POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA
IZHAJA MESEČNO - SEPTEMBER 1937 - LETO I
Jesenski motiv
(/2tefanHa
Svoboda*
9
Konzumnodruittfoza Mežiško dolino
r. z. z o. z. v Prevalfah
Poštni predal štev. 3.	Poštni čekovni račun 12.048.
Telefon interurban štev. 5.	Brzojav: Kodes Prevalje.
Osrednja pisarna in centralno skladišče v Prevaljah
Podružnice:	^
Prevalje, Leše, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 ktstnih zadružnih domov v Mežiški dolini.
Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Prodaja se le članom. Član društva lahko postane vsak.
Delež znaša saino Din 100.—.
Delavke, delavci, nameščenci, kmetje in obrtniki ter sploh vse ljudstvo, kupujte življenjske potrebščine le v svojih zadrugah!
V slogi je moč, v delu rešitev!
Lekarna Dr. G. Piccoli
Ljubljana, Cnasproti nebotičnika)
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll se priporoča lllll!llllllllllll!i;illllllllllll|||!ll!llllll!l!li
Klišeje
v cink, baker, elektron, medenino, fotolito izvršuje
Jugografika
Ljubljana, Sv. Petra nasip 23, Telefon 24-95
Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko
r. z. z o. z., Jesenice-Fužinc, Cankarjeva 3.
Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela, Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del, domu, na Kor. Beli, nasproti postaje. — Zadružni kino: Radio poleg Del. doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjah!
Splošno konzumno društvo,.Posavje"
Zagorje ob Savi r. z. z o. z.
prodaja svojim članom v prodajalnah Zagorjt in Loke vedno sveže in prvovrstno blago po najnižjih dnevnih cenah. Član lahko aostane vsak, ki plača Din 250 vpisnine in Din 50 — društvenega deleža. Pristopajte k zadrugi, ki bo postala tudi Vaša last in od katere imate le dobiček.
IlOVENSKA NARODNA
PODPORNA MONOVA
največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah in Kanadi. — Ima približno 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike.
PREMOŽENJE NAD 6,000.000-DOLARJEV
Za nasvete in informacije se je obrniti na:
Glavni urad S. N P. J., 2657-59 So. Lawndale Ave., Chicago, III.
Ilažno- <za vse KaMctiike- ,)J<zai(ttoxHe,
St/oU<U*!
Današnji številki smo priložili položnice vsem onim naročnikom, ki za letošnje leto še niso nič plačali naročnine. Prosimo jih, da nam naročnino plačajo v teku enega meseca, ker bomo sicer prihodnjo številko ustavili. Položnice so dobili tudi oni, ki so v zaostanku za drugo letošnje polletje, in prosimo, da nam ostanek nakažejo.
Hitedtavtia l/as u^caua
KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV
Hrastnik, r- z. z o. z. — Ustanovljeno 1906
Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom.
Me>$hna UcanitnUa
i/ Maritocu, &M<zti<H/a ulica Z
Ustanovljena 1862
sprejema hranilne vloge na hranilne knjižice in tekoči račun in jih obrestuje najkulant-neje. Za vse obveznosti jamči mestna občina mariborska z vsem svojim premoženjem in vso davčno močjo.
Nove vloge izplačuje brez vsakih omejitev!
Telefon 20-03.	Poštni čekovni račun 11.427.
Knjigarna Kleinmayr & Bamberg
Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. / Telefon 31-33*
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času.
Izhaja enkrat mesečno. Letna naročnina Din IS,— (inozemstvo Din 36.—), polletno Din 10.—, posamezna štev. Din 2.—, naročnina za člane »Vzajemnost,« letno Din 12, mesečno 1 Din. Poštni ček. rač. št. 12.249. Uredništvo: Ljubljana, pošt. pr. 290. Uprava: Maribor, Sodna ul. 9/11.
\J<za{cmna Svoboda
ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA
SOCIALIZEM IN MLADIMA
Vprašanje socialistične vzgoje mladine je najtežje vprašanje, ki mu je delavsko gibanje posebno težko kos tam, kjer ne more svobodno izpovedovati svojih načel, kjer ne sme prirejati socialističnih predavanj in tečajev, ako ne sme izdajati knjig, ki so najprimernejše za vzgojo mladine v socialističnem duhu in morali, ako nima svojih telovadnih organizacij, otroških igrišč, skratka ako nima ali ne sme uporabljati vseh duhovno in telesno vzgojnih sredstev, s katerimi razpolagajo nasprotniki.
