Leposloven in znanstven list.
----
Leto III.	V CeloTci, 1. decembra 1883.	Štev. 1&.
Povestnik v sili.
Noveliea. Spisala Pavlina Pajlcova.
Premoženje, ki je znašalo blizu eden milijon in je bilo lastno ravno umrlej devetdesetletuej grofici Veronikirazdelilo seje med dve rodbini obožanih plemičev, kojih roditelji so bili daljni sorodniki pokojnej grofici. Veličastna stara grajščina, najlepša med mnogimi posestvi pokojnice, ni imela že več kot trideset let drugih stanovnikov kakor stare, do slednjega časa še krepke skope grofice Veronike in pa njene tihe družine, obstoječe iz samih starih ljudij. Temnogosti gaji in pa krasni vrti, ki so obdajali ponosni grad, bili so brez sprehajalcev in uživalcev. Drobni skakljaj6či ptički so edini uživali prijetni hlad senčnatih bukev in kostanjev; mnogo-barvni metuljčki pa so bili edini občudovalci dišečih žlahtnih cvetic.
Sedaj pa je bilo drugače. Že mesec diiij je stari tihi grad kakor pomlajen po živahnem življenji, ktero drvi med njegovim zidovjem. Glasno, veselo govorjenje je prekričalo ptičje petje v gaji. Cvetice niso več negledane venele na svojih steblih, temveč v krasne šopke vezane, lišpale so z bogatim pohištvom ozalšane sobane po gradu, ali pa služile v kratkočasilo zabavo brezskrbnej mladini, ki se je skoro celi dan mudila na prostem.
Bil je vroč poletni popoldan. Solnce je pripekalo izza sivih oblakov, in neprenesljiva soparica je polnila zrak. Tiho je bilo pod drevjem okoli grajščine ; kar je živelo, pobegnolo je v hladne prostore grajskega zidovja.
V	velikej dvorani pri tleh, ki je imela umetno izdelan kamneni tlak, vladal je prijeten hlad in polmrak. Ta pa je prihajal od tod, ker so bila okna od zvunanje strani popolnoma z bršljanom in divjo ložo prerastena.
V	tej idjiličnej dvorani je bila takrat zbraua družba mladih ljudij. Več gospodičen v lahkih oblekah je leno slonelo po naslonjačih, drže knjige ali majhna ročna dela v rokah. Ali videlo se je, da jih niti delo niti čitanje nič kaj posebno ne veseli.
Več mladenčev različne starosti je bilo med njimi. Ta je sedel na konci mize in počasi pušil dragoceno smodko. Drugi je jahal na stolu
40
ali slonel na naslonjalu, navidezno zamaknen v časopis. Oni se je zopet udal zdehanju in čital iz knjige.
Rejeu lovski pes pa je ležal pod mizo z na pol zaprtimi očmi in leno lovil muhe, ki so ga nadlegovale.
Krasni ptičniki z različnimi ptički pa so stali na posameznih okroglih mizicah poleg oken, in njih skakljanje je bilo edino, kar je motilo takratno tihoto. Ptiči pa niso prepevali; saj so tudi oni, kakor mlada družba, čutili klavernost, ki navadno prevzame človeka o velikej vročini.
Gospodične in gospodiči so bili bratje in sestre, bratranci in se-strične; vsi srečni dediči bogate nepoznane pratete grofice Veronike. Uživali so za nekaj dnij v lastuej grajščini poletni hlad in slast bogatega, brezskrbnega življenja.
„Bodi tako prijazen in obrni se drugam, bratranec Spiridijon; tvoj dim me hoče zadušiti," oglasi se zdaj ena izmed gospodičen in maha z batistnim prtičem po dimu, da bi ga odgnala.
Besede so veljale mladenču v njenej bližini sedečemu, ki jej je poredno puhal dim v obraz.
„Hvala Bogu, da se je nekdo oglasil," odgovori omenjeni mladeneč odloživši časopis, kterega je čital, in odmaknovši se nekoliko od sestrične. „Tak6 smo tihi, kakor v crkvi."
„Ah! kako je vroče," vzdihuje nekdo v drugem kotu dvorane. „Nič ne morem čitati; vročina me muči."
„Jaz tudi ne morem čitati; tudi mene muči vročina," odgovarjajo posamezni glasovi.
»Najrajši bi danes celi dan v kopeli sedel," opazuje drug mladeneč in si odpenja zavratnik.
»Koliko je ura?" poprašuje druga izmed gospodičen.
„Pol treh," bil je odgovor.
„Bog! in pred petimi ni danes niti misliti, da se d& iti izpod strehe," pritoži se nekdo v družbi.
„Še dve in pol uri dolgega časa! Hvala, grem rajši spavat," tarnja
drugi.
„Vi gospodiči ste pa kaj malo galantni," opomni gospodična, ki je ves čas čitala neki illustrovan časopis. „Vas je petero in nas ženskih četvero. Ali nas res ne znate dve in pol uri kratkočasiti? Na vsakega pride pol ure, nič več. Med vami so eden jurist, eden filolog, eden častnik, eden doktor pravde —" tu umolkne, a potem poprašuje precej poredno lepega mladenča, o kterem je vedela, da ni nikdar maral za mathematiko iu za klassike in da se ima on le nepričakovanej dedščini zahvaliti, da ni postal trgovski pomočnik, — „in ti, kaj si pa ti. Evstahij ?"
„Kaj sem jaz? — Kaj jaz?" mrmrži Evstahij v zadregi in malo zarudi. „Zdaj imam čast biti to, kar ste Vi drugi vsi: solastnik te krasne grajščine in —"
Glasen smeh vseh pričujočih mu pretrga besedo.---
„Teodozij, dobri naš stari Teodozij, nebesa sama so Vas sem poslala. SMite k nam in nam pomagajte prebavljati ta dolgočasni popoldan."
Tako se nenadoma oglasi iz vseh grl, ko se dveri odpr6 in v dvorano stopi prileten gospod.
Teodozij, mož kakih petinšestdesetih let, dolge sive brade in dolgih sivih las, prijaznega obraza, živahnih očij in gladkega lica, tako da je kazal mnogo let manj, nego jih je imel, bil je že nad štirideset let grajščinski oskrbnik. Njega edinega so obdržali dediči izmed vse družine pokojne grofice. Njegova dolgoletna zvestoba in udanost do rajnke jako sitne grajščakinje, njegova poštenost, natančnost in razumnost v oskrbljevanji grajščinskih posestev in denarnice, vse to je bila njegova najboljša pri-poročba. Ostal je tudi pod novimi gospodarji v prejšnjej službi.
„Ali je gospodi dolg čas?" poprašuje Teodozij obžalovalno, ko se je kričanje nekoliko poleglo in je prišel do besede. „Se ve," nadaljeval je dobrohotno, „kdor je vajen mestnega hrupa, privadi se težko tihega, enakomernega življenja na deželi."
„Za Boga, ne filosofujte, stari Teodozij," pristavi veselo nekdo iz družbe, „temveč prizadevajte si, da nas s čimer si bodi nekoliko kratkočasite. "
„ Jaz, priprost samotar, da bi kratkočasil mlade, po zabavah razvajene gospode!" odvrne plašno Teodozij.
„Mi ne zahtevamo od Vas nič duhovitega," potolaži ga mlada gospodična, „temveč le nekaj nam pripovedujte, da nam čas hitreje mine. Menda kakšen pripetljaj iz svojega lovskega življenja," ali kakšen dogodek iz življenja rajnke grofice," nadaljuje ona ter si s pihalko tako močen veter dela, da jej lasje okoli čela po konci stoje.
„Moje življenje, gospodična," odvrne Teodozij odkritosrčno , „nima v sebi čisto nič mikalnega. V kratkih besedah bi bil zapopaden ves tek mojega dolgega, a mirnega življenja. In to, odkar sem zagledal luč svetil v ouej belej hišici, ki se tam dole blišči med zelenjem, — pokazal je z roko proti zarastenim oknom — do današnjega dne, ko imam čast biti Vas vseh udani služabnik."
„ Vedno ponižen naš Teodozij!" pošepeta nekdo.
„Moj oče je bil to," nadaljuje Teodozij, „kar sem jaz zdaj. Želel je sicer, da bi si bil jaz izbral drug poklic od njegovega. Ali ker sem vedno kazal več veselja, pohajkovati po gozdih s puško na rami, kakor pa čepeti pri knjigah, obdržal me je po dokončanih petnajstih letih doml Ko sem bil petindvajset let star, umrl mi je oče, in jaz prevzamem
40*
njegovo službo. Odslej sem se ves udal svojemu poklicu. V zadnjih dvajsetih letih pa, ko je grofico Veroniko vedno bolj vid zapuščal, bil sem jej ob enem tajnik, oskrbljeval jej vse denarstvene opravke, čital jej pisma in časopise ter jej služil kot njena desna roka. S čim drugim pa se nisem v življenji nikdar bavil."
„Dovolite, Teodozij!" pretrga mu besedo Spiridijon, kije bil najstarejši izmed družbe. „Ker ste prečitavali, kakor pravite, grofici vsa pisma in bili tudi njen tajnik, povejte nam vendar, zakaj nam ni ona nikdar odgovorila na pisma, ktera smo jej redovito vsi pošiljali h godovom in o novem letu."
Na Teodozijevem poštenem obrazu bila je videti zadrega. On ni brzo odgovoril.
„Ne bojte se, da bi nas razžalili, Teodozij," reče prijazno tanek ženski glas, „ako nam uzrok odkritosrčno razodenete."
„Ali ga moram res povedati?" popraša z udanostjo Teodozij.
,. Morate, morate!" zakličejo glasovi od vseh stranij.
„Stara grofica je menila," začne Teodozij obotavljaje se povedati, „da so vse one lepe besede in prilizovanja samo . . . ."
„No, kaj pa?" silijo vsi vd-nj, videč, da noče nadaljevati.
„Sama hinavščina!" končuje z bolj tihim glasom Teodozij.
Družba se zasmeji.
„Stara lisica! kak6 jo je ugonila," opomni Evstahij.
„Pa kako se je pri tem izrazila, še to nam povejte," prosi nekdo starega služabnika.
„Gotovo jako karakteristično," meni drugi.
„Ne, ne! o njej nič več ne povem," brani se Teodozij. „Nespodobno je mrtve obirati."
„Nič Vam ne pomaga braniti se, Teodozij; ker ste začeli, morate tudi končati," bil je občni odgovor.
Teodozij vzdihuje, pogleda kvišku, kakor da bi hotel reči: V božjem imenu, bom pa povedal, ter nadaljuje :
„Ko sem grofici Vaša pisma čital, ktera so se vsa končavala z istim vošilom: da jej želite dolgega življenja in krepkega zdravja, posmehovala se je porogljivo in odločno dejala: Teodozij, na ta pisma ne damo odgovora!
Zakaj pa ne, grofica, popraševal sem jaz naivno, • dasi sem dobro vedel za uzrok.
Ker mi ta moj tretji nepoznani zarod v pismih želi veselo, dolgo življenje, a v srcih si pa misli, da bi le skoro stegnola svoje stare ude stara kragulja, in menda še kaj hujšega! Moje premoženje ni ravno malenkost, je-lite Teodozij? Ono prav lahko v skušnjavo spravlja moje mlade sorodnike. In tak6 govoreča migala je zvijačno z očmi."
„Izvrstno! Charmant!" zadonelo je po dvorani med srčnim smehom navzočih.
„Sedaj pa res ne zinem nobene več," odvrne Teodozij nekako razžaljen. Bolelo ga je, da se mladina zabavlja na račun njegove preminole dolgoletne gospodinje in prijateljice.
„0 pač, pač! Le še nam kaj o prateti povejte. Obetamo Vam, da ostanemo pri Vašem pripovedovanji resni kakor svetniki." Tako ga prosijo vsi.
„Veste kaj, ljubi Teodozij, o njenej skoposti nam še zdaj povejte," izmisli si drugi. „Kako je namreč odpravljala berače, ki so po sobotah prihajali, izgovarjaje se, da razdeluje darove samo po nedeljah. In one, ki so prihajali ob nedeljah, odpošiljala je rekoč, da nadarjuje ubožce samo ob sobotah."
„Molči, brezbožnik!" posvari ga sestrična. „Ko bi grofica Veronika ne bila svoje dni skoparila, bi se mi zdaj ne veselili!"
„Živela torej skopušnost!" zakliče veselo Evstahij in vrže časopis v zrak. „Saj res, prej sem vedno pušil na pol prazne cigaretke, zdaj pa kadim, hvala njenej skoposti! samo millares."
„In jaz," pristavi mladi poročnik, Jaz sem prej hodil vedno peš, a zdaj imam svojega dragocenega vranca. Prej sem večjidel nosil stare, skrpane rokavice, zdaj pa —"
„In jaz," hoče drugi povedati —
A Teodozij mu ponižno seže v besedo ter hitro reče: „Vsak človek ima svoje slabosti. Kajnka grofica je bila skopa, to je res, a imela je tudi dobrih lastnostij."
„Dovolj o tem! pustimo mrtve pri miru!" pravi resno najstarejša izmed gospodičen. „Govorimo o čem drugem: o lovu, ako se Vam ljubi; o duhovih, o kterih pravijo, da navadno strašijo po starih gradovih; ali o čemer koli si bodi; a ne obirajmo največje svoje dobrotnice!"
Teodozij je izprevidel, da ne bodo prej pustili rajnke grofice pri miru, dokler ne bode razgovora na kaj drugega navodil, in tedaj reče počasi, položivši roko na čelo, kakor da bi zbiral svoje misli: „Majhno dogodbico bi vedel povedati, ktera seje pred dvajsetimi leti na tem gradu vršila, ako ne bode gospodi predolgočasna."
„Le hitro na dan z njo!" silijo mladenči.
„Poleg nas v naslonjač se vsedite!" vabijo gospodične starega oskrbnika.
A predno se še Teodozij zave, vzdignejo ga krepke roke, in 011 je nenadoma sedel na mizi sredi sobe.
„Tako!" zakličejo veselo mladenči. „Tu na visokem vas boderno vsi dobro videli in culi. Ve gospodične pa se le bližje pomaknite, ako Vam se ljubi!"
Gospodične, če tudi nerade, povzdignejo se z mehkih sedežev in se zberejo potem okoli Teodozija.
Teodozij se s prva nekoliko brani svojega miznega prestola, a naposled se je videlo, da mu ni neljuba postrežljivost njegovih novih gospodarjev. Obriše si potno čelo z veliko pisano ruto, zapne suknjo, dokašlja in začenja tako-le:
„Nič ni veselega, kar hočem povedati, in tudi nič posebnega. Vsakdanja je stvar, in žalibože, da se ona le prepogostoma ponavlja! A mladostna je vendar, torej za Vas, kakor menim, navlašč stvarjena. Dolgo je tudi že od tega, kar se je prigodila; torej odpustite, ako bode pri tem kaj nejasnega. Star postajam, in spomin me že nekoliko zapušča. A za silo, da namreč gospodi za kake pol urice pozornost drugam obrnem in da bi nekoliko manj občutili današnjo neprenesljivo vročino, bode moja povest menda tudi ugajala.
Grofica Veronika," tako začne nato Teodozij z bolj krepkim glasom pripovedovati, „grofica Veronika ni nikdar sprejemala gostov, da bi se dalje • časa v gradu mudili. Prejšnji čas se je še zdaj pa zdaj na gradu prikazoval neki star vitez, najbrže njen sorodnik, ostajal po eden ali k večjemu po dva dni pri nas, a potem zopet odpotoval. Ženskih gostov nisem nikdar videl. V zadnjih dvajsetih letih pa so tudi še ti redki moški gostje izostajali, ker so eden za drugim pomrli. Samo grofica Veronika se je še veselila življenja, edina izmed svojih vrstnikov in vrstnic. Dasi mi je grofica vedno zaupala vse svoje zadeve, vendar ni svojih prednikov in sorodnikov nikdar niti z najmanjšo besedico omenjala. Jaz pa, dasi domač z njo, nisem je tudi nikdar popraševal o tem.
Neki večer, ko sem ravno sedel pri večerji, pokliče me grofica k sebi. To me je nekoliko osupnolo. Z grofico sem se navadno pogovarjal in posvetoval samo po jutrih; o popoldnevih in večerih ni hotela nikogar, tudi domačinov ne sprejemati. Podvizam se torej k njej.
Teodozij! kliče mi, ona nasproti, brž ko vstopim. Ali imamo na zadnjem konci gradu par sobic, v kterih bi se dalo prebivati?
Milostljiva grofica, odgovorim jaz in delam velike oči, videč, da ima ona pred seboj odprto pismo. Bilo je tedaj sklepati, da je pismo sama prečitala, kar že ni davno več imela navade storiti. Dve prazni sobi ste še na onem konci gradu, a potrebovali bi majhnega popravka. Dež kaplja pri oknih v nje, in miši —
Ne govorite mi več o teh sobah, pretrga mi grofica besedo. S tema dvema že vidim, da ne bode nič. Pri meni se ne bode več popravljalo. Morebiti pa veste za ktere drage, kojim ni treba popravkov.
Gospa grofica, ko bi vedel, komu je stanovanje namenjeno, dejal sem bojazljivo, potem bi lažje našel primernih sobic.
Vaša radovednost mi nič ne dopada, Teodozij! posvari me osorno grofica. Preskrbite prej dve sobi, kteri ste varni deža in misij, potem zveste tudi, komu ste namenjeni.
Nekoliko pomislivši pa odgovorim : V drugem nadstropji, kjer družina stanuje, ste dve prostorni sobi; v jeseni shranjujemo v njih sadje. V teh bi bilo prijazno bivati, ker imate krasen razgled.
Dobro, pristavi grofica zadovoljna. Glejte, da spravite v vsako sobo po eno postelj, eden stol in — umolknola je in jela nekaj premišljevati. Ena omara in ena miza boste zadostovali obema ženskima, nadaljuje potem govoreča bolj sama za-se. Saj menda ne boste jemali seb6j mnogo potne robe?!
Ah! ženskim ima služiti stanovanje, zakličem jaz začudivši se. Potem pa niste oni dve sobi pripravni! Tla so vsa pirava in luknjasta, in stene so samo prosto pobeljene.
Ba! odgovori brezčutno grofica; komtessa Vanda išče na tem gradu čistega zdravega zraka in ga tudi najde, ali okusnega stanovanja ne išče.
Komtessa Vanda ? ponovim jaz ves zavzčt.
Na-te, čitajte! pravi nevoljno grofica in vrže pred me pismo, ktero je preje vedno v rokah obračala. Moj bratranec, general Lešinski, piše mi iz Lvova, — nadaljuje ona, nemirno se mencaje na stolu, med tem ko sem jaz prečitaval pismo, — da je njegova dvajsetletna hči Vanda nevarno na plučili zbolela. Zdravniki zahtevajo, naj nemudoma zapusti prašno mesto in nekaj časa živi na deželi. General me pri vsem, kar je svetega, prosi, da mu ne bi odrekala te prijaznosti. Kaj čem storiti? V Lvovu sem znana v vsakej plemičkej hiši. Ako bratrancu prošnjo odrečem, brusili si bodo jezike na moj račun. — Pride pa komtessa sama. Le ena priletna služkinja jo bode spremljala.
Ali grofica, rečem zdajci jaz nekoliko nevoljen; celo desno krilo prvega nadstropja je prazno. Tu bi lahko izbrali dve sobi za bolno komtesso!
