Zapiski, ocene in poročila
MOLETOVI SPOMINI
Čeprav je avtor obsežne knjige spominov' predvsem umetnostni zgodovinar, ki je tri desetletja deloval kot profesor stare in znamenite Jagelonske univerze v Krakovu, je vendar s svojim pesniškim in prevajalskim delom tudi eden od soustvarjalcev slovenske literarne preteklosti (prim. njegovi pesniški zbirki Ko so cvele rože — 1912 in Tristia ex Siberia — 1920), zato ima — podobno kot njegova vrstnika, umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in France Stele — ustrezno mesto v slovenski literarni zgodovini (prim. Zgodovina slovenskega slovstva V in VI, Slovenska Matica 1964, 1969). Med slaviste v širšem smislu pa spada Vo-jeslav Mole zato, ker je v Krakovu gojil slovansko umetnostno zgodovino in je bil v neposrednem delovnem stiku s pomembnimi poljskimi in drugimi slovanskimi jezikoslovci in literanimi zgodovinarji; veliko jih v Spominih omenja, nekatere celo podrobneje oriše kot ljudi in znanstvenike.
Spomini •— izšli so za avtorjevo petinosem-desetletnico (roj. 14. februarja 1886) — obsegajo štiri velika poglavja: Otroška in mladostna leta, Prva svetovna vojna in Sibirija, Med obema vojnama. Druga svetovna vojna in povojni čas. Spričo tako razgibanega in prevratnega obdobja ter Moleto-ve nenavadno razvejane življenjske poti ni čudno, da se pred bralcem zvrstijo številni zelo raznoliki dogodki in srečanja, ki jih je avtor z osebno globoko prizadetim pripovedovanjem vtkal v novejšo kulturno (in drugačno) zgodovino. Pri tem seveda ne gre za znanstveno ugotavljanje objektivne resnice, gre za izpoved takšne resničnosti, kakršno in kakor jo je doživljal slovenski in poljski humanistični znanstvenik Mole, katerega življenjski nazor se je v glavnem izoblikoval že v obdobju pred prvo svetovno vojno in ki si je vse življenje prizadeval, da bi ohranil notranjo osebnostno harmonijo; tako si lahko razlagamo zadnji stavek predgovora (str. 8): »Moja knjiga spominov je avtobiografija humanista, ki ga je prav humanizem varoval in rešil, da ni utonil v viharjih naše tragične dobe.«
Razumljivo je, da je avtor svoja doživetja in izkušnje izrazil skladno s svojimi občutji in vednostjo današnjega časa; tako so nekatere razlage in ocene dogodkov (zlasti
• Vojeslav Mole, Iz knjige spominov. Slovenska Ma-üca. Ljubljana 1970. 559ji.
političnih) morda drugačne, kot bi bile ob neposrednem odzivu nanje, priznati pa moramo, da v celotnem delu zaznavamo Mo-letovo prizadevanje za pravičnost. — Čeprav skuša njemu neprijetne značajske poteze in nečedna dejanja ljudi okrog sebe razumeti, pravzaprav nikomur ni »ostal dolžan«. Med ljudi, ki jih je najbolj cenil, nedvomno spadajo Zupančič, Stele in Ramovš, po človeški plati pa mu niso bili pri srcu npr. krakovski profesor Nitsch, Alojz Gradnik in France Kidrič. Sodbe o znanstveni vrednosti kolegov (posebno kadar je govor o slavistih) so večinoma preveč splošne, veliko pa mu pomeni tudi človekova zunanjost (drža, obleka); tako pravi npr. za nekega jugoslovanskega štipendista v Krakovu, da je bil simpatičen eleganten človek in pravi znanstvenik (383).
Spomini so urejeni kronološko, tako da se avtor pomika skozi čas kot človek v družini, kot človek in literat v splošni in strokovni družbi, kot znanstvenik-raziskovalec likovne umetnosti, kot akademski učitelj, kot filozof in ljubitelj svetovne literature. Družinska vprašanja velikokrat prekrijejo druga dogajanja, in bolj ko je bil čas trd in neprijazen, bolj se je povečevala skrb in bojazen za fizični in duhovni obstanek (verjetno je podton avtorju narekovala tragična smrt njegovega sina Marijana (1963), ki se je v Parizu povzpel že med najvidnejše današnje iraniste).