Socialistična vzgoja mladine je že sama po sebi težaven problem, ker se odrasla generacija ne more vedno vživeti v miselnost novega rodu. Vsak nov rod, ki odrašča, ima na sebi pečat socialnih, političnih in kulturnih razmer, v katerih je bil rojen in iz katerih je zrasel, in zato zahteva vsaka nova mladinska generacija primernega razumevanja napram njej. Današnja mladina je prav tako plod svojih razmer, kakor je bila generacija, ki je zrasla pred njo.
Če ni pravega razumevanja za vse njeno čuvstvovanije, ki je precej drugačno kakor pri generaciji, ki se je rodila pred svetovno vojno, odbijemo to mladino. Saj vemo, da pride v življenju do najbolj žalostnih nesporazumov in konfliktov, ki se jih ne da več popraviti, prav zato, ker se srečavajo ljudje, ki drug drugega ne razumejo ali ne morejo razumeti, ker so na svetu ljudje, ki se ne marajo ali nočejo vživeti v to, da so poleg njih ljudlje s popolnoma drugačno naravo, ljudje, ki hočejo, da se upošteva njihova individualnost, da se z njimi pravilno in obzirno postopa. Večina teh tragičnih sporov se odigrava med »očeti in sinovi« — da rabimo besede velikega Turgenjeva. Naj bo v družinskem življenju, v razmerju med stariši in otroki še toliko nežnosti, lepote in požrtvovalnosti, vse to je izgubljeno, ako »očeti in sinovi« ne razumejo drug drugega. Taki konflikti v individualnem, družinskem življenju se navadno končajo s tem, da se »očeti in sinovi« ločijo. V današnjem času smo priče takim vedno pogostejšim razdorom v meščanskih družinah, kjer sinovi uhajajo čez ozke meje starih nazorov svojih očetov. Ta nesporazum, to ločitev miselnosti starih in mladih je izrazil tudi mladi Brn-čič v svoji drami »Med štirimi stenami«.
To je v demoraliziranem meščanskem in malomeščanskem svetu popolnoma naraven proces. Ni pa potreben v delavskih družinah, kjer je razmerje med otroki in stariši od vsega početka drugačno: v delavski družini ne gre za to, da bo sin upravljal bogato dedščino, ki je ni, ne gre za primožitev novega premoženja, ne gre za to, da se hčerke bogato omožijo, temveč proletarski otrok se mora zgodaj navaditi na tisto, v čemer žive njegovi stariši — na delo. Proletarski otrok postane kmalu produktiven član človeške družbe, postane kmalu samostojen, ker živi od svoi-jega dela in se ne zanaša, da bi ga mogli rediti in plačevati starši. Zato je naravno, da pri pravilni vzgoji piroletarska mladina tudi v duhovnem oziru ostane zvesta socialističnemu sporočilu, da odraščajo mladi piroletarci ne samo v samostojne, samozavestne delavce, temveč tudi v nove zavestne borce socializma. Treba je samo medsebojnega razumevanja.
Stara in mlada generacija proletariata sta poklicani za skupen boj, za skupno stvar in da se bo mladi rod čim bolj
odlikoval v tem boju, leži glavna odgovornost na starejših. In ta odgovornost ni lahka.
Ni še bilo zlepa takih razlik, kakor so med današnjo mladino in pred njo odraslo generacijo. Ta prepad je povzročila svetovna vojna z vsemi svojimi posledicami. Kajti svetovna vojna je razbila tisto mirno stalnost življenja in razvoja posebno pri nas, kjer se je nenadoma zasuknila zgodovina vsega ljudsf.va, ki je prišlo iz oklepa avstrijske države v novo državno tvorbo. Vse to ve mladina samo iz tega, kar čuje in bere, toda v sebi ni doživljala tega, v tem procesu ni sodelovala in tako nima v sebi pravega stika z našo preteklostjo ter presoja vse naloge, ki se pojavljajo pred nami, samo s stališča dobe, v kateri je zrasla, s stališča časa, v katerem se vse hitreje živi kakor nekoč. Prav zato pa irora odrasla proletarska generacija iskati in pokazati tim večje razumevanje za čuvstvovanije te mladine.
