I'RI PADLIH BORCIH
Mrtvaških ragelj spev glasan
fMlmeoa z gore o beli dan:
svobodo terja pesem ta.
upor do zadnjega moža.
Vali iz doline se tiran,
ker tabor naš je bil izdan:
kolone, tanki, kamioni,
metalci min in avioni.
Strašen boj — napad srdit...
?.e v tretje je fašist odbit.
Liže alpini v goličavi,
mrtvi, ranjeni, krvavi.
A tam iz boka nov napad;
alpin pritiska že od zad.
Z Novakov. Cerkna in Tolmina
mu gre v pomoč. Oh, domovina!
Ze kliče tujce: Adajte se.
obkoljeni že davno ste!t
1'rekleto slabo nas poznaš,
čeprav slovensko dobro znaš;
podal ne bo se partizan,
čeprav obkoljen je, izdan.
Zares nam fantje, z vseh strani
preti jK)gin še do noči.
a padli bomo kot junaki,
uporni, trdi mi vojaki.
Naj zanje smrt vas zdaj. tirani!
V boj. to-variši mi vdani!
Bombo v roke. puško n dlan.
naj v slavi pade partizan!
Cc bomo se prebili tod,
se si?omnil /jas bo pozni rod.
a zdaj za mano v trpljenje:
skoz grob gre narod v življenje!
Tako ni mrak- noben teman,
da ne pregnal bi nov ga dan.
Kot en glas iz grl ozplamti:
•;Hura — juriš!" in zagrmi
oii Porezna do Lahnega,
od Daoče tja do Cerknega.
Se miel je ples zares krvav
tu sredi grmov, skal dobrav:
med grome bomb rafalov jek . ..
2e vidiTn Lahov nagli beg.
Zažgali gozd so in senike.
da v dimu krili bi umike.
Imeli .itiri smo mrliče:
so v Cerknem borbe hude priče.
CerklJanke vence so povile,
gomile borcev okrasile.
A ono noč opolnoči
sem šel po tej okolici
in spomnil sem se teh grobov
ter krenil tja na dom duhov.
Jaz sem prišel vas obiskat,
ker vodil sem vas tisfikrai.<
Tako pozdravim na grobeh.
pa že zmrazi me po kosteh.
Stoje fcn>ariši že pred menoj,
v polni opremi so za boj,
iz oči jim sije ognja žar.
odvile bombe so za udar.
Xc vpraša Bojan, kaj želim,
in drugi ne. zakaj ne spim.
a Drzni roko mi poda.
četrti nemo se smehlja . . .
Prošnjo, fantje, imam do vas,
ki tirja jo današnji čas.
Izdajstva greh. je še med nami.
ki dal vas je tej rani jami:
rad znebil bi se te grenkobe,
pri vas naužil se spet zvestobe,
ker vem, da bili ste udani
in hrabri borci vse do lani.
ko vas ta zemlja je požrla
in meni borce verne strla,-.
Povzdigne Bojan glas in pravi:
yl'emo mi to in svetu javi:
nas zemlja bo še maščevala.
Grobov tišina ni zaspala,
razrasla se bo v orkane,
požrla hlapce in Hrane! <
Tedaj v zvoniku ura je zapela,
mrlič, bojazen spet sta onemela
in jaz odšel sem v noč temno,
bedel do jutra, mislil to.
153