Otroška leta je Mole preživel na Primorskem (Trst), gimnazijo pa je od drugega razreda naprej obiskoval v Novem mestu, kjer je leta 1966 maturiral. V tem poglavju so živo opisane takratne razmere in vzdušje v naših šolah; avtor se ustavlja ob vprašanju slovenske narodne zavesti pri dijakih in profesorjih, podrobneje opredeljuje svoj odnos do posameznih predmetov (in ljudi), posebno še odnos do slovenskega jezika in književnosti (Kette in Zupančič sta mu bila velika vzornika), do italijanske, češke in poljske literature. Današnji srednješolec bi težko verjel, da je Mole kot novomeški gimnazijec prebiral leposlovna dela kar v šestih ali sedmih jezikih! V gimnazijski čas segajo tudi avtorjevi literarni prvenci, ki so bili objavljeni v Ljubljanskem zvonu (list je bil na gimnaziji prepovedan).
82 \
v prvih študijskih letih je Mole omahoval med literaturo, jezikoslovjem in umetnostno zgodovino; zanjo se je pravzaprav dokončno odločil šele po vrnitvi iz Italije na Dunaj (študirati je začel na Dunaju 1906/7, odslužil enoletni vojaški rok v Trstu, nadaljeval študij v Krakovu 1908/9 in v Rimu 1909/10). Na Dunaju se je veliko srečeval z Rajkom Nahtigalom in pesnikom Zupančičem. Cankarja je obiskal pozneje na Rožniku, vendar — tako pripoveduje Mole — to srečanje ni bilo prijetno, čeprav Cankarjevo umetnost visoko ceni.
Na fronto (1914) je prišel Mole kot formiran umetnostni zgodovinar (študij je končal z disertacijo leta 1912, bil še leto dni v Italiji, nato pa do začetka vojne že v službi kot konservator v Dalmaciji); kmalu je prišel v rusko ujetništvo in v Sibirijo, kjer je prebil pet let. To poglavje je najobsežnejše In opisi sibirskih razmer so mestoma privlačni in zanimivi. Manj pretresljivo učinkujejo na današnje rodove (po izkušnjah druge svetovne vojne) »nečloveške težave«, s katerimi so se morali otepati ujetniki (častniki so dobivali sprva plačo, ki je zadoščala celo za vzdrževanje strežnika).
Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi (1919) je prevzel stolico za umetnostno zgodovino Izidor Cankar, tako da je dobil Mole po vrnitvi leta 1920 docenturo za klasično arheologijo in zgodovino bizantinske umetnosti (habilitiral se je v Sibiriji, na univerzi v Tomsku). S tako rešitvijo ni bil preveč zadovoljen, prav razočaran pa je bil nad kritiko (Glonar) zbirke Tristia ex Si-beria; po tem se je nehal ukvarjati s pesništvom. Ta del knjige je zanimiv predvsem kot odlomek iz zgodovine slovenske univerze, dotika pa se tudi drugih vprašani slovenske kulture v letih po prvi svetovni vojni. O prvem rodu slovenskih univerzitetnih učiteljev in o razmerah na univerzi govori Mole še enkrat, ko opisuje obdobje druge svetovne vojne (po nemški zasedbi Poljske se je čez nekaj mesecev umaknil v Ljubljano, kjer je z družino ostal do konca vojne).
Znanstveno in življenjsko pot je Mole dokončno usmeril leta 1924, ko sta obiskala ljubljansko univerzo poljska jezikoslovca Nitsch in Rozwadowski in ga nagovorila, da je sprejel v novoustanovljenem krakovskem slovanskem inštitutu stolico za umetnostno zgodovino. Tu je z leti dosegel velik znanstven ugled, tako da so na Poljskem v univerzitetnih krogih Slovenijo in Ljubljano zmeraj povezovali z Moletovim imenom. Domov se je Mole vračal skoraj
vsako leto, intenzivno je spremljal umetniško in znanstveno ustvarjanje v Sloveniji in o glavnih dosežkih tudi poročal v poljskih revijah; njegova žena Ela je prevedla zbirko Cankarjevih novel. Mole pa je napisal uvod o Cankarjevi umetnosti (1931). Po vrnitvi v Krakov (1945) je doživel precej razočaranj. Najbolj ga je prizadelo ovadu-štvo in škodoželjnost (posebno po letu 1948) in omejevanje potovanj v Jugoslavijo in tujino. Nekaj let po upokojitvi in sinovi smrti se je preselil k hčerki v ZDA.