Vsakdo mora sam po sebi vedeti, da življenje nikdar ne popravi tega, kar se je zagrešilo nad otroki in mladimi; mlad človek se še marsičega priuči v življenju, toda neugodnih vtisov in konfliktov iz najnežnejših let ne more nikdar več izbrisati iz svojega spomina.
V okviru tega uvodnika ne moremo govoriti o različnih dobrih in slabih načinih ravnanja s proletarsko mladino. Na vse to še pridemo. D!anes hočemo poudariti samo tisto osnovno resnico, ki jo vsi slutimo ali vemo, pa se je žal cesto ne zavedamo: najboljša vzgoja mladine je samo-vzgoja in samodisciplina staršev, ker otroci so toliko pametni, da se mnogo bolj ravnajo po tem, kar vidijo, kakor po tistem, kar se jim pripoveduje, česar se jih uči.
Vzgoja proletarske mladine se prične v družini. Če bi se tega vsi stariši vedno zavedali, se ne bi toliko proletarske mladine izgubljalo po društvih, kjer nimajo kaj iskati. Tako pa nekateri starši, ki so na zunaj socialisti, gledajo sami na socializem kot na neko pregrešno idejo, ki ni za mlade, in če jih opozoriš, da to ni prav, se pa izognejo odgovoru, češ: bodo že sami prišli do tega. Potem pa isti ljudje pričakujejo čudežev od delavske izobraževalne organizacije, ki ji je že itak do skrajnosti omejen delokrog, a vrhu tega naleti često na nerazumevanje še pri vodilnih sodru-gih, ki bi bili dolžni podpirati jo z vsemi močmi. Človek doživi v tem oziru včasih take stvari, da bi se sam pobunil proti vsemu, če ne bi bil že toliko utrjen, da zna ločiti med idejo socializma in slabostmi posameznikov.
Proletarski starši naj se torej najprej zavedajo tega, da je prva dolžnost njih samih, da doma vzgajajo sebe in otroke v ideji, do katere so se sami povzpeli. Pri vzgoji doma, v krogu družine, in pri vsej naši agitaciji, delu v organizacijah in pri prireditvah moramo vedeti, da velja največ dcber vzgled ali samo vzgoja tistih, ki hočejo drugi pridobiti za svoj svetovni nazor. Kjer tega ni, nastane v mladi duši nezaupanje, dvom v vzgojitelje in posredno tudi dvom v njihove nauke in nazore. Socializem nam ne sme nikdar biti praznična obleka, ki jo čez teden spraviš v omaro, pa jo oble češ samo ob lepih praznikih, da se postaviš z njo.
Kdor pozna današnjo mladino, ve, da ima to dobro lastnost, da je zelo kritična. In vedno' se moramo zavedati te-
Jesensko polje
ga, da že otroci znajo soditi in da imajo tudi pravico do tega. To pa zahteva od nas neprestane samovzgoje, da ne trpimo nasprotja med besedo in dejanjem pri samih sebi, da vemo krotiti sami sebe.
Vsi si želimo močne socialistične mladine, vsi želimo, da bi se mladi delavci zbirali v naših strokovnih organizacijah, v vseh številnih odsekih naše »Vzajemnosti«, vsi vemo, da je gibanje brez mladine mrtvo, vsi hočemo več življenja v živi ideji socializma, zato delajmo vsi na tem, da se bo
mladina v svoji navdušenosti vzgojila v tem prepričanju, da pripada proletarskemu razredu, da je najvišji duhovni užitek, ako postane človek svobodna osebnost, ki podreja svojo svobodo samo enemu: skupnemu boju za svobodo človeštva.
Taka mladina bo porok za zmago socialistične ideje. Da tako mladino vzgojimo in združimo, bodimo vedno in povsod socialisti!	Š.
7'tista dLnavfei/
S koščeno roko je trdo ob mizo udaril: Hej. Mate, brate južni, cel Štefan
dalmatincu nocoj, da ga boste vsi pili, vsi peli in kleli in se veselili z menoj!
Kaj se obotavljaš. Matic?
In vi, tovariši s cest in beznic,
čemu se smejite?
Maha, kajne, se bojite,
da ne bom plačal računu?
Tukaj je stotak, Mate, na. vzemi ga,.
saj imam še dva, le poglej jih,
trije so in vsi so pravi, vsi moji.
Vam še to ni dovolj?
Kaj molčite in strmite vame kot da sem znorel?
