134 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 135Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • PaleontologijaIz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin ziku in si zato mogoče ob drugi priložnosti zasluži še bolj natančno predstavitev. O delovanju Matije Vertovca na področjih paleontologije in splošne geologije ni bilo znanega veliko. Zato je toliko bolj presene- tljivo, da smo z nekajletnim preučevanjem gradiva zbrali in razbrali mnogo podrobno- sti o njegovih potepih po zgornji Vipavski dolini in Nanosu. Kljub temu, da se njegovi fosili večinoma niso ohranili, pa še vedno ostaja upanje, da ti ležijo v kateri izmed muzejskih depojskih omar, kar velja tudi za arhivsko gradivo, ki prav tako še vedno čaka ponovnega »odkritja« in razlage. Ob obudi- tvi raziskovanja okamnelega sveta iz prelepe Vipavske doline ne moremo mimo sodobni- kov Matije Vertovca, ki so prav tako mar- ljivo in sistematično preučevali paleontolo- ško dediščino tega dela Slovenije. To so bili nekdanji ajdovski posestnik Anton Bianchi (1858–1933), goriški profesor Ferdinand Se- idl (1856-1942) ter nazadnje tudi Stanislav Bačar (1938–2012), kateremu tale skromni prispevek tudi posvečamo. Literatura: Bufon, Z., 1963: Ferdinand Schmidt in slovanski biologi. Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino), 11 (1): 60-64. Cuvier, G., 1799: Mémoire sur les espèces d‘ éléphans vivantes et fossiles. Mémoires de l ‘Institut national des sciences et des arts, sciences mathématiques et physiques, 2: 1- 22. Goldfuss, G. A., 1840: Bemerkungen über den Bau der Rudisten. Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geologie und Paläontologie: 59-68. Hochenwart, F. J., 1836: Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden. Laibach. 19 str. Lavrenčič, I., 1884: Matija Vrtovec. Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, 4. junij 1884, letnik XLII, št. 23. Kodre, P., 2002: Matija Vertovec – Ljudski učitelj in vzgojitelj 19. stoletja. Andragoška spoznanja, 8 (2): 52- 64. Kralj, F., 1996: Matija Vertovec. Vipavski glas, september 1996, letnik XI., št. 38: 13-18. Križnar, M., 2021: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. Scopolia, 100: 15-126. Schmidt, F., 1832: Entomologische Streifzüge. Illyrisches Blatt, 19. maj 1832, št. 20. Vertovc, M., 1852: Okamnine. V: Slovensko berilo, za drugi gimnazialni razred. Natisnil in založil Jožef Blaznik, 51-59. Vertovec, M., 1847: Kmetijska kemija. Ljubljana, tisk Jožef Blaznik, 249 str. Vertouz, M., 1821: Die ursprüngliche Bildung der Wipbacher Gegend. Ilirski list (Illyrisches Blatt), leto 1821, št. 8-11. Volta, G. S., 1796: Ittiolitologia Veronese del Museo Bozziano ora annesso a quello del Conte Giovambattista Gazola e di altri gabinetti di fossili veronesi. Stamperia Giuliari, Verona, 323 str. Wellnhofer, P., 2008: A short history of pterosaur research. Zitteliana, B28: 7-19. Viri: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS) (rokopisni seznami podarjenih primerkov in pismo). Illyrisches Blatt (Ilirski list, dosegljivi na Digitalni knjižnici Slovenije, www.dlib.si). Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank Matija Križnar, Jurij Zupanc V reviji Proteus redno poročamo o novih paleontoloških odkritjih na ozemlju Slo- venije. Predvsem se to nanaša na redke in izjemne ostanke fosilnih vretenčarjev. Tudi v tem prispevku predstavljamo dva redka, a značilna ostanka zob rib hrustančnic (razred Chondrichthyes) iz plasti poznega paleozo- ika med Dovjem in Hrušico v Karavankah. Paleozojske kamnine v Karavankah v sebi skrivajo pravo paleontološko zakladnico, ki jo počasi, a vztrajno razkrivamo. Med naj- bolj zanimive in hkrati redke najdbe sodijo tudi ostanki zob rib hrustančnic. Do sedaj smo ob pomoči zbiralcev in naključnih naj- diteljev odkrili že pol ducata zob hrustanč- nic iz zgornjekarbonskih in spodnjeperm- skih plasti. Največje in najbolje ohranjene zobe so pripisali vrsti Petalodus ohioensis, ki jih je prvi odkril jeseniški zbiralec fosilov in mineralov Jože Bedič. Vsi najdeni zobje so bili odkriti v skrilavih glinavcih in meljev- cih javorniških plasti (Javorniška formacija), torej iz kamnin zgornjega karbona (Ramovš, Bedič, 1993; Peternel, 1995; Ramovš, 1997; Ramovš, 1998). Geološko nekoliko mlajši spodnjepermski ostanek zoba je pred leti našel paleontolog Matevž Novak v Dovža- novi soteski. Ostanek zoba so zaradi slabe ohranjenosti pripisali le družini petalodon- tidnih hrustančnic (Petalodontidae gen. et. sp. indet.) (Novak s sod., 2019). O zadnjem večjem odkritju pa so poročali tudi v Pro- teusu. Takrat predstavljeni zob je bil odkrit med Dovjim in Plavškim Rovtom, pripisali pa so ga poznopaleozojski vrsti Glikmani- us cf. occidentalis (Križnar, 2015; Križnar s sod., 2016). Novi ostanki nad Dovjem Pri izgradnji prve cevi karavanškega avto- cestnega predora so ob tej priložnosti med Dovjem in Plavškim Rovtom zgradili več širših cest. Ob eni izmed takšnih cest so Pogled na delno zasuto najdišče novih ostankov paleozojskih vretenčarjev (levo) med Dovjem in Hrušico, kjer se pojavljajo tudi plasti peščenih sljudnih meljevcev s ploščicami morskih lilij (sredina in desno). Foto: Matija Križnar. 136 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 137Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • PaleontologijaPaleontologija • Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank vzhodno od Dovjega razkrili golico spo- dnjepermskih plasti iz tako imenovane trogkofelske skupine, ki jo sestavljajo kar- bonatne plasti (grebenski in njim podobni apnenci) ter kamnine iz klastičnega razvoja Na najdišču torej lahko opazujemo raznovr- stne plasti, kjer se menjajo glinavci, peščeni sljudni meljevci, peščenjaki z vmesnimi le- čami in tanjše plasti temno sivega do črnega apnenca in apnenčevih breč (slika 1). Na najdišču so najbolj pogosti fosilni ostan- ki morskih lilij (krinoidov), ki so ponekod kamnotvorne. Njihovi ostanki so večinoma različne ploščice pecljev, ki so velike od nekaj milimetrov do več centimetrov. Med krinoidnimi ostanki se pojavljajo še ma- hovnjaki, spužve ter redkeje ramenonož- ci in polži. Starostno najdišča omenjenih plasti uvrščamo v spodnjepermsko stopnjo artinskij, kjer se te proti vzhodu pojavljajo v obliki apnenčevih kop z morskimi lilija- mi (predvsem vrsto Palermocrinus togatus) in drugimi organizmi. Odkritje ostankov vretenčarjev je zagotovo izjemno redko in posebno. Ostanka pripa- data ribam hrustančnicam (razred Chondri- chthyes) in smo jih na podlagi starih odkri- tij iz Karavank povezali z rodom Petalodus. Oba sta se ohranila le kot spodnja dela zoba oziroma korenine. Prvi ostanek smo lahko na podlagi primerjav, tako dimenzijsko kot morfološko, pripisali vrsti Petalodus ohioensis (slika 2). Korenina ima značilno jezikasto obliko z zaokroženim koncem, medtem ko ima na zgornji strani, ob stiku, kjer je bila pritrjena krona, vidne sledi brazd (primer- jaj Ramovš, Bedič, 1993). Drugi ostanek je slabše ohranjen, ga pa lahko še vedno pri- pisujemo vrsti Petalodus cf. ohioensis (slika 3). Glede na izjemno raznolikost oblike in velikosti zob omenjene vrste to storimo brez zadržkov. Na drugem primerku se na prelo- Ostanek najbolje ohranjene zobne korenine vrste Petalodus ohioensis. Velikost primerka je 36 x 30 milimetrov. Lingvalna (levo) in labialna stran (desno). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar Rekonstrukcija položaja zobne korenine na zobu vrste Petalodus ohioensis. Risba je prirejena po najdbi iz zgornjekarbonskih plasti Javorniškega Rovta (po Ramovšu in Bediču, 1993). Risba in foto: Matija Križnar. 136 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 137Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • PaleontologijaPaleontologija • Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank vzhodno od Dovjega razkrili golico spo- dnjepermskih plasti iz tako imenovane trogkofelske skupine, ki jo sestavljajo kar- bonatne plasti (grebenski in njim podobni apnenci) ter kamnine iz klastičnega razvoja Na najdišču torej lahko opazujemo raznovr- stne plasti, kjer se menjajo glinavci, peščeni sljudni meljevci, peščenjaki z vmesnimi le- čami in tanjše plasti temno sivega do črnega apnenca in apnenčevih breč (slika 1). Na najdišču so najbolj pogosti fosilni ostan- ki morskih lilij (krinoidov), ki so ponekod kamnotvorne. Njihovi ostanki so večinoma različne ploščice pecljev, ki so velike od nekaj milimetrov do več centimetrov. Med krinoidnimi ostanki se pojavljajo še ma- hovnjaki, spužve ter redkeje ramenonož- ci in polži. Starostno najdišča omenjenih plasti uvrščamo v spodnjepermsko stopnjo artinskij, kjer se te proti vzhodu pojavljajo v obliki apnenčevih kop z morskimi lilija- mi (predvsem vrsto Palermocrinus togatus) in drugimi organizmi. Odkritje ostankov vretenčarjev je zagotovo izjemno redko in posebno. Ostanka pripa- data ribam hrustančnicam (razred Chondri- chthyes) in smo jih na podlagi starih odkri- tij iz Karavank povezali z rodom Petalodus. Oba sta se ohranila le kot spodnja dela zoba oziroma korenine. Prvi ostanek smo lahko na podlagi primerjav, tako dimenzijsko kot morfološko, pripisali vrsti Petalodus ohioensis (slika 2). Korenina ima značilno jezikasto obliko z zaokroženim koncem, medtem ko ima na zgornji strani, ob stiku, kjer je bila pritrjena krona, vidne sledi brazd (primer- jaj Ramovš, Bedič, 1993). Drugi ostanek je slabše ohranjen, ga pa lahko še vedno pri- pisujemo vrsti Petalodus cf. ohioensis (slika 3). Glede na izjemno raznolikost oblike in velikosti zob omenjene vrste to storimo brez zadržkov. Na drugem primerku se na prelo- Ostanek najbolje ohranjene zobne korenine vrste Petalodus ohioensis. Velikost primerka je 36 x 30 milimetrov. Lingvalna (levo) in labialna stran (desno). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar Rekonstrukcija položaja zobne korenine na zobu vrste Petalodus ohioensis. Risba je prirejena po najdbi iz zgornjekarbonskih plasti Javorniškega Rovta (po Ramovšu in Bediču, 1993). Risba in foto: Matija Križnar. 