Kaj ? odgovori grofica, in pri tem me zadene eden njenih strogih, meni že znanih pogledov. Da bi jaz potem cčli dan in celo noč poslušala njeno votlo kašljanje! Da bi nekega dne zvedela, da leži v mojej bližini mrlič na parah ?! — Ali so taki dražljivi prizori mojim letom primerni? — Kaj? Vi kratkoviden Teodozij! — Zdaj pa le idite, nadaljevala je z ukazovalnim glasom — kažoč mi vrata, iu izpolnite, kar sem Vam ukazala! Vaša skrb pa naj tudi bode, da mi bolnica nikdar ne pride pred oči! Recite jej, da sem bolehna, da sem tumpasta od starosti. Izgovarjajte me, kakor se Vam ljubi, samo daleč proč od mene z umirajočimi ljudmi!"
„Aha! bala se je smrti," opazi nekdo v krogu poslušalcev. Slutila je, da pride tudi ona kmalu na vrsto."
Teodozij na to opazko ničesa ne odvrne in nadaljuje: »Komtessa Vanda in Liza, njena služkinja, ste prišli.
Komtessa — zdi se ini, da jo še zdaj vidim pred očmi — bila je veličastvena prikazen. Visoke rasti, oblečena vedno najokusnejše, lahne a vendar ponosne hoje, z ljubeznivim obnašanjem, v kterem pa ni bilo nič umetnega, zdela se je kot Vila, kedar se je šetala po stezicah sredi cvetočih vrtnih gredic. Ali.Bog! kako vsa drugačna je bila nje prikazen iz bližine. Upal. suh obraz, voščene barve, z vedno modrastimi ustnicami in udrtimi očmi, gledal je izpod okusne frizure zlatolase njene glave. Glava pa se je od same slabosti nemirno zibala na belem, tankem vratu, na kterem se je poznala vsaka žilica. Nos, ki je moral nekdaj biti lep, bil je zdaj sama kost in hrustanec, prevlečen s tanko kožico. Mala prozračna ušesa pa so se zdela, da jedva prenašajo težo drobnih brillantnih uhanov. Samo velikim, kakor neb6 modrim očem, skritim pod senco gostih trepalnic, ni mogla bolezen kaziti nekdanje lepote. Te oči so imele nekaj čudnega. Včasih so gledale živahno, ognjeno, neustrašeno, kakor da bi bile v oblasti srečne, samovoljne de-vojke, ktera si je svesta, da se jej ves svet klanja. Včasih pa so zrle medlo kakor brez življenja, med tem ko je neka megla zakrivala njih svit! V obeh slučajih pa so bile njene oči nepopisljivo krasne, podobne zvezdam, ki so zdaj večje, zdaj manjše, zdaj zopet izginejo našemu pogledu!
Ko sem komtesso prvikrat videl, izrekel sem takoj v srci bridko sodbo, da ona ne bode dolgo naša gostinja. . Smrt se jej je brala na lici.
Grofica se ni dala pregovoriti, da bi bila komtesso Vando sprejela, in tak6 se niste oni dve nikdar videli. Sicer pa se ni poznalo, da bi to komtesso žalilo. Zdelo se mi je, da je bila ona tega še celo vesela. Sploh se je komtessa izogibala vsakoršne družbe in tudi z menoj je le malo govorila, samo kar je bilo neobhodno potreba.
Njena služkinja, stara kakih petinštirideset let, živela je z dušo in telesom za komtesso. Pozneje sem bil zvedel, da je bila ona nekdaj njena dojka. Tak6 sem si tolmačil njeno požrtvovalno udanost do mlade svoje gospodinje. Večkrat sem hotel z njo pogovor naplesti, da bi bil kaj zvedel o komtessinem življenji; ali ona se mi je vselej vedela s kakšnim koli izgovorom umaknoti.
Komtessa Vanda je bila že drugi mesec naš gost, a vedel sem o njej toliko kot tedaj, ko je bila došla. Da se pa njeno zdravje med tem ni zboljšalo, pričalo mi je hudo njeno kašljauje, ktero mi je celi dan donelo na ušesi in mi pretresalo srce.
Nekaj jako karakterističnega pa je bilo v njenem obnašanji, in tega si nisem mogel tolmačiti. Prigodilo se je večkrat, da se je po jutrih in po večerih sprehajala v lahkih oblekah. Tedaj pa je v skrbeh hitela Liza za
njo, zavijala jo v mehko ogrinjalo očitaje jej z jokajočim glasom: Ali komtessa! ako boste tako malo pazili na svoje zdravje, bodete shujšali, pa ne okrevali.
Komtessa se ni pri tem branila. Mirno se je pustila zavijati, kakor otrok, ki si ne ve sam pomagati. Le malomarno je odvrnola: Ne boj se, Liza! kdor hoče umreti, temu ne more nič škoditi!
A pri tem, ko je tako brezčutno govorila, zibala se jej je vendar grozna bridkost na ustnih. Drugikrat je Liza prinesla kozarec ravno podojenega mleka, proseč jo, naj bi mleko toplo izpila, češ to jej bo kašelj utešilo.
Vanda pogleda najprej na ponujano mleko, potem pa se ozre na proseči obraz zveste služkinje, a naposled se obrne v stran in reče z neko škodoželjnostjo: Eavno zato ga nočem toplega izpiti, ker v4m, da bi mi hasnilo. Postavi kozarec na ono mizo, Liza! Izpila bodem mleko, kedar se mi zljubi. Ko je pa Liza to storila in odšla potem po svojih opravkih, pa seže komtessa hlastno po mleku in je v enem požirku še toplo izpije.
O mnogih prilikah pa je z nekim hrepenenjem popraševala služkinjo: Kaj ne, Liza, da zdaj bolje izgledam? da uisem več tako zagrljena? da moj kašelj ni več tak6 hud? In pri tem upre v njo svoje velike prestrašene oči, kakor bi se bala, da bi Liza temu ne pritrdila.
Služkinja pa jo je znala vselej z meni nerazumljivo srčnostjo in s tako mirnostjo zagotavljati, da se nje zdravje vedno zboljšuje, da jej je komtessa verjela in se zopet pomirila.
Ko mi prinese enkrat Liza več pisem, da jih pošti izročim, sklenem hitro poskusiti z nova majhen napad ter jo prisiliti, da mi o komtessi kaj pove.
Ko pa hoče Liza, kakor navadno, takoj oditi, zabranim jej to, sočutno poprašajčč, kako se komtessa počuti, odkar živi na deželi. Z začudjenjem me ona pogleda; a ko je videla moj dobrohotni pogled, ustavi se med vrata in žalostno odgovori: Vedno hujše, gospod Teodozij, vedno hujše!
Komtessa Vam dela mnogo preglavice, nadaljujem jaz pomilujoč jo.
Oh, ko bi me le še prav dolgo mučila! vzdihne dobra ženska in jok jo posili; a bojim se, da jo skoro izgubim.
Ali je že dolgo, odkar je komtessa bolna ? poprašam jaz.
Dve leti, odgovori mi ona in pri tem si obriše solzo. — Že dve leti! vzdihnem jaz. Uboga komtessa !
Ali je bila vedno tako sitna — tako čudnega obnašanja, hočem reči. Tako namreč se hitro popravim, videč, daje Liza pri besedi „situa" nevoljno nagubila čelo.
O ne, zagotavlja me ona. Komtessa Vanda je bila vedno in je tudi še sedaj najboljša ženska, kakor je bila tudi najlepša izmed vseh lvovskih
gospodičen, dokler se jej ni izneveril grof Raoul, s kterim je bila zaročena. Še le potem je zbolela in stoprav zadnji čas je postala tako zdražljiva.
Ah, odvrnem jaz sočutno; komtessa je žrtva nesrečne ljubezni ali prav za prav brezčutnega moža —.
Tiho, pretrga mi Liza vsa prestrašena besedo. Gorje, ko bi komtessa čula, da obrekuje kdo grofa Raoula.
Pa če jej je 011 nezvest postal ? izgovarjam se čudeč.
Nič ne de, nadaljuje ona polglasno, plašno se oziraje, ne bi li kdo naju poslušal. Komtessa mu je vse odpustila iu ga še vedno ljubi, da-si je že leto in dan, odkar se je oženil z drugo.
Nato molčim ves ginen.
Pa da o tem nikomur ne zinete, prosi Liza, a tudi ne rečete nikdar več, da je moja komtessa sitna! Vedite, končala je odhajaje, pod njeno odurnostjo je skrito najblažje srce.
Odslej mi je Liza izkazovala večjo zaupnost. Pogovarjala se je z menoj pogošče, in zdelo se mi je, kakor da jej dobro de, pogovarjati se o nesrečnej komtessi s človekom, ki je omiloval Vandino osodo.
In pozneje sem zvedel, da se je imela komtessa Vanda ravno poročiti z grofom Raoulom, kterega je črez vse ljubila, ali on se je dal zmotiti po lahkomiselnej koketki in jo je potem tudi vzel v zakon, in sicer zavoljo nekoliko več tisočakov. Kakor se pa vsaka krivica v življenji maščuje, tako se je tudi grofu Raoulu. Trmasta soproga je s svojim razkošnim življenjem zapravila ne sam6 svoje, temveč tudi moževo premoženje. Grof je živel zavoljo tega v vednem prepiru z njo, a ljubil je itak tudi nikdar ni!
Nekega dne — bilo je soparno kakor danes — vležem se proti večeru v travo poleg neke skrite stezice sredi gaja. Ondi sem počasi pušil, s slastjo uživajoč večerno sapico, po kterej sem že celi dan zelo hrepenel.
Na enkrat me predrami bolesten klic. Prestrašen vstanem hitro ter se napotim tja, od koder je oni glas prihajal. Nisem se zmotil. Zakaj zopet začujem obupen klic: Liza, Liza! Za tem klicem pase zasliši močen kašelj.
Moj Bog, komtessi Vandi se je nekaj pripetilo, mislim si jaz in tečem, kolikor me noge nesejo. V malo minutah sem pretekel drevored. Tu se obrnem v stran in takoj zapazim na klopici sloneti nekaj belega. Bila je Vanda. Približam se jej ves brez sape. A ker je skrivala dlani in me ni videla priti, zakličem v skrbeh : Za Boga, komtessa, kaj se je pripetilo ?
Ona povzdigne obraz, ki je bil moker samih solz, ter vzklikne z groznim pogledom in votlim glasom: Kje je Liza V Hočem, moram z njo govoriti!
Takoj je grem iskat, komtessa. Ali pa Vas smem samo tukaj puščati? Jako ste prestrašeni!
Eekši pa se nehote ozrem, da hi zvedel, kaj bi bilo komtesso tako
razburilo.
Ah, reče ona in strese glavo, kakor da bi hotela nekaj pozabiti, ali vendar si prizadeva mirno govoriti: Nič ni! Neka budalasta misel me je bila obšla.
Hvala Bogu, vzdihnem vesel, da ste le zopet mirni, komtessa!
A v resnici ni bila ona mirna. Videl sem predobro, kako so jej ustnice trepetale, oči se pa upirale vsled neke muke.
Povejte mi, Teodozij, reče potem zamišljena, kakor da ne. bi vedela, kaj bi popraševala: Ali je kdo v tem gradu na smrt bolan?
Zavzet jo pogledam. Čutil sem, da sem bil obledel. Jedva sem jej mogel v zadregi odgovoriti: Ne, kolikor jaz vem, komtessa! — Tako neugodno me je bilo to vprašanje zadelo iz njenih ust.
Vanda obledf. — O Čijem pogrebu ste pa oni dve dekli govorili, nadaljuje vsa obupana, ako nimate mrliča v hiši?
Kdo, pravite, je govoril o pogrebu ? poprašam ves preplašen.
Sedela sem tu-le, pripoveduje nato Vanda, ter čitala iz te knjige, ko pridete od drevoreda sem dve grajščinski dekli. Ena njiju pa je drugej veselo dejala: Kmalu imamo v gradu lep pogreb, Mica! — O kom mislite, Teodozij, ste se oni dve pogovarjali? izprašuje me dalje z negotovim glasom, a pri tem me tako ostro v oči pogleda, kakor da bi mi hotela iz duše odgovor čitati.
Bes ne vem, o kom, odgovorim polglasno.
Ali mi niste nekdaj rekli, Teodozij, nadaljuje nato z bolj krepkim glasom, iu neki up jej zašije iz medlih očij, da je grofica Veronika težko bolna ?!
Ah da! se ve, komtessa, grofica utegne vsak dan umreti, hitro vesel pritrdim, Bogu se na tihem zahvaljujčč, da je nesrečnej devojki vdihnol ono misel.
Teodozij, zdaj pa Vam bom povedala nekaj prav smešnega, začne zopet komtessa po kratkem neugodnem molčanji iu se prisiljeno nasmehne. Veste, na kaj sem zdaj-le mislila? — Da ste se oni dve bedasti dekli veselili — mojega pogreba !
Ne vem, kako je komtessa izgledala, ko je to izrekla; zakaj jaz sem bil hitro drugam obrnol oči, da bi ona iz njih ne brala bridke resnice.
Odgovoriti pa nisem v trenotku nič mogel; nekaj mi je v grlu tičalo vsled bolesti in velike osupnenosti.
Zakaj mi nič ne odgovorite, Teodozij ? Zakaj se ne smejite mojej budalastej misli? — zakliče ona vsa razdražena s trepetajočim glasom.
— O Bog, o Bog, nadaljuje bolestno potem in sklene obupno roke. Tedaj ni krivična moja slutnja, tedaj moram res umreti?! In sedaj glasno zaplače.
Ali komtessa, pomirite se, Vi se motite, tolažim jo ginen.
Sveti križ božji, kaj se je pripetilo? zakliče nekdo za menoj in me s silo na stran porine.
Bila je Liza, ktera se je vrgla med naju, kakor razdražena tigra.
Komtessa, ljuba komtessa, utolažite se! zakliče potem vsa iz uma in jo objame kakor otroka.
Nočem umreti, Liza, nočem! — O Bog, saj sem še tako mlada in bi naj umrla?! Še dolgo, dolgo časa hočem živeti, Liza, govorila je Vanda ihte in kašljaje.
Kaj ste jej pravili ? poprašuje me Liza srdito. A ker hoče komtesso kašelj zadušiti, obrne se zopet proti njej in jo ljubkuje vzdihujoča: Komtessa, uboga moja komtessa ! ■—"
Teodozij umolkne sedaj in vzdihne globoko.
Gospice, ki so si že med Teodozijevim pripovedovanjem večkrat z robci otirale solze, porabile so ta prenehljaj in se hitro ena za drugo pomenljivo pogledale.
Teodozij nadaljuje: „Drugi dan me da komtessa poklicati. Slonela je v naslonjači poleg cvetličnega grma pri vrtnem vhodu. Ko jo zagledam, ustavim se nehote. Z zaprtimi očmi je tu ležala, in prvi trenotek sem menil, da že več ne živi.
Pridite bliže, Teodozij, reče ona s slabim, a prijaznim glasom, ko spozna moje stopinje. Imam z Vami govoriti.
Nemo se jej približam.
Priskrbite mi duhovnika in odpošljite ti dve pismi, nadaljuje z več prenehljaji.
A ona ni več kašljala, bila je že preslaba; ali neko votlo brcanje jej ni dalo govoriti. Oni siloviti prizor prejšnjega dne je bil oslabil njene moči in kakor sem bil takoj spoznal, on jej je tudi skrajšal življenje. A onemu razdraženju in strahu pred smrtjo sledila sta zdaj udanost in mir!
Pismi ste bili namenjeni eno na očeta, drugo pa grofu Raoulu. Odposlal sem takoj obe in se peljal v bližnje mestice po duhovnika. Bil sem potem štiri dni z doma , ker sem moral na neko daljno posestvo pogledati.
Ko se pa povrnem v grad, bilo je moje prvo vprašanje po komtessi Vandi. Še le ko sem zvedel, da živi, podam se v svoje stanovanje.
Solnce je že zahajalo, in moja soba je postajala vedno temnejša, ker se je gosto vejevje stare jablane raztezalo pred njim. Imel sem pa še' urediti neke nujne račune, zato se približam oknu, da bolje vidim.
Olmo je gledalo na vrt, in dasi je bilo vsled vejevja zakrito drugim očem, imel sem vendar dovolj izgleda po vrtu.
Bil je takrat krasen, topel jesenski večer. Zadnji solnčni žarki so zlatili vršiče visokih smrek; rudeče nebo se je žarilo in obsevalo z ognjenim svitom lahne oblačke. Listje je trepetalo o večernej sapi; ptički, skakljaje z veje na vejo, končavali so dnevno petje; v bližini je šumel potoček, a v trati pa so na vse grlo čvrčeli veseli črički!
Nekaj trenotkov sem bil zamaknen v to krasoto prirode, potem pa primem za pero in začnem soštevati številke.
Na enkrat pa vzbudi mojo pozornost človeški glas, ki je prihajal z vrta. Ozrem se na levo, a nikogar ne vidim. Ozrem se na desno, ravno tako. Poslušam, gledam, in glej, ravno .meni nasproti, nekoliko skrit za veliko vejo, prikaže se mi ljubezniv prizor.
Komtessa Vanda, pokrita črez nogi do prsij z živobarvno mehko odejo, slonela je v naslonjači. Ne daleč od nje počivala je Liza s ple-tenico v roki. Na stoličku pri Vandinih nogah pa je sedel neki gospod.
Takoj se hočem od okna pomaknoti, da bi ne čul njih pogovorov. A komtessina osoda mi je bila tak6 pri srci, prizor je bil tak6 ginljiv, da sem kakor priklenen ostal na oknu in s trepetajočim srcem zrl na ono trojico.
Kako prav je, da umrem, dejala je Vanda z mirnim, skoro veselim, meni čisto neznanim glasom. Vsaj Vas še enkrat vidim, Raoul. Nespodobno je bilo sicer, da sem Vas dala poklicati, ali meni, težkobolnej ženski sme se odpuščati!
Umolknola je in sklonila glavo nazaj.
Grof Raoul pa se ni ganol; nemo je zrl v tla.
Beklo se mi je, Raoul, da niste srečni v zakonu. Je-li to res ? poprašuje potem Vanda, in njene oči se z nepopisljivo ljubeznijo in sočutjem upro v grofa.
Grof ne odgovori ničesa; ali iz prsij mu uide težek vzdihljej.
Ubogi moj prijatelj, nadaljnje pomilovalno komtessa in dene ljubko-vaje svojo dlan na njegovo roko, rekoč: Jaz bi bila znala, delati Vas srečnega!
Nat6 povzdigne grof hitro glavo — in pri tem sem videl lep, še mlad obraz — prime ognjeno za komtessino roko, nese jo spoštljivo k ustom, a takoj jo zopet rahlo izpusti ter povesi glavo.
Komtessa pa je med tem zaprla oči in tak6 nekaj časa nemo ležala z blaženim nasmehom okoli ust.
Kdo vč, pravi malo pozneje ona, vedno še sloneča z zaprtimi očmi, ali pa bi tudi Vi, Kaoul, res bili srečni z men6j? — Sreča ni tega sveta! — Dobro, da umrem; vsaj Vas nisem nikdar užalostila, vsaj nimate nobenega uzroka, da me ne bi spoštovali.
Vanda! zakliče na enkrat Raoul z glasom, iz kterega so se razodevali čuti obupa, bolesti in ljubezni; da bi mogel z Vami preminoti!
