POJAVU V MURGLAH NAROB
Razbijaški konjički
osnovno-šolcev
Na postajo milice Ljubljana Vič-Ru-dnik so v zadnjih tednih deževale prijave o različnih manjših krajah in povzroče-nih škodah, ki so jih povzročili neznani zlikovci. Različnih kaznivih dejanj se je nabralo kar okrog 90. Miličniki so se precej angažirali, primerov je bilo na-mreč veliko in klobčič se je pričel tako hitro odmotavati. Miličniki so prišli na sled skupini 29 storilcev. Kar lasje so šli miličnikom pokonci, ko so videli storilce: od 13-15 let so stari, le dva sta bila polnoletna. Seznam kaznivih dejanj je dolg: kraje koles, okrasnih delov z avto-mobilov, poškodovane posameznih de-lov avtomobilov, kraje manjših predme-tov (lastniki vseh niti niso znani, zato naj se javijo postaji milice Vič-Rudnik, če želijo predmete nazaj) in predvsem ra-zlična dejanja, ki so čisto pobalinstvo, vendar v takšnih razsežnih mejah, da so kaznivo dejanje. Eno izmed takšnih po-balinstev je bilo to, da so se mladeniči (v
klapi ni bilo niti enega dekleta) zbrali v zaklonišču v Murglah in ga sklenili po-škodovati. Ker se je armirani beton »upi-ral«, so odšli domov k enemu izmed njih, vzeli iz očetove delavnice velikansko »macolo«, se vrnili in razbili so zakloni-šče do zadnjega koščka. Takšnih »akcij« je bilo še vrsta. Ob vsem tem je zanimivo tudi to, da nasploh skorajda ni šlo za kakršnokoli okoriščanje, torej za želje po pridobitništvu, temveč za razbijaštvo in pobalinstvo preko vsakih meja.
»Pri vsem skupaj pa gre največ očitkov na rovaš staršev. Njih malomarnost je bila očitno izredna, saj sploh slutili niso kaj njihovi otroci počnejo. Hkrati pa se verjetno sploh niso zanimali za otroke. To naše mišljenje,« pravi komandir postaje milice Ljubljana Vič-Ru-dnik ALADAR BELEC, »potrjuje primer, da fanta, ki so ga od doma odpeljali na razgo-vor sploh starši niso pogrešali. Čakali smo, da starši pridejo ponj in ker jih ni bilo, smo ga ob 11. uri ponoči odpeljali domov. Starši sploh
niso bili začudeni in so nas zasuli z vprašanji, zakaj smo ga pripcljali, saj bi znal sam priti domov, skratka kaj se mi sploh brigamo zanj.
Ob vsem tem ne vemo kaj naj naredimo. Tudi v šoli očitno nsio posvečali pozornosti tem mladim, saj bi moralo komu pasti v oči njiho-vo problematično vedenje.
V šoli se v vse niso spuščali. Tri ali štiri izmed njih bomo poslali v vzgojni zavod, vendar se bojimo, da ne bo pravih učin-kov. Kaj bo z ostalimi? Center za social-no delo bo delal z njimi, vendar je vse zaman, če starši niso zainteresirani. Ni mi jasno kaj bo, saj učinkovitih sredstev ni!
Zgrozim pa se ob misli, da bi vsi ti mladi fantje zašli na pot kriminalcev ali druga-če izoliranih članov naše družbe. Kaj naj naredimo? Naj čakamo, da jih bomo lah-ko zapirali! To ne pelje nikamor! Fante bi bilo treba prevzgojiti in pripeljati na pravo pot. To pa lahko v takšnem polo-
žaju storijo predvsem in le starši, vsi drugi pa lahko Ie pomagajo - v mislih imam šolo in Center za socialno delo.«
Ugibanja delavcev postaje milice so več kot utemeljena. Kje je rešitev in predvsem, kje so vzroki? Je to izraz re-volta proti družbi, morda proti potrošniš-tvu? Mladeniči niso sinovi premožnejših staršev in torej vsega siti mladinci, ki bi jim lahko očitali presitost vsega in jih odpravili z izgdvorom, da so objestni, ker imajo polne želodce. Ni pa jih mogoče obravnavati tudi s tem, da ne vedo kaj je hudo in bridko v življenju. Vsi namreč izhajajo iz delavskih družin in poprečno situirani so izjeme. Marsikateri je posku-sil tudi pomanjkanje marsičesa, vendar spet ne v tej smeri, da bi jih lahko opra-vičevali z revčki, ki so lačni. To potrjuje tudi dejstvo, da se praktično niso okori-ščali z ukradenimi stvarmi, temveč je bil njihov cilj razbijanje in povzročanje ško-
de. To je bilo ves čas edina rdeča nit. Vsaka prisvojitev česarkoli je bila bolj stranskega pomena. Ob tem primeru od-povedo tudi vse tiste »strokovne« razla-ge, ki jih uporabljajo takrat, kadar gre za klasične tatove ali pa za objestnost sinov dobro situiranih družin. Vse skupaj do-slej tudi ni vzbujalo posebne pozornosti, ker v skupini ni sinov staršev, ki bi potem lahko bili tema razgovorov in ni tatov, ki bi povzročili večje rope. Vse skupaj je »šlo mimo«, čeprav bi moralo biti naj-manj zaskrbljujoče. Gre namreč za fante od 13 do 15 let, torej za osnovnošolce. Njihova bodočnost je torej »nezanimi-va«. Njihovi starši se ne zanimajo za otroke. Matere si skušajo z nadurnim. delom prislužiti nekaj denarja za to ali ono dobrino, očetje mnogih izmed njih sploh niso zaposleni, temveč se ukvarjajo s šušmarstvom ali s priložnostnimi deli. V družinah je očitno prisotna miselnost o potrebi po materialni blaginji, ki je sko-
rajda na dosegu in, da se da to doseči s čim manj dela in napora. Vse to je vzor tudi njihovim sinovom. Na koga so jezni in zakaj?!
Starši svoje vloge niso odigrali in je očitno tudi ne kanijo. Šole svoje vloge niso odigrale - morda jo še bodo? Center za socialno delo bo poskusil marsikaj, vendar je učinkovitost njegovih metod znana kot občasna neučinkovitost. Vzgojni domovi, kamor bodo šli trije ali štirje izmed njih so poznani vse prej kot učinkovita prevzgojna ustanova. Organi-zacija ZSMS, različne interesne organi-zacije in društva očitno tudi niso odigrali svoje vloge in niso pritegnili mladih. Edi-ni, ki so pravzaprav opravili doslej svoje delo so bili miličniki. Pomeni to, da ni-mamo v naši družbi ob množici različnih organizacij učinkovitejših posegov. Bo tudi v bodoče ob tovrstnih dejanjih mla-dih odpovedala vsa naša na papirju mar-
sikdaj lepo zapisana »učinkovitost«. O tem bi se morali zamisliti vsi. Viška sku-pina namreč ni osamljena! Podobnih skupin sličnega socialnega porekla in s podobnimi nagibi je bilo v zadnjem času v Ljubljani več. Niti ena se ni materialno okoriščala, vse pa so povzročile precejš-njo škodo: »barvanje« postaje milice Bežigrad z motornim oljem, tekma mla-dih v razbojanju šip s kostanjem na kole-sih in brez njih in podobno. Vsega tega ni mogoče zvaliti na predvajanje filmov kot bi to radi sedaj spet storili nekateri, tem-več bi morali razmisliti o instrumentih v naši družbi, ki očitno niso tako učinkoviti kot so videti na papirju in kot mi dosti-krat mislimo, takrat ko pa se izkažejo za neučinkovitost, iščemo krivca vsepovsod drugod. Razmisliti je treba o vzrokih in ne izvijati iz trte smešne izgovore in iska-ti tuje vplive. Vzroki so doma in domači!
MILOVAN DIMITRIČ