Poslanec g. Hennan in deželna uprava.(Govor v državnein zbinu, po stenografičnem zapisniku.) II. Znano mi je vse, kar se navadno ugovarja pa ni vredno, da bi se zavračalo. Če je res, da ne more država obstajati, da nebi deželam jemala pravic, narodov klala in sv. kat. Cerkve vžugavala, kakor je se do sedaj godilo, tedaj pa naj razpade, 6em preje tem bolje. Ali to ni res. Ni cesarstvo, ki bi tega potrebovalo, marveč ndržava", dunajski birokrati. Le tem je treba kulturne borbe in nchabrusa". Vse vlačijo na Dunaj, kar je pa narobe svet. Dežele so stebri celemu ceaarstvu. Kdo te spodkopava, ta ni pameten domoljub. Glavna re6 so torej dežele. Iz njih nastalo je cesarstvo, ker se je dežela pridružila deželi. Vse dežele skup poznajo cesarja, vsaka posebej pa cesarja le kot deželskega oblastnika, na Českem kot kralja, na Štajerskem kot vojvodo. Cesar more skrbeti za to, kar je vsem deželam vzajeunnega, ne pa za to, kar je vsakej deželi lastnega in poaebič potrebnega. Po vsem ceaarstvu zapo veduje kot cesar, po deželab kot deželski oblast nik. Na Uunaji pa drugace delajo. Tukaj vidijo vedno le cesarja nikoli pa deželskega oblastnika. Zato delajo na Dunaji vsakojakib zakonov: dačnc zakone, iolske postave, o plači dubovnikov, zdravniake, za žandarje, zlaganje zeraljiš6, za ribstvo ia Bog ve kašne ae (po8lanec Hevera: o pokoučavanji broščev kuaverjev). Zdaj snnjejo tudi zakone o zavarovanji, o poštnib branilnicab, o obdačenji posojilnic, na vrsti je notarijutstvo, posilno legaliziranje, oderuatvo, uavodi za službo uradnikov in cel6 spomeuice. Da bi se veudar duuajska gospoda ne pečala s tem ! Čemu li so •deželui zbori? Ce se tukaj kmalu ne spremeui nič, tedaj bo zmešnjava 6edalje ve6ja, naše mošnje pa vedno bolj prazne. Pravijo, da je državni zbor uže skoval nad 500 postav. In kako se nam godi? Naj še jih nakuje zopet 500, boljše vendar ne bo, 6e se ne spremeni centralistična sistema. Ker je dižava nenaravna, mora na Dunaji tudi politika biti taka, da ob nji ne more dolgo obstati nobena aknpnost. To je politika brez ljubezni, brez moči in resnice. Poguma imajo le proti vdanim (lojalnim) narodom. Bog plačuje dobre, a kaznuje budobne. nDržava" pa narobe vavna. Nikjer ni aledii o vravnajoeetn, posredovajo6em, blagodejnem delovanji najviše oblasti. Nam po deželah je treba trdnib podlag, nam je treba odkritosrčnosti, dobrovoljne pravičnosti, poguninosti, splob, pameti v politiki. Tega nam pa država ne more dati. Ko bi oblekla se s temi čednostmi, hipoma je ni več. Dežele se brez velike akode nadalje ne morejo dajati vladati vedno menjajo6im se ministrom dunajskim ali marveč temu ali onemusekcijskemu načeluiku na Dunaji. Saj niso večmladoletne in brez pravic in se morejo same uprav-ljati po svojem deželnem gospodu. Vse te reči in še druge gredo v deželne zbore in se le tam spodobno rešujejo. Veliko jih je bilo že reaenih samo po kaki novi vravuavi. Če bi bili mi prakti6ni, bi ves po6asni državni aparat: okrajna glavarstva, okrajne odbore, okrajne aolske svete, okrajne davkarije in notarjate v kot vrgli, na njib mesto pa v vaakem količkaj obširnem okraji postavili samo eno gosposko. Ta edina, po okrajnem svetu podprta in po viši okrožni gosposki nadzirana okrajna gosp6ska, ki bi ob enem labko od občin prevzela krajno policijstvo in- oakr-bovala zavarovauja opravke, bi bila ob enem tudihranilnica in posojilnica, ki bi zajemala iz sirotinskih in depozitnih denarjev, iz proatovoljnib denarnib vlog prebivalcev iu iz zaloge deželnega zaklada ali 6e treba tudi iz drugih posojilnic in bi toiej labko in tudi namen imela, prebivalcem v zadregah uaglo in ceno dajati poaojila. S tem bi bilo pregnano oderuštvo, ravno tako bi bila rešena