Pero je steklo in knjižni prvenec je tu
Zmaga Glogovac, rojena 31. julija 1943 v Vordernbergu v Avstriji, po poklicu vzgojitelji-ca, je zapodena v vzgojno—var-stvenem zavodu MJadi rod, Črtomirova 14.
VaS največji življenjski uspeh, ki vas je osrečH?
Uspeh, ki me je o&ečU in bil pomemben za moje življenje je
bil vsekakor izid moje knjige Tesnoba, kijo je založila Držav-na založba Slovenije. Knfiga je izšla v novembni mesecu leta 1972. Pripravljala sem jo dve leti, zato sem je tembolj veselai saj mi je pomenilo delo z njo posebno notranje zadovoljstvo. Pisanje je moj konjiček, a je lahko tudi živijenjskega po-mena, ker z njim lahko dose-žem uspeh ne le na poklicnem, marveč tudi na delovnem pt>d-ročju, saj je delo zraslo iz ntene same in mojih najbolj skritih kotičkov.
Dogodek leta 72, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin.
Olimpiada in tragedija v Muenchnu.
Pretreslo me je, da so si te-roristi izbrali za področje svo-jega delovanja manifestacijo, katere ideja je tako nasprotna nasilju, mzdoru med narodi. Nisem aktivna športnica, tudi športna tekmovanja spremljam bolj prUožnostno. Ne vem na-tanko zakaj, ampak v dneh vsa-ke olimpiade sem veliko doma in sedim pred televizorjem. Spremljam tekmovanja in se navdušujem za vse, ki tekmu-jejo, saj nastopajo za veliko pri-jateljstvo, ki ga potem raznašajo na vse strani sveta.
Najpomembnejši uspeh, ki sno ga leta 72 dosegli v Jugo-daviji.
Mislim, da smo ta uspeh do-segli v Sloveniji, pa je vendar lahko pomemben za celo Jugo-slavijo. To je odpravljena na-paka, konec neke krivice, ki jo je del naših Ijudi doživljal vsa
leta po vojni in za katero se pri-zadetim nikoli ne bomo mogli odd.oU.itl Na cedilu smo pustili Ijudi, ki so bili baza partizan-ščine. Mislim na socialno zava-rovanje kmečkega prebivalstva. Bomo s tem uspeli povmiti za-puščenim kmetijam mlado de-lovno silo?
Kateri problem je v Ljubljani trenutno uajbolj pereč?
Nisem ozko usmerjena, ven-dar me najbolj prizadenejo pro-blemi naše družbe na tistem področju, ki ga najbolj po-znam: otroško varstvo. Danes je to še velik problem, morda čez nekaj let ne bo več. Ljudje spo-znavajo pomen predšolske vzgo-je, razvoj družbe je kar nena-doma dosegel takšno raven, da morajo imeti otroci urejeno družbeno varstvo. Na to pa nismo bili pripravljenl Izšel je zakon, ki mu lahko rečemo ve-selfe in zakon žalosti z norma-tivi o števdu otrok v posamez-nih oddelkih vzgojno—varstve-nih zavodov. Veseli smo teh normativov zato, ker je z za-konom določeno, da je v sku-pini lahko samo toliko otrok, da se zaradi množičnosti v enem prostoru ne kvari živčni sistem otrok in da bo vzgojite-Ijica res lahko vzgojno vplivala na vsakega posameznika v skla-du z načelom individualnosti. Žalostni pa smo zato, ker vsak vzgojno-varstveni zavod ne bo mogel prisluhniti potrebam te-rena, le-te pa so še vedno ve-liko, veliko večje kot zmoglji-vosti zavodov.
V vseh enotah vzgojno-var-stvenega zavoda Mladi rod je vključeno 594 otrok in vendar je morala komisija za sprejem otrok v naš zavod do nasled-njega zasedanja že odkloniti 101 prošenj! Otroci pa ostajajo doma sami, s kosilom v hladil-niku. Če imajo slučajno te-lefon, vrtijo številke in so sreč-ni, če se jim kdorkoli oglasi, spregovori z njim besedo ali dve.