ljubezni živeti in
umreti. Amen.

2. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
je varh preblaženi Devici.

„ Glejte, Devica bo spočela in Sinu
rodila, in njegovo ime se ho imenovalo
Emanuel® (t. j. Bog z nami), kliče pre¬
rok Izaija (7, 14.) In ta Devica, ktero
je prerok veliko stoletij poprej v duhu
gledal, je preblažena, neomadežana De¬
vica Marija. Ona je „Mati prečudna®.

4

50

Mati je Sinu Božjega in Odrešenika na¬
šega, pa vendar neomadežana, neoslab¬
ljena, prečista devica. In kdo naj bo
priča tej neprimerljivi milosti Božji ? Kdo
naj varuje to deviško Mater? — Gotovo
le on, ki je sam neprimerljivo čist, ki
sam devištvo ljubi in je sam neomade-
žan. Ta je bil sveti Jožef. — Ne¬
dolžnost svojih otroških let je ohranil
do svoje starosti. Zato je živel v tihi
samoti, zato si je zvolil terdo delo, zato
je bil vedno ponižen, ker ponižnost je
varhinja čistosti, zato je svojo dušo in
telo s posebno obljubo posvetil Bogu;
kakor pravi sveti Frančišek Salezij, je
privolil v presveti zakon z Marijo še le,
ko je po Božjem razodenji bil zagotov¬
ljen, kako angeljsko čisto hoče Marija
živeti, da bi tako v zavetji zakona tudi
on kot angelj čisto živel!

Glej, o duša moja! kako dopadljiva
je Bogu deviška čistost! Ta prelepa čed¬
nost je svetega Jožefa povzdignila k
časti varha in ženina preblaženi Devici
in Materi Božji. Ona ga je angeljem
enakega storila. Ohrani tudi ti to pre¬
lepo čednost, svojemu stanu primerno. O
kako lepa, kako ljubeznjiva je ta čednost
v očeh Božjih! Kako srečnega stori člo¬
veka že tukaj na zemlji! Kako nezmerno
veselje pa je prihranjeno še le v večnosti
njim, kteri jo neomadežano ohranijo! Da
pa to prelepo čednost ohraniš, posnemaj
svetega Jožefa. Ljubi tiho, samotno živ¬
ljenje, bodi vedno delaven in povsodi se
prizadevaj za pobožnost. Ponižnim da
Bog svojo pomoč. Blagor mu, kteri se
vedno boji, sam sebi ne zaupa, se vsake
slabe priložnosti skerbno ogiblje, svoje
ude, zlasti svoje oči vedno v pravi berzdi
ima in večkrat Boga prosi za dar svete
čistosti, posebno še pri svetem Obhajilu!

Kaj boš storila, moja duša! po tem
premišljevanji ?

O  sveti Jožef! prečisti ženin najčis¬
tejše Device, priserčno ti privoščim srečo
neomadežane nedolžnosti, ki te je Božjim
očem tako dopadljivega storila, ki te je k
toliki časti povzdignila. Lepo in ponižno
te prosim, prosi za me in sprosi mi pri
Božjem sedežu, da mi Bog dodeli čistost,
mojemu stanu primerjeno. S to čednostjo
hočem zaljšati svoje serce; ali ti dobro
veš, kolike skušnjave, kolike nevarnosti
me obdajajo. Pomagaj mi, da jih pre¬
magam. Sprosi mi zveličanski strah pred
vsakim omadeženjem, sprosi mi moč, da
svoje čute krotim, da nič nečistega ne
more v moje serce, ktero celo in popol¬
noma po tvojih čistih rokah darujem in
posvetim Gospodu našemu Jezusu Kristusu.
Amen.

3. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
je rednik Jezusov.

Ko je trojedini Bog svetega Jožefa
izvolil ženina in moža preblaženi, neoma-
dežani Devici, mu je dodelil nezmerno
visoko čast. Izročil mu je predragi za¬
klad, deviško Mater Zveličarja sveta.
Komu pa bomo še primerili čast, ktero
mu je dal Bog, ko ga je izvolil rednika
svojemu edinorojenemu Sinu, ko ga je
postavil gospodarja presveti družini?!
Angelj spozna to njegovo očetovsko čast
in mu razodene povelje Božje; Marija mu
pravi oče, »tvoj oče in jaz sva te z ža¬
lostjo iskala*. (Luk. 2, 48.) Jezus ga
kliče s presladkim imenom: „Moj oče!*
Kdo bo razumel to nezmerno visoko čast?
— Večni Oče mu prepusti vse svoje pra¬
vice oziroma na svojega Sina, in Sin
Božji mu je pokoren. Jožef je deviški
in vendar oče, kakor je Marija Devica in
vendar Mati. O zares prečudni oče Jo¬
žef! oziroma tvoje velikosti ne najdem
nobene besede, da bi dopovedal, kaj je
Vsegamogočni tebi storil!

Sveti Jožef je pa tudi natanjko oprav¬
ljal svojo nezmerno visoko službo. On

51

je živel le za Jezusa, vse njegovo bitje
je bilo darovano le Jezusu, vsaki vdarec
njegovega serca je tripnil za Jezusa. Nje¬
gov trud, njegova skerb, njegovo delo je
bilo le za Jezusa. Lahko je rekel Je¬
zusu: „Ti si moj in jaz sem tvoj!“

Glej in premisli, ljuba duša! kedar
ti prejmeš Jezusa v svetem Obhajilu, tudi
ti lahko rečeš: „Jezus je moj!“ Si li
pa tudi ti vsa njegova? Nima morebiti
svet, nima greh svojega deleža pri tebi?
Je li tvoje serce celo in vse udano tvo¬
jemu ljubemu Jezusu? Storiš li vse v
ljubezni do njega? poterpiš vse iz lju¬
bezni do njega? Ali ga ubogaš in živiš
samo za njega? — Kako in kaj hočeš
storiti zanj ?

Sveti Jožef! ti si zadobil od Boga
Očeta to nezmerno veliko milost, da si
ga nadomestoval pri njegovem Sinu in
Jezus se je tvojim rokam izročil. Pa
tudi ti si živel ves in le za Jezusa! O
da bi po tvojem zgledu tudi jaz živel ves
za Jezusa! Saj ga je nebeški Oče tudi
meni dal. — Res ! jaz hočem njegov biti,
jaz hočem za njim hoditi. Ljubiti ga ho¬
čem iz vse svoje duše. Le njegova čast,
njegovo dopadanje mi bodi mar. Nič dru-
zega nočem, kakor to, kar on hoče. —
Ti pa, o moj ljubi sveti Jožef! mi po¬
magaj, da spolnim ta svoj sklep. Prosi
toraj za me Jezusa, ki te je svojega
očeta imenoval in te tudi še v nebesih
tako imenuje, naj mi on to milost do¬
deli, da ga nikdar ne zapustim, da sem
živ in mertev večno njegov. Amen.

4. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
v Betlehemskem hlevu.

Ko je sveti Jožef zvedel cesarjevo
povelje, naj se popišejo vsi judejski pre¬
bivalci, je urno ubogal in šel z Marijo
v Betlehem. Tam išče prinočišča, pa
ker je bil reven in je bilo mnogo ljud¬
stva že zbranega, so mu povsodi odpo¬
vedali. To je bila velika žalost in brid¬

kost zanj, ne zavoljo sebe, ampak za¬
voljo njegove preblažene žene, ki je bila
noseča. — Marija je potrebovala miru in
počitka. Ali kam se hoče oberniti ? Brid¬
kost prevzame Jožefa, ko pogleda Ma¬
rijo, zraven stoječo, pa vdano v Božjo
voljo. Že pritiska temna noč. Ona za¬
pustita mesto, da bi kje zunaj pod kako
streho prišla. Ali nič druzega ne naj¬
deta, kakor skalnato votlino, kamor so
pastirji svoje čede zaganjali. Ta je bila
takrat prazna in ona gresta vanjo. —
Jožef pripravi svoji presveti ženi počiva¬
lišče, kolikor premore in jej ponudi ne¬
kaj revne hrane, ktero je seboj imel. —
Koliko ponižanje, kolika revščina najbolj
svetim dušam, ki so kdaj na svetu bile!
Vendar ni nobenega pritoževanja iz nji¬
hovih ust slišati. Molila sta Božjo pre¬
sveto previdnost, ki vse najbolje vlada.
Zadovoljna sta z revnim stanovanjem in
hvalita Boga, ki ju vodi po poti poniže¬
vanja. — V luči svete vere spozna Jo¬
žef, da Bog to poniževanje hoče, ter je
ves in popolnoma vdan v njegovo presveto
voljo.

Posnemaj ga, kerščanska duša, in ni¬
kar ne toži, ako te kdo zaničuje, po
strani gleda ali ne časti. Ne toži, ako
te bridkosti napadajo, težave tvoje serce
nadlegovajo. Pa tudi ne bodi maloserčen,
ampak zaupaj na Boga in se vdaj nje¬
govi presveti volji! — Jožef in Marija
sta bila gotovo Bogu ljuba in draga, sta
bila sveta in čista, vendar jima je Bog
dal bridko terpljenje. Ti pa se vprašaj
in povdari, nisi morebiti sam kriv, da te
zadene kaj neprijetnega, da imaš to ali
uno bridkost? ... In kaj hočeš početi,
ljuba duša? . . .

O ljubi sveti Jožef, s teboj čutim
bolečino, ktera je tvoje serce težila, ko
si šel vžaljen iz Betlehema in si presveti
Devici v zapuščenem hlevu prenočišča is¬
kal. Občudujem pa tudi tvojo mirno vda-

4*

52

nost, ktero si v tem ponižanji in v tej
bridkosti razodeval. O sprosi mi milost,
da sem po tvojem zgledu in v duhu po¬
kore poterpežljiv in vdan, ako me kdo
zaničuje, v nič devlje, prezčra, ali me
bridkost in težava zadene, in da tudi jaz
po tvojem zgledu hvalim Boga, ki ljubi
nje, ktere tepe. Amen.

5. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
pri Jezusovem rojstvu v Betlehemskem
hlevu.

Sveti Jožef je imel neskončno veliko
bridkost, ko svoji sveti ženi ni mogel
preskerbeti prenočišča, kakor revno pod¬
zemeljsko votlino, ubog, zapuščen hlev.
Ali ta huda bridkost se je spremenila v
največe veselje, ko je bil tako srečen, da
je videl presveto, premilo Božje Dete na
naročji njegove svete Matere. Revni hlev
je bil zdaj zanj sveti raj. Ni se mogel
zadosti nagledati nebeškega otroka. Nje¬
govo serce je gorelo v sveti ljubezni.
Ko je Marija presveto Dete v plenice po¬
vila in v jasli položila, pade na svoja
kolena in ga moli v ponižnosti in v pri-
serčni ljubezni. — Kdo bi popisal, kaj
je takrat njegovo serce občutilo? Ozira
se proti nebu in hvali Boga, ki je zdaj
spolnil svojo obljubo in je dal človeštvu
svojega Sina. Zdaj zopet premišljuje
prečudno Dete, ki je svojo Božjo natoro
v človeško zakrilo ter ga ponižno po¬
časti. Zdaj zopet premišljuje neskončno
dobroto Božjo, ki je izvolila njega, ubo¬
gega tesarja, da je rednik in varh edino-
rojenega Sinu Božjega in Zveličarja sveta,
manjka mu besed, da bi hvalil to ne¬
skončno milost Božjo. Ponižno, globoko
do tal pripogne svojo glavo in se Bogu,
svojemu Gospodu vsega ponudi in daruje
ter je pripravljen zanj vse storiti, vse
preterpeti. . . .

Glej, ljuba duša! tako se versti ve¬
selje za terpljenjem, tako Bog svojim
ljubim osladi vse bridkosti. Tudi tebi

se bo pokazal Kristus v svoji bliščobi,
v svojem veličastvu, ako voljno z njim
terpiš. Pri pogledu Božjega Zveličarja
bo urno pozabljen vsak spomin na tvoje
bridkosti in težave, na križe in nadloge.
Imej toraj vse bridkosti in nadloge za
to, kar so v resnici. So namreč po-
skušnje ali zaslužene kazni. Prenašaj
poskušnje iz ljubezni do Jezusa, kazni
pa v duhu pokore, da ne zgubiš zaslu-
ženja, kterega ti voljno prenašanje brid¬
kosti pridobi in spomni se, da On, ki ti
terpljenje pošlje, te tudi podpira, da ga
z vdanostjo prenašaš. . . . Kaj toraj hočeš
storiti, kerščanska duša ? . . .

O moj ljubi Jezus! ko Te vidim v
zapuščenem hlevu, kot revno Dete v ple¬
nice povito, na slami ležati in premišlju¬
jem serčno bridkost Tvoje svete Matere
in Tvojega ljubega rednika Jožefa zavoljo
uboštva, pa vidim, kako sta mirna, vdana
in presrečna, da Tebe imata, Tebe gle¬
data, Tebe na svojih rokah nosita, na
svoje serce pritisniti smeta, zadovoljen
sem tudi jaz s svojim stanom in poter-
pežljivo, veselo hočem prenašati terpljenje,
ktero mi pošlješ, v spominu na besede
Tvojega aposteljna, ki pravi: „Kdor s
Teboj terpi, bo s Teboj poveličan“, in le
po velikih bridkostih bomo prišli v kra¬
ljestvo Božje. In Ti, o Gospod! mi boš
dal pomoč, da bom prenašal vse težave,
pa mi jih boš odvzel, če mi bo v moje
zveličanje. Naj se nad menoj vedno
zgodi Tvoja presveta volja! Amen.

6. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
in revni pastirci.

Revnim Betlehemskim pastircem je an-
gelj Gospodov naznanil, da je Zveličar
sveta rojen. Oni so hitro pritekli ter so
mu svoje otroško češčenje skazali in so
ga svojega Boga molili. Stopili so v
hlev s priserčno željo, da vidijo presveto
Dete v plenice povito in v jasli položeno.
Z vso ponižnostjo padejo na svoja kolena

53

pred jasli, polni zalivale, da jim je mili
Bog to milost dodelil, da vidijo že davno
zaželjenega Zveličarja. Sveta Mati Bož¬
jega Deteta začudena in vesela gleda pri-
proste pastirce. Ti so pervine zveličanske
vere na Božjega Odrešenika. — Kaj pa
sveti Jožef? Njegovo serce je polno to¬
lažbe. Zdaj vidi, kako dopadljivo je Go¬
spodu priprostost serca. Zdaj vidi, kako
Bog, ki je stvarnik vsega, ljubi pravo
uboštvo. Zdaj vidi, da revni so pervi,
ktere je Bog odbral, da ga počastijo v
njegovem Božjem Sinu. O kako je zdaj
sveti Jožef Bogu hvaležen, da je bil v
revščini rojen in da v revščini živi, ker
ravno tako je postal deležen te nezmerne
sreče, da je postal rednik Zveličarjev. .

O duša kerščanska ! ako si v revščini,
nimaš veliko, komaj potrebno, tolaži se
z Jezusom, z Marijo in z Jožefom in z
revnimi pastirci. Bodi ubog v duhu, to
je s svojim stanom zadovoljen, prenašaj
svojo revščino poterpežljivo in vdano. . .
Morebiti si sam kriv svoje revščine?. .
Ako pa imaš premoženje, si bogat, ne
zaničuj ubogih, vedi, da Bog jih ljubi.
Bodi ubog v duhu, to je, ne navezuj
svojega serca na denar, na bogastvo in
premoženje. Podpiraj uboge. Pomagaj
jim, kjer in kakor veš in znaš, iz lju¬
bezni do Jezusa, Marije in Jožefa! . . .
Hočeš li tako storiti ? . . .

O moj Jezus! Ti si z volil v svojo
Mater revno Devico, v svojega rednika
ubozega tesarja, in revne pastirce si perve
poklical, da so Te pervi videli, občudo¬
vali in molili. Tudi jaz hočem ljubiti
uboštvo in uboge. Iz ljubezni do Tebe
hočem prenašati svojo revščino, kakor
sveti Jožef. Vsaka škoda, vsaka zguba
svojega imetja naj bo dar za Tč. Priza¬
devati se hočem, da s Tvojo pomočjo za¬
tiram v sebi nespametno željo po bo¬
gastvu in po premoženji. Sveti Jožef!
sprosi mi milost, da sem s svojim sta¬

nom zmiraj zadovoljen, in ako me rev¬
ščina ali kaka sila zadene, da se po tvo¬
jem zgledu Božjemu vodstvu vdam in da
le na njegovo pomoč zaupam. Amen.

7. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
in sveti trije kralji.

Pastirci, presrečni, ker so obljublje¬
nega Mesija videli in molili, šli so k
čedam nazaj. Marija in Jožef, v nebeško
veselje vtopljena, sta imela le s presve¬
tim Detetom opraviti. Z vso skerbjo, pa
tudi z največim spoštovanjem sta mu
stregla. Revni hlev jima je bil v ne¬
besa, saj sta Jezusa imela pri sebi! —
Neki dan sta bila v sveti tihoti, globoko
zamišljena v neskončno dobroto in lju¬
bezen Božjo. In zdaj stopijo noter trije
možje, bogato oblečeni, z velikim sprem¬
stvom. Sveti Jožef vstane in jim gre
naproti. Oni vprašajo: „ Je li tukaj novo¬
rojeni kralj judovski? Njegova zvezda nas
je semkaj peljala, mi smo prišli, molit
ga.“ Jožef začuden slišite besede. Pelje
tri kralje k jaslim, kjer vidijo presveto
Dete in Mater njegovo. Pokaže jim Njega,
kterega iščejo in z njimi poklekne, ko
vidi, s kolikim spoštovanjem presvetemu
Detetu svoje češčenje skazujejo in Mu
zlata, kadila in mire darujejo. Gine ga
njih živa vera in nehinavska ponižnost.
Blagruje jih, da so klic milosti Božje
ubogali in neprijetnosti dolge poti voljno
prenesli, da zdaj molijo Njega, ki je luč
nevernikom in ki je tudi njih k resnici
pripeljal. Veseli so prelepih darov, ktere
so prinesli. Saj je tako premogel v ve¬
liki revščini Božjemu Detetu in Njegovi
Materi, pa tudi ubogim je podelil. — Na
sebe še ne misli. Zadosti mu je, da je
pri Jezusu in Mariji. Vesel in potolažen
je, da se je Jezus tudi nevernikom raz¬
odel, da bodo tudi neverniki otroci Božji,
deležni nebeškega kraljestva. . . .

Kerščanska duša! glej nad svetim
Jožefom, kako ljubi Bog poverne vse,

54

kar kdo zavoljo Njega stori ali preterpi.
Terpljenje spremeni v veselje. In v kak¬
šno veselje? ... V čisto, sveto veselje.
Veseli se z Jožefom, da vneti misijonarji
Ime Jezusovo širijo po vsi zemlji. . . ,
Veseli se velikih milosti, ktere Bog ver¬
nim dušam v svoji cerkvi deli. . . Veseli
se s svetim Jožefom, da tudi ti Jezusa
lahko ljubiš, da v presvetem Sercu Je¬
zusovem lahko prebivaš. . .

Ljubi moj sveti Jožef! priserčno ti
privoščim veselje, ktero si imel, ko si
videl tri modre priti in nebeško Dete mo¬
liti. Veselim se s teboj, ko si videl, da
je tudi nevernikom luč svete vere prisi-
jala, pa te prosim, da hvališ Gospod
Boga, ki je tudi mene k spoznanji Je¬
zusa Kristusa pripeljal. Rad hočem s
teboj, z Jezusom in z Njegovo preblaženo
Materjo tiho, pred svetom skrito živeti.
Z vami hočem bežati pred nečimernim
veseljem. Moje veselje, moja tolažba,
moja radost naj bo, da Jezusa vedno bolj
spoznam in ljubim, in se z vso močjo
prizadevam, da ga tudi drugi spoznajo
in ljubijo. Amen.

8. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
pri darovanji Jezusovem v tempeljnu.

Sveti Jožef, pokoren Božjim zapove¬
dim, je z Marijo prinesel Božje Dete Je¬
zusa v Jeruzalemski tempelj, da ga je
pred Gospoda postavil. — Kako natanj-
čno je sveti Jožef spolnoval postave,
kako pokorno spolni vse zapovedi! In
kaj je občutilo pobožno serce njegovo, ko
je presveto Dete v tempelj prinesel! Saj
je to Dete pravi in resnični Sin Božji.
To Božje Dete se še zdaj daruje po
njegovih rokah trojedinemu Bogu v spravo
za zveličanje sveta. Na njegovem na¬
ročji prosi usmiljenja za nas pregrešne
ljudi! ... Pa tudi sveti Jožef se pri¬
serčno sklene z Božjim Detetom, se z Njim
daruje in z Njim prosi za nas. — Zdaj
pride siv starček, Simeon mu je ime, in

stegne svoje roke, prosi, da sme nebeško
Dete na svoje naročje vzeti in Dete z
nebeško radostjo premišljuje in gleda, pa
zamaknjen zakliče: »Zdaj spustiš svojega
hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru,
ker so videle moje oči Tvoje zveličanje."
(Luk. 2, 29, 30.) O kako je pri tem
serce svetega Jožefa prenapolnjeno bilo
s svetim veseljem! Saj on sme tolikrat
Zveličarja na svoje naročje vzeti, on
sme Njegovo premilo obličje gledati,
kolikorkrat hoče, on sme noč in dan biti
pri zveličanji Izraelovem!

Duša kerščanska! posnemaj svetega
Jožefa v njegovi pokorščini. Pokorščina
je Bogu posebno dopadljiva čednost. Bodi
pokoren, pa vselej radovoljen, vesel in
zvest. Prizadevaj se, da si vedno bolj
prisvojiš duha Jezusovega darovanja. Tudi
tvoje življenje naj bo z življenjem Je¬
zusa, Marije in Jožefa vedno darovanje.
— Hvali pa tudi s svetim Jožefom iz
celega serca Boga, da imaš Jezusa, da
Ga smeš ne le na svoje naročje vzeti,
marveč pri svetem Obhajilu celč v svoje
serce prejeti.

O moj Bog! da bi zamogel tudi jaz
vedno tako otroško pokoren biti, kakor
sveti Jožef! Oh, jaz sem velikokrat svoje-
glaven, tako nagajiv, jaz tako težko svojo
voljo premagam! Pomagaj mi, o sv. Jožef!
da se premagam, da vselej rad in veselo
spolnujem voljo svojih sprednikov! Moj
Bog, ne le svojo voljo, ampak vsega se
Ti darujem! Noben dan naj ne preide,
da bi Ti ne doprinesel daru zatajevanja,
premagovanja ali kakega terpljenja. Sveti
Jožef, prosi za me, da spolnim ta svoj
sklep! Amen.

9. Dan. Premišljevanje. Sveti Jožef
na begu v Egipt.

Angel j ukaže svetemu Jožefu, naj
vzame Božje Dete in njegovo Mater in
naj beži v Egipt, da ga Herodovemu za¬
lezovanju odtegne. . . Jožef urno vstane,

55

ne premišljuje dolgo, ne čaka, ampak
vzame presveto Dete in z Njegovo Ma¬
terjo zapusti v temni noči svoje stano¬
vanje. Pot je dolga, težavna in v čisto
neznano, ptujo deželo. Kako se mu bo
godilo? kje bo hrano dobival? kako na
ptujem preživel sveto družino? Tega ne
poprašuje. On tiho gre z Detetom in z
Materjo njegovo. . . Po samotnih stezah
mora hoditi, ker sovražniki prežijo na
sveto Dete. Skozi široko puščavo more
iti. Kaj vse se mu lahko tu pripeti?
Ali on ne pomišljuje. Tiho dč in gre!

— O koliko zaupanje na Božjo pomoč!
kolika vdanost v sveto voljo Božjo? Ne
boječnost, ne strah, ne maloserčnost ne
nadleguje njegovega serca! Saj je Je¬
zus z njim, kdo bo zoper njega? On za¬
pusti svojo hišo, svojo domovino, in gre
v deželo, kjer je nespametno malikovanje.
Kako hudo je to! Ali Bog tako hoče
in on pravi: »VoljaBožja naj se zgodi!"

Kerščanska duša! kakšno je tvoje za¬
upanje v Boga? kako maloverna, pobita
in obupljiva si v svojih nadlogah! Ni
mar Bog tudi tvoj Oče? Mar ni tvoj
nebeški Oče usmiljen, vsegamogočen ? . .
Če te z eno roko morebiti vdari, te pa i
z drugo varuje in celi. . . O ne omahuj,
prosi, zdihuj in ura rešitve bo prišla! .
Bog te poskuša, očistiti, spokoriti te
hoče! . . Vselej se vdaj v njegovo sveto
voljo. . . O le posnemaj svetega Jožefa!

— Kaj hočeš početi? . .

O moj Bog! odpusti mi, ker sem v
svojih bridkostih in težavah tako pobit,
tako užaljen, omahljiv in čmeren. Ko
svojim pravičnim, Mariji in Jožefu, nisi
vseh nadlog odvzel, kako bi meni pri¬
zanesel? Mar svojih bridkosti nisem sam
kriv ? Jih li ne bom v duhu pokore pre¬
našal? Mar se ne bom zanesel na Tvojo
moč? Mar ne bom rok in serca pov¬
zdignil k Tebi, ki pomagati hočeš in za-
moreš? . . O to bom storil? Vso svojo

skerb bom Tebi, o Gospod! izročil. Vsega
se prepustil Tvoji presveti volji! Vsaki
malovernosti, vsaki nepoterpežljivosti se
bom vstavil! — O sveti Jožef, pomagaj
mi vendar, da tebe posnemam, in, kakor
ti, se vsega volji Božji vdam, in da
vselej in povsodi voljo Božjo zvesto spol-
nujem. Amen.

Sklepna molitev.

Sveti oče Jožef! opravil sem to de-
vetdnevnico v tvojo čast in poveličanje,
in da bi na tvojo mogočno priprošnjo za-
dobil tiste milosti, za ktere sem prosil.
Ne zameri mi, ako moja molitev ni bila
tako pobožna, kakor bi morala biti. Pri-
serčno te prosim, sprosi mi milost, da
se prizadevam za tiste čednosti in spel¬
jem tiste sklepe, ktere sem v tej devet¬
dnevnim spolniti se namenil. Potem te
pa z otroškim zaupanjem prosim, da mi
v vseh mojih potrebah svoje mogočne pri¬
prošnje ne odrečeš. Saj ti vse premoreš
pri Jezusu, ki nobene tvoje prošnje ne
presliši. Ti poznaš mojo revščino in moje
uboštvo, in ti imaš usmiljeno serce, to¬
ra j ne zaverzi moje prošnje in pomagaj
mi. Jaz te ne bom pozabil, o tudi ti
svojega varovanca ne pozabi, ne zdaj, zlasti
še mojo zadnjo uro ne. Amen.

1. Sedem nedelj svetemu Jožefu
posvečenih.

Kjerkoli pobožni kristjani Marijo ča¬
stijo in se njeni priprošnji s prečudnim
pridom izročujejo, povsodi častijo tudi
svetega Jožefa, prečistega ženina nebeške
kraljice in rednika Gospoda našega, Je¬
zusa Kristusa. Dobro vedo pobožni Ma¬
rijini otroci, da se svoji nebeški Materi
najbolj prikupijo, ako priserčno častijo
njega, ki je Mariji na zemlji tako Iju-
beznjivo stregel in zdaj v nebesih z njo
vred tako veliko veselje uživa.

56

Pobožni in učeni Faber pravi: „Za
Bogom naj bo perva stopnja našega češ-
čenja Marija, druga stopnja pa naj bo
sveti Jožef. “ Zato se pa tudi zares urno
množi češčenje tega častitega očaka, ki
je prelepa podoba in zvest varh čistim
in pobožnim dušam. Tako češčenje je
tudi: Sedem nedelj svetemu Jožefu po¬
svečenih.

Naše življenje je nestanoviten kolobar
veselja in žalosti. Ravno v veselji,
ktero nam milostljivi Bog napravi, in
v terpljenji, s kterim nas obiskuje, spo¬
znamo svoje resnične prijatelje. Pravi pri¬
jatelji se priserčno z nami veselijo, pa
imajo tudi resnično sočutje z nami. Ko¬
gar res ljubimo, z njim se veselimo, z
njim pa tudi žalujemo.

Zato zvesti častivci svetega Jožefa
radi premišljujejo njegovo sedmero ve¬
selje in njegovo sedmero terpljenje. In
to pobožnost opravljajo sedem nedelj za¬
poredoma.

Sveti očetje papeži so to lepo pobož¬
nost z mnogoterimi odpustki obogateli, da
verne kristjane v češčenji svetega Jožefa
vnemajo.

Že papež Pij VIL je 9. grudna 1819
vsem vernim, ki s skesanim sercem oprav¬
ljajo molitve na čast sedmerega terp-
Ijenja in veselja svetega Jožefa, dodelil
enkrat na dan 100 dni odpustka; 300
dni odpustka pa vsako sredo in vsak dan
o devetdnevnim pred velikim praznikom
svetega Jožefa (19. sušca) in pred praz¬
nikom njegovega varstva (tretjo nedeljo
po veliki noči). Popolnoma odpustek pa
zadobijo vsi, ki ta dva praznika prejmejo
svete zakramente in te molitve odmolijo.
Kteri pa vsak dan te molitve opravljajo,
se lahko vdeležijo popolnega odpustka en
dan v mescu, kteregakoli si izvolijo, ako
prejmejo svete zakramente in v namen
svetega Očeta molijo.

Papež Gregor XVI. je 22. prosinca
1836 dodelil te odpustke vsem vernim,
kteri sedem nedelj zaporedoma opravijo
te molitve. In sicer 300 dni vsako ne¬
deljo, zadnjo nedeljo pa popolnoma od¬
pustek, ako se spovejo in sveto Obhajilo
prejmejo.

Sveti Oče Pij IX. pa je dovolil 1. sve¬
čana in 22. sušca 1847 popolnoma od¬
pustek vsako teh sedem nedelj, kedarkoli
čez leto odloči v posebno češčenje sve¬
tega Jožefa, samo, da morajo zapore¬
doma biti in da verni te molitve opra¬
vijo, svete zakramente prejmejo in v očitni
cerkvi v namen svetega Očeta molijo.

Kteri pa brati ne znajo, ali teh se¬
dem molitev na čast sedmerega terpljenja
in veselja svetega Jožefa opraviti ne mo¬
rejo, zamorejo tam, kjer se ta pobožnost
očitno ne obhaja, vendar teh odpustkov
se vdeležiti, ako molijo po sedemkrat Oče
naš . . . in Češčena si Marija ... in Čast
bodi ... in druge pogoje spolnijo.

Sveti Oče Pij IX. je hotel tako v
sercih pravovernih kristjanov obuditi in
pospešiti češčenje čistega ženina prebla-
žene Device Marije. Prav obilno so
se poprijeli pobožni kristjani te lepe du¬
hovne vaje. Pa tudi neštevilne so mi¬
losti, prečudna so ozdravljenja in spo-
korjenja, ktera pravoverni s to pobož¬
nostjo dosežejo.

Molitev
na čast sedmere žalosti in sedmerega veselja svetega
Jožefa.

1. O prečisti ženin presvete Device
Marije, častiti sveti Jožef! kakor velika
je bila skerb in bridkost tvojemu sercu,
ko nisi vedel, bi li neomadežano nevesto
k sebi vzel ali jo zapustil; tako neskončno
pa je bilo veselje, ko ti je Gospodov an-
gelj veličastno skrivnost včlovečenja raz¬
odel.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, tolaži

57

in  napolni naša serca zdaj in v naših
smertnih bolečinah s tolažbo pravičnega
življenja in svete smerti, ki naj bo po¬
dobna smerti tvoji v pričujočnosti Je¬
zusovi.

Oče naš . . . češčena si Marija . . . .
Čast bodi . . .

2. O presrečni očak, častiti sveti Jožef!
izvoljeni rednik včlovečene Besede! žalost,
ktero si občutil, ko je bilo Dete Jezus
v toliki revščini rojeno, se je zdajci spre¬
menila v nebeško radost, ko si zaslišal
hvalno angeljsko petje in si videl slavo
razsvetljenega večera.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, sprosi
nam milost, da bomo po dokončanem po¬
potovanji tega življenja vredni, poslušati
hvalno petje angeljsko in vživati bliščobo
nebeškega veličastva.

Oče naš . . . Češčena si Marija . . . .
Čast bodi. . .

3. Pokorni spolnovalec Božje zapo¬
vedi, častiti sveti Jožef! Predraga kri,
ktero je Božje Dete, naš Zveličar, pri obre¬
zovanji točilo, je tvoje serce presunila; pa
Ime Jezus, ktero si mu ti dal, je tvoje
serce vtolažilo in z veseljem napolnilo.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, sprosi
nam milost, da se celo življenje obvaru¬
jemo vsega greha in s presladkim Ime¬
nom v svojem sercu in v svojih ustih se
ločimo s tega sveta.

Oče naš . . . Češčena si Marija . . . .
Čast bodi . . .

4. Presveti med svetniki, ki si se
vdeležil skrivnosti našega odrešenja, častiti
sveti Jožef! Simeonovo prerokovanje o
terpljenji, ktero bo zadelo Jezusa in Ma¬
rijo, ti je smertne bolečine napravilo, pa
z blaženim veseljem si bil napolnjen, ko
si spoznal zveličanje in častitljivo vstajenje
neštevilnih duš, ki so se ga vdeležile po
prerokovanji tega terpljenja.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, sprosi
in pridobi nam milost, da bomo prišteti
njim, ki bodo po zasluženji Jezusovem
in na priprošnjo Marijino častitljivo od
smerti vstali.

Oče naš . . . Češčena si Marija ....
Čast bodi . . .

5. čujoči varh in priserčni prijatelj
včlovečenega Sinu Božjega, častiti sveti
Jožef! kako si se trudil, da si Sina Naj-
vikšega hranil in redil, zlasti še, ko si
moral ž njim v Egipt bežati; pa kako
velika je bila tvoja tolažba, ko si svo¬
jega Boga vedno pri sebi imel in si vi¬
del, kako so se rušili pred njim egip¬
tovski maliki.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, sprosi
nam milost, da se ogibamo peklenskega
sovražnika, zlasti v begu nevarnih pri¬
ložnosti, in da se v našem sercu vsi ma¬
liki posvetnega navezovanja zrušijo, da
se Jezusu in Mariji popolnoma vdamo,
da le za nju živimo in z njima srečno
umremo.

Oče naš . . . Češčena si Marija . . . .
Čast bodi . . .

6. Pozemeljski angelj! častiti sveti
Jožef! stermeče si gledal, kako je kralj
nebeški tvojim migljejem bil pokoren. Ko
si nazaj iz Egipta šel, bilo je skaljeno
tvoje veselje zavoljo strahu pred Arhe-
lajem; angelj pa te je potolažil, in veselo
si prebival v Nazaretu z Jezusom in z
Marijo.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo, sprosi
nam milost, da bodo naša serca prosta
vsega škodljivega strahu, in da se vedno
veselimo miru dobre vesti, da z Jezu¬
som in z Marijo sklenjeni živimo in z
njima združeni se iz tega sveta ločimo.

Oče naš . . . Češčena si Marija ....
Čast bodi . . .

58

7. Podoba vse svetosti, častiti sveti
Jožef! ko si brez svojega zadolženja Dete
Jezusa zgubil in si ga s preveliko ža¬
lostjo tri dni iskal, da si z veseljem in
radostjo v tempeljnu med učeniki našel
njega, ki je življenje tvoje.

Zavoljo te tvoje žalosti in zavoljo
tega tvojega veselja te prosimo z ustmi
in s sercem, govori za nas, da nikdar z
velikim grehom Jezusa ne zgubimo. Ako
bi se pa to v našo preveliko nesrečo zgo¬
dilo, sprosi nam, da ga neutrudljivo z
nepretergano bolečino tako dolgo iščemo,
da ga zopet dobimo in se njegove mi¬
losti veselimo, zlasti še v trenutku naše
smerti, da z njim v nebesa gremo, ga
vso večnost vživamo in s teboj slavo nje¬
govega usmiljenja^ prepevamo.

Oče naš . . . Češčena si Marija . . . .
čast hodi . . .

Sklep.

Jezus je nastopil takrat svoje tri¬
deseto leto in menili so, da je sin Jo¬
žefov.

V. Prosi za nas, sveti Jožef.

0. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

O Bog, kteri si v svoji nam nera¬
zumljivi previdnosti svetega Jožefa zvolil
ženina svoji presveti porodnici, prosimo
Te, dodeli nam, da nam je priprošnjik v
nebesih on, kterega tu na zemlji svojega
varha častimo. Ki živiš in kraljuješ Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

5. Mesec svetemu Jožefu posvečen.

Prečudno je življenje, ktero je Vsega-
mogočni celi natori koj v začetku dal.
Sleherno zelišče, vsako drevo ima svoje
seme po svojem plemenu. (I. Mojz. 1,
12.) Zares skrivnostno, na tihem, pa
neutrudljivo dela natora, in vsako v zemljo
djano zernice se na spomlad razvije iz
luščin svojega spanja, da se k novemu

življenju razcvete. In to vstajenje na-
tornega življenja se pri nas navadno mesca
sušca prične. Tako tudi v življenji mi¬
losti Božje obhajamo v tem času veseli
praznik vstajenja Gospodovega, veliko noč.

Tiho djanje natornih moči v spomla¬
danskem času je ljubeznjiva podoba sve¬
tega Jožefa, njegovega življenja na zemlji,
je mila podoba njegove skerbi in njego¬
vega terpljenja, pa tudi njegove pomoči
in njegovega varstva. Kaj primerno ob¬
hajamo tudi njegov praznik v sušci. Pa
ne le en sam dan tega mesca naj nas
opomni njegovega tihega djanja, vsak dan
tega mesca imejmo pred očmi ljubo po¬
dobo svojega dobrega patrona. Že zato
častimo z otroškim češčenjem celi mesec
svetega Jožefa, da nam njegov god to¬
liko več sadu prinese. 18 dni pred nje¬
govim praznikom naj bo odločenih v pri¬
pravljanje na njegovo godovanje, 12 dni
po prazniku pa naj bodo dnevi zahvale.

Po vesoljnem svetu današnje dni vsi
dobri kristjani častijo neomadežano ne¬
vesto svetega Jožefa v spomladanskem
mescu, ko je navadno pri nas vse v pre¬
lepem cvetju, to je v velikem travnu,
kterega radi le „Marijini mesec" imenu¬
jemo. To prelepo, Slovencem toliko
preljubljeno češčenje Matere Božje nam
na njeno mogočno priprošnjo blagoslov
Božji v vsi obilnosti nakloni in brezšte¬
vilne milosti donaša. — Ravno tako se
spodobi, da tudi njenemu deviškemu že¬
ninu posvetimo celi mesec. Tudi to češ¬
čenje nam bo obrodilo veliko duhovnega
sadu, nam bo naklonilo mnogoterih mi¬
losti Božjih.

Zato so mnogi posebni častivci sve¬
tega Jožefa preblago navado vpeljali, da
posvetijo svetemu Jožefu celi mesec »su¬
šeč". Splošno cerkveno češčenje zdaj še
ni v navadi. Jaz pa upam, da bodo po¬
božni Slovenci tudi tega se poprijeli, ako
bo češčenje svetega Jožefa se tako mno-

59

žilo in širilo, kakor se to zadnje deset¬
letje godi.

Kakor češčenje Matere Božje mesca
velicega travna zdaj sploh imenujemo
„Marijine Šmarnice" in mesec veliki tra¬
ven „Marijin mesec", tako zaupam, da
bomo mesec sušeč imenovali »Jožefov
mesec" in češčenje tega častnega očaka,
ta mesec bomo imenovali »Jožefove Vijo¬
lice". Saj ta mesec cvetejo navadno po¬
nižne, nam toliko prijetne, dišeče »vijo¬
lice", kakor Marijin mesec cvetejo pre¬
mile »šmarnice" ali Marijini zvončki. (Mo¬
rebiti bomo že poprej obhajali očitne »Jo¬
žefove vijolice", preden bo ta moj spis
prišel v natis. In Bog daj na priproš¬
njo svetega Jožefa in njegove preblažene
neveste Marije. To pa pišem zadnjega
rožnika 1882.)

Veliko pobožnih častivcev ima ljubi
sveti Jožef, ki že zdaj celi mesec sušeč
njemu posebno posvetijo. Ljubi kristjan,
tudi ti se jim pridruži in v svoji tihi so¬
bici obhajaj »Jožefove Vijolice".

Pa kako ? boš morebiti vprašal. Glej,
tako-le:

1. Ti imaš kako podobo svetega Jo¬
žefa: ako je nimaš, preskerbi si jo. Saj
jih dandanašnji na zbiranje dobiš. — To
podobo postavi na častni kraj v svoji
hiši. Ozaljšaj, kakor premoreš, to po¬
dobo, kakor se ozaljša podoba naše ljube
Gospe za »Marijine Šmarnice". Pred to
podobo opravljaj »Jožefove Vijolice".

2. Predenj začneš to češčenje ali ke-
dar pripravljaš, zaljšaš podobo svetega
Jožefa, premišljuj, ktero posebno milost
hočeš s tem doseči ali kakšne posebne
bridkosti ali težave bi se na mogočno
priprošnjo svetega Jožefa rad znebil?

3. To češčenje naj bo v tem, da
pred podobo svetega Jožefa vsaki dan
moliš litanije svetega Jožefa, prelepe mo¬
litve na čast sedmerega veselja in sed¬
merega terpljenja svetega Jožefa, ali

beri kratko premišljevanje življenja ali
ktere čednosti tega velicega svetnika.
(V ta namen ti lahko služijo lepe bu-
kvice: »Vijolice svetega Jožefa" ali »Pas
svetega Jožefa".)

4. Ako ti je mogoče, bodi vsaki dan
pri sveti maši. Prejmi ta mesec s po¬
sebno pobožnostjo sv. Obhajilo.

5. Dajaj po svoji zmožnosti ubogajmo
na čast presveti družini.

6. Ne pozabi ubogih duš v vicah.
Sveti Jožef je njihov patron. Daruj jim
vse odpustke, kterih se boš celi mesec
vdeležil. Ne bodo te pozabile, ako bodo
s tvojo pomočjo prišle v nebesa. Gotovo
bodo za te priserčno prosile.

7. Konec »Jožefovih Vijolic" pa skleni,
da hočeš vsaki dan saj kako kratko mo¬
litvico ali prelepi zdihljej: »Sveti Jožef,
prijatelj presvetega Serca, prosi za nas!"
na čast svetemu Jožefu izreči. Vsako sredo
pa, ki je svetemu Jožefu, kakor sabota
Mariji, posvečena, še kaj malega pristavi.

Ako boš do smerti zvest častivec sve¬
tega Jožefa, boš srečno umeri, ker sveti
Jožef stanovitnega častivca zadnjo uro ne
bo zapustil.

Kerščanskim mladenčem in poštenim
devicam bi priporočil, da naj ta Jožefov
mesec prosijo čistega ženina prečiste De¬
vice dani čistosti in nedolžnosti.

V ta namen naj bo vsem častivcom
svetega Jožefa, zlasti še mladosti, pripo¬
ročena naslednja molitev, ktero molijo
udje našega društva: O častitljivi sveti
Jožef, oče in zavetnik devic, zvesti varh,
kteremu je Bog nedolžnost samo Jezusa
Kristusa in Marijo, devic Devico, izročil,
priserčno te prosim po Jezusu in Mariji,
teh tebi tako dragih zastav, zadobi mi
milost, da se obvarujem nečistosti in da
s čistim deviškim sercem služim Jezusu
in Mariji, in da v njuni službi stanovi¬
ten ostanem v popolni čistosti. Amen.

60

(300 dni odpustkov enkrat na dan. Pij
IX. 3. svečana 1863.)

6. Rožnivenec na čast svetemu Jožefu.

Kdor Boga resnično ljubi, stori vse,
kar ve in zna, da bi mu svojo ljubezen
djansko pokazal. Koliko si prizadevajo
pobožni častivci ljube Matere Božje, da
bi jo na novo častili, jej nove prijetne
priimke dajali, jo z novimi pesnimi sla¬
vili. Tako verni kristjani tudi svetemu
Jožefu svoje češčenje vedno lepše skazu-
jejo, vedno kaj novega dobe, da bi se
svojemu izvoljenemu patronu bolj pri¬
kupili.

Tako so častivci svetega Jožefa zlo¬
žili tudi rožnivenec, kterega radi molijo
na čast redniku Gospoda našega Jezusa
Kristusa. To češčenje pa ni ravno novo.
Že papež Urban VIII., ki je vladal sveto
cerkev od leta 1623. do 1644., je po-
terdil to češčenje ter ga je celo obogatil
s popolnoma odpustki pod navadnimi po¬
goji. (Lib. conf. Jos. Gandaviensis.)

Ta rožnivenec ima šestdeset jagod, v
spomin 60 let, ktere je sveti Jožef po
ustnem izročilu na zemlji preživel. Je pa
v petnajst odstavkov razdeljen, kterih
vsak ima štiri male jagode, in sicer eno
belo,  v spomin čistosti in nedolžnosti
tega imenitnega svetnika, in tri modre,
v spomin njegove ponižnosti, njegovega
uboštva in njegove pravičnosti.

Pri petnajstih belih jagodah se moli:
„ Češčena si Marija, milosti polna, Go¬
spod je s teboj, blažena si med ženami
in blažen je tvoj prečisti ženin Jožef,
rednik preblaženega sadu tvojega telesa,
Jezus, kterega si, Devica, od svetega
Duha spočela. Sveta Marija, Mati Božja,
sveti Jožef, rednik Jezusov, prosita za nas
grešnike zdaj in našo smertno uro. Amen."

Ali moli „ Češčena si Marija ..." in
pri vsaki »Češčena si Marija ..." pri¬
stavi eno petnajsterih skrivnosti navad¬

nega rožnegavenca, po versti; najpoprej
veselega, potem žalostnega in slednjič čas¬
titega dela.

Pri 45 modrih jagodah pa reci:
Hvaljeni in češčeni bodite Jezus, Marija
in Jožef!

Pred „ Češčena si Marija ..." ali po
vsaki tretji jagodi pa pristavi: In češ¬
čeni naj bodo tvoji sveti starši Joahim
in Ana, od kterih si bila brez madeža
spočeta, o prečista Devica Marija!

Po rožnemvencu moli:

V. Prosi za nas, sveti Jožef.

0. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

O Bog, ki si svetega Jožefa v službo
svojemu edinorojenemu Sinu in njegovi
ljubeznjivi Materi od vekomaj sem od-
bral in si ga vrednega spoznal, da je bil
že nin  preblažene Device in oče in varh
Tvojega preljubijenega Sina imenovan, pro¬
simo Te, zavoljo pomoči, ktero je on Je¬
zusu in Mariji skazal, naj bomo njegove
priprošnje vsaki dan vredniši, da se z
njim vred v nebesih vekomaj veseliti za-
moremo, po ravno tem Jezusu Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

7. Zdihljej k svetemu Jožefu.

Da se češčenje našega ljubega pa-
trona, svetega Jožefa, bolj množi, naj še
nekaj malega pristavim.

Pri popisu „bratovščine naše ljube
Gospe presvetega Serca" (stran 195) sem
omenil, s kolikim trudom so vneti misi¬
jonarji to prelepo bratovščino vpeljali.
Prednik te bratovščine, č. o. Chevalier,
je bil 3. rožnika 1874 pri svetem Očetu
Piju IX. ter je prosil, da so mu poter-
dili družbo misijonarjev presvetega Jezu¬
sovega Serca. Ko je bilo vse potrebno
že dognano, rečejo nepozabljivi sveti Oče
smehljaje: »Saj imate še en papir v ro¬
kah, vi želite kak podpis, kaj ne?" —

61

Misijonarji so res imeli še eno prošnjo,
na ktero bi bili kmalo pozabili. Sveti
Oče vzamejo pisanje in berejo: „Presveti
Oče! oče Julij Chevalier, prednik misi¬
jonarjev presvetega Jezusovega Serca in
vodja glavne bratovščine naše ljube Gospe
presvetega Serca v Isovdumu, škofije Bur-
geške, pred nogami Vaše svetosti kleče,
prosi 100 dni odpustka za vsako v na¬
men svetega Očeta opravljeno molitev
pred kako podobo, ki je posneta po po¬
dobi nnše ljube Gospe presvetega Serca,
ktero je v imenu svetega stola Burgeški
nadškof 8. kimovca 1869 slovesno kro¬
nal. In še 100 odpustka za zdihljej:
„ Sveti Jožef, prijatelj presvetega Serca,
prosi za nas! “

Sveti Oče Pij so vse to poterdili.

Ker vsi pobožni kristjani svetega Jo¬
žefa radi častijo in se njegovemu varstvu
izročujejo; ker je on deviški ženin naše
ljube Matere Božje in izvoljeni rednik
Sinu Božjega, kteri mu je bil pokoren,
in je gotovo vso ljubezen njegovega Bož¬
jega Serca vžival že tukaj na zemlji,
toliko bolj pa še zdaj v nebesih, zato
naj tu še postavim molitvico „ Spomni se
sveti Jožef!", ktera je posebno na Fran¬
coskem zel6 razširjena.

„ Spomni se, o prečastiti sveti Jožef,
ti prijatelj presvetega Serca! da po spri-
čevanji tvoje zveste častivke, svete Tere¬
zije, še nikdar ni bilo slišati, da bi kdaj
zapuščen bil, kdor je pod tvojo hrambo
pritekel, se tvoji pomoči izročil, ali je
na tvojo priprošnjo klical. S tem za¬
upanjem vterjen, pridem k tebi, čisti že¬
nin kraljice presvetega Serca, ti moj pre¬
ljubi oče, in zdihujoč pod težo svojih gre¬
hov padem na svoja kolena, o pravični
Jožef, rednik za mč včlovečene Besede
Božje, ne zaverzi moje prošnje, sliši me
milostno in usliši me. Amen. Sveti Jo¬
žef, prijatelj presvetega Serca, prosi za
nas!"

Ako bomo katoliški kristjani tako čas¬
tili svetega Jožefa in bota Marija kra¬
ljica in Jožef prijatelj presvetega Serca,
za nas prosila, nam bodo iz Božjega Serca
gotovo obilno tekli tisti darovi in tiste
milosti, ktere pospešujejo čast Božjo,
blagor svete cerkve in našo lastno zve¬
ličanje. Le skerbimo tudi mi, da, kakor
Jožef, pravično živimo, in dosegli bomo
neskončno srečo, da bomo na teh pre¬
svetih treh Sercih večno počivali.

II. Vodila častivcem svetega Jožefa.

1. Ako hočeš res posebno častiti sve¬
tega Jožefa, pridruži se drugim zvestim
častivcem njegovim in zapiši se v družbo
češčenja svetega Jožefa. (Taka družba
za vse Slovence je v Šmarjeti na Do¬
lenjskem cerkveno vpeljana.)

2. Iz ljubezni do svetega Jožefa ljubi
vse, ki njega častijo, naj so še na zemlji
ali že v svetih nebesih.

3. časti svetega Jožefa ime pri vsaki
priliki, da morebiti svojim otrokom pri
svetem kerstu in pri sveti birmi njegovo
ime daš; zaljšaj, če moreš, njemu po¬
svečene cerkve, kapele, altarje in podobe,
posveti svojo hišo, svoje stanovanje sve¬
temu Jožefu, imej v časti njegove po¬
dobe in razširjaj jih med svojimi znanci.
Ako imaš navado, da perstan nosiš, naj
bo tvoj perstan zaznamovan s presvetimi
imeni: Jezus, Marija, Jožef. Nosi pas
svetega Jožefa v škit in hrambo zoper
nespodobne misli.

4. Zahvali se večkrat svetemu Jožefu
za bridkosti in težave in za vso skerb,
ktero je Jezusu in Mariji tu na zemlji
skazoval. Premišljuj njegovo žalost in
tudi njegovo veselje.

5. Obhajaj njegove praznike s po¬
sebno pobožnostjo in delaj na to, da jih
tudi drugi slovesno obhajajo.

62

6. Svetemu Jožefu na čast večkrat
kaj posebnega opravi, ali tri- ali devet-
dnevnico, ali kako drugo pobožnost.

7. Skerbi, da je tvoje življenje vse¬
skozi kerščansko. Zato začni vsaki dan
z Bogom. Ko se v jutro prebudiš in se
prekrižaš, izreci pobožno presveta imena:
Jezus, Marija, Jožef, in daruj jim svoje
serce, sebe in svoje popolnoma.

8. Po prebudenji ne polegaj. Vstani
urno ter se spodobno obleci. Premišljuj,
kako lahko bi bil pretečeno noč umeri
in bil postavljen pred ostro sodbo. Misli,
ktere čednosti bi takrat imeti želel. Po¬
misli, da je ta dan lahko zadnji tvojega
življenja. Prosi Marijo in svetega Jo¬
žefa, naj te v svoje varstvo sprejmeta.

9. Ko se napraviš, poklekni in opravi
jutranjo molitev. Sveti Jožef je gotovo
vselej tako storil. Opuščenje te molitve
privleče za seboj veliko grehov, je ne¬
srečni uzrok, da se veliko časa potrati
brez vse koristi, in marsikdo bo zato
večno pogubljen, ker svoje jutranje mo¬
litve ne opravi. Ne misli, da boš s tem
kaj zamudil. O ne! Veliko pa boš pri¬
dobil.

10. Še enkrat te opomnim, ne po¬
zabi vsako jutro izročiti se Materi Božji
in svetemu Jožefu. Skaži jima vsaki dan
to majhno češčenje in skusil boš njuno
mogočno pomoč.

11. Po molitvi premišljuj kako skriv¬
nost iz življenja presvete družine, saj
kratek čas. Ne reci, kar pravijo leni
kristjani, da nimaš Časa. S tem puhlim
izgovorom le sebe slepiš. Saj imaš za
prazne, celo pregrešne reči velikokrat le
preobilno časa, če resnobno misliš na
svoje zveličanje, o ni zguba, ampak mo¬
gočen pripomoček k duhovnemu življenju.

12. Po končanem premišljevanji ne
pozabi, da storjeni sklep večkrat čez dan
ponoviš.

13. O času skušnjave ali v kaki sili
in nevarnosti se urno zateci k trem pre¬
svetim Sercem, k Božjemu Sercu Jezu¬
sovemu, ki v ljubezni do nas gori in se
je s sulico prebosti dalo, da je nam v
gotovo zavetje; k neomadežanemu Sercu
Marijinemu in k prečistemu Sercu svetega
Jožefa.

14. Ako ti je le mogoče, bodi vsaki
dan pri sveti maši, ki je živ studenec
nepreštetih milosti. Tu se daruje sam
Sin Božji nebeškemu Očetu, pa tudi Ma¬
rija in sveti Jožef imata svoj delež pri
tej presveti daritvi.

15. Začni svoje delo z resničnim na¬
menom, ker je volja Božja. Tako bo vse
Bogu posvečeno, tebi koristno in lahko.
Premišljuj pri težkem delu, kako je sveti
Jožef žagal in tesaril in mu je Jezus
pomagal.

16. Opravi vse dolžnosti svojega stanu
natanjko in vestno. Slabo obernjeni čas
smertno uro veliko težavo dela. Sveti
Jožef je bil zvest, pravičen.

17. Med delom zdihni včasih k Je¬
zusu, Mariji in svetemu Jožefu. Ozri se
proti nebesom, kjer je zdaj sveta dru¬
žina in tebi prelepi kraj pripravlja.

18. Varuj se lenobe, ki je začetek
vsega hudega. Ne išči družb, kjer je
tvoja nedolžnost v nevarnosti. Kedar
greš v družbo, večidel slabši nazaj pri¬
deš. Tvoja družba naj bo: Jezus, Ma¬
rija, Jožef.

19. Ako te kaj hudega zadene, po¬
toži v pobožni molitvi svojo nadlogo Je¬
zusu, Mariji in Jožefu. Dobro veš, ko¬
liko je ta sveta družina preterpela. Z
voljnim prenašanjem svojih težav si slu¬
žiš nebesa.

20. Te kdo razžali, ti kdo kljubuje
ali celo krivico dela, spomni se, kako se
je godilo sveti družini. Veš, kaj je He¬
rod počel, kaj judovsko ljudstvo z Jezu¬
som.

63

21. Si pri molitvi merzel, pobitega
serca, spomni se svetega Jožefa, preden
mu je angelj razodel skrivnost Jezusovega
včlovečenja; spomni se svojega Jezusa na
oljski gori in zdihni: Oče, tvoja volja naj
se zgodi!

22. Vidiš reveža, bolnega, nesrečnega
ali zapuščenega, imej usmiljenje z njim,
in pomagaj mu, kolikor premoreš. Kdor
ima resnično voljo, veliko stori. Spomni
se, da so nadložni bratje Jezusovi, otroci
Marijini in Jožefovi.

23. Preden se k mizi vsedeš in ko
vstaneš od mize, moli. Tudi sveti Jožef
je molil. Tudi Jezus je zahvalno pesem
pel z aposteljni.

24. Si srečen in ti gre vse po volji,
ne pozabi Boga. Veselje tega sveta je
nestanovitno, je nečimerno. Le, ako Bogu
služiš, njegove svetnike častiš in posne¬
maš, boš prišel v čisto, večno veselje.

25. Ako si nesrečno v greh padel,
obžaluj svoj greh tisti trenutek. Verzi se
k nogam križanega Jezusa, prosi Marijo
in Jožefa, naj prosita za te. Ne odlašaj
spovedi, da te smert ne prehiti in v pe¬
kel ne padeš.

26. Končaj dan z večerno molitvijo.
Zahvali Boga za prejete dobrote. Izroči
se v varstvo ljubi Materi Božji in sve¬
temu Jožefu.

27. Preden se k počitku podaš, iz¬
prašaj svojo vest in s popolnim čeznator-
nim kesanjem obžaluj svoje grehe. Mo¬
goče, da te pravični Bog pokliče še to
noč na oster odgovor. Ne pozabi, da je
sveti Jožef patron umirajočih. Priporoči
se mu.

28. Spravi se spodobno, Bog te vidi.
Tvoj angelj varh, Marija in sveti Jožef
in vsi nebeški duhovi naj prosijo za te,
da ne umerješ nagle in neprevidene
smerti.

29. Zaspi v svetih mislih, naj bo Bog
češčen, kolikorkrat tvoje serce vdari.

30. Preden zaspiš, spomni se križa¬
nega Jezusa in se vprašaj: Kaj, če bi
to noč umeri? Sem li pripravljen? Še
enkrat prosi Jezusa, naj ti vse odpusti
in Marija in sveti Jožef naj prosita za te.

Trideset let je bil Jezus svojemu red¬
niku, svetemu Jožefu, pokoren. Trideset
vaj sem ti, ljubi kristjan, tu naštel. Ako
po tem svoje dneve posvečuješ, si boš z
majhnim trudom veliko zasluženja za ne¬
besa nabral, boš svoje življenje posvetil,
boš pravi učenec Jezusov, ljubljen otrok
preblažene Device Marije in srečen varo¬
valec svetega Jožefa.

12. Duhovna zaveza s svetim Jožefom.

Egiptovski Jožef je predpodoba Je¬
zusovega rednika, svetega Jožefa. Kralj
Faraon mu je rekel: »Ti bodi čez mojo
hišo . . . Glej, postavil sem te čez vso
egiptovsko deželo." (I. Mojz. 41, 40, 41.)
In glej, hiša Faraonova je bila blago¬
slovljena, dokler je Jožef živel. Pravič¬
nega tesarja Jožefa je Vsegamogočni sam
postavil čez svojo hišo, to je, čez sveto
družino. Ko je v Egiptu nastala dra-
gina in lakota, je Faraon rekel ljudstvu:
»Pojdite k Jožefu, in karkoli vam on po¬
reče, storite!" (I. Mojz. 41, 55.) »Poj¬
dite k Jožefu", nam kliče sveta cerkev
v imenu Božjem in kar sami ne premo¬
rete, vam bo njegova priprošnja prido¬
bila. V sveti Nazareški hiši je bil sveti
Jožef glava in varh sveti družini. Ker
je zvesto opravljal svojo službo, ga
sveta cerkev po pravici imenuje varha
kerščanski hiši. Verni gospodarji se
z otroškim zaupanjem zatekajo k njemu
ter si ga volijo varha celi svoji hiši.

Oni posnemajo sveto Terezijo, ki je
vse svoje samostane postavila pod var¬
stvo svetega Jožefa ter je svoje sestre
vedno opominjevala, naj se v sleherni sili
k svetemu Jožefu zatekajo. In prav je

64

storila ta velika svetnica. V njenih sa¬
mostanih je vladal pravi red, sveti mir
in ljuba edinost, pa tudi je bil povsodi
blagoslov Božji, da jim potrebnega nik¬
dar ni manjkalo.

Vsak kerščanski gospodar naj bi svojo
hišo izročil varstvu svetega Jožefa. Srečna
hiša, ki to stori in tega mogočnega varha
resnično časti in se zaupljivo k njemu
zateka. Vsikdar bo deležna te očetovske
hrambe.

Po vsem Slovenskem naj bi hišni go¬
spodarji svetega Jožefa svojega varha slo¬
vesno izvolili. Naj tu navedem navod,
kako naj bi se to zgodilo!

1. Koristno, spodobno in prav bi bilo,
da se na to slovesno izročilo pripravi
vsa hiša, da cela družina opravi devet-
dnevnico ali saj tridnevnico na čast sve¬
temu Jožefu.

2. Pred tem slovesnim dnevom daj
po svojem stanu trem revežem kaj mi¬
loščine.

3. V dan izročevanja naj pristopi
cela družina k svetemu Obhajilu. Tvoja
hiša naj tako pokaže, da hoče varstva
svetega Jožefa, kolikor mogoče, vredna
biti.

4. Postavi v svoji hiši na hišni al-
tarček podobo svetega Jožefa. V dan iz¬
ročevanja poklekni pred to podobo z vso
svojo družino in moli glasno izročilno
molitev. Tudi še kaj več moli na čast
svetemu Jožefu.

5. Prav koristno bo, ako 19. dan
vsacega mesca pred to podobo prižgeš
malo lučico in s svojo družino opraviš
kako molitev, da se češčenje svetega Jo¬
žefa vedno v spominu ohrani.

6. Ako zadene hišo kaka nesreča ali
kakoršna koli sila, kaka bolezen ali kar
si bodi, poteči k svojemu hišnemu pa-
tronu in kliči s svojimi prav zaupljivo
na njegovo priprošnjo.

7. Prazniki svetega Jožefa, kar je
mogoče, z vso hišo slovesno obhajaj in
ponovi izročilno molitev.

Kdor to pobožnost opravi, vdeleži se
po pismu svetega Očeta Pija IX. od 17.
velicega travna 1859 smertno uro po¬
polnega odpustka po skesani spovedi in
svetem Obhajilu, ali če bi svetih za¬
kramentov ne mogel prejeti, da saj v
svojem serci pobožno izreče presveto Ime
Jezus. Popolnega odpustka se tudi lahko
vdeleži pod navadnimi pogoji: Vse pe¬
tere zapovedane praznike Matere Božje,
19. sušča in o prazniku varstva svetega
Jožefa (3. nedeljo po veliki noči) in 23.
prosinca v god poroke Jožefove z Marijo.
Sedem let in sedemkrat po štirdeset dni
vsaki dan, kedar to pobožnost opravi.

Vsi ti odpustki se lahko ubogim du¬
šam v prid obernejo.

Izročilna molitev.

Častiti očak sveti Jožef, ki si bil kot
glava in varh presveti družini postavljen,
sprejmi milostljivo tudi to družino, ki
kleči pred teboj na svojih kolenih, da bi
se tvojemu varstvu izročila. Izvolimo te
odslej za svojega očeta, varha, sveto¬
valca, vodnika in patrona in izročimo v
tvoje varstvo svoje duše, svoja telesa,
svoje premoženje, svoje življenje in svoje
zdravje, posebno še svojo zadnjo uro.
Sprejmi nas v svoje otroke in vse naše
v svoje posestvo. Varuj nas vseh nevar¬
nosti, varuj vsega zalezovanja, vseh zanjk
vidnih in nevidnih sovražnikov. Pomagaj
nam v vseh nadlogah, zlasti še uro naše
ločitve iz tega sveta. Vloži le eno be¬
sedo za nas pri Jezusu, kterega si kot
Deteta na svojih rokah nosil. Govori za
nas pri preblaženi Devici, ktere ženin si
bil. In tako nam boš pridobil milosti,
ktere so nam za časno in večno srečo
potrebne. Oh, sprejmi nas med svoje
ljubljene družine in mi ne bomo jenjali,

65

marveč se bomo prizadevali s prav kerš-
čanskim življenjem tvojega varstva vredni
postati. Amen.

Nekteri častivci opravljajo naslednjo
duhovno zavezo s svetim Jožefom:

O sveti Jožef! priserčna ljubezen, ktero
do tebe imam, vzdiguje moje serce, da
te častim ne le za svojega posebnega
varha in patrona, ampak da s teboj skle¬
nem večno zavezo. Naj ti dopade, da
tudi ti mojo naslednjo pogodbo sprejmeš
in z menoj milostljivo skleneš:

1. Prosim te, o sveti Jožef! vzemi
v posebno varstvo to hišo, v kteri jaz
prebivam, in tudi vse njene prebivalce,
varuj nas vsake nesreče, ohrani nas v
miru in edinosti, vredi to hišo v stano¬
vanje Božje, kakor je to bila tvoja Na- ■
zareška hišica. Jaz pa hočem tvojo po¬
dobo tukaj postaviti ter te hočem v njej

z zaupljivim pogledom večkrat počastiti,
na tvojo pomoč klicati ter se prizadevati,
da posnemam tvoj prelepi zgled.

2. Prosim te, o sveti Jožef; bodi pri
Jezusu moj priprošnik za zveličanje moje
duše, ktero toliko grehov teži, da me
milostno nazaj sprejme in da z zadob-
Ijeno milostjo zvesto delam. Prizadeval
se bom, svoje slabo nagnjenje zatreti in
zato hočem iz ljubezni do Boga in tudi
iz ljubezni do tebe se v malih rečeh za¬
tajevati, da se kake meni dopadljive jedi
zderžim, ali bom tiho, ko bi rad kaj ne¬
potrebnega povedal, ali bom svojo rado¬
vednost zadušil, ali kako drugače se za¬
tajeval.

3. Prosim te, o sveti Jožef! uči me
v molitvi in v druzih duhovnih vajah, da
jih prav opravljam, in pokaži mi, da se
ogibljem, kar me v dobrem opovira. In
jaz bom tvoje navdajanje poslušal in
ubogal, ter bom sebi v spodbudo tvoje

sveto življenje in tvoje čednosti pre¬
mišljeval.

4. Prosim te, o ljubi sveti Jožef!
bodi mi svetovalec v vseh dvomih, da ne
zabredem v nevarnost ali v zmoto, da ne
zgrešim zveličanja. Jaz pa se bom vselej
v molitvi k tebi zatekel, preden kaj ime¬
nitnega sklenem, ali se kaj važnega
lotim.

5. Prosim te, o ljubi sveti Jožef!
pomagaj mi v bolezni in v vseh težavah
in bodi mi tolažnik. Jaz pa bom v vsaki
bridkosti k tebi se zatekel in vsaki dan
te hočem saj s kratko molitvico počastiti.

6. Prosim te, o ljubi sveti Jožef!
bodi gospodar in oskerbnik mojega čas¬
nega premoženja, da ničesar v škodo,
ampak vse v zveličanje svoje duše ober-
nem. Jaz pa bom iz ljubezni do Boga
in do bližnjega in tudi iz ljubezni do
tebe, kolikor premorem, miloščine delil
in še kaj v dober namen obernil.

7. Prosim te, o ljubi sveti Jožef!
bodi poseben varh čistosti moje duše, da
je nikdar ne omadežam in da me noben
hudoben napad ne premaga. Jaz pa ho¬
čem, v spominu na tvojo čistost in na
tvojo samoto ogibati se vsake nevarne
obhoje in po tvojem zgledu, kar mi moj
stan pripusti, samotno živeti.

8. Slednjič pa te še prosim, o moj
ljubi sveti Jožef! bodi mi zvest pomočnik
mojo zadnjo uro, da hudoben duh moje
duše ne premaga. Da to milost zado-
bim, hočem, ako mi je le mogoče, v
vredno praznovanje tvojega godu vselej
svete zakramente prejeti.

Zdaj pa te še prosim, naj ti ta moja
duhovna zaveza dopade in poterdi jo s
svojim sladkim imenom in s presvetimi
Imeni Jezusa in Marije. Amen.

III. del.

5

66

I.

Prazniki, svetemu Jožefu posvečeni.

praznik svetega Jožefa zaznamovan
frEnai  je že v starodavnih mučeniških
jukvali in v najstarejših cerkvenih ko¬
ledarjih. Vshodnja cerkev je v začetku
obhajala ta praznik v nedejo po Bo¬
žiču. V nekterih krajih na Jutrovem
pa so obhajali ta praznik 20. malega
serpana. V zapadnih deželah pa so imeli
spomin svetega Jožefa meseca sušca.

Karmelitarji, ki so na kraju svete
dežele na Karmelskem hribu samotarili,
častili so že v pervih časih sv. Jožefa.
Ko so ljuti Osmani sveto deželo ropali in
si jo prisvojili, bežali so karmelski menihi z
drugimi kristjani v zapadne dežele. Ti
so češčenje svetega Jožefa širili povsodi,
kjerkoli so se naselili. Največ se jih je
na Angleško preselilo, in star cerkveni
koledar kaže, da so god svetega Jožefa
19. sušca obhajali.

Red pridigarjev ali menihi svetega
Dominika so svetega Jožefa vedno častili
ter so v svojih vsakdanjih molitvah nje¬
gov spomin obhajali. Tudi Frančiškani
so jako množili pobožno češčenje svetega
Jezusovega rednika. Ko so imeli 1399
vesoljni zbor, bilo je sklenjeno, da go-
dovanje svetega Jožefa obhaja ves fran¬
čiškanski red.

Z enako vnemo so pospeševali in pov¬
sodi množili godove svetega Jožefa učeni
duhovni sinovi svetega Ignacija, ki se Je¬
zuiti imenujejo. Mislili so, da bi ne bili
Jezusu zadosti vdani, ako bi njegovemu
redniku ne skazovali posebnega češčenja
in bi te pobožnosti ne širili po svoji
moči. Po Španskem, po Francoskem in
po Belgiji ni bilo jezuitske šole ali ka¬
pele, ki bi ne bila svetemu Jožefu po¬
svečena. Vsaka veča cerkev je imela altar

| svetega Jožefa. Ker je sveti Jožef po¬
sebno lep zgled samotnega, Bogu posve-
:  čenega, notranjega življenja, so Jezuiti
varstvu svetega Jožefa posvetili vse hiše,
v kterih so se po končanem šolanji po¬
sebno v pobožnosti urili. Ravno Jezuiti
so bili, ki so vernim kristjanom posebno
priporočevali, da so si svetega Jožefa v
patrona srečne smerti volili in so vsta-
novili več bratovščin za srečno zadnjo
uro pod varstvom svetega Jožefa.

Jezuiti so pri svojem misijonskem po¬
potovanji češčenje svetega Jožefa nesli čez
široko morje in so širili to pobožnost med
amerikanskimi divjaki. In to jim je prav
veliko pripomoglo, da so divje nevernike
k pravi veri spreobernili. Ravno menihi
Jezusove družbe so tudi pervi začeli ča¬
stiti premilo serce svetega Jožefa ter so
tako položili seme novi pobožnosti do
svetega Jožefa, ki bo obilno sadu ob¬
rodila.

Češčenje svetega Jožefa pa niso po¬
speševali le menihi in razni redovi. Tudi
mašniki sploh in kerščansko ljudstvo se
je povsodi poprijelo tega češčenja ime¬
nitnega in mogočnega očaka. V mestu
Utrecht so že v petnajstem stoletji ob¬
hajali očitni spomin svetega Jožefa v
cerkvi našega Zveličarja. V Spajerski ško¬
fiji so že v začetku šestnajstega stoletja
mašniki molili dnevnice na čast svetemu
Jožefu in so v to praznovanje imeli že
posebno sveto mašo. Tako tudi v Mi¬
lanski škofiji. Katoliška Španija ni za¬
ostala v tem češčenji. Tukaj je sveta
Terezija s svojim zgledom in s svojim
učenim pisanjem veliko pripomogla k ve-
čemu češčenju svetega Jožefa. Od tam
se je to češčenje v naše kraje preneslo

67

in razne dežele so svetega Jožefa si vo¬
lile v posebnega patrona.

Po takem vsestranskem širjenji češ-
čenja svetega Jožefa ni čuda, da so verni
kristjani svetemu Jožefu na čast več dni
praznovali. In tako so nastali:

I. Dvanajsteri častni dnevi svetega
Jožefa.

V rokah imam stare bukvice, ki se slove:
»Pobožno češčenje prečastitega svetega red¬
nika Jezusa Kristusa in deviškega že¬
nina Marijinega, svetega Jožefa, za de¬
vetere srede ali devetere dneve zapore¬
doma, zlasti za praznike tega svetnika."
Spisal jih je bosonogi karmelit in natisnjene
so v Linču 1783. Na koncu teh bukvic so
našteti „ častni dnevi svetega Jožefa za
vsaki mesec v letu.

Vsem častivcem svetega Jožefa bom
gotovo vstregel, ako te dneve tukaj za¬
pišem :

1. Za prosinec:  23. tega meseca je
poroka svetega Jožefa  s preblaženo De¬
vico Marijo. — Prosi za svojemu stanu
primerno čistost. Ako si v svetem za¬
konu, prosi za ohranjenje zakonske zve¬
stobe in za ljubi hišni mir.

2. Za svečan:  2. tega meseca je praz¬
nik njegovega darovanja.  Ta dan sta
Marija in Jožef Jezusa v tempelj Gospo¬
dov prinesla. — Daruj sebe po rokah
Jožefa in Marije v službo Božjo ter prosi
za prav živo vero pri poslušanji besede
Božje.

3. Za sušeč:  19. dan tega meseca je
god svetega Jožefa. —  Po zgledu svete
Terezije prosi ta dan kako posebno mi¬
lost, ktera se ti najbolj potrebna zdi in
uslišan boš.

4. Za mali traven:  Tretjo nedeljo po
veliki noči obhaja sveta cerkev praznik
varstva svetega Jožefa.  — Vnovič se iz¬
roči v njegovo varstvo in ga prosi, naj

ti pomnoži zaupanje vanj in se prizade¬
vaj, da množiš tudi ti pri drugih njegovo
češčenje.

5. Za veliki traven:  Praznik vnebo¬
hoda Kristusovega je tudi dan slave sve¬
tega Jožefa.  Ta dan je z Jezusom, svo¬
jim rejencem, šel v sveta nebesa. — Prosi
ga, naj ti sprosi priserčno hrepenenje
po nebeškem veselji in zaničevanje po¬
svetne nečimernosti.

6. Za rožnik:  Četerto nedeljo tega
meseca premišljuj in časti pokorščino sve¬
tega Jožefa, s ktero se je grozovitosti
Herodovi s svojim begom v Egipt  od¬
tegnil. Prosi ga, naj ti sprosi to veliko
milost, da iz ljubezni do Boga rad in
urno ubogaš. Izvoli si svetega Jožefa
tovarša in varha na svojem popotovanji.

7. Za mali serpan:  20. tega meseca
obhajaj spomin njegove smerti.  Prosi ga
za srečno zadnjo uro, da bi v rokah Je¬
zusa, Marije in Jožefa umeri.

8. Za veliki serpan:  10. tega meseca,
v god svetega Lorenca, obhajaj spomin,
ko je sveti Jožef svojo sveto družino na¬
zaj iz Egipta pripeljal. —  Prosi ga, naj
ti sprosi živo vero v previdnost Božjo in
tolažbo v bridkostih in težavah.

9. Za kimovec:  Tretjo nedeljo tega
meseca se spomni, s koliko žalostjo sta is¬
kala Jožef in Marija dvanajstletnega
mladenča Jezusa, ko je bil v tempeljnu
ostal. —  Prosi za skesano serce. Z gre¬
hom Boga zgubimo. Varuj se greha!

10. Za vinotok:  15. dan tega meseca
je god velike častivke svetega Jožefa,
svete Terezije. Obhajaj spomin, da je bil
sveti Jožef od vekomaj odločen rednik
Kristusov  in ženin preblažene Device Ma¬
rije. — Po zgledu svete Terezije se Bogu
zahvali in se s terdnim zaupanjem za¬
nesi, da si tudi ti namenjen od vekomaj
sem, da se zveličaš in prosi svetega Jo¬
žefa, naj ti pomaga, da z nobenim gre¬
hom ne staviš opovere svojemu zveličanju.

5*

68

11. Za listopad:  19. tega meseca, v
god svete Elizabete, se spomni hudega
zbeganja,  v kterem je hotel Jožef Ma¬
rijo zapustiti. — Prosi za pomoč v duš¬
nih dvomih, za ohranjenje dobrega imena
in za prav priserčno ljubezen do Marije
Device.

12. Za gruden-.  24. dan obhajaj spo¬
min prenočevanja,  ko Betlehemiti staršev
Božjega Deteta niso hoteli prenočiti. —
Skaži ubogim, kar bi storil Mariji in Jo¬
žefu, če bi pred tvoja vrata prišla. Prosi
svetega Jožefa, naj prosi za te tudi v
časnih zadevah; prosi ga pa še posebno,
naj ti sprosi milost, da Jezusa pri sve¬
tem obhajilu vselej vredno prejmeš.

Tako so pravi častivci že nekdaj ča¬
stili svetega Jožefa in so vsaki mesec s
posebnim praznovanjem se njegovi mo¬
gočni priprošnji priporočevali. Tudi mi
ga tako častimo in gotovo bo to češčenje
nam v velik dobiček.

2. Praznik zaročenja svetega Jožefa
s preblaženo Devico Marijo.

Od Jožefovega zakona je pisano bolj
obširno v 2. snopiči I. dela od 272.
do 289. strani. Tudi v II. delu, pri
Marijinih praznikih, je od tega godovanja
pisano, na strani 76.

V petnajstem stoletji so sem ter tje
po nekterih škofijah že obhajali ta praznik.
Papež Benedikt XIII. gaje pa leta 1725.
po vsi katoliški cerkvi razširil.

Naj tukaj le zapišem, kar nam zveličana
nuna Marija iz Agrede v svojih prečud¬
nih razodenjih od te poroke pripoveduje.
Sicer je že marsikaj tega tudi že v prejš¬
njih popisih.

Pobožna nuna piše tako-le: Marija
je imela trinajst let in pol, ko jej je
Bog razodel, da naj v sveti zakon stopi.
Njene misli so bile od kake možitve tako
daleč, kakor daleč je nebo od zemlje.

Sklenila je namreč, da se nikdar noče
možiti, ker je že poprej storjeno obljubo
vednega devištva ponovila in je  Bog to
imenitno obljubo sprejel. Kako se je
Marija zavzela, ko je od Boga, ki je bil
edina ljubezen njena, prejela povelje, naj
si vzame pozemeljskega moža! Ta po-
skušnja je bila veliko bolj huda, kakor
je bila poskušnja Abrahamova. Saj Abra¬
ham ni svojega sina Izaka toliko ljubil,
kakor je ljubila Marija svoje devištvo.
Marija pa se je ponižno vdala povelju
Božjemu, ker prepričana je bila, da Božja
vsegamogočnost zamore vse tako oberniti,
da ne bo zapravila tega, kar je Bogu
obljubila. Vendar je bila nekoliko vzne¬
mirjena. To boječnost pa jej je Bog od¬
vzel z zagotovilom, da bo vse tako vre-
dil, kakor je za njo najbolje.

In zdaj je Bog v spanji govoril z
višim duhovnom Simeonom ter mu je
ukazal, naj Mariji preskerbi ženina; kdo
naj bo ta ženin, naj vpraša duhovski zbor
za svet. Ko je Marija ravno štirnajst
let štela, tisti dan so duhovni poklicali
vse samične mladenče Davidovega rodu v
tempelj, da po Božji volji zberejo ženina.
Mariji je Bog vse to poprej že razodel,
zato je devet dni pred tem toliko odlo¬
čilnim dnevom v priserčni molitvi k svo¬
jemu Bogu zdihovala. In Bog jo zago¬
tovi, da jej bo zmed svojih služabnikov
izbral popolnoma pravičnega moža.

Odločeni dan se zberejo samični mla-
denči rodu Judatovega, nasledniki Davi¬
dove hiše. Med njimi je tudi Jožef iz
Nazareta. On je imel takrat 35 let ter
je bil prijazne ličnosti in dopadljivega
obličja. Njegovo obnašanje je bilo nravno-
resnobno. Že v svojem dvanajstem letu
je storil obljubo vednega devištva. Z
Marijo je bil v tretjem kolenu v žlahti.
Vsi zbrani mladenči so šli v tempelj, kjer
so z duhovni vred molili. Bog je za¬
povedal, naj vsaki v roko vzame suho

69

vejico, ta bo pokazala, kdo bo ženin pre-
blažene Device. Ker so bile Marijine pre¬
lepe lastnosti že mnogim znane, si je
sleherni želel, da bi jo dobil. Le ponižni
Jožef si je mislil, da te sreče vreden ni. Pa
ravno njegova vejica je zacvetela med
molitvijo. Beli golobček prileti ter se
na njegovo glavo vsede. Duhovni so
lahko spoznali, da Gospod je Jožefa Ma¬
riji odbral. Zdaj pokličejo Marijo. Ve-
ličastnejša kot solnce, lepša kot luna se
prikaže. Nadzemeljsko bitje razodeva
njeno preblaženo obličje. Duhovni so jo
poročili z Jožefom, najčistejšim in svetej¬
šim zmed vseh mož. Marija se poslovi od
duhovnov in od svojih učiteljev, kterim se
prelepo zahvali in oni jo blagoslovijo.
Težko se je ločila od tempeljna, kjer se
je od svojega tretjega leta učila. Zaro¬
čenca sta šla v Nazaret, kjer je imela
Marija svojo dedščino in svojo hišico, kar
so jej njeni starši zapustili. Ko so jim
prijatelji in znanci srečo voščili, so ju po
judovski navadi same pustili. Jožef zdaj
razodene, da hoče v vseh rečeh podložen
biti svoji nevesti, ktero mu je Bog dal
in poprosi Marijo, naj mu razodene svojo
voljo, da bo po njej se popolnoma rav¬
nal. Marija prosi za pomoč svoje an-
gelje. Razun pri duhovnih še ni bila
nikdar sama pred možkim. In zdaj pravi,
da se spodobi, da z vsem spoštovanjem
Bogu hvalo dajeta, ker ju je tako čudno
v svojo službo odbral. Ona je v pervem
času Bogu posvetila čistost svojega telesa
in svoje duše in le Njega spozna svojega
ženina in svojega Gospoda. Da to svojo
obljubo spolni, želi pomoči od Jožefa. V
vsem drugem pa da hoče biti njegova
služabnica vse svoje življenje. Jožef za¬
gotovi, da Marija je s svojim razodenjem
njegove želje zadela, ker je tudi on že
v dvanajstem letu obljubo devištva storil
ter jo prosi, naj mu pomaga v spolnjenji
te obljube. Oba si obljubita čisto vda¬

nost in zaterdita, da hočeta tako Bogu
služiti, da se odpovesta vsaki drugi lju¬
bezni, da hočeta kot brat in sestra ži¬
veti. Odslej je bila prečudna edinost med
svetimi zaročenci. Razdelila sta dedščino
Marijinih staršev. En del je bil odločen
Gospodovemu tempeljnu, en del ubogim
in tretji del je ostal Jožefu v preskerb-
Ijenje. Marija si je prihranila le skerb,
da je svojemu ženinu stregla in hišna
opravila oskerbovala. Jožef, brez vsega
premoženja, se je poprej s tesarijo pre¬
živel. On vpraša Marijo, ali naj še te¬
sari, da tako njej služi in si kaj za uboge
prisluži. In Marija to želi, da ubogim
po moči pomaga. Zdaj sta imela sveti
prepir, kdo zmed nju bo gospodar in kdo
bo drugemu podložen? V tem je Marija
zmagala, ker je terdila, da po natornem
redu je mož glava celi hiši. Le to si je
izprosila, da sme ubogim miloščino de¬
liti. Jožef je imel precej v začetku to¬
liko spoštovanja do Marije, da se ni v
njegovem sercu nikdar nobeno pozemeljsko
nagnjenje proti njej vzdignilo. Na obličji
njegove neveste je bila zmiraj neka Božja
bliščoba, ktera je njeno obličje neizrečeno
veličastno obsijala. Podobna je bila Moj¬
zesu, ko je iz gore prišel, le da je bil
njen blišč močnejši in čistejši, ker je dalje
in bolj priserčno z Bogom občevala.

Tako je zveličana Marija iz Agrede
popisala presveti zakon Jožefa in Marije.

Sveti Brigiti pa je preblažena Devica
Marija razodela: Vedi, da sveti Jožef,
preden je bil z menoj zaročen, je v sve¬
tem Duhu spoznal, da sem svoje devištvo
Bogu posvetila in da sem bila neomade-
žana v mislih, željah in djanji. Poročil
se je z menoj, da bi meni služil in bi
me imel svojo Gospo, ne pa svojo ženo.
Tudi jaz sem v svetem Duhu za gotovo
spoznala, da moje devištvo bo vedno ne-
omadežano ostalo, akoravno sem po Bož¬
jem sklepu z možem se zaročila.

70

O presrečni zakon! Venec mu je bila
sramežljivost, zagrinjalo mu je bila mi¬
lost svetega Duha, ki je oba zaročenca
obdajala in obsenčila; namen je bila iz-
reja Jezusa Kristusa in ohranjenje časti
Marijine, njuna dota je bil zaklad vseh
čednosti, pohištvo je bila polnost duhov¬
nih milosti, vez je bila tista čista lju¬
bezen, v kteri se vnemajo nebeški angelji
in v kteri se svetijo vse tri Božje osebe.
„V svojih sercih, ne po mesu, sta Jožef
in Marija zaročena*, pravi sveti Tomaž.
Tako so se palme zedinile ne s svojimi
koreninami, ampak s svojimi verhovi, in
zvezde so se strinile ne s svojimi telesi,
ampak s svojimi žarki.

Naj bi vsi zakonski, pa tudi mladenči
in dekleta, ki mislijo kdaj v zakon sto¬
piti, ta praznik pobožno obhajali in se
Mariji in svetemu Jožefu v varstvo pri¬
por očevali !

3. God svetega Jožefa.

Kdaj je bilo godovanje svetega Jo¬
žefa med cerkvene praznike prišteto, nam
zgodovina ne vd za gotovo povedati. Le
toliko vemo, da na Jutrovem so spomin
svetega Jožefa že v pervih stoletjih kerš-
čanstva obhajali. Gerška cerkev je ne¬
deljo pred Božičem obhajala spomin vseh
svetih sprednikov Jezusa Kristusa. Ne¬
deljo pred Božično osmino pa je posve¬
tila trem posebnim svetnikom, in sicer:
Kralju Davidu, svetemu Jožefu in svetemu
Jakobu, pervemu Jeruzalemskemu škofu.
Po drugih cerkvah na Jutrovem pa so
praznovali god častitega rednika Jezusa
Kristusa 20. malega serpana. In to že
v pervih časih in z veliko slovesnostjo.

Tudi tega prav za gotovo ne vemo,
kdaj so god svetega Jožefa po naših
krajih praznovati začeli. Sveti Bernar¬
din Sijenski, učen menih iz reda sve¬
tega Frančiška, ki je umeri 1444, je z

veliko vnemo zmed vseh druzih svetni¬
kov najbolj častil njega, ki je presvetemu
Sercu Jezusa in Marije najbolj blizo. Od
rednika Jezusovega se je ta svetnik na¬
učil, da je presveto Ime Jezusovo tako
visoko častil. — Zmed menihov svetega
Dominika je bil sveti Albert veliki, ki je
umeri 1280, zares velik častivec našega
tesarja. Njemu pripisujejo branje duhov¬
nih ur za praznik svetega Jožefa. — Ko¬
liko se je prizadeval imenitni kanclar
Pariške visoke šole, Janez Gerzon, za če-
ščenje svetega Jožefa, smo že večkrat
slišali. On je popisal v lepih pesmih
življenje našega patrona.

Še le o času nesrečnega krivoverstva
v sedemnajstem stoletji, ko je duhovno
življenje žalostno pešalo, sta papež Ur¬
ban Vlil, in njegov naslednik Inocencij
X. s posebnim pismom zapovedala, naj
bo 19. dan sušca za celo kerščansko cer¬
kev zapovedan praznik na čast svetemu
Jožefu, redniku Gospoda in Zveličarja na¬
šega, Jezusa Kristusa. Takrat so bile
vredene in vpeljane duhovne dnevnice in
sveta maša, kakor jih še dandanašnji
imamo.

'Mladini v Rimu je ta praznik po¬
sebno priljubljen, tako kakor pri nas god
svetega Nikolaja, ali po nekterih krajih
tudi božični dan. Bogoljubni kristjani si
mislijo: Nebeški Oče si je za svojega
namestnika gotovo volil najboljšega moža,
ki ga bo njegovemu edinorojenemu Sinu
nadomestoval. Toraj ga tudi mi nikdar
dosti počastiti ne moremo.

V misli, da je sveti Jožef še zdaj
rednik vernega in zaupljivega ljudstva,
želč dobri Rimljani na njegov praznik
časne darove, jedi in pijače, prav obilno
iz njegovih radodarnih rok.

Na delapust tega praznika postavijo
po očitnih tergih in po vseh voglih mize,
nad ktere razpnejo čedne šotore, ktere s
cvetočimi lavorikami in drugimi cvetlicami

71

ozaljšajo. V slehernem šotoru stoji lepo
ovenčana podoba svetega Jožefa in lučice
prižgejo pred njo.

19. sušca je Rimsko mesto v praznič¬
nem veselji. Veselo praznovanje se bere
na vseh obrazih. Po vseh cerkvah, v
raznih kapelah je slovesna služba Božja.
Delavci se z devetdnevnico pripravljajo
na to godovanje in mnogi prejmejo ta
praznik svete zakramente.

Tudi deklice se praznično nakinčajo
in nosijo na svilnatem traku podobico
svetega Jožefa; zato jim „Jožefove ne¬
vestice “ pravijo.

Po cerkvenem praznovanji se prične
razveseljevanje po očitnih tergih. Po šo¬
torih, prej ta večer postavljenih, se sučejo
rimski mladenči, v čedni, beli obleki in
pečejo hlebčke razne velikosti in različne
podobe, ki jim »Fritti® pravijo. Večidel
ta dan doma ne obedovajo, ampak po
ulicah in tergih. Vsak hoče imeti „Fritti“-
hlebček na čast svetemu Jožefu redniku,
kterega zaupljivo ljudstvo »Fritti“-pa-
trona imenuje. Komur je »Jožef" ime,
danes vse svoje znance in prijatelje s
»Fritti" obdaruje. Tudi najubožnejši Rim¬
ljan je ta dan nasiten ter se zahvaljuje,
da je bil sveti Jožef ta dan njegov rednik.

4. Praznik varstva svetega Jožefa.

Tudi češčenje svetega Jožefa v sveti
cerkvi je podobno gorčičnemu zernu, ktero
je človek vzel in na svojo njivo vsejal.
»Je sicer najmanjši vseh semen, kedar pa
zraste, je veči, kakor vsa zelišča in je
drevo, tako da tiče spod neba pridejo in
prebivajo na njegovih vejah.“ (Mat. 13,
31, 32.) Češčenje svetega Jožefa se vedno
bolj množi, ko je cela stoletja tiho bilo,
pa se je vendar blagorodno razvijalo,
enako njegovi preimenitni službi tukaj na
zemlji. Odločen je bil sveti Jožef, da

zakriva skrivnost Jezusa Kristusa do tre¬
nutka, ko naj se ljubezen Božja vsemu
svetu razodene. Temu, svetu skritemu
poslu se je sveti Jožef posvetil z vso po¬
nižnostjo in z vso vdanostjo. Odrekel se
je vsi posvetni nečimernosti. Svoje revš¬
čine se ni sramoval, ampak častil je svoje
uboštvo, kot zagrinjalo, ktero je pokri¬
valo bogastvo nebeških zakladov. Nje¬
govo terdo delo mu ni bilo težavno, saj
je delal za tisto predrago življenje, ki je
bilo namenjeno, da prevzame težo pre¬
greh celega človeštva. V revni hišici je
bil presrečen. Saj nobena kraljeva pa¬
lača ni imela pod svojo streho tako ime¬
nitne, tako presvete družine, kakor nje¬
gova mila Nazareška hišica. Ko je neči-
merni svet se pehal za posestvom, dirjal
za častjo in hrepenel po nasitenji svojih
strasti, bil je v tej tihi hišici z zataje¬
vanjem, z uboštvom in z molitvijo po¬
stavljen nov red. Ko je zunaj temota
ves svet pokrivala, je tukaj večna luč
zasijala. Tukaj se je pričel razvijati sklep
Božjega usmiljenja, tu je nastalo kral¬
jestvo pravice in resnice. Sveti Jožef pa
je bil tiha in globokoumna priča in ču¬
vaj na videz tako majhnega začetka to¬
liko veličastnega spremenjenja. Pod var¬
stvom njegovega imena, njegovih skerbi
in njegovega truda je tedaj kraljestvo
Mesijevo kot gorčično zerno kalilo, da se
je v svojem času razvilo v mogočno drevo,
ki obsenči ves svet.

Kterega svetnika bi si pač sveta cer¬
kev z večo pravico v patrona izvolila, ka¬
kor ravno svetega Jožefa? Saj je on va¬
roval in gojil cerkev v njenem pervem
začetku, saj je bila njegova priprosta hi¬
šica sama perva cerkev. On, ki je va¬
roval in hranil kal, potegnil se bo tudi
za košato drevo svete cerkve. Kako prav
je toraj, da je nepozabljivi veliki papež
Pij IX. svetemu Jožefu izročil varstvo
toliko preganjane svete cerkve.

72

Že papež Benedikt XIV., ki je vla¬
dal od 1740 do 1758, je nekterim ško¬
fijam privolil obhajati praznik varstva
svetega Jožefa. Ta praznik obhajati pa je
ukazal papež Pij IX. 10. kimovca 1847
vesoljni cerkvi na tretjo nedeljo po veliki
noči.

Ravno ta imenitni namestnik Kristu¬
sov, ki je v duhu spoznal, da cerkev
Božjo na zemlji čakajo hudi dnevi in je
zato praznik varstva svetega Jožefa na
vso cerkev raztegnil, da bi pravoverne
spodbujal, naj v času bridkosti tega veli-
cega svetnika na pomoč kličejo, — ravno
Pij IX. je iz lastnega nagiba in na po¬
novljene prošnje več škofov in mnogo
pobožnih kristjanov o času velikega va¬
tikanskega zbora, kterega je 8. grudna
1869 v Rim sklical — s posebnim pis¬
mom 8. grudna 1870 svetega Jožefa po¬
stavil patrona sveti rimski katoliški cerkvi,
da je v toliko žalostnih časih mogočnemu
varstvu svetega očaka Jožefa sebe in vse
verne izročil in željam več škofov vstregel.

To pismo pa se tako-le glasi:

Kakor je Bog unega Jožefa, ki je
izšel iz očaka Jakoba, postavil čez vso
egiptovsko deželo, da ljudstvo s žitom
previdi, tako je, ko je v teku časa svo¬
jega edinorojenega Sina, Odrešenika sveta
na svet poslati hotel, izvolil druzega Jo¬
žefa, čigar predpodoba je pervi bil, ter
ga je postavil gospoda in kneza svoji
hiši in svojega posestva in pa varha svo¬
jih kraljevih zakladov. — On je bil za¬
ročen Mariji, neomadežani Devici, iz ktere
je bil od svetega Duha rojen naš Gospod
Jezus Kristus, ki je hotel, da so ga
ljudje za Sinu Jožefovega imeli, in je bil
njemu pokoren. Tudi ta Jožef je videl
ne le Njega, kterega je toliko kraljev in

prerokov videti želelo, ampak on je tudi
ž Njim občeval, Ga z očetovsko ljubeznijo
objemal in poljuboval. Tudi je najskerb-
nejše redil Njega, kterega verno ljudstvo
kakor iz nebes doli došli kruh vživa v
zadobljenje večnega življenja.

Zavoljo tako visoke časti, ktero je Bog
temu svojemu prezvestemu služabniku do¬
delil, je cerkev večno zveličanega Jožefa
za Materjo Božjo in Devico, njegovo ne¬
vesto, z največo slavo in hvalo častila in
je njegovo posredovanje v vseh potrebah
prosila.

Ker je toraj cerkev v teh čez vse
žalostnih časih povsodi od sovražnikov
napadana in s tolikimi nadlogami tla¬
čena, da hudobni ljudje menijo, da jo
bodo zdaj peklenska vrata premagala,
zato so škofje vesoljnega katoliškega sveta
svoje in svoji skerbi izročenih vernih
prošnje najvišemu duhovnu razodeli, s
kterimi zahtevajo, naj bo sveti Jožef v
patrona katoliški cerkvi povzdignjen. In
ker so med svetim splošnim vatikanskim
zborom svoje prošnje in želje še priserč-
nejše ponovili, hotel je naš presveti go¬
spod Pij IX., papež, pri teh prežalostnih
okoliščinah najnovejših časov vstreči žel¬
jam škofov in sebe in vse verne mogoč¬
nemu varstvu svetega očaka Jožefa izro¬
čiti ter ga je slovesno oklical patrona
katoliški cerkvi. Tudi je še zapovedal,
da naj bo odslej njegov praznik, 19. sušca,
povzdignjen v pervo versto, vendar za¬
voljo postnega časa brez osmine. Tudi
je še zapovedal, da se ta današnji dan,
ki je posvečen neomadežani Materi Božji
in Devici, nevesti prečistega Jožefa, s tem
pismom družbe obredov očitno razglasi in
svojo veljavo ima. — Dano v Rimu
8. grudna 1870. Škof Ostijanski, Kar¬
dinal Patrici.

73

II.

Bratovščine na čast svetemu Jožefu.

^^Splošna tožba današnje dni je, hudo
I-ImImI  je na svetu. In resnična je ta
žalostna tožba. Kamorkoli se ozremo,
vidimo in slišimo le hudo in slabo. Kaj
pa je vzrok, kje je izvirek tega splošnega
zla? Ako hočemo pravični, odkritoserčni
biti, moramo spoznati, da izvirek splošne
reve je v skrivnem razdjanji družinskega
življenja. Tu je tista prestrašna rana,
zavoljo ktere stoka in joka sedanji člo¬
veški rod. Hišni mir, domača složnost,
splošni blagor ni bežal le od nekdaj bo¬
gatih gradov in od velikih mest, ali le
iz nekterih krajev in posameznih dežel.
Bogu naj bo potoženo! to hudo, to zlo
je bolj splošno, kakor marsikdo misli.
Tudi prosto ljudstvo po deželi, tudi sa¬
motne hiše hirajo na tej prestrašni rani.
Ta strupena goba žuga splošno spodko-
panje prijetnega družinskega življenja.
Marsikomu se bo to prenapeto zdelo. Pa
le poglejmo.

Ako hočemo hišo kerščansko imeno¬
vati, je bistveno potrebno, da je med
družino edinost in spoštovanje ali veljava.
Edinost, to je, da so vsi udje cele hiše,
oče, mati, otroci in posli edini v sveti
katoliški veri, v kerščanskem življenji in
v resnični, odkritoserčni ljubezni. Ravno
tako potrebna je veljava ali spoštovanje,
da otroci in posli v časti imajo starše,
gospodarja za voljo Boga. Ah ravno ti
bistveni stebri pravega, srečnega življenja
omahujejo in so po mnogih hišah se že
pogreznili. Po Božji neskončno modri
naredbi naj otroci spoštujejo svoje starše,
naj posli spoštujejo in ubogajo svoje go¬
spodarje. Pa po ravno tej Božji naredbi
naj bodo starši in gospodarji vsega spoš¬
tovanja, vse časti vredni. — Kjer pa v

najimenitniših rečeh ni prave edinosti,
tam tudi ni složnosti, pokorščine, ni pra¬
vega spoštovanja. Tako žalostno raz-
djanih hiš je vedno več, ne le po me¬
stih, tudi po samotnih hribih in po tihih
grapah in dolinah. Mož je morebiti že
vso vero zapravil, žena je morebiti še
verna. Koga naj otroci posnemajo? —
Marsikteri hiši vsak zapoveduje, nihče
noče pokoren biti, otroci jezikajo, vsako
povelje svojih staršev prežvekajo, se ku¬
jajo ali celo razcvilijo. Lepa edinost je
iz prav mnogih hiš pobegnila in s tem
je sreča spodkopana, zginila je čast in
veljava, ki je hišo častito in čislano
delala.

To je tista prestrašna, huda, pa to¬
liko nalezljiva bolezen, ki gloda, bolj ko
kedaj, na človeškem rodu, ki spodriva
njegovo srečo, to je razrušenje družin¬
skega življenja.

Zoper vsako bolezen pa je primerno
zdravilo. Posebne bolezni pa potrebujejo
tudi posebnih zdravil. Ako pregledujemo
zgodbo človeškega rodu, vidimo in spo¬
znamo, da satan, nasprotnik človeške sreče,
ima vsaki čas posebne zvijače, s kterimi
v svoji zavidnosti zalezuje človeka. In v
naših časih stori največ hudega s tem,
da spodkopuje pravo družinsko življenje,
in to v velikem in v malem — po celih
deržavah in po majhnih občinah. Kolike
žalostne nasledke imajo že zdaj vse
sveti cerkvi nasprotne postave? Koliko
hudega je napravila, kakor pravijo prosta
obertnija? — Pravo družinsko življenje
je razrušeno, je spodjedeno. In kje bomo
zoper to splošno sedanjo nadlogo pravi
in zdatni pripomoček dobili?

74

Le od zgorej, iz nebes nam zamore
priti resnični pripomoček. Človeške moči
so tu preslabe, da bi zamogle v globoko
mlakužo zabredeni voz družinskega živ¬
ljenja zopet na pravi tir pripeljati.

Sveti Jožef je bil glava sveti družini.
Ravno češčenje in posnemanje svetega
Jožefa bi veliko pripomoglo, da se pravo
družinsko življenje v kerščanskih hišah
obnovi iu vterdi. To lepo češčenje se
zares prečudno in urno širi po vsem ker-
ščanskem svetu. Božja presveta modrost
našim toliko nesrečno razburjenim časom
zraven druzih velicih milosti ponuja tudi
ta pripomoček, da se v svoji revi bolj
priserčno in združeno obračajmo k sve¬
temu Jožefu, ter se mu v mogočno pri¬
prošnjo priporočujmo.

Ako premišljujemo češčenje tega sve¬
tega očaka od začetka, zdi se nam to
češčenje, kakor iz neskončne daljave pri¬
hajajoča zvezda, ki se bliža naši ubogi
zemlji in razpošilja svoje žarke vedno
svetlejše in vedno gorkejše, da v naših
časih vso zemljo s svojo svetlobo in gor-
koto napolnuje in ogreva. Zares velja
temu imenitnemu svetniku, kterega sveto
pismo posebej „ pravičnega “ imenuje, kar
pravi modri: „Pot pravičnih je kakor
svetla luč; nahaja in raste do polnega
dne.“ (Preg. 4, 18.)

Kedarkoli je pa šlo za kaj dobrega,
Slovenci nikdar niso zaostali. Zato naj
tu nekoliko zapišem, da je bila tudi v
naši ljubi domovini že razširjena:

I. Perva bratovščina svetega Jožefa.

Pred seboj imam majhne bukvice z
napisom: „Marijanski kempenzar", ktere
je iz latinskega v slovensko prevedel oče
Marko od svetega Antona Paduanskega,
ki je bil bosi Avguštinec ali diskalceat
pri cerkvi svetega Jožefa na velikih ce¬
stah (kjer je zdaj splošna bolnišnica) v

Ljubljani in ktere je tiskal Janez Fri¬
derik Eger, deželni tiskar, leta 1769.

V teh bukvicah berem, da je na proš¬
njo XII. Ljubljanskega kneza in škofa
Jožefa, žlahtnega Rabatta, papež Inocencij
XI. leta 1679 privolil, vpeljati bratovš¬
čino svetega Jožefa.

Mislim, da bom vstregel vsem častiv-
cem svetega Jožefa, ako iz teh starih
bukvic prepišem ^Bratovsko pismo*,  vi¬
soko častite, z velikimi milostmi obdaro¬
vane bratovščine svetega Jožefa, oskerb-
nika Jezusa Kristusa na zemlji, ženina
Marije, deviške Matere, izvoljenega varha
cesarskih dednih dežel in posebnega pa-
trona njegovih pobožnih služabnikov, zlasti
še na zadnjo uro.

Sveti oče, papež Inocencij XI., podelč
tej častiti bratovščini svetega Jožefa po¬
polnoma odpustek,  to je, popolnoma od-
puščenje vse pokore ali kazni, ktero bi'
mogel grešnik tu na zemlji terpeti ali pa
po smerti prestati:

1. Slehernemu udu, kedar se v bra¬
tovščino zapiše in tisti dan, ali pri pervi
priložnosti svete zakramente vredno prejme.

2. Na zadnjo uro, ako se čisto in
skesano spove in sveto Obhajilo prejme,
ali če tega ne more, saj s skesanim ser¬
cem presladka Imena Jezus, Marija, Jožef
z jezikom ali saj v svojem sercu izreče.

3. Na praznik svetega Jožefa, 19. sušca,
ako ta praznik svete zakramente prejme
in cerkev svetega Jožefa obišče, pa tam
v namen svetega očeta moli.

Odpustki 7 let in 7 kvadragen,  to je,
odpuščenje tistih kazen v vicah, ktere bi
kdo poplačal že na tem svetu, ako bi za
svoje grehe 7 let in sedemkrat po 40 dni
vsa tista pokorila opravil, ktera bi mu
njegov spovednik po stari cerkveni po¬
stavi naložil.

Teh odpustkov se je vdeležil vsak ud,
ako je v stanu milosti Božje drugo ne¬
deljo velicega travna, v god svete Ane,

75

drugo nedeljo vinotoka ali tretji božični
praznik, v god svetega Janeza evange¬
lista, bratovski altar obiskal in je tam v
namen svetega očeta molil. Ako pa kteri
ud ni bil v Ljubljani, je to pobožnost
lahko v svoji farni cerkvi opravil.

Odpustkov 60 dni  so se udje lahko
udeležili:

1. Kedarkoli so v bratovski cerkvi
bili pri sveti maši, pri pridigi, pri večer¬
nicah ali pri kaki drugi cerkveni pobož¬
nosti.

2. Kedarkoli v imenu Jezusa, Marije
in Jožefa reveža prenočijo, ali mu kaj
ubogajme dajo, ali kaj druzega dobrega
storč.

3. Kedarkoli sovražne ljudi spravijo
ali k spravi pripomorejo.

4. Kedarkoli merliča k pogrebu spre¬
mijo.

5. Kedarkoli za mertvega uda bra¬
tovščine petkrat Oče naš . . . in Češčena
si Marija . . . molijo.

6. Kedarkoli so pri shodih bratovš¬
čine ali v cerkvi svetega Jožefa ali kje
drugod.

7. Kedarkoli sveto Rešnje Telo k bol¬
niku spremijo, ali če tega ne morejo, en
Oče naš . . . in Češčena si Marija . . .
molijo.

8. Kedarkoli so pri privoljenih pro¬
cesijah, zlasti še, kedar presveto Rešnje
Telo v procesiji spremijo.

9. Kedarkoli grešnika na pravo pot
privedejo, nevednega podučijo ali kako
drugo dobro delo usmiljenja storijo.

Naj tu pridenem še kratek zapopadek
postav ali vodil te milosti polne bra¬
tovščine.

Da bi te milosti dosegel, je vsaki
ud priserčno opominjan:

1. Naj svetega Jožefa vselej posebno
časti, naj ga v vseh potrebah na pomoč
kliče in njegovo češčenje množi.

2. Naj s svojim bližnjim v ljubezni,
v miru in zastopnosti živi.

3. Naj se prizadeva, čednosti svetega
Jožefa posnemati, zlasti naj skerbi za
čistost, primerno svojemu stanu.

Potem naj vsaki ud, kolikor je mo¬
goče, naslednje stori in opravlja:

1. V čast sedmerega veselja in sed¬
mere žalosti, ktero je imel tu na zemlji
sveti Jožef z Jezusom in z Marijo, naj
moli vsaki dan po sedemkrat Oče naš . .
in Češčena si Marija ... ali saj vsaki
dan en Oče naš ... in Češčena si Ma¬
rija. . . Zraven pa naj pristavi še te be¬
sede: „Jezus, Marija, Jožef! stojte mi na
strani zdaj in mojo smertno uro, da se prav
skesam in spokorim in srečno umerjeni."
Tudi naj vsaki ud moli male dnevnice
ali rožnivenec ali litanije na čast sve¬
temu Jožefu, da na njegovo priprošnjo
pomoč in srečno smert zadobi.

2. Naj si izvoli vsaki teden en dan
— tudi nedelja sme biti, — kteri
dan posebno časti svetega Jožefa, da
mu sprosi srečno zadnjo uro; naj bo ta
dan v cerkvi svetega Jožefa pri sveti
maši; maša velja, če je tudi že po ne¬
delji ali prazniku zapovedana. Takrat naj
moli za žive in mertve brate in sestre
cele bratovščine in za njeno razširjenje.

Vsaki mesec naj sleherni ud moli saj
enkrat rožnivenec svetega Jožefa, ali, če
tega ne zna, rožnivenec Matere Božje,
za pokojne brate in sestre. To pa lahko
moli v cerkvi pri sveti maši ali doma,
ali kje drugej.

4. Vsako tretjo nedeljo v mesecu, ki
se bratovska nedelja imenuje, naj sleherni
ud natanjko svojo vest izpraša, se ske¬
sano spove in v cerkvi svetega Jožefa
splošno sveto obhajilo opravi.

5. Vsako leto naj še posebej odloči
eno uro, da moli za žive in mertve brate
in sestre te bratovščine. Tudi naj najame
v ta namen eno sveto mašo, ako pa tega

76

ne premore, naj bo pa pri dveh svetih
mašah in takrat tudi lahko svojo odlo¬
čeno uro moli. — To se najbolj priložno
zgodi, kedar se vsako leto pred tretjo
nedeljo po veliki noči obhaja devetdnev-
nica na čast svetemu Jožefu, kot oblet¬
nica praznika njegove posebne pomoči.

6. Naj sleherni ud obišče altar sv. Jo¬
žefa in altar svete Ane in svetega Ja¬
neza evangelista ob teh le praznikih: Na
god svetega Jožefa, drugo nedeljo veli-
cega travna, na god svete Ane, drugo
nedeljo meseca vinotoka in na god sve¬
tega Janeza evangelista. In če je mo¬
goče, naj te dni prejme svete zakramente.

7. Naj se prizadeva sleherni ud te
bratovščine, da bo pričujoč vsako tretjo
nedeljo v mesecu, ali bratovsko nedeljo,
in sicer pri peti sveti maši, pri pridigi,
pri procesiji in pri drugih duhovnih opra¬
vilih. Naj vsako nedeljo skozi celo leto
bo pri bratovski sveti maši, ki je z iz¬
postavljenim presvetim Rešnjim Telesom
in naj na glas moli in poje.

8. Naj vsaki ud ima podobico ali
obrazek J. M. J. ali na hišnih vratih,
pri postelji, na hišnem altarčku ali na
kterem drugem spodobnem kraju, pri sebi
ali v molitvenih bukvicah. Naj to po¬
dobico večkrat poljubi, v skušnjavah Je¬
zusa, Marijo in Jožefa na pomoč pokliče,
naj zjutraj in zvečer pred to podobo mo¬
litve opravi, naj vsa dela in opravila po
Jezusu, Mariji in svetemu Jožefu Bogu
daruje, naj to podobico zadnjo uro na
svoja persa položi. Naj nosi svetinico
ali perstan z imeni J. M. J., v spomin
Božje pričujočnosti in iz ljubezni do sve¬
tega Jožefa, da se tako s takim očitnim
znamenjem spozna vrednega brata ali
vredno sestro svetega Jožefa, in da dru¬
gim lep zgled dobrih del in pobožnega
življenja daje.

Slednjič so bratje in sestre te bra¬
tovščine opomnjeni, naj ta vodila zvesto

in kar je mogoče natanjko spolnujejo, ne
sicer pod grehom, ako bi jih ne spolno-
vali, vendar bi se odpustkov in njenih
duhovnih dobrot ne mogli vdeležiti.

To je bila stara bratovščina svetega
Jožefa, ktera je bila med Slovenci daleč
na okoli jako razširjena. Še zdaj se za-
dobi sem ter tje kaka podobica z imeni
J. M. J. kot žalosten spomin na nekdaj
toliko številno prelepo bratovščino. Imela
je ta bratovščina tudi po deželi več po¬
družnic. Iz starih pisem, ktere je Bog
pred pokončalno roko skril, sem za go¬
tovo zvedel, da ena teh podružnic je bila
na Dolenjskem v Šmarješki fari pri po¬
družnici na Viniverhu, ki je Mariji in
svetemu Jožefu posvečena. Tam je imela
ta bratovščina svoj privilegiran altar, in
vsako saboto so se tu opravljale svete
maše. Nesrečni duh osemnajstega sto¬
letja je veliko dobrega porušil in pokon¬
čal, pa veliko hudega napravil. Zaterl je
vse bratovščine, kjerkoli je le kak sold
čutil. Takrat je bila zaterta tudi ta
bratovščina in vsi njeni zapisniki so bili
pokončani.

2. Ponovljenje bratovščine svetega
Jožefa.

V današnjih dneh, ko je sila ljudi
moliti učila, se je zopet obnovilo marsi¬
kaj dobrega, kar je bilo neusmiljeno za-
tertega. In ljubi Bog daj na mogočno
priprošnjo naše ljube Gospe presvetega
Serca in na priprošnjo njenega ženina,
svetega Jožefa, da se hudo bolj in bolj
zatare, dobro pa zopet oživi in obnovi!
Odkar so pokojni sveti Oče Pij IX. to¬
liko slavnega imena, svetega Jožefa, za
vesoljnega patrona katoliški cerkvi raz¬
glasili, se je češčenje tega preimenitnega
svetnika vnovič oživelo, ter se prav hitro
in veselo po svetu razširja. Slikarji in
podobarji, pevci in pisavci se prizadevajo,

77

kolikor le premorejo, da bi povzdignili
čast in slavo, moč in veljavo tega časti¬
tega svetnika. Razne podobe svetega Jo¬
žefa kinčajo katoliške cerkve in stene
kerščanskih hiš. — Pobožne in dobre
matere izročujejo v pobožno varstvo sve¬
temu Jožefu svoje otroke, ktere so na
njegovo prošnjo od milostljivega Boga
prejele. V več krajih se pobožni krist¬
jani zbirajo in združeno častijo tega očaka,
ter se v tridnevnicah ali v devetdnevni-
cah njegovemu varstvu izročujejo. Tudi
celi mesec svetemu Jožefu posvečujejo.
Usmiljeni Bog obilno poplačuje to bogo-
Ijubno češčenje.

Skoraj da so res prišli časi, od kte-
rih je pisal veliki častivec svetega Jo¬
žefa, Izidor Izolan, kar sem že omenil.

Kako se češčenje svetega Jožefa res
množi, sem že popisal, ko sem spredej
naštel več pobožnosti, ktere pravoverni
temu velicemu svetniku na čast opravljajo.

Skoraj sredi Rimskega mesta, v eni
najimenitniših ulic — via Ripetta — je
zala cerkev svetemu Roku in svetemu
Martinu posvečena. Postavil je to cer¬
kev papež Aleksander VI. leta 1500, in
sicer družbam mnozih bratovščin. Sedem¬
najsto stoletje je bila cerkev prezidana.
V drugi kapeli na desno je bil altar, v
kterem je podoba svetega Roka pred pre-
blaženo Devico Marijo. Tukaj je glavna
bratovščina svetega Jožefa, ki je bila po-
terjena leta 1862. In ta bratovščina ima
namen, da se njeni udje prizadevajo, po¬
snemati čednosti svetega Jožefa in tako
se vdeležiti njegovega mogočnega varstva.

V našem cesarstvu ima v veče češ¬
čenje svetega Jožefa posebno zaslugo go¬
spod Jožef Deckert, mnogozaslužni žup¬
nik v Weinhaus-u pri Dunaju. Ta ve¬
liki častivec svojega patrona je s pri¬
voljenjem duhovske gosposke vstanovil v
svoji župniji družbo češčenja svetega Jo¬

žefa že leta 1870., ki je bila leta 1877.
z glavno bratovščino v Rimu zedinjena.

Kaj pa po Slovenskem? Mi tudi v
češčenji svetega Jožefa ne smemo biti
zadnji. Saj je sveti Jožef naš deželni
patron. Po Koroškem v Št. Pavlu in
drugod, po Štajerskem pri Sv. Duhu in
tudi drugod, je veliko častivcev, ki so
zapisani v družbo vednega češčenja sve¬
tega Jožefa v Weinhaus-u. — V Ricma-
njih, blizo Tersta, je bila leta 1693.
vstanovljena in od papeža Inocenca XII.
poterjena bratovščina svetega Jožefa, ki
je bila tudi zaterta. Posebno goreči go¬
spod kaplan ondotni je to bratovščino
zopet oživel in šteje veliko udov. — Po
Kranjskem, zlasti v Mavčičah in v Idriji,
pa tudi drugod, je mnogo častivcev sve¬
tega Jožefa zapisanih vWeinhaus-u pri
Dunaju.

Na Dolenjskem, v farni cerkvi svete
Marjete, je obnovljena družba vednega
češčenja svetega Jožefa. S privoljenjem
visokočastitega Ljubljanskega knezoškofij-
stva je ta družba sklenjena z glavno bra¬
tovščino svetega Jožefa pri svetem Roku
v Rimu. In sicer ravno na god svetega
Jožefa, 19. sušca 1880. V bratovski al¬
tar je odločen stranski altar v farni cer¬
kvi svete Marjete, posvečen svetemu Jo¬
žefu.

18. malega travna 1880, ko je bil
praznik varstva svetega Jožefa, je bila
ta bratovščina slovesno vpeljana. Do se¬
dem sto ali še več farmanov se je tisti
dan pervikrat vdeležilo svetih odpustkov
ter so prejeli svete zakramente. V slo¬
vesni procesiji smo šli iz farne cerkve k
podružnici, Materi Božji in svetemu Jo¬
žefu posvečeni, na Viniverh, kjer je pred
100 leti še bila bratovščina svetega Jo¬
žefa. Pri tej zares velikanski procesiji
so ključarji te podružnice nesli nove sve¬
tinje za veliki altar. Vso, precej dolgo
pot smo molili in peli litanije Matere

78

Božje. Ob osmih smo šli iz farne cer¬
kve ter smo ob desetih bili pri svetem
Jožefu na Viniverhu. Tu je bila najprej
tiha sveta maša, potem pridiga in sled¬
njič slovesna služba Božja z leviti. —
Tako smo želeli saj nekoliko poravnati
zamujeno češčenje svetega Jožefa, kte-
rega so naši predniki na tem prijaznem
hribu nekdaj lepo častili.

Ponovljena je bila nekdanja bratovš¬
čina svetega Jožefa s privoljenjem du-
hovske gosposke. Bog nas obvaruj še
tako žalostnih časov, ko so bogoljubne
naprave s silo zatirali.

Slovenci, pobožni častivci Matere Božje!
poprimite se še bolj častenja svetega Jo¬
žefa, ženina preblažene Device Marije.
Ponovimo se v duhu in začnimo vnovič
častiti našega mogočnega deželnega pa-
trona, in priporočujmo se njegovi pri¬
prošnji pri Jezusu, ki mu je bil tukaj
na zemlji pokoren. Gotovo ima sveti Jo¬
žef za Marijo, prečisto Devico in Materjo
Božjo, največo moč do Jezusovega pre¬
svetega Serca. Tudi Mariji se bomo go¬
tovo prikupili, ako lepo in priserčno ča¬
stimo njenega prečistega ženina.

Gotovo je veliko pobožnih družabni¬
kov naše družbe svetega Mohora, ki
želč tudi posebno častiti svetega Jo¬
žefa in se pridružiti mnogim častivcem
rednika Gospoda našega, Jezusa Kristusa.
Zato upam, da bom vstregel, ako tukaj
nekoliko zapišem o tej lepi družbi.

A. Kaj je namen družbe eeščenja
svetega Jožefa.

Namen družbe je, da njeni udje sve¬
tega Jožefa vsaki dan v letu častč. Ta
družba se s privoljenjem duhovske go¬
sposke lahko vstanovi v vsaki fari, da se
le toliko udov oglasi, da je namen druž-
binski dosežen. Zbrati, združiti se mora

tri sto pet in šestdeset udov, ako pre¬
vzame sleherni ud po en dan. Ako pa
vsaki ud prevzame na mesec po en dan,
zadostuje že en in trideset udov. Se¬
veda bo namen družbinski toliko bolje
dosežen, ako ima družba več udov, da je
vsaki dan v letu po več častivcev.

Sleherni ud si izvoli tisti dan v letu,
ki je zanj imenitniši, ali kedar mu je
Bog kako posebno milost skazal. Ven¬
dar ne premenljiv praznik, kakor je veliko¬
nočna ali binkoštna nedelja. To je, izvol¬
jeni dan naj bo pervi, drugi i. t. d. dan v
mesecu (po številu). Vendar ima družbinski
vodja to skerb, da sme izvoljeni dan pre¬
staviti in razdeliti tako, da je vsaki dan
kak častivec zapisan. Drugače bi ne-
ktere dneve nobenega ne bilo, nektere pa
morebiti njih veliko.

Prav in dobro je, da si sleherni ud
izvoli tak dan, ki je zanj posebno zani¬
miv, ali svoj rojstni dan, ali kerstni dan,
ali svojega godu dan, ali dan sv. birme,
dan pervega svetega Obhajila, ali dan
poroke, ali kedar se mu je kaj poseb¬
nega prigodilo. Zmed teh imenitnih dni
je posebno priporočiti rojstni ali kerstni
dan. Ljudem bolj priprostega stanu je
ta dan premalo znan. Zato bi bilo prav,
da verni zlasti ta svoj dan svetemu Jo¬
žefu posvetč, da se toliko bolj gotovo
spomnijo nezmerno velikih milosti, ktere

50 pri svetem kerstu prejeli. Pod var¬
stvom svetega Jožefa naj bi tudi ponav¬
ljali obljubo, ktero so svojemu Bogu sto¬
rili takrat, ko jih je sprejel za svoje
otroke.

Imena vseh družbenikov zapiše vodja
v družbinske bukve na tisti dan, kterega

51 sleherni ud izvoli. Vsaki ud dobi vpiso-
valni listek, ki mu kaže namen te družbe in
na kterem je zraven imena njegovega za¬
pisan tudi izvoljeni dan.

79

B. Kako naj udje izvoljeni dan svetemu
Jožefu na čast posvečujejo?

Pred vsem naj bo omenjeno, da no¬
ben ud se ne zaveže pod grehom, da bi
ta pobožna dela vsa ali le kterega opra¬
viti moral. Te pobožnosti so le pripo¬
ročane in sleherni ud si lahko odbere to
ali uno, kakor mu bolj kaže. Se ve, da
pa vendar mora saj nekaj dobrega na čast
svetemu Jožefu storiti, da bo namen druž-
binski dopolnjen in se zamore njenih
dobrot vdeleževati. Toliko bolj se bo
teh dobrot vdeležil, kolikor bolj vneto bo
ta opravila dopolnoval.

1. Gotovo najlepše bo posvetil sle¬
herni ud svoj odbrani dan, ako takrat
prejme svete zakramente. Zato je na¬
svetovano in priporočeno vsem častivcem
svetega Jožefa, da naj izvoljeni dan
očistijo dušo v zakramentu svete pokore
in se v svetem Obhajilu sklenejo z Go¬
spodom, kterega je sveti Jožef tu na
zemlji že toliko ljubil in mu celih tri¬
deset let vsakdanji kruh preskerboval,
kterega je tolikrat na svojih rokah nosil
in se ž Njim presveto radoval. Tako se
sleherni ud tisti dan lahko vdeleži po¬
polnoma odpustka pod navadnimi pogoji,
kterega dušam v vicah lahko daruje. Ako
bi pa tisti dan ne mogel pristopiti k
svetim zakramentom, kar se poslom in
drugim delavnim ljudem lahko zgodi, naj
prejme svete zakramente prihodnjo ne¬
deljo ali zapovedani praznik. Udje te
družbe se lahko vdeležijo popolnoma od¬
pustkov en dan vsacega meseca, kedar
hočejo.

Ako pa kdo ne more pristopiti tisti
dan k svetim zakramentom, naj s popol¬
noma čeznatornim kesanjem obžaljuje vse
svoje grehe, pa se naj saj po duhovno
obhaja. To je, naj obudi priserčne želje,
da bi se s svojim Zveličarjem v presvetem
Zakramentu Rešnjega Telesa vredno skle¬

nil. To duhovno Obhajilo naj bo udom
posebno priporočano.

2.  Dober ud družbe, ako mu je le
mogoče, bo ta svoj dan z vso pobožnostjo
pri sveti maši, ter bo Boga častil in
hvalil za milosti in velike prednosti, s
kterimi je Vsegamogočni svetega Jožefa
ozaljšal in obogatil.

3. Kaj lepo in koristno bo, ako sle¬
herni ud svoj dan saj četert ure pre¬
mišljuje življenje in čednosti svetega Jo¬
žefa, ali da kaj bere iz bukev, ki mu
opisujejo slavo in čast tega svetnika.

4. Sleherni ud naj bo svoj dan, ko¬
likor le mogoče, v duhu zbran. Njegovo
serce naj bo v dobrem namenu s sercem
svetega Jožefa zedinjeno.

5. Dobro bo, ako tisti dan kako te¬
lesno ali duhovno dobro delo storiš, ali
si sam kaj pritergaš ali kako majhno po¬
korilo naložiš.

6. Moli na čast svojemu izvoljenemu
patronu sedemkrat Oče naš . . . Češčena
si Marija ... in Čast bodi ... v spomin
njegovega sedmerega veselja in bolečine.
Kliči in prosi svetega Jožefa njegovega
mogočnega varstva za se in za svoje, za
svetega Očeta in za cerkev, za domovino
in njene poglavarje. Prosi za grešnike,
zlasti za terdovratne, za bolne in umira¬
joče. Prosi še posebej za srečno zad¬
njo uro.

7. Svoj dan najbolje, najlepše dokon¬
čaš, ako obiščeš Jezusa v najsvetejšem
Zakramentu, in zraven tudi Devico Ma¬
rijo in svetega Jožefa lepo pozdraviš ter
se njunemu varstvu priserčno priporočaš.

Te male duhovne vaje lahko opraviš
in pri tem svojih dolžnosti ne boš zane¬
maril, ako imaš le kolikaj dobre volje.
Vse so od svete cerkve poterjene, vse za-
morejo pospešiti tvoje duhovno življenje.
Zato so udom te družbe lepo priporočene.

80

C. Odpustki, kterih se udje rednega češ-
čenja svetega Jožefa lahko vdeležijo.

Sveti Oče Pij IX. so 20. prosinca
1856 in 6. malega serpana 1861 podelili
tej družbi za zmiraj te-le odpustke, ki
se lahko tudi dušam v vicah darujejo.

Popolnoma odpustki.  1. Tisti dan,
ko je kdo v družbo zapisan. 2. Dan, kte-
rega si častivec svetega Jožefa v njegovo
češčenje odbere. V ta namen se lahko
vdeleži popolnoma odpustka enkrat v
mesecu, kteri dan koli si bodi, ker more¬
biti ne more pristopiti k svetim Zakra¬
mentom izvoljeni dan. Vendar naj opravi
svoj dan druga nasvetovana opravila, saj
nektera, da je dosežen namen družbinski.
4. O smertni uri. 5. Popolnoma odpustki
se lahko zadobd tudi te-le praznike: V
praznik poroke Marije Device s svetim
Jožefom (23. prosinca), v praznik svetega
Jožefa (19. sušca), v praznik varstva sve¬
tega Jožefa (tretjo nedeljo po veliki noči).
In tudi vse zapovedane praznike Matere
Božje, to je: V praznik očiščevanja,
oznanjenja, vnebovzetja, rojstva in spo¬
četja Marijinega.