Tiho, zašepeta komtessa, tiho! Jaz sem sama na svetu, Vi niste več sami. Soproga in otrok imata zdaj pravico do Vašega življenja, ne jaz!
Nje glas, ki je bil do sedaj precej krepek, da sem se čudil, postajal je zdajci negotov in vedno bolj tih.
Raoul! nadaljuje ona, edina želja, kojo gojim, je ta, da ste odslej srečni. To pa se samo zgodi, ako imate mir v rodbini. Raoul, s prizadevanjem se mnogo doseže. Prizadevajte si, ljubiti svojo soprogo, in mir se Vam povrne v srce. — Je-lite, da bodete, Raoul? — Moj opomin naj Vam daje k temu moči!
Dalje ni mogla, uspehana umolkne.
Tudi jaz nisem mogel dalje poslušati. Solze mi stopijo v oči.
O ti čudovito ljubeče žensko srce, mislil sem sam pri sebi; kako si ti neizmerno v svojem čuvstvu! Ženska prevaljena, zapuščena, globoko ranjena v časti in ponosu, prigovarja temu, ki je uzrok njenej smrti, naj bi ljubil žensko, ki je prelestno posedla mesto na strani človeka, do kterega je le ona sama imela pravico! -— Da more ženska biti tako blaga, nisem preje verjel!"
Teodozij umolkne in si briše oči. Nihče ga ni motil. A ker je njegov premolk trajal predolgo, oglasi se Evstahij, kteremu ni nikdar manjkalo dovtipov: „Teodozij, reče on, no pozabite, da so solze škodljive očem! Le pogumno naprej s svojo pripovedjo!"
„Ničesar nimam več pristaviti," odgovori Teodozij zamišljen. „Samo da se je zgodilo, kar smo vsi strahoma pričakovali, — Drugi dan ni bilo več komtesse Vande med živimi.
Ko je bil general, njen oče, prišel, našel je že mrliča. Komtessino truplo so prepeljali nato v Lvov in ga položili v rakev grofov Lešinskih.
Raoul pa, kakor sem bil pozneje zvedel, živel je potem, ali srečen, ne vem, pa vsaj miren in navidezno zadovoljen s svojo soprogo. Kdo ve, ali ni k temu pripomogla prošnja Vandina?! ------
Gospoda, peta ura je," opominja Teodozij pogledavši na uro.
Vsi vstanejo. „Hvala, hvala Vam, Teodozij, za pripovedko," zahvaljujejo se enoglasno gospice ginene.
„Jaz pa, gospod Teodozij," pristavi Evstahij, „sem Vam pa še posebno hvalo dolžen; zakaj Vaša povest me je izpreobrnola. Ravno sem imel v mislih, prvej svojej ljubici dati slov6 in si poiskati bogatejšo, ali pri duhu Vandinem, ki gotovo po tem gradu hodi, izrekam sedaj tu slovesno, da ostanem zvest v svojej ljubezni. Živela zvestoba!!"
Ad Franciscum equitem Miklosichium,
septuagesimo aetatis anno perfunotum.
Gratum est, patet si premere de suo.
Transmitte paullum Graiugenas viros Latique fort.es, Musa, cantu: Est patrius tibi magnus heros.
Non laude cresees, earmino dignior
Maiore, nostra qui caneris lyra, Quae cum sonat Te, forsan ipsum Concita heri quoque nomen edet.
Non angulo uno laus Tua clauditur
Tractusque per iam volvitur omnium Et nationum et civitatum, Montibus et flimis adacta.
Nutrita flavo ut melle fragranti apis,
Convexa cum sol invehitur poli, Liquit domos, alarum et aijsa Kemigio aerias secare
Undas Jovis sen cerea pascitur
Nutrimina Hyblae, seu iuga Ereclithei: Sic Tu paternis altus arvis Ludicra suavia derelinquens
Musas petisti, Pieriae decus,
Vocesque claras dulce canentium Prona bibisti laetus aure Pectora mulsus inusitata,
Brunae.
Non Graeciae Te cbarta latet vetus, Vetustior non, India quam fovet,
Neque ulla linguarum, obstrepunt quis Vasti Orientis aquae sonantes.
Calles loquelas, Bomuleus nepos Quascunque differt Oceano tenus; Europa quotquot prodit ora, Tot Tibi nota yelut paterna.
Mirarn esarasti Colcbida litteris Non ante tactam, verbaque non prius Audita Musis atque dieta Magnifice revocasti ad artem.
Iasona olim non aliter ferunt Vertisse puppim littore Pontico Domosque veliš adpetisse Divitiis opibusque onustum,
Domos suas: sic carior omnibus Terris Tuo haeret fixa animo Austria, Virtuto felix artibusquo Florida principihusque polleus,
Quam perge cliartis nobilitare! Nos Te laureis, nos Te decorabimus Victrice palma, nos ovantes Te comitabimur in triumphis.
J. Pajk.
Tebi!
i.
Ljubezen zvesto za-te goji, Odkar je moje srce te spoznalo, In dokler mi duša ne odbeži Pokorno bode le tebi ostalo. Pogostoma že sem prevdarjal v sebi, Kako bi kedaj zahvalil se tebi Na tvoji dobroti in tvojih skrbeh V veselja polnih in bridkih dneh, A bile zaman so moje misli, Blesteča ničemuraost ni ti v čisli, In svila in biseri in zlato, Ustregel bi tebi z njimi težko. Dobrota nehče tvoja plačila, Ti iz ljubezni si mene ljubila Od prvega tistega hipa sreče, Ko sem te pritisnol na srce trpeče, Ti ljubiš tako me današnji dan, Naj duh mi jasen je, naj teman, Saj nisi kakoršne druge so žene, Presrečna si, ko osrečuješ mene. In ker vso bedo mojo pozna, Srce ti preblago od slasti utriplje, Ko roka mi čašo veselja poda, In cvetje na trnjevo stezo posiplje. Ti imaš nad tožnostjo mojo oblast, Moj dobri si genij, vsa sreča in čast!
n.
Po vrtu som hodil v misli vtopljen, In mislil sem na-te v nemi sreči, Brž venec od rož je bil spleten In ti si vzprejela pozdrav dehteči. Na okenci tvojem naj rože stoje, Veseli se jih oko in srce. A kedar zadnja poslanka vene Ljubezni moje do tebe iskrene, Užaljena ta čas mi ne toži, Da mož ljubezen jednaka je roži, Ki danes jo vetrec spomladni boža, A jutri vihar pribuči in že Sledu ni najti života nje. Ljubezen moja ostane živa In kakor skala neomahljiva: Vsej moji sreči k pogrebu zvoni, Ter nadeja v lepše dneve mi toni, Razljučen tuli krog mene vihar, Srce mi ostaja trdno vsegdar: Dokler sta zvezana duh in telo,
Ljubiti hčem tebe, tebe samo!	Jos. Cimperman,
Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev.
Narodno blago. Priobčil J. Majciger.
(Konec.)
27)	Povodujega moža nasprotnik — škrat — pa prebiva v „ malem peklu". Tudi tukaj je voda globoka in mirna, ali okolica ni tako zapuščena. Škrat sploh ljudem ne koristi in ne škoduje, samo rib in rakov ne smejo v njegovem domovji loviti. Ali to je za ribiče huda prepoved, kajti ravno tam je navadno največ rib in rakov. Že marsikterega je zmikalo, tam svojo mrežo nastaviti, ali škrat ga je hudo izplačal. Namesto polno rib potegnol je mrežo nadeto z mrtvaškimi kostmi in zraven je čul zasmehljiv grohot: „Tii imaš plačilo, ker si mi pomagal loviti." Ce je pa kdo tam po noči lovil, pripeljal se je škrat v zlatem vozu po vodi in ga odgnal. Vlekli so ga strašno veliki raki, in svetile so mu kače s plamenom, ki jim je švigal iz žrel. Oblečen je bil v črne hlače, zeleno suknjo, na nogah pa je imel zlate črevlje s sreberniroi podplati, na de-belej glavi rudečo kapico, v roki pa bič iz kačjih kostij.
Prebival je v prejšnjem času v velikem peklu, ali prišel je povodnji mož in ga tam pregnal. Od tega časa mu je škrat največji nasprotnik in mu vedno z vsakovrstnimi burkami nagaja. Enkrat mu je bil celo povodnje device izpustil, in povodnji mož si jih je jedva zopet ulovil.
V Sotli se od ednajste do ene ure popolnoči copernice v podobi gosek ali pa rac kopljejo. Nekdaj je šla pobožna žena z božjega pota domu črez most. Na sredi mosta čuje , da se nekdo pod mostom pogovarja, ali kako se prestraši, ko spozna na glasu ženo, ktera je stanovala z njo. Zdaj vzleti goska na most, žena pa zavpije: „Fej te bodi, zdaj že vem, zakaj so tvoje svinje zmirom bolj debele kot moje, in kako si ti obogatela, Ti si copernica! Ko bi Bog dal, sv. Jožef in Marija, da bi te . . . Ali ona še ni izgovorila, pa že ni bilo nikogar več, in / tudi žene ni bilo drugi dan več domu.
28)	V ptujskej okolici pripovedujejo o velikanskej, z zlato krono venčanej morskej kači, ktera je kraljica vseh drugih in ki zmirom v votli prebiva, O lepih pomladanskih dnevih pušča sicer svojo krono, ki je milijone vredna, na obrežji, pa gorje človeku, ki bi se predrznol vzeti jo. Ona samo zabrlizgne, in v trenotku;se zherejo druge kače okoli nje ter bežijo za tatom in ga raztrgajo na drobne kosce.
Posebno se pa v teh krajih bojijo povodujega moža, ki v globokih vodah in studencih prebiva ter o svetlih nočeh po strehah sem ter tja lazi. Predstavljajo si ga navadno kot kosmatinca z rudečo kapico na glavi, in on pazi vedno na to, kako bi zamogel kje kako deklico seb6j v
41
globočino potegnoti. Ni torej varno po noči mimo globokih rek in studencev hoditi. Pripoveduje se tudi o vodi, da ne nosi takšnih bark ali brodov, na kterih se nahaja ženska, ki se je s kakošnim duhovnikom pregrešila. Če takšna oseba na barko pride, jame se takoj utapljati. Iz nevarnosti, ki vsem preti, zamorejo se le rešiti, ako taka ženska kaj dragocenega od sebe v vodo vrže. Če pa nič kaj takega pri sebi ne nosi, morajo njo samo v vodo vreči, da vsi ne potonejo.
29) Ljudstvo je navajeno onim rečem, ki so k človeškemu življenju neobhodno potrebne in ki mu na razen način koristijo, pripisovati čudo-tvorne moči. Tako se je tudi o vodi različno mnenje med narodi porodilo. Že pri starih ljudstvih nahajamo mnogo šeg in navad, s lcterimi so vodo častili. Večjidel so si jo poosebljevali, in kakor si je stari Grk vsako cvetlico, vsak grmiček v svojej poetiškej domišljiji oživljen mislil, tako so si tudi vrelce, potoke, reke in morja kot bogove in božanska bitja, ali vsaj kot stanovanje božanstev domišljevali.
Tudi pri Slovencih nahajamo nekaj podobnih pripovestij. V lepih, od meseca razsvetljenih nočeh prihajajo Vile k studencem, kjer se oblačijo v lahke, tanke meglice in v čarobno mesečino. Lase, ki jim visč po tilniku do t&l. češejo si z zlatimi glavniki in jih krasijo z biseri nabranimi v čistej studenčnici. Potem pa začno rajati in plesati kolo. Le malokdo je bil tako srečen, videti te lepe deklice. Navadno se strašno maščujejo, ako opazijo, da jih kdo zalezuje. Komur bi se posrečilo, odvzeti jim slečeno obleko, dobil bi oblast črez nje.
Povodnji mož ima stanovanje pod vodo. Ono je zidano iz čistega, steklu podobnega kristala. Odtod hodi večkrat na površino in se prikazuje v rudečih hlačah, zelenej suknji, z rudečo, po nekterih krajih tudi zeleno kapico na glavi. Strah pred njim je občen. Zakaj čestokrat se je dogodilo, da je zmanjkalo tu in tam kake lepe deklice, ktero je neki vzel povodnjak ali škrat seb6j ter jo zanesel na dno vode.
Kakor o vrelcih in rekah vč Slovenec tudi o morji mnogo čudovitega. Kajti naš narod je že od nekdaj po morji hrepenel in po njem kupčeval. Videl je tedaj njegovo nemirno gibanje in nevarno življenje ter si vse prikazni s pomočjo svoje žive in bogate domišljije raztolmačil. Mislil si je v morji veliko čudodelnih močij, lepih deklic z na pol človeško, na pol ribjo podobo, posebno pa veliko duhov, ki imajo v njem svoje gradove.
Povest, ki se na morji vrši, je o lepej Vidi. Njo so bili roparji ujeli in daleč odpeljali. Prišla je bila na ono stran morja, v neznano deželo, kjer je kraljevega sinčeka dojila, dokler se jej ni posrečilo zopet uteči. Sploh si misli narod , da je za morjem čudoviten svet. Tudi se nahaja sredi morja zlata gora, in na njej prebiva prelepa kraljičina, do ktere pa nikdo na more.
Na najvišjej gori nekde je rajsko jezero, v kterem se nahaja zlat ključ, ki odpre vrata do vseh zakladov sveta in kterega čuva zlata utva. Do jezera vendar nikdo ne more, kakor si je sploh narodovo mnenje pota do takih krajev ali zakladov z vsakovrstnimi zaprekami okovarilo. Med drugimi nahajamo tudi vodo, ki varuje kupe zlata iu srebra pred pohlepno človeško roko.
O gori svetega Jošta pripoveduje ljudska govorica, da je votla in polna vode. Nahajajo se v njej velikanski zakladi; zlato in srebro visi štrenam enako ob stenah. Do tega bogastva vendar živa duša ne more, ker bi voda skozi odprtino udrla ter celi kraj zalila in izpremenila v morje. Pred nekaj leti so bili odprli premogove žile ter začeli v goro vrtati in kopati. Ker niso dosegli zaželenega uspeha, opustili so zopet vse. Ljudstvo pa pripoveduje, da je prišel silno star mož in pretil s po-vodnijo, ako bodo še dalje rili v goro in po zakladih stikali.
Tudi o Boči pripoveduje ljudstvo nekaj podobnega. Ta gora je prorok hudega vremena. Če se k hudemu vremenu pripravlja, kupičijo se tu oblaki. Če meni dolgo deževati, ima ta gora megleno kapo, in ako se k snegu kaže, takrat vleče od Boča mrzel veter. Iz njega izvira tudi nekaj potokov. Vse te okoliščine pa so ljudstvo napotile k mnenju, da je gora Boč polna vode. Kjer je pa to, tam si tudi mislijo, da je „zmaj" ali „lintvar", strašna žival. Pravijo tedaj, da če lintvar, in naj si je še tako majhen kakor rak, iz vode prileze, gre vse po njem. Začne grmeti, bliskati; veter lomi drevje in dež curkoma lije. To pa nejenja prej, da ni lintvar ubit. Prišel bode tudi čas, da bode Boč počil in se vse potopilo.
Znamenita prikazen v narodnih pravljicah je tudi ta, da se vodi pripisujejo moči, ki bolnike zdravijo, slepcem pogled dajejo in mrtve k življenju budijo. Narod jo imenuje živo vodo. Po njo je bil že Adam svoje sinove poslal in radi tega je tako dolgo živel. Pripoveduje se tudi, da je ubožen oče imel tri sine. Na šmrtnej postelji jih pokliče k sebi in jim pravi: „Otroci! Denarja, blaga in bogastva vam nimam dati, a sporočim vam, kar imam: svoj blagoslov. Če bodete pridni in miroljubni, prinese vam srečo." Sinovi so očeta pokopali ter se odpravili v tujino, da bi se z delom preživili. Najstarejši sin pride skozi veliko goščo — v neznano deželo, kjer je sadje lepše rastlo in cvetlice prijetnejše duhtele nego doml V sredi polja pa je šumljal studenec, iz kterega je curljalo čisto zlato. Grad, ki je v najlepšem kraji stal, bil je tudi zlat, in v njem je prebivala prekrasna gospodična, ktero je najstarejši sin za ženo vzel in tako srečo našel.
Drugi brat je bil po velikih mukah in trpljenji dospel v popolnoma tuje kraje. Tam ni bilo hiš niti drugih stanovanj, ampak srebern grad.
41*
J
m
Na dvorišči je žuborel vir, iz kterega je teklo srebro; v prekrasnih dvoranah pa je našel kraljičino in s to se je oženil.
Mlajši brat pa ni našel ne zlatega ne srebernega studenca. Dospel je bil daleč v deveto deželo tja, kjer solnce vzhaja in hudo pripeka. Vročina ga je silno mučila, ali on ni našel ne drevesa ne grma, da bi se ohladil. Slednjič začuje med kamenjem šumljanje čiste vode. Te se napije in čuti se popolnoma prerojenega. Da bi ne opešal med potjo, nalije si čutaro ter maha dalje. Kmalu se začno lepši kraji prikazovati, pa ni stanovanj, mest, trgov in vasij. Daleč tam pa je grad deveto-deželnega kralja, ki je neki silno bogat, pa ima bolno hčer. Prijazno je popotnika sprejel ter mu pokazal svojega že skoro umirajočega otroka, , kterega nobeden zdravnik ne more ozdraviti. Tu se spomni mlajši brat vode v čutari in jo ponudi bolnici. In glej! komaj je vode pokusila, začne se že smehljati in je zdrava vstala. Taka je bila moč vode življenja, ktero je bil mlajši sin vsled očetovega blagoslova našel. Devetodeželni kralj je potem kmalu umrl, sporočivši svojo hčer njenemu rešitelju, in mu dal vse svoje imetje.
O pozoji ali lintvarji pripoveduje ljudska pravljica tudi, da ima glavo pod zvonikom crkve sv. Miklavža pri Ormuži. Zvonik te crkve je namreč črez sredo z močnim železom zvezan, in ljudstvo pravi, da je zat6 zvezan, da se ne poruši, če pozoj z glavo zmaje. Precej daleč od crkve pa se nahaja potok, ki nikdar ne usahne, in o njem se pripoveduje, da ima tam ovi pozoj ali lintvar svoj zadnji del trupla in 011 tudi tam vodo spušča.
Bosenske zanovetke.
Spisal Bajko Perušek.
XX.
Ko je naša monarhija zasedla Bosno in Hercegovino, pustila je prejšnji turški ustav malo izpremenjen in tedaj tudi imena raznim činovnikom. Deželni namestnik res ni obdržal imena „vali" ali „vezir", pač pa se še sedaj imenujejo mutesarifi, kajinakami (okrožni) in mudili (okrajni glavarji). Vsak okraj je razdeljen na množino „džematov" (far), iu vsak džemat na „mahale" (mestne dele), kterim stoji na čelu „mahalabaši" kakor naši župani. — Kedar človek čuje, imena, kakor kajmakam, 11111-dir, predstavlja si v mislih pravega Turčina, ali vara se. Zakaj od prejšnjih turških činovnikov ostali so samo nekteri Bošnjaki v službi, vsi Osmanlije, in ti so obično činovniki, poslali so se v svojo domovino.