Ne. ne, ne bojte se. nikomur nisem denarja vzel. nikogar nisem ogoljufal, le — svojo kri sem prodal — pol litra krvi, za tristo dinarjev.
Kajne, zdaj vam je jasno vse?
Glejte, tule na roki so mi žilo odprli,
da ste videli, kako je brizgnila kri,
rdeča, vroča kri!
V meni pa je vse kipelo
in od sreče pelo,
da bom zaslužil tristo dinarjev.
O prokleto, kaj ni res lepo. če človek takole lahko zasluži tristo dinarjev?!
I n a SI o kan o v a.
TO IN ONO
Tretje velike delavske olimpijade, ki se
je vršila zadnje dni julija v Antwerpnu v Belgiji, se je udeležilo 35.000 izvenbelgij-skih delavskih športnikov in telovadcev, obiskali so jo člani belgijske in francoske vlade, eksekutivni odbor II. internacijonale in mnogi drugi odličniki. Udeleženci so bili iz 23 držav, zlasti častno so bili zastopani tudi ameriški in palestinski delavski športniki. Kolesarji iz Palestine so se podaji na pot že koncem aprila in so vso daljavo prevozili s kolesi. Žporteni uspehi te olimpijade nič ne zaostajajo za meščanskimi olimpijadami, le da nimajo na razpolago tako bučne reklame, da bi jih raztrobili po vsem svetu. Pa saj pri delavskem športu
za to tudi ne gre, glavno mu je, da utrjuje zdravje in duha in da goji mednarodno solidarnost proletarijata. Poleg športnikov in telovadcev je sodelovalo na olimpi-jadi tudi veliko število naraščajnikov, ta-koimenovanih rdečih sokoličev in delavskih skautov, ki so po olimpijadi odšli v mednarodni skautski tabor v Vogelgezan-gu, kjer tabori letos 28.000 skautov iz 30. dežel. — Oinljiv je bil sprejem 90. španskih športnikov (40 iz Barcelone in 50 iz Madrida), ki so prišli naravnost s fronte. Morali bi priti že dan prej, pa jih je, radi nekih diplomatskih zaprek, nestrpno ant-werpsko prebivalstvo zaman čakalo. Ko so se končno drugi dan le pripeljali, so jih ljudje vsi navdušeni obsipavali s cvetjem in jih na rokah nosili. V Antwerpnu se na-
haja tudi kolonija 400 španskih otrok-be-gunčkov, ki so vsi prišli na kolodvor pozdraviti svoje rojake. Nenadoma je malček iz njihovih vrst začel klicati: »Bratec! Bratec!« In že je stekel iz vrste in se vrgel svojemu starejšemu bratu okrog vratu, ki je komaj stopil iz vagona. Dvignil ga je in ga strastno poljuboval. Takega sprejema pač ni pričakoval. Vsi okoli stoječi so ime-ii solzne oči. — S Španci je prišel v Antwerpen tudi Julius Deutsch, bivši načelnik avstrijskega Schutzbunda in član odbora delavske športne internacijonale, ki je sedaj v republikanski armadi na madridski fronti divizijski general. On je potem imel pri defileju v olimpijadnem stadionu ta-le lep nagovor: »Tovariši, slika, ki se tu pred menoj razgrinja, me prevzema. Včeraj sem
SPET (¿JAPONSKA
Skoro vsak dan smo v zadnjih letih čitali v naših in tujih listih O! grozeči vojni med Japonsko in Rusijo oziroma Mongolijo, dočim zadnje čase beremo, kako misli japonska armada zasesti noive kitajske pokrajine. Vse to kaže, da je problemi tudi za nas aktualnejši, kakor mi v svoji mikrokozmični domači politiki domnevamo — kajti japonski rumeni prsti sesajo že preko Azije, v interesne sfere Evrope in Amerike.
Japonska že od 1. 1933. prekaša v tekstilni industriji mogočno Angleško, ki je 2 stoletji stala na prvem mestu. Ant. Ziška v svoji knjigi o Japonski, po kateri posnemam ta članek, pravi v uvodu, da je danes že jasna borba med standardom pesti riža in standardom mesa, kakor ga ima Evropa.
Japonska je v zadnjih 80 letih iz majhne, revne države s 25 milijoni prebivalcev postala svetovna sila, ki politično vlada nad več ko 100 milijoni ljudi, gospodarsko pa še preko tega števila.