Kdor se hoče vdeležiti teh odpustkov,
mora navadne pogoje spolniti: se spo¬
vedati, obhajati in v namen svetega Očeta
moliti.

Nepopolnoma odpustki:  Sedem let in
sedemkrat po štirdeset dni za vsaki dan,
kedar kdo spredej omenjena opravila do¬
polni.

50 dni odpustkov, kedar kdo zdihne:
„0 sveti Jožef, naš vodnik, varuj nas in
sveto cerkev!* (Pij IX. 27. pros. 1862.)

100 dni za zdihljej: „ Sveti Jožef,
prijatelj presvetega Serca, prosi za nas!*
(Pij IX. 3. rož. 1874.)

Umerlim udom družbe podeld papež
Pij IX. 18. kimovca 1862 milost privi¬
legiranega altarja za vsako sveto mašo,
ki se za nje opravi. To je: Vsaki maš-

nik, na vsakem altarji, kedar mašuje za
umerlega uda te družbe, pridobi njegovi
duši popolnoma odpustek. Kolika milost
še po smerti!

Kedar kteri ud umerje, je priporo¬
čeno, da njegovi ljudje prinesejo spre¬
jemni listek nazaj, da se pokojni drugim
udom v molitev priporoči.

Zares dober in obilen studenec Bož¬
jih milosti je tukaj odpert pobožnim ča-
stivcem svetega Jožefa. Naši spredniki
so bili veliki častivci svetega Jožefa. Naj
bi tudi zdaj vsak verni Slovenec bil ud
te lepe Jožefove družbe!

3. Pas svetega Jožefa.

To je pa le spet nekaj novega, „pas
svetega Jožefa*. — Spisal sem 1881
male bukvice, imenovane: »Pas svetega
Jožefa*. Iz teh bukvic naj nekoliko po¬
snamem : Kaj in čemu je »pas svetega
Jožefa?*

Imenitni, silno skerbni pisavci živ¬
ljenja svetih ljudi, ki so nam v svojih
obširnih bukvah zares veliko lepega na¬
pisali in se Bolandisti imenujejo, nam v
svojem velikanskem delu (acta s Josefl
die 19. Martii pag. 109) opisujejo na¬
slednjo prigodbo, ktero poterduje cel6
krivoverski, luteranski zdravnik.

V Antverpenu je živela nuna po redu
svetega Avguština, ki je bila tri leta
bolna. Večkrat so jo napadale tako hude
bolečine, da je reva omedlela. Več zdrav¬
nikov jo je zdravilo, ali vse je bilo za¬
stonj. Nihče jej ne more pomagati. Ker
nobena človeška moč ne izda, se pobožna
nuna zateče k svetemu Jožefu, kterega
je od nekdaj visoko častila in se njegovi
mogočni priprošnji rada priporočevala.
Imela je motoz ali vervico, ki je bila z
molitvijo k svetemu Jožefu blagoslovljena.
S to vervico se je opasala in je pričela
devetdnevnico na čast svetemu Jožefu.

81

To pobožnost so ž njo vred tudi druge
nune opravljale, da bi, ako je volja Božja,
na mogočno priprošnjo svetega Jožefa
ozdravela. 10. rožnika 1659, zadnji dan
devetdnevnice je, prevelikih bolečin vsa
poterta, klečala pred podobo svetega Jo¬
žefa. Ko ga priserčno prosi, naj bi jej
vendar ljubo zdravje še sprosil, na mah
odjenjajo vse hude bolečine. Živela je
še sedem let ter ni nikdar več poprejš¬
njih bolečin občutila. — Tako pripove¬
dujejo Bolandisti.

Leta 1842. so v Veroni na Laškem,
v cerkvi svetega Nikolaja, obhajali na
čast svetemu Jožefu mesec sušeč, kakor
po Slovenskem sedanje čase obhajamo ve¬
liki traven na čast Materi Božji. Ko so
častivci svetega Jožefa slišali to čudno
prigodbo, prosilo je več bolnih za pas,
blagoslovljen na čast svetemu Jožefu. In
mnogoteri bolniki so ozdraveli. Pa tudi
druge posebne milosti so dosegli, zlasti
varstvo zoper napade nečistega duha. Škof
v mestu Veroni, ki je to zvedel in je spoz¬
nal koristi, kterih se pravoverni s tem
češčenjem vdeležujejo, odločil je posebno
molitev, s ktero naj se ti pasovi blago¬
slovijo, ter je poslal župnika farne cer¬
kve svetega Nikolaja z natančnim poro¬
čilom v Rim, naj bi sveti Oče vse to po-
terdili.

Zbor obredov, kteremu so sveti Oče
vse to v preiskavo izročili, je z dopisom
19. kimovca 1859 poterdil blagoslovno
molitev in je privolil, da pravoverni krist¬
jani smejo te pasove, blagoslovljene na
čast svetemu Jožefu, nositi. Z drugo proš¬
njo je veliki škof iz Verone dosegel, da
je bila bratovščina „pasa svetega Jožefa“
v Veroni v glavno bratovščino povzdig¬
njena. Sveti Oče Pij IX. so jo poter-
dili 19. sušca 1860 ter so jo z mnogo¬
terimi odpustki obogateli. — To je za¬
četek „pasa svetega Jožefa“.

III. del.

Kaj pa pomeni „pas svetega Jožef'a“ t
Kedar se mašnik nameni opravljati
najsvetejšo daritev nove zaveze, obleče se
v posebna, le za to odločena oblačila.
Belo, dolgo srajco, „albo“ imenovano,
opaše s pasom „cingulum“, ne le zato,
da ga dolga, nabrana srajca ne opovera
pri počasni hoji. Ta pas ima imeniten,
skrivnosten pomen, kakor tudi vsa druga
mašna oprava. Razviden je ta pomen v
kratki pa priserčni molitvi, ktero po cerk¬
veni naredbi mašnik moli, kedar se s
tem pasom prepaše. On moli: „Opaši
me, o Gospod! s pasom čistosti in
zateri v mojem ledju nagnjenje poželji-
vosti, da vstane v meni čednost zderž-
nosti in čistosti!“

Po tej cerkveni molitvi je toraj pas
pomen svete čistosti, ki je najlepša čed¬
nost, ktera daje lepoto vsem drugim čed¬
nostim, ona stori človeka angeljem po¬
dobnega, ga oziroma celo nad angelje
povzdigne. Kakor pa je sveta čistost
draga v očeh Božjih in lepa in draga
tudi ljudem, ravno tako je pa tudi v
silni nevarnosti, in je zares težko, ne-
omadežano jo ohraniti. Čistost je tako
občutljiva čednost, da jo najslabši, naj¬
manjši puh strupenega greha oskruni ali
celo zaduši; je cvetlica, ktera v najrah¬
lejši dotiki že oveni. Ta preimenitni za¬
klad nosimo v zdrobljivi posodi. Le pre¬
zgodaj in le presilno se vzdiguje v člo¬
veku meseno poželjenje, ki nikdar ni
vgnano. Naše sprideno meso se nepre¬
nehoma, z vso silo povzdiguje zoper duha.
Kdo ne čuti te nesrečne vojske ? K temu
smo izpostavljeni vsi na neizrečeno polzko
stezo. In ta ledena steza so slabi zgledi,
nečimerni svet, ki s svojimi zvijačami
draži in mika, da omahljivega mesenega
človeka kaj lahko v svoje, povsodi na¬
stavljene mu mreže vlovi in ga velikokrat
v dolgo, pa zaničljivo in prestrašno suž-
nost vkuje.

6

82

Ni je druge čednosti, ki bi imela tako
hude in vedne boje s svetom in s po¬
željivim mesom. Saj vemo, da največi
svetniki so imeli prestrašne boje za ohra-
njenje svete čistosti. Kdor jo hoče ohra¬
niti, ali kdor si jo hoče zopet pridobiti,
če je bil tako nesrečen, da jo je oskru¬
nil, da je meso premagalo duha, se mora
zares hudo vojskovati. On je, če tudi
brez prelivanja kervi, zares mučenik.

Ako je v zadobljenje ktere čednosti
zraven lastnega prizadevanja človeku po¬
trebna posebna pomoč Božja, je gotovo
najpotrebnejša v ©hranjenje ali zadob¬
ljenje svete čistosti. Zato po vsi pra¬
vici pravi modri: „Ko sem pa zvedel, da
ne morem drugače zderžljiv biti, kakor
če d& Bog, stopil sem pred Gospoda in
Ga prosil ter sem govoril iz vsega svo¬
jega serca. (8, 21.)

Vendar je ta lepa čednost vsem
toliko potrebna, če tudi vsem ne enako.
Saj vemo, da nič nečistega ne more v
nebeško kraljestvo. Deviško čistost ne-
omadežano ohraniti celč do smerti, je
prednost milosti Božje, ki ni vsem lju¬
dem dana. Marija, preblažena Devica,
je perva povzdignila bandero vednega
devištva. Za njo je šel sveti Jožef. Sam
deviško čist, je bil zvoljen, je bil od¬
bran, da je varoval Aevištvo Marijino in
ohranil njeno čast pred tem svetom. Ve¬
liko tisoč deviških duš vseh stanov, vseh
narodov in časov se je družilo in se še
zbira k banderu prelepega devištva. To
je truma zvoljenih, ki »hodijo za Jagnje¬
tom, kamorkoli gre. Ti so odkupljeni
zmed ljudi pervine Bogu in Jagnjetu . .
in pojejo novo pesem, ktere nihče ne
more peti, razun unih, kteri so odkup¬
ljeni z zemlje. “ (Skr. raz. 14, 3, 4.)

Sveta čistost pa ni potrebna samo
tem izvoljenim dušam. Čistost je zapo¬
vedana tudi zakonskim po njih stanu,
kakor tudi vdovam. Šesta zapoved je

dana vsem ljudem. Sveti zakon ni ni-
kakoršen plašč pregrehi, sveti zakon je
zakrament. Vsak človek je zavezan, po
svojem stanu čisto živeti.

Ali Bogu se usmili! današnje dni, ko
gerda nečistost svojo nečimerno glavo
prederzno vzdiguje, ko nesrečna zapelji¬
vost svoje zanjke zares prekanjeno, očitno
in skrivej nastavlja, ko se pregreha po
gledališčih, po očitnih shajališčih, po ne¬
sramnih spisih tako prederzno in brez
vse opovere razkazuje in poveličuje, ko
vse v razuzdanost vleče in tira in nečisti
ogenj podpihuje; — o pač je zares težko,
ohraniti spodobno čistost, pač je zares
težavno, stanovitnega se ohraniti, — pač
je komaj mogoče, da slabega, omahlji¬
vega človeka splošni valovi gerde zapelji¬
vosti seboj ne potegnejo.

O zato nam je v tem nepreterganem
boju toliko potrebna posebna pomoč od
zgoraj, iz nebes!

Bog pa, naš dobri Oče, ve naše nad¬
loge in reve, nas ne pusti brez pomoči.
On nam je dal mogočne varhe v tej ne¬
varni vojski. Sleherni človek, ako ga
napade huda skušnjava, ako ga satan, hu¬
dobni svet ali lastno sprideno meso za¬
peljuje, zamore se oserčiti z mislijo na
pričujočnost Božjo, na nečimernost po¬
svetnega, na grozo in strah pred smertjo
in ostro sodbo. Sleherni človek v taki
dušni nevarnosti zadobi pomoč, ako po¬
nižno, pa zaupljivo kliče na Ime Božje.
Vsaki človek ima svojega angelja varha,
ki nam ravno v taki nevarnosti svoje mo¬
gočno varstvo razodeva, ako ga priserčno
pokličemo na pomoč. Tudi pobožni klic
presladkega Imena Jezus in Marija nam
je gotov pripomoček v skušnjavah zoper
sveto čistost. Kdorkoli v imenu Jezu¬
sovem kaj prosi, bo uslišan. In presladko
ime Marija je strah peklenskim močem.

Vsi ti pripomočki so dobri in koristni.
O da bi se jih kristjani le tudi povsodi

83

in vselej, pri vseh skušnjavah poprije-
inali. Mnogo več lepih, čistih in nedolž¬
nih duš bi bilo med nami. — Ker so
pa nevarnosti tako splošne, tako velike,
tako mnogotere, človek pa tako omahljiv,
tako nezvest in tako slab, nam je tudi
pripomočkov obilnih in mnogoterih silno,
silno potreba.

Zraven Marije nam pa noben svetnik
ne more tako zdatne in tako gotove po¬
moči dati v tem hudem boju, kakor ravno
sveti Jožef, ki je že tu na zemlji bil varh
Marijinemu devištvu in kteremu je Bog
sam v zvesto skerb izročil nedolžnost samo,
Jezusa in Marijo, ki je Devica vseh de¬
vic. Ta veliki svetnik je zdaj tam v
nebesih, za Marijo, najbližej veličastnega
sedeža Božjega. Njemu je Vsegamogočni
dodelil posebno moč in milost, da nam
v skušnjavah zoper sveto čistost pomaga,
da kdorkoli v nevarnosti njegovo sveto
ime zaupljivo na pomoč kliče, ne bo
osramoten, bo zaželjeno varstvo prejel in
občutil.

Ker je pa pas, okoli ledja ovit, po¬
doba svete zderžljivosti, svete čistosti, je
pač lahko razumljivo, zakaj pobožni ča-
stivci svetega Jožefa radi nosijo ta pas,
ki je blagoslovljen s klicanjem na ime
tega velicega svetnika in posebnega varha
svete čistosti. S tem pobožni častivci
pokažejo in razodevajo svojo resnično voljo,
da hočejo z vso skerbjo si prizadevati za
čistost, primerno svojemu stanu, da ho¬
čejo v vsakem boju zoper mesene skuš¬
njave svetega Jožefa na pomoč klicati,
ter se s tem pasom s svojim velikim var-
hom posebno združijo in zavežejo in se
njegovemu mogočnemu varstvu popolnoma
zročijo.

Ta pas je bel motoz ali vervica, ktero
v to pooblaščeni mašnik (vodja te družbe)
po cerkveni posebni molitvi blagoslovi.
Nosijo pa ta pas pobožni častivci sve¬
tega Jožefa pod svojo obleko, lahko tudi

na golem životu. — Bel je pas svetega
Jožefa. To nas opominja na čistost serca.
Sedem vozlov ima na enem koncu, ti nas
opomnijo na sedmero terpljenje in sed¬
mero veselje, ktero je sveti Jožef tu na
zemlji imel. Ako se tako večkrat spo¬
minjamo raznih prigodb njegovega živ¬
ljenja, ravno s tem mu kažemo svojo lju¬
bezen, svoje češčenje. Saj pravi prijatelji
si delijo čast in veselje.

Na drugem koncu tega pasa so pa
še trije vozli. Kaj pa ti pomenijo? Na
pasu redovnikov pomenijo trije vozli trojno
obljubo: Obljubo radovoljnega uboštva,
vednega devištva in vedne pokorščine pod
duhovnim poglavarjem. Na pasu svetega
Jožefa pa pomenijo tem evangelskim sve¬
tom enake čednosti, za ktere naj se sle¬
herni kristjan, posebno še častivec Ma¬
rije Device in svetega Jožefa, prizadeva.
— Uboštvo v duhu je v tem, da svo¬
jega serca ne navežemo na posvetno po¬
sestvo. Prizadevati si moramo za čistost,
ki  je našemu stanu pristojna. Pokorni
moramo biti duhovski in deželski go¬
sposki. To so tri prelepe čednosti, ki
naj zaljšajo vsacega kristjana. Te čed¬
nosti je sveti Jožef v vsi popolnosti imel.
In da bomo pravi častivci njegovi, mo¬
ramo se ravno za te njegove čednosti po¬
sebno prizadevati.

Vsak kristjan lahko nosi pas svetega
Jožefa, če tudi ni zapisan v bratovščino
svetega Jožefa. Ta pas naj mu bo znam-
nje zaveze, ktero stori s svetim Jožefom,
da hoče v njegovem mogočnem varstvu
svojemu stanu spodobno čistost ohraniti,
ali če jo je zgubil, po moči zopet si jo
pridobiti. Ker je ta pas s klicanjem
na ime svetega Jožefa po cerkvenih mo¬
litvah blagoslovljen, zato ta pas ni le
golo znamnje, ampak je tudi zdaten pri¬
pomoček za ohranjenje stanovske čistosti
in je gotovo branilo o času skušnjave
vsakemu kristjanu, ki ga spoštljivo in za-

6*

84

upljivo nosi. Pa tudi v drugih, dušnih
in telesnih potrebah velikokrat prečudno po¬
maga pas svetega Jožefa pobožnim častiv-
cem tega velicega svetnika. Ta pas je
tudi znamnje preserčne zaveze, v ktero
stopi verni kristjan s svojim velikim pa-
tronom in varhom, ter je posvečena za¬
stava posebnega varstva tega, za Marijo
največega svetnika Božjega.

Po vsem tem je pač priporočevanja
vredno, da vsi častivci svetega Jožefa
nosijo njegov blagoslovljeni pas. Ne da
bi se v kako novo bratovščino zapisali,
ako vzamejo ta pas, se lahko vdeležijo
mnogoterih odpustkov. Podajo in zro-
čijo se pa tako v posebno varstvo sve¬
temu Jožefu. Spričujejo tudi ravno s
tem, da imajo resnično voljo, po svojem
stanu čisto živeti in si zagotovijo k temu
posebno pomoč svetega Jožefa.

Sleherni pobožen kristjan naj bi nosil
blagoslovljeni pas svetega Jožefa. Ravno
s tem bi očitno in resnobno kazal znam¬
nje duhovnega boja, kterega hoče pričeti
v hrambo in v shranjenje svojemu stanu
primerne čistosti. (Vsak nov pas pa po¬
trebuje novega blagoslova.)

Vendar noben ud bratovščine svetega
Jožefa ni zavezan, nositi ta pas. Ravno
tako tudi opasani s tem nobenih novih
dolžnosti ne prevzame.

Vendar, kteri pas svetega Jožefa no¬
sijo, da bi svoj namen ložej dosegli, naj
si prizadevajo:

1. Naj bodo opasani posebno skerbni
v spolnovanji 6. in 9. zapovedi Božje, v
kterih Bog vsakemu človeku zapoveduje,
ohraniti njegovemu stanu primerno či¬
stost. Zato naj se opasani skerbno ogib¬
ljejo vsake nevarnosti, ki bi prelepo čed¬
nost, sveto čistost, kako oskruniti za-
mogla. Naj se z vso pazljivostjo varu¬
jejo vsega, kar bi onečistilo pas, ki je
znamnje svete čistosti. Nikoli naj ne be¬
rejo, nikoli naj ne gledajo kaj spodtaklji-

vega, kar bi jih zapeljevalo v pregerdo,
tej angeljskej čednosti nasprotno pre¬
greho.

2. Vsaki večer naj opasani prav skerbno
izprašajo svojo vest, zlasti še oziroma
svete čistosti. Ako le kaj zapazijo, da
so se v tem pregrešili, da so pre¬
malo skerbni, premalo pazljivi bili, naj
Boga priserčno prosijo, da jim po zaslu-
ženji Jezusa, Marije in svetega Jožefa
prizanese in odpusti. Pa naj ponovijo
terden sklep, da bodo za naprej bolj
skerbni, bolj pazljivi, in da se bodo zares
resnično prizadevali, da svojem stanu spo¬
dobno, čisto živijo.

3. Da se v prelepi čistosti vterdu-
jejo, naj opasani s privoljenjem svojega
spovednika, posebno v ta namen, pogosto
prejemajo svete zakramente.

4. Da sebe in druge, zlasti še sebi
izročene, k svetemu življenju vnemajo,
naj si opasani prizadevajo, da kolikor je
le mogoče, posnemajo svetega Jožefa,
prečistega ženina preblažene Device Ma¬
rije in prelep zgled svete čistosti. Zato naj

5. molijo, ako je mogoče, vsaki dan
to-le lepo molitev:

O častitljivi sveti Jožef, oče in za¬
vetnik devic, zvesti varh, kteremu je Bog
nedolžnost samo, Jezusa Kristusa in Ma¬
rijo, devic Devico, zročil, priserčno te
prosim, po Jezusu in Mariji, teh tebi
tako dragih zastavah, zadobi mi mil ost,
da se obvarujem nečistosti, in da s či¬
stim, deviškim sercem služim Jezusu in
Mariji, in da v njuni službi stanoviten
ostanem v popolni čistosti. Amen. (300
dni odpustkov enkrat na dan. Pij IX.
3. sveč. 1863.)

6. Opasani s pasom svetega Jožefa
naj se še posebej prizadevajo:

a)  Da zjutranje in večerne molitve
pobožno opravijo.

b)  Da so ob nedeljah in praznikih z
vso spodobno pobožnostjo pri dopoldanski

85

in popoldanski službi Božji, in da te
dneve, kolikor jim čas pripusti, kaj po¬
božnega, kaj spodbudljivega berejo.

c)  Da vsako leto mesec sušeč še po¬
sebej svetemu Jožefu na čast posvetijo,
in ako je mogoče, na njegov praznik z
devet- ali saj tridnevnico se pripravijo.

d)  Da o praznikih svetega Jožefa:
V spomin njegove zaroke (23. pros.), v
njegov god (19. sušca), v god njegovega
varstva (3. nedeljo po veliki noči) svete
zakramente prejmejo in te dneve posebno
pobožno praznujejo.

e)  Da sebe in vse svoje svetemu Jo¬
žefu posvetijo.

f)  Da radi svetemu Jožefu posvečeni
altar obiskujejo, so pri svetih mašah,
njemu na čast branih.

g)  Da imajo v svoji hiši kako po¬
dobo svetega Jožefa, pred ktero svoje
molitve opravljajo.

h)  Da večkrat na čast sedmere ža¬
losti in veselja svetega Jožefa molijo.

Se ve da nihče ni zavezan pod gre¬
hom, vse to spolnovati. Vendar naj se
vsaki kristjan rad poslužuje teh pripo¬
močkov, da zamore pod varstvom tega
mogočnega zavetnika toliko ložej ohraniti
svojemu stanu primerno čistost.

S pasom svetega Jožefa opasanim so
sveti Oče Pij IX. dnh 14. sušca in 21. ki-
movca 1862 veliko popolnih in nepopol¬
nih odpustkov podelili.

4. Družba otrok svetega Jožefa.

Dela Božja se ne razodevajo s šu¬
mom in trušom. V malem se začenjajo
in ponižnost jim je podlaga. In ravno
to dela poslopje terdo in močno. Večidel
vse pobožne družbe, ki današnje dni ka¬
toliški svet napolnujejo — vse tisočere
bratovščine na čast Božjo in na čast nje¬
govih svetnikov — imajo priprost za¬
četek in le ponižne, pred svetom malo

veljavne pospeševalce, ljudje brez moči,
revne ženske in neučeni mašniki, celo otroci
so večkrat začetniki imenitnih družb. Zer-
nice, ki so ga vsadili, je postalo drevo,
ki s svojimi mogočnimi vejami daje brambo
in pomoč vsem dušam, ktere proti nebe¬
som hitijo.

Ravno ta ponižnost v začetku mno¬
goterih bratovščin in raznih družb nam
kaže, da v čudnem razvijanji, v hitrem
razširjenji teh bogoljubnih skupščin vlada
perst vsegamogočnega Boga. Malim se
Bog razodeva in revnih pripomočkov se
poslužuje.

Tako je bilo tudi z družbo otrok sve¬
tega Jožefa, ki se je pričela v škofiji
Tournai v Belgiji. Leta 1852. se je šolal
v mali odgojišnici mladeneč, kteremu je
Bog to misel vdal, da je zbral nekaj so-
učencev, in sicer takih, ki se po hišnem
redu niso prav radi vselej ravnali. Nek-
teri so se jim posmehovali, drugi so jih
celč zaničevali. Ali družbica je oprav¬
ljala kratke molitvice na čast svetemu
Jožefu, v začetku le skrivej. Kmalo pa
je bilo obnašanje teh otrok vse lepše in
spodobnejše. Tudi drugi součenci so pri¬
stopili in zdaj najboljši in najpridnejši.
Vodniki te šole so kmalo to vse zvedeli.
Oni pa niso hotli dobremu se ustavljati,
pa tudi niso posebnih družb in novih du¬
hovnih vaj očitno podpirati hotli. Ko so
pa drevo po njegovem sadu že soditi
mogli, so to pobožno delo pospeševali,
kolikor je bilo prav in koristno.

Odslej se je ta družba urno, urno
širila. Učenci so v celih trumah pristo¬
pili. Ko so se iz počitnic nazaj vernili,
zapisovali so v družbo svoje prijatelje in
znance. Na jesen leta 1854. je bilo že
toliko zapisanih, da je Tournajski škof
cerkveno poterdil vodila tej družbi. In
20. malega serpana 1856 je papež Pij
IX. poterdil to bogoljubno družbo otrok
svetega Jožefa ter jej podelil mnogo od-

86

pustkov. Te milosti so tudi kmalo ob¬
rodile zaželjen sad. Z vseh bližnjih de¬
žel so se zapisovali v to družbo. Že leta
1877. je bilo zapisanih nad trideset ti¬
soč pobožnih otrok, ki vsaki dan častijo
velicega svetnika, kterega so si svojega
očeta in patrona zvolili.

Nekteri teh otrok svetega Jožefa so
se še posebej združili, ter so napravili
»posebne družine“. Udje ene take dru¬
žinice se včasih zberejo, da se v duhov¬
nih rečeh urijo, kaj bogoljubnega pre¬
mišljujejo ali pogovarjajo; včasih jim
vodja te družbe kaj spodbudnega bere ali
razlaga. Tudi kratki shodi imajo po¬
sebno veliko dobrega.

Kaj primerne so take posebne druž¬
bice po samostanih ali po odgojišnicah,
pa tudi po farah se lahko vpeljejo. Vsaka
družbica si napravi svoja vodila, po kte-
rih si ložej zbira in več koristnega do¬
seže.

Sveti Oče Pij IX. so tem družbam
podelili te-le popolne odpustke: 1.) v
dan sprejema v družbo; 2.) smertno uro;
3.) 19. sušca; 4.) 23. prosinca; 5.) tretjo
nedeljo po veliki noči.

Odpustek 7 let in sedemkrat po štir-
deset dni: 29. prosinca (god sv. Fran¬
čiška Salezija); 20. vel. travna (god sv.
Bernardina Sijenskega); 20. malega ser-
pana (spomin smerti svetega Jožefa): 15.
vinotoka (god svete Terezije).

In odpustek 40 dni za vsako dobro
delo.

Na spomlad 1862 se je več mladen-
čev te družbe uvrstilo med papeževe vo¬
jake, se ve da s privoljenjem svojih star¬
šev. Otroci svetega Jožefa so o tej pri¬
liki nabrali nekaj darov ter so jih sve¬
temu Očetu poslali s posebnim pismom,
v kterem so ga prosili njegovega blago¬
slova in nekaj novih odpustkov za po¬
sebne družbinice. Sveti Oče Pij IX. so
te prošnje milostno sprejeli. Podelili so

vsem udom posebnih družb popolnoma
odpustek vselej, kedar se po svojih vo¬
dilih zberejo, da se kaj podučujejo ali
kaj bogoljubnega berejo. Ako bi tisti
ali naslednji dan ne mogli prejeti sve¬
tega Obhajila, ki je v zadobljenje popol¬
nega odpustka potrebno, zadobijo pa od¬
pustek sedem let in sedemkrat po 40 dni.

Tudi blagoslov svetega Očeta so v
posebnem pismu prejeli 2. velicega ser-
pana 1862.

5. Družba čaščenja prečistega serca
svetega Jožefa.

Splošna navada kristjanom je ta, da
radi in velikrat izgovarjamo tri sveta
imena, ki nas opomnijo na najbolj ča¬
stito, kar je kdaj na svetu bilo. To so
imena vstvarjene Trojice: Jezus, Marija,
Jožef.  Že pobožna mati nas je učila,
naj z vsem spoštovanjem izrekujemo ta
presladka Imena v molitvah, v nevarnos¬
tih in v skušnjavah.

Večkrat pa tudi imenujemo troje sve¬
tih sere. Govorimo od Božjega serca Je¬
zusovega, od presvetega serca Marijinega
in od prečistega serca svetega Jožefa.
Znana je tudi različna pa skrivnostna
podoba teh treh sere. Serce Božjega
Zveličarja je po razodenji zveličane
Margarite Alakok obdano z gorečim pla¬
menom, ovito s ternjevo krono, s sulico
prebodeno in kervaveče, na verhu ima
znamnje našega odrešenja, sveti križ, ki
stoji na sercu Zveličarjevem. Serce Ma¬
rijino je po prerokovanji preroka starega
Simeona z mečem prebodeno, pa ne ker¬
vaveče, ker mučenstvo Marijino je bilo
nekervavo. Serce svetega Jožefa pa je
z lilijo obdano.

Morebiti bi pa kdo mislil, da je ne¬
opravičena novost, ako govorimo od pre¬
čistega serca svetega Jožefa. Morebiti
bi se kdo bal, da ni katoliško verno, ako

87

njegovo ime, kakor tudi njegovo serce
postavljamo zraven presvetega serca Je¬
zusa in Marije, in da vsa tri serca po¬
sebno častimo.

Pobožnim častivcem svetega Jožefa
bo gotovo všeč, ako zvedč, kaj v svetem
Rimskem mestu o tem mislijo. — Po¬
božni, zveličani Mihael Bokko iz reda
Oblatov je bil priserčen častivec svetega
Jožefa. Ta bogoljubni menih je z vso
vnemo svojo službo češčenju Gospodovega
rednika posvetil in z vso močjo se je
prizadeval, da bi tudi druge v češčenji
tega velicega svetnika vnel. Vstanovil
je družbo, ktera je imela dvojni namen,
da je namreč častila presveto serce sve¬
tega Jožefa, ki je bilo s sercem Jezusa
iu Marije tako priserčno sklenjeno in
zedinjeno, in pa, da so njeni udje se po¬
sebno prizadevali in posnemali svetega
Jožefa v popolni vdanosti v voljo Božjo.
To družbo je imenoval: „I)ružbo na
čast prečistemu sercu svetega Jožefa. 11
On je tej družbi napisal posebna pra¬
vila, ktera je sveti Oče Gregor XVI. po-
terdil in so bila natisnjena leta 1843.
Ta družba se je po Laškem močno raz¬
širila in mnogim je bila studenec tolažbe
in milosti.

Ni toraj novotarija, niti cerkvenemu
duhu nasprotno, ako od prečistega serca
svetega Jožefa govorimo, ga častimo in
ga zraven Božjega serca Jezusovega in
zraven presvetega serca Marijinega de¬
nemo. Če bi to češčenje ne bilo ka¬
toliško, bi ga sveta cerkev ne bila po-
terdila. In zakaj bi to ne bilo spo¬
dobno, ker te tri osebe na zemlji so bile
enega serca in enega duha, in tako zares
prelepa podoba nevstvarjene Trojice. Za¬
kaj bi toraj ne smeli skupaj častiti teh
sere, ki so si toliko podobni? Tudi v
sercu svetega Jožefa, kakor v presvetem

sercu Marije Device, so bili shranjeni
veliki zakladi milosti Božje, polno pre¬
ljube ponižnosti, polno vdanosti v voljo
Božjo, polno deviške čistosti in polno
prelepih čednosti, ktere naj serce vsa-
cega kristjana zaljšajo. — Kako mikavno
in posnemanja vredno je njegovo tiho,
skrito življenje! Pri vsi njegovi posebni
svetosti, pri vsi njegovi nezmerni moči
pa ne najdemo nobenega djanja, ki bi v
očeh sveta kako veljavo imelo. Kako lep
spodbudljej in zgled vsem, ki, naj si bodo
v samostanu ali med svetom, hočejo s
Kristusom v Bogu pred svetom skrito
živeti.

Posnemajmo toraj prečisto serce sve¬
tega Jožefa v čednostih njegovega skri¬
tega življenja. To bo najlepše češčenje,
in presvetemu sercu Marijinemu in Bož¬
jemu sercu Jezusovemu bomo zmiraj bolj
podobni, toliko bolj podobni, kolikor res-
ničniši bomo častili prečisto serce na¬
šega svetega varha in patrona.

Morebiti — saj upati smemo — bo
prišel čas, ko bo češčenje svetega Jo¬
žefa še bolj se razširilo, da bomo imeli
tudi praznik imena in praznik prečistega
serca svetega Jožefa, kakor imamo že
praznike imena in serca Jezusa in nje¬
gove preblažene Matere Marije!

V Ameriki se prav lepo širi češčenje
svetega Jožefa. Ena sama družba sve¬
tega Jožefa šteje štiri sto tisoč udov. Ve¬
lik dobrotnik revnim zapuščenim, gospod
Drumgoole, je s pripomočjo te slavne
družbe v Novem Jorku dozidal velikansko
pribežališče za zapuščene dečke, ki ima
deset nadstropij. Nadškofov koadjutor
(pomožni škof) Korigana ga je blago¬
slovil 7. vel. travna 1882. Sveti Oče
Leon XIII. so pbslali svoj blagoslov vsta-
novnikom te lepe naprave.


88

Redovi, svetemu Jožefu posvečeni.

I. Sveti Jožef je prelep zgled vsem
redovnikom.

veti Jožef je posebno čudovit svet¬
nik. Za Marijo, nebeško kraljico,
nebesih nobenega tako čudovitega

svetnika, kakor je sveti Jožef. In to ne
more drugače biti; saj je bil le en sam
rednik Kristusov. Ta je bil sveti Jožef.
Karkoli je lepega, žlahtnega, hvale in
časti vrednega, veličastnega in popol¬
nega, vse se lahko njemu prilastuje. Kar
je Jezus, njegov Božji rejenec, nekdaj o
Natanaelu rekel, se po vsi pravici lahko
na Jožefa oberne: »Glej, to je pravi
Izraelec, v kterem ni zvijače. (Jan. 1,
47.) V njem ni laži ne golufije, njegove
misli se strinjajo ž njegovimi besedami
in ž njegovim djanjem.

Še več. Sveti Jožef je bil pravi, naj-
popolniši redovnik. V njem ni bilo nič
nerednega, hinavskega. On je prelep
zgled redovnikom. Saj je imel vse čed¬
nosti redovnikov.

Vsem je znano, da je sveti Jožef imel
čednosti, ktere so v samostanski obljubi.
Že mali šolarji vedo, da sveti Jožef je
ljubil uboštvo, da je bil zares reven, saj
je bil rednik tistega otroka, ki je bil v
zapuščenem hlevu v največi revščini ro¬
jen. Jezus nam je hotel dati zgled rev¬
ščine, zato ni hotel bogatega očeta.

Vsak šolarček tudi ve, kako urno,
kako natanjko je spolnoval sveti Jožef
vsako povelje Božje. On je hitro ubogal,
akoravno ni spoznal skrivnosti Jezuso¬
vega včlovečenja, akoravno ni razumel,
zakaj naj Sin vsegamogočnega Boga pred
slabim Herodom beži.

Kdo bi ne bil prepričan, da sveti
Jožef je bil prečudno čist, da je bil vre¬
den ženin najčistejši zmed vseh devic?

Uboštvo, devištvo in pokorščina so
pa ravno tiste stopnje na lestvici, po
kteri naj redovniki proti nebesom gredo.
Med temi poglavitnimi stopinjami je še
mnogo druzih stopinj, to je, več druzih
potrebnih čednosti, za ktere se morajo
redovniki prizadevati. In vse te čednosti
ima sveti Jožef. Zmed vseh naj oziroma
na redovnike, omenim le: 1. Kako vneto
je on slavo Božjo prepeval, in 2. kako
natanjko se je deržal svojega vodila, za¬
povedi Gospodove.

1. Vsak redovnik mora slavo Božjo
prepevati. Sveti Benedikt je imenoval
to delo »delo Božje". Redovniki to opra¬
vilo zdaj imenujejo »officium", svetni
mašniki pravijo »brevir", korarji imajo
svoj „kor“, nelatinci mu pravijo »dnev¬
nice".

Kakšne ali ktere molitve je pač sveti
Jožef v slavo Božjo opravljal? Kakšne
dnevnice je on imel? Jaz mislim, da je
on prepeval in molil ravno te Davidove
psalme, ktere imamo še dandanašnji v
vseh »brevirjih". On je svoje molitve,
hvalnice in predglasja vzel iz svetega
pisma stare zaveze, ktere še zdaj vsi
mašniki in redovniki imajo. Saj je vsak
Izraelec si izbral iz svetega pisma, zlasti
iz Davidovih psalmov svoje hvalne, za¬
hvalne, prosivne in spokorne molitve. Kdor
je hotel Boga prositi odpuščenja svojih
grehov, molil je spokorne Davidove psalme,
ktere je David v svoji stiski zložil. Ako
je popotoval o praznikih v Jeruzalemski
tempelj, prepeval je posebne psalme, ki
so jim rekli stopniške psalme. Sveta cer-

ni v

89

kev od nekdaj ravno tako dela; pri vsi
svoji modrosti nima lepšega ali svetej¬
šega, kakor so Davidovi psalmi.

Kot pravi Izraelec tudi sveti Jožef
ni drugače delal, ko je slavo Božjo pre¬
pevati hotel. Njegove dnevnice so bile
toraj po vsem tiste in take, kakoršne še
dandanes imamo.

Lahko pa si mislimo, da nikoli noben
redovnik ni tako natanjko posnemal kra¬
ljevega pevca Davida v hvaljenji Boga —
v svojih dnevnicah — kakor ravno sv. Jožef.

Kolikokrat je pa David prepeval slavo
Božjo? On sam pravi: „Sedemkrat na
dan te hvalim zavoljo sodb tvoje pra¬
vice". (118, 164.) In spet pravi: „0 pol¬
noči vstajam, tebe hvalit." (118, 62.)
»O moj Bog, moj Bog! s svitom vred
čujem k tebi", zopet kliče. (Ps. 62, 2.)
David nas opominja: »Po noči povzdi¬
gujte svoje roke proti svetišču in hva¬
lite Gospoda!" (Ps. 133, 2.)

Gotovo je sveti Jožef za svojim kra¬
ljevim pradedom molil, in ne le z jezi¬
kom, tudi v djanji ga je posnemal. Ako
bi sveti Jožef ne bil po noči vstajal,
bil bi sedemkrat na dan, zjutraj zgodaj
in zvečer pozno svojih molitev opravljal;
bi njegovo življenje se ne strinjalo z nje¬
govimi besedami, potem bi ne bil pravi
Izraelec, v kterem se zunanje z znotran-
jim, djanje z besedo, roke in jezik s ser¬
cem popolnoma vjema.

Sedemkrat na dan, si moramo misliti,
je Jožef pretergal svoje delo, da je s
svojim učencem, s svojim Božjim rejen¬
cem, prepeval Davidove psalme. Sedem¬
krat na dan je pretergal molčanje, da je
z Marijo slavil in hvalil Boga za prejete
dobrote s prepevanjem Davidovih pesem.
Tako je delal doma v mali Nazareški hi¬
šici; tako, kedarkoli je romal o zapove¬
danih praznikih v Jeruzalemski tempelj.

Ko se je sveti Jožef namenil, da je
s svojim nebeškim rejencem in s svojo

prečisto nevesto v Jeruzalem popotoval,
o s kolikim veseljem je pričel tretji stop¬
nički psalm: »Veselim se tega, kar mi
pravijo: V Gospodovo hišo pojdemo!"
(Ps. 121, 1.) Pri pervih besedah tega
psalma je bil ves vnet, ves zamaknjen,
kot pravi Izraelec je bil rad v hiši Božji,
v preddvorih Sijonskih.

Mar toraj redovnik sv. Jožef ni bil zvest
z ozirom na prepevanje slave Božje? Tudi
mi sedemkrat na dan pretergajmo svoje, če
tudi potrebno delo in s svetim Jožefom
se ozrimo proti nebu. Podajmo se saj
v duhu sedemkrat na dan v hišo Gospo¬
dovo, v preddvore Sijonske, gori v ne¬
beški Jeruzalem. O da bi tudi mi vselej,
kedar nas sveta cerkev ali kerščanska na¬
vada k molitvi kliče, s svetim Jožefom
reči zamogli: »Veselim se tega, kar mi
pravijo: V Gospodovo hišo pojdemo!"

2. Sveti Jožef je v svoji Nazareški
hišici imel puščavico, samostan, in Go¬
spodova postava mu je bila samostansko
vodilo, tako, da ta samostan je zgled in
ogledalo vsem poznejšim samostanom.

To se bo morebiti komu zopet novo
zdelo, ker še ni slišal nič od Nazareš-
kega samostana in še ni nikoli slišal, da
bi bil sveti Jožef samotarec. In vendar
jaz to-le terdim. — Kaj pa je samostan?
Samostan imenujemo hišo, v kteri njeni
prebivalci revno in deviško živijo in so
zavoljo Boga enemu izmed sebe popolno po¬
korni in se za te tri čednosti, za uboš¬
tvo, devištvo in vedno pokorščino pod
duhovnim poglavarjem z obljubo zavežejo.
Zdaj pa poglejmo v Nazareški samostan
svetega Jožefa. Kaj vidimo tam? Naj-
veče uboštvo, nebeško čistost in prečudno
pokorščino. In komu so bili ti samotarci
pokorni? Svetemu Jožefu. On je bil opat,
superior ali gvardijan, kakor ga že ime¬
novati hočeš. Marija in Jezus sta ga na¬
govarjala: Častiti oče. V tem samostanu
pa sveti Jožef ni bil le poglavar ali opat,

90

on je bil vse. Oskerboval je vse službe,
imenitne in priproste, pa vse je popol¬
noma opravljal. On je bil vratar in klju¬
čar, on je preskerbel mizo in obleko, on
je bil dervar in tesar, on je učil in na¬
prej molil, on je bil vse.

Ker je bil v pravem pomenu »pra¬
vičen", bil je tako ljubeznjiv, da je vsa
težka dela sam prevzel, bil je toliko po¬
nižen, da je najslabša opravila sebi od¬
ločil, bil je toliko previden, da ni nebeš¬
kemu Detetu ali svoji deviški nevesti nik¬
dar kaj utrudljivega prepustil. On je pu¬
stil Dete pri Materi in je večidel sam vse
opravljal. Ko je pa videl in spoznal, kako
je mladeneč Jezus, dvanajst let star, v
Jeruzalemskem tempeljnu svojo nebeško,
prečudno modrost razodeval, se mu je
ponižno podvergel kot svojemu učeniku
in vodniku, in on, doslej najskerbnejši
oče, najboljši vodnik, postal je najubog-
Ijiviši novinec, najboljši in najponižnejši
učenec Gospodov. Vse to nas prepriča,
da sveti Jožef je neskončno ljubil po¬
stavo Gospodovo, ki mu je bila nespre-
minljivo pravilo. Kdor ne ljubi resnično
redovnega pravila, ne bo nikdar dober
poglavar, ne dober ključar, ne dober vra¬
tar. Mar li niso tisti najboljši samo-
tarci, kteri redovno pravilo resnično lju¬
bijo ? Jaz menim tisti, kteri redovno pra¬
vilo res ljubijo, to je, kteri imajo radi,
da se ne spolnuje njihova lastna volja,
ampak kteri se dajo po pravilu lepo vo¬
diti, kakor slepi nima rad, ako ga sa¬
mega pustiš, ampak mu je ljubo in pri¬
jetno, da ga drugi vodi in mu pot kaže.
Redovno pravilo ljubiti, se pravi, isto
spolnovati ne tlačansko ali hlapčevsko,
ampak veselo in otroško, je spolnovati ne
kakor stroj ali brez glave, ampak pa¬
metno, če tudi s popolno pokorščino, ne
le po čerki, ampak po duhu in v resnici.

Sveti Jožef je to ljubezen do pravila
vsaki dan razodeval v svoji molitvi Da¬

vidovih psalmov, če tudi nam sveto
pismo ne pove, vendar smemo misliti, da
je sveti Jožef, vsaki dan morebiti, molil
in pel tisti psalm, kterega je kraljevi pe¬
vec kot slavno pesem na postavo Gospo¬
dovo zložil in kterega še današnji dan
vsem duhovnikom v duhovnih urah vsaki
dan moliti ukazuje. Ta dolgi psalm (118)
prepeva posebno ljubeznjivost postave
Božje. Ko je sveti Jožef ta psalm pre¬
peval, razodeval Ije svojo veliko ljubezen
do postave Gospodove. Tako je bil pravi
Izraelec, v kterem ni bilo nobene zvijače.

Le poslušaj, kako je molil. »Pota
tvojih spričevanj se veselim, kakor vseh
zakladov." (Ps. 118, 14.) »Veselim se
tvojih besed, kakor on, ki veliko ropa
najde." (118, 162.) »Bolji mi je postava
tvojih ust, kakor tisoči zlata in srebra."
(72.) „0 Gospod, ljubim tvoje zapovedi.
Moja duša hrani tvoja spričevanja in jih
močno ljubi." (118, 166, 167.) »Tvoja
spričevanja so veselje mojega serca." (111.)
»In povzdigoval bom svoje roke k tvo¬
jim zapovedim, ki jih ljubim, in vadil se
bom v tvojih postavah." (48.) Ko je
tako molil, je tudi v svojem sercu tako
mislil. To je posebno razodeval, ko je s
kraljevim prerokom pobožno molil: »Kako
sladke so tvoje besede mojemu gerlu, bolj
ko med mojim ustam!" (103.) O da bi pač
vsi redovniki in redovnice tako molili!

Kdor pa svoje redovno pravilo tako
ljubi, kakor sv. Jožef, njemu se bo to na
obrazu bralo, kedar se mu kaj zapove.
Obraz resničnega redovnika se razjasni,
kakor da bi se mu cedil med v ustih,
ne derži pa se kislo, kakor bi kis ali
žolč požeral. Kar človek rad stori, stori
vesel in urno. Zato naj bi posebno re¬
dovniki, pa vsi kristjani, svetega Jožefa
prosili, da jim sprosi veliko ljubezen do
pravil, svojemu stanu odločenih. Kolikor
veča bo ta ljubezen v nas, toliko veče bo
naše serce. Velikoserčni redovnik teče po

91

poti Gospodovi, maloserčni pa leze, ka¬
kor polž s svojo hišo, ktero komaj pre¬
mika. Sveti Jožef je lahko rekel: „Po
poti tvojih zapovedi tečem, ko mi serce
razširjaš." (Ps. 118, 32.)

Ker je pa sveti Jožef toliko ljubil
postavo Gospodovo, je pač gotovo, da je
vsako službo, majhno in veliko, zvesto
opravljal. Ako nas toraj zadene kaj te¬
žavnega, naloži se nam težak, nevšečen
posel, nimamo boljšega priprošnika, ka¬
kor je sveti Jožef. On ve vsaki posel
in je vselej pripravljen, nam v vseh re¬
čeh pomagati.

Sveti Jožef pa ni nobene službe od¬
rekel, naj si bo težavna, zaničljiva ali še
tako težka. Ničesa prositi, ničesa ne do¬
biti, pa nobeni službi hrepeneti, pa vsako
voljno sprejeti, to je prelepo redovno
pravilo, to je hvale vreden značaj vsa-
cega redovnika.

Služba svetega Jožefa, kot poglavarja
Nazareškega samostana, je bila tako ve¬
lika, njegov posel, kot oskerbnik Sinu
Božjemu, je bil tako visok in imeniten, da
ni bilo nikdar nikjer tacega prednika. In
vendar se ni sramoval ter je kot pri-
prosti tesar tesaril in je navadna hišna
opravila sam opravljal. Ravno v tem je
bila njegova nezmerno velika čednost, da
se je vsacega dela lotil. To je ravno
vzrok, zakaj da si ga je sveta cerkev v
splošnega patrona zvolila, in ga v vseh
potrebah na pomoč kličemo. Ker je v
Nazareški hišici vse skoz njegove roke
šlo, opravlja tudi zdaj v nebesih službo
splošnega hišnika in vesoljnega oskerb-
nika svete katoliške cerkve.

Sveti Jožef nas uči, kako zamoremo
ob enem prav veliko storiti. So redov¬
niki, pa tudi drugi, ki so obupljivi, ne¬
kako zmešani, ako morajo več služb oprav¬
ljati. Bojh se, da bi onemogli. Taki
premalo na Boga zaupajo. Sveti Jožef
ni tako delal. On je bil vse vsem. Kdor

z Bogom nekako mešetuje, se ž njim po-
goduje, kaže, da ima premalo zaupanja,
pa še manj ljubezni do njega.

Zato naj bi posebno redovniki sve¬
tega Jožefa priserčno častili. On je naj¬
bolj! pomočnik v časnih potrebah, pa tudi
v dušnih bridkostih.

Naj bi vsi samostanski novinci sve¬
tega Jožefa v patrona si zvolili in se ž
njim posvetovali, kedar jih gerdi skuš-
njavec moti, da bi morebiti samostan za¬
pustili in se milemu jarmu Jezusovemu
odtegniti hotli. Sveti Jožef jih bo po-
terdil, da bodo stanovitni ostali. Tudi
pri molitvi vsakdanjih dnevnic jih bo misel
na svetega Jožefa krepčala in pazljive
ohranila. Kako dolgo v noč je on več¬
krat molil, kako pobožno je Davidove
psalme prepeval!

E nkr at — Bog nam to dodeli! —
bomo vsi prišli k svetemu Jožefu. Bli-
žej njega pa bodo tisti, kteri bolj zvesto,
bolj natančno, bolj vneto živijo po svo¬
jih pravilih in vodilih.

Zato vsaki dan ponavljajmo: »Tvoje
postave (o Bog!) se bom vedno deržal,
vekomaj in vekomaj." (Ps. 118, 44.)
„Tvoje postave bom premišljeval, tvojih
besedne bom pozabil." (16.) »Prisegel in
sklenil sem, deržati se tvojih pravičnih
sodb." (106.)

2. Sestre svetega Jožefa.

Po Francoskem je več samostanov,
v kterih so »sestre svetega Jožefa". Tako
namreč se imenujejo pobožne nune, ktere
so si svetega Jožefa svojega posebnega
patrona in varha zvolile. V Lijonu imajo
svojo pervo ali glavno hišo. Začetnica
te družbe je bila mati Saint Jean. V
času nesrečne francoske prekucije — leta
1784 — ko so zdivjani neverci, kakor
obsedeni, vse pokončati mislili, karkoli je
bilo kerščanskega, so ti hudobneži po¬
šteno ženo Saint Jean tudi v smert ob-

92

sodili. Ž njo so v temno ječo zavlekli
še dve drugi nuni, sestro Terezijo in
sestro Marto. Vesele so bile te lepe ne¬
veste Gospodove, da so za Jezusa terpele.
Ko neko jutro pride rabelj v ječo k njim,
jim divje zakliče: „Jutro velja vam!"
One pa veselo zakličejo: »Čast Bogu!"
Pripravljene so bile. Njene svetilnice so
bile napolnjene, luč žive vere in svete
ljubezni je v njih gorela. Radostno so
pričakovale ženina, da gredo na ženitnino
nebeškega Jagnjeta. Že so jih v vozu
zaperte na morišče vlekli, kjer bi jim
bili glave odsekali, ko so ravno zvedeli
smert grozovitega rogovileža Robespiera.
Smele so iz voza stopiti, in tako so
bile rešene. Zdihnile so pa: »Oj, me
nismo vredne, da bi bile za sveto vero
umerle. Naši grehi so nam to veliko
milost zabranili."

Ta pobožna žena je po zadušeni pre-
kuciji zbrala več bogoljubnih žen in de¬
vic pod varstvom svetega Jožefa, ki so
ubogim bolnikom po bolnišnicah stregle.
Kmalo so se toliko prikupile in tudi po¬
množile, da so prevzele mnogo šol, tudi
oskerbovanje jetnikov in zapuščenih otrok
jim je bilo izročeno. V Lijonu imajo svojo
pervo — odgojilno hišo. Zdaj imajo več
samostanov. Celo v Indiji pomagajo go¬
rečim misijonarjem. Tam učijo žensko
mladino, kakor pri nas »šolske sestre".

Druga družba sester svetega Jožefa
se je vstanovila na gornjem Francoskem.
Njen vstanovnik je bil M. Lebrun, dekan
pri cerkvi svete Gere. Žalosten je bil,
ko je videl, da dekliči ubogih ljudi v nje¬
govi župniji nimajo nobene šole in ra¬
stejo brez potrebnega nauka. Fantiči so
imeli svojo šolo, ktero so šolski bratje
prav dobro oskerbovali, za deklice se ni
nihče zmenil. Za silo so bile nektere
žene najete, da so deklice v kerščanskem
nauku saj nekoliko podučevale. Ali pri
pervein svetem Obhajilu se je čutil velik

razloček. Ko so bili mladenči lepo in dobro
podučeni, so uboge deklice le malo vedele.

Lebrun se je veliko prizadeval, da bi
dobil nune, ki bi žensko mladost vsega
potrebnega učile. Pa njegov trud je bil
zastonj. Najel je toraj ptujo hišo in pri¬
govarjal je tako dolgo, da so tri mlade
osebe dobrih hiš prevzele nauk ubogih
deklic ter so jih vsaki dan po eno uro
kerščanski nauk učile. — Tri leta so bile
revne deklice podučevane in pripravljene
za pervo sveto Obhajilo. Prav dobro se
je to učenje obneslo.

To je gorečega dušnega pastirja oser-
čilo in sklenil je, napraviti redno šolo za
uboge deklice svoje župnije. Učiteljice
so to z veseljem sprejele. Pogovorili so
se in so izvolili v patrona in varha sve¬
tega Jožefa, kterega je gospod Lebrun
posebno častil. Njega je svojim duhov¬
nim hčeram v zgled in voditelja pripo¬
ročil. Zato je to novo šolo pričel v praz¬
nik svetega Jožefa, 19. sušca 1835.
Treba pa je bilo, da je to bogoljubno
delo vterdil in da je neskušene učiteljice
stanovitne in serčne ohranil. Pobožni
mašnik jim je dal modro pravilo, ktero
jih je napeljevalo k rednemu življenju in
jih vnemalo v učenju revnih učenk.

Kmalo je šola svetega Jožefa obilni
sad rodila. Treba je bilo večega pro¬
stora, ker deklice cele župnije so hitele
v to dobro vredjeno šolo. To je trajalo
devet let. Začetnik družbe je po teh
skušnjah svojim duhovnim hčeram dal
nova, primerna pravila, ktera je veliki
škof iz Cambrai-a poterdil leta 1844.

Zdaj je dobil dekan Lebrun privol¬
jenje, da so njegove duhovne hčere smele
nositi posebno obleko. Za pervo slovesno
preoblečenje je odbral 28. dan malega
travna 1844, ko so ravno obhajali praz¬
nik varstva svetega Jožefa.

Urno so se množile »sestre svetega
Jožefa" in zdaj oskerbujejo več šol. Sveti

93

Jožef jih podpira in jim pomaga v duš¬
nih in telesnih potrebah.

Celo v vročo Afriko so se podale
»sestre svetega Jožefa", da tam Gospo¬
dovim misijonarjem pomagajo širiti pravo
kerščansko omiko. V Kairi, Kartumu in
Kordofanu imajo svoje naselbine.

3. Bratje svete družine.

V Segorbiji na Španjskem so se dru¬
žili blagi, izobraženi možje in se »bratje
svete družine" imenujejo ter so si sve¬
tega Jožefa svojega posebnega varha zvo-
lili. Prevzeli so nauk v začetnih in tudi
v viših šolah. Vse svoje učenje stavijo
na podlago kerščanskega nauka. Škof iz
Segorbije je vstanovnik te družbe, ki šteje
toliko udov, da lahko prevzamejo nauk
po vseh Španjskih okrajinah, kamorkoli
jih pokličejo.

»Bratje svete družine" storijo navadne
samostanske obljube uboštva, vednega de-
vištva in vedne pokorščine in kerščanske
ljubezni. Oni nimajo nikakoršnih pripo¬
močkov, nikakoršne denarne pomoči. Oni
stavijo svoje zaupanje le v previdnost
Božjo in na mogočno priprošnjo svetega
Jožefa. Milost Božja je ž njimi in oni
storijo veliko dobrega.

4. Misijonarji svetega Jožefa.

Vsi redovi, naj se že kakorkoli imenu¬
jejo, so tudi častivci svetega Jožefa. Po¬
sebno pa ga častijo vsi misijonarji, in
ko sebe in svoje misijone zročujejo pre-
blaženi Devici in nebeški kraljici Mariji,
ne pozabijo in ne opustijo, da si zvolijo
tudi svetega Jožefa svojega varha in vod¬
nika. In to po vsi pravici.

Saj je bil sveti Jožef pervi misijonar
v službi Jezusa Kristusa in njegovega
svetega evangelija. Še preden je bil Zve¬
ličar sveta iz Marije, preblažene Device,
rojen, peljal ga je sveti Jožef v Betle¬
hem, ktero mesto je nebeški Oče svojemu |

edinorojenemu Sinu v rojstni kraj na
zemlji odločil. Sveti Jožef je visoko če-
ščeni Materi Božji prenočišča iskal.

Sveti Jožef je v svoji znajdljivi ljubezni
in v svoji zadregi poiskal revno skalnato
votlino novorojenemu Zveličarju, ko so mu
vsako človeško stanovanje odrekli. On je
ta zapuščen hlev, kolikor je mogel, po-
snažil in pripravil Gospodu nebes in zemlje
in njegovi prečeščeni Materi.

Tudi v ptujo deželo je šel sveti Jo¬
žef, kakor misijonar Najvikšega, ko je z
Jezusom in z Marijo v Egipt bežal in je
tam Jezusovo Ime razglasil, je Zveličarju
stregel in ga zredil ter je marsikterega
nevernika od nespametnega malikovanja
k spoznanju pravega Boga pripeljal.

Ako beremo v misijonskih sporočilih,
kako misijonarji živijo in delajo, koliko
si pritergujejo in koliko pomanjkanja ter-
pijo po ptujih, pustih in neobdelanih de¬
želah, ako beremo, kako revni so ljudje
in kakšne so v začetku spreobernjenja
njihove cerkve, spominjamo se na Betle¬
hemski hlev in na bivanje svete družine
v Egiptu. Mar niso oznanovalci svete
vere med neverniki podobni svetemu Jo¬
žefu, redniku Kristusovemu? Tudi misi¬
jonarji večkrat ne morejo boljšega sta-
novališča preskerbeti Božjemu Zveličarju
v Zakramentu svetega Rešnjega Telesa.
V revnih, zapuščenih, lesenih uticah, v
skalnatih votlinah, včasih tudi v nesnaž¬
nih hlevih prenočijo s svojim Jezusom.
O kolikokrat se morajo z Naj svetejšim
skriti in bežati pred zalezovanjem never¬
nih mogočnjakov! In serca ubogih div¬
jakov, ktere goreči misijonarji za Kristusa
pripravljajo, mar niso podobna tempeljnu
brez vse lepote, brez luči in brez gorkote ?

Sveti Jožef je varh in patron kato¬
liški cerkvi. Kakor pa sveta cerkev v
svoji materni ljubezni najbolj želi, da bi
si kolikor le mogoče veliko otrok prido¬
bila, tako hrepeni tudi očetovsko serce

94

svetega Jožefa po razsvetljenji ubogih in
zapuščenih nevernikov. Zato je čisto na¬
ravno, da so v varstvo svetega Jožefa
zročeni vsi misijoni, ki toliko nevernikom
luč svete vere prižgejo. Resnično je, da
se današnje dni oznanjenje svetega evan¬
gelija s češčenjem svetega Jožefa enako
širi, ali morebiti se ravno zato toliko ne¬
vernikov spreoberne, ker se škofje in maš-
niki pod varstvom in z blagoslovom sve¬
tega Jožefa med nevernike podajajo, da
jih k resnici svete vere pripeljejo.

Zaupanje, ktero misijonarji in njihovi
spreobernjenci v svetega Jožefa stavijo,
je pa tudi tako priserčno in neomahljivo,
da ga milostljivo serce tega imenitnega
svetnika in mogočnega priprošnika mora
spolniti. V največi sili, brez vse pomoči,
se zaupljivo obračajo na svojega varha,
na Božjega rednika. Njegova pomoč je
gotova. Pod vidnim varstvom svetega
tesarja zidajo veličastne cerkve, mnogo¬
tere šole in razne sirotišnice.

Najvišo stopnjo je doseglo češčenje
svetega Jožefa v Ameriki. Že v začetku
so misijonarji s sveto vero gojili tudi to
lepo češčenje. Pervi cerkveni zbor v
Meksiki leta 1555. je zvolil svetega Jo¬
žefa v patrona meksikanski cerkvi in je
sklenil, da naj se praznik svetega Jožefa
slovesno obhaja. Tretji zbor je sklenil
za praznik varstva svetega Jožefa posebno
sveto mašo in duhovne molitve. Te
sklepe je rimski papež poterdil. Skoraj
po vseh meksikanskih cerkvah je navada,
da sedem dni pred praznikom svete Te¬
rezije obhajajo slovesno Božjo službo na
čast svetemu Jožefu, kterega je ta svet¬
nica posebno častila. V več krajih imajo
tudi čez leto slovesno službo Božjo na
čast sedmerega veselja in sedmere žalosti

svetega Jožefa. Veliko vernih prejema njemu
na čast vsaki 19. dan slehernega mesca
sveto obhajilo. Devetdnevnice pred praz¬
niki svetega Jožefa so sploh v navadi.
Skoraj vsaka hiša opravlja zvečer te mo¬
litve. Po večjih mestih napravijo 19. dan
vsacega mesca slovesne procesije, pri kte-
rih nosijo okinčano podobo svetega Jožefa,
zraven pojejo pesmi njemu na čast in
molijo sveti .rožnivenec. Vsako mesto ima
svojo cerkev, svetemu Jožefu posvečeno.
Vsaka cerkev ima njegov altar, vsaka
hiša njegovo podobo. Ime svetega Jožefa
je tam tako splošno, kakor po Kranj¬
skem ime Janez.

Najveličastnejše cerkve na čast sve¬
temu Jožefu posvečene so v Ameriki. Nad
sto velikih župnij časti svetega Jožefa
svojega patrona. Sedem škofijskih cerkva
je temu mogočnemu varhu posvečenih.
Samostanov, raznoterih šol in bolnišnic
in drugih cerkvenih zavodov nosi ime sve¬
tega Jožefa toliko, kolikor njih nosi ime
njegove deviške neveste. Povsodi je češ¬
čenje Matere Božje sklenjeno s češčenjem
svetega Jezusovega rednika.

Ko redovi z vso vnemo pospešujejo
češčenje svetega Jožefa, se bratje družbe
svetega križa najraji imenujejo Jožefiti,
ter se posebno ukvarjajo z izrejo moške
mladine, sestre družbe svetega križa, Ma-
rijanite,  izrejajo žensko mladost. Šolski
bratje in šolske sestre v Ameriki stord
toliko dobrega, da le Bog sam ve, koliko.
Ti vsi množijo in širijo pri mladosti češ¬
čenje svetega Jožefa.

Ako človek bere, kako v Ameriki sve¬
tega Jožefa častd, se mu mora res milo
storiti, da so Amerikanci v tem češčenji
nam daleč naprej ušli, in jih bomo Ev¬
ropejci komaj kdaj došli.

IX.

Prikazovanja Matere Božje.

„ Od kod to meni, da pride Mati mojega Gospoda k meni ?“
Luk. 1, 43.

O Vlarija!

f  reden začnem opisavati prikazovanja tvoja, obernem se k tebi, o moja ne¬
beška kraljica, o moja ljuba Mati! Saj ti si mi sprosila pri Bogu veliko
milost, da me je Vsegamogočni še pri življenji ohranil in mi po hudi, smertni
bolezni ljubo zdravje dodelil. Priserčno želim, saj tako dolgo še živeti, da z Božjo
pomočjo končam, če tudi revno in zanikerno delo v veči počeščenje tvoje, o prebla-
žena Devica Marija, in v počeščenje tvojega prečistega ženina, svetega Jožefa!

O Marija, sprejmi milostljivo tudi ta del v tvojo slavo in čast spisanih
bukev! Prosi svetega Duha, naj razsvetli moj um, naj vodi mojo roko in mojo
pero, zlasti še, naj vname moje revno, toliko nestanovitno serce, da, v resnični,
sveti ljubezni do tebe gori!

Nadaljevati hočem to pisanje in v teh bukvah želim omeniti prečudnih do-
godb, ktere — o Marija! — nam spričujejo tvojo materno ljubezen do nas, za¬
puščenih Evinih otrok, pa nam dokazujejo tudi neskončno veliko moč tvoje pri¬
prošnje pri Bogu. Oj, da bi pri popisovanji tvojih prikazni me napolnil tvoj presveti
duh, da bi jaz pervi bil, kteremu bi te bukve v časno in večno življenje teknile!

Prikazovanja Matere Božje od začetka kerščanstva
do današnjih dni.

oživeli smo čudne čase. Tako mar¬
sikdo pravi. — Res so današnji

časi velikanski v znajdbah, ktere moramo
vsi občudovati, pa so tudi velikanski časi

v hudem, in vendar tudi v dobrem. Na
duhovnem polji pobožnega kristjana po¬
sebno zanimiva, ko sliši, da nevidno, čez-
natorno stopa v dotiko s človekom, čez-

96

natorno prikazovanje se v zadnjih deset¬
letjih eno za drugim versti, na to sledi
mnogotero prerokovanje in čudno ozdrav¬
ljenje brez števila nadložnih ljudi. Take
nenavadne dogodbe cele dežele prebudijo,
celi kraji se vzdignejo in hitijo v tru¬
mah na mesto čudnih prikazni. V naj-
daljnih kotih zbudi tak glas splošno za¬
nimanje. Po časopisih, ki vso zemljo
obmrežijo, vname se živa vojska, je li
nova prikazen resnična ali je le slepilo.
Celo visoka deželna oblast se vzdigne,
policija in sodnije se vkvarjajo s tem in
na vso stran pregledujejo in ojstro pre¬
iskujejo. Velikokrat bi človeški modrijani
radi zabranili in uničili veljavo takih čudnih
prikazovanj, ali ravno s svojim modro¬
vanjem in s svojim trdovratnim vstavlja¬
njem jo pospešujejo. Ako te nenavadne
dogodbe premišljujemo, vidimo, da so ve¬
čidel prikazovanja naše ljube Matere Božje.
Ravno to je nagib, da jih katoliški
kristjan ljubi in urno za resnične ima,
ko jih neverni svet zaničuje in zaničljivo
zasmehuje. Marija—to sladko ime — je
vernemu sercu polno tolažbe in veselja,
je pa v spodtiklej zagrešenemu, never¬
nemu človeku. Katoliško ljudstvo rado
veruje, da se je Mati Božja prikazala ter
s tem vterjuje upanje, da bo usmiljeni
Bog nove milosti po svoji preblaženi Ma¬
teri delil.

Skušnja skoraj devetnajstih stoletij
nam množi to upanje. Tako prikazovanje
Matere Božje ni pravovernim nič novega.
Vsaki čas ima svoja razodenja naše ljube
Gospe. Ravno to večkratno občevanje
Matere Božje z ljudmi daje njenemu češ-
čenju tisto moč, tisto živost in priserč-
nost, ki je nevernim in krivovercem v
spodtikljej, — hud tern v peti. Vsako
novo Marijino prikazovanje tudi na novo
spričuje, da preblažena Mati Gospodova
ni kar navadna oseba, ki je skoraj pred
devetnajst stoletij tu na zemlji živela. To

spričuje, da je prav, ako jo pravoverni
visoko častd, njene čednosti slavd, se nje¬
nega veličastva in njene velike moči ve-
seR in skušajo materno skerb, ktero kra¬
ljica nebeška nam, v tej solzni dolini zdi¬
hujočim, tako obilno skazuje.

V vseh časih je Marija pokazala, da
je nam mila Mati in da njena priprošnja,
je mogočna. Kolikor bolj primerjamo
razodenja današnjih dni z onimi davno
pretečenih časov, toliko bolj in ložej bomo
razumeli, toliko višej jih bomo cenili.

Preglejmo toraj prikazovanja in raz¬
odenja Matere Božje od pervih časov do
današnjega dne, da bomo svojo nebeško
kraljico toliko priserčnejše častili in
na njeno pomoč toliko bolj zaupali.
Našteti želim le bolj imenitna razodenja,
vse opisati ali jih le omeniti, to ni mo¬
goče.

Kar bom preljubim Slovencem od pri¬
kazovanj naše ljube Matere Božje v te
bukve zapisal, posneto je večidel iz »Herz-
Maria-Bluthen“ in iz prikazovanj in raz-
odenj, ktere je popisal slavni Troješki
častni kanonik Pavl Sausseret.

Nihče pa ni zavezan, te dogodbe ve¬
rovati, ker niso verske resnice. Zapišem
jih le kot dogodbe, ktere so se godile v
času žive vere in priserčne ljubezni in
ktere so pravoverni za resnične spoznali.
Te dogodbe so veljavni možje zapisali,
one so resnični dokazi, kako dobrotljivo
in milostljivo se skazuje preblažena De¬
vica Marija njim, kteri jo otroško ljubijo
in jej zvesto služijo. Potem so te do¬
godbe pripravne, da vterjujejo pobožnost
in zaupanje do presvete in visoko častite
Matere našega Gospoda in Zveličarja v
sercu tistih, ki te prigodbe verujejo.

Upam, da med vernimi Slovenci ni
merzlih pa napuhnjenih duš, ki se bojd,
da bi se na pomoč Božjo in na priproš¬
njo njegovih svetnikov preveč ne vero¬
valo, ki s svojimi puhlimi možgani zani-

97

kujejo vse, kar jih opominja na priserčno
zvezo, ki druži mertve z živimi. Takim
in enakim ne popisujem sledečih dogodb.

Pišem pa za nje, ki željno in veselo
sprejmejo vse, kar, zidano na poštene in
pravične priče, skuša dokazati, da so ne¬
besa s to zemljo ljubeznjivo in bratovsko
sklenjena, da ni še poderta ali polom¬
ljena lestvica, ktero je očak Jakob v
skrivnostnih sanjah videl, in ktera, na
zemljo vperta, je do nebes segla, in da
po tej lestvici angelji Božji in svetniki
nebeški vedno doli in gori hodijo, da večni
Bog nas ubogih Evinih otrok ni pozabil,
da angelji in svetniki večkrat popustijo
svoja veličastna prebivališča, da nas obiš¬
čejo in nam svojo roko prijateljsko po¬
dajo in da se tudi Marija, nebeška in
naša kraljica, iz svojega veličastva na to
zemljo poda, ter se nekterim svojim slu¬
žabnikom prikaže, ž njimi se pogovarja,
jim razodeva skrivnosti, ktere zamorejo
pozemeljski prebivalci le po čeznatornem
potu zvedeti.

In taka prikazovanja, taka razodenja
so tako stara, kakor je star človeški rod.
Že perva stran svetega pisma nam pri¬
poveduje, da se je našim pervim star¬
šem Bog sam prikazal in da sta tudi pri¬
kazen angelja imela. Ravno to nam pri¬
poveduje sveto pismo od tistih mož, ktere
je Bog odločil, da so ohranili pravo vero
v živega Boga. Noe, Abraham, Izak,
Jakob so imeli prikazen Boga in njego¬
vih svetih angeljev. Mojzes je gledal
svojega Gospoda v gorečem germu, v po¬
dobi oblaka in v človeški podobi na Si¬
najski gori. V judovskem tempeljnu so
videli pogosto prikazen Božjo. Velikokrat
se je nad skrinjo zaveze prikazalo veli¬
častvo Božje. K Cahariju, k Mariji, k
Jožefu in k pastirjem so prišli angelji
Gospodovi. V Kristusu Jezusu, Sinu
Božjem, se je osebno prikazala dobrota
in ljubezen Božja do nas. (I. Jan. 4, 9.)

HI. del.

Saj celo njegovo življenje tu na zemlji
je polno nebeških prikazni. Aposteljni so
bili večkrat z nebeškimi prikaznimi ove-
seljeni in poterjeni.

Verni kristjan toraj ne more tajiti
prikazni Božjih in njegovih angeljev in
svetnikov. Ako so bila taka prikazovanja
nekdaj, zakaj bi ne bila mogoča tudi da¬
našnje dni?

Vprašanje pa se sili človeku: Ali Ma¬
rija osebno stopi z nebes, da se kaže in
pogovarja s človeškimi otroci? Saj imamo
to pobožno vero, da je tudi njeno pove¬
ličano telo z dušo vred v nebesih. Se li
toraj telesno prikaže ljudem, kakor se je
prikazoval Jezus Kristus po svojem vsta¬
jenji, da so se ga lahko dotaknili? —
Nekteri cerkveni učeniki mislijo, da Mati
Božja navadno ne stopi z nebes, ako
ravno se zamore njeno častito spreme¬
njeno telo, kakor duh, hitro in lahko, tudi
na več krajih ob enem prikazati. Učeni
bogoslovci so te misli, da Bog v svoji
modrosti ne dela čudežev brez veljavnega
uzroka in da Marija se navadno ne pri¬
kaže osebno, ampak le njena podoba, ali
angelj v njeni podobi. To velja tudi od
prikazni Zveličarja samega, ali od pri¬
kazni svetega Jožefa ali druzih svetnikov.
Po tej misli tudi najložej razumemo, da
se prikazni dotakniti ne moremo, da se
vidi na stvareh, ki ž njo vred zginjajo
in da ima prikazen razno podobo. Ven¬
dar nahajamo v življenji svetnikov več
dogodb, ktere nas v včri poterjujejo, da
se včasih Marija svojim zvestim služab¬
nikom osebno, s svojim telesom prikaže.
— To je potrebno, da imamo pred očmi,
da marsikaj razumemo, kar bi se nam
drugače neverjetno zdelo.

Začnimo toraj v veče počeščenje naše
ljube Gospe in Matere Božje in v zago¬
tovljeni e svojega zveličanja s prikaznimi
preblažene Device Marije v pervih sto¬
letjih.

7

98

I. Svetemu Jakobu starejemu.

Kolikor nam zgodovinarji pervih ča¬
sov pripovedujejo, je bil sveti apostelj
Jakob stareji pervi med srečnimi, kterim
se je Mati Gospodova prikazala. Zanes¬
ljive priče nam dokazujejo, da prebla-
žena Devica Marija je svoja čudna pri¬
kazovanja svojega z nebeško slavo kro¬
nanega življenja pričela že, ko je še tu¬
kaj na zemlji živela.

Zmed vseh krajev cele zemlje je bila
Španjska dežela odbrana, daje dobila perva
to posebno milost, in sveti Jakob sta¬
reji, pervi apostelj tej deželi, je bil tako
srečen, da ga je najpoprej Mati Božja
prečudno obiskala.

Stari pisatelji imenujejo Španjsko naj¬
bolj katoliško kraljestvo. In ti nam pri¬
povedujejo, da je sveti apostelj Jakob, sin
Cebedejev, že dalje časa učil in oznano-
val sveti evangelij po Španjskem, ker ta
kraj je bil njemu odločen, ko so apo-
steljni po prejemu svetega Duha se razšli
po svetu. Z vso vnemo je učil nebeški
nauk križanega Jezusa, ali veselo ozna¬
nilo ni našlo sprejemljivih sere, vsejano
seme Božje besede je revno kalilo in čisto
malo duš je sv. Jakob pripeljal v Go¬
spodov hlev.

To ga je hudo ožalilo. Po zgledu
svojega nebeškega učenika je neki večer
svoje učence zbral, ter jih je peljal na
breg reke Ebro, kakor je nekdaj šel Je¬
zus s svojimi učenci v puščavi k reki
Jordanu. Tukaj je sveti Jakob s svo¬
jimi molil in bridke solze točil.

Ko je bil v svojo sveto zdihovanje
ves vtopljen, prikaže se mu preblažena
Devica Marija. Angelji so jo spremljevali
in nebeške pesmi so prepevali. Marmor¬
nati steber je bil blizo tam in Devica
obstoji na njem ter si ga v podnožje iz¬
voli. Ko jo sveti apostelj zagleda, pade
pred njo na tla, jo ponižno počasti ter

jej potoži svojo veliko bridkost. Marija,
tolažnica žalostnih, ga premilo oserčuje,
njegovo zaupanje vterjuje ter mu obljubi
svojo pomoč. Naroči mu pa tudi, naj
postavi hišo Božjo na tem kraju in v tej
hiši naj bo tudi steber, kteri je njej zdaj
v podnožje. Pristavi pa tukaj tudi svoje
pervo razodenje, da Španjska dežela jo
bo posebno častila in da ona bo ta del
svete cerkve v svoje posebno, materno
varstvo vzela. Ko je preblažena De¬
vica Marija svetega Jakoba tako vterdila
in oserčila, je zginila.

To je začetek po vsem svetu znane,
imenitne Božje poti, ki jo imenujejo:
„Naša ljuba Gospa pri stebru“ v Sa-
ragosi.

Slavni častivec Matere Božje, oče Poire,
pravi: „Dobro vem, da marsikteri učenjak
bo nad to prigodbo dvomil. Je pa ven¬
dar toliko veljavnih prijateljev, ki terdijo
resnico tega, da bi prav bilo nespametno,
njihovos pričevanje brez uzrokov zavreči. “

Nekteri tudi pišejo, da je preblaženo
Devico spremil sveti Janez evangelist,
kteremu je Gospod na križu umirajoč
svojo ljubo Mater izročil in ki je bil njen
zvest spremljevalec. Tudi pravijo, da sta
bila Marija in sveti Janez več dni pri
svetem Jakobu, preden sta se v angeljski
družbi nazaj v Jeruzalem podala. (Bo-
sius, lib. 9. Canisius, lib. 5. Spinellus
cap. 29.)

2. Aposteljnom.

To prigodbo nam popiše oče Poire
v svojih lepih bukvah, ktere imenuje:
„Trojna krona Marijina." On pravi: Prav
in spodobno je, da so aposteljni služab¬
niki, učenci, prijatelji, ljubljeni bratje na¬
šega Zveličarja in najstarejši sinovi Ma¬
rijini, zavoljo svoje vneme do Jezusa in
zavoljo svoje otroške ljubezni do njegove
svete Matere bili oplašeni in razvesel¬
jeni s prikazovanjem preblažene Device

99

na zemlji, kmalo, ko se je preselila in
je bila vzeta v prebivališče zveličanih.
Saj so jej aposteljni po vnebohodu nje¬
nega Sina s toliko skerbjo stregli, so jo
toliko spoštovali in častili, so njen po¬
kop, njen grob, njene svetinje v toliki
časti imeli, da so si prislužili nekako
pravico, da se prepričajo Marijine slave
v nebesih, pa tudi blaženega spomina, v
kterem jih je Mati Božja zavoljo njihove
ljubezni in vdanosti imela.

S to prikaznijo je pa tudi že poter-
jena resnica, da Marija, povzdignjena k
časti kraljice nebeške, svojih otrok na
zemlji ni pozabila.

Zgodilo se je, pravi izročilo, da so
prišli vsi aposteljni v Jeruzalem, da bi
pri smerti svoje Božje Matere in učitel¬
jice zraven bili. Ko so se pa iz Gece-
mane v hišo svete večerje ventili in so,
tretji dan po tej blaženi vernitvi, zbrani
svete obrede opravljali, prikaže se jim
Mati Božja, obdana s svetlobo in slavo,
sredi med njimi. Veselje in začudenje jih
napolni. V tej nepričakovani radosti vsi
zdihnejo z enim glasom: »Panagia Dei-
para, adjuva nos! — Presveta Mati Božja,
pomagaj nam!“ Polna milosti in polna
nebeškega veličastva jim odgovori: „ Vedno
bom pri vas!“

Ko je naša ljuba Gospa postala kra¬
ljica nebes in zemlje in jo je nebeško
kraljestvo njenega Božjega Sina pozdra¬
vilo svojo Gospo, bilo je zares ljubez¬
nivo in prav, da je ona to veselo ozna¬
nilo razodela svetim aposteljnom poprej,
kakor drugim ljudem. Saj je tudi Jezus
Kristus po svojem častitem vstajenji ravno
tako storil, ter je, preden je nazaj k svo¬
jemu nebeškemu Očetu se podal, apostelj¬
nom naznanil svojo najvišjo oblast in je
obljubil, da bo vedno ostal pri njih in
pri vseh, ki bodo za njim hodili in po
njegovem nauku živeli. (Dreifache Krone.)

3. Pobožni ženi na Francoskem.

Od apostoljskih časov skoraj dve sto
let naprej ne vemo nič od prikazovanj
Matere Božje. Da bi tako dolgo nebeška
kraljica se nič ne zmenila za svoje po-
zemeljske častivce, ne smemo in ne mo¬
remo misliti. Kraljica mučenikov ni mogla
zapustiti svojih zvestih vojakov v naj¬
hujšem boju, v času prestrašnih skušenj!
Ne moremo verjeti, da bi se ne bila nik¬
dar prikazala o času grozovitega prega¬
njanja, ko je skoraj slehernemu kristjanu
bila mučeniška smert napovedana, ko so
sveti kerst mnogi prejeli po ječah, na
tezavnicah, na gorečih germadah ali v
svoji kervi, ko so jih divje zveri tergale.
Ne moremo si misliti, da ne bi bila na po¬
moč prišla kraljica nebeška, ko so zvesti
učenci Gospodovi se hrabro vojskovali,
kakor pride in prehodi skerbni vojsko¬
vodja vse verste zvestih vojakov, da jih
vterduje in oserčuje. Ko so se Maka¬
bejci z ljutim Antiohom in Heliodorom
vojskovali, poslal jim je Gospod Bog v
vidni podobi svoje angelje na pomoč, in
Marija naj bi bila pozabila tiste, ki so
za vero v njenega Božjega Sina svojo kri
in svoje življenje dali, ko je v poznejših
stoletjih se vendar tolikrat pokazala?

Tega nikakor ne moremo misliti. Celo
verjeti smemo, da se je preblažena De¬
vica tiste hude čase večkrat prikazala in
bolj razodevala skrivnosti nebeške, kakor
kteri drugi čas. Ali takratna prikazovanja
so ostala skrivnost tistim srečnim du¬
šam, ktere so jih videle. Mučeniki so ter-
peli in umerli, pa niso popisovali zgodbe
svojega častitega boja. Kdo se bo te¬
daj čudil, da iz pervih časov nimamo za¬
znamovanih Marijinih prikazovanj? Go¬
tovo pa se je nebeška Mati svojim ljub¬
ljenim in zvestim otrokom večkrat pri¬
kazovala, Bog pa ni pripustil, da bi te
zgodbe do nas prišle.

7*

100

Še le v tretjem stoletji imamo za¬
znamovano, da se je preblažena Devica
zopet prikazala. To prikazen je imela
pobožna žena na Francoskem, blizo mesta
Puy, kjer je še današnje dni imenitna
Božja pot. Ženi je bilo Avrelija ime. Ta
žena je bila veliko let bolna. V spanji
jej Marija naroči, naj gre prej ko prej
na goro Anic, kjer je že pervi škof tega
kraja ogradil kraj, za hišo Božjo odločen.
Mati Božja pa je pobožni ženi zagoto¬
vila, da bo na tej gori svoje zdravje zo¬
pet dobila. Njena družina jo je nesla
na goro, ker sama ni mogla hoditi. Ko
jo prinesejo proti večeru na omenjeni
kraj, vsede se vtrujena na kamen in za¬
dremlje. Proti polnoči jo premilo-lepi
glasovi zbudijo. Avrelija zagleda pre¬
čudno bliščobo in prikaže se Marija, ktero
spremljata dva kerdela, eno lepše od
druzega. V eni versti so bili angelji, v
drugi nedolžne device. Nebeška kraljica
se bliža bolni Avreliji ter jo ljubeznjivo
tako ogovori: »Zdaj, moja ljuba hči, si
ozdravljena! Pojdi pa in povej mojemu
služabniku Evodiju, naj mi na tem kraju
postavi novo cerkev, v kteri me bodo
verni častili in tu bom zdravje bolnikom
in tolažnica žalostnim."

Pobožna Avrelija se svoji nebeški do¬
brotnici zahvali in zdrava in vesela po¬
išče škofa Evodija ter mu pove, kako jo je
preblažena Devica ozdravela, pa mu tudi
sporoči povelje Matere Božje, da naj v
njeno češčenje sezida cerkev na gori Anic.
Sveti pastir je bil neizrečeno vesel tega
sporočila. Ali previden in moder mož, v
strahu, da bi oče laži kacega slepila ne
počel, naznani svoji čedi tridnevni post,
potem še le se poda s svojo duhovščino
in z ljudstvom na omenjeno goro. In
glej čudo! V največi poletni vročini je
bil kraj s snegom pobeljen.

Pa še to očitno znamnje Božje volje
ni škofa pripravilo, da bi se bil takoj

dela lotil. Bog mu je poslal še angelja,
ki ga je na zidanje nove cerkve opomnil.
Vendar je vestni škof hotel še z rimskim
papežem poprej se posvetovati, njegovo
sodbo zaslišati in ga pomoči prositi. Zato
se je napotil v Rim, kjer je takrat sveto
cerkev vladal papež sveti Kalikst.

Poglavar svete cerkve je po Božjem
razodenji vse že vedel, preden je škof
Evodij prišel v Rim. Z veliko častjo je
sprejel svetega škofa. Ko je bilo vse
dognano, mu je sveti oče pridružil sve¬
tega Skrutarija, kterega je postavil apo¬
stolskega misijonarja celi francoski de¬
želi. Podaril jima je papež Kalikst pri
odhodu imenitnih in predragih svetinj za
novo cerkev.

Ko je sveti Evodij nazaj priromal,
lotil se je urno velikanskega dela, da bi
nebeški kraljici postavil spodoben tem¬
pelj. Med težavnim delom se je Mati
Božja večkrat prikazala ter delavcem serč-
nost in sveto vnemo dajala.

Ko je bilo delo dokončano, sklenila
sta oba škofa, da hočeta zopet v Rimsko
mesto popotovati, da bi si pri sv. očetu
sprosila privoljenje, da smeta to novo
Marijino cerkev posvetiti.

Ali komaj se na dolgo pot podasta,
srečata ju dva častita starčeka, belo oble¬
čena, posebno častitljiva. Škof Evodij ju
pozdravi ter vpraša, kam da gresta. Ona
pripovedujeta, da prideta z Rima od sve¬
tega očeta papeža, kteri ju je poslal k
škofu Evodiju in Skrutarju s poročilom,
naj bosta gledd posvečenja nove cerkve
Matere Božje brez vse skerbi, ker cerkev
so že posvetili angelji, kterim je Bog
sam to sveto delo odločil. Neznana ro¬
marja sta škofom izročila dve skrinjici
svetinj, ktere naj bosa v novo cerkev ne¬
seta. Ko sta škofa te svetinje z ra¬
dostjo sprejela, jima ptuja starčeka še na¬
znanita : »Ne mislita, da bi bilo to kako
slepilo. V znamnje, da sva resnico govo-

101

rila, bota pri svojem prihodu k novi cer¬
kvi dobila cerkvena vrata tako zaperta,
kakor sta jih pri svojem odhodu zakle¬
nila. Čudno pa se bodo vrata sama od-
perla, zvonovi se bodo sami oglasili, in
luči bodo prižgane brez človeške pomoči.
Živ in neznan blišč bo vse zidanje na¬
polnil, in na altarji bota našla sled ma¬
ziljenja s sveto krizmo."

In zdaj zgineta ptuja popotnika.
Sveti Evodij in njegov pomočnik Skru-
tarij sta vse tako našla, kakor sta jima
pravila prečudna moža. Sveti škof na¬
pove veliko slovesnost in hvali in časti
s svojo čedo Boga in njegovo preblaženo
Mater.

Dvoje je pri tej prigodbi posebno
imenitno. Pervo je visoko češčenje in
sveta podložnost, ktero so škofje že ta¬
krat apostoljskemu sedežu skazovali. Dru¬
gič pa moramo občudovati veliko previd¬
nost, ktero je imel sveti Evodij, da se je
zagotovil resnice tega, kar mu je po¬
božna Avrelija pripovedovala od prikazni
Matere Božje in njenega naročila. (Ne-
gotium Saecul. Maria, Courcier.)

4. Svetemu Gregorju, čudodelniku.

Veliko svetnikov je Gregorjev. Temu
svetemu Gregorju so dali priimek „ čudo¬
delni", ker je mnogo čudežev storil, celo
hrib je premaknil. On je bil res pre¬
lepa luč svojemu času. V svojih mnogo¬
terih spisih nam je zapustil spričevanja
svoje žive vere, svoje vsestranske ved¬
nosti in svojega bistrega uma.

Zoper njegovo voljo so ga  zvolili in
postavili škofa v mestu, ki so mu rekli
„Novacezareja“. Bil je učenec takrat
slavnega bogoslovca Origena. Sveti Gre¬
gor je pa vedel, da se v Origenovih spi¬
sih, če tudi proti njegovi volji nahajajo
nektere zmote, ker mnogo verskih vpra¬
šanj takrat sveta cerkev ni še do dobrega

določila, tudi je ravno v tistem času
gerško modroslovje marsiktero zmešnjavo
v Božje razodenje vsiljevalo.

Sveti Gregor, kot škof, je moral učiti
čisto vero, silno se je bal, da ne bi kake
besede prav obernil, da bi tako sveta res¬
nica kaj ne terpela.

Neki večer so ga take misli prav
hudo nadlegovale. Priserčno je molil v
tej svoji veliki bridkosti. In ko le dolgo
j v noč moli, ga zaspanec premaga.
Zdajci zagleda pred seboj častitega star-
čeka zares nebeške lepote in veličastva,
ki je imel v svojem obnašanji in v svo¬
jem pogledu skoraj nekaj Božjega, nje¬
gov obraz je bil neizrečeno mil, vsa pri¬
kazen je bila velikanska.

Prestrašen vstane sveti Gregor in
vpraša prikazen, kdo da je in kaj da
hoče? Prikazen z mirno, pa rahlo be¬
sedo tolaži našega svetnika in mu ra¬
zodene, da je od Boga poslan in da mu
hoče pregnati oblake, kteri njegov um
motijo, da ga hoče rešiti težav, ktere ga
nadlegujejo ter mu pomagati, da čisti
nauk svete resnice prav spozna.

Te mile besede potolažijo Origeno-
vega učenca. Njegovo serce je veselo,
I in ves strah zgine v svetem upanji in
zaupljivo se ozrč na govorečega čudnega
starčeka.

Prikazen pa stegne svojo roko, kakor
s perstom na nekaj kazaje. Ko se Gre¬
gor ozrč, kamor to čudno bitje kaže, za¬
gleda drugo prikazen, ki ga vnovič iz-
nenadi in preplaši. Zdaj pa je videl ženo,
ki je s svojo lepoto, s svojo miloto in
s svojim veličastvom vse ljudi presegla.
To bitje se mu je zdelo čeznatorno, zdelo
se mu je, da ima več Božjega kakor člo¬
veškega nad seboj.

Sveti Gregor, ves prevzet od nezna¬
nega blišča, ki je to novo prikazen ob¬
seval, pobesi svoje oči in hude skušnjave
vnovič tlačijo njegovega duha, da je ves

102

razburjen, kakor silna nevihta razburi
morsko poveršje, da se grozovito vzdi¬
guje in peni.

Vsa hiša je bila s prečudno svet¬
lobo razsvetljena. Ko sveti Gregor tako
preplašen stoji, reče nebeška Gospa
čudnemu starčeku: „ Janez, razloži mo¬
jemu služabniku skrivnosti mojega Sina!“
In starček prične govoriti od vsega, kar
je Gregorja vznemirjalo in mu vse dvom¬
ljive resnice s toliko natančnostjo po¬
jasni, da je pozneje sveti Gregor skriv¬
nost presvete Trojice tako razumno po¬
pisal, da je peti cerkveni zbor njegove
besede v podlago svojih sklepov oziroma
na presveto Trojico vzel.

Te prikazni ste bili preblažena De¬
vica Marija in sveti Janez evangelist.
Sveti Gregor je zapisal, kar je slišal, ter
se je po tem nauku v svojih spisih in v
svojih pridigah ravnal.

To prigodbo nam je zapisal sv. Gre¬
gor iz Nise. Njemu jo je lahko pove¬
dala sveta Marina, njegova babica ali stara
mati, ki je pazljivo poslušala imenitne
pridige svetega Gregorija čudodelnika in
je bila zvesta ovčica njegove duhovne
čede. (Baronius, tom. 2, Chronicon S.
Deip. Neg. Saec.)

5. Svetemu Julijanu in sveti Bazilisi.

V začetku četertega stoletja vidimo
v sveti katoliški cerkvi junaštvo, kakorš-
nega le nenavadna pomoč Božja vzbuja,
kterega nadčloveška moč vzderžuje in ktero
nad angelje povzdiguje nje, ki toliko moč
in serčnost razodevajo. Nebeški du¬
hovi, ki so brez telesa, sicer nimajo ni-
kakoršnega boja s poželjivim mesom, pa
tudi ne morejo doseči palme, ki je pri¬
pravljena zmagovalcem mesenih strasti in
njenih nasitenj.

To so tiste prelepe duhovne zaveze,
ktere le sveta serca oklepajo in za na¬

turo in njeno poželjivost druzega nimajo,
kakor edino, da se ž njo bojujejo, ogenj
pogasnejo, pšice skerhajo, strasti zata-
rejo, skušnjave premagajo in tako slavno
zmagajo. To so tisti skrivnostni, an-
geljski zakoni, ktere sta pričela Marija
in Jožef ter sta njim zgled zapustila, da
v svetem zakonu, v veliko stermenje ne¬
bes in zemlje, lilijo devištva tako čisto,
tako neomadežano ohranijo, kar edino le
zveličanski duhovi premorejo.

Živalski človek, kakor ga sveti Pavl
imenuje, ne more misliti, da bi tako ve¬
likansko zatajevanje mogoče bilo. Nje¬
govo telesno nagnjenje ga tako omreži,
da ne more spoznati mogočnosti, moči in
serčnosti, ktero duši zamore dati moč
svete vere in milost Božja. On si ne
more misliti čednosti, ktere sam nima in
je ne pozna, kakor se lenuh ne zmeni
za nenasiteno gnanje pridnega in delav¬
nega človeka.

Tako sveto zavezo sta imela Ju¬
lijan in sveta Bazilisa, ki sta živela ko¬
nec tretjega in v začetku četertega sto¬
letja. Na prigovarjanje svoje žlahte iz¬
bere si mladeneč Julijan po Božji volji
v svojo nevesto mlado Baziliso, ki je,
kakor on, zderžno živeti želela, ker čis¬
tost in nedolžnost je cenila nad vse do¬
brote tega sveta. Vzajemno sta še pred
zakonom sklenila, da hočeta kakor an-
gelja živeti pod eno streho, pod enim
jarmom. Svoje premoženje sta skupaj
vživala, bila sta enega serca.

Ta velik dar bil je precej v začetku
poplačan, ker se jima je Jezus že na dan
njune poroke prikazal. Veliko zveličanih
duhov ga je spremljevalo in kraj ženito-
vanja je bil napolnjen s presladko von¬
javo lilij in žlahtnih cvetlic, akoravno je
to v sredi zime bilo. Julijan in njegova
čista nevesta sta videla tudi Marijo, Ma¬
ter Gospodovo, ktero je spremljevala ve¬
lika truma devic. Vsi gosti so videli, da

103

sta Jezus in Marija ženinu in nevesti dve
zlati kroni na glavo djala in slišali so
petje nebeških spremljevalcev, ki so peli:
Zmage plačilo tebi, o Julijan! In device
Marijine proti Bazilisi obernjene glasno
pojejo: Blažena si, ki si pozemeljsko
poželjivost zavergla ter si gotovo pravico
na nebeško veselje pridobila! Blažena
si, ki si na zemlji deviško, čisto postelj
si poiskala, tvoj kraj v nebesih bo veli¬
časten, tvoja slava velika, tvoja krona
svetla!

Sveta cerkev spozna in oznanuje dvojno
zmago, ktero sta si Julijan in Bazilisa
pridobila, ko sta meso in raheljna pre¬
magala. Deviška mučenika ju imenuje.
(Negot. Saec. M. p. 66.)

6. Sveti Katarini.

Katarina je zares prelepo ime. Ne¬
kako sveto in presladko se vzdigne serce
vsake kerščanske device, ki skuša v sredi
zapeljivega sveta svojo nedolžnost neoma-
dežano ohraniti, ko sliši to lepo ime, ker
sveta Katarina je posebna patrona ne¬
dolžnih duš. Čiste neveste Jezusove jo
visoko častijo, njej se rade priporočujejo
ter jo imajo v zgled in mogočno var-
hinjo. Kdor ne vidi rad zares mične po¬
dobe, ktera nam pred oči stavi, kako
Kristus na naročji svoje preblažene Ma¬
tere prežali devici Katarini perstan za-
ročitve daje? Marsikdo pa morebiti ne
ve, kako se je to godilo!

Sveta Katarina je bila hči blagih in
premožnih staršev v Aleksandriji. Še le
v odrastlih letih je prejela sveti kerst.
Blagi značaj, zunanja lepota in nenavadna
učenost so jo zaljšale, da je imela več
imenitnih snubačev. Ali vsi so jej bili
prerevni. Njena mati jej veliko prigo¬
varja, pa Katarina zahteva, da njen že¬
nin mora biti ne le plemenitega stanu,
lep in bogat, ampak on mora biti tudi

učen. Mati njena je veliko skerbela in
terpela, ker Katarini noben ženin ni bil
všeč.

Nekega dne se poda Katarina s svojo
materjo iz mesta. V njegovi okolici je
bilo takrat več puščavnikov. Aleksandrijke
pridete do nekega samotarca. Stopili ste
v njegovo puščavico. Mati Katarinina je
po ženski navadi tožila puščavniku svojo
hčerko, koliko se domišljuje, da jej no¬
ben ženin ni povoljen. Puščavnik, čez-
natorno razsvetljen, obljubi ženina, ki ni
le v vsem njej podoben, marveč visoko
preseže njo in vse vstvarjene reči. Ra¬
dovednost žene mlado Katarino, da bi ta-
cega ženina vendar rada videla. Bogo¬
ljubu! puščavnik jej pokaže lepo podobo
Matere Božje z nebeškim Detetom na na¬
ročji ter jej pravi, da to je podoba ome¬
njenega ženina in njegove Matere. Pri¬
stavi pa še puščavnik, da bo oba osebno
videla, ako bode verno molila k njima.
In puščavnik jej podobo podeli.

Katarinino serce je čudno razvneto.
Zvečer premišljuje to podobo in zaspanec
jo v tem premišljevanji premaga. V san¬
jah vidi Marijo in Jezusa. Zdelo se je
Katarini, da preblažena Devica Marija
vpraša Jezusa, kazaje na njo, če bi ne
hotel te deklice za svojo nevesto? Jezus
pa se nevoljno proč oberne in pravi, da
mu ni zadosti lepa. To zaničevanje je
Katarino živo presunilo, ker že je začela
ljubiti Jezusa. Hudo ožaljena se pre¬
budi. Urno gre in svoji materi vse pove,
prosi jo, da poiščete zopet pobožnega
puščavnika, Mati privoli in obedve greste
do starega služabnika Božjega. Katarina
mu na drobno razloži svoje sanje ter ga
prosi, naj jej razloži, kaj da pomenijo.
Pobožni mož pravi: „ To pomeni, da tvoja
duša je gnjusoba pred Gospodom, dokler
svetega kersta ne prejmeš.“ Preserčne
želje se v njej vnamejo, da bi skoraj
prejela sveti kerst. Ko je bila zadostno

104

podučena v svetih resnicah, kerstil jo je
puščavnik ter jo zagotovil, da odslej bo
svojemu Božjemu ženinu dopadljiva.

Ko zopet premišljuje in pobožno moli
pred znano podobo in po daljni molitvi
zaspi, vidi vnovič ravno tisto prikazen.
Preblažena Devica in njen Božji Sin se
prikažeta, zdaj svetlejša kakor solnce in
veliko nebeških duhov je zraven. Zopet
ponudi Božja Mati Jezusu Katarino v ne¬
vesto. In Gospod jo sprejme, ker zdaj
mu je zadosti lepa, njega vsa vredna.
Kerstna voda jej je odvzela vse madeže.
Natakne jej skrivnostni perstan zaročitve,
kterega Katarina po prikazni na svojem
perstu še ima. Zdaj je bila presrečna.
Urno teče, vse to povedat svoji materi.

Odslej je gorela v ljubeznji do Je¬
zusa, svojega nebeškega ženina. Spoznala
je, da je vse posvetno minljiva nečimer-
nost. Bila je zares najlepši biser svo¬
jega spola. Pridobila si je najvišje čed¬
nosti in že v življenji jo je pravični Bog
s svojimi milostmi zares obsul. Njena
smert je bila draga Bogu in ljudem. An-
gelji so njeno telo prenesli na Sinajsko
goro, in kristjani so ga ondi našli konec
sedmega stoletja. V nebesih je v pervi
versti med Marijinimi spremljevalci in ve¬
likokrat je v družbi Marijini, ko nebeška
kraljica obišče svoje ljubljence v tej solzni
dolini. (Chron. S. D., Negot. Saec. M.)

7. Svetemu Nikolaju.

Ko se je Mati Božja deviški patroni,
sveti Katarini, tako milo in ljubeznjivo
skazala, ravno tisti čas je svojo materno
ljubezen razodela tudi svetemu mladenču,
kterega pobožna moška mladost za svojega
patrona ima in časti.

To je preblažena Devica Marija sto¬
rila, da kerščanskim mladenčem ni treba
zavidati svojih sester v Jezusu Kristusu.
Kakor je patrona devic že na zemlji vži-

vala posebno ljubezen preblažene Device
Marije, tako je ta nebeška kraljica ska-
zovala posebne milosti imenitnemu svet¬
niku, kterega kerščanski mladenči po vsem
svetu svojega priprošnika v nebesih ča¬
stijo.

Sploh je znano, kako vneto se je po¬
ganjal za čisto resnico svete vere sveti
Nikolaj, škof v Miri. Arijeva kriva vera
je to njegovo vnemo še bolj vžgala in
bogokletstvo teh zaverženih je njegovo
gorečnost do verhunca prignala. Skoraj
se ni mogel vpokojiti, ko so krivoverci
tajili Jezusovo Božjo natoro in so tako
preblaženi Devici Mariji vzeli čast in ime
Matere Božje.

Ker se je, še mlad, za čast Jezusovo
in za čast njegove presvete Matere po¬
ganjal, hotela sta Jezus in Marija to vda¬
nost svojega zvestega in serčnega slu¬
žabnika poplačati. Po noči se mu pri¬
kažeta. Jezus mu da z zlatom in z bi¬
seri bogato ozaljšane evangeljske bukve,
Marija pa ga ogerne s škofovskim plaš¬
čem, ki mu „pallium (t  pravijo. To je bilo
razodenje časti, ktera ga čaka in s ktero
sta hotela Jezus in Marija njegovo veliko
vnemo za njuno slavo poplačati. Nekaj
časa pozneje je bil Nikolaj v Miri za
škofa prečudno izvoljen.

Kot škof je bil leta 325 pri sploš¬
nem cerkvenem zboru v mestu Niceja,
kjer so zbrani cerkveni učeniki zavergli
novo Arijevo krivo vero. Nad tri sto
škofov je bilo pri tem zboru. Ko sveti
Nikolaj sliši, da nesrečni Arijanci Jezusu
in Mariji dolžno čast jemljejo, ne more
se premagati ter enemu, blizo njega sto¬
ječemu arijanskemu škofu da zaušnico.
Se ve da so krivoverci velik hrup za¬
gnali in Nikolaja tožili. Tudi sveti zbor
s to presilno vnemo Nikolajevo ni bil za¬
dovoljen in kazen mu naložb, da nekaj časa
ne sme nositi škofovskih znamenj — ško¬
fovske kape ali mitre in palija. Nikolaj

105

se mirno podverže pravični sodbi svojih
sodnikov.

Ali preblažena Mati Božja ni pripu¬
stila, da bi njen zvesti častivec dalje časa
bil tako ponižan.

Nekega dne je opravljal sveto mašo
na čast preblaženi Devici in molil prav
priserčno, da bil je zel6  vžaljen, da ne
more službe Božje obhajati z vsem ško¬
fovskim kinčem, ki ga je le zavoljo svoje
gorečnosti za sveto vero zgubil, tedaj se
mu prikaže zopet Marija, spremljana od
dveh angeljev, kterih eden mu je dal
škofovsko kapo na glavo, drugi pa ga
je ogernil s škofovskim plaščem. Nek-
teri pa pišejo, da precej pervo noč po
obsojenji mu je ta škofovska znamnja
prinesla Marija sama, ker je milost imela
z njegovim vžaljenjem. (Petr. Sanchez;
Chron. S. D.; Negot. Saec. M. p. 68.)

8. Nekemu zidarju o časih cesarja
Konstantina.

čudeži so, bi rekel, podlaga pravi
sveti veri. Tako vidimo, da je Jezus Kri¬
stus svoje nebeško poslanje poterdil s
čudeži in na čudeže je postavil sveto cer¬
kev, kakor na terdno skalo. Vsa svoja
pota je zaznamoval s čudeži, sejal jih je,
kakor seje sejavec svoje seme na svojo
njivo. Dal jih je v podlago svojim evan¬
geljskim naukom. Ko je svoje apo-
steljne razposlal po svetu, da bi nadal¬
jevali njegovo delo, jim je podelil tudi
oblast, da so delali enake čudeže, kakor
on sam. Čudeži nam razodevajo djanja
Božja, in kjerkoli je kaj čeznatornega,
vidi se roka Božja. V tem pomenu je
rekel Kristus nevernim Judom: »Ako
meni nočete verjeti, verjemite delom/
(Jan. 10, 38.)

Zato je v pervih časih sv. cerkve toliko
čudežev bilo. Ako bi vprašal, zakaj današ¬
nje dni Bog tako ne dela, kakor je delal

v začetku kerščanstva, reklo bi se vprašati,
zakaj zidar verh visocega zvonika ne po¬
stavi toliko težkih kamnov, kakor v podlago
njegovo. Takrat so bili čudeži potrebni,
zato jih beremo na vsaki strani kerščanske
zgodovine. Tudi tempeljni, v pervih ča¬
sih postavljeni, imajo svoj začetek veči¬
del v kakem čudežu ali v kteri prikazni,
kar smo že v teh bukvah večkrat brali
in še bomo.

Sveti Gregor Turonski nam pripove¬
duje, da je cesar Konstantin več imenit¬
nih cerkva na čast Materi Božji postavil
po svojem zares obširnem cesarstvu. Eno
je zidal tudi v Galiji. Odmenili so za
to Marijino svetišče velikanske stebre,
ktere so v kamnolomu obdelali. Ko pa
stebre z velikim trudom spravijo na od-
menjeni kraj, ne morejo jih po koncu
vzdigniti. Več dni so se zastonj trudili.

Zidarski voditelj je bil v velikih sker-
beh, kaj če početi. Ko pa neko noč
skerbno premišljuje, kako naj bi vendar
prežale stebre vzdignil, prikaže se mu
preblažena Devica Marija in mu pravi:
„Ne žaluj dalje, povedati ti hočem, kaj
ti je storiti, da stebre vzdigneš/ Potem
mu pove, kako naj stroje postavi, kako
vervi zapne in kako vse drugo vredi.
Zraven pa pristavi: „Vzemi tri male šo¬
larje, ker pri tem delu ne potrebuješ ni¬
kogar druzega, ž njimi boš vse lahko
storil, tega bodi prepričan/

Ko se predrami, premišljuje to čudno
razodenje, in kakor mu je bilo naročeno,
vse pripravi. Potem pokliče tri male
otroke iz bližnje šole. Komaj da se lo¬
tijo odkazanega dela, začnč se težki stebri
vzdigovati. Vse ljudstvo je  bilo priča,
kako so trije majhni otroki dognali, kar
poprej tisoč močnih rok ni premoglo.

Ta čudež nam spričuje, da je bila
preblažena Devica sama, ktera je v sred¬
njem veku slavne može z mislijo navdala,
da so nebeški kraljici stavili tempeljne,

106

ktere moramo še zdaj vsi občudovati, in
da jih je ona sama pri teh veličastnih
stavbah podpirala. (Chron. S. D.; Negot.
Saec. M.; Bor.)

9. Rimljanu Janezu in njegovi ženi in
papežu Liberiju.

Veliko bolj znan je začetek veličast¬
nega Marijinega tempeljna v Rimskem
mestu. Po Božji previdnosti je bilo Rimsko
mesto zvoljeno v pervo, poglavitno mesto
Jezusovega kraljestva na zemlji. Tudi Ma¬
rija je temu novemu Jeruzalemu skazala
svojo materno ljubezen.

Leta 363. si je nebeška kraljica zvo-
lila, da je Rimu svojo naklonjenost s ču¬
dežem razodela.

Živel je takrat v Rimu mogočen pa-
tricij (mestni žlahtnik), znan zavoljo svo¬
jega velicega premoženja. Tudi žena nje¬
gova je bila ravno tako bogata. Enaka
sta si bila po žlahtnem rodu, po lepih
telesnih in dušnih lastnostih, bila sta do¬
brega, pobožnega serca. Eno veselje pa
jima je manjkalo k časni sreči. Otrok
nista imela, tudi vse upanje sta zgubila,
da bi jih kdaj dobila.

V tej bridkosti in v skerbi, komu naj
bi volila svoje obilno premoženje, da bi
prav bilo, skleneta, vse svoje bogastvo
preblaženi Devici Mariji podariti. Zato
pobožno prosita, naj jima nebeška kra¬
ljica kako znamnje da, kako naj v njeno
čast imetje oberneta.

Božja Mati usliši njuno prošnjo. Peti
dan velicega serpana, ko je v Rimu na¬
vadno najbolj vroče, je po noči sneg za¬
padel, toda le po Eskvilinskem hribu.
Tisto noč sta videla Janez in njegova
žena, vsak za se, preblaženo Devico Ma¬
rijo, ki njima naroči, naj z njenim var¬
stvom, v njeno čast postavita cerkev na
kraju, ktetega bota v jutru s snegom po¬

beljenega našla. Njene želje so, jima
pristavi, da svoje premoženje v to ober¬
neta.

Drugo jutro patricij Janez urno vstane,
in gre papežu Liberiju naznanit to čudno
sporočilo nebeške kraljice. Sveti oče pove
pobožnemu Rimljanu, da je tudi on imel
enako prikazen in ravno tisto razodenje.
On napove po Rimskem mestu splošno
procesijo ter gre z duhovščino in ljud¬
stvom na omenjeni kraj. Peli so med potjo
pesmi in psalme. Našli so zares z de¬
belim snegom pokriti prostor, kjer naj
stoji Materi Božji posvečen tempelj. Pra¬
vijo, da se je v snegu poznal popolni obris,
kakšno naj bo to Marijino svetišče.

Urno so se dela lotili. In zares ve¬
ličastno cerkev sta postavila Janez in nje¬
gova žena. Imenovali so jo Liberijeva
bazilika, ker je Liberij takrat sveto cer¬
kev vladal. Tudi so jej rekli cerkev naše
ljube Gospe snežnice, zavoljo čudeža s
snegom. Pozneje so jo imenovali sveta
Marija v jaslicah, ker v to cerkev so
shranili jaslice, v ktere je bil položen naš
Zveličar kot majhno dete. Te jaslice so
še zdaj v prelepi kapeli te cerkve. Ker
je pa v svetem mestu do osemdeset cerkva
Materi Božji posvečenih, ta pa je perva,
še zavoljo svoje starosti, zavoljo svoje
lepote in zavoljo mnogoterih prednosti in
obilnih in predragih svojih svetinj, dali
so jej ime: Sveta Marija večja.

Spomin posvečenja te prelepe Mari¬
jine cerkve še današnje dni obhajamo pe¬
tega velicega serpana. (Brev. rom. 5. avg.;
Chron. S. D.; Negot. Saec. M.)

10. Sveti Moniki.

Sveta Monika je bila mati svetega
Avguština, slavnega cerkvenega učenika,
ki se je v svojih učenih spisih toliko po¬
tegoval za pravice, prednosti in veliko
mogočnost nebeške kraljice. Ta žena je

107

prelep zgled vsem ženam, vsem materam.
Ona je preserčno častila preblaženo De¬
vico Marijo, ktero njen sin imenuje naj-
popolnišo podobo Božjo.

Nasproti je pa tudi Marija skazovala
posebno znamnje svoje vdanosti tisti, ki
je s solzami, s postom, z molitvami in
z ostrimi pokorili spreobernila svojega
sina Avguština, ter tako dvakrat dala živ¬
ljenje njemu, ki je med cerkvenimi uče¬
niki skoraj najlepše govoril in pisal o
nebeški kraljici.

Ko je sveta Monika preblaženo Devico
Marijo prosila, naj jej naznani, kako se
je nosila po smerti svojega nebeškega
sina Jezusa Kristusa, da bi tudi ona kot
zapuščena vdova tako se oblačila, prikaže
se jej Božja Mati v černi obleki, s čer-
nim pasom prepasana. Po tej prikazni
se sveta Monika tako obleče in tudi sveti
Avguštin in njegovi mašniki so si zvolili
tako obleko. Od takrat so tudi drugi
menihi pasove nosili. Postala je pa tudi
bratovščina Marijinega pasa, kar je ome¬
njeno pri popisu Marijinih bratovščin.
(Chron. S. D.; Negot. Saec. M. p. 72.)

II. Svetemu Baziliju.

Mašnik Amfilohus, kterega nekteri
svetega imenujejo, nam opisuje o življenji
svetega Bazilija, Cezarejskega škofa, to¬
le prigodbo:

Cesar Julijan je bil kristjan, postal
je pa nezvest veri ter je sveto cerkev ne¬
usmiljeno preganjal. Z veliko vojsko je
vdaril proti Partancem. Svetemu Bazi¬
liju, Cezarejskemu škofu, je napovedal,
da mora zanj in za njegovo vojsko ži¬
veža pripraviti. Sveti škof mu je spo¬
ročil, da cerkveno premoženje ni njegovo,

je Kristusovo in njegovih služabnikov,
ne pa roparjev in oderuhov. Tudi mu je
očital njegov odpad in preganjanje svete
cerkve.

Ker se je pa sveti škof bal, da bi
ljuti odpadnik njegovega mesta ne oropal
in morebiti celo pokončal, mu je odposlal
velik voz, z razno hrano obložen. Hu¬
dobni Julijan, po škofovem svarjenji raz¬
žaljen, se je zaprisegel, da nazaj grede
bo razdjal Cezarejsko cerkev. Sveti Ba-
zilij pa se oberne zaupljivo na Boga in
mogočno kraljico, ktero je priserčno častil
in ljubil. On napove splošni post in
očitne molitve ter sebe in svojo čedo po¬
stavi v varstvo Najvišega in njegove De¬
viške Matere, kteri je bila Cezarejska cer¬
kev posvečena. On pa je noč in dan
molil za svoje ljudstvo.

Ko neki dan preserčno zdihuje, joka
in moli, je na mah zamaknjen. On vidi,
da se preblažena Devica svojemu Sinu
pritožuje zavoljo bogokletnih namenov iz¬
dajavskega cesarja Julijana. Okoli Gospo¬
dovega sedeža pa je bilo zbranih mnogo
svetih mučenikov. Gospod vpraša te svet¬
nike, kdo zmed njih se hoče potegniti za
čast njegove ljubljene Matere. Urno stopi
pred Gospoda sveti Merkurij, ki je za Je¬
zusovo vero svojo kri prelil. Njegovo telo
je počivalo v škofovski cerkvi v Cezareji.
Ponudi se, da se hoče vstaviti sovraž¬
nemu žuganju hudobnega cesarja, ki hoče
končati cerkev in mesto, ktero si je Ma¬
rijo v svojo patrono in varhinjo zvolilo.
On vzame orožje, ktero je v življenji nosil,
ter se poda na planjavo, kjer so si na¬
sproti stale sovražne vojske. Komaj pa
se vojska prične in se vname serdit boj,
zadene nevidna pšica odpadnika Julijana,
in smertno je bil ranjen. Zgrudi se na
tla in zavpije še besede, kakor nam svetni
zgodovinarji sporočujejo: ,,Premagal si,
Galilejec!* in kri bruhne iz njegove ši¬
roke rane proti nebu.

Svetemu Baziliju je bilo to razodeto
tisti trenutek, ko se je zgodilo. Naznanil
je to svojemu ljudstvu, in ko je rimska
vojska po kervavi zgubi šla skoz Geza-

108

rejo, poterdilo se je škofovo sporočilo.
Vsi pa so Boga hvalili, da je obvaroval
nje, ki se ga bojd.

12. Svetemu Martinu.

Iz četertega stoletja naj omenim še
eno prikazovanje naše ljube Gospe in Ma¬
tere Božje, zlasti zato, ker je to prikazen
imel sveti Martin, ki je berž ko ne skoz
naše kraje hodil in kterega Slovenci po¬
sebno častimo.

Bil je sveti Martin na Ogerskem doma,
pozneje pa je bil škof Turonski. Sul-
picij Sever nam popisuje njegovo živ¬
ljenje. Med drugim pripoveduje, da se
je preblažena Devica večkrat prikazala
svetniku, ki je zares pravi kinč svete
cerkve. Ž njim se je večkrat pogovar¬
jala, kakor se pogovarja mati s svojim
sinom, kakor kraljica s svojim vojsko¬
vodjem. Hudobni duh ga je zalezoval in
hudo preganjal. Enkrat ga je spodbil,
da je po stopnjicah padel, Marija pa ga
je obvarovala.

Cerkveni pisavec Gonon pripoveduje,
da je videl sam tablo, na kteri je ta pa¬
dec slikan in popisan, v Marmovtierskem
samostanu, kterega je sveti Martin blizo
svojega škofovskega sedeža postavil.

Ko je namreč neko noč ob eni ali
dveh po polnoči sveti škof vstal, da bi
po navadi s svojimi mašniki v koru Boga
molil in njegovo slavo prepeval, mu je
hudobni duh podvergel kamenje na stop¬
njicah, po kterih je škof v kapelo
hodil. Satan mu je bil nevošljiv zavoljo
njegove svetosti. Mož Božji, ki na to
ni nič mislil, je po svoji navadi urno po
stopnjicah šel. Pa že na pervi stopnjici
mu spodleti in on čez vse stopnjice pade,
da si polomi rebra in na vsem životu
hudo rani. Bil bi po tem hudem padcu
gotovo umeri, da ga ni prestregla Mati
Božja, ki mu na pomoč priteče, ga

vzdigne, njegove rane zaceli ter ga nazaj
v njegovo celico pelje. To mu razodene,
da satan sam mu je kamenje podvergel
in ga tako končati hotel. (Herz Maria-
Bluthen V. 52.)

13. Opatu Cirijaku.

Prigodba ta ni ravno toliko imenitna
oziroma na opata Cirijaka, ki je to pri¬
kazen doživel, imenitna je pa zavoljo
nauka, kterega nam daje.

Odkar je Jezus Kristus svoj nauk z
nebes prinesel in so aposteljni veliko Je¬
zusovega nauka spisali, da se tudi s sve¬
tim pismom Božji nauk razširja, ne mi¬
ruje tudi satan, priseženi sovražnik Božji
in vseh ljudi in svojo laž, zmotnjavo in
hudobijo trosi po svetu. Spisi, ktere nje¬
govi najemniki med ljudi trosijo, so osol¬
jeni z njegovim smertnim strupom in so
dušam to, kar so telesu nalezljive gobe
ali druge nevarne bolezni. Slabe bukve
so duhovnemu življenju, kar je škodljiv
plevel njivi.

Današnje dni seje satan ljuliko po
zanimivo pisanih knjigah — prava peklenska
kuga, ki nezmerno veliko duš pomori.
Od hiše do hiše, iz rok v roke gredo
take strupene gobe, in koliko hiš je tako
duhovno otrovanih! Gorje mu, kdor se
okuženih bukev poprime in iz njih du¬
hovni strup serka! Kdorkoli take krivo¬
verske bukve ali spise ima, hrani in še
drugim daje, on hrani strup, on goji ne¬
varne kače, on nosi vžigalne stvari, ki
mu bodo velik požar zanetile.

To resnico nam poterduje prikazen,
ktero nam sveti Zofronij popiše. Ta sveti
mož popisuje svoje pobožno romanje in
pravi: „Na svojem popotovanji smo prišli
do mašnika Cirijaka, ki je bil opat v Ka-
lainonskem samostanu pri reki Jordanu.
Pogovarjali smo se o različnih stvareh,
slednjič tudi o tedanjem krivoverstvu,

109

ktero je trosil nesrečni Nestorij. Sveti
mož Cirijak nam razodene to-le: Neki
dan sem videl posebno lepo, veličastno
ženo, v škerlat oblečeno. Spremljevala
sta jo dva moža resnobnega obraza pa
visoke časti. Bila je preblažena Mati
Božja, in moža, ki sta bila ž njo, sta
bila sveti Janez kerstnik in sveti Janez
evangelist. Stopil sem iz svoje pušča-
vice, ko je ravno memo šla ter sem jo
prosil, naj bi stopila noter in me obis¬
kala. Odpovedala se mi je. Jaz sem na¬
dalje prosil in jej rekel: »Prosim te, ne
stori mi te sramote!" Ko vidi, da sem
silen, me ostro pogleda in mi dč: »Ti
imaš mojega sovražnika pri sebi, pa ho¬
češ, naj te obiščem!" To izreče, pa gre
naprej in zgine.

Ko se zavem, sem bil bridko užaljen
in premišljujem v svojem sercu, sem li
morebiti kak velik greh storil in jo po¬
sebno razžalil, ali je pa kaka njej sov¬
ražna strast ali kako hudobno nagnjenje
skrito v mojem sercu? ker v svoji puš-
čavici sem bil sam in nihče ni bil pri
meni.

Po dolgem in vestnem premišljevanji
se vendar nisem mogel spomniti, da bi
se bil kake krivice proti njej vdeležil.
Pri vsem tem mi je bilo hudo, in ta
bridkost me je tako mučila, da nisem
mogel zaspati. Vzamem bukve v roke ter
si mislim, da bom z branjem pregnal ža¬
lost. Bukve pa, ktere sem vzel, mi je
posodil Hezihij, mašnik v Jeruzalemu.
Ko pa skerbno iščem, kje in kaj bi bral,
zapazim na koncu bukev dva lista iz Ne¬
storij evih bukev, ktere je prepisovalec tu
sem pridjal. Nestorij pa je tajil Kristu¬
sovo Božjo mater in s tem je učil, da
preblažena Devica Marija ni Mati Božja.

Spoznal sem zdaj, da je tisti sovraž¬
nik naše ljube Gospe in Matere Božje.
Urno denem bukve pod pazduho ter jih ne¬
sem nazaj njemu, ki mi jih je bil po¬

sodil. Vzemi, mu rečem, nazaj bukve, ki
so mi več hudega kot dobrega storile.
Hezihij poprašuje, kaj hudega so mu bukve
napravile. In jaz mu vse povem. Ves
vnet razterga Nestorijeve prepise iz bu¬
kev ter to pisanje v ogenj verže, rekoč:
Preljubi brat! Sovražnik Jezusa Kristusa
in njegove presvete, vselej deviške Ma¬
tere Marije naj tudi pri meni ne bo, ka¬
kor pri tebi ne.

Oj, da bi tako govoril in storil vsak
kristjan, ki ima morebiti v svoji knjiž¬
nici gerde bukve, krivoverske, nesnažne
spise, ali ki prebira in podpira sveti
cerkvi sovražne časopise! Da bi jih po
zgledu opata Cirijaka in inašnika Hezi-
hija v ogenj vergel in rekel: »Sovražnik
Božji in sovražnik presvete Device in dru-
zih svetnikov in sovražnik svete cerkve
ne bo z menoj pod mojo streho, ne v
mojem stanovanji!" ■— Non manebit in
cella mea Mariae inimicus! — (Chron.
S. D.; Negot. Saec. M. p. 77.)

14. Kozmijani.

Marija, Mati večne resnice, zmote ne
more ljubiti, Marija, Mati nebeškega že¬
nina, čigar obleka je brez šiva, se ne
more sprijazniti s krivo vero, ki njegovo
skrivnostno oblačilo na kosce terga. Ona
je velika nasprotnica vsaki krivi veri, ki
se s svojimi lažnjivimi nauki od prave
cerkve odterga, in cerkveni učeniki jo
imenujejo kladvo, ki krivo vero razbije.
Sveta cerkev prilastuje Materi Božji raz-
djanje vseh krivover. Brez števila duš je
preblažena Devica peklenski temoti odter-
gala in k luči svete vere nazaj pripeljala.

Blaga Kozmijana, žena patricija Ger¬
mana, je bila ena teh ovčic, ktero je Ma¬
rija žrelu peklenskega volka iztergala. Ta
žena je živela v šestem stoletji. Bila je
sicer dobra, ali zapletena je bila v Sever¬
jevo krivo vero. O veliki noči hoče po-

110

častiti in moliti našega Gospoda in Zve¬
ličarja v svetem grobu. Pobožno se poda
na sveti kraj, že stopi na cerkveni prag.
Ali Mati Božja se jej vidno prikaže in
več svetnikov je bilo z nebeško kraljico.
Marija se Kozmijani vstavi ter jej zabrani
v cerkev, rekoč: »Kako hočeš tu noter,
saj nisi naša?“ In ne pusti je v hišo
Božjo. Ko pa Kozmijana le sili v cer¬
kev, oberne se Marija k svojim spremlje¬
valcem in pravi: »Ne, ne, ona ne sme
noter, ker ni naša!“ Kozmijana silno prosi,
naj bi jej ne branili v hišo Božjo. Ali
sveta Devica jo zaverne: »Žena, ti ne
smeš poprej noter, dokler se v svetem
Obhajilu z nami ne zediniš! “ Zdaj spo¬
zna Kozmijana, da njena kriva vera je
zaderžek, ki ji brani v cerkev. Vsa pre¬
sunjena pokliče mašnika, se odpove krivi
veri ter je zopet vzeta v občestvo kerš-
čansko. In zdaj gre lahko, brez vse
opovere k Božjemu grobu ter priserčno
moli za zveličanje človeškega rodu kri¬
žanega, v grobu položenega Boga. — O,
da bi vsi Slovenci s svetim Pavlom zmi-
raj in vselej mogli reči, da smo vero
svete cerkve ohranili in da smo resnični
Marijini otroci! (Bar. 6; Chron. S. M.;
Negot. Saec. M. 82.)

15. Teofilu, dijakonu Adanaške cerkve.

Naslednja prigodba je častivcem Ma¬
tere Božje sploh znana. Carigrajski pa-
trijarh Evstahij jo je kerščanskemu svetu
sporočil. On je takrat živel, in kakor
sveti Alfonz Ligvori pravi, je bil Evsta¬
hij sam priča te čudne prigodbe. Sveti
Peter Damijan, sveti Bernard, sveti Bo¬
naventura, sveti Antonin in drugi cerk¬
veni učeniki jo imajo za resnično. Ojstro
so obsojeni, kteri te prigodbe ali drugo
tej enake ne verjamejo, če tudi jih še
toliko pravičnih prič poterduje.

Zato naj bo ta prigodba til zapi¬
sana, kot eno najlepših djanj naše ljube
Matere Božje, ki nikogar ne zaverže. Naj
bo pa tudi zapisana v zgled in v tolažbo
takim nesrečnim dušam, ktere bi kdaj,
kakor si že bodi satan premotil in v
svoje peklenske mreže vjel, da po tej
prigodbi serčnost zadobijo in svoje za¬
upanje ponovijo ter se prepričajo, da, Ma¬
rija jih zamore rešiti, kakor je rešila
Teofila.