138 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 139Paleontologija • Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • Paleontologija mih korenin lepo vidi tudi kostna struktura, ki jo nekateri raziskovalci imenujejo osteo- dentin oziroma ortodentin. Vrsta Petalodus ohioensis velja za značilno poznopaleozojsko vrsto hrustančnic, katerih ostanke zob so največ odkrili v Združenih državah Ame- rike, Rusiji, Italiji, Kitajski in tudi Sloveniji (Ginter s sod., 2010; Gai s sod., 2021). Skromna nova ostanka korenin zob hru- stančnice iz rodu Petalodus dokazujeta veliko kozmopolitsko razširjenost rodu. Ostanka kažeta, da so take najdbe na ozemlju Alp še vedno redke. Le po zaslugi ozaveščenosti in zagnanosti zbiralcev fosilov lahko pišemo o teh najdbah. Kot vedno, tudi v prihodnje pričakujemo podobna odkritja, tudi med s fosili bogatimi plastmi poznega paleozoika v Karavankah. Upamo, da ne bo treba ča- kati predolgo. Literatura: Gai, Z., Bai, Z., Lin, X., Meng, X., Zhang, J., 2021: First Record of Petalodus Owen, 1840 (Chondrichthyes, Petalodontidae) in the Lower Permian (Cisuralian) of China. Acta Geologica Sinica, 95 (4): 1057–1064. Ginter, M., Hampe, O., Duffin, C. J., 2010: Handbook of Paleoichthyology. Chondrichthyes. Paleozoic Elasmobranchii: Teeth, vol. 3D. München: Dr. Friedrich Pfeil Verlag, 168 strani. Križnar, M., 2015: Zob paleozojskega morskega psa rodu Glikmanius (Chondrichthyes, Ctenacanthidae) iz Karavank (Slovenija). Geologija, 58 (1): 57-62. Križnar, M., Novak, A., Preisinger, D., 2016: Zob Ostanek zobne korenine vrste Petalodus cf. ohioensis. Na prelomih primerka vidimo tudi kostno strukturo (desno). Velikost primerka je 28 x 33 milimetrov. Lingvalna (levo) in labialna stran (desno, sredina). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar. 138 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 139Paleontologija • Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • Paleontologija mih korenin lepo vidi tudi kostna struktura, ki jo nekateri raziskovalci imenujejo osteo- dentin oziroma ortodentin. Vrsta Petalodus ohioensis velja za značilno poznopaleozojsko vrsto hrustančnic, katerih ostanke zob so največ odkrili v Združenih državah Ame- rike, Rusiji, Italiji, Kitajski in tudi Sloveniji (Ginter s sod., 2010; Gai s sod., 2021). Skromna nova ostanka korenin zob hru- stančnice iz rodu Petalodus dokazujeta veliko kozmopolitsko razširjenost rodu. Ostanka kažeta, da so take najdbe na ozemlju Alp še vedno redke. Le po zaslugi ozaveščenosti in zagnanosti zbiralcev fosilov lahko pišemo o teh najdbah. Kot vedno, tudi v prihodnje pričakujemo podobna odkritja, tudi med s fosili bogatimi plastmi poznega paleozoika v Karavankah. Upamo, da ne bo treba ča- kati predolgo. Literatura: Gai, Z., Bai, Z., Lin, X., Meng, X., Zhang, J., 2021: First Record of Petalodus Owen, 1840 (Chondrichthyes, Petalodontidae) in the Lower Permian (Cisuralian) of China. Acta Geologica Sinica, 95 (4): 1057–1064. Ginter, M., Hampe, O., Duffin, C. J., 2010: Handbook of Paleoichthyology. Chondrichthyes. Paleozoic Elasmobranchii: Teeth, vol. 3D. München: Dr. Friedrich Pfeil Verlag, 168 strani. Križnar, M., 2015: Zob paleozojskega morskega psa rodu Glikmanius (Chondrichthyes, Ctenacanthidae) iz Karavank (Slovenija). Geologija, 58 (1): 57-62. Križnar, M., Novak, A., Preisinger, D., 2016: Zob Ostanek zobne korenine vrste Petalodus cf. ohioensis. Na prelomih primerka vidimo tudi kostno strukturo (desno). Velikost primerka je 28 x 33 milimetrov. Lingvalna (levo) in labialna stran (desno, sredina). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar. 140 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022Paleontologija • Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank Naše nebo • Vesoljski teleskop Jamesa Webba in zgodnje galaksije Vesoljski teleskop Jamesa Webba in zgodnje galaksije Mirko Kokole Galaksije so velike skupine zvezd, ki vse- bujejo nekaj sto milijonov zvezd. Velike so lahko od 3.000 do 300.000 svetlobnih let oziroma od 1.000 do 100.000 parsekov. V vesolju so razdalje med različnimi objek- ti tako velike, da jih ni praktično meriti v metrih. Za bližnje razdalje radi uporablja- mo astronomske enote. Astronomska enota (a. e.) je dolžina velike polosi Zemljine orbite, ki meri 1.49×1011 metrov. Za zelo velike razdalje, kot so na primer velikosti galaksij in razdalje med njimi, postane astronomska enota nepraktična, zato uporabljamo dru- go enoto - parsek (pc). Ime parsek izvira iz okrajšave besed »paralaksa ene kotne sekun- de«. Parsek je oddaljenost telesa, ki ima le- tno paralakso 1 kotno sekundo. 1 parsek je tako enak 206.265 astronomskih enot ozi- roma približno tri svetlobna leta. Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba v vakuumu prepotuje v enem letu. Eno svetlobno leto je tako enako 0,9 × 1.016 metrov oziroma 0,306 parseka. Še v začetku 20. stoletja so astronomi me- nili, da so galaksije le sateliti naše galaksije (Rimske ali Mlečne ceste). Ko pa je ameri- ški astronom, astrofizik, kozmolog, pravnik in častnik Edvin Hubble (1889-1953) leta 1925 izmeril razdaljo do nam najbližje gala- ksije (v ozvezdju Andromede), se je pokaza- lo, da je vesolje bistveno večje, kot so misli- li. Ugotovil je, da je Andromedina galaksija Nabor zgodnjih galaksij, ki jih je posnel vesoljski teleskop Jamesa Webba. Galaksije so bistveno bolj razvite, kot so astronomi pričakovali, kar kaže, da so verjetno začele nastajati prej, kot smo do sedaj domnevali. Predvsem je presenetljivo, da te galaksije vsebujejo prečke ter da so zelo številčne. Foto: NASA/CEERS/University of Texas at Austin. paleozojskega morskega psa iznad Hrušice. Proteus, 78 (9): 415-419. Novak, M., Forke, H. C., Schönlaub, H. P., 2019: The Pennsylvanian-Permian of the Southern Alps (Carnic Alps/Karavanke Mts.), Austria/Italy/Slovenia - fauna, facies, and stratigraphy of a mixed carbonate-siliciclastic shallow marine platform along the northwestern Palaeotethys margin: Field Trip C3. 19th International Congress on the Carboniferous and Permian, Cologne, July 29-August 2 2019, 251-302. Novak, M., Skaberne, D., 2009: Zgornji karbon in spodnji perm (Upper Carboniferous and Lower Permian). v: Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (ur.): Geologija Slovenije. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 99-136. Peternel, M., 1995: Zobje morskih psov v zgornjem karbonu Karavank. Jeseniški zbornik (Jeklo in ljudje), 7: 273-276. Ramovš, A., 1997: Petalodus ohioensis (Chondrichthyes, Upper Carboniferous) from the Karavanke Mountains, Slovenia. Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie Monatshefte, 2: 109–111. Ramovš, A., 1998: Two new petalodont teeth (Chondrichthyes, Upper Carboniferous) from the Karavanke Mountains, Slovenia. Geologija, 40: 109- 112. Ramovš, A., Bedič, J., 1993: Enkratni petalodontni zobje v karavanških zgornjekarbonskih plasteh. Proteus, 56 (3): 149-150. Starost: 8,4 milijarde let Starost: 8,7 milijarde let Starost: 10,7 milijarde let Starost: 8,6 milijarde let Starost: 9,6 milijarde let Starost: 11,0 milijarde let