Glavni vzrok tega strahotno hitrega napredka je v tem, ker je Japonska pred Rusijo in pred Rooseveltovo Ameriko začela z načrtnim gospodarskim in političnim programom.
Evropa, zlasti Anglija, ki je največ pioleg drugih narodov storila za civilizacijo Azije, polagoma izgublja tam vsa tržišča in doba atlantskega gospodarstva (Anglije, Francije, Holandske in dr.) se že umika dobi pacifističnega gospodarstva (Japonske, Amerike in (!!) Rusije). Med temi bo odslej šla borba za prvenstvo.
Odkar sol Japonci pred več ko 700 leti odbili strahovite napade mongolskega carja Džingiskana, so izvolili diktatorja šoguna (po imenu) in živeli več stoletij v fevdalni zavisnosti, zaprti v svoj svet, ne da bi vedeli, kaj se v svetu godi. Na revnih japonskih otokih, ki imajo le 17% rodovitne zemlje, so! smeli imeti le toliko otrok, kolikor jih je ta zemlja .ob največji skromnosti rediti mogla, in so na ukaz1 šoguna vse otroke preko določenega števila morali pomoriti. Ko pa sol Amerikanci, potem Holandci odprli s topovi pristanišča Japonske I. 1853, in ko je zadnji šogun 1. 1867 umrl, je bilo konec fevdalne vlade in 1. 1868 so zopet ustanovili staro cesarstvo, ki je bilo naklonjeno ideji, da si Japonska pribori ugled in moč v zunanjem, svetu. Ta si je 1. 1875 ustanovil svoj gospodarski svet (genro), ki je tudi izdelal ustavo in pošiljal študijske komisije v svet. Od tedaj, torej prilično v 80. letih se je Japonska razvila v svetovno silo.
Ko so leta 1889 sklicali prvi parlament, so ta svet-genro sicer odpravili, ali stari državniki so vendar ostali svetniki cesarja, ki uživa še danes božansko čast, da velja res kot sin božji, ki nima torej nobene oblasti nad seboj. Ko so Japonci začeli z načrtnim gospodarstvom, je morala državna oblast vse voditi, kajti privatne industrije, kakor je bila in še je v drugih državah, tam ni bilo, tako da je iz fevdalne države skoro čez noč nastalo industrijsko državno gospodarstvo, kajti Japonska ni imela kapitalistov, niti strokovnjakov in je morala takoj državna oblast dati kapital na razpolago in izšolati v tujini inže-njere in druge strokovne sile. V inozemstvu so videli, kako se kapitalisti med seboj bijejo in Škodujejo, doma so vse te borbe odpadle. Japonski cesar je absolutno čuval in vodil po načrtu razvoj do kapitalističnega napredka. Tam se individualizem v evropskem obsegu nikdar ni razvil. Če primerjamo Evropo in Japonsko z dvema kupoma riža, potem vidimo, da se Japonec ne čuti kot zrno tega kupa, nego kot riž oziroma kup; Evropejec pa se čuti v prvi vrsti kot posamezno zrno. Tudi v tem je velik del skrivnosti japonske moči.
Posameznik ni nič, samo s celoto in za celoto se dajo naravne ovire premagati.
Že 1. 1871 so fevdalni veleposestniki dali cesarju vsa posestva na razpolago, da ta z zakoni uredi vprašanje agrarne posesti. V Evropi so pa morale vlade vedno računati z interesi posameznih magnatov.
Japonska je s početki industrije nehala biti fevdalna in začela je brez zunanjih ali notranjih dolgov. Šele leta 1872 je najela prvo majhno posojilo 30 milijonov jenov. Poklicala je angleške, ameriške in nemške iaženerje, da začno z izkopom zlata in srebra, da dobi kapitala; in začeli so kopati premog, da ustanove domačo produkcijo bakra. L. 1923 je bila z bakrom že na 3. mestu. Z dobički rudokopov je začela tekstilno industrijo, zlasti s produkcijo svile, ki je bila tam že stara domača obrt. S prvim posojilom so ustanovili bombažno industrijo na ta način, da je država kupila stroje za 2000 kodelj. Obenem je cesar dal postaviti 2 cementni, in 1 tovarno za steklene izdelke. Za vse to je bilo treba plinskih in električnih central.