Tak kajmakam ali mudir je bil, kakor se to tudi v bolj izobraženih deželah dogaja, majhen paša. Njegova je obveljala tudi v medžlisu. Tej skupščini je v mudirluku predsedoval mudir, v kajmakamluku kajmakam, kedar je šlo za stvari, ktere spadajo v področje občine, ali pa kadija, kedar se je medžlis konstitoval kot sod prve (v mudirluku) ali pa druge (v kajmakamluku) instance. (V Sarajevu je bil glavni medžlisi-kebir kot svetovni sod tretje instance in kot deželni zbor.)
Ali kdor misli, da so se v takem medžlisu vodile tako žestoke debate kakor v naših zborih, ali pa da so si govorniki nasprotovali kakor razdraženi petelini, ta se vara. Celi zbor se je vršil nekako „gemuthlich", kakor veli Nemec.
Na določeni dan in čas zbirali so se počasi v javnem poslopji pozvani prisedniki. Kakor je Turčin v obče dostojanstven, tako so se še posebno odlikovali starci, izkušeni možje , ki so polagano brez mnogih besed vstopili, navzočne pozdravili in potem sedli.
Predsednik je dal po čibukdžiji turške lule zapaliti, ktere so članovi zbora seboj prinesli ali pa od predsednika dobili; kafedžija pa jih je zopet dvoril. Pred vrati čakal je zaptija (žandarm in podvornik) ukazov, ako je trebalo na pr. dovesti kakega zatoženca ali pa pozvati pričo. Predsednik jim je razložil stvar in potem se je debatovalo. Ta debata pa je sestojala v tem, da je predsednik ali pa kak drug uglednik izrekel svojo misel, vsi drugi pa so prikimavali. Protokoli se niso pisali, ampak sklep se je ustmeno potrdil, in potem ga je catib (pisar) napisal, vsi prisotni pak so pritisnoli svoj muhur. Ko je bil dnevni red izcrpljen, vstali so molče prisedniki ter se po običajnem pozdravu razšli. — Vse razprave so se vršile v turškem jeziku, ker je bil predsednik obično Osmanlija. Mnogi prisedniki tega jezika cel6 dobro razumeli niso, premda so skoro vsi više izobraženi imeli v Carigradu prilike, se ta jezik naučiti. Ker se je v vsem javnem življenji upotrebljeval turški jezik, ne smemo se čuditi, da je tudi pravi narodni jezik bosenski silno namešan s turškimi besedami.
Isto tako primitivni so tudi turški uradi. V pisarni kterega koli urada razven minderluka ni drugega pohištva, kot nizka mizica. Ali ta mizica ne služi kakor nam, da na njej pišemo, temveč na njej so nameščena v malih posodah mastila (tinte) od različne boje ter topa, mehka peresa od trstike (kalemi). Na zidu vise dolgi in ozki kosi gladkega papirja, na koji potem od desne proti levej pišoč svoje čudne črke čeč-kajo. Na početku in na konci, pa tudi na drugih mestih znajo od pisma različne figure delati, tako na pr. da izgleda naslov kot zvezda, polygon itd. Papir ne leži na mizi, ampak pisar ga drži na kolenu ali pa na dlani ter tako svoje pismo napiše. Potem pomoči papir, namaže muhur s kakim mastilom ter ga pritisne namesto podpisa (murleiše pismo). Ta
običaj potrjenja na javnih in privatnih pismih je pouzročilo neznanje pisanja (kajti turško, ali bolje rečeno arabsko pismo je vrlo težko), nekoliko pa tudi prirojena lenoba. To neznanje je pri nižjih uradnikih celo navadno ; zakaj službe ne dobi oni, ki se znanjem odlikuje, ampak večji-del so ugled njegove familije, bogastvo in druge činjenice, le redko znanstvena izobrazba, koje ga vzdignejo na stolico kurulsko. Tudi čatibi, pisarji nimajo drugega znanja, kot da poznavajo jezik in slovnico ter pismo, kar ni najmanjša stvar. Slog pismenih sestavkov, posebno privatne korrespondence je izbrano udvoren, bombastičen, kakor j? sploh obnašanje Turčina na pr. proti gostu izredno prijazno.
Pisma so se segibala ali pa zavijala ter devala v veliko vrečo, ki je visela ob steni ter služila kot arhiv. Ako je tedaj činovnik hotel kak komad v tem arhivu najti, moral je dolgo v vreči spise premetavati, prej nego je našel zaželeno stvar.
Ta način uprave v Bosni pripada povestnici, kajti ta zemlja ne pride več Osmanlijam v roke. Žalibože, da se v privatnem življenji ni skoro nadejati napredka v smislu evropske naobraženosti. Ukočenost verskih nazorov in prirojena konservativnost mohamedancev zakrčavajo pot izobraženosti. Mi sovremeniki ne bodemo doživeli, da bi Turci vzpre-jeli zapadno kulturo ter se oklenoli modernih idej oddelivši se od ostalega islamitskega sveta. V nadi pako, da bode tesnejša dotika z našo omiko tudi na-nje blagodejno uplivala, poslovimo se od naših najnovejših državljanov. Selam alec!!
Prvo slovensko društvo in njega ustanovitelj J. N. Primic.
Za „Kres" spisal P. pl. Badics.
Proti koncu 18. in začetkom 19. stoletja začela se je po vseh slovenskih pokrajinah vzbujati ljubezen do svojega naroda in navdušenje za domači jezik. Vzlasti na Kranjskem, kjer je bila hiša neumrlega našega Maecena, barona Žige Zoisa, sredotočje vsemu narodnemu duševnemu gibanju, kazalo se je veliko veselje do slovstvenega delovanja. Z imenom barona Zoisa pa je neločljivo združeno ime našega, še dandanes priljubljenega pesnika Valentina Vodnika, ki je kakor znano osobito kot učitelj v narodnem smislu deloval.
Eden najbolj navdušenih in ob enem najbolj nadarjenih učencev Vodnikovih je bil J. N. Primic. Pod vodstvom našega Vodnika, ki je bil pravi „vodnik" svojim učencem, postal je Primic eden najvažnejših zastopnikov in pospešiteljev narodnega mišljenja. Zakaj 011 je pozneje z
velikim navdušenjem deloval kot učitelj mile mu slovenščine na prvem zavodu za slovenske pokrajine, na graškem v 16. stoletji od nadvojvode Karola ustanovljenem vseučilišči. In tu v starem „Gradci" nekdanjih Slovencev, — ktero mesto so pa jeli v zgodovini v razloček od čisto slovenski ostalega „Slovenjega Gradca" imenovati ,,Bavarski Gradec", — tu je osnoval J. N. Primic, pozneje učitelj slovenskega jezika na staro-slavnem Karolo-Frančiškovem vseučilišči, prvo slovensko društvo, tak6 imenovano „Societas Slovenica",' in sicer prej, nego so se ondi začela predavanja o slovenščini.
O tem prvem slovenskem društvu in o predavanjih Primičevih, kakor sploh o njegovem prizadevanji in delovanji v narodnem duhu, hočem v sledečem na podlagi arhivskih in bibliografskih virov naslikati skupno podobo. Iz nje naj njegovi potomci povzamejo, kako se je navdušeni rodoljub že pred več nego pol stoletjem za blagor našega roda poganjal in positivno deloval, ter kak6 je na tanko poznaval in razkril zapreke, ki še deloma dandanes zavirajo popolni razvitek našega narodnega življenja.
J. N. Primic, rojen v Zalogu na Kranjskem pred 1. 1790., umrl v Ljubljani okoli 1. 1818. za duševno boleznijo (vsled nesrečne ljubezni), šolal se je na gymnasiji v glavnem mestu kranjske dežele, kjer mu je bil V. .Vodnik najljubši učitelj. L. 1808. poda se Primic na vseučilišče v Gradec in tu se posveti pravoslovnim študijam. Že kot „pravoslovni slušatelj prvega leta" piše iz Gradca dne 3. septembra 1. 1808. prvo slovensko pismo (poskushino v flavenfkih liftih) svojemu učitelju Val. Vodniku v Ljubljano. (Originali Primičevih pisem se nahajajo v ljubljanskem museji.)
Vojskno leto 1809. je navdušilo našega rodoljubnega Slovenca tako, da je uekaj brambovskih pesnij Collinovih preložil v slovenščino. In te „še ne odgojene otročiče svoje kranjske Muse" — kakor sam pesni imenuje — pošlje Primic dne 19. marca 1809 iz Gradca Vodniku, proseč ga, naj jih on „v prav slovansko obleko obleče".
Primic pa ni samo za-se študiral in deloval na polji slovanskega (slovenskega) jezikoslovja in slovenskega slovstva, temveč on si je tudi skrbno prizadeval, da i druge svoje rojake in ndrodno misleče tovariše za domači jezik navduši.
O tem poroča iz Gradca dne 13. maja 1810 obširno svojemu „pre-častitemu gospodu professorju" (Vodniku). Čujmo doslovno njegove besede, ki se tak6-le glase:
„ich habe jetzt einen Sie und mich interessirenden Plan zur Ausfuhrung gebracht, der schon lange innerhalb der Sphare rneiner "VVunsche lag. Vernehmen Si mich also. Sie konnen meine Liebe zu der slavischen Sprache. Ich suchte sie, diese Liebe auch andern eiuzu-
flossen. Wahrend der 3 Jahre, als (ich) in Gratz bin, und die unter dem windischen Clerus so stark herrschende Indolenz (nasledek josefinstva, opaz. pis.) gegen ihre Muttersprache mit Unwillen sehen musste, wurde sehr oft der Gedanke in mir rege, etwas zur Verbannung dieser unriihm-lichen Indolenz und zur Erweckung der Hochschiitzung gegen unsere Dialekte beyzutragen. Icli gewann einige von den hiesigen Theologen fur die gute Sache; kurz ich suchte Thnen begreiflich zu machen, dass unsere Sprache unter die vorziiglichsten gehort, dass sie nur wegen unthatiger Sorglosigkeit unserer Vorfahren im Auslande so verschrieen worden, dass s i e vornehmlich zur Rettung der Ehre unserer so verlaumdeten Mund-art berufen sind, kurz ich setzte mein Vorhaben durch, machte, wo ich konnte, slavische Proselyten, und das Resultat welches meine Bemuhungen krouet ist, dass ich 15 Theologen z um grammatikalischen S t u d i u m unserer Sprache aufgemuntert habe."
Matica graškega vseučilišča nam iz 1. 1810. izkazuje 17 „theologov" (slušateljev bogoslovja). *) Torej so razven dveh vsi bogoslovci na Pri-mičevo stran pristopili. Imena teh bogoslovcev (od 1. 1810.) se tako-le glasč: Prvoletniki: Štefan Budin, Josef Koppert, Andreas Kragl, Johann Kragl, Michael L e p k a, Johann L o r e n z o n, Andreas M a-russig, Anton Pagon, Franz Pontoni, Franz Putschko, Johann Wuga. — Drugoletnik: Jacob Gracheg. — Tretjeletniki: Leonhard J a n e s c h, Blasius Jutschitsch (Jurčič ?), Andreas L a s s n e r. — Cetvrtoletnika: Mathias E r s c h e n, Rupert S c h m i d m a y e r.
Iz navedenih imen ni težko najti one Slovence, ki so s Štajerskega, Kranjskega in Primorja domd.
S svojimi petnajsterimi bogoslovci se je Primic, kakor v pismu dalje piše, vsak teden po trikrat shajal. Njega so si izbrali za lektorja, in čitala se je Kopitarjeva ravno (1808) izišla »Slovnica", a tudi v prevajanji in v sestavkih so se vadili.
Primic je bil o teh početkih jako navdušen, in on je že sanjal o u s tan o vlj e nj i akademije des inscriptions Slavonnes!
Mesec pozneje že poroča svojemu učitelju Vodniku, da je ta zveza postala bolj tesna iu odločna ter se že tako rekoč v popolno društvo pretvorila. Petnajstere svoje bogoslovce imenuje v pismu od 28. jun. 1810 ude društva: Societas Slovenica, in s svojimi „društveniki" že prestavlja Primic „evangelje za nedelje in praznike".
In glej, ta zveza, to slovensko društvo obrača tudi na-se pozornost zvunanjega sveta, in sredi v nemškem Gradci vzbuja ono dobrohotno z a ni m anj e!!!
*) Po prijaznem poročilu c. kr. vseučiliškega offloiala gosp. Linhart a, kteremu tu zato posebno hvalo izrekam.
Primic piše namreč Vodniku tak6-le:
„Unsere kleinen Bemiihungen sind einigen hiesigen Superioribus zu Ohren gekommen, und sie haben selbenichtnur gutgeheissen, sondern sogar auch den Wunsch geaussert, dass eine sloveni-sche Lehrkanzel err i cht e t w e r d e n m o cht e. Solite diess wirklich geschehen, so wollen wir dann an der Cultur unserer Literatur mit vereinten Kraften arbeiten." — Vodnik se le naj pašči, da pride v kratkem njegov že težko pričakovani slovar na svetlo. On hoče svojim društvenikom prigovarjati, naj v počitnicah po svojih krajih kolikor mogoče slovenskih besed nabirajo, in te zbirke misli potem 011 njemu (Vodniku) za slovar poslati.
Uspehi, ki jih je Primic imel v Gradci, napotili so ga celo, da je jel svojega nekdanjega učitelja Vodnika nagovarjati k enakemu podjetju v Ljubljani, kakor ga je sam storil v Gradci, ustanovivši društvo: Socie-tas Slovenica. Dne 4. jul. 4810 mu piše cel6 navdušeno iz Gradca: „Naj fkusijo en o Slo v enf ko Akad emij o napraviti: vis unita major." Vzlasti pa se naj Vodnik spoprijazni s Kopitarjem. „Bodita pametna," piše mu Primic o tej zadevi. „Concordia res parvae etc."
Jeseni 1. 1810. ostavil je Primic svoje pravoslovne študije in že prihodnjo jesen (1811) je bil za skriptorja na c. kr. lycealnej knjižnici v Gradci. A zdaj se bavi z mislijo, da bi izdal lepe slovenske narodne pesni štajerske (Gradec, 29. sept. 1811), ter „kuje železo", da bi „slovenstvo (die Slovenitat) malo više povzdignol".
Spomladi prihodnjega leta 1812. pa se je že ideja o slovenskih vseučiliščnih predavanjih uresničila. Primic poroča Vodniku dne 5. marca 1812 z velikim veseljem: „Der slovenische Katheder in unserer Stadt ist aufgestellt, ich werde ihnbesteigen." Dne 26. marca 1812 podpiše se že kot „Professor der Slovenischen S p r a c h e". In ob novem početku svojih predavanj na jesen istega leta poroča Vodniku od dne 15. nov. 1812, da je število njegovih slušateljev iz raznih razredov že „precej veliko". Glej tudi Kres I. 297. in 341 si.
V naslednjem, tudi Vodniku pisanem listu (dne 22. dec. Original pisma je v c. kr. stud. knjiž. v Lj.) pa loči Primic svoje učence v „privatne" in Javne", imenujoč med drugimi tudi grofa Antona Attemsa iz Brežic svojega učenca v slovenščini.
Obilno udeležbo pri predavanjih Primičevih, ki so bila, kakor smo videli, le neposrednji nasledek prvega slovenskega društva — „Societatis Slovenicae", pa si moramo večjidel le tolmačiti po navdušenem pozivu, kterega je bil objavil Primic v časopisu: „Der Aufmerksame" 25. apr. 1812.
Iz tega poziva povzamemo, da se začenjajo njegova predavanja v poletnem tečaji 1812 dne 30. aprila, in sicer trikrat na teden," v torek iu soboto zjutraj od 7—8. ure, v četvrtek pa od 9—10 predpoldnem.
A sedaj misli Primic zopet na svojo kranjsko domovino ter želi iskreno, da bi se tudi v Ljubljani stalna stolica slovanskega jezika ustanovila, in sicer v bogoslovji, kajti bogoslovci so, kakor piše Vodniku dne 28. jun. 1813, „die eigentlichen Lehrer des Vol kes". „Die Krainer durfen sich — nadaljuje v pismu — nicht wundern, wie sie in einem demnachst herauszugebenden Hilfsbuche fiir die slovenischen Volks- und Schullehrer einige der Beherzigung aller-dings werthe Worte lesen werden."
In Primic je bil mož-beseda.
V njegovej 1. 1814. (v Nemfhkim Gradzu — pri Josefi Mflerzi) izdanej knjigi: „Novi Nemfhko-Slovenfki BukvaralA. B. C." beremo na str. 96. v opazki sledeče stavke:
„Dass aber gewohnlich so verdorben Slove nisch gesprochen wird, ist nicht sowohl die eigentliche Armuth unserer Sprache Schuld, als vielmehr die Bequemlichkeit und Tragheit der Bedendeu, dem echt Slovenischen Ausdrucke nachzudenken; theils die schnode Sucht der meisten derselben, die sich etwas gebildeter dunken, sich durch Aus-schmtickung ihrer Bede mit freindem Flittergold vor dem gemeinen Pobel (denn nur dieser soli nach dem Begriffe solcher Leute seine Mutter-sprache rein sprechen) auszuzeichnen. Ferner die unruhmliche Vernach-lassigung der reinen Sprechart vou Seite der mussereichsten und gebil-detsten Classe unter den Slovenen, deren Hauptsorge es doch eigentlich sein solite, die Cultur und das Studium der Muttersprache als des ersten und nothwendigsten Vehikels aller Volksbildung sich vorziiglich angelegen sein zu lassen. Und endlich, da die Slovenen in Sudoesterreich schon iiber 12 Jahrhunderte unter deutscher Oberherrschaft sich befiuden, mitten unter Deutschen leben, mit Deutschen den meisten Verkehr haben, von Deutschen in deutschen Schulen erzogen und gebildet werden und da bisher keine slovenischen Schulanstalten bestanden, solite es demnach ein Wunder sein, dass sich manches deutsche Wort in ihre Haussprache oft auch ganz ohne Noth eingeschlichen hat? Ein Wunder wiirde es sein, wenn das Gegentheil geschehen ware!"
Stanko Vraz, pesnik in pisatelj slovenski.
Spisal Andrej 1'ekonja.
„Postal za mater je pisavnik".
St. Vr.
VII.
Poleg gore omenjenih lyrskih pesnij in imenovanih prevodov obdeloval je Vraz samostalno tudi epsko polje v poesiji. Zložil je nekaj ballad, a posebej je snoval daljšo epsko pesen, ktera bi bila po obsegu prilično tolika, kolik je Prešernov „Krst pri Savici".* O tem govori Vraz sam v pismu na Prešerna, s kterim se je očividno hotel v pesništvu skušati, dne 2. apr. 1837 tako-le: „Meine Krafte, die mir ausser den leider zu nothwendigen Studien der Obligatwissenschaften eriibrigen, widme ich, wie Du weisst, auch der Slovenia. Ich wage mich gegenwartig auch schon in das Gebiet der Objectivitat, wogegen die Subjectivitat machtig ankiimpft Die Frucht dieses mir sehr schwer scheinenden Schrittes sind einige Balladen, die Dir, so es Gott und das gute Gliick will, wohl zur Kenntniss kommen werden. Ausserdem ent-warf ich einen Plan zu einem grosseren epischen Gedichte, welches an Urnfang Deinem „Kerst" gleich kommen konnte, nur bin ich noch iiber das Metrum im Streite. Anfangs bestinimte ich das Terzinenmass dazu, jedoch scheint mir dasselbe bei manchen freien Stellen Zwang anlegen zu wollen, daher werde ich mich vermuthlich verschiedener Versmasse bedienen miissen. — In wie weit mir die objective Darstellung zusagt, wirst Du aus dem beiliegenden Stiicke „Dervar" am leichtesten selbst beurtheilen konnen. Die auf dem beiliegenden Halbquartblatte enthaltenen 4 Stiicke bestimmte ich fur die „Zhbelica", gesetzt, dass sie Herr Kasteliz nicht des Serbismus oder gar des Kussismus beschuldigt; soli das der Fall sein, so uberlasse ich sie ganzlich Deiner WUlkiihr: Du kannst sie krainisiren oder ad acta legen etc."
Med temi tu po Vrazu omenjenimi slovenskimi b a 11 a d a m i so brez dvojbe nektere od onih pozneje „poilirjenih", kterim je predmet vzet iz slovenstva, ter se nahajajo v Delih II. a. v zbirki „Glasi iz dubrave Žerovinske", kakor „N en a da ni", kjer opeva pesnik dogodek z Murskega polja posvečuj6č pesen „tetični Rezi K(rižanicevej) Muro-poljanki"; dalje „Grlice". zložene po lepej slovenskej pripovesti, ktero je Vraz, kakor sam pravi, že pred svojim 13. letom čul pripovedovati od svoje tete Marine, a 1. 1836. bivaj6č na praznikih pri svojej sestri Anki omož. Mohoričevej, čul jo je zopet od nečakinje (sestrine hčeri), sedem-
*) O »Krstu* veli Vraz, da je rgospodskega roda— original — samega jederčja poln". 1). V. 154.
letne deklice, ktera jo je pripovedovala svojemu še v zibeli sččemu triletnemu bratcu. „Tu sam ju odmah i složio u rižme (barem za onda kako tako) za preneti toli lepu i nežnu stvar takodjer u višji krug literature naše" (1. c. 109), a jo je tudi posvetil „netjakinji Milici M(ohori-čevej)". A „Bura" je uprav prevedena izvirno slovenska omenjena ballada „Dervar"; morebiti tudi „Osveta", ktera opeva zvestobo in hrabrost neke Slovenke v Dolnjem gradu (pri Ljutomeru?). Isto tako bila je menda tudi ktera od onih v dodatku zbirki : „Gusle i tambura" kot „Istina i šala" od „Jakoba. Rešetara s Cerovca", spevanih po narodnih slovenskih pripovestih, izvirno v slovenščini zložena, in to: „Mlinari i mlatci", „Traži a dat ce ti", „Kralj M a tj a š" ter „Grlica", opevajčč šaljivo-nesrečen dogodek pri Svetinjah. — Vse te epske, kakor tudi one gore omenjane lyrske pesni Vrazove poznajo se že po jeziku, da so bile rojene „proste Slovenke", ktere je pa njihov otec pozneje preobrazil v „gospodske Ilirkinje", zagovarjajoč vendar njihove plemenske posebnosti v govoru s tem, da „svaka pokrajina i u jeziku kao i u ostolem životu ima razlikih krasnih svojih vlastitostib , kojimi treba da se ponosi a kamoli da se njimi uestidi (ne sramuje)." (G. i. 1.125.)
A kaka bi utegnola biti ona Vrazova večja epska pesen, prilika „Krstu" Prešernovemu? Ali kaj bi jej neki bilo za predmet?.... Daljša epska pesen Vrazova, dakako ilirska ali hrvatska, je v njegovih Delih III. „Razlike pjesme" naslovljena pesen: „Babji klanjac, istinita poviest u šest razdielah (god. 1839)". A ta je zložena v prostih kiticah od štirih vrstic na štiri troheje z žensko rimo (glavno) a b a b (v posveti abba). Druga povečja, a nedogotovljena z naslovom: „Bjelotinci (ulomak)" isto tam D. III., in kakor se zdi, na obširno zasnovana, a spe-vana je pak v takozvanih desetercih, merilu srb.-hrv. narodnih pesnij junaških, ali v petstopnih trohejih, razdeljena na nejednako dolge kitice in z različnimi rimami: abba b ca c, deedffghhiig, klkmmlnrimoo itd. — V prvej se pesniški pripoveduje, kako so junaške Slovenke potolkle divje Magyare v nekej soteski med crkvijo sv. Miklavža iu podružnico žal. Matere božje v Jeruzalemu (v Ljutomerskih goricah), ktera soteska je po tem dogodku dobila ime „Babji klanjac". Iz druge (že 1. 1844. naznanjene) izvedamo samo, kako je gospa Živa, posestnica sela in gradu Belotinskega (na Prekmurskem), ktera je bila devet sinov zapored izgubila ter še le črez dolgo rodila desetega, srčno želenega Radka, „praunuka roda slavnih Privin", po nasvetu stare žene bila šla v log k studencu svoje tuge tožit „ljekaricam plavokosam vilam" .. . *)
*) V predgovoru h „Guslam i tamburi" (Zagreb 15. dec. 1844) omenja Vraz razven teh dveh imenovanih pesnij še povečji komad: „t)evu saiijaricii" iu odlomek od povečje in še nedogotovljene pesni: „Bratja", kterih pak v njegovih »Delih" ni!!
Rečeno je bilo, (la je Vraz, deluj6č o napredku slovenskega slovstva, sčasom bil uvidel posebno potrebo zabavnih in podučnih spisov za bolj izobraženi del svojega naroda, za tako imenovani „srednji stan", kakor je to sam razložil v gore navedenem pismu do Muršeca na Ptuji. In v resnici se je tudi ravno on takega posla kmalu sam lotil. Že iz preje priobčenega pisma njegovega do Kastelca (sicer še samo koncepta) razvida se, da je Vraz rčs nekaj takega namerjaval ter hotel na polji slovenske književnosti kaj večjega podvzeti. Saj je uprav zat6 tudi s tovariši prevajal pesni, ktere bi z izvirnimi, Prešernovimi in dr. v zvezkih izdajal. A po vse določno izpoveda Vraz svoj namen Prešernu v omenjenem pismu dne 2. apr. 1837 rekčč na začetku: „Ich beschaftige rnich gegenwartig unter Beihilfe des Herrn Baccalaureus Mikloschizh mit der Zusammentragung der Materialien tur einen Rivalen der „Zhbeliza", der mit ihr um die Gunst der Bliitheu buhlt."
Torej s „K r a nj s k o Č belico" hotel je Vraz tekmovati, ali bolje rečeno: ker ni ona tedaj več rojila (izhajala je 1830, 31, 32, 33 ter še le zopet zadnjič 1848), hotel jej je stvariti namestnika. Namesto „C b e-lice" namislil je Vraz — „Metuljčka"!
V ta namen pridružita se Vrazu še Miki o š i č in T rs te n j a k, da skupno osnujejo list, kteri bi v zvezkih zahajal med Slovence, prinašajoč pesniške izdelke in prozaične članke. Ali zopet ne v ožjem narečji kranjskem in ne v starem pravopisu Bohoričevem, nego v novem čeho-ilirskem ali Gajevem, — vsaj tako hoče Vraz z odobravanjem Kvasovim, podprt z veljavo Šafafikovo, akoprav Miklošič stari pravopis krepko brani. (Glede jezika treba je tu opaziti, da je namesto „kranj-ščine", ktero je gojil Prešeren in dr. v Ljubljani, hotel Vraz uvesti „štajersko" narečje, panonsko-slovensko, z razlogom, ker je govor štajerskega Slovenca osobito med Muro in Dravo bližji govoru sosednega Hrvata, nego li jeziku kranjskega Slovenca; saj bi se vsi Slovenci v književnem jeziku lažje s Hrvati zjedinili po „panonščini", nego li po „korotanščiui", — in to zjedinjenje: „jednoplemenost gornje i dolnje bratje", bilo je glavni namen vsemu Vrazovemu delovanju.) — Tovariši zložijo denar za prvo številko, Dominkuša postavijo za svojega blagajnika, Vraz piše za denarno pripomoč prijateljem Muršecu, dr. Kočevarju, Ma-tjašiču, a piše tudi pobratimu Prešernu, proseč njegovih obljubljenih pesniških prineskov za ta list, „damit sich die ,Zhbeliza' ihres Concur-renten nicht zu schamen braucht."
No da čujemo, kako Vraz o tej osnovi sam pripovčda Muršecu v pismu na dan sy. Jurja 1837. To so njegove besede: „Jaz sem htel
na drugi odgovor čakati, pa se je pali nekaj pri nas sklenolo, kaj Vam naznaniti morem. — Včera smo se nas je trojica Slovencov po šetališi sprehajalo; mi smo si nekaj govorili od Slavenov, si nekaj spominjalo od veselega knižnega stališa Busov ino Poljakov, ino si v duhi na marlivost Cehov ino Hrvatov, kteri zdaj polje narodnega znanja tak nevtrudno obdelava j u , ter naši oči obrnolo na nas Slovence — o kakšna žalost nas je obišla ! eden si sdehne: Kde si Ti nam zaostala jedina kči našega vročega zavupanja,? — Po tem vse vtihne kak v cirkvi kder ga ljudi ni — samo naši stopaji so po tlah hrumili kak šterkanje turne vure po tihi noči. — Ter si Miklošič zgolči kak pa mi nebi mogli, da nam Čbe-lica zaostaje, v naše zrake kaj drugega poslati, kaj bi želeče oči naših Slovencov za sobo vodil. Ino vsi skriknemo: Metuljička! zlatoperotnatega ljubčeka r6ž! — Dobro! Metulja! Stvorili še ga bi. Ti mu daš, mi Miklošič reče, gobec; g. Terstenjak noge; jaz drugo truplo; Dr. Prešern nam more peroti poslati; *) — samo jedno: zdaj je metulj gotov, ali kde pa je sonce, na kterem bi baklo nažgalo, ktero bi mu dušo — življenje pernesli: mertve peroti ne letijo — kde so penezi za tiskanje, zakaj tega niti Ferštel niti kdo drugi v zalogo ne vzeme. Brez penez se v naših časov nič ne da opraviti — to je sonce; penezi su zdajni Bog. Jeden reče: Jaz dam pet ranjški; drugi: jaz deset; tretji: Jaz tudi deset; ter pali prvi: Jaz se nedam v sramoto: Jaz tudi deset! — Dobro zdaj trideset ranjških mamo; koliko pa velja tiskanje ? Šestdeset. — Dobro! kdo še bi drugi znal pristopiti. Najpervle pogodimo Vas, ter Dr. Kočevara, ino Matjašiča, kteri bi tudi tolko morti priložili. Če Vi trije dovoljite, bomo si g. štajarkontroleura Dominkoša za kassiera (pe-nezničara) postavili, zakaj mi nismo za taj posel, da smo študenti, ino g. Dominkoš je dober Slovenec, ino bo to rad na se vzel. Kaj za kuige dobimo bomo si med sobo razdelili. Zna g. Ferštel za prestavljene reči od arha 5 fl. platiti, ino še poleg nekšnega dobička spraviti, mislim kaj tudi mi ne bomo naših talentov v Dravo iti Muro hitili. Pište mi na skorem al k temu privoljite, ino shirajte tudi prenumerante, mi mamo za pervi zvezek že na zvoljo perneskov pisevnih, ali če nam kakšno pesmico znate preskerbeti, bo nam za ljubo. Samo zdaj še je ediio pitanje : V kakšnem alfabeti (pravopisi) ? Po bohorčici ali po čehoilirčici ? Mi vsi smo za zadnjo, tudi g. professor Kvas jo močno ljubi; samo g. bac-calaver Miklošič se močnima rokama bohorčice derži. Jega s čeho-ilirčico pobratiti je šinetna reč, zakaj on je mož — tenacissimus propositi. Jaz mislim da bo naj bolje če se mi vsi za boljši novi pravopis odločimo;
*) Kakor mi je g. D. T. pripovedal, govoril jo Miklošič šaljivo tako rogajoč se Vrazovim zgovornim ustom („gobec"!), Prešernovemu visokemu pesniškemu duhu itd. — telesnim posebnostim dotičnih oseb ...
če bo vidil. kaj bomo vsi za njega, se ne b6 vendar več šošoril, zakaj ou je jako čeden ne terdoglav, bo se dal dopovedati, če bomo mu kazali, kaj g. Šafarik nas opominja kaj bi ga poprijeli; kaj si Ruski dvorni svetvavec vučeni g. Koppen nadeje, kaj bodo ga tudi po časi Rusi obi-noli. — Danec Rask pravi, kaj je to naj čedneši pravopis ne samo zmed pravopisov Slavenskih, temoč zmed pravopisov celega sveta. Pište mi te zatoraj poleg če privoljite; kaj samo s tim pogodkom privoljite, če bodo se za te peneze knige v novem pravopisi na svetlo davale."
Tako so bili tedaj mladi slovenski pisatelji osnovali slovenski leposloven list. — Ali — „Metuljček", zlatoperotnati ljubček rož, ni izletel! — Zakaj ne? . . .
»Oj, joje, joje in prejoj!
Oh ni, Slovenska! čas še Tvoj." —
IX.
Leta 1837. prenehalo je slovensko pesnikovanje Vrazovo po vse. A že od leta 1835. gre njegovo slovensko pisateljevanje vzpored z njegovim zanimanjem za „i 1 i r s t v o", prav še le 1. 1836. po dr. Lj. Gaji vzbujeno. Od svojega prvega dohoda v Hrvatsko jeseni 1. 1835. pristopa Stanko vse odločneje k „ilirskej" ideji in k „ ilirskemu" književnemu jeziku, dokler se jima ni nap6sled 1. 1838. stalno v Zagreb preselivši se za vselej pridružil. In tak6 ostavi Vraz po besedah pokojnega dr. J. R. Razlaga „na videz bratju svoju slovensku, pa prigrli bratsku slogu, jer ga duh mogučni ponese u buducnosti jasnosvitli obzor i da nam put pripravi, po kojem imamo k svetoj svrhi koračiti". (Zora, jugoslavjan. zab. 1852. 160).
*
* *
Tako je torej pozneje proslavljeni pesnik „ilirski" Stanko Vraz nekdaj 1. 1833—1837. v Gradci kot „študent" modroljubja in pravoslovja peval in pisal slovenski! — No ali je pa tudi njegovih slovenskih poesij kaj prišlo na svetlo? V „Slov. Gospodarji" 1881 št. 39. čita se v dopisu iz Veržeja, da je Stanko Vraz pok. domoljubu Antonu Stranj-šaku (umr. kot župnik Veržejski 18. sept. 1881) „ na priznanje njegovega narodnega sočutja za novo sveto mešo zložil slovensko pesmico, ktero mu je natisnjeno sam izročil." To je bilo 1. 1838. Pesen to, ki je sonet, lahko zdaj bereš s tremi drugimi, slovenski pisanimi soneti od S t. Vraza v letošnjega ,,Kresa" prvem snopiči str. 43 si.— \ „Novicah" 1. 1851. št. 23. priobčil je D. Trstenjak Via/,ovo romanco „S 1 o venski p i savn i k", ktero mu je ob svojej ločitvi iz Gradca v
Zagreb dal v spomin (vid. tudi v „Zori" 1876. 21). Ali je še kje kaj več tiskanega?! . .
Pred kakimi 7—8 leti našel sem v bogoslovskej knjižnici v Mariboru zvežčič od nekoliko listov v 12ini, natiskan s pesnijo 64 štirivrstnih kitic v štiristopnih trohejih rimovanih „ženski" a b a b, z dolgim naslovom tak6-le glasečim: „Hvala Nj. e. visosti nadvajvodi Joanu vitezu zlatega runa; velikemu križniku vojn. Mar. Terezianjskega reda; vitezu c. austr, Leopoldskega ino kr. Wiirtemberskega reda vojničkih zasluženj, te vitezu Saškega reda Eauten-krone; feldmaršalu, generaldirektoru ženiskih ino fortifikacionskih korov, inženirske ino novomžstne vojnic. škole; lastniku Dragonskega regimenta č. 1. itd. itd. itd. zapeta na den XX. januaria kakti na spomin rojstva ino posvečena na den XXIV. junia kakti na spomin godovna nj. c. visosti z ponižne podanosti od Murskih ino Dravskih Sloveucov. V Zagrebi, Iz k. p. ilir. nar. tiskarne dra. Ljudevita Gaja. 1839." — Knjižica me je jako zanimala ter sem si vso pesen prepisal. Zakaj? - Na znotranjej strani prednjega ovitnega lista bilo je delce, s kratkimi besedami (žal, da si nisem tudi teh zabeležil!) poklonjeno A n t. Slomšeku, ted. nadžupniku v Vozenicah — pisano z roko Stanka Vraza; rokopis je namreč čisto podoben Vrazovemu svojeročnemu podpisu, prenesenemu pod njegovo sliko v Bleiweisovem „Koledarčku slovenskem" za 1. 1855. A kdo je ovo pesen zložil? Pač ni treba dolgo ugibati, primerjati, dokazovati. Nikdo drug, kakor Stanko Vraz sam. Tako sodim jaz. Ali se motim? . . .
Začenja se ta „Hvala Joanu" tak6-le:
Den se zori, ki prinesel	Zdrami tudi se Slovenka,
Tebe v svetlih nam povojih,	Se obleče v bele hale,
Ki že davno z bratci- vesel .	V tenke citre si zabrenka,
Kaže zvezde hval nam Tvojih.	Da bi sestre njo slišale.
Nemška muza berž se zbudi,	Neje ona Prilizavka —
Z pohlebnostjoj da se bliža	Pisana kči Laži, Praha:
K Tvoji slavi, k tvojem trudi,	Ko gerliea, ne ko kavka,
Kili se blesk po sveti križa.	Tebe peti če brez straha.
K nebu gledajoč z doline, Mahne se na breg pevkinja, Ki Tva slava ga obsine, No tak blažena začinja:
Za tem se slavijo bojna dela vojvodina, njegove zasluge za poljedelstvo in za znanost, ter se hvali za dobrote, ktere je on tudi Slovencem izkazal!
Zna li še kdo za kaj več ? —
Da, Stanko Vraz je imel še drugih slovenskih pesnij. A kakošnih in kaj je z njimi? — Šalostno! Dobrovoljni Slovenec, čitaj to-le Vrazovo pismo, ktero je on Dragotinu Rakovcu, tedaj podureduiku Gajevih Novin v Zagrebu, pisal dne 10. okt, 1837 iz Središča, kamor se je s potovanja po Hrvatskej in Kranjskej bil vrnol. Glasi se („Vienac" 1880, 36) tako-le: „Dragi pobratime! Došav kuči, sgrješih baš danas, da mi u onom zavitku, što mi ga je tvoj expeditor zavezao, nema jed-noga zamotka, u kom bijahu moje pjesme u gornjoilirskom (hoče reči: slovenskem) podnarječju pisane. Ovaj nestatak meni mnogo nepokoja uzroči. Ondje bo bi nekoliko soneta a maniere de Mickiewicz, kojim bez moje štete nije dopušteno polaziti u sviet. Mogute je, da sam zamotak kod tebe ostavio, a takodjer, da sam ga putem izgubio. Zavitak, neza-pečatan, ležaše tri dana u varaždinskoj gostionici k jagnjetu. Grozna misao me probija, da ga nije koj znatiželjan putnik, ondje nočeci, ukrao. Izbavi me, dragi Drago, ovih plašnih slutnja; pogledaj sve kute tvojih soba, sve škrinje tvojih stola i. t. d. i piši mi odmah posljedak tvoga pretraživanja — jerbo od onoga zamotka zavisi pokoj mojih dana. Pozdravlja vas, mila bratjo, Vaš Stanko."
Tako! Ni li to žalostno? Naš Stanko je pred blizu polstoletjem speval slovenske sonete na način velikega poljskega pesnika. A vse to se je izgubilo, njemu na žalost, a nam na škodo! Da je namreč Vraz one slovenske pesni, a poleg še tudi druge svoje spise slovenske od pet let zbrane res tedaj izgubil, to povčda on sam v pismu na Prešerna 19. nov. 1837 rekoč: „Ich habe auf Deinen Beitritt zu meinen Ansichten gerechnet und darauf bauend noch das Vegetiren der slovenischen Literatur fiir moglich gehalten. Da aber das nicht erfolgt ist, so habe ich mich seit verflossenem Fruhjahre vom undankbaren Felde, das ich 5 Jahre mit aller Liebe bebaute, zuriickgezogen, und mich den begeisterten jungen Illyriern angeschlossen, und denke nicht wieder zuriick-zntreten. Mit Slovenien hab' ich es abgethan, zumal da ich auf nieiner letzten Reise alle meine Schriften, die ich von dem Jahre 1832—36 in slov. Sprache besass, verlor."
Ta bridka izguba je torej tudi — razven drugih tehtnejših in pravih razlogov dakako — pouzročila, da je Vraz za svoje književne svrhe „prosto slovenščino" popustil ter sprejel „sladko ilirščino". In to izgubo, t. j. izgubo Stankovih slovenskih spisov, moramo zares obžalovati, ne pak izgube Vraza samega kot Ilira. Zakaj z njegovim odstopom od pismene slovenščine nismo nič izgubili, pač pa smo miiogo pridobili z njegovim pristopom h književnej ilirščini. A zat6 kličem končujoč z dr. J. Bleiweisom (brzojav na dan 8. sept. 1880. Slov. Nar. 212): „Slava manom našega Vraza, ki ni bil vskok slovenski, nego voditelj nam, da se Slovenec in Hrvat zjedinita v pismu!"
Slovanski ostanki v dolini Anniviers.
Spisal Davorin Trstenjflk.
(Konec.)
r/
/je spisovatelj švicarske zgodovine Johannes von Muller (Sclnveiz. Gesch. I. 417—418) se je čudil slovanskim imenom v valliškem kantonu, kakor so G r a d e t z, C r i m e n z a , G r o n a itd. ; dalje imenu: W i n d e n, ktero se v starih listinah in kronikah nahaja. A on in drugi so rekli, da poznamenuje izraz: „homines, qui vocantur Winde", v obče: „Pflan-zer neuer Marken". Veliki Šafafik pa je še iz Diplomat. Henrici, a. 1229. in iz Chronic. de Berno, a. 1235. več čisto slovanskih krajnih imen odkril, kakoršna so: Chunitz (Kunice), Bumplitz, Czernec (Črnec), Visoye itd. In iz njih je z vso pravico sklepal, da so tam nekdaj stanovali Slovani, ktere Švicarji „Hunen" imenujejo. Geograf Malten pa je trdno mislil, da so ti prebivalci doline Anniviers, ki je odstranjena šest ur od mesta Sitten, pravi pravcati nasledniki divjih H unov (Malten, Bibl. I. 28—50)! Za Slovane je prebivalce doline Anniviers tudi spoznal bistroumni ethnograf in jezikosloveč Lorenz Diefen-bach (Origines Europ. pag. 245).
Anniviersčanje sami pa verujejo, kakor njih popisovatelj v „Revue de Suisse" trdi, da od nekod drugod izhajajo, da niso Francozi, kterih jeziku se anniviersski patois najbolj bliža; a sami ne vedo nič povedati, od kod so prišli. Jaz mislim, da poznamenovanje „Hunen", kakor jih nemški Švicarji imenujejo, pomenja velikane, kajti staronemškabeseda hune, h ti n e, označuje orjaka, in ime orjakov so stari narodi radi pridevali starejšim prebivalcem. Nemci so torej ta narodič že tukaj našli, ko so se bili na Švicarskem naselili. Jaz bi trdil z Mannertom, da so ti slovanski ostanki potomci onih Slovenov, kteri so v pradobi stanovali ob Adriji, in ktere so bili Kelti, prišedši iz Gallije vgorenjo Italijo, proti za-padu v helvetske in raethske planine potisnoli. Malten je razven nekterih krajnih imen tudi še nekaj besed zapisal, ki so čisto slovanske. Presodimo najpoprej topična imena:
Gradetz = Gradec, ne potrebuje razlage.
Czernec == Črnec, rabi se v slovenščini za poznamenovanje močvirnatega kraja.
C r i m e n z a je brez dvombe isto, kar slovenska K r e m e n i c a, torej selo v kremenatem svetu stoječe.
Grona, opominja na ime reke Gron (Hron) na Slovaškem, od gronit se, sturzen.
Yisoye — Visoje, kraj na višini. Malten piše: „Der Ort Visoye liegt erhoht auf einer Kalkmasse." V Visoji je sedež župnikov, tam stoji lepa pobeljena crkev in na Visoji stanujejo najbogatejši kmetje.
Sarajetz, menda Zarajec, kraj za rajem t. j. plesiščem.
Banie, od banja, muža, zato Banja loka.
Nekemu goratemu kraju se pravi: Vergoppa, to ni druga nego Verh kope.
Druga topična imena so tako skažena, da se težko razlagajo.
Malten je tudi nekoliko besed zapisal, ktere je za neromanske spoznal, a one tudi niso nemške. So pa te-le:
Tschiehva, koza, kar se ujema z ruskim: cyba, koza. Romanski jeziki izpreminjajo glasnik b v v; primeri: bevere iz bibere.
Potopisec v „Revue de Suisse" pripoveduje, da Anniviersčanje imenujejo svoje „Sennhiitten", planinske hleve za govejo živino in ovce: chalet (izgovori: šale). Pri starih Čehih in Srbih pa se taki hlevi velijo: šalaši, salaši, v ruskih narečjih: šal cl , C&Sci pastoralis.
Šala, šalaš, salaš nahajamo tudi v staroslov., samo z drugima suffixoma, in sicer starosl.	ograja. Tudi češčina in poljščina
poznate to besedo v obliki: chal-upa, časa, tugurium; zaradi suffixa primeri poljsko: skor-upa, testa, putamen. V besedah hal-^ga, chal-upa izobrazil se je glasnik h iz glasnika s, s. Zamemba glasn. s, svin h je v slovanščini navadna, na pr. češki slopati, sorbere, gorenje-luž. šlapac, avide deglutire, poljsk. chlap-ač, lambendo bibere, srbsk. hlap t a ti, sorbere canum more: brv. šupeljak, bedak, po pravem: votel, (hohl), štajersk.-slov. hupeljak, idem; slov. slap in hlap, vapor, česk. šla pati, incedere, hrv. hlap a t i, largis calceis strepere, lento gradu incedere itd. Že ruski jezikoslovec Mikucky je besede: šala, šalaš, salaš imel za prave slovanske in je primerjal s sanskr. 9al a, domus. Matzeuauer pa trdi, da se česko-poljsk. chal-upa ujema s staronemšk. s al, aedes, domicilium. Staronord. sel, Senne, anglosaks. seli, Scheuer, starovisn. seli, s ali, idem. Ficlc stavlja te besede k lat. sol um in solium, a. verjetnejše je priravnavanje k sanskr. 9 al a, domus, goth. saljan, devertere, mauere. Vsekako ni torej slov. šala — šalaš — salaš magyarskega početka, nego indoevropskega.
Šalaš, salaš torej ni tujka, in chalet Anniviersčanov se ujema s slovansk. šala, šalaš, hal-^ga, chal-upa.
Čisto drug pomčn pa ima slovenska: h al-u ga, po Gutsmannu: morska trava, Seegras, hrv. haluga, herba quaedam, srb. h al u g a, herba inntilis: Ta ima podstavo hal, srbski: hala, Koth, Schmutz. hrv. hal-a v, blaten, mužuat, hal a viti, maculare, inquinare, starosrb. obal o vat i, polluere. Tudi hala so je izobrazilo iz sala, in mi naha-
42*
jamo v staro- in novoslov. salo, Schmiere, Fett, pri goriških Slovencih: selen iz salen, žaltav, rancidus, putidus, fracidus; dalje v imenih rek, ki imajo motno, rujavo, blatno, nesnažno vodo, tako Sala na Kranjskem, Sala na Ogerskem, Salica na Štajerskem: V venetoital. je s a lavo, sordidus, gotovo iz jezika starodavnih Venetčanov, in celo v srednjenemšč. s al w en, furvum, sordidum tieri, transit. maculare, s al. sordes. Brez dvombe so te srednjenemške besede prišle iz slovanščine.
Črnogorci še poznajo tudi haluga v pomenu: caverna, Kluft; Matzenauer jo primerja gršk. orgav^ gen. arjQay/ng, HShle, Kluft.
V bližini današnjih Anniviersčanov imenuje Strabo rod: Zalaoooi, t. j. Salašani, ktere je že hotel leta 143. pred Krist. konsul Appius Claudius podjarmiti, ali stoprav leta 16. pred Krist. jih je cesar Augustus do cela pogubil. Drugi Sala s si so stanovali na južnej strani Krasa, in te je tudi Augustus ukrotil (Strab. Geog. VII, 4. Appian. Bell. illyr.). Bili so to Salašani, prebivalci salašev, ki so se redili o živinoreji, kakor severnoslov. Salašani na Badhosti v Moravi in v Tatrah na Slovaškem.
Beseda s a 1 a š je znana pri Rusih, Srbih in Čehih. Staročeski glos-sator Wacerad (okoli 1250) prestavlja salaš v časa pastoralis.
Drugo poznainenovanje za „Sennhiitte" je geta. V ruščini nahajamo: g a t, ograja, česk. z a-bat a, sepimentum, magyar. ga t, ograja, iz slovanščine, in sicer od: gat-it, obturare viminibus, s protjem zadelati, ker so take ograje sploh spletene in s protjem zvezane. Isti pomen ima nemški Schweige, ograja za živino, staronord. svigg-jan, conserere, nectere, claudere.
Ko je Malten vprašal Anniviersčanko, koliko bi hotela imeti za kos alabastra, ki se v jeziku Anniviersčanov veli pezza beak (ni-li to slovanski: petja-peca, staroslov. peštt iz petji., in belak?), odgovorila je: Štiri batz, kar po Maltenu izraža: Vier Batzen. *•)
Lavino imenujejo: v a 1 a n z a , to ni druga nego: valjanca.
Vertex montis, Berggipfel, imenuje Anniviersčan: ciema, zato ime gora: Cima del Baduz, Cima del Mu nt. C i ni a označuje tudi v književnej italščini Berggipfel. Semkaj je prišla iz jezikov starih Venetov, ki besedo c i m a izgovarjajo, kakor Bertram piše, kot Jima (gršk. th).**) V venetščini pomenja Jima apice, culmine, sammitš qualcunqne, in Jima ni zopet drugo nego staroslov. tem§, tiem? vertex, apex, brv. t ime (Ver.) vertex, slov. teme. Italščina kakor poljščina izpreminja
*) Omenilo se je popreje, da imajo v Anniviersu poročenci navado , duhovnika obdarovati z žepnim robcem. G. župnik v Ajdovščini Ivan Dugulin mi pa piše: „Navada poročitelju sploh, bodi si župniku ali kaplanu, v dar podeliti žepno rutico, živi še dandanes na Krasu, na Ipavskein in ob beneškej meji. V komenskem dekanatu na Krasu dajejo poročenci duhovniku navadno robec modre boje. Na Ipavskem in ob beneškej meji se pa vsi več ali manje z denarjem odkupujejo."
**) Glej časnik Politik 1. 1883. br. 225. Listek str. 2,
glasnik t pred vokalom i v c, s (nemški z); zato govori: z i o, Oheim, iz gršk. Vdos, Oheim.
Ako hi kak mlajši slovanski učenjak potoval v dolino Anniviers, nabral bi gotovo še več besed, ktere imajo slovanski početek.
f Ivan Macun.
Njegova slovstvena delavnost.
štajersko-slovenskimi književniki zavzema brez vsega ugovora Ivan Macun eno najodličnejših mest, naj se pri tem že gleda na čas, v kterem je njegovo pero že bilo delavno, ali na rabo jezika — on je pisal v slovenskem, v hrvatsko-srbskem in tudi v nemškem jeziku — ali pa slednjič na mnogovrstnost od njega obdelanih predmetov.
Za ta majhni spis je pisatelju na prvem mestu služila kratka ocena Macunove slovstvene delavnosti in njegovega rodoljubja, ktero je spisal prečastiti gospod župnik Davorin Trstenjak in mu jo v ta namen v porabo prepustil, na drugem pa Riegerjev „Naučny slovnik" in Wurz-bachov „Biographisches Lexikon". A tudi nekoliko lastnoročnih zapiskov in opombic rajnikovih mu je bilo v porabo.
Omenjeni prijateljski spis piše o Macunu kot dijaku tako-le: Med goreče rodoljubne slovenske mladenče, kteri so se na graškem vseučilišči marljivo v milej slovenščini vadili, drug drugega vzpodbujajoč k delavnosti na takrat še slabo obdelanem polji slovenske literature, spada v prvej vrsti Ivan Macun, narodivši se leta 1821. v Trnovcih kraj Pesnice, dve dobri uri hod& od starodavnega Ptuja.
Gymnasijalne nauke je pokojnik preučil v Mariboru pod narodom izvrstnega paedagoga in didaktika Friderika Kieglerja, poznejšega šolskega svetovalca v Gradci, modro- in pravoslovne študije pa na graškem vseučilišči. Nadepolui dijak je stopil v duševno zvezo s svojimi rojaki, ki so ali nekaj poprej ali pa ravno takrat živeli v Gradci. Med njimi naj se tukaj imenujejo dr. Muršec, Stanko Vraz, Davorin Trste njak in še drugi, s kterimi vred je deloval za omiko štajersko-slovenskega naroda.
Med modroslovci in pravniki je bil Macun najiskrenejši buditelj narodne zavesti, učeč jih slovenske slovnice in obračajoč njihove poglede na slovansko časopisje in književnost. Tako je praktično gojil v življenji idejo slovanske duševne vzajemnosti!
Kot pravnik na vseučilišči je branil po časopisih pravice Slovencev, iu eden njegovih najprvih spisov je bil natisnen v Lipskem časopisu
„Slavische Jahrbucher" 1. 1848.: „TJeber die slovenischeu V o I k s s c h u 1 e n intlntersteiermark"; leta 1844.: „D i e Slaven in Krain und die benachbarten Provinzen".
Poznejše čase je bil Macun marljiv dopisovatelj političnih vestij in kritike v „Zori d al m a t i n sk ej".
Dovršivši pravoslovne nauke in pripravivši se zajedno za učiteljski stan na srednjih šolah, stopil je za gymnasijalnega supplenta v Celji od septembra 1845 do majnika 1846, odkoder je prišel v Trst. Tam je bival takrat in deloval nepozabljivi domoljub slovenski S i ni on Rud maš kot izvrsten ravnatelj nemških ljudskih šol. Tli je bil Macun najmarlji-vejši delavec in buditelj narodne zavesti med primorskimi Slovenci in je živo podpiral tamošnji izvrstni časopis „Jadranska Zarja", kterega glava je bil gore imenovani rodoljub Simon Rudmaš, pozneje mnogoza-služni šolski svetovalec na Koroškem.
Leta 1850. iz Trsta na akademično gjmnasijo v Zagreb prestavljen, r postal je Macun že drugo leto 1851. na tem učnem zavodu pravi professor.
Tukaj se je bistroumnemu in marljivemu možu odprlo polje razširjene delavnosti. Deloval je pri sestavljanji hrvatske terminologije in šolskih knjig, osobito filologičnih ter izdatno podpiral s svojimi temeljitimi hrvatsko-srbskimi spisi razne časopise.
Leta 1860., ko se je tudi takraj Sotle jelo po dolgotrajnej dremoti vzbujati narodno življenje, bil je prestavljen v belo Ljubljano za profes-sorja na tamošnjej gymnasiji. Ondi pa ni samo v društvenem življenji budil in širil narodni duh, ampak tudi med učenci gojil ljubezen do materinega jezika, in to morda bolj iskreno, nego je takrat merodajnim oblastim ugajalo. Meseca marca leta 1862. je moral kar mahoma iz Ljubljane v Zagreb nazaj, odkoder se mu je še le leta 1870. posrečilo priti na prvo državno gymnasijo v Gradec. Tu je zvest svojemu poklicu in veren svojemu narodu bil neumorno delaven do svoje smrti, ktera ga. je dne 27. oktobra t. 1. potem, ko je že nekoliko dnij poprej v šoli po-dučevati začel, a moral naposled prebolan popustiti poduk, po mučnih in trapnih bolečinah nadaljnega trpljenja rešila.
Njegovemu peresu se imamo zahvaliti za sledeča dela večjega ali manjšega obsežka :
1.	C ve tj e jugoslovansko z dodanim i cveti drugih slav-janskih narodov. I. Cvetje Slovenskega pesničtva. V Trstu 1850. 8°. Str. I—XII. 270. Ta knjiga je zgodovinske pomembe zato, ker je več let učiteljem na gymnasij ah dobro služila za prav prikladno berilo, dokler niso prišla druga, še prim ernejša.
2.	Slovnica jezika grčkoga. I. Izpitovanje rečih iz nčmačkoga od dr. Rafaela Kiihnera s a m al eni m i pro me-
nami prevedena. V Beču 1853. 8°. Str. 388. Ta šolska knjiga je izmed vseh najprva, ktera se je bila v smislu nove učne systeme v hrvatsko-srbskem jeziku po bečkem ministerstvu sprejela in ki je po njem na svetlo prišla. Kljubu temu, da pisatelj ni Hrvat, odprla je ta knjiga kolo v slovstvu šolskih knjig za srednje šole v hrvatsko-srbskem jeziku.
3.	Skladnja jezika grčkoga. V Beču 1854. 8°. Str. 390. Ta skladnja grškega jezika je bila izdelana bolj z ozirom na hrvatsko-srbski jezik po Curtiji, Kuhneru in Engeru.
4.	Kratka slovnica jezika nemačkoga. Složena za porabo mladeži gimnazijalne. V Beču 1854. 8°. Str. 154.
5.	Zadače za vežbanje u jeziku nemačkom. VBečul854. 8". Str. 219.
Zanimivo je, kar je pisatelj tega spisa o knjigah pod št. 2., 4. in vzlasti 5. navedenih zvedel, namreč da so bile kljubu pomanjkljivostim, ktere imajo izvir v dobi svojega postanka, — vsak začetek je nepopoln in pomanjkljiv — od c. kr. ravnateljstva založbe šolskih knjig večkrat zaporedoma z nova natisnene brez znanja in dovolbe pisateljeve, dokler ni ta leta 1869. proti nadaljnemu pretiskovanju ugovarjal.
6.	Theoretisch-praktische Grammatik der ilirischen Sprache, wie solche in Kroatien, Slavonien, Dalmatien und der Militargranže iiblich ist. Mit vielen Gesprachen und Uebungsstucken und einem Worterverzeichnisse. Von E, A. Frohlich. IV. Auflage bearbeitet und mit Uebungsstiicken versehen von J. Macun, Wieu, Wenedikt, 1865. 8°. Str. VI. 321. — Knjiga je skozi in skozi predelana ter s pristavki in dodatki tako pomnožena, da jo smemo brez pomisleka lastnino njenega predelovalca imenovati.
Tudi mnogo brošuric in večjih sestavkov po raznih časnikih in knjigah je J. Macunovih. Imenitnejši so:
1.	„0 s man von Gundulič", večja razprava v Oesterr. Blatter tur Literatur, Kunst etc. von Ur. A. Schiniedl, Jahrgang 1847. Br. 118 in 123.
2.	„Eazpr.ava o Gunduliču" v šestih listih v „ Vesni" št. 89—112.
3.	Kratko kr a s o si o v j e o p esnič t v u , obelodanjeno najprej v „Neven-u" 1. 1852. št. 14—19. Pozneje se je ta spis razširil z razpravo o romanu in noveli ter z imeni najslavnejših pesnikov evropskih narodov obelodanil. Zagreb, Gaj. 8°. Str. 36.
4.	Abhandlung in der osterr. Gymnasialzeitschrift 1858, betreffend die beab sichtigte Vermehrung der La-teinstunden in den un tem Klas sen. — Da bi se ta velevažni predmet po systematičnih in pacdagogičnih terjatvah in pravilih na
zagrebškej gjmnasiji razdelil, ta namen se je bil z navedenim sestavkom precej dosegel. Do tja je bila latinščina na imenovanem zavodu brez prave systeme in skoro bi rekel, brez pravih paedagogičnih ravnil razdeljena.
5.	Za Kieger-jev češki Slovnik naučny je J. Macun spisal leta 1863. razpravo o slovenskej literaturi. Ista tvarina, jako pomnožena z nadaljšimi pobirki, dala je vrsto sestavkov v „Narodnih Novinah" meseca sept. in oktob. 1. 1863. br. 211 do 230. z naslovom: „Kratak pregled slovenske literature". Napravil se je potem iz teb sestavkov poseben odtis z naslovom: „Kratak pregled slovenske literature s a dodanim rečnikom za Slovence. Zagreb, 12°. Str. VII. 102.
Ta sestavek (o knjižici ne ve nič) pripisuje Wurzbach v zv. 44. krivo č, g. D. Trstenjaku ter ga ocenjuje z besedami: „Dieser Artikel beginnt im Feuilleton der Narodne novine der Nr. 211 und setzt sich bis 239 und noch weiter fort und ist das Ausfuhrlichste, was bisher iiber die slovenische Literatur veroffentlicht wurde." *)
6.	Razvite k slovenske slovnice. V tem spisu se najstarejše slovnice slovenskega in hrvatsko-srbskega narečja prispodabljajo. I. letnik znanstvenega časopisa „Književnik".
7.	Nadalje je J. Macun 1. 1849. in 1850. v Trstu sodeloval pri spisovanji slovensko-ilirskih čitank za nedeljske šole na Primorskem. Ilirski del je sam uredoval.
8.	„Slovenska terminologija v obče in posebno jezikoslovna." Slov. Glasnik, 1. 1862. Str. 67—72. S tem delom je bila slovenska terminologija še le vzbujena in sme se reči, tako rek6č na noge postavljena. Mnogo tam zbranega gradiva je prišlo tudi v Znanstveno terminologijo" Cigaletovo. Kot posebne pohvale na Macunovih spisih mora se poudarjati, da se je on vseskozi trudil, slovenski jezik, kolikor njegova narava pripušča, vzlasti pa terminologijo v slovenskih knjigah zbližati jeziku hrvatsko-srbskemu.
9.	Popisal je Macun tudi svoje potovanje v Bohinjsko dolino in na Bleško jezero, kteri spis je v „Neven-u" 1. 1856. natisneu. V njem opisuje natančno pozorišče Prešernovega pesmotvora: „Krst pri Savici".
Tudi prevode Turgenjevljevih in drugih novel iz Ruskega razglašal je Macun v raznih časopisih, kakor v „Narodnih Novinah", „Danici ilir-skej", „Novicah".
10.	„Machiavelli als Dichter, Historiker und Staatsmann" v slavnostnem programmu graške prve državne gymnasije.
*) Kar pa ni resnično. Glej M. Majarjev sestavek v Drobtincah in Valj avče v obširni in temeljiti spis v Slov. Bučeli 1. 1854.
11.	„Stolica slovenskega jezika na Graškem liceji", v „Kresu" I.
12.	In slednjič je dal v tekččem letu na lastne stroške na svetlo: »Književno zgodovino Slovenskega Štajerja". V Gradci 1883. Za to delo je Macun več nego 20 let nabiral gradivo ter je predelaval in pilil, dokler je zagledalo beli dan.
Zdaj pa v miru počivaj, prijatelj in sotrudnik naš! Časten spomin tebi, delaven sin matere Slave na polji slovenskega uma in dejanja!!
J. Majciger.
Jarnikova zapuščina.
Priobčuje J. Scheinigg.
IX.
K pismu, kterega smo zadnjič pod štev. 16. priobčili, dodamo še naslednje pojasnilo. Poslal ga je prečast. g. Davorin Trstenjak. Glasi se tak6-le:
„Pismo iz Jarnikove zapuščine, v poslednjem snopiči Kresovem str. 580—81 natisneno, ni bilo Šafariku, marveč Sreznevskemu pisano. Sreznevski je leta 1841. potoval po slovenskem Štajerji, obiskal meseca avg. župnika A. Krempla, pri kterem sem bil baš jaz na počitnicah, in od ondot sem g. Sreznevskega spremil v Lembach k župniku in veščemu poznavatelju staroslovenščine, g. F. Cvetku. Od Cvetka se je Sreznevski podal na Koroško, da se seznani z Jarnik om, kterega je jako čislal.
Od Jarnika se napoti Sreznevski v Primorje, v Dalmacijo in od ondot v Zagreb, odkoder je Jarniku pisal. V pismu omenjena skala z nadpisom, kterega je Jarnik, ne da bi ga bil že videl, imel, za glagolit-skega, je bržkone ona, ki se nahaja v pečevji imenovanem: „Spitzofen". A ta napis ni glagolitski, temveč etrurski, kakor Sicke in prof. Johannes Weiss trdita. Prof. Weiss ga je s pomočjo hebrejskega jezika tolmačil, a ni priznano, da je tolmačenje pravo." —
18. Naslednje pismo, ki je še imamo iz Jarnikove zapuščine objaviti, pisal je Jarniku Smolnikar ali P. Bernard, kakor ga zove Slomšek v pismu tiskanem v zadnjej številki Kresovej str. 580. Bernard Andrej Smolnikar, rojen v Kamniku dne 29. nov. 1. 1795. izšolal se je v Ljubljani, kjer je bil 1. 1819. v mašnika posvečen. Služboval je potem več let po Kranjskem in stopil 1. 1825. v benediktinski samostan šentpavelski na Koroškem. Od 1. 1827—1837. bil je professor v celovškem bogoslovji in učil razlaganje novega zakona. V jeseni 1. 1837. zapusti Celovec in se poda s slavnoznanim missijonarjem in škofom Barago, ki je bil istega
leta obiskal svojo domovino, v severno Ameriko, da bi razširjal v Bara-govej škofiji Detroit sv. vero. *) Smolnikar je podpiral Jarnikovo slovar-niško podjetje. Jako zanimivo pismo, kiječitaš spodaj, obsegalo je dve poli. A prva se je pogubila, v drugej pa beremo sledeče: bisch. Gnaden durch die Mittheiluug der Vodnik'schen Lexicalia, als auch Herr Prof. Metelko durch die Mittheilung der Bilz'schen Sammlung nicht nur zuin allgemeinen Besten der Lander Karnthen, Steyermark und der iibrigen Nachbarn der Krainer, die im wesentlichen denselben Dialekt haben, sondern auch zum wahren Vortheile Krains wesentlich beigetragen haben. Es muss nemlich dafiir gesorgt werden, dass wenigsteiis das Volk, das einen und den nemlichen Dialekt hat, nur an verschiedeneu Orteii ver-schieden ausgebildet, jedoch nirgends so heterogen, dass es einander nicht leicht verstehen konnte, gemeinschaftlich die ihm nothwendige Bildung erhalte; was um so leichter geschehen kanu, da es den nemlichen Begenten, und die nemliche politische Verfassung hat. Hatte man die gemeinschaftliche Bildung yor den Augen gehabt, uberall die nemlichen Schriftzeichen angenommen, und die Biicher so 'geschrieben, dass sie uberall, wo der nemliche Dialekt vorherrschend ist, leicht hatten verstanden werden konnen: so hatten gewiss die Slaven von Oesterreich eine viel liohere Bildung erhalten, als wir sie wirklich geniessen, und diejenigen, die an der Bildung ihren Nachbarn zuriickgeblieben sind, -»varen mit ihnen gleichen Schritts vorvvarts gegangen. Da aber dieses zum grossten Nachtheile der Slaven nich g*eschehen ist: so soli man vvenigstens jetzt den gemachten Fehler zu verbessern anfangen. Wozu vorziiglich ein gemeinschaftliches Worterbuch ungemein viel beitragen wird, in welclies nicht nur in Krain, sondern auch in Steyermark, Karnthen vorkommende Worter aufgenommen werdeu, wodurch die Schriftsteller, wenn ein Laud fiir einen Begiiif einen Ausdruck hat, vrelcher in einem andern nicht vorkonmit, oder wenigstens einen Ausdruck, welcher den Begriff viel besser bezeichnet, als der Ausdruck, der bei den Nachbarn gebrauchlich ist, in Kenntniss gesetzt in ihren Schriften durch Hilfe des Worterbuches den besten Ausdruck wahlen. und wenn er nicht uberall verstandlich ist, ihm andere gleichfalls im Worterbuche aufgezeichnete Ausdriicke in der Parenthese beifugen werden. So wird das Hererogene in diesen Landern immer inehr verschwinden, und so "vverden die Biicher, sie mogen in Krain, Karnthen oder Steyermark herauskommen, einem jeden Slaven dieser Lander immer mehr verstandlich vverden: was den gemeinschaftlichen Geist und die gemeinschaftliche Bildung ungemein befordern wird. Der Krainer wird also den grossen Vortheil haben, dass er das, was sein Land nicht hat, und in Karnthen oder Steyermark vorhanden ist, in diesem gemeinschaftlichen Worterbuclie finde, seine schriftstellerischen Produkte auch seinen Nachbarn ganz verstandlich mache, das nemliche aber auch von seinen Nachbarn fordere und sich auf diese Art immer mehr mit seinen Nachbarn vereinige. Daher soli
5tens auch das sovrehl in der Vorrede erwahnt, als dann im Worterbuche streng befolgt worden, dass sowohl aus dem Vodnik'schen Worterbuche, als auch aus der Bilzischen Sammlung alles Brauchbare in das neue Worterbuch aufgenommen, und auch bei jedem Worte das Zeichen V oder B beigesetzt wird, welches aus Vodnik oder Bilz genommen, und nicht zugleich in Kanil hens oder Steyermarks-Quellen vorhanden ist, oder zwar vorhanden ist, doch nicht in der nemlichen Bedeutung wie in Krain vorkonmit, damit sowohl die Krainer, als die Nachbarn wissen, \vas sie gemeinschaftlich haben, und was nur in Krain gebrauchlich ist: nur iu dem Palle, wenn in Karnthen oder Steyermark, und vielleicht auch in Krain, ohne dass es die Samniler wussten, ein echt slavisches Wort vorhanden ist, oder wenigstens dem Genius der
*) Carinthija 1838 št. 2. in Danica Ilirska 1838 br. 22.
Spraehe gemass gebildet werden kann, beim Vodnik oder Biiz aber sicb ein dem Genius der slavisehen Spraehe nicht gemass gebildetes, folglich unbrauchbares Wort befinde, soli dieses nicht in das neue Worterbuch aufgenommen werden. Wo aber beim Vodnik oder Bilz ein Wort vorhanden ist, von dem man nicht weiss, ob es irgendwo in Krain gebrauchlich, oder nur von den Sammlern gebildet vvorden sey, dessen Bildung jedoch dem Genius der Spraehe nicht entgegen ist : so soli zwar ein solches Wort in das neue \V6rterbuch aufgenommen, jedoch allezeit mit einem Pragezeichen bezeichnet \verden. Durch die strenge Befolgung dieses Grundsatzes wird z\var das Worterbuch um ein Paar Bogen grosser iverden, was jedoch die Brauchbarkeit und Bestimmung desselben ungemein befordern wird. Wenn auf diese Art ein Paar tausend Worter mehr ins Worterbuch aufgenommen werden, so wird dieses, wenn man sie den andern beifiigt, nicht viel Raum einnebmen. Nach diesem Grundsatze wird es auch
6tens nothwendig seyn, dass man alles fiir die Presse Bereitete noch einem der krainisehen Spraehe vorziiglich kundigen Manne zu revidiren schickt, damit er die aus Vodnik und Bilz aufgenommenen und in Krain noch nicht gebrauchlichen Worter mit einem Fragezeichen bezeichnet, oder wenn er besser weiss, jene ausstreicht, und diese an ihre Stelle setzt. Was nicht zu viel Arbeit fordern wird, indem er nur die mit V und B bezoicbneten Worter zu priifen haben wird. P tir diese Arbeit sollen H. Pfarrer zuerst den H. Metelko auffordern: undwenn er sie nicht iibernehmen wollte, so ver-pllichte ich mich, einen tiichtigen Mann zu suehen, der dieses thun wird.
7tens Wird auch das nicht nur die Abonnenten des AVorterbuches sehr vermehren, sondern auch zum allgemeinen Wohle ungemein viel beitragen, wenn Herr Pfarrer in der Vorrede, nachdem Sie gezeigt haben werden, dass in diesem Woi,terbuclie das gesehehen ist, was bei diesen Materialien gesehehen komite, die Kenner der Spraehe nicht nur in Krain, Stejermark und Kamthen, sondern auch in der Nachbarscbaft, welche einen mit unserer Spraehe sehr verwandten Dialekt bat, dringend auffordern, dass sie das Worter-buch durchgehen, und die ihnen in ihrer Gegend bekannten, und im Worterbuche abgangigen Worter lleissig aufzeichnen, um sie bei der zweiten Auflage, bei deren Notbvvendigkeit man ihnen dieses durch die Zeitung bekannt niaclien wird, in Bereit-schaft zu haben, und sie gefalligst mittheileu zu konnen; indem dieses zu einem voll-standigen Worterbuche, durch welches die Schriftstellel- in den Stand gesetzt werden, immer allgemeiner niitzlicli zu werden, nothwendig ist.
8tens Wird auch sehr vortheilhaft seyn, wenn Herr Pfarrer beim Verfassen des Worterbuches diesen Grundsatz moglichst beobachten, dass, wo sie mehrere dem deutschen Worte entsprechende slavisehe haben, diese in der Ordnung dem deutschen Wort'e beigesetzt werden, dass allezeit, wo man einen Grund dazu bat, die dem Genius der slavisehen Spraehe mehr entsprechenden den weniger entsprechenden vorangehen. Moge dann Bilz, oder Vodnik, oder Murko, oder wer immer voran kommen, so ist es gleich viel, dass nur das allgemeine Wohl dadurch befordert wird. Was vvirklich durch die Beobachtung dieser Ordnung gesehehen wird. Daher soli auch diese Oekonomie iu der Vorrede bemerkt \verden.
9tens Wenn Sie das Worterbuch ankundigen, so \verden Sie natiirlich auch davon Envahnung machen, dass Sie beim Verfassen Ihres Worterbuches auch das Vodnik'sche W6rterbuch mit dem Baron Zoisischen Anhange und die Bilzische Sammlung zur Benutzung erhalten haben. Da es bei solehen Anktindigungen am besten ist, dass man sich kurz und auf solehe Art ausdruckt, welche die Neugierde zu reitzen, und die Leser zum Kaufen des Werkes zu bewegen am meisten geeignet ist: so wird es am besten seyn, dass Sie in der Ankiindigung weder vom Werthe dieser Schriften noch von ihren Eigenthiimern was sageli; sondei'ii nur im Allgemeinen bemerken, dass Sie in der Vorrede zu Ihrem Worterbuche zeigen iverden, dass dieses zum wahren Vortheile
der in Krain, Steyermark, Karnthen wohnenden und der benaohbarten Slaven, und auch zur grossen Bequemlichkeit der entfernteren Slaven, welehe den Dialekt von Krain, Steyermark und Karnthen kennen oder priifen und mit ihrem Dialekte vergleichen wollen, geschehen sey; daher Sie auch in der Vorrede des Worterbuches den P. T. Herrn Eigenthiimern dieser Manuscripte im Namen der Slaven den schuldigen Dank abstatten werden. Dieses im Allgemeinen bekannt gemacht, wird die Abonnenten sehr vermehren, da ohnehin Vodnik und Baron Zois auch bei den entfernten Slaven bekannt sind, und da man auch Sie aus Ihren Schriften schon hinlanglich kennt, und Sie auch das, dass man Ihnen diese Schriften aus Krain zur Benutzung mitgetheilt hat, noch insbesonders empfehlen wird.
lOtens Auch dieses, was ich zu beriicksichtigen bitte, wird die Kaufer sehr vermehren, und auch die minder Vermoglichen, die ohnehin um dem Vaterlande zu niitzen, vorziiglich zu beriicksichtigen sind, sich das W6rterbuch anzuschaffen in den Stand setzen, wenn Sie in der Ankiindigung bemerken, und dass es dann der Verleger getreu befolge, Acht geben, dass, nachdem sie diese Hilfsquellen aus Krain erhalten habeu, Sie auch auf eine viel grossere Anzahl Kaufer rechnen, und daher eine viel grossere / Anzahl Exemplare drucken lassen, und eben desswegen die Exemplare viel wohl-feiler verkaufen konnen, so zwar dass das Werk durch die allein in Krain gebrauch-lichen, und in das Werk aufgenommenen Worter um einige Bogen grosser seyn, je-doch nicht viel hoher, als es sonst kosten wiirde, zu stehen kommen wird. Ich glaube, es sev um so mehr darauf zu sehen, dass das Werk um einen billigen Preis verkauft werde, weil hochst wahrscheinlich nach der Ausgabe Ihres Worterbuches die Krainer eine durch Vodnik und Bilz und allenfalls durch andere Beitrage aus Unter- und Innerkrain vermehrte Auflage veranstaltet hatten, wenn die Vodnik'sche und Bilz'sche Sammlung nicht in Ihre Hande gekommen ware: was natiirlich die Zahl der Abnehmer Ihres Werkes vermindert hatte, und weil auch nach der Ausgabe Ihres Werkes, wenn der Preis desselben nicht billig ware, es leicht geschehen konnte, dass die Krainer aus Griinden, dass Ihr Werk zu theuer, und Manches darin zu verbessern, so wie durch neue Beisatze zu vermehren ware, (da man wirklich, wenn man nur in Unterkrain sammeln wollte, sehr viel erhalten konnte) eine neue Auflage veranstalten wurden. Was man aber, sobaM der Preis des Werkes billig ist, und das Uebrige, was man von diesem Worterbuche mit Eecht erwartet, moglichst geschieht, nicht mehr zu befurchten hat, besonders da in diesem Falle der Bischof, ich und andere billige Krainer an Ihrer Seite waren, und jedes Unternehmen, das Ihnen den mindesten Nachtheil bringen wiirde, mit allen Kraften verhindern wiirden.
So viel also zur Beriicksichtigung, insoferne Sie es gegriindet finden. Gott gebe Ihnen Leben und Kriifte dazu, dass Sie Ihr Werk zur allgemeinen Befriedigung der Kenner der slavischen Sprache gliicklich vollenden. Mit aller Hochachtung
Ihr
ergebenster B e r n. Sm.
Klagenfurt den 28ten December 1834.
Orobnosti.
Zgodovina sv. katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Spisal dr. Ivan Kri-žanič, profesor bogoslovja in podvodja v kn.-šk. semenišči v Mariboru. Str. 208 v go — Družbi sv. Mohorja gre zasluga, da spravlja leto na leto med naše ljudstvo ne samo veliko, ampak tudi dobrih in različnih knjig. Kdor jej je od kraja ud in si shranjuje njene knjige, ima sedaj že malo knjižnico. Iz njenih knjig si lahko izbira za poduk in za zabavo, za pobožnost in potrebo. Ima pa zato družba tudi veselje, da se jej število udov le še množi, čeprav so slaba leta za kmeta. So pa tudi lepe knjige, ki jih družba daje svojim udom. Letos so ene med njimi iz nove stroke — iz crkvene zgodovine. Izostalo je namreč nadaljevanje zgodovine, ktero g. prof. J. Stare za družbo spisuje. Namesto njega stopi g. prof. dr. Križ a nič v areno s prvim delom svoje knjige: „Zgodovina svete katoliške cerkve".
Ali je tako pretrganje začetega dela prav ali ne, sodi se sicer različno, ali jaz menim, da ne bode vsaj takrat ne delu g. Stare-ta, ne družbi na kvar; delu ne, ker se itak že samo od leta do leta pretrguje, in družbi tudi ne, zakaj ravno zato, ker skrbi za razliko v knjigah, ustreza željam svojih udov. Vrh tega pa zgodovina sv. crkve, če gre za pravo, le dopolnuje zgodovino sveta, • in narobe raztegne ta i ono na širje polje. Naj pa bo sicer, kakor hoče, toliko smemo reči, da bodo čitatelji te nove knjige veseli, in jo, kakor nje spisovatelj v predgovoru želi, pridno prebirali.
V	uvodu opisuje g. pisatelj zgodovino, omejujoč jo na razne strani človeškega življenja. On poudarja, kaj je v njej v obče in posebej v zgodovini crkvene j vrednosti za razvoj človeštva, in razdeljuje zadnjo v tri „veke", kterih vsak mu ima po dve dobi.
Prvi vek od Kristovega rojstva do konca 7. stoletja obsega pričujoči I. del njegove zgodovine. Kakor drugim, traje tudi njemu prva doba od Kristovega rojstva do cesarja Konstantina od 1. 1—313. V kratkih, pa čvrstih potezah predočuje nam seveda najprej Kristovo življenje, učenje in trpljenje; preide potem na delovanje apostolov Pavla, Petra in ostalih; umeščuje pa krvavo razdejanje mesta Jeruzalema in apostola Janeza dolgo pa ljubeznivo življenje. Za tem pride na vrsto preganjanje kristjanov, najprej krvavo od Nerona (84.) do Dioklecijana in tovarišev (312.) in potem ono z .mečem duha". Z „zagovorniki" sv. krščanske vere in razširjanjem sv. crkve koncem 3. in početkom 4. stoletja konča se 1. poglavje. V 2. poglavji razpravlja kratko, pa še vendar skoro predolgo ono sitno in zapleteno zgodovino krivovercev. V 3-poglavji razvrščuje plemena duliovenstva, razkazuje strani bogočastja — tudi nekterih prepirov glede tega omenjajoč — in na zadnje opisuje uzorno krščansko življenje. To poglavje je toliko lepo, da ga bode častitim bralcem premalo le enkrat čitati.
Z letom 313. začne se druga doba te crkvene zgodovine. Glavno terišče jej je svet na jutru, in to je g. spisovatelju, kakor mnogim drugim, bržkone uzrok, da potegne to dobo do 1. 692., kajti pozneje prestavi se zgodovina bolj na večerna 11 a. Razvrščuje se kakor prva v troje poglavij.
V	prvem se razpravlja razširjanje sv. crkve, v drugem imajo svoje mesto glavnejše krive vere, v tretjem pa znotranji razvoj sv. vere, nje večji možje, važnejše prikazni v bogočastji, uplivanje na življenje ljudstev. Tudi v tej dobi zanima človeka bolj tretje poglavje, če prav ti tudi v prvem in drugem ne manjka lepih mest. Iz lahko umevnih uzrokov ne spuščamo se tu v posameznosti, a svetujemo, naj se tudi ta doba pridno prebira. To utegne marsikomu biti v tolažbo ali potrjenje.
Toliko o tem, kaj nam g. pisatelj daje v tej knjigi. Če nam pa je še kaj reči
o tem, kako se nam Vse to podaje, to bo le hvala. Ta knjiga ne poroča samo resnice iz širokega polja crkvene zgodovine, temveč ona nam jo ponuja tudi v lepej, lahko umevnej obliki. V tem oziru stopi njegova zgodovina sv. crkve na stran zgodovini'sveta od g. prof. Stare-ta. Da se pa v obširnej knjigi — broječej 208 str. — nahaja sem ter tja kaka hiba, to se g. pisatelju tem lažje prizanese, ker mu je ta zgodovina prvo večje delo v domačem jeziku. Večjih stvarnih pogreškov nam sicer, kar "vemo, ni prišlo pod oči, manjših pa skoro ni vredno, da jih človek v misel jemlje. Tako na pr. nam ni po vsem jasno, zakaj mu ima apostol Pavel (str. 17.) svoje mesto pred apostolom Petrom (str. 23.) — Da bi sv. Peter bil kdaj „škof", ali celo „prvi škof v Jeruzalemu" (str. 23.), to se nam ne dozdeva verjetno; zgodovina priča isto za apostola Jakoba (cf. act. app. 12, 2.). Ker pa trdi isto tudi g. pisatelj (str. 25.), nagibamo se rajši na to, da je vse le lapsus calami ali pa tiskovna pomota. Tiskovnih pomot je v resnici v našej knjigi precej veliko. Kaj ali kdo jih je kriv?! Naj bo pa kakor koli, osobito za bolj strokovnjaške spise, pa vendar kaže, da dobi pisatelj vedno vsaj drugo kor-rekturo sam v roke!!
Jezik v tej knjigi je v obče lahek in bere se gladko. Le par stavkov čita se trše, na pr. na 8. strani v 3. vrsti od zgorej stoji v enem stavku: „ki je", „in je", „je", „kakor je", „o kterem", „in kakove so", „ki so" — to se nam zdi za 373 vrste le preveč. . . Sem ter tja pa je tudi kaj manj doslednjega, ali pa prava hiba zoper slovniška pravila. Tako se str. 6. v. 2. od zgorej in še druaje rabi za množino srednjega spola ženski spol v dopovedku, a srednji stoji v imenu in pridevku. Str. 8. v 1. od zgorej zdi se nam, da prilog „ženin" ni na pravem mestu; nam ugaja tu bolj rodilnik „žene", ker se o ženi "/ar' f§o%rjv govori. Str. 13. v. 8. od zgorej nam „mešnik" Kajfa ni po volji. Str. 19. v. 7. od zgorej „menijoč" ne kaže prav, • namesto „meneč". Str. 20. v. 22. od zgorej najde se dajalnik: „inalikovanji". Str. 88. v. 17 od spodej žali izraz: „nasledniki tega mnenja" slovensko uho. Str. 96. v. 10. od zgorej in še drugje „vso" za srednji spol nam. vse. Takih in enakih hibic nahaja človek, kakor pravim precej v tej knjigi, vendar pa niso take in ni jih toliko, da bi jej bile posebno na škodo.
H koncu treba, da še nekaj omenimo. G. pisatelj je doma na Murskem polji, kjer so trdni in čvrsti Slovenci, in takov jim je tudi jezik. V tej knjigi kakor že lani v g. Karbe „ženitvah" nahajamo, da se marsikje kaj tako zasukne, kakor je le v ta-mošnjem narečji v navadi, drugod pa ni ali je pa le malo znano. Tako na pr. str. 104. v. 16. od spodej „na kola" = na voz; str. 105. v. 10. od zgorej „kak naj dalje" in še drugod. Skoda pa je, da so nektera taka mesta skažena: na pr. str. 96. v. 12. od zgorej namesto „v tovaršijo" beri „v tovariš", kar je na Murskem polji term. tecli. za „commune" ; str. 182. v. 14. od spodej za pokosil" beri: »prekosil"; ravno tako str. 196. v. 6. od spodej za „predočijo" beri: „s«edočijo" itd. Če je po tem takem v tej zgodovini še tudi kaj, kar bi po naših mislih bilo lahko boljše, s tem seveda nočemo reči, da ni v svojej celoti vse hvale vredna; nasprotno mi smo je veseli in upamo, da je bodo tudi drugi družbeniki. Nadaljevanja pa se tem bolj veselimo, ker bo g. pisatelju že v prihodnjem veku mogoče, da še jemlje več ko v tem (glej sicer str. 156. 174.) ozir na naše kraje in zgodovino slovanskih plemen!	Dr. J. Mlakar.
Kratko poročilo o prvi Lavantinski diecezni sinodi obhajani v Mariboru dne 27—30. avgusta 1. 1883. Sestavil Mihael Napotnik. V Mariboru 1883. Tiskal Janez Leon. Str. 23. v m al. 8°. — Dioeeezne ali škofijske syno de so v katoliškej crkvi starodavna -naprava, pa pri nas vsled neugodnih razmer vendar nova stvar. Med avstrijskimi škofijami je le Budjeviška že tri synode obhajala in letos je prva za njo Lavantinska obhajala svojo prvo sjnodo v Mariboru od 27.—30. avgusta. Dr. Mihael Napotnik je po izvirnem latinskem zapisku za prosto ljudstvo prav zanimivo popisal v „Crkvenej prilogi" Slov. Gospodarja, kako se je ta škofijska synoda vršila, o čom in kako
se je v njej obravnavalo itd. Ta popis je potem č. g. pisatelj v gore omenjenej knjižici dal posebej ponatisnoti za nektere prijatelje in znance. Ker je teb ponatisov le malo, zato ni knjižica na prodaj, vendar ako bi kteri iztis ostal in bi se kdo iz posebnih ozirov zanimal za prvo Lavantiusko synodo, dobil bi ga menda še pri č. g.' pisatelji samem v Mariboru. Iz knjižice povzamemo, da so vložili nekteri synodalci i sledeče predloge: 1) Naj se pišejo matice v s-lovenskem jeziku; 2) Naj se staroslovenščina kot obligaten predmet pred naša v bogoslovji; in 3) Naj bode slovenski jezik naučni jezik za one bogo-slovske discipline, ki so se doslej v nemščini prednašale. — Ti predlogi so se v natančen pretres izročili trom odsekom. Mi izrekamo tu presrčno zahvalo vsem tistim velečast. gospodom, ki niso pri obilnem svojem delu in trudu pozabili naših narodnih svetinj, staro- in novoslovenskega jezika, Pomozi Bog, da bi se uresničili njihovi predlogi! Tudi na družbo sv. Mohorja niso pozabili synodalci, kajti priporočala se je vsem dušnim pastirjem v toplo podporo.	8.
Ueber Biina's P a r v u ti p a r i n a y an a t u k a von Prof K. Glaser. Veleučeni naš rojak in sodelovalec našega lista je predložil v tem svojem znamenitem spisu indologom doslej ne še objavljen igrokaz indijskega pesnika Bana-ta, kteri je živel v 7. stoletji po Kristu, in sicer sanskritski tekst z obširnim komentarom. To je prvenec njegovih indijskih študij, a izvrstno delo kaže, da je marljivi g. pisatelj v kratkem v svojih študijah vrlo napredoval. Ni si samo prilastil točno znanost sanskritskega jezika, marveč tudi znanost staroindijske literaturne zgodovine, in seznanil se je na tanko z vsemi kritičnimi raziskavanji v okrožji staroindijskega pesništva. Ker kritika de materia ipsa ni za čitatelje Kresove, marveč spada v strokovnjaški list, opuščamo jo tukaj, a poročali bodemo ob svojem času, kako so strokovnjaki to delo sprejeli. Neskončuo marljivemu g. pisatelju pa častitamo, da je tako srečno stopil v vrsto bistroumnih raziskovalcev, ter želimo njegovim trudom najboljši uspeh.	D. T.
Oblici staroslovjenskoga jezika za školu. Po Pranji Miklošiču, napi-sao ih Mirko Divkovie, ravnatelj kr. gymnasije zagrebačke. U Zagrebu. 1883. Troškom i nakladom kr. hrv.-slav.-dalm. zemaljske vlade. Str. 63 v 8°. Velja 25 novč. — Na podlagi Miklošičevega staroslovenskega oblikoslovja (Vergl. Gramm. III.3 in Altslov. Formenlehre in Paradigmen) razpravlja g. pisatelj deklinacijo na str. 3—30 in glagol na str. 31—60. Vse je tedaj v istem obsežku kakor v Miki. »paradigmah", le da so se tudi zgledi in različna razlaganja imenskih in glagolskih oblik po Miki. slovnici II. in III.2 navajali. Knjižica je za šolsko potrebo prav rabljiva ter bode v rokah pridnih učencev in previdnega učitelja veliko koristila v poznavanje krasne sta-roslovenščine. Glede methode nam deklinacija bolj ugaja, nego poduk o konjugaciji. Bojimo se, da ne bodo mogli učenci vseh težkoč v glagolskih oblikah premagati. Kajti g. pisatelj razpravlja najprej sedanji čas, potem imperfekt, imperativ, deležnike, aorist itd., a to vsak čas in deležnik posebej v vseh vrstah na enkrat. To se nam zdi manj pregledno, nego oni način, ki ga pri Miklošiči nahajamo, da se namreč vsaka vrsta g-la-golska v vseh časih na enkrat razpravlja. Bolj razločno bi tudi bilo, ko bi se obli-koslovna razlaganja in druge manj važne opazke bile podale v opombicah ali pod črto z manjšim tiskom. Dvomljiva ali nedognana razlaganja pa bi se naj v šolskej knjigi celo izpuščala. Tu pa tam se je tudi nekaj tiskovnih pomot vrinolo. A vse to pa še ni tolikega pomena, da bi se po tem rabljivost knjige zmanjšala. Temveč mi mislimo, da bi ona tudi našim dijakom v poduk staro-slovenščine dobro služila. Cena knjižici (25 nove.) je tako nizka, da si jo lahko vsak omisli. Na podlagi knjige pa se bodo tudi dijaki lažje učili staroslovenščine, in čas, ki se potrati s tem, da se pišejo učencem staroslov. oblike na desko, naj se rajši za kaj drugega boljšega porablja, saj nam je itak prepičlo število ur za slovenščino odmenjenih! Vzlasti učitelje staroslovenščine po naših srednjih šolah opozorujemo na to knjižico.
Bič. List za šalu i satiru. Dne 1. nov. t. 1. začel je v Zagrebu izhajati list za šalo i satiro pod imenom: Bič. List izhaja 1. in 15. vsakega meseca in velja do konca letošnjega leta 1 gold. Lastnik, nakladnik in odgovorni urednik mu je gospod Gavro Grunhut, v Zagrebu, Jelačičev trg, 4. "f-
Miklošičeva sedemdesetletnica. Dne 20. nov. obhajal je ves učeni svet sedemdesetletnico našega velikega rojaka in učenjaka prof. dr. Franca viteza Miklošiča. Ne le od vseh slovanskih vseučilišč in akademij so dohajale častitke in adresse našemu slavljencu, temveč tudi nemške učene glave, da vsi evropski znanstveniki so se klanjali ta dan mogočnemu, vztrajnemu in neumornemu duhu našega največjega rojaka. Bonnsko vseučilišče mu pošlje adresso, kjer se navajajo zasluge Miklošičeve, omenjajoč ob enem, da se le on edini sme postavljati v eno lin isto vrsto z G ri mm o m in Diezom. Petrogradsko vseučilišče ga imenuje častnim članom, dunajski vseučiliški professorji pa se čutijo srečne, da ga morejo imenovati diko in kras lastne svoje uni-versitete. Največje veselje pa ima z našim velikanom slovanska vseučiliška mladež, ki ga imenuje svojega učitelja. Ona mu je podelila v znak svoje pietete srebern lovorov venec in album, obsegajoč fotografije njegovih sedanjih in nekdanjih učencev.
Velika je bila občeslovanska slovesnost Miklošičeve sedemdesetletnice na Dunaji, in ona se častno pridružuje svečanosti, ktero je obhajal ves slovenski narod dne 2. sept. t. 1. v Ljutomeru svojemu rojaku na čast. Vsi večji časopisi, slovanski in nemški, pišejo sedaj o učenjaku Miklošiči in priznavajo enoglasno velike njegove zasluge. Zatorej je ponosen narod slovenski na svojega rojaka in ga tudi časti kot svojega največjega sina. Njemu na čast se je obhajala v Ljutomeru velika narodna svečanost dne 2. sept. ter se delil njegov životopis med ljudstvo, da ga tudi priprosti narod spoznava. „Matica Slovenska" izda za njegov god obširen životopis, in slovenska metropola ga je imenovala svojim častnim mestjanom. A mi v svojej skromnosti mu moremo le podariti slavnostno latinsko odo, ktero mu je zapel nekdanji njegov učenec, znani pisatelj g. prof. Janko Pajk. Le edino željo še imamo pridejati, in ta je: Bog nam ohrani našega velikega učenjaka še mnoga leta zdravega in čilega na čast in korist nam in vsemu znanstvenemu svetu!!
f Franjo Remec, c. kr. brzojavni uradnik, preminol je dne 4. nov. t. 1. v 33. letu svoje starosti v Ljubljani. Rajnki je rojen 1. 1850. na Rupi nad Kranjem. Obis-kaval je s prva gymnasijo v Ljubljani, a naposled prestopil k telegrafskemu uradu. Tu se je on krepko poprijel ruskega jezika, jel iz njega v naš jezik prevajati leposlovne proizvode ruske ter si tako lepo zaslugo za naše slovstvo pridobil. Pod imenom Kmetov brali smo iz njegovega peresa prevode v „Slov. Narodu": „Lov na tigra" od A. Maksimova; „Dvojna prikazen", „Strašen dolg" in „Stari grad" od Vsevoloda So-lovjeva; „Drag medved" od M. Rudakova. Za „Matico Slovensko" jo preložil „Lovčeve zapiske", od kterih je prišel 1. del že letos na svetlo. V rokopisu se še hrani prevod: „Ulične pevke" od N. K. Lebedova, kterega „Slov. Narod" priobči, in mi sami že dolgo shranjujemo preloženo povest: „Stari Džuldaš in njega sin Mamet" od N. N. K a r a z i n a.
Vse to nam očito in jasno kaže, da je bil pokojnik neumorno delaven mož. Povrh pa je še bil neomahljiv in iskren rodoljub ter zaslužuje popolno, da mu ohrani narod slovenski hvaležen spomin!
Listnica ureduištva: V Kresu str. 223. naznanjeni in poslani prevod od g. prof. Glaserja: „Vereščagin in Vereščaginica na Himalaji" objavi se začetkom prihodnjega leta v podlistku tržaške „Edinosti".
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.