vprašauja o zavarovanji, poštnib hranilnicah, notarijatu iu posilnem legaliziraDJi ter o zadavkanji posojilnic. Še več! Po malem odškodovanji v denarjih, ki bi ga okraj dobival za oskrbovauje onih opravil, bi ae nabrai okrajni zaklad, ki bi scasoni tako narastel, da bi se lahko vsi upravni stroški okraja iz njega plačevali. Pri taki goaposki bi imel od vsega sveta zapuš6eni kmeti6 zopet zaslombo, kakoršne ae takrat ni imel, ko je bil podložen grajščaku. Cerkvene, narodne in jezikove zadeve ne gredo pred cesarstvo. Za odgojo in izobraženje svoje mladine bomo skrbeli mi, v tem si iz Dunaja,kjer je najslabše navadno na vrhu, prav ni6 ne damo ukazovati. Uraduike za svojo deželo si bomo izbirali mi, deželo svojo bomo merili mi, davke določevali, razdelili in pobirali mi. Za svojo varnost bomo akrbeli ini in vse to bomo zadeli naj- manj vsaj tako dobro, kakor drža^a ali ngospa dižava". Pii tem bi ae znebili tudi 7ničevajočih nas deželnih doklad. To bi bile priproste in nara^ne naredbe, podobne onim pred 1848. letom. Jaz sem 7idel tiste čase, bilo je 7eliko dobrega, kar bi se bilo moralo ohraniti. Urado^anje je bilo labko, naglo in ceu6, uradniki pra7 pridni. Notarje7 ni bilo, pra^d, advokato? in posilnib dražb le malo. Priklade za občine in okraje so bile jako male, in skoro 7edno ene in tiste. Deželnib doklad nisnio imeli in tudi cesarski da^ek ni bil ra^no pre^elik. Ja7na ^arnost je biia skoro po^sod dobra, hudodelst^a, prestopki in sauiomoii so biii silno redki. Ljudst7o je imelo denar in tudi grajščakom in uradnikom se ni slabo godilo. Vse pa je pre^rglo se, ko je diža^a Se zadnje ostanke podedovanib šeg po deželab iz stola vrgla in ae ae celo na najnižje stole samos^ojne deželne uprave 7sedla. Zdaj je 7se narobe, pra7 kakor da bi bile vse sile pekla ušle med nas, pa je še 7sak dan huje. Vse to ima dunajska centialisti8na politika na 7esti. Naj opomnim tu še nekaj, kako žganje razde^a ljudst^o. Država zoper to nič ne stori in ne niore ni8 storiti. Tu morejo pomagati le poaamezne gosposke, 6e bi za to imele oblasti.  Ako 7prašanio, kako bi prišli iz te doline solz, se pokaže, da bi le naJ7iša 7lada mogla po bolj- šem spoznanji, dobri volji in s potrebno ostrostjo izstopi^šo reko 7 prejanjo mirno strugo nazaj spra- viti in nas rešiti od Bdrža7e", od duuajske kance- lijske goapode (birokracije). Saj ui nobenega d^oma o tem, da bi deželni gospodar imol pra^ico, zmeniti se s cesarjem in deželami, kako bo 7 deželah goapodaril, dunajskega državnega zbora bi mu pa o tem ne bilo treba prašati. Eer je pa že 7se zagrizeno 7 usta^o, naj se izvrši tudi vse po usta^i, kar je potrebno. Eroiia naj naroči 7ladi, da ima podati drža^nemu zboiu predlog o samostojnosti dežel, po kteri ae oblast drža^nega zbora omeji na gole zade^e 7sega cesarst^a, deželnim zborom pa da nazaj po krivici jim odtegnena pra^ica: voliti poslance za diža^ni zbor. Skrb najviše oblasti bi bila, tak predlog spra^iti do sklepa 7 tem drža^nem zboru in 8e ne 7 tem, pa 7 kakem drugačnem. Skoro bi pa jaz trdil, da bi celo ta drža^ni zbor aprejel tak predlog s potrebno 7ečino d^eh tretjin. Vsaj jaz si ne morem misliti, da bi bil med nami kak izdajalec svoje dežele — 7saj s s^ojo 7ednostjo ne — in 6e bi bil kteri, morcla bi mu njego^i volilci pra7o pot pokazali. Nič drugega ni tieba, ko da se poduče liberalni krogi, ki so, kakor 7aak 7e, 7 drža^opra-7nih rečeh ra^no tako bistrega očesa, kakor 7 cerk^enib. Eonca odločit^e je pa tudi res treba. Narodi in stranke se ne pora^najo, ne prepirajo sarae, prepira dolgega med njimi ni konec, ako ga ne razsodi najvišji sodnik. Zakaj še ni te razsodbe? Gakati ž njo ni nra^no! Prepir narodo7 vzbuja in vzdržuje dunajska politika.