Ta Teofil je bil dijakon in oskerbnik
Adanaške cerkve v Ciliciji. Bil je ves
vnet za Božjo čast, in njegovo zasluženje,
njegove lepe čednosti so bile tako velike
in splošno znane, da, po smerti škofovi,
ga je vse ljudstvo hotelo imeti za nasled¬
nika — za škofa. Teofil pa, v svoji po¬
nižnosti, se je tej časti stanovitno branil ter
je raji opravljal malo službo, kakor da
bi prevzel odgovornost in veliko nevar¬
nost, kakoršno ima škofova čast.

Bog pa v svoji nam nerazumljivi mo¬
drosti pripusti, da so njegovi služabniki
skušani. Tudi Teofila je zadela prehuda
skušnja. Njegovi sovražni nevoščljivci
(ker čednost in zasluženje ima povsodi
svoje nasprotnike) so ga tožili in gerdo
počernili pri novem škofu, ki je bil na
mesto njega na tistem škofovem sedežu,
kterega on v svoji ponižnosti ni prevzeti
hotel. Ta škof mu odvzame službo in
ga odverže od duhovstva. To je bila pre¬
huda skušnja njegovi ponižnosti in nje¬
govi poterpežljivosti, ktere revež tudi ni
prestal. Kakor slabo tersje je obležal,
huda nevihta ga je vergla. Nesrečen na¬
puh se vzdigne in serd prevzame njegovo
zbegano serce. Maščevanje ga tako omami,
da je ves sam iz sebe. V tej obupnosti mu
satan vcepi prestrašno misel, da se poda
k nekemu judu, kterega so čarobnika zvali.
Ta hudobni človek, poln satanskih strasti,
pravi najemnik černega peklenščeka, za¬
gotavlja Teofila, da mu hoče njegove

111

želje spolniti, ali vendar tirja, da se mora
Teofil Jezusu in njegovi presveti Materi
s pismom odpovedati. Ta prestrašna po¬
nudba pretrese Teofila, ker ni bil še zgu¬
bil vse vere, akoravno je bila njegova
duša že hudo ranjena. Neznanski boj se
vname v njem. Vest, vera in milost Božja
omahuje pred nezmerno strastjo, pred
černim sovraštvom in pred zdraženo na¬
turo. In ti premagajo. Teofil napravi
pismo, kakor zahteva zviti jud in ga s
svojo lastno kervijo podpiše, ter ga ger-
demu judu da.

Med tem pride na dan, da so Teofila
krivo tožili in gerdili hudobni nevoščljivci.
Škof zve in se za terdno prepriča, da
Teofil je nedolžen vsega tega, kar so
zoper njega govorili. Sprejme ga Ijubez-
njivo ter ga v prejšno službo postavi.
Ali Teofil nima nobenega miru več. Gro¬
zovita odpoved mu neusmiljeno tlači po-
terto serce. Vest ga neprenehoma grize.
Pogubilno pismo ga teži, kakor mlinski
kamen. Ta misel ga brez nehanja pov-
sodi preganja. Noč in dan nima miru
ne pokoja več.

Satan mu že z obupanjem žuga. In
sreča njegova! v teh smertnih stiskah mu
na misel pride ona, ktero sveta cerkev
pribežališče grešnikov imenuje. Ves kla-
vern se poda v cerkev, verže se na tla
pred podobo Matere Božje in toči ske¬
sane solze, ki tečejo po tleh, ter milo
zdihuje, ter se po cerkvi razlega. Štir-
deset dni so ga videli tako jokati in so
ga slišali tako zdihovati, da. se je smilil
slehernemu, ki je v cerkev prišel.

Neko noč se mu prikaže nebeška kra¬
ljica ter mu očita njegovo veliko pre¬
greho, da bi še bolj spoznal svojo hudo¬
bijo. Teofil ves objokan zdihne: O Go¬
spa moja! usmili se me in sprosi mi od¬
puščanje pri svojem Sinu!* Marija mu
obljubi, da hoče zanj prositi in zgine.
Teofil pomnoži svoje pokorjenje, in čez

nekaj časa se mu preblažena Devica zo¬
pet prikaže, pa bolj vesela in prijazna,
ter ga zagotovi, da Gospod je njegove
solze milostno sprejel in mu njegov greh
odpustil. Tako potolažen zadobi Teofil
serčnost in poprosi nebeško Mater še ene
milosti in zdihne: »Mati, jaz še nisem
zadovoljen, hudobni sovražnik ima v svo¬
jih rokah še tisto gerdo pismo, v kterem
sem se tebi in tvojemu Sinu odpovedal.
Ti mi ga lahko nazaj dobiš.* Marija
mu obljubi. Teofil, v svojem zaupanji
vterjen, se posti, moli in joka. Neko
jutro po tem, ko se prebudi, najde po-
gubilni list na svojih persih.

Njegovo veselje je bilo nezmerno ve¬
liko. Bil je Gospodov dan. Urno hiti v
cerkev. Ljudstvo je bilo že zbrano in
škof je s svojo duhovščino že pričel službo
Božjo. Teofil se drenja do altarja. Tu¬
kaj pade pred škofa, spozna očitno svojo
pregreho, pove vse, kakor se je zgodilo,
hvali Boga in Marijo ter prosi vse zbrane,
naj ž njim hvalijo usmiljenega Boga in
njegovo preblaženo Mater. Potem povzame
škof besedo in v svoji priserčni pridigi opo¬
minja ljudstvo, naj bo Bogu zvesto in naj
zaupa na priprošnjo Marijino. Ko je Teo¬
fila njegovih grehov odvezal, je nadalje¬
val službo Božjo, pri kteri je bil Teofil
obhajan. Skesanega, zdaj srečnega Teo¬
fila je prevzela tolika radost in tolika
hvaležnost, da ga v teh preserčnih ču¬
tilih napade merzlica, ki ga je v nekte-
rih dnevih položila na smertno posteljo
in mu vrata nebeška odperla.

V premišljevanji te prigodbe kliče
sveti Bernard k preblaženi Devici Mariji:
»Ti ne zaničuješ in ne zaveržeš nobenega
grešnika, če tudi je ves gobov in zanič¬
ljiv, ako le tebe kliče in s skesanim ser¬
cem k tebi zdihuje. Tvoja materna, tvoja
dobrotljiva roka ga varuje in podpira, da
se reši iz brezdna obupnosti. Ti vliješ
v njegovo dušo balzam sladkega upanja.

112

Ti ga pritisneš na svoje serce, ti ga ogre¬
vaš na svojem naročji ter ga ne spustiš,
dokler ga ž njegovim ostrim sodnikom
ne spraviš. Oni imenitni oskerbnik Ada-
naške cerkve, Teofil, kterega si k živ¬
ljenju Božje milosti nazaj pripeljala, je
eden najboljših, spričevanj tvoje dobrote."
(S. Bern, sermo paneg.; Canisius 1. 5.;
Negot. Saec. M.)

16. Judovskemu otroku.

Naslednji čudež Marijine moči se je
zgodil leta 552.

Neverniki, ki čudeže v svoji neved¬
nosti tajijo, prederzneži, ki mislijo v svo¬
jem napuhu, da naj Vsegamogočni dela
po njihovem pičlem, oslabljenem umu, —
oni, ki se prederznejo, Božji moči meje
staviti, bodo morda to prigodbo zavergli,
in jo med pravljice temnih časov šteli.

Upam pa, da med udji naše družbe
ni tako prebrisano učenega, posvetnega
modrijana, zato tudi to prigodbo v naše
podučenje tu zapišem. Saj jo je nam
ohranil imeniten pisavec zgodb, Evagrij,
ki je tisti čas sam živel. Baronij, sveti
Gregor Turonski in drugi cerkveni uče¬
niki jo imajo za resnično.

Ko je bil Justinijan cesar in Mena
patrijarh v Carigradu, bila je v sveti
cerkvi stara navada, da so tudi nedolžni
otroci sveto Obhajilo prejemali, zlasti,
ako je po sv. Obhajilu po odraščenih ostalo
kaj zakramentalnega kruha, to je, pre-
čistega in presvetega telesa Jezusa Kri¬
stusa. Ti nedolžni otroci so kaj radi pri¬
šli za to odločeno uro svetega Obhajila,
ker preserčno željo so imeli do tega za-
vživanja.

Neki dan pa se je zgodilo, da z dru¬
gimi otroci je prišlo k tej sveti razde¬
litvi tudi dete, čigar oče je bil jud in je
imel steklarnico ali glažuto. Tudi ta ju¬
dovski otrok se je vdeležil sv. Obhajila.

Ker se je pa zato zakasnil in ni pri¬
šel o navadnem času iz šole, prime ga
oče terdo, kje da je bil. Sin pove, kaj
je storil. Oče se prehudo razserdi, za¬
duši v sebi natorno sočutje ter se v svoji
strasti toliko pozabi, da svojega otroka
zgrabi in ga verže v razbeljeno peč, kjer
je steklo topil. Matere ni bilo doma v
teh prestrašnih trenutkih. Ko pride domu,
pogreša sina, vendar ne zve, kaj se je ž
njim zgodilo, prehodi tedaj vse mestne
ulice, poprašuje memogredoče, so li vi¬
deli kje njenega ljubega otroka? Joka in
prosi Boga, da bi se otrok našel. Ali
zastonj je bil njen trud, zastonj njen jok
in stok. Tri dni — za materno serce tri
stoletja! — je prevpila v tej žalosti. In
nihče jej ne pove resnice. Ker vidi, da
njene stopinje nič ne izdajo, poterta ostane
četerti dan doma. Toda njene solze se.
niso posušile, in če tudi to po mestnih
ulicah ni vpila, je pa doma nevtolažena
grozovito tarnala. V tej svoji bridkosti,
kakoršno le mati imeti zamore, se vsede
pred delavnico svojega moža, ki pa ravno
tisti čas ni bil pri domu. Tu začne zo¬
pet jokati in tarnati, kolikor le more.
V svojem tugovanji kliče tudi po imenu
svojega zgubljenega sina. Ko pa mati
izreče ime svojega ljubljenčka, zasliši iz
dna razbeljene peči svoje dete, ki se na
materni klic oglasi. Mati, presrečna, da
zasliši svojega otroka, nima časa, da bi
po ključe šla, z materno, desetkrat po¬
množeno močjo razruši vrata v delavnico
in z eno stopinjo je pred razbeljeno pečjo.
Strah in groza! kakšen čudež! Ona za¬
gleda dete, ki zdravo in nepoškodovano
v peči sedi v sredi gorečega oglja in
raztopljenega kamna. Vesela, pa vsa pre¬
plašena mati zažene veseli glas: »Kako
je mogoče, moje dete, da še živiš, da
nisi zgorelo, da nisi v treh dneh lakote
umerlo?" „Ljuba mati," reče sinček, »ko
sem bil pahnjen v gorečo peč, precej sem

113

zagledal prelepo ženo, s škerlatom oger-
njeno, ki pride k meni in se me do¬
takne ter me nezgorljivega stori. Od
tistega trenutka mi ogenj ni nič škodo¬
val. Večkrat je prišla Gospa ter mi je
prinesla vode, da sem ogenj gasil, pa
tudi hrane mi je prinesla, da nisem lačen
bil. “ In ta žena je bila Mati Božja,
kraljica nebes in zemlje.

Ko cesar Justinijan to prigodbo zve,
ukaže, da sta mati in sin v sveti veri
podučena in kerščena. Oče pa se je terdo-
vratno vstavljal ter je bil zavoljo svoje
divje grozovitosti v smert obsojen.

Kdor bi tega ne verjel, to prigodbo
tajil, pa nasprotnega dokazati ne mogel,
tega bi vprašali: Mar ne more vsega-
mogočniBog čudeža treh judovskih mla-
denčev v razbeljeni Babilonski peči po¬
noviti ? (Greg. Tur. 1. 1; Chron. S. D.)

17. Mladi devici Muzi.

Znana je prikazen Matere Božje, ktero
je imela mlada deklica, kteri so Muza
rekli. To prigodbo nam opisuje sveti
Gregor veliki, ki je bil 65. papež, eden
najimenitniših učenikov svete katoliške
cerkve, in je umeri leta 604.

Muza je bila edina hči bogatih star¬
šev. Bogastvo pa imenuje naš Zveličar
vir krivice (Luk. 16, 11), ki dela skuš¬
njave, kakoršnih uboštvo ne pozna. In
zato pravi Gospod sam: „Ložej je ka¬
meli iti skoz šivankino uho, kakor bo¬
gatinu priti v Božje kraljestvo. “ (Mat.
19, 24.) Tudi mlada Muza je spoznala
resnico teh besed. Bila je sicer lepo iz¬
rojena, tudi je imela doma lepe zglede
pobožnega življenja. Ali časne dobrote so
njeno serce preslepile in napuhu odperle.
Te skušnjave je v začetku prepodila s
strahom Božjim, z gnjusobo pred gre¬
hom, z živo vero in s priserčno, otroško

III. del.

ljubeznijo, s ktero je ljubila preblaženo
Devico Marijo.

Ali ta bogoljubnost je vedno bolj pe¬
šala, veselje do molitve je pojemalo in
slednjič je postala mlačna in za dušno
zveličanje neskerbna. Slabe družbe so
pričele to delo pogube, branje okuženih
bukev je gojilo to smertno delo, in spod-
takljive igre so ga dognale. Tako je
uboga Muza urno derla svojemu večnemu
pogubljenju naproti. Utopljena v po¬
svetno nečimernost, vidi neko noč svojo
spalnico s čudnim bliščem razsvetljeno,
in Mati Božja se prikaže. Velika mno¬
žica belo oblečenih devic spremlja ne¬
beško kraljico. Prelepe device so bile
iste starosti, kakor nesrečna Muza. Ko
zagleda to prelepo družbo, vname se v
njej želja, da bi tudi ona postala deležna
te veličastne družbe. Ali spoznanje same
sebe in huda vest jej sili drugo misel,
da ni vredna stopiti v to versto prele¬
pega kardela. Mater Božja pa se bliža
preplašeni Muzi ter jo ljubeznjivo vpraša,
ne bi li hotla pristopiti v to družbo be¬
lih in čistih devic, ki so služabnice kra¬
ljice nebes in zemlje? „0,  iz cele duše
to želim", reče prevzeta Muza. „Ako to
resnično želiš", pravi Marija, „moraš dru¬
gače živeti, ti moraš zapustiti slabe družbe,
nevarne bukve in pohujšljive igre. Ako
moj svet ubogaš, boš v enem mescu spre¬
jeta v to prelepo družbo nedolžnih devic,
ki me vedno spremljajo." Tedaj prikazen
zgine.

Muza premišljuje čudno prikazen in
se res spreoberne. Kakor je bila prej
lahkomišljena, tako je zdaj resnobna. V
malo dneh si je pridobila čuda velike mo¬
drosti in resnobe za njeno starost. Temu
tako nepričakovanemu spremenu so se njeni
starši zelč čudili. Bili so že v velikih
skerbeh zavoljo lahkomišljenosti in za¬
voljo posvetnega vedenja svoje hčere. Ve¬
seli so bili, da se je na bolje obernila.

8

114

Zavoljo velike njene vneme pa so se zo¬
pet bali, da bi jo tako resnobno in mo¬
dro obnašanje ne privabilo v kteri samo¬
stan, ker druzih otrok niso imeli. Zato
so jej priporočevali, naj si sile ne dela
in preveč ne žene v svojem zatajevanji.
Ko jim pa razodene prikazen, ktero je
imela, bili so vnovič veseli ter se rado-
vali lepega obnašanja svoje hčere. Muza
se res pripravlja, iti v samostan, da bi
tam Bogu in Materi Božji bolj zvesto in
ložej služila.

Preteklo je šest- ali sedemindvajset
dni, odkar je imela čudno prikazen. Huda
mrzlica jo napade in v malo dneh je pri
koncu svojega življenja. Že blizo smerti
se jej zopet prikaže preblažena Devica
Marija in poprejšnje spremljevavke ž njo.
Marija proti umirajoči Muzi stegne svoje
roke, kakor da bi jo sprejeti hotla. Obraz
umirajoče deklice se spremeni, tudi ona
svoje roke stegne proti sveti Devici in
vsa vesela zakliče: „Tu sem, moja Mati!
tu sem!" In njena lepa duša je šla v
družbo Marijinih spremljevalk. (S. Greg.
1. 4; Liguori Tug. M.)

18. Svetemu lldefonzu.

Sveti Hdefonz, Toledanski škof, je
eden največih častivcev Matere Božje.
Živel je v šestem stoletju. On je bil eden
tistih izvoljenih, ki že tu na zemlji bolj
angeljsko, kakor človeško živh. Čistost in
nedolžnost ste bili njegovi deviški duši
prirojeni. Od zibeli ga je bila sama sve¬
tost. V letih svoje mladosti se je vsega
posvetil bogoljubnim vednostim, ki duha
zaljšajo, krepčajo in razvijajo. Pri tem
pa ni iskal nečimernega napuha in po¬
svetne veljave, on je hrepenel le po ved¬
nosti, s ktero bi se zamogel potegovati
za čast Božjo in za lepše češčenje pre-
blažene Device Marije, ktero je vedno pri-
serčno ljubil. On je kraljico svojega serca

in gospodovalko svojih misli velikokrat po¬
zdravljal z molitvijo, ktero si je vesoljna
sveta cerkev prilastila, da jo v svojih
duhovnih urah ponavlja. „Naj te hva¬
limo, Devica presveta! Daj nam moč zo¬
per sovražnike tvoje!" Tako in še več
je molil velikokrat bogoljubni Hdefonz pred
altarjem Matere Božje.

In njegova priserčna molitev ni bila
zgubljena. Šla je pred sedež Božje Po¬
rodnice, ker on, ki je to duhovno kadilo
pošiljal proti neomadežani Devici, je bil
angelj nedolžnosti, zvest sin preblažene
Device in serčen bojevalec za čast ne¬
beške kraljice zoper krivoverce, ki so tisti
čas po Španskem napadli najlepšo cvet¬
lico njenega venca — njeno vedno de-
vištvo. Zavoljo svoje učenosti in zavoljo
resničnosti je bil voljen škof v mestu To¬
ledo. Z vso serčnostjo se je vzdigoval
zoper Jovinijanovo krivo vero. Spisal ‘je
tudi prelepe bukve »od vednega Mariji¬
nega devištva".

Preblažena Devica mu je svojo zado¬
voljnost prečudno razodela. V noči pred
praznikom Marijinega vnebovzetja se poda
s svojo duhovščino v cerkev, da bi službo
Božjo opravil. Ko pa pervi spremljevalci
pridejo do cerkvenih vrat in jih odprejo,
oplaši jih velika bliščoba, ktera je vso
cerkev razsvetljevala. Zbojč se in nazaj
bežijo. Pobožni škof pa, ki je s svetim
Pavlom lahko rekel: »Nič nimam na vesti"
(I. Kor. 4, 4), gre naprej po prečudni
svetlobi do kapele Matere Božje.

Tu vidi nov čudež, ki mu priča, ko¬
liko veljavo ima v nebesih. Na škofov¬
skem sedežu, kjer je on navadno ljudstvo
učil in blagoslovil, bila je Mati Božja
sama, vsa bliščeča v svoji presveti le¬
poti. Ko povzdigne svoje oči, zagleda v
koru in po cerkvi polno čistih devic, ki
so prepevale pesmi, kakor jih le v ne¬
besih peti zamorejo. Ko pa ponižno po¬
gleda nebeško kraljico, sliši jo, da mu

115

tako govori: „Ljubljeni Ildefonz, dobri
in zvesti služabnik, le tako spolnuj svoje
dolžnosti! V znamenje moje vdanosti pa
sprejmi iz mojih rok plačilo, ktero ti iz
zakladov svojega Sina prinesem. Vzemi
oblačilo, ktero je moj Božji Sin blago¬
slovil, to te bo z milostjo napolnilo. Nosi
ga pri daritvi svete maše o mojih največih
praznikih, ker si, kot zvest in moder slu¬
žabnik, vedno na me se oziral. In ker
je moje slavljenje iz tvojih ust v serca
tvoje čede seglo, zato hočem, da že tu¬
kaj spoznajo, da si mi dopadljiv, in zato
naj te vidijo oblečenega s tem dragim
oblačilom, kterega ti tu podam. Enkrat
pa boš imel delež veličastva in zveličanja
izvoljenih vso večnost. “

Po teh besedah zgine Marija z vsem
svojim spremstvom, mine pa tudi bliš-
čoba, ktera je cerkev razsvetljevala. V
slavnem zakladu Toledanske cerkve menda
še zdaj kažejo mašni plašč, s kterim je
takrat preblažena Devica obdarila zago¬
vornika njenega vednega devištva. Plašč
je prečudno lepo tkan iz bele tvarine.

Resnico te prigodbe je poterdil pa¬
pež Gregor XIII., ko je v spomin pri¬
hoda Matere Božje Toledanski cerkvi pri¬
volil posebne duhovne molitve za 24. dan
prosinca, ko vesoljna cerkev obhaja tudi
god svetega Ildefonza. (Surius tom. 6;
Canisius 1. 5; Negot. Saec. M.)

19. Svetemu Boniciju.

V začetku sedmega stoletja se je zgo¬
dil enak čudež. V Klermontu je bil škof
sveti Bonicij. Cerkveni pisavec Surij nam
piše, da to Marijino prikazovanje sta spo¬
ročila naslednika svetega Bonicija, škof
Iliv in Gal.

Sveti Bonicij si je močno prizadeval,
da bi ljubil Jezusa Kristusa in njegovo
preblaženo, deviško Mater iz celega serca,
iz cele duše, z vsemi svojimi močmi.

V tej ljubezni do Boga in v resničnem
češčenji nebeške kraljice je dosegel že
visoko popolnost. Pa tudi Jezus in Ma¬
rija sta ga ljubila.

Neki dan se poda škof Bonicij v cer¬
kev, posvečeno svetemu Mihaelu. Nobe¬
nega znamnja škofovske časti nima na
sebi. Da bi bolj zbrano in pobožno mo¬
lil, da bi ga nihče ne motil, poišče si
temen in samoten kotiček v cerkvi, kjer
ga skoraj nihče ne vidi. Po končani
službi Božji gre ljudstvo domu, bogo-
Ijubni škof pa še moli v skritem zatišji,
njegov duh je bil v svetem premišljevanji
ves v nebesih. Že se zmrači, pa škof še
priserčno moli. Cerkveni služabniki pre¬
hodijo po svoji navadi veliko cerkev, pre¬
den jo zaklenejo. Nihče pa ne pogleda
v kotiček, kjer je sveti Bonicij molil.
Nihče ga ne zapazi. Ko pa Cerkveniki
glasno hodijo in s ključi ropotajo, se
sveti škof prebudi iz svojega zamaknjenja.
Vendar se ne gane, da bi ga kdo ne za¬
pazil. Dobro se mu je zdelo, da zamore
sam vso svojo dušo pred Bogom zliti,
da ni nobene priče njegove priserčne lju¬
bezni.

Služabniki toraj zapro vrata in od¬
idejo. Sveti škof pa, neizrečeno vesel,
da zamore čisto po svoji volji svojo po¬
božnost Jezusu in Mariji razodeti, se verže
na tla in toči solze svete ljubezni. Ko¬
maj pa se tako poniža, zasliši prelepo
ubrano petje, dohajoče z visokih nebes.
Nebeška svetloba ga obda in v sredi te
svetlobe zagleda veliko trumo tistih du¬
hov, ktere sveta vera zveličanske duhove,
nebeške prebivalce imenuje. Bile so za¬
res cele verste angeljev in svetnikov, ki
so spremljevali svojo kraljico, Mater Go¬
spodovo. Marija se bliža na kraljevem
sedežu, kterega Kerubimi nesejo. Obilna
častna straža gre pred njo in druga versta
za njo. Angelji in svetniki so peli svete
pesmi v čast Božjo in v slavo Marijino.

8*

116

Kedar je to prelepo petje njenega pre-
češčenega Sina slavljalo, je Marija zapela.
Vsa ta neprešteta versta nebeških duhov
se je pomikala po sredi cerkve. Ko do
velicega altarja pride, se večni pevci po-
prašujejo, kdo bo službo Božjo opravil.
In preblažena kraljica nebeška se oglasi
in pravi: »Bonicij, moj zvesti služabnik,
ta resnično dobri pastir, je tukaj, on je
vreden, da sveto službo opravi, poiščite ga!“

Ko ponižni škof te besede zasliši, se
prestraši, in rad bi se še bolj skril. Pra¬
vijo, da se je celo zid pred njim všibnil,
kakor se razdeli zrak pred človekom, ko
se umakne. Ptujcem kažejo še zdaj ta
čudež. — In zdaj se nekaj svetih duhov
na povelje Marijino vzdigne ter se bli¬
žajo svetemu škofu. On se ves trese.
Zveličani služabniki Marijini pa ga pri¬
mejo za roko in ga k altarju peljejo.
Tu ga svetniki oblečejo v mašno obleko
in on prične sveto službo Božjo. Stregli
so mu tisti svetniki, ki v nebesih sedež
Božji obdajajo. Ko pa je sveta maša pri
kraji, pusti preblažena Devica pri svojem
odhodu svetemu škofu prečudno lepo mašno
obleko.

Ta prigodba je znana po vsem okraju,
zlasti mesto Klermont je veselo in po¬
nosno, da zamore še zdaj to predrago
svetinjo kazati popotnikom, ki obiščejo
imenitno zakladnico njihove stare, naši
ljubi Gospej posvečene stolne cerkve.
Nihče pa ne spozna, iz kakove tvarine
je ta mašna obleka. Lepo bela, neizre¬
čeno tanka in lahka je. (Surius 15. jan.;
Chron. S. D.)

20. Svetemu škofu Egvinu.

Naslednje prikazovanje Matere Božje
naj zapišem, ker je bilo začetek nekdaj
zelč imenitnega samostana benediktincev
v Everhamu na Angleškem. Angleška je
bila v srednjem veku »otok svetnikov“

imenovana. To ime je ta dežela po
pravici zaslužila, ker ljudstvo je bilo po
vsem resnično katoliško ter je imelo ve¬
liko slavnih mož, ki so s svojim svetim
življenjem in s svojo veliko vnemo celo
drugim deželam mnogo koristili.

Eden teh imenitnih mož je bil sveti
Egvin, škof v mestu Vorkester. Bil je
kraljevega rodu, pa še bolj žlahten je bil
zavoljo svojih prelepih čednosti. Zvest
učenec Gospodov je bil priserčen častivec
Matere Božje.

Lep zgled svoji čedi, ktero je po
očetovsko vladal, je bil poln vseh čed¬
nosti. Njegovo obnašanje bilo zelč spod-
budljivo. Kdor ga je le videl, ga je
ljubil in si je želel, po njegovo živeti.
Njegova hiša je bila podobna samostanu.
Več mašnikov je imel pri sebi, s kterimi
se je prizadeval, hoditi po poti popol¬
nosti. Pri vsem tem je večkrat zapustil
svojo škofovsko stanovanje ter se podal
v samoto, da je tam v svetem premišlje¬
vanji le z Bogom se pogovarjal, dokler
so mu to opravilo njegove visoke službe
dopuščale.

Ko je nekdaj v tej svoji ljubi sa¬
moti bil, ter je, prost posvetnega šuma,
se postil, molil in svoje telo pokoril, da
bi se v sveti ljubezni do Boga toliko
bolj vnel, prikaže se mu Marija, ktero so
prelepe device, kot svojo kraljico sprem-
Ijevale. Veličastna gospodovalka nebeška je
imela v eni roki bukve, v drugi pa križ,
s kterim je pobožnega škofa blagoslovila.

Ta blagoslov je pobožnost svetega
škofa visoko povzdignil. Njegovi mašniki
so videli to sveto napredovanje. Skoraj
da ni bil več človek, ampak podoben je
bil v slabotnem telesu živečemu angelju.
Preden pa je zapustil to solzno dolino,
zaznamoval je kraj, ker se mu je pre¬
blažena Devica prikazala. S pomočjo kralja
Kenreda je postavil na tem svetem kraju

117

samostan na čast Materi Božji. Poklical
je vanj učence svetega Benedikta, in to
je bil začetek opatije „Everham“.

Ali to znamnje pobožnosti svetega
Egvina je nesrečno krivoverstvo razdjalo.
Z njim pa je zginila tudi živa vera tistih
krajev, ki so zdaj podobni odsekanim ve¬
jam, ki nobenega pravega življenja ni¬
majo. Krivoverstvo je iz teh odpadlih
krajev pregnalo kraljestvo Marijino, po-
derlo je cerkve, razrušilo altarje, pokva¬
rilo podobe in odpravilo praznike. Veliko
časa je preteklo, kar se je Angleška od-
tergala od vesoljne svete cerkve. Le malo
je bilo število njih, ki so zvesti ostali
sveti veri svojih očetov, ki so pa zato
neusmiljeno preganjanje terpeli. Sedanje
dni se vendar na bolje obrača. Oj, da bi
vsa Angleška dežela skoraj obhajala pre¬
srečni dan, v kterem bi se s sveto rimsko
cerkvijo zopet zedinila! O Marija, prosi
za zmotene Angleže! (Neg. Saec. M.;
Chron. S. D.)

21. Velikemu škofu Gondisalvu.

Nekteri pisatelji so tajili to prikazo¬
vanje Matere Božje. Drugi pa ga imajo
za resnico, zlasti ker je papež Sikst IV.
poterdil duhovne molitve za praznik čis¬
tega spočetja Device in Matere Marije,
ktere je Bernardin de Buste sostavil.

Bil je okoli leta 836. v Toulousi ve¬
liki škof Gondisalvo, ki je bil zvest ča-
stivec Matere Božje. Presladko ime Ma¬
rija mu je bilo neizrečeno prijetno. Z ve¬
liko vnemo je po vsi svoji škofiji širil
češčenje preljube Matere Božje, in pre¬
sveta Devica je njegovo ljubezen visoko
cenila. Kakor piše pobožni Poire, pri¬
kazala se mu je Marija vsikdar med da¬
ritvijo svete maše.

Ali to nebeški kraljici še ni bilo za¬
dosti. Kakor svetemu Ildefonzu in sve¬
temu Boniciju, je Marija tudi Gondisalvu

hotla dati djanski spomin svoje kraljeve
hvaležnosti in svoje materne vdanosti.

Prigodilo se je, ko je pobožni škof
v praznik čistega spočetja, k altarju sto¬
pil, da se mu je po navadi Marija pri¬
kazala. Takrat pa mu je rekla: „Moj
sin, vedi, da sem brez madeža izvirnega
greha spočeta. Z vso skerbjo delaj na to
in si posebno k sercu vzemi, da se praz¬
nik te moje perve prednosti in spomin
predrage podlage vse moje slave povsodi
vpelje in posvečuje.* Marija mu poda
škofovsko mašno oblačilo, bliščeče belo in
nezmerno lepo.

Da bi željo svoje preljubljene nebeške
kraljice natanko spolnil, storil je, karkoli
je premogel, da bi razširil vero neoma-
dežanega spočetja preblažene Matere Go¬
spodove. Prelepo je opisal to Marijino
prednost. Z vso slovesnostjo je obhajal
njeni najlepši praznik in z gorečo besedo
je učil svojo čedo, kako naj ta praznik
pobožno posvečujejo. Zato je pa tudi za¬
služil, da je dobil v nebesih oblačilo več¬
nega veličastva, proti kteremu je bila po¬
prej podeljena mašna obleka le slabo
znamnje, le revna senca.

Tudi mi častimo to pervo Marijino
prednost, tudi mi posvečujmo ta praznik
naše ljube Gospe, ki je praznik čistih,
nedolžnih duš, z vso mogočo pobožnostjo,
da bi tudi mi vredni bili sprejeti enkrat
v družbi izvoljenih iz rok svoje nebeške
kraljice oblačilo večnega veličastva. (Ne-
got. Saec. M.; Calend. b. M. V. 8. Dec.)

22. Svetemu Radbodu.

Iz devetega stoletja naj omenim še
svetega Radboda. On je eden najimenit-
niših škofov tistega časa. Imamo še več
lepih pesem, ktere je ta učeni škof zlo¬
žil na čast svetemu Martinu, svetemu
Lebvinu in na čast drugim svetnikom.

118

Po svoji materi je bil v rodu Fri-
žinskim kraljem, ki so nekdaj imeli svoja
posestva tudi po Slovenskem. Njegovi po¬
božni starši so ga dali v izrejo Kolin-
skemu škofu, Avgenu Ginterju, ki mu je
bil ujec. Svoje učenje je končal na kra¬
ljevih dvorih, ki so v tistem času po¬
sebno pobožno živeli. Nad vse vednosti
je ljubil bogoslovje. Pridobil si je toliko
svetost in njegove čednosti so toliko slo¬
vele, da ga je v mestu Utrecht-u po ško¬
fovi smerti duhovstvo in ljudstvo za škofa
izvolilo. Ko on svojo izvolitev zve, se
prestraši in veliko prigovarjenja je bilo
treba, preden se je vdal. V novi častni
službi je bil še ponižniši, radodarniši in
njegovo zatajevanje je bilo še večje. Ko
je že od mladih let nebeško kraljico po¬
sebno častil, je  to preljubljeno češčenje
sedaj še pomnožil. Marijine cerkve, Ma¬
rijine praznike, v njeno čast vstanovljene
dobrotne naprave, v njeno čast pisane
bukve, — vse, karkoli je češčenje pre-
blažene Device kolikanj pospeševalo, vse
je pobožni škof z veliko vnemo podpiral
in množil.

Kar nam pa spričuje njegovo po¬
sebno ljubezen do Marije, je prikazovanje
Matere Božje, ktero je sveti Radbod v
svojih zadnjih letih imel.

Imenitni pisatelj Surius nam poroča,
da je svetega Radboda napadla huda bo¬
lezen. Zdravniki mu niso znali pomagati.
Tudi sam se je pripravil na bližnjo smert.
Ko je pa priserčno zdihoval k nebeški
kraljici, prikaže se mu preblažena De¬
vica. Sveta Neža in sveta Tekla ste
spremljevali nebeško kraljico. Prečudna
bliščoba je razsvetlila hišo svetega bol¬
nika, po balzamu je dišalo. Pri pogledu
te prikazni se preplaši sveti škof, da ne
more besedice izreči. On misli, da se mu
smert bliža. Njegov strah, pa tudi nje¬
gove bolečine je pregnala ona, ki je zdravje
bolnikov, tolažnica žalostnih in gospodo-

valka sveta. Ljubeznjivo mu reče: „Ne
boj se, pobožni Radbod! gotovo boš v
nebesih gledal njo, ktero si velikrat s
pobožnimi zdihljeji častil in klical. In
ker si pri svojih molitvah k Bogu se
spominjal tudi mene, skažem ti milost,
da te zdaj obiščem. Tudi ti povem, da
tvoja bolezen ni v smert. Ozdravel boš,
vendar ne za dolgo. Po ozdravljenju boš
le malo časa še bival v svoji persteni
ječi. Toliko bolj si zagotovljen svojega
zveličanja, zato ne jenjaj, ampak čuj,
moli in delaj kot dober in zvest hlapec.
Hodi po poti, ktero si nastopil, in kon¬
čaj, kakor si začel. “ Zdaj zgine ta pri¬
kazen in njena svetloba, le prijetna von¬
java še ostane. Radbod pa je popolnoma
zdrav.

On sam je to prikazen razodel nek-
terim svojim prijateljem, pa jim je naro¬
čil, naj pred njegovo smertjo tega niko¬
mur ne pravijo. Opisuje jim celo obraz
in nošo nebeške kraljice, ter pravi, da
njena lepota preseže vso mogočo hvalo.
Sveta Tekla in sveta Neža ste se, ako-
ravno veličastni, vendar ločili v vsem
svojem obnašanji od visoke kraljice, da
se je lahko spoznalo, da ste le služabnici
njeni. (Chron. S. D.: Negot. Saec. M.)

23. Velikemu škofu svetemu
Dunstanu.

Celo deseto stoletje nimamo zapisano
druzih prikazovanj naše ljube Matere Božje,
kakor le v naslednji prigodbi, ki nas v
duhu zopet pelje na Angleško, ki je bila
nekdaj toliko rodovitna preslavnih mož in
svetnikov. Mož te prigodbe je bil kra¬
ljeve rodovine. Njegova velika pobožnost,
njegovo čisto serce, njegovo ostro in spo¬
korno življenje, njegov razum in njegova
modrost, njegovo bistro in čisto spozna¬
nje, njegovo splošno izobraženje, njegova
znanost v godbi, v slikariji in v podo-

119

bariji, — z eno besedo, njegove sloveče
lastnosti so ga povzdigovale, da je bil
po pravici prištet najimenitnišem možem
svojega časa in svoje dežele.

Surius piše, kar je že menih Osbern
zapisal, da je Bog ljudstvo na tega slav¬
nega moža že pred njegovim rojstvom opo¬
zoril. Njegova matije v praznik Marijinega
očiščevanja šla v svojo farno cerkev, da
bi po dolžnosti pri službi Božji bila in
nebeško kraljico še posebno počastila. Po¬
božni Angleži so napolnili cerkev, posve¬
čeno preblaženi Devici. Imenitni in pri-
prosti stanovi so bili v bratovski ljubezni
združeni pri presveti daritvi. Herstan,
Dunstanov oče, in Henedrita, njegova mati,
sta posebno pobožno molila. Kakor je
bila starodavna navada, imeli so vsi zbrani
v svojih rokah goreče sveče, podobo Njega,
ki je prišel na svet in je luč sveta, luč
v razsvetljenje nevernikom, kterega je pri¬
nesla v tempelj, da bi dar očiščevanja
opravila. Marija, ki je čistejša kot an-
gelji v nebesih, kot lilije na polji. Služba
Božja se prične, procesija s prižganimi
svečami je končana, najsvetejša daritev se
na altarji opravlja, vsi pravoverni paz¬
ljivo spremljajo presveto djanje ter imajo
goreče sveče v svojih rokah, ko združeni
slavo Najvišega prepevajo. Po celi cerkvi
migla lučica pri lučici, zrak je čist in
miren, kakor prijazni poletni čas, — kar
na mah vse sveče pogasnejo. Vse se pre¬
plaši in čudi. Boječi se hudega skerbno
pogledujejo. V tem strahu se nekteri zdi-
hovaje proti nebu ozrejo ter vidijo čudno
luč šiniti z neba, ki se spusti na ugasnjeno
luč Dunstanove matere, ki se takoj vžge
in nenavadno lepo sveti. Ljudstvo, ki je
videlo ugasniti vse sveče brez pravega
uzroka, zavzelo se je pri prihodu nebeš¬
kega plamena vnovič, toda bilo je poto¬
laženo in umirjeno, ko je neznana luč
prižgala svečo matere Henedrite. Vsi vno¬
vič prižgejo od te luči svoje sveče.

Ta čudež se je zgodil v Mariji po¬
svečeni cerkvi, v praznik, ki obhaja eno
največih skrivnosti iz življenja preblažene
Device. In ta čudež je naznanil ve¬
liki milosti, ki jih je Marija namenila
detetu, kterega je Henedrita pod svojim
sercem nosila. Ta čudež je bil napovedo¬
valec bliščobe, s ktero bo to dete poznej
sveto cerkev razsvetljevalo, in je bil znam-
nje svetosti, s ktero bo dete nebeški kra¬
ljici posebno dopadljivo živelo.

Tako se je tudi zgodilo. Ko je bil
Dunstan rojen, ga je njegova pobožna
mati urno prinesla v Marijino cerkev, pred
Marijini altar, ter ga nebeški kraljici po¬
svetila. Z materno hrano mu je vcepila
ne le pobožnost, marveč tudi posebno lju¬
bezen do Marije.

Ljubil in neomadežano je ohranil sveto
nedolžnost. Kako mu je bila sveta čistost
ljuba, priča naslednja prilika. Kralj Ed¬
gar se je vdal nespodobni strasti. Pre¬
slepljen od telesne lepote mlade deklice
se je toliko spozabil, da jo je iz samo¬
stana odpeljati ukazal. Bogoljubna de¬
klica, ko je zvedela hudobne nakane strast¬
nega kralja, je zato bežala v samostan,
ker je mislila, da samostansko obleko bo
kralj častil. Ali kralj je zadušil glas
svoje vesti ter je silo storil s svojo gerdo
poželjivostjo. Dunstan je bil takrat škof
v mestu Kanterburi. Ko zve to hudobijo,
se urno napoti h kralju, očitat mu velik
greh. Ko ga kralj zagleda, gre mu na¬
proti ter ga hoče, v znamnje svojega
spoštovanja in svoje vdanosti, za roko
prijeti. Škof pa ga ostro pogleda in mu
zakliče: „Kako se prederzneš, o kralj! ki
si vso sramežljivost zavergel ter oropal
devico njene časti, kako se prederzneš, s
svojimi nečistimi rokami dotakniti se njega,
ki na svojih rokah vsaki dan Sina pre¬
blažene Device večnemu Očetu daruje?
Misliš li, da zamorem še biti prijatelj
njemu, ki se je s pohujšanjem razglasil

120

za sovražnika Jezusa Kristusa? Spravi se
z Bogom in očisti se s pokoro, potem
še le smeš poljubiti roko njemu, ki je
velik mašnik najvišega Boga!"

Zdaj še le naj zapišem, kako se
je preblažena Devica temu svetemu možu
prikazala.

Ko se je sveti škof neko noč napotil v
cerkev, posvečeno naši ljubi Gospej, da
bi tam Boga molil, prikaže se mu Ma¬
rija. Velika množica prelepih devic jo
spremlja. Ko mu razodene svoje do-
padenje, pelje ga sama v hišo Božjo.
Med potjo pojete dve device zmed sprem¬
stva prelepo pesem Seduljana:

Gospodovo slavo zapojmo, družice! uneto,
In naj oznanuje naš jezik ljubezen pre¬
sveto !

Cel zveličanski kor prelepih devic po¬
vzame te verste, pervi dve pa prepevate
naprej:

Napuh je Lucifera vergel z nebeške višave,
Napuh je oropal človeka zveličanske slave.

Ko mož Božji s tem nebeškim sprem¬
stvom ravno dospe do hiše Gospodove,
končali ste uni dve devici, s korom se
versteči, celo pesem. In ko pride sveti
Dunstan na kraj, kjer je moliti hotel,
prejenja petje in prikazen zgine. (Surius
19. maji; Negot. Saec. S. M.)

24. Mestu Valencienes.

Bog ne gleda na posvetno imenit¬
nost, ne na premoženje ali učenost. Tudi
Marija, najbolj popolnoma podoba Božja,
dela tako. Slišali smo, da se je nebeška
kraljica prikazala visoko postavljenim cerk¬
venim vladikom. Zdaj pa naj opišem,
kako se je prikazala revnemu puščavniku,
ki je svetu odmeri, s Kristusom pokopan
bil, kako ga je obiskala v njegovi ubogi,
zares grobu podobni celici.

Na zgornjem Francoskem je mesto Va¬
lencienes. Ko se je pisalo tisoč in osem,
je v tem mestu razsajala prestrašna kuga.
Enega za drugim so nesli iz nesrečnega
mesta. Šestega kimovca proti večeru se
prikaže preblažena Devica puščavniku, ki
je v samoti blizo mesta samotaril. Na¬
roči mu, naj gre v mesto in naj sporoči,
da prihodnji dan naj se vse mesto posti,
moli in druga dela opravlja, potem jim
bo Marija svojo moč in svojo dobroto ska-
zala. Puščavnik spolni rad to povelje ne¬
beške kraljice. Vsi mestjani so puščav-
nika spoznali kot poslanca ljube Matere
Božje. Priserčno so molili, ostro se po¬
stili in obilno so ubogajme dajali. Ko je
dan v teh pobožnih vajah skoraj že pre¬
tekel in vsi pričakujejo obljubljene po¬
moči, zagledajo iz visokih nebes iti pre¬
čudno procesijo. Preblažena Devica se
prikaže v veliki procesiji angeljev in svet¬
nikov. In ta nebeška procesija obide
mesto dve mili na okrog in ga s pre¬
čudnim pasom opaše. Potem se cela pro¬
cesija oberne proti puščavniku. Marija zo¬
pet naroči revnemu puščavniku, naj gre
še v mesto ter naj županu in njegovim
svetovalcem naznani, da tudi naslednji
dan — v god Marijinega rojstva — naj
ravno tako v duhovnih vajah preživd in
naj gredo v procesiji po tistem okrožji,
kterega je Marija s prečudnim pasom za¬
znamovala. Ako bodo tako storili, bo
kuga jenjala. Res se je tako zgodilo.

Spomin te dobrote obhaja mesto Va¬
lencienes vsako leto. Pred praznikom Ma¬
rijinega rojstva je splošni prošnji dan.
Osem dni hodi procesija, ter sleherni dan
obhodi osmi del tistega mestnega okrožja,
kterega je nebeška kraljica s svojim pre¬
čudnim pasom zaznamovala.

V novih bukvah „ služba presveti De¬
vici", ktere je spisal Adrian Egron, be¬
rem tako-le: 14. kimovca 1841 je, po
končani službi Božji, v mestu Valencienes

121

šla pobožna procesija, »naše ljube Gospe
k pasu* imenovana, ki je bila leta tisoč
in osem vstanovljena, v spomin grozo¬
vite kuge v mestu, ktero je pa bilo te
šibe oproščeno, ko je Marija s prečudnim
pasom ga opasala. Vse tri mestne fare so
se te procesije vdeležile. Device, belo
oblečene, so nosile podobo prečudnega
pasa. Šla je procesija skoz celo mesto,
potem se je podala zunaj mesta na kraje,
kterih se je leta 1008 prečudni pas do¬
taknil. Ljudstvo je od vseh strani skupaj
vrelo ter se procesije pobožno vdeležilo.

Tu vidimo, piše ta pisatelj, kako živa
je hvaležnost bogoljubnih kristjanov. Pravi
kristjan ne pozabi milosti, ktero mu je
dobrotljivi Bog na mogočno priprošnjo
preblažene Marije dodelil. Od rodu do
rodu gre tak spomin, ki hvaležne krist¬
jane spominja nesreče, ktere so bili nji¬
hovi pradedje rešeni ter priserčno zdihu¬
jejo k preblaženi Devici, naj jih varuje
pregrozovite šibe.

Nad mestnimi vratmi stoji še današ¬
nji dan kamnita podoba Matere Božje z
nebeškim Detetom na naročji. Spodaj pa
je napis:

Priserčno če ljubiš, popotnik! nebeško
Kraljico,

Saj z eno »Ceščena Marija* pozdravi
Devico! (Negot Saec. M.)

25. Fulbertu, Chartreskemu škofu.

Fulberta mnogi svetnikom prište¬
vajo. On je eden tistih izvoljenih, ktere
je previdnost Božja odbrala, da so cele
narode razsvetljevali in po poti Gospo¬
dovi vodili. Ta sveti mož je živel v za¬
četku enajstega stoletja; takrat je neved¬
nost in hudobija gerdo razsajala. Bog ga
je obudil, da bi zmotene k čedi Kristu¬
sovi nazaj pripeljal.

Gospod mu je podelil veliko talentov.
Sicer revnih staršev, imel je to veliko
srečo, da je bil dobro izrejen. V vseh
vednostih je bil izurjen, posebno v bo-
goslovskih; daleč po svetu je slovel za¬
voljo svoje učenosti. Bil je pa tudi
jako pobožen. Da je Boga čez vse lju¬
bil, k temu mu je pomagalo posebno
otroško češčenje Matere Božje. Njegova
pobožna mati mu je s svojo sladko hrano
vcepila to posebno ljubezen do preblažene
Device Marije.

Opisovalec življenja svetnikov, Baillet,
piše, da škof Fulbert je preblaženo De¬
vico priserčno častil ter se je vsake pri¬
ložnosti poslužil, da so tudi drugi nebeško
Mater ravno tako častili. Ko je leta 1020.
hud požar razdjal mestno cerkev, je Ful¬
bert zidal novo veliko cerkev na čast ne-
| beški kraljici. On je veliko pisal, več
prelepih pesem zložil na čast Materi
Božji. V svoji škofiji je vpeljal takrat
nov praznik Marijinega rojstva. Marija
je pa tudi njegovo vdanost s posebnimi
darovi poplačala.

Veliko cerkvenih pisateljev nam spo-
ročuje to-le zares posebno milost. Ful¬
bert je bil nevarno bolan. Hudo šeno je
imel v glavi. Celo njegov jezik je bil ves
zatekel, da je prestrašne bolečine terpel.
V teh gorečih bolečinah se mu neko noč
približa prelepa veličastna Gospa v ne¬
znani bliščobi z velikim spremstvom.
Ukaže mu, naj svoja boleča usta odpre.
In skrivnostna pomočnica mu skaže tisto
materno ljubezen, kakor jo je skazala sve¬
temu Bernardu. Na njegov jezik mu spusti
nekaj kapljic svoje deviško materne hrane,
ki mu na mah prežene žgečo vročino in
on je pri tej priči zdrav. Tudi lica nje¬
gova so bila s to hrano poškropljena.
Te kapljice je obrisal s čistim platnom,
kterega je potem shranil v svoji cerkvi
kot svetinjo v spomin njemu skazanega
čudeža.

122

Šestnajsto stoletje še so kazali to
svetinjo v častni zakladnici naše ljube
Gospe v Chartres-u.

O Marija, moja ljuba Mati! če se revni
mašnik saj nekoliko prizadeva, posnemati
tega velicega duhovna, če tvojo slavo na
prižnici po svoji slabi moči oznanuje, če
v pesmih tvojo čast prepeva, če v svoji
ubogi vnemi tvoje altarje zaljša in več¬
krat v Fulbertovi bolezni zdihuje: o pre¬
sveta Marija! bodi mu milostljiva, kakor
si bila enajsto stoletje svojemu ljublje¬
nemu sinu Fulbertu ljuba in premila. Pri¬
hrani temu mašniku, kterega dobro po¬
znaš, nekaj kapljic tiste skrivnostne, do¬
brodelne rose, ki se milost imenuje. On
zares nima nikakoršne pravice do toliko
velike ljubezni, ktero si pobožnemu in
svetemu škofu Chartreskemu skazala. Pa,
ako bodo te uboge roke, ki te verstice
pišejo, kdaj v vicah proti tebi, o nebeška
Mati! zdihovaje se vzdigovale, srečne, da
so peklu odšle, spomni se ga in spusti
na njegove goreče ustnice nekaj tistih
okrepčevalnih kapljic, po kterih hudobni
bogatin v večnem plamenu zastonj vpije.
O Marija, ne pozabi ga! (Chron. S. D.;
Trip. coron.)

26. Blaženemu Marinu, bratu sve¬
tega Petra Damjana.

Naslednjo prigodbo je zapisal učeni
sv. Peter Damjan, ki je prav lepo in veliko
pisal o češčenji Matere Božje. Živel je
enajsto stoletje in je bil poseben prija¬
telj velicega papeža, svetega Gregorja VII.

Marin, brat svetega Petra Damjana,
je bil tudi mašnik. Kakor sveti Alfonz
Ligvori piše, je Marin bil tako nesrečen,
da je v velik greh zabredel. Kmalo pa
je spoznal svoj greh. Priserčno ga ob¬
žaluje, gre ves skesan v cerkev ter se
verže pred altar tiste, ki je pribežališče
grešnikom. Ves objokan zdihuje: „O moja

Gospa, o moja kraljica, ti neomadežano
ogledalo svete čistosti, ti podoba vseh
čednosti, oh, kolikokrat sem te razžalil
s svojimi grehi! O Marija, edino upanje
moje! v tvoje roke se izročim, v tvoje
gospodstvo dam svoje nehvaležno serce,
upogni me svojeglavnega, odpusti mi pre¬
grešnemu, potegni se za me kazni vred¬
nega, ki si Mati vse dobrote, vse milosti!
In da bolj gotovo pri tebi pomoč dobim,
se ti vsega v službo ponudim. V spo¬
min, da sem odslej le tvoja lastnina, ti
podam zdaj ta-le davek svoje podložnosti,
ter ti obljubim, da ga hočem vsako leto
ponoviti. “ S temi besedami je položil na
altar denar, kakor so takrat navado imeli,
odrajtovati davek, komur se je kdo v suž-
njega vdal. Potem je vzel svoj pas, djal
en konec okoli vrata, druzega pa je na
Marijini altar priterdil, da bi tudi s tem
pokazal, da hoče suženj Marijini biti.
Ostro se je pokoril in neusmiljeno bičal
ter vedno preblaženo Devico prosil, naj
ga ne zaverže zmed števila njenih slu¬
žabnikov.

Po daljnem spokornem življenji je za
jetiko zbolel. Nektere dni pred svojo
smertjo je sedel na postelji, njegovi znanci
in prijatelji so bili pri njem. Nasmehlja
se in častitljivo prikloni svojo glavo, ka¬
kor stori človek pri pogledu Boga, kte¬
rega visoko spoštuje in ljubi. Njegovi
ne vidijo nikogar, on pa jih resnobno
posvari: »Ustanite vendar in ponižno
pozdravite mojo Gospo, padite pred
njo na tla!“ Potem se ozre k prebla-
ženi Devici, ktero pred seboj vidi in jo
nagovori: „0 moja nebeška kraljica!
kako se ponižaš, da obiščeš svojega ne¬
vrednega in revnega hlapca? Prosim te
toraj, ne zapusti me, pa blagoslovi me
i n  zagotovi me, da me večne temote ob¬
varuje bliščoba tvojega svetega obličja,
ktero smem pred svojo smertjo gledati. “
Na to prikazen zgine. Ko pride njegov brat

123

Peter Damjan po opravljeni sveti maši,
da pogleda, kako mu je, toži, kako slabo
so se njegovi znanci obnašali vpričo vi¬
soke nebeške kraljice. Nekdo zraven sto¬
ječih meni, da se mu blede. Marin pa
resnobno zaverne: „Ne, ne! Ti se motiš!
Saj je to splošno znano, da se nihče ne
meša, ki tako bolezen ima, kakor jo jaz
imam. Pri popolni zavesti še enkrat
pravim, da ti moram v tvoje zveličanje
naznaniti ta nebeški čudež, prišla je nam¬
reč moja dobra Mati, kraljica nebeška,
da me je s pogledom svojega prečešče-
nega obličja razveselila ter je še le zgi¬
nila, ko me je blagoslovila in za njo iti
povabila." — Po teh besedah umerje
Marin, in njegovi znanci so stermeli in
bili veseli. (S. Petr. Dam. 1. 2; Sv.
Liguori.)

27. Blaženemu Hermanu.

Tam gori na Švedskem je bila gro¬
fovska hiša Vecingen. Ta družina je
imela sina, ki so mu dali ime Herman.
Že spet je bila pobožna, kerščanska mati,
ki je svojemu malemu sinčeku z materno
hrano vcepila sveto ljubezen. Znala je
dobra mati uriti ne le glavo, ampak tudi
serce svojega otroka. V pervih letih je
bil Herman otrok blagoslova Božjega.
Ljubil je Gospoda, svojega Boga, s se-
rafinsko ljubeznijo. Dan na dan je rastel
v starosti in v spoznanji. V šestem letu
se je ljubeznjivi Herman tako nevarno
premrazil, da ga je napadla huda bole¬
zen, ki je njegovo telo tako prestrašno
zdelala, da mu je vse ude sključila. Zate¬
gadelj so mu »contractus" — „sključeni"
rekli. Se ve da ta nesreča mu je opo-
verala, da ni mogel nadaljevati učenja,
ktero je pričel. Očitnih šol ni mogel
obiskovati. Njegovo terpljenje mu je opo-
veralo tudi dušno razvijanje. V tem ža¬
lostnem stanu ni mogel prave izreje do¬

biti in njegov duh je zaostal. Njegovo
serce pa vendar ni oterpnilo. Bog ga je
napolnil s sveto ljubeznijo, ga razvnel z
lučjo svete vere, ga navdal z vdanim
upanjem, ga obogatil z krotkostjo, s po-
terpežljivostjo, s ponižnostjo, z eno be¬
sedo, njegovo serce je bilo ozaljšano s čed¬
nostmi izvoljenih. In k temu mu je po-
mogla njegova dobra mati. Oe tudi v
posvetnih vednostih ni bil izurjen, je pa
dosegel toliko višjo stopnjo prelepih čed¬
nosti. Tako je preživel deset let v ve¬
likem telesnem terpljenji, v posvetni ne¬
vednosti, pa v priserčnem zedinjenji svo¬
jega serca z Bogom.

Med tem je pa vedno prosil Boga in
preblaženo Devico Marijo, naj bi mu ljubi
Bog dodelil zopet zdravje in lahko rabo
svojih udov, da bi se toliko ložej službi
Božji posvetil in bi svoje dušne in te¬
lesne zmožnosti v čast Božjo in v češčenje
Marijino oberniti zamogel. Njegove vdane
pa priserčne prošnje niso bile zastonj. Na
Marijino priprošnjo ga Bog usliši in ko¬
nec je bilo terpljenja, v kterem se je to
dete milosti Božje tako dolgo v preljubi
ponižnosti vadilo.

Herman je velikokrat prejemal svete
zakramente. Ko je neki dan prav po¬
božno prejel sveto Obhajilo in se svojemu
Zveličarju in njegovi presveti Materi po¬
polnoma izročil in vdal, prikaže se mu
Mati Božja ter mu pravi: »Moje dete!
v prečeščeni previdnosti Božji je skle¬
njeno, da v tvoji onemoglosti se razodene
moč in dobrota Gospodova. Tvoja vda¬
nost Mu je všeč. Tvoje vsakdanje molitve
so dospele do Njega, in On jih bo usli¬
šal. Doslej nimaš ne zdravja, ne uče¬
nosti. Niti tvoj duh, niti tvoje telo nista
razvita. Izberi si toraj eno teh milosti,
ali zdravje ali učenost, povej, kaj ti je
ljubše, in tvoja želja se ti bo spolnila."
Herman si ne pomišljuje dolgo. Akoravno
je bilo hudo in veliko terpljenje, ktero

124

mu je bolezen delala, vendar si izvoli
učenost, ktero je imel za luč, da bi sebe
pa tudi svojega Stvarnika in njegova dela,
vse vidno in nevidno, bolj spoznati za-
mogel.

Preblažena Devica mu odgovori: »Imel
boš učenost. Pa še drugo milost ti na¬
znanim: Zadobil boš tudi zdravje, ktero
pri učenji in pri rabi svojih vednosti v
čast Božjo potrebuješ. “

Ta obljuba se je urno spolnila. Her¬
man je bil zdrav. Njegovi udje so dobili
potrebno moč, njegov um je urno, brez
vse težave, sprejemal vednosti, kterekoli
se je lotil. Da bi ložej služil Bogu in se
učenju vdati zamogel, zapusti Herman
svet ter stopi v samostan svetega Gala,
kjer so imenitni benediktinci v vseh po¬
trebnih in koristnih vedah se urili. V
kratkem času si prisvoji toliko vednost,
da so ga imeli za čudež kerščanske uče¬
nosti. Sveto pismo, modroslovje, zgodo¬
vino, zvezdoznanstvo, godba, latinsko,
gerško, hebrejsko, arabsko — vsega se
je urno in lahko naučil. Imeli so ga za
najbolj učenega moža tistega časa.

V spomin svoje ljubezni do Marije,
svoje nebeške kraljice, je zložil »Salve
regina“ — »Oeščena kraljica", »Ave re¬
gina coelorum" — »Zdrava kraljica ne¬
beška", »Alma mater Redemptoris", —
»Draga Mati Zveličarjeva". Sveta cerkev
je te prelepe pesmi med svoje molitve
sprejela. O koliko češčenja se je s temi
pesnimi iz te solzne doline že povzdig¬
nilo pred sedež nebeške kraljice, pa tudi
koliko milosti je na to z nebes po ro¬
kah presvete Device priteklo v to našo
puščavo1 — O srečen začetnik svetih mo¬
litev, ktere cerkev med svoje uversti!
Kaj pa bo pomagalo pisatelju, ki s sladko
besedo opisuje mične izmišljenosti, ki so
naši mladosti le v prestrašni kvar, če mu
tudi svet kamnite spominke stavi in ga

po njegovi smerti nespametno slavi? —
(Canis. 1. 5; Negot. Saec. M.; Chron.
S. D.) —

28. Opatu Helzimu.

Ker ta prigodba zadeva razširjenje
najlepšega Marijinega praznika — praz¬
nika njenega spočetja — zato naj jo ne¬
koliko omenim. Sveti Anzelm, škof Kan-
terburijski, ki je ta praznik po Angleš¬
kem vpeljal, nam sam piše o tem.

Vilhelm, ki so mu zgodovinarji dali
priimek »zmagovalec", je bil vojvoda Nor¬
mandijski. On si je prisvojil angleško
kraljestvo. Ko je pa svojo moč na An¬
gleškem vterjeval, je zvedel, da Norvegi
zbirajo veliko vojsko in ga nameravajo
napasti, ter mu vzeti ravno pridobljeno
Angleško. Vilhelm, da bi se kri ne pre¬
livala in v strahu, da bi premagan ne
bil, se hoče pogoditi z Norvegi. On pošlje
zato Helzima, opata v samostanu Remeze,
ki je bil mož bistrega uma in velike po¬
božnosti, da bi z Norvegi se pogodil in
bi tako hudo vojsko zabranil.

Ko opat Helzim srečno opravi svoje
poslanstvo, verne se vesel čez morje na¬
zaj, ter hvali Boga in preblaženo Devico
Marijo, kteri se je posebno v tem ime¬
nitnem poslu priserčno priporočal. Ko pa
veselo veslajo in so že blizo doma, na¬
stane na morju hud vihar, ki jim žuga
z gotovim poginom. V tej hudi sili kli¬
čejo vsi na pomoč preblaženo Devico. In
zdajci se černi oblaki pretergajo in pri¬
kaže se čudna podoba nebeške lepote,
kakor nam sveta vera Mater Božjo opi¬
suje. Nebeška prikazen se oberne proti
bogoljubnemu opatu ter mu obljubi, da
bo vihar pojenjal in da bodo vsi srečno
rešeni, vendar mora opat tudi obljubiti,
da bo v deželah svojega kralja vpeljal
praznik Marijinega čistega spočetja, in
prikazen mu odloči za to godovanje osmi
dan grudna. Opatu Helzimu je bila ta

125

ponudba in to povelje kaj všeč. Zato se
je v imenu svojega Gospoda rad podver-
gel pogoji, ktero je nebeška kraljica za
rešenje njegove barke postavila. Komaj
je sveta obljuba storjena, vihar potihne,
valovi se umirijo in barka je srečno v
barkostaju. Nobenemu se ni nič hudega
zgodilo.

Opat se urno poda k svojemu kralju
ter mu sporoči srečni izid poslanstva, pa
mu tudi pove, kakošno obljubo je v nje¬
govem imenu storil v veliki nevarnosti
na morju. Vilhelm, velik častivec prebla-
žene Device, je vse mogoče storil, da se
obljuba njegovega poslanca spolni. Že
tisto leto so vsi škofje njegovega kra¬
ljestva praznik čistega spočetja Device
Marije s toliko vnemo in s toliko slo¬
vesnostjo obhajali, da so dalje časa temu
godovanju rekli „Normanski praznik".

Nekteri zgodovinarji pišejo, da se je
pobožnemu opatu prikazal sveti Nikolaj,
kot poslanec Matere Božje. Sveti Nikolaj
je patron mornarjev, večkrat ga vidimo
v spremstvu nebeške kraljice.

Sveti Anzelm, ki nam to prigodbo
opisuje, ko je angleškim škofom, kot ve¬
liki škof, priporočeval vpeljanje praznika
čistega spočetja Device Marije, je omenil
še druge čudne prigodbe, ki se je godila
o času francoskega kralja Karola.

On piše, da brat nekega ogerskega
kralja se je bil odločil za duhovski stan.
Njegova žlahta pa je z vso silo vanj tiš¬
čala, naj bi v zakon stopil z mlado go-
spico, ki je bila posebne telesne lepote.
Ta knez pa je priserčno častil Marijo ter
je v njeno češčenje vsaki dan, zraven
druzih pobožnosti, odmolil Marijine dnev¬
nice. Na dan svoje poroke, ko je bila
sveta maša končana, se spomni, da teh
svojih molitev k preblaženi Devici še ni
opravil. Dovoli svojemu spremstvu, da vsi
gredo, in on sam ostane v cerkvi. Po¬
klekne pred altar naše ljube Gospe in

pobožno moli svoje navadne molitve. Ko
pa v Marijinih dnevnicah izgovori besede
»lepa in ljubeznjiva je hči Jeruzalemska",
se mu prikaže preblažena Devica in mu
pravi: »Kako je to, ti sam spoznaš, da
sem lepa in ljubeznjiva, in vendar si me
zapustil in drugo si izvolil! Nisem mar
res lepša, kakor le ona, zavoljo ktere si
mene zavergel?" — Knez se prestraši,
in ko se umiri, zdihne: »Zares, moja
Gospa, tvoja lepota preseže vse, kar si
le misliti zamoremo. Ker sem pa že nap-
čno storil, kako zamorem to zopet po¬
praviti?" Marija mu odgovori: »Ako
imaš toliko serčnosti, da iz ljubezni do
mene se odpoveš njej, zavoljo ktere si
mene zapustil, ti bom jaz tvoja nevesta
v nebesih. In ako vsako leto god mo¬
jega čistega spočetja 8. grudna obhajaš,
in to godovanje tudi drugim priporoču-
ješ, obljubim ti prelepo krono v kraljestvu
mojega Sina." Marija zgine. Knez pa
zapusti svojo nevesto ter se v samostan
poda. Kmalo potem se poda na Laško,
kjer je postal patrijarh Oglejski in je
praznik Marijinega čistega spočetja z vso
slovesnostjo obhajal, pa tudi drugim ško¬
fom prigovarjal, da so ga v tem godo-
vanji posnemali. On pa je obhajal ta
praznik celo osmino. (S. Anselmus; mar-
tyr. rom. 8. dec.; Calend. b. V. M.)

29. Svetemu Arnulfu.

Sveti Arnulf je eden najslavnejših
svetnikov na Francoskem. Bil je menih,
potem pa škof v mestu Soissonsu. Velik
častivec Marijin je bil tudi tako srečen,
da se mu je kraljica nebeška nekaj časa
pred njegovo smertjo prikazala in mu na¬
povedala, da njegovo življenje se koncu
bliža in da je Bog sklenil, k sebi pokli¬
cati ga in mu dati plačilo, ktero je zve¬
stemu hlapcu obljubil. In sveti mož na¬
govori preblaženo Devico: »O Mati mo-

126

jega Boga, ti kraljica nebes in zemlje,
sladko upanje moji duši, ti veš, da sem
te vedno ljubil, ti veš, da sem ti, ne
kakor zaslužiš, pa vendar po svoji moči
služil. Zavoljo tega, kar sem v svojem
življenji tebi dopadljivega storiti zamogel,
prosim te milosti, da naj umerjem tisti
dan, ko si ti umerla, da zapustim to
solzno dolino tisti dan, ko si jo ti za¬
pustila, da grem v nebesa, kjer si mi
sedež obljubila, tisti dan, ko si ti svoje
večno kraljestvo v svojo posest vzela. In
zato te prosim, da mi podeliš s svojimi
rokami krono pravičnosti tisti dan, ko si
ti kot Gospa vsega vstvarjenja kronana
bila!" „Moj sin!“ mu reče Marija, „tvoja
prošnja naj bo uslišana, pripravi se to-
raj na smert na dan mojega vnebovzetja."

Odslej je pobožni škof le to mislil,
kako bi svojo sveto dušo še bolj očistil.
Ko je na delapust praznika Marijinega
vnebovzetja čutil, da njegove telesne moči
pešajo, zbral je k sebi vse mašnike svoje
hiše in jim je naročil: „Pripravite vse
za mojo smert; razodeto mi je, da bom
le še malo časa med vami. Sveti Peter,
sveti Mihael in več angeljev me je obis¬
kalo. Pa še to posebno milost, to ve¬
liko srečo sem imel, da me je obiskala
kraljica nebes. V družbi bliščečih devic
je prišla k meni, da me v mojem terp-
Ijenji potolaži in mi odvzame pravični
strah zavoljo teže mojih grehov, ki bi
me zamogli pogubiti. Ona me je zago¬
tovila, da bom zveličan, da bom sprejet
v kraljestvo izvoljenih. O še več! Na
mojo prošnjo mi je obljubila, da smem
zapustiti ta svet tisti dan, ko nebo in
zemlja obhajata njeni slavni vhod v ne¬
besa." Ko je to izgovoril, je na tihem
molil in je umeri tisti čas, ko vojsko-
valna in zmagovalna cerkev obhaja spo¬
min Marijinega vhoda v večno prebiva¬
lišče in spomin njenega slavnega kro¬
nanja.

Zapisal nam je to prigodbo sveti Li-
siani, ki je bil pervi naslednik svetega
Arnulfa. (Negot. Saec. M.; Chron. S. D.;
Surius. 15. Aug.)

30. Mestu Arras.

Čudna, nam nerazumljiva so pota
Božje previdnosti. Ravno tako čudno je
prikazovanje Matere Božje. Videli smo,
da se je preblažena Devica prikazovala
pobožnim, svetim dušam, imenitnim ško¬
fom, ponižnim samotarcem. V tej prigodbi
pa se je celo prikazala dvem priseženim
sovražnikom, in potem še celemu mestu
Arras.

Bog je dober Oče in tepe svoje ne-
vbogljive otroke zavoljo njihovih pregreh
že tukaj na zemlji z razno šibo, da bi
se spreobernili in zveličali. Tako šibo je
poslal Vsegamogočni leta 1086. v Lo-
tringo. Bila je prestrašna bolezen, ki je
enajsto in dvanajsto stoletje po več kra¬
jih francoske dežele hudo razsajala. Leta
1095. je v mestu Arras grozovito mo¬
rila. Rekli so tej šibi Božji „ gorečo bo¬
lezen" ali „černo smert". Kogar je ta
bolezen zadela, zdelo se mu je, da zu¬
naj in znotraj ves gori, po koži pa so
nastale Černe lise, kakor zgorelo oglje.
V mestu Arras jih je na stotine pomerlo.
Zmanjkovalo je že živih, da bi mertve
pokopavali. Celo mesto je bilo v groznem
strahu in vse obupno.

V tej neznanski nadlogi so mestni
prebivalci v se šli, povzdigovali so svoja
serca in svoje roke k najviši in premo-
gočni tolažnici žalostnih. Obhajali so devet-
dnevnice, imeli so procesije, priserčne
molitve in glasni klici so se na perutih
vere in zaupanja povzdigovali proti se¬
dežu Device, ktero zdravje bolnikov ime¬
nujemo. Mati milosti Božje ni presli¬
šala teh milih klicov. Dvema godcema,
Itaru iz Brabanta in Petru iz Normandije,

127

ki sta se gerdo sovražila, je preblažena
Devica naročila, naj gresta k škofu Lam-
bertu in naj mu povesta, da prihodnjo
nedeljo mu bota izročila prečudno svečo,
po kteri bo mesto oproščeno hude šibe.
Ko škof to zve, napove očitno procesijo.
In ko se procesija nazaj v stolno faro
vračuje, vidi vse ljudstvo preblaženo De¬
vico, kako se pri zvoniku njej posvečene
cerkve na tla spušča. V svoji roki ima
prelepo svečo, in ko pride do tal, poda
svečo onima dvema godcema, ki sta se
zopet spravila. Ta dva podasta svečo
škofu, ki jo ves objokan z veseljem
sprejme, in takoj mu je bilo razodeto, kaj
naj ž njo stori, da bo njegovi oplašeni
čedi pomagano. Voščene kapljice te sveče
so v vodo pristregli, in urno je ozdravil,
kdor je te vode le količkaj pokusil.

Druga čudna lastnost te nebeške sveče
je bila, da pet stoletij poznej je bila še
ravno tako velika, akoravno so iz njenih
kapljic veliko malih svečic napravili.

V spomin tega čudeža so v mestu
Arras vstanovili za zmeraj posebno pra¬
znovanje, in sicer na nedeljo med osmino
praznika presvetega Rešnjega Telesa. To
praznovanje je največe, ktero to mesto
obhaja. Že na predvečer poje veliki zvon
in pod zvonikom je godba, v spomin, da
tu doli se je spustila preblažena Devica
in da godca sta prejela prečudno svečo.
Na dan praznovanja prinesejo mestni sta-
rašine in imenitniki, na konjih sedeči,
pod prezalim nebom, prečudno svečo v
cerkev naše ljube Gospe. Tu molijo in
darujejo, potem pa ravno tako slovesno
nesejo nazaj na terg v kapelo, nalašč za
to zidano, v podobi piramide. Škof Lam-
bert je to praznovanje vpeljal in mu te
prednosti dovolil. Papež Sikst IV., ki je
vladal sveto cerkev od leta 1471. do 1484.,
je zaukazal na tanko preiskati zgodbo te
čudne sveče in ž njo storjenih čudežev
in je ta popis poterdil. Klemens VIII. pa

je s pismom od leta 1597. dovolil več
odpustkov vsem, ki bodo pobožno obis¬
kali to bratovsko kapelo, kjer je shran¬
jena prečudna sveča. Pišejo, da sveti Ber¬
nard je nalašč v Arras popotoval, da je
to svečo videl in jo počastil.

Puhli modrijani današnjega časa se
bodo posmehovali tej resnični prigodbi,
pa pri vsi svoji napuhu j eni modrosti nam
teh dognanih djanj drugače ne morejo
razjasniti.

Zapisana je ta prigodba že na grob¬
nem kamnu škofa Lamberta, ki je živel
tisti čas, ko se je v mestu Arras vse to
godilo. (Neg. Saec.; Calend. M.)

31. Svetemu Bernardu.

Od dvanajstega stoletja sem menda
ni nobenih bukev na čast Materi Božji
pisanih, ki bi ne omenili tudi svetega
Bernarda. Sveti Bernard je zares kinč
žlahtnemu stanu, on je biser menihom,
luč sveti cerkvi, on je preljubijeni sin in
blagi učenec presvete Device Marije, ki
je v čast Matere Božje pisal, govoril in
dela]. Menda ga ni svetnika, ki bi bil
bolj ljubil nebeško kraljico, ki bi bil pri-
serčneje pisal od svoje nebeške Matere.

Pri tem ljubljencu Marijinem je vse
velikansko, vse prečudno: Nekaj poseb¬
nega so njegovi talenti, posebno je nje¬
govo življenje, poseben je njegov pristop
v samostan, najbolj posebna pa je nje¬
gova ljubezen do Marije, in tako posebne
so tudi milosti, ktere je on od svoje ne¬
beške Matere prejemal.

Ko je Marija marsikteremu pozemelj-
skemu popotniku to posebno ljubezen in
milost skazala, da je svoj nebeški sedež
zapustila in ga s svojo prikaznijo po¬
častila, pač ni imel kdo toliko pravico
do te nenavadne milosti, kakor ravno sveti
Bernard. Zato mu je pa tudi Marija ska¬
zala tisto posebno materno vdanost, ktero

128

je tudi drugim svojim častivcem delila,
če tudi so bili manj vneti v sveti lju¬
bezni do nje.

Sveti Bernard, še mlad v letih, pa
bogat v čednostih, je nevarno zbolel. Bil
je takrat v mestu Chatilon, kamor so ga
pobožni starši kanonikom v izrejo po¬
slali. Svoja mlada leta je večidel v tem
mestu preživel. Takrat je imel sveti Ber¬
nard čudno prikazen, ktero papeževo pismo,
leta 1340. v Avignoni pisano, tako-le po¬
piše: Od nekdaj kažejo v Chatilonski cer¬
kvi podobo preblažene Device Marije,
ktero kerščansko ljudstvo visoko časti in
kakor je v življenju svetega Bernarda
obširno popisano, je ta Marijina podoba
njemu podala nebeško Dete Jezusa z be¬
sedami: „ Sprejmi Jezusa, Zveličarja sveta!®
Sveta Devica je potem Bernarda podučila
v skrivnostih svete katoliške vere, mu po¬
kazala terpljenje Kristusovo, in zdaj je,
še zmiraj na podobi, kakor bi osebna
bila, prečudno položila svojo roko na persa,
ter spustila nekaj mlečnih kapljic na ust¬
nice svetniku. In to mu je dalo tisto
mogočno zgovornost, s ktero je postal
pravi apostelj Kristusov in njegove pre¬
svete Matere, s ktero je toliko grešnikov
spreobernil, toliko pobožnih duš v sveti
ljubezni vnel, in s ktero tudi nas spod¬
buja v svojih mnogih prelepih spisih,
zlasti še, v kterih slavo Marijino oznanuje.

Cerkev, v kteri se je to godilo, še
zdaj imenujejo »kapelo svetega Bernarda®.
V nesrečni vstaji, konec pretečenega sto¬
letja, ko so rogovileži veri pokončanje
napovedali, in so brez števila svetišč raz-
djali in oskrunili, takrat so oborožene
žene celo po noči varovale to svetišče,
da so to prečudno podobo Matere Božje
oskrunjenja branile. Okrog altarja, kjer je
ta podoba, je prigodba na steni nasli¬
kana. Sveti Bernard kleči zamaknjen pred
podobo Matere Božje. Iz ust ima nare¬
jen trak z napisom: »Monstra, te esse

Matrem!®— »Pokaži, da si Mati!® Pre-
blažena Devica pa mu daje svoje nebeško
Dete ter ga hrani s prečudnim mlekom
in mu dč: »Suscipe Bernarde, filium
meum, totius mundi Redemptorem. “ —
»Prejmi Bernard, Sina mojega, Odreše¬
nika celega sveta!®

Spomin tega čudeža obhajajo cister-
cienzi s posebnim praznikom 13. velicega
travna. In Celestinski Gonon piše: V
Chatilonu je več prebivalcev, ki terdijo,
da ta prečudna podoba še večkrat mleko
cedi, ako se iz votline, kjer visi, sname
ali pa nekoliko nagne. Dva mašnika,
Edmund in Klemens, očitno pričata, da
iz te podobe je nedavno umerlemu maš-
niku Jakobu Viardotu toliko mleka na roko
priteklo, da si je v zakristiji roke umival.

V prelepih bukvah »krona Matere
Božje® se še bere: »Ne le enkrat, am¬
pak trikrat je bilo, da je sveti Bernard
to posebno milost imel. Bivarij v popisu
življenja svetega Bernarda v zadnjih buk¬
vah, v 10. poglavji, pravi, da ta čudež
se je ponovil tudi v mestu Spajer, kamor
je ljubljenec Marijini od papeža poslan
bil. — Vilhelm Eisengren, ko opisuje
zgodovino mesta Spajer, tudi omeni tega
čudeža. Kanizij in drugi pisatelji ravno
to terdijo. Barnabas Montauban prav
mično opisuje to čudno prigodbo in pravi,
da v njegovem času so v mestu Spajer
z velikim spoštovanjem hranili prečudno
podobo, iz čigar pers so bile ustnice sve¬
tega Bernarda namočene. Ljudstvo ima
to podobo v veliki časti, posebno draga
je materam, ki na persih bolečine ter-
pijo ali premalo hrane za svoje otroke
imajo.

Slednjič pa še piše Bernard Briton,
ki popisuje zgodovino samostana Citeaux,
da se je ta čudež ponovil v Clairvauxu,
ko je sveti Bernard prečudno lepo raz¬
ložil in opisal besede svetega evangelija:
»Missus est® — »poslan je bil®. — On

129

piše: „Neko noč, ko je svetnik le s slav¬
ljenjem svoje Božje učiteljice se pečal,
bil je v duhu zamaknjen. In dano mu
je bilo, da je videl Mater Božjo, ki je
Dete Jezusa na svojem naročji imela in
na svoje persi pritiskala. Mnogo bliščečih
angeljev jo je obdajalo in velika svetloba
je bila ž njo. Ko se je v njem zmi-
raj večja, zmiraj svetejša ljubezen vne¬
mala do preblažene Device, so bile nje¬
gove ustnice pomočene z nekterimi kap¬
ljicami mleka le td Matere vseh mater.
Odslej je še bolj vneto in sladko ozna-
noval in prepeval slavo Marijino."

Še več druzih prikazovanj in milosti
pripovedujejo, ktereje Gospodova Mati svo¬
jemu ljubljencu, svetemu Bernardu, ska-
zala. Nekdaj je prav priserčno molil pred
podobo svoje nebeške kraljice, ter jo ljubo
pozdravil: „Pozdravljena bodi Marija!"
In slišal je: »Tudi jaz te pozdravim, Ber¬
nard!"

Ko je nekdaj zbolel, prikaže se mu
Marija in sveti Lovrenc in sveti Benedikt
ž njo. Marija se ga dotakne in zdrav je
bil. Videl pa je v sanjah barko, ki po
široki reki plavajoča doseže varno barko-
stajo, pa odrinjena je bila. Marija mu
naznani, da je bil že pri bregu v več¬
nost, s pridobljenim zdravjem je pa vno¬
vič veržen v valove tega sveta.

Pisavci njegovega življenja pripove¬
dujejo, da tudi zadnjo uro se mu je pri¬
kazala Marija, in ko je njegova deviška
duša svoje telo zapustila, jo je prebla-
žena Devica sprejela in sama v naročje
Božje prenesla. (Liguori Tug. M.; vita
S. Bernardi.)

32. Zveličanemu Didieru.

Samostan svetega Bernarda je bil v
široki dolini, kteri so rekli pelinova do¬
lina, ki se je pa spremenila v zares svetlo
dolino, kjer se je med in mleko cedilo.

III. del.

Osem sto menihov je imel ta imenitni
Marijin ljubljenec pri sebi. Lepo jih je
vodil po Gospodovi poti proti svetim ne¬
besom. Bili so vsi eno serce, ena duša,
ter so priserčno Boga ljubili, hvalili in
mu zvesto služili. Živeli so, kakor an-
gelji v človeških telesih.

Med njimi je bil tudi Didier, ali eni
mu pravijo tudi Dezideri, ki ni bil nad
druge postavljen, bil je le meniški brat
ali lajik. Njegova pobožnost pa je bila
vsem v lep zgled. Posebno je ljubil pre-
blaženo Devico Marijo. Zato se mu je pa
tudi Marija ljubeznjivo prikazala, ko je
smertno zbolel. Nebeški duhovi so ga
spremili. Marija ga je klicala v večno
življenje. On jo pozdravi s premilim smeh¬
ljanjem. Ko mu je sveti Bernard zad¬
njo uro svoj očetovski blagoslov dal in
se je od svojih sobratov lepo poslovil,
šla je njegova duša z Marijo v nebeško
kraljestvo.

Ta meniški brat je pasel samostansko
čedo. Ko je nekdaj pri svoji čedi v borštu
bil, ravno pred praznikom vnebovzetja
Matere Božje, je vso noč svoje oči in
roke proti nebu povzdigoval, ter je svojo
nebeško kraljico z angeljskim češčenjem
neprenehoma pozdravljal. Tako je s pri¬
serčno pobožnostjo častil Mater Božjo ne
le celo noč, ampak tudi še v praznik
njenega kronanja. Svetemu Bernardu je
bilo vse to razodeto. Ko so v samostanu
vsi mašniki najsvetejšo daritev opravili
in so bile molitve, za ta Marijini dan od¬
ločene, že končane in je sveti Bernard
po navadi svoje brate nagovoril, je po¬
tem še pristavil: »Gotovo ste, moji ljubi
bratje! ta dan našemu Gospodu in kra¬
lju Jezusu Kristusu in njegovi presveti
Materi, naši prečastni patroni, njima do¬
padljivo češčenje vsi opravili, in zato
imamo upanje, da nam bo Gospod na
priprošnjo naše preljubljene Gospe večno
plačilo dodelil. Vendar vam moram po-

9

130

vedati in naznaniti, da je eden naših naj¬
manjših bratov, ki je nicojšno častito noč
iz pokorščine v borštu na paši bil, našo
nebeško kraljico tako pobožno, tako čisto
in priserčno častil, da pred Bogom in
pred našo Materjo ga ni presegel nihče
zmed nas, če je tudi še tako zvesto pre¬
mišljeval in še tako pobožno molil. In
kar ga nad nas vse povzdigne, ni viso¬
kost njegovega premišljevanja, ampak to
je njegova priprostost, njegova pokorš¬
čina in njegova ponižnost. Le to je, kar
ga nad nas toliko povzdiguje/ — Tako
je govoril sveti Bernard o ponižnem
bratu Didieru. (Negot. Saec. M.; Chron.
S. D.)

33. Svetemu Hugonu.

Kdo ne ve, da sveti Bernard je bil
zares velik ljubljenec naše ljube Gospe
in kraljice nebeške? Njegova ljubezen do
Marije je bila priserčna. In to ljubezen
je on znal vcepiti v serca svojih sobra¬
tov, kterih je takrat po mnogih samo¬
stanih prav veliko bilo. Ravno ta lju¬
bezen je pa bila tudi vzrok, da je pre-
blažena Devica velikokrat zapustila svoje
nebeško stanovanje, da se je s pobožnimi
dušami tu na zemlji pogovarjala, preden
so se preselile v večno slavo.

Sveti Hugon je bil še čisto mlad, ko
je zapustil svet in si je izvolil samo¬
stansko življenje; on še ni mogel resnobno
prevdariti, komu se je odpovedal in kak¬
šne dolžnosti hoče prevzeti. Kmalo je
pogrešal posvetne dobrote, v samostanu
mu postane dolgi čas in že misli, da bi
pobegnil.

Neki dan ga ta misel huje nadlegova,
predolgo seje ne znebi, in hudobni duh ga
le še bolj in bolj draži. Mladeneč gre v
cerkev, pade ponižno pred podobo Ma¬
tere Božje, pretaka pobožne solze, in po
otroško toži preblaženi Devici svoje skuš¬
njave in koliko bridkosti terpi. Kdor

prosi, on prejme, ako le prav stori. Tako
tudi Hugon ni zastonj prosil. Tolažnica
žalostnih se mu prikaže. Pokaže in raz¬
loži mu skrivnosti rojstva, življenja in
terpljenja, vstajenja in vnebohoda 'Go¬
spoda našega. Tako poterjen in z ljubez¬
nijo Matere Božje oserčen ni Hugon nič
več mislil nazaj med svet iti, ampak vse
svoje dolgo življenje se je vadil v pre¬
lepih čednostih, ki so kinč kristjanu in
menihu.

Ko je bil pozneje opat v samostanu
Bonevaux, sta prišla dva novinca, ki sta
kmalo imela ravno take skušnjave, da bi
samostan zapustila in zopet posvetno ži¬
vela. Eden teh je bil poprej vojak ter
je gerdo in razuzdano živel. Ta je videl
v sanjah, da v neki prepad leti, da cele
tri dni ni dna dosegel. -Ko svetemu
Hugonu, svojemu opatu, pove te sanje, mu
sveti mož pravi, da ta prepad je pekel,
v kterega se bo pogreznil, ako zapusti
samostansko življenje. Vkljub temu straš¬
nemu razlaganju beži iz samostana. Tri
dni razuzdano živi in njegovi pajdaši ga
ubijejo.

Drugi pa je poslušal modro svarjenje
svojega opata, ki mu je obljubil nebesa,
ako v samostanu ostane. Marija je to
obljubo svetega moža poterdila. Ko je
ta menih nevarno zbolel, prikaže se mu
na večer pred njegovo smertjo Marija ter
ga zagotovi, da drugi dan bo prejel večno
krono, ktero mu je njegov opat v pla¬
čilo njegove zvestobe obljubil. Res je drugi
dan umeri in angelji so nesli njegovo
dušo v kraj luči in miru Božjega.

V tej prigodbi imamo novo spriče-
vanje, da sanje niso vselej prazno blo¬
denje našega duha, da so večkrat res¬
nično razodenje Božje, kakor nam sveto
pismo zadostno spričuje. Ne zaničujmo
jih toraj, ampak če se nam vredne zdijo
in se z našim mišljenjem strinjajo, ali
nam kak lep nauk dajejo, obernimo jih

131

v svoj dušni prid ter bodimo Bogu hva¬
ležni, da nas svoje otroke tako ali tako
opominja, razsvetljuje in uči. (Chron. S. D.)

34. Še nekterim menihom svetega
Bernarda.

Ker so bili menihi svetega Bernarda
tudi po Slovenskem, naj omenim, da so
imeli na Koroškem dva samostana, in
sicer za menihe v Vetrinjah, za nune pa
v Brežah. Na Kranjskem so imeli velik
samostan v Kostanjevici, in še bolj velik
samostan v Zatičini, kamor je že sveti Ber¬
nard poslal pervega opata Vincencija, ki
je vodil Zatiške menihe od leta 1136.
do leta 1150. Ko je bil Kostanjeviški
samostan zatert, so sosedne fare marsi-
ktero umetno delo kupile. Med temi ima
Št. Jernejska cerkev prelepo sliko, na
kteri se vidi sveti Bernard, ko mu Ma¬
rija svojo materno hrano daje. Le škoda,
da je to izverstno sliko neki vestni (?)
nebodigatreba pokvaril!

V popisu zgodovine Cistercijenskega
reda v samostanu Citeaux berem to-le
prigodbo. Preblažena Devica se je tem
menihom v družbi svetih žen prikazala
neki dan, ko so žito želi. Nekteri zgo¬
dovinarji pišejo, da je bil Reinhold, če-
terti opat samostana, priča te prikazni.
Ta mož je bil grofovskega stanu in poln
prelepih čednosti. Pri njegovi smerti pravi
sveti Bernard v svojem 270. pismu:
»Opat Citeauxki je umeri in ta smert je
velika zguba za naš red. Za me je dvojna
nesreča, ž njim sem zgubil očeta in sina. “

Ta prikazen Matere Božje se je tako
le godila: Star vojak je zapustil vojaško
suknjo ter je oblekel meniško halo v sa¬
mostanu Clairvaux (zgovori se Klervč).
Poletni dan gre z drugimi brati na polje,
zrelo žito žet. Ker pa je bil postaren in
tega dela ne vajen, rekli so mu, naj jenja
in se nekoliko opočije in ohladi. Ta po¬

j čitek pa mu ni bil po volji, rad bi bil
delal, tudi pobožna želja ga je gnala. Da
bi on sedel, ko drugi v potu svojega
obraza pridno delajo, to mu hudo de. Na
svoja persa se vdari in zdihne: „0 kako
reven človek sem vendar jaz; veliko mo¬
drih, učenih, bogatih in žlahtnih je tu¬
kaj. Oni delajo, kakor dninarji, v potu
svojega obraza. Ko bi bili med svetom
ostali, imeli bi slavno ime, bogastva in
časti. Jaz pa, v hudobijah osiveli človek,
nič ne delam in le gledam, kako žlahtni,
mladi in slabotni ljudje pod težo dneva
in vročine omagujejo." Pri teh besedah
pa vidi, da po nasprotnem griču velika
truma belo oblečenih žen doli gre. V sredi
med njimi pa je gospa, ki vse druge v
lepoti in bliščobi visoko preseže. Dva
služabnika gresta pred njo ter na svojih
rokah neseta oterače, podobne takim, s
kakoršnimi se pot z obraza briše. Ime¬
nitna Gospa se s svojim spremstvom bliža
dobrim menihom ter vsacega s čistim
poljubom pozdravi, kakor stori pobožna
mati svojemu sinu. Potem je vsacega
objela in dve njenih strežnic ste jim z
belimi robci obrisali pot, ki je delavcem
s čela po obrazu tekel. Stari vojak, ki
v tej Gospej ni spoznal preblažene Device
Marije, bil je silno nejevoljen na svoje
sobrate ter si je sam pri sebi mislil: Kakšni
so vendar ti-le menihi, kakšna hiša je ta,
ko ženskam blizo pustijo, se ž njimi po¬
govarjajo, jih gledajo, še celo nespodobno
objemajo! — Tako hudo misli in sodi
stari vojak. In ena unih žen se loči od
druzih, pride k njemu in pravi: »Zakaj
krivično sodiš? Vedi, da gospa, ktero
zmed vseh imenitnejšo vidiš, je Marija,
mati Jezusova, ki je prišla, da svoje ljub¬
ljene sinove pri težkem delu obišče in
jih oserči, kakor stori hišna mati s svo¬
jimi otroci.

S to čudno prikaznijo je bil stati
vojak okrepčan, samostansko življenje mu

9*

132

je ljubo, in živel je sveto in poln čed¬
nosti je umeri.

Pisatelj te prigodbe, Herbert, pri¬
stavi, da se je tudi temu Reinholdu pre-
blažena Devica nekaj dni pred smer t jo
prikazala ter mu je pokazala drago, lepo,
belo-bliščeče oblačilo, ktero mu hoče pri¬
hraniti za dan, ko bo v sveto mesto šel.

To zares čudno prigodbo pripoveduje
tudi sveti Alfonz Liguori. (Anal. Cist,
anno 1155.)

35. Zveličanemu opatu, enookemu
Petru.

Samo še eno prikazen menihom sve¬
tega Bernarda. Ta veliki svetnik je znal
svojo priserčno ljubezen do Marije vcepiti
svojim sobratom. Kdo bi naštel vse pri¬
kazni, s kterimi je ljuba Mati Božja to
ljubezen Cistercienzom povračevala? Ve¬
like bukve bi lahko s tem napolnil.

Sveti Antoniu, Florentinski škof, nam
opisuje naslednjo prigodbo. Proti koncu
dvanajstega stoletja je bil v samostanu
Clairvaux osmi opat Peter enooki, ki je
svoj žlahtni rod, kolikor je le premogel,
zakrival z revno meniško obleko v samo¬
stanski tihoti. Leta preskušnje je opra¬
vil v samostanu, ki so mu Igni rekli.
Le slaba jedila je vžival, in še teh prav
malo. Le eno obleko je imel. Pri vseh
ponočnih molitvah je bil zraven. Njegove
želje so bile, biti v očeh druzih ne le
ponižen, ampak zaničljiv. Ni bil Bog si
ga vedi kake glave, pa tudi ni hrepenel
po učenosti. V pisavi je bil spreten, zu-
najno prijeten, v časnih zadevah izveden,
imel je tisto velikodušnost in Ijubeznji-
vost, ktera si med svetom lahko prija¬
teljev pridobi. Lepše pa so bile lastnosti
njegove duše. Dobro se mu je zdelo, da
so ga za priprostega imeli. Ali modri
so spoznali njegovega duha, ter so ga
spoštovali in visoko cenili.

Tako govori sveti Antoniu o možu,
kteremu se je Marija večkrat prikazala.
Bil je rodu francoskih kraljev. Iz lju¬
bezni do Boga pa ni porajtal ne imenit¬
nosti svojega rodu, ne svojih prijateljev,
ne posvetnih dobrot. Vse to je zapustil
in je spokorno živel v samostanu. Kako
resnično je bil svetu odmeri, pokazal je
pri zgubi enega svojih očes v neki hudi
bolezni. Prav nič ni zato žaloval. Z res¬
nično vdanostjo je rekel: »Čast Bogu za
to; zdaj imam enega sovražnika manj.“

Ko so ga njegovi sobratje za opata
zvolili, prizadeval si je, da bi v vsem
posnemal začetnika svojega reda, svetega
Bernarda, zlasti še v priserčni ljubezni
do Matere Božje. Že v svoji pervi mla¬
dosti se je v njeno varstvo izročil in go¬
tova skušnja ga je izučila,, da zoper pšice
sovražnika naših duš ni boljšega škita,
kakor je Marijino varstvo. Tudi ni nik¬
dar zastonj klical na Marijino pomoč. In
da bi Marija to njegovo otroško zaupanje
še pomnožila, se je svojemu ljubljencu
večkrat prikazala.

Ko je Peter neko noč dolgo, dolgo
premišljeval, bil je v nebo zamaknjen.
Videl je sijajno palačo, vredno kraljevo
stanovanje. Ko njegovo zunanjo lepoto
občuduje, obudijo se mu želje, da bi še
znotrajno videl. Bliža se palači, da bi
vanjo stopil. Komaj pa stopi v široko
vežo, zagleda neskončen, z žlahtnimi kamni
vdelan dvor, kterega je razsvetljevala ne¬
beška luč, da se mu je vse bliščalo. V
neki dvorani vidi sveti sedež, na sedežu
pa Gospo, polno časti in veličastva. Pre¬
cej je spoznal kraljico nebeško. V pri¬
serčni želji, da bi jo bližej gledal, jo na¬
govoril in počastil, stopi naprej. Ali ko
premakne svojo nogo, se predenj zaže¬
nejo psi, černi kot noč, ter ga žugajo
požreti. Peter se prestraši, ali v svoji
boječnosti serce in oko povzdigne k ne¬
beški Gospej in jo prosi, naj ne pripusti,

133

da bi mu peklenski duhovi branili, po¬
častiti jo. Marija ga ljubeznjivo pogleda
in usliši njegovo prošnjo. Z edinim mig-
Ijejem zapodi hudobne duhove, ki pre-
strašno rjoveči pobegnejo. S prijaznim
pogledom pokliče nebeška kraljica svojega
ponižnega in zvestega ljubljenca k sebi,
da se materno pogovarja ž njim ter mu
naroči, naj se nikdar ne boji, naj le
svoje zaupanje stavi v njo o vseh brid¬
kostih in težavah. Ta čudna prikazen ga
je napolnila s tolikim veseljem, da si je
želel, zmeraj jo gledati. Ali od Boga od¬
ločeni čas je pretekel. Peter enooki
je bridko jokal, da svoje nebeške kraljice
ni mogel več gledati.

Nekdaj je molil v najbolj skritem
kraju svojega samostana. Na mah za¬
gleda tri žene posebne lepote, ki so vse
malenkosti po samostanu pregledovale in
so bile prav zadovoljne z vsem, kar so
videle. Pri takem pogledu se mladi opat
v sveti vnemi razjezi ter jim hudo očita,
da se prederznejo stopiti v samostan, ka¬
mor je vhod vsaki ženski ostro prepo¬
vedan. Najbolj častita pa ga ljubo po¬
gleda in mu smehljaje reče: »Ne vzne¬
miri se, ljubi moj sin! jaz sem Marija,
mati Jezusova, in moji družici ste Ma¬
rija Magdalena in Marija Egiptovska, kte-
rih vsaka je ta svet s puščavo zamenila,
da se je Bogu posvetila in ki ste tako
postali varhinji vsem, ki svet s samoto
zamenijo. Zato ste me spremili v to
hišo samote in miru." Sveti opat pade
na svoja kolena pred nebeško kraljico, da
bi jej noge poljubil, ali pri tej priči zgine
Božja Mati in tudi njeni spremljevalki.

Peter je v zadevah svojega reda nek¬
daj z drugimi opati vred popotoval na
dvor cesarja Henrika v mesto Spajer. Ko
pridejo v starodavno mesto, gredo v stolno
cerkev, ki je Materi Božji posvečena in
je ena najbolj umetno zidanih Marijinih
cerkva. Ko nekaj časa združeno molijo, vsta¬

nejo ter imenitnosti Marijinega tempeljna
ogledujejo. Peter pa je v molitvi toliko
zamaknjen, da ne zapazi, kdaj so drugi
vstali in se od njega ločili. Ko gredo
iz cerkve, tudi Peter ž njimi gre. Po¬
zneje govor d v družbi od tega veličast¬
nega svetišča, da je preblaženi Devici
posvečeno, tedaj uide Petru beseda, da
to on pač dobro ve. Eden njegovih sprem¬
ljevalcev ga vpraša: »Oče opat, kako pa
to veste, da je ta cerkev Materi Božji
posvečena?" Peter je bil v zadregi in
pravi: »Jaz mislim, da tako lepo zidanje
mora biti posvečeno Materi Božji, kraljici
nebes in zemlje." Njegov tovarš pa je
poznal njegovo pobožnost ter si je mislil,
da je Peter berž ko ne imel čudno pri¬
kazen v cerkvi, in je toliko silil vanj,
da je Peter spoznal: »Ko sem pred al-
tarjem naše ljube Gospe klečal in prosil,
naj nam mili Bog odpusti naše grehe in
vse, kar smo po poti se pregrešili, prikaže
se mi preblažena Devica Marija in zmoli nad
menoj molitev, ktero moli naš red nad
mašniki, ki so se z daljne poti vernili.
Molila je Marija: Vsegamogočni večni
Bog! usmili se svojega služabnika in v
svoji veliki milosti mu odpusti vse, kar
bi se bil med potjo s pogledom, z be¬
sedo ali kakor si bodi pregrešil."

Tako je nebeška kraljica svojemu zve¬
stemu služabniku poplačala njegovo pri-
serčno ljubezen do nje in po smerti ga
je vzela v družbo tistih, ki ž njo hodijo
za nebeškim Jagnjetom, kamor gre. (S.
Antonini summa hist.)

36. Svetemu Tomažu, Kanterburij-
skemu nadškofu.

Zares velik častivec naše ljube Gospe
in Matere nebeške v dvanajstem stoletji
je bil sveti Tomaž, veliki škof na An¬
gleškem. Tudi ta v zgodbah svete kato¬
liške cerkve toliko slavljeni mož je svojo

134

veliko ljubezen do Marije podedoval od i
svoje pobožne matere. Njegov oče Gil-&
bert je bil divjim Saracenom v sužnost
zapadel. Njegov gospodar, nek sirski emir,
je imel hčer, ktero je Gilbert v svetih
kerščanskih resnicah podučil. Šla je z
Gilbertom na Angleško in vzel jo je v
zakon. Z vso mogočo vnemo se je po¬
prijela svete vere, in živela je z možem
v sveti ljubezni. Bog jima je dal sina
Tomaža, kterega je pobožna mati v per-
vih letih v strahu Božjem zredila. Pa že
z materno hrano mu je vcepila priserčno
ljubezen do preblažene Device Marije. To
nam kaže celo njegovo življenje. Bil je
prelep zgled vseh čednosti, nad vse druge
čednosti se je lesketala njegova posebna
ljubezen do Matere Božje. In zakaj bi se
temu čudili? To je dognana resnica, da
češčenje do blagoslovljene med vsemi že¬
nami, otroška ljubezen do Matere Jezu¬
sove in do te Matere vseh pravovernih
ima svoj natorni začetek v sercu vsake
pobožne matere. Iz maternega serca za¬
jema dete to prelepo ljubezen do Matere
Gospodove, le otrok pobožne matere bo
navadno resničen častivec Matere Božje.

Po izreji in po navodu svoje dobre
matere si je sveti Tomaž že v pervi mla¬
dosti izvolil presveto mater Marijo v svojo
posebno patrono, in ko je pod mečem
zavratnih morilcev padel, je še zadnji tre¬
nutek zdihnil k preblaženi Devici ter sebe
in sveto cerkev izročil njenemu varstvu.

Omenim naj nekaj posebnih milosti,
ktere je ta svetnik od preblažene Device
Marije prejel.

Že v otroških letih je imel navado,
da je vsaki dan svojo nebeško Mater z
angeljskim češčenjem sedemkrat pozdra¬
vil, v spomin sedmerih veselih skrivnosti
njenega življenja. Te skrivnosti so bile:
1. Ko je veliki angelj Gabrijel, poslan
od Boga samega, njo pozdravil. 2. Ko
je Marija svojo sveto teto Elizabeto obis¬

kala. 3. Ko je Jezusa po porodu zagle¬
dala. 4. Ko so ga modri iz Jutrovega
obiskali in molili. 5. Ko je svojega pre-
češčenega Sina med pismoučenimi v tem-
peljnu zagledala. 6. Ko ga je po nje¬
govem častitem vstajenji videla. 7. Ko
je bila priča njegovega slovesnega vnebo¬
hoda.

Da bi mu nebeška kraljica pokazala,
kako ljubo je njej to lepo in pobožno
češčenje, prikazala se mu je sama in mu
razodela šest druzih veselj ali častitih
skrivnosti, s kterimi jo Gospod v nebe¬
sih razveseljuje. In ti so: 1. Da je ona
zmed vseh v večno slavo poklicanih po¬
vzdignjena v najvišjo čast. 2. Da ima za
Bogom največo čistost. 3. Da njena bliš-
čoba vse izvoljene obsija in jih z nebeško
bliščobo napolnuje. 4. Da jo vsa nebesa
Mater Božjo častijo. 5. Da je nad vse
mogočna, in svojim vselej pomagati za-
more. 6. Da je njeno častito veličastvo
brez konca. — Sveti Tomaž je teh šest
skrivnosti opisal v prelepi pesmi, v kteri
kliče k Mariji: Veseli se, o cvet devištva!

Sveti Ligvori posname po starih pi¬
sateljih to-le prigodbo: Nekdaj, še v mla¬
dih letih, je bil sveti Tomaž v družbi
prijateljev svoje starosti, ki so norčevaje
govorili od svojih zaljubljenih znanj in
marsikaj nespametnega pripovedovali. Po¬
božni sin Gilberta in bogoljubne Ma¬
tilde, ki je ostal tudi na kraljevem dvoru,
kakor pravi oče Gonon, „ lilija med ter-
njern", je veliko terpel pri takem nespo¬
dobnem norčevanju, in vendar ni mogel
pogovora na druge reči zaverniti. Nje¬
govi tovarši silijo vanj, naj tudi on pove,
kaj je o tem že poskusil. Sramožljiv je
odgovoril: ,Jaz ljubim mogočno in blago
Gospo, in kar je še več, zagotovljen sem,
da tudi ona mene ljubi." Mislil je na
nebeško kraljico. Ko je potem premišlje¬
val, kaj je rekel, zdelo se mu je, da ni
bilo prav, da je tako nepremišljeno in

135

nespodobno govoril. Ker je mislil, da
je svojo dobro nebeško Mater s tem raz¬
žalil, prosil jo je s solznimi očmi odpuš-
čenja. Marija se mu zopet prikaže ter
ga nagovori: „Moj sin! nikar naj te to
ne žali, saj si pravico rekel, da me lju¬
biš in da tebe jaz tudi ljubim. Povej to
svojim prijateljem. Še več, dokaži jim to
in pokaži jim dar, s kterim te hočem raz¬
veseliti." Darje bila prelepa rudeča mašna
obleka, v znamnje, da bo Tomaž mašnik
in mučenik. To se je tudi zgodilo. Po¬
stal je celo škof v mestu Kanterburi in
umorjen je bil, ker se je za pravice svete
cerkve zvesto poganjal.

Že ko je bil v nadškofa zvoljen, ve¬
del je dobro, kakšna vojska ga čaka. Bil
je tisti čas na Angleškem pobožen puš¬
ča vnik Godric, kteremu je Bog dal dar
prerokovanja. Tomaž ga je obiskal, se
njegovi molitvi priporočil in puščavnik
mu je marsikaj prihodnjega razodel. Ko
je hudobni kralj svetega škofa preganjal
in je Tomaž v Pontigei bežal, pa je puš¬
čav nika Godrica zopet vprašal, kdaj bo
Bog konec storil temu terpljenju, mu je
puščavnik natanjko sporočil. Pa tudi ta
puščavnik je imel svoje razsvetljenje na
priprošnjo Matere Božje, ktero je po¬
božno častil. Ko je nekdaj pred svojim
altarjem molil, se tudi njemu prikaže
Marija in ž njo sveta Magdalena. Pre-
blažena Devica mu obljubi svoje varstvo
ter ga blagoslovi in svojo roko na nje¬
govo roko položi. (Negot. Saec. M.; Chron.
S. Deip.; Canisius.)

37. Adamu, menihu od svetega
Viktorja.

Cerkveni pisatelji nam ne popisujejo
na široko, kolikokrat in kako se je prebla-
žena Devica temu pobožnemu menihu pri¬
kazala. Vendar ga naj omenim, kar je
v spodbudo vsem, ki v čast Matere Božje
kaj zapojejo, pišejo ali karkoli štor A

Sveto pismo pravi: „ Kteri mene po-
jasnujejo, bodo večno življenje imeli.“
(Sir. 24, 31.) Te besede modrosti Božje
obrača sveta cerkev na Marijo. — Marija
obeta toraj sveti raj njim, kteri njene
čednosti slavijo, njeno velikost oznanujejo,
kteri se pridružijo slavnemu petju, ki se
glasi v njeno češčenje od roda do roda
in se bo glasilo do konca sveta, — se
bo glasilo celo dolgo večnost, brez ne¬
hanja. Ona obeta sveti raj njemu, ki jo
bo človeškim rodovom oznanoval, kako
dobra, sveta, velika, veličastna, veliko¬
dušna, mogočna, dobrotljiva in mila da je.
Ona obeta sveti raj njemu, ki razjasnuje
njeno veličastvo, ki opisuje njeno lepoto,
ki hvali njeno lepoto, ki oznanuje njeno
dobroto, ki oznanuje njeno moč in kakor
si bodi širi njeno češčenje. Njim, ki jo
poveličujejo, bo dala krono večne slave.
„Kteri mene pojasnujejo, bodo večno živ¬
ljenje imeli. 11

Že tukaj na zemlji je nebeška kraljica
prečudno povračevala ljubezen, ktero so
jej skazovali pospeševalci njene časti. Ve¬
likokrat jim je skazala posebne milosti.
Večkrat se je ponižala ter jih je s svojo
pričujočnostjo razveselila, kakor smo sli¬
šali, da je storila svetemu Fulbertu, sve¬
temu Bernardu, svetemu Ildefonzu in mno¬
gim drugim, ki so njeno češčenje s pi¬
sanjem, s petjem ali z oznanjenjem širili
in množili.

Tako srečen je bil tudi menih Adam.
Ta mašnik je bil ves vnet v češčenji naše
ljube Matere Božje. O njej je veliko pi¬
sal, njej na čast je več pesem zložil.

V pesmi v čast Marijinega vnebovzetja
poje: „Zdrava, Božja Porodnica! —
Ternja prosta si cvetlica, — Slavljena
zmed vseh cvetlic! — Mi pa s ternjem
smo obdani, — V spone grešne okovani,
— Gledamo blišč tvojih lic, — Glej, o
Mati, našo silo! — Reve vboge nas pre¬
milo — Zroči Sinu svojemu!

136

Ko je neki dan delal pesem na
čast deviški Materi Božji in je zapisal:
„ Zdrava, ljuba naša Mati, — Vreden se¬
dež v svojem zlati - — Bogu Trojedinemu!
— se prikaže nebeška kraljica in mu z
nedopovedljivim dopadenjem odgovori na
pozdrav, s kterim jo je pesnik pozdravil.
(Negot. Saec. M.)

38. Svetemu Frančišku Asiškemu.

V dvanajstem stoletji je sveti Bernard
češčenje Matere Božje zares prečudno obu¬
dil. On je velik apostelj, vnet pridigar
in čist častivec preblažene Device Marije.
Po njegovem prelepem zgledu, po nje¬
govem gorečem navodu so se ljudstva v
trumah nebeški kraljici izročevali, pred
njo na svojih kolenih klečali in jo po
otroško, pa priserčno častili.

To po sv. Bernardu vpeljano Ma¬
rijino češčenje sta dva druga sveta moža
z enako vnemo podpirala in širila, ter
sta češčenje ljube Matere Božje na tako
visoko stopnjo povzdignila, kakor poprej
še ni bilo.

Ta dva moža sta sveti Frančišek in
sveti Dominik. Živela sta v začetku tri¬
najstega stoletja in imata posebno velik
delež pri vsem, kar je to stoletje v čast
deviške Matere Božje velicega storilo. To
je bil zares zlati čas Marijinega češčenja.
Kristjani so se svoje nebeške Matere z
vso otroško ljubeznijo oklenili in ona jim
je to ljubezen zares bogato povračevala.
Zato pričnimo zgodbe Marijinih prikazo¬
vanj v trinajstem stoletji s popisom tis¬
tih, s kterimi je nebeška kraljica popla-
čevala vnemo in ljubezen svojih najzve¬
stejših služabnikov, svetega Frančiška in
svetega Dominika.

V teh bukvah je že večkrat omen¬
jeno, da je bil sveti Frančišek poseben
častivec Matere Božje. In to ne more
drugače biti. Saj ga ni velicega svet¬

nika, ki bi se v tej solzni dolini ne bil
rad zatekal k ljubi Materi Božji. Kakor
pa ima ljubezen do Boga svoje stopnje,
tako ima tudi pobožnost do Marije svoje.
In sveti Frančišek Serafinski je bil eden
tistih, ki je dosegel eno najvišjih stopinj
v češčenji matere Božje. To veliko češ¬
čenje mu je bilo tudi obilno poplačano.

Sveti Frančišek je vstanovil velik,
zdaj po vsem svetu razširjen red v kraju,
ki je od starodavnih časov Marijinemu
češčenju posvečen. Že četerto stoletje so
prišli štiri puščavniki iz svete dežele na
Laško ter so ostali blizo griča, na kte-
rem je mesto Asisi na prijazni ravnini. Tu
so postavili kapelico na čast Marijinemu
vnebovzetju. Pozneje so to kapelo pre¬
vzeli menihi svetega Benedikta ter so jo
imenovali „ Marija angeljska“, zavoljo ne¬
beške godbe, ktero so večkrat v tej ka¬
peli slišali. Tudi „Porcijunkula“, to je
mali delež, so jej rekli, zavoljo malih
delov, ktere so Benediktinci na bližnjem
hribu Subjako imeli.

O času svetega Frančiška je bila ta
kapela zeld zapuščena. Vendar so pobožni
verni radi hodili molit v to staro sve¬
tišče Materi Božji posvečeno. Mati sve¬
tega Frančiška je velikokrat semkaj ho¬
dila in si je tukaj svojega sina izprosila.
In ko je ta njeni sin zapustil nečimerni
svet, prišel je semkaj in to kapelo po¬
pravil. Kmalo potem jo je dobil v svojo
lastnino. Opat Benediktincev v Subjaku
mu jo je prepustil. Ta kapela se lahko
imenuje zibeljka Frančiškanskega reda.

Ko je postala ta kapela lastnina sve¬
tega Frančiška, podal se je na večer tj e.
V sveto molitev vtopljen, videl je na al-
tarju Zveličarja, njegovo Mater in celo
množico angeljev, ki so ga prijazno in
ljubeznjivo gledali. Frančišek zakliče: „0
moj presveti Bog, kralj nebeški, Stvarnik
in Odrešenik sveta, in ti kraljica in ra¬
dost angeljem, Marija, blažena med vsemi

137

ženami! o visoka veličastva, kaj do¬
padljivega neki najdete tukaj?" — Sli¬
šal je: »Jaz pridem s svojo materjo
semkaj, da tebi in tvojim izročim ta kraj,
ki je nama prav drag." In čudna pri¬
kazen zgine. Sveti Frančišek pa ves sre¬
čen zdihne: »Ta kraj je zares posvečen,
vreden, naj bi angelji v njem prebivali.
Dokler bom smel, bom tukaj ostal, in to
stanovanje naj bo meni in mojim v večni
spomin, koliko dobroto nam je dobri Bog
skazal. “

Sveti Frančišek je to kapelo razširil
in v njej se mu je večkrat prikazal Go¬
spod in tudi njegova presveta mati. Tu¬
kaj mu je bil podeljen odpustek, kteremu
še zdaj »Porcijunkula-odpustek" pravimo.

Ta veliki svetnik je od svoje nebeške
Matere še več milosti dobil. Ko ga neki
večer eden njegovih bratov išče in ga v
njegovi puščavici ne najde, išče ga v
bližnjem borštu, kjer ga tudi res dobi.
Slišal je, kako za zveličanje ljudi prosi,
potem se zaupljivo k Mariji zateče in jo
ponižno prosi, naj mu pokaže svojega
Sina. Videl je, kako je Mati Božja v
prečudni bliščobi z nebes prišla in kako
je neizrečeno prijazna svojega Sina na
naročje svetemu Frančišku položila. In
sveti Frančišek ga je, kakor Simeon v
tempeljnu, z vso častjo sprejel. Premilo
se je radoval z nebeškim Detetom in ga
je za spreobernjenje grešnikov in zveli¬
čanje celega sveta prosil.

Neki drugi brat bi bil rad vedel, kaj
svetnik po noči počne. Za njim skrivaje
gre in vidi, da svetnik pod drevesom po¬
božno moli. Nebeška svetloba ga obdaja.
Zdajci je pri njem Jezus v družbi an-
geljev in preblažena Devica, ktero sta
sveti Janez kerstnik in sveti Janez evan¬
gelist spremljevala. Vsi pa so se s sve¬
tim Frančiškom veselili.

To posebno ljubezen in to priserčno
češčenje preblažene Device Marije je sveti

Frančišek zapustil vsem bratom svojega
reda. Pri drugem splošnem zborovanju
v Asisu so sklenili, naj se po vseh sa¬
mostanih vsako saboto v čast preblaženi
Devici slovesna sveta maša obhaja. Praz¬
nik neomadežanega spočetja Marijinega
je ta red pervi obhajal, in do današnjega
dne slavč to posebno prednost Matere
Božje duhovni sinovi svetega Frančiška
z vso vnemo. (Chron. S. D.; Neg. Saec.;
Calend. S. M.)

39. Svetemu Dominiku.

Svetemu Frančišku enako velik ča-
stivec Matere Božje je bil sveti Dominik.
Ta sveti mož je neizrečeno veliko storil
za veče češčenje nebeške kraljice, kar je
tudi že na drugem kraju v teh bukvah
omenjeno. Ko je nekdaj iz Španjskega v
Rim popotoval skozi spodnjo Francosko,
videl je, koliko hudega počno nesrečni
krivoverci Albingenzi. Smililo se mu je
zapeljano ljudstvo in sklenil je, oznano-
vati čisto resnico in prevarjene nazaj v
naročje svete cerkve pripeljati. Od mla¬
dih nog je Marijo posebno častil. Zato
se je tudi zdaj k njej obernil ter je njo
priserčno prosil, naj se sama potegne za
svojo čast, da se ustavi in zatere kriva
vera, ktera je sveti cerkvi že toliko ško¬
dovala. Pa ko njegovo opominjevanje in
njegove goreče pridige, kakor je mislil,
nič niso zdale, pomnožil je svoje pokor-
jenje in svoje molitve. Cele noči je pre¬
čni, molil in bridke solze točil. V svoji
sveti ljubezni je svoji ljubljeni nebeški
Materi premilo tožil, zakaj pusti, da jo
krivoverci tako zaničujejo, da bo toliko s
Kristusovo kervijo odkupljenih duš ve¬
komaj pogubljenih. Marija je slišala to
zdihovanje svojega častivca. Prikaže se
mu v nebeški bliščobi in mu reče: »Do¬
minik, potolaži se! ti veš, koliko poni¬
ževanja, koliko zaničevanja in terpljenja

138

je moj sin prestal, ti veš, da je svojo kri
prelil v odrešenje človeškega rodu. Zato
pa Zveličar noče, da bi njegovo delo s
satanovo hudobijo bilo razdjano in uni¬
čeno. Naj ti toraj serce ne vpade, tvoj
trud ne bo zastonj. Da se vstavijo valovi
toliko hudega, ki zaničuje cerkev mojega
Sina, oznanuj ljudstvu neprenehoma naj-
imenitniše skrivnosti njegovega življenja
in ljudstvo naj te skrivnosti premišljuje
in si jih k sercu vzame. Opominjaj za¬
peljane, naj se vredne storijo milosti,
ktere iz teh skrivnosti tečejo, in naj se
teh velikih dobrot Božjih spominjajo. Zato
vpelji povsodi sveti rožnivenec, uči ljud¬
stva to molitev, povej jim, kako dopad¬
ljiva je mojemu Sinu in meni. S to mo¬
litvijo bo hudobija pregnana, kriva vera
zaterta, čednost pa bo cvetela in milost
Božje dobrote bo obilno tekla. Sveti
rožnivenec bo cerkvi nevsahljiv studenec
dobrot, zato hočem, da zdaj in vselej ho¬
diti ti in tvoji, aposteljni in razširjevalci
te molitve, da jo priporočujete in širite,
kamorkoli pridete. Jaz pa ti obljubim, da
bom z mnogimi dobrotami ti pokazala,
kako ljuba je ta molitev meni, in kako
koristna je vernim. To bo znamnje, ktero
podelim tebi in tvojemu redu, kterega boš
zdaj vstanovil. To je zastava, s ktero ti
svoje posebno dopadenje skažem*.

Sveti mož je bil zdaj potolažen. Urno
se je poprijel dela, kterega mu je Mati
Božja naročila. Z vso njemu lastno zgo¬
vornostjo je razlagal ljudstvu svete skriv¬
nosti Jezusovega življenja in je priporo-
čeval molitev svetega rožnegavenca. Verni
so v trumah skupaj suli in združeno so
molili sveti rožnivenec. Drenjali so se k
njegovi prižnici, da so slišali razlaganje
svetih skrivnosti. Sv. Dominik je hodil od
kraja do kraja in povsodi je to molitev vpel¬
jal. Pra v mnogo se jih je odpovedalo krivo-
veri in so se v naročje svete cerkve pover-
nili. Mnogo grešnikov se je spreobernilo.

Po naročilu Matere Božje je vstano¬
vil nov red. Popotoval je v Rim, da bi
papež poterdil njegov red, ki naj bi se
le z oznanjenjem Božje besede pečal. Ali
zabranili so mu, da še pred svetega očeta
ni smel stopiti. Zopet se zateče k svoji
nebeški patroni. V pobožni molitvi za¬
maknjen vidi nebo odperto in Jezusa Kri¬
stusa, ki je vžaljen in v svoji pravici
razserden zavoljo velikih hudobij človeš¬
kih. Gospod se vzdigne iz svojega se¬
deža ter ima v roki tri goreče pušice, s
kterimi je žugal prevzetnim, lakomnim in
nečistim. In zdaj vidi Marijo, mater mi¬
losti Božje, ki stopi pred Jezusa in ga
prosi, naj svetu prizanese. Povh mu, da
zavoljo svoje neskončne dobrote je bolj
nagnjen k odpuščenju kakor k serdu, in
da mu je vselej ljubo, ako se kdo nje¬
govemu pravičnemu serdu vstavi. Marija
pokaže svojemu razžaljenemu Sinu dva
zvesta služabnika, ki se vsa vneta in
serčno potegujeta za njegovo čast in za
spreobernjenje grešnikov. Ta dva moža
sta Dominik in Frančišek, Gospod je bil
potolažen.

Ta prikazen je svetega Dominika vno¬
vič oserčila. Dobil je poterjenje svojega
reda in kmalo se mu je pridružilo več
vnetih mašnikov, ki so z obilnim blago¬
slovom delo spreobernjenja nadaljevali.

V mestu Karkasone so mu pripeljali
krivoverca, kterega so hudobni duhovi v
svoji oblasti imeli. Ko je sveti Dominik
hudobne duhove preganjal, vprašal jih je,
kteri zmed nebeških svetnikov jim naj-
veči strah delajo? Hudobni duhovi pa mu
niso odgovorili. Kar se prikaže Mati Božja
v družbi brezštevilnih angeljev. Z ro¬
tenjem rjovejo zdaj hudobni duhovi: „0,
naša sovražnica, naše pogubljenje, naše
osramotenje, čemu si prišla z nebes, da
nas terpinčiš ? Zakaj nas siliš, da mo¬
ramo resnico spoznati ? Poslušajte krist¬
jani! poslušajte, kaj moramo spoznati!

139

Ta Mati Božja, tu pričujoča, ima moč,
da svoje služabnike iz naših rok izterga.
Ona nam naše zvijače preterga. Prisil¬
jeni spoznamo, da ne bo nihče z nami
pogubljen, kdor njej zvesto služi. Ona
sama nam prizadene več strahu, kakor
cela nebesa, in njenim vernim služabni¬
kom ne moremo škodovati. Vedite, da s
pomočjo njene priprošnje bo marsikdo še
smertno uro rešen. Ako bi ona naših na¬
padov ne uničila, zaterli bi bili že davno
sveto cerkev in stanovom vero odvzeli. “
— In ko so sveti rožnivenec molili, zbe¬
žali so hudobni duhovi.

Nekteri pisatelji imenujejo svetega
Dominika vert, kterega je zasadila sama
Mati Božja, ki s svojim varstvom mno¬
gim bratom sveto devištvo ne.omadežano
ohrani. Kako pazljiva pa je prečista De¬
vica na nedolžnost svojih služabnikov, to
je pokazala svetemu Dominiku. Bil je
nekdaj v samostanu svete Sabine v
Rimskem mestu. Ko je po noči v spal¬
nici molil, zopet se mu prikaže Marija v
nebeški bliščobi. Sveta Katarina in sveta
Cecilija ste jo spremljevalk Šla je po
celi spalnici ter je vsako postelj z bla¬
goslovljeno vodo pokropila. Blagoslovila
je vse brate, le onega ne, kterega ni po¬
kropila. Sveti Dominik jo vpraša, kdo da
je? In ona odgovori: »Jaz sem tista,
ktero ti Mater Božjo in Mater dobrote
imenuješ, vselej, kedar moliš: O Marija,
naša priprošnica, ozri se s svojimi milost¬
ljivimi očmi na svoje varovance", pripo¬
ročim tebe in tvoj red svojemu veličast¬
nemu Sinu ter ga prosim, naj vam rast
in brambo dodeli." Ko jo še vpraša, za¬
kaj ene postelje ni pokropila ne blago¬
slovila, ko je vsem drugim to storila, mu
odgovori: »On, ki tam počiva, ne leži
tako spodobno, kakor drugi."

Duhovni sinovi sv. Dominika še današ¬
nje dni pospešujejo in širijo čaščenje nebeške
kraljice. (S. Lig. Tug. M.; življ. sv. Dom.) |

40. Sveti Lutgardi.

Ko je Marijin služabnik, sveti Domi¬
nik, veliko krivovercev v katoliško cerkev
nazaj pripeljal, o tistem času je na Ni¬
zozemskem živela velika služabnica Ma¬
tere Božje, kteri je bilo Lutgardis ime.
Tudi ta lepa duša je bila tako srečna,
da je imela pobožno mater, ktera jo je
že v mladih letih napeljevala, da se je
mala Lutgarda Bogu in Mariji lepo pri-
poročevala in tako bogoljubno živela. Njeni
oče jo je priserčno ljubil, skerbel in že¬
lel je, da bi bila njegova hčerka v sre¬
čen zakon stopila. Njena pobožna mati
bi jo bila rada videla nevesto Gospodovo.
Zato jo je nekoliko odrastlo nunam v
izrejo izročila. Imela je pa deklica ne¬
kako preveliko veselje nad lepo obleko.
Nečimerna obleka pa je grozno nevarna
mladi devici. Neki mladeneč se jej en¬
krat nespodobno prilizuje, ker večkrat je
iz samostana med zapeljivi svet prišla.
Ko jo ta gizdalin nadleguje, se Lutgardi
prikaže Kristus, kakor je po zemlji ho¬
dil. On odgerne svojo obleko na persih
ter pokaže svojo kervavečo rano in pravi:
»Varuj se nevredne ljubezni in glej moje
Serce ter ga ljubi. Obljubim ti, da le
tukaj boš čisto radost vživala!" Od tega
trenutka je bila vsa spremenjena, vse po¬
svetno se jej je gnjusilo, in, kakor nek¬
daj sveta Neža, je resnobno zavernila na¬
dležnega posvetnjaka: »Poberi se od mene,
smertna hrana, prehitel te je drugi, ki
me ljubi!" In odslej se je z vso vnemo
vdala molitvi in drugim pobožnim vajam.
Zato so jo pa njene tovaršice zavidale in
jo dražile, da bo njena gorečnost kmalo
pojenjala in bo v njeno poprejšno lahko-
mišljenost zabredla, Celo nune so jo se¬
daj napadale.

To je mlado Lutgardo preplašilo in
bala se je, da bi nune, skušene ki so,
prav ne sodile. V tej skerbi zdihuje k

140

Materi Božji in preblažena Devica se jej
prikaže v nebeški bliščobi ter pravi: »Ne
boj se, moja hči! to se ne bo zgodilo, da
bi ti v svoje stare grehe nazaj padla. Pod
mojim zvestim varstvom boš zveličana.
Božja milost se v tebi ne bo manjšala,
ampak množila se bo." Te besede ljube
Matere Božje so Lutgardo popolnoma po¬
tolažile. Kakor dobro dete se je vsa iz¬
ročila nebeški kraljici, naj jo ona vodi,
in z vso močjo se je prizadevala, da bi
posnemala svojega Božjega ženina v
uboštvu, v ponižnosti in v pokorščini, da
bi tako postala, kolikor le mogoče, popol¬
noma podoba svoje nebeške Matere, ktero
je priserčno ljubila.

Zdelo se je mladi Lutgardi, da je
Božja volja, naj stopi v red Cistercijen-
zaric, ki so živele po pravilih svetega
Bernarda. Ta red, česar smo se že pre¬
pričali, prav posebno časti nebeško kra¬
ljico. Ko je ta klic Božji spolnila, pri¬
kaže se jej preblažena Devica ter jej raz¬
odene, da je prav storila, da je stopila
v red, kterega ona posebno ljubi. Ob¬
ljubi tudi, da bo ona vedno za njo pro¬
sila in bo za ta samostan posebno sker-
bela. Ko so jo potem po več samostanih
prednico imeti hoteli, prestrašila se je tega
hudo ter je svojo nebeško varhinjo po¬
moči prosila, naj jo tega obvaruje. In
Marija se prikaže ter jo potolaži.

Takrat so veliko zmešnjavo delali kri¬
voverski Albingenzi, ki so posebno češ-
čenje Matere Božje zaničevali in zatirali,
kakor smo že slišali. Neki dan se sveti
Lutgardi prikaže Marija. Vidi jo sveta
nuna v veliki žalosti. Marija pravi:
»Glej, kako krivoverci mojega Sina zo¬
pet zaničujejo in križajo. Zato jokaj in
zdihuj, in posti se sedem let, da se po¬
tolaži mojega Sina serd, s kterim svetu
žuga." Lutgarda stori, kakor je Marija
želela. Pri suhem kruhu se je sedem let
postila, je vedno molila in bridke solze

! točila. Zamaknjena je videla Gospoda, ko
se je na Božje povelje še druzih sedem
let pri kruhu in sočivji postila za vse
grešnike. Videla je, kako je Jezus s ker-
vavimi ranami obdan pred obličje svojega
Očeta stopil in slišala ga je za grešnike
prositi. Gospod se oberne k njej in
pravi: »Glej, kako se svojemu Očetu za
grešnike darujem. Tudi ti se tako daruj
za grešnike, da se razdraženi serd Božje
pravice od njih odverne." Tako je Go¬
spod svoji nevesti vsaki dan pri sveti
maši govoril.

Nekaj časa pred njeno smertjo se jej
prikaže Zveličar na križu. Pohvali jo, da
se je za grešnike tako dolgo potegovala.
On sname eno roko iz žeblja ter obriše
njene solze in pravi: »Oprostil te bom
joka za grešnike in ne bom pustil, da bi
še dalje s toževanjem se mučila, odslej
le mirno moli, da serd mojega Očeta to¬
lažiš. “ Na veliko noč pred njeno smertjo
se jej zopet prikaže Gospod s svojo de¬
viško Materjo v deviški bliščobi. Ko se
Lutgarda po navadi ž njima pogovarja in
omeni reve svojega življenja ter razodeva
svoje hrepenenje po nebeški domovini,
sliši prijazne besede: »Ne bo te dolgo
bridkost življenja tlačila, že se ti pri¬
pravlja krona večnega miru in ne bomo
te dalje pogrešali." Petnajst dni pred
njeno smertjo se jej zopet prikaže Ma¬
rija s svetim Janezom Kerstnikom, kte¬
rega je Lutgarda posebno častila, in Ma¬
rija pravi: »Konec tvojega življenja se
bliža, krona pravice ti bo v delež. Ne
boš dalje na zemlji, nebeški prebivalci te
pričakujejo. “ Tudi več svetnikov jo je
obiskovalo, prosila jih je, naj ž njo Boga
hvalijo za vse njej skazane dobrote.

Binkoštno nedeljo je prišla ura njene
ločitve. Rekla je svoji strežnici: »Sem¬
kaj, k mojemu sercu se vsedi. Glej, ne¬
beške trume so prišle v samostan, in ve¬
liko svetnikov je tukaj." V duhu je bila

141

zamaknjena in zadnji trenutek se ozre
proti nebu in med petjem nebeških du¬
hov je izročila dušo svojemu nebeškemu
ženinu 16. rožnikal246. (Surius 16. Jun.)

41. Papežu Honoriju lil.

Karmeliti so bili preljubljeni sinovi
Matere Božje. V tihi samoti so svojo ne¬
beško kraljico častili ter se veselili, da
so bratje naše ljube Gospe Karmeljske,
kakor jih je preblažena Devica sama ime¬
novala. To Marijino družbo so papeži
poterdili. Ali hudo se vedno z dobrim
vojskuje. Trinajsto stoletje se je zoper
te prijatelje Božje in služabnike Marijine
vzdignila prestrašna nevihta, kakoršno si
le pekel sam zmisliti zamore. Po Evropi
je bil ta red še malo znan. Imel je ta¬
krat še le nektere samostane po zapad-
nih deželah. Kakor so ga nekteri ča¬
stili, so ga drugi še bolj čertili in gerdo
černili. Peklenski serd je sovražnike sve¬
tega reda tako preslepil, da so v svoji
prederznosti svetega očeta Honorija III.
z vso silo prekanjeno nadlegovali, naj bi
temu Marijinemu redu vzel ime in pre¬
klical vse prednosti ter bi ga popolnoma
uničil. Ti hudobni podpihovalci so terdili,
da tega reda noben papež ni s pismom
poterdil. V družbo teh satanskih hlapcev
so preslepili in vjeli celo dva papeževa
svetovalca. Papež Honorij III. je, menda
preslabo podučen v zadevah tega reda,
dolgo omahoval. Ko so pa priseženi sov¬
ražniki Karmelitov le silili vanj, je bil
že sklenil, ta Marijin red preklicati. Ven¬
dar še svoj podpis nekaj dni odriva. Po
noči pa se mu prikaže preblažena Devica
Marija. Njen obraz pa ni bil mil in vesel.
Resnobno, ostro ga pogleda ter mu pove,
da je Karmelitski red, ki nosi njeno ime,
pod svoje posebno varstvo vzela, da naj
se nikakor ne vda lažnjivemu natolce¬
vanju svojih nezvestih svetovalcev, am¬

pak naj ta red v časti ima in ga pod¬
pira ter naj njegova pravila, njegovo ime
in njegove prednosti poterdi. In to naj
se brez ugovora in urno zgodi, ker že
to noč bota z neprevideno smertjo v svo¬
jem spanji končana oba skrivna sveto¬
valca, ki sta toliko huda nasprotnika tega
reda in imata že zdelano pismo prepo¬
vedi, ktero jima je njuno sovraštvo na¬
rekovalo.

Komaj da papež zjutraj vstane, že
zve, da dva visoka uradnika njegovega
dvora sta nagloma, neprevidena umerla.
Strah in groza ga obide. Urno skliče
sveti zbor kardinalov. Pove svojo po¬
nočno prikazen, naznani žalostni izid ra-
zodenja preblažene Device Marije in po¬
terdi s celim kardinalskim zborom, s po¬
sebnim pismom, red naše ljube Gospe
Karmelske ter odobri tudi njegovo toliko
hudobno černeno ime in vse poprejšne
prednosti njegove. (Chron. S. D.; Ne-
got. Saec. M.)

42. Svetemu Reginaldu.

Gospod je rekel: „ Glej, ne dremlje
in ne spi, leteri varuje Izrael. “  (Ps. 120,
4.) Tako je tudi naša nebeška kraljica
v tem popolna podoba Božja. Ona ima
vedno odperte oči za vse potrebe svojih
otrok, ona ima vedno pazljive ušesa na
njihove prošnje in klice, ona ima milosti
polne roke, urne noge, da rada priskoči
v vseh naših nadlogah in težavah. Tega
smo se lahko prepričali v vseh do¬
sedanjih prigodbah. To nam spričuje tudi
sledeča prigodba.

Leta 1219. je živel v Orleanu Regi-
nald, ki je bil dekan stolne cerkve tega
mesta. Bil je mož učen, pa tudi pobožen.
Bil je v spodbudo celi družbi. Vedno ga
je pa serce gnalo, da bi bolj ostro in
še popolniše živel. Ta želja ga je peljala

142

celo v Rim, da bi na grobovih svetega
Petra in Pavla zvedel voljo Božjo. Ko¬
maj pa je priromal v večno mesto, je
nevarno zbolel in zdravniki so obupali,
da bi še kdaj ozdravel. Če pa zemlja
nima nikakoršnega zdravila, je vendar v
nebesih še pomoč. V tej hudi bolezni se
Reginaldu prikaže Mater Božja, kraljica
nebeška, in dve devici prečudne lepote
jo spremljate. Marija mu reče: »Vedi, da
ti bom dala vse, karkoli hočeš. “ Ko pa
premišljuje, kakšne milosti bi jo sprosil,
ga opomni ena Marijinih spremljevalk, naj
nič ne prosi iz lastnega nagiba, ampak
naj se vsega vda dobroti in modrosti pre-
blažene Device. On uboga in prosi veli¬
častno kraljico, naj mu da tisto milost,
ktero ona za najboljšo spozna. Ma¬
rija stegne svojo deviško roko ter mu z
zdravilnim balzamom pomazili njegove
oči, ušesa, usta in roke, noge in ledje s
primernimi besedami. Tako govori pri
maziljenji nog: »Pomaziljene naj bodo
tvoje noge, da evangelje miru oznanuješ!"
Pri maziljenji njegovih ledij: »Pomazil-
jeno naj bodo tvoje ledje in opasano s
pasom čistosti!“ Potem mu pokaže obleko
pridigarskega reda, rekoč: »Taje obleka
reda, kteremu pristopi ?“ Preblažena De¬
vica zgine, zgine pa tudi bolezen nje¬
gova. Zdravniki se niso mogli zadosti
prečuditi, ker vsi so mislili, da bo umeri.

Tri dni pozneje se Reginaldu zopet
prikaže premila Mati Božja in prečudno
maziljenje ponovi. Nasledek te prikazni
je bil, da mu je pogašen ves ogenj ne¬
spodobne poželjivosti ter je sam spoznal,
da od tistega dne ga ni nikdar najmanjše
neredno poželjenje napadlo. (Chron. S. D.;
Leander in vita.)

43. Svetemu Albertu.

Eden največih učenjakov, pa tudi eden
največih častivcev Matere Božje v sred¬
njem veku je bil sveti Albert, kterega so

po pravici občudovali in mu »Albert ve¬
liki" rekli. Žlahtnega rodu se je v svoji
mladosti učenju potrebnih vednosti z vso
vnemo vdal. Zato se je podal na takrat
slovečo Paduansko šolo. Ravno tako vneto
je pa častil našo ljubo Gospo. V cerkvi
Dominikancev je pred njenim altarjem
prav pogostokrat molil in se njenemu
varstvu posebno priporočeval. Marija mu
je bila mila in dobra mati. V njenem
varstvu je čisto in nedolžno živel. Ko je
prišel čas, da bi se odločil za kteri stan,
obernil se je k njej, ki je mati dobrega
sveta. Ko enkrat pred Marijino podobo
v Dominikanski cerkvi posebej za to moli,
zdi se mu, da mu Marija pravi: »Albert,
zapusti svet in stopi v red pridigarjev,
kterega sem od svojega Sina v prid ce¬
lemu svetu sprosila. Prizadevaj se po
pravilih tega reda za učenost, in Bog te
bo obogatil s toliko modrostjo, da bo vsa
cerkev s tvojo učenostjo razsvetljena."
Albert je ubogal nebeško mater, in sveti
Jordan mu je dal meniško obleko.

Kolikor je le premogel, učil se je
pridno, ali pri vsem svojem trudu je bil
pri zadnjih učencih. Njegov spomin je
bil toliko slab, da ni mogel skoraj nič
ohraniti. Močno se je gnal, da je do mo-
droslovja prilezel. Ta nauk mu je nove
in prevelike preglavice delal. Serce mu
upade, ker vidi, da s svojim slabim umom
ne more druzih učencev dohajati. Že je
mislil, samostan zapustiti in se med svet
nazaj podati. Ker ga je sram bilo, je
mislil to skrivej storiti. Pripravil si je že
lestvico, po kteri bi bil čez samostansko
zidovje zlezel. Tisto noč pa je imel čudno
prikazen v sanjah. Videl je štiri gospe
posebne lepote. Ena zmed njih pa je
druge tri presegla v ljubeznjivosti in častit¬
ljivosti. Ko Albert misli iz samostana
pobegniti in stopi na lestvico, zabrani
mu to ena izmed gospej. Ko vdrugič po¬
skuša, mu druga ubrani, in ko še v tretje

143

hoče po lestvici, vpraša ga tretja, zakaj
hoče čez zid, prelomil bo svojo obljubo.
On pa milo potoži svojo bridkost. Ta
gospa pa mu svetuje, naj se raji oberne
na četerto gospo, ki je Mati Božja in
kraljica nebeška. Tudi mu obljubi, da
bo s svojimi tovaršicami pri tej veli¬
častni delivki Božjih milosti njegovo
prošnjo podpirala. Albert, ki je visoko
častil preblaženo Devico in je v njeno
češčenje vsaki dan več molitev opravljal,
ubogal je ta svšt. Padel je na svoja ko¬
lena pred njo, kteri je Gospod Bog za¬
klade vednosti in milosti izročil. Ne¬
beška Mati ga vpraša, ktere vednosti bi
se rad naučil. Mladi menih, ki je ravno
takrat inodroslovja se učil in mu je to
učenje velike zapreke delalo, je v na¬
glici prosil za te svetne vednosti. Pre¬
sveta Devica mu pravi: „Tvoja želja naj
ti bo! Ali moj sin! ker imaš raji svetno
modrost, kakor Božjo učenost, povem ti,
da boš konec svojega življenja zgubil vso
učenost in boš padel nazaj v nevednost,
iz ktere ti zdaj pomagam. “ Prikazen
zgine. Albert je ves drugačen. Vse učenje
mu je bilo zdaj lahka reč. Karkoli je
bral, karkoli je slišal, je v spominu ohra¬
nil ter ni nič več pozabil. Ako kdaj
ni mogel kaj razumeti, urno se je za¬
tekel k preblaženi Devici, jo opomnil njene
obljube, poprosil njene pomoči in razu¬
mel je, kar je želel. Sveti Albert je postal
tako eden najbolj učenih mož ne le v
njegovem času, ampak vsa stoletja.

Ko je svoje učenje doveršil, bil je
učitelj modrosti na najimenitniših šolah.
Vse ga je občudovalo in od vseh krajev
je vrela učeča mladost k njemu, da ga
je poslušala, tako da je zavoljo obilnosti
svojih poslušalcev večkrat na planem učil.
Ali ta slava njegovega ponižnega serca
ni prevzela. Kolikor je le mogel, se je
svetu odtegnil. Samostanska celica mu je
bila najljubša in molitev najprijetnejše

vedrilo. Ko so ga nadlegovali, da je pre¬
vzel škofijo v Regensburgu, je tako dolgo
prosil, da mu je papež po dveh letih pri¬
volil, da je škofovsko čast odložil in se
podal zopet v svoj samostan v Kolin.

Akoravno je bil očiten učitelj in je
zares veliko pisal, vendar je vsaki dan
celi rožnivenec zmolil. Ravno molitev
je bila tisti studenec, iz kterega je zaje¬
mal svojo učenost, ki je presegla vso
človeško vednost in zavoljo ktere so ga
vsi občudovali. Dvoje pa je v njem vži¬
galo največji plamen njegove pobožnosti.
In to dvoje je bilo: Zakrament presve¬
tega Rešnjega Telesa in pa preblažena
Devica Marija. Toliki častivec Matere
Božje je bil, da je v vseh svojih spisih
njeno slavljenje širil. Vsaki knjigi, ki jo
je spisal, pridjal je gotovo nekaj od svoje
ljube nebeške Matere. Zdelal je več lepih
pesem v čast preblaženi Devici in sam
jih z vso priserčnostjo prepeval.

Neki opisavec njegovega življenja
pravi: Sveti Albert je bil skriven pisatelj
Matere Božje. Tudi Hijeronim, Ambrož,
Auguštin, Bernard, Anzelm in Janez Da-
maščan so bili imenitni pisatelji in pridi¬
garji slave Matere Božje, ali tako živo
niso do serca segli, kakor naš častiti
Albert, kedarkoli je o njej govoril.

Kar mu je pa Marija prerokovala, to
se je tudi resnično zgodilo. Ko je že
osemdeseto leto doživel, zapusti ga neki
dan med učenjem naenkrat ves spomin,
da ne more naprej učiti. Čisto nič se ne
more spomniti, kar se je naučil. Mirno
pove svojim poslušalcem, kaj se mu je v
mladosti pripetilo. Očitno še spozna svojo
živo vero v vse resnice svete katoliške
cerkve in da hoče ves vdan v voljo Božjo
kot pokoren učenec Jezusa Kristusa in
ponižni sin ljube Matere Božje umreti.
— Zapustil je učilnico. Njegovi učenci
so se s solznimi očmi od njega poslovili
in ga v njegov dom spremili. Zadnje tri

144

leta je razodeval tisto žlahtno priprostost,
ki je lastna nedolžnim otrokom in jih
vsacemu tako ljuheznjive dela. Vse je po¬
zabil, le pravil svojega reda ne, te je z
vso natančnostjo spolnoval do svoje smerti,
ki je nastopila 15. listopada 1280.

V zahvalo velikih milosti, ktere mu
je Marija sprosila, pisal je Albert veliki
v čast preblažene Device Marije mnogo
knjig. Njegovo „Mariale“ ima 32 v Ma¬
rijino čast in slavo rešenih prašanj. »Ma¬
rijino sveto pismo “ so zares lepe bukve,
v ktere je uverstil vse verste, vse podobe
in vse, karkoli govori sveto pismo obeh
zakonov o preblaženi Devici. Potem je
pisal razlago Marijine pesmi »Magnifikat“.
Veliko pridig, molitev in prelepih pesem
oznanuje, kako je ta veliki bogoslovec
ljubil in častil Mater Božjo. (Chron. S.
D.; Chron. Domic.; Calend. 15. nov.)

44. Svetemu Nikolaju Tolentinskemu.

Štirnajsto stoletje je živel tudi sveti
Nikolaj, ki je lep kinč reda svetega Au-
guština.

Preživel je okoli 30 let v Tolentin-
skem samostanu in bila ga je sama po¬
korščina, zatajevanje samega sebe, bra¬
tovska ljubezen, krotkost in pohlevnost.
Vedno mu sije iz obraza nedolžno otročje
veselje in ljubeznjiva prijaznost. Naj¬
ostrejša pokorila in post so mu ljuba.

V svojem priserčnem češčenji prebla¬
žene Device Marije se je njej v čast po¬
stil vsako saboto ob vodi in kruhu, in
še te hrane je prav pičlo vžival. V pis¬
mih preiskave, ko ga je papež  Evgen IV.
svetnikom prištel, bere se, da, ko je bil
nekdaj nevarno zbolel in ga je huda merz-
lica napadla, se mu prikaže Marija ter
mu veli, naj v vodo pomočeni kruh jh
in ozdravel bo. Nikolaj uboga in res
urno ozdravi.

Ostanek tega čudodelnega kruha
j še drugim bolnikom, ki tudi ozdravi
Od tega imajo Auguštinci navado, da
praznik svetega Nikolaja Tolentinskemu
kruh blagoslovijo in ga vernim delijo.

Ko je sveti Nikolaj bil blizo smerii,
prikaže se mu Zveličar z Marijo in sve-i
tim Auguštinom. Gospod milo in ljubez-
njivo zakliče umirajočemu: »Zvesti in po¬
božni hlapec, pridi v veselje svojega}
Boga! “ In duša tega pravičnega razterga
vezi revnega telesa ter se podd v pre¬
sveti družbi v deželo resnične prostosti
in svetega miru.

Se ve, da se današnji nečimerniki v
svoji vnemarnosti in lahkomišljenosti po¬
smehujejo in norčujejo ter v svoji za¬
slepljenosti pravijo: Prikazni, razodenja,
to so kvante iz časov nevednosti in prazne
vere. Današnje dni, ko je vse učeno,
razsvetljeno, teh neumnosti nihče ne ver¬
jame.

Tako, vem, se bo marsikteri veliko
misleči modrijan v svoji puhli ošabnosti
temu popisu posmehoval in morebiti celo
miloval verno ljudstvo, da kaj tacega pre¬
bira in posluša.

K temu pa moram ponoviti: Oj, da
bi mi le posnemali svetnike tistih časov
žive vere! Da bi mi Boga in njegovo
preblaženo Mater tako častili, kakor so
jo ti svetniki, videli bi ponavljati se ču¬
deže tistih časov.

Tudi mi bi se vdeleževali milosti, s
kterimi je vsegamogočni Bog poplačeval
vneto ljubezen, ponižnost, poste in po-
korjenje onih svetnikov.

Saj roka Gospodova ni prikrajšana in
serce Marijino ni zgubilo svoje poprejšnje
dobrotljivosti.

Ako se komu zdi, da je nebo železno,
naj pomisli, da je zemlja ledena.

Naj se ogreje, naj se otaja naše serce,
in Bog bo v obilnosti odperl svoje za¬
klade. (Negot. Saec. M.; Chron. S. Deip.)

ŽIVLJENJE

preblažene Device in Vlateve

in njenega prečistega ženina svetega

Popisal

Izdala in založila

Natisnila tiskarnica družbe rv  Mohora v Celovcu.

VI. snopič.

III . obl ' ^1/,

Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva.

9

duhoven ljubljanske škofije.

145

45. Svetemu Hijacintu.

V gornjih deželah je bil sveti Hija-
cint pervi, ki je učil sveti rožnivenec in
je vpeljal red svetega Dominika. Rojen
je bil v Šleziji v gradu Veliki kamen.
Njegov stric je bil škof v Krakovem. S
tem škofom in s svetim Cezlavom, ki je
bil kanonik v Krakovem, popotoval je v
Rim na grobove svetih aposteljnov Petra
in Pavla. Tu se je seznanil s svetim Do¬
minikom. Njegove pridige in njegova sve¬
tost je Hijacinta in Cezlava tako navdu¬
šila, da sta oba stopila v red svetega
Dominika; in ko sta nazaj v Krakovo
prišla, sta postavila pervi samostan tega
slavnega reda.

Hijacint je od mladih nog z otroško
ljubeznijo častil preblaženo Devico Marijo.
Odkar pa je bil ud Marijinega reda, vnela
se je v njem ljubezen do nebeške kraljice
še bolj. Z vso vnemo je razširjal sveti
rožnivenec. Govorice njegovih roženvenskih
pridig so še zdaj med ljudstvom po nje¬
govi domovini. Najraji je molil v samo¬
stanski cerkvi, kjer je pred podobo naše
ljube Gospe klečal ter sebe in sebi pri¬
poročene njej izročeval. Velikokrat so ga
videli, da je jokal in zdihoval za spre-
obernjenje grešnikov in je svoje telo do
kervi bičal. Pomnožil je še svoje molitve
in ostrejše se je pokoril o praznikih Ma¬
tere Božje. Ob suhem kruhu se je postil
na delopust Marijinih praznikov.

Ko je nekdaj pred praznikom Ma¬
rijinega vnebohoda pred njeno podobo v
priserčni molitvi klečal in je slavo pre¬
svete Device premišljeval, navdalo ga je
veliko poželjenje, da bi umeri in slavo
Matere Božje v nebesih gledal. Bil je v
duhu zamaknjen. Čudna svetloba razsvetli
altar in sredi altarja se prikaže nebeška
kraljica ter mu pravi: „Moj sin Hijacint,
veseli se; ker tvoje molitve so dopadljive

m. del.

' očem mojega Sina, in kar koli boš v mojem
imenu prosil, boš po moji priprošnji pri
njem dosegel. “ Po teh besedah se verne
Mati Božja med angeljskim petjem nazaj
v nebesa. Odslej je Hijacint imel tako
terdno zaupanje na Marijino pomoč, da se
je upal vse doseči. Na njeno priprošnjo
je celo čudeže delal. Obudil je mertvega
sina neke vdove od smerti. Ta sin je
padel v vodo in je utonil. Sveti mož je
bil ravno v tistem kraji. Nesrečna mati
hiti k njemu in mu bridko potoži svojo
nadlogo. Hijacintu se je smilila. On gre
nekoliko v stran, verže se na kolena in
moli; potem se poda k mertvemu mla-
denču, dene njegovo roko v svojo in mu
zakliče: „Peter, naš Gospod Jezus Kri¬
stus, čigar slavo jaz oznanujem, naj ti
na priprošnjo preblažene Device zopet živ¬
ljenje da!“ In mertvi vstane, hvali Boga
in svetega moža.

Takrat so bili hudi časi. Divji ta¬
tarski neverniki so na Rusko in Poljsko
prihrumeli ter neusmiljeno ropali, morili
in požigali. Leta 1231 so napadli mesto
Kijev, kjer je ravno takrat sveti Hijacint
bival. Mislil je že odpotovati. Bral je še
sveto mašo in naenkrat zasliši grozovito
divje rjovenje. Tatari so v mesto prihru¬
meli in že bili pred samostanskimi vratmi.
Hijacint urno vzame presveto Rešnje Telo
iz tabernakeljna ter hoče s svojimi brati
bežati. Ko pa pride do srede cerkve, za¬
sliši čuden glas: „Hijacint, moj sin! ti
bežiš pred Tatari; mojega Sina neseš seboj,
mene pa pustiš, da bom pokončana. “ Hi¬
jacint se ozre in spozna, da je glas prišel
od podobe Matere Božje, pred ktero je
on velikokrat molil. Podoba pa je bila iz
alabastra, do tri sto funtov težka. Ves
prestrašen milo zdihne: „ Sveta Gospa,
saj ne morem tvoje težke podobe nesti!"
In zopet je slišal: „Ne boj se Hijacint,
moj Sin ti bo težo polajšal." Svetnik
prime podobo; bila je lahka, ko tičje perje.

10

146

Vesel hiti, v eni roki presveti Zakrament,
v drugi veliko Marijino podobo, iz mesta ;
in njegovi bratje z njim. Tako priso-
pejo do deroče vode Dnjeper. V zau¬
panji na pomoč Gospodovo razgrne svoj
plašč na deroče valove, ukaže svojim
spremljevalcem na plašč stopiti; in srečno
so prišli na suho ter ubežali smertni ne¬
varnosti.

Kolikor stareji je bil sveti Hijacint,
toliko bolj je hrepenel, da bi skoraj bil
rešen pozemeljskega življenja in bival pri
Jezusu in njegovi presveti Materi. Ko
je nekdaj pred njeno podobo molil, bilo
mu je razodeto, da čez leto bo umeri na
praznik vnebovzetja naše ljube Gospe.
Letč zanj veselo oznanilo se je tudi spol¬
nilo. Ko je leta 1257 na ta praznik
duhovne molitve opravil in je svete za¬
kramente z vso pobožnostjo prejel in
zdihnil: „ Gospod, v tvoje roke izročim
svojo dušo," je umeri, 74 let star.

Ko je svojo sveto dušo izdihnil, vi¬
dela je pobožna žlahtnica njegova prelepo
luč nad samostansko cerkvijo. Potem je
zagledala celo trumo angeljev, za kterimi
je šla nebeška kraljica, ki je za roko pe¬
ljala moža, oblečenega v obleko pridigar¬
skih bratov. Začudena pri tej prikazni
zaupije: „0 sveta Devica! prosim te,
povej mi, kdo je, kterega seboj pelješ?"
In zaslišala je glas: „Moja hči, jaz sem
mati usmiljenja; ta pa, kterega vidiš, je
Hijacint, kterega peljem v večno slavo,
ker je slavil mojega Sina in mene."

Podobo, ktero je svetnik rešil, še
dandanes visoko častč pobožni Poljaki v
Dominikanski cerkvi v mestu Levovu. —
Papež Klement VIII. je Hijacinta svet¬
nikom prištel. Vsa katoliška cerkev po
celem svetu obhaja 17. velikega serpana
spomin velikega častivca naše ljube Ma¬
tere in Gospe. (Surius 16. aug.; Chron.
S. D.; Negot. Saec. M.)

46. Kartuzijami Petru Favierju.

Vedno nam je pomoč Božja potrebna,
najbolj pa še o smertni uri. Takrat napne
sovražnik naše duše vse žile, da bi nas
v svoje peklenske kremplje dobil. Kakor
pa Mati Božja svojim častivcem vedno mi¬
losti Božje deli, jim še posebno zadnjo
uro na strani stoji. Takrat pobožni ča-
stivci preblažene Device najbolj spoznajo
moč njenega maternega varstva.

Tega nas tudi prepriča naslednja pri-
godba kartuzijana Petra. Kartuzijam
silno ostro živijo. Na Kranjskem so
nekdaj imeli samostan v Pleterjah na
Dolenjskem in na Bistrici pri Borovnici.

Pobožni menih tega reda, Peter, ki
je Mater Božjo posebno lepo častil, je
leta 1313 hudo zbolel. Nekaj dni pred
njegovo smertjo ga napade huda skuš¬
njava, ki ga je v obupnost gnala. Hu¬
dobni duh mu je kazal bukve, v kterih
so bili grehi celega njegovega življenja
zapisani. Pri pogledu neštevilnih grehov
ga je tako pretreslo, da je bil ves sam
iz sč. Že je mislil, da bo pogubljen.
Zdaj pa se mu prikaže nebeška kraljica
ter ga milo potolaži: „Ne boj se," mu reče,
„ne dvomi nad mojo ljubeznijo in ne misli,
da bi ti v tvoji sili na pomoč ne prihi¬
tela. Da ti svojo ljubezen skažem, ti
prinesem svojega Sina ter te zagotovim,
da so ti tvoji grehi odpuščeni.” Te be¬
sede so pobožnega in spokornega meniha
popolnoma potolažile, ter so ga napol¬
nile z veseljem, ki je bilo predokus sreč¬
nega zveličanja, ki ga čaka. Ko so kmalo
potem molili litanije za umirajoče in so
prišli do besed: Vsi svetniki in svetnice
Božje, prosite zanj! je zaklical: „0 vi
zveličani, ktere vidim in ste tukaj, pro¬
site za me!" Po teh besedah je umeri.

Ta menih Peter je bil prijor ali pred¬
nik v samostanu svetega križa, pozneje

147

pa veliki prednik celega reda Kartuzija-
nov. (Chron. Deip.; Negpt. Sec. M.)

47. Kerščanskemu mladenču v suž-
nosti in njegovi materi.

Ne le menihom in nunam, ne le ime¬
nitnim pred svetom je Mati Božja to po¬
sebno ljubezen skazala, da jih je s svojim
obiskovanjem počastila, tudi priproste, pa
Bogu dopadljive, je obiskala.

Zgodbe sloveče Božje poti nebeške
kraljice na Španskem, ki se Montserat
imenuje in ktera je v teh bukvah pri
Marijinih Božjih potih nekoliko opisana
— te zgodbe nam pripovedujejo o prikazni,
ktero je imela pobožna mati dobrega mla-
denča, kterega so neverniki vjeli in v
hudo sužnost odpeljali.

Sin te revne žene je bil v mornarski
službi. Turški morski roparji priderejo,
barko napadejo, mornarje povežejo in v
sužnost vlečejo. Mladeneč ta je bil že
dalje časa v težke verige ukovan. Nje¬
gova nesrečna mati pa je bila prerevna;
zato ga ni mogla odkupiti. V svoji pra¬
vični žalosti se oberne k naši ljubi Gospej.
Z velikim zaupanjem hodi v cerkev pre-
blažene Device v Montserat. Priserčno je
molila, premilo je prosila, naj jej Mati
Božja pomaga.

Njena prošnja ni bila zastonj. Neki
dan si naloži . še bolj oster post; po
svoji moči pa tudi vbogaime dži in le še
Bolj zaupljivo in stanovitno prosi. In
glej, preblažena Devica se ubogi ma¬
teri prikaže in pravi: »Kaj vendar hočeš?
Kaj to nepretergano tarnanje? Kaj te
nevsahljive solze?" In verna žena prosi:
»O dobrotljiva Devica, prosim te, daj mi
moje dete; daj mu zopet prostost!" Ma¬
rija odgovori: »Naj bo konec tvojega ža¬
lovanja; naznanim ti, da boš svojega sina
zdravega in terdnega zopet videla; kmalo
ga boš zamogla pritisniti na svoje serce."

Ta obljuba nebeške kraljice se je tudi
spolnila. V god svetega Jarneja je mati
vjetega sina ravno premišljevala to čudno
Marijino prikazen, in njen sin poterka na
vrata. Mati odpre; in kdo bo popisal
veselje, ko svojega ljubega sina spozna!
Urno ga poprašuje, kako vendar mu je
bilo mogoče, da je svoje verige otresel
in ušel? Sin pripoveduje: »Neko noč se
mi prikaže sama Mati Božja; odklene mi
verige na nogah, na rokah in na vratu;
potem mi odpre vrata prestrašne ječe, v
kteri sem bil zapert, in zdaj mi pokaže
pot, po kteri naj bežim, da pridem v
svojo domovino nazaj in vas zopet vidim."
Vsa vesela se toliko zmenita, da sta spo¬
znala, da prikazni Matere Božje ste bili
obema ob tistem času. Toliko priserčnejše
sta hvalila svojo nebeško dobrotnico.

O da bi tudi mi molili v duhu te
revne pa dobre matere; tudi mi bi pre¬
jemali drage darove, ktere bi nam na
naše prošnje in po naši potrebi nebeška
Mati delila! (Hist. Montserat; Chron.S.D.)

48. Sveti Brigiti.

Malo duš je, kterim bi bila Mati Božja
toliko čeznatornih milosti skazala, kakor
je storila sveti Brigiti. Vsa hiša te čudne
svetnice je Marijinemu češčenju posebno
vdana bila. Pa tudi nebeški kraljici je
bila ta družina neizrečeno priljubljena;
zato je Marija to hišo z nebeškimi darovi
osipala.

Že ko je bila Brigita rojena, videli so
sveto Devico na svetlem oblaku in slišali
so besede: »Glejte, moja ljuba hčerka
Brigita pride na svet. Povsodi bodo sli¬
šali čudne govore, ktere bo ona govorila."
In da so spoznali, kterim govorom to
prerokovanje velja, imela je Marija v
svoji roki odperte bukve, na kterih je
bilo zapisano z zlatimi čerkami: »Razo-
denja".

10*

148

Zares, prečudno je nebeška kraljica to
dete ljubila! Še čisto majhno Brigito je
Marija že obiskala. Ko nekdaj v svoji
posteljici leži, vidi lep altar, na njem Mater
Božjo, z zlato krono v njenih rokah. In
Marija jo pokliče: „Pridi Brigita!" Dete
skoči iz postelje in teče k altarju. Marija
vpraša: „Hočeš li to-le krono?" Ko Bri¬
gita vesela prikima, jej Marija postavi
krono na glavo, da je čutila, kako se je
obroč kronin prijel njenih senc. Te pri¬
kazni ni mogla nikoli pozabiti.

Tudi Jezus sam jo je s posebno lju¬
beznijo k sebi vabil. Deset let stara po¬
slušala je pridigo od Kristusovega terp-
Ijenja. Ta pridiga je njeno nedolžno serce
globoko pretresla. Prvo noč po tej pri¬
digi vidi Jezusa, kako ga neusmiljeno na
križ pribijajo. „Glej, tako so me bili!"
sliši Jezusa. V svoji priprostosti pravi:
„0 Gospod, kdo je to storil?" In Kri¬
stus odgovori: „Ti, ki me zaničujejo in
ljubezen do mene zanemarjajo." Terp-
Ijenje Kristusovo se je tako globoko vtis¬
nilo v njeno serce, da je vselej solze to¬
čila, ko je njegovo terpljenje premišljevala.

Dvanajst let stara je nekaj vezla,
bala se je pa, da bi tega dela po svoji
želji o pravem času doveršiti ne mogla.
Ko pa takrat njena teta v sobo stopi,
vidi neznano Devico, ki nasproti Brigiti
sedi in jej pomaga delati. Urno pa ta
neznanka zgine. Ko teta Brigito vpraša,
kdo je bila njena pomagalka, ni Brigita
nič vedela od ptuje osebe. Teta pregle¬
duje vezeno delo in se čudi, kako izur¬
jeno in natančno je bilo delo napravljeno;
in ona to vezenje spravi kot drago svetinjo.

Brigitin oče jo zgodaj omoži. Osem
otrok je lepo zredila. Najmlajša hči Ka¬
tarina je svetnicam prišteta. Po tej hčerki
sta z možem obljubo zderžljivosti storila.
Brigita je posebno ostro živela; njen mož
pa je šel v samostan Cisterijenzov in je
postal menih. Brigita pa je ustanovila

dva samostana na čast preblaženi Devici
Mariji, v kterih je bila vsaki dan peta
sveta maša na čast Materi Božji. Gospod
jej je naročil, naj ustanovi poseben red,
kteremu je sam pravila sestavil.

Na povelje Gospodovo je popotovala
v Rim, da bi celo kaj pripomogla, da se
papež verne v Rim nazaj; ker takrat je
v Avignonu bival. V Rimu je imela ve¬
liko razodenj, v kterih je videla, kako
Bog Rimljane zavoljo njihovih pregreh
tepe. Ko so pa nekteri zvedeli ta razo-
denja, so jo hudo sovražili in kleli; celo
s smrtjo so jej žugali. Tega se Brigita
ni bala. Ker je pa več prijateljev in slu¬
žabnikov seboj imela, se je bala za nje,
da bi v kako nevarnost ne prišli. Zato'je
mislila za nekaj časa Rimsko mesto zapu¬
stiti. Ali Marija se jej prikaže in pravi:
»Moj Sin, ki ima oblast čez ljudi in čez
hudobnega duha in čez vsako stvar, bo
odbil vse nakane tvojih sovražnikov. In
jaz bom v hrambo tebi in tvojim zoper
vse napade tvojih dušnih in telesnih sov¬
ražnikov. Zato pa vse svoje vsaki večer
zberi in združeno zapojte »A ve maris
stella", „zdrava morska zvezda!" In v
vsaki sili vam bom pomoč skazala."

V neki prikazni razodene nebeška kra¬
ljica sveti Brigiti med drugimi skrivnostmi
to-le: „Jaz sem Mati Božja, ker je Bogu
tako dopadlo; pa sem tudi mati vsem,
ki se v nebesih veselijo. Ako otroci tudi
vse potrebno po svoji volji imajo; vendar
bo njihovo veselje povikšano, ako vidijo
prijazno obličje materno; tako Bogu do-
pade, da napolnuje vse izvoljene v ne¬
beškem dvoru z veseljem in radostjo za¬
voljo mojega devištva in zavoljo lepote
mojih čednosti, akoravno imajo vsega
dobrega v obilnosti. Tudi sem mati njim,
ki v vicah terpč; ker z mojo priprošnjo
se manjšajo kazni, ktere morajo terpeti,
da se svojih grehov očistijo. Tako sem
tudi mati grešnikom, ki se poboljšati ho-

149

če j o; kot ljuba mati jih v svoje varstvo
vzamem, kteri mojega Sina z resničnim
kesanjem in z ljubeznijo odpuščenja pro¬
sijo. Poslušaj še, kaj ti od svojih dveh
Sinov povem. Pervi je moj Sin Jezus
Kristus. Drugi, kterega svojega sina
imenujem, je on, ki sedi na papeževem
sedežu, ako zapovedi Božje spolnuje in je
Bogu s popolno ljubeznijo vdan. 8  Zastran
papeža jej je bilo še marsikaj razodetega.

Preblažena Devica je Brigiti tudi na¬
ročila, naj se po navodu svojega spoved¬
nika latinskega uči, in naj pobožno obis¬
kuje cerkve svetega mesta. Ne vročina,
ne mraz, ne slabo vreme je ni odvernilo
od obiskovanja teh svetišč. Ko je neki
dan v praznik Marijinega očiščevanja cer¬
kev „ Marij e velike 8  obiskala, bila je za¬
maknjena in je gledala, kako se v nebesih
k velikemu prazniku vse pripravlja. Po¬
tem zagleda tempelj prečudne lepote. V
njem je pripravljen Simeon starček, da
sprejme Zveličarja sveta. Zdaj vidi, kako
spoštljivo prinese preblažena Devica svo¬
jega Božjega Sina na svojih rokah; in z
njo je velika truma angeljev in svetnikov,
ki gredo spredaj in preblaženo Mater ve¬
selo in pobožno obdajajo. Pred njo pa
je nesel angelj velik, širok, pa kervav
meč. Ta meč je bil znamenje velikih in
prebridkih bolečin, ktere je Marija pri
smerti svojega ljubega Sina preterpela,
ki so bile naznanjene v meču, ki bo njeno
dušo prebodel, kakor je Simeon preroko¬
val. Ko je videla, da je ves nebeški
dvor v svetem veselji, je slišala besede:
„Glej, koliko čast in koliko slavo ta praz¬
nik nebeščani svoji kraljici skazujejo za
meč bolečin, ktere je pri smerti svojega
ljubega Sina prestala! 8

Zraven teh in enakih, prav obilnih
prikazni je zadobila sveta Brigita dva po¬
sebna darova. Pervič, ako bi bila kdaj
kaj izgovorila, kar bi zamoglo Boga ža¬
liti, je občutila veliko grenkobo v svojih

ustih. Drugič pa, če je kdo drugi kaj
Bogu nedopadljivega izgovoril, občutila je
gerd smrad. In tak smrad je tudi čutila,
ako se jej je bližal človek nečistega ali
prevzetnega duha.

Zares čudni so bili darovi, ktere je
sveta Brigita od Božje milosti sprejemala.
Ali še bolj občudovanja vredne so bile
njene čednosti; posebno še njena poniž¬
nost, ki je tako daleč šla, da, akoravno
kraljevega rodu, je svoji družini obleko
kerpala ter je bila ponižna služabnica
ubogim in revnim.

Po opominu Gospodovem je romala v
sveto deželo, da je obiskala svete kraje,
kjer je Jezus živel, učil in terpel. Šla
je tudi v Betlehem. Tu je imela čudne
prikazni, v kterih jej je bila razodeta
skrivnost Jezusovega rojstva. S tem je
bila njena ljubezen do Matere Božje močno
pomnožena; kar spričuje več njenih spi¬
sov. Nekdaj piše: „0 sladka Marija!
blažena si z večnim blagoslovom, ker si
Devica pred porodom, Devica po porodu,
Devica svojemu ženinu, nedvomljiva De¬
vica celo, ko je tvoj ženin dvomil. Zato
si blažena, ker si Devica in Mati; ker ti
sama si Bogu najbolj draga, nad angelje
prečista; ker si v veri bolj stanovitna,
kot aposteljni; ker si v serčnih bridkostih
najbolj obiskana; ker si v zderžnosti bolj
razsvetljena, kakor spoznovalci; ker si v
samoti in v čistosti zmed vseh devic
najperva. Zato naj te blagoslovi vse, kar
je zgoraj in spodaj; ker je Bog, naš
Stvarnik, po tebi človek postal. Ti deliš
pravičnemu milost, grešniku odpuščenje,
mertvemu življenje, sužnemu oproščenje
in vernitev v svojo domovino. 8

Prav veliko lepega in spodbudnega je
ta velika svetnica pisala. Pisala je tudi
osem bukev razodenj, v kterih so opisani
zaupljivi pogovori, ktere je svetnica z Je¬
zusom in z Marijo imela. Na koncu teh
razodenj je govor o slavi Device Marije,

150

kterega jej je angelj narekoval, kakor me¬
nijo pisatelji njenega življenja.

Veliko zbirko njenih razodenj so pod-
vergli v razsodbo cerkvenemu zboru v
Bazelu. In ta zbor je sklenil, da njena
razodenja so koristna v podučenje vernim.
Papež Benedikt XIV. piše o teh razodenjih
tako-le: »Poterdilo takih razodenj ima ta
pomen, da po resnobni preiskavi je nji¬
hovo razglašenje v prid vernim pripuščeno.
Akoravno nimajo tiste verjetnosti, kakor
resnice svete vere; vendar jih smemo s
človeško vero in po postavah modrosti za
resnico imeti, ako so po teh postavah
mogoče in imajo zadostno veljavo pobožne
vere. “

Mi pa spoštujmo taka razodenja, če
tudi niso verske resnice; saj se opirajo
na resničnost svetnikov, na njihovo po¬
božnost in svetost, na njihovo globoko
razumnost v Božjih rečeh, na njihove
posebne čednosti. (Surius 23. jul.)

49. Sveti Katarini Sienski.

Ko je leta 1373 sveta Brigita umerla,
živela je še vredna tovaršica njene pobož¬
nosti in njene priserčne ljubezni do Ma¬
tere Božje, ktero je tudi nebeška kra¬
ljica posebno ljubila. To je bila sveta
Katarina Sienska, hči poštenega barvarja.

Že kot majhno dete kazala je nenavadno
pobožnost. Bog pa je njej tudi skazoval
nenavadne milosti. Ko je po stopnjicah
domače hiše gori in doli šla, imela je
navado, da je na vsako stopnjico poklek¬
nila in eno „Češčenomarijo“ zmolila, da
je s tem preblaženo Devico počastila. To
pozdravljenje je bilo Mariji tako všeč, da
je poslala nebeške angelje, ki so malo
Katarino na svojih rokah po stopnjicah
nosili, da se njene noge niso tal dotikale.

Šest let stara je neki dan verh Do¬
minikanske cerkve videla s kraljevo bliščobo

ozaljšani sedež, na kterem je sedel Zve¬
ličar svetit v škofovski obleki z zlato kapo
na glavi. Pri njem so bili trije aposteljni,
Peter, Pavel in Janez. Ljubeznjivo so
gledali malo Katarino, in Kristus jo je
milo se smehljaje blagoslovil, kakor škof
blagoslovi. Odslej ni bilo nad njo nič
otročjega zapaziti. Njeno obnašanje je
bilo skozi in skozi resnobno. Poiskala
si je najskrivnejše kotičke v hiši, da je
bolj zbrano molila. Postila se je pogosto
in bičala ostro; med bičanjem je nekaj
Očenašev in Češčenamarij zmolila. Njeni
domači niso radi videli te njene pobož¬
nosti; celo zoperna jim je bila. Zato je
Katarina veliko terpela. Toliko bolj pri-
serčno se je oklenila svoje nebeške Ma¬
tere Marije in se je Gospodu vsa posve¬
tila. Zato je iz dna svojega serca mo¬
lila: „0 preblažena Devica, ki si se perva
med ženami Bogu posvetila, ko si mu
svoje devištvo zaobljubila in si s tem
zaslužila, da si Mati Božja postala; pro¬
sim tvojo neskončno materno ljubezen, ne
glej moje nevrednosti, ne mojih grehov,
ampak dodeli mi to čez vse veliko milost
in daj mi ženina, po kterem z vsemi
močmi svoje duše hrepenim; in ta ženin
mojega serca je tvoj edinorojeni Sin, naš
Gospod Jezus Kristus. Jaz pa obljubim
njemu in tebi, da nočem nobenega dru-
zega ženina, in da bom svoje devištvo
neoskrunjeno ohranila. “

Tako je bila Katarina nevesta Božjega
Zveličarja. Starši pa in njeni znanci so
jo silili v zakon. Ko se je pa temu vedno
serčno ustavljala, so jo zaničevali in za
najslabšo v hiši imeli. Tudi satan jo je
skušal in si prizadeval, da bi svojo ob¬
ljubo prelomila. Ko je neki dan pred
bridko martro molila, pride hudobni duh
in razgerne pred njo posebno zalo obleko,
naj bi se z njo ogernila. Ali Katarina
je spoznala zapeljivca in molila k svojemu
Jezusu: „0  moj presladki Gospod Jezus,

151

ti veš, da nočem nobenega druzega ženina,
kakor le tebe; zato te prosim, pomagaj
mi  v tej skušnjavi!“ In na to vidi
preblaženo Devico, ki jej prinese prelepo
obleko in jo ogerne z njo. In Katarina
je bila veselo potolažena ter obljubi, da
hoče vse bridkosti toliko voljnejše prena¬
šati. Vse je vedela in znala z Bogom
skleniti. V očetu si je mislila nebeškega
Očeta, v svoji materi prečeščeno Mater
Gospodovo, svoje brate in druge domače
si je mislila aposteljne in učence Jezu¬
sove. Ko so jej starši privolili, da je
smela stopiti v tretji red svetega Domi¬
nika, je še bolj sveto živela. Preblažena
Devica se jej zopet prikaže in naroči, da
si v spovednika izvoli njenega služab¬
nika Rajmunda, ki jo je po poti čednosti
vodil, in je tudi njeno življenje popisal.

Ker se je Katarina vsa Gospodu iz¬
ročila, ljubil jo je Jezus tudi kot svojo
nevesto. Pa tudi Marija jo je ljubila
kot svojo hčer. Veliko skrivnosti jej je
Gospod razodel. Marija je prišla mnogo¬
krat k njej, jo učila in na najmanjše
tregreške jo opomnila. Neki dan se Ka-
parina z Marijo pogovarja. Katarinin brat
gre merno, in ona se nekoliko ozre, da
bi videla, kdo je. Zavoljo te majhne ra¬
dovednosti jo nebeška Mati ostro posvari.
Pripovedovala je potem, da to svarjenje
jej je tako hudo delo, da bi bila raji
pred vsem svetom osramotena. — Neki
dan je Katarina kruh pekla ubogim. Testa
pa je bilo malo, in še to je bilo že spri-
deno. In zdaj pride Marija v družbi ve¬
liko angel jev ter s svojimi prečistimi ro¬
kami testo mesi. Kruh tiste peke se je
prečudno namnožil ter je bil čudno do¬
brega okusa.

- Gospod Jezus Kristus je Katarini več¬
krat obljubil, da jo bo svojo nevesto po
veri storil, kakor njeno patrono. Ko je
bila Katarina sedemnajst let stara, pride
Jezus s svojo preblaženo Materjo, in jo

nagovori: »Moja hči, zavoljo mene si za¬
pustila posvetno nečimernost, zavoljo mene
si se odpovedala mesenemu veselju ter si
le v meni veselje svojega serca iskala.
Glej zato hočem ženitovanje tvoje duše
obhajati, in ti mi boš nevesta po veri,
kakor sem obljubil." Pri Materi Božji je
bil sveti Janez, sveti Pavel, Dominik in
David, ki je na zlato harpo slavil zavezo
te nove neveste. Preblažena Devica prime
Katarino za roko, jo pelje pred svojega
Sina, ter ga prosi, naj se s to prelepo
dušo zaroči. Gospod je kazal perstan, ki
je imel vdelane štiri bisere in en demant.
Djal ga je Katarini na perst in rekel:
»Jaz, tvoj Stvarnik in Odrešenik, te zvolim
za svojo nevesto po veri, ktero boš čisto
ohranila, da ti bo dano obhajati večno
ženitovanje v nebesih. Pojdi toraj moja
hči in delaj brez nehanja, kar ti bo moja
previdnost odločila. V moči svete vere
boš srečno premagala vse sovražnike svoje. “
Prikazen zgine; perstan na roki Jezusove
neveste pa ostane; toda le njej vidljiv.

Katarina, kot tretjerednica, je živela
pri svojih starših, ter je vsa domača
opravila pridno opravljala. Zraven pa je
za spreobernjenje grešnikov veliko molila,
se postila in jokala. Mnogi so odšli svo¬
jemu pogubljenju na njeno priprošnjo.
Nihče ni prišel k njej, ki bi ne bil boljši
proč šel. Ker je imela Jezusa in Marijo
svoja učitelja, je bila tudi v verskih res¬
nicah toliko izvedena, da je učenim naj¬
bolj težka vprašanja razložila. Gospod jej
je celo naročil, da je šla večkrat k pa¬
pežu, da mu je voljo Božjo sporočila.
Pomirila je več mest, ki so med seboj v
sovraštvu živela. Visoko stopnjo čednosti
je dosegla, veliko čudežev je storila, mnogo
reči je prerokovala. Okoli tri in trideset
let stara se je njena lepa duša k nebe¬
škemu ženinu v sveti raj preselila.

Ko je Katarina umerla, videla je v
Rimskem mestu pobožna vdova prečudno

152

lepe otroke, ki so Katarino na prežali
postelji v nebesa nesli. Svetnica v svoji
lepoti je imela belo obleko z biseri ozalj¬
šano. Na njeni glavi se je svetila trojna
krona. Ko jo v nebesa prinesejo, je vi¬
dela pobožna žena na sedeži kronanega
Zveličarja in njegovo preblaženo Mater.
Jezus je imel v svoji desnici odperte
bukve. Katarina poklekne predenj in ga
moli. Gospod jej je rekel: »Moja hči, moja
ljubljena nevesta, bodi mi pozdravljena!“
In ona je brala iz bukev. Gospod jo
vzdigne in stala je zraven sedeža. Zdaj
se približa nebeška kraljica Marija. Pre¬
lepa versta devic jo spremlja. Katarina
gre po stopnjicah do Marijinega sedeža,
in se pred Kraljico verže na svoja ko¬
lena. Marija pa jo vzdigne in jej da po¬
ljub miru in pravi: »Draga hči, bodi mi
pozdravljena!" Katarina objame potem
vse druge device, ter jih po njihovih bla¬
ženih imenih zakliče. (Surius 29. apr.
Chron. S. Deip.)

50. Svetemu Andreju Korziniju.

V štirnajstem stoletji se je Mati Božja
mnogim prikazala. Naj še tukaj neko¬
liko omenim sv. Andreja Korzinija. Nov
dokaz je ta svetnik, kako vd Marija k
sebi potegniti one, ki so jej posvečeni.
Andrejevi starši so bili v Florenciji doma.
Ker so dolgo brez otrok bili, so za to k
Bogu zdihovali in veliko dobrega storili.
Neki dan so ti starši slišali v pridigi te
le besede svetega pisma: „ Svojih desetin
in svojih pervin dajati ne odlašaj; pervo-
rojenega zmed svojih sinov meni daruj !“
(II. Mojz. 22, 29.) Oče in mati, vsak
za se obljubita, da pervi sad svojega za¬
kona hočeta Bogu in preblaženi Devici
darovati. Potem molita še pred mnogo
češčeno podobo naše ljube Gospe, ter
zopet vsak za se obljubita, da hočeta v
službo Božjo posvetiti pervega sina, ako

ga njima Bog da. Ko sta pozneje si
razodela, kaj sta ob enem z lastnega na¬
giba Bogu obljubila, sta v tem toliko bolj
voljo Gospodovo spoznala. Pred porodom
svojega pervenca pa je mati Paragrina
imela čudne sanje. Zdelo se jej je, da
bo porodila volka, ki bo v cerkev tekel
in se v belo jagnje spremenil. Ko se
prebudi, premišljuje te sanje; pa nikomur
nič ne povA

Velikokrat se zgodi, da starši svojega
pervenčeka preradi imajo, vse mu dovo¬
lijo, vse napake pregledajo. Ali taka
nespametna ljubezen je v škodo in sra¬
moto otroku in staršem. Tako so tudi
tega Andrejčeka starši preveč ljubili. Kar
je pa preveč, pravijo, ni dobro. In An-
drejček je bil nepokoren, svojeglaven; celo
v slabo druščino je zašel. Staršem je
serce žalosti pokalo in niso si znali po¬
magati. Še le petnajst let star je bil že
vsem nerodnostim in nespodobnostim vdan.
Neki dan, ko je opomine svojih staršev
zopet svojeglavno zasmehoval, pravi mu
njegova mati s solznimi očmi: »Zares si
ti tisti volk, od kterega se mi je sanjalo!“
Te materne besede ga pretresejo in urno
vpraša: »Kako pravite, mati, da sem volk?"
»Vedi, moj sin," mu mati odgovori, »jaz
in tvoj oče nisva imela nobenega otroka;
obljubila sva preblaženi Devici Mariji, da
bova njej darovala pervega sina. In ta
si ti. Pa vedi še, da se mi je sanjalo,
da sem volka porodila, in ta volk je tekel
v cerkev in tam je postal jagnje. Po¬
misli tora j, moj sin, da naš si le po po¬
rodu ; po naši obljubi pa si lastnina pre-
blažene Device Marije. Prosim te, ne
odpovej se sveti Devici!

Te materne besede so kakor pšica
prederle serce mladenčevo. Vso noč ni
mogel spati. Vedno mu je Marija pred
očmi. Glasno je zdihoval: »Od kar vem,
da sem tvoj, o prečastna Devica Marija,
hočem ti noč in dan zvesto služiti. Prosi

153

pa svojega ljubljenega Sina, naj mi od¬
pusti grehe mladosti moje. Kakor sem
dozdaj njega in tebe s slabim življenjem
žalil, tako hočem odslej z vsemi svojimi
močmi vama dopadljivo živeti."—Drugo
jutro hiti v cerkev Karmelitov, verže se
pred podobo naše ljube Gospe na kolena
in ponovi v priserčni molitvi svojo prošnjo
in svojo obljubo. Zdaj gre in poterka na
samostanska vrata ter prosi, naj bi ga
med redovnike sprejeli. Prednik ni mogel
verjeti tej prošnji. Naročil mu je, naj v
cerkvi počaka odgovora. Prednik pa urno
sporoči to njegovim staršem. Že so ga
starši skerbno iskali, ne vedoč kam je šel,
in veseli se podajo v samostan, ko so
zvedeli, kje da je. Ko ga pa mati pred
podobo Matere Božje klečečega zagleda,
reče mu vesela: »Glej, moj sin, kako si
z volka res jagnje postal!" In starši radi
privolijo, da postane menih, služabnik
Marijin.

V samostanu je Andrej z vso poniž¬
nostjo in priprostostjo stregel svojim du¬
hovnim bratom v kuhinji in pri mizi.
Opravljal je tudi službo vratarja. Veliko
skušnjav je imel, pa vse stanovitno pre¬
stal. Ko je bil v mašnika posvečen, je
v čast svoji nebeški Materi svojo pervo
sveto mašo čisto na tihem opravil. Ma¬
rija se mu v družbi neštevilnih angeljev
prikaže. »Ti si moj služabnik, sama sem
te izvolila in po tebi bom slavljena," mu
pravi. Takrat mu je podelila mnogo ne¬
beških darov, posebno veliko ponižnost,
s ktero je visoko stopnjo svetosti dose¬
gel. Zoper njegovo voljo so ga zvolili
škofa v Fiesoli. S svojim ostrim živ¬
ljenjem je bil zares lep zgled celi ško¬
fiji. V sedemdesetem letu je na sveti
večer molil v cerkvi naše ljube Gospe
pred pervo sveto mašo; in nebeška kra¬
ljica se mu prikaže in reče: »Moj sin,
glej, bliža se čas, da zapustiš to solzno
dolino; toraj bom prišla tisto noč, ko so

sveti kralji mojemu Sinu in meni prinesli
zlata, kadila in mire in ko si ti meni
daroval svojo dušo in svoje telo, svoje
serce in vse svoje — tisto noč bom prišla,
da v družbi angeljski tvojo dušo v ne¬
besa popeljem."

Kmalo po tej prikazni ga napade
merzlica. S priserčnim veseljem priča¬
kuje ure svoje smerti in z nebeško svet¬
lobo obdan, umerje v rokah svoje Božje
matere Marije 6. prosinca 1373. (Surius
6. jan.; Negot. Saec. M.)

51. Blaženemu Henriku Suzo-u.

Vsi si želimo večno zveličanje. Kje
je pameten človek, ki bi ne bil rad en¬
krat v nebesih? Kje je kristjan, ki bi
ne zvedel rad, kako je v svetih nebesih ?
Pobožen Henrik je imel čudno prikazen,
v kteri je videl nebesa. On nam pripo¬
veduje, kaj vse je videl. Predno pa to
njegovo prikazen tukaj zapišem, naj po¬
prej omenim še drugih prikazni njegovih.

Henrik je živel pervo polovico 14. sto¬
letja. Bil je menih v samostanu svetega
Dominika v mestu Konstancu. V njegovih
spisih je zaznamovanih mnogo posebnih
milosti, ktere je ta zvesti služabnik naše
ljube Gospe prejel.

Nekdaj je Suzo obljubil, da iz lju¬
bezni do Jezusa bo samo zjutraj kaj pil,
čez dan pa nič. Od božiča do druge
nedelje po razglašenji Gospodovem je
spolnoval ta post. Hudo hudo žejo je
terpel. Neko noč, ko ga  je žeja pre-
strašno terla, je imel čudno prikazen.
Marija se mu prikaže in z njo je Jezus
kot dete, staro kakih sedem let. Dete ima
v svoji roki verček s hladno vodo. Ne¬
beška Mati vzame ta verček, kterega jej
njeno Božje Dete poda, in d& Henriku
piti. On vzame in pije z veliko željo, da
si potolaži žejo.

Nekdaj gre po polji in pride na ozko
stezo. Sreča ga revna stara ženica, on se

154

ogne in stopi v blato. Žena pa se ozre
nazaj in pravi: „Ljubi gospod, kaj ven-
der mislite, da se častiti mašnik Gospo¬
dov meni revi ognete; saj bi se bila jaz
rada ognila?" Na to pravi Henrik:
„ Ljuba žena! navado imam, da vsako ženo
častim zavoljo mile Matere Božje. “ Stara
ženica povzdigne oči in roke proti nebu
in pravi: »Zato prosim ravno to nebeško
Mater, da naj vam kako posebno milost
podeli, preden ta svet zapustite, ker v
nas ženah njo toliko častite." On pristavi:
„Pomagaj mi prečista Devica in kraljica
nebeška, Marija!"

Ko je Suzo še majhen fantiček bil,
imel je navado, da je perve spomladan¬
ske cvetlice svoji nebeški materi posvetil.
Vsako spomlad je tergal cvetlice z marsi-
ktero pobožno mislijo; zvil jih je v pri¬
jeten venček in šel je s svojim venčekom
h kapeli naše ljube Gospe; pokleknil je
ponižno pred njeno podobo in jo je ven-
čal v otroški misli: Ker je Marija naj¬
lepša cvetlica in radost njegovemu sercu,
ne bo zavergla pervih zemeljskih cvetlic,
ktere jej njen služabnik ponudi.

Ko neki dan to svoje prijetno delo
ponavlja in Marijino podobo vnovič venča,
imel je čudno prikazen. Videl je nebesa
odperta in svetle angeljčke, bliščeče oble¬
čene, hoditi gori in doli. In slišal je, kako
nebeščani prelepo pojejo, da še nikdar kaj
takega ni slišal. Peli so pesem v čast
naši ljubi Gospej. To petje je bilo tako
nebeško - sladko, da se njegova duša v
veliki radosti topi. Tudi on se pridruži
in poje z nebeščani. Njegova duša je bila
napolnjena z nebeškim veseljem ter je le
po Bogu hrepenela.

Suzo se je z vso močjo prizadeval,
da bi Boga ljubil iz celega serca, in da
bi vse ljudi za ljubezen do Boga vnel in
jih od posvetne, pregrešne ljubezni od-
vernil.

Veliko ljudi je na pravo pot pripeljal.

Bile ste dve osebi, ki ste živeli v
pregrešni ljubezni; satan jih je tako v
svojo mrežo vjel in oslepil, da sta mi¬
slila, da njuna pregrešna zaveza ni nič
pregrešnega; in Bog je blagoslovil delo
svojega služabnika in Suzo jima je oči
odperl, da sta spoznala svojo hudobijo
in se resnično poboljšala. — Bila je pa
pobožna žena Ana, ki je nekdaj v svoji
ljubezni do Boga priserčno molila. In ta
žena je v duhu zamaknjena videla, da v
podnebji se zbira cela jata hudobnih duhov
zoper tega služabnika Božjega. Vsi so
vpili: Smert in pogin temu menihu! Kleli
in rotili so ga, ker jih je s svojim podu¬
kom pregnal iz serca onih dveh grešni¬
kov. Zaprisegli so se, da ga  hočejo tako-
dolgo preganjati, da se bodo nad njim
zmaščevali. — Žena se tega prestraši ter
prosi Mater Božjo, naj priteče svojemu
služabniku na pomoč v njegovi sili. Ma¬
rija pa pravi: »Brez pripuščenja mojega
Deteta mu nič ne morejo; kar pa bo
Jezus pripustil, je njemu v korist; zato
mu sporoči, naj bo le serčen." — Po
tem sporočilu je bil Suzo še bolj vnet o
spreobernjenji grešnikov. Imeli so pa
razni grešniki do njega toliko zaupanje,
da so ga iskali tudi taki, ki so se dru¬
god sramovali obtožiti se svojih velikih
pregreh. On je vsakega milo in priza¬
nesljivo sprejel. Naj tu še en zgled na¬
vedem.

Bila je žena imenitnega stanu. Za¬
bredla je v greh, kterega je takoj pri¬
serčno obžalovala. Marija, pribežališče
grešnikov, se jej prikaže in pravi: »Pojdi
tje k mojemu služabniku; on ti bo po¬
magal." Žena zdihne: »O moja Gospa,
ali jaz ga ne poznam!" Mati milosti
Božje zopet pravi: »Poglej semkaj, pod
svojim plaščem ga  imam v svojem var¬
stvu. Pa dobro poglej njegovo obličje,
da si ga zapomniš; on je pomočnik in
tolažnik terpečim; on te bo potolažil."

155

Žena je prišla iz ptujih krajev, ter je
spoznala njegovo obličje, kakor ga je v
prikazni videla, ter ga je prosila, naj jo
z Bogom spravi, pa mu tudi pove, kako
in kaj se je njej zgodilo. On pa je storil
po svoji moči, kakor je Mati milosti
Božje zahtevala.

Suzo je storil veliko dobrega. Ali zo¬
per vse dobro se hudo vedno vzdiguje;
zato je moral tudi veliko preterpeti. Bog
ga je pa tudi prečudno podpiral in to¬
lažil. Nekdaj mu Gospod reče: „ Povzdigni
svoje oči in poglej kraj, kterega zaslužiš.
Poglej v domovino nebeškega raja. Tu
na zemlji si ptujec, revni popotnik. Ka¬
kor pa popotnik hiti proti svoji domovini,
kjer ga njegovi prijatelji željno pričaku¬
jejo; tako hiti tudi ti v domovino, kjer
te radi imajo, po tebi hrepenijo, da te
priserčno sprejmejo v svojo veselo družbo.
Ako bi ti vedel, kako te poželijo, kako
po tebi hrepenijo, pa kako tudi želijo, da
se ti zvesto vojskuješ in serčno prema¬
guješ nasprotnosti in težave, kakoršne so
oni premagali in se zdaj z veliko radostjo
spominjajo britkih let, ktere so preživeli,
— ako bi ti to vse vedel, resnično, vse
terpljenje bi ti bilo sladko. O kako lepa,
rajska je krona, za ktero se moraš zdaj
ostro vojskovati! Kako se bodo svetile
rane, ktere ti je napravila moja ljubezen!
Glej, toliko prijateljev imaš v nebeški do¬
movini, kterih najmanjši v neprešteti trumi
te bolj priserčno, bolj zvesto ljubi, kakor
zamore ktera mati tu na zemlji ljubiti
svoje lastno dete.* — In Suzo zdihne:
„0 Gospod, zavoljo tvoje dobrote se pre-
derznem in te prosim, da mi pokažeš še
kaj te moje domovine, da bolj hrepenim
po njej in vse terpljenje raji prenašam.
Pokaži mi, kako jev tej domovini? Kaj
delajo tam? Jih je li veliko? Ali kaj
vedo, kako je z nami v tej solzni do¬
lini ?“ — Gospod mu je tako-le odgo¬
voril: »Pojdi z menoj in za trenutek naj

se spolni tvoja želja. — Glej, nad de¬
vetimi nebesami, ki so neprešteto več
kot sto tisočkrat više od zemlje, tu so
druga nebesa — ognjena nebesa; tako
imenovana ne zavoljo ognja, ampak za¬
voljo neskončne, bliščeče čistosti, ktero
imajo nespremenljivo, nepremakljivo po
svoji natori. In tu je veličastni dvor,
kjer biva vojska nebeška. Tukaj so pri¬
pravljeni večni sedeži, iz kterih so bili
spodeni hudobni duhovi, da jih pose¬
dejo izvoljene duše. Glej, tu je rajsko
mesto v svojem čistem zlatu, ki se
sveti žlahtnih biserov, vloženo je z dra¬
gimi kameni, bliščeče ko zbrušeno steklo,
nasajeno z dišečimi vertnicami, z belimi
lilijami in z živimi cvetlicami. Poglej
sam to prelepo nebeško planjavo; glej tu
je vedna spomladanska radost, tu je kraj
pravega, resničnega veselja. — In zdaj
poglej neprešteto trumo izvoljenih, ki iz
živega, okrepčalnega studenca pijejo, ko¬
likor se jim poljubi. Glej, kako zrejo v
prečisto ogledalo živega Boga, v kterem
jim je vse razodeto. Stopi bližej in po¬
glej, kako je kraljica nebeške dežele,
ktero ti priserčno ljubiš, v svoji časti, v
svoji radosti visoko povzdignjena nad vse
nebeške kore, v sveti ljubezni naslonjena
na svojega ljubega, obdana s cvetlicami
in lilijami svojih čednosti. Glej, kako
njena rajska lepota daje radost in veselje
vsi nebeški vojski. Glej toraj, da se
tvoje serce veseli, in poglej, kako ima
Mati milosti svoje usmiljene, materne oči
ljubeznjivo obernjene v tebe in v vse
grešnike in kako močno prosi odpuščenja
in kliče za svoje ljubljene otroke. —
Glej, v to domovino popeljem iz reve
zvesto dušo, da gleda, kar je na zemlji
verovala, da posede, kar je upala, in
uživa, kar je ljubila. “

Suzo, spominjajoč se svojih grehov,
pravi: »O večna modrost, kako se bo
prederznil grešni človek, da bi se prikazal

156

v svoji nesnagi pred teboj, ki si čistost
sama ? — Le tako bi to zamogel, ako ga
Mati vsega usmiljenja v svoje varstvo
vzame. Večna modrost, ako si moj brat,
si pa tudi moj Gospod; ti si pravi človek,
si pa tudi pravi Bog in oster sodnik greha.
Zato, ker so naše uboge duše v veliki
revi in v neizmerni bridkosti, nam ostane
le to, da svoje grešne oči povzdignemo k
tebi, o izvoljena kraljica nebeška! Zato,
združen z vsemi zagrešenimi serci, danes
ponižno pozdravim tebe, ki si večnega
Solnca prelepi odsvlt, neskončne Božje
milosti gotovo zavetje! O vi visoki du¬
hovi, ve čiste duše, pridite in častite in
slavite, povzdigujte in hvalite, pa se ve¬
selite rajske lepote, slavne kraljice ne¬
beške; ker jaz tega ne premorem, jaz
tega nisem vreden."

Še zmiraj v nebesa zamaknjen zakliče:
„0 ti, Bogu odbrana, priserčna nevesta,
ti prelepa zlata krona večne modrosti, do¬
voli mi, ubogemu grešniku, da smem o
svojih slabostih s teboj govoriti! Moja
duša pade pred te s pobitim sercem, ker
sram me je. O Mati milosti! meni se zdi,
da ne jaz, pa tudi nobena druga grešna
duša pri tebi ne potrebuje nikakoršnega
srednika. Saj si ti neposredna pomočnica
vsem grešnikom. Kolikor bolj zagrešena
je ktera duša, toliko bolj gotovo sme pred
tč. Zato, o edina tolažba grešnim sercem,
edino pribežališče zadolženim ljudem, k
tebi se ozira marsiktero mokro oko, k
tebi se vzdiguje marsiktero ranjeno serce,
ker ti si milostljiva srednica med menoj
in večno modrostjo. Spomni se, o spomni
se, mila in izvoljena kraljica, da imaš
vso svojo čast zavoljo nas grešnih ljudi.
Kaj te je storilo Mater Božjo? Kaj te
je napravilo posodo, v kteri je večna mo¬
drost presladko počivala ? O Gospa, to vse
so napravili naši grehi! Kdo bi te ime¬
noval Mater milosti in usmiljenja Božjega,
ako bi ne bilo človeške revščine, ki to¬

liko milosti, toliko usmiljenja potrebuje?
Naša revščina te je obogatila, naše uboštvo
te je nad vse čiste stvari požlahtnilo.
Zato oberni v nas svoje milostljive oči,
ktere nobenega grešnika, nobenega žalost¬
nega ne zaveržejo. Vzemi me v svoje
varstvo, ker moja tolažba, moje zaupanje
je le v tebi! Kako milostljivo si sprejela
že marsiktero dušo, ktero je Bog, ktero
je ves nebeški kor zapustil, ker je za-
vergla Boga in je obupala ter se od njega
prežalostno ločila, pa je k tebi se za¬
tekla, da si jej s svojo priprošnjo zopet
milost in spravo z Bogom pridobila. Tvoje
ime se taja v mojih ustih, kakor med.
Ti se imenuješ Mater usmiljenja. O kako
sladko, kako milosti polno je to ime!
Temu visokemu imenu naj se vse glave
priklanjajo, vsa kolena pripogujejo. Ko¬
likokrat si sovražno moč hudobnih duhov
od nas odgnala! Kolikokrat si nam milost
in tolažbo sprosila! O, mi zagrešeni ljudje,
kaj hočemo reči, kako se zahvaliti? Sto¬
rimo po svoji moči, in dajajmo jej hvalo
in zahvalo; saj ona, v svoji veliki do¬
broti, ne gleda revščine našega daru; ona
gleda čistost naše volje. O sladka kra¬
ljica, kako po pravici se te veseli tvoj
rod! Prekleta je bila perva Eva, ki je
prepovedani sad jedla; blažena je druga
Eva, ki nam je sladki, nebeški sad pri¬
nesla. Nihče naj ne toži, da je bil zgub¬
ljen raj. Zgubili smo en raj, dobili smo
pa raja dva. Marija je raj, v kterem je
dozorel sad živega drevesa, kteri ima v
sebi vso radost in veselje. In raj nad vse
raje pa je ravno ta sad, v kterem mertvi
oživijo, ako ga okusijo. Iz njegovih rok,
iz njegovih nog in iz njegove strani te¬
čejo živi studenci, ki to zemljo napajajo
— studenci nevsahljivega usmiljenja, ne¬
skončne modrosti, preobilne sladkosti, pri-
serčne ljubezni in studenci večnega živ¬
ljenja. Zares, o Gospod, kdor ta sad okusi,
kdor iz tega studenca pije, on ve, da

157

ta dva raja pozemeljski raj visoko pre¬
sežeta. “

Zopet se oberne k Mariji in zdihuje :
„ Izvoljen a kraljica! ti si vrata milosti, ti
si shramba usmiljenja, ki nikdar ni zaperta.
Nebč in zemlja bi prej prešla, kakor pa da
bi ti ne pomagala vsakemu, ki le resnično
hoče. Zato si ti moji duši pervi pogled,
ko se zbudim in zadnji, preden zaspim.
Karkoli tvoje prečiste roke Bogu darujejo,
njemu izročujejo, če bi še tako majhno
bilo, zaverženo ne bo. Zato sprejmi ma¬
lenkost mojih del, in da bodo kaj veljale
v očeh vsegamogočnega Boga, jih ti po
svojih maternih rokah njemu daruj! Toraj,
o visoka Gospa, kraljica nebes in zemlje,
ostani in bodi nam priprošnica, srednica
in delivka vseh potrebnih milosti pri svo¬
jem nebeškem Detetu Jezusu Kristusu!"

Tako in še več in še lepše je molil
pobožni Henrik Suzo v svojem zamaknjenji,
ko je gledal v sveta nebesa, gledal ne¬
beško kraljico v prečudni prikazni.

Zares prečudno in ostro je živel Suzo
v čisti ljubezni do Boga in svoje nebeške
Matere Marije in v sveti ljubezni do svo¬
jega bližnjega, ter je umeri 25. prosinca
1365 v mestu Ulmu in je v Dominikanski
cerkvi pokopan. (Herz Mar. BluthenV. 298.)

52. Svetemu Vincenciju Fereriju.

V petnajstem stoletji je živel velik
služabnik Marije Device, sveti Vincencij
Fererij, ki je prehodil mnogo dežel in je
bil mogočen poslanec Božji, ki je s svo¬
jimi gorečimi pridigami v greh in razne
hudobije pogreznjeni svet k pokori klical.
Opisovalci njegovega življenja pripovedu¬
jejo, da je v svoji vnemi za čast Božjo
gotovo do trideset tisoč Judov in never¬
nikov pridobil in da je več ko sto tisoč
grešnikov na pot pokore pripeljal.

Kje pa je dobil toliko moč? Od mla¬
dih nog je priserčno ljubil in častil pre-

blaženo Devico Marijo. Zares lepo navado
je imel, da je vsa svoja dela Bogu da¬
roval po Marijinih rokah. S takim na¬
menom je vsaki dan začel in vsaki dan
končal. Že preden je stopil v red svetega
Dominika, molil je vsaki dan dnevnice
naše ljube Gospe. S svojo varhinjo, z Ma¬
rijo, se je pogovarjal, kakor dobro dete
s svojo materjo; in karkoli je za se ali
za druge želel, je na priprošnjo prebla-
žene Matere Božje dosegel.

Kogar pa Bog ljubi, pošlje mu brid¬
kosti in težave, da mu ponudi priliko, pri¬
služiti si lepšo krono nebeško. Ko je sveti
Vincencij s svojo ponižnostjo in s svojo
učenostjo si veliko slavo pridobil, je Bog
v svoji modrosti pripustil, da so ga na¬
padale hude nečiste skušnjave. Ko je nek¬
daj po noči pred podobo svoje ljube Ma¬
tere Božje priserčno molil, naj mu usmil¬
jeni Bog na priprošnjo in po zasluženji
preblažene Matere svoje dar zderžljivosti
dodeli, prikaže se mu satan v podobi sta¬
rega puščavnika, ki mu prigovarja: »Glej",
mu pravi, »jaz sem eden tistih starih
puščavnikov, ki so veliko let v prečudni
zderžljivosti z neverjetnim postom se po¬
korili, ko sem v svojih mladih letih vsem
sladnostim se vdal. Ko sem v radosti in
v posvetnem veselji bil svojo mladost
preživel, začel sem se pokoriti, in Bog,
milostljiv kakor je, mi je vse odpustil. Zdaj
sem, kakor vidiš, siv starček. Svetujem
ti, da svoji mladosti prizanašaš, da se to¬
liko ne ženeš in veselo živiš, pokoro pa
na starost odloži; saj je Bog milostljiv
in zmiraj pripravljen, sprejeti te in zve¬
ličati." Bogoljubni Vincencij je spoznal
zapeljivca, se prekrižal in se preblaženi
Devici izročil, in satan je urno bežal.

Nekdaj je prebiral bukve svetega Hi-
jeronima, v kterih ta svetnik opisuje vedno
neomadežano devištvo Božje Matere Ma¬
rije. Med branjem priserčno zdihuje k svoji
nebeški Materi, naj mu pri svojem Sinu

158

sprosi neomadežano čistost. Na enkrat za¬
sliši grozoviti glas: »Vsi ne moremo de¬
viško živeti. In če si tudi doslej devi¬
škega se zvati zamogel, pa ne bom terpel,
da bi tudi za naprej se še veseliti za¬
mogel te časti in tega priimka. “ Strah in
groza ga obide, ko sliši te čudne besede.
Vincencij se s solznimi očmi oberne k
svoji nebeški priprošnici ter jo milo prosi,
naj mu razodene pomen teh besed. In
kraljica nebeška, s prečudno bliščobo ob¬
dana, se mu prikaže in mu pravi: »Glas,
kterega si slišal, je bil glas peklenskega
duha, ki te moti in te hoče oropati pre¬
lepe krone, ki je le deviškim dušam pri¬
hranjena in ki je v nebesih najlepši kinč
devicam. Zaupaj pa na Boga in na mojo
pomoč in vsi napadi hudobnega duha bodo
nj emu v sramoto, tebi pa v korist in slavo. “
In obljuba Marijina se je spolnila. Vin¬
cencij je bil potolažen, njegovo serce je
bilo mirno, in okrepčan je bil za mnogo¬
tere nove boje, ktere mu je sovražnik
vsega dobrega nastavljal. Vse pa je srečno
prestal s pomočjo Božje Matere, ktero je
celo svoje življenje priserčno ljubil, pa
tudi v svojih pridigah in naukih prelepo
povzdigoval ter je tako češčenje nebeške
kraljice vedno in povsodi pospeševal. (H.
Mar. BI. V. 321.)

53. Sveti Katarini Bologneški.

Gotovo je, da vsako kerščansko serce,
zlasti še nedolžno serce, povzdiguje slo¬
vesno obhajanje božičnih praznikov. Po¬
sebno sveti večer vnema vernega kristjana
k pobožnosti in hvaležnosti do Božje ne¬
skončne milosti, ktero nam je to presveto
noč skazal. Ravno to sveto noč pa usmil¬
jeni Bog še zdaj deli velike in posebne
darove. Bog svoje zaklade obilniši odpira,
kedar je serce človeško bolj vneto, bolj
pripravno. Že v teh bukvah smo brali, da
so imeli sveti ljudje prečudne prikazni ta
dan, ki je rojstvu našega Gospoda in Zve¬

ličarja, Jezusa Kristusa, posvečen, po¬
sebno to noč, ko so se velike skrivnosti
godile. Tudi sveti Katarini iz mesta Bo¬
logna se je to noč prikazala Mati Božja.

Ta blaga devica je bila nuna reda
svete Klare. 5. rožnika 1877 sem se
vračal iz Rima nazaj proti domu skozi
Bologno. Tu so nam kazali telo svete Ka¬
tarine, ki je še popolnoma nestrohnjeno
in gibčno. Videli smo njene gosli, njen
brevir in njen križ.

Ta nuna je bila velika častivka Ma¬
tere Božje. Ko je nekdaj na sv. večer in
noč še proti jutru v cerkvi premišljevala Go¬
spodovo rojstvo in si živo pred oči svoje
duše postavila, kako ljubeznjivo, s koliko
častjo je Marija, preblažena Mati, svoje
Božje Dete na svojem naročji pestovala,
prikaže se jej Mati Božja z Jezusom na
naročji. Marija da svoje nebeško Dete Ka¬
tarini, da ga pestuje in poljubuje.

Ko je Katarina zbolela, se zopet pri¬
kažeta Jezus in Marija v družbi svetega
Lavrencija in svetega Vincencija. Več an-
geljev je bilo z njimi. Eden angeljev z
gorečimi perutami je na svojo harpo citral
in zapel besede svetega pisma: »Et glo-
ria ejus in te videbitur. — In njegova
slava se bo v tebi razodevala. “ Med tem
petjem prime Jezus Katarino za roko in
jo opomni, naj pomen teh besed resnobno
premišljuje in ohrani. In zares se slava
Božja še dan danes v njej razodeva. Pra¬
vijo, da preblažena Devica se je očetu
Katarininemu prikazala in da mu je že pred
porodom napovedala svetost, ktero bo nje¬
gova hči doživela. (Chron. min. para. III.
1. 4.; Chron. S. Deip.)

54. Zveličanemu Tomažu Kempčanu.

Pisavec prelepih zlatih bukev »Hoja
za Kristusom*, je tudi veliko lepega pisal
o slavi in o češčenji naše ljube nebeške
Matere. Morebiti bi se komu, ki prebira
njegove prelepe spise, čudno zdelo, da bi

159

Marija ne bila tudi tega svojega častivca
s svojo pričujočnostjo že tukaj na zemlji
počastila, in bi se ne bila, kakor drugim
svojim ljubljencem, tudi njemu prikazala;
ko jo je za Bogom nad vse ljubil in njeno
slavo tako priserčno oznanoval. Vendar
zmed posebnih milosti, ktere mu je ne¬
beška Mati gotovo skazovala, je iz nje¬
govega življenja le ena taka znana.

Že kot majhno dete za službo nebeški
kraljici izrejen, navadil se je v svojih
pervih letih, da je Mariji v čast vsaki
dan nekaj gotovih molitev opravljal. To
pobožno navado je prinesel seboj v samo¬
stan, kamor so ga  dobri starši v šolo po¬
slali. Ta pobožnost se je pa v njegovo
nesrečo ohladila. Zapustil je s časom to
lepo navado. Svoje molitve na čast Ma¬
teri Božji je opustil en dan, tudi dva dni,
slednjič včasih celi teden. Celo popolnoma
je zanemaril to pobožnost. Marija pa, ker
jo je poprej ljubil in ga je tudi ona lju¬
bila, ga v tem nevarnem stanu ni za¬
pustila. Čudno prikazen mu pošlje iz za¬
kladov svojega maternega usmiljenja. Zdelo
se mu je, da je z drugimi učenci v šoli.
Prikaže se nebeška kraljica z bliščečim
obrazom, ki v presvetlo-beli obleki pride
iz oblakov. Videl je, da je ves samostan
obhodila; pri vsakem menihu, ki se je z
učenjem pečal, je nekoliko obstala, se z
njim pogovarjala, mu svoje dopadenje
skazala in ga pohvalila, da s svojim učen¬
jem dela za zveličanje mladih duš, ktere
so z drago kervijo njenega Sina od¬
kupljene.

Tomaž, ki je premišljeval to priserč-
nost Marijino, ktero je pobožnim menihom
skazovala, je nesterpno pričakoval, kdaj
bo preblažena Devica tudi k njemu prišla
in se z njim radovala. Gledal jo je s
pogledi, ki so njegove priserčne želje ozna-
novale. Mislil si je: Poterpeti moram;
vendar upam, da bom tudi tako srečen,
da bo naša ljuba nebeška Mati tudi k

meni prišla, ko bo drugim svojo ljubezen
razodela. Res, da nisem tega vreden; pa
saj sem jo po svoji moči ljubil. — Tako je
upal; ali ljudem njihovo upanje velikokrat
spodleti.

Tomaž je od Matere vsega usmiljenja
pričakoval znamenje njene ljubezni; prejel
je pa prav občutljivo očitanje. Ko ne¬
beška Mati vendar enkrat pride blizo njega,
zdi se mu, da ga ostro pogleda in ga
tako-le nagovori: „Zastonj ti pričakuješ
od mene znamenja moje ljubezni, ker si
s svojo pogubilno lenobo, na navdajenje
nezvestega svetovalca, svoje navajeno, meni
skazano češčenje opustil. Kam so tvoje
pobožne vaje? Kaj je s tvojimi rožnimi-
venci? Kje so moje dnevnice, ktere si
poprej s toliko pobožnostjo opravljal in
ktere si z gorečimi zdihljeji spremljeval?
Mar ni tvoja ljubezen omerznila? Kakor
da bi ti vest nič ne očitala, pričakuješ,
naj ti svojo ljubezen skažem, ko bi ti le
svoj serd, svojo nevoljo pokazati mogla."
— Tako se mu je zdelo, da mu Marija
govori, tako, kakor mati svoje dete svari
in kara. Slednjič še vidi, kako nevoljno
se od njega proč odverne in mu pravi:
„Le pojdi proč od mene, ti moje ljubezni
nisi vreden, ker si opustil in ne daruješ več
tako lahkih vaj njej, ktero si poprej tako
priserčno ljubil. “ S temi besedami ga za¬
pusti ter ga prepusti želu njegovega ke¬
sanja. Ko se Tomaž predrami, vpraša urno
svojo vest; ponižno spozna svojo lenobo,
pa terdno sklene poboljšati se. Da bi si zopet
naklonil zadovoljnost kraljice vseh angeljev
in bi njenega očitanja nikdar več si ne na¬
kopal, takoj je pričel svoje poprejšnje mo¬
litve ter je do konca svojega življenja
zvesto častil Marijo s češčenjem, kakor
je v svoji mladosti to storil. Marija je
njegovo vnemarnost spremenila v priserčno
vnemo ter ga je s temi skrivnostnimi san¬
jami odvernila nevarne poti, po kteri bi
bil lahko v večno pogubo zabredel.

160

Častimo tudi mi preblaženo Devico
Marijo vsaki dan, če tudi le z malimi,
kratkimi zdihljeji. Stanovitnost v takih
kratkihpobožnostih je velikokratveč vredna,
kakor veliki darovi, ktere le včasih oprav¬
ljamo. (Rosweid in vita; Chron. S. Deip.
Negot. Saec. M.)

55. Bogoljubnemu Egbertu.

V spisih Tomaža Kempčana je opisan
drug zgled, kako ljubeznjivo skerbi naša
nebeška Mati za svoje častivce. On pri¬
poveduje, da v samostanu na hribu svete
Neže je živel samostanski brat Egbert.
Ljubil je uboštvo in zatajevanje, in pre¬
blaženo Devico Marijo je priserčno lepo
častil. Še v svoji sivi starosti je rad in
pridno delal, vozaril, oral je in druga
težka dela je opravljal, kolikor so mu
njegove moči dopustile. Pri teh svojih
težavnih opravkih je pa vedno premišljeval
bridko terpljenje našega Zveličarja Jezusa
Kristusa in bolečine Matere Božje, ktere
je ona, zlasti na kervavem potu svojega
Sina, preterpela. In ko je po težkem delu
ves utrujen bil, je svoj počitek le v mo¬
litvi iskal in našel. Ali hudobni duh, oče
vse laži in gerdi zapeljivec, se v nikogar
toliko ne zaganja, kakor v njega, ki hodi
ozko pot svetih čednosti. Tako tudi bogo-
Ijubnega Egberta ni zgrešil. Začel ga je
nadlegovati s skušnjavami, naj zapusti
samostan, naj se poda v široki svet in
naj roma na razne Božje poti in če bi
še tako revno se preživel, pridobil bi si
več zasluženja; tukaj v samostanu nima
nobenih skerbi, ima preveč složnosti; zu¬
naj v svetu pa bo imel dosti bridkosti,
veliko zaničevanja, bo terpel revščino in
lakoto; tako pa bo svojemu Bogu mnogo
bolj dopadljiv in si bo pridobil veliko več
zaslug. — Tako in enako mu je satan
vedno šepetal in silil vanj, naj bi zapustil
samostan, v kterem je do sive starosti
zadovoljno živel.

Tako dolgo ga skušnjavec nadleguje,
da Egbert svoje misli predniku razodene.
Prednik in vsi bratje mu preljubo pri¬
govarjajo, naj te misli zaverže, naj se
nikar novim nevarnostim ne vda in naj
pogubno okoli ne tava. Kakor so vedeli
in znali, dopovedali so mu, da zviti za¬
peljivec se posluži vsakoverstnih, na videz
celo dobrih izgovorov, da bi človeka pre¬
slepil; prav lahko je mogoče, da bo po
spremenu kraja in v družbi lahko mišljenih,
v svet zaljubljenih ljudi dobro pričeto,
srečno pot v večnost zapustil.

Ali vse to bratovsko prigovarjanje nje¬
govega serca ni umirilo. Ostal je omahljiv.
Ni se mogel odločiti, da bi v samostanu
ostal, pa spet si ni upal brez privoljenja
samostana zapustiti. Satan pa je le še huje
pritiskal s svojo zvijačo. V tej hudi za¬
dregi se Egbert zateče k svoji nebeški
Materi, k preblaženi Devici Mariji ter se
v njeno varstvo še bolj priserčno izročuje.
Ko se neki dan ves vtrujen na svojo ko-
loro nasloni, še vedno v teh skušnjavah,
prevzame ga zoper njegovo voljo dremota.
Komaj zadremlje, vidi pred seboj veli¬
častno Gospo, ki ga s premilo prijaznostjo
nagovori: „ Egbert, ostani tukaj in stori,
kar ti bo tvoj prednik rekel!" Po teh
besedah zgine podoba; on pa urno gre k
svojemu predniku ter mu s solznimi očmi
pove, kar je videl in slišal. Prednik pa,
kot dober pastir, potolaži svojo ovco in
pravi: »Toraj ostani, moj sin, pri nas,
kakor ti je velela naša Gospa!“ Egbert
je ostal v samostanu, skušnjave ga niso
več nadlegovale. Ni pa več dolgo živel,
ker večer njegovega življenja je že bil.
Umeri je v miru leta 1420. (Herz. Mar.
Bluthen V. 323.)

56. Dvem sestram. Pobožnemu kmetu.
Nedolžni deklici.

Da ne bi kdo mislil, da kraljica ne¬
beška se je nekdaj prikazovala le me-

161

nihom, ali nunam in drugim imenitnim
ali učenim, naj omenim ob enem treh
zgledov, ki nam spričujejo, da so bili tudi
priprosti ljudje ljubljenci Marijini, so še
zdaj in bodo vedno.

V starih časih je Mati nebeška si zvo-
lila večidel kako podobo na svojih Božjih
potih, pri kteri so njeni pobožni častivci
na njeno mogočno priprošnjo posebne mi¬
losti prejemali. Vendar ima veliko takih
Božjih potov svoj začetek v prikazovanji
preblažene Device Marije, kakor sedanje
dni, tako tudi poprejšnje čase. V sredi
14. stoletja imamo več takih zgledov.

V Toskani v mestu Fiesole ste živeli
dve mladi sestri. Oni ste pasli čedo svo¬
jega očeta. Najraje ste gonili svojo ži-
vinco na samotni pašnik, kjer je v neki
skalnati votlini bila podoba Božje Matere.
Pred to podobo ste kaj radi hodili in
vsaki dan ste tukaj sveti rožnivenec mo¬
lili za vse potrebe in kar je njuno ne¬
dolžno serce želelo. Ko neki dan (bil je
ravno god obiskovanja Device Marije) zopet
greste proti skalnati votlini, da bi po svoji
navadi svojo nebeško Mater počastili,
se čudno zasveti po votlini in deklici za¬
gledate v sredi rajske bliščobe nebeško
kraljico s svojim Božjim Detetom na na¬
ročji, na vsaki strani pa je prelep angelj.
Deklici se pri pervem pogledu silno pre¬
strašite, ali urno dobite serčnost, ko jima
Marija prijazno prikima in ju k sebi vabi.
Nič več se ne bojite. Marija jima naroči,
naj greste po svojega očeta. Ko oče urno
pride, mu razodene nebeška kraljica, da
želi, naj bi v njeno čast ravno na tem
mestu cerkev postavili. Naroči mu, naj
te njene želje mestjanom pove. Dobri
mestjani so ta glas veselo sprejeli. Veliko
pobožnih je hitelo na čudodelni kraj in
urno so sklenili, da hočejo zidati željeno
cerkev. Da bi jih Marija za to še bolj
vnela, se je pobožni množici še enkrat pri¬
kazala ravno tako, kakor poprej malim

III. del.

deklicam in dobremu očetu. Ko je bila
cerkev dodelana, so verni v njej dobivali
obilno posebnih milosti Božjih; da je bila
tukaj ena najimenitnejših Marijinih Božjih
potov. Imenovali so to svetišče: »Našaljuba
Gospa na skali."

Ravno tako se je začela Božja pot
»Naše ljube Gospe milosti Božje" na gori
Verdaile na spodnjem Francoskem. Ta gora
je v tistem kraji, kjer je bival in učil
sveti Lazar in kjer ste njegovi sestri Mag¬
dalena in Marta spokorno in sveto živeli.
V god svetega Lovrenca leta 1519. se je
prikazala nebeška kraljica na gori Verdaile
pobožnemu kmetu, kteremu je bilo Janez
ime. V veličastni bliščobi sta nebeško kra¬
ljico spremljevala veliki angelj Mihael in
sveti Bernard. Razodela je Janezu svoje
želje, naj jo ljudje na tej gori častd v
imenu: »Naša ljuba Gospa milosti Božje."
Obljubila je, da ta kraj bo zares kraj mi¬
losti Božje. Janez se je urno podal k
svoji domači duhovski gosposki ter je vse
povedal, kar je videl in slišal. Vsi so mu
verjeli in urno so se lotili zidanja nove
cerkve na čast »Naši ljubi Gospej" na
kraji, kjer se je Marija pobožnemu Ja¬
nezu prikazala. Papež Leon X. je s po¬
sebnim pismom poterdil to prikazen ter
je obiskovalcem te nove Marijine cerkve
podelil mnogo odpustkov.

Malo časa pozneje je bila zidana še
druga Božja pot Materi Božji v čast. To
je bilo v Tarbes-u, tudi na spodnjem Fran¬
coskem. To svetišče so imenovali: »Naša
ljuba Gospa dobrega zdravja." Bogoljubni
pastir je bil začetnik tega Marijinega tem-
peljna. On je imel edino hčer, ktero je
izredil v strahu Božjem in jej je vcepil
posebno otroško ljubezen do nebeške Ma¬
tere. Ko je ta nedolžna hčerka neki dan
domače ovce pasla, je malo podobico Ma¬
tere Božje, spomin njene pobožne matere,
postavila na drevesni štor; potem je po¬
kleknila in pričela moliti. Komaj je de¬

li

162

klica na svojih kolenih pred ljubo podobo,
prikaže se Mati Božja in naroči ubogi
pastirici, naj urno gre k svojemu očetu
in naj mu povč, da gre k gosposki ter
naj naznani željo njeno, da naj na tem
kraji postavijo cerkev na čast Gospodovi
Materi. Oče je dobro poznal pošteno serce
svojega otroka in je vse verjel, kar mu
je hčerka povedala. Gre toraj k mestni
gosposki ter povd, kaj želi Mati Božja,
ki se je njegovi mali hčerki prikazala.
Niso ga pa dobro sprejeli. Kakor ne¬
spametnega sanjavca so ga imeli ter so
ga spodili. Žalostno se verne domu. Med
tem je bila mala deklica v domači koči;
prišel je berač, ki je kruha prosih De¬
klica mu poda zadnji košček, ki je pri
hiši bil. Oče jo je naučil, da ne sme no¬
benemu beraču odreči daru, da naj vsa-
cemu, če tudi le kaj malega, podari. Oče
pride ves užaljen in lačen domu. Mislil
je povžiti zadnji košček kruha; ko je pa
zvedel, da ga je dobra hčerka vbogaime
dala, bil je tudi zadovoljen.

Dete zdaj teče na kraj, kjer se je Ma¬
rija prikazala. Mati Božja je bila še pri
štoru. Deklica milo toži preblaženi De¬
vici, kako se je njenemu očetu godilo.
Marija pa naroči deklici, naj povč očetu,
da še enkrat gre k gosposki in naj njene
želje še bolj serčno razodene. V žepu svo¬
jem ima pa deklica mali košček černega
kruha, kterega jej je v jutru oče dal, da
bi ga na paši povžila. Ko ga pa iz svo¬
jega žepa potegne, da bi ga lačnemu
očetu dala, zavzame se, ker namesto čer¬
nega pustega kruha ima v roki lepo bel
in okusen kruh. Vsa vesela teče domu in
sporoči očetu povelje Matere Božje in po¬
kaže tudi v poterdilo prečudni kruh. Oče
se nič ne obotavlja, gre zopet k mestni
gosposki in svoje poslanstvo ponovi. Kmalo
je šla ta novica po celem mestu. Vsi so
potegnili s pastirjem, ker so ga vsi kot
poštenega moža poznali. Natančno so zdaj

vse preiskali. Na kraju prikazni so po¬
stavili križ in pobožni obiskovalci so urno
nanosili obilnih darov, da so v kratkem
prelepo cerkev pozidali. Mnogi bolniki so
čudoma ozdraveli, in zato so to Božjo pot
imenovali: „Naša ljuba Gospa dobrega
zdravja." (Chron. Servitarum lib. 4. Herz
M. Bliithen V. 325.)

57. Svetemu Ignaciju.

V teh svetih, nenavadnih prigodbah,
ktere v teh bukvah opisujem, pridemo
zdaj v tisti nesrečni čas, ko je hudobni
duh s polnimi rokami sejal gerdo, stru¬
peno ljuliko na njive svete cerkve, ter je
tako zaterl mnogo lepe pšenice, ki je s
pomočjo milosti Božje čversto rastla za
večne žitnice nebeškega Očeta. Prišli smo
v duhu do tistega prežalostnega časa, ko
je satan nesrečnega Lutra tako preslepil
in v svoje mreže vjel, da mu je bil zvest
pomagač ter je s svojo novo krivovero od
drevesa svete kerščanske cerkve odkerhnil
ne le male češulje, ampak cele veje.

Tisti mili Bog pa, ki je zoper krivo-
vere četertega stoletja obudil mogočne
vojskovalce, svetega Atanazij a, svetega Ci¬
rila, svetega Hijeronima, svetega Avgu¬
ština; tisti Bog, ki je zoper nevernega,
ljutega Turka navdušil vse zapadne de¬
žele in je oborožil križarske vojske; tisti
Bog, ki ima v svojih mogočnih rokah
vedno pripravljeno sredstvo zoper vsako
bruhanje peklenskega duha; — tisti Bog
je preslepljenim krivovercem nove duhovne
vojake nasproti postavil. V svoji večni mo¬
drosti je napravil novo brambo zoper nove
sovražnike, ktere je oče vse laži nabral
in zoper sveto vero spuntal. Nastala je
družba Jezusova, čversta vojska, kije imela
le duhovno orožje.

Ta vojska sije precej o začetku v svojo
varhinjo zvolila nebeško kraljico, ktero je
ravno ta nova krivo vera zaničevala. Je-

163

zuiti so z novo vnemo se potegnili za
čast Matere Božje. Zato jim je pa Ma¬
rija tudi obilno nebeških milosti podelila.
Že začetnika te družbe je Marija obis¬
kala, ko se je spreobernil in v njeno službo
posvetil. Sveti Ignacij je bil vojak in je
bolj lahkomišljeno živel. V vojski je bil
ranjen in zato je delj časa doma ležal.
V tej bolezni je bral življenje svetnikov
in to branje ga je spreobernilo. Večkrat
po noči, ko je vse mirno spalo, je on
vstal, zapustil svojo posteljo pa je padel
pred podobo Matere Božje ter jo priserčno
prosil, naj se potegne zanj pri Bogu in
mu sprosi odpuščenje grehov in prijaznost
Božjo. Ko je nekdaj zopet tako molil in
zdihoval k Mariji, se je po njenih rokah
vsega Jezusu Kristusu daroval in se v
njuno službo posvetil in jima neprelom-
Ijivo zvestobo obljubil. Ko je pa svojo
molitev končal, slišal je velik ropot. Hiša
se je tresla, okna so žvenketala in zid je
na široko razpoknil, kar se še zdaj vidi.
Nebeška moč je to storila v znamenje,
da to daritev sprejme.

Milosti, ktereje na Marijino priprošnjo
prejemal, so pripomogle, da je nečimernost
tega sveta spoznal in zapustil. Ko neko
noč dolgo čuje, prikaže se mu preblažena
Devica Marija z nebeškim Detetom na na¬
ročji v veliki, neznani bliščobi. Pri po¬
gledu angeljske kraljice je bil napolnjen
s prečudno sladkostjo, ki je v njem za¬
morila vse meseno poželjenje, vse po¬
svetno razveseljevanje. Zdelo se mu je,
ko je precej dolgo Marijino prikazen imel,
da je bilo ta čas njegovo serce popolnoma
očiščeno in vse nagnjenje do posvetnega
v njem zaterto. Ker pa v svoji poniž¬
nosti sam sebi ni nič zaupal, je na Božji
poti naše ljube Gospe v Montseratu storil
obljubo vednega devištva.

Že tri in trideset let star se je lotil
učenja bogoslovskih vednosti. Šel je po¬
zneje v Pariz in tukaj je zbral devet

hogoljubnih mož, ki so se zavezali, da
hočejo delati za zveličanje svojega bliž¬
njega. Bilo je v praznik vnebovzetja Ma¬
tere Božje, ko so v cerkvi naše ljube Gospe
v Montmartre-ji slovesno obljubili, da ho-
čejo.z misijonskimi pridigami ljudi na pravo
pot proti nebesom napeljevati. Na svojem
serci je vedno nosil podobo žalostne Ma¬
tere Božje, ktero so pozneje kot čudo¬
delno podobo v Saragosi posebno častili.
V neki prikazni, ktero je imel pri sveti
maši med povzdigovanjem, bilo mu je raz¬
odeto, kako se je Marija pri večnem
Očetu zanj potegovala, in da je le na
njeno mogočno prošnjo dosegel milosti,
kterekoli je sprejel. Opisavci njegovega
življenja pripovedujejo, da več kot tri¬
desetkrat sta se mu Jezus in njegova
presveta Mati Marija prikazala. Veliko je
delal za spreobernjenje grešnikov in krivo¬
vercev in veliko je prestal iz ljubezni do
Boga in do bližnjega. 65 let star je umeri
z zdihljejem: Jezus, Marija!" (Herz M.
BI. V. 327.)

58. Petru Perri-ju in Jakobu Ledesme-ju.

Kedarkoli se je kaka duhovska družba
ustanovila in v katoliški cerkvi vterdila,
bila je precej o začetku polna vneme, polna
goreče ljubezni. Že perva leta kaže svojo
junaško moč, svojo duhovno mladost. In
s svojimi velikimi čednostmi pa si pri¬
služi nenavadne milosti predobrega Boga.
Zato vidimo v popisih velikih kerščanskih
družb precej o začetku mnogo prikazovanj,
razodenj in vsakoverstnih čudežev. Včasih
Bog sam, včasih preblažena Devica deli
nove in nenavadne milosti v spodbudo in
razširjanje kake pričete duhovne družbe;
velikokrat Mati Božja te svoje ljubljence
zares obsiplje z nebeškimi darovi. Tega
smo se že prepričali v mnogoterih zgle¬
dih Mariji posvečenih redov, kar smo že
v teh bukvah brali od Cistercijenzov, Ser-

n*

164

vitov, od Frančiškanov in Dominikanov.
Tega se lahko prepričamo tudi pri Je¬
zuitih, ki je ena najbolj razširjenih, naj¬
lepše cvetečih duhovnih družb, ki so v
zadnjih stoletjih iz vedno rodovitnega na¬
ročja Kristusove neveste nastale. Obilne
in zares prečudne so prikazni in raz-
odenja, ktere je ljuba Mati Božja začet¬
nikom in pervim udom te imenitne družbe
skazovala. Skoraj vsem pervim deveterim
tovaršem svetega Ignacija se je nebeška
kraljica prikazala, ter jim je posebne mi¬
losti delila. Njeno materno dobroto je
skusil tudi Peter Perri iz Padue.

Že tri in trideset let ga je terla gnjila
vročica ter ga je do konca prignala; no¬
beno zdravilo mu ni pomagalo. Sveti
Ignacij ga je večkrat obiskal, ga tolažil
in mu dobre in pobožne misli obujal. Ko
neki dan zopet pride k njemu, mu za go¬
tovo obljubi, da ga bo preblažena Devica
kmalo ozdravila. Prihodnjo noč po tej
obljubi, ko je bolnik v velikih bolečinah
Cul, prikaže se mu Gospa neskončne le¬
pote, ogernjena z oblačilom, ki je bilo bolj
belo kot sneg. Z njo je bila množica pre¬
lepih devic, ki so imele nezvenljive vence
na svojih čelih. In Marija ga vpraša: »Bi
li rad zopet ozdravel ?“ Ko nebeški Ma¬
teri prikima, poda mu ona malo podobico,
enako njeni podobi, ktero častijo blizo
Praskati v samostanu Grotte-Ferrata. Seče
mu, naj to podobico položi na kraj, kjer
misli, da je njegova bolezen najhujša. Ferri
uboga, potem sladko zaspi in ko se pre¬
budi, je popolnoma zdrav. Ko pa išče po¬
dobice, ktero je po pravici imel za pri¬
pomoček svojega ozdravljenja, ne najde
je nikjer. Saj je tudi ni več potreboval.
Marija je svoj presveti obraz tako globoko
vtisnila v njegov spomin, da mu ni bilo
treba nobene podobe s človeško roko na¬
rejene. — Drugo jutro ga zopet obišče
sveti Ignacij in smehljaje se mu bliža, ker
razodeto mu je bilo, kaj se je z njim zgo¬

dilo. Vpraša Petra, kako mu je? Peter
mu pravi: »Prav dobro.“ Ignacij mu od¬
govori: »Mar ti nisem govoril, da naša
ljuba Gospa te bo ozdravila?" Peter pa
je pričal, da mu je bilo tudi razodeto,
da mu je preblažena Devica ljubo zdravje
izprosila le na prošnjo njegovega spred-
nika, svetega Ignacija.

Neizrečeno srečo, videti že v tem živ¬
ljenji nebeško kraljico, je večkrat imel
Jakob Ledesme, ki je bil tudi eden per-
vih udov Jezusove družbe. Ktere pa mili
Bog za visoko stopnjo odloči, njim daje
tudi priložnost, da to stopnjo z njegovo
pomočjo dosežejo. Zato imajo sveti možje
mnogotere in velikokrat prav hude skuš¬
njave, ker se zlato v ognju čisti.

Ko je stopil Jakob Ledesme v družbo
svetega Ignacija, v družbo Jezusovo, na¬
padale so ga dolgo hude skerbi, bo li
cvet svojega devištva neomadežan ohraniti
zamogel? Tudi ga je velikokrat nadlegovala
misel, bo li v tej družbi stanoviten ostal?
Njegove dušne britkosti, ktere je zavoljo
te skušnjave terpel, ne dajo se popisati.
Usmiljena Mati Božja pa, ktero je Jakob
priserčno častil, je tem skušnjavam konec
storila. Ko je bil v mestu Brescia, se mu
je prikazala Marija, spremljevale sojo sveta
Marija Magdalena, sveta Katarina muče¬
nicam sveta Katarina Sijenska. Angeljska
kraljica je preljubeznjivo z njim govorila,
ter ga je zagotovila, da bo svojo nedolž¬
nost neomadežano ohranil in da bo celo
svoje življenje družbi Jezusovi zvest ostal.
Obljubi mu pa tudi, da ga bo zadnje tre¬
nutke še enkrat obiskala. Njene tovaršice
so tem Marijinim besedam priterdile ter
so to z neizrečeno milim smehljajem na¬
znanile. In ko so s svojimi nebeškimi
glasovi po latinsko slavo presvete čistosti
prepevale, zginile so z angeljsko Kraljico.
Blaženi Jakob si je naslednje verste te
nebeške pesmi zapomnil: »Koliki dar je
sveta čistost, — ktero Bog pobožnim dA!

165

— Res, nebeški dar je lepa čistost! —
Veče pa je še plačilo, — ki bo čistim v
povračilo! “

Preden je bil Jakob v mašnika po¬
svečen, obiskal je najimenitniše šole. Bil
je zares učen pa pobožen Jezuit in velik
častivec Matere Božje. (Hist. soc. Jesu
1. 1.; Negot. Saec. M.)

59. Svetemu Janezu od križa.

Sveti Janez je eden tistih velikih in
presrečnih svetnikov, kterim nebeška kra¬
ljica že tukaj na zemlji svojo materno
ljubezen očitno skazuje. To Marijino lju¬
bezen si je pridobil s svojim priserčnim
češčenjem, s kterim je Mater Božjo vedno
častil, pa je to milost zaslužil s svojo
veliko dušno ljubeznijo do ubogih, do bol¬
nih in nadložnih, sploh do vseh nesreč¬
nih, ktere svet od sebe odbija.

Tudi temu svetniku je pobožna mati
njegova s svojo sladko hrano že vcepila
ljubezen do Matere Božje ter ga je tako
pripravila v ljubljenčeka nebeške kraljice.

— O srečno, presrečno dete, ki ima po¬
božno mater!

Ko je, še majhno dete, neki dan z
drugimi otroci pri nekem bajarji se igral,
je, stegovaje se po mali šibici, v vodo
padel in utonil bi bil. Prikaže se mu ne¬
beška kraljica v neizrečeno lepi, bliščeči
podobi ter mu ponudi svojo roko, da bi
ga iz .vode potegnila. Pa boječe dete si
ne upa, toliko lepi Gospej podati svojo
□mazano roko. Iz nova se mu ponudi, ker
se pa le še boji, ga nebeška Mati prime
in tako dolgo derži, da pride neki mož
in ga na suho postavi. Ko je nekoliko
odrastel, podal se je v bolnišnico neomade-
žanega spočetja v Medini, kjer je za revne
bolnike vbogaime prosil in njim stregel.
Akoravno še le dvanajst let star, je svojo
težavno službo vesel opravljal. Vsaki dan
je molil sveti rožnivenec in dnevnice Ma¬

tere Božje. Velikrat je premišljeval bo¬
lečine, ktere je Mati Božja preterpela za¬
voljo bridkega terpljenja svojega Božjega
Sina. Kjerkoli in kedarkoli je le mogel,
govoril je od Matere Božje. K svojim
navadnim molitvam je vsaki dan še pri-
djal po štiri in dvajset Očenašev in Pe¬
ščena si Marija v spomin tistih štiri in
dvajset let, ktere je po misli nekterih
vernih Marija po vnebohodu Kristusovem
še na zemlji preživela.

Ko je neki dan po nesreči padel v
samostansko kapnico, mislili so vsi, da
se je pobil in utonil. Ali kako se za¬
čudijo, ko ga vidijo na vodi stati in sli¬
šijo, da kliče, naj mu spustijo verv doli,
da ga venkaj potegnejo. In nepoškodo¬
vanega so potegnili iz globoke kapnice.
Ko pa povprašujejo, kako je na vodi stal,
pripoveduje jim priprosto v svoji nedolž¬
nosti, da ko je iz dna kapnice na verh
vode se povzdignil, prijela ga je prelepa
Gospa in ga je tako dolgo deržala, da
so mu na pomoč prišli.

Ko je zvedel, da Karmeliti posebno
Marijo častijo, je tako dolgo koledoval in
prosil, da so ga v svoj red sprejeli. Ti
redovniki pa so svoja perva pravila močno
opustili ter niso več tako ostro živeli. Ko
se je potem s sveto Terezijo pogovoril,
sklenil je, postaviti samostan po pervot-
nem ostrem pravilu. Samo nekaj tovaršev
se mu je pridružilo in staro, zapuščeno
šupo je v majhen samostan spremenil. V
največi revščini so živeli samo ob kruhu
in zelišči; zraven so pa neprenehoma mi-
sijonarili.

Satan pač nikdar ne miruje; tudi v
samostan se priklati in s svojo zvijačo
nemir dela. — Ljudstvo je visoko častilo
te ostro živeče redovnike. Zato so jih pa
sovražili drugi Karmeliti, ki so bolj složno
živeli. Satan je nevoščljivost zapalil med
njimi. V svoji preslepljenosti niso prej
jenjali, da je bil Janez celo v ječo veržen.

166

Toliko bridkega terpljenja ga je zadelo,
da so mu po pravici rekli »Janez od križa".
— Nebeška Mati pa svojega ljubljenca
ni zapustila. Janez je bil že devet me¬
secev v hudi ječi. Bilo je na delopust
pred praznikom vnebovzetja Matere Božje.
Prebridko mu je bilo, da na veliki dan
naše ljube Gospe ne bo mogel s sveto
cerkvijo splošnega veselja obhajati. In
zdaj stopi v ječo samostanski prior in z
njim še dva brata. Ko vidi ta, da je
Janez toliko slaboten, da na zemlji leži
in se ne more vzdigniti, ga zaničljivo z
nogo sune in ga vpraša, kaj vendar misli?
In Janez odgovori: »Jaz mislim, da bo
jutre praznik naše ljube Gospe in da bi
jaz neizrečeno vesel bil, ako bi smel sveto
mašo obhajati." In prijor mu ošabno od¬
govori, da nikoli več svete maše bral ne
bo in ga zapusti v nezmerni žalosti. Pri¬
hodnjo noč pa se mu prikaže Mati Božja
v nebeški bliščobi vsa veličastna. Milo ga
nagovori: »Moj sin, imej poterpljenje;
tvoje bridkosti so pri kraji; šel boš iz
ječe, bral boš sveto mašo in potolažen
boš." Drugo jutro se mu zopet prikaže
in Gospod je z njo. Ukaže mu, naj za¬
pusti ta kraj. In ko se Janezu to ne¬
mogoče zdi, pravi mu: »Leserčnost! on,
ki je preroku Elizeju moč dal, da je z
Elijevim plaščem čez Jordansko reko šel,
rešil bo tudi tebe pri vseh zaderžkih
tega zidovja." Na osmino svojega praz¬
nika pride zopet Marija ter mu naznani,
kako naj odpre vrata in skoz okno gre
na piano. Zdaj Janez poskusi. S svojih
rjuh si napravi verv in tako se spusti na
samostanski dvor. Čudna svetloba mu raz¬
svetljuje ponočno temoto. Po velikih brid¬
kostih in mnogih nevarnostih pride sled¬
njič zopet k svojim. Pričel je v svojem
revnem samostanu zares Serafinsko živ¬
ljenje. Le terpljenje si je vedno želel. Ko
je neki dan pred bridko martro terpljenje
Gospodovo premišljeval, zaslišal je besede:

»Kakšno plačilo hočeš za svoje delo?"
In on je urno odgovoril: „Gospod, nič
druzega nočem, kakor terpeti in zaničevan
biti zavoljo tebe."

Vsak pogled na Marijino podobo je
njegovo serce v ljubezni do Matere Božje
močno vnel. Pa tudi Marija mu je svojo
ljubezen skazovala. Ko je nov samostan
stavil, poderl se je zid in ga zasul. Vse
se čudi, ko ga nepoškodovanega izpod
zida izvlečejo. Na vprašanje, kako je to
mogoče bilo, rekel je: »Ona z belim
plaščem me je otela." In to je bila Ma¬
rija, ki se mu je tako večkrat prikazala.

Prosil je Marijo, naj mu sprosi to
milost, da umerje na njej posvečeni dan,
v saboto. In Mati Božja je uslišala to
njegovo prošnjo. Prikazala se mu je tudi
zadnjo uro, v družbi velikega angelja Ra¬
faela in svetega Janeza evangelista. Po¬
tolažila ga je in pregnala je ves strah,
kterega je ta presveti služabnik Božji pred
smertjo občutil. Ona mu je celo brisala
smertni pot in s tem nekako poverniti
hotela enako dobro delo, ktero je mnogim
bolnikom in umirajočim on storil. (Herz
M. BI. V. 328; Char. Calend. 3. maji.)

60. Mnogim udom kapucinskega reda.

Šestnajsto stoletje je bil tisti nesrečni
čas, ko so velikaši tega sveta Boga in
pravo pot v zveličanje zapustili in z nji¬
hovo zanikernostjo, pa tudi z njihovo po¬
močjo je krivoverstvo deroče se širilo, če-
ščenje Marijino pa opuščalo. In ravno v
tistem prežalostnem času imamo veliko
prikazovanj Marijinih in mnogo prečudnih
razodenj; posebno še v popisu kapucin¬
skega reda. Menda ga ni bilo reda, kte¬
rega bi bili neverci in krivoverci bolj za¬
ničevali, zasramovali in černili, kakor tega.
Ponižne sinove žive vere so bili novošegni
modrijani izvolili v svoje zaničevanje. Celo
stoletje in še dalje so svoj peklenski žolč

167

na nje metali. Vsakoverstne govore, prav¬
ljice, pesmi, nespodobne podobe, norčava
in pohujšljiva pisma so si izmislili in so
z njimi te može polne moči in resnobe
černili in zaničevali. Tako so gerdili svete
samotarce, ki so živi že umirali, ki so
zasramovanje in zaničevanje tako radi pre¬
našali, kakor so se malo zmenili za hvali¬
sanje in povzdigovanje. Kaj bi zamogla
škodovati strupena slina hudobnih in za-
nikernih postopačev njim, ki se veselijo,
da so vredni spoznani, zavoljo Imena Je¬
zusa Kristusa terpeti. Kaj bi černa togota
škodovala njim, ki so srečni, ako so za¬
voljo Boga zaničevani in zasramovani; ki
v zasramovanji vidijo seme nebeškega veli¬
častva in spoznajo vse zaničevanje za za¬
gotovilo večnega zveličanja. In ko ima
preslepljeni nevernik za nje le sovraštvo
in zaničevanje, jim pa mili Bog skazuje
svojo popolno zadovoljnost. Saj nam sto
in sto prigodb spričuje, da se usmiljeni
Bog ozira na pravične te zemlje ter jim
posebne milosti deli.

Pa tudi preblažena Devica in Mati Ma¬
rija, ktero ti pobožni možje toliko častijo
in priserčno pozdravljajo, jim obilnokrat
očitno pokaže, kako jih z materno lju¬
beznijo ljubi in jim je iz serca vdana.
Naj zdaj omenim le nekterih kapucinov,
kterim je presveta nebeška kraljica že
tukaj v tej solzni dolini svojo ljubezen
skazala.

Leta 1568 se je Marija prikazala
Julijanu Kamerinu, ko je bil v samostanu
Amendola na Laškem. Blizo smerti je že
bil in nebeška Mati se mu prikaže. On
je zaklical: „O moji bratje! glejte, sveta
Marija pride. Vstanite spoštljivo in ska-
žite jej vso čast, do ktere ima pravico. “
In po teh besedah je v rokah te dobre
in ljubeznjive Matere umeri.

Tako milost je dosegel neki novinec
tega reda. Še-le nektere mesece je bil
v poskušnji v Ankonskem samostanu. Pri¬

zadeval si je za vse lepe čednosti. Ko
je nevarno zbolel, vidi okoli sebe hudobne
duhove, ki ga zapeljujejo in v svoje zanjke
zvito lovč. Ali videl je tudi, da je prišla
Mati Božja, ki je Černe duhove razpodila
in pregnala. On to prikazen razodene svo¬
jim bratom in hvali svojo nebeško var-
hinjo in sladko umerje.

Prihodnje leto je umeri drug ud tega
reda. Ime mu je bilo Aleksander. Ko je
ta pobožni redovnik neki dan v Faenci v
samostanski cerkvi priserčno molil, na¬
padel ga je satan s tako živimi in stru¬
penimi pšicami, da je ves gorel v ne¬
spodobnem poželjenji. Zvest vojak Go¬
spodov in vitez resnične zderžnosti se je
tej silni skušnjavi z moško serčnostjo
ustavil. Ko ga pa sovražnik s svojo pre-
derznostjo le še huje napada, zapazil je
Aleksander z žalostjo, da njegove moči
omagujejo, molil je priserčno k Bogu in
klical svetnike na pomoč, da bi prišli iz
večnega Siona in mu pomogli. Satan pa
ne odjenja; on svoj serd in svojo bes¬
nost le še pomnoži. Ko pa skušanemu
samotarcu nihče na pomoč ne prihiti, iz¬
roči se vsega v Marijine roke in kliče k
njej: „Tvoje delo je, o dobrotljiva Mati
in varhinja devic, da rešiš svojega otroka.
Oni, ki me napadajo, ki me motijo, so
tudi tvoji sovražniki. Pridi toraj, o mo¬
gočna Devica! in urno mi pomagaj, da
zamorem večno slaviti tvoje Ime.“ Ta
premili zdihljej se je vzdignil iz dna nje¬
govega serca proti nebu. In Marija ga
je slišala in uslišala. Skušnjava je od-
jenjala, kakor pogasne ogenj z vodo polit.
Aleksander je zmagal in Mati Božja se
mu vidno prikaže ter mu položi na čelo
zlat venec, kakoršnega je Bog obljubil
njim, ki slavno premagajo poželjivost svo¬
jega mesa.

Enako čast in srečo je skazala pre¬
blažena Devica kapucinu Hijeronimu iz
Pistoje. On je bil ves vnet in zvest slu-

168

žabnik Matere Božje. Ko je neki dan po¬
sebno priserčno molil, prikaže se mu Ma¬
rija in mu naznani dan in uro njegove
smerti. — Na svojem popotovanji se mu
je neki dan prigodilo, da je s svojim to-
varšem zašel. Noč ju napade in še nista
na pravi poti. V temoti tavata v gostem
lesovji sem ter tje. Dolgo že hodita in
nič ne vesta, kje da sta in kam da gresta.

V tej neprijetni zadregi se oberneta proti
nebu ter se izročujeta v priserčni molitvi
Jezusu, Mariji in Jožefu, ki so nekdaj po
neznanih krajih hodili in so trud, težave
in bridkosti popotovanja sami čutili; zato
imajo sočutje z raznimi nadlogami popot¬
nikov. Klečč zdihujeta k Bogu. Komaj
odmolita, zagledata ne daleč od tam svetlo
lučico. Urno se oberneta proti luči in
kmalo sta pred nizko, priprosto kočico.

V hišici je bil častit starček, njegova
žena in malo dete. Prijazno so ju spre¬
jeli, ljubeznjivo jima postregli, večerje
jima dali in dobro prenočišče jima pri¬
pravili. Kapucina sta vso noč dobro spala.
Ko pa se zjutraj zbudita, prečuditi se ne
moreta. Bila sta v sredi cvetečega trav¬
nika, zraven kterega je bila gladka cesta,
ki je ravno na konec njunega popotovanja
peljala. Zastonj sta se ozirala. Prijazna
hišica in vse, kar je bilo v njej, kar sta
videla in slišala — vse je zginilo.

In bogoljubni Hijeronim pravi: „Čemu
bi se dalje ozirala in iskala hišice, v kteri
sva prenočila! Ljubi brat! hišica je šla
z nebeškimi prebivalci, kteri so v njej bili.
Vse to je bil čudež nebeški, vse to je
bila nezaslužena dobrota presladkega de¬
teta Jezusa, preblažene Device Marije in
svetega Jožefa, ki so se naju usmilili in
s prečeščeno ljubeznjivostjo naju sprejeli,
pogostili in prenočili. O zato hvaliva to
presveto nebeško družino! 8  In pobožna
sinova sv. Frančiška poklekneta, zapojeta
zahvalno pesem ter se priserčno zahva¬
ljujeta svojim preljubeznjivim dobrotnikom.

Leta 1572. je umeri kapucin Peter
iz Urbine. Na večer pred svojo smertjo
je imel prestrašno vojsko z hudobnimi
duhovi. Kakor pošastni zmaji so se mu
prikazovali. V tej sili je vpil: „Bratje,
pomagajte mi, pomagajte mi! pošasti pe¬
klenske me hočejo stergati! 8  Pričujoči
menihi pokleknejo in pojejo litanije pre¬
blažene Device Marije ter jo prosijo, naj
umirajočemu bratu pomaga. In usmiljena
Mati sama pride. Kakor hitro se prikaže,
zbeži peklenska jata. Obličje umirajočega
pa se razvedri, da njegovi tovarši mislijo,
da vidijo bliščobo angeljsko na njegovem
obrazu. Ko pa občudujejo spremenjenje
njegovega obličja, ki je oznanovalo že
zveličansko veselje, spregovori z nebeško
milobo in pravi: „0 moji bratje, kako
lepa je Mati! Kako premila Gospa me
obišče! Solnčna bliščoba jo obdaja. Ven¬
dar vstanite, moji bratje! in umaknite se
koru prelepih devic, ki jo spremljajo. 8
Pri teh besedah je njegovo obličje raz¬
odevalo toliko zadovoljnost in njegov glas
je kazal tako živ okus zveličanskega ve¬
selja, da nihče ni dvomil, da Peter je
zares videl presveto Devico in z njo več
izvoljenih večnega Siona.

Eno leto pozneje, 1573, je umeri drug
kapucin Serafin iz Savone. Čisto je živel,
za vse čednosti si je prizadeval; zares z
otroško ljubeznijo je častil ljubo Mater
Božjo. Presveta Devica mu je razodela,
da bo umeri tisti dan, ko je bila ona v
nebo vzeta, da tam na večno kraljuje in
za nas Boga prosi. Radost in veselje,
ktero je Serafin pri tem presrečnem glasu
občutil, ni mogoče opisati. Urno je to
sporočilo svojim bratom naznanil. Težko
je pričakoval dneva, kterega mu je Marija
odločila, da bo težo tega življenja odložil,
vezi mesa raztergal in šel v deželo več¬
nega miru in pokoja. In res je umeri, poln
čednosti in zaslug, na praznik vnebo¬
vzetja Matere Božje.