Posebno zapleteno vprašanje Moletovih spominov je vprašanje jezika. Kot nekdanji slovenski pesnik in pisatelj je ohranil nenavadno tenek posluh za knjižno slovenščino; naravnost goji izrazno spretnost, čeprav se ne more izogniti arhaičnemu nadihu, kar daje tekstu celo poseben mik. Na drugi strani pa se je avtor v svojem znanstvenem in pedagoškem delovanju tako globoko vrastel v poljščino, da pogosto prihaja do jezikovne interference. Večkrat imamo vtis, da so posamezne fraze ali celotni stavki pravi kalki (v bližnjo in daljšo okolico, do njega so se obrnili, ustvarja nekako vrsto prostora, ipd.). Precej neenovit je avtorjev odnos do poljskih in ruskih imen, deloma jih sklanja kar na poljski način, ruske pa navaja v poljski obleki. Tako so npr. imena Loš, Felis v sklanjatvi ali izpeljankah pisana z znakom i (Losia, Felisiov, itd.). Poljska in ruska imena tipa Lodz, Poznanj, Kazan, Perm, Tver so ponašena v moškem spolu in se ne sklanjajo po i-jevski sklanjatvi, torej v Kazanu, v Tveru — in ne; v Kazani, v Tveri. Precej nedoslednosti je v knjigi tudi pri transliteraciji ruskih vložkov, kjer tudi prevladuje poljsko posredništvo (trdi }, označevanje mehčanja soglasnikov z i, ipd.), npr. »Kakoj vi nacionainosti?« — »Ja Sioveniec« — »Značit, vy SJovak?« — »Niet, gospodin polkovnik, ja Sloveniec.« — »Cto eto takoe? Vy otkuda?« — Ja rodilsja nie-daleko goroda Triesta.« — »V takom slučaje vy Itaiianiec. Ja vas v itaii/anskuju legiju posažu.« (182). Večkrat srečamo tudi hibridno rusko-slovensko sklanjatev (npr. Vo-jennego gorodkä namesto Vojennogo go-rodka — 161), poljsko sklanjatev celo pri občnih imenih (npr. eden najbolj znanih hetitologöw — 545), mešanje slovenskih in poljskih oblik imen (Krakov — Krakow, Venecija, Vilno.) Neprijeten vtis naredijo tudi napake v poljskih vložkih, npr. Nowe materiaiy do jednogo ..., Dywanik nad miom ložkiem . . . (340).
83 š
Večino napak v slovenskih oblikah in pravopisu ne moremo pripisati tiskarskemu škratu, npr. čem dlje sem premišljal, pri čemur, častitam vam, pred kratkem, zaneše-njaštvo, renesanca, daljše stolice, Smarjet-ske toplice, z kostanjevim listjem, o Tatar-;ih, ipd.). Pravo zmedo je v knjigi povzročil tudi bralec—bravec; na nekaterih straneh najdemo več pisave z 1, na drugih spet z v, večkrat pa se mešata pravopisa celo na isti strani.
Najbrž moramo pripisati vplivu let in slabih zvez med avtorejm in tiskarno tudi pomote v letnicah in datumih, ki bi bile sicer za tako natančnega znanstvenika nenavadne: tako Mole ni prišel v Krakov leta 1907 ampak 1908 (str. 52); Nemci so zasedli Paris 14. junija 1940, ne 14. maja (str. 476); februarska buržoazno-demokratična revolucija v Rusiji ni mogla po nobenem koledarju biti 17. marca 1917 (str. 214), bila je 27. februarja (12. marca).
Med posledice nervoznega časa moramo verjetno šteti kar prepogoste tiskarske napake, ki tu in tam ogrožajo celo razumljivost, npr.: ko smo naslednje jutro obdajal, je bil tako mrzel veter... (162); ter da se moram oprosti dosedanjega državljanstva (364); saj sem jaz prvi nekako načel njegovo delovanje (313); saj je bila os (namesto: ost) njegove politike predvsem usmerjena dosledno proti Sovjetski zvezi (361); rus.: Počemu ne hodite, namesto: hotite (439); Stani osel, nam. Stari (146), itd., itn.
Velika škoda je, da se niti avtor niti izdajatelj ni odločil za imensko kazalo; v Spominih je toliko znamenitih slavističnih in drugih znanstvenih imen, ki jim Mole posveča večjo ali manjšo pozornost, jih ocenjuje, itd., in ki bi utegnila zanimati tudi npr. poljskega bralca; toda ali naj zato pregleda vsa poglavja?
F. Jakopin
Filozofska fakulteta v LJubljani
84