Tudi prvo železnico je gradila država. Ker pa državna uprava ni nikdar z vsemi ustanovami iskala dobička zase, nego je samo vodila in spodbujala, ustanavljala šole za izobrazbo strokovnih moči, je potem, ko je bilo vse v tiru,
še stal na poveljniški postojanki v borbah Španije, danes stojim tu pred mladino Evrope in Amerike. Ne prisostvujem samo demonstraciji delavskega športa, temveč tudi demonstraciji kulture in socijalizma. Med nami se nahajajo Španci, sinovi naroda, ki se v tem trenutku bori za svoj obstoj, naroda, ki se je zbudil in vstal, naroda v orožju. Ponosen sem, da smetn v imenu in po naročilu bojevnikov, ki se z nami v Španiji bore, govoriti in se vam zahvaliti za pomoč, ki ste nam jo doslej izkazovali s prošnjo, da nam jo še nadalje izkazujete. Z zahvalo Špancev hočem končati. Jaz ostanem na svoji postojanki, ostanite tudi vi na svojih postojankah, da skupno pomagamo Španijo osvoboditi. Naj živi
svobodna Španija, naj živi svobodna Evropa, naj živi socijalizem!«
Štiri tisoč dolarjev na minuto daje Britanija za svojo oborožitev. Anglija je stopila v vojno proti vojni v tempu 4000 dolarjev na minuto. Toliko je sklenila londonska vlada, da porabi nadaljnjih pet let vsako minuto za svoje orožje in municijo, da reši svoj imperij, ki šteje 493,370.000 ljudi, to je četrtino vseh ljudi na svetu, ki so naseljeni na 13,909.782 kvadratnih miljah v raznih delih sveta. Anglija se tako močno oborožuje, da reši svoj imperij brez vojne, ker je mnenja, da se bodo ob taki silni oborožitvi premislili vsi njeni sovražniki, da bi se zapletli v vojno, posebno če se še upošteva njeno zavezništvo z bogato in dobro oboroženo Francijo in Sev,
Ameriko. Do teg<a močnega oboroževanja je prisilila Anglijo Nemčija in Italija, ki v te.i oboroževalni tekmi ne bosta mogli vzdržati do kraja. V Angliji dela danes pol milijona delavcev samo orožje. Britanska vlada je danes kakor tisti pravljični junak, ki mu je bila obljubljena najlepša nagrada, ako more v kratkem času porabiti največjo vsoto denarja, ne da bi ga po neumnem zafečkal. Brtanija mora danes trositi, trositi in trositi in za nagrado pri tem brezmejnem trošenju se ji obeta najlepša nagrada — da bo živel njen imperij v miru. Zato porabi za oborožitev 4000 dolarjev na minuto ali 240.000 dolarjev na uro ali 5,760.000 dolarjev na dan! — Britanija — otok manjšega obsega kakor ena sama ameriška država — iu Britanci
začela prepuščati polagoma vodstvo privatnim industrijskim družbam.
Tako od 1. 1884—1888. Potem je Japonska prešla od državnega kapitalizma k privatnemu. V Evropi pa gre pot baš obratno. Do tega pa je na Japonskem prišlo, ker je gospodarstvo že postajalo prekomplicirano, da bi ga vodili uradniki in ker država ni imela več dovolj denarja za rastoči razvoj. Sprememba pa je bila v splošno bolj teoretična kakor praktična, ker japonski mentalitet zaničuje denar in podjetništvo. Oficirji, kmetje, kuliji so sko-ro bolj v časti kakor podjetniki. Zato so sedaj nastali veliki monopoli posameznih, le maloštevilnih skupin, in sicer ljudi, ki so že prej kot strokovnjaki in trgovci sodelovali pri državni upravi podjetij. To so bile družine: Mitsui, Mitsubiši, Satsumia in Okura. V rokah teh štirih podjetij je danes skoro vse gospodarstvo Japonske, in ti nosijo poleg dobičkov tudi ves riziko ter so pod strogo državno kontrolo. In ves velikanski uspJi japonske industrije in trgovine je baš v temi, ker jo ta 3—4 podjetja vodijo po točnem načrtu in vzajemnem sporazumu, kakor je to preje vodila državna uprava. Dve do tri glave vodijo celotno japonsko gospodarstvo, dcčim je v Evropi nešteto vodilnih glav. Samo Mitsui so že 1. 1935 razpolagali ž več kakor 22 milijardami dinarjev.