169

Takrat je Bog tudi počastil čednost
Tomaža iz mesta Kastelo, ki je bil prednik
celega kapucinskega reda. Ta prednik je
v svoji veliki ljubezni do preblažene De¬
vice Marije vsaki dan pred sveto mašo
molil sveti rožnivenec, da se je s to lepo
molitvijo lepše pripravil na presveto da¬
ritev. Ko je neki dan silno veliko opra¬
viti imel, je pozabil na sveti rožnivenec
in tako kraljice angeljske ni po svoji na¬
vadi pozdravil. Med tem je prešlo do¬
poldne in čas obeda je bil. Ko pa se z
drugimi brati za mizo vsede, se spomni,
da svoje nebeške Matere ni še po navadi
pozdravil. Preden obed mine, poda se iz
obednice in urno gre za germovje, ki je
bilo za samostanom. Tukaj moli in po¬
pravi z zares nebeško ljubeznijo svoj po¬
božni dolg kraljici angeljski. Ko pa je
tukaj molil in Marijo častil, pride eden
samostanskih mašnikov, ki ga je zapazil,
da je zoper svojo navado iz obednice pred
drugimi šel, in radovedno gleda za njim,
kaj da počne. Preden pa do gostega ger-
movja pride, vidi pobožnega prednika na
kolenih, nektere stopinje pred njim pa
vidi preblaženo Devico, ki njegove molitve
ljubeznjivo sprejema in mu svojo materno
zadovoljnost premilo skazuje. Ta je bila
ena največih milosti, ktere je Tomaž od
Božje dobrote po priprošnji svoje nebeške
Matere prav obilno prejemal. (Negot.
Saec. M.)

61. Še nekterim kapucinom.

Kdor prebira popis naše ljube nebeške
Matere v šestnajstem stoletji, lahko si
misli, da je Bog svoje milosti po svoji
presveti Materi v toliki meri delil, kakor
je hudobija krivovercev se množila. Ko¬
likor večo silo so delali krivoverci, da so
s satansko zvijačo veliko ovac iz pravega
hleva Božjega pastirja izpeljali in na stru¬
peno pašo privabili, toliko večkrat je prišla

nebeška kraljica na zemljo, da je s svojo
pričujočnostjo svoje zveste in pobožne slu¬
žabnike tolažila in pokrepčala. Njena pri¬
kazovanja in z njimi sklenjene posebne
milosti so v tem času veliko bolj po-
gostoma, kakor kterikoli drugi čas. Tako
se je nebeška kraljica vojskovala zoper
nesrečno krivo vero, ktera je z vso pe¬
klensko silo njeno češčenje zatirala, njene
tempeljne in njene altarje podirala, njene
kipe rušila, njene podobe tergala, njene
godove in praznike skrunila in ktera bi
bila rada njeno prečastno Ime z zemlje
pregnala.

To je dognano, da proti koncu šest¬
najstega stoletja ni bilo nobenega cerk¬
venega reda, kterega bi bila nebeška kra¬
ljica s svojim vidnim obiskovanjem toli-
krat počastila, kakor ravno red častitih
kapucinov. Toliko je vnetih častivcev Ma¬
tere Božje, kterim se je Marija v tem
času prikazala, da je človek v zadregi,
ktere bi posebej omenil. Samo v zadnjih
dvajsetih letih šestnajstega stoletja je zna¬
nih nad trideset menihov tega reda, ktere
je nebeška kraljica prečudno obiskala.

Prikazala se je preblažena Devica očetu
Sebastjanu, ki je v hudi bolezni priserčno
želel piti iz studenca, ki je pri neki Ma¬
rijini kapelici izviral. Marija sama mu
prinese te vode in urno je ozdravel.

Kapucina Kozma od Martina je satan
toliko skušal, da bi bil skoraj omagal.
Ko kliče Marijo na pomoč, prikaže se mu
in ves roj peklenskih duhov zbeži. Z
otroško ljubeznijo se oberne k preblaženi
Devici in potoži: „0 dobra Devica! kje
si vendar bila, ko sem se s tolikimi sov¬
ražniki vojskoval ?“ Marija ga z Ijubez-
njivimi besedami potolaži in on se ozre
na bridko martro in se preseli v večno
veselje.

To čast je skazala Marija Frančišku
iz Kije, ko je na samostanskem vertu
kopal. Grozovite skušnjave ga napadejo,

170

on pa se oberne k Mariji, ki je močna,
kakor oborožena vojska, in nebeška kra¬
ljica se mu prikaže, ga potolaži in oserči,
ter zapodi hudobnega skušnjavca.

Tako se je presveta Devica prikazala
ponižnemu bratu Paternu, ki je malo pred
svojo smertjo se na postelji vzdignil in
zaklical: „0 moji bratje, moji ljubi bratje,
padite na svoja kolena pred Mater Božjo,
ki je prišla v nebeški bliščobi me obiskat!“

Prikazala se je Leonu iz Kantane,
kterega je iz mrež hudobnega duha re¬
šila; Bernardinu iz Evgubije in Arzeju iz
Bergama, ktera je smertno uro obiskala;
Alešu iz Viglebona, ki je pred svojo smertjo
klical svojim bratom, naj prižgejo sveče,
ker preblažena Devica in sveti Jožef ga
prideta obiskat in on glasno zakliče: „Tu
sta Marija in Jožef; o bratje, urno po¬
kleknite !“ Tako je prišla k bratu Janezu
iz Girone in ga na  pot v večnost pri¬
pravljala ; tako k Vidu iz Herminija, kte-
remu se je v življenji večkrat prikazala.
Tako k Pavlu iz Kalavela. Ko je v sa¬
mostanski kapeli molil, prišla je presveta
Devica na rahlem oblaku ter se je milo
z njim pogovarjala in ga tolažila; med
tem pa ga zakliče bolni brat, kteremu je
stregel. Pavel urno zapusti Mater Božjo
in hiti k bolniku, in ko mu postreže,
verne se nazaj v kapelo, kjer ga  preljuba
Devica še čaka ter ga lepo pohvali za¬
voljo njegove ljubezni do bližnjega in za¬
voljo njegove natančne pokorščine. Pri¬
kazala se je Vitalu iz Herbita, kterega je
iz satanovih krempljev iztergala, kakor
izterga dober pastir pohlevno jagnje iz
žrela gerdega volka. Tudi dvem kapuci¬
nom, ki bi bila utonila, ko sta se podala
čez majhno vodo, pa sta v globoko zašla.

1584 se je v nebeški bliščobi prikazala
Pavlu iz Barcelone njegovo zadnjo uro.

1585 Angelu iz Forlija, Avguštinu iz Al-
bintimile in Bernardu iz Portugala. 1586
Mihaelu iz Imole, Antonu iz Bergama,

Bernardinu iz Kerija in Antonu iz Režija,
kteremu je večkrat nebeško Dete podala.
1587 svetemu Feliksu iz Kantalicije, kte¬
remu je tudi večkrat svoje Božje Dete
ponudila, da ga je poljuboval in na svoje
serce pritiskal. 1588 Antonu iz Fanestre,
kteremu je napovedala čas njegove smerti.
1589 Dominiku iz Busketa, kteremu je
Mati Božja okrepčalne pijače podala, ko
je na nekem popotovanji silno se utrudil.
Tisto leto tudi Didaku iz Valducije in
Rajneriju iz Borgo-santo-sepulhro. 1590
Pavlu iz Sorezije, Timoteju iz Siene, Mi¬
haelu iz Venapre, Ludoviku iz Alkame,
Anzelmu iz Bolonje in Petru iz Martinje.

1591 Bernardu iz Ebule, Angelu iz Forle,
Janezu iz Kaleamate, Jakobu iz Krima,
Bernardu iz Igieze in Lorencu iz Hueske.

1592 Samuelu iz Št. Antime, Vincencu iz
Adria, Bartolomeju iz Cesene. 1593 Al¬
fonzu Lupa, ki je bil posebno goreč pri¬
digar. Sveti Filip je sam slišal, da je
preblažena Devica temu apostoljskemu
mašniku narekovala, kako in kaj naj svo¬
jim poslušalcem pridiga. 1594 se je Ma¬
rija prikazala Bernardinu iz Kalepetracija,
kteremu je zavoljo njegove neomadežane
čistosti prežal cvetlični venec z nebes
prinesla. Tisto leto tudi Andreju iz
Kremone, kteremu se je v družbi svetega
Frančiška prikazala. 1596 se je prikazala
Ambroziju iz Zizone in Pacifiku Taljanu.
1597 Frančišku iz Arlesa in Matevžu iz
Salinse. 1598 Janezu iz Baronije, Petru
iz Ustage, Mihaelu Galečanu in Humblu
iz Tarasone. 1599 Anzelmu iz Sere, Ge-
niezu iz Gusaka in Frančišku iz Nare,
kterega je Mati Božja večkrat obiskala v
njegovi hudi bolezni v družbi več devic.
Imela je na glavi venec dvanajsterih zvezd
in bila je v neizmerni bliščobi, kot kra¬
ljica svojih družic.

Ta imenik presrečnih častivcev Matere
Božje, ki je kapucinskemu redu v zares
veliko č^st, naj končam z mično prigodbo

171

iz življenja kapucinskega velikega pred¬
nika Hijeronima iz Montfleurs-a. Bil je
Hijeronim zares pravi menih, kterega je
Bog zavoljo njegovih lepih čednosti ljubil
in kterega je ljubila tudi Mati Božja,
ktero je priserčno častil. Neki poletni dan
gre s svojimi tovarši iz samostana v Pe-
ruziji v samostan, ki je bil v Asissi, rojst¬
nem mestu svetega Frančiška. Vročina je
hudo pripekala. Žeja jih je toliko terla,
da so skoro omagali. Pomagati si niso
mogli, ker nikjer niso vode dobili. Hije¬
ronim je s svojimi tovarši govoril o po¬
polnostih preblažene Device Marije, da bi
tako nekoliko pozabili na prehudo žejo.
Čez majhno pridejo do male slamnate hi¬
šice, iz ktere je stopila veličastna Gospa,
ki je imela v prelepi posodi v vino na¬
močen kruh, kterega je predniku ponu¬
dila. Dve spremljevalki ste prišli iz borne
hišice za imenitno Gospo ter ste tudi imeli
posode z vinom in kruhom. In to so po¬
nudile sinovom svetega Frančiška. Ime¬
nitna Gospa pa jim ljubeznjivo prigovarja:
„ Okrepčajte se nekoliko, ljubi očetje, in
vzemite jedi in pijače; ker dobro vem,
da ste jako trudni in huda žeja vas tare.“
Prednik, ves osupnjen, premišljuje, kakova
Gospa bi ta vendar bila. Pazno jo po¬
gleda in zdi se mu, da vidi nekaj nebeš¬
kega, nekaj čeznatornega. In prav je sodil.
Ko so se okrepčali, dobrotni Gospej se
zahvalili ter se naprej podali, se Hije¬
ronim še enkrat ozre nazaj. Ali nikjer
več ni bilo ne gospe ne njenih spremlje¬
valk, ne hišice. Vse je ta trenutek zgi¬
nilo. Vsi se čudijo pa priserčno hvalijo
neskončno milost Božjo. Hijeronimu pa
je bilo razodeto, da je bila sama Mati
Božja, ki je njemu in njegovim tovaršem
to dobroto skazala, ker so se na svojem
težavnem popotovanji od njene velikosti
in od njenega veličastva pogovarjali.

Še drugo tej skoraj enako prigodbo
opisujejo pisatelji Marijinih prikazovanj

tistega časa, ter jo stavijo v leto 1580.
Dva samostanska brata gresta iz samo¬
stana v San-Lorinu v drugi samostan Tre-
venti. Bilo je prav lepo vreme, zrak čist,
nebo jasno. Le čisto majhne meglice so
se pasle na nebu. Kmalo se pa te me¬
glice pomnožijo in slednjič pregernejo celo
nebo. Meniha hitreje stopata. Kolikor pre¬
moreta, se podvizata. Ko pa do velicega,
gostega gozda prideta, vlije se dež. Bliski
se urno križajo in grom prestrašno gromi,
velika ploha se vdere. Da je nesreča do
verha, vlovi ju noč in z njo černa temota.
Uboga popotnika sta vsa premočena, pre¬
plašena in utrujena. Vsaka stopinja jima
spodleti. Slednjič še zaideta in prideta v
goščavo, kjer ju bodeče ternje hudo rani.
Ne upata se naprej ne nazaj. Pomagati
jima zamore le Bog sam. Zato se ober-
neta k njemu, priserčno zdihujeta k pre-
blaženi Devici in kličeta na pomoč tudi
svetega Mihaela, kterega sta obadva po¬
sebno častila. V černi temoti nista čisto
nič videla. Ko tako žalostna zdihujeta, se
zopet hudo zabliska in ta svetloba jima
pokaže zidovje velike hiše, ki je prav blizo
tam. Čudno, prečudno se jima zdi, ker
vedela sta, da tukaj blizo ni nobene hiše;
kraj jima je bil znan. Vendar gresta in
po nekterih stopinjah sta pred zalo hišo.
Poterkata na zaperta hišna vrata. Gospa
prečudne lepote se jima prikaže na oknu
in sočutno spregovori, ko zagleda vsa pre¬
močena meniha. Ona ukaže osivelemu star-
čeku, naj urno odprti vrata, in precej
spolni povelje. Popotnika vstopita in za¬
gledata v prežali sobani hišno Gospo v
sredi bliščečih vitezov, ki so to Gospo
častili kot svojo kraljico. Meniha prideta
pred njo, kijih ljubeznjivo sprejme. Gospa
ukaže zakuriti in jima jesti dati, da se
posušita in k moči prideta. Meniha pa
sta le gledala in premišljevala neznano
bliščobo in lepoto te prečudne Gospe. In
Gospa ju vpraša, od kod prideta, kam

172

gresta in kako sta tako pozno v gozd
zašla? In meniha pripovedujeta: Šla sva
iz San - Lorina in sva bila namenjena v
Trevent. Ko greva iz doma, naju ni vreme
nič skerbelo. Nadjala sva se, da bova
lahko v Trevent prišla. Ali nevihta se je
tako hitro vzdignila, da nisva mogla do¬
seči svojega namena. Zašla sva in dolgo
sva po gostem gozdu tavala. Potem sva
se izročila preblaženi Devici Mariji in sve¬
temu arhangelju Mihaelu, kterega rada in
pobožno častiva. In nisva zastonj prosila.
Saj le tej pomoči se morava zahvaliti, da
sva le-sem prišla. “ In Gospa jima pravi:
»Pač prav sta storila, da sta se pod tako
močno hrambo zatekla. Ne Mati Božja,
ne poveljnik nebeških vojsk nista svojih
ušes zaperla, da bi ne slišala prošenj, s
kterimi ju verni na pomoč kličejo. Ni¬
kogar nista zavergla, ki se je njima pri¬
poročal. Le hranita to pobožnost. Mati
Božja vaju bo v tem življenji spremlje-
vala, vaju bo zveličala.* In s temi be¬
sedami čudna Gospa odpravi popotnika,
ki se k počitku podasta. Ko zjutraj vsta¬
neta in se odpravljata, pride zopet star¬
ček, ki jima je na večer vrata odperl, da
se poslovi in jima pravo pot pokaže. Pre¬
den pa se ločita, ga lepo poprosita, naj
jima vendar pove ime predobrotljive Gospe
tega pohišja. Starček pa pravi: »Častita
Boga v nebesih in zahvalita se preblaženi
in presveti Materi Božji, ki vama je tako
dobrotna bila. Saj prečudna Gospa, ktero
sta sinoči videla in vaju je tako Ijubez-
njivo sprejela, je ravno kraljica nebeška.
Vitezi, ktere sta pri njej videla, so an-
gelji; pervi med njimi je sveti Mihael,
kterega sta na pomoč klicala. In jaz sem
apostelj Peter.* S temi besedami je zginil
starček in z njim je zginila tudi pre¬
čudna palača. Meniha pa sta v vsi po¬
nižnosti Bogu hvalo dajala. Pa tudi ne¬
beški Materi, angeljem in svetemu Petru
sta bila hvaležna, ter sta preljubo. Mater

Božjo še priserčneje častila do konca svo¬
jega življenja.

Tudi te prigodbe bodo na maloverne
ali celo neverne zadele. Ali tudi tukaj
moramo reči, da resnica se marsikomu ne¬
verjetna zdi. (Chron. S. Deip.)

62. Nekterim udom Jezusove družbe.

Kapucin in mašnik Ambrož Zizoni je
v neki prikazni videl, kako je preblažena
Devica Marija svojo vdanost in ljubezen
vsem redovnikom skazovala, s kapucini pa
se je še posebno prijazno pogovarjala in
jim neskončno veliko dobrot skazovala.
Tega smo se v prejšnjem odstavku tudi
lahko prepričali. Jezuit Martin Gutierez
pa je videl, da je nebeška kraljica celo
veliko družbo svetega Ignacija pod svoj
plašč spravila in kako je ta veličastna
in mogočna gospodovalka vsem udom Je¬
zusove družbe najpriserčniša znamenja svoje
materne ljubezni razodevala.

Toraj naj zdaj omenim, se ve da zopet
le prav na kratko, nekaj Jezuitov, ki so
proti koncu šestnajstega stoletja živeli in
so bili tako srečni, da jih je preblažena
Devica Marija obiskala in s svojo pri-
čujočnostjo počastila.

Najpoprej naj omenim Jezuita Ma¬
tevža Albenosa, ki je leta 1585 umeri.
On je bil mož poln lepih čednosti ter je
bil ves vnet v češčenji preblažene Device
Marije. Zato se mu nebeška Mati nekaj
časa pred njegovo smertjo prikaže. Sveti
Peter je bil z njo. Veselje tega Mariji¬
nega častivca pri tej prikazni je bilo tako
veliko, da je začel radostno peti ter je
med petjem, kakor pripovedujejo o la-
budu, srečno umeri.

Tisto leto je umeri Jezuit Janez San-
genot, v ljubezni do Boga in v češčenji
Matere Božje imeniten mašnik. Tri dni
pred smertjo ga je Marija s svojim obis¬
kovanjem počastila. Že štiri mesece poprej

173

je povedal svojemu predniku, da bo kmalo
umeri.

Pet let pozneje je umeri blaženi Ruis
iz Portila. Ljubezen do bližnjega ga je
gnala v Ameriko, da je nevernim sveti
evangelij oznanoval in jim v zveličanje
pot odperl in kazal. Ker je Mater Božjo
lepo častil, se mu je presveta Devica v
nebeški bliščobi prikazala.

Eno leto poznej je Marija to čast ska-
zala Emanuelu Fernandezu. Pri pogledu
nebeške kraljice je veselo zagnal svoj glas:
„0 sveta Gospa!" Potem se oberne k
očetu Lopez-u, ki je zadnjo uro bil pri
njem: »Moj oče, moj oče! zdaj-le sem
videl sveto Devico! O kako neizrečeno
lepa je bila! Samo njen pogled je na¬
polnil z neizrečeno radostjo vse moči moje
duše.“ Pri teh besedah je izdihnil svojo
lepo dušo, da vedno gleda njo, ktero je
s toliko radostjo že tukaj pogledati smel.

Tisto leto je zapustil to solzno dolino
in se podal v nebeško domovino še drug
duhovni sin svetega Ignacija, kterega je
Marija s svojim nebeškim Detetom že tukaj
obiskala. Ime mu je bilo Martin iz San-
Domingo.

Franc iz Moralesa je kmalo šel za
Martinom. Preden pa umrč, prikaže se
mu preblažena Devica, kakor že poprej
večkrat v njegovem življenji.

Ne le enkrat, temuč večkrat se je
Mati Božja prikazala Janezu Fernandu, ki
je bil imeniten pridigar Jezusove družbe.
Ko je še v šolo hodil, razodela mu je
njegov prihodnji poklic ter ga zagotovila,
da bo dosegel visoko učenost. Osem dni
pred smertjo ga obišče z Jezusom vred
ter ga opomni, naj bo pripravljen, da osmi
dan stopi pred Gospoda.

Tako ljubo Mater se je skazala očetu
Martinu Albere-ju, kterega je sama v Jezu¬
sovo družbo poklicala. Večkrat se mu je
prikazala, najraje, ko je opravljal priprosta
dela, ko je pometal in smeti proč nosil.

Ta Martin je bil tisti sveti mož, kteremu
je nebeška kraljica sama razodela, kako
naj se skrivnost njenega neomadežanega
spočetja vpodobi. V neki prikazni mu za¬
stran tega pravi: »Oblečejo naj me v belo
obleko in ogernejo z višnjevim plaščem.
Roke naj bodo na persih sklenjene. Mesec
naj mi bo pod nogami. Večni Oče in Jezus
Kristus, njegov in moj Sin, naj bota,
eden na desno, drugi na levo, vpodob-
Ijena tako, da mi devljeta kraljevo krono
na glavo, nad ktero plava podoba goloba
— sveti Duh.“

Oče Emanuel Sa, katoliškemu svetu
po svojih učenih spisih znan, je ravno
tisto leto umeri, kakor Martin Albere.
Tudi njemu je razodela preblažena Devica
dan njegove smer ti. Prikazala se mu je
takrat v družbi svetega Ignacija. Večkrat
poprej, zlasti v svoji mladosti, je to srečo
imel, da se je radoval z Detetom Jezusom
in z njegovo preljubeznjivo Materjo.

To neizrečeno srečo, ki je ena naj-
večih radosti izvoljenim v nebeškem kra¬
ljestvu, imel je tudi Jožef Ankieta, kte¬
rega nekteri imenujejo čudodelnika šest¬
najstega stoletja. Večkrat se mu je Mati
Božja prikazala. On je zložil mnogo pre¬
lepih pesmi na čast Materi Božji. (Nie-
remberg de soc. Jes.; Chron. S. D.)

63. Še nekterim drugim v tem času.

Ne le kapucinom in Jezuitom, ne le
menihom in nunam, tudi drugim se je
Mati Božja posebno v tem času pogosto
prikazovala.

Leta 1585. je preblaženo Devico vi¬
dela pobožna Indijanka v splošni bolniš¬
nici. Marija je obiskala bolnike in jim je
stregla. Z njo ste bili sveta Marija Mag¬
dalena in sveta Katarina. Nebeška kra¬
ljica se je ločila od svojih tovaršic s
prelepo svetlobo, ktera jo je obdajala.

Usmiljena Mati Božja se je ne le po¬
božnim dušam, marveč tudi grešnikom

174

prikazovala. V bukvah, ki popisujejo zgodbe
Jezusove družbe, je zapisano, kako pre¬
čudno je bil na pravo pot pripeljan neki
Indijanec, ki je hudobno živel. Tudi ta
prigodba je iz leta 1585. Temu zagre¬
šenemu Indijanu je umeri mlajši brat. In
ta se mu po noči prikaže ter mu njegovo
razuzdano življenje očita. Tudi Jezus sam
se mu prikaže in mu z ostrim pogledom
zažuga. Slednjič pride še Marija in sveti
Peter z njo. Marija prosi za nesreč¬
nega Indijana ter v njegovem imenu ob¬
ljubi, da se bo poboljšal. Sveti Peter pa
mu povd, da bo vekomaj pogubljen, ako
se ne spreoberne; pokaže mu pekel in
nebesa ter mu na izbero da, kteri kraj
si za večno prebivališče izvoli. In ta pri¬
kazen je bila zadosti močna, da se je In¬
dijanec resnično spreobernil in tudi veliko
svetost dosegel.

Leta 1587 je umeri v Kolinu mla-
deneč, ki je v šolo hodil pri učenih Je¬
zuitih. Bil je zapisan v bratovščino naše
ljube Gospe. Ta mladeneč je imel po¬
sebno veselje, da je v prostih urah po¬
dobe Matere Božje slikal in zlatil. Razno¬
tere cvetlice je okoli teh podob lepo na¬
risal in postavil. Pred smertjo je naročil,
naj te njemu preljube podobe denejo v
bratovsko kapelo Matere Božje, da zal-
šajo stene te kapele. Smertno uro se mu
prikaže Marija, ktero je spremljeval nje¬
gov angelj varh.

Tisto leto se je Marija prikazala dvema
bolnima Peruanoma ter jima je napovedala,
da bo eden čez tri dni umeri, drugi pa
čez deset. In zgodilo se je tako.

Leta 1588 je bila imenitna gospa v
Neapolji več časa bolna. Na svčt svojega
spovednika se je zatekla k Mariji, ki je
zdravje bolnikov. In predobrotljiva Mati
Božja se bolni ženi prikaže, rahlo se je
dotakne ter jej veli, premakniti se, in bolna
je bila zdrava. — Tisto leto je tudi v
Neapolji mladeneč, ud Marijine bratovščine,

drugemu hudo bolnemu stregel. Videl je,
da je prišla nebeška kraljica in je bol¬
nemu sama zdravila dala. In ko je zdra¬
vilo povžil, bil je popolnoma zdrav.

Marijino materno ljubezen je skusil
celč neki turški mladeneč. Ta mladeneč
je služil pri nekem premožnem kristjanu
v mestu Braga na Portugalskem. Njegov
gospodar je bil zbolel. V dolgi bolezni je
ukazal svojemu služabniku, da je postavil
v sobi, kjer je bolan ležal, mal altarček.
Na altarček je djal podobo Matere Božje.
Naročil je zdaj pobožni bolnik, naj ta turški
mladeneč Marijino podobo lepo ozalša.
Vsaki dan je mladeneč spletal nove vence
in donašal cvetočih cvetlic, s kterimi je
altarček in podobo nebeške kraljice venčal.
Mladi Turk je vse lepo ubogal ter je s
posebnim veseljem to bogoljubno delo
opravljal. Zato je pa tudi bil dobro po¬
plačan. Ko je namreč ta nevernik cvetlice
nabiral, v vence jih spletal in Marijino
podobo zalšal, mislil je zmiraj bolj in
bolj na to, da bi se spreobernil in po¬
kristjanil. Se ve da se je te misli po¬
prijel z Božjo pomočjo in Marija ga je s
svojimi prošnjami podpirala. V svoji ma¬
terni ljubezni se mu je celč prikazala in
ga  opomnila, naj sprejme sveto kerščansko
vero, kar je tudi z veliko pobožnostjo storil.

V popisih Jezusove družbe se bere, da
presveta Devica se je leta 1595. prika¬
zala v Dijonu mladi deklici, ki je lepo
nedolžno živela. Ko je deklica hudo zbo¬
lela, obiskala jo je večkrat Marija in an-
gelji so bili z njo.

V teh bukvah je tudi omenjen mla¬
deneč, ki je živel 1598 v mestu Puy,
kteri je nekaj časa pobožno živel, potem
se polenil in začel posvetno živeti. Bil
je pa natorno dobrega serca. Neko noč
se mu prikaže preblažena Devica ter ga
ostro posvari. Te prikazni preplašen skoči
iz svoje postelje in pade pred serdito De¬
vico. Prosi jo odpuščanja in jej obljubi,

175

da se hoče poboljšati. Mati Božje milosti
se s tem zadovolji, zgine ter pusti mla-
denča, ki je postal ves vnet za pobožno
življenje in se je terdno zanašal, da na
priprošnjo preblažene Device bo z Božjo
pomočjo stanoviten ostal v svojem terdnem
sklepu.

Bogu samemu je znano, kolikerim
drugim ljudem se je Marija v tem času
prikazala, kar je svetu neznano ostalo.
Največ njenih prikazovanj je zapisanih, in
tako nam ohranjenih, v zapisnikih rajnih
Marijinih redov. Redovniki so vse poseb¬
nosti natanjko zapisali, zato ne vemo, kaj
vse je bilo drugim bogoljubnim dušam
razodetega, ker tega nihče nikamor ni
zapisal.

Naj zato semkaj še nektere zglede iz
samostanskih spisov postavim.

Menih Henrik Kalstro, karmelitskega
reda, je bil sin imenitnih staršev žlaht¬
nega rodu. Njemu se je Marija mnogo¬
krat prikazala, mu veliko skrivnosti raz¬
odela in mu globoko razumnost svetega
pisma sprosila. Neki večer si je Henrik
nažgal luč, da bi molil in se učil. Luč
pa na mah ugasne. Preden jo vdrugič
nažge, zasveti čudna, nenavadna bliščoba,
ki razsvetli celo njegovo sobo. In v tej
bliščobi zasliši ženski glas. Henrik se
prestraši in zavpije: »Moj Bog! kakovi
glas je ta?* Sliši pa odgovor: »Jaz sem
Marija, Mati Kristusova.“ Henrik zaprosi:
»O moja Mati, o moja kraljica! pokaži
mi svoje obličje, ki je lepše, kakor so an-
gelji!* In zopet sliši: »Ti si še premlad,
preveč otrok; rasti in videl me boš?* —
Ta odgovor ga je tako hudo pretresel, da
je mislil, da bo zdaj zdaj umeri. In na
to se prikažejo hudobni duhovi, ki so vpili:
»Ti si naš, hočeš ali nočeš, ti boš šel z
nami!* Vendar se ga nihče ne dotakne.
Zopet pa se soba razsvetli in satani urno
pobegnejo. Zopet sliši glas Matere Božje,
ki mu pravi: »Jaz sem, nič se ne boj!*

On pa zakliče: »O moja dobrotljiva Mati!
zakaj je tvoj Sin vse to pripustil?" Na
to dobi odgovor: »Kar si terpel, je bilo
zato, da bi se očistilo v tebi, kar je še
pomanjkljivega. Vedi pa, ako te ne bodo
ljudje preganjali, te bodo preganjali hu¬
dobni duhovi, in tako bo nasprotno. Toda
kmalo bo konec tvojega boja; le stano¬
viten bodi!*

Drugi čas se mu Marija prikaže in
mu pravi: »Ti se misliš spovedati, da si
enega svojih bratov nekaj opomnil, njemu
v zveličanje, pa da si to nekoliko pre¬
ostro storil. Tu se nisi pregrešil. Kar si
pa pregrešil, in se moraš spovedati, pa
za napačno nisi spoznal, je, da si pre¬
dolgo pri samostanskih vratih čenčal; po¬
tem si se mlačno spovedal in ravno tako
mlačno sveto mašo bral.*

Ko je na bližnji pristavi eden nje¬
govih sobratov zbolel, sporoči Mati Božja
Henriku in pravi: »Pojdi k onemu bratu,
ker umeri bo. Spovej ga, on je veliko
grehov pozabil; in kakšnih grehov; pri
smerti bom zraven, da bo rešen. “ Henrik
urno gre. Opomni bolnika vseh pozabljenih
grehov. Bolnik jih skesano spozna in prosi
odpuščenja. In Henrik mu da sv. odvezo.

Še večkrat se je Marija v družbi sve¬
tega Dominika njegovim duhovnim sinom
prikazala. Tako svetemu Vincenciju, pa¬
pežu svetemu Piju V., svetemu Ludviku
Bertrandu in Vilhelmu Rajmondu.

Mašnik Franc Kuinat je leta 1589
videl Marijo, ki ga je smertne nevarnosti
rešila. Kopal se je, zabredel v globočino
in omedlel. Marija, ktero je vedno pri-
serčno ljubil, ga je na suho privedla.

Učeni menih Angelo iz Paze je bil
tudi tako srečen, da je prikazen Marije
Device imel. On je v svoji ljubezni do
svoje nebeške Matere večkrat rekel, da
vse milosti Božje po Mariji sprejemamo,
kakor jedila skozi gerlo v želodec gredo,
da živijo celo telo. Preblažena Devica se mu

176

prikaže ter ga opomni, naj skonča razlaganje
sv. evangelijev, kar mu je papež Sikst V.
naročil. — V bukvah Minoritov beremo, da
je umeri 1. 1595 pobožen brat Riva Fran-
son, kije imel največe veselje, daje premiš¬
ljeval terpljenje Jezusovo in Marijino. Ko
je neki dan preblaženo Devico Marijo pri-
serčno prosil, naj mu zavoljo njenih ma¬
ternih bridkosti sprosi čistost serca, pri¬
kaže se mu Mati Božja. Ker pa ni vedel,
je li res kraljica angeljska, ali je more¬
biti le zvijača peklenska, hotel je bežati.
Marija pa mu zakliče : „Ako hočeš be¬
žati, zakaj si me klical ?“ In spoznal je
nebeško Mater. Padel je na svoja kolena
pred njo in je zdihnil: „S čim sem to
čast zaslužil?" In Marija položi svojo roko
njemu na serce in pravi: „Sprejmi čistost
serca, ktero si želel!"

V teh bukvah je tudi zapisano, da je
umeri 1.1596 star menih Anton Risolee, ki
je vse svoje življenje Mater Božjo zvesto
in lepo častil; njeno častito Ime je imel
vedno v svojem sercu, pa tudi v ustih.
Devetdeset let star je nekdaj padel iz lest¬
vice in lahko bi se bil poškodoval. Ali
nebeška kraljica v bliščeči svetlobi ga
prestreže, da se čisto nič ne pobije.

Blažena Marija Raci je ena najlepših
cvetlic reda sv. Dominika. In Mati Božja
je tej bogoljubni redovnici skazala tisto mi¬
lost, kakoršno je skazala že poprej sv. Kata¬
rini Sienski in mnogim drugim te posebne
milosti vrednim devicam. Marija se jej pri¬
kaže in jo krona s krono prečudne lepote ter
jo imenuje kraljico; potem jo zaroči s svo¬
jim Sinom, s kraljem vseh kraljev. In v zna¬
menje te skrivnostne in častite zaveze jej
dene predrag perstan na perst. (Chron. S.
D.; Chron. minor.)

64. Prikazovanja Matere Božje od
leta 1600 naprej.

Začetek sedemnajstega stoletja je bil
res žalosten. Nesrečna kriva vera Lutra,

Kalvina in Henrika VIII. je s svojim na¬
lezljivim strupom velik del Evrope otro-
vala. Kakor pa poletna nevihta ali tudi
jesenske megle svetlega solnca ne vsta¬
vijo, tako tudi megle krivovere in raz-
kolništva niso mogle braniti nebeški kra¬
ljici, da bi ne skazovala svoje materne
ljubezni ljudem ter se tudi v tem času
mnogim ne prikazala.

Leta 1600 se je Marija slavnemu
pravoslovcu prikazala, kterega je videl in
poznal oče Poire, ki nam to prigodbo po¬
piše. Temu pravoslovcu je Marija sprosila
dve neprecenljivi milosti. Napadla je tega
učenjaka huda bolezen. Spovedal se je
svojih grehov, ali prave resnične žalosti
ni imel nad njimi in nekako skrivno je
bil na svoje slabe, pregrešne navade le
še navezan. Zdaj pa zagleda Gospoda sa¬
mega v sredi med preblaženo Devico in
med nekim drugim nebeščakom. Jezus
Kristus ga ostro gleda, kakor da bi umira¬
jočemu z večno pogubo žugal. Marija pa
pade Gospodu k nogam in prosi za svo¬
jega varovanca, ki se je vsaki dan njej
priporočal. Marija obljubi Gospodu, da se
bo bolnik poboljšal in bo odslej lepo in
čisto živel. Gospod je uslišal svojo ljub¬
ljeno Mater. Bolnik je ozdravel in res je
spokorno živel.

Tisti čas je zadobil enako milost vikar
v Avignonu: V svoji hudi bolezni se je
obernil k presveti Devici, v ktero je vedno
zaupal in jo visoko častil. Zdaj v tej svoji
nadlogi je toliko bolj priserčno molil in
svojo nebeško Mater prosil, naj ga v to¬
liki nevarnosti ne zapusti. Njegova proš¬
nja ni bila zastonj. Ko jo zopet zakliče,
vidi jo na enkrat pred seboj. In kar je
še več, on sliši, da mu z materno lju¬
beznijo očita nekaj zanemarjanja, kterega
se je bil vdeležil. To očitanje ljube Ma¬
tere Božje mu je šlo hudo k sercu. Ob¬
žaloval je svojo lenobo ter se je priza¬
deval, z molitvijo in spokornim življenjem

177

potolažiti serd pravičnega Boga. Kmalo
potem se mu Marija zopet prikaže. Z njo
je pa tudi Jezus Kristus sam in sveti
Ignacij iz Kojote. Vsi trije so z njim go¬
vorili. Sveti Ignacij mu je želel ozdrav¬
ljenje. Gospod Jezus Kristus je tirjal za
to popolnoma poboljšanje. In Marija ga
vpraša, kaj bo storil, če ozdravi. Bolnik
obljubi, da se hoče spokoriti. In zdaj prosi
Marija zanj, in Gospod mu je usmiljen.
Iz rane svojega presvetega Serca vzame
Jezus nektere kapljice rešnje Kervi, z njo
pokropi bolnika, kije tisti trenutek ozdravel.

Tisto leto so gledali kraljico izvol¬
jenih že tukaj na zemlji: Placid iz Tera-
cene, Bartolomej iz Pize, Dominik iz Ve¬
rone in Peter iz Petace, ki je pri po¬
gledu nebeške Matere zavpil: „0 edino
upanje moje, o preblažena Devica, sto in
stokrat češčena! sprejmi me v svoje ma¬
terne roke!" Vsi ti so bili kapucin¬
skega reda.

Kakor je nebeški Zveličar nedolžno
mladost posebno ljubil, tako ljubi tudi
Marija nedolžne duše, zlasti če mladost
svoje češčenje do Marije s priserčnostjo
skazuje. Zato smo že v teh bukvah brali,
da je nebeška Mati marsikteremu otroku
posebno vdana. Leta 1601 so imeli to
prednost trije mladenči, kakor beremo v
letnih spiskih Jezusove družbe.

Eden teh mladenčev je živel pri Je¬
zuitih v Berni, kjer se je šolal. Ko pre¬
mišljuje, kteri stan bi si izvolil, prikaže
se mu Marija dvakrat. Pervikrat je bil
z  njo sveti Janez Kerstnik, ki je imel
presladko Ime Jezusovo v svoji roki in
pa sveti Jakob z rožnimvencem. Drugič
pa je Marija imela svoje nebeško Dete
na svojih rokah. Ona blagoslovi mladenča
m mu svetuje, naj stopi v družbo Jezusovo.

Drugi teh mladenčev je bil doma v
Aleti na Španskem. Bil je zapisan v bra¬
tovščino Matere Božje ter je Marijo
zvesto častil. Potem je pa opustil to češ-
III. del.

čenje in slabo je živel. Neko noč pa je
v sanjah videl grozovitega Etijopca, ki
je ljudi neusmiljeno sekal na drobne kosce.
Strah in groza ga spreleti, da se po vseh
udih trese. Na mah pa zagleda prelepo
Gospo, ki ga nagovori: „Ti boš temu
možu v roke prišel, ako se ne spreoberneš
in pokore ne storiš!" Mladeneč se pre¬
budi in kliče Mater Božjo na pomoč, ki
se mu, ne v sanjah, ampak čujočemu,
zopet prikaže. Bila je oblečena v obleko,
bolj belo, kakor sneg. Ukaže mu, naj se
vnovič pridruži njej toliko ljubi in dragi
bratovščini, ako hoče rešiti svojo dušo.

Tretji teh mladenčev, ktere je kra¬
ljica s svojo pričujočnostjo počastila, je
bil doma v Verdun-u. Ko neki dan prav
verno moli pred njej posvečeno podobo,
prikaže se mu Marija s prečudno lepo
krono v svojih rokah ter mu pravi, če hoče
ta bogati šapelj, naj gre v samostan. Ko
je nekdaj prav hude skušnjave imel in bi
bil skoraj obupal, pride mu zopet Mati
Božja na pomoč. V vidni podobi je pred
njim, reši ga sile peklenskega zapeljivca
in ga zapusti vsega potolaženega.

1603 se je preblažena Devica zopet
dvem kapucinom prikazala. Obadva sta
bila velika častivca njena. Benedikt iz Re¬
žija je večkrat imel prikazen Matere Božje.
Enkrat mu je Marija svoj največi zaklad
— svoje nebeško, edinorojeno Dete— na
naročje položila. — Drugi, Friderik iz
Tiferna, je v svojem življenji tudi več¬
krat imel to srečo, da je videl prečudno
lepo Mater Božjo. Večkrat je bil z njo
sveti Anton Paduanski. Pred svojo smertjo
je zopet videl kraljico izvoljenih, takrat
je bil z njo sveti Frančišek. Obadva sta
mu zagotovila večno zveličanje.

Ravno tako beremo v letnikih učenih
Jezuitov, da je živel leta 1603 mož, ki
so mu Briduol rekli. Ta mož je bil pravi
lakomnik. Rad bi bil bogat. Satan je
spoznal njegovo slabost, zato mu je sto-

12

178

tero zanjk stavil ter ga je neprenehoma
dražil s tistim strastnim poželjenjem, kte¬
rega neki star pesnik »nagnjusno žejo po
zlatu" imenuje. Da bi si pridobil požel-
jeno bogastvo, prignal ga je satan tako
daleč, da se odpovh Kristusu in njego¬
vemu kerstu. Strast pa nikdar ni naši tj ena.
Zato ga je peklenšček le še naprej gnal,
da bi preklel tudi Devico Marijo. Tega
pa vendar ni hotel. V sercu tega nesreč¬
nega lakomnika je bilo neko otroško češ-
čenje do naše ljube Matere Marije tako
globoko in živo vtisnjeno, da se je ta
blaženi čut vsem skušnjavam upiral. Da
bi to vdanost poplačala, prikaže se mu
usmiljena Mati Marija, ogernjena z višnje¬
vim plaščem in ga reši oblasti peklen¬
skega duha, ki ga je z vso silo pogubiti
hotel. Mož se skesano spovh in roma na
Božjo pot k naši ljubi Gospej v Montreal,
da se svoji veličastni dobrotnici zahvali.

Marija, mati Njega, ki hoče, da bi
bili vsi ljudje zveličani, prikazala se je
leta 1604 cel6 neki Judinji. Ta Judinja
je zbolela. Kristjani, ki so živeli z njo,
so jo silili, naj spozna Gospoda Jezusa
Kristusa. Ali ona ne posluša dobrih opo¬
minov. Ko jo le še nagovarjajo, razserdi
se tako hudo, da zgrabi nož in se hoče
končati, samo da bi se tej nadležnosti
odtegnila. In glejte milost naše ljube ne¬
beške Matere! Gotovo so kerščanski pri¬
jatelji to nesrečno bolnico tudi Mariji pri-
poročevali. — Marija se prikaže v ne¬
beški bliščobi in zaroti Abrahamovo hčer,
naj se svojemu hudobnemu naklepu od¬
pove in naj se d4 kerstiti na ime svete
Neže. Ko Judinja to vidi in sliši, zapusti
svojo terdovratnost, vda se milosti Božji
ter sprejme sveti kerst. Le-tJ očisti njeno
dušo, pa da moč tudi telesu, da zadobi
prejšnje zdravje, kterega porabi le v to,
da Gospodu zvesto služi.

Tudi leta 1605 imamo več Marijinih
prikazovanj zaznamovanih. Peter Anasko,

po rojstvu Peruan, je v svojem dva in
dvajsetem letu hudo zbolel. Z veliko po¬
božnostjo se je priporočal ljubi Materi
Božji, na ktero je stavil vse svoje za¬
upanje in jo je stanovitno častil. Prikaže
se mu v vidni podobi, pritisne ga na
svoje serce, potolaži ga in mu obljubi
zdravje ter mu naroči, naj stopi v družbo
Jezusovo. Storil je tako ter je odslej s
preblaženo Devico tako priserčno občeval,
kakor to zamore le ljubeznjivo dete s
svojo dobro materjo.

Baron iz Puy-en Belaj je bil sloveč
vojščak, pa tudi dober in pobožen krist¬
jan. Bil je zvest ud Marijine bratovščine.
Ko se je smerti bližal, priporočil se je
svojini tovaršem v molitev. In vendar pride
peklenski skušnjavec ga skušat. Bolnik
pa ga zapodi z besedami svetega Martina:
»Kaj imaš tu, divja pošast? Pri meni ne
boš dobil nič svojega!" Njegov obraz se
je zasvetil v nebeški radosti in veselo je
zaklical: »O vidim te, neprimerljiva De¬
vica, zares dobra Mati, ki si vedno pri¬
pravljena, da svojim v njihovih potrebah
pomagaš!" Zdihnil je: »V tvoje roke iz¬
ročim svojo dušo!" in umeri.

V tem letu nam pripovedujejo zgodbe
od novinca iz Akvitanije, kterega je nje¬
gova mati tako dolgo nadlegovala, da je
zbežal iz kapucinskega samostana. Kmalo
pa mu je bilo žal, da je zapustil samo¬
stanski mir in se podal v posvetni šum.
Obernil se je k preblaženi Devici Mariji
ter jo je priserčno prosil, naj se mu skaže
toliko mogočno, da ga pripelje nazaj v
samostan, kakor je bila mogočna njegova
telesna mati, ki ga je izpeljala iz njega.
To zaupanje poštenega mladenča je ne¬
beški Materi dopadlo. Prikaže se mu in
ga vpraša, če res toliko zaupa v njeno
pomoč? In ko mladeneč svojo prošnjo
ponovi, reče mu nebeška kraljica: »Verni
se nazaj h kapucinom, povej jim, da sem
te jaz poslala, in sprejeli te bodo. Bodi

179

pa odslej zvest svojim obljubam in tudi
zvest v moji službi. “ Bogoljubni mladeneč
je urno ubogal in vnovič so ga sprejeli.

Neki drug kapucin, Avguštin mu je
bilo ime, je imel večkrat čeznatorne pri¬
kazni. V Savoni je bil samostanski gvar-
dijan. Tu so vsako leto obhajali 18. sušca
spomin čudne prikazni, ktero je imel leta
1536 oče Anton Bota, mož angeljske čed¬
nosti. Zraven Savone je mal griček. Na
verhu tega malega grička je videl oče
Avguštin ta dan preblaženo Devico v ne¬
beški bliščobi, ki je z materno ljubeznijo
vzdignila svoje milosti polne roke ter bla¬
goslovila ljudstvo, ktero je k njej zdiho¬
valo. Na tem griči so postavili kapelo,
da se spomin te prikazni ohrani. Kapela
je postala prav imenitna in pozidali so
zraven prenočišče, kjer so revni in bo¬
lehavi romarji prenočevali, ko so tukaj
patrono čudodelnega kraja na pomoč kli¬
cali. Oče Avguštin je umeri 1606.

Ravno tisto leto je umeri v Valenciji
jezuit Mihael iz Fontajne, ki je dalje časa
v Indiji sveti evangelij oznanoval. Tudi
njemu se je Marija večkrat prikazala. Ona
ga je napotila, da je stopil v red Jezu¬
sov ter mu je obljubila, da bo tako odšel
hudemu ognju v vicah. In ko je umiral,
prišla je nebeška Gospa v družbi svetega
Petra, svetega Janeza in svetega Ignacija
ter ga je zadnje trenutke tolažila in nje¬
govo dušo v sveti raj spremila, kakor je
bilo to gvardijanu Frančiškanskega reda
razodeto.

1608 je umeri v Florenciji bogo-
Ijuben mladeneč Aleksander Bercijo, iz
imenitne hiše Medičejcev. Ta mladeneč je
bil še le petnajst let star, pa je bil poln
dobrih del in je od Matere Božje prejel
mnogotere milosti. Večkrat so videli Ma¬
njo, ki je po njegovi postelji cvetlice tro¬
sila, ko je nedolžni Aleksander spal. Več¬
krat jo je sam videl v družbi angeljev,
*ia je varovala njegovo nedolžnost. In pre-

blažena Devica, ktera ga je v življenji
večkrat obiskovala, ga tudi zadnjo uro ni
zapustila. Prikazala se mu je, da ga je
na smert pripravila. Pred smertjo pa se
mladeneč oberne k svojim domačim in
jim zakliče: „Ne vidite li Marije, Matere
Božje, moje preslavne Gospe? Ne vidite li
tudi mojega angelja varha in svete Mag¬
dalene Paciške?" — Ta svetnica, ki je
eno leto poprej umerla, je nedolžnega
mladenča posebno spoštovala in ga na¬
vadno pozemeljskega angelja imenovala.
Sveto je umeri ta sin Marijin, ozaljšan
z vsemi čednostmi, ktere naj zalšajo vsa-
cega uda Marijinih bratovščin. On se je
pripravljal za samostan, kjer bi le Bogu
in Mariji služil.

Zgodovinar Rovere piše v popisu ka¬
pucinskega reda, da je mašnik Silvio iz
Milane neki dan pričel Marijino pesem:
„0 slavna Gospa!" in bil je prečudno
zamaknjen in nad zemljo povzdignjen.
Večkrat je bil tako srečen, da se je ve¬
selil pričujočnosti ljube Matere Božje in
večkrat je občutil toliko obilnost nebeške
radosti, da je sveto omamljen zavpil:
„ Zadosti je, o Marija, o prečista Devica,
zadosti je!"

Neki drugi menih, brat ali lajik ka¬
pucinskega reda, Marko iz Skotoneta, je
prišel v samostan, pa ni brati znal. Nje¬
govi sobratje so silili vanj, naj prosi Ma¬
rijo te milosti, da bi se brati naučil, da
bi z njimi zamogel opravljati Marijine
dnevnice. Dober mladeneč uboga in prosi
Marijo, kakor so mu njegovi sobratje sve¬
tovali. In glej, Marija se mu prikaže in
pravi: „Marko, vodilo tega mojega reda
tirja, da ti vsaki dan gotovo, za to od¬
ločeno število Očenašev zmoliš, zato ni
treba, da bi brati znal. Le natanko opravi
po vodilu odločene molitve in bodi s tem
zadovoljen, in svojo dolžnost boš spolnil."
Po tem naročilu Matere Božje ves umir¬
jen se pobožni brat ni trudil, da bi se

12*

180

brati naučil. — V zares mičnih bukvah
„trojna krona*, ktere je spisal oče Poiree,
je omenjena prikazen Matere Božje, ktero
je imel Martin Gutrie leta 1608. To je
bilo 22 let poprej, kakor je pisal Poiree
svoje lepe bukve. Ta Martin je bil v Bam¬
bergu doma. Kako in zakaj je zapustil
edino zveličansko katoliško cerkev in sprejel
krivoverstvo Lutrovo, tega ne povd. Ko
je pa hudo zbolel, prikaže se mu Marija,
ki ga resnobno opomni, naj se urno od¬
pove krivi veri in naj bo pripravljen, da
gre iz tega sveta v kraljestvo nebeško,
kar se bo na sveti božični večer zgodilo.
— Jezuit Friderik Fournier je takrat v
stolni cerkvi oznanoval besedo Božjo. Njega
pokliče bolnik. Z vso silo se vstavljajo
protestantje njegovi vernitvi v katoliško
cerkev. Ali vse njihove zapeljive obljube
in vse žuganje je srečno premagal. Oče
Friderik pa ga vpraša, kaj ga je nagnilo,
da se hoče v naročje svete cerkve po-
verniti. Martin pripoveduje, da preden je
postal luteran, imel je lepo navado, da
je vsaki dan, zjutraj in zvečer, molil se¬
demkrat Češčenomarijo v spomin časti
in veselja, ktero je preblažena Devica ob¬
čutila v včlovečenji večne Besede. In če
tudi je sveto cerkev hudobno zapustil, te
molitve pa vendar ni nikdar zanemaril.
Oče Friderik je spoznal, da ta majhna
molitev, to malo češčenje Matere Božje
je preblaženo Devico nagnilo, da mu je
to veliko milost podelila. Spravljen je bil
s sveto cerkvijo, prejel je pobožne svete
zakramente in res je umeri na sveti večer,
kakor mu je usmiljena Mati Božja raz¬
odela. — O kako majhno službo je oprav¬
ljal v čast Materi Božji, pa kako veliko
milost mu je Marija sprosila!

1609 je umeri Klavdij Ponceot, vodja
jezuitskih šol v Puy-u. Konec njegovega
življenja ga je napadla huda bolezen, da
so zdravniki obupali nad njegovim ozdrav¬
ljenjem. On pa seje vdal popolnoma v voljo

Božjo in se priporočil preblaženi Devici
Mariji. Kmalo po tej vdanosti se mu pri¬
kažeta dva angelja v človeški podobi, pa
v nebeški lepoti. Bliščeče belo sta bila
oblečena ter sta imela vsak svojo poso¬
dico s kalno tekočino, ktero sta v eno
posodo zmešala. Opomnila sta ga zdaj,
naj svojo težavo in svoje terpljenje z večo
poterpežljivostjo prenaša, kar je tudi kalna
tekočina pomenila. Zdaj se prikaže tretji
angelj; ta mu razodene, da je poslanec
preblažene Device Marije ter ga zagotovi,
da se njegovo terpljenje svojemu koncu
bliža. Še je ta angelj govoril, že se pri¬
kaže Mati Božja v vidni podobi. Imela
je svoje Božje Dete na naročji, in sveti
Klavdij, patron bolnega vodje in sveti
Ignacij, začetnik Jezusove družbe, sta bila
z njo. Vsi so okrog njegove postelje bili,
ter so mu obljubili, da jih bo kmalo v
mestu večnega mini videl. Ta čudna pri¬
kazen mu je dala novo serčnost, da se
je na smert z vso mogočo skerbjo pri¬
pravil. Čez tri dni je z nebeškim smeh¬
ljanjem rekel: »Pridite svetniki, pridite
angelji, pridite vsi Gospodovi izvoljeni!
In ti, o Božja Mati, prosi za me!“ Tedaj
je umeri. (Roverius annal.; Nieremberg;
Neg. Saec.)

65. Prikazovanja Matere Božje od
leta 1610 naprej.

Kako zares premila Mati je prebla¬
žena Devica Marija, nam zopet kaže na¬
slednja prigodba, ki se je godila 1610
na Malti. Bil je v velike pregrehe za¬
motan grešnik, ki je slišal glas milosti
Božje in je sklenil, svoje slabo življenje
poboljšati. Pripravljal se je na spoved.
Premalo pa se je prizadeval, da bi svojo
vest natanko izprašal; zlasti ker tega ni
bil vajen. Še na večer pred spovedjo ni
zadostno svojega serca pregledal. Sredi
noči pa se urno iz terdnega spanja pre-

181

budi in pred seboj vidi s telesnimi očmi
preblaženo Devico Marijo, ki mu zares
z materno ljubeznijo vse grehe po versti
v spomin pokliče, ktere je storil, pa jih
pozabil. In drugo jutro je z veliko na¬
tančnostjo in resnično žalostjo se vseh
svojih grehov spovedal in potem stano¬
vitno spokorno živel.

V Friburgu na Švicarskem je tisto
leto hudo bolan bil mladeneč, ki je tudi
več let pregrešno živel, kterega je pa tudi
zadela milost Božja ter je sklenil, svoje
življenje poboljšati. Začel je resnobno pre¬
mišljevati svoje življenje in prizadeval se
je, da bi opravil dobro dolgo spoved ce¬
lega življenja. Zato je na pomoč klical
svetega Ignacija in blaženega očeta Ka-
nizija. Naslednjo noč se mu prikaže pre¬
sveta Devica in na njeni desnici sveti
Ignacij, na levici pa oče Kanizij. Ma¬
rija ga vpraša, če li pozna ta dva svet¬
nika. In ko to poterdi, mu sveti Ignacij
poda novo obleko Jezusovega reda. Vnet
sprejme mladeneč to obleko in jo sam
obleče. Umeri je tudi v tej sveti obleki,
ktera mu je smert sladko storila.

Tisto leto naznanjajo zgodbe tudi
smert kapucinskega mašnika Benedikta.
Bil je rojen na Angleškem in je bil v
krivi veri izrejen. Bog se ga je usmilil
in ga razsvetlil, da se je zmoti odpovedal
in je sveto katoliško vero sprejel. Stopil
je v kapucinski red. Njegova pobožnost
je bila tako obilna, da ga je mili Bog z
mnogimi prikaznimi počastil. Da se pa
zavoljo teh posebnih milosti ni prevzel,
poslal mu je Bog tudi veliko bridkosti in
težav. Njegovi sobratje so ga začeli za¬
ničevati. Celč tako daleč je prišlo, da so
silili na to, da bi ga pregnali iz samo¬
stana. V tej zares hudi poskušnji se za¬
teče prav priserčno k presveti Devici in
jo ponižno prosi, naj mu pomaga. Ne¬
beška Mati ga usliši. Sama se mu pri-
haže, sama ga prepaše s pasom s svo¬

jimi lastnimi kraljevimi rokami, v zna¬
menje, da ga ljubi. In potem mu pri¬
govarja: „Nič se ne boj! v tej redov¬
niški obleki, ktero zdaj nosiš, boš tudi
umeri. Bodi le stanoviten, serčen in res¬
nično pobožen, da boš vreden tistih darov,
ki so ti v večnosti namenjeni. “ Bil je
tudi res stanoviten do konca svojega živ¬
ljenja.

V tem času je zapustil to solzno do¬
lino tudi neki poljski jezuit, Jakob Mlok,
ki je celo svoje življenje Marijo lepo častil.
V njegovi zadnji bolezni ga je preblažena
Devica dvakrat obiskala. Naznanila mu je
njegovo smert, pa povedala mu je tudi
uro, kdaj bo umeri samostanski brat, ki
mu je stregel. Ta ljubljenec Marijin je
svoje roke proti Marijini podobi povzdignil
in srečno umeri.

Leta 1614 je živela v Nornbergu
mlada deklica, hči bogatih, pa krivover¬
skih staršev. Imela je prijateljico, ki je
bila prave katoliške vere. Ta jo je na¬
učila Češčenomarijo moliti. In dobra de¬
klica je s to molitvico lepo častila ljubo
Mater Božjo, kar krivoverski luterani nik¬
dar ne storijo. Ta majhna pobožnost je
deklici naklonila milost nebeške kraljice.
Marija se jej v spanji prikaže in naroči,
naj gre v mesto Bamberg in zagotovi jo,
da bo tam nekoga dobila, kteri jo bo ra¬
dostno podučil in v katoliško cerkev sprejel.
Ob enem pa je Marija razodela vse to
mašniku Jezusove družbe v Bambergu ter
mu je naznanila tudi znamenje, po kte-
rem bo poznal luteranko, ktero je hotela
preblažena Devica v zveličanje pripeljati.
Deklica je vbogala nebeško kraljico; šla
je v Bamberg in podučena je bila v res¬
nicah svete vere ter se je odpovedala
krivi veri. Po svojem spreobernjenji je
mnogokrat rekla, da nihče ne bo v
zmoti, v krivi veri umeri, kdor le k pre-
blaženi Devici kaj moli. — Spet ta zgled
nam spričuje, kako naša ljuba Gospa obilno

182

poplača vsako malo pobožnost, ktero člo¬
vek v njeno čast opravlja.

Tisto leto je razsajala prestrašila kuga
na Peruanskem po mnogih krajih. Dve mladi
kerščanski deklici ste slišali, da postane
zares pravi mučenik, kdor okuženim streže
in v tej službi kerščanske ljubezni umerje.
Želeli ste, da bi tako čast mučenikov do¬
segli. Zato ste z vso priserčnostjo ne¬
srečnim okuženim stregli. Kmalo pa je
ena teh serčnih devic, Katarina je bilo
njeno ime, hudo kugo nalezla, in vleči
se je morala. Bog je videl vdanost te Je¬
zusove neveste, zato jo je že tukaj ne¬
koliko poplačati hotel. Katarina je pre-
blaženo Devico in Mater Marijo lepo ča¬
stila; saj prava nevesta Jezusova je go¬
tovo tudi resnična častivka Marijina. Ma¬
rija z Jezusčekom na naročji obišče oku¬
ženo Katarino. Marija se pogovarja s Ka¬
tarino, ljubeznjivo jo tolaži in oserčuje.
In ko je bila ta blaga in velikodušna ju¬
nakinja kerščanske ljubezni v zadnjih zdih-
Ijejih, slišali so jo, da je klicala: „ O moja
kraljica, s čim sem zaslužila to milost,
to čast. Oh! oh! ti se toliko ponižaš in
mojim ustnicam ponudiš tistega deviškega
in posvečenega mleka, ki je mojega Boga
hranilo! Te milosti pač nisem zaslužila!"
— Pri teh besedah je odperla svoja usta,
kakor dojenček, ki na maternih persih
leži. In umerla je v zasluženi slavi velike
svetosti.

Oče Kourcier nam piše, da tisto leto
je živel v Lublinu na Poljskem imeniten
Oger, ki je bil protestant ali luteran. Ta
se je hotel z nekim očetom Jezusove
družbe v pogovor podati in preiskovati
neko versko resnico. Precej drugi dan je
bil za to odločen. Ko se ločita, naroči
jezuit svojemu nasprotniku, naj se pri-
poročuje preblaženi Devici Mariji, ktero
so njegovi spredniki, njegovi pradedje,
tako lepo častili, če res hoče, da se mu
oči odprč pravi luči in sveti resnici. Lu¬

teran je ubogal ta dober svet. Imel -e
pa bukve, v kterih je bila kriva vera nje¬
gova zagovarjana. Hotel je na prihodu ; e
pričkanje se pripraviti, da bi zamogt '
kakor je mislil, svojo vero z mogočnim,
dokazi zagovarjati. Preden pa začne pre¬
birati puhle dokaze, pokleknil je in na
pomoč klical Mater Kristusovo. Po kon¬
čani molitvi, akoravno je že pozno v noč
bilo, se zamisli v svoje bukve, da bi si
dobro zapomnil nauk, ki je v teh spisih.
Ko tako ves zamišljen pazljivo bere, pri¬
kaže se mu Mati Božja sama. Nebeško
lepoto razliva vse njeno bitje. Po njeni
moči mu krivoverske bukve iz rok pa¬
dejo. Žuga mu s svojo jezo, ako bo še
naprej bral. Marija ga zdaj ostro posvari
in mu očita, da je prelomil obljubo, ktero
je storil, in mu celč luč ugasne. Ta čudna
prigodba odvzame luteranu vse spanje.
Ni očesa zatisnil tisto noč. Na vse zgo¬
daj je poiskal jezuita, da mu urno do¬
pove, kaj in kako se je z njim godil,
pretečeno noč. In tisto uro je zmote svoje
krive vere preklical in je pravoveren postal.

Zmed mnogih druzih prikazovanj tistega
časa naj tu sem zapišem še nekaj ma¬
lega iz življenja blažene Pasideje, ki je
okoli 1615. leta umerla. Opat Venturin
Sienski piše, da, ko je bila Pasideja še
le tri leta stara, jo je napadla huda bo¬
lezen. Preblažena Mati Božja pride in dii
bolni deklici neko pijačo, in deklica je
zdrava tisti trenutek. Osem let stara je
Pasideja padla v vodo, ko je nekaj obla
čila spirala. Marija jo potegne iz vode
ter njo in perilo prinese domii. Neka'
časa pozneje nese šibka deklica Pasidep
težak jerbas na glavi z raznoterimi jedili
za uboge. Marija jej pride na pomoč, pre¬
vzame veliko težo v svojo mogočno roko,
nese ubogim ter vsa jedila sama med re¬
veže razdeli. Pobožni deklici umerje njena
skerbna mati; deklici je bilo hudo in bala
se je za zveličanje svoje dobre matere.

183

Marija zopet osebno pride, da Pasidejo
1 ,3tolaži ter jo zagotovi, da njena ljub¬
ljena Mati počiva v Božjem miru. Konec
njenega življenja se Marija spet prikaže
;§voji ljubljenki, in sicer s svojim nebeš¬
kim Dedetom na naročji. Nebeško Dete
poseže s svojimi preblaženimi ročicami
po Pasideji in jej njeno serce vzame. Zato
pravijo pisatelji tistega časa, da, ko so
zdravniki njeno telo odperli, niso serca v
njem našli.

Tu naj še omenim prikazni tistega
časa, ktero je imela pobožna stara žena
Katarina na Portugalskem. Ta priletna
uboga žena, zvesta častivka Matere Božje,
je blizo Lerinskega mesta v vinogradu
odpadeno tersje pobirala, in preblažena De¬
vica s sveto Marto se jej prikaže. Poda
jej ključ, kterega je žena bila poprej
zgubila. Zdaj pa jej reče, naj skopa malo
jamo, komolec veliko in jej obljubi, da
bo tu vedno studenec, napolnjen z zdra¬
vilno vodo za razne bolnike. In revna
žena uboga, kakor nebeška kraljica veli.
Žena potem pripoveduje, kako in kaj se
je bilo zgodilo. Hitro se je ta vest po
deželi raznesla, in bolniki iz vseh krajev
so suli skupaj. Mnogo čudnih ozdravljenj
se je zgodilo, da ni spoznalo le prosto
ljudstvo, tudi škof je pričal, da stara
žena je resnico govorila, da se je njej
Mati Božja res prikazala. Ta uboga žena
je umerla dve leti pozneje in bila je za¬
kopana v kapeli, ktero so nad tem stu¬
dencem postavili, in sicer pred altarjem
s časom prav slovečega čudodelnega
^ega kraja.

Ta čas je živel sveti Alfonz Rodri-
-guez, eden največih, najpriserčnejših ča-
stivcev in ljubljencev naše ljube Gospe
in Matere Marije. Ali njegovo življenje
želim nekoliko obširnejše opisati v zad¬
njem delu teh bukev, ko bom omenil
nektere posebne častivce naše ljube Ma¬
tere Božje.

Njegov tovarš in njegov posnemovalec v
češčenji preblažene Device Marije je bil
jezuit Jakob Rhem, ki je umeri 1617.
On je ustanovil bratovščino v čast Ma¬
teri Božji. Namen te bratovščine je bil,
da so njeni udje najraje od Marije govo¬
rili, njene čednosti, njeno veličastvo, njeno
velikost, njene dobrote in njene milosti
premišljevali in se o tem pogovarjali. Zato
so to družbo »pomenjkovalno družbo “ ime¬
novali. Ko so neki dan v tej pobožni
družbi lavretanske litanije prepevali, želel
je bogoljubni Jakob vedeti, kteri zmed
vseh teh prelepih priimkov je Materi Božji
najljubši. In zato je priserčno k Mariji
zdihoval. Ko so pa pevci med tem pri¬
peli do klica: »Mati prečudna, prosi za
nas! “ prikaže se mu preblažena Devica
v presvetli blnščobi in v bliščeči luči ter
mu pravi, da ta priimek je eden tistih,
ktere najraje ima. In Jakob Rhem za¬
pusti svoj temni in zadnji sedež, na kte-
rem je v tej družbi navadno bil, stopi v
sredo svojih tovaršev in v začudenje vsem
zakliče: „Trikrat ponovite ta priimek:
»Mati prečudna, prosi za nas!“ — Potem
jim povč, da mu je bilo razodeto, da naj¬
ljubši je ta priimek njej, ktere slavo
prepevajo. (AnnalesRoverii; Neg. Saec. M.)

66. Prikazovanja Matere Božje od
leta 1620 naprej.

Misijonar oče Krištof Borri je več let
v Kini sveti evangelij oznanoval. Ta za
Božjo čast in za zveličanje svojega bliž¬
njega ves vneti mož piše v svojih misi¬
jonskih sporočilih, da se je nebeška Mati
Marija leta 1620 prikazala Kohinkine-
zom, kteri so jo videli v zraku na se¬
deži, napravljenem iz oblakov. Marija je
tem nevednim nevernikom naročila, naj
gredo v mesto Novecman, tam bodo našli
poslance, ktere jim je Jezus Kristus poslal,
da bi jih rešili duhovne temote in jih

184

pripeljali k spoznanju prave luči. Ubogi
neverniki so vbogali. Šli so v omenjeno
mesto in so prišli k misijonarjem; oče
Krištof jih je v svetili resnicah podučil
in kerstil.

Leta 1620 se je Marija prikazala
pobožnemu jezuitu Franc Osaju (nekteri
pišejo Otazo), ki je na Filipinih z ve¬
likim vspehom oznanoval sveti evangelij.
Oče Nieremberg pravi, da ta goreči ča-
stivec nebeške Matere je začel Marijo ča¬
stiti, kakor hitro se je svoje pameti zavedel.
Preblažena Devica mu je dala misel, da
je stopil v družbo Jezusovo. Ko ga  je
neki dan hudo napadala skušnjava, da bo
pogubljen in se je v tej dušni bridkosti
obernil do svoje preljubljene Matere Ma¬
rije, prikaže se mu Mati Božja sama. V
svojih rokah ima prelepe bukve. Te bukve
Marija odpre in pravi svojemu hlapcu:
»Tu so bukve izvoljenih, glej in beri!"
Franc zapazi, da njegovo ime je precej
na pervi strani bukev s zlatimi čerkami
zapisano. In Marija pristavi: »Vse, kterih
imena vidiš za svojim tu zapisane, rešil
boš ti." — Ko so nekdaj neverniki zoper
njega se vzdignili ter so njega in nje¬
gove tovarše pokončati hoteli, kliče Boga
na pomoč in tudi Marijo ter zdihne: »Ne
pustita duš svojih hlapcev divjim zveri¬
nam v plen! “ In pri tej priči se mu pri¬
kaže nebeška kraljica in pravi: »Nič se
ne boj Franc, ker pod mojim varstvom
boš; tedaj le naprej, kakor si začel!"

Oče Nieremberg pripoveduje od ne¬
kega Španjolca, ki je svojo dušo tako za¬
nemaril, da 60 let ni veljavne spovedi
opravil. Temu zanikernežu se prikaže
usmiljena Mati Božja ter ga z očmi svoje
materne ljubezni milo gleda, pa mu nič
ne reče. Ta Marijini pogled pa je pre¬
sunil njegovo zagrešeno serce, kakor nek¬
daj Petra pogled Gospodov. Živo je čutil
žalost nad svojimi hudobijami in precej
drugo jutro si je iskal spovednika, da bi

ga z Bogom spravil. Nierembergu je sani
pravil, kaj ga je k spreobernjenju na¬
gnilo. In ko se misijonar čudi in popra-
šuje, kako si je revni zanikerni človek to
Marijino milost vendar pridobil, pravi mu
spokornik, da ves ta nesrečni čas je ven¬
dar vsaki dan molil eno Češčenomarijo,
in to je bila vsa njegova molitev. Nie¬
remberg je spoznal, da to majhno češčenje
Matere Božje mu je pridobilo spreober-
njenje. Zares je Marija Mati milosti Božje!
Ta spokornik je kmalo potem srečno umeri.

Tisti čas je videla Mater Božjo neka
indijanska žena, ki je celo leto bila bolna in
je veliko terpela. Vendar ves ta čas ni
noben dan opustila molitve in pobožnih
vaj, ktere je v čast Materi Božji oprav¬
ljala. Njeno poterpežljivost in njeno zve¬
stobo je Marija povernila, ker se je več¬
krat tej pobožni ženi prikazala. Slednjič
jo je videla v prelepi nebeški bliščobi.
In Marija jej naznani, ker jo je v svo¬
jem življenji in zlasti v tej svoji bolezni
tolikokrat s Češčenomarijo počastila, da +
je zdaj prišla in jej sama prinesla veselo
naznanilo, da zdaj zdaj bo rešena vsega
pozemeljskega terpljenja ter bo sprejeta!
v nebeško veselje.

Leta 1626 je umeri kardinal Alek¬
sander knez Ursinski. Ta knez je pre-
serčno ljubil nebeško kraljico, pa je ravno
tako priserčno želel, da bi vsi Marijo ča¬
stili. Zato je vpeljal posebno bratovščino
na čast Materi Božji v mestu Brakcijano,
kjer je bil doma. Pa tudi v Rimskem,
mestu je rad obiskaval v Marijino češčenje
zbrane shode, kterim je s svojo poniž¬
nostjo in s svojim zatajevanjem dajal
prelep zgled. Oče Poire piše, da ta ime¬
nitni in slavni knez je 1626 na svojem
domu bil. Na delopust vnebovzetja Matere
Božje je bil pri shodu, kterega so imeli
udje Marijine družbe. Z angeljsko vnemo
je v ljubezni do Marije opominjal svoje
sobrate Marijine. In potem je zbolel.

185

Kmalo se mu prikaže Marija ter mu spo¬
roči, da osmino njenega praznika bo že
v nebesih obhajal. In res je umeri 22. ve¬
likega serpana, še le tri in trideset let
star. — (Iz slavne laške rodovine Ursini
so naši grofi Blagaj-Ursini.)

Nieremberg pripoveduje, da je gledal
presveto Mater Božjo pobožni jezuit Av¬
guštin Sangri, ki je Marijo priserčno častil
in ljubil. Prikazala se mu je sedeča na
sedeži, s svojim prečeščenim Detetom na
naročji. Veliko zveličanih je bilo z njo.
Bila je v bliščobi, kakor se spodobi go-
spodovalki vesoljnega sveta. Drugič jo je
videl, kako je Boga prosila za razširjenje
svete cerkve in posebej za kristjane na
Filipinskih otokih. Večkrat je rekel, da
mi še ne vemo, koliko z Marijino pri¬
prošnjo premoremo. Ko se mu bliža nje¬
gova zadnja ura, prosil je okoli njegove
postelje stoječe, naj zmolijo eno Češčeno-
marijo, da bi mu preblažena Devica spro-
sila milost mirne smerti. In to milost je
tudi dosegel. Umeri je, ko je glasno molil
sveti rožnivenec.

r  Leta 1632 je večkrat videl Mater
Božjo japaneški kristjan Nikolaj Kegan,
ki je bil med pervimi mučeniki, ktere so
divjaki zavoljo svete vere terpinčili. Pri¬
rezali so ga na steber, tako da je proti
tlem visela glava, na ktero so mu na¬
vezali težak klad. V teh smertnih, gro-
zovitnih težavah se mu Marija večkrat
prikaže, da ga tolaži s svojo sladko pri-
čujočnostjo in s premilimi besedami. Od¬
veže mu celč klado, ktero so mu na glavo
privezali in mu ponudi hladilne vode. Pri
tem stanovitnem mučeniku pusti posodico,
v kteri mu je vode prinesla, da je tudi
druge prepričala svoje pričujočnosti in tistih
milosti, ktere hoče deliti njim, ki bodo
za sveto vero enako mučeni.

V ravno tem sporočilu, ktero je spisal
zgodovinar Alegambe, beremo, daje takrat
videl Mater Božjo Portugalec Antonio An- '

drada, kteri je bil pervi Evropejec, ki je
v poprej malo znane kraje Tibet šel. Na
barki, ki ga je nazaj v Goo peljala, ostru-
pili so ga sovražniki. Ko je zato v svo¬
jem drobovji neznansko terpel, se je za¬
tekel k preblaženi Devici Mariji. In ljuba
Mati Božja se mu prikaže ter ga ozdravi
rekoč: „Moj sin, zdrav si in ta strup ti
nikdar več ne bo škodoval." In res je
bilo tako.

Poglejmo še v sporočilo, kterega
skerbni Nieremberg daje. V četertih buk¬
vah, v kterih opisuje življenje slavnih je¬
zuitov, pripoveduje, da je umeri 3. vino¬
toka 1635 oče Janez Andrej Mankony,
menih izverstnih čednosti. Temu pobož¬
nemu jezuitu se je preblažena Devica več¬
krat prikazala. Ko je pred bridko martro
klečč molil, videl jo je mnogokrat. Raz¬
odevala mu je razne skrivnosti, ki so za¬
devale sedanjost, pa tudi prihodnjost. Ta
jezuit Mankony je enkrat prevzel na ve¬
liko noč pridigo. Že je stopil na prižnico.
Po svoji navadi je imel v roki malo po¬
dobo Matere Božje. Ko pa prične svoj
govor, ozre se na to Marijino podobo,
ali svojih oči ne more odverniti od te
češčene podobe, da bi se ozerl na svoje
obilne poslušalce. Slišal je pa, da mu
Marija prigovarja: „Le prični, kakor za-
moreš; zaupaj, saj ti bom pomagala."
Pobožni pridigar si je za svoj izrek iz¬
volil: „Vstal je in ni ga tukaj!" In po
tem izreku prične: „Jezusa nihče nima
brez Marije. Ako hočete dobiti Jezusa,
iščite Marijo." V svojih molitvah, ktere
je ta sveti mož v čast nebeški kraljici
opravljal, slišal je mnogokrat, da mu je
rekla: „ Nikdar te nisem zapustila, pate
tudi nikdar ne bom!"

Leta 1640 se je zgodilo, kar be¬
remo v zgodbah Jezusove družbe o. je¬
zuitu, ki so mu rekli Brun-brun od sve¬
tega križa in kterega so na Etijopskem
krivoverci obesili. Ko je neki dan klical

186

k preblaženi Devici za pomoč in stano¬
vitno serčnost, prikaže se mu Marija s
svojim nebeškim Detetom. Napolni ga s
sladkim veseljem in mu dene na perst
skrivnostni perstan v znamenje in v za¬
stavo njegove skrivnostne zaveze z Jezu¬
som, kraljem nebes in zemlje in s sveto
Katarino, ktero je vedno posebno častil.

V letnih sporočilih, ktere spisujejo
očetje Jezusove družbe v svojih misijonih,
beremo, da v Indiji na kraji, ki je Mariji
posvečen, je bil leta 1642 mladeneč, kteri
je že prav lepo gčsti znal. Bil je pa tudi
pobožen častivec Matere Božje in najljubše
mu je bilo, da je v njeno čast na svoje
gosli godil, ali da je s svojim lepim in
čistim glasom Marijino slavo prepeval.
Preblažena Devica ga je zato ljubila, in da
bi mu njegovo otroško ljubezen povernila,
prikazala se mu je dvakrat v njegovi bo¬
lezni ter ga je vselej v angeljsko družbo
vabila in mu obljubila, da bo v nebesih
z angeljci njeno slavo prepeval. Nedolžni
mladeneč je veselo privolil v Marijino po¬
vabilo ter se je smehljaje preselil k svoji
nebeški Materi in k svojim čistim bra¬
tom v sveti raj.

V misijonski postaji „ sveta Marija ve¬
lika" je živela 1643 Indijanka, ki je pre-
blaženo Devico lepo častila in je bila zelč
usmiljena do bližnjega. Satan pa jo je
gerdo plašil. V svoji pobožnosti se zateče
Indijanka k tisti, ki je stari kači glavo
sterla in ki je peklenskim močem strašna
kakor vredjena vojskina truma. Zdihovala
je k svoji Božji varhinji, in Marija je usli¬
šala njeno prošnjo. Prikaže se jej ter jo
milo potolaži in oserči zoper napade hu¬
dobnega duha.

V drugi postaji, posvečeni svetemu
Petru in Pavlu, je ravno takrat živela
enajstletna Indijanka, ktero je Božja do¬
brota z nenavadnimi darovi obsula, pa je
bila tudi po mnogoterih boleznih telesno
hudo oslabela. S svojimi misli je bila bolj

v nebesih, kakor na zemlji. Večkrat se
je menila z nebeškimi duhovi, kakor z
ljudmi. Eno pa jo je bolelo, da še ni
svetega Obhajila prejela in da z drugimi
otroci svoje starosti ni mogla poslušati
za to potrebnega nauka, kteri pobožno
dušo pripravlja na skrivnostno zavezo z
nebeškim Jagnjetom. Večkrat je, sicer
vdana, priprosta in nedolžna, zraven pa
milo-žalostna, tožila tisti, ktera je pravo
telo Kristusovo rodila. Marija je slišala
njeno zdihovanje in hrepenenje po Go¬
spodu v skrivnostni zavezi in je videla
njeno gorečo pobožnost. Sama je prišla
z nebes in učila je bolno deklico v po¬
trebnih resnicah svete vere. Posebno jej
je pripovedovala, kako naj svojemu ne¬
beškemu ženinu v svojem serci pripravi
čisto in njemu dopadljivo stanovanje, kako
naj ga z živo vero, s terdnim pa poniž¬
nim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo
prejme. In mlada Indijanka je prejela
sveto Obhajilo, kakor bi ga le angelj pre¬
jeti zamogel.

Prikazovanja Matere Božje v teh letih
so večidel le v novem svetu. Skoraj vsa
so bila v krajih, kjer se je kerščanstvo
še le začelo; v starem svetu, v Evropi,
pa ta čas ni skoraj nikoli nebeška kra¬
ljica se prikazala, kolikor je po spisih zna¬
nega. Temu pa se ne smemo čuditi. Novi
kristjani so potrebovali v svoje poterjenje
nenavadnih milosti, kakor jih je Bog tudi
drugod bogato delil, milosti, ktere jim
resničnost kerščanstva in njegove zveze z
nebesom poterjujejo. Zato so največ pri¬
kazovanj imeli Indijani in Japanezi, ktere
je Bog tisti čas v sveto katoliško cerkev
poklical. — (Relatio Adami Schirmbek.;
Negot. Saec. M.)

67. Marija se prikaže majhnemu otroku.

Naslednje prikazovanje Marijino nas
pelje iz Amerike nazaj v Evropo, iz no-

187

vega v stari svet. To se je godilo v Lo-
tringu v vasi Gerbevil. Leta 1645 je
padlo pet let staro dete, ki mu je bilo
ime Dominik, iz precejšnje visočine na
kamnito grobljo ter si je svojo glavico
tako nesrečno razbilo, da so se možgani
videli. Dete je bilo nezavedno. Vsi so
mislili, da bo gotovo zdaj zdaj umerlo.
Ta nesreča se je zgodila 25. mal. travna.
Poklicani zdravniki so jako dvomili, da
bi dete še kdaj ozdravelo. Njegovi skerbni
starši, videči, da se na človeško in na-
torno pomoč ni več zanesti, zatekli so se
k čeznatornim močem. Zaupali so še na
vsegamogočnost Božjo in na mogočno pri¬
prošnjo ljube Matere Božje. K Mariji po¬
močnici so svoje prošnje pošiljali, njej so
svoje dete priserčno priporočili. Po tej
silni molitvi je dete dalo pervo znamenje,
da še živi; kmalo potem mu je odleglo
in s časom je bilo popolnoma ozdravelo.
Ko je dete zopet govoriti zamoglo, je
pripovedovalo, da v trenutku največe ne¬
varnosti je videlo, kako je njegov patron,
sveti Dominik, prosil preblaženo Devico,
naj obvaruje njegovega varovanca. In
Mati Božja je uslišala svetega Dominika.
Hitro ozdravljenje tega otroka so pobožni
starši posebno še pripisovali škapulirju,
kterega so očetje karmeliti bolnemu otroku
dali. — Oče Kourcier, ki to čudno ozdrav¬
ljenje popisuje, pravi, da so ta čudež pra¬
vilno preiskali in da je on ta zapisnik
sam v rokah imel. (Negot. Saec. M.)

68. Blaženi karmelitarici Mariji iz
Agrede.

V pervi polovici 17. stoletja je živela
bogoljubna devica Marija iz Agrede na
Španskem. Cele bukve bi zamogel napi¬
sati, ako bi omenil brezštevilnih prikazni,
ktere je imela ta karmelitska nuna. Sama
je popisala nekaj takih prikazni v buk¬
vah, ktere imenuje „ skrivnostno mesto

Božje". V svojih mladih letih je stopila
v samostan karmelitaric. Bog v svoji mo¬
drosti jej pošlje veliko notranjega in tudi
zunanjega terpljenja, da jo tako za svoje
nam nerazumljive namene očisti. Ko jo
nekdaj v hudi bolezni hudobni duh gerdo
nadleguje, prikaže se jej angeljska kra¬
ljica z nebeškim Detetom na naročji. Vsa
podobna je bila Mati Božja svoji čudo¬
delni podobi, ktero so nune v samostanu
častile. Bolna Marija se verže k nogam
Materi Božji, ali preblažena Devica jo Iju-
beznjivo sama vzdigne in Jezusček jo s
svojimi ročicami premilo objame. Mati in
njen Božji Sin jo v njenih bridkostih to¬
lažita in jej prigovarjata, naj iz ljubezni
do nju vse preterpi. Ta prikazen je dala
Mariji novo moč za novo terpljenje. Druge
nune so jo po Božjem sklepu začele za¬
ničevati. Celč njena lastna mati jo je za¬
ničevala. Za noro so jo imeli. Karkoli
je počela, karkoli je povedala, vse jim je
bilo zaničljivo, vse so le na slabo ober-
nili. V tej svoji nadlogi je imela novo
prikazen. Videla je Mater Božjo, ki je
pod križem svojega Božjega Sina bila in
so Jezusa s križa sneli in njej na na¬
ročje položili. S priserčnim sočutjem gleda
Jezusovo presveto, po nečloveško raz-
djano, z ranami prenapolnjeno Telo. Gleda
pa tudi žalostno Mater Božjo, kako je z
mečem prestrašnih bolečin vsa presunjena.
In pri takem pogledu pozabi svoje brid¬
kosti in nadloge. Celo njeno življenje je
bilo najpriserčnejša obhoja z nebeško Ma¬
terjo. Najhujše je bilo pobožni nuni Ma¬
riji, če so drugi zvedeli, kakšne posebne
milosti vživa, in so jo zdaj častili in
blagrovali. Celč kralj Španski jo obišče,
se z njo marsikaj posvetuje. Pri vsem tem
pa je bila vsa ponižna in ubogljiva, tako
da je bukve, v kterih je popisala življenje
Matere Božje in omenila veliko razodenj,
v ogenj vergla, ko ji je to naročil eden
njenih spovednikov. (Herz. M. BI. VI.)

188

69. Puščavnici Margariti iz Luksem¬
burga.

O tistem času (v pervi tretjini sedem¬
najstega stoletja) je živela blažena puš-
čavnica Margarita, ki je umerla v duhu
svetosti. Bila je žlahtnega rodu, na Švab-
skem rojena in v luteranski krivi veri
izrejena. V svojih otročjih letih že je ka¬
zala ljubezen do nedolžnosti in do sa¬
mote. To je naklonilo Mater Božjo, da
jo je rešila pogubilne krive vere. Marga¬
rita je bila komaj sedem let stara, ko se
jej preblažena Devica pervikrat prikaže
ter jo povabi, naj njej služi. In odslej
je imela priserčne želje, da bi zapustila
svoje ljudi in šla kam, kjer Mater Božjo
čast A Marija je tudi še malo Margarito
varovala. Ko je deklica nekoliko odrastla,
vzeli so jo starši seboj na dvor Virten-
berškega nadvojvode. In tu se je zgo¬
dilo, da je bila Margarita prišla na ple¬
sišče. Plesišče pa je neizrečeno nevaren
kraj, kjer se nedolžnost oskruni, pokvari
in prav velikrat zgubi. Preblažena De¬
vica se še nedolžni deklici prikaže v ne¬
beški bliščobi, ktera je  svetlo razsvetljavo
v celi dvorani tako prebliščela, kakor da
bi bile naenkrat vse luči pogašene. Ma¬
rija je tako hotela Margaritino nedolžnost
vsacega madeža obvarovati. Opomnila je
tudi deklico, naj zapusti ta kraj in naj
prične drugačno življenje. Ali Margariti
to ni bilo skoraj mogoče, dokler so njeni
starši živeli. Ko so pa njeni starši kmalo
potem pomerli, ni je mogla zaderžavati
več nobena stvar. Preoblečena zapusti
svojo domovino in po težavnem potovanji
pride v čudodelen, Mariji posvečen kraj
Einsiedeln (puščavo) na Švicarskem. Tu
razodene svoje bogoljubne želje opatu Be¬
nediktinskega samostana in on jo sprejme
v naročje svete zveličanske cerkve. Po¬
zneje se je podala nazaj v Luksemburg
in tukaj je s privoljenjem duhovske go¬

sposke postavila majhno puščavico pri
cerkvi Klarisaric, tako, da je iz svoje pu-
ščavice na tabernakel v cerkvi gledati za-
mogla. Tudi v tej samoti ni bila brez
duhovnega boja. Marija pa jo je tu¬
kaj večkrat obiskala in tolažila. Tudi se
jej je večkrat prikazala sveta Ana, ktero
je Margarita lepo častila. Tudi sveta Ana
je prišla z Detetom Jezusom, kterega jej
je na naročje podala. (Herz M. BI. VI.)

70. Zveličani Joani v Burgos-u.

Ravno takrat je živela v Burgos-u na
Španskem častita devica Joana, ktero je
tudi že v pervi mladosti nebeška kraljica
v svoje posebno varstvo vzela. Čisto majhno
dete je bila Joana, ko pride in se jej pri¬
kaže Jezus s svojo preblaženo Materjo.
Jezus jej tako pravi: »Odslej ti bo moja
Mati v mater in ti jej bodi dobra in po¬
korna hči. Veš, da sem jej dal veliko oblast,
ker je moja Mati. Kakor moj Oče brez
mene nič ne stori, tako tudi jaz ljudem ne
podelim nobene milosti, ki bi jim ne došla
po rokah moje ljube Matere. Zato jo tudi
ti ljubi in jej služi, ako hočeš, da te jaz
ljubim in sem ti milostljiv. Kolikor boš
njej služila in jej dopadla, toliko boš tudi
meni služila in se boš prepričala, da sem
ti vdan.“ Odslej se je Joana z vso lju¬
beznijo vdala Materi Božji in jej je slu¬
žila, kakor dobra ubogljiva hči. Pa tudi
Marija je to svojo služabnico obsipala s
svojo materno ljubeznijo. Zopet se jej
prikaže s svojim Božjim Detetom na na¬
ročji. Spremili so jo takrat sveti Fran¬
čišek, sveta Katarina Sienska in sveti
Dominik. In Marija pravi nedolžni Joani:
»Joana, poglej to-le Dete na mojem na¬
ročji. Je li ktera lepota njemu enaka?
Ni li to obličje vredno celega kraljestva ?
Se li vidi kaj sladkejšega, kakor so te
oči? Ne prevzamejo li vsega, kdor se v
nje, kakor v prečisto ogledalo ozre? Moja

189

hči, bi mu li ne dala svoje roke in bi
bila njegova nevesta ?“ Joana pa čisto pri-
prosto odgovori: „ Ali jaz hočem nuna biti
in hočem svoje devištvo Bogu posvetiti.
Moja duša mi pa vendar pravi, da zaro-
čenje s tem Detetom mojemu namenu ni
nasproti. Cel6 zanesem se, da po njegovi
ljubezni bom čistejša; ako se me on do¬
takne, bom svetejša. Ali ljuba moja Mati!
To Dete je tako lepo, je polno milosti,
je tako veličastno, je toliko vredno! Jaz
pa nimam nič in nisem nič! oh, to lepo
Dete ne mara za me!" »O pač, ako ti
hočeš!" jo Marija potolaži. „Če je temu
tako, sem njegova, ako me sprejme", reče
Joana in se nebeškemu Detetu bliža. Je-
zusček pa poda nedolžni deklici svojo roko.
In Marija dene Joani predrag perstan na
perst desne roke in skrivnostna zaveza
je bila sklenjena. Joana, priserčne za¬
hvale vsa prevzeta, se oberne k sprem¬
ljevalcem Matere Božje, ki so bili priče
te skrivnostne zaroke, in vsa v solzah
nebeškega veselja, jim zakliče: „0 vi
moji sveti očetje in moji učeniki, povejte
mi vendar, kako in kaj naj storim, da
tej prečastni Devici služim, kakor se spo¬
dobi? Izročila sem jej že svojo dušo in
svoje telo, ali kaj je to za vse, kar sem
jej dolžna?" In svete priče jej odgovo¬
rijo: „ Joana, ako tej nebeški Devici do-
pasti hočeš, ljubi priserčno njenega pre¬
svetega Sina, kterega ti je za ženina dala.
Zapusti igrače in druge otročarije. Živeti
moraš zdaj, kakor devica, in namesto
igrač moraš se prizadevati za čednosti in
dobra dela. K temu imaš razsvetljenje z
nebes. Ne daj se zapeljati od posvetne
nečimernosti. Čiste oči lahko vidijo, da
ta svet je le sleparija in laž, kar pa za¬
slepljeni za resnico imajo. Ker si res¬
nična nevesta Gospodova, skerbi za nje¬
govo slavo in čast." Po tem podučenji
zgine prikazen. Odslej je bila Joana vsa
spremenjena. Tiha in resnobna je bila v

svoji nedolžnosti pred obličjem Božjim.
Le to skerb je imela, kako bi svojemu
Božjemu ženinu dopadla. Gospod pa jo
je sprejel v svojo šolo ter jo po poti po¬
niževanja in križa k resnični popolnosti
vodil. V domači kapeli jo obišče in jo
uči: »Moja nevesta, moja volja je, da si
najprej ponižna in da v tej čednosti moji
Materi z vso vnemo nasleduješ, ker ona
je bila toliko ponižna, da je imela za
največo čast, da se je imenovala in je
bila moja dekla. Ko vidiš, da se s teboj
radujem, ponižuj se kot najbolj revno stvar
in v resničnem spoznanji svoje revščine
pripisuj vse dobro na sebi le moji mi¬
losti, polni radodarnosti; pa tudi spoznaj,
ko sprejemaš več ljubezni in več milosti,
kakor vsi drugi, da to se zgodi, ker meni
tako dopade, ne pa, kakor da bi ti kaj
zaslužila." — Joana si je še bolj živo
pred svoje oči postavila v zgled ponižno
in v voljo Božjo vdano življenje Matere
Gospodove. Kmalo jo Gospod zopet obišče,
ali obložen je s težkim križem na svoji
rami. Povabi jo, naj mu pomaga križ no¬
siti. Joana v svoji sveti vnemi plane po
težkem križu, da bi ga sama nesla, ali
reva se zgrudi pod njegovo težo in za¬
kliče: »Gospod, jaz ne morem iti s tem
križem obložena! “ Gospod pa pravi: » Ako
padeš in zopet vstaneš, kakor sem jaz,
moreš za menoj iti, da k meni prideš."
— Vse njeno življenje je bilo odslej polno
križev in raznoterih napadov. Marija pa
je čula nad njo.

Nekdaj se jej preblažena Devica pri¬
kaže, jej poda bliščečo krono in pravi:
»Moja hči! glej, to krono ti prinesem v
imenu mojega preljubega Sina zavoljo
tvoje čistosti, ktero si vselej neomadežano
ohranila." Nekdaj pride k njej stara žena
in jo prosi, naj bi jej kako pokrivalo za
njeno glavo podelila. Joana urno sname
svojo lastno pečo ter jo stari ženi poda.
Ko je pa Joana po noči v svoji mali

190

sobici molila, pride k njej Kristus s svojo
preblaženo Materjo in dva angelja sta z
njima. Ta dva angelja pa sta imela v
svojih rokah predrago pregrinjalo. In Go¬
spod reče angeljema: »Dajta to pregri¬
njalo moji hčeri, ona je glavo moje Ma¬
tere zagernila, zato hočem tudi jaz njeno
glavo ogerniti!“ — Umerla je ta lepa
nevesta Gospodova na praznik Marijinega
vnebovzetja. (H. M. BI. VI.)

71. Pobožni dekli Armeli.

Na Francoskem je živela takrat druga
priserčna častivka Matere Božje. Ta de¬
vica je bila dekla Armela. Njeno življenje
je posebno zato zanimivo, ker je vedno
z Gospodom in z njegovo preblaženo Ma¬
terjo občevala. Sama o tem tako-le pri¬
poveduje: »Ko je ljubezen Božja moje
serce zadela, nisem si upala, Gospodu
bližati se, ali da bi le njegovo Božjo pri¬
čuj očnost pred očmi imela. Kakor revna
hudodelnica sem se obnašala pred njim
in nisem si upala, svoje oči povzdigniti
in ga pogledati v spominu svojih pre¬
obilnih grehov, s kterimi sem njegovo
Božje veličastvo žalila. Vsa v tem strahu
sem se obernila k preblaženi Devici Ma¬
riji in sem si njo izvolila za svojo Mater
in priprošnico. Priserčno sem jo prosila,
naj me ona k svojemu Sinu pelje in iz¬
roči, pa naj tudi od mene vzame vse, kar
bi očem njegovega veličastva všeč ne bilo.
Sama pri sebi sem mislila: Če si enkrat
naklonjenost njegove Matere pridobim,
potem sem si gotova, da me bo tudi njen
Sin milostljivo sprejel. Noč in dan sem
se tako pogovarjala s preblaženo Devico
Marijo. Premišljevala sem z vso pazlji¬
vostjo njeno obnašanje, njeno djanje in
nehanje. V duhu sem jo gledala, kako
gospodini v Nazareški hišici, kako svo¬
jega Božjega Sina ljubi, koliko priserč-
nost mu skazuje, pa kako ga, svojega

Boga, spoštuje, kako ga na svoje persi
pritiska, na svojih rokah nosi. In po nje¬
nem zgledu sem skušala ravno tako sto¬
riti. Rekla sem: Res, da nisem vredna,
storiti tako, kakor ti, moja ljuba Mati,
delaš, pa vendar bom po svoji moči po¬
skusila posnemati te. V duhu sem se bli¬
žala Materi Božji ter sem se prederznila,
tako se obnašati do njenega Sina, kakor
ona. Najbolj sem želela, da bi posnemala
njeno priserčno ljubezen, njeno ponižnost
in spoštovanje, njeno pokorščino in njeno
tihoto in samoto. Tudi vse njene druge
čednosti sem si želela ter sem po svoji
moči se prizadevala, posnemati jo. Mi¬
slila sem, kjer služim, je hiša preblažene
Device Marije in delala sem, kakor da bi
bila dekla Marijina in njenega Božjega
Sina. Vsa svoja opravila v hiši, v ku¬
hinji in povsodi sem opravljala, kakor da
bi delala in stregla presveti družini. Tako
mi je bilo vsako delo lahko in prijetno.
Ko sem pometala, v kuhinji pripravljala
ali pomivala, ali ko sem postiljala in po¬
spravljala, zdelo se mi je, da gledam ljubo
Gospo Marijo, ktera je ravno tako de¬
lala. In prizadevala sem si, da bi jo v
vsem posnemala. S svojimi mislimi sem
bila vedno pri njej, in nikoli se nisem
od nje ločila. Pri vsem tem sem imela
edino ta namen, naj bi me Mati Božja
svojemu Sinu vso izročila in mi sprosila
to milost, da bi v ljubezni do njega go¬
rela. In le po tem je moje serce iz vse
moči hrepenelo ter sem si sama pri sebi
mislila: Kakor nihče Boga ni tako ljubil,
kakor ga je ljubila njegova preblažena
Mati, tako tudi Bog ljubi najbolj nje,
kteri Marijo najlepše posnemajo in častd.
Gospod mi je po svoji preblaženi Materi
toliko milosti skazal, da jih nikdar ne
morem prešteti. Tudi se ne spominjam,
odkar sem se spreobernila, da bi bila Ma¬
rija kdaj memo šla in bi mi ne bila svoje
materne ljubezni skazala. Bog je vselej

191

čakal, da sem takrat vselej posebne da¬
rove prejela/ — Tako ta pobožna dekla
sama opisuje svoje bogoljubno življenje.
— Ko je enkrat zadremala, videla je pre-
blaženo Devico Marijo s svojim nebeškim
Detetom na naročji. In Marija jej poda
svoje Božje Dete. Armela ga nese po celi
hiši, po vseh shrambah, da bi tako z
njim bili vsi kraji posvečeni. In ko ga
tako nekaj časa nosi, da ga Mariji nazaj,
ki pa precej zgine. Ko se Armela zavd,
bila je vsa vneta ter se Gospodu brez
vse izjeme izroči. Misli si: Saj je tudi
moj ljubi Gospod meni vsega dal, na
svojih rokah sem ga imela, nesla sem
ga, kamor sem hotela, nič se mi ni
vstavljal. Ni li spodobno, da se tudi jaz
njemu vso izročim, da po svojem dopa-
denji dela z menoj, kakor le hoče? Saj
to me je gotovo učiti hotel, ko se mi je
v roke dal, da sem ga, uboga dekla, no¬
sila, kamorkoli sem hotela. S svojim ve¬
likim usmiljenjem naj dela z menoj in v
meni, kakorkoli se mu poljubi. — O
srečna, presrečna dekla Armela! Da bi
pač veliko posnemovalcev imela! (Herz.
M. BI. VI.)

72. Blaženi Margariti od svetega
Zakramenta.

26. dan Marijinega mesca 1648 je
v Beavnu na Burgundskem umerla bosa
karmelitarica Margarita od svetega Za¬
kramenta. Ta blažena žena je imela pre-
strašne boje z angeljem peklenske temote.
In Jezus Kristus je pripustil, da je ta
njegova nevesta okusila veliko bolečin,
kiere je Gospod sam v svojem bridkem
terpljenji tu na zemlji prestal. Zato jo
j e  pa nebeški ženin obilno poplačal že
tukaj ter jo je v vsi obilnosti obsul z
nebeškimi tolažili, da je, vs^- prevzeta,
klicala z velikim aposteljnom: »Kakor je
terpljenje Kristusovo v meni obilno, tako

je tudi po Kristusu obilna moja tolažba/
(II. Kor. 1, 5.) Ljubitelj deviških in čistih
duš je Margarito večkrat osebno obiskal
in jo sam učil. Videla je večkrat tudi
angelje nebeške. Enkrat se jej Jezus pri¬
kaže kot mašnik oblečen in jo obhaja.
Zlasti je priserčno častila Božjega Zve¬
ličarja v njegovih otroških letih. V svoji
znajdljivi pobožnosti iznašla je mnogo na¬
činov, s kterimi je to mično skrivnost
Jezusovega življenja spodobno častila.

Tu pa naj le omenim, ker zadeva
njeno zares otroško ljubezen do prebla-
žene Device in Matere Marije. Še le pet
let stara, je že Marijo priserčno častila,
kot Mater nebeškega Deteta Jezusa. Enajst
let stara zgubi svojo mater. Odslej se še
bolj oklene nebeške Matere Marije. Kmalo
potem gre v samostan. Tu si izvoli Ma¬
rijo v svojo mater in učiteljico. Tu je
premišljevala, občudovala in častila Ma¬
rijino velikost, njeno čistost, njene pred¬
nosti, njene čeznatorne darove, s kterimi
jo je Vsegamogočni tako bogato obdaro¬
val. Vedno je imela pred očmi njene pre¬
lepe čednosti ter se je prizadevala, po¬
snemati jih. Pravične duše pa niso proste
bridkosti in težav, nadlog in skušnjav.
Bog je pripustil, da so jo velike nevihte
silno napadale, da se je s svojim vojsko¬
vanjem Bogu zvesto in v veri terdno in
močno pokazala. Hudobni duhovi so jo
večkrat nadlegovali. Ali Margarita se je
zatekla k Mariji. In preblažena Devica
pride in peklenski duhovi zbežijo, Mar¬
garita pa je s terdnim zaupanjem napol¬
njena. Večkrat je videla preblaženo De¬
vico z nebeškim Detetom na naročji in
vselej je bila potolažena.

Zmed teh obilnih prikazovanj Mari¬
jinih je bilo berž ko ne najimenitnejše
tisto, ktero je imela Margarita 8. kimovca,
v praznik Marijinega rojstva. Ta dan je
videla Margarita nebesa odperta. Videla
je, kako nebeški prebivalci svoji prečastiti

192

kraljici z vso ponižnostjo in z velikim
spoštovanjem donašajo cvetlic, palmovih
vej in gorečih sveč in slavno pesem po¬
jejo: »Danes je rojstni dan Gospodove
Matere in naše veličastne Gospe."

Ko je samostansko obljubo storila,
zidala je s privoljenjem svojih viših ka¬
pelo na čast Jezusu, kot majhnemu De¬
tetu in je ustanovila v njej rožnovensko
bratovščino ter je vsaki dan v kapeli
odmolila dvanajstkrat češčenomarijo na
čast dvanajsterim letom Jezusove mla¬
dosti in trikrat Očenaš na čast presveti
družini, Jezusu, Mariji in Jožefu. Pozneje
je postavila še drugo kapelo, ktero je
imenovala kapelo naše ljube Gospe hitre
pomoči, ker je bila v tej kapeli vselej
hitro uslišana, kedarkoli je tukaj pre-
blaženo Devico kaj prosila. Kolikor bolj
se je bližala koncu svojega življenja, to¬
liko priserčnejše je ljubila Jezusa, svo¬
jega ženina, in njegovo preblaženo Mater
Marijo. (Neg. Saec. M.) (Učeni oče Kour-
cier je spisal svojo preimenitno zbirko
Marijinih prikazovanj in jo končal leta
1660. Imenoval je to slavno delo: »Ne-
gotium Saeculorum Mariae." Iz tega za¬
klada sem zajel več dogodb.)

73. Terdovratnemu zamorcu v Neapolu.

Oče Segneri je napisal bukve, ktere
imenuje »Pobožni častivci Marijini". V
teh bukvah pripoveduje, da, ko je on leta
1648 v Neapolu bil, se je prikazala pre-
blažena Devica nekemu terdovratnemu za¬
morcu in ga je spreobernila. Ta zamorec,
Abel mu je bilo ime, je služil v imenitni
hiši Neapolitanskega mesta. Častil je pa
malo podobo Matere Božje, ktera je bila
na hišnem vertu. Vsaki večer je pred to
podobo prižgal svetilnico. Za to svetilo
si je vsaki dan nekaj pritergal, kar je
dobil od svojega gospodarja za svojo hrano.
Njegov kerščanski gospodar ga  je več¬

krat opominjal, naj bi se dal kerstiti, naj
bi bil pravoveren kristjan. Ali zamorski
Abel tega ni hotel slišati. Tisto noč pred
Marijinim vnebovzetjem sliši glas, ki ga
iz spanja kliče: »Abel, zbudi se in po¬
slušaj!" Ko odpre svoje oči, vidi, da je
vsa hiša v čudni bliščobi, v sredi te bliš-
čobe pa je veličastna Gospa, svetlo-belo
oblečena. Na njeni strani pa je častit
starček. Prestrašen zaupije zamorec: »Kdo
pa ste, ki ste pri zapertih vratih noter
prišli?" In Gospa pravi: »Jaz sem Ma¬
rija, ktero v podobi na vertu častiš, in
ta je moj ženin Jožef. Prišla sem z nebes,
da te opomnim, da bodi kristjan in sprejmi
ime mojega ženina Jožefa!" »Moja Gospa",
zaverne zamorec, »kar hočeš, zapovej mi,
vse to bom ubogal, kristjan biti pa ne
morem". Marija, ona ljubeznjiva Mati, mu
ne zameri; pa položi svojo roko na nje¬
govo ramo in ljubeznjivo ga nagovori:
»No, Abel, ne zgovarjaj se, bodi krist¬
jan!" In omehčalo se je terdo serce tega
zamorca in rekel je: »Vse bom storil,
kar mi porečeš. Pa kako se bom naučil
molitve kerščanske vere, ker sem tako
neveden?" In Marija ga tolaži: »Ne boj
se, pomagati ti hočem." Zopet vpraša
zamorec: »Kaj bom pa imel zato, če sem
kristjan?" »Tvoja duša bo tisti trenutek
bela in lepa, kakor to moje oblačilo",
obljubi mu Mati Božja. In ko ga še zago¬
tovi, da mu bo v vsaki nadlogi pomagala,
zgine. Zamorec se res da kerstiti. Ko je
pa nekdaj v veliki zadregi bil, zatekel se
je k Mariji in je klical: »Zdaj je čas,
da svojo obljubo spolniš." In zopet se
mu prikaže in reče: »Ljubi Jožef, imej
poterpljenje!" in ves vdan je v voljo Božjo.
(Herz. M. BI. VI.)

74. Zveličani Joani od križa.

Tisti čas je luteranska kriva vera s
svojo peklensko zvijačo in s posvetno silo

193

skoraj vse nemške dežele omrežila in čez
Tirolsko na Laško rinila. Takrat je mili
Bog obudil zlasti na Tirolskem in Laš¬
kem mnogo za Božjo čast vnetih mož in
žen, ki so se z banderom prave vere silni
krivoveri z vso serčnostjo vstavili in cele
kraje nesrečnega odpada obvarovali. Tem
gorečim dušam se po pravici prišteva tudi
častita Joana od križa. Bila je hči rev¬
nega slikarja iz Roverede. V svoji mla¬
dosti je zašla na spolsko pot posvetne
nečimernosti. Takrat pa sliši imenitnega
pridigarja, kapucina Tomaža iz Bergame.
Ta menih jo opomni, naj se popolnoma
Bogu vda. Toda en čas se še vpira. Bog
jej pa pošlje nadlogo in bridkost, da
spozna posvetno nečimernost. Sila jo je
naučila moliti. Zdaj se priserčno pripo-
ročuje preblaženi Devici Mariji, ki se jej
celč večkrat prikaže in jo pot čednosti
uči. Enkrat jo tako-le uči: „Jaz sem ti
mati, jaz vem, kaj ti je dobro. Glej, moje
življenje na zemlji je bilo veden križ, živ¬
ljenje mojega Sina ni bilo druzega, kakor
križ, in ti, njegova nebeška nevesta, bi
kaj druzega poželela, kakor križ? Glej,
Kristusovi sovražniki vpijejo: Stopi doli
s križa! On pa ostane na križu in pre¬
lije zadnjo kapljo svoje kervi. Namesto
da bi bil pokazal svojo Božjo moč, raz¬
odeval je le ljubezen v terpljenji in v
smerti, da bi odrešil ves svet. Ti ne boš
njegova posnemovalka, ako ne boš na križu
stanovitna do smerti. Boljšega pripomočka,
sveto živeti, ni, kakor le križ in terpljenje,
prenešeno v ljubezni do Njega, ki je za
nas neizmerno terpel, ki je nas tako
neskončno ljubil. Na križ, na križ te va¬
bim, o borilka Kristusova! S svojo des¬
nico se okleni križa, s svojo levico pa
vzemi ternjevo krono, to predrago doto
svojega nebeškega ženina! Križ te bo
srečno vodil skozi vse nadloge sveta. Sa¬
tani bežč zbegani pred njim. V prepekoči
bridkosti si deni ternjevo krono na glavo

III. del.

in reci: To terpljenje je tern mojega Je¬
zusa ! Bodi sama z Bogom, terpi z njim
in v skrivni hišici tvojega serca naj stoji
in blišči njegov sveti križ! “

Po teh naukih ljube Matere Božje se
je v njenem sercu obudila nezmerna želja
po terpljenji. Jokaje je svoje roke raz-
prosterla, da bi Zveličarja svojega, na križu
visečega, z dušo in telesom objela. V
Gospodovo terpljenje zamaknjena zaspi.
In pred njeno dušo je zopet stopila Ma¬
rija, kakor v veličastni cerkvi, kjer se je
razlegala slovesna godba. Marija jo prime
za roko, jo visoko vzdigne in jej dene
na glavo prečudno lep hijacintni venec, z
zlatom in z dragimi kameni ozalšan. Ne¬
koliko se odmakne nazaj, skerbno jo opa¬
zuje, je li njej ta kinč primeren. Zdaj
ga vzame in pravi: „Ta venec, o moja
hči! vzamem nazaj seboj v nebesa, da ti
ga prihranim za večno življenje. Tu na
zemlji pa imej te-le bukve! “ S temi be¬
sedami jej poda bukve, v svetlo zlato ve¬
zane, velike in z biseri drago ozalšane.
„V teh bukvah beri vse svoje življenje,
noč in dan brez nehanja ter jih skozi in
skozi premišljuj!" jej pravi Marija. In
nebeška Mati zgine. Hlastno odpre Joana
te bukve. Ni pa druzega videla v njih,
kakor le prelepo podobo križanega Zve¬
ličarja, pa tako umetno narejeno, kakor
da je Jezus še živ na križu.

Odslej je imela le terpljenje Gospo¬
dovo pred očmi. Njeni stariši, celč njen
spovednik so se vstavljali njenemu sa¬
motnemu in v sč zamišljenemu življenju.
Ljudje so jo imeli za noro ali celč ob¬
sedeno. Marija pa jo je tolažila. Po ve¬
likih premaganih zaderžkih in po mnogo¬
terih bridkostih je v svojem domačem
mestu zbrala več pobožnih žen, s kterimi
je nevedne v svetih resnicah učila in bol¬
nikom stregla. In ta družba se je kmalo
spremenila v samostan svete Klare. Satan
pa jo je z vso silo nadlegoval, da bi jej

13

194

samostansko življenje pristudil. Preslepil
je cel 6 prednico samostansko, da je z
Joano prav ostro delala. Že je bila na
tem, da bi zapustila samostan. Gospod
pa in njegova presveta Mati se jej pri¬
kažeta in jo okrepčata. Ko je tako v terp-
Ijenji predelana, v ognji raznih bridkosti
očiščena, Gospodu pripravna postala, do¬
delil jej je toliko posebnih milosti in
darov, da je daleč daleč zaslovela. Živo
vero in spokorno življenje bi bila rada
na vse strani razširila. Gospod Bog je
tako vravnal, da je naj viša duhovska in
deželska gosposka z njo občevala. Visoki
in priprosti so pri njej iskali sveta ali
tolažila. Celč krivoverski knezi so prišli.
Večkrat je rožnevence ali blagoslovljene
sveče med obiskovalce razdelila in s temi
spominki je Bog storil mnogo čudežev.
Od takih blagoslovljenih sveč sama tako-le
piše: „Na Svečnico je bilo, da sem pri
blagoslovu sveč imela v vsaki roki eno.
Zdelo se mi je, da vidim Marijo v veli¬
častnem tempeljnu z malim Jezusčekom
na naročji. Velika množica angeljev v
solnčni bliščobi je bila zraven. Videla
sem, kako je moj angelj varh Boga prosil,
naj blagoslovi moje sveče. In Bog je to
ljubeznjivo storil, pa tudi Marija tako.
Pervikrat se mi je to zgodilo okoli leta
1648 ter se je potem vsako leto pono¬
vilo; pa tudi ob drugih praznikih, ako
sem sveče v rokah imela. Tem svečam
prilastujejo nebeško moč. Umirajočim vtis¬
nejo resnično obžalovanje grehov. Kdor
se pobožno in skesano z njimi prekriža,
preženč vso hudobno moč/ (H. M. BI. VI.)

75. Marija se skaže milostno mestu
Trevizu.

„Svetišča na Laškem® se imenujejo
bukve, ktere je spisal oče Rikardi. V teh
bukvah je opisana čudna prigodba, ki se
je v sredi šestnajstega stoletja godila.

Cesar Karol V. in francoski kralj Franc I.
sta se vojskovala. Ta vojska je Laški de¬
želi veliko hudega napravila. Mesto Tre-
vizo, ki je bilo cesarju vdano, je oblegel
general Lotrec in je žugal, da ga bo vo¬
jakom v plen prepustil. Ko po mestu
poči ta žalostni glas, je vse preplašeno
in prestrašeno. Nekteri bežijo s svojo ži¬
vino in kar morejo, odnesejo v bližnje
gozde; drugi, posebno žene, iščejo v cer¬
kvah pomoč od zgoraj. Vse je zbegano,
obupljivo. Solnce se je že nagnilo in že
so zagledali v daljavi sovražne čete. Mestni
župnik in blagi Barnaba Viskonti, kterega
je Lotrec osebno spoštoval, gresta sov¬
ražnemu vojskovodji naproti. Veržeta se
pred njega in prosita milosti. Pa nič
nista opravila. Po strani ju general po¬
gleda ter Viskonto merzlo pozdravi. Pro¬
sita, koledovata in slednjič Viskonti toliko
doseže, da je Lotrec za nektere ure svoj
serd odložil, da se bolj na vse strani
prepriča. In tako je pretekla noč v pre-
bridkem čakanji, kaj da bo. Drugo jutro
prijaha vojskovodja na mestni terg. Zopet
se prične pogodovanje in prošnja, naj
mestu prizanese. Lotrec pa je hotel dati
strašilen zgled celi deželi in je že dal
ukaz, naj bo nesrečno mesto vojakom v
plen. O prestrašen ukaz! Zdivjani vojaki
naj po svoji hudobni volji derejo v hiše,
naj mesarijo s svojimi meči stare, one¬
mogle, ali vsacega, kdor bi se jim le kaj
v bran postavil; naj sekajo po nedolžnih
otrocih in naj ropajo in morijo, kakor se
jim le poljubi! Strah in groza preletava
človeka, ako le misli na to!

Ko se mestna vrata odprejo, da bi
se pričelo prestrašno plenenje in je vse
mesto v neznanskem strahu, pritečejo nek¬
teri vojaki od mestnih vrat, kterim so
rekli Torre in vpijejo: „Čudež, čudež!
Preblažena Devica se joka v cerkvi sve¬
tega Avguština." In zdaj zapojejo zvo¬
novi samostanski. Vojskovodja, pri tem

195

> /

glasu presunjen, urno dirja proti tistemu
kraju. Na steni pri vratih je visela ma-
lana podoba Matere Božje, v človeški ve¬
likosti. Marija sedi s sklenjenimi rokami
in ima svoje nebeško Dete na kolenih
ter ga  milo gleda, kakor da bi ga mo¬
lila. Vsa cerkev je bila natlačena z mest-
jani, ki so priserčno molili in prosili, da bi
jim usmiljeni Bog prizanesel z zažugano
šibo. Nekteri, pod ono podobo klečeči, so
čutili, da nekaj kaplje na nje. Nevedoč,
od kod te kaplje, vstanejo ter se ozirajo
in zapazijo, da Marijina podoba joka in
obilne solze toči. Urno se razglasi ta
čudež po vsem mestu.

Vojskovodja s svojim spremstvom hiti
proti cerkvi in srečajoči mu ponavljajo
glas o čudni prikazni. Polno vojakov je
na vhodu v cerkev. Vsi so čudno pre¬
vzeti. Ko vojskovodji napravijo toliko pro¬
stora, da pride sam do čudodelne po¬
dobe, jo pazljivo pregleduje in sam se
prepriča, da iz oči Matere Božje obilno
tečejo solze na cerkvena tla. Videl je te¬
koče solze, ko je zid okoli podobe čisto
suh bil. Tudi podoba Jezusčekova je vsa
suha, le kamor je materna solza padla,
je bilo mokro. Z vsemi pričujočimi tega
čudeža prepričan, poklekne vojskovodja
pred podobo nebeške kraljice ter kerščansko
počasti Njo, ki ga je s tem znamenjem
svoje materne ljubezni prečudno vabila,
naj mestu prizanese in milost skaže. On
sam je večkrat obrisal svete solze in ne¬
beški pot na podobi s svojim robcem, pa
komaj obrisane so vnovič tekle iz milost¬
ljivih oči.

Vikar Serpeloni, da se še bolj pre¬
pričajo, gre s kanoniki v samostan ter
povabi seboj vojskovodjo Lotreca, barona
Viskonti-ja in druge vojaške poveljnike.
Ko drugo stran zida, na kterem je bila
podoba naslikana, skerbno pregledajo in
preiščejo, videli so jo čisto suho. Vojsko¬
vodja je bil premagan. Nazaj gre pred

podobo, sname svojo čelado, izdere svoj
meč in oboje položi pred noge Matere
Božje. Tako storč vsi drugi vojaški sprem¬
ljevalci. Svoja častna znamenja, svoj lišp
odložč ter ga položd pred čudodelno po¬
dobo. In zdaj naznani vsem svoje po-
miloščenje in popolno odpuščenje. Vikar
Serpeloni hiti v cerkev svetega Martina,
da tudi tam zbrani množici to naznani,
zato stopi na prižnico in s solzami sve¬
tega veselja povč: „Usmiljeni Bog je
vaše molitve uslišal, mestu je prizanešeno.
Preblažena Devica pri svetem Avguštinu
joka že več ur za vas, podajte se v pro¬
cesiji tje in hvalite Boga in njegovo pre¬
milo Mater!* — Vse ljudstvo veselja uka.
Za solzami bridkosti in žalosti so tekle
solze veselja in pobožnosti. Roke proti
nebu vzdigovaje so klicali: „ Marij a joka
za nas! — Marija nas je rešila! —■ Sov¬
ražnik nam je prizanesel! — Živi Ma¬
rija! — Živi naša pomočnica!* — Vse
hiti v cerkev svetega Avguština. Celo
mesto se razlega v veselem petji, v slavni
radosti. Lotrec zapovh vojakom, da so
procesijo spremili s častno stražo in z
godbo. On sam je bil priča te ginljive
prigodbe.

Natanko so vse to popisali in to iz¬
ročilo do današnjega dnb ohranili.

76. Jezuitu Janezu Brebeufu.

Šestnajstega sušca 1649 je častito
umeri Janez Brebeuf, junaški ud Jezu¬
sove družbe. Njega so Irokezi v svoji
divji strasti najprej počasi pekli, potem
so ga z nožmi košček za koščekom re¬
zali in zbadali, slednjič pa so ga razter-
gali, kakor razterga tiger pohlevno jagnje.
Pri tem dolgem in neusmiljenem terpin-
čenji ga pa nista zapustila Jezus Kristus
in  njegova preblažena Mati Marija. Stala
sta mu na strani ter sta mu serčnost in
stanovitnost dajala. Ni pa bilo to pervi-

13*

196

krat, da je gledal s svojimi očmi nebeško
Mater in kraljico. Že leta 1634 je bil
sveto vero oznanoval divjakom v kraji,
kterega je svetemu Jožefu posvetil. Divji
Irokezi pa so se vzdignili zoper Janeza
in njegove tovarše. In veliko so oznano-
valci svetega evangelija terpeli. Da so
bili poterjeni, prikaže se jim kraljica an-
geljska. Njeno serce je bilo s trojnim
mečem prebodeno. Razodela jim je, da
je bila v vseh svojih bridkostih, v vsem
svojem terpljenji Bogu in njegovi pre¬
sveti volji popolnoma vdana ter jih je
tako opomnila, naj jo tudi oni v vsem
posnemajo. —Enkrat je videl jezuit Janez
Mater Božjo na nekem griči. Z njo je
bila neprešteta množica svetih, nebeško
kronanih devic, ktere so po vsem griči
tako stale, da je bilo videti, kakor sveta
piramida, na verhu pa je bila Marija,
preblažena Devica.

Kako priserčen častivec Matere Božje
je bil ta sveti mož, nam povč in poter-
juje to, da je storil obljubo, da hoče iz
ljubezni do Boga in do Marije mučeniško
smert sprejeti, ako bi kdaj v tako
priložnost prišel. In pri tej svoji ob¬
ljubi si je Marijo za pričo vzel. Slišali
smo, kako zvesto je to obljubo spolnil.
Večkrat se mu je tudi prikazal ženin pre-
blažene Device in rednik njenega Božjega
Sina, sveti Jožef, ter se je ljubeznjivo z
njim pogovarjal. To mu je množilo lju¬
bezen in češčenje do kraljice angeljske.
(Relatio Huronum.)

77. Pobožnemu mašniku Jarneju
Holchauser-ju.

Nesrečna kriva vera je v tistem času
zlasti po Nemškem veliko hudega storila,
ker veliko čuvajev svetega mesta je dre¬
malo, in tako je sovražnik lahko sejal
svojo ljuliko. Neskončno usmiljeni Bog
pa, ki noče smerti grešnika, ampak da

se spokori in živi, obudil je pobožnega
moža Jarneja, ki slovi zavoljo svojih pre¬
čudnih razodenj in prerokovanj gledd nem¬
škega kraljestva in svete cerkve. Imel je
posebno ljubezen do preblažene Device
Marije. To ljubezen mu je vcepila nje¬
gova dobra mati že v pervih otročjih
letih. In ni zastonj ljubil nebeške kra¬
ljice. Marija ga je prečudno vodila celo
njegovo življenje. Njegova skerbna mati
mu je večkrat naročevala, ko ga je v
šolo pošiljala, naj se med potjo nebeški
Materi izročuje, da ga vsega hudega ob¬
varuje in v učenji potrebnih vednosti pod¬
pira. Dober Jarnejček je rad imel svojo
dobro mater ter je v šolo grede najraje
sam hodil in je sveti rožnivenec molil.
Ko mladeneč neki dan zopet gre v šolo
in lepo pobožno nebeško mater časti, za¬
gleda na nebu velik, svetel križ in pri¬
kažeta se mu Jezus in Marija.

Sin revnega čevljarja se je pridno
učil. Z velikimi težavami se je boril, pre¬
den je šole izdelal. Zdaj ni vedel, kteri
stan bi si izvolil. Ker je bil od mladega
navajen, da se je v vseh svojih bridkostih
zatekal k svoji nebeški Materi in je pri
njej sveta in moči iskal in tudi dobil, je
tudi v tej zadregi k njej zdihoval in jo
prosil, naj ga ona vodi in mu, kakor si
bodi, razodene, kam naj se oberne, kteri
stan naj si izvoli, da bi delal za Božjo
čast, v veče počeščenje njegove ljube ne¬
beške Matere in v zveličanje svoje.

Ko je tako po svoji navadi neki dan
molil v kapeli naše ljube Gospe zmago¬
valke v mestu Ingolstatu, imel je čudno
prikazen. Videl je Jezusa, stoječega v
stiskalnici, ktero so slabi in sprideni du¬
hovniki pritiskali, in kri je kapala iz Go¬
spodovih ran, kakor kaplje tekočina iz
tlačenega grozdja. Zraven pa je videl pre-
blaženo Devico v černi obleki, z belim,
bliščečim plaščem ogernjeno. Razodeto
mu je bilo, da bliščeči Marijini plašč

197

pomeni zunanjo, slavno čast Gospodovih
mašnikov, černa obleka pa pomeni nji¬
hovo spridenost in zanikernost. In po tej
prikazni je pobožni Jarnej sklenil, po¬
stati mašnik. Res je bil posvečen v maš-
nika in zdaj se je urno lotil naročenega
dela. Ustanovil je družbo mašnikov, ki
so v duhu se prenovili in so z vso serč-
nostjo se potegovali za čast Božjo in de¬
lali v zveličanje zapeljanega in preslep¬
ljenega ljudstva. In Mati Božja ga je s
svojo mogočno priprošnjo podpirala. (H.
M. BI. VI.)

78. Zveličani Margariti Alakok.

Kar je bil po Božji previdnosti maš-
nikom pobožni Jarnej Holchauser, to je
bila mnogim nunam zveličana Margarita
Alakok proti koncu sedemnajstega stoletja.
Mnogih posebnih milosti je prejela ta za
Božjo čast toliko vneta devica po pri¬
prošnji nebeške kraljice, zlasti še, ko je
v mestu Paraj stopila v red „ Marijinega
obiskovanja". Pobožna Margarita je vi¬
dela, da je v velikem samostanu marsi¬
kaj nepravilnega, marsikaj nerednega; v
svojo žalost je spoznala, da se je med
nune priplazila neka vnemarnost in merz-
lota, celč nered in lenoba. In to jo je
hudo peklo, ker vedela je, da s takim
življenjem se mora nakopati le serd Božji.
Zato je pa toliko bolj priserčno molila
in se ostro pokorila, da bi, kolikor moč,
jezo Božjo potolažila. Posebno je še ča¬
stila presveto Serce Jezusovo. Marijo pa
je neprenehoma prosila, naj pri svojem
nebeškem Sinu prosi za spreobernjenje
mlačnih in zagrešenih.

Ko je v ta namen na praznik Mari¬
jinega obiskovanja po svoji navadi pri¬
serčno molila, zagleda Božjega Zveličarja,
ki? ves nevoljen zavoljo pregrešne mlač¬
nosti v samostanu, pravi: „Nič več mi o
njih ne govori, ker mojega glasu nočejo

slišati. Oglušile so in podirajo podstavo
cele hiše. Ako pa mislijo, da bodo na
ptujo podstavo hišo zidale, bom jo jaz
razrušil." In zdaj vidi žalostna Marga¬
rita preblaženo Devico Marijo in mnogo
angeljev. Vidi, da se Marija verže k no¬
gam Gospodu in prosi za samostan ter
pristavi, da so te nune hčere njenega
Serca, za ktere milosti prosi. Gospod je
svojo preblaženo Mater milo pogledal, pa
ni se omečiti dal. Marija ponovi svojo
prošnjo ter pristavi, naj privoli saj kratek
odlog v spreobernjenje teh duš. In Go¬
spod je  privolil ta odlog. Ko je pa Ma¬
rija od svojega Božjega Sina dosegla to
veliko milost, pregnala je s svojo močjo
urno hudobnega duha, ki je samostanske
prebivalce slepil in v lenobo zazibal.
Kmalo po tej prikazni se Marija zopet
prikaže pobožni Margariti. Vtrujena, kakor
po težavnem delu je bila preblažena De¬
vica in imela je v svojih rokah več sere,
ki so bila z ranami vsa zbodena. In Ma¬
rija kaže Margariti ta ranjena serca ter
pravi: »Glej, ta-le sem ravnokar izter-
gala sovražniku, ki se je z njimi hudobno
igral. Ali, oh, veliko še jih je, ki zoper
mene z njim deržA" Margarita je te pri¬
kazni razodela samostanski prednici, ki
je z njo vred spoznala spridenost, ki se
je vtepla med Bogu posvečene device in
z Božjo pomočjo je bilo kmalo boljši.
Margarito Alakok pa si je Gospod izvolil,
da je postala pravi apostelj češčenja nje¬
govega presvetega Serca. (H. M. BI. VI.)

79. Pobožni pastirici Dominiki v Monte-
njani na Tirolskem.

V majhni vasi Montenjani, tri ure od
Tridentinskega mesta na Tirolskem, je
26. dan Marijinega meseca vsako leto ve¬
lika slovesnost, „spomin prikazovanja" jej
pravijo. Ta dan pride semkaj veliko ljud¬
stva, ne le iz bližnjih, tudi iz daljnih

198

krajev. Ta Božja pot je ena najimenit¬
nejših, najbolj obiskanih v Tirolski, ter ima
prav poseben namen. Oziroma na prejemo
posebnih nenavadnih milosti ima ta Božja
pot se ve da mnogo enacih. Ali z ozi¬
rom na neke posebne milosti je pa skoraj
edina. Ta milost je, skoraj bi rekel, ena
najimenitnejših, največih, pa tudi ena naj¬
bolj redkih. In menda ni znane nobene
Božje poti, na kteri bi usmiljeni Bog, na
priprošnjo svoje ljubljene Matere, to mi¬
lost tolikokrat podelil, kakor v Monte-
njani. In ktera je ta posebna nadloga,
ktere Bog na tem Marijinem svetišči po¬
božne prosilce reši? Komu le tukaj po¬
sebne milosti deli? — Ti so zmešani,
neumni, nori, obsedeni.

Današnje dni je veliko nesrečnih, ki
so zgubili vso vero, ta preimenitni dar
Božji, in z vero so zgubili tudi drugi dar
nebeškega Očeta, in ta dar je ljuba pa¬
met. Marsikomu se v glavi zmeša, ko je
človeško pamet vtopil v mlakužah svojih
nečloveških hudobij. So ljudje, ki v svoji
spačenosti tajč pekel in hudobnega duha,
drugi spet v svoji pregrozoviti zasleplje¬
nosti širijo na vso moč kraljestvo sata¬
novo ; ni čuda, da jih zaverženi lucifer v
svoji oblasti popolnoma ima. — V takih
žalostnih časih je pač zares nekaj po¬
sebnega pa resnobnega, nekaj neznano
otožnega, bridko milega, pa v sveti veri
vendar tolažilnega, ko na tej Marijini
Božji poti vsako leto v „ spominu prika¬
zovanja" vidijo in slišijo mnogo nesreč¬
nih, ki v svojih, zavoljo varnosti drugih
romarjev, dobro zavarovanih vozovih ali
oklepih, s svojim grozovitim obnašanjem
in rjovenjem, s svojim kruljenjem in tu-
lenjem ali s svojim divjim razsajanjem in
vpitjem očitno kažejo, da niso le blazni
in zmešani, ampak da jih zares terpinči
satan, ki pa na tem Marijinem svetišči
čuti pričujočnost Gospodovo, zlasti med
povzdigovanjem pri svetih mašah, pa čuti

tudi mogočno priprošnjo tiste, ki mu je
od začetka glavo sterla. In takih nesreč¬
nih mnogo le-sem pripeljejo na ta dan
slovesnega „spomina prikazovanja" naše
ljube Gospe in Matere Marije. Pač bi
nihče ne prevzel velicega truda in tolike
nevarnosti, da bi kterega tako nesrečnega
iz daljnih krajev pripeljal na to Božjo
pot, ako bi skušnja ne učila, da ravno
tukaj, na tem milostljivem sedeži Matere
Božje, je tem najbolj nesrečnim in rev¬
nim še upanje dano, da bodo polajšanje,
pomoč, rešenje dobili. Tem ubogim zno¬
relim ali blaznim je ta Božja pot po¬
sebno, splošno pa zadnje pribežališče. Zato
pripeljejo take nesrečne od blizu in od
daleč semkaj v to Marijino zavetje. In
marsikdo je tukaj zopet zadobil ljubo pa¬
met. Kažejo tu vervi in verige, s kterimi
so bili zvezani norci, pa so na Marijino
priprošnjo tu zdravo pamet zopet zado-
bili. Take reči so hvaležni spomini in
resnična spoznanja, da na tem milosti
polnem sedeži »premodre Device" je
upanje ozdravljenja prestrašne blaznosti
in norosti.

Skoraj vsaka Božja pot ima svoj za¬
četek v kakem razodenji ali v kaki čudni
prigodbi. Tako se je začela tudi Božja
pot v Montenjani po prikazni Matere Božje,
ktero je imela pobožna pastirica Domi¬
nika. Naj opišem to Marijino prikazovanje.

Montenjana ali Montenjaga je vas, ki
šteje nekaj nad šest sto duš. Pri ro¬
marski cerkvi je nastavljen mašnik, ki pa
spada v občino ali faro Pinti, ki je eno
uro daleč od tod. Na cesti iz Tridenta, ki
pelje čez Montenjano po lepi dolini Su-
gani, je blizo Montenjane nekaj hiš na
gričku, ki mu pravijo Gvarda. Tukaj je
bila 9. vel. serpana rojena 1699 Domi¬
nika, hčerka Nikolaja Targa in njegove
žene, kteri je bilo tudi Dominika ime.
Njeno pobožno življenje in mnogotero ne¬
beško razodenje, kterega je imela, spri-

199

čuje, da je bila v svoji mladosti lepo iz¬
rojena in da je zmiraj nedolžno živela.
Kakor vse nedolžne duše, tako je tudi
Dominika posebno lepo častila preblaženo
Devico Marijo. Veliko čudnega je večkrat
slišala od Marijine Božje poti v Kara-
vadžiji na Milanskem. Njih mnogo je ro¬
malo v Karavadžijo. Tudi Dominika se je
zaobljubila na to Božjo pot, ako bodo s
tem zadovoljni domači, ktere je v vsem
spoštovala in ubogala. V ta namen je veliko
molila in Gospoda prosila, naj bi odstranil
vsak zaderžek, ki bi jej tako branil v
spolnenje njene pobožne obljube. Bog pa
je bil zadovoljen z njeno pobožno željo.
Takrat je bila pri tridesetih letih. Vso
prigodbo sama pripoveduje dvema mašni-
koma, kterih eden, Mihael Bernardi, je
bil njen spovednik. Ona tako-le pravi:
15. velicega travna 1729 sem bila jaz,
Dominika, pri močvirni dolini, kteri Gvard-
ski Ičs pravijo, komaj četert ure od oče¬
tovskega doma in sem govejo živino pasla.
Živina mi je zbežala na vse kraje in ni
mi bilo mogoče, za vsako glavo hiteti.
Ker sem se silno bala, da bi na sosed¬
nih njivah kaj škode napravila, klicala
sem Jezusa in Marijo ter sem rekla: Po¬
magajta mi! Pri teh besedah, bilo je med
deseto in enajsto uro dopoldne, prikaže
se mi prečudno lepa Gospa, belo oble¬
čena, s prav čedno pečo na glavi. Bila
je bosa. Njena podoba je bila zares lepa,
postavna, in njena prikazen me je z ve¬
liko tolažbo in z veseljem napolnila, tako,
da nisem nič mislila na živino, ktero sem
pasla. Ko me vpraša: »Kaj delaš, moja
hči?" jej odgovorim: »Rožnivenec molim,
kakor ravno znam." In ona na to pravi:
»Prav imaš, vedno se spominjaj terpljenja
Jezusa Kristusa." Potem pa pristavi:
»Nisi li mislila romati k preblaženi De¬
vici v Karavadžijo?" In jaz pravim: »Vleče
me na to Božjo pot in že sem obljubila,
tam obiskati Mater Božjo, ako bo to mojim

domačim všeč." In častita Gospa mi pravi:
»Jaz hočem, da mene ubogaš." »Bom že
ubogala, če je kaj pripuščenega in do¬
brega", sem odgovorila. Na to mi veli:
»Ni ti potreba hoditi v Karavadžijo, zato
pa pojdi na praznik Kristusovega vnebo¬
hoda popoldne k sveti Ani (to je naša
domača cerkev v Montenjani). Tam boš
videla obešeno malo tablico, ki ti kaže
našo ljubo Gospo v Karavadžiji. Pred to
podobo poklekni in se izroči Gospodu na¬
šemu in njegovi veliki Materi. In tam
boš videla nekaj prav lepega, kar ti bo
v veliko tolažbo in veselje." In jaz zopet
pravim: »Ako mi bodo moji domači pu¬
stili, ker moram živino pasti." Ona pa
pravi: »Tvoji ljudje te bodo že pustili
tje iti, za tvojo živino bom pa že jaz
skerbela. Le zapomni si, kar ti pravim,
in nikakor ne izostani, drugače bi se hudo
pokorila. Spominjaj se vedno terpljenja
Jezusa Kristusa in terdno veruj, da te
hoče Gospod poskusiti, boš li v vsem po-
terpežljiva, v ljubezni do njega stanovitna?
Lahko boš brez vsega zaderžka tje prišla."
In zdaj se je ta imenitna Gospa vzdig¬
nila v zrak. Ko je bila prišla, prikazala
se mi je pred mojimi očmi na zemlji
stoječa. Zginila je, da je nisem videla, vsa
vesela pa sem zapazila vso svojo živino
na enem mestu. O kako potolažena in
zadovoljna sem bila! Zdaj sem edino to
misel imela, da sem čakala praznika vnebo¬
hoda Kristusovega, da bi videla; kar mi
je ta imenitna Gospa napovedala. Ta
praznik, ki je bil 26. velicega travna,
sem po naročilu visoke Gospe šla v cer¬
kev k sveti Ani, ki je četert ure od mo¬
jega doma. Komaj v cerkev stopim, že
se oziram po podobi naše ljube Gospe iz
Karavadžije? (To podobo je pri svojem
tretjem romanji v Karavadžije prinesel
Jakob Mozar iz Montenjane.) Jaz grem k
podobi, pokleknem in molim nekaj molitev
ter se priporočujem Gospodu in njegovi

200

sveti Materi. Med tem se cerkev napolni.
In zdaj pridejo štirje mašniki (med temi
je bil tudi Dominikin spovednik Mihael
Bernardi), da pojejo lavretanske litanije,
kakor je navada ob velicih praznikih in
še litanije vseh svetnikov. Konec teh li¬
tanij zapazim kakor blisk žarečo bliščobo,
da sem bila veselja in radosti vsa pre¬
vzeta. Kmalo ko se zavem, vidim kaj
lepo visoko G-ospo, z ravno tako lepim
Detetom na levi roki. Oblačilo obeh je
bilo zlato, da so se pri pogledu oči za¬
vzele. Gospa je imela kraljevo krono na
glavi, v desnici pa je imela zlati rožni-
venec, na kterem je visel križček s pe¬
terimi, čez vse bliščečimi zvezdami, na
vsakem koncu je bila ena zvezda, na sredi
pa tudi ena. In te srednje nisem mogla
bistro pogledati, tako se je svetila. Zdaj
me ta lepa imenitna Gospa nagovori in
pravi: „Veseli me, da si moje naročilo
spolnila." Jaz pravim: ,O kako si lepa!“
»Jaz sem", mi odgovori, »presveta Mati
Božja, kraljica nebeška in gospodovalka
celega sveta. To boš tem štirim častitim
mašnikom povedala. “ In zdaj me prešine
strah, da bi jaz to komu pravila. Mislila
sem si, kako bom mogla od takih reči
govoriti? Smejali se mi bodo, za noro,
zblaznjeno me bodo imeli in nihče mi ne
bo verjel.

Blažena Devica vidi mojo zadrego in
mi pravi: »Nič se ne boj besed, nihče
se te ne bo dotaknil, da bi ti kaj hu¬
dega štorih" In ko je roko vzdignila,
kakor da bi me blagoslovila, je rekla:
»Vedno bom s teboj, da ti pomagam,
ker sem jaz — Mati Božja — ki ti to
velim. In vsako leto se bom prikazala
tukaj v cerkvi svete Ane na današnji dan,
in sicer ob treh popoldne, kakor danes,
in ta dan bodo imenovali »god prikazo¬
vanja velike Matere Božje". Ti boš maš¬
nikom in ljudem povedala, da sem jaz
zapovedala, naj ta dan z veliko sloves¬

nostjo, kolikor je le mogoče, obhajajo in
se na delopust, to je 25. velicega travna
postijo." Potem mi je svoje povelje še
enkrat ponovila. »Kar si tu videla, povej
vsem, ki so tukaj v cerkvi svete Ane pri¬
čujoči in jim razodeni, da ti je velika
Mati Božja tako zapovedala." In ko je
to govorila, je v zraku zginila. Jaz, v
terdni veri, da, kar sem jaz videla in sli¬
šala, so videli in slišali tudi drugi, ni¬
sem tega nikomur pripovedovala. Ko sem
pa hotela iz cerkve vun, bilo mi je za-
branjeno, da nisem mogla prestopiti,
dokler nisem o prikazni Matere Božje
omenila. Zato sem zavpila: »O kako lepa
je bila tukaj Mati Božja s svojim Dete¬
tom na naročji!" In lahko sem šla iz
cerkve, potolažena in vesela.

Osmega kimovca tistega leta 1729 —
bilo je v četertek, rojstni dan Marijin,
— bila sem zopet pri sveti Ani, da svojo
pobožnost opravim in svete Zakramente
prejmem. Po svetem opravilu slišim priti
veliko množico, ki je ne z natornimi, am¬
pak z angeljskimi glasovi pela. In res
je bilo tako, akoravno sem mislila, da
pride iz farne vasi procesija, ktero so
pričakovali in ktera tudi res kmalo pride.
Preden pa ta procesija pride, me obsije
bliščoba in jaz vidim veliko kraljico, ravno
tako, kakor sem jo videla 26. velicega
travna, to je, da je imela v rokah Dete
Jezusa, ki je pa bilo zdaj polno ran, iz
kterih je povsodi kri tekla. V desnici je
zopet imela rožnivenec s križem in pe¬
terimi zvezdami. Na vse strani se je bliš-
čalo, da nisem mogla gledati v to bliš¬
čobo. Tudi zdaj je oblačilo bilo zlato-
svetlo, kakor pri pervem prikazovanji. Ve¬
liko veliko spremstvo je imela. Med njim
sta bila dva neizrečeno lepa mladenča,
vsak je imel gorečo voščeno svečo v roki,
in kakor pravim, sta bila silno lepa. Zra¬
ven ste bili dve ljubeznjivi, tudi kaj lepi
stari osebi, mož in žena. Mož je imel

201

brado in lase malo kodraste, kakor zlate
nitke. Oba pa sta bila tako lepa, da sem
le stermela. Za tem sta prišla zopet dva
druga prelepa mladenča; eden je imel
bukve v rokah in je v bukve pisal, drugi
pa je jokal. Z njimi je bila še velika
množica drugih, ravno tako lepih, kterih
nisem prešteti mogla.

Vse to veličastno spremstvo je šlo za
visoko Gospo, ki je v zraku bila, in je
šla proti altarju, kjer je njena podoba.
Preblažena Devica z vso nebeško proce¬
sijo je ostala na desni strani altarja v
zraku ter je s svojo lastno roko blago¬
slovila altar in podobo, ktera visi na
strani altarja. Dva mladenča z gorečo
svečo v rokah, sta ostala pri altarji, da
je prišla omenjena procesija iz farnega
kraja in je imela slovesno službo Božjo.
Velika kraljica pa, ko je altar in podobe
blagoslovila, je z vsem drugim sprem¬
stvom šla k altarju svete Ane, tudi pre¬
lepa starčeka in jokajoči in pišoči an-
gelj z njo. Tukaj je vsa nebeška družba
v zraku nekaj časa postala, kakor da
moli. Od tam se poda, vedno v zraku in
ravno tako, k altarju Matere Božje Kar-
melske, kjer se zopet vsi vstavijo, kakor
da bi molili. Čez nekaj časa potem se
vzdigne visoka Gospa in z njo vse sprem¬
stvo v zraku ter pride k meni in me
smehljaje nagovori ter pravi: »Vedi, da
sem Mati Božja, kakor si me videla na
praznik vnebohoda Kristusovega; ako pa
mi ne verjameš — in zdaj mi pokaže
Dete Jezusa — poglej ga, vsega z ra¬
nami obdanega, ker ga je svet s svojimi
grehi tako zdelal. Jaz hočem, da glasno
zavpiješ: Mati Božja je tukaj!" — In
jaz sem glasno zavpila: »Mati Božja je
tukaj, res je tukaj!" Ljudje so to sli¬
šali, jaz pa sem bila žalostna, ko sem
videla Božje Dete vse ranjeno, po vsem
telesu kervaveče. Slednjič mi pravi Mati
Božja: „Jaz želim, da bi se vsi pobolj¬

šali, ker moj Sin je razdražen zavoljo
velicega in mnogoterega razžaljenja, s
kterim ga zaničujejo, in on noče več po-
terpljenja imeti. Že se je namenil, po¬
slati prestrašne kazni. Že štirideset let
ga prosim, naj bi prizanesel in odložil
namenjeno sodbo. Pa tudi štirideset let
je, kar želim, da bi jaz tukaj zraven moje
matere, svete Ane, češčena bila." In zdaj
mi pokaže ona dva prelepa starčeka in
pravi: „Ta-le je moja mati, sveta Ana,
in ta je moj oče, sveti Joahim. Ona dva
mladenča sta angelja varha; eden zapi¬
suje stopinje mojih častivcev, to je tistih,
ki mene častijo in ker me častijo, sem¬
kaj pridejo, da tukaj svojo pobožnost
opravijo; drugi pa objokuje grehe in hu¬
dobijo nepokornih. Kdor moje svete sta-
riše Joahima in Ano časti, on mene časti.
Jaz hočem tukaj ostati in bom milost
skazala vsakemu, ki bo s skesanim ser¬
cem, v živi veri in v zaupanji tukaj po¬
moči iskal."

Zdaj se Dete na drugo stran oberne
in Marija nadaljuje: „Vedi, da za te rane
naj se verni eno leto vsaki petek postijo,
saj kakor je navada, ako se ob samem
kruhu in vodi postiti ne morejo. In to
naj storijo v spominu na presvete rane
Jezusove in meni na čast. To naj pa radi
storijo, če tega ne bodo radovoljno sto¬
rili, ne bodo nikdar zaslužili, da bi jaz
zabranila njihovo zaverženje in ostro ob¬
sodbo Božjo. Tudi želim, naj bi, saj tukaj
okoli Montenjane, vse sabote, začenši ob
treh popoldne, praznovali; pervo saboto
pa, ko bodo to praznovanje pričeli, naj
bi se ob kruhu in vodi postili, in potem
naj obhajajo slovesne večernice, kakor
druge praznike. Ljudstvo in duhovni naj
bodo vsikdar zraven. Naj se ljudje ne
bojijo nekterih stopinj, saj bodo ljudje
tudi od drugih krajev k tej pobožnosti
hodili. Toda naj vse to radi stord, ker
jaz, Mati Božja, to zahtevam. Potem še

202

hočem, naj se v tej cerkvi svete Ane vse
praznike Gospodu Jezusu, meni in moji
materi, sveti Ani, na čast sveta maša slo¬
vesno poje; pa tudi ob delavnikih, ako
bi to romarji želeli. Tudi naj ljudje gro¬
bove pokojnih blagoslovijo z blagoslov¬
ljeno vodo in z znamenjem svetega križa.
Pa tudi oni, ki ostanejo doma ali so kje
drugod in k službi Božji ne morejo, naj
vsi v pomoč in tolažbo ubogim dušam v
vicah kaj molijo, ker tje (na pokopališče)
morajo slednjič vsi, in kteri bodo revnih
mertvih se spominjali, njih se bodo tudi
drugi enkrat spominjali.”

Še mi je preblažena Devica naročila,
naj za gotovo vsa ta razodenja gospodu
župniku sporočim in on naj opomni ce¬
sarja (Karola VI., očeta Marije Terezije)
in druge verne, kolikor premore, da se
vsi, cesar in njegovi podložni, priporoču-
jejo Gospodu Jezusu in njegovi presveti
Materi pod naslovom „preblažene Device
v Keravadžiji”. In da bo tukaj pri sveti
Ani v Montenjani pri Pinč-ju kraj milosti
in čudežev na Tridentinskem, naj pripo¬
morejo cesar in drugi verni k zidanju
veče cerkve. Ta kraj je prereven, v majhno
cerkev svete Ane pa ne bo moglo veliko
ljudstva, ki bo semkaj prišlo in bo Marijo
in njenega Božjega Sina milosti prosilo,
zlasti o „spominu njenega prikazovanja”
(26. velikega travna) in o drugih praz¬
nikih. „Zato”, še pristavi Mati Božja,
„me bo veselilo, ako bo cerkev tako ve¬
lika, da bodo vsi lahko vanjo šli, da se
bo tako množilo češčenje, ktero so mo¬
jemu Sinu in meni, njegovi Materi, dolžni
vsi; pa tudi zato, da bodo imeli vidno
zastavo, da bodo kristjani od mene po¬
moč prejeli, ko bodo videli ali slišali to¬
like in tako mnogotere čudeže, če bodo
svojih grehov se poboljšali. Ker vsem, ki
bodo z živo vero semkaj prišli, bom mi¬
lost skazala in jih vsake nadloge rešila.
Vsi bodo uslišani ter bodo prejeli darove,

ktere bodo želeli. Tudi želim, da se na¬
pravijo podobe, ki me bodo predstavljale,
kakor sem se tebi prikazala, z Detetom
Jezusom na levi roki in z mlado osebo
zraven mene, na desni pa devico, ki rožni-
venec moli in ona dva angelja, ker vsi,
ki sveti rožnivenec radi molijo, bodo svoje
zadnje trenutke v družbo in spremstvo
imeli mene in ona dva angelja, kterih
eden zapisuje vse stopinje mojih pobož¬
nih častivcev in drugi objokuje terdo-
vratne grešnike, in vso nebeško družbo,
ktero si videla.”

Zdaj mi je preblažena Mati Marija
pokazala dva umirajoča. Eden teh se je
njej priporočeval in svoje roke po sve¬
tem rožnemvencu stegoval. Na njegovo
prošnjo mu je odgovorila: „Pridi izvol¬
jena duša!” Tudi drugi je zdihoval k
Materi Božji in je glasno vpil: „Pomagaj
mi!” — Ona pa mu pravi: „Poberi se,
saj nisi moj!” In zatisnila si je s svo¬
jimi rokami ušesa in se proč od njega
obernila. In na mah ga je zapustila vsa
nebeška družba in v temoto je bil ves
zavit znotraj in zunaj in videla sem pre-
strašno gerdo senco, ktera ga je kot
igračo sem ter tje metala, da sem vsa
preplašena močno zavpila. In Mati Božja
mi prihiti na pomoč in mi pravi: „Ne
oziraj se vanj!“ In ozerla sem se na
pervega, ki je bil izvoljen in poklican. On
je bil ves bliščeč. Z veseljem in z ra¬
dostjo ga je spremljevala ona veličastna
družba. In potolažena sem bila, ker ve¬
lika Mati Božja je zopet z menoj govo¬
rila : „Vsi, kteri so moji pobožni častivci,
naj pred odhodom iz te zemlje svoje sto¬
pinje darujejo v Božje počeščenje in meni
na čast, ker angelj varh bo vse zapisal.
Kdor želi moje varstvo, naj ne pozabi
vsaki dan sedemkrat moliti Očenaš . .
Češčenamarija . . in čast bodi . ., in
ko v cerkev stopi, naj precej povzdigne
svoje oči in svoje serce k Jezusu in k

203

meni in moli tako na čast vsem kervavim
kapljam, ktere je moj Božji Sin za vas
uboge grešnike prelil. Potem naj moli
dvanajstkrat Češčena si kraljica . . Bogu
in meni na čast in v spomin dvanajsterih
zvezd, s kterimi sem kronana bila. In še
enkrat Češčena si kraljica . . na čast
moji materi, sveti Ani."

Slednjič mi še razločno pravi: „Prav
ljubo mi bo, ako pride iz Tridentinskega
mesta procesija in obišče cerkev sv. Ane,
Bogu, meni in moji sveti materi na čast.
In Gospod jim bo dovolil milost, za ktero
bodo prosili, ako le pobožno in zaupljivo
pridejo, ker moj Sin jim je že namenil
veliko kazen.“ — Ko sem to slišala, sem
se silno bala. Mislila sem si, ako jim to
povem, me bodo stepli in me umorili.
Mati Božja pa me je tolažila, naj le vse
povem, kar sem videla in slišala, ona mi
bo zmiraj na pomoč. Najpoprej pa naj
to gospodu župniku povem.“ Pri teh be¬
sedah se je vzdignila v zrak in je zginila.

Zdaj sem hotela vse to gospodu žup¬
niku povedati. Ali niso mi pripustili, še
poslušati me niso hoteli. (Da bi jo po¬
skusili, so jo skoraj zaničljivo odpravili.)
Zato sem osramotena in užaljena šla domii
in tako ponižana in poterta sem bila dva
dni, to je do sabote 10. kimovca. Ta
dan sem na ozarah pri „dolgem trav-
niku“ domačo živino pasla in sveti rožni-
venec sem molila. In zopet se mi prikaže
prečudna Gospa v beli obleki in z belo
pečo na glavi. Vpraša me, kaj da sem
tako žalostna? Morebiti zavoljo besed,
ktere so mi v četertek gospod župnik
rekli in zavoljo opominjevanja Tridentin-
cev? Ko jej to poterdim, mi pravi: „Ti
boš tora j vse to svojemu spovedniku, go¬
spodu Mihaelu Bernardi-ju razodela in ta
bo storil, kar mu bo nebo naročilo/' „Ali
mi ne bodo verjeli!" zavernem. In Ma¬
rija pristavi: „Prej ali slej bodo verjeti
morali. Vem dobro, da so od fare sem¬

kaj k sveti Ani prišli v procesiji, dežja
prosit, pa ker niso v pobožnosti, ne s
pravim zaupanjem prišli, ga niso sprosili.
Ti pa se deržiBoga in bodi vesela." In
tisti trenutek se je velika Gospa vzdig¬
nila v zrak in je zginila. Vesela in po¬
tolažena sem zdaj vse povedala svojemu
spovedniku, Gospodu Mihaelu Bernardi-ju,
in nisem na to več porajtala. — Vse pa
naj bo na čast in hvalo Božjo in pre-
blaženi Devici Mariji! Amen.

Tako je sporočilo dobre pastirice Do¬
minike, ktero je zapisal njen spovednik,
gospod Mihael Bernardi, v pričo gospoda
Janeza Brada, ki je bil duhovni pastir v
Madrani in je tudi vse to popisal.

Po tej prikazni preblažene Device je
pobožna Dominika še 35 let živela ter je
resnico vsega tega mirno in stanovitno
do smerti terdila in ravno tako pred du-
hovsko gosposko pričala. Glas te prikazni
se je urno razširil, in ker je bilo ljud¬
stvo pri volji, da rado pripomore k zi¬
danju nove cerkve po želji preblažene De¬
vice Marije, se je g. Bernardi serčno lotil
tega dela, če tudi je veliko očitanja in
surovega zasramovanja, zlasti o začetku,
prestati moral. Toliko se je prizadeval,
da so že drugo leto z zidanjem pričeli.
Na njegovo sporočilo do Tridentinskega
škofijstva je prišel mesca rožnika 1730
stolni kanonik, ki je na svoje lastne stroške
daroval en nov altar ter je posvetil vo¬
gelni kamen za novo cerkev. Deset let po¬
zneje, po veliki radodarnosti od blizu in
od daleč, — celč mali otroci so svoje da¬
rove prinašali — je bila nova cerkev do¬
delana. In 26. vel. travna 1741, na ob¬
letnico prikazovanja, je to novo Marijino
svetišče posvetil mnogozasluženi škof Se-
kavski, kije bil ob enem oskerbnik Triden¬
tinske škofije, Leop. Ernst grof Firmian, ki
je o tej priliki poklical pred se dobro Domi¬
niko, da mu je sama povedala prikazovanja
Matere Božje. (Herz M. BI. III. 180.)

204

80. Mali deklici sveti Veroniki Julijani.

Mična je prigodba, ktera nam pripo¬
veduje, kako otroško pa priserčno milo
je ljubila Veronika Julijana preblaženo
Devico Marijo in njeno Božje Dete Je¬
zusa. Že ko majhno dete se je pred Ma¬
rijino podobo z nebeškim Detetom na na¬
ročji čutilom svoje prirojene pobožnosti
vsa prepustila. V svoji otroški priserč-
nosti se je z Marijo in z Jezusčekom po¬
govarjala. Cel6 svoj zajuterk je pred po¬
dobo prinesla in je malega Jezusčeka va¬
bila, naj z njo tudi jč. In taka nedolžna
priprostost je bila dopadljiva nebeški Ma¬
teri in njenemu Sinu, tako, da se je po¬
doba oživela in da je Marija svoje Božje
Dete mali izvoljeni nevesti na naročje
dala in mili Jezus se je toliko ponižal,
da se je zdelo, da jedila sprejme in vživa,
nekaj pa da ga veseli deklici ponudi. In
ta priserčnost je pobožnost male Veronike
močno množila. Marija se je z njo več¬
krat pogovarjala in jo zveličansko opo-
minjevala. Enkrat jej Mati Božja pravi:
»Moja hči, ta moj Sin te močno ljubi,
pripravi se, on hoče tvoj ženin biti!" Te
Marijine besede so njeno ljubezen tako
vnele, da je hrepeneče želela, se Jezusu
popolnoma vdati. Kar je le dobrega ali
lepega dobiti mogla, vse je prinesla na
altar pred češčeno podobo. Ljubi Jezus
je imel nad tem svoje dopadenje in je
svoji nedolžni nevesti neki dan rekel:
»Jaz te močno ljubim, glej, da tudi ti
le mene samega ljubiš." Na to mu mala
Veronika hitro odgovori: »Preljubi Jezus,
jaz te prav močno ljubim, le uči me, kako
naj se obnašam." In Jezus se oberne k
svoji nebeški Materi in pravi: »Vodi to-le
našo preljubo!"

Ko je neki dan Veronika po vertu
cvetlice brala za svoj altarček, stoji na
enkrat pred njo majhno preljubeznjivo Dete
in jej pravi: »Jaz sem cvetlica na polji",

in zgine. Ona pa urno spozna nebeško
Dete ter hiti domu, da bi ga tam po¬
zdravila. Toda ne doteče ga in vsa ža¬
lostna reče svoji podobi: »Glej, si že
spet tu pri svoji ljubi Materi in jaz sem
tako urno tekla, da bi te bila došla.“
In bridko je jokala. Mati Božja jo pa
potolaži in pravi: „Umiri se, ljuba moja
hči, ker moj Sin te močno ljubi in ti
boš njegova nevesta!“

V ljubezni do Jezusa in Marije je
imela veliko sočutje z ubogimi. Večkrat
se je vsega svojega iznebila, da je za-
mogla revežem ali nadložnim kaj podeliti.
Enkrat je stala pri oknu. Ubog popotnik
gre memo in jo ubogajme poprosi. Ve¬
ronika ni imela ničesa, da bi mu pode¬
lila. Sezuje si nov čevelj, kteri je pervi-
krat na nogi imela. Revež ga pobere, pa
pravi, kaj mu bo le en čevelj ? Toraj mu
verže še druzega skozi okno, čevelj pa
obtiči nad vratmi. In ptujec prečudno
zraste in vzame čevelj znad visokih vrat.
In zdaj pride Mati Božja ter ima čevlje
v svojih rokah, ali bili so z dragimi ka¬
meni prelepo okinčani. In Marija pravi:
„V osebi ptujega berača si meni dala
čevlje, ktere ti je moj Božji Sin tako
lepo ozaljšal/ 1  — Ta lepa nevesta Go¬
spodova je imela mnogokrat to posebno
milost, da sta se jej Jezus in Marija pri¬
kazala. (H. M. BI. VI.)

81. Blaženi Benvenuti iz Bojana.

Blažena Benvenuta je posebno rada
premišljevala bridko terpljenje Gospodovo
in njegove žalostne Matere. Bog v svoji
modrosti je tej svoji ljubljenki poslal hudo
bolezen, ktera jo je več let tako nadle¬
govala, da reva ni mogla ležati, ampak
sedela je noč in dan naslonjena na stolu.
V tej hudi bolezni je vedno pred očmi
imela tisto neizmerno bridkost naše ljube
Gospe, ktero je Marija prestala takrat,

205

ko je njeno nebeško Dete v Jeruzalemskem
tempeljnu ostalo in ga je še le tretji dan
našla. Ker je Benvenuta križ ljubila in
je celo svoje življenje bila vajena terpeti
ter je vse razveseljevanje zaničevala in
je tudi to svojo bolezen za nebeški dar
imela, zato je želela, da bi tudi ona ob¬
čutila bridkost, ktero je imela Božja Mati
o zgubi svojega nebeškega Deteta. Zato
je celč priserčno zdihovala k Gospodu in
k preblaženi Devici Mariji, naj bi dosegla
to milost, da sama čuti takratne Marijine
bolečine. In glej! častita Gospa se Ben-
venuti prikaže. Seboj ima prelepo in pre-
Ijubeznjivo Dete, ki po sobi milo sem ter
tje teka, pa se zmiraj blizo svoje Matere
suče. Benvenuta se prijazno z njim po¬
govarja in raduje in občuti neznano sladko
veselje. Ko pa hoče to nebeško Dete vjeti,
se jej urno zmuzne in zgine z Materjo
vred. In zdaj se njenega serca polasti
bridka žalost, ki vedno hujša prihaja in
jo toliko prevzame, da nikjer tolažbe ne
dobi; zdi se jej, da se njena duša terga
iz telesa, da živeti več ne more. Ta sila
jo prižene, da kliče našo ljubo Gospo na
pomoč, ker dalje te bridkosti ni mogla
prenašati. Tretji dan se jej prikaže pre-
blažena Mati Marija s svojim Božjim Si¬
nom na naročji, pa pravi Benvenuti: „Ti
si želela občutiti bridkost, ktero sem jaz
pri zgubi mojega Jezusa terpela. Kar si
pa občutila, je le majhen okus moje brid¬
kosti. Ne poželi pa več takih težav, ker
tvoja slabost takih bridkosti prenesti ne
more in bi ti pod tako težo obnemogla.”
(H. M. BI. VI.)

82. Nekemu Turku Sanhecu.

Kakor je na tem svetu vse različno,
da dve reči niste po vsem popolnoma
enaki, in v tem že moramo spoznati Božjo
neskončno modrost in njegovo vsegamo-
gočnost, tako vidimo tudi v prikazovanjih

velike nebeške kraljice prečudno različ¬
nost. Zdaj beremo, da se je preljuba Mati
Božja preljubo pogovarjala s čisto, ne¬
dolžno nevesto Gospodovo, pa smo spet
slišali, da se je Marija prikazala celč
očitnemu in velikemu hudodelniku.

In zdaj bo na versti neverni Turek.

Oče Franc Rosignoli je bil zares po¬
božen častivec ljube Matere Božje. Ma¬
rija pa je svojega ljubljenca tudi ljubila
ter mu veliko posebnih milosti Božjih
sprosila. Umeri je 1775. Zvest in priden
delavec v vinogradu Gospodovem je bil
ustanovil na otoku Malta hišo za duhovne
vaje v tistem kraji mesta, kteremu so
rekli ,,della Floriana”. Veliko grešnikov
se je pri teh duhovnih vajah spreober-
nilo. Eno najimenitnejših spreobernjenj je
ono nekega Muhamedanca ali Turka, ki
mu je bilo Sanhec ime. Ta Turk je bil
v smert obsojen, ker je bil kriv name¬
njene vstaje zoper maltezarski red in nje¬
govega velikega predstojnika. Več Turkov
je bilo na Malti, Sanhec jih je podšuntal,
da so se zmenili, da bo Turek, ki je ve¬
likega predstojnika navadno bril, temu
predstojniku vrat prerezal, in ko bo zna¬
menje dal, da je zločinstvo dognano, bodo
drugi Turki nad Maltezarje planili in jih
pomorili. Preblažena Devica Marija pa in
sveti Janez Kerstnik, posebni patron tega
reda, sta tako vredila, da so Maltezarski
vitezi zvedeli glas te prestrašne vstaje.
In vsi ustavniki so bili naenkrat polov¬
ljeni, zaperti in pred sodbo postavljeni.
Sanhec pa, akoravno neveren Turek, je bil
častivec preblažene Device Marije, ktero
je veliko Mater preroka Jezusa Kristusa
imenoval. V kraji, kteremu so Trepani
rekli, je vselej, kedar je tje prišel, ob¬
daroval po svoji zmožnosti podobo Mari¬
jino, ktero so tamkaj pravoverni očitno
častili. Ko je bil zavoljo te vstaje tudi
zapert, se mu neko noč Mati Božja v
sanjah prikaže in mu pravi: „Poslušaj,

206

Sanhec, tvojih darov nisem zavergla, ali
ti si tako velik hudodelnik, da boš za¬
voljo svojih hudobij na Malti umorjen.
Ne pozabi pa in pošlji po očeta v pred¬
mestji „della Floriana“ in stori vse, kar
ti bo rekel.“ In naznanila mu je gotova
znamenja, po kterih bo očeta Rosignolija
spoznal.

Ko so ti ustajniki svojo hudobijo spo¬
znali, bili so po deželskih postavah k
smerti obsojeni. In Sanhec se spomni
svojih sanj ter pošlje po očeta v pred¬
mestje „della Floriana“. Pride pa k njemu
eden očetov kapucinov, ki so tudi tam
imeli svoj samostan. Sanhec pa ne spozna
nad njim tistih znamenj, ktere mu je Ma¬
rija naznanila ter vnovič prosi, naj mu
pripeljejo očeta iz „della Floriana“. In
uganili so, da hoče imeti očeta iz hiše
duhovnih vaj in poslali so po Rosigno¬
lija. Spoznal ga je za pravega, kakor
mu je bil v sanjah popisan. Njemu se je
zdaj vsega izročil. Oče Rosignoli je njega
in vse druge hudodelnike, kterih je pet
in dvajset bilo, v sveti veri podučil. Z
Božjo pomočjo so bili v kratkem času v
najpotrebnejših resnicah podučeni. In v
svoje veliko veselje so bili kerščeni. Pre¬
den so jih v smert peljali, prejeli so še
tudi sveto Obhajilo za popotnico v ne¬
znano večnost. Oče Rosignoli jim je na¬
ročil, naj večkrat zakličejo presveto Ime
Jezus in Marija. In tako so umerli prav
kerščansko vsem v spodbudo. (Herz M.
BI. VI.)

83. Ubogi sužnji, kteri so Bruka rekli.

To čudno spreobernjenje na Marijino
priprošnjo se je v  Rimskem mestu go¬
dilo. In to nam zopet kaže, kako pre-
blažena Devica vsako majhno dobro delo
obilno poplača.

Bruka je bila hči bogate turške hiše
v mestu Tripolis. Še čisto mlado so divji

ljudje vjeli in v sužnost prodali. 1765
je služila na otoku Malta pri neki ker-
ščanski hiši. Vsa hiša se je prizadevala,
da bi se Bruka kerstiti dala. Ali vse je
bilo zastonj. Menda je bil sam hudobec
ubogi Bruki v glavo vcepil, da večno živ¬
ljenje zagotovijo le sama dobra dela, ktera
človek tukaj na zemlji stori. Zavoljo do¬
brih del bodo zveličani kristjani in Turki,
in zavoljo hudobnih del bodo ti in oni
brez vsega razločka pogubljeni. Vsem, ki
so jej prigovarjali, naj bi bila kristjana,
je vselej odgovorila, da je ko Turkinja
rojena in hoče ko Turkinja živeti in umreti,
in svoje večno zveličanje bo dosegla s
svojimi deli, ktere bo tu na zemlji sto¬
rila; zato prosi Boga, naj jej pomaga,
da bo zmiraj dobra dela doprinašala. Na
dobra dela zaupa in se zanese, in tako
živi mirno.

Pri tej terdovratnosti so vsi spoznali,
da je treba posebne milosti Božje, da bi
se kerstiti dala. Njen gospodar, ki se ni
več upal jo opominjati, svetuje jej, naj
se vsaki dan saj Materi Božji priporo-
čuje, da bi jej njen Božji Sin razsvet¬
ljenje in moč pravega spoznanja svete
resnice dodelil. Turki pa spoštujejo Ma¬
rijo ter jo imenujejo Mater velikega pre¬
roka. In zato Bruka obljubi, da se bo
vsaki dan tej veliki Gospej priporočevala.
In res je tako storila. Čez nekaj časa,
ko je Bruka o poletnem času po noči v
svoji postelji ležala, je njena spalnica na
mah s prečudno svetlobo napolnjena. V
sredi te svetlobe pa je prelepa Gospa,
ktero je uboga dekla precej za Marijo
spoznala. Ta prečudna Gospa jo na desno
lice udari in jej pravi: „Bodi kristjana
in prejmi ime Marijana!“ In prikazen
zgine. Bruka pa je vsa spremenjena in
za terdno sklene, da se bo dala kerstiti.
Kar tisto uro vstane, zbudi svojega go¬
spodarja ter ga prosi, naj jo precej zdaj
kerstiti ukaže. Gospodar se čudi tej tako

207

nagli spremembi, ki je bila nasledek pri¬
kazni, ktero mu je bila Bruka opisala.
Priserčno zahvali Gospoda za toliko usmi¬
ljenje, Bruko pa tolaži, da mora človek
na ta Božji dar vredno pripraviti se, ko¬
likor le premore. Pred svetim kerstom
se mora še učiti kerščanskega nauka, kar
bo verovati in očitno spoznati morala. K
temu pa potrebuje časa, pazljivosti in sta¬
novitnosti. Za zdaj naj gre in hvali Go¬
spoda in preblaženo Devico za to veliko
usmiljenje, ktero je doživela. Prosi pa
naj Boga, naj jej na priprošnjo ljube De¬
vice Marije vedno veče in terdnejše spo¬
znanje svete resnice dodeli, naj jo v tem
svetem sklepu uterjuje, da jo k svetemu
kerstu in v večno zveličanje pripelje.
Bruka se umiri pri tem lepem opominu
svojega gospoda ter gre v bližnjo sobo
in pred podobo presvete Device Marije
vso noč moli. Dvajset dni so jo učili v
svetih kerščanskih resnicah in ves čas je
bila stanovitna v svojem sklepu in v svoji
želji, da bi prej ko prej prejela sveti
kerst. Ko je pa ta čas konec jemal, je
začela dvomiti o resničnosti svojih sanj
ter je postala omahljiva v svojem sklepu.
Vse želje po sprejemi svetega kersta so
jo zapustile. Padla je nazaj v svojo zmoto,
da sama dela so zadostna, da Turka ali
kristjana, brez vsega razločka, ali zveli¬
čajo ali pogubijo. Postala je zopet terdo-
vratna in odločno zaterjuje, da se kerstiti
ne dA Kot Turkinja sem rojena, kot Tur¬
kinja hočem umreti, odgovarjala je na
vsako, še tako ljubo prigovarjanje. Bolj
terdovratna je bila kot nekdaj.

Meseca kimovca 1. 1777 je to sužnjo
kupil Karl Giorgi iz Rima. O začetku
vinotoka je prišla Bruka v hišo svojega
novega gospodarja iz Malte v Rimsko
mesto. Tudi ta gospodar si je prizadeval,
da bi Bruka kristjana postala. Vsa nje¬
gova hiša je novi dekli prigovarjala. Vse
P a  je bilo zastonj. V svoji terdovratnosti

je bila zmiraj bolj svojeglavna. Taka,
vsemu človeškemu prigovarjanju gluha, je
ostala do večera 21. svečana 1778. Ta
večer pa jo je Gospod Bog sam prečudno
zaklical. Bila je sabota. V svojih opra¬
vilih zvesta in pridna, se Bruka pozno v
noč vleže in zaspi. Čez malo časa sliši
nekoga pri svoji postelji, ki jo po imenu
zakliče. Ko se zbudi, vidi, da vsa soba
je prečudno, neizrečeno bliščeče razsvet¬
ljena. Zraven postelje pa stoji v bliščeče-
belo obleko oblečen mladeneč. Bruko pre¬
šine neka sveta groza in prestraši se.
Ko postane bolj mirna, je njeno serce s
sladkim pa ponižnim zaupanjem napol¬
njeno. Spoštljivo vpraša mladenča, kdo
da je in kaj da zahteva? In mladeneč
odgovori: „Jaz sem Alojzij Goncaga. 44  Ko
pa to govori, kaže prelepo Gospo, ki je
precej daleč proč stala in pravi neverni
Bruki: „Glej tam Mater Božjo, Marijo,
ki pa ne bo prišla k tebi, ker nisi krist¬
jana/ 4  Pri teh besedah nedolžnega mla¬
denča je bilo Brukino serce z novo, po-
| prej neznano in toliko tolažbo napolnjeno,
da od veselja ni mogla spregovoriti. Ali
serce njeno je bilo spreobernjeno in za
terdno je sklenila, da hoče biti kristjana.
Prikazen zgine.

Ko je zopet dan, pove Bruka svoji
gospodi, kaj vse se jej je po noči zgo¬
dilo in zaterjuje, da se hoče kerstiti dati,
da bo kristjana. Čudili so se temu čud¬
nemu spremenu. Ker so vedeli, da Bruka
je čisto priprosto in odkritoserčno dekle,
niso kar nič dvomili nad resnico njenih
besed. Da pa so se vendar prepričali, so
jo v nedeljo, 23. svečana, poslali z dru¬
gim služabnikom v jezuitsko cerkev, kteri
pravijo Kolegium Romanum, kjer leži truplo
svetega Alojzija. Ko pa Bruka zagleda
podobo svetega Alojzija, zavpije vsa ve¬
sela spremljajočemu služabniku: „Ta je
mladeneč, ki se mi je nocoj prikazal in
je z menoj govoril. 44  Nihče pa jej od

208

tega ni nič pravil in tudi nihče je ni na
to opozoril.

Drugi dan sušca jo njen gospodar
Giorgi pelje v hišo, kjer so učili ker-
ščanski nauk, da bi bila podučena v ker-
ščanskih resnicah in v vsem, kar sveta
cerkev tirja, da bi bila za sveti kerst za¬
dostno pripravljena. Bruka se je lahko
naučila verskih resnic. Vedno bolj je hre¬
penela po svetem kerstu. Ostala je zvesta.
Z vsem spoštovanjem do katoliške vere
se je pripravljala na sveti kerst. Dolgo
se je učila, pa zadostno je bila podučena.
9. rožnika, tretji binkoštni praznik, je
kerstil Bruko kardinal Anton Kolona,
Rimski vikar, v cerkvi svetega Alojzija z
veliko slovesnostjo. Dali so Bruki ime
Marijana Alojzija Giorgi. Botri so jej bili
gospod Dominik Giorgi in grofinja Skoti,
otroka hišnega očeta gospoda Karola Giorgi.
(Herz M. BI. VII.)

84. Mlademu kanoniku Henriku Heidenu.

Leta 1786 je bil v Rimskem mestu,
v nemški cerkvi, mlad kanonik iz Trierja,
Henrik Heiden. Njegova žlahta ga urno
domii zakliče. Že se je pripravljal, da
odpotuje na svoj dom. Bog pa je dru¬
gače sklenil in ga je poklical na večni dom.
Huda bolezen ga napade in ni še teden
preteklo, že je v večnost odpotoval. Ko
mu naznanijo nevarnost, skerbno se pri¬
pravi in opravi dolgo spoved. Več obljub
je storil na čast svoji ljubi Materi Božji,
ktero je lepo častil, tudi se je priporočal
svetemu Andreju in svetemu Apolinariju,
patronu nemške cerkve v Rimu. Potem
je zadremal in se zamaknil. Čez nekaj
časa se prebudi in pokliče svojega spo¬
vednika ter mu v pričo mnogo drugih
pravi: „0h, moj oče, kaj sem jaz videl!“
Ker je to z vso živostjo izrekel, bili so
vsi pričujoči močno radovedni, kaj neki
je pač videl! In on pravi: „Videl sem,

kar ne morem razumeti, še manj dopo¬
vedati. Le toliko naj povem: Ko me je
telesno spanje obšlo, zdelo se mi je, da
je moja duša zapustila telo in stopila
pred sodbo Božjo. Tu sem bil precej
dolgo sam. Koliko in kaj sem prestal,
to sam Bog ve. Sovražniki mojega zve¬
ličanja so prihrumeli ter me začeli tožiti
pred najvišim Sodnikom. Očitali so mi
več grehov in tako pošastni so prihajali,
da sem čakal le trenutka, ko me bodo v
svojo oblast zgrabili. Zdaj pa pride Mati
milosti Božje, z njo je sveti Andrej, sveti
Apolinarij in več drugih mučenikov. Ravno
še o pravem času so prišli. In Marija vpraša
s serditim obličjem moje sovražnike, kako
da so tako prederzni in se lotijo njega,
ki je njej toliko let v njeni družbi služil.
To jih je pa tako zbegalo in preplašilo,
da so jo takoj pobrali. In bil sem rešen
te nevarnosti. 44  — Tako je pripovedoval
Henrik z veselim obličjem, ki ga ni nič
več spremenil do svoje smerti, ktera ga
je čez štiri ure v večnost peljala. (Herz
M. BI. VI.)

85. Mariji Katalani v Rimskem mestu.

Kolikokrat se je naša ljuba Gospa
in nebeška Mati Marija pretečeno stoletje
prikazala in komu vse, to ve le Bog in
še ona sama. Tudi ni moj namen, da bi
omenil vsa Marijina prikazovanja, ktera
so opisali verjetni pisatelji in sveti možje.
Le nektere prikazni naše nebeške Matere
naj bodo omenjene v teh bukvah, da bi
verni moji rojaki saj nekoliko spoznali,
kako nas Marija ljubi, kako za naše zve¬
ličanje skerbi in kako vsak še tako majhen
trud, v njeno čast prestan, obilno poplača.
Seveda moram večkrat ponoviti, da vse
te in enake prigodbe imajo le človeško
veljavo in nihče ni pod kakim grehom
zavezan, imeti jih za resnične.  Kakor pa
verjamemo svetim zgodbam, ktere nam

209

pošteni pisalci v svojih spisih izročujejo,
tako bi bilo pač res nespametno, ako bi
zasmehovali ali tajili, kar nam cerkveni
zgodbopisci pišejo.

In tako sem v popisu nekterih pri¬
kazovanj naše ljube Matere Božje prišel
do sedanjega stoletja, do novejših in da¬
našnjih časov.

V tistih žalostnih časih, ko je mo¬
gočni, našemu svetu toliko strahoviti Na¬
poleon hotel vse kraljeve sedeže prekuc¬
niti in je v svoji ošabnosti mislil si ves
svet podjarmiti, je s svojo vojsko tudi po
Laškem gerdo razsajal. Mesto Terracino
je prepustil poljskim vojakom v plen. Ko
zdivjani vojaki priderejo do palače, ktero
je Rimski papež v tem mestu imel in
pri kteri je bila vratarica Marija Kata-
lani, z vso gerdo silo tirjajo ključe. Ko
pa se vratarica brani izročiti jim ključe,
neusmiljeno počenjajo z njo ter jej več
ran z bajoneti vsekajo. Neki divjak jo
med četertim in petim rebrom na desni
strani s svojim mečem s toliko močjo
sune, da se mu meč odlomi in špica v
persih zveste vratarice ostane. V kervi
ležečo, na pol mertvo pustijo, ko so jo
oropali, karkoli je kaj vrednega na sebi
imela. Ko se reva zave, da bi odšla še
hujšemu, zavleče se v jarek, z bičjem za¬
raščen, kjer jo je čez več ur zasledil pes,
da so jo pod streho spravili prijatelji, ki
so jo iskali. Pripeljali so jo v Fondi,
pozneje v Gaeto, kjer so jej rane zace¬
lili. Vendar je imela zmiraj hudo bole¬
čino na desni strani, kjer je odlomljena
špica ostrega meča v persih ostala. Zdrav¬
niki so morali zaraščeno rano odpreti, da
se je zgnojila in je gnoj železo vun spra¬
vil. To boleče obrezanje je sicer srečno
prestala in rana se zopet dobro zaceli,
ali toliko prestano terpljenje, strah in bo¬
leče zdravljenje je njene telesne moči tako
oslabelo, da so zdravniki spoznali, da bo
njen stan žalosten, neozdravljiv.

III. del.

čez sedem mesecev je ubogi ženi to¬
liko odleglo, da so jo zamogli pripeljati
k njeni omoženi hčeri v Civita-vekijo. Tu
so jo spravili v bolnišnico, kjer je bila
tri mesece. Nekoliko jej je odleglo, ali
zdrava ni bila. Čez nekaj let je prišla s
svojo hčerjo in njenim možem v Rim,
kjer je ravno tako veliko terpela. Več¬
krat jo je tako hudo bolelo, da so mi¬
slili, da bo umerla. Prenesli so jo v bol¬
nišnico vseh svetnikov. Zdravniki so spo¬
znali, da je neozdravljiva, in ker jo je
zopet strašno napadlo, so jo prevideli. Iz
te bolnišnice so jo zato prenesli v bol¬
nišnico neozdravljivo bolnih žen „k sve¬
temu križu Jeruzalemskemu". Bolečine
njene so prihajale vedno hujše. Tako je
oslabela, da si sama nič več pomagati ni
mogla. Na pol sedeča je reva ležala. Vsa
desna stran, na kteri je imela največjo
rano, jo je hudo bolela. Vsa je bila tako
skupaj zlečena, da je občutila neznansko
bolečino, ako se je le kaj premaknila.
Pod rano se je napravila terda oteklina,
ktera jo je prehudo pekla. Njene noge
so zabuhlo otekle. Vsak tretji ali četerti
dan je metala kri iz sebe, tudi iz des¬
nega ušesa jej je tekla. Veliko kervi je
zgubila. Ako je kaj gorkega vžiti ho¬
tela, jo je hudo pretreslo, cel6 dotakniti
se ni smela gorkega. Vse njene telesne
moči so bile tako hudo zdelane, da je le
kaj malega v p olajšanj e vživala in njene
strežnice so le na to pazile, da bi bila
še o pravem času s svetimi zakramenti
previdena.

Katalani se je vsa izročila Bogu in
preblaženi Devici Mariji, do ktere je po¬
sebno zaupanje imela ter je v njeno čast
pri vsem svojem velikem terpljenji si več¬
krat kaj malega pritergala. In tako je
reva doživela jesenski čas 1816. leta.

Meseca vehcega serpana in kimovca
tistega leta se je pa zgodilo več čudežev
na prošnjo preblažene Device Marije. V

14

210

veliki starodavni cerkvi della Rotonda je
na levi strani v tretji kapeli čudodelna
podoba Matere Božje. Tukaj je tiste dni
marsikteri nadložni pomoč dobil. Pobožna
hči prinese svoji bolni materi dve majhni
podobici Matere Božje, kakoršna je v
cerkvi della Rotonda. V pobožnem za¬
upanji na pomočnico kristijanov položi
Katalani eno teh podobic na persi, kjer
je njena bolečina najhujša bila, drugo po¬
dobico pa si dene na vrat ter se vsa vda
v voljo Božjo in zaupa na priprošnjo
preljube Matere Božje. Milostljivi Bog pa
je terpeči ženi odločil več, kakor človeške
moči premorejo.

Tisto noč pred tretjim dnčm kimovca
je bila zelč nemirna, zgubila nenavadno ve¬
liko kervi. Ko pa zjutraj zvonovi zazvo¬
nijo in kličejo verne, naj se spominjajo
največe skrivnosti ljubezni Božje in naj
molijo angeljsko češčenje, začuti, da se
njena postelja zaziblje in vzdigne. In Ka¬
talani zagleda pri postelji prelepo Gospo
prijaznega obličja, v beli plašč zavito, ki
ima golo dete na naročji. Preplašena meni,
da je pri postelji neka bolna žena, Klemen¬
tina Kašo, s svojo majhno hčerko Fortu-
nato. Ta Klementina je bila z njo vred v
bolnišnici. Katalani v tej svoji misli zakliče
dete po imenu. Ali dete odmaja s svojo
glavico ter tako naznani, da se žena moti.
In prikazen jo ogovori: „Vstani, ti si
zdrava!* „Kako mi je mogoče vstati? Glejte
kri, s ktero sem nocoj svojo posteljo namo¬
čila®, pravi bolna, kazaje na kervave rjuhe.
In ko pokaže podobico na persih ležečo,
pravi: »Samo ta-le mi zamore pomagati.®
Ko pa pričujočo Gospo bolj zvesto po¬
gleda in spozna, da ni Klementina s svojo
majhno hčerko, vpraša: »Kdo pa ste vi?
Jaz vas ne poznam.® Milo se pripogne
z glavo nebeška Gospa in pravi: »Saj
me tako pritiskaš na-se, pa me ne po¬
znaš?® In zdaj zgine prikazen. — Ka¬
talani ne razume teh besed. In ko pre¬

mišljuje, kdo bi bila Gospa, ktero je vi¬
dela in govoriti slišala, zapazi pri znožji
podobo preblažene Device Marije. Ne upa
si misliti, da jo je kraljica angeljska
sama obiskala. Ona meni, kaka dobra duša
se jej v raznih podobah pred oči stavi.
Ali oči te podobe jo večkrat pogledajo in
razločno sliši od podobe klic: »Vstani!®
Ona le dvomi; vpraša pa zraven nje le¬
žeče bolnice, kdo bi bil to podobo sem¬
kaj postavil ? Ko pa le še pogleda čudno
podobo, vidi natanko, da se na podobi
premikajo ustnice in sliši prav dobro be¬
sede: »Jaz sem ona od sabote.® — In
zdajci zgine vsa prikazen.

Ko pa težko pričakovana strežnica,
Inocencija Pantoli, pride, jej Katalani vse
do malega razloži in dopove. Tudi svo¬
jih dvomov ne zamolči. Modro jej Ino¬
cencija prigovarja, naj vsako misel na
kako sleparijo opusti in naj bo zagotovljena,
da Mati Božja jo je pod svoje mogočno
varstvo vzela in jo vseh težav rešiti hoče.
Opomni tudi bolno ženo, naj poskusi, če
le more, desno roko in desno nogo pre¬
makniti. Ta poskušnja se je dobro ob¬
nesla. Lahko vzdigne svojo desnico ; tudi
nogo urno premakne. Vendar čuti še vse
bolečine, kakor poprej.

Ko pa opoldne zvonovi zopet zazvo¬
nijo in verne k molitvi kličejo in tudi
Katalani preblaženo Devico z angeljskim
češčenjem pozdravlja, zdi se jej, da jo
močne roke čez pleča primejo in tako
stresejo, da je po vseh udih šlo in je celč
postelja se pretresla. In slišala je na desno
uho čisti glas: »Vstani, hči, tebi je mi¬
lost došla!® Bolna glasno zavpije. In
tisti trenutek je oproščena vsega terp-
Ijenja. Urno gre iz postelje, se obleče in
hiti k podobi, ki je bila na drugem koncu
bolnišnice. Spozna pa tudi, da ravno tako
podobo je videla po noči pri znožji svoje
postelje. Razume pa tudi besede: »Jaz
sem ona od sabote!® Bolniki so namreč

211

pred to Marijino podobo iz lastnega na¬
giba vsako saboto luč prižgali. Vsa vesela
in močno ginjena gre v cerkev, pade pred
najsvetejši Zakrament in priserčno hvali
Boga, delivca vsega dobrega, pa tudi pre-
blaženo Devico, svojo mogočno pomočnico.

Zdravnik, gospod profesor Klementi,
s prisego poterdi, da so kakor blisk zgi¬
nile vse velike bolečine, ktere je Marija
Katalani veliko let terpela in da je ne¬
ozdravljive bolezni na mah popolnoma
ozdravela.

Vedno je vsa terdna in ko je veliko
let prej potrebovala postrežbe druzih in je
bila že na pragu smertnih vrat, postane
zdaj v ravno tisti bolnišnici perva strež¬
nica ubogim bolnikom.

Ker je Vsegamogočni sam to bolno
ženo tako prečudno ozdravil, je kardinal
Giulo Marija della Somaglia, škof iz Pras¬
kate, veliki vikar papeža Pija VIL, za¬
ukazal, naj se to prečudno ozdravljenje
uradno preišče. In ko so bile zaslišane
prisežene priče in je bilo vse natanko
preiskano in za resnico spoznano, bilo je
uradno sklenjeno, da je ozdravljenje Ma¬
rije Katalani brez vsega dvoma in res¬
ničen čudež, kterega je Bog na priproš¬
njo svoje deviške Matere storil. (Sausseret
Ershein. H.)

86. Začetek svetinice preblažene De¬
vice Marije prečistega spočetja.

Med prikazovanji naše nebeške Matere
v pašem stoletji je najbolj znano tisto
prikazovanje, ki je pouzročilo napravo sve¬
tinice čistega spočetja preblažene Device
Marije, in ktera je današnje dni toliko
razširjena, da je, mislim, malo pravo¬
vernih kristjanov, ki bi te svetinice ne
poznali in ne imeli.

To nam oče Huguet tako-le pripove¬
duje. Meseca kimovca 1830 je živela v
Parizu mlada novinka pri usmiljenih se¬

strah svetega Vincencija Pavlanskega v
hiši, v kteri so usmiljene sestre uboge
preskerbovale. Ta novinka je med svojo
pobožno molitvijo imela čudno prikazen.
Prikazala se jej je presveta Devica, kakor
jo navadno vpodobljeno vidimo z naslo¬
vom: Neomadežano spočetje Device Ma¬
rije. Prikazen je imela razprostrene roke,
bila je belo oblečena, z višnjevim plaš¬
čem ogernjena in z rudečkastim pajčo¬
lanom pokrita. Iz njenih rok so lili žarki
bliščečo svetlobo na zemljo. Novinka za¬
sliši ob enem glas, ki pravi: »Ti žarki po¬
menijo milosti, ktere Marija ljudem sprosi. “

V polokrogu, okoli podobe, bere z zla¬
timi čerkami napravljeni napis: »O Ma¬
rija, brez greha spočeta, prosi za nas, ki
k tebi pribežimo ! “

Po nekterih trenutkih se podoba
oberne in novinka vidi čerko M z malim
križem na sredi in pod čerko presveti
Serci Jezusa in Marije.

Ko je vse to pazljivo premišljevala,
zaslišala je vnovič ravno tisti glas, ki
pravi: »Po tej podobi napravi svetinico,
in  kdor bo tako blagoslovljeno svetiniconosil
in kratki klic s pobožnim sercem izgo¬
varjal, bo v posebnem varstvu MatereBožje. “

Koj drugo jutro gre ta sestra k svo¬
jemu spovedniku ter mu razodene pri¬
kazen. Spovednik ima vse to le za živo
domišljijo pobožne deklice. On jo le ne¬
koliko poduči o resničnem češčenji Ma¬
tere Božje, ki je zlasti v tem, da po
moči posnemamo Marijine čednosti in se
tako vdeležimo njenega mogočnega var¬
stva. Sestra, s tem opominom zadovoljna,
gre ter na prikazen več ne misli.

Šest ali sedem mesecev pozneje ima
ta sestra zopet prikazen. Gnalo jo je, da
je tudi zdaj svojemu spovedniku vse raz¬
odela. Ali spovednik jo odpravi enako,
kakor pervikrat.

Čez pol leta se je v tretjič ponovilo
to prikazovanje. Že znani prelepi glas pa

14*

212

pravi: „Presveti Devici ni všeč, da se na¬
prava svetinice tako dolgo odlaša. “

Zdaj se spovedniku to razodenje ven¬
dar le nekaj posebnega zdi. Neki strah
ga obleti, da bi se ne zameril njej, ktero
sveta cerkev tako po pravici pribežališče
grešnikov imenuje. Vendar zunanje tega
ni pokazal. In še zmiraj se je bal, da ni
to le prenapeta domišljija mlade novinke.

Še je nekaj tednov preteklo, ko je
vestni spovednik imel drugi opravek pri
svojem nadškofu v Parizu. V prijaznem
pogovoru mu razodene vso to stvar in
natanko dopove ta čudna prikazovanja.
Visoki prelat na to pravi: „Nikakoršnega
uzroka ni, ki bi overal kovati in napraviti
tako svetinico, ker nima na sebi nič, kar
bi sveti veri nasprotovalo. Še le podpiralo
in vnemalo bi to pravoverne v pobožnosti
do Matere Božje in bo svetinica češčenje
naše ljube Gospe le množila. Jaz želim,
da bi eno pervih teh svetinic dobil."

Ker je pa ravno takrat na Franco¬
skem kolera razsajala, se je naprava te
svetinice zavlekla. Še le leta 1832 me¬
seca rožnika so perve te svetinice sko¬
vali, kakoršne dan današnji menda vsak
kristjan pozna. Med tem časom je po¬
božna sestra premišljevala, bi li ne bilo
prav, da bi napravili tudi na drugo stran
kak primeren izrek. In zopet zasliši že
znani glas: „Obe presveti Šerci in čerka
M s križem imajo pomena dovolj za vsako
kerščansko dušo."

Svetinica se je urno širila na vse
kraje. Usmiljene sestre so jo rade dajale
bolnikom in umirajočim, zlasti še terdo-
vratnim, ki se za spreobernjenje dosti
zmenili niso. Marsikdo, ki je pobožno in
z vernim sercem prejel to svetinico, je
prečudno ozdravel, veliko terdovratnih se
je spreobernilo. Povsodi so jo želeli in
nihče ne ve števila te mične svetinice, ki
se je raznesla po vsem kerščanskem svetu.
— Njeno širjenje je pospešilo še drugo

prikazovanje Matere Božje. Po nekterih
krajih na Švicarskem še leta 1837 niso
poznali te Marijine svetinice. Neka pobožna
nuna še ni nič vedela o tej svetinici. 17. vel.
serpana tistega leta so pričele nune v
tem Švicarskem samostanu svoje duhovne
vaje. Pervi dan je bila ta sestra po sve¬
tem Obhajilu vsa zamaknjena. Videla je
Gospoda našega in Zveličarja na blišče-
čem sedežu, ki je meč imel v svoji roki.
Gospod jo vpraša: »Kam greš in koga
iščeš?" „O Gospod Jezus", pravi, „k tebi
grem in tebe iščem!" »Kje me iščeš?
kako in po kom?" „Gospod, v sebi te
iščem, v Tvoji presveti volji in po Ma¬
riji!" In zdaj se prikaže Marija v bliš-
čeči svetlobi. Imela je v roki svetinico,
na kteri je bila njena podoba vtisnjena
z napisom: „0 Marija, brez greha spo¬
četa, prosi za nas, ki k tebi pribežimo!"
Žareči šopki so lili iz njenih rok na po¬
dobi. „Ti žarki“, pravi Marija, pome¬
nijo milosti, ktere ljudem sprosim.“ —
In zdaj Marija oberne svetinico in sestra
vidi na drugi strani čerko M, na kteri
je stal križček in spodaj dvoje presvetih
Sere, Jezusa in Marije. Nosi to sveti-
nico“, pravi nebeška kraljica, »in v svo¬
jem posebnem varstvu te bom imela.
Skerbi, da jo dobijo in nosijo vsi, ki so
v kakoršni koli nadlogi/ 1  — Tudi še na¬
roči preblažena Devica tej pobožni nuni,
naj to svetinico z vso častjo nosi, naj
večkrat ponovi klic, ki je napisan na sve¬
tinici in naj se prizadeva, da posnema
čednosti neomadežane Device Marije.

Drugič je pobožna devica videla sve¬
tinico v zraku, in sicer več dni zapore¬
doma. Svetinica je bila prav visoko, bliš-
čeča kakor solnce, čista kot zlato. Čez
nekaj časa je bila svetinica nižej in bela
kakor srebro. Slednjič blizo zemlje, pa
kakor kuprena. Pomen te prikazni je
kmalo zvedela. Mili glas jo vpraša, kteri
teh svetinic bi ona prednost dala? Iz-

213

volila si je najbolj bliščečo. In razodeto
jej je bilo, da ta svetinica je svetinica
zvestih kristjanov, ki nosijo to svetinico,
Marijo priserčno časte in za razširjanje
njene slave z vso vnemo delajo. Zlata sve¬
tinica je svetinica tistih pobožnih duš, ki
Marijo priserčno in otroško častijo, pa to
češčenje je skrito v njihovem sercu in ne
širi zunanje Marijine slave. Sreberno
imajo vsi, ki jo s častjo in s pobožnostjo
nosijo, pa so v posnemanji Marijinih čed¬
nosti premalo zvesti. Kuprena pa je tistih
ljudi, ki mislijo, da je zadostno, da le
nektere molitvice opravljajo, pa Marije ne
posnemajo in so na svet privezani. —
Ravno ta glas pa še pristavi, da je med
vsemi vendar nekaka zveza, ktero je pre-
blažena Devica poterdila, da se namreč
vsi s svojimi molitvami podpirajo, da
bodo s to veliko pomočjo nepopolni po¬
vzdignjeni in okrepčani.

Po teh prikaznih se je svetinica raz¬
nesla na vse kraje sveta. Gotovo jo ima
veliko udov naše družbe svetega Mohorja.
Kterikoli pa ta spominek neomadežanega
spočetja naše ljube Gospe, preblažene De¬
vice in Matere Marije pobožno nosijo,
skušajo zagotovilo svetega pisma, ki pravi:
„Kdor mene najde, najde življenje in
prejme zveličanje od Gospoda. “  (Preg. 8,
35. — Sausseret II. H. M. BI. VIL)

87. Siroti Pavlu v Ameriki.

Slavni misijonar oče Smet piše v svo¬
jih sporočilih iz Amerike: Na sveti Bo¬
žični večer 1841, nekaj ur pred polnočno
Božjo službo, so nebesa vasi Sv. Marije
(Šmarje) posebno milost skazale. Prebla-
žena Devica se je prikazala mali siroti,
Pavlu z imenom, v mali hišici stare po¬
božne žene. Mladost, pobožnost in od-
kritoserčnost malega Pavla in natora pri-
godbe spričuje resničnost njegove pripo¬
vedi. Po otročje mi je tako-le pravil:
»Ko stopim k Janezovim, kamor sem šel,

da bi se učil molitev, kterih še nisem
znal, zagledam prelepo osebo. Njene noge
se niso tal dotikale, njena obleka je bila
kakor sneg. Nad svojo glavo je imela
zvezdo, pod njenimi nogami je bila kača
in zraven kače je bil sad, kterega jaz ne
poznam. Iz njenih pers, ktere sem lahko
videl, so šli svetli žarki, ki so na-me pa¬
dali. Ko sem vse to pervič videl, sem se
prestrašil, potem se pa nisem nič več bal.
Moje serce je bilo gorko in moj duh čist
in ne vem, kako je bilo, — na mah sem
znal svoje molitve. “ Ko je to povedal,
pristavil je še, da se mu je ravno ta po¬
doba večkrat v spanji prikazala ter mu
je nekdaj rekla, da jej je prav všeč, da
se perva vas gologlavcev Šmarje imenuje.

Pavel ni poprej nikdar kaj tacega
videl ne slišal. On še ni vedel, je li pri¬
kazen mož ali žena, ker mu je bil čisto
nov pogled obleke, kakoršno je na pri¬
kazni videl. Veliko ljudi, ki so malega
Pavla o tem izpraševali, dobili so vselej
ravno tisti odgovor. Ker se posebno lepo
obnaša, ga imenujejo „angelja celemu
svojemu rodu“.

Drugo leto 1842 smo obhajali ,,Ma¬
rijine Šmarnice” in z veseljem zamorem
sporočiti, da so jih s toliko vnemo in s
tako pobožnostjo obiskovali, kakor se to
le v najboljših farah v Evropi zgoditi za-
more. Konec Marijinega meseca smo v
slovesni procesiji nesli podobo Matere Božje
na kraj, kjer nas je preblažena Devica s
svojim prikazovanjem počastila. Od tistega
dne je tam kakor Božja pot. Kraj ime¬
nujemo: »Naša ljuba Gospa od molitve. “
Nihče ne gre memo tega verskega zna¬
menja, da ne bi pokleknil in molil. Po-
božnejši gredo po dvakrat na dan tj e, da
ponavljajo svoje prošnje k Materi Božji
in k njenemu nebeškemu Sinu. Nedolžni
otroci pridenejo k svojim molitvam raznih
cvetlic, kakoršnih najlepših po travnikih
nabrati zamorejo.“ (Rohner p. 729.)

214

88. Alfonzu Ratizbonu v cerkvi svetega
Andreja v Rimu.

Ena najbolj slovečih prikazen Matere
Božje naših časov, ki je po vsem svetu
veliko hrupa napravila, je prikazen, ktero
je imel judovski mladeneč Alfonz Ratiz-
bone. On sam popisuje svoje spreober-
njenje h katoliški cerkvi. Ta svoj popis
je poslal 12. malega travna 1842 veliki
bratovščini Marijinega presvetega Serca
v Pariz.

Iz tega njegovega popisa naj tukaj
nekoliko posnamem.

Alfonz Ratizbone je bil rojen 1. ve¬
likega travna 1814 v Strasburgu. Nje¬
govi starši so bili bogati judje. Ljudje
so jih spoštovali, ker bili so dobrega serca
in so veliko vbogajme dajali. Sveto pismo
pa pravi: „Milošnja reši vsega greha in
smerti in ne pusti duši priti v temo.“
(Tob. 4, 11.) V veliko zadrego je to hišo
pripravil Alfonzov brat Teodor, ki je za¬
pustil 1825 judovstvo in je postal kristjan.
Celč mašnik je bil postal in je svojo službo
opravljal v svojem rojstnem mestu vpričo
svojih ljudi, ki so bili zato nevtolažljivi.

Alfonz, izrejen brez vse vere, je bil
prisežen sovražnik kerščanske vere; gnju-
silo se mu je, ako je le zagledal katoliš¬
kega mašnika; že obleka duhovska mu je
bila hud tern. Šolal se je najpoprej doma
v Strasburgu. Potem je bil poslan v neko
krivoversko, luteransko odgojišče in od
todi v Pariz, kjer se je učil pravde ter
je postal, kakor pravimo, jezični doktor.

Mati je zgodaj umerla, tudi oče nekaj
let pozneje. Ostal mu je oskerbnik nje¬
gov stric, očak cele družine, ki pa sam
ni imel otrok ter je z vso človeško lju¬
beznijo skerbel za otroke svojega pokoj¬
nega brata. Bil je pa stric bankin po¬
glavar, to je poglavar hiše, kjer z de¬
narji kupčujejo, menjice in deržavna
dolžna pisma kupujejo in za dobiček pro¬

dajajo. Za to kupčijo je namenil Alfonza
njegov stric. V sobi pa, kamor je veliko
ljudi v denarnih zadevah prišlo, je bil
zaduhel, nečist zrak. Alfonz pa si je mi¬
slil, človek je na zemlji, da ta svet vživa,
ne pa, da bi se v zaperti sobi zadušil.
Akoravno pa je bila njegova glava polna
posvetnega razveseljevanja, se je pa ven¬
dar zmiraj prav zelč zanimal za osodo
svojih judovskih sovernikov. On sam za¬
se pa ni imel nobene vere. Po imenu je
bil jud in to je bilo vse. Veroval pa niti
na Božje bitje ni. (Taki so večidel da¬
našnji modrijani.)

Zaročil se je bil s svojo stričnico, s
hčerjo svojega starejega brata. Ker je
bila pa še le 16 let stara, so za spo¬
dobno spoznali, da se poroka še nekaj
časa odloži. Med tem se je Alfonz na¬
menil na daljno popotovanje, da si svet
ogleda in se, kakor misli, po omikani šegi
izobraži. Napravil si je obris svojega
popotovanja, da gre čez spodnjo Fran¬
cosko v Neapol, da se ogne sovražnega
Rima. Iz Neapola pa da gre čez Malto v
Carigrad in še le na spomlad nazaj v
Strasburg. — Njegov brat Teodor pa je
naprosil bratovščino Marijinega presvetega
Serca, naj moli za mladega juda.

Težko se je ločil od zaročene neveste.
Odhod je bil 12. kimovca. Nekaj časa je
bil pri svojem bratu v Marseille. Potem
je šel na barko, da se prepelje v Neapol.
Ker se pa barka v Civita-vekiji nekoliko
ustavi, mislil je Alfonz, da še stopil ne
bo na Rimsko cesto. Da bi celč v Rim
šel, to so mu njegovi odločno prepove¬
dali, češ da v Rimu razsaja huda merzlica.

In vendar je Alfonz v Rim prišel?
Kako neki? Poslušajmo njegove lastne
besede: „Jaz ne vem, kako sem prišel v
Rim“, pravi on sam. „Sam si ne morem
tega razložiti. Jaz mislim, da sem pot
zgrešil. Mislil sem iti na pošto, ktera
vozi v Palermo proti Neapolu, pa sem

215

prišel na pošto, ktera vozi v Rim. In
plačal sem poštnino v Rim. Svojemu
prijatelju, gospodu Vige-tu, ki me je
mislil spremiti do Malte, sem sporo¬
čil, da se nisem mogel obraniti, da ne
bi memogrede skočil v Rim, ker sem tako
blizo, da bom pa že o pravem času prišel
v Neapol, da saj 20. prosinca odrineva
naprej."

Alfonz je prišel 6. prosinca 1842,
svetih treh kraljev dan, v sv. Rimsko mesto.
Le memogrede je mesto nekaj po verhu
si ogledal. Vse pa, kar je videl, ga je
nekako dražilo. Kraj mesta, kjer judje
prebivajo in mu Gheta pravijo, ga je še
bolj razkačil.

Mislil je že sovraženi Rim zapustiti,
kar se spomni, da je v Rimu eden nje¬
govih prijateljev, njegov sošolec v mla¬
dih letih. Akoravno ni bil jud, ga je Al¬
fonz posebno rad imel. In ta je bil Gu¬
stav Bussieri, goreč protestant. Ta se je
večkrat poprej prizadeval, da bi bil Al¬
fonza pridobil za luteranstvo; Alfonz pa
je svojemu mlademu prijatelju prigovar¬
jal, naj bo jud ter mu je na vso moč
hvalil Mojzesovo postavo. Akoravno pa
različne vere, sta si bila vendar velika
prijatelja. — Ratizbone je toraj poiskal
tega svojega sošolca. Ko pa pride v hišo,
kjer je Gustav stanoval, ga sprejme slu¬
žabnik, ki je le laško govoril in ptujega
gospoda ni prav dobro razumel ter ga je
peljal k bratu Gustavovemu, ki mu je bilo
Teodor Bussiere ime. Ta Teodor je svojo
krivo vero spoznal in jo je zapustil ter
je bil zdaj prav goreč katoličan. On je pri¬
jatelja svojega brata prav ljubeznjivo spre¬
jel. Ko se nekoliko pogovarjata o Rim¬
skih imenitnostih in Ratizbone toži o sla¬
bem stanu svojih ubogih judov, zasukal
se je pogovor na vero. Teodor je z vso
gorečnostjo opisoval dobroto katoliške vere,
pripovedoval od srečnega zaupanja, od bo¬
gatih studencev Božje milosti za vse živ¬

ljenje človeško, od neskončne ljubezni Je¬
zusove in od ljubezni nje, ktero nam je
Bog v Mater dal, in potem vpraša svo¬
jega obiskovalca, ni li taka sveta vera
zmožna, da svoje spoznavalce srečne stori?
Pri tem vprašanji se Abrahamov sin v
svojem sercu še bolj razserdi, ali iz spo¬
dobnosti se premaguje in nekaj časa molči,
potem pa se sočutno in obžalovaje po-
smehlja. Na kratko pa odgovori: »Jud
sem in jud bom umeri." Ali človek obrača,
Bog pa oberne. Neki notranji glas je spod¬
budil Teodora Bussiera, da reče svojemu
obiskovalcu: »No, ker nevero, kakor pra¬
vite, zaničujete in ste prostomišljenju vdani,
zraven pa ste razsvetljenega, močnega duha,
ne bi li imeli toliko serčnosti, da bi
majhno, nedolžno poskušnjo prestali?" —
„Kakšno poskušnjo?" vpraša zbegan Al¬
fonz. „Da nekaj malega, kar vam ponu¬
dim, na sebi nosite. Glejte, to-le sveti-
nico preblažene Device bi pri sebi nosili.
Kaj ne, to se vam kaj smešno zdi? Jaz
pa na to-le svetinico prav veliko stavim. “
To obnašanje bi svet res prav prederzno
in neolikano imenoval. Alfonz se temu
smeja. Na misel mu pa pride, da to bo
kaj smešnega v njegovem dnevnem zapis¬
niku, v kterega je zapisaval, kar je na
svojem popotovanju vse doživel, svetinica
pa bo spominek, kterega bo svoji ne¬
vesti dal.

Obesili so mu svetinico čistega spo¬
četja Matere Božje na vrat. In ker je bila
ver vica prekratka, so mu jo s silo čez
glavo potlačili. In ko je imel svetinico
pred seboj na persih, se je glasno smejal
in rekel: »No, zdaj sem pa apostoljski,
rimsko-katoliški kristjan!" Gospod Teodor
Bussiere je bil te zmage ves vesel in jo
je hotel do konca dognati.

»Zdaj pa", pravi, »moramo poskušnjo
zveršiti. Vsako jutro in vsak večer mo¬
lite še »Spomni se . to je čisto kratka,
pa močna molitev, ktero je sveti Bernard

216

k preblaženi Devici Mariji molil." »Kaj pa
je to vaše »Spomni se . zavpije ves v
zadregi, naj bo že enkrat konec teh ne¬
umnosti!" Ali Teodor ostane pri svojem.
On pravi Alfonzu, ako te kratke molit¬
vice noče sprejeti, bo ravno tako poka¬
zal, da je resnično očitanje, kterega ju¬
dom dajejo, da se vsakemu boljšemu pre¬
pričanju terdovratno ustavljajo. Alfonz, ki
temu ni pripisal nikakega pomena, rekel
je slednjič: »No, naj pa bo, to molitvico
bom zmolil; če nič ne pomaga, tudi nič
ne škoduje." In dali so mu molitvico, na
listku napisano. Šel je še tisti večer v
gledišče ter je pozabil na svetinico in na
molitev „Spomni se . .“

Ko je pa Ratizbone odšel, zbral je
gospod Teodor Bussiere vso svojo dru¬
žino in so molili za njega, kterega bi
bil on toliko rad za Jezusa Kristusa pri¬
dobil. Na večer je celč povabil nekaj
zvestih prijateljev, da so v ta namen
pred svetim Rešnjim Telesom molili. In
akoravno je že pozno bilo, vendar spiše
pismice na Ratizbona, v kterem ga po¬
vabi za drugo jutro k sebi.

Res pride drugo jutro, pa precej
omeni, da na večer odpotuje dalje in da
je poštnino plačal. „Tega pa vendar ne“,
reče mu njegov novi prijatelj, „saj osem
dni morate še tukaj ostati. Na pošti
bomo takoj odpovedali." — Alfonz sam
ne ve, kako je bilo; vdal se je prigovar¬
janju in je ostal v Rimu. Bussiere mu je sam
marsikaj imenitnega po svetem mestu raz¬
kazoval in povsodi mu vedel vplesti kako
versko resnico edino zveličanske, katoliške
cerkve. Ratizbone pa mu je dajal prav
malo tolažilnih odgovorov. To je terpelo
nekaj dni. Jud je Teodorovo vnemo ob¬
čudoval.

19. prosinca prideta skupaj na svetih
stopnjicah (po kterih je Kristus v Pila¬
tovem dvoru šel). Gospod Bussiere v pre¬
roškem duhu glasno zdihne: „Bodite mi

pozdravljene svete stopnjice, glejte tukaj
moža, ki bo neki dan na svojih kolenih
po vas šel!“ Ratizbone pa se glasno na¬
smej a.

Tiste dni je Alfonz večkrat molil mo¬
litev svetega Bernarda: „Spomni se . .“
Brussiere pa je ravno takrat zgubil enega
svojih starih prijateljev z naglo smertjo.
In ta je bil La Feronais, ki je bil mi¬
nister kralja Karola X. S tem pobožnim
grofom je Bussiere na večer 16. pro¬
sinca v palači Borghese še večerjal ter
je Alfonza njegovi pobožni molitvi pri¬
poročal. Stari grof terdi, da je vedno
veliko zaupal na mogočno priprošnjo Ma¬
rijino ter mu reče: „Le zaupajte, ako bo
molil „Spomni se . je pridobljen.

Ko je Bussiere 19. prosinca z Alfon¬
zom zopet po svetem mestu hodil in mu
marsikaj zanimivega pokazal in povedal,
šel je na večer pokropit svojega prija¬
telja in ga je pri njegovi kersti (trugi)
prosil, naj s svojo prošnjo pred sedežem
Božjim priporoči to, kar njemu toliko na
sercu leži, pa do zdaj še tako malo upanja
ima, da bi se mu posrečilo, spreoberniti
Alfonza.

Tisto noč, od 19. do 20. prosinca,
se Alfonz na enkrat zbudi in je ves čujoč.
Vidi pa pred seboj čern križ, brez Kri¬
stusa. Prizadeva se, da bi se ognil tej
čudni prikazni, ali zastonj. Kamor se je
obernil, povsodi ga je videl. Dolgo se s
tem bori, slednjič vendar zopet zaspi.

V jutro 20. prosinca je bil Ratizbone
svojega navadnega mnenja. Na spre-
obernjenje čisto nič še ni mislil. Po za-
juterku v gostilnici nese nekaj pisem na
pošto. Potem obišče Gustava Bussiere,
Teodorovega brata, ki se začudi, da ga
še v Rimu vidi. Okoli enajste ure se lo¬
čita in Alfonz gre v kavarno na tergu
di Spagna. Tu se k njemu vsede Ed-
mund Human, siri francoskega denarnega
ministra, ter se prav veselo pogovarjata o

217

Parizu, tudi o umetniji in politiki kram¬
ljata. Nagovori ga še drugi prijatelj, pro¬
testant Alfred Locbek, s kterim se je o
raznih slovesnostih kratkočasil. Tudi svoje
prihodnje poroke je omenil in je svojega
prijatelja povabil na ženitnino, ki mu je
tudi obljubil, da pride.

Naj tu zapišem Alfonzove lastne be¬
sede : »Naj bi bil takrat (bilo je opol¬
dne) še tretji prisedel in mi rekel: Al¬
fonz, ti boš čez četert ure Jezusa Kri¬
stusa, svojega Boga in Odrešenika molil,
ti boš v revni cerkvi na tla padel, boš
pred mašnikovimi nogami na svoja persa
terkal, ti boš v jezuitskem samostanu
na kerst se pripravljal, ti boš pripravljen,
katoliški veri se darovati, boš pripravljen,
svetu in vsemu njegovemu razveseljevanju
se odpovedati, ti boš pripravljen, se od¬
povedati svojemu premoženju, celč svoji
nevesti, svoji hiši, svojim prijateljem,
svoji prirojeni ljubezni do judov; ti ne
boš imel drugih želja, kakor le, za Kri¬
stusom hoditi, njegov križ nositi — noter
do smerti; — naj bi mi bil takrat, pra¬
vim, kak prerok tako govoril, jaz bi bil
le še enega za bolj neumnega imel, tistega
namreč, kteri bo mogočnost take neum¬
nosti verjel. In vendar je ta neumnost
zdaj moja sreča, moja modrost. — Ko
stopim iz kavarne, srečam gospoda Teo¬
dora Bussiera na vozu. Prijazno me po¬
vabi, naj sedem k njemu. Bilo je kaj lepo
vreme. In rad se vsedem k njemu. Ko
se pripeljeva do cerkve svetega Andreja,
me prosi gospod Bussiere, naj nektere
minute poterpim, ker ima tu nekaj ma¬
lega opraviti. Tukaj so pripravljali za po¬
greb. Ko vprašam, kdo je umeri, da mu
hočejo zadnjo čast skazati, mi pravi Bus¬
siere: »Umeri je eden mojih dobrih pri¬
jateljev, gospod grof de la Feronais. Nje¬
gova nagla smert je uzrok mojega žalo¬
vanja, kar ste dva dni sem lahko zapa¬
zili nad menoj. »Jaz gospoda de la Fero¬

nais nisem poznal. Nikoli ga videl nisem,
in ta glas me je le nekoliko oplašil, kakor
vsakega človeka nagla smert nekaj pre¬
trese. Gospod Bussiere gre in mi še pravi:
»Malo poterpite, da pridem nazaj iz sa¬
mostana, v dveh minutah j e vse opravljeno. “

»Ker nisem hotel v vozu čakati, stopil
sem v cerkev svetega Andreja, da jo ne¬
koliko ogledam. Cerkev je majhna, malo
obiskovana. Mislim, da sem bil čisto sam
v cerkvi. Nič umetnega me ni zanimalo.
Tje v en dan sem krog sebe gledal. No¬
bena stvar me ni mikala. Le to se spo¬
minjam, da pred menoj je skakal čern
pes in se na me spenjal. Ta pes zgine;
zgine tudi vsa cerkev spred mojih oči, le
v eni kapeli se vsa svetloba zbere in
sredi bliščečih žarkov se mi prikaže na
altarji v svetem veličastvu pa v premili
podobi preblažena Devica Marija, kakor
je na moji svetinici vpodobljena. Ne¬
ubranljiva moč me je k njej vlekla. In
preblažena Devica mi z roko da zna¬
menje, naj pokleknem. Jaz pokleknem in
zdelo se mi je, kakor da bi mi rekla: »Tako
je dobro!“ Ni pa nič spregovorila, ali raz¬
umel sem jo vse."

»Tako sem ležal ves sam iz sebe in
solze so me oblivale, dokler ne pride go¬
spod Bussiere, ki me zopet prebudi. Na
več vprašanj gospoda Teodora Bussiera
nisem mogel nič odgovoriti. Slednjič se¬
žem po svetinico na svojih persih in z
vso vnemo poljubim bliščečo podobo pre¬
svete Device! O zares, ona je bila! Ni¬
sem pa vedel, kje da sem. Nisem vedel,
ali sem Alfonz ali kdo drugi, čisto ves
spremenjen sem bil, ves drug sem bil.
Iskal sem se, pa nisem se več našel."

»Iz dna moje duše je puhtelo goreče,
navdušeno veselje. Jaz nisem mogel go¬
voriti, nisem mogel nič razodeti, čutil
sem v sebi nekaj višjega, nekaj svetega,
ki me je gnalo, da sem po mašniku vpra¬
šal. Peljali so me k njemu. (Ta mašnik

218

je bil jezuit oče Villefort.) Na njegovo
odločno željo sem, pred njim klečč, s tre¬
sočim sercem govoril, kakor mi je bilo
mogoče. Moje perve besede so bile za¬
hvala gospodu de la Feronais in bratov¬
ščini svetega in neomadežanega Serca Ma¬
rijinega. Za gotovo sem vedel, da go¬
spod de la Ferronais je za-me molil. Ne
vem pa, kako sem to zvedel, kakor tudi
ne vem, kako sem prišel k veri in spo¬
znanju svetih resnic. Vse, kar povedati
zamorem, je, da tisti odločilni trenutek
je odpadla vez iz mojih oči. Ne le ena
vez, ampak cela versta vezi, ki so mi oči
zakrivale, je zaporedoma in urno odpadla,
kakor zgine sneg in led pred gorkim
solncem. V globočini brezdna sem videl
prestrašno revo, iz ktere me je rešilo
Božje neskončno usmiljenje. Groza me je
presunila pri pogledu groznih hudobij,
prepaden, pretresen sem bil. Oh, toliko
ljudi gre v ta prepad brez vse skerbi!
Prevzetnost in vnemarnost jim je oči za¬
tisnila in oni gredo doli in ta prestrašna
temota bo žive požerla. “ — Tako pri¬
poveduje Alfonz Ratizbone sam.

Ko sta Alfonz in Teodor zapustila
jezuita očeta Villeforta, šla sta v cerkev
„Marije večje*, da se preblaženi Devici
zahvalita. Pred altarjem, kjer je hranjeno
presveto Rešnje Telo, bil je Alfonz res¬
nične pričujočnosti Božje tako prepričan,
da bi bil omedlel, ako bi ne bil proč šel.
Tako grozno se mu je zdelo, z izvirnim
grehom omadežanemu pred obličjem Bož¬
jim stati. Bežal je v kapelo preblažene
Device Marije. »Tukaj*, pravi, »se ne
bojim, ker sem pod varstvom neskončnega
usmiljenja.*

Iz te cerkve Matere Božje sta šla v
cerkev svetega Petra, da sta na njegovem
grobu molila. Alfonz je želel, da bi bil
vso noč na grobu de la Ferronaissa. Pa
oče Villefort mu je odsvetoval, ker je bil
že preveč utrujen. Vendar je do desetih

zvečer tam molil. Ko je pogledal drugo
stran preljubljene svetinice, spoznal je
križ, kterega je pretečeno noč videl.

Alfonz je želel, da bi tega čudeža ni¬
komur ne pripovedovali. Ali oče Villefort
misli, da čast Božja in češčenje Matere
Božje ne pripusti takega molčanja, am¬
pak tirja, da se razodene toliki čudež mi¬
losti Božje. In v hipu se raznese ta glas
po Rimskem mestu. Znani in neznani so
prihajali, da bi jim kaj bolj natančnega
povedal. Ali njihove radovednosti ni na¬
sitil. Njegova edina in priserčna želja je
bila zdaj, da bi skoraj prejel sveti kerst.
Deset dni se je v tihi samoti in z mo¬
litvijo pripravljal. Posebnega poduka ni
potreboval. Pokazalo se je zares, da »vse
vd“. Preblažena Devica ni ganila le nje¬
govega serca, tudi njegov um je razsve-
tila. Tako da oče Villefort, ki ga je pri¬
pravljal na sveti kerst, se je le čudil,
kako lepo in natanko vh vse kerščanske
resnice.

31. dan meseca prosinca je bil od-
■ ločen za sveti kerst, v cerkvi očetov je¬
zuitov. Cerkev je bila prenapolnjena. O
pol devetih pride Ratizbone v beli kerstni
obleki. Oče Villefort in gospod Theodor
Bussiere, njegov kerstni boter, sta z njim.
Ljudje zašumijo. Vsak bi bil rad videl
presrečnega juda in tudi njega, ki mu je
k toliki milosti pripomogel. Rimske žene
so svoje pobožno veselje in čudenje po
laški navadi glasno razodevale. Poljubo-
vale so sveti rožnivenec, hvalile in sla¬
vile so Marijo, ki je volka v jagnje spre¬
menila.

Kardinal-vikar Patrici ga je kerstil.
Alfonz je glasno molil apostoljsko vero
in kerstno obljubo. Izvolil si je ime Ma¬
rija. Dupanloup, pozneje toliko sloveč
škof na Francoskem, je imel navdušen
govor, da so vsi solze točili. Po svetem
kerstu je Alfonz Marija prejel zakrament
svete birme in pri naslednji sveti maši

219

sveto Obhajilo. — Ko je zavžil angeljsko
hrano, sta mu gospod Villefort in njegov
boter pomogla, da je vstati mogel. Ves
v solzah bi bil omedlel v svoji veliki
hvaležnosti za toliko neizmernih milosti,
s kterimi ga je mili Bog obsul. To novo¬
rojeno dete svete cerkve je prednik je¬
zuitov peljal k svetemu Očetu, ki ga je
s posebno ljubeznjivostjo in častjo sprejel.
Alfonz Marija Ratizbone ni naprej popo¬
toval. Šel je nazaj v Pariz k svojemu
bratu. Prednik bratovščine Marijinega pre¬
svetega in neomadežanega Serca ga je
naprosil, da je natanko popisal vso zgodbo
svojega prečudnega spreobernjenja. Po¬
zidal je v Parizu malo cerkev in hišo za
uboge sirote. Zvest svoji obljubi bi se bil
poročil s svojo nevesto, ali ker ni hotela
kristjana biti, ni je mogel v zakon vzeti
niti smel, ker je zakon pravovernega krist¬
jana z judinjo po cerkvenih postavah pre¬
povedan. In Ratizbone je sklenil deviško
živeti in se vsega v službo Božjo posve¬
titi. Bil je v mašnika posvečen in z vso
vnemo je delal za spreobernjenje zaslep¬
ljenih judov. In sicer v Jeruzalemu. Usta¬
novila sta z bratom Teodorom nov red
pobožnih devic, ktere imajo ta poseben
namen, da male judovske otroke izrejajo
in se „Sionske hčere" imenujejo.

Naj tukaj nekoliko omenim, kako opi¬
suje tega spreobernjenca naš slavni mon-
signore, stolni kanonik, vrednik „ Zgod¬
nje Danice “, toliko zasluženi, visoko ča¬
stiti gospod Luka Jeran,  ki je 1. 1866
na svojem popotovanju v sveto deželo sam
videl Alfonza Marijo Ratizbona. On tako¬
le piše: Ratizbon Marija Alfonz je mož
srednje postave, dobro podpert, čverst,
lepega života pa še lepše duše; vse na
njem je edino, ravnomerno. Nos ima or-
lovat, obličje nekoliko podolgasto-okroglo
in polno, primerno debel vrat, lase Černe
in po francoski šegi česane, vendar ne
predolgih. Brada je velika, gosta, v sredi

sivkasta; čelo obokano in srednje viso¬
kosti, oko sivo in prijazno, pa moško-
resno, vsi udje čversti, vsa obnaša živa
in urna, duh poln čverstosti in nepremag¬
ljivosti. „ Zares! tak značaj premagati, —
je zamogel le čudež", sem si mislil pre-
mišljevaje nekdanjega izraelskega sina in
zdaj tako velikoserčnega katoličana.

Namen svoje naprave nam je povedal
z malo besedami: „Super via dolorosa
sint filiae Sion, ut Dominum consolentur. “
To je: Ob žalostnem ali križevem potu
naj bodo nove redovnice, „hčere Sionske",
da bodo Zveličarja v njegovi bridkosti
tolažile s premišljevanjem, z molitvijo,
zlasti za spreobernjenje judov. Ravno na
tem mestu ima Ratizbone svoje veliko
poslopje, kjer so nekdaj zoper izpostav¬
ljenega Božjega Sina (Ecce homo!) vpili:
Križaj ga, križaj! Proč žnjim! Njegova
kri naj pride čez nas in naše otroke. Tu¬
kaj naj se godi ravno nasprotno, kar so
počenjali nekdaj nesrečni očetje.

Vse v tem lepem poslopji opominja
prebivalce na nekdanje bridkosti Zveličar-
jeve. Povsodi je rudeča barva. Na ke¬
lihih, po vseh orodjih in napravah so
krone. V začasni kapeli pa stoji prekrasna
podoba „Ecce bomo!" v človeški veli¬
kosti, iz kanarskega marmorja, belega,
kakor mleko. Izdelal jo je v Rimu neki
Poljak. To delo se ne more prehvaliti,
kraljevo veličastvo je zedinjeno z „Možem
bolečine”. Vožnja te prelepe podobe samo
od Jafe do Jeruzalema je stala 50 na-
poleonov. Dozdeva se mi, da je darilo
nepozabljivega svetega Očeta Pija IX.

Naj le še to pristavim, da kraj, kte-
rega je Ratizbone z milodari drago kupil
za svoj ustav, je del nekdanjega Pilato¬
vega dvora. Na drago plačanih, pa to¬
liko stoletij oskrunovanih podertinah je
napravil hišo molitve in sprave, in njeni
udje imajo še to posebno nalogo, da
molijo za spreobernjenje zbeganih Izra-

220

elovih otrok. (Sausseret II. Herz Maria
Bliithen VIL — Jeran, Popotovanje v
sveto deželo 48.)

89. Prikazovanje preblažene Device v
La Salette na Francoskem.

Bog je nespremenljiv. Kakor se je od
nekdaj posluževal slabotnega, revnega, kar
je v očeh tega sveta zaničljivega, da iz-
verši veliko in prečudno, tako dela še dan¬
današnji. In kakor so bili revni pastirci
tisti presrečni, ki so pervi zvedeli, da je
preblažena Devica Marija rodila Sinu Bož¬
jega v zapuščenem Betlehemskem hlevu,
tako so današnje dni večkrat tudi ubogi
pastirji tisti presrečni, kterim se Mati
Božja prikaže. Tako se je godilo tudi
19. kimovca 1846 na Francoskem v La
Salette, ko se je Marija prikazala dvema
revnima pastirjema.

To sta bila Frančiška Melanija Mati¬
jeva in Peter Maksimin Giraud. Akoravno
oba iz bližnjega mesta Korpsa doma, ven¬
dar se nista poznala in 17. kimovca 1846
stapervikrat na paši skupaj prišla. 18. ki¬
movca sta zopet skupaj pasla in ko sta
zvečer domu gnala, sta se zmenila, da
bota zopet prihodnji dan skupaj pasla.
Tisti dan — 19., — bila je sabota pred
tretjo nedeljo tega meseca, ko sveta cer¬
kev v drugič obhaja spomin Marijinih se¬
dem žalosti — se je godilo Marijino pri¬
kazovanje, ki je napravilo veliko govor¬
jenja in mnogo pisanja po vsem svetu.

Najpoprej naj nekoliko opišem ta dva
pastirja, ki sta bila na vse strani revna,
pa vendar toliko srečna.

Peter Maksimin Giraud je bil rojen
27. velicega serpana 1835. Toraj je bil
na dan prikazni enajst let in nekaj dni
star. Njegov oče je bil voznik v Korpsu.
Njegova mati mu je kmalo umerla in
stara mati ali babica je za-nj skerbela.
Že enajst let star bil je še prav zelč ne¬

veden. V šolo ni hodil. Po domače je zavijal
besedo in čiste francoščine ni skoraj nič
razumel. Tri leta so se domači ubijali z
njim, da so ga „Oče naš“ in „Češčeno-
marijo“ naučili. Toda ni bil zabit. Imel
je razum in dober spomin. Le njegova
nestanovitnost, njegova lahkomišljenost in
vetrenost ga je begala, da nobene pazlji¬
vosti ni imel. Le otročje igrače so ga
mikale. Ako so ga v cerkev ali h ker-
ščanskemu nauku poslali, popihal jo je na
ulice k drugim otrokom.

Tak je bil Maksimin, ko pride 13. ki¬
movca Peter Selme, kmet iz male vasi
na hribu La Salette, v terg ali malo mesto
Korps k vozniku Giraudu in ga prosi,
naj bi mu dal njegovega sina za nekaj dni,
da bi mu krave pasel, dokler ne ozdravi
njegov prejšnji pastir, ki je bil takrat
zbolel. Ne rad, pa ker ga je njegov pri¬
jatelj le prosil, je vendar privolil. 14. ki¬
movca na vse zgodaj je šel z novim go¬
spodarjem na La Salette Maksimin, ki
poprej še nikjer drugod ni bil.

Gospodar novemu pastirju ni dosti za¬
upal. Bal se je, da bi Maksimin, ves ne-
skerben kakor je bil, krav ne zgubil ali jih
pustil preblizo vode, ki je po dolini derla.
Zato je blizo pašnika na svojih njivah
delal, da ga je lahko opazoval. Čisto sam
je pasel. 18., v petek, je videl Peter, da
je Maksimin pasel skupaj z Melanijo, ki
je pasla krave Janeza Pra.

Frančiška Melanija Kalvat-Matjev je
bila rojena v Korpsu 7. listopada 1831.
Njeni starši so bili revni in so imeli ve¬
liko otrok, zato so Melanijo dali zgodaj
v službo. Pri dveh gospodarjih je služila
po dve leti. Meseca sušca 1846 se je
vdinjala pri Janezu Pra. O času prikazo¬
vanja Marije Device je bila skoraj pet¬
najst let stara; pa reva je bila tako za¬
nemarjena, da se je komaj prekrižati
znala. Ker je bila ob nedeljah in ob za¬
povedanih praznikih večidel le pri kravah

221

na paši, je le malokdaj v cerkev prišla.
Njen spomin je bil reven in skerbne nune
v Korpsu so veliko truda imele, da so
jo v njenem sedemnajstem letu še le za-
mogle pustiti k svetemu Obhajilu, ako
tudi je meseca grudna 1846 že prišla v
samostan.

Melanija je bila zeld boječa, tako, da
je komaj odgovorila, ako jo je kdo kaj
vprašal. Bila je čmerna in za-se tako ne-
skerbna, da je večkrat kar v hlevu za¬
spala, ko je zvečer svojo čedo domu pri¬
gnala. Tudi bi bila kar zunaj prenočila,
ako bi jej tega ne bili branili. Če tudi
je bila vsa premočena, nič ni porajtala.

Taka sta bila uboga pastirja, ko sta
19. kimovca 1846 že tretji dan skupaj
pasla. Okoli poldvanajste ure zakliče go¬
spodar Peter Selme svojega pastirja Ma-
ksimina, naj krave napoji. »Bom Mela¬
nijo poklical, da bova skupaj napajala*,
se oglasi pastir. In res ženeta svojo čedo
do studenca, ki teče po dolini med dvema
hriboma. Ker so tu navadno živino na¬
pajali, rekli so temu studencu „živinski
studenec*. Ko poldne zazvoni, gresta pa¬
stirja proti drugemu studencu, kteremu
so rekli »ljudski studenec*, ki je pa ta¬
krat bil suh. Pastirja položita na levo
stran osušenega studenca svoje pastirske
torbice, v kterih sta imela vsak svoj koš¬
ček kruha, ker opoldne nista domu gnala.
In oba zadremljeta, nekaj stopinj eden
od druzega.

Proti pol trem se Melanija zbudi.
Urno pokliče Maksimina in pravi: »Poj¬
diva pogledat, kje so krave?* Oba sko¬
čita čez studenec in kmalo najdeta živino
v znožji hriba, ki mu pravijo Gargas.
Zato gresta nazaj po svoje torbice, ktere
sta pustila pri osušenem studencu. Mela¬
nija gre nekaj stopinj naprej. Komaj pa
nekaj korakov napravi, vidi pred seboj
bliščečo svetlobo. Čudna luč je obsijala
dolino, kjer je studenec bil. Svetlejša je

bila, kakor solnce, ki je na jasnem nebu
sijalo. In Melanija zakliče: »Urno pojdi,
da vidiš to-le svetlobo!* In tudi Maksi-
min jo zagleda. Svetloba se razdeli in
prikaže se »lepa Gospa*, ki je pa silno
žalostna. Bila je ura pervih večernic praz¬
nika žalostne Matere Božje.

»Lepa Gospa*, kakor sta jo otroka
imenovala, je sedela na kamnu; noge je
imela v strugi osušenega studenca. S ko¬
molci na kolenih je podpirala svojo glavo,
ki je bila silno užaljena. Okoli čela ne¬
beške prikazni je bil ovit venec bliščečih
cvetlic in svetel šapelj. Njena čisto na¬
vadna obleka je bila bliščeče bela. Na
svojih ramah ima robec s cvetlicami za¬
robljen. Dvojno verigo ima čez persi. Perva
večja, pomeni težo naših hudobij, ki je
težko slonela na njenem materinem sercu.
Druga, manjša, ima križ s podobo kri¬
žanega Jezusa. Na desni križa so klešče,
na levi pa kladvo. Nebeška dekla ima
predpasnik ali zastor. Lase zakriva njeno
bliščeče pokrivalo. Na vratu ima z biseri
tkano tančico. Roke ima v široke rokave
svoje obleke zavite. Maksimin ni mogel
njenega obraza pogledati. Žarki bliščeče
svetlobe mu zakrivajo deviško lepoto ne¬
beške prikazni. Le Melanija je zapazila v
njenem obličji materino priserčnost, pa ve¬
liko žalost.

In zdaj se »lepa Gospa* vzdigne,
sklene svoje roke križema na persi in
spregovori s presladkim glasom: »Le bli-
žej stopita, moja otroka! Nič se ne bojta!
Prišla sem, da vama razodenem imenitno
novico.“

Zdaj gre „lepa Gospa“ na kraj, kjer
sta pastirja poprej spala, 53 metrov od
studenca proč. Po njenih materno Ijubez-
njivih besedah se otroka nič ne bojita,
prestopita studenec in hitita za njo ter
prideta čisto blizo, Melanija njej na desno,
Maksimin na levo. Oba sta v svetlobi, iz
nje izhajoči. „Lepa Gospa“ je zdaj go-

222

vorila z njima. Ves čas pa je jokala in
njene obilne solze so se zgubile v svetlobi.

Govorila pa je tako: „Ako se moje
ljudstvo noče podvreči, me bo prisililo,
da bom spustila roko mojega Sina in bo
padla nanj. Njegova roka je tako silno
težka, da je nič več obderžati ne morem.
Kako dolgo že terpim za vas! Ako ho¬
čem, da vas moj Sin ne zaverže, moram
neprenehoma prositi za vas, vi pa se zato
ne zmenite. Kolikorkoli bi vi molili, kar¬
koli bi storili, vi mi ne morete nikdar
poverniti truda, kterega imam za vas. 44

„Šest dni imate za delo, sedmi dan
sem si za-se prihranila, pa tega mi no¬
čejo več dati. To je, kar roko mojega
Sina tako težko dela. — Vozniki ne jen-
jajo kleti, da bi zraven Ime mojega Sina
ne imenovali. To dvoje je, kar roko mo¬
jega Sina tako težko dela. 44

„Ako je žetev slaba, je to kazen za
vas. To ste lansko leto spoznali na krom¬
pirji, pa se niste za to nič zmenili. Na¬
sproti, ko ste videli, da v nič gre, ste
kleli in Ime mojega Sina zraven priti-
kali. Gnjiloba se bo širila in o božiču ne
bo več krompirja. 44

Te besede je „lepa Gospa 44  po fran¬
coski govorila in pastirja je nista raz¬
umela. Pri zadnjih besedah pogleda Me¬
lanija Maksima, kakor bi ga vprašala, kaj
neki pomenijo besede „lepe Gospe? 44  In
na to pravi „lepa Gospa 44  z materno lju¬
beznivostjo : „Moja otroka, vi dva ne znata
francoskega, vama hočem drugače pove¬
dati. In ponovila je v narečji kakor v
tistem kraji, v Patois, zavijajo, pa ni po¬
novila vsega, ampak pričela je z bese¬
dami : „Ako je žetev slaba . .“

Potem je v tem domačem narečji še
govorila: „Ako imate žita, ne sejte ga.
Kar bote sejali, bo žival požerla, kar bi
vzhajalo, se bo v prah razbilo, ko bote
mlatili. — Prišla bo velika lakota. Po¬
prej bodo otroci do sedmega leta se stre¬

sali in umirali na rokah tistim, ki jih bodo
nosili. Zavoljo lakote se bodo drugi po¬
korili. Orehi se bodo spridili in grozdje
bo segnilo. 44

Potem govori „lepa Gospa 44  naprej.
Melanija vidi, da se njene ustnice premi¬
kajo, pa ne sliši nič. Maksimin je zvedel
skrivnost v francoskem jeziku. Potem se
oberne presveta Devica k pasterici in Ma¬
ksimin nič ne sliši. Tudi Melanija zve
skrivnost; pa veliko dalje govori „lepa
Gospa 44  z njo, tudi po francosko. Potem
pa zopet v domačem narečji nadaljuje:
„Ako se pa spreobernejo, bodo se ka¬
meni v žitne kupe spremenili in krompir
bo povsodi v zemlji vsejan. 44  (To je, vsega
bodo v obilnosti imeli.)

Ko se potem „lepa Gospa 44  posebno
milo k pastirjema oberne, ju vpraša:
,,Opravljata li dobro svoje molitve, moja
otroka? 44  — „0 ne kaj dobro, Gospa! 44
odgovorita odkritoserčno oba. „0 moja
otroka 44 , pravi, „dobro se mora moliti,
zjutraj in zvečer. Ako ne moreta več, saj
Oče naš in Oeščenomarijo zmolita. Ako
pa čas imata, morata več moliti. 44

,,Le nekaj starih žen pride k sveti
maši. Drugi delajo ob nedeljah celo po¬
letje. Po zimi pa, ako druzega opraviti
nimajo, gredo k sveti maši, pa le, da se
z vero norčujejo. O postnih dneh hodijo
k mesnicam, kakor psi. 44

„Nista li nikdar videla spridenega
žita, moja otroka? 44  vpraša nebeška po¬
slanka. Oba pastirja pravita: „Ne, Gospa! 44
Ona pa se oberne k Maksimu in pravi:
„Pa ti, moje dete, si ga videl, ko si s
svojim očetom v Koin-u bil. Takrat je
rekel gospodar neke njive tvojemu očetu:
Poglejte moje sprideno žito! In vi ste
šli gledat. On pa je vzel dva ali tri klase
v svoje roke, jih je zmel in vse je v prah
razpadlo. In šli ste nazaj. Ko ste imeli
še pol ure hoda do Korps-a, so ti oče
podali košček kruha in so djali: „Vzemi,

223

moj otrok, jej še kruh to leto, ne vem,
kdo bo k letu še kruh jedel, ako bo z ži¬
tom tako naprej šlo.“

„Res, Gospa! nisem se precej do¬
mislil", pravi Maksimin.

Potem presveta Devica konča svoje go¬
vorjenje po francosko: „No, moja otroka,
vse to bota mojemu ljudstvu povedala!"
— Potem zapusti pastirje in gre čez
potok Sezia. Sredi tega potoka je bil
kamen, na kterega je berž ko ne sto¬
pila. In zdaj ponovi, ne da bi se bila
nazaj obernila, ravno tiste besede: „No,
moja otroka, vse to bota mojemu ljudstvu
povedala!“ — Potem se oberne po bre¬
žini, po kteri sta pastirja poprej šla za
živino gledat. Njene noge se niso premi¬
kale. Podersnila je čez travo, ktere se je
komaj kaj zadela. Otroka sta hitela za
njo, kakor da ju neobranljiva moč vleče.
Melanija hiti celč nekaj stopinj pred-njo,
toliko je hrepenela, da bi je spred oči
ne zgubila. Maksimin hiti na levi, dve
ali tri stopinje za presveto Devico, ki je
tako 38 do 40 stopinj šla. Ko pa na
griček pride, se do 50 metrov visoko po¬
vzdigne in tako trenutek v zraku ostane,
ozre se proti nebu in se nagne proti
solnčnemu vzhodu na desno.

Takrat pogleda še Melanijo. Maksi¬
min je bil na levi nekoliko zadej. In pa¬
stirja pravita: Potem nisva več videla ne
glave, ne roke, ne druzega telesa več.
Zginila je. Bila je še velika svetloba,
pravi Maksimin, in z roko sem jo hotel
prijeti s cvetlicami vred, ktere je na svo¬
jih nogah imela, ali nič več nisem videl.
In Melanija je rekla: „Velika svetnica je
bila.“ Maksimin na to: „Če bi bila ve¬
dela, da je velika svetnica, bi jo bila pro¬
sila, naj bi naju seboj vzela.“ „Oj, da
bi bila pač še tukaj“, pristavi Melanija,
„še sva gledala, da bi jo videla in jaz
sem rekla, skrila se nama je, pa ne veva,
kam. In bila sva vesela ter sva se rado-

vala tega, kar sva videla. Potem pa sva
šla za kravami.“

Pastirja sta imela nalogo, besede te
»lepe Gospe" med ljudstvo razglasiti.
Maksimin je to začel. Že zvečer je pravil
svojemu gospodarju. Ta ga drugo jutro
pelje k sosedu, pri kterem je Melanija
služila. Ona še ni nič pripovedovala, zdaj
pa je vse tako povedala, kakor je Ma¬
ksimin pravil. Moža peljeta zdaj otroka
k gospodu župniku v La Salette. Go¬
spod Jakob Perrin, prileten mašnik, je
bil takrat župnik tej fari. On je pastirja
prijazno sprejel in ko sta mu vso pri¬
kazen dopovedala, je ves ginjen s solz¬
nimi očmi rekel: „0 kako srečna sta,
moja otroka, videla sta presveto Devico!"
— Grešnikom napovedane kazni so skerb-
nega duhovnega očeta tako presunile, da,
ko je pri službi Božji to svojim ovčicam
povedati hotel, so ga solze polivale, da
skoraj ni mogel govoriti.

Urno se je ta čudna novica daleč na
okoli raznesla. Župan pokliče precej tisti
dan otroka pred-se. Z vso resnobo jima
grozi, ako bi legala in si kaj takega iz¬
mišljevala. Vsakega posebej izpraša. Oba
mu popolnoma enako povesta. Grozil se
je, da bota kaznovana, ako bota še dalje
pripovedovala drugim ljudem. Mož se ni
mogel prečuditi, kako merzlo mu je Me¬
lanija na to odgovorila: „ Nihče na svetu
mi ne bo zabranil, da bi ne pripovedo¬
vala, kar sem videla in slišala."

Maksimin je še tisti dan šel domu v
Korps, ker poprejšnji pastir je med tem
ozdravel. Se ve, da je doma vse povedal.
Hodil je zdaj v šolo pri „ sestrah pre¬
vidnosti Božje". Melanija je ostala še v
svoji službi in še le božične dni je prišla
tudi v šolo, kjer je bil Maksimin. Njun
značaj je bil skoraj da nespremenjen. Po¬
časi in težko sta se učila. Še le, ko sta
meseca velicega travna 1847 šla pervikrat
k svetemu Obhajilu, se jima je njuni um

224

nekoliko razvil. Samo Bogu je znano,
kolikokrat sta ponovila pripovedovanje te
čudne prikazni.

Že perve dve leti je bilo na kraji
prikazni do trikrat sto tisoč ljudi. Med
temi je bilo veliko učenih, veliko mašni-
kov, pa tudi veliko dvomljivcev in na¬
sprotnikov. Tem vsem sta Maksimin in
Melanija morala dopovedovati, kar sta vi¬
dela in slišala. Najbolj zvito so ju iz¬
praševali, vseh mogočnih zvijač so se po¬
prijeli, da bi ju zbegali, da bi kaj na-
vskriž rekla, kar bi se s prejšnjim ne
vjemalo. Ali vse zvijače so bile zastonj.
Sicer sta bila nevkretna, vsa boječa. Ko
sta pa o prikazni govorila, sta takoj res¬
nobna postala ter sta s tolikim spošto¬
vanjem pripovedovala, da sta vsakemu
poslušalcu nehote spoštovanje obudila. Naj¬
bolj zvita vprašanja sta urno in lahko
rešila. Tudi svojo skrivnost sta zvesto
ohranila. Vse mogoče obljube, ki so jih
radovedneži delali, pa tudi vse žuganje
je bilo zastonj. Nobeden teh otrok ni
imel zavidnosti proti drugemu. Še vedela
nista za čast, ktero so jima drugi ska-
zovali. Ako je Maksimin kak denar dobil,
precej ga je prednici odrajtal ter se ni
več zmenil zanj. Ako mu je kdo dal kako
podobico ali kaj druzega tacega, je urno
dal šolarju, kterikoli ga je pervi srečal.

Bog sam pa je zlajšal pastirjema dano
nalogo. Blizo tam, kjer se je prikazala
»lepa Gospa", je bil studenec, kteri je
pa tekel le o deževnem času ali kedar se
je sneg tajal, navadno je bil suh. To so
vedeli vsi pastirji in domači ljudje. Od
19. kimovca 1846 pa teče ta studenec
neprenehoma. In to, se ve, se je čudno
zdelo vsem. Ta studenec in pa, da je
krompir po Francoskem, na Irskem,
tudi v Korps-u in drugod segnil, to
je opozorilo tudi najbolj neverne v
obližji. — Pobožni duh, kteri veje
na hribu, posvečenem z Marijinim pri- |

kazovanjem, se je razširil na fare La Sa-
lette, Korps in druge. Pred to prečudno
prigodbo so prebivalci skoraj da pozabili
Božje in cerkvene zapovedi. Veliko njih
še za velikonoč ni prejela svetih zakra¬
mentov. Bogokletstvo je bilo kaj navad¬
nega. Gospodove dneve so skrunili s hlap¬
čevskimi deli. Za post se je le malokdo
zmenil.

Po veliki prigodbi 19. kimovca je
glas revnih pastirjev bil veliko moč¬
nejši, kakor pridige domačih dušnih pa¬
stirjev in ptujih misijonarjev. Cerkve so
bile zopet polne. Verni so se zbirali okoli
prižnic in se drenjali okoli spovednic. Ob
nedeljah prepovedana dela so ustavili.
Tudi bogokletstvo se ni več slišalo. Vse
je bilo presunjeno, pobito po tej nebeški
pridigi. Ljudje so pobožno molili in svete
zakramente prejemali.

Pri pogledu tolikega spremena je
moral vsak spoznati: To je delo prebla-
žene Device Marije.

Ta prigodba je šla po vsem svetu.
Se ve da so jo zvedeli tudi v Rimu.
Sveti Oče Pij IX., ta priserčni častivec
preblažene Device Marije, zanimal se je
za to stvar. Kot poglavar svete cerkve
je razodel svoje želje, da bi rad zvedel
otrokom dane skrivnosti. To željo sve¬
tega Očeta je zvedel škof v Grenoble,
kamor La Salette spada. In hotel je željo
svetega Očeta spolniti. Ko sta Maksimin
in Melanija bila podučena o rimskem pa¬
pežu, kot poglavarju vesoljne cerkve, se
nista branila svojih skrivnosti razodeti,
toda le papežu samemu. Škof sestavi po¬
seben odbor duhovnih in svetnih gospo¬
dov. V pričo tega odbora naj otroka pi¬
šeta vsak svoje pismo. Peljali so ju v
veliko sobo, kjer sta, vsak pri svoji mizi,
vpričo škofovih prič, njima razodeto skriv¬
nost zapisala.

Melanija je bila pri pisanji vsa pre¬
vzeta, vendar nikakor v nobeni zadregi.

225

Hitro je pisala. Na mali pa zakliče, kako
se piše beseda »nezmotljiv* in kaj da
pomeni? Nekoliko pozneje vpraša, kaj je
to »antikrist* in kako se ta beseda za¬
piše? Po teh vprašanjih so sodili, da
skrivnost, Melaniji izročena, je zadevala
nezmotljivost papeževo, morebiti napoved
te resnice, ki je bila potem na vatikan¬
skem cerkvenem zboru za versko resnico
razglašena.

Maksimin je ravno tako hitro pisal.
On je le vprašal, kako se piše beseda
»papež*.

Ko sta vsak svoje pismo spisala, sta
ga zapečatila. In pismi ste se s škofov¬
skim pečatom zapečatili. Dva mašnika sta
pismi v Rimsko mesto nesla.

Poslanca sta prišla pred papeža 18. ma¬
lega serpana 1851. Ko ju Pij IX. za¬
gleda, vstane izza mize, pri kteri je
pisal ter jima poda roko, da jo poljubita
ter vzame zapečateni pismi. Najpoprej
odpre pismo Maksiminovo. Ko ga pre¬
bere, pravi: »Tu je popolnoma odkrito-
serčnost in otroška priprostost*.

Ko je bral Melanijino pismo, se je na
njegovem obrazu videla velika presunje¬
nost; svoje ustnice je stiskal, rudečica
ga oblije. In pravi: „To so šibe, ki fran¬
coski deželi žugajo. Pa ne le Francoska
je kazni vredna, vsa Evropa zasluži stra¬
hovanje. Manj se bojim očitne hudobije,
kakor vnemarnosti in strahu pred ljudmi.
Ne zastonj se imenuje cerkev vojskovalna."
Roko položi na svoje persi in pravi: »Tu
vidite njenega vodnika, le deržite se me !“

Oba poslanca sta bila v Rimu s častjo
sprejeta. Kardinali, škofje in menihi so
spoštljivo se pogovarjali z njima o pri-
godbah na La Salette. Ako bi bila po¬
slanca morebiti mislila, da Rim bo v tej
zadevi razsodil, jima je bilo opomnjeno,
da Tridentinski zbor daje oblast škofom,
poterditi in razglasiti nove čudeže, ki se
v njihovih škofijah zgodijo. In Lateranski

III. del.

peti cerkveni zbor jim določuje pravico,
po kteri smejo po natančnem preiskovanji
nova razodenja razglasiti.

Domači škof monsignore de Bruillard
je precej o začetku pokazal zares apo¬
stolsko modrost. V svojem pervem pismu
o tej zadevi je sporočil vsem mašnikom,
naj se ne prenaglijo s svojo sodbo in naj
očitno ne govorijo o tem, dokler ne bo
vse natanko preiskano. Preiskovanje pa je
izročil dvojnemu zboru. V en zbor je po¬
klical vse kanonike, v druzega pa bogo-
slovske profesorje. Oba zbora sta izpra¬
ševala pastirja in druge ljudi iz La Sa¬
lette in iz Korps-a. Tudi sta preiskovala
pisana sporočila čudnih ozdravljenj in več
druzega potrebnega. Oba zbora sta so¬
glasno sklenila: Prikazen na hribu je ne¬
navadna prigodba; dopovedovanje otrok
je verjetno; po soseskah blizo hriba je
po tem prigodku vidno spreobernjenje na
bolje, tudi sadovi začetne Božje poti so
dobri, vendar naj se z očitnim končnim
razsojenjem še počaka. — Ti sklepi so
bili pisani 15. grudna 1846.

Škof je čakal sedem mescev. Med tem
mu je došlo mnogo novih naznanil, da
je bilo več čudnih ozdravljenj na klic
naše ljube Gospe v La Salette in z rabo
vode, ki je tekla iz studenca na hribu.
Romanje se je le množilo. Mašniki in
drugi ljudje, v čednosti in v učenosti
slavni možje so silili na to, naj cerkev
konečno izreče svoj sklep. Škof odloči
mesca malega serpana 1847 dva maš¬
nika ter jima naroči, da gresta na kraj
prigodbe, naj obhodita tudi kraje, kjer
so bili ljudje prečudno uslišani na pri¬
prošnjo te prikazni ter naj vse z zdrav¬
niki in z drugimi modrimi možmi pre-
iščeta. Dobro sta opravila mašnika njima
dano nalogo. Kar sta zvedela, sta na¬
tanko popisala in vterjena na resnične
dokaze sta nasvetovala, naj se prikazo¬
vanje preblažene Device na La Salette

15

226

za resnično in čudežno očitno spozna. —
In vendar je modri škof le še čakal. Še
le 19. kimovca 1851 je bilo to Marijino
prikazovanje očitno cerkveno spoznano.
Drugo leto na spomlad so začeli novo
cerkev zidati. In zdaj je tam lepa, pro¬
storna cerkev z dvema zvonikoma, čeden
samostan za misijonarje in mnogo hiš za
prenočevanje romarjev, ki obilno obisku¬
jejo to svetišče naše ljube Gospe in ne¬
beške Matere Marije.

V pervih treh in pol letih je bilo za¬
pisanih nad 250 čudnih ozdravljenj na
klicanje Matere Božje v La Saletti ali z
rabo čudodelnega studenca. (Sausseret II.,
Rohner 569.)

90. Prikazovanje Matere Božje v
Vatikanu.

Bilo je o začetku malega travna 1850,
ko so francoski vojaki še v Rimu bili.
Neki oficir se sprehaja s svojo ženo blizo
Vatikana. Vatikan je velikansko poslopje
in ima veliko imenitnosti pod svojo streho.
Gospod M. G. je imel seboj tudi svoja
dva otroka, kterih eden je bil dvanajst,
drugi pa deset let star. Tiste dni so Rim¬
ljani pričakovali, da pride sv. Oče Pij IX.
nazaj iz Gaete, kamor je pred uporniki
bežal.

Žena tega oficirja, gospa G., je bila
protestantovske vere. Po svojem krivo¬
verskem prepričanji je svoje dolžnosti
dobro spolnovala. Rekla je svojemu možu:
„Ne vem, kaj bi več storiti zamogla, če
bi tudi katoliško vero sprejela?“ Ali je
bila gola radovednost ali pa je bilo nepre¬
magljivo slutje: rekla je svojemu možu,
da bi rada videla sobe in dvorane vati¬
kanskega gradu. Mož, ki jo je ljubil, je
ustregel njeni želji in sprosil si je pri¬
voljenje, da je smel s svojo družino v
Vatikan.

Ko so že več imenitnih sob prehodili,
prišli so do domače kapele svetega Očeta.
Šli so va-njo. Gospa G. zagleda z rode¬
čim žametom pregernjen molilnik. Mi¬
slila si je: Tukaj sveti Oče Pij IX. vsaki
dan moli in prosi nebeškega blagoslova
za vesoljni svet. Tudi ona poklekne na
ta imenitni molilnik, v terdni nadi, da
tukaj si zamore sprositi srečo sebi in celi
svoji družini.

Glavo na svoje roke nasloni in ne¬
kaj minut moli prav priserčno. In dobra
mati po svoji pobožni navadi izročuje
svoje otroke Materi Božji, akoravno je
to zoper nauk njene krive vere. Ko pa
svoje oči povzdigne, vidi na altarji z bliš-
čečo krono kronano, prelepo Gospo, ki je
njena dva otroka za roko deržala. Pred
altarjem pa vidi svetega Očeta, papeža.
Ta prikazen jo, se ve da, pretrese in v
svoji materni skerbi se ozre, sta li njena
otroka še pri njej. Tako je bila prevzeta,
da se je mož prestrašil. Ona ga tolaži,
da jej je hotelo nekoliko slabo biti. Ali
prikazen se je njenemu sercu tako glo¬
boko vtisnila, da je ne more iz spomina
spraviti. Svojemu možu tega nič ne povA

Nekaj dni pozneje, in to je bilo dva¬
najstega malega travna, prišel je sveti
Oče Pij IX. res nazaj in bil je slovesno
sprejet v Lateranski cerkvi svetega Ja¬
neza. Tukaj je bilo napravljenih več odrov,
na kterih je razna gospoda pričakovala
svetega Očeta. Tudi žena M. G. se je
podala na oder, ki je bil francoskim go¬
spem odločen. Komaj pa zagleda papeža,
spozna v njem Pija IX., kakor ga je
pred altarjem v njegovi vatikanski ka¬
peli videla. To jo je živo pretreslo. Ko
je nad njim videla podobo preblažene De¬
vice Marije v tisti bliščobi in ravno tako,
kakor pervikrat v Vatikanu, ni se mogla
več premagovati; okoli stoječi so vsi mi¬
slili, da jej je slabo. Ko se umiri, se
zatajuje in to skrivnost le še za-se ohrani.

227

Še v tretje se jej prikaže. Ko je sveti
Oče Pij IX. zopet v svojem gradu, ga
hodi razna gospoda pozdravljat in mu
svojo vdanost razodevat. Tudi za žene
francoskih viših vojakov je bil odločen
dan, kdaj smejo priti pred svetega Očeta.
Gospa G. je bila odmenjeni čas tudi na
svojem kraju. Pa tudi sinova je imela
seboj. Postavili so gospe po dolgi dvo¬
rani v dve versti, da sveti Oče lahko gre
memo njih ter jih na desno in na levo
blagoslavlja. Ko namestnik Kristusov
pride do gospe G., ki je svoja otroka
pri sebi imela, se ustavi ter otroka po¬
boža. S priserčno prijaznostjo ju vpraša
po imenih, poda vsakemu en rožnivenec
in zdelo se je, da ju posebno blagoslo¬
viti hoče, ko jima svoje posvečene roke
na glavo položi. Presrečna mati se je ve¬
selja topila.

Kaj pa je še le občutila, ko vidi nad
velikim duhovnom zopet vso bliščečo po¬
dobo Matere Božje! Gospa G. je, kakor
pri pervi in drugi prikazni, zopet čutila
neki notranji nagib, naj svojo krivo vero
zapusti. Ustavljala se je dvakrat, tretjič
pa je premagana. Ko je prihodnjo noč
prejokala, razodela je svojemu možu, da
je sklenila, krivi veri se odpovedati. Mož
je bil tega vesel. In ko je bila potrebno
podučena in pripravljena, se je očitno in
slovesno odpovedala protestantovski krivi
veri v petek 17. vel. travna v kapeli Matere
Božje v prežali cerkvi sv. Trojice na hribu,
kjer prebivajo francoske nune. Drugi dan
je s svojim možem in s svojimi otroci pri¬
stopila k sv. Obhajilu, ktero je sprejela iz
rok kardinalvikarja, ki je novi katoličanki
tudi zakrament sv. birme podelil. (Saus-
seret II.; H. M. BI. VIII.)

91. Prikazovanje Matere Božje sedem
žalosti v Ceretu na Toskanskem.

Ostanimo na Laškem. Tri leta po pri¬
kazni v Rimu se je preblažena Devica

Marija prikazala v Ceretu, pičlo uro od
mesta Pitigliano, kjer stanuje tudi škof.
Tudi tukaj se je naša ljuba Gospa pri¬
kazala ubogi, pa nedolžni pastirici. Tej
presrečni deklici je bilo ime Veronika Ma¬
rija Humbelina. Bila je rojena 25. listo-
pada 1841. Bilo je četerto dete izmed
šesterih otrok Antonija Nucci in njegove
žene Marije, rojene Franci.

Ker je neskončno modri Bog tej de¬
klici odločil veliko posebnih milosti, od¬
ločil jej je tudi veliko terpljenja. Že v
pervih letih je bil križ njen delež. Bila
je Veronika krotko, ponižno, ubogljivo
dete. Vendar jo je njena huda mati za¬
metovala; ko je drugim otrokom kaj da¬
jala, Veronika ni nič dobila, ali le kaj
malega. Za vsako majhno napako, ktere
še sama ni zakrivila, jo je mati straho¬
vala in če je ktero drugo dete kaj pre¬
grešilo, bila je že Veronika kriva.

Kolikor bolj pa so jo doma zaniče¬
vali, toliko bolj jo je ljubil Bog, zavoljo
kterega je voljno terpela. Kolikor bolj jo
je čertila lastna mati, toliko bolj se je z njo
radovala Božja Mati, ki se jej čudno prikaže.

To imenitno prikazovanje naše ljube
Gospe sedem žalosti se je godilo 19. ve-
licega travna 1853. Bil je ta dan torek
med osmino binkoštnih praznikov, ko
začne sveta cerkev sveto mašo z besedami
kralja Davida: „ Vzdigne naj se Bog in
razkrope naj se njega sovražniki, in beže
naj spred njegovega obličja, kteri ga so¬
vražijo. 11  (Ps. 67, 2.)

Veronika, takrat dvanajst in pol leta
stara, bila je tisto leto pervikrat sveto
Obhajilo prejela. Pasla je tisti dan do
trideset ovac blizo votline, kteri so „ Ka¬
seta “ rekli. Seboj je imela svojega majh¬
nega brata Janeza, ki je bil v osmem
letu. Ko se je nebo pooblačilo in je za¬
čelo že deževati, rekla je Janezku, naj
gre v votlino, da ne bo moker. Sama pa
je tudi svojo čedo proti votlini podila.

15*

228

Da bi sama mokra ne bila, zakrila si je
z verhno obleko svojo glavo. Vendar go¬
vori naj sama.

»Ko sem proti votlini šla, zagledam
pred seboj Gospo, klečečo. Ne vem, od
kod je prišla? Cela njena telesna podoba,
od nog do glave, je bila nekoliko nižja,
kakor moja, ko sem po koncu stala. Ko
sve pa obe klečali, segla je moja glava
tako visoko, kakor je njeno serce.

Z ramo se je nekoliko proti meni
obernila ter me poklicala po imenu. Po¬
kazala mi je na svojo desno stran, naj
pokleknem. Bila sem na njeni desnici.
Natanko sem videla njeno desno lice in
nekoliko njenega očesa, ki je bilo kaj lepo.

Imela je višnjevo obleko, natrošeno z
rudečimi pikami, ki so bile za palec ve¬
like. Njen pas je bil bliščeče čern, do
dva persta širok.

Na glavi je imela tančico, modro kot
nebo, visečo čez rame in noge. Čelo je
bilo odkrito, tudi nekaj lic. Tančica je
pokrivala tudi njene roke, ktere je kri¬
žema deržala, kakor priserčno proseča
oseba. Tudi na tančici so bile rudeče,
okrogle pike. Imela je krono, ki se je
svetila, kakor zlato. Na verhu krone se
je lesketal križec do osem perstov visok.

Prikazen je bila vedno pri miru. Le,
ko me je po imenu poklicala, je svoje
obličje nekoliko proti meni obernila. Roko
je povzdignila, ko mi je velela, naj se
jej bližam.

Rekla mi je: »Veronika, pridi sem¬
kaj na mojo stran. Tukaj se ne boš zmo¬
čila. Poklekni!" Takrat mi da znamenje
z roko ter mi pokaže kraj, kamor naj
pokleknem. Obernjeni sve bili proti farni
cerkvi naše ljube Gospe v Akvili. Potem
je rekla: »Molive petkrat vero k mo¬
jemu Sinu."

In skupaj sve molili vero. — Zdaj pa
pravi: „Zdaj molive pa Protesta. 44  („Pro-
testa 44  je priserčna, pa precej dolga mo¬

litev k preblaženi Devici Mariji za srečno
zadnjo uro. Ta molitev je po Laškem
zeld v navadi.)

In skupaj sve molili. Do takrat še
nisem znala te molitve „Protesta“, ako-
ravno so jo naša mati z nami molili. Ta
dan pa sem se je popolnoma naučila ter
je nisem nikdar več pozabila.

In zdaj pravi prikazen: „Pomagaj mi
jokati? 44  In res sem videla, da so jej iz
desnega očesa solze tekle. Tedaj jo vpra¬
šam: „Zakaj jokate ?“

„Jaz jokam 44 , mi pravi, „za toliko
grešnikov. Vidiš, kako hudo dež gre? Ali
grehi so še obilniši, kakor vodene kaplje,
ki padajo. Moj Sin ima roke in noge pre¬
bodene. On ima pet velikih odpertih ran.
Ako se grešniki ne spreobernejo, bo moj
Sin svet končal. Kaj ti je ljubši, ali da
še tri do štiri mesce živiš ali da vidiš
konec sveta? 44

Jaz sem odgovorila: „Raji umerjeni. 44
Prikazen na to ni nič rekla. Govorila pa
je dalje: „Moli vsaki dan sedemkrat Oče-
naš . ., Češčenamarija . . in Čast bodi . .
v čast preliti Kervi.“

Jaz jej povem, da ne vem, kaj s to
prelito kervijo misli? Ona pa de: „Pet-
krat Oče naš . ., češčenamarija . . in Čast
bodi . . k peterim ranam. 44  In jaz jej
omenim, da se spominjam peterih ran na
gipsasti podobi Križanega, ki je v naši hiši.

In ona nadaljuje: „Ravno tako moli
sedemkrat Oče naš . . Češčenamarija . .
in Čast bodi . . v čast meni, ki se ime¬
nujem Marija sedem žalosti! 44

„Zdaj pa pojdi 44 , mi pravi k sklepu,
„v votlino, drugače se boš zmočila. 44
Preden pa sve se ločili, mi je uka¬
zala, naj vse materi povem ter mi je
rekla: „Menda se boš spomnila vsega,
kar sem ti povedala. Pojdi domu, povej
svoji materi in jej na serce položi, naj
vsem, ki jo srečajo, pripoveduje, da se
imenujem Marija sedem žalosti. 44

229

In pri teh besedah sem se ločila od
nje, ki je še zmiraj na kolenih bila in
šla sem v votlino, kjer sem našla svo¬
jega majhnega brata Janeza Kerstnika.
Kmalo potem je jenjalo deževati/ 4

Tako otroško-priprosto je pripovedo¬
vala nedolžna pastirica Veronika 9. ki-
movca 1854 pred cerkveno sodnijo, ki se
je sešla v preiskovanje te prikazni naše
ljube Gospe in Matere Marije.

Še le drugi večer je Veronika svoji
materi povedala to čudno prikazen. Pač
ni mislila, kaj bo nasledek tej prigodbi.
Ko je mlada pastirica to doma pripove¬
dovala, bili so vsi domači skupaj in več
znancev in prijateljev.

Urno, urno se je ta novica razširila.
Ni preteklo teden dni, že so ljudje ro¬
mali od vseh strani. Se ve da bi bili vsi
radi Veroniko samo slišali pripovedovati,
kako se je Marija prikazala. Zavoljo obil¬
nosti obiskovalcev je oče svojo hčerko čez
noč poslal k teti. Neko noč, ko je Vero¬
nika spala, se jej prikaže preblažena De¬
vica, pri njeni postelji stoječa, ravno tako
oblečena, kakor pri pervi prikazni, ki pa
ni nič govorila. Ko se prestraši, se pre¬
budi, pa tudi prikazen zgine. Od te nove
prikazni je Veronika le svoji materi po¬
vedala.

Nekaj dni pozneje, ko je Veronika
bila na kraju prikazni in je opravljala
naročene molitve, zaslišala je skrivnosten
glas ter je spoznala, da je glas prebla-
žene Device. Nje pa ni videla. „Vero-
nika“, pravi glas, „pojdi k svoji materi,
naj te pelje k škofu, kteremu naznani,
naj tukaj kapelo postavijo!“

To čudo se je po Laškem tako raz¬
glasilo, da je prihajalo brez števila ro¬
marjev, ki so dobili na kraju prikazni
toliko milosti, pa so prinesli tudi toliko
darov, da je bila že 8. kimovca 1857
posvečena v očitno službo Božjo odperta
kapela na čast naši ljubi Gospej sedem

žalosti. — Utisi kolen nebeške kraljice
so se poznali na zemlji, kjer je klečala.
Veronikini starši, župnik Soranske fare
in veliko drugih vernih so videli te utise.
Ker pa nihče ni posebno varoval teh po¬
svečenih znamenj, so verni romarji kmalo
odnesli vso zemljo, kjer so bili ti utisi.

Ko je bila kapela posvečena, je kmalo
postala farna cerkev. Ker so prejšnjo
farno cerkev v Akvili zamenjali s tem no¬
vim svetiščem, ki je bilo kmalo poveli¬
čano zopet z novim čudežem, kakoršno
se je zgodilo tudi v Baleti na Francos¬
kem in ktero se je tudi še pri drugih
prikazovanjih Matere Božje zgodilo. In
to čudo je vedni spomin resničnega pri¬
kazovanja nebeške kraljice na tem kraju.

Čudodelni studenec je začel na novo
teči iz zemlje tik zida, kteri loči cerkev
od stanovanja domačih mašnikov. In ta
studenec vedno izvira. Le enkrat se je
bil za nekaj časa ustavil. In to je tako-le
bilo: Na spomlad 1864 je prisulo nekega
dne prav veliko ptujih in domačih ro¬
marjev. Pri studencu je bil postavljen
čuvaj, da zabrani vsak nered. Studenec
je po malem tekel. Čuvaj, v nespametni
skerbi, da bi vode ne zmanjkalo obilnim
romarjem, ki so jo zajemali, prinese iz
druzega studenca vode in jo vlije v ob¬
zidani vodnjak čudodelnega studenca. Pri
tej priči pa studenec usahne. Dva mesca
ga ni bilo na dan. Ko pa po tem času
vnovič priteče, se zaupanje vernih po¬
množi. Pa množijo se tudi milosti in ču¬
deži vsake verste, ki so se godili na pri¬
prošnjo naše ljube Gospe sedem žalosti.

Veronika pa je bila prav zvesta slu¬
žabnica Matere Božje sedem žalosti. Nik¬
dar ni pozabila solza, ktere je točila Mati
usmiljenja Božjega. Odkar je smela k
svetemu Obhajilu, pristopila je vsake štiri¬
najst dni k angeljski mizi, da se je v
priserčni ljubezni sklenila s svojim ne¬
beškim Zveličarjem. Čez eno leto po pervi

230

prikazni je bila tako srečna, da je bila
sprejeta v samostan pobožnih sester dru-
zega reda svetega Frančiška v Ischii v
papeževih deželah. Bogoljubni škof v Akva-
pendente jo je nunam priporočil. 15. ve-
licega travna 1859, na praznik varstva
svetega Jožefa, je storila obljubo in spre¬
jela ime: Veronika od naše ljube Gospe
sedem žalosti.

Zdaj je bilo njeno angeljsko živ¬
ljenje preboleča sprava za nepreštete
očitne hudobije, ki so se tisti čas posebno
po Laškem godile. Leta 1859 na spo¬
mlad so pregnali puntarji postavne kneze.
Tudi rimskemu papežu so že takrat vzeli
večji del njegovih dežel.

Za vse te očitne hudobije bi se bila
Veronika rada pokorila, tako hudo jej je
bilo, ker je vedela, kako zelč se Bog
žali s tolikimi krivicami. Gospod, njen
nebeški ženin, jo je pa za to njeno dobro
voljo obilno poplačeval. Jezus Kristus
sam se je tej prelepi svoji nevesti večkrat
prikazal. Preblažena Devica Marija, njen
angelj varh, tudi drugi svetniki so jo obis¬
kovali, da so jo vterjevali v prostovoljno
prevzetem mučenstvu, kterega je v duhu
sprave prevzela.

Naj omenim še nekterih prikazni,
ktere je ta lepa duša imela.

Neki dan je šla Veronika v majhno
kapelico, ktera je bila posvečena sv. Ve¬
roniki Giuliani, nuni kapucinskega reda.
Komaj v kapelico stopi, vidi to svetnico
pred seboj. Svetnica jej pokaže na svo¬
jih rokah in nogah svete rane, ki so jo
storile v živo podobo Božjega Zveličarja
in pravi: „Moli veliko, ker Gospod je
hudo, hudo razžaljen zavoljo hudobij, ki
brez nehanja to zemljo pokrivajo. Moli
tudi za sveto cerkev, ki do danes kra¬
ljuje in bo vedno kraljevala. Slednjič tudi
moli, da skoraj jenjajo potresi, kterim je
svet izdan.“—Na spomlad 1862 je Ve¬
ronika v samostanu imela to službo, da

je zakristijo vredovala. Neki dan gre na
vert, da bi natergala cvetlic za lepšanje
samostanske cerkve. Ko pride med drevo¬
redom do križa, ki je stal na vertu, se
jej prikaže Zveličar, s kervavimi ranami
ves obdan. Pri tem prebridkem pogledu
je presunjena s tolikim sočutjem, da sko¬
raj omedli ter zavpije: „Oh, Gospod, ti
si; odpusti mi, zakaj jaz sem, ki sem te
razžalila!" In Gospod pravi: »Tako za¬
ničljivo me žalijo! Moli, moli veliko!
Bodi v svoji samotni sobici in živi v no¬
tranjem miru in v veselji svojega serca.
Bodi vedno v duhu z Bogom zbrana,
hodi tudi na vert, cvetlic nabirat!" — In
prikazen zgine.

Še drugo, skoraj enako imenitno pri¬
kazen je imela ta angeljem podobna sestra
na tem kraju. Neki dan zagleda prebla-
ženo Devico Marijo v ravno taki obleki,
kakor jo je videla pervikrat v Kaseti. Pri
znožji križa jo zagleda, ko stopi v drevo¬
red. Pri pogledu nebeške kraljice jo pre¬
vzame toliko spoštovanje, da si ne upa
naprej. Ali preblažena Devica jo zakliče
ter jej veli bližej priti in pravi: »Moli,
moli k mojemu Sinu; naveličal se je pre¬
našati hudobije človeške, ker več jih je,
kot snežnih mušic, kedar burja sneg
mete. Moli za sveto mater, katoliško cer¬
kev, da svetne bridkosti skoraj pojenjajo!“
— Po tem jo nebeška kraljica še spo¬
minja, naj tudi naprej tako živi in naj
zmoli sedemkrat Češčenamarija . . in en¬
krat apostolsko vero. Veronika začne
precej moliti. In ko je zmolila, je pri¬
kazen zginila.

Kake deset dni pozneje se jej Marija
zopet prikaže, tudi na samostanskem vertu
pri mali kapelici, ktero so imenovali ka¬
pelo naše ljube Gospe pri liliji. Veronika
vidi Mater Božjo, ki ima svojega pre-
češčenega Sina na naročji. Ponižna sestra
se priporočuje Detetu Jezusu in prosi
Mater Božjega usmiljenja, naj jej bo mi-

231

lostna in naj jej pred vsem, sprosi od-
puščenje njenih grehov. Zdihovaje za¬
kliče: »Moji veliki grehi toliko žalijo
tvojega Božjega Sina. 8  Pri teh besedah
se Mati Božja premilo, ljubeznjivo za-
smehlja, ker sestra Veronika ni nikdar
svoje kerstne nedolžnosti zgubila. In Ma¬
rija z ljubim glasom pravi: »Ne, Vero¬
nika, to ni tako! Le naprej tako delaj,
kakor doslej in le še moli za grešnike.
Živi v dušni radosti, hodi tudi še na vert
pa srečna in vesela prepevaj pesem od
naše ljube Gospe pri liliji. 8

Še le sodni dan bo odkrito, kaj si
je sestra Veronika vse zmislila, da je na
svoji duši in na svojem telesu za grehe
drugih se pokorila, da bi s svojimi
spokornimi solzami jih izmila, kakor sta
jej Jezus in Marija naročevala. Saj je
Zveličar sam jo učil, kako naj smehljaje
pije kelih terpljenja, kterega je po nje¬
nih željah jej podal.

Dve leti pred njeno smertjo jej Zve¬
ličar obljubi, da jej bo pozneje poslal ve¬
liko terpljenja in pravi: »Da mi bo tvoje
pokorilo po vsem dopadljivo, se ne smeš
vdati žalovanju, ki napravi otožnost in
maloserčnost; tudi nikar precej ne išči
pripomočkov, da bi se ti terpljenje po¬
manjšalo. V sercu se bolečina občuti, to
je natorno neogibljivo, pa ti se prizade¬
vaj, da imaš veselo obličje in da je smeh¬
ljanje na tvojih ustnicah. 8

To opominjevanje svojega Božjega že¬
nina je posebno spolnovala v dolgi bo¬
lezni, ktera jo je še nekaj dni pred nje¬
nim edenindvajsetim letom v nebesa pe¬
ljala. Prav modro in ljubeznjivo je po¬
vedala sestri, ktera jej je v zadnji bo¬
lezni stregla, da je nedopovedljivo terp¬
ljenje, ktero je glodalo njeno življenje
zadnjih osem mescev. Rekla je: »Moja
sestra, nikar ne prosi Gospoda, naj bi ti
poslal terpljenja; resnične so besede v
našem stanu navadnega pregovora: Go¬

spod ima velike roke. 8  In ravno ta njena
strežnica je rekla: »Zdi se mi, da celč
nebesa so se nagnila, da bi za sveti raj
odtergala ta sad prostovoljne pokore. Pri
njeni smertni postelji so bili veliki an-
gelj Mihael, njen angelj varh, sveti apo-
steljni in tisti, ktere umirajoči najraji
kličejo: Jezus, Marija in Jožef. 8

Kmalo po njeni smerti je na njeno
priprošnjo več ljudi ozdravelo. 35 dni po¬
zneje so odperli njen grob, da so jo po¬
ložili v cerkev, v levo kapelo. Samo¬
stanska raka, kamor so jo poprej djali,
je zelč vlažna. In njena obleka je bila
vsa mokra, kakor z mahom obdana, vsa
lepa in še dušeča pa je bila lilija, ktero
so jej bili pri pervem pogrebu v roko
dali. Več čudežev se je zgodilo, ko so
verni to Gospodovo nevesto na pomoč
klicali.

„Zdaj tedaj, otroci! poslušajte me:
Blagor njim, kteri ohranijo moja pota!“
Pregov. 8, 32. (Sausseret II.; Monat.
Rosen VI.; H,. M. BI. VIII.)

92. Prikazovanje Matere Božje v
Lourdes-u.

Da je v majhnem mestu Lourdes-u
(beri Lurd) na spodnjem Francoskem da¬
našnje dni najimenitnejša Božja pot nebeške
kraljice po vsi široki zemlji, omenil bom
pri popisu Marijinih Božjih potov. Tudi
bom tam opisal, kako urno so sezidali
velikansko cerkev, kako je bilo to Mari¬
jino svetišče slovesno posvečeno in kako
je bila njena podoba preslavno kronana.

Tukaj naj omenim, kako se je pre-
blažena Devica Marija prikazala na kraju,
ki zdaj po vsem svetu toliko slovi.

Nebeška kraljica seje prikazala 11. sve¬
čana 1858 štirnajst let stari deklici Ber¬
nardki. Bernardka je bila hči Franca Sou-
birous-a in Ludovike Kasterotove. Ko je
bila v Lourdes-u 1844. leta rojena, so

232

jo starši oddali neki dojnici v bližnji vasi
Bartres, ker je bolehava mati ni mogla
rediti.

Njen oče Franc je bil mlinar. Menda
prisiljenje zapustil svojo službo in je delal
pri svojih sosedih. Bil je reven dninar.
Imel je čvetero otrok. Bernardka je bila
najstareja. Ko je nekoliko odrastla, pasla
je ovce. V šolo ni hodila in malo je bila
podučena. Toliko lepše pa je sveti rožni-
venec molila in tako ljubo Mater Božjo
častila. To pobožno češčenje preblažene
Device Marije je prav gotovo pripomoglo,
da je čisto nedolžna bila. Zato jo je pa
tudi vsak človek rad imel. Že štirnajst
let staro so starši domu vzeli, da bi se
za pervo sveto Obhajilo učila. Bila je
slabotne rasti ter je vedno pokašljevala.

Tisti dan, 11. svečana, je ura v Lour-
deskem zvoniku že enajsto odbila in pri
Soubirousovih se ni še nič kuhalo. Še
derv niso imeli. Mati reče svoji drugi
hčerki Mariji: »Pojdi na breg Gaveni ali
v soseskin gozd in kaj dračja naberi!"
Ko pa hčerka svoje lesene čevlje ubuva,
pravi Bernardka: »Mati, pustite mi, da
še jaz grem in tudi butarico derv pri¬
nesem!" »Ne“, pravi mati, »ti kašljaš,
hladno vreme bi ti le škodovalo." Med
tem pa pride v hišo kakih petnajst let
stara deklica, sosedova Joana Abadie. Ta
prosi tudi, naj mati Bernardki privolijo,
da gre z njima. In mati se vda, pa pravi:
»Vzemi si veliki robec!" In Bernardka se
zavije va-nj.

Otroci so kmalo iz mesta prišli čez
rntok Gave blizo skalovja Masabiele. Od
tega skalovja jih je ločil le precej velik
vodotok, ki je iz potoka napeljan ter goni
en mlin in pod mlinom se zopet v Gavo
izteka. Takrat pa so mlin popravljali in
vodotok zgoraj zaperli, da, če tudi ni bil
popolno suh, se je čez-nj prišlo.

Joana in Marija ste lesene čevlje se¬
zuli in ste čez vodotok bredli. Ko un-

kraj svoje čevlje obuvate, ste klicali:
»Voda je hudo merzla!" Bernardka se
zgrozi pred merzlo vodo in kliče: »Ver-
zite dva ali tri kamene na sredo, da s
suho nogo pridem na uni kraj! “ Ali oni
dve ste že dračje pobirali in Joana pravi:
»Stori, kakor sve me dve in sezuj svoje
nogovice!" Bernadka se vda.

Bilo je okoli poldneva. Ko Bernardka
pervo nogovico sezuva, zasliši piš, ki z
vso močjo piše. Ko se pa ozre, vidi, da
listje na topolih, po bregovih tekoče Gave
stoječih, čisto nič ne miglja. »Menda sem
se zmotila?" reče sama pri sebi ter se¬
zuva svojo nogovico. Vendar premišljuje,
kaj bi ta šum bil. Zopet zasliši drug
velik piš. Bernardka se ozre proti ska¬
lovju in hoče zavpiti, ali glas jej zastane.
Vsa se potrese in pade na kolena.

Pod velikim skalovjem Masabielskim
je široka votlina, pred ktero ste Marija
in Joana derva nabirali. Nad to votlino
je v skalovji za precej veliko okno široka
druga duplina. In v tej duplini je stala
Gospa neizmerne lepote v nebeški bliš-
čobi. Srednje velikosti, mladostna, pre¬
mila je njena podoba. Podolgasti obraz,
modre oči ima in nedopovedljivo lepa je.
Njena bela, dolga obleka ni pokrivala nje¬
nih nog, ki so se cvetličnega germa do¬
tikale. Na vsaki nogi je imela zlato cvet¬
lico. Prepasana je bila z višnjevim pa¬
som, čigar konca sta do njenih nog vi¬
sela. Na glavi je imela belo, veliko tan¬
čico, ki je njene rame in roke do ko¬
molca pokrivala, zadej pa skoraj do tal
visela. V svojih sklenjenih rokah je imela
rožnivenec. Bela zernica na zlati verižici
premikala so se skozi njene perste.

V pervem strahu seže Bernardka po
svojem rožnemvencu ter se hoče prekri¬
žati. Ali roka jej omahne na kolena.
Zdaj se preblažena Devica v duplini pre¬
križa, kakor da bi dete opomnila, naj se
le tudi prekriža. Lahko zdaj povzdigne

233

svojo roko do čela. Ta prikazen je trajala
blizo četert ure.

Ko se Bernardka zopet zave, sezuje
svoje nogovice in prebrede vodotok ter
pride do svojih tovaršic. Čudi se, da se
one nič ne menijo o prikazni in vpraša:
»Niste li nič videli?" »Nič", odgovorite,
»mar si ti kaj videla?" »Ako niste ve
nič videli, vama nimam nič povedati",
pravi.

Domu grede ste Marija in Joana si¬
lili v njo, naj jima vendar pove, kaj da
je videla? Bernardka pove: »Nekaj belo
oblečenega sem videla. “ In opiše vso pre¬
čudno prikazen. Pristavi pa: „ To sem vi¬
dela, ali prosim vaju, nikomur ne pravite."

Ko domu pridejo, je njena sestra Ma¬
rija materi vse povedala. Mati meni: »To
so otročarije" in Bernardki prepove, da
ne sme nič več tj e iti. Ko jo drugi po-
prašujejo, kakšna je bila ta Gospa, je
rekla: »Tako lepa je bila, da ni mogoče
je opisati."

Prihodnjo nedeljo prosi Bernardka
svojo sestro in še nekaj druzih otrok, naj
prosijo mater dovoljenja, da bi zopet
smela iti k Masabielskemu skalovju. Otroci
so tako silno prosili, da mati res pri¬
voli. Po obedu gredo otroci najprej v
cerkev, da nekoliko molijo. Ko pridejo
do votline, reče Bernardka svojim tovar-
šicam, naj z njo sveti rožnivenec molijo,
kar so tudi kleče storile. Na mah pa se
Bernardkino obličje spremeni. In ko pri¬
kazen zagleda, zaupije: „ Glejte, tukaj
je!“ Ali drugi otroci niso nič videli. Ena
dekličev dene steklenico blagoslovljene
vode Bernardki v roke in ona večkrat
steklenico potrese in z vodo prikazen po¬
škropi. Kakor so jej otroci poprej naro¬
čili, govori zraven: „Ako si od Boga,
pridi bližej!“ In preblažena Devica več¬
krat prikima ter pride na skalnati v  rob
in Bernardka ni mogla izgovoriti: „Če si
pa od hudobnega duha, beži!“ Naprej moli

rožnivenec in tudi jagode na Marijinem
vencu padajo skozi njene perste. Ko pa
Bernardka sveti rožnivenec zmoli, zgine
tudi prikazen. — Boječi otroci so djali:
,,Bernardka, ne hodimo več semkaj, mo¬
rebiti bi se nam kaj hudega pripetilo!“
Se ve, da to ni ostalo na tihem.
Kmalo so po mestu od tega govorili.
Imenitni, izobraženi posvetnjaki so se nor¬
čevali, verno ljudstvo pa je resnobno go¬
vorilo o teh čudnih rečeh. Dvem pobož¬
nim dušam pride na misel: Morebiti je
prikazen kaka uboga duša, ktera se mora
rešiti. Prosile ste Bernardko, naj bi v
četertek 18. svečana z njima šla na kraj
prikazni. In ko pridejo do votline, zopet
zagleda Bernardka preblaženo Devico, ki
se k njej pripogne in jej z roko pomiga,
naj bližej pride. Bernardka pove sprem¬
ljevalkam, da vidi prikazen. Te jo pro¬
sijo, naj jo vpraša, če smete ostati. De¬
klica se oberne proti sveti Devici in čez
nekoliko pravi: „Le bodite!“ Te dve pri¬
žgete blagoslovljeno svečo, ktero ste seboj
imeli. Potem rečete Bernardki: „Vprašaj
jo, kdo je in kaj da sem hodi? Je li
kaka uboga duša iz vic, ki prosi molitve
ali želi, da bi se za njo opravile svete
maše. Prosi jo, naj na ta-le papir za¬
piše, kaj da želi?“ Bernardka vzame pa¬
pir, černilo in pero ter povzdigne svoje
roke, da bi vse to prikazni podala. „Ljuba
Gospa", reče Bernardka, „ako mi imaš
kaj povedati, zapiši mi dobrotno, kdo si
in kaj želiš ?“ Na to se pa sveta Devica
nasmehlja ter pravi: „Ni treba zapisa-
vati, kar ti hočem naročiti. Razveseljuj
me s tem, da prideš dva tedna vsaki dan
semkaj.“ Bernardka pravi na to: „To ti
obljubim/' In preblažena Devica pravi:
,,In jaz te zagotovim, da te bom srečno
storila, ne na tem svetu, ampak unkraj.“
Spremljevalki naročite Bernardki, naj pri¬
kazen vpraša, če smete štirnajst dni tudi
k votlini priti? In ko se deklica na to k

234

prikazni ozre, jej ona odgovori: „Naj le
pridejo s teboj, one in še drugi; veliko
ljudi želim tukaj videti.“ In zdaj zgine,
pustivši za seboj svetlo bliščobo, ki se
pa počasi tudi zgubi.

Drugi dan, v petek, je bilo že nad
sto ljudi pri skalovji. V saboto štiri do
pet sto, v nedeljo pa že več tisoč. Ber¬
nardka je prišla o navadnem času. Njena
mati in sestra ste jo spremljevali. De¬
klica je šla med množico pohlevno, mirno
in nezbegana pred votlino ter je poklek¬
nila in molila. Kmalo so ljudje zapazili,
da se je njeno čelo nekako zasvetilo in
v nebeški bliščobi žarilo. Njeno obličje
je postalo bledo, usta na pol odperta in
oči so bile veselo žareče, v votlino ne¬
premakljivo vperte. Vsa je bila spreme¬
njena. Vsi, ki so jo videli zamaknjeno
— in teh je bilo na tisoče — so pričali,
da kaj tacega se na zemlji ne najde. Ko
pa je prikazen jenjala, se je vse poleglo
in Bernardka je bila kakor poprej. Zu¬
nanje se ni prav nič ločila od drugih
otrok. Mirno se je podala domu skozi
obilno množico, ki se je rivala okoli nje.

Tisto nedeljo po večernicah je Ber¬
nardko obsula velika množica. Vse jo ra¬
dovedno nadleguje in izprašuje. Uboga
deklica je bila v zadregi. Na kratko je
odgovarjala in kar je le mogla, hitela je
domu. In zdaj jo policaj poterka na ramo.
„V imenu postave!“ zarohni nad njo.
„Kaj mi hočete ?“ vpraša Bernardka. „Za-
poved imam, da te primem in pred po¬
licijskega komisarja peljem; le z menoj
pojdi/ 4  Grozeč šum nastane med mno¬
žico. Vsi nevoljni in poparjeni gredo za
policajem, ki Bernardko odpelje. Policijski
komisar, Jakomet, je bil zvit, sumljiv in
neveren človek, ki na čeznatorne prikazni
ni veroval. Te čudne prigodbe pri votlini
so bile, kot nalašč, voda na njegov mlin,
da bi skazal svoj napuh, svojo mogočnost
in bi se pod plaščem službine gorečnosti

znosil. Ukazal je otroka pred se prignati,
v napuhnjeni nadi, da bo te prikazni raz¬
kril kot sleparijo, ktero je duhovščina na¬
pravila. S tem se je hotel skazati, svo¬
jim vikšim se priliznjeno prikupiti, da bi
tako na višo stopnjo zlezel. Mislil je pa
tudi, da bo pobožni veri na čeznatorne
prikazni prav mogočno berco dal. Se ve
da, zvit ki je bil, svojih rogov ni pre¬
cej pokazal. Ko Bernardka pride, bil je
prijazen, priliznjen. Hinavec jej ponudi
stol, da se vsede. Najpoprej jej ukaže,
naj tudi njemu pove vse te posebne reči,
kar je te dni videla. Pohlevna deklica
mu priprosto in odkritoserčno vse povd.
Komisar se gerdo hlini, kakor da bi bil
ves vnet za taka Božja čuda in z urnimi,
navskrižnimi vprašanji jo hoče v zadrego
spraviti, da bi jo kako premotil, naj bi
se kaj zagovorila, kar bi kot imeniten
dokaz zoper njo porabiti zamogel. Ko pa
Bernardka na vsako še tako zvito vpra¬
šanje mirno in določno po pravici odgo¬
vori, se njegova hlinjena prijaznost urno
spremeni. Jezno se zadere nad njo: „Ti
lažeš; ako mi precej po pravici ne poveš,
te bom djal v zapor.“ Bernardka se pre¬
plaši, ali ne more je zbegati. Mirno in
pohlevno pravi: ,,Gospod, vi lahko uka¬
žete žandarju, da me odpelje, ali jaz ne
morem drugače govoriti, kakor sem po¬
vedala; tako je resnično.“ „Bomo že vi¬
del? 4 , zarohni Jakomet. Videl je, kako
je Bernardka, v svojem govorjenji resnice
vsa prepričana, s svojo mirnostjo in krot-
kostjo njegovo hinavsko zvijačnost osra¬
motila.

Zopet jo sem in tje urno poprašuje, da
bi jo vendar kako zbegal in v besedi
vjel. Ali vse je bilo zastonj. Tedaj za-
žuga njenemu očetu, ki je med tem po
Bernardko prišel.

Oplašeni oče je res svoji hčerki pre¬
povedal, da ne sme več k votlini iti.
Drugi dan so 'to prepoved poterdile tudi

235

šolske sestre, h kterim je Bernardka v
šolo hodila.

Zdaj je bila reva v veliki zadregi.
Obljubila je »lepi Gospej“, da bo dva
tedna vsaki dan prišla k votlini in ven¬
dar je mislila, da mora očeta in šolske
sestre ubogati. Žalostna je šla drugi dan
iz šole proti domu, ko je ravno opoldne
zvonilo k molitvi angeljskega češčenja.
Ta trenutek se jej je zdelo, da jo nekaj
vleče na desno, proti votlini. Ne more
si kaj, teče na kraj prikazni. Pred vot¬
lino poklekne in začne sveti rožnivenec
moliti. Priserčno moli in zdihuje, ali njena
želja se ni spolnila, da bi videla prečudno
nebeško Devico. To je bilo za njeno užal¬
jeno serce najhujša poskušnja. Zdelo se
jej je, d a jo je zapustila tudi ,,lepa
Gospa", ktera jej je bila poprej toliko
ljubeznjiva, toliko prijazna. Ko jo ljudje
radovedno poprašujejo, pravi jim vsa ob¬
jokana: „Danes se mi „lepa Gospa" ni
prikazala, jaz nisem nič videla“. Joka in
moli ter gre nazaj domu in bridko pre¬
mišljuje, zakaj neki se nebeška prikazen
ni prikazala. Akoravno pa nobenega
uzroka ne najde, vendar je terdna v veri;
njena živa vera je ohranila tudi upanje
v njenem sercu. Vse je povedala svojim
staršem, kje je bila in kaj se je zgodilo.
Ko oče sliši, da jo neka skrivna moč
vleče do votline, jej nič več ne brani ter
privoli, da sme prosto hoditi k Masa-
bielskemu skalovju.

Bernardka je bila zopet vesela.

Policijski komisar jo pa zopet po¬
kliče pred se ter jo prime in pesti, za¬
kaj ne uboga? „Obljubila sem, da bom
štirnajst dni tje hodila. Če je pa toliko
ljudstva pri votlini, nisem jaz tega kriva.
Jaz grem sama in nikogar ne kličem“,
pravi deklica. Komisar je ves zbegan. Ne
zvijača, ne žuganje mu ne pomaga. Teče
k cesarskemu namestniku. Ali obadva si
zastonj glavo belita, da bi skovala kak

uzrok, iz kterega bi zamogla malo prero¬
kinjo zapreti. Vse postave prekucujeta,
pa nobenega paragrafa ne dobita, po kte-
rem bi zamogla z Bernardko kakor s
hudodelnico delati. Ona ni ljudi sklice¬
vala, od teh prečudnih reči ni nobenega
denarnega dobička zahtevala; kraj pri ska-
lovji je občinska posest, kamor vsak iti
sme; v njenih sporočilih ni najmanjšega
pregreška, tudi nikakoršnega nepokoja ni.
Tako sta se sama v zadrego vjela.

Drugo jutro je že pred solnčnim vzho¬
dom bilo veliko ljudi pri votlini. Bernardka
pride in poklekne. Z eno roko se opira
na blagoslovljeno svečo, v drugi ima sveti
rožnivenec. Marija se prikaže in Bernardko
po imenu zakliče. „Tukaj sem“, se oglasi.
Nebeška Gospa pravi: „Razodela ti bom
skrivnost, ki se samo tebe tiče, ali ob¬
ljubi mi, da je  nikomur na svetu ne po¬
veš/' „0bljubim", zagotovi deklica. Zdaj
se naprej pogovarjate. Slednjič pa pravi
Marija: „Zdaj pa, moja hči! pojdi in
povej mašnikom, da želim, da mi na tem
kraji kapelo postavijo." Prikazen zgine.

Bernardka gre urno v župnikovo sta¬
novanje in pove gospodu župniku, kakor
je Marija naročila. Gospod se resnobno
obnaša in po daljnem razgovoru jej pravi:
„Ti praviš, da prikazen ima pod svojimi
nogami divjo vertnico, ki iz skale po¬
ganja; povej jej v mojem imenu, naj
stori, da bo ta vertnica razcvetela, ako
hoče, da bi kapelo sezidali."

Drugo jutro je Bernardka zopet pri
votlini. Zopet vidi „lepo Gospo". Vert¬
nica pa ni zacvetela. Bernardka gre dru¬
gič k gospodu župniku in pravi: „Videla
sem prikazen in sem jej rekla: Gospod
župnik želijo, da bi jim kako znamenje
svoje moči dala, morebiti, da bi ta vert¬
nica pod tvojimi nogami se razcvetela,
ker mašnikom moja beseda ni zadostna
in  se na to nočejo zanesti. Ona pa se
je nasmehljala ter mi je ukazala za greš-

236

nike moliti. Potem pa je zaklicala: Po¬
kora! pokora! pokora! Razodela mi je
drugo skrivnost, ki le mene samo za¬
deva.* — Gospod župnik je postal ves
zamišljen in namenil se je mirno čakati,
kaj se bo še godilo.

Ko se naslednji dan Marija zopet pri¬
kaže nedolžni deklici, reče jej: »Moja hči,
zaupala ti bom zadnjo skrivnost, ki le
tebe samo zadeva in ktere, kakor pervih
dveh, nikomur ne smeš razodeti." In sveta
Devica nadaljuje: »Pij zdaj in umij se v
studencu in jej zelišča, ki tam rastejo!"
Pri besedi »studencu" se Bernardka ozre
okrog sebe. Tu pa ni bilo nikakoršnega
studenca. Bernardka gleda proti potoku
Gave. Sveta Devica pa pravi: »Ne hodi
tje doli, nisem ti rekla iz Gave piti;
zajmi le iz tega-le studenca!" Pri teh
besedah stegne Marija svojo roko in s
perstom pokaže v suho zemljo na desno
stran votline. Akoravno Bernardka tam
nič ne vidi, plazi se le po kolenih na
odkazani kraj ter se pripogne in začne z
rokami zemljo razkopavati. Komaj majhno
jamico napravi, postane zemlja vlažna,
mokra in voda izhaja. Bernardka pije, se
umije in povžije nekaj zelišča, kakor jej
je bilo zaukazano.

Ljudstvo je stermelo in zašumelo pri
tem čudeži. Komaj Bernardka zapusti
kraj, planejo ljudje na nov studenec. Kdor
le more, zajame te nove vode, ki vedno
obilniši teče. V nekoliko dneh je postal
prav zdaten studenec.

V Lourdes-u je živel Ludvik Bourite,
ki je svoj pogled popolnoma zgubil. Ko
sliši od čudnega studenca, zakliče svoji
hčeri: »Pojdi in prinesi mi te vode: Ako
je sveta Devica, če le hoče, pa bom ozdra¬
vel!" Ko mu prinesejo te čudne vode,
se umije in takoj zavpije, da zopet vidi.
— To je bil začetek prečudnih ozdrav¬
ljenj, ki so se z Lourdsko vodo nepre-
šteto ponavljala in se še ponavljajo.

Drugi dan sušca gre Bernardka še k
gospodu župniku in pravi: »Prikazen hoče,
da se jej postavi kapela in da v proce¬
siji pridejo k votlini!" Gospod pravi:
»Zdaj ti verjamem, šel bom in bom s
škofom govoril."

Gospod župnik gre k svojemu škofu
v Tarbes ter mu vse natanko pove. Škof
mu pravijo: »Dobro moramo to premis¬
liti in za razsvetljenje od zgoraj prositi."

Ko je od preblažene Device odločenih
štirnajst dni preteklo, je Bernardka še
večkrat šla k votlini, akoravno ni čutila
v sebi tistega skrivnostnega glasu, ki jo
je doslej tako nepremagljivo vlekel na
čudoviti kraj.

Zopet je pa to vabljenje čutila 25. sušca
in je šla tje. Ko pa Bernardka zagleda
prikazen, zakliče: „0 ljuba Gospa, bodi
mi vendar tako dobra in povej mi, kdo
da si in kako ti je ime?“ Bernardka je
tedaj že trikrat tako prosila. Nebeška
Gospa razpne svoje sklenjene roke, spusti
svoj rožnivenec na desno roko, razpne
obe roke, ktere proti tlam oberne, pa jih
zopet proti nebu povzdigne in z kvišku
obernjenim pogledom pravi: „Jaz sem
neomadežano spočetje.«  In zgine."

Velikonočni pondeljek je tako-le bilo:
Bernardka je deržala v eni roki svečo,
kakor večkrat poprej. Ko pa je pri po¬
gledu Matere Božje se zamaknila in je
sveča na zemlji stala, povzdignila je svojo
roko tako, da so njeni persti na verhu
goreče sveče bili in tega ni zapazila.
Plamen je med na pol odpertimi persti
švigal. Bernardka je tako ostala več kot
četert ure zamaknena. Ko je prikazen mi¬
nila, ogledovali so njeno roko, ali pla¬
men se je ni bil dotaknil.

Zdaj se zopet deželska gosposka vmes
vtakne. Policijski komisar Jakomet je silno
rojil. Kako gerdo so delali z ljudmi, ki
so se na čudodelnem kraju zbirali, kako so
celo prepovedali shode in ostro zavarovali

237

Masabielsko skalovje, kako je ta sila celo
poletje noter do mesca vinotoka grozo¬
vito razsajala, vsega tega ne bom opi¬
soval. Kdor bi hotel vso to čudno pri-
godbo bolj natanko brati, naj si omisli
prelepe in zares mično pisane bukve:
„Lour tiska Mati Božja“,  ktero je fran¬
coski spisal Henrik Lasserre, poslovenil
pa 1881 Franjo Marešič.

Med tem pa je Tarbeški škof zbral
več učenih mož, da naj preiskujejo te
čudne prigodbe. Nad sto čudnih ozdrav¬
ljenj je bilo temu zboru naznanjenih. Pa
le kakih trideset so preiskovali ter jih
za čudeže spoznali. Vendar previdni škof
še ni svoje misli razglasil. Čakal je še tri
leta, da se vsi prepričajo, da je vse to
od Boga. Novo preiskovanje je zaukazal.
Še le 18. prosinca 1862 je razposlal svoje
pismo, v kterem pravovernim naznani:
„Neomadežano spočeta Devica in Mati
Božja Marija se je 11. svečana 1858 in
naslednje dni osemnajstkrat deklici Ber¬
nardki Soubirous blizo Lourdskega mesta
v Masabielski votlini resnično prikazala.
To prikazovanje ima vsa znamenja resnič¬
nosti in verni smejo v to verovati. Do¬
voljeno je, v domači škofiji častiti Mater
Božjo iz Lourdske votline.“

Odslej so verni iz bližnjih in daljnih
krajev prinašali in pošiljali raznih malih
in velikih darov. Urno se je vzdigovala
veličastna cerkev v čast brezmadežni De¬
vici na stermem Masabielskem skalovji.
Lourdska Mati Božja pa je obsipavala
neprenehoma vsakoverstne nadložne s ču¬
deži in dobrotami.

13. sušca 1874 je Marijin častivec
papež Pij IX. to prežalo cerkev povzdig¬
nil k časti bazilike. Napravljena je bila
hiša v stanovanje misijonarjem neomade-
žanega spočetja, ki oskerbljujejo duhovno
službo pri tem velikanskem svetišči naše
ljube Gospe in Matere Marije. — Z vso
mogočo slovesnostjo je bilo to svetišče

posvečeno 2. malega serpana 1876 in
3. malega serpana je bila kronana Mari¬
jina podoba. 35 škofov je bilo pri tem
veličastnem opravilu in ljudstva do sto
in petdeset tisoč.

Zdaj je blizo tega prečudnega Mari¬
jinega svetišča že postavljenih več nun¬
skih samostanov, ki so je ustanovili pre¬
možni kristjani, kterim je nebeška Mati
razne dobrote podelila. Zidajo tudi še
eno cerkev ali so jo morda že dozidali,
k i bo menda štirikrat tako velika, ko
perva. Marsikteri dan pride semkaj do
deset tisoč romarjev.

Naj zdaj le še nekoliko zapišem, kako
je bilo s presrečno Bernardko.

Bernardka se je z vso vnemo pri¬
pravljala na sveto Obhajilo, ktero je mesca
rožnika 1858 pervikrat prejela. Šolske
sestre v Nevers-u blizo Lourdes-a so jo
podučevale. Ko se je pervikrat s svojim
Bogom v Zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa zedinila, imela je tudi priserčne
želje, da se hoče svojemu Gospodu po¬
polnoma posvetiti in sicer, ako je Božja
volja, v samostanu šolskih sester. Ven¬
dar je ta svoj sklep še le velicega ser¬
pana 1864 razodela. Ker je bila vedno
bolehna, sprejela je še le 25. vinotoka
1866 nunsko obleko in 22. kimovca 1868
je storila obljubo vednega devištva.

Bog pa svoje izvoljene v razbeljeni
peči terpljenja očiščuje. Tako tudiLourdski
Bernardki ni prizanesel. Več let jo je
podvergel bolečim poskušnjam, ktere je
s prečudno poterpežljivostjo prenašala.
Večkrat je prejemala svete Zakramente,
vselej z živo vero in z veliko pobožnostjo.
Leta 1879 na spomlad je njena bolezen
vedno huja prihajala. Ko jo hišni duhov¬
nik na svetega Jožefa dan vpraša, za
ktero milost je tisti dan svetega Jožefa
prosila, je odločno odgovorila: „Prosila
sem ga za srečno zadnjo uro.“ Ko so jo
2«. sušca pr e videli, je pred svetim Ob-

238

hajilom s terdnim glasom, da so se vse
okoli nje zbrane sestre čudile, rekla: „Moja
ljuba mati, prosim vas, odpustite mi, ker
sem vam slab zgled dajala. “ — Tisto
noč pred svojo smertjo, bilo je veliko¬
nočni pondeljek zvečer, je Gospod svoji
nevesti Mariji-Bernardki pripustil še zad¬
njo hudo vojsko. Večkrat je rekla: „Po-
beri se, satan!“ V torek zjutraj je pri¬
povedovala, da jo je hudobni duh plašil
in strašil, ko je pa zaklicala Jezusa, je
vsa skušnjava prešla. Mnogokrat je zdih-
nila: „Moj Bog, tebi se darujem! —Moj
Bog, tebe ljubim!“ S priserčno ljubez¬
nijo čiste, zveste duše je prejela podobo
križanega Jezusa, jo z vso močjo pritis¬
nila na svoje serce ter želela, naj Jezus
vedno bo v njenem sercu. Ob dveh po¬
poldne — 11. malega travna — misli,
da bo nekoliko počivala, vendar je kratke
zdihljeje vedno ponavljala. Četert na štiri
vzame bridko martro v svoje roke, po-
Ijubuje počasi petere rane in pričujočim
nunam večkrat reče: „Molite za-me!“
Nektere minute pozneje prosi malo vode.
Ko prejme nekoliko vode, prime jo kašelj
in Marija - Bernardka je svojo dušo izro¬
čila Bogu, kterega je priserčno ljubila.

Njeno telo je bilo v svinčeno, potem
v hrastovo rakev položeno. Kratek popis
njenega življenja na pergament zapisan,
v steklo zapert, je bil pridjan. Njen po¬
greb je bil zares slovesen. ŠkofNeverski
je po sveti maši v ginljivi pridigi opisal
to čudno nevesto Gospodovo današnjih
dni. 19. malega travna 1879 je bila po¬
ložena v kapelo svetega Jožefa, kterega
je zraven Matere Božje vselej prelepo
častila.

Marija - Bernardka je končala svoje
življenje. V zaupanji na Božjo milost je
dosegla krono nebeško, za ktero je ve¬
liko terpela in zdaj vživa rajsko veselje
ter hodi za nebeškim Jagnjetom in pre¬
peva pesem nedolžnih Gospodovih nevest

v družbi neomadežano spočete kraljice ne¬
beške, ktera jej je pri svojem prikazo¬
vanji obljubila, da jo bo storila srečno na
onem svetu.

Čudeži se pa le še godb pri prečudni
votlini na Masabielskem skalovji in tudi
z vodo Lourdske Matere Božje, ktero raz¬
pošiljajo na vse kraje te solzne doline.
(Sausseret II.; Mon. Ros. IV. in IX.)

93. Marija se prikaže v župniji sve¬
tega Lukeža na Laškem.

Komaj se je razglasilo prikazovanje
naše ljube Gospe, neomadežano spočete
Device Marije v Lourdes-u na Francos¬
kem, že je zaslovela druga Marijina Božja
pot na Laškem, ki ima tudi svoj začetek
v prečudnem razodenji nebeške kraljice.

To prigodbo opisuje sam Spoletanski
veliki škof Janez Kerstnik Arnaldi. In
sicer tako-le piše viši pastir 17. velicega
travna 1862:

V sredini zares lepe Laške dežele, v
škofiji Spoleto, v župniji svetemu Lukežu
posvečeni, med mestom Kasteribaldi in
Montefalko, je v sredi polja, proč od sta¬
novanj in cest, na samem majhen griček.
Na tem samotnem gričku je stara ka¬
pelica, v njej je na zid slikana podoba
preblažene Device, Matere Marije, ktero
Dete Jezus objema. Ob straneh te podobe
so nektera znamenja druzih svetnikov, to¬
liko obledela, da se ne ve, kaj pomenijo.
Kar ljudje pomnijo, je bil ta kraj za¬
puščen, le golazni in kače so se plazile
tu okoli.

Nekaj mescev sem so pa verni zopet
začeli to podobo Matere Božje častiti, in
sicer zavoljo glasu, da se je preblažena
Devica prikazala okoli osem let staremu
detetu, ki pa nič prav zanesljivega ni ve¬
delo od tega povedati. Ljudje so o tej
stvari govorili pred 19. sušcem tega leta
(1862). Neki mož, do 30 let star, blizo

239

tam doma, je imel več bolezni. Zdravniki
mu niso mogli pomagati. Ta mož čuti
nek notranji nagib, naj bi to podobo Ma¬
tere Božje počastil. On sam pripoveduje,
da, ko se je na tem kraju presveti De¬
vici priporočil, je čutil, da dobiva nove
moči in nekaj dni pozneje je popolnoma
ozdravel, pa ni nikakoršnih zdravil več
rabil. Tudi druge je ravno tako gnalo na
ta poprej zapuščeni kraj, ki niso vedeli
kako in zakaj, in ko so to podobo po¬
častili, izprosili so si razne in posebne
milosti.

Te čudno sprejete dobrote so ljudi
opomnile na prikazen, od ktere je malo
dete govorilo, kar so pa poprej v nemar
pustili, ker otroku ni nihče dosti verjel.
Zdaj so se ljudje tudi spominjali, da je
pred enim letom umerla bogoljubna žena,
ki je veliko terpela. Ta žena je zadnje
trenutke svojega življenja rekla, da pre-
blažena Devica želi na tem kraju vnovič
češčena biti in da bodo tu postavili cer¬
kev, kamor bodo verni v velikih trumah
hodili.

To je gotovo (piše škof na dalje), da
k tej čudodelni podobi prihaja veliko
ljudstva ne le iz domače škofije; semkaj
romajo verni iz vseh sosednih škofij, iz
Todi, Perouse, Foligno, Nocera, Nami,
Norcia in še iz mnogo druzih krajev.
O praznikih jih pride do šest tisoč. Ve¬
liko bolnih je prečudno ozdravljenih, drugi
dobivajo raznotere posebne milosti. Res
je potreba največje previdnosti, da se pri¬
povedke ločijo od prave resnice. Gotovo
je, da je naglo ozdravela častita mati,
ko je v svoji smertni bolezni klicala na
pomoč Mater Božjo, slikano na tem spo¬
minku. — Mlad človek, iz vasi svetega
Jakoba, je bil po nesreči pod voz prišel,
Ja so mu kolesa noge zdrobila in je le
z bergljami težavno se premikal. Ko je
pa to častitljivo podobo obiskal, začutil
je čudno zboljšanje, pustil je berglje in

sam domu šel. Tudi od drugih enakih
ozdravljenj pripovedujejo.

Pristaviti pa moram, da pride sem¬
kaj veliko hudobnih, po vsem spridenih
nevernih ljudi, ki podobo obiskujejo, da
bi se norčevali; ali ko na čudodelni kraj
pridejo, padejo na kolena in molijo; pa
vsi spremenjeni odhajajo in čudeže Ma¬
rijine na glas oznanujejo. In spreober-
njenje takih na duhu in sercu spridenih
ljudi ima zares zveličanski upliv na ljudstvo.

Ko mi je domači župnik naznanil in
razložil, kaj vse se je zgodilo na čudo¬
delnem kraju, pisal sem mu, naj natanko
preišče in zapiše vse, kar se mu zdi, da
bi češčenje preblažene Device množiti za-
moglo. Naročil sem tudi, naj se posta¬
vita dva poštena domačina, ki bota na¬
birala in spravljala darove, ktere verni
romarji donašajo ter naj vsaki teden ta
sprejem sporočita. Policijski komisar iz
Montefalko je prišel zadnji dan malega
travna k svetišču ter je tirjal, naj mu
moža odgovor dasta o darovih, ktere sta
spravila. Hotel se je vtikati v duhovno
reč, do ktere ni imel nobene pravice.
Potegnil sem se za svojo pravico in sem
jo dosegel.

Osmega velicega travna (piše škof)
sem sam šel na ta kraj, z menoj je bil
veliki vikar in več drugih mašnikov, da
počastim to podobo in dam lep zgled,
kakor se pastirju spodobi. Veliko tisoč
romarjev je bilo pričujočih, kar me je do
solz ganilo. Naročil sem, naj se na več
krajih poškodovana podoba popravi, in
ker so pobožni romarji do šest sto to¬
larjev v dar nanesli, sem tudi naročil,
naj se po pravilnem obrisu napravi osnova
novi cerkvi.

Da bi češčenje dobrotljive Gospe po¬
množil, zaukazal sem, naj se začasno
vendar spodobno pokrije kapelica, v kteri
je čudodelna podoba in naj napravijo za
silo tudi altar, da se sveta maša na njem

240

opravlja. Vernim so bile te naredbe v
posebno tolažbo. Ljudi vedno več prihaja
in veliko svetih maš se bere v tem Ma¬
rijinem svetišči.

Ker ta podoba ni imela nikakoršnega
imena, zdelo se mi je primerno, da jo
imenujem »pomoč kristjanov". Tudi sem
preskerbel, da to svetišče varuje mašnik,
ki večkrat na dan moli lavretanske lita¬
nije in trikrat Češčenamarija . . in čast
bodi . . za ohranjenje in zmago našemu
preljubij enemu višemu pastirju, našemu
kralju in Očetu.

Na svoje stroške sem ukazal v baker
vrezati čudodelno podobo in njene odtise
med romarje zastonj deliti, da se množi
češčenje in se v okom pride terštvu, s kte-
rim se pravo češčenje velikrat skruni.

Ravno ko to pišem, zvem novo mi¬
lost, ktera je še bolj čudna, kakor so
dosedanje. Mlada deklica iz Akvajure je
bila sprejeta v samostan svete Marije pri
zvezdi, da bi postala nuna. Napade jo
pa splošno terganje, ktero jej vse ude
sključi ter jo prisili, da se nazaj domu
poda. Skerbni starši so vse poskusili, ali
nič ni pomagalo vse zdravljenje. Reva je
že štiri leta ležala na postelji, prava
žertva hude bolezni. Ko sliši od pridob¬
ljenih milosti pri čudodelni podobi, raz¬
odene svoje želje, naj bi jo na vozu pe¬
ljali na čudodelni kraj. Komaj pa je pred
častito podobo, že čuti ozdravljenje in
njeni udje so postali gibčni, da gre peš
nazaj na očetovski dom.

Naj bo Gospod vekomaj češčen, ker
je v svojem usmiljenji s prečudnim raz-
odenjem svoje mogočne Matere Marije po
Uinbrijski deželi sveto vero zopet oživil!
Blažena bodi sveta Devica, ki je s tem
razodenjem počastila nadškofijo Spole-
tansko! Češčena Jezus in Marija, ki sta
s tem premilostljivim razodenjem v ser¬
cih katoliških kristjanov živo zaupanje
obudila, da že zdaj pozdravljajo resnično

zmago svete cerkve in njenega poglavarja
in spreobernjenje ubogih grešnikov. —
Tako piše Spoletanski veliki škof. —
(Sausseret II.)

94. Marija se prikaže v Filipovem na
Češkem.

Filipsdorf pravijo Nemci, mi bi rekli
Filipovo, je vas v župniji Georgswalden,
po naše v Jurjevem, v Lutomerski ško¬
fiji, čisto na severni meji Češke proti
Saksonskem. Filipovo ima do sto in deset
hiš, nekaj nad tisoč prebivalcev, ki so
vsi katoliške vere in se sploh s tkanjem
preživijo.

Tu se je Marija prikazala v hiši, ktera
stoji v tisti versti hiš, ki mejijo na Sak¬
sonsko. Tukaj pred to majhno hišico je
stala košata, nad sto let stara hruška,
ktero so pa 10. listopada 1875 posekali.
V tej hišici je stanovala revna družina
ter si je tudi s tkanjem svoj černi kru¬
hek služila.

V tej hišici je živela pri svojem ože¬
njenem bratu Jožefu Kade njegova sestra
Marija Magdalena, ki je bila rojena 5. rož¬
nika 1835. Nekoliko odrastla je pridno
obiskovala domačo šolo, da se je dobro
brati in pisati naučila. Njeno lepo, po¬
hlevno obnašanje bilo je zgled vsem dru¬
gim otrokom.

Do devetnajstega leta je bila terdna
in zdrava. Tkala je in delala je pri majhni
kmetiji, ktero so starši imeli. Leta 1848
je oče umeri in njen edini brat Jožef
Kade je bil zdaj posestnik. Mariji je oče
volil tri majhne njivice za doto. Njena
mati je 1861. leta umerla.

Devetnajst let stara se je nekdaj hudo
prestrašila. Ta strah je njeno zdravje
pokopal. Velikrat jo je napadel hud kerč,
da se je zgrudila in včasih več ur ne¬
zavedna bila. V naslednjih desetih letih jo
je večkrat tako hudo prijelo, da so jo

241

nekterikrat za smert prevideli. Terpela
je z veliko poterpežljivostjo in s pobožno
vdanostjo.

Vse njeno življenje je bilo tiho, pred
svetom skrito. Ako je bolezen dopustila,
prejela je na vsakih šest tednov sv. za¬
kramente. Posebno je častila preblaženo
Devico Marijo. Živela je prav zmerno,
mnogokrat si je pri jedi pritergovala, da
je ložej kaj ubogim podelila. Več let ni
mesa jedla.

Njen brat je imel več otrok. In ker
je bila hišica majhna, je Marija Magda¬
lena o začetku vinotoka 1864 se preselila
h Kindermanovim, ki so jo prijazno spre¬
jeli in jej v njeni hudi bolezni lepo stregli.

Na levi strani je vedno čutila hudo
zbadanj 0 , Konec svečana 1865 se je to
terpljenje tudi zunaj prikazalo. Mali mo-
zolčki so se nastavili, ki so popokali, pa
se le zopet ponovili in se vedno bolj širili.

Zdravnik Ulbrih jej ni mogel po¬
magati.

Bog, ki svoje ljubi, čisti jih v peči
terpljenja vedno bolj. Neki hudoben člo¬
vek, kteremu je Marij a-Magdalen a veliko
dobrega storila, je lažnjivo govoril zoper
njo. Pa tudi to je več tednov poterpež-
Ijivo prenašala.

In zdaj so tudi Kindermanovi zboleli
in jej niso mogli tako skerbno streči.
Njen brat Jožef je prišel in jo je sam
na samotežnem vozičku domu odpeljal
15. grudna 1865. In tako je reva ležala
v mali zaduhli hišici, kjer je bilo polno
majhnih otrok, ki so okoli nje po otročje
vpili in razgrajali. Opoldne in na večer pa
je tje zahajalo vsak dan še nekaj delav¬
cev, ki so po fabrikah v bližnji Saksonski
deželi delali. In zdaj je reva tako osla¬
bela, da sama ni mogla iz postelje. Vse¬
lej jej je moral brat pomagati in ko jo
je nazaj spravil, bila je tako slaba, da je
vselej omedlela. Ko je 21. grudna 1865
svete zakramente za umirajoče prejela,

m. del.

bil je njen glas tako reven, da so jo spo¬
vednik komaj razumeli, in ker je omed¬
lela, jej svete popotnice niso zamogli pre¬
cej podeliti. — Dva zdravnika, Ulbrih in
Grilih, sta spoznala, da je njena bolezen
neozdravljiva.

12. prosinec 1866 je bil za njo naj¬
hujši dan, kakor je sama rekla. Ko jo
zdravnik Ulbrih obišče, potoži mu, da
njene bolečine so skoraj neprenesljive.
Ves dan reva zdihuje. Večkrat so jo mo¬
rali vzdigniti, tudi na večer. In ko so jo
v posteljo položili, je spet omedlela.

Zvečer pozno se domači spravijo k
počitku. Tudi brat gre pod streho spat,
ker je Kindermanova Veronika prišla, da
je po noči čula pri bolnici, kar je že tudi
poprej večkrat storila. Proti dvem po pol¬
noči zaprosi Marija Magdalena Veroniko,
naj jo pokropi z blagoslovljeno vodo in
naj z njo moli molitev svetega Bernarda
k Materi Božji: „Spomni se .. .“ Potem
prav tiho dč: „Bog mi vendar ne bo na¬
ložil več, kakor bom prenesti mogla in
kedar je sila največa, je Božja pomoč
najbližja. “ Potem prosi svojo prijateljico
Veroniko, naj se vleže, kar Veronika tudi
stori. Vleže se na klop, stoječo zraven
postelje, svojo glavo nasloni na zglavje
bolne Marije in zadremlje.

Proti trem zjutraj pride mož, ki je v
fabriki delal in je pod streho prenočil,
da bi pogledal na uro, ker je hotel zgo¬
daj v fabriko iti. Slišal je, kako bolna
reva na svoji postelji zdihuje. Veronika
se prebudi, pa Magdalena jo tolaži, da
je le mož iz fabrike prišel na uro gledat,
naj le mirno počiva; in Veronika zopet
zaspi.

Akoravno pa je Marija Magdalena ne¬
znano terpela, bila je popolno zavedna,
kar je pozneje celč s prisego poterdila.
Na steni svoje revne postelje je imela
podobo žalostne Matere Božje. Ta je bila
njej v veliko tolažbo. Marsikteri zdihljej

16

242

je šel iz težko obloženega serca proti po¬
dobi one, ki je imela s sedmerim mečem
prebodeno serce.

V hišici je berlela slaba svetilnica.
Proti štirim se hišica razsvetli, posebno
okoli postelje je svetlo, kakor o jasnem
dnevu. Bolna reva zakliče svojo prijate¬
ljico: „Vstani no in poglej, kako svetlo
je po hiši!" Ko Veronika urno vstane,
zagleda bolna na desno svojega znožja
veliko, svetlo, v bliščeče-beli plašč zavito
Gospo, z obličjem svetlim kot solnce in
z zlatobliščečo krono na glavi.

Magdalena se hudo trese, da jo ko¬
maj obderži na postelji Veronika, ki vsega
tega nič ni videla. In bolna zakliče: „Ven¬
dar poklekni; je li ne vidiš tu stati!"
Ali Veronika je ne uboga, saj ni videla
nobene prikazni in nikakoršne bliščobe
ter je mislila, da je vročina bolnici glavo
prevzela.

Bila je tolika bliščoba, ki je iz pri¬
kazni prihajala, da si je bolna Magda¬
lena svoje oči z rokami zatisnila. Vero¬
nika misli, da bolna blede in jej roke raz
obraza potegne. Zdaj sklene Magdalena
svoje roke in vsa začudena reče Božji
Materi: »Moja duša poveličuje Gospoda,
in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zve¬
ličarji." In Marija jej z neznano Ijubez-
njivim glasom pravi: »Moje dete, odslej
se boš ozdravilo." Potem prikazen zgine
in z njo tudi bliščoba. Hiša postane zopet
temna, kakor poprej.

Ko so pozneje Magdaleno vprašali,
kako dolgo je imela to prikazen, je od¬
govorila: »Nekako tako dolgo, kolikor
časa je treba, da se vse to dopove." —
Molila je po prikazni Marijino pesem
»Moja duša poveličuje Gospoda ..." do
konca.

Magdalena pri tej priči ne čuti nobe¬
nih bolečin več. Ona naroči Veroniki, naj po¬
kliče brata in ženo njegovo. In ko ti v
hišo stopijo, jim vsa vesela zakliče: »Jaz

sem ozdravela, — ona mi je rekla!" Mi¬
slili pa so vsi, da blede, vendar se jim
čudno zdi, da na enkrat tako glasno go¬
vori. Magdalena vidi na njihovih obrazih,
da jej ne verjamejo, zato reče, naj luč
k postelji prinesejo. In ona odgerne svojo
levo stran, potegne velike ovitke, ktere
jej je zdravnik nasvetoval, s prejšnjih
hudih ran in jim kaže obilne, zaceljene,
z novo kožo preraščene rane, ktere jej
nobene bolečine več ne prizadevajo. In
pove jim natanko prikazen preblažene De¬
vice Marije.

In Magdalena se vzdigne iz postelje
in hodi po hiši.

Ko so fabriški delavci po svoji navadi
opoldne prišli, niso mogli svojim očem
skoraj verjeti, ko so videli hoditi njo,
ktero so skoraj pokopati mislili. In od¬
slej je ozdravela Magdalena, opravljala vsa
hišna opravila, tudi težka dela z veliko
lahkoto.

Drugi dan pride zdravnik Ulbrih, ki
je kmalo zvedel to čudno ozdravljenje.
Magdalena mu naproti pride ter ga po¬
vabi, naj se vsede. Na vprašanje, kako
je, mu pravi: »Jaz sem popolnoma terdna
in zdrava." „To je velik čudež", reče
zdravnik. In tako večkrat ponovi ter pri¬
stavi: „Dokler bom živel, tega ne bom
razumel/ 4

Ne le po domači vasi, po celi fari so
o tem čudeži govorili. Duhovščina čaka,
kaj bo? Ljudje so vreli skupaj iz vseh
krajev. Slednjič naznani vso prigodbo go¬
spod dekan Lutomerskemu škofu. Škof
skliče skupaj zbor učenih mašnikov, in ti
se podajo 7. sušca 1866 v Filipovo ter
celih osem dni natanko vse preiskavajo.
Toda škofov sklep še dalje časa ni bil
oklican. Med tem so ljudje v celih pro¬
cesijah obiskovali revno hišico, v kteri
se je Marija, nebeška kraljica, prikazala.
Napravili so mali altarček, na kterem so
vedno luči gorele in molili so. Kraj pri-

243

kazni so z rudečim žametom pregernili
in semkaj so razne reči pokladali, ktere
so potem bolnikom dajali. Veliko bolni¬
kov je prečudno ozdravelo.

Naj omenim le eno ozdravljenje. V
Jurjevem je bila žena Magdalena Lang-
hans, ki je v berbtu terpela hude bole¬
čine enajst let in tri mesce. Osem let je
imela nesrečna reva svoje noge tako sklju¬
čene, da so bila kolena na zgornjem te¬
lesu, pete pa na stegnih; sama se ni
mogla premakniti. Na levi strani je imela
za pest debelo gnojno bulo. Kedar je kaj
malega povžila, jo je tako davilo, da je
kri metala iz sebe. Njeni domači so jo
pripeljali mesca velicega serpana 1866 v
Filipovo. Ali revi ni nič odleglo. Vedno
pa je upMa, da jo bo Marija ozdravila.
Ker le silno prosi, pripeljejo jo 7. pro¬
sinca 1867, vso v odeje zavito, na saneh
na čudodelni kraj. Bali so se, da jim med
potjo ne umerje. Ko jo v hišo prenesejo,
se same slabosti ne zave. Njena žlahta
in nektere prijateljice molijo lavretanske
litanije. Besede: „Zdravje bolnikov, prosi
za nas!“ zakličejo trikrat zaporedoma. In
sključene noge uboge bolne žene se steg¬
nejo v začudenje vsem pričujočim ter so
premakljive. Vsi zaženejo glasen, vesel
jok. In ko naprej molijo, odgerne bolnica
svojo odejo in pravi: „Jaz sem zdrava
in ne čutim nobene bolečine več, vstati
moram, da sveti kraj poljubim! 8  Tisto
uro je bila ozdravljena, tudi gnojna bula
je zginila: zadobila je poprejšnje moči na¬
zaj in zdrava in terdna lahko opravlja
svoja dela.

Po takih čudežih je čudodelna hišica,
se ve da, še bolj slovela. Obletnico per-
vega čudeža so v Filipovem prav slovesno
obhajali. Do deset tisoč ljudi je bilo
zbranih.

Ko je duhovska gosposka vse to po-
terdila in privolila, da naj se zida kapela
ua čudodelnem kraji in pozneje tudi cer¬

kev, so verniki mnogo darov prinašali.
Stroški za prelepo cerkev so bili raču¬
nani na sto pet in trideset tisoč goldi¬
narjev. Začetkom 1870. leta je bila po¬
lovica že nabrana. Žene domače soseske
so si izprosile, da so kopale temelj novi
cerkvi. 1877 je bila cerkev pod streho.
Tisto leto so romarji nad šestnajst tisoč
goldinarjev prostovoljnih darov nanosili.
In zdaj je cerkev berž ko ne že dodelana.

Filipovo pa je novo spričevanje stare
resnice, da se Vsegamogočni posluži ma¬
lega, da razodeva svojo moč in svoje
usmiljenje. (Sausseret II.; Herz Maria-
Bl. IV., V., VI.)

95. Marija se prikaže v Jurjevem na
Češkem.

S prikazovanjem nebeške kraljice v
Filipovem je v tesni zvezi njeno prikazo¬
vanje v Jurjevem, ali kakor Nemci pra¬
vijo, v Greorgswaldenu. In to se je godilo
1. grudna 1872.

Katarina Holfeld, 31 let stara, je ži¬
vela v Jurjevem s svojim možem Edu-
ardom. Ta mož je umeri 14. mal. ser¬
pana 1871. Po smerti svojega moža je
Katarina zbolela. Božjastni kerč jo je
tako napadal, da je po več ur — enkrat
14 ur — bila nezavedna. V svoji hudi
bolezni se oberne k Materi Božji v Fili¬
povem. Devet dni zaporedoma hodi na
čudodelni kraj. Zadnji dan devetdnevnice
jo zadnjikrat napade, potem pa nič več.
Mislila je, da jo je bolezen zapustila. Ali
bolezen se je le preselila ali spremenila.
Kmalo potem začne kri bruhati iz sebe.
In to se vsak dan ponavlja. Včasih je
zmeče za poln maselc.

Osem tednov jo zdravnik zdravi. Ali
vsa zdravila čisto nič ne zdajo. Pusti
zdaj vse zdravljenje in zaupa le še na
Božjo pomoč. Temu hudemu terpljenju se
pridruži še notranji nepokoj. Sanjalo se

16*

244

jej je prav živo, da vidi svojega pokoj¬
nega moža v prav žalostnem stanu. Mi¬
slila je, da se je prikazal, naj bi za-nj
molila. Na tihem je obljubila, da bo vsak
dan na čast neomadežanemu spočetju pre-
blažene Device Marije sveti rožnivenec
molila za njegovo dušo, dokler bo mogla.

Pri taki hudi bolezni se je njeno
majhno premoženje tako skerčilo, da jo
je neka usmiljena gospa sprejela v svojo
hišo, ktero je že poprej namenila za bol¬
nišnico onemoglih mladenčev in deklet.
Tudi tukaj so se njene nadloge ponav¬
ljale. In ko je neki dan njen poprejšnji
zdravnik popraševal, kako jej je, rekel
je, da mora imeti oteklino v želodcu in
da jej ni pomagati. To zdravnikovo misel
je poterdilo vedno redno bljuvanje in
smrad izmetane kervi, pa tudi bolečina v
želodcu, ki jo je tako terpinčila, da ni
več sedeti mogla, ampak morala vedno
ležati. Se ve da je vedno bolj slabela.
Zmiraj pa je imela v svojem sercu ve¬
liko zaupanje na Mater Božjo v Filipo¬
vem, zato je sklenila, še enkrat opra¬
viti devetdnevnico v Marijino čast. Na¬
prosila je še druge, da so z njo molili.
Začela je to pobožnost v četertek 28. listo-
pada 1872. V saboto po tem, zjutraj
okoli treh, se jej zopet prikaže njen mož
v sanjah. Ves vesel se vstopi k njeni
postelji. Ona ga nagovori: »Eduard, si
ti?“ In on pravi: „Da, jaz sem.“ „Pa
tako vesel ?“ precej pravi. „Lahko sem
vesel“, jej odgovori, „jutre bo pa tudi
za-te ura odbila, le vse dobro opravi!“

Ko se prebudi, premišljuje moževe be¬
sede, ktere je v sanjah slišala ter si misli,
to je klic, naj se na smert dobro pri¬
pravi. Nehote jo napade huda otožnost,
ki njeno bolehavost toliko shujša, da so
sploh mislili, zdaj zdaj se bo to čudno pre¬
rokovanje res spolnilo. Poprej je še ne¬
koliko zavživala, ta dan pa ni mogla nič
druzega, kakor le nekoliko vode, ktero

so poprej na čudodelnem kraji v Filipo¬
vem postavili, da je s tem svoje zaupanje
na Marijino pomoč pokazala.

Da se na neznano pot v večnost, ko¬
likor moč, pripravi, bila je tisto popol¬
dne še enkrat previdena. In tako priča¬
kuje prihodnje noči. Proti večeru prosi
svojo postrežnico, naj bi namesto nje mo¬
lila sveti rožnivenec, razodene tudi namen,
zakaj ga je dozdaj molila. Postrežnica je
pripravljena, pa vendar pristavi, da hoče
sveti rožnivenec darovati tudi na čast sve¬
temu Jožefu, da bi jej sprosil srečno zad¬
njo uro.

Ker celi dan ni druzega zavžila, kakor
merzle vode, pregovori jo proti devetim
zvečer, da vzame malo gorke kave. Ali
urno vse nazaj izmeče in jo hudo davi;
pri tem se močno utrudi in zdaj zaspi.
Malo pred polnočjo ima čudne sanje.
Blizo postelje vidi Mater Božjo, belo oble¬
čeno; na glavi ima dolgo, belo tančico,
pod ktero so se videli nazaj viseči lasje.
Njeno obličje je bilo kaj prijazno in lepo.
Mati Božja se bliža njeni postelji, se Iju-
beznjivo pripogne proti njej in pravi:
„Tvoja bolezen je proč.“ Če tudi je bila
Mati Božja tako prijazna, vendar bolna
reva ne more verjeti, da bi na mah ozdra¬
vela ter jo dvomljivo gleda. In Mati Božja
vzame spod svoje obleke papirček, ki je
bil kakor zavito in zapečateno pismo, kte-
rega bolnici na odejo položi in pravi: „Tu
je moje zagotovilo/' Bolna si ne upa
pisma precej vzeti. Vendar ga bolj na¬
tanko pregleduje in zapazi, da pečat ni
navadni pečat, ampak je majhna podo¬
bica Marije pomočnice. In ko pismo oberne,
bere na drugi strani te besede: „Tvoja
Mati Marija pomočnica.' 1  Ko pa pismo le
še ogleduje, zasliši šumenje, kakor bi
ženska s svilnato obleko, po hiši šla. In
ko se ozre, Matere Božje ni več bilo.

Zdaj se prebudi. V misli, da ni sa¬
njala, ampak da je imela resnično pri-

245

kazen Matere Božje, seže vsa gotova z
roko po kraji, kjer je mislila, da mora
pismo ležati. Ali pisma ni nikjer. Čuti pa,
da je zdrava in da nima nikakoršnih bo¬
lečin. Urno pokliče postrežnico, ki je ne¬
koliko zadremala in na vprašanje, kaj bi
rada, pravi: „Kako mi je!“ „Ti je slabo?“
jo vpraša postrežnica. „Ne, meni je dobro“,
pravi in pove čudne sanje. In ko vse do¬
pove, poskusi, če je res zdrava ter stopi
sama iz postelje. In poskušnja je poka¬
zala, da je popolnoma zdrava. Veselje
obeh je tako glasno, da se vzbudi druga
ženska v bližnji sobi ter se čudi, da se
sosede smejete in tako glasno pogovar¬
jate. Tudi tej se pokaže ozdravljena in
veselje je veliko. In zdaj postane ozdrav¬
ljena tako lačna, da jej še po noči jesti
pripravijo. Glasno hvali ljubo Mater Božjo
in združeno molijo lavretanske litanije in
sveti rožnivenec, kar ozdravljena vse klečd
opravi. — In žena je res terdna in
zdrava.

To prečudno ozdravljenje je zopet po¬
vzdignilo zaupanje v mogočno pomoč Ma¬
rije pomočnice v Filipovem. (Mon. Ros. II.)

96. Marija se prikaže v Pontmain-u
z  na Francoskem.

Bilo je 17. prosinca 1871 proti ve¬
čeru, ko se je že mračilo. Ravno je ura
pet odbila v cerkvenem zvoniku v Pont-
main-u, v majhni fari Lavalske škofije na
zgornjem Francoskem.

Dva dobra otroka, Evgen in Jožek
Barbedete, eden dvanajst, drugi deset let
star, sta s svojim očetom delala na skednji
pri domači hiši. Eden teh otrok stopi iz
skednja, da pogleda, kakšno vreme da je.
Zagleda pa nad hišo prelepo, veliko ženo.
Oblečena je v višnjevo, z zvezdami po¬
suto oblačilo, z dolgimi, visečimi rokavi.
Bila je brez pasa. Tudi čevlje je imela
višnjeve, na sredi čevljev je v podobi

cvetlice zlat trak. Cerna tančica je za¬
krivala lase, ušesa in zgornji del čela ter
je čez rame visela. Na glavi je imela
zlato krono, po sredi z rudečim trakom.
Krona je bila do dvajset centimetrov vi¬
soka in zgoraj širja. Njen obraz je bil
neizrečeno lep. Vsa podoba z navzdol raz-
prostertimi rokami je opomnila na po¬
dobo brezmadežnega spočetja.

Ko Evgen zagleda to prikazen, misli
si, morda to pomeni smert starejšega brata,
ki je takrat bil na vojski in od kterega
že tri tedne nič slišali niso. Vendar se
nič ne boji. In ker se mu prikazen na-
smehlja, se popolnoma umiri.

To čudno prikazen je gledal do četert
ure, dokler ne pride iz skednja Joana
Detuis, ktera se je med tem s starim
Barbedetom pogovarjala. Joana in starši
pa niso ničesa videli, tudi drugi ljudje
ne. Brat Evgenov pa je ravno tako videl
prikazen ter jo je tudi tako opisal, kakor
Evgen.

Mati, ki je svoje pridne otroke po¬
znala, da niso nikakoršne laži zmožni,
reče: „Morebiti je sveta Devica, zato mo¬
limo njej v čast petkrat Oče naš . . in
Češčenamarija . In tako so tudi storili.

Otroka sta željno premišljevala to čudno
prikazen, da sta celd večerjo opustila. Ko
na materino opominjevanje gresta v hišo,
pa vedno le vun silita, pravi jima mati:
„Preden gresta spet gledat, molita še
petkrat Oče naš . . in Češčenamarija . .,
pa molita stojh, ker je merzlo!“ In res
je bila zemlja s snegom pokrita, na nebu
pa so zvezde migljale. Tekla sta zopet
vunkaj in po nekterih minutah zakličeta:
„Ravno taka je! Gospa je tako velika,
kakor sestra Vitalina.“ (Vitalina je bila
šolska sestra, ki je otroke učila; ker v
Pontmain-u so učile v šoli tri nune, ki
so se imenovale: „sestre molivkeBožje pra-
vice“.) ,,Prav, pravi mati, poslati hočem
po sestro Vitalino; sestre so boljše, kakor

246

vidva, bodo tudi kaj videle." Sestra Vi-
talina res pride, ali tudi ona nič ne vidi.
Imele so pa šolske sestre več malih de¬
kličev v preskerbljevanji. Vitalina gre
in pripelje seboj tri male deklice. Dve
ste bili iz Reneške škofije, ena enajst,
ena devet let stara. Te deklice pa so vse
tri videle čudno prikazen.

Šli so in povedali gospodu župniku.
Bil je častit starček, ki je že od leta
1836 župnik tej župniji. Ko zve o pri¬
kazni Matere Božje, spreleti ga svet strah.
Ves zavzet nekaj časa postoji in potem
se poda proti Barbedetovim.

Med tem je prišla tudi še druga šolska
sestra Marija Eduard. Sešlo se je še
več druzih ljudi, ki so zvedeli o čudni
prikazni. Ali samo oni otroci so videli
prikazen. Tudi jo je videl mali otrok
Evgen Friteau, komaj šest let star, in
mala deklica, še ne tri leta stara, ki je
s svojimi ročicami sem ter tje mahala in
vsa vesela vpila: „Jezus, Jezus!"

Sestra Vitalina je sredi pota stoje
molila sveti rožnivenec japonskih muče¬
nikov, ki je sostavljen iz djanja vere,
upanja in ljubezni in več zdihljejev, s
kterimi so odpustki sklenjeni. Vsi zbrani
so z njo molili.

Ko se častiti gospod župnik približa,
spremeni se prikazen. „ Lej te, lejte, zdaj
se bo nekaj zgodilo!" zavpijejo vsi otroci
z enim glasom. In zdaj pripovedujejo go¬
spodu župniku, da vidijo okoli prikazni
za roko debel kolobar, ravno take barve,
kakor je njena obleka. Kolobar je za en
komolec od podobe in med njim in med
podobo stoje štiri sveče, dve pri kolenih,
dve pri ramah čudne Gospe. Vidijo tudi
rudeč, na persih viseč križ.

Do petdeset ljudi je bilo že okoli otrok.
Nekteri so jim verjeli, drugi neverni so
se norčevali in zaničevaje se posmehovali.

„Glejte, zdaj je vsa žalostna", pravi
Evgen Barbedete. In »Gospa" je res svoj

premili nasmeh spremenila v veliko ža¬
lovanje, ko ljudje niso bili pazljivi in so
se nespodobno obnašali. Gospod župnik
jim zaukaže tiho biti.

»Gospod župnik", pravi sestra Marija
Eduard, „kaj, ko bi vi s sveto Devico go-
vorili?“ »Molimo“, odgovori gospod. In vsi
pokleknejo. Sestra Marija Eduard moli
sveti rožnivenec in vsi z njo molijo.

In zopet se prikazen spremeni. „Gospa“
je veliko veča. „Zdaj je dvakrat tako
velika, kakor sestra Vitalina“, pravijo
otroci. Tudi kolobar se je raztegnil in
zvezde se skupaj pomikajo in proti „Gospej“
gredo ter se množijo na obleki, da je
vsa zlata.

Zdaj nastane četerti prizor. Sestra
MarijaEduard prične Marijino pesem: „Moj
duh poveličuje Gospoda . .“ in otroci na¬
znanijo nekaj novega. Velika pola, kakor
sneg bela, se širi pod nogami čudne pri¬
kazni, da se raztegne do dvanajst me¬
trov na dolgo in otrokom se zdi, da piše
nevidna roka po beli poli prelepe, zlate
čerke. In otroci berejo te besede: „Priez,
mes enfants!“ po naše: „Molite, moji
otroci !“ Ko je bila Marijina pesem skon-
čana, bile so ravno te besede napisane.
Te besede, ktere so otroci posebej glas-
kovali, so množico presunile. Nihče si ni
upal nobene nespodobnosti več. Mnogi so
jokali. — In „Gospa“ se je spet nasmeh
deržala. Bilo je okoli pol osmih.

Peti prizor, kot nadaljevanje prejš¬
njega, nastane, ko so na željo gospoda
župnika začeli prepevati lavretanske lita¬
nije. Ko zakličejo: Sveta Marija, prosi za
nas! se prikažejo nove zlate čerke. In otroci
berejo: „Bog vas bo v kratkem času usli¬
šal 1“ Te čerke so dopolnile pervo versto
napisa. Po zadnji besedi vidijo otroci
zlato piko, kije bila tolike velikosti, kakor
čerke same.

Ko otroci te besede glasno preberejo,
so vsi pričujoči neizrečeno razveseljeni.

247

Veseli zdihljeji in klici se slišijo, mnogi
jokajo. Vsi so čudno ginjeni. „Gospa'‘
gleda otroke in se jim smehlja.

Ko zdaj zapojejo: „Neomadežana .. in
češčena si kraljica . .“, nastane zopet nov
prizor. Komaj začnejo peti, že otroci na¬
znanijo nove čerke na dolgi poli, toda v
novi versti. Ko pojejo: „0 Mati visoka,
Kristusu preljuba!" so otroci čerko za
čerko imenovali in zbrali so besede: „Moj
Sin . . .“

Vse pričujoče prešine čudna, neznana
groza. „Gotovo je sveta Devica!" pra¬
vijo otroci. „Res je!" ponavljajo pri¬
čujoči.

Ko so speli tudi: „Češčena kraljica.."
brali so otroci: „Moj Sin se da omečiti."

Pod te dve versti se potegne zdaj
na prikazni zlat perstan. Ljudje so mirni,
vsi sveto prevzeti. Otroci pa zaporedoma
ponavljajo celi napis.

Ko je vse tiho, opomni gospod žup¬
nik sestro Marijo Eduard, naj zapoje kako
pesem v čast Materi Božji. In sestra
začne peti.

Prikazen se zopet spremeni. Sveta
Devica povzdigne roke, ktere je doslej
navzdol deržala. Povzdigne jih do svojih
ram in svoje perste počasi premika, kakor
da bi petje spremljevala in gleda otroke
s premilim smehljanjem.

„Glejte, smeje se", vpijejo in veselo
skačejo, ploskajo z rokami in kličejo eden
bolj ko drugi tako priserčno radostno, da
nihče ni v stanu ponavljati: „0 kako je
vendar lepa! O kako je lepa!" — Tudi
pričujoči veselo kličejo.

Zdaj se prične že osmi spremen.

Ko so jenjali Mariji v čast peti, zgi¬
nil je napis, ki je bil videti kakih deset
minut.

Zdaj so peli še pesem v čast Zveli¬
čarju Jezusu Kristusu. Pri vsaki kitici
so ponovili: Usmili se, o Gospod! —
In obličje presvete Device se spremeni.

Hudo žalovanje jo obda. Otroci pa vi¬
dijo, da se sveta Devica pripogne in prime
rudeč, do šestdeset centimetrov visok križ,
na kterem je Kristusovo Telo, tudi ru-
deče. Z obema rokama moli križ proti
otrokom, kakor da bi ga jim kazala. Verh
križa so brali na beli tablici napis z ru-
dečimi čerkami: Jezus Kristus. Zdelo se
je otrokom, da užaljena sveta Devica s
pričujočimi moli.

Že zopet nov spremen.

Presvetla zvezda se prikaže pod no¬
gami svete Device, prestopi na levi strani
višnjevi kolobar, prižge vse štiri sveče ter
se nad glavo ustavi.

Ljudje zapoj 6: „ Zdrava morska zvezda."
In med tem zgine rudeč križ. Sveta De¬
vica razpne zopet svoje roke, kakor na
podobi čistega spočetja. Na vsaki rami
pa se prikaže bel, do dvajset centimetrov
visok križ, kakor vsajen. In Marija se
zopet materno-ljubeznjivo nasmehlja.

Že je bilo pol devetih. Gospod žup¬
nik pravi: „Opravimo skupno večerno mo¬
litev!" Vsi pokleknejo. Po molitvi je iz¬
praševanje vesti; vse je tiho. Otroci pa
neprenehoma gledajo v nebeško kraljico.
Zapazili so, ko je vse tiho delo, da se
vzdiguje spod Marijinih nog velika bela
tančica, ki se počasi vzdiguje in čudno
prikazen do vrata zakrije. In otroci vidijo
samo prelepo obličje, ki se jim še vedno
smehlja. S časom pa zgine tudi glava,
krona, tančica, višnjevi kolobar in sled¬
njič sveče, ki so do konca gorele.

Bil je to deseti in zadnji spremen.
— Ura je kmalo bila devet.

Vsak gre na svoj dom, globoko pre¬
sunjen velicega čuda, ki so ga v vednem
spominu ohranili.

Kmalo so pobožni romarji začeli ro¬
mati na kraj prikazni. Cele procesije so
prišle; ne le iz Lavalske škofije, tudi iz
bližnjih škofij so v procesijah romali v
Pontmain.

248

Veliko prošenj je bilo uslišanih, mnogo
bolnikov ozdravljenih, veliko grešnikov se
je spreobernilo. Sveta vera je oživela.
Verni so svojo pobožnost množili pri stebru,
kterega so postavili na kraji, kjer seje
nebeška kraljica otrokom prikazala.

Ko je prihodnje poletje Lavalski škof
v Pontmainski cerkvi zakrament sv. birme
delil, pridigal je od slave Matere Božje
ter očitno spoznal, da verjame, da se je
ponižnim otrokom kraljica nebeška pri¬
kazala.

Ko je škof vse natanko preiskal, je
2. svečana 1872 razposlal pastirski list,
v kterem spozna, ,,da se je neomadežana
Devica, Mati Božja, 17. prosinca 1871 v
vasi Pontmain resnično prikazala. Zato je
pripuščeno v celi škofiji častiti prebla-
ženo Devico z naslovom: „Naša ljuba
Gospa od upanja v Pontmain-u“.

Nadalje piše škof: „Da vstrežem žel¬
jam, ki mi dohajajo od raznih strani,
sklenil sem, postaviti svetišče na kraji,
kjer se je Marija blagovoljno prikazala/'
(Sausseret II.)

97. Preblažena Devica se prikaže v
St. Luisu v Ameriki.

Zapustimo za nektere trenutke Evropo
in podajmo se v duhu v Ameriko. Tam
v novem svetu je veliko mesto, po sve¬
tem Ludviku imenovano St. Luis.

V tem mestu je živela uboga deklica
Terezija Šafer. Deset let staro so Šafer-
jevi za svojo vzeli, zato se je Šafer pi¬
sala. Tiha in mirna Terezija je bila srečna
v tej dobri hiši. V svojem dvajsetem letu
pa je začela bolehati. Vsa revna je bila
sprejeta v bolnišnico svetega Vincencija,
ktero so Nemci v tem mestu imeli. Zdrav¬
nik Kooper jo je zdravil. Spoznal je, da
je na jetrih hudo bolna, tudi zunaj je
imela veliko oteklino. Več zdravnikov jo
je zdravilo, ali vse je bilo zastonj. Ko¬

likor bolj so jo zdravili, toliko huje jej je
bilo. Preselila se je v drugo bolnišnico,
ktero so pri svojem samostanu napravile
nune, ki se imenujejo sestre „de la mer-
cie". Tudi tukaj so se zdravniki veliko
prizadevali, da bi bolno Terezijo ozdravili.

Ko pa reva konec meseca malega ser-
pana 1871 toliko oslabi, da več iz po¬
stelje ne more ter spozna, da vsa člo¬
veška pomoč nič ne izda, zaupa le še na
ljubega Boga. Zato začne z nunami oprav¬
ljati devetdnevnico v čast blaženi Marga-
riti Alakok. Devetdnevnica je končana,
ali nobenega polajšanja ni, le še hujše
je. Vendar Terezija ne obupa. V družbi
druge bolne deklice, Magdalene Heinstat,
opravlja drugo devetdnevnico v čast pre-
blaženi Devici ter moli vsak dan litanije
na čast presladkemu Marijinemu Sercu.
Kolikor bližej pa je bil konec devetdnev-
nice, toliko revnejša je bila Terezija. Nič
več ne zavživa, premakniti se ne more.
Za gotovo so mislili, da mora umreti.

Štiriindvajsetega velicega serpana je
devetdnevnica končana. Ker so vsi obupali,
da bi jej še kaj odleglo, spovedala seje
in drugo jutro, v saboto 25. velicega ser¬
pana, prejela je sveto Obhajilo in po¬
slednje olje. Zdravnik Kooper je ob enaj¬
stih dopoldne spoznal, da ne more dneva
preživeti. Ležala je nezavedna, pa čisto
mirna. Vsak trenutek so mislili, da bo
zadnjikrat zdihnila. Komaj pa zdravnik
in mašnik odideta, ju nazaj pokličejo.

Kako sta se čudila, ko stopita v sobo
in Terezija sedi na postelji in jima s
čisto zdravim glasom pravi: „Meni je
dobro, jaz grem domu!" „Se ve da",
pravi mašnik, proti nebu kazaje, „v ne¬
beški dom pojdeš." Vsi menijo, da blčde.
Ker pa le ne jenja terditi, da je zdrava,
pritisne jo postrežnica s svojo roko prav
močno na kraj bolečin, pa ne čuti nobene
otekline več. Terezija tudi nobenih bole¬
čin več nima. Kaj se je zgodilo? Usmil-

249

jena sestra jo vpraša, kdo bi jo bil ozdra¬
vil. „Presveta Devica me je ozdravila",
pravi.

Potem prav priprosto pripoveduje, da,
preden so jej podelili sveto poslednje olje,
se je iz svoje nezavednosti prebudila in
ko odpre svoje oči, vidi na desni svoje
postelje preblaženo Devico v sredi velike
bliščobe. Nebeška kraljica je bila bliščeče-
belo oblečena, bela je bila tudi tančica,
ktero je imela. Na njeni glavi se je bliš-
čala zlata, z zvezdami okinčana krona,
desnico je imela na persih. Terezija se
te prikazni prestraši. Urno pa mine ves
strah, ko jo presveta Devica vpraša, hoče
li obljubiti, da bo storila, kar ona tirja,
da bo ozdravela? „Obljubim“, pravi Te¬
rezija. „Boš li napravila v tej sobi po¬
dobo, na kteri bo naslikana tebi dana pri¬
kazen?" ,,Bom.“ „Hočeš li vstopiti v sa¬
mostan in storiti obljubo, da boš bolni¬
kom stregla?" „Po smerti svoje matere
bom storila, kar se od mene zahteva",
obljubi Terezija. „Ko bodo tvojo mater
zakopali, boš v samostan stopila", do¬
stavi preblažena Devica in potem zgine.
Terezija pa se zopet ne zavij, ko jej sveto
poslednje olje delijo.

Tisti trenutek pa, ko je bolna Tere¬
zija z Marijo govorila, bila je v sobi le
ena njenih prijateljic, Ana Vene, ki je po¬
zneje k nunam dobrega pastirja pristo¬
pila. Ta pa ni videla presvete Device, pa
tudi nič ni slišala, le zapazila je, da obraz
bolne Terezije se je spremenil nekako po¬
sebno in nebeško. Tudi nekaj Terezijnih
odgovorov je slišala.

Ura je poldne ©dbila. Terezija prosi,
naj jej dajo kaj jesti. In zdaj vstane iz
postelje, povžije njej prineseno hrano in
gre v kapelo, kjer več ko eno uro kleče
moli. Potem obhodi samostan in obišče
svoje starše.

Drugo jutro pride zdravnik Jarnall,
da po svoji vsakdanji navadi obišče bol¬

nike. Ne more se zadosti načuditi, ko mu
mlada Terezija, popolno zdrava, smehljaje
se naproti pride.

Terezija ostane še nekaj dni v samo¬
stanu, potem gre k svojim staršem nazaj
in opravlja brez vsega truda svoja do¬
mača dela.

Častiti mašnik, oče Ašeider, je to pri-
godbo očitno razglasil po časnikih in zra¬
ven pridjal spričevanje treh zdravnikov,
ki  so Terezijo zdravili in jo po prečud¬
nem ozdravljenji videli. (Sausseret II.)

98. Marija se prikaže deklici Izabeli
in neki nuni.

Pri bratovščinah Marijinih je opisano,
kako se je preblažena Devica prikazala
pobožnemu grofu Frideriku de Bray, kako
prečudno ga ozdravila in mu naročila, naj
ustanovi bratovščino „kraljice angeljev".
Kako velik ljubljenec Matere Božje je ta
njeni posebni častivec, naj tukaj le en
prigodek navedem.

Mati devetnajstletne Izabele, gospa
Ladi M. Muraj, sama piše 14. rožnika
1872 gospodu Devilu, ki je prednik bra¬
tovščine naše ljube dospe v Toulousu na
Francoskem.

Imela sem šest otrok, piše gospa, pe¬
tero mi jih je umerlo in upam, da gle¬
dajo obličje Božje. Edino dete, ki mi je
še ostalo, je devetnajst let stara deklica,
dobra in čista, kakor angeljček. Dve
leti jo je mučila ravno taka bolezen,
ki je njene sestre in brate pobrala. Bili
smo z njo v Agenu, ko smo iz Bordo-a
prišli. Mislili smo iti za nekaj dni na
slovečo Božjo pot v Lourd. Bilo je v
sredo o polnoči, ko smo vsi pričakovali
konec uboge Izabele. Moja mati, moja
sestra in moj mož smo molili pri umi¬
rajoči. Milo smo jokali in zdihovali ter
čakali zadnjega zdihljeja njenega. Na
enkrat se odprejo vrata in v sobo k nam

250

stopi mašnik. Ko se nam bliža, prijazno
pravi: „Otroci moji, kaj pa jokate ?“

V svoji prehudi žalosti zakličem:
„Kaj bi ne jokali! mar ne vidite, da moja
hči umira, če ni že mertva!"

»Ne, ne, ne jokajte toliko, imejte za¬
upanje!" pravi neznani gospod.

In zdaj prime za roko mojo hčer, ki
ni kazala prav nič življenja. Mašnik po¬
vzdigne svoje oči proti nebu, moli nekaj
trenutkov in pravi: »Moja hči, v imenu
Gospoda Jezusa in v imenu neomadežane
kraljice angeljev vstani in hodi!"

In tisti trenutek odpre moja hči svoje
oči, vzdigne se iz postelje in se verže
meni v naročje. — Kakošno veselje sem
občutila, pač ne morem popisati.

Mašnika pa nikjer ni bilo. In nihče
v hiši ga ni videl, nihče ni vedel, kdaj
in kako je prišel, ne kdaj in kako je od¬
šel. Popraševala sem vse ljudi, kar jih
je pri hiši. In ko sem svoji hčeri pove¬
dala, da čudnega mašnika nihče ni videl,
rekla mi je: »Ljuba moja mati, kako ho¬
čete, da bi ga bil kdo videl, on je oče
de Bray!“

»Je li tukaj v Agenu?" vpraša moj
mož. »Ne, oče, on je v Toulousu", pravi hči.

»Pa, moja hči, kako pa veš, da je v
Toulousu in ob enem tukaj v Agenu?"

»Oh, moj oče, to je skrivnost Božja!"
pravi Izabela.

Moj mož gre vun, da po telegrafu v
Toulousu popraša, je li oče de Bray v
Toulousu? Na večer dobimo odgovor, ki
nam naznani, da oče de Bray že več
mescev Toulousa ni zapustil.

Opoldne pri obedu vpraša moj mož:
»Kako pa veš, Izabela, da je bil ta maš¬
nik oče de Bray?“

»Moj oče, vedela sem to tisti trenu¬
tek, ko sem mislila, da bom zadnjikrat
zdihnila. Preblažena Devica se mi je pri¬
kazala ter mi je rekla: »Moja hči, za¬
upaj ; glej, pošljem ti vodnika moje glavne

bratovščine naše ljube Gospe angeljske,
on te bo k življenju obudil." In na mah
sem zopet oživela. Ko sem pa oči od-
perla, sem zapazila tega mašnika in kar
sem slišala iz njegovih ust, so bile samo
te besede: »Jaz sem poslanec naše ljube
Gospe angeljske na zemlji, jaz sem oče
de Bray.“ — Nedolžni Izabeli se je pri¬
kazala Marija sama in nebeška kraljica
je poslala svojega ljubljenca mašnika de
Bray, da jo je ozdravil on, ki je usta¬
novil imenitno bratovščino naše ljube Gospe
»kraljice vseh angeljev".

In kako ljuba je Materi Božji ta bra¬
tovščina, pokazala je nebeška kraljica
sama, ko je ponižno nuno iz družbe »Ma¬
rijinih hčer" v prikazni naučila, s ktero
molitvico naj verni »kraljico vseh ange¬
ljev" častijo.

Mesca malega travna 1866 se pri¬
kaže tej nuni v samostanu »naše ljube
Gospe pribežališča" v Angletu, Bajoneške
škofije. Marija pravi: »Prerokovanje v
Saleti se bo zdaj zdaj izpolnilo. Povej lju¬
dem, naj veliko molijo, da jezo Božjo
potolažijo."

In z Božjo močjo razsvetljena vidi ta
pobožna duša v duhu, kako so hudobni
duhovi po svetu razpostavljeni in kako
prestrašno razsajajo. Ko se pa v tej pri¬
kazni vsa oplašena k Mariji ozre, da njeno
vsemogočno pomoč zakliče, sliši Marijo,
ki pravi, da so hudobni duhovi zares po
svetu razkropljeni, pa da zdaj je čas, naj
verni kličejo kraljico vseh angeljev na
pomoč, da razpošlje svoje legijone bla¬
ženih duhov, da peklenske duhove pre¬
magajo in jih v černO brezdno nazaj za¬
podijo.

»Pa, ljuba moja Mati!" zdihne po¬
božna nuna v svoji otroški priprostosti,
„saj ti, tako mogočna in tako dobra, lahko
razpošlješ svoje angelje, ne da bi te mi
za to prosili." »Ne“, pravi preblažena
Božja porodnica, »molitev je od Boga sa-

251

mega stavljen pogoj, da ljudje milost do¬
sežejo/

„No, moja ljuba Mati", prosi po¬
božna hči Marijina, »ne bi mi pa ven¬
dar hotela razodeti, kako te hočemo
prositi?"

In glej, Mati Božja je tej sveti duši
vstregla ter jo je to-le molitvico naučila:
„ Veličastna kraljica nebeška, najviša
Gospa angeljska, ki si od začetka sem
od Boga prejela moč in nalogo, da sa¬
tanu glavo stareš, ponižno te prosimo,
pošlji svoje svete vojske, da na tvoje po¬
velje in s tvojo močjo hudobne duhove
preženejo, jih povsodi premagajo, njihovo
prederznost ukrotijo in jih v peklensko
brezdno nazaj zapodijo!“

Presrečna nuna razodene vse to ča¬
stitemu vodniku družbe naše ljube Gospe
pribežališča v Angletu, gospodu Cestaku.
In ko Bojenejski škof to molitvico po-
terdi, urno se razširi po vsej Evropi.
(Sausseret II.)

99. Prikazovanje Matere Božje v Kriitu
na Elzaškem.

Sedmega malega serpana so šli trije
enajstletni otroci borovnice brat v gozd,
ki je nad Kriitom v znožji starodavnega
grada frankovskih vitezov. Ko nekoliko
časa berejo, stoji pred njimi čudna, bela
Gospa. Imela je svetel križ na persih in
žareč križ verh zlate krone na svoji glavi.
Otroci se prestrašijo, nekoliko postojč in
gledajo, potem pa preplašeni bežijo. Eno
dete še nekaj časa postoji, ko pa vidi, da je
samo, tudi zbeži. Drugi dan povedo otroci
v šoli, kar so videli. Po šoli, proti ve¬
čeru, gre učiteljica, šolska sestra, z njimi
na kraj prikazni. Kmalo otroci zavpijejo:
»Tukaj je, tukaj je!“ Sestra pa ne vidi
nič. Bela Gospa pomigne otrokom, naj
gredo za njo. Ko nekoliko višej pridejo,
kar zgine. Tudi naslednje dni se prikaže,

pa z otroci gre vselej nekoliko višej, da
slednjič na verh hriba pridejo. Drugi dan
se zopet prikaže, pa gre z otroci neko¬
liko navzdol, do srede hriba, kjer je nek¬
daj na starem drevesu podoba Matere
Božje visela. In zopet zgine. Tukaj pa
se še večkrat prikaže.

Prikazuje se pa ne le malim otrokom,
ampak belo Gospo vidi na stotine ljudi,
vsacega stanu in vsake starosti. Šolska
sestra, ki začetkom ni nič videla, jo je
pozneje v raznih podobah videla. Tako
tudi neki učitelj. Vojak, ki je bil na vojski
ranjen, terdil je, da ni čutil nobenih bo¬
lečin, ko je čudno prikazen videl. Drugi,
papežev vojak, je videl belo Gospo kro¬
nano z zelenim vencem, v kterem so bile
bele cvetlice vpletene. Tudi neki dvajset¬
letni mladeneč iz Kruta jo je ravno tako
videl. Neki mož iz Petrovega jo je več
dni zaporedoma videl ter je vsaki dan
prišel uro daleč na hrib molit. Ne pri¬
kazuje se pa vsem enako. Eni jo vidijo
samo, drugi jo vidijo od angeljev obdano,
eni, da stoji na svetovni krogli z Dete¬
tom Jezusom na naročji, eni spremljano
od starega mašnika. Nekteri vidijo le
bliščečo svetlobo, v kteri ne razločijo ni-
kakoršne človeške podobe. Največ ljudi
pa nič ne vidi. Dan na dan pa vrejo
ljudje skupaj. In ne le pravoverni, tudi
krivoverni hodijo na hrib.

Na kraji prikazovanja je zares pre¬
tresljiv pogled. Vsi priserčno molijo, eni
klečč, drugi stojč, eni zdihujejo, drugi
točijo solze. Vsi so v sercu presunjeni
in če tudi nič ne vidijo, vendar so na
tem posvečenem prostoru srečni in težko
se ločijo od tod.

16. in 17. grudna 1872 so nektere
deklice videle Mater Božjo belo oblečeno,
pa černega obraza; imela je zlato, na¬
zobčano krono na glavi in razprosterte
roke. Belo jagnje je stalo na njeni desnici.
Mala Odilija Martin je tisti dan videla

252

Marijo v obleki z zlatom pretkani, z
modrim pregrinjalom in z nebeškim De¬
tetom na naročji. Ko je deklica molila:
„0 Marija, brez madeža spočeta . vzdig¬
nilo se je Dete Jezus ter stegovalo svoje
ročice proti deklici. Gotovo je tako po¬
kazalo, kako dopadljiva je Božjemu Sinu
molitev, s ktero se povzdiguje in slavi
najlepša prednost njegove preblažene Ma¬
tere.

Včasih vidijo nekteri poleg prikazni
svetega Očeta Pija IX., kterega precej
spoznajo, kakor bi ga bili vsi že v Rimu
videli. In tako ima skoraj vsak dan dru¬
gačno, novo prikazen; pa tudi vsak dan
se množi število presrečnih, ki prikazen
Matere Božje v eni ali drugi podobi vi¬
dijo. Vsi pa so v svojem sercu prečudno
in neznano razveseljeni. „ Čudno, čudno
je", pripovedujejo verni, ki se vračajo s
hriba. Nekega mutca, ki ni od tega nič
vedel, pelje njegova mati na čudni hrib.
Moral je gledati kaj lepega, bil je ne¬
znansko vesel, gledal je nepremakljivo na
neki kraj ter je svoji materi naznanil, naj
le sama gre domu, on pa hoče tam ostati.

O začetku so nekteri dvomili ter niso
hoteli verjeti ljudem, ki so videli prika¬
zen. Ali te priče so se dan na dan mno¬
žile, kakor se je prikazovanje množilo.
Nič ne dč, da se je Marija v raznih po¬
dobah prikazovala. Saj jej vsegamogočni
Bog lahko da tisto podobo, ktera njemu
dopade, lahko jo obleče, kakor se njemu
pripravno in ljubo zdi. Vse te raznotere
podobe imajo pa vendar le dvojni pomen:
bliščobo in bolečino, veselje in žalost,
upanje in gorje. In ravno to je bil spre¬
mim Marijinega življenja tukaj na zemlji.
In tako je zmiraj tudi naše življenje.

Kakor pri prikaznih v La Saleti, v
Lourdes-u in v Pontmain-u, popraševali
so se tudi tukaj: Kdo je ta prikazen? V
Lourdes-u so dobili odgovor: „Jaz sem
neomadežano spočetje." V La Saleti in v

Pontmain-u je prikazana govorila od svo¬
jega Božjega Sina. Verni so spoznali, da
je Mati Božja. Pa tudi tukaj so precej o
začetku bili te misli, da je preblažena
Devica. Pobožno verno ljudstvo je urno
spoznalo svojo nebeško Mater. Da se je
tolikim, pa v tako različnih podobah pri¬
kazala na Elzaškem, je pač nebeška mi¬
lost, materna dobrota, ki nas mora z ve¬
seljem in s sladko tolažbo napolnovati.
Kolikor nam pripovedujejo zgodbe od pre¬
čudnih prikazovanj Matere Božje, ne naj¬
demo nikjer kaj bolj tolaživnega, bolj
čudnega.

Naj še zapišem, kako se je naša ljuba
Mati Božja na tem hribu šestkrat po versti
prikazala štiri in dvajsetletni devici Aloj¬
ziji Kaltenbah iz Kolmara.

10. prosinca 1873 je Alojzija videla
Marijo, kakor neomadežano spočetje. Vpraša
jo: „V Jezusovem Imenu te vprašam: Kdo
si ?“ In prikazen trikrat zaporedoma pravi:
»Jaz sem Mati usmiljenja.«

Pri drugi prikazni je imela Marija na
desni roki Dete Jezusa, v svoji levi pa
malo svetinico. Belo oblečena, z višnje¬
vim plaščem ogernjena je imela zlato
krono na glavi. Kmalo pa je zginila.

Pri tretji prikazni je imela Marija
roke križem čez persi. Alojzija jo nago¬
vori: „Marija, naša Mati, kaj hočeš od
nas?" In dobila je odgovor: „Molite, mo¬
lite neprenehoma, vaše molitve bodo usli¬
šane." In Marija da svoj materni blago¬
slov in zgine.

Četertič vidi Alojzija, kako Marija od
solnca doli gre. Kakor zlato se sveti. Njen
obraz je resnoben. Angelji jo spremljajo.
V svoji desnici ima meč, kterega proti
reki Reni verže. Na njeni glavi se blišči
zlata krona. Angelji pridejo in jej vzdig¬
nejo zlato krono, pa jej denejo cvetličen
venec na glavo. In prikazen je bila čisto
blizo nad zbrano množico. Marija se zopet
vzdigne. Presveta Trojica in angeljski

253

kori jo spremljajo, nebeško petje, angeljska
godba se sliši.

Petič pride nebeška kraljica zopet od
solnca, ki je rudečkasto sijalo. Zdelo se
je, da gre okoli hriba. Deklica Alojzija
zakliče: „ Marij a, o Mati moja, kaj hočeš?"
»Molite, molite in delajte pokoro. Dan
rešenja pride." Potem blagoslavljajoča
zgine.

Pri šesti prikazni pride Marija od
solnca doli. V zlatu bliščeča ima zlat križ
na persih. Sveti Oče Pij IX. je blizo nje.
Da mu poljubiti svoj križ in on zgine.
Ko se Marija oberne, da bi se nazaj proti
solncu vernila, zdihne Alojzija: »Ne za¬
pusti nas, dobra Mati, dokler nas ne bla¬
gosloviš !“ Marija se nazaj oberne in pravi:
»Molite, da bo mir Božji z vami!" Da
svoj blagoslov in zgine.

Nad tisoč ljudi je bilo pri teh pri¬
kaznih pričujočih. Vsi so, kakor okameneli,
gledali pobožno Devico Alojzijo. Rumen¬
kasta bliščoba je vse obdajala.

Dokler pa sveta katoliška cerkev o
teh in enakih prikaznih ni odločno spre¬
govorila, pripuščeno je slehernemu, da jih
sme za resnične imeti ali pa dvomiti o
njih resničnosti.

Mi pa zaupljivo kličemo k Mariji, naši
nebeški Materi, da s svojo mogočno pri¬
prošnjo po svojem Božjem Sinu nam sprosi
ljubi mir in usmiljenje Božje. (Mon. Ros. II.)

100. Prikazovanje Matere Božje v
Marpingenu.

Visoko gori v Nemških deželah, v
Trierski škofiji, blizo Francoske meje, je
majhna vas Marpingen, za ktero se svet
pred nekaj leti čisto nič ni zmenil. Od
leta 1876 sem pa se je veliko govorilo
in pisarilo o tej hribovski vasi.

češčenje preblažene Device Marije pa
že od davnih časov biva v tem goratem,
samotnem kraji. Že leta 1699 je huda

bolezen v Marpingenu veliko ljudi pobrala.
Takrat se je vsa soseska zaobljubila, da
hoče vsako saboto popoldne vsega hlap¬
čevskega dela zderževati se in da hočejo
vsako saboto večer v cerkvi združeno sveti
rožnivenec moliti. Celih sto let, noter do
francoske vstaje, so zvesto opravljali to
obljubo. V tistih nesrečnih dneh pa so to
opustili. Ko so nemirni francozi 1. 1814
ta kraj zapustili, je vročinska bolezen
hudo razsajala v teh hribih. Zopet so
ponovili od pradedov storjeno obljubo in
jo tudi natanko spolnovali. Ko so se časi
spremenili, in s časom je marsikaj dru¬
gače postalo, prosil je domači župnik v
imenu soseske 1. 1847 takratnega škofa,
da so ljudi od te obljube odvezali proti
tem, da so se zapisali v bratovščino Ma¬
rijinega serca.

Kakih pet minut od vasi proti nam
doli je gozd, ki mu pravijo Haertelvvald,
ki pokriva znožje precej stermega hriba.
Pod gozdom je travnik, na kterem je sem
ter tj e nekaj germovja. In tu je kraj pri¬
kazovanj, ktere hočem zdaj opisati. Od
todi pelje čedna pot k čudodelnemu stu¬
dencu.

3. malega serpana 1876 je bila na
zdaj najbolj obiskovani Marijini Božji poti
v Lourdes-u zares velikanska slovesnost.
Posvečena je bila nova prežala bazilika
in kronana podoba neomadežanega spo¬
četja kraljice nebeške. Papežev poslanec
je imel okrog sebe 35 druzih škofov, do
3000 mašnikov in do sto tisoč Marijinih
častivcev. In s to slovesnostjo je zgodba
Lourdeske votline nekako sklenjena, ker
imenitnejšega poterdila za češčenje naše
ljube Gospe v Lourdes-u si ne moremo
misliti.

Ta imenitni, za ves svet toliko slavni
dan, ko so podobo Matere Božje v znožji
Pirenejskega gorovja slovesno kronali, se
je daleč gori na Nemškem preblažena De¬
vica Marija prikazala trem revnim otrokom.

254

Marjeta Kunc, Suzana Leist in Ka¬
tarina Hubertus, vse tri po osem let stare,
šle so 3. malega serpana popoldne bo¬
rovnice brat v smrečje, ki leži na enem
bližnjih gričev, ki vas od vseh strani ob ¬
dajajo. Ko pridejo čez travnik v germovje,
zagleda Suzana Leist svetlo bliščobo, pa
čudno podobo. Suzana se hudo prestraši
in zavpije na glas. Tudi oni dve deklici
pritečete in ravno tako vidite. Vse tri
vpijejo in bežijo domu. Vse preplašene
pritečejo v Leistovo hišo. In tu pripove¬
dujejo, kaj so videle: Med germovjem ali
na germovji so videle sedeti ženo, z De¬
tetom na desni roki; žena je imela belo
obleko, belo pregrinjalo in bele nogovice.
Tudi Dete je bilo ravno tako oblečeno,
na glavi pa je imelo venec rudečih cvet¬
lic , ročice je imelo sklenjene in med
persteki je deržalo bliščeč križec, okoli
vrata je imelo moder trak.

Tako so otroci pripovedovali svojim
staršem in drugim domačim ter opisovali
čudno prikazen. Za zdaj jim ni nihče
verjel. Obetali, tudi žugali so jim, naj od
tega molčijo. Drugi so si to natorno raz¬
lagali, da je morebiti ktera žena po ger¬
movji za živino brala, ali da so otroci
videli le kup derv ali kaj druzega be¬
lega. Otroci pa so le svojo terdili.

Še na večer so bili otroci močno zbe¬
gani. Posebno večja, Marjeta Kunc, ni
mogla zaspati, veliko je molila. Njena
mati jej še po noči resnobno prigovarja,
da ne sme lagati. Tudi jej reče: »Ti ne
boš v nebesa prišla, Matere Božje ne boš
nikoli gledala, če lažeš. Ako resnico po¬
veš, ti bom kupila najlepše oblačilo, ki
se pri kramarji dobi.* Deklica pa pravi:
»Mati, jaz ne morem drugače govoriti,
kakor sem videla, če tudi nikakoršnega
oblačila ne dobim, je pa vendar le
vse res.*

Domači gospod župnik in vsa soseska
spričujejo, da so starši teh otrok pošteni

ljudje. Tudi otrokom dajejo spričevanje,
da so nesprideni, nedolžni, da so v učenji
le počasni.

Drugi dan je bil torek, 4. mal. ser¬
pana 1876. Popoldne proti peti uri gredo
otroci spet v gozd. Ne upajo pa se na
kraj prikazni ter ostanejo kakih dvajset
korakov nižej in začnejo Oče naš . . mo¬
liti. Ko molijo tretji Oče naš . ., zopet
zagledajo čudno prikazen, prav blizo sebe.
Nič pa se ne bojijo. Kar jo vprašajo:
„Ženica, kdo pa ste?* In razločno za¬
slišijo: „Jaz sem neomadežano spočeta.*
Otroci vprašajo: »Kaj pa hočemo storiti?*
In odgovor je: »Pobožno molite!“ In šli
so domu ter so med potjo molili.

Doma pripovedujejo, kar so videli in
slišali. Marjetina mati meni: »Prikazen
pač ni rekla: Jaz sem neomadežano spo¬
četa, ampak, jaz sem neomadežano spo¬
četje.* Deklica pa nevoljno pravi: »Mati,
menda hočete vi kaj pri tem imeti; rekla
je: »Jaz sem neomadežano spočeta.*

Tretje prikazovanje je bilo ravno tisti
večer, okoli osmih. Otroci gredo zopet v
gozd. Z njimi pa gre tudi kakih dvajset
drugih otrok in šest odraščenih. Vsi po¬
kleknejo in molijo. Vprašani, če kaj vi¬
dijo, zanikajo otroci z glavami; kmalo
pa dvoje zine, pa nič ne izgovori. Obraz
jima zabledi in v tla imate oči vperte.
Zdaj molijo rožnivenec. Otroci na prigo¬
varjanje druzih vprašajo: »Ženica, kdo
ste?* Odgovor je: »Jaz sem neomade¬
žano spočeta.* Zopet vprašajo: »Je li
molitev dobra bila?* Odgovor: »Dobra.*
»Kaj pa hočete?" še vprašajo. Odgovor:
»Pobožno molite in nikar ne grešite?*
»Smemo li še večkrat semkaj priti?" Od¬
govor: »Le!“

Drugi pričujoči niso pa nič videli in
niso nič slišali. Tudi mala Suzana Leist
ta dan ni nič videla, ne slišala. Tudi po¬
zneje noter do 7. vel. serpana ni nič videla,

255

akoravno je bila s svojimi pajdašicami vselej
zraven. Bila je revica tega hudo žalostna;
veliko je jokala in je celo za eno sveto
mašo dala. Ta večer je šla sama domu.
Oni dve ste, domu gredd, boječe se stis¬
kali k neki starejši pajdašici ter ste stra¬
homa nazaj se ozirali in pravili, da Mati
Božja za njima gre. Odraščenim se je to
čudno zdelo. Ločili so deklici. Eni so oči
zatisnili, drugo so vprašali, kje je pri¬
kazen, naj s perstom tje pokaže; potem
so pervo vprašali, pa je ravno tje po¬
kazala. Ko so do perve hiše prišli, ste
deklici svoje roke proti tlam pobesili in
zavpili: »Na — zdaj je pa zginila!“

Odraščeni, ki so zraven bili, so pri¬
čali, da so začetkom neverno se posme¬
hovali, ali smeh jim je urno prešel in
veliko bolj pobožno so lahko molili, kakor
kdaj poprej. Deklici pa ste bili posebno
veseli. Ko je Katarinico Hubertus njena
mati vprašala, zakaj da je tako vesela,
pravi deklica: »Mati Božja je vendar tako
lepa, v obraz se jej ne more ozirati, je,
kakor da bi v solnce gledala. “

Drugi dan — petega malega serpana
— popoldne gre oče Hubertus z otroci
v gozd. Z njimi gresta tudi bolan rudar
Rektenwald in učitelj Pungert. Otroci
pokleknejo in molijo. Vprašani, če kaj
vidijo, dvakrat zanikajo, potem pa poter-
dijo. Čez nekoliko opomni oče Hubertus,
naj gredo domu. Prikazen spet gre za
njimi. Zopet so poskušali z otroci, kakor
prejšnji večer. In to trikrat. Otroka sta
vselej eni in tisti kraj pokazala.

Na večer, proti deveti uri, so spre¬
mili otroke starši Hubertus, vdova Kunc
in gostilničar Šnur. Dvakrat so zanikali
otroci na vprašanje, če kaj vidijo, v tret¬
jič pa, ko so že trikrat Oče naš . . zmo¬
lili, pokažejo otroci pred-se na tla in
pravijo: »Tukaj-le je, pred nami." Šnur
pravi otrokom, naj vprašajo: »Kaj ho¬
čemo storiti?" Odgovor je: »Pobožno

molite, pa nikar ne grešite!" — »Kako
dolgo bo pri nas?" jo vprašajo. »Do de¬
setih", je odgovor. »Smejo li gospod žup¬
nik priti?" »Ne.“ »Smejo priti gospod
župnik iz Heusweiler-ja?“ (Ta je ravno
tisti večer v Marpingenu bil.) Odgovor:
„Ne.“ »Zamorejo li vsi Mater Božjo vi¬
deti?" Odgovor: »Ako bi nedolžni otroci
bili." »Jo li zamore kteri pričujočih še
videti?" Odgovor: »Ne.* »Je li nihče iz
vasi videti ne more?" Odgovor: „Da.“
»Naj li tukaj postavijo kako podobo ali
kapelo?" Odgovor: »Kapelo." »Kdo naj
kapelo zida?" Odgovor: »Kdor hoče."
»Iz česa naj bo zidana?" Odgovor: »Iz
kamna." »Naj li ljudje k temu kaj pri¬
pomorejo?" Odgovor: »Le.* »Smemo li
prikazni se dotakniti?" Odgovor: »Ne.“
»Smejo pa bolni se je dotakniti, da bi
ozdraveli?" Odgovor: »Ti smejo." »Ali
naj še nocoj kterega bolnega pokličejo?"
Odgovor: „Le.“

Urno teče Šnur in še nekdo v vas,
da semkaj pripeljeta že omenjenega ru¬
darja Nikolaja Rektenwalda, kije že deset
mescev hiral in ni bil za nobeno delo
več. Cela vas je poznala njegov žalostni
stan. Že je bil v postelji, ko ga moža
prideta klicat. Ves razveseljen gre z njima
v gozd. Naroči otrokom, naj poprašajo,
če li sme prikazni se dotakniti? in kje?
Odgovor je: »Sme, na nogi." Otroci po¬
ložijo njegove roke na tla. On zdaj vpraša,
kaj naj moli? Odgovor: »Pod tvojo po¬
moč pribežimo . . in Pridi sveti duh . .
in tako trikrat na dan, osem dni."

Rektenwald se joka, kakor dete in
gre proti domu. Njegova bolezen je
zginila.

To vse se je hitro razglasilo na vse
kraje. Domači gospod župnik je še le tisti
večer iz nekega daljnega pota domu pri¬
šel. Ko je že veliko ljudstva skupaj vrelo
na kraj prikazovanja, on le ni hotel zraven
iti. In ko so tam hoteli postaviti zna-

256

menje, je temu oporekal. In zato ga je
marsikdo po strani gledal.

Ko so daleč na okoli raznesli novico,
da je Rektenwald čudno ozdravel, bilo je
v četertek popoldne že veliko ljudi v gozdu.
Otroci pridejo kmalo popoldne. Marija se
prikaže, kakor je prejšnji večer obljubila.

Čudno ozdravljena je bila polosmo
leto stara Magdalena Kirš. 25 tednov je
revica ležala. Vsak dan so pričakovali
njeno smert. Prejela je že sveto posled¬
nje olje. Mati zavije na pol mertvo Mag¬
daleno v veliko ruto ter jo nese na čudo¬
delni kraj. Marijini otroci jej pomagajo,
da se dotakne nog čudne prikazni. Mati
o nese domu in Magdalena vso noč mirno
spi. Drugo jutro ob enajstih vstane ter
je popolnoma zdrava.

Tudi štiriletni Teodor Kloc je tisti
večer ozdravel. Šestnajst mescev je revče
imelo grozne bolečine v herbtu. Ko se
pa nog prikazni dotakne, ne čuti nobe¬
nih bolečin več. Dete je zdravo in pravi,
da je tudi Mater Božjo videlo.

Marijini otroci so še le proti osmim
vsi utrujeni šli domu. Do sto ljudi pa je
ostalo na kraju prikazni. Molili so sveti
rožnivenec in čakali, da otroci še nazaj
pridejo. Na kraji prikazni je bil bukov
germ, precej širok, pa ne visok. Verni
so ga že zelo oskubili in mu listje in ve¬
jice polomili, ker sleherni si je želel mali
spominek te čudne prikazni. Pozneje so
celo korenine pobrali. — Blizo tega germa
so tisti večer med drugimi sedeli štirje
možje iz Marpingena, kmeta Nikolaj Ames,
Nikolaj Leist in Jakob Leist in Janez
Kloc, doslužena rudarja. In ti štirje tudi
vidijo prikazen. Ames vidi deviško po¬
dobo v polni velikosti, ki se bliža buko¬
vemu germu. Zdelo se mu je, da ta germ
je še cel in lep in da ga mala sapa sem
ter tje ziblje. Obleka prikazni je bila
modra kakor nebo, tudi zagrinjalice, ki
je čez rame do srede herbta viselo, bilo

je tiste barve. Bolj natanko ni mogel raz¬
ločiti, ker preveč se mu je bliščalo. —
Jakob Leist ravno tako vidi podobo germu
bližati se, kaka dva čevlja nad zemljo.
Noge so bile z obleko pokrite. Leva bela
roka je bila nekoliko povzdignjena, obraz
ves bliščeč. Več ni mogel razločiti. -—
Nikolaj Leist je videl prikazen bolj raz¬
ločno. Obleka, temno višnjeva, je segala
do tal in je imela veliko lepih gub. Za¬
grinjalice je bilo bolj svetlo. Natanko pa
opiše krono, ktero je videl na glavi čudne
prikazni. Kakor zlato bliščeča je bila tri
do štiri perste visoka, zgoraj in spodaj
je imela povite nitke, po sredi pa ven¬
ček štirivoglatih, belo bliščečih, z žlaht¬
nimi kameni ozaljšanih zvezdic, med zvez¬
dami pa neke zlate, žareče podobice.
Očesi ste se belo bliščeli, obe roki ste
bili deržeče povzdignjeni. Rumenkasti
lasje so se svetili skoz zagrinjalice, ki
je do tal viselo. Podoba je bila velika in
močna. Germ se je sem ter tje majal in
je bil še enkrat tako velik in širok, kakor
poprej. Prikazen je videl tako dolgo, da
bi en Oče naš . . . zmolil. — Tudi Kloc
je videl modro oblečeno podobo priti na
germ, ki se mu je lepši zdel, kakor je bil
poprej, preden so ga okrehali. Obleka je
šla čez noge, zagrinjalice čez polovico
rame, leva roka je na persih slonela.
Videl je natanko njen obraz, vendar le
od strani. Svetil se je, kakor solnce.
Glava je bila nekoliko nagnjena. Ko je
prikazen zginila, stal je Kloc eno stopinjo
od germa proč. Pod germom pa je videl
majhno, suho smrekovo vejico, svetlo kot
solnce. To je terpelo, da bi trikrat Oče
naš . . zmolil. Tudi osem druzih mož je
to videlo.

Ko so ti štirje možje to prikazen
imeli, je sedemnajstletna deklica tudi za¬
gledala belo bliščobo, pa je videla le do-
lenji del podobe. Pri tem pogledu pa se
je toliko prestrašila, da je trikrat hudo za-

257

vpila; vsem pričujočim je po ušesih za¬
zvenelo, celo v vas so jo slišali. Omedlela
je; in ko se zopet zave, teče z več
drugimi domu. Ravno ko je zavpila, je
zginila prikazen onim štirim možem.

Marijine tri otroke so nazaj pripeljali
in do polnoči so gledali prikazen. Več
bolnikom so pomogli, da so se dotaknili
nog preblažene Device.

Naslednje štiri dni otroci niso nič
videli, če ravno so ves prosti čas v sme-
rečji prebili in molili. Ljudi je vedno
več prihajalo. Tudi veliko ptujcev je došlo.

V nedeljo — 9. malega serpana — je bil
gozd poln romarjev. Že pred tem večerom
so pobrali zadnje ostanke bukovega germa.
Ljudje so potem sami tukaj lesen križ
postavili, z napisom: „Tu je kraj.“

Ko so pa 11. malega serpana po¬
poldne ob dveh bili otroci zopet v gozdu,
ste Kunc in Hubertus spet videli pri¬
kazen ; in celč več ur dolgo. Marija jima
naznani, da tudi naslednji dan se bo
prikazala. Naslednji dan so pa starši teh
otrok najeli sveto mašo v čast Materi
Božji. Zato so otroci vprašali prikazen,
ali naj že pred sveto mašo semkaj pri¬
dejo ? „Ne, pojdite poprej k sveti maši,
potem pa semkaj pridite!“ je bil odgovor.
— Tudi jim je naročila prikazen, naj
bolni zajemajo vode iz zgornjega studenca.

V tem smerečji sta bila že od nekdaj
dva studenca; eden nižej, drugi nekaj višej.

Ta dan je prišlo sila veliko ptujcev.
Po vseh potih so ljudje skupaj vreli.

Najbolj čuda ginljivo in velikansko
pa je bilo naslednji dan — v sredo,
12. malega serpana. Že zjutraj ob osmih
so hiteli otroci v smerečje. Bili so tam
do enajstih zvečer, da so vse spehane
domu nesli. Romarji jih niso z mesta
pustili, jesti in piti so jim tje prinesli.
Do dvajset tisoč ljudi se je zbralo. Tri
do štiri tisoč je vedno sililo na kraj
prikazni. S kolči, z dratom prepetimi, so

III. del.

hoteli prostor ograditi; ali to je bilo urno
pretergano. Veliko bolnikov so prinesli;
nekteri so sami prilezli. Otroci so njihove
roke na kraj prikazni pokladali in jim
napovedovali pokoro, to je molitve, ktere
jim je Mati Božja naročila. Te molitve
so bile navadno: „Pridi sveti Duh . . .“
in: „Pod tvojo pomoč pribežimo . . .“
osem dni zaporedoma, po trikrat na dan.
Otroci so dobili navadno po trikrat »Oče
naš . . .“ Nekteri vse tri molitve. Neki
mož in neka žena sta bila zavernjena.
Otroci so na vprašanje odmajali z glavo.
Ko so po naročilu bolnikov vpraševali, niso
glasno govorili; videlo se je, da se le ustnice
premikajo. Kedar se je prikazen prikazala,
je obličje teh otrok vidno bledo postalo.

Koliko so otroci ta dan terpeli, si
lahko mislimo, ker bila je velika vročina;
svet pa je tako tiščal na kraj prikazni,
da so bili otroci v nevarnosti, da bi jih
ne pohodili. Veča deklica je vročino
težko prenašala; včasih so jo morali proč
nesti, da se je v čistem zraku oddahnila.
Suzana Leist pa tudi še ta dan ni nič
videla. Vedno je klečala zraven svojih
dveh pajdašic. če so jo vprašali, li vidi
Mater Božjo, je sramožljivo, smehljaje z
glavo odmajala.

Domači gospod župnik Neureuter piše:
„Nepozabljiva bo ta sreda. Ljudje so
silili k svetim zakramentom. Do enajstih
dopoldne sem te dni v spovednici bil.
Noč in dan bi bil spovedoval, ako bi bil
čas imel. Popoldne nisem šel v spovednico,
da bi mi kdo ne očital, da jaz to vse
podpiram. Vse je bilo ginjeno. Jokaje so
nosili za svete maše; ihteč so mogli
komaj povedati, v kakšen namen naj
opravim sveto mašo; obernili so se in
jokaje so odšli. Občudoval sem to silo ljudi
iz svojega stanovanja, od koder se vidi
kraj prikazovanja, celi gozd in bližnje
hribovje. Vse steze so mergolele popot¬
nikov, ki so peš in na vozeh prihajali.

17

258

Ves prostor pred gozdom je bil natlačen.
Tam je bil kup ljudi, ki so zavživali,
kar so seboj prinesli; tu so bolne iz
voza spravljali; tam je lezel starček,
opiraje se na dva možaka. Terdni, da
so bolj opazovali, viseli so po drevesih;
drugi so sveče seboj prinašali. Do trideset
lučic je gorelo na kraji prikazni. Kar je
bilo živeža v vasi, so urno povžili; v
bližnje vasi so pošiljali. Kruh, komaj
pečen, je bil še gorak povžit.

Ta dan so še drugi otroci videli pri¬
kazen. Osemletni Peter Rektenwald iz
bližnje vasi je s svojo materjo prišel v
gozd. Nekaj časa sta molila, in mali Peter
se preplašen zgrudi; on vidi »belo Gospo*.
„Pojdimo, pojdimo/ vpije svoji materi,
zatisne oči in solze ga polijejo, ne da
bi kdo reči mogel, da se joka.

Nekega štiriletnega sinčeka je njegov
oče prinesel semkaj. Tudi ta otrok je
počenil in zavpil: »Glej tu lepo ženo;
lep klobuk ima na glavi.* Pravili so
to trije mladenči iz Derske vasi, ki so
lačni župnika prosili košček kruha, ker
celi dan so bili v gozdu in niso nič jedli.

Četertek, 13. malega serpana, je bil
prejšnjemu dnevu ves podoben. Ravno
tak pritisk: glava pri glavi, voz pri vozu.
Otroci so bili spet v gozdu, videli so
Mater Božjo ter so bolnim pomogli.
Bolnikov je bilo toliko, da komaj deseti
je priril do otrok, da je roko položil na
čudodelni kraj.

Otroci so šli poprej domu, še preden
je večer bil. Množica pa se ni ganila iz
kraja. Okoli osmih zvečer pa pride čisto
nenadoma, prav tihotapno, cela kompanija
vojakov; župan jih je pripeljal skozi gozd.
Le nekaj korakov daleč so se ustavili
vojaki, ko jih romarji zapazijo. Stotnik
zapove vojakom, naj svoje puške nabašejo;
potem zapove, naj bodala nataknejo; in
ko bobni zabobnajo, napadejo vojaki mno¬
žico, ki je do zdaj čisto mirno molila.

Strašna zmešnjava nastane. Na tisoče
vznemirjenih romarjev beži proti vasi,
kolikor hitro kdo more. Najhujše je bilo
slabotnim in bolnim. Neusmiljeni vojaki
so marsikterega s puškinim kopitom, tudi
z bodalom, ranili. Še v vasi je nek divji
vojak ramo preklal vozniku, ki se ni urno
odmakniti mogel. Tako so razsajali po
vasi, kakor da bi bili v vojski sovražno
mesto si priborili. Komaj so se ljudje
pervega strahu nekoliko oddahnili, začeli
so o polnoči vnovič rogoviliti, ter so
skozi vrata in okna vlomili in so za¬
htevali hrane in postelj. Neki vojak je
zgrabil za posteljo in še ni zapazil, da
je s posteljo majhnega otroka odnesel.
Tu ni prostora, da bi opisoval neusmiljeno
obnašanje te divje sile. Celih štirnajst
dni so bili vojaki v Marpingenu, da bi za-
branili, da bi ljudje na čudodelnem kraji
ne molili. Največ teh vojakov so v svoje
stanovanje dobili gospod župnik, srenjski
svetovalci in starši teh otrok; v kazen,
ker te sleparije niso zabranili, kakor so
neverni modrijani modrovali. Na stotni¬
kovo povelje so čudodelni studenec v
gozdu zasuli, zazidali; se ve da je voda
na drugem kraji, malo nižej, zopet pri¬
tekla. Postavili so zraven leseno lopo.
Dva žandarja sta bila noč in dan na
straži; kdorkoli se je prikazal, vsacega
sta zgrabila. Več žandarjev je po vasi
razpostavljenih, da čujejo nad prebivalci
in prežijo na tujce. Vojake in žandarje
mora soseska hraniti. — Zares občudo¬
vanja vredno je bilo obnašanje domačih.
Vse zatiranje in krivično silo so s stano¬
vitno poterpežljivostjo prenašali. — Pred
ta dan, preden so vojaki prihrumeli, rekla
je prikazen otrokom, da naslednji dan bo
storila veliko znamenje. Mar ni bilo zares
veliko znamenje ravno to, da se toliko
tisoč ljudi ni dalo razdražiti in da ni nastal
kervav boj ?

Kaj so pač dosegli s to gerdo silo?

259

Mar so z mečem in z bodali zaterli
goljufijo, ktero so si po svoji posvetni
modrosti domišljevali? To je bilo zastonj.
Prikazen se je le še ponavljala in kakor
je Mati Božja na vprašanje odgovorila,
bo še štirnajst mescev se ponavljala.

Ko so vojaki mesto in kraj prikazni
obsedli, morali so starši Marijine otroke
pripreti. Jokali so ubogi otroci in silili
na čudodelni kraj. In Marjeta Kunc se
je res dvakrat prederznila v gozd. To
je bilo 21. malega serpana, popoldne in
na večer. Obekrati je videla Mater Božjo,
čudno pa je bilo, da je straža pri vsi
svoji paznosti nobenkrat ni zasačila. Tudi
to je bilo čudno, da je ta dan Marjeta
videla prikazen černo oblečeno, s černim
zagrinjalom in brez krone.

Kmalo pa so spoznali, da prikazen
ni navezana na kraj v smerečji. Katarina
Hubertus jo je perva zagledala v domači
hiši. Hitro teče v Kunčevo hišo in za¬
kliče: „Marjetka, pridi, Mati Božja je
tu!" Marjetke pa ni bilo doma. Njena
mati jo išče in kliče v Hubertusovo hišo.
Marjetka pride in vsa ginjena pravi:
»Mati, za menoj je šla do Franconove
hiše." Toraj je imela tudi Marjeta Kunc
ob enem prikazen. Marjeta gre od zadej
v hišo, v kuhinjo in pravi: »Mati Božja
gre." Obe deklici pokleknete in molite
četert ure. Potem gre Kunc s svojo hčerko
domu. Katarina Hubertusova gre na kaščo
spat. Oče in mati jo spremita. Prikazen
gre za njo. „ Stopajte na strani po stop¬
nicah, “ pravi staršem, »Mati Božja gre
po sredi!"

Drugi dan proti večeru ste zopet obe-
dve deklici vidili Mater Božjo v Huber-
tusovi hiši.

27. malega serpana ste imeli pri¬
kazen v šoli. Učiteljica je zapazila, da
ste obedve vidno bledi postali. Po šoli
pravi Marjeta Kunc učiteljici: »MatiBožja
je tu!" Učiteljica gre in kmalo pride več

ljudi. Nekdo je po otrocih vprašal pri¬
kazen, je li res Mati Božja? In odgovor
je bil: »Da!“ — »Bi li ne hotela storiti
kako znamenje, da bi neverni verovali?"
Odgovor je bil: »Še ne!“

Odslej so ti srečni otroci vsak dan
imeli prikazen: včasih doma, včasih v
šoli. 7. velicega serpana je tudi Suzana
zopet videla Mater Božjo. Od 15. velicega
serpana se jim je Marija tudi v cerkvi
prikazovala: pri sveti maši, tudi pri ve¬
černicah. Kedar jo otroci kaj vprašajo,
jim Marija vselej odgovori, ako ni same
radovednosti zraven. Tako je nekdo vprašal
po otrocih, bo li neki bolnik ozdravel, in
bil je odgovor, da bo. Ko so pa še vpra¬
šali, kdaj? je otrok rekel: »Tega noče
povedati." Ravno tak odgovor je bil, ko so
vprašali, bodo li sveti oče kmalo rešeni?

Ko je deželska gosposka te Marijine
otroke štirnajstkrat izpraševala in jih
gerdo pestila, zaperli so jih 9. listopada,
in sicer v hišo, ktero so krivoverski lu-
terani nadzorovali. Še le 12. grudna so
jih izpustili. Tudi gospoda župnika so
nekaj časa zaperli.

3. kimovca 1877, kakor je Marija
napovedala, so imeli ti otroci zadnjo pri¬
kazen. Ko je ta dan Mati Božja zginila,
rekla je otrokom: »Molite veliko."

Zares neizmerna je bila sila deželske
gosposke, ki je z vso mogočno zvijačo
iskala goljufije v tem prikazovanji. Ali vse
njeno stikanje po slepariji je bilo zastonj.
Deželna gosposka ni nikakor mogla reči:
Marijino prikazovanje v Marpingenu je
delo goljufije. Nad pet sto ozdravljenj
ni mogla tajiti z vso svojo puhlo uče¬
nostjo. Spoznati je bila prisiljena: Tega
ne vemo, kako in kaj je z Marijinim
prikazovanjem v Marpingenu; to pa mo¬
ramo pričati, da pri tem nismo mogli za¬
paziti nobene goljufije, še sence njene ne.

Vendar pa s tem dogodbe v Mar¬
pingenu še niso dognane. Ni še tega vsega

17*

260

preiskovala, ni še govorila tista moč, ki
ima edina pravico, o tem soditi. In ta
moč je sveta katoliška cerkev. Zakaj pa
cerkev tega še ni storila, je zadosti
očitno. Žalostni stan katoliške cerkve
na Pruskem take preiskave ne pripusti.
Prišel bo pa tudi za to od Božje pre¬
vidnosti odločeni čas.

Ako je neskončno modri Bog sklenil,
da bo ta kraj prikazovanj njegove pre-
blažene Matere čudodelni kraj, iz kterega
bi se katoliška vera v nesrečni Nemčiji
zopet oživela, bo že za to skerbel; saj
ima moč in sredstva za to. Ako Bog
hoče, da bodo verni v Marpingenu posta¬
vili tempelj, njemu in njegovi presveti
Materi na čast; ako je Bog sklenil, da
bodo iz tega kraja tekli žarki njegove
milosti tako neusmiljeno zatiranim pravo¬
vernim kristjanom po široki Nemčiji, za
priserčno zaupanje njegovih zvestih otrok
in za v tem hudem boji skušeno ljubezen
njihovo; — odločil bo že dan, ko bo
svojo voljo neovergljivo razodel ter po¬
kazal sredstvo, ki bo njegov namen do
konca dognalo.

Do takrat pa se pobožni kristjani,
zlasti po Nemškem, z milim spoštovanjem
ozirajo na kraj, kterega se je dotaknil
perst Božjega usmiljenja in kjer je ne¬
beški Oče namenil nov altar, iz kterega
naj bi srednica našega zveličanja zaklade
Božjega usmiljenja delila vsem, ki se
zatekajo k njej, ki je pomoč kristjanov
in kraljica angeljev. (Sausseret II.; Mon.
Ros. VII., Sendb. des hi. Jos. III.)

101. Marija se prikaže v Metenbuhu
na Bavarskem.*)

Male bukvice, ktere je spisal častiti
oče Benedikt Baumilar v Degendorfu na

*) Ker se je prikazovanje v „Metenbuh-u“ po
nekterih časopisih kot neresnično razglaševalo, le še
moram zapisati, da vse te in enake prigodbe

Bavarskem, nam pripovedujejo, kako se
je naša ljuba Gospa in Mati Božja pri¬
kazovala v Metenbuh-u.

Majhna vas Metenbuh leži na pri¬
jaznem homcu, konec bavarskih hribov,
eno uro od mesta Degendorfa in četert
ure od imenitnega samostana, kterega
očetje Benediktinci tukaj imajo in mu
opatija Meten pravijo. Blizo vasi je več
stermih grap gori proti gorovji. Proti
zahodu, v tretji grapi, prikazovala se je
nebeška kraljica. Majhen studenček se
vlija po tej grapi, ki je na zgornjem
kraji še dobro zaraščena, nižje pa je les
posekan in v rodovitno polje predelan.
Tu v znožji leži majhno pohištvo, v
kterem neki najemnik prebiva. Memo
tega pohištva pelje steza doli v grapo
in na drugo stran na vkreber proti ska-
lovji, kjer kamenje lomijo. Tukaj, kjer
gre steza čez studenček, na levem bregu,
nekoliko na desno, na vlažnem kraji je
rastla velika robida, ki je star drevesni
štor pokrivala. Tu je kraj, kjer so
nekteri otroci iz Metenbuha od pervega
do enindvajsetega grudna 1876 prikazen
Matere Božje gledali. Robido in tudi štor
je verno ljudstvo v svojem silnem češčenji
do zadnje koreninice odneslo. Na ta kraj
je postavljena lesena kapelica, ki je po
svojih stenah prenapolnjena z raznimi
spominki zadobljenih milosti. Zraven iz¬
vira čisto majhen studenček iz poprej le
vlažnega kraja.

Že mesca kimovca 1876 so nekteri
otroci iz obližja na omenjeni robidi za¬
pazili več lučic. To so tudi drugim pri¬
povedovali in radovedni ki so bili, so na
večer tje hodili, pa tudi odraščene so na
ta kraj privabili. Rekli so, da so „lučice
ubogih duš“; zato so začeli za duše v
imajo le človeško veljavo, dokler jih sv. mati
katoliška cerkev za čudežne očitno ne okliče. Vse naj
bo le nam v spodbudo, da svojo nebeško Mater s
toliko večim zaupanjem na pomoč kličemo in jo
toliko priserčnejše častimo.

261

vicah moliti. Mesca listopada je več ljudi
hodilo molit na ta kraj. Ko je pa domači
gospod župnik zvedel, da se ljudje o
večerih tam zbirajo in se je hudega bal,
opomnil je ljudi, naj raji doma molijo
za uboge duše v vicah. In 23. kimovca
je župan prepovedal zvečer hoditi le sem.

Dvem hišam iz Metenbuha pa se ni
zdelo ravno pregrešno, da so se grapi
večkrat bližali, ter so na svoji zemlji
stoječi za pokojne molili, obernjeni proti
kraju, kjer so lučice videli. Mislili so
si, le gnječa ljudi je prepovedana, posa¬
meznim pa molitev ni zabranjena. Vendar
so to tako na tihem opravljali, da pre¬
bivalci prav blizo tam ležeče hiše za to
niso nič vedeli.

Pervega grudna, zvečer ob sedmih,
molijo spet sveti rožnivenec trije odraščeni
in dve mali deklici, 10 in 14 let stari.
Ker se je ravno advent začel, molili so
še lavretanske litanije. Ko pa zakličejo:
„ Pribežališče grešnikov, tolažnica žalost¬
nih!" vname se velika in svetla luč, ki
meče iskre iz sebe in zopet ugasne.
Deklici ste jo čisto blizo videli. Pre¬
plašeni ste hoteli bežati. Ali luč je šla
zraven nju. Nasproti robide ste ostali
in molili, vsaka za se, za pokojne. In
luč se pomika proti grapi; nekoliko po¬
staji in na mah ugasne. Pa zopet se
prikaže in zopet zgine. Na enkrat zavpije
desetletna deklica: „Eno dete, eno dete!"
in kaže na kraj prikazni. Ali prikazen
zopet zgine. Ljudje še molijo. Zdaj po¬
skočite obe deklici in ob enem zaženete:
„ Jezušček, Jezušček!" in ko hočete k njemu,
že zgine. Vsi padejo na kolena in molijo :
»Svet, svet..." Deklice pripovedujete, da
Dete je imelo svetlo rumenkaste, kodraste
lasce, bledo-rudečo suknjico, na golih persih
pa zlat trakek. Ko še molijo, prikaže se
Dete tretjič v ravno taki podobi; vendar
manj razločno. Pa urno zopet zgine. Vsi
veseli in začudeni se vernejo zdaj domu.

Drugi dan, bila je sabota, gredo tisto
uro na večer ravno te osebe in še tri
druge ž njimi v grapo in molijo. Pri¬
kazen nebeškega Deteta jim že naproti
pride. Vsi pokleknejo in molijo: »Svet,
svet ..." Čudno Dete je le malo časa
mirovalo; čez grapo se je vzdignilo in
se tam vstavilo. Vsi gredo za njim in
molijo. Ko pa blizo njega pridejo, je
zginilo. Tu pokleknejo in molijo lavre¬
tanske litanije. Na enkrat, kakor iz enega
gerla zavpijejo štirje narazen klečeči otroci:
»Naša ljuba Gospa je tukaj!" Videli so
jo na lepem stolu sedečo, s pručico pod
nogami. Imela je višnjevo obleko, na
glavi čez persi viseče pregrinjalce in
zlate čevlje na belih nogah. Oči njene
so bile pobešene. Dete pa, ktero so po¬
prej videli, sedelo je zdaj na njenem
naročji ter se je otrokom prav prijazno
smehljalo. Na vsaki strani je stal angelj
v dolgem belem oblačilu in z rudečim
venčekom na čelu. Zadej pa je gledal
nebeško Dete mož z veliko brado, s ši¬
rokim pokrivalom in s palico v roki.
Otrokom se je zdelo, da vidijo tudi ve¬
liko zvezd okoli cele podobe preblažene
Device. In otroci vprašajo odraščene, če
vsaj vidijo angelje, ki gredo in imajo
piskalno orodje, kakor da bi piskali.
Otroci sicer niso slišali nikakoršne godbe;
niso se pa mogli zadosti nagledati pre¬
čudne procesije angeljev in svetnikov, ki
so iz višine, kakor po stopnicah, prihajali
k Materi Božji. Matere naročajo svojim
otrokom, naj vendar prikazen vprašajo,
kaj da želi? In prikazen odgovori: »Ka¬
pela, priprosta kapela naj bo." Na vpra¬
šanje, koga naj tu častijo ? pravi: »Mene."
In ko jo vprašajo po imenu, pravi:
»Marija, tolažnica žalostnih." In prikazen
opomni otroke, naj prav priserčno molijo,
jim naroči, koliko časa naj za pokojne
vsaki dan celi rožnivenec molijo; pa jim
še reče, naj vsi pričujoči svete zakramente

262

prejmejo in matere naj vse to gospodu
župniku povedč. Potem je sama vredila
procesijo proti vasi; vsi molijo, in Marija
večkrat opomni po deklici, zraven ktere
je bila, naj vsi pokleknejo. Ko tako
primolijo do hruševega drevesa blizo vasi,
pravi: „To je danes naš altar.“ Ljudje
so tisti večer z otroci vred še dolgo
molili.

Pervo adventno nedeljo — 3. grudna
— je bila prikazen še bolj čudna. Le
stareja deklica ta dan ni nič videla.
Omenjeno uro je vse, veliko in malo,
hitelo na kraj čudnega prikazovanja, želeč,
kaj videti. Molili so lavretanske litanije
in Češčena si kraljica . . . Manjši trije
otroci, klečeči vsak na svojem kraji, vsi
na enkrat zaženejo: »Naša ljuba Gospa
je že spet tukaj!“ Oblečena je bila, kakor
včeraj le zvezdni venec je imela okrog
glave in roke na persih sklenjene. Dete
je stalo zraven nje; imelo je na persih
nekaj, kakor čern štirivoglati škapulir in
na sredi bliščečo zvezdo. Preprijazno je
šlo proti otrokom, ki so ga hoteli prijeti.
Naša Gospa je zdaj ukazala otrokom in
po otrocih tudi pričujočim, naj poljubijo
robidovo tern je »zavoljo terpljenja mo¬
jega Sina “.

Čez nekaj časa se prikazen spremeni.
Mali fantiček vidi križanega Zveličarja.
Imel je Jezus zelenkasto ternjevo krono na
glavi; ternje je bilo perst dolgo, bil je
neusmiljeno razdjan, zmučen in kervav.
Rana, odperta globoko doli na desni strani,
bila je skoraj na tri vogle in tako velika,
da se je samo meso videlo. Žeblji so
imeli široke glave in so bili globoko v
noge in roke zabiti. Persti so bili steg¬
njeni, obraz bled in neznano boleč; kratka
brada je bila s kervjo napojena. Na enem
kolenu je bila velika rana. Okoli ledja
je bil z rumenkasto bliščečim pertom za-
gernjen. Kri je lila čez roke in rame,
iz glave čez razbite persi, po straneh

doli, čez noge in med persti. Zares
grozovita podoba, da je fantiček sočutno
jokal in je bežati hotel. Obderžali pa
so ga; in prikazen ta je zginila. In
otroci so zopet videli Mater Božjo. Marija
vredi procesijo proti vasi ter z angelji vred
gre ž njo. Pri hruški pa spet pravi:
»To je danes naš altar.“ Tudi želi, naj
bi njej v čast tukaj bila podoba postav¬
ljena. Še naprej v vas gre v hišo vdov,
kjer zmolijo tri rožnevence za umerle.

Odslej so otroci in odraščeni vsak
dan hodili v grapo, včasih tudi večkrat
na dan; zjutraj, ko so šli k zornicam,
po šoli in na večer. Otroci so vsakikrat
videli prikazen Matere Božje, ki jih je
podučevala, opominjevala k molitvi in
prejemi svetih zakramentov in k pobož¬
nosti; pa jih je tudi posvarila, ako niso
kaj prav storili. Večkrat jih je blago¬
slovila. Brez molitve pa niso nič videli.
Včasih so videli našo ljubo Gospo sedečo
na stolu ali tudi na drevesnem štoru.
Včasih stoječo na štoru ali na robidevji.
Enkrat so jo videli na posebno bliščeči
okrožini, obdano z veliko svetlobo, na
glavi z zlato krono, ki je imela zvezde
na svojih zobčekih. Večkrat je imela na
svojem vratu trikrat ovito zlato verižico,
na kteri je kakor serček visel. Enkrat
so videli Mater Božjo stoječo in na vsaki
strani gorečo svečo na zlatem svečniku.
Dete Jezus je včasih stalo pred njo,
včasih zraven nje, oblečeno, kakor je
bilo gori zapisano. Včasih pa ga je pesto¬
vala Božja Mati na desni roki.

Ako so otroci Mater Božjo kaj vpra¬
šati hoteli, ni bilo treba proti prikazni
govoriti; zadosti je bilo, da so vprašanje
le za gotovo mislili. Odgovarjala jim je
s posebno čistim, milo donečim glasom,
ki ni bil nič podoben glasu navadnega
človeka.

Otroci so videli tudi terpečega Zveli¬
čarja v višnjevi obleki z rudečim plaščem

263

ogernj enega, s ternjevo krono na glavi,
z oklenjenimi rokami, neznano kervave-
čega. Enkrat se jim je zdelo, da s svojo
obleko kri iz svojih rok terpeče briše.
Tudi svetnike, zlasti angelje, so večkrat
videli. Svetniki so bili vselej posebno
ponižni in priprosti. Angelji v spremstvu
Matere Božje so bili oblečeni v dolga,
bela oblačila, da je bila vsa podoba za¬
krita. Angelji varhi pa so bili manji, so
imeli kračjo, belo obleko in zlate čevlje.
Njihovo obličje se je snežno belo svetilo.
Angeljev varhov je bilo toliko, kolikor
je bilo ljudi pričujočih, pa le otroci sami
so jih videli. Videli so tudi razne podobe,
ki so jih spominjale najsvetejšega zakra¬
menta. Enkrat se jim je zdelo, da je
Mati Božja imela zlate bukve v roki in
da angelje uči; angelji so pa tudi eden
drugemu bukve dajali, kakor da bi se
iz njih učili.

Kvaterni teden je bilo otrokom na¬
znanjeno, da Matere Božje ne bodo več
dolgo gledali. Na svetega Tomaža dan
naj se vsi zberejo, ker pozneje je za zdaj
ne bodo več videli. Te dni so se verstile
prikazni, ki so spominjale rojstva Gospo¬
dovega, presvete zadnje večerje in brit-
kega terpljenja Zveličarjevega. Tudi tri
male deklice so zdaj videle terpečega
Zveličarja, kar je poprej le sam fantiček
videl. Mati Božja pa je bila v toliki
bliščobi, da je otroci skoraj prestati niso
mogli. Prikazni so te dni navadno jenjale
z vnebovzetjem. Marija se je vzdignila v
višavo na svetlem oblaku; angelji so jo
spremljevali. Zveličarju pa, ki je na zlato-
bliščečem oblaku šel v višavo, so angelji
naproti prišli.

V četertek — 21. grudna — je bilo
zjutraj o petih sedem odraščenih ljudi s
peterimi otroci na kraji prikazni. Ko
molijo, prikaže se jim Mati Božja. Deržala
je zlato jabelko na peclji. Na prošnjo
otrok blagoslovi nekaj rožnihvencev, ktere

so otroci seboj imeli; potem blagoslovi
vse pričujoče ter jim naznani, naj gredo
k zornicam. Popoldne že spet hitijo v
grapo. Mati Božja se jim kmalo prikaže,
ter jim povd, da jo danes zadnjikrat vi¬
dijo; v treh letih naj se zopet na tem
kraji zberejo. Več opominov in tolažilnih
obljub jim d4; napovč jim pa tudi mnogo
težav. „N  trumah bodo ljudje semkaj suli
in bodo pri meni pomoči in tolažbe iskali.
Kedar hote v telesnih ali dušnih potrebah,
kličite me na pomoč. Pri svojem Sinu
bom prosila, in uslišani bote.“ Tako je
govorila. Slovesno jih še blagoslovi in
na svetlem oblaku se vzdiguje proti nebu,
da zgine izpred oči. Dva angelja, na
desno in na levo, sta vzdigovala njen
široki plašč.

To je kratek popis Marijinih prikazo¬
vanj v Metenbuhu, ki so jih imeli peteri
priprosti otroci, kterim manjka duševne
zmožnosti za kako goljufijo. Mnogotera
preiskavanja niso mogla zaslediti kake
sleparije. Otroci so bili poprej zdravi; in
zdravi in terdni so ostali pri vsi tej veliki
napetosti, brez zadostnega počitka, vkljub
hudemu vremenu in vlažnemu kraju, kjer
so cele ure stali in klečali. Veseli so bili
pri delu in v šoli; tako nihče ne more
soditi, da bi bili v svoji domišljiji kaj
bolehavi. Pač nihče ne bo mogel teh
prikazni po natornem razlagati; zlasti,
ker so tudi nasledki čeznatorni.

Mnogo je bilo o tem pisanega. Ljudje
pa so začeli semkaj vreti še le na spomlad
prihodnjega leta, ko se je razglasilo neko
čudno ozdravljenje.

24. malega travna 1877 so prinesli
vso hromo deklico na ta prečudni kraj v
Metensko grapo. Vsa zaupljiva na mogočno
priprošnjo Matere Božje odterga veršiček
že večkrat omenjene robide, ter ga k sebi
vtakne. In deklica gre z ravnimi in zdra¬
vimi udi na svoj dom. — Urno, urno se
je ta čudež razglasil na vse strani. Od

264

blizo in daleč so ljudje skupaj vreli. Kmalo
ni bilo več robidovja; celd korenine nje¬
gove so potergali; razberskana jama je
kazala, kje da je velika robida stala.
Tudi vodo bližnjega studenca so med mo¬
litvami rabili zoper raznoverstne bolezni,
in čudno ozdravljenje in uslišanje se je
dan na dan množilo. Spodbudno je videti
in slišati, kako ljudje molijo in pojejo v
tej pusti in samotni grapi. Pretresljivo
je videti ljudi, ki bolni, hromi, slepi
pridejo, pa zdravi in veseli, Boga in
Mater Božjo glasno hvaleči, s solznimi
očmi odhajajo.

Le prav nekaj malega naj omenim.
Dva otroka iz bližnje soseske Kam, gluha
in mutasta, sta ozdravela tukaj. — Enajst¬
letna deklica, ki je več let spahnjene,
zavite ude imela, prišla je zdrava iz
Metenske grape. — Žena, ki je bila že
osemnajst let slepa, je tukaj pol ure
molila in vsa vesela zavpila, da vidi. —
Prav zares čudno uslišanje je naslednje,
ker se je vse ravno tako zgodilo, kakor
se je prosilo: Žena, ki je dalje časa bila
hroma, da svojih domačih opravil ni mogla
več opravljati, zateče se k Materi Božji.
Nesejo jo v Metenski gozd. Ona pije
vode iz čudodelnega studenca ter prosi
preblaženo Devico, naj jej le toliko sprosi,
da bi zamogla svoja vsakdanja opravila
opraviti in ne bo drugim v nadlego. Kakor
je prosila, tako je prejela.

Po gotovih sporočilih se je Mati Božja
15. velicega serpana 1878 zopet prika¬
zala in potem še trikrat. Vprašana, zakaj
da se zopet prikaže, ko je obljubila, da
se bo še le čez tri leta prikazala, od¬
govorila je: »Obilne molitve so me k temu
prisilile."

Osem let stari fantiček Eranc Ksaver
hodi pri Benediktincih v šolo. Ker pa
nima velike zmožnosti, podučujejo ga
gospod župnik posebej v svojem stano¬
vanji, ker namenili so ga za duhovski

stan. Po učenji pa vselej moli »Češčena
si kraljica ..." in pri tej molitvi se
mu vsikdar prikaže ljuba Mati Božja.
Fantiček povh neki dan gospodu župniku,
da preblažena Devica blagoslovi vse, kar
je v sobi. Gospod dene brez otrokove
vednosti mali zavitek v skrit kotiček v
sobi. Po končanem učenji in po odmoljeni
»Češčena si kraljica ..." pravi Franček,
da je sveta Devica zopet vse blagoslovila,
posebno še ta zavitek. In on gre v skriti
kotiček in poišče zavitek, v kterem je bilo
nekaj rožnihvencev in nekaj malih sve-
tinic. »Preblažena Devica blagoslovlja z
odperto roko," pravi mali šolar. Naročila
mu je tudi, naj za uboge duše luči pri¬
žigajo, pa naj sveče in olje blagosloviti
dajo. Tudi doma ima Franček večkrat
prikazen nebeške kraljice.

Na dolenjem kraji prikazovanj je pre¬
blažena Devica že mesca rožnika blago¬
slovila mali studenček. Ker pa je iz tega
čisto malo vode teklo, blagoslovila je
premila Mati Božja v praznik svojega
vnebohoda še drugi studenec, ki blizo
tam teče. Na jesen 1878 je bilo tukaj
dvoje čudnih ozdravljenj. Žandar, kte-
rega je gosposka na stražo postavila, češ,
da se tukaj kdo zoper deržavo ne pre¬
greši, ni mogel več obstati, ter je prosil,
naj ga od tod prestavijo, ker vse to ga
hudo bega; veliko je grešil in se mora
spovedati, da bo mir zadobil, ker tukaj
mu ni več obstati.

Vedno še veliko romarjev zahaja v
poprej tako skriti Metenbuh. O Marijinih
praznikih jih na tisoče pride. Iz Fran¬
coskega, cel6 iz Amerike pridejo. (Send-
bote d. h. Josef III.; H. M. BI. IV.)

102. Prikazovanje Matere Božje v
Ditrihswaldu.

Ta prikazovanja Matere Božje so po¬
pisana po natančni preiskavi, ktero je

265

zaukazal škof v Ermelandu, kamor Ditrihs-
wald spada. Posneti hočem ta popis iz
bukvic, ktere je škof Ermelandski po-
terdil.

Ditrihswald je prijazna vas v nekdanji
Šleziji na prelepem griči ležeča. Farna
cerkev je na verh griča. Pokopališče
okrog cerkve je s sadnim drevjem obdano.
Posamezne hiše so na grič prislonjene.
Pod gričem se vije cesta čez potok med
sadnim drevjem in čednimi hišami. Iz po¬
kopališča se lepo vidi z drevjem obsajena
vas in tje naprej rodovitna ravnina noter
do železnice, ki ima v Biezelenu — uro
hoda — svojo postajo. Zraven pokopališča
na polnočni strani je ozek vert župnikov.
V zgornjem levem kotu, tik pokopališča
in župnikovega stanovanja, blizo ceste,
stoji lep javor, ki se, kakih 20 čevljev
visoko, razprostira v dva verha. Malo
spodej ima dolgo suho vejo; in pod to
vejo, kakih 6 čevljev nižej, do 10 čevljev
od tal, ima veliko štulo debele suhe veje;
na tej štuli visi mnogo raznoterih vencev.
Nad to štulo do zgorenje suhe veje je
bilo prikazovanje Matere Božje.

Po natančni preiskavi, ktero je škof
postavil, se je to tako-le godilo:

Perva prikazen je bila popoldne dne
27. rožnika 1877. Justina Szrafrinski,
štirnajstletna hči uboge vdove, je bila
pri zadnjem podučevanji za pervo sveto
Obhajilo. S svojo materjo je šla domu.
Za cerkvijo pa obstoji in začudena gleda
na javor v župnikovem vertu. Mati jo
opomni, naj urno gre; dete pa pravi:
»Mati, počakajte vendar, da vidim, kaj
je to belo in kje bo obstalo.“ Mati ne¬
voljna sili, naj se podviza. Ko se pa
otrok ne gane in terdi, da vidi človeško
podobo, vpraša ga mati: »Kaj pa gledaš
takostermo?" Hčerka pravi: »Tako dolgo
bom tje gledala, da se kje ustavi; drevo
je svetlo, morebiti je ogenj na drevesu
ali kali?" Na to pa pride ravno gospod

župnik po poti. Njemu pripoveduje neko¬
liko razdražena mati, da Justina noče
naprej iti, da le gleda na javor pri fa-
rovži in terdi, da vidi tam neko veliko
bliščobo in belo podobo. Župniku se vse
to in obnašanje otrokovo kaj čudno zdi.
On pelje otroka bližej verta in veli otroku,
naj mu kraj in prikazen natanko opiše.
In deklica pripoveduje, da sedi tam pod
vejami, na zlatem, z biseri okinčanem
stolu prelepa, belo oblečena Devica, z
dolgimi, svetlimi lasmi, ki jej po herbtu
doli visijo. Po tem popisu, si misli gospod
župnik, je prikazen Matere Božje. Zato
reče deklici, naj moli Češčena si Marija ...
Ko pa Justina zmoli Češčena si Marija ...,
zavpije: »Zdaj je pa vse še bolj svetlo!
Zdaj pa gre z nebes majhno dete v beli,
rumenkasto bliščeči obleki, prevezani na
persih z zlatom, z zlatimi peruti, in beli
venec ima na glavi. In zdaj se majhno
dete prikloni Devici. Zdaj pa Devica
vstaja in proti nebu gre; majhno dete
je na levi strani. Gori je pa samo nebo,
nič oblakov." — Ko to v prenehljejih
pripoveduje, ozira se še nekaj časa s
svetlimi očmi proti nebu in potem pravi:
»Zdaj je vse zginilo; le še svetel blišč
je." In slednjič pravi: »Zdaj pa nič več
ne vidim!"

To obnašanje vedno tihe deklice, ki
je bila le redkobesedna, gotovost in določ¬
nost njenega pripovedovanja, njen čuden,
poprej vedno bolj pobit, zdaj pa jasen,
odpert pogled, — vse to je gospoda
pretreslo in ves prevzet izpusti prepla¬
šenega otroka ter mu pravi: »Nič se ne
boj; pa pridi jutre o tem času zopet na
vert in moli sveti rožnivenec."

Vse to je terpelo kakih deset minut.
Mati je nekoliko oddaljena čakala. Ko
Justina pride, jo vpraša: »Kaj si pa
vendar videla?" Justina pravi: »Oj Mati!
Lepo, prelepo Devico. In živa je bila.
Gledala je mene in župnika; tolika bli-

266

ščoba, tolika svetloba je bila nad njo, da
je kar prenesti nisem mogla. Vse temno
mi je bilo pred očmi, da nisem nič dru¬
gega videla. Zelč me je bilo strah. Za¬
vpiti sem hotela, pa nisem mogla. Bežati
sem hotela, ali iz kraja se nisem mogla
ganiti. Jaz sem mislila, da je sodnji dan
Božji prišel. Ko so gospod župnik z menoj
govorili, se mi je čudno zdelo; ker mislila
sem, da sem sama s prelepo Gospo, in
da so gospod župnik že odšli.“ — Mati
kaj tacega še nikoli ni slišala, pa nad
resničnostjo svoje hčerke tudi dvomiti ni
mogla ter je domu gredč tiho molila.

Drugo prikazovanje je bilo na delo¬
pust pred praznikom svetih aposteljnov
Petra in Pavla.

Justina pride proti večeru na farovški
vert in nekaj sošolaric ž njo. Otroci po¬
kleknejo in molijo glasno sv. rožnivenec.
Justina tako pripoveduje:

„Ko je zvonilo „zdrava Marija“, za-
bliskne se po drevesu dvakrat zaporedoma
in drevo je s svetlo bliščobo razsvetljeno.
Tam, kakor poprej ta dan, se prikaže
podolgovato okrogla bliščoba, in ko smo
molili tretjo skrivnost veselega dela, se
prikaže v tej bliščobi veličasten sedež,
rumenkasto bliščeč, kakor z zlatom in
biseri ozaljšan, z dvema ročajema in z
visokim, zgoraj okroženim naslonilom.
Čez nekoliko pride z nebes v sredi dveh
belo oblečenih angeljev, ki sta imela ze¬
lenkasto svetle peruti, podoba prelepe
Gospe, ki se na sedež vsede. Angelja
spustita roke, s kterimi sta jo v prihodu
podpirala, priklonita se in ob straneh
vstopita. Podoba Device je bila neizrečene
lepote, nezmerne bliščobe, svetlejši kot
sneg, in svetel oblak jo je obdajal. Iz
nepokrite glave so se vili polni, dolgi,
rumenkasti lasje, kakor pregrinjalice čez
ramena in persi doli do kolčn. Premilo
gledajoče oči so bile modre, |lica podol-
gasto okroglega obličja so bila zlato-

rudečkasta; vrat je bil prost, telo pa
zagernjeno s široko, belo, do nog sega¬
jočo obleko. Roke so tičale v ozkih ro¬
kavih. Okrog ledja je imela bel pas.
Roke so častito ležale na kolenih; iz
rok in nog in iz vrata je šel žareč blišč.
Le desna noga se je videla, in bila bosa.
Ta čudna prikazen je malo časa mirno
sedela. Zdajci sta prinesla dva angelja
z nebes doli svetlo dete, ki je imelo belo,
z zlatom pretkano obleko. Svetlo kroglo
s križcem je imelo v levici; desnica pa
je na desnem kolenu ležala. Angelja sta
posadila dete na levo koleno častite Gospe
in šla sta proti nebu. Prišla pa sta dva
druga angelja in sta prinesla iz bliščečih
obročev narejeno krono, ki se je nad vse
drugo svetila. Blizo glave prikazni sta
prišla in sta krono deržala, prosto v zraku
plavajoča, čez nekaj časa pride še drug
angelj; v svoji desnici ima prelepo palico,
ktera je na verhu imela zlato cvetlico.
Po tem popisu je bilo to kraljevo žeslo.
Postavil se je zadej, ter je s poprejšnjima
dvema angeljema enako visoko to žeslo
nad krono deržal. Nad temi tremi angelji
se je slednjič prikazal še bliščeč križ;
in sicer ravan, na svetlem oblaku.“

In prikazen je bila končana. Vsaki
spremen je bil v začetku nove skrivnosti
svetega rožnegavenca, kterega so otroci
molili. Kedar so skrivnost spremenili,
spremenila se je tudi prikazen. Ko so
vseh petnajst skrivnosti odmolili, toraj
dobre pol ure, vzdignila se je vsa prikazen
počasi in je zginila.

To je bilo pred praznikom svetega
Petra in Pavla. Parna cerkev v Ditrihs-
waldu je tem svetnikom posvečena. Ima
čedne podobe aposteljnov v velikem altarji,
kjer je tudi natanko ponarejena podoba
Matere Božje, kakoršna je na Božji poti
v Czestohav. Ta dan v Ditrihsvaldu
od nekdaj slovesno obhajajo. Po obil¬
nem shodu se je na vse kraje raznesel

267

glas čudne prikazni na farovškem ja¬
vorji.

Drugi dan — predvečer pred pervim
svetim Obhajilom — se je Mati Božja
zopet prikazala. Gospod župnik naroči
Justini, naj prikazen vpraša, kaj da želi ?
Po poljski je deklica na tihem vprašala.
In odgovor je bil: „Jaz želim, da vsaki
dan rožnivenec molite/ 4  Odgovor pa je
bil tako glasan, da se je po Justininem
mnenji moral slišati na celem pokopališči.

Naslednji dan — 1. malega serpana
— so imeli otroci pervo sveto Obhajilo.
Ker so že daleč okoli zvedeli o čudni
prikazni, prišlo je na večer tistega dneva
veliko ljudi k rožnemuvencu. Justina je
imela ravno tako prikazen, kakor prej ta
dan. Vprašala je prikazen: „Kdo si? 44
In dobila je odgovor: „Jaz sem prebla-
žena Devica Marija, neomadežano spočeta. 44
In s temi besedami je zginila.

Že ta večer so deklici Justini naro¬
čili, naj vpraša, če bodo tudi bolni tukaj
ozdraveli? Že je bilo namreč več bolnih
pričujočih, v zaupanji, da bodo ljubo
zdravje zadobili, kakor so to od drugih
takih prikazovanj zvedeli. — Pa še le
drugi dan, v god Marijinega obiskovanja,
je Justina tako vprašala, in dobila je od¬
govor: „Pozneje.“

Naslednji dan je razodela „ neomadežano
spočeta 44 : »Jaz bom še dva mesca tukaj. 44

4. malega serpana so vprašali, kaj
naj bolniki storijo, da ozdravijo ? In od¬
govor so dobili: »Rožnivenecnaj molijo. 44

5. malega serpana so položili vode in
platna gori na drevo, na kraj prikazni.
Justina prosi preblaženo Devico, naj bi
te reči blagoslovila. Pa dobila je odgovor:
»Platno naj na zemlji leži. 44

Drugi večer so zvedeli, naj posta¬
vijo zidano kapelico in vanjo naj denejo
podobo »neomadežano spočete 44 . In ko
bo to storjeno, naj k nogam podobe po¬
ložijo platna v ozdravljenje bolnikov.

Kapelico so koj zidati začeli.

Med tem so še tudi drugi videli pri¬
kazen Matere Božje.

Že na delopust praznika sv. apostelj-
nov pride Barbara Samulovski k gospodu
župniku, ter pripoveduje, da je tudi videla
prikazen, ter jo natanko tako opiše, kakor
jo je videla Justina. Gospod je vedel, da
dvanajstletna Barbara je pošteno, pri-
prosto dete; pa vendar jo je modro od¬
pravil, češ, ti si prijateljica Justinina,
in ona ti je vse dopovedala. Ali deklica
se ne da oplašiti, ter pride tudi naslednja
dva večera z enakim zaterdilom. Da bi
se gospod bolj prepričal, je obema naročil,
naj prihodnji večer prikazen vprašate po
imenu. In Justina pride vsa vesela z od¬
govorom; Barbara pa žalostna toži, da
tisti večer ni nič videla, niti slišala. Vsa
užaljena gre domu in pripoveduje svojim
staršem, da se je morala že kaj pregrešiti,
ker se jej Mati Božja ni prikazala. V god
Marijinega obiskovanja pa je zapazila mati,
da je Barbara posebno vesela. In ko jo
mati vpraša, kaj da je, reče Barbika:
»O mati, nič ne povejte! presveta Devica
je bila tukaj pri meni. 44  Potem še pripove¬
duje, da je bila ravno taka, kakor na
javorji; in ko jo je po imenu vprašala,
je dobila odgovor: »Jaz sem neomadežano
spočeta. 44

V sredi mesca malega serpana ste
terdili še drugi dve osebi, da ste pri¬
kazen Matere Božje videli. Vdova v
terdnih letih in 24 let stara devica iz
bližnjih krajev doma, obe poštenega ob¬
našanja.

Vdova — Elizabeta Bilitevski — je
12. malega serpana, med molitvijo svetega
rožnegavenca, videla gornji del veličastne
Gospe z bliščečo krono na glavi. Neki
sosedi je hotela prikazen pokazati, ker
je mislila, da tudi ta jo mora videti.
Ko je pa to storila, je prikazen zginila.
Ko pa drugi dan ni nič videla, mislila

268

si je, da zavoljo svojih grehov takih
reči ni vredna, tedaj se je prizadevala,
da je svoje grehe, kolikor le mogoče,
popolno obžalovala. In 14. mal. serpana
na večer je zopet videla prikazen; in ta
večer celo. Obraz je bil bel in svetel;
na glavi je imela krono; celo telo je
pokrivala bela obleka, pod ktero so se
lesketale zlate lilije; le persti belo bli-
ščečih nog so se videli. Desna roka je
bila kakor blagosloveč povzdignjena, na
levi pa je imela belo oblečeno Dete Je¬
zusa. Dete ni imelo ničesa na glavi;
zlati lasci, nekoliko kodrasti, so jo po¬
krivali. Njegove svetle oči so se sem
ter tj e ozirale; v roki je imelo zlato
krono s križcem.

Devica Katarina Viczorek je 13. mal.
serpana, med rožnimvencem, videla bli-
ščečo podobo; 15. pa bolj natanko. Po¬
doba je bila prepasana in je imela ozke
rokave. Na glavi je imela pisano, svetlo
krono; rumenkasto bliščeči lasje so jej
zadej po herbtu viseli. Obličje je bilo
belo in žareče. Iz dlani iztegnjenih rok
so lili čevelj dolgi žarki. Noge so bile
pokrite. Prikazen je po nekterih minutah
zginila tako naglo, kakor je prišla; male
deklice so jo dalje videle. Ravno tako
prikazen je imela Katarina tudi naslednji
večer. Od 29. malega serpana pa jo je
videla vsaki večer v beli obleki in v belem
plašči, brez vsega pokrivala,

Prihajalo pa je vsaki večer k rožnemu-
vencu vedno več ljudi. Delavne dni jih
je prišlo do dva tisoč; ob nedeljah in o
praznikih pa do deset tisoč. Zavoljo reda
so postavili na pokopališči štiri zastave
raznih barv, okoli kterih so se posebej
zbirali možje, žene, mladenči in dekleta.
Potem so razdelili vse tri dele rožnega-
venca na zjutraj, opoldne in na večer,
in Marija se je vselej prikazala. Na prošnjo
otrok je pričujoče večkrat blagoslovila,
kakor to mašniki storijo. Drugi dan vel.

serpana, na porcijunkulo ali v god naše
ljube Gospe vseh angeljev, se je prikazala
v posebno veliki bliščobi. Stareje osebe
so jo videle od veliko angeljev obdano.

Na praznik Marijinega rojstva je bila
napovedana zadnja prikazen. Ta glas je
šel daleč okoli, in neprešteta množica
ljudi je pritisnila. Tudi iz ruske Poljske,
iz Litavije in iz Šlezije jih je bilo veliko.
Saj do petdeset tisoč jih je bilo, ki se
niso bali ne stroškov ne truda, ki jih ni
odvernilo ne zatajevanje, ne slabo vreme;
samo da so zamegli biti blizo svoje ne¬
beške Matere in ljube pomočnice. Celi
hrib je bil natlačen z romarji. Daleč vun
čez cesto je stala množica, ki je v raznih
jezikih molila in prepevala slavo nebeški
kraljici. Na večer so romarji sveče pri¬
žgali, in te lučice so napravile veličasten
pogled.

Preblažena Devica se po navadi pri¬
kaže ; vendar še bolj ljubeznjiva, bolj
bliščeča je bila. Angelji so jo spremlje-
vali ter so prelepo popevali. Dva angelja
sta Mater Božjo za roko peljala na sedež;
drugi so klečali pri njenih nogah in na
obeh straneh, gori do njenih ram; roke
so imeli sklenjene.

Ker je Marija že poprej obljubila, da
bo v ozdravljenje bolnikov blagoslovila
vodo, ktero so pod javor prinesli, prosil
jo je gospod župnik po otrocih, naj bi
blagoslovila studenec, ki teče kakih sto
stopinj od cerkve, na farovških tleh, za
njivo, kjer je hmelj rasteh Tudi ta blago¬
slov je bil na ta večer obljubljen.

Že ob sedmih zvečer so se zbrali
škofov poslanec in drugi mašniki pri stu¬
dencu ; ž njimi se ve da tudi velika mno¬
žica ljudi. Marija se prikaže med mo¬
litvijo lavretanskih litanij in blagoslovi
studenec. Ljudje so pili iz studenca. In
ko tukaj prikazen zgine, se vračajo nazaj
k cerkvi.

O pol devetih začnejo moliti sveti

269

rožnivenec in nebeško kraljico vidijo vse
štiri osebe, z angelji vred, ki jej strežejo.

Ko nekoliko časa mirno molijo, na¬
stane na enkrat velik vrišč. Nekteri plašni
vpijejo; drugi boječi glasno molijo; vsi
zbegani sem ter tje poprašujejo, kaj da
je ? Nekterim se je zdelo, da vidijo strašne
pošasti; drugi mislijo, da gori; tako da
je bila zmešnjava splošna. Ko pa mnogi
zakličejo: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
in združeno začnejo moliti: »Oeščena si
kraljica . ..,“ urno vse potihne in prejšnji
mir se poverne. Sploh vsi so bili te misli,
ker vse je bilo preplašeno, da to je na¬
pravil hudobni duh, da bi pobožnost motil.
To misel je tudi prikazen Marijina po-
terdila, rekoč, da to se je zgodilo v kazen,
ker so bili nekteri neubogljivi, prevzetni
in preboj eči.

Osebe, ktere so te prikazni imele,
so bile ta večer žalostne, ker Marije več
gledale ne bodo. Nebeška Mati pa jih
potolaži: „Ne žalujte; vedno bom pri
vas.“ — Na prošnjo domačega župnika
po otrocih je tudi obljubila, da se bo
še prikazala o praznikih: Porcijunkula,
vnebovzetja in rojstva Marijinega; in še
posebej, kedar bodo njeno podobo po¬
stavili.

12. kimovca so že dobili podobo Matere
Božje čistega spočetja. Namenili so jo
postaviti v kamenito kapelico pod javor¬
jem. Ko ste obe Marijini deklici jo za¬
gledali, ste se glasno zjokali, ker po¬
doba v primeri Matere Božje se jima je
gerda zdela. Marija pa je deklici po¬
tolažila, da podoba je dobra in jima na¬
ročila, naj jo mašniki naslednjo nedeljo
med molitvijo svetega rožnegavenca blago¬
slovijo.

16. kimovca, na praznik presladkega
Imena nebeške kraljice, so podobo z vso
slovesnostjo blagoslovili. Vse štiri srečne
osebe so zopet videle preblaženo Devico,
ki je podobo in ljudstvo večkrat blago¬

slovila; slednjič pa je zginila z naro¬
čilom, da se bo še le drugo leto zopet
prikazala.

Da je vse to resnično se tako godilo,
porok so nam ne le vse štiri osebe, ki
so vere in vsega spoštovanja vredne;
ampak tudi sodba duhovske gosposke, ki
je vse to natanko preiskala in poterdila.
— Že 6. vel. serpana je škof Kremene
zahteval od domačega župnika natančno
sporočilo teh prikazovanj. 18. velicega
serpana pa je postavil preiskovalni zbor,
v kterega je sklical več sosednih dekanov.
Ti so dali najbolje spričevanje vsem štirim
osebam, ki so prikazen gledale, oziroma
njihovega obnašanja, kakor tudi oziroma
njihovega pripovedovanja, ki se je vselej
lepo strinjalo. Ti gospodje so tudi po-
terdili, da so one osebe med prikazo¬
vanjem bile postavljene v neki posebni
stan neobčutnosti, da niso nič čutile, ako
jih je kdo tudi sunil, vščipnil ali celč
kaj zbodel. Vse prikazni so bile spodobne,
k dobremu nagibljive. Njih vtis na verno
ljudstvo je bil posebno ugoden.

Resnico teh dogodb poterjuje tudi
uslišanje raznih prošenj, ozdravljenje
mnogoterih bolnikov. — Žena učitelja
Pulina je poldrugo leto imela bolne oči
in ni mogla nikakoršne svetlobe prena¬
šati. Zdravniki jej niso mogli nič poma¬
gati. Le v temo ti je reva živela. Za¬
upljivo se oberne k Materi Božji v Ditrihs-
vvaldu, umiva se z vodo blagoslovljenega
studenca. In tretji dan že gre v svojo
farno cerkev, Bogu in Mariji se zahvalit
za prejeto ozdravljenje. — Desetletno
Ano Šulc iz Lingnava je hudo metalo;
na priprošnjo Marijino je ozdravela. —
Sirota Olga iz Heilsberga je bila na eno
oko slepa, in zopet je spregledala. —
In veliko druzih je ozdravelo.

Kaj pa je počela deželska gosposka ?
Skušnje v Marpingenu so toliko zdale, da
vendar vojakov niso semkaj poslali. Tudi

270

to je romarjem v prid prišlo, ker so se
zbirali na prostornem pokopališči, kjer
shodi niso prepovedani. Vendar so več¬
krat dohajali žandarji, ali nikakoršnega
nereda niso mogli zapaziti. Domačemu
župniku pa novošegno prebrisana gosposka
le ni prizanesla. Tako dolgo je stikala
in zvijala, da ga je v ječo zaperla. In
zakaj? Nekaj ptujih mašnikov je v nje¬
govi cerkvi sveto mašo opravilo; eni so
tudi kratek govor imeli; in domači župnik
ni hotel povedati, kteri mašniki so se
tako prestrašno zoper postavo pregrešili;
za celo prusko deržavo pa je bilo vse to že
toliko nevarno in zoperpostavno, da so
ga morali — po svoji modrosti — zapreti.

Kakor je ljuba Mati Božja obljubila,
prikazala se je naznanjene praznike. Leta
1879. v praznik njenega rojstva je Marija
po svojih izvoljenih otrocih rekla: »Jaz
toliko rada pridem k vam . . . Vse vas
ljubim kot svoje otroke; in tako rada
bi bila vam Mati; pa vi me za to ne
prosite. Saj sem še vedno tolažnica ža¬
lostnim in vam hočem pomagati . . .“

8. kimovca 1880 je prišlo nad pet¬
deset tisoč romarjev le-sem, akoravno
po škofovi želji Marijinih otrok in doma¬
čega župnika ni bilo doma. Do 40 spo¬
vednikov je spovedovalo in še niso mogli
vsem kaj. Veliko bolnih, tudi več obse¬
denih ozdravi po rabi blagoslovljenega
studenca.

Svetna gosposka sicer ne išče izmiš¬
ljenih goljufov ali sleparjev. Ali na to
dela z vso silo, da bi v vernih sercih
zaterla vso vero na čudeže in prikazo¬
vanja. Ravno tisti dan, ko se je Marija
v Ditrihswaldu pervikrat prikazala, je
menda glasoviti borivec zoper sveto ka¬
toliško cerkev, knez Bizmark, več krivo¬
verskim luteranom v Kissingenu rekel:
Zoper take vraže in prazne vere, kakor
počenjajo v Lourdesu in v Marpingenu, s
policijo nič ne opravimo; to mora šola

ozdraviti. — To je nov dokaz, kako
hočejo šolo v duhu novošegne izobraže¬
nosti zlorabiti. Toda Gospod Bog je za¬
dosti mogočen, da bo namene takih mo¬
gočnežev osramotil, kedar bo po njegovi
presveti volji končana poskušnja, ktero
zavoljo svojih grehov terpimo. — To
ravno nas učijo tako pogostna prikazo¬
vanja Matere Božje v današnjih žalostnih
časih. (Herz M. BI. IV. V.; Sendbote d.
h. Jos. VI.)

103. Prikazovanje Matere Božje v
Knoku na Irskem.

Tam visoko gori na nesrečnem Irskem,
kjer prebrisani Angleži gerdo mučijo uboge
Irce, se je naša ljuba nebeška Mati pri¬
kazovala zadnjikrat do konca leta 1882.

Imenitni časnik „Univers“ v Parizu
piše: 21. velicega serpana 1879, na pred¬
večer osmine Marijinega vnebovzetja, proti
pol osmim zvečer so na enkrat zagledali
veliko svetlobo na zunanji strani cerkve
v vasi Knok, ki je v Tuamski škofiji,
to je na zjutranji strani Irske dežele,
kjer je zraven druzih nadlog huda lakota
najhuje razsajala. Bližnji vaščani, videči
to nenavadno bliščobo, poklicali so več
druzih sosedov, in ko so se približali,
so zapazili, da ena zunanja plat cerkve
je bila vsa pokrita z zvezdami v prečudni
bliščobi.

Sredi te velikanske luči so videli altar;
na tem jagnje in zraven jagnjeta križ.
Tik altarja na eni strani so razločno
videli presveto Devico Marijo v družbi
nekaj druzih svetnikov. Njene noge se
niso zemlje dotikale. Roke je imela po¬
vzdignjene, kakor k pobožni molitvi in
oči obernjene v nebo. Oblečena je bila
belo; na glavi je imela svetlo krono.
Prikazen to so videli od pol osmih do
desetih zvečer. Po tej noči so ljudje iz
okolice vedno prihajali ter so čez noč v
cerkvi ali tudi zunaj molili.

271

V pondeljek zvečer — delapust pred
praznikom svetih treh kraljev 1880 —
je na ravno tem mestu ravno tisto pri¬
kazen videlo veliko oseb, med kterimi
sta bila tudi dva žandarja. Videli so jo
od enajstih do dveh po noči.

9. svečana so jo zopet videli.

Kmalo po pervem prikazovanji seje zgo¬
dilo več čudnih ozdravljenj, ki so se hitro
množila. V praznik Marijinega oznanjenja
je prišlo iz vseh krajev uboge Irske nad
dvanajst tisoč pobožnih vernih v Knok.

Tuamski škof je zaukazal natančno
preiskavo teh dogodb. (Herz M. BI. VIII.)

S ta 1 ©

eliko je število prikazovanj naše
ljube Gospe in Matere Božje, ktere
sem v teh bukvah bolj ali manj natanko
opisal. Nekaj takih prikazovanj bom tudi
pri Božjih potih omenil in nekaj jih bom
še omenil pri popisu nekterih posebnih
častivcev preblažene Device Marije. Lahko
bi še spisal velike bukve takih prikazo¬
vanj. Vernim Slovencem naj bo to malo
v priserčno spodbudo, da slehern ne¬
beško kraljico pobožno časti in se njeni
priprošnji z vsem zaupanjem priporočuje.

Kaj pa hočem k sklepu teh zares
prečudnih prigodb dodati?

Učeni oče Benedikt Braunmiler, ki
opisuje prikazovanja Matere Božje v Meten-
buhu, pravi: Vsak verni kristjan vh, da
Jezus Kristus je po svojem vstajenji s
svojim telesom resnično v nebesa šel. In
ker ima vso moč v nebesih in na zemlji,
mu je lahko, da se po svoji modrosti
tukaj na zemlji zopet vidno prikaže. Sveto
pismo nam povč, da se je Gospod tudi
res prikazal preganjalcu vernih kristjanov,
Saulu. Ravno tako v Damasku Ananiji.
(Apost. dj. 9.) V življenji svetnikov be¬
remo na tisoče takih prikazovanj Gospo¬
dovih. Sveti Anton Paduanski ga je videl,
na svojem naročji imel kot malo Dete.
Sveta Terezija ga je videla v njegovem
terpljenji. Ravno tako sveta Brigita.
Svetemu Frančišku Serafinskemu se je pri¬
kazal s svojimi ranami na križi. Drugi
svetniki so imeli celo versto čudnih pri¬

kazni življenja in terpljenja Gospoda na¬
šega Jezusa Kristusa.

Kakor je šel Gospod s svojim te¬
lesom v nebesa, tako je po pobožni veri
svete katoliške cerkve tudi njegova pre-
češčena Mati Marija po svoji sveti smer ti
bila vzbujena in vzeta v nebeško kraljestvo
z dušo in s telesom. Po Božji neskončni
modrosti, v prid nam svojim otrokom na
zemlji, zamore tudi ona zopet vidno pred
nas stopiti, nas tolažiti in nam pomagati.
Sicer nam sveto pismo kaj tacega ne pove.
Spisi cerkvenih učenikov pa so polni takih
dogodb.

Kdorkoli je z vernim in pobožnim
sercem prebiral ali poslušal v teh bukvah
našteta in opisana prikazovanja naše ljube
Gospe in nebeške Matere, preblažene
Device Marije, lahko se je prepričal, da
se vsegamogočni Bog vsa stoletja zveli-
čanskega kerščanstva po Mariji človeškemu
rodu milostljivo razodeva. Prikazovanja
Matere Božje se pa še posebno množijo
v naših toliko žalostnih časih. Mnogo teh
prečudnih prikazovanj je sveta cerkev po-
terdila in pameten človek jih ne more
tajiti. Mnogo njih je sicer ravno tako
znanih; pa vendar tolike veljave nimajo,
dokler jih sveta cerkev očitno ne poterdi.
In tega ne morem nikoli dostikrat po¬
noviti, da take od cerkve ne še poterjene
prikazni sme slehern kristjan po meri
svoje vere soditi.

Vsa prikazovanja naše ljube nebeške

272

Matere so pa poterjena z gotovimi čudeži.
To je delo Božje, da se neskončno usmi¬
ljeni nebeški Oče nam ubogim ljudem
razodeva; da v poterjenje svoje ljubezni
pokaže svojo vsegamogočno roko po Mariji.
Verni kristjan dobro vd, da v vseh ker-
ščanskih časih so bili taki čeznatorni
dogodki in da se bodo še ponavljali do
konca sveta. Tisto razodenje Božje, ki
obsega kerščansko vero, je sicer z apo-
steljni sklenjeno. Kar je Kristus učil in
kar so nas aposteljni ustmeno in pismeno
učili, to je posvečeni zaklad svete vere.
In to mora vsak verovati, po tem mora
svoje življenje vravnati, ako hoče zveličan
biti. Pri vsem tem pa si je naš nebeški
Oče prideržal, da tudi še poznejše čase
s pozemeljskimi otroci govori, kakor in
kedar po svoji neskončni modrosti hoče.
In da je vedno tako delal in da bo še
v dalje tako delal, nas uči sveto pismo
in nas uči sveta katoliška cerkev.

Naj to nekoliko pojasnim, ko kon¬
čam opisovanje čudnih prikazovanj Matere
Božje!

Že v pervi pridigi, ktero je sveti
Peter binkoštno nedeljo imel, je to očitno
in razločno učil. (Apost. dj. 2.) Sveti
Peter se sklicuje na preroka Joela, ki
pravi: „ Zgodilo se bo poslednje dni, reče
Gospod: Izlil bom od svojega Duha na
vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi
in vaše hčere; in vaši mladenči bodo
prikazni videli.“  (Joel 2, 28.) Teh pre¬
rokovih besed se je pervak aposteljnov
poslužil, da je razložil čudeže, ktere je
judovsko ljudstvo tiste dni videlo. Taki
čudeži, ki so bili za vpeljavo svete vere
potrebni, se niso toliko ponavljali, ko je
sveta cerkev bila zadosti vterjena in raz¬
širjena, ko take pomoči ni več toliko po¬
trebovala. Roka Gospodova pa vendar
nikakor ni prikrajšana. Vsako stoletje ima
svoje čudeže. Časi pa, ki so bližej veli¬
kega, od peklenske moči podžganega zlA,

bodo priča, kako bodo čudeži perve cerkve
oživeli in se še obilniše ponavljali.

Prerok Joel je pri teh besedah imel
pred očmi čase po babilonskem preselje¬
vanji; zato on pravi: „Po tem pa bo tako
i. t. d. (2, 28.) Sveti Peter je to pre¬
rokovanje obernil na svoj čas; in ker je
bil ta čas za judovstvo, za stari zakon,
zadnji čas, je rekel: „Zgodilo se bo po¬
slednje dni:  i. t. d.“ Da pa to prero¬
kovanje pervega in druzega seže ob enem
veliko dalje — do konca vseh časov,
nam spričujejo besede, ktere oba imata:
„ Pr eden pride dan Gospodov, veliki in
strahovitni. “

Peti splošni cerkveni zbor Lateranski
ravno tako uči, da razodenje Božje nikdar
ne bo jenjalo. Tudi ta zbor se o tem
sklicuje na preroka stare zaveze. Sveti
zbor pravi: „Zato se je Gospod zavezal
po preroku Amosu. In ta prerok pravi
tako: ,, „ Gospod Bog pa nobene besede ne
izpolni, da bi ne razodel svoje skrivnosti
svojim služabnikom prerokom. “ “  (3, 7.)

In veliki cerkveni učenik, sv. Tomaž
Akvinski, pravi: V vsakem času so bile
nektere osebe, kterim je Bog čeznatorna
razodenja odkril, ne da bi postavil nove
verske resnice, ampak da bi vodil člo¬
veško djanje.

Akoravno pa sveto pismo in sveta
cerkev zadosti razločno o tem govori,
bili so vendar zmiraj tudi taki, kteri tako
razodenje Božje naravnost tajijo. Raz¬
umno je, ako tako storijo in terdijo ne¬
verniki, ki osebnega Boga nikakor ne
spoznajo. Taki tudi očitne čudeže zaver-
žejo. Tak taji celč spričevanje svoje lastne
pameti, ki mu vendar zadostno oznanuje,
da je res Bog. Saj, če bi svojo pamet
poslušati hotel, naj bi le svojo žepno uro
pogledal, in ta bi mu rekla: Glej, na¬
pravil me je nekdo, ki mora razumen
biti; kako moreš toraj tajiti, da bi moder
in mogočen ne bil on, ki je veliko kolesje

273

celega sveta napravil ? Če pa vsako čez-
natorno prikazen tajijo še cel6 taki, ki no¬
čejo neverni biti, kako si hočemo to raz¬
jasniti? Celo kerščanstvo je postavljeno
na taka djanja. Tudi krivoverski luteran,
ki le svetemu pismu verjeti hoče, ravno
v svetem pismu zadosti spričano najde,
da se je Bog razodeval in čudeže delal,
in da je tako tudi za prihodnje čase
svojim služabnikom obljubil. Taki neverni
so si sami sebi v nasprotji. Ali večidel
ni ravno nevera uzrok tega nasprotja,
ampak le nekaka meržnja ali boječnost
pred čeznatornim; kakor jo je razodevala
judovska množica, ko je videla ozdrav¬
ljenje mertvoudnega. Sveti Lukež pravi:
»In vse je groza obšla . . . In so bili
s strahom napolnjeni, rekoč: Danes smo
čudne reči videli.*  (5, 26.) — Nasproti
jih pa tudi nikoli ne manjka, ki hrepe¬
nijo po takih dogodbah, da bi le videli,
ali zgrabili blišč Gospodovega obličja.

Marsikdo zopet ugovarja, da to je
vse prenapeto; tu so slepariji in goljufiji
na široko vrata odperta.

Res je, kjer je resnično razodenje,
je tudi lahko lažnjivo, podtaknjeno raz¬
odenje. Včasih, kjer so zato spretni
ljudje, resnično prikazovanje lahko veliko
neresničnih, krivih povzročuje. Saj je to
kaj lahko, da se pritakne pobožna do¬
mišljija ali pa celd gerda goljufija. In
Bogu bodi potoženo, da se je tako tudi
že zgodilo, na škodo sveti veri. Ali kaj
nas to uči ? Hočemo li vse take dogodke
kar zavreči ? Tega nikakor ne. Le z ve¬
liko previdnostjo jih moramo opazovati.

Že sveti Pavel pravi: „Duha ne
ugasujte! Prerokovanja ne zaničujte! Vse
pa skusite; kar je dobrega, ohranite.*
(I. Tes. 5, 19—21.) In sveti Janez nas
opominja: „Preljubi! ne verjemite vsakemu
duhu; temuč skušajte duhove, ali so iz
Boga*  (I. Jan. 4, 1.)

Tako dela sveta katoliška cerkev.

in. del.

Cerkveni predstojniki niso nikdar lahko¬
verni ali čudoželni. Čudne dogodke so
vselej z vso previdnostjo in z veliko na¬
tančnostjo preiskovali. Naj le omenim,
kako so delali o prečudnem prikazovanji
Matere Božje v Lourdesu. Škof je maš-
nikom cel6 prepovedal, da se pri tem ne
smejo vdeleževati. On sam in tudi domači
gospod župnik sta bila terdovratna dvom¬
ljivca. Še le ko je verno ljudstvo silo
delalo, privolil je škof preiskavo. In ko
je učeni zbor že vse na tanko preiskal,
je modri škof leta in leta čakal, in še
le 18. prosinca 1862 izdal je pismo, s
kterim je privolil, da verni smejo častiti
prikazen Matere Božje in da se sme tam¬
kaj cerkev postaviti.

Katoliška cerkev ima v tem že staro,
gotovo skušnjo. Že papež Benedikt XIV.
je izdal poterjen navod pri takih pre¬
iskavah v imenitnih svojih bukvah, v
kterih popisuje, kako naj se umerli svet¬
nikom prištevajo. Ta navod tirja, da se
kako osebno razodenje za resnično ima,
ne sme tako razodenje imeti nič novega v
nauku, ne sme nasprotovati nobeni ker-
ščanski šegi; taka pomilostena oseba ne
sme takih posebnosti nikoli sama pože¬
leti. Potem so spretne le osebe, ktere
take nenavadne milosti z mirno dušo
ohranijo, ktere so resnično ponižne in
same sebe zatajujejo.

Ko je toraj sveta cerkev tako raz¬
odenje ali prikazovanje poterdila, potem
smo lahko brez skerbi, da je vse storila,
kar razsvetljena bogoljubnost, mirna bistro¬
umnost in resnična učenost storiti zamore,
da se resnica spozna. In še potem ni
taka razsodba verska resnica. Le zoper
zdravo pamet bi bilo, ako bi taki raz¬
sodbi verjeti ne hoteli.

Vendar bi znal kdo misliti: Čemu
pa so taki čudni dogodki? Na to nam
Gospod Bog sam odgovori po preroku
Joelu: »In zvedeli bote, da sem jaz v

18

274

sredi Izraela, in da sem jaz Gospod,
vaš Bog, in ni nobenega druzega; in
moje ljudstvo ne bo osramoteno na ve¬
komaj. 11  (2,, 27.)

Zares je Bog neskončno usmiljen, in
s svojo očetovsko ljubeznijo nas neskončno
ljubi. Ko ne izdajo več navadni pripo¬
močki, da bi zagrešeni ljudje se spre-
obernili, posluži se mili Bog posebnih
sredstev. Posluži se pa takih pripomočkov,
s kterimi bodo ošabni, napuhnjeni duhovi
ponižani; da, ker Jezusu in njegovi cerkvi
verjeti nočejo, morajo malim, priprostim
otrokom verjeti. Očitni čudeži k temu
pripomorejo. »Prerokovali bodo vaši sinovi
in vaše hčere;... in vaši mladenči bodo
prikazni gledali.“  (Joel 2, 28.) Že v
stari zavezi je Bog naznanil, kar se je
potem že tolikrat ponovilo, da se on po¬
sebno malih otrok posluži, in slabe izbere,
da ž njimi mogočne osramoti. Saj Gospod
tudi pravi: „Ako niste, kakor otroci, ne
pojdete v nebeško kraljestvo. 11  (Mat. 18, 2.)
In kraljevski prerok pravi: „Iz ust otrok
in dojencev si si napravil hvalo.“  (Ps. 8, 3.)

Da se današnje dni toliko množijo
čudna prikazovanja, ima svoj poseben
pomen za toliko zaničevano in zatirano
sveto cerkev. Ne smemo se na čudeže
zanašati, da bi roke križem deržali. Vsak
naj dela in se bori v svojem stanu, v
svojem okrožji, da se po svoji moči vstavlja
napadom prekanjenih sovražnikov svete
cerkve in da pravici do zmage pomaga.
Lahko pa se zgodi, da serce vpade marsi¬
komu, ki ne vidi izida svojega truda in
svojega žertvovanja; nasproti pa vidi, kako
ošabno se šopirijo sovražniki svete reči.
Ako se pa Vsegamogočni sam prikaže v
naši sredi, kdo bi še dvomil, da nas ne
bo zapustil v boji in bo naš pravični boj
z zmago kronal?

Da se nam Bog današnje dni posebno
po svoji preblaženi Materi Mariji razodeva,
stori gotovo iz tega namena, da bi se če-
ščenje nebeške kraljice množilo. Že pred
več kot sto leti je pisal pobožni misijonar
Grignon izMontforta, da kraljestvo Jezusovo
mora po vsem svetu razširjeno biti po sploš¬
nem in veliko večjem spoznanji in češčenji
Marije Device. Marija je Zveličarja pervi-
krat svetu dala; ona ga nam bo tudi drugič
prinesla.

*

* *

O Marija, od vekomaj izvoljena, z
vsemi milostmi ozaljšana, vse časti vredna
posoda, odločena v največo lepoto ne¬
beškemu kraljestvu, odločena v pobožno
češčenje človeškim otrokom, ti si naše
upanje! O preblažena Devica, v pervem
trenutku svojega življenja posoda vse sve¬
tosti, posoda Bogu dopadljiva, bodi nam
pozdravljena! O sveta Marija, ti ogledalo
Božje pravice, vsega madeža čisto, iz
kterega je izšlo Solnce pravice, Kristus
Jezus, naš Gospod in Odrešenik; — o
Marija! ki si toliko mila nam zapuščenim
otrokom, da svojo materno ljubezen ska-
zuješ celč s tem, da se osebno prikazuješ
svojim ljubljencem tukaj na zemlji; —
o Marija! ko bo prišel čas, da se bomo
morali ločiti iz tega sveta, o takrat pridi
nam na pomoč, varuj nas s svojo mo¬
gočno roko pred vsem zalezovanjem hu¬
dobnega duha in prosi milostljivo za nas,
da umerjemo smert pravičnih! In kedar
bomo odgovor dajali od svojega življenja,
pelji nas pred Jezusa Kristusa, ne pred
ostrega sodnika, ampak pred blagoslovljeni
sad svojega telesa, da se ž njim zedinimo
in ga  v večni ljubezni s teboj vživamo!
— O Marija, varuj nas! o Marija, vodi
nas po pravi poti v sveti raj! — Amen.

Slovenska pridiga

pri krški dupljini o priliki avstrijskega romanja,

avgusta 1886.

Govoril
ir rane IK o s a r ,
korar stolne cerkve v Mariboru.

0 dolžnostih avstrijskih romarjev pri Lurški Materi Božji.

„Vsak jezik naj spozna, da
je Gospod Jezus Kristus v časti
Boga Očeta."

(Filip. 2, 11.)

odi mi pozdravljena, ura preblažena
in že zdavnej zaželena, ko mi je

dano Tebe, o brezmadežna Lurška Mati
in Devica! na tem svetem mestu počastiti,

ki si ga Ti posebej izvolila Bogu v čast
in vernemu ljudstvu v tolažbo, veselje in

pomoč. Bodi mi pa še tisočkrat bolj po¬
zdravljena ura preblažena in že zdavnej
zaželena, da mi je dano, ne le moliti pred
to čudapolno dupljino, temveč tudi Tvojo
slavo, o brezmadežna Devica! prav tu na
mestu Tvojih milostnih prikazni glasno

oznanjevati.

Preljubi bratje in sestre moje! izvedel
sem, da ste se med seboj pogovarjali
in si potoževali: Drugi romarji slišijo
Božjo besedo v svojem jeziku: Nemci v
nemškem, Čehi v češkem, le mi Slovenci
ne slišimo besede nam razumljive, ki bi
nas o romarskih dolžnostih podučila in
v pobožnosti poterdila. Da bi nam vendar
kteri naših slovenskih duhovnikov blago¬
volil, vsaj nekoliko besed v domačem
jeziku v podučenje povedati. — Duhovni
tovarši so mi Vaše želje naznanili in me
nagovarjali, naj bi jaz povzel zaželeno
besedo.

Ne tajim, dragi moji! ampak kar na¬
ravnost povem: Kar ste Vi izgovorili
glasno, to in prav to sem jaz v svojem
sercu želel na tihem. Želel sem si, ako
bi se tako naklonilo, kakor sem bil pred
10 leti na svojem Božjem potu v Rim
tamkaj na lečo povabljen, da bi mi došlo
enako povabilo tudi tu pri Lurški Materi
Božji; služilo bi mi to, tako sem si mislil,
dokler živim, v zveličavni spomin. Zato
sem Vaše želje rad in prav rad uslišal,
toliko bolj, ker s tem dosežemo, da tudi
slovenski jezik tu pri Lurški dupljini
glasno spozna, da je Gospod Jezus Kristus
v časti Boga Očeta, — tedaj pravi Božji
Sin in Marija brezmadežna Devica Nja
Mati presveta.

Pa kaj bi Vam v kratkem povedal,
ljubi moji, ker ura se že bliža poldnevu, da
bi služilo Vašim romarskim namenom in bi
Vašo romarsko pobožnost podžgalo? Pre¬
misliti hočemo tri resnice: Mi smo ro¬
marji, — mi smo slovenski romarji,
— mi smo avstrijski romarji!

O Marija brez madeža spočeta! z
ognjem svojega v Božji ljubezni gorečega
serca dotakni se mojega jezika in sere
mojih poslušalcev, da jaz Tvojo slavo
vredno oznanjujem, moji poslušalci pa za
njo in v njej razgorijo.

18*

276

1. Mi smo romarji.

Romanje je v katoliški cerkvi blizo
tako starodavno, kakor sv. cerkev sama.
Od one dobe namreč, ko je Jezus Kristus
na gori Kalvariji sveto Rešno kri prelil,
in sta sveta apostola Peter in Pavel v
Rimu, in so drugi apostoli in mučeniki
na drugih krajih s kervavo smertjo do-
pričali resnico vere Kristusove, začeli so
verni kristjani te kraje pobožno obiskovati
in ondi Božjo službo opravljati. — Še
bolj se je romanje povzdignilo, ko je
Bog sam nektere kraje ali s prikaznimi
Matere Božje in drugih svetnikov, ali s
čudeži po njih priprošnji storjenimi, po¬
sebno počastil, zaznamoval in odločil, da
hoče biti onim, ki bodo na teh krajih
Marijo ali druge svetnike častili, posebno
milostljiv v dušnih in telesnih potrebah.
— Eden teh Božjih potov Mariji na čast
je ta Lurška dupljina, ki jo danes gledajo
naše srečne oči, ktero je večni Bog v
najnovejšem času, namreč leta 1858, pro¬
slavil z 18 prikaznimi Matere Božje in
od takrat naprej z brezštevilnimi čudeži
nad revnimi bolniki.

Ta Lurška dupljina, pravim, ki se po
vsem katoliškem svetu že pobožno ime¬
nuje, ktere čast in slava se vsepovsod!
v navdušenih pesmih prepeva, ki se v
stoterih in tisočerih kipih in podobah
časti v molitvenih knjigah, na hišnih
stenah in cerkvenih altarjih, in ki se
nam v manjših in večih, živo posnetih
dupljinicah v češčenje predstavlja, kakor
jih že tudi po Slovenskem po cerkvah
in drugod nahajamo, da, ker vsi verniki
ne morejo tu sem romati k istiniti Lurški
dupljini, vsaj pri onih ponarejenih in bla¬
goslovljenih dupljinicah v domačih cerkvah
Lurško Mater častijo in na pomoč kličejo.

Kar nas zadeva, je bila pa želja,
z lastnimi očmi gledati Lurško dupljino,
tako silna in neugasljiva, da smo prav

po tem sodili, ko se je vabilo k veliki
avstrijski procesiji razglasilo, da Marija
tudi nas vabi na Lurško Božjo pot.
Vzdignili smo se in šli. Marijino sladko
ime v sercu in na jeziku, v molitvi in
svetem petji smo srečno potovali, in zdaj
smo tu, o Marija! Večna za to bodi
Tebi hvala!

Ktera je tedaj naša perva romarska
dolžnost ? Znani pregovor, ob enem nravno
pravilo, pravi: Ljubezen začne pri samem
sebi. Torej moramo tudi mi sami pri
sebi začeti ter misliti najpoprej na lastno
zveličanje. Zares: kaj bi nam pomagalo,
ako bi mi vsem drugim k zveličanju
pripomogli, sami za sebe pa bili pogub- 1
Ijeni, kakor je isto Kristus učil, rekoč:
»Kaj pomaga človeku, ako ves svet pri¬
dobi, svojo dušo pa pogubi?* (Mat. 16,26.)
Izlijmo tedaj najpoprej pred Marijo svoje
lastno obteženo serce, potožimo Mariji
najpoprej svoje lastne dušne in telesne
nadloge. Saj je bilo naše vsestransko
uboštvo na duši in na telesu skoraj da
pervi in najmočnejši nagibek, da smo
bežali revni otroci Eve k prebogati Kra¬
ljici nebeški. Da; mi smo ubogi, Ti pa,
o Marija! si bogata in hiša zlata; mi
smo slabi, Ti pa si Devica mogočna;
mi smo nevedni, Ti pa si sedež modrosti;
mi smo polni bolečin in terpljenja, Ti pa
si zdravje bolnikov; mi smo grešni in
nečisti, Ti pa si vsa čista in lepa, pri¬
bežališče grešnikov; slepi tavamo po
smertni senci, Ti pa si mila zgodnja
danica; popotniki se vozimo po viharnem
morji tega življenja, vseskozi v nevarnosti
večnega pogubljenja, Ti pa si morska
zvezda in pomoč kristjanov.

In zdaj, ko smo vero obudili v čudo¬
delno moč Marije, Vas vprašam: ali smo
pa zato sem prišli, da bi včakali čudežev
sami nad seboj, ali da bi čudeže gledali
nad drugimi? Ali mislimo, da so čudeži
poglavitna reč pri Lurški dupljini? Ni-

277

kakor; kajti, ako bi tako mislili, bi še
imena ne zaslužili romarjev Lurške Matere
Božje. Po nauku sv. Pavla (I. Kor. 14, 22)
so čudeži od Boga dani zavoljo nevernikov,
kakor je že Kristus nevernim Judom oči¬
tal, rekoč: »Ako znamenj in čudežev ne
vidite, ne verujete." (Joan. 4, 48.) Tudi
Bernardka je tukaj pri dupljini za čudež
prosila; ali sama sebi? Nikakor; kajti
pristavila je: »Ljudje mi ne verujejo."
Marija je storila čudež. Na njeno besedo
je hipoma začel v dupljini izvirati čudo¬
delni studenec, po kterem je Marija že
bolnikov brez števila čudovito ozdravila.
Zakaj ? Zato, da je neverne ljudi s čudeži
prisilila verovati, da je resnica, kar jim
mala Bernardka v njenem imenu oznanjuje,
kakor so škof tega okraja po štiriletni
ostri preiskavi čudežev z odlokom dne
18. januarja 1862 razsodili in slovesno
proglasili.

Kaj ne, po navadni pameti bi mislili,
da je Bernardka, bolehna in sicer hudo
nadušljiva že od otroških let, ker je čudo¬
delni studenec pri Mariji izprosila, gotovo
tudi perva nja čudovito moč izkusila?
Pa temu ni tako. Sto in tisoč bolnikov
je doseglo tukaj in drugod po pitji te
vode ljubega zdravja; Bernardka pa, ki
je in sicer na Marijino lastno povelje
perva od tega studenca pila in perva se
v njem umila, zdravja ni dosegla. Bolna
je prišla k studencu, bolna se je ločila
od studenca; bolna in uboga je bila leta
1866 po goli milosti od usmiljenih sester
v samostan sprejeta in za sestro preoble¬
čena. V samostanu je od leta do leta za
naduho huje bolehala in terpela pogoste in
tako hude napade zadušenja, da so sestre
mnogokrat mislile: zdaj in zdaj mora
umreti; ali Bernardka jim je vselej smeh¬
ljaje odgovarjala: »Ne bom šeumerla;"
gotovo je bila po Mariji podučena, da
ima še veliko in dolgo terpeti, O prazniku
čistega spočetja Marijinega leta 1878 se

je stalno vlegla v posteljo. Razjedena po
vsem telesu, polna kervavečih in skelečih
ran po nogah in po vsem životu, živa
podoba križanega Jezusa, kakor so sestre
rekle, je velikonočno sredo leta 1879 v
Gospodu zaspala.

Je tedaj Bernardka zastonj iz tega
studenca pila in zastonj tukaj molila?
Nikakor! Marija ji je z ozirom na njeno
živo vero in otroško zaupanje podelila
viših darov, kakor bi bilo telesno zdravje.
Izprosila ji je samostanski poklic; iz¬
prosila ji je čudovito poterpežljivost in
udanost v voljo Božjo in popolno posne¬
manje Kristusovega terpljenja; izprosila
ji je stanovitnost do konca in presrečno
smert. Ko so jo strežeče sestre tolažile,
da hočejo Marijo prositi za polajšanje,
je rekla: »Ne, ne polajšanje, ampak moč
in poterpežljivost." Njena navadna molitev
je bila: »O moj Bog! jaz Te ljubim.
Da, o moj Bog! jaz hočem, da, jaz hočem
Tvoj križ." Križec je hotela zmerom na
sercu imeti. In ko so jo bolečine na vse
strani zvijale, pa v rokah ni imela več
dosti moči, da bi si bila križec vedno v
novo na serce popravljala, je sestre pro¬
sila, da so jo s trakom okoli persi pre-
pasale in ji s tem pasom križec na serce
priterdile, da bi bila vedno živo sklenjena
s križanim Jezusom. Ko je zadnjokrat
praznik sv. Jožefa obhajala, jo je spo¬
vednik vprašal, za ktero milost ga je
prosila? Odgovorila je: »Prosila sem ga
za milost srečne smerti." Po tem so
spoznali, da je slutila bližajočo se smert.
Ko je zadnje zdihljeje pojemala, je še s
komaj zastopnim glasom Oeščeno Marijo
molila — enkrat — dvakrat — in ko je
tretjokrat do tje prišla: »Sveta Marij a,
M a t i B o ž j a", ni mogla dalje, je nagnila
glavo in izdihnila svojo nedolžno dušo.
Ura je bila tri popoldne, o kteri uri je
tudi Kristus svojo dušo izdihnil na križi.
Po mestu pa je šel le en glas: Svetnica

278

je umerla. — O srečna Bernardka! ki
pri Lurški dupljini sicer ni dosegla te¬
lesnega zdravja, pač pa si je izprosila
srečno smertno uro in krono nebeško!

Po vsem tem tedaj vidimo, da tudi
mi tukaj ne smemo od Marije naravnost
tirjati telesnih čudežev. Ali ji tedaj celč
ne smemo potožiti svojih telesnih nadlog,
in pomoči prositi njo, ktero cerkev sama
imenuje in kliče »zdravje bolnikov" ? I)a;
to smemo storiti, smo že in še bomo
storili. — O brezmadežna Mati in Devica!
z otroškim zaupanjem Ti tedaj potožimo
v tej slovesni uri vse svoje in onih telesne
nadloge, ki so nas prosili, da bi tukaj
za nje molili in jim čudodelne studenčnice
domii prinesli. Ako je bolj Bogu v čast
in nam v zveličanje, da ozdravimo,
daj, o Lurška Mati! nam in njim, za
ktere molimo, ljubega zdravja. Ako pa
bolj služi Bogu v čast in nam v zveli¬
čanje, da telesne reve, ki smo jih s seboj
prinesli, zopet s seboj domii nesemo, naj
se zgodi volja Božja; v tem slučaji pa
izprosi nam, kakor nekdaj Bernardki,
stalno poterpežljivost in popolno vdanost
v voljo Božjo, Ti, ki si tolažnica žalostnih
in pomoč kristjanov!

Porečete: ali tedaj res ne smemo za
nobeni čudež Marije tukaj prositi? Tega
ne, ljubi moji! mi smemo in celč moramo
za take čudeže Marijo prositi, ki so nam
po nauku naše vere k zveličanju duše
potrebni. Taki čudeži so: odpuščenje
grehov in sprava z Bogom; — rast v
čednostih in dobrih delih; — stanovitnost
do konca in srečna smert v milosti Božji.
Ti čudeži so nam zares potrebni; brez
njih v nebesa ne moremo. — Kar mene
zadeva, Vam nič ne prikrivam, ampak
kar očitno povem: Moj zasebni poglavitni
namen, da sem se, akoravno že postaran,
na to daljno in težavno pot podal, je
bil ta, da si pri Mariji izprosim srečno
smertno uro. Ako je človek prišel že nad

60 let, kaj ne, je pač zares že čas, da
resno misli na smert? Vi ste sicer večji-
del mlajši od mene; pa prej ali poznej
bo tudi po Vas vsakega segla smertna
merzla roka. Ker je tudi Bernardka,
kakor smo slišali, najbolj molila za srečno
smert, menim, da bo prav, ako tudi mi
po njenem zgledu, danes pred vsem in
nad vse za sebe in za one, ki so nas
za molitev prosili, Lurško Mater prosimo
za srečno smertno uro.

Kdor pa hoče čudeže gledati, mora
verovati; kajti tako je Božji Zveličar rekel
očetu, ki je prosil za zdravje obsedenega
sina: »Če zamoreš verovati; verujočemu je
vse mogoče," in je še le potem čudež
storil, ko je oče s solzami zavpil, rekoč:
»Verujem, o Gospod! pomagaj moji ne¬
veri. u  (Mark. 9, 22—23.) Tudi mi ve¬
rujemo, o Gospa nebeška! Naša vera je
tako močna, kakor je močna tista skala,
na ktero je Tvoj Božji Sin zidal svojo
cerkev. S tako močno vero, ki je Ti za¬
vreči ne moreš in je zavergla ne boš,
Te prosimo zdaj kar ob enem za tri
čudeže:

O Lurška Mati! ki si prav na tem
mestu pokoro oznanjevala, ter si pri eni
prikazni Bernardki naročala: » Z a g r e š-
nike se mora moliti," in si pri drugi
prikazni naročilo ponovila, trikrat rekoč:
»Pokora, pokora, pokora!" stori
tedaj tudi nad nami za pervi čudež —
čudež pokore ter vzbudi tudi v naših
sercih studenec in sicer neusahljivi studenec
spokornih solz, da bomo v njem, dokler
živimo, dan na dan svojo grešno dušo umi¬
vali in jo dalje bolj in bolj očiščevali.

O Lurška Mati! ki si Bernardko po
stezi popolnosti skerbno vodila od stopinje
do stopinje, stori nad nami drugi čudež
— čudež resnične hoje za Kristu¬
som, da od steze pokore nikdar več ne
odstopimo, ampak v čednostih in dobrih
delih rastemo od dneva do dneva.

279

O Lurška Mati! ki si Bernardki tako
srečno smert podelila, stori tudi nad nami
sirotami tretji in največi in najpotrebnejši
čudež — čudež stanovitnosti do
konca in blažene smerti v milosti
in ljubezni Božji.

Kaj nam bo toliko mar za čudeže
na tem grešnem telesu, ki bo itak skoraj
gnjilo v grobu; pa teh treh čudežev po¬
trebujemo neobhodno v zveličanje svoje
duše. Še enkrat torej ponovimo: Da nam
bodeš, o Lurška Mati! našo Božjo pot
s temi čudeži povernila, je naša vera tako
močna, kakor je močna ona skala, na
ktero je Tvoj Božji Sin zidal svojo cerkev.
Mi verujemo v Tvojo čudodelno moč, o
Lurška Mati! pa pomnoži še našo vero.

2. Mi smo slovenski romarji.

Menim, ako tako molimo, da smo
dopolnili svojo p e r v o in sicer zasebno
romarsko dolžnost. Mi pa tukaj nismo
le zasebni romarji, kakor gremo včasi na
ktero drugo Božjo pot le vsak za sebe
in za svoje potrebe; temveč mi smo tukaj
in molimo tukaj kakor slovenski ro¬
marji. To je: kakor nemški, madjarski,
češki, poljski, hervaški, romunski in laški
romarji vsak svoj narod zastopajo, prav
tako zastopamo tudi mi slovenski ro¬
marji slovenski narod; ali z drugimi
besedami: mi smo se na Božjo pot podali v
imenu vseh Slovencev, da bi vimenu
vseh Slovencev Lurško Mater počastili in ves
slovenski narod njenemu varstvu izročili.

Razlika jezikov je bila kazen greha,
ko se je enojezični človeški rod pri zi¬
danji Babilonskega stolpa zoper Boga
samega v grešnem napuhu povzdignil.
(Gen. 11, 4—7.) Kristus pa je premagal
greh in je zlasti napuh človeški poplačal
z najzaničljivejšo smertjo na križi. „Po¬
nižal je sam sebe do smerti in sicer do
smerti na križi." (Filip. 2, 8.) Že na
križi so trije, takrat najimenitnejši jeziki

na svetu pričali čast Kristusovo. „ Pisano
namreč je bilo hebrejski, gerški in la¬
tinski: Jezus Nazarenski, kralj Judov."
(Jan. 19, 19—20.) Na binkoštno nedeljo
pa so šli vsi jeziki „ vseh narodov, ki so
pod nebom", na Božjo pot v Jeruzalem,
kjer so bili od sv. Duha v službo sv.
evangelja posvečeni, tako da so sv. apostoli
„zdajci začeli govoriti v raznoterih jezikih,
kakor jim je sv. Duh dajal izgovarjati".
(Dj. ap. 2, 4—5.) Kakor so pred Kri¬
stusom vsi jeziki Boga žalili, zlasti z
malikovanjem, tako naj bi po Kristusu
vsi jeziki Boga hvalili z vernim spoz¬
nanjem. In prav na binkoštno posvečenje
vseh jezikov se ozira sv. apostol Pavel,
ko v listu do Filipljanov pravi: „Vsak
jezik naj spozna, da je Gospod Jezus
Kristus v časti Boga Očeta," to je: pravi
Sin Božji in resnična torej tudi vera, po
Njem oznanjevana. Naj tedaj tudi slo¬
venski jezik, ki se na tem mestu gotovo
še nikdar govoril ni, danes glasno in
veselo spozna, da je Gospod Jezus Kristus
v časti Boga Očeta, tedaj pravi Sin Božji
in Ti, o brezmadežna Devica! Nja Mati
presveta. Kakor slovenski romarji
zdaj molimo in prosimo:

O Lurška Mati in Devica! najpoprej
se Ti v imenu vseh Slovencev zahvalimo,
da je Tvoj Božji Sin že tako zgodaj
Slovence k pravi veri poklical in do danes
v pravi veri ohranil; — daje slovenska
zemlja z molitvijo toliko Božjih svetnikov
blagoslovljena in s kervjo toliko muče¬
nikov poškropljena; — da so imeli Slo¬
venci gotovo po Tvoji posebni naklonje¬
nosti, o Marija! do Tebe od nekdaj
posebno počeščenje, da kinča slovensko
zemljo toliko Marijinih Božjih potov, in
da Marijine pesmi med vernimi Slovenci
nik oli ne potihnejo, temveč brez nehanja
se prepevajo.

Na dalje, o brezmadežna Lurška Mati!
Te v imenu vseh Slovencev ponižno pro-

280

simo odpuščenja, karkoli smo bili Slovenci
kedaj za dar svete vere nehvaležni, ali
smo skrunili svete nedelje in praznike z
nečednim zaderžanjem, ali smo celč v
pohujšanje služili sosednim narodom. Še
vse posebej Te pa z razjokanim sercem
odpuščenja prosimo, karkoli je bil Tvoj
Božji Sin žaljen v slovenskem je¬
ziku, bodi si s kletvijo, bodi si s po-
hujšljivim ali celč zapeljivim govorjenjem,
bodi si v besedi ali pismu, bodi si v govoru
ali tiskani knjigi. O milostna Devica!
dovoli nam, ponižno te prosimo, da danes
slovenski jezik v čudodelni Lurški studenec
pogreznemo, in ga tukaj vseh peg in ma¬
dežev očistimo, in ga čistega nesemo
našim bratom in sestram domu.

Še več, o Marija! Danes Ti v službo
posvetimo jezik slovenski in narod slo¬
venski in Ti v imenu vseh Slovencev
vpričo nebes in zemlje slovesno obljubimo,
da bodemo vsak po svojem stanu in po
svoji službi za to skerbeli, da se slo¬
venski jezik ne bode nikdar več omadeževal
ne s kletvijo, ne s pohujšljivim govor¬
jenjem, in da se ne bo nikdar v slovenskem
jeziku kaj govorilo, ali pisalo, ali tiskalo
zoper Kristusa in nja sveto vero in cerkev;
temveč da hočemo po vsej zmožnosti za
to skerbeti, da bo slovenski jezik vselej in
povsodi v besedi in v pismu glasno spo¬
znaval, daje Gospod Jezus Kristus v časti
Boga Očeta, — tedaj pravi Sin Božji in
Ti brezmadežna Devica Nja Mati presveta.

Vas pa prosim, ljubi romarji! zlasti
Vas, duhovni tovarši! da, ko domii pri¬
dete, vsepovsodi ljudem poveste in jih še
pozneje večkrat na to opomnite, kar smo
mi slovenski romarji v imenu vseh Slo¬
vencev Lurški Materi obljubili in kako
smo ji v službo posvetili jezik slovenski.

Blagoslovi tedaj, o dobrotljiva Lurška
Mati! slovenski jezik in slovenski narod,
da po Tvojem zgledu vsikdar ostane po¬
nižna dekla Gospodova, ter s Teboj go¬

vori: Glej, jaz sem dekla Gospodova,
naj se mi zgodi po Tvoji besedi! Varuj,
o Marija! verne Slovence vsega hudega
na duši in na telesu, in stori jih močne
v duhu, da rajše vse zgubijo, kakor sv.
katoliško vero kedaj zapustijo. Blagoslovi,
o nebeška Mati! našo danešnjo obljubo, Ti
jo čuvaj, da je. nikdar ne prelomimo, in
Ti pomagaj, da bo slovenski jezik od roda
do roda pogumno pričal in veselo spo¬
znaval, da je Gospod Jezus Kristus v časti
Boga Očeta, — tedaj pravi Sin Božji in
Ti, o brezmadežna Devica! Njegova Mati
presveta.

3. Mi smo avstrijski romarji.

S tem, kakor menim, smo dopolnili
svojo dolžnost kakor romarji sloven¬
ski. Toda mi smo tukaj in molimo tukaj
ob enem kakor romarji avstrijski.
Ko smo bili po časnikih na Lurško Božjo
pot povabljeni, se je poudarjalo zlasti to,
da so blizo že vse druge katoliške dežele
in kraljestva itd. v procesijah k Lurški
Materi romale in v znamenje vdanosti
svoja bandera v Lurški baziliki*) razpele;
le Avstrija, naša ljuba domovina, se še
Lurški Materi ni poklonila, še ni pred
Lurško dupljino pokleknila, še ni Lurške
Matere za blagoslov prosila, in še ni
svojega bandera v Lurški baziliki raz¬
pela. Da to zamudo popravimo, so naši
voditelji vabili k avstrijski pro¬
cesiji.

Kaj ne, ta lepa in domoljubna misel
je segla nam, ki smo in vselej ostati
hočemo zvesti avstrijski domoljubi, glo¬
boko v serce ? Rekli smo: če mislimo
kedaj romati v Lurd, je prilika zdaj naj¬
lepša in najčastnejša; če smemo kedaj
upati prijaznega sprejema in obilnega
blagoslova pri Lurški Materi, ga smemo

*) Veliki cerkvi nad Lurško dupljino so papež
Pij IX. s pismom dne 30. maja 1876 podelili prečastni
naslov: „Bazilika“, to je: Kraljeva.

281

upati zdaj, ko z vezjo bratovske ljubezni
zvezani, z vsemi drugimi avstrijskimi
narodi pred Lurško dupljino pokleknemo.
O Lurška Mati! ki si Bernardki na¬
ročala: »Naj tu sem pride veliko ljudi;"
— in »naj pridejo v procesijah"; glej,
pokorni Tvojemu povelju, nas je zdaj
veliko tu — avstrijska procesija kleči
pred Teboj.

Da smo zares a v s t r i j s k i r o m a r j i,
spoznaš, o Marija! po raznih jezikih, ki
jih tu govorimo: Nemci in Madjari, Lahi
in Slovani. Pa če tudi različni po jeziku,
je vendar ena naša vera, eno naše za¬
upanje, ena naša ljubezen. Vsi avstrijski
jeziki v najlepšem soglasji tukaj spozna¬
vajo, da je Jezus Kristus pravi Sin Božji,
in Ti, brezmadežna Devica! Nja Mati
presveta. — Da smo zares avstrijski
romarji, priča bandero, ki bo danes
blagoslovljeno in v baziliki razpeto. Na
beli strani bandera stoji v sredi velikega
križa podoba brezmadežne Device, in okoli
nje in nad njo in pod njo v križi in
ob štirih koncih pa podobe 18 deželnih
patronov Avstrije: sv. Jožef; sv. Leopold,
nadvojvoda Avstrijski; sv. Štefan, kralj
Ogerski; sv. Venceslav, kralj Češki itd.
v znamenje, da so prav ti naši sv. deželni
patroni avstrijsko procesijo vodili in zdaj
tu z nami za blagor Avstrije molijo. Na
r u d e č i strani pa je v zlatu vezeno sladko
ime Marije z lavorovim vencem obdano,
in v vihrajočem belem traku tega venca
so v zlatu uvezena imena vseh avstrijskih
dežel, tedaj tudi imena naše slovenske
domovine: Kranjska, Koroška, Štajerska,
v živo znamenje, da so zares na Lurško
Božjo pot šli vsi avstrijski narodi, po
svojih deželnih patronih vodjeni; naš vo¬
ditelj posebej je bil naš deželni patron,
sv. Jožef. — Da smo zares avstrijski
romarji, pričajo tudi ob koncih rudeče
strani uvezeni patroni naše presvetle ce¬
sarske hiše: sv. Frančišek Asiški, patron

cesarja; sv. Elizabeta, patrona cesarice;
sv. Rudolf, patron cesarjeviča in sv. Štefan,
mučenik, patron cesarjevičine. Rudeča
stran ima napis zgoraj: »Vsi sv. deželni
patroni" in spodaj: »prosite za cesarsko
hišo in deželo avstrijsko". Verh tega je
znano, da je presvetla cesarska rodbina
tudi pripomogla k pripravi tega veli¬
častnega bandera, da je tedaj tudi v duhu
z nami romala in v duhu tudi tukaj z
nami moli.

Da; avstrijski romarji smo, bodi
avstrijska tedaj tudi naša molitev.

Bog nam je dal predobrega deželnega
očeta in cesarja Franca Jožefa, ki z oče¬
tovsko ljubeznijo vse narode širne Avstrije
objemajo, ki so pred tremi leti tudi nas
Slovence ljudomilo obiskali in povsod po
naših cerkvah, tudi pri nas v Mariboru,
tako pobožno molili. Brali smo tudi, kako
je presvetla cesarica s svojo hčerko Va¬
lerijo letos šla na Božjo pot v Marijino
Celje, ter je tamkaj s hčerko vred na večer
opravila sv. spoved, v jutro pa po slišani
sv. meši sv. obhajilo prejela in pri drugi
sv. meši svojo zahvalo opravljala, in kdo
bi dvomil? gotovo tudi za nas in vse
avstrijske narode molila. — Naša p er v a
molitev velja tedaj presvetlemu ce¬
sarju in vsej cesarski hiši. O
Lurška Mati, nebes in zemlje Kraljica!
pred ktero se katoliški kralji in cesarji
ponižno uklanjajo, povzdigni svoje mogočne
roke in blagoslovi našega cesarja in vso
cesarsko hišo. Varuj jih vsega hudega in
ohrani jih še dolgo in prav dolgo v blagor
sv. cerkve in v srečo avstrijskih narodov.

Naša druga molitev velja slavni
cesarski armadi. Zgodovina nampo-
veda, ko se je naša armada svoje dni
vojskovala zoper neverne Turke, da si je
v geslo izvolila sladko ime Marija. Z na¬
vdušenim klicem, o Marija! je šla pogumno
v boj in je zmagala slavno. O Lurška Mati!
naši vojaki, nižji in višji, Te še zdaj ljubijo

282

in kakor zgled maršala Radeckyja kaže,
še zdaj radi molijo sv. rožnivenec; po¬
vzdigni tedaj svoje mogočne roke in blago¬
slovi našo armado, da, ako jo zopet kedaj
povelje cesarjevo pelje v boj, boš Ti pred
njo hodila in jo vodila, in kedar bodo
vojaki v silnem boji klicali ime Marija,
jih bodeš Ti čuvala in jim dala zmago,
kakor nekdaj, tudi zdaj. — Vi, ljubi ro¬
marji ! pa domii prišedši, povejte vojakom,
da smo tudi za nje tukaj molili in jih
Lurški Materi priporočili. Opominjajte jih
pa tudi, naj le na Marijo nikoli ne po¬
zabijo, in tudi Marija v nevarnostih vo¬
jaškega stami na nje ne bode pozabila.

Naša tretja molitev velja vsem
avstrijskim narodom. „0 kako
dobro in prijetno je, ako bratje v slož¬
nosti prebivajo!“ vsklikne kralj David v
132. psalmu. Resnice teh besed smo se
tudi mi po potu prepričali. Različni po
rodu in jeziku, smo bili vendar na potu
in smo tukaj eno serce in ena duša, kakor
otroci ene hiše, kakor bratje in sestre
ene družine. Molili smo in peli smo celo
pot, in vsi avstrijski jeziki so složno in
veselo spoznavali, da je Jezus Kristus Sin
Božji in Devica Marija Nja Mati presveta.
O da bi doma tudi tako bilo; — pa ni
tako! Naj Ti, o Božja Mati! na tem sv.
mestu potožimo svojo avstrijsko bolečino:
kako se avstrijski narodi, po Božji pre¬
vidnosti v eno družino sklenjeni, le pre¬
pogosto med seboj prepirajo, zavidajo, za¬
ničujejo. Tako ravnanje pa je neavstrijsko
in nekerščansko. Več ne rečem, pa tudi
reči ni treba; saj ti je itak znano, o
Marija. Z vero, ki je tako močna, kakor
ona skala, na ktero je Kristus zidal svojo
cerkev, Te prosimo: na to rano avstrijskega
deržavnega telesa položi, o nebeška Kra¬
ljica ! milo materno roko svojo, in jo za¬
celi ter jo ozdravi. ■— Katoliška cerkev
Te v litanijah časti in kliče: Skrinja miru
in sprave, prosi za nas! Odpri tedaj, |

Božja Mati! skrinjo miru in sprave in
nam od teh Božjih darov prav obilno
podeli, da mir in spravo domii nesemo
in med avstrijske narode razdelimo, da
bodo angelji Božji pri našem povratku
nad Avstrijo veselo prepevali: „Slava
Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem,
ki so dobre volje" (Luk. 2,14); avstrijski
narodi pa jim veselo odpevali: „0 kako
dobro in prijetno je, ako bratje v složnosti
prebivajo."

Naša čet e rta molitev velja vsem
jezikom avstrijskim. Kakor jezik
slovenski posebej, Ti zdaj, o Lurška
Mati! v službo poklonimo vse avstrijske
jezike, in jih v Tvoj čudodelni studenec
pogreznemo, da jih Ti ondi očistiš vseh
madežev in peg, da jih vse čiste vza¬
memo zopet domii. Pozabi, o Marija!
karkoli si bila Ti in je bil Tvoj Božji
Sin kedaj žaljen v kteremkoli avstrijskem
jeziku. Blagoslovi danes vse avstrijske
jezike, da bodo od zdaj za naprej, vselej
in povsodi, v besedi in v pismu, v go¬
voru in v knjigi enoglasno pričali in
spoznavali, da je Gospod Jezus Kristus
pravi Sin Božji in Ti, o Devica! Nja
Mati presveta.

In naša peta in poslednja molitev
velja c e 1 i A v s t r i j i. Kakor se avstrijsko
bandero pred Teboj, o Lurška Mati!
uklanja, tako cela Avstrija zdaj v duhu
pred Teboj kleči in po Tvojem zgledu
moli: »Grlej, dekla sem Gospodova, naj
se mi zgodi po Tvoji besedi." (Luk. 1, 38.)
Da; Avstrija je dekla Gospodova in hoče
vsikdar ostati dekla Gospodova. Pred
Teboj zaupljivo kleči in po zgledu pa-
trijarha Jakoba moli: „Ne izpustim Te,
dokler me ne blagosloviš." (Gen. 32, 26.)
Povzdigni tedaj, Kraljica! čudodelne roke
svoje in blagoslovi Avstrijo, pred Teboj
klečečo; Tvoj blagoslov naj vedno ostane
pri njej, v njej, nad njo in okoli nje in
naj jo varuje vsega hudega.

283

4. Sklep.

Pri koncu smo; je pa tudi že čas,
da sklenemo.

Trojno molitev smo opravili: zasebno
eno — slovensko drugo — avstrijsko
tretjo. Tri dela pa ima tudi rožnivenec,
ki si ga, brezmadežna Devica! v rokah
deržala, ko si se mali Bernardki tukaj
prikazala. Dovoli, da Ti tudi mi iz treh
delov svoje molitve venec spletemo in Ti ga
za spomin na slovenske in avstrijske ro¬
marje v roke položimo in v rokah pustimo.
Ne zaverzi ga, o Marija! Čudodelni stude¬
nec naj ga zaliva, da ne usahne, in kedar-
koli ga boš pogledala, o dobra Mati! spomni
se na nas in blagoslovi nas!

Oj, da nam ni dano, zmirom pri Tebi
ostati, Lurška Mati! in vsak dan vsaj za
četertinko ure to blaženo dupljino obisko¬
vati. Komaj smo prišli, pa že zopet se
bliža ura ločitve. Toda, Lurška Mati! mi
se ločimo od Tebe le s telesom, naša
serca ostanejo pri Tebi za vselej. Kakor
večna luč gori pred Božjim Telesom, tako
bodo naša serca v tej dupljini pred Teboj

in za Tebe gorela! Slovenski romarji
gremo domii, pa kakor daleč se glasi jezik
slovenski, to Ti obljubimo, tako daleč se
bo za naprej razlegala Lurška pesem, in
mi duhovniki Ti še posebej obljubimo, da
bo za naprej naša skerb in naše veselje,
po vseh cerkvah širiti Tvoje češčenje,
o Lurška Mati! in češčenje skriv¬
nosti Tvojega brezmadežnega spočetja.
— Avstrijski romarji gremo zopet domii,
pa avstrijsko bandero ostane tukaj v
večno znamenje, da Te Avstrija ljubi,
o Marija! — da Avstrija v Tebe zaupa,
o Marija! — da hoče Avstrija vselej biti
in ostati ponižna dekla Jezusa in Marije.

O Lurška Mati! povedati ne mo¬
remo, kako britka nam je misel na bližnje
slovč. Še enkrat se Te, kakor otroci
matere, oklenemo in kličemo: „Ne iz¬
pustim Te, dokler ne blagosloviš me!“
Zato še enkrat ponovimo obljubo: Vsi
avstrijski narodi in jeziki spoznajo danes
in bodo vsikdar spoznavali, da je Gospod
Jezus Kristus v časti Boga Očeta —
pravi Božji Sin in Ti, brezmadežna De¬
vica! Njegova Mati presveta. Amen.

(Pesem o Lurški Materi božji,)

I.

1. Zvonovi v zvoniku veselo pojo,
„Ceščena Marija!“ donijo glasni.
Zdrava, zdrava, zdrava Marija,*)
Zdrava, zdrava, zdrava Marija!

2. Bernardiko angelj za roko pelja,

Bo reke jo bistre prijazno spremlja. [: Zdrava:]

3. In deklica sliši, ko veter pihlja,

Ba milost nebeška jej zdaj se poda. [:Zdrava:]

4- Na Masabieli luč svetla gori,
Kako  je  nastala, še vedela ni. [:Zdrava:]

*) Namesto: zdrava reče se lahko tudi: ave.

5. S prijaznim obrazom premila, lepa

Prikaže se tam jej nebeška gospa. [: Zdrava:]

6. Poln njeni pogled je nebeške luči,

„Ne boj se“, jej rekši se milo smeji. [:Zdrava:]

7. Obleko vso belo kot lilija ima,

Pas dolg pa in moder kot svit je nebi. [: Zdrava:]

8. Na nogah se sveti, kot čisto zlati,

Cvet rože nebeške, dišeče zeli. [:Zdrava:]

9. Ovija, glej, rožni jej venec roko,
Tenčiea pa krije obleko lepi. [:Zdrava:]

10. Otroku veselemu bije serci,
„Ceščena Marija!" vtem moli kleči. [:Zdrava:]

284

II.

1. Prikazen zdaj zgine, dekle govori:

„Na svidanje jutri!“ Domu zdaj hiti. [:Zdrava:]

2. Nje serce ostane pa v duplji od zdaj,

In srečo poprejšnjo želi si nazaj. [:Zdrava:]

3. „Oh' mati, ne bran’ mi, prosim lepč,

Naj grem, počastim še nebeško gospo. [: Zdrava:]

4. Gospa je prekrasna, zatorej hitim,

Naj v čudni votlini jo zopet častim. 1 * [:Zdrava:]

5. In kakor golobček v votlino hiti,
Gospo čudovitno goreče časti. [:Zdrava:]

6. „Gospa milostivna, jaz prosim lepč,

Povej mi, kaj meni storiti še bo?“ [: Zdrava:]

7. „„Kraj svojih tovaršic prihajaj le-sem
Štirnajstkrat, to, deklica, zdaj ti povem. [: Zdrava:]

8. Obljubim ti, hčerka, da boš pa za to
Prejela kedaj še prelepo neb6.*“* [:Zdrava:]

9. „Gospa si predobra! Al’ bodo ljudje

Verjeli, da dekle te videlo je? 1 * [:Zdrava:]

10. »,Ne bodo verjeli neverni ljudje,

Ker priča le sama resnica za me.““ [:Zdrava:]

III.

1. Bernardike prošnja in ljudstva v nebo
Vzdiguje se; rosno je vsako oko. [:Zdrava:]

2. Deklica je ljuba ko angelj krilat,

Ki voljo Gospoda spolnuje prerad. [.-Zdrava:]

3. Dekle se zamakne: obraz je zdaj bled,

Zdaj zopet rudeč je kot rožice cvet. [:Zdrava:]

4. Pogleda gospo in iz njenih očes

Posije veselje jej svetih nebes. [:Zdrava:]

5. Ko dekle prikazen z molitvo časti,
Obsije pa svit jo nebeške luči. [:Zdrava:]

6. Pobožna množica z njo moli na glas,
Deklice pa same ves drug je obraz. [:Zdrava:]

7. „Gospa milostiva! 1 * zdaj vpraša otrok,

„Kaj tere te žalost, kaj jej je uzrok? [:Zdrava:]

8. Kako bi vtolažila tvoje serce ?“ —

Jej reče: „„Le moli za grešnike vse! [:Zdrava:]

9. In hočem, da verniki zbirajo se,

Pred mojo votlino naj mene častč. [:Zdrava:]

10. Se hočem, da tukaj vzdiguje se zid,

Kapelica z marmorja vernikom v prid! “ “ [: Zdrava:]

IV.

1. O čiste ljubezni prečudna skrivnost!

Zamore-li Mati pustiti zvestost? [:Zdrava:]

2. Otrok pride dvakrat, k votlini hiti —

Na kraju posvečenem Matere ni. [:Zdrava:]

3. „Gospa dobrotljiva, al’ znano ti ni,

Da otrok brez tvoje pomoči medli?“ [:Zdrava:]

4. „„Bod’ serčna, moj otrok, čas skušnje beži,

In močna je vera, če terdno stoji.““ [:Zdrava:]

5. In spet se prikaže nebeška gospa
Dekletu, ki misli nebeške ima. [:Zdrava:]

6. „ Gospa dobrotljiva! to prosim te zdaj:

Gotovo znamenje, o Mati, mi daj! [:Zdrava:]

7. Ljudje mi očitajo laž in reko,

Da moje besede hinavske le so. [:Zdrava:]

8. O mati preljuba, daj, prosim lepo,

Da roža razcvete pod. tvojo nogo!“ [:Zdrava:]

9. Gospa se smehlja, pa jej reče: „„Naj bo,
Podam pa ti boljše, črez tvojo željo. [: Zdrava:]

10. Cvetlica dnes cvete in jutri več ni,

Na veke pa v sercu ljubezen gori. [: Zdrava:]

V.

1. K studencu zdaj idi in zajmi vode,
Gotovo to dar bo ti bolje cene.**** [:Zdrava:]

2. Otrok hiti k reki. Z znamnjem ga zdaj

Pokliče gospa spet v votlino nazaj. [:Zdrava:]

3. Zdaj deklica zemljo odkoplje z roki

Ter vidi, da moker je pesek zelč. [:Zdrava:]

4. In voda priteče, ki dostikrat že

Bolnike nadložne ozdravila je. [:Zdrava:]

5. O prosim te, Mati premila, povej,

Kako te naj kličem, kako ti ime ? [: Zdrava:]

6. O Mati, pred deklo ne skrivaj se več,
Katera te vpraša, ponižno proseč.“ [:Zdrava:]

7. In v strto že deklica moli srčno,
Odgovora prosi nebeško gospo. [:Zdrava:]

8. In bliža se praznik, veseli spomin,

Da bode včlovečil nam Božji se Sin. [:Zdrava:]

9. V prekrasni lepoti se sveti gospa

In zadnjo skrivnost jej na znanje še da. [-.Zdrava:]

10. „„O deklica draga, tedaj ti povem:

Devica spočeta brez madeža sem.**** [:Zdrava:]

VI.

1. V nebesa, Marija, se verni sedaj

In naše molitve v dar Sinu podaj! [: Zdrava:]

2. Gotovo spolnila bo želja se ti,

Da videla v Lurdu boš mnogo ljudi. [:Zdrava:]

3. Pozdravljamo tebe, dolina, srčno

Ter v Tebi častimo preljubo Gospo. [:Zdrava:]

4. V votlini zapuščeni, prazni nekdaj,

Marije se vidi podoba sedaj. [:Zdrava:]

5. Studenček pa teče in več ne neha,

Za revne bolnike moč zdravja ima. [:Zdrava:]

6. V svetišče dohaja, odhaja ljudi

Veliko število, več šteti jih ni. [:Zdrava:]

7. Svetišče prekrasno oznanja nam še,

Kar videla nekdaj Bernardika je. [:Zdrava:]

8. Pot, kteri pelja. na svetišče, je znan,

In hodi ga romar z veseljem navdan. [: Zdrava :]

9. Derži v domovino nebeško — naš cilj,

Oh srečen, kdor v Lurdu je serce pustil. [: Zdrava:]

10. O zvezda nebeška, nas tudi kedaj

K Očetu nebeškemu pelji še v raj! [: Zdrava:]

ŽIVLJENJE

preblažene Device in Mlatere

in njenega preeistega ženina svetega

Popisal

duhoven ljubljanske škofije.

Izdala in založila

V. snopič

Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva.

1880.

Natisnila tiskarnica družbe sv, Mohora v Celovcu.