Četudi si je država ob izročitvi industrije v privatne roke zagotovila vpliv na njo, vendar so si današnji mag-nati te industrije tudi znali dobiti vpliv na državno notranjo in zunanjo politiko, kakor je to i drugod. —- To pa je bilo doslej na Japonskem zelo! lahko, ker Japonci niso imeli smisla za demokracijo in politiko, za katero se zelo malo zanimajo. Ko so 1. 1880 mladi Japonci uvajali ustav-
Pariška svetovna razstava — novi bazen Trocadčra
no monarhijo, se ljudstvo ni zanimalo, ali vodilni politiki - oligarhi — so vedeli, da se da parlament lažje voditi in nanj vplivati, kakor na carski dvor. L. 1889 je cesar privolil v ustavo, seveda obdržal je zase vojno in mornarico in justično ministrstvo. In saj se lepše sliši, če parlament sklene neki zakon (ali odredbo) kakor če jo da kak general ali magnat. Dobiti si v parlamentu večino je bilo za industrijske magnate zelo lahka stvar. Česar ne bi obdelali ali dosegli plačani agitatorji, dosežeta podkupnina ali teror. Na Japonskem dobi stranka konservativcev vsa denarna sredstva od tvrdke Mitsui na razpolago, liberalna pa ud tvrdke Mitsubiši. Da pa gre vse v vsakem slučaju v redu (v parlamentu) dobe liberalci kake milijonč-ke tudi od Mitsui in nasprotno.
Vse univerze z dijaki vred, strokovne šole, radio in časopise vzdržujejo in podpirajo ti oligarhi. Fanatični oficirji in revolucionarji jih sovražijo, dasi ti ne delajo tako kot evropski ali amerikanski denarni mogotci, ki ne vidijo svoje države nego le osebno korist. Saj so oni kolonizirali Fcrmozo in uredili Sahalin in Mandžurijo, obenem v korist japonske države.
Japonska je danes prenaseljena. Mnogo je v njej bede. Odpor proti vsemogočnim magnatom se je jasno pokazal pri zadnjih volitvah, ko soi dobili socialisti nad milijon glasov. (O delavskem gibanju na Japonskem glej razpravo v lanskem koledarju Cankarjeve družbe!) Zato hoče japonski imperializem dobiti nove pokrajine. Pri njegovi dobri organizaciji je vprašanje, če se mu bodo mogli uspešno braniti Kitajci. Tu bo imela glavno besedo Rusija.
so se štiristo let borili, delali, ropali, gradili, podkupovali, da ustvarijo veliki britanski imperij. Posrečilo se jim je osvojiti četrtino zemeljske površine in danes odpade na vsakega prebivalca gosposkega angleškega otoka deset prebivalcev imperija in na vsako kvadratno miljo materinske dežele 150 kv. milj zemlje, nad katero vlada angleška zastava. — V tej več-stoletni borbi za imperij so samo dvakrat zgrešili: prvič 1796. leta in drugič 1935. leta. Prvič so z nepravo politiko izgubili severno Ameriko — kdo bi se mogel zo-perstaviti britanskemu imperiju, ki bi mu pripadale tudi današnje USA! — drugič so sami omajali vero v moč svojega imperija 1935. leta, ko je Britanija poslala svojo domačo mornarico v Sredozemsko morje in s tem povedala Italiji, naj pusti Abesinijo v miru. Italija je pa šla preko tega opomina. Niti Britanija, niti Italija, niti svet niso tega pozabili. Odkar je admiral Nelson pred 123 leti pri Trafalgaru utrdil britansko premoč na morju, se je zgodilo 1935. leta prvič, da se je britanska mornarica ponižala s tem, da ni šla v boj. Nasprotniki Britanije so imenovali tedaj Angleže »sla-doledarske kramarje«, — Tedaj je Brita-
nija nehala govoriti o razorožitvi, s" leni-la, da v pospešenem tempu oboroži svoj imperij, in odprla svoje bogate blagajne. Njen oborožitveni program zahteva dalj časa. Odtod njena zavlačevalna zunanja politika.
Današnja preganjanja na temelju rasizma niso nič novega. V 16. stoletju so v Franciji pobijali Hugenote (Sent Jernejska noč), ki so jih pravoverni katoliški Francozi, poleg tega, da so bili protestanti, dolžili tudi, da nimajo v svojih žilah čiste francoske krvi. V srednjem veku in še pozneje, so v Španiji pobili na mučilnicah in grmadah na de-settisoče ljudi pod obtožbo krivoverstva ali čarovništva. Tudi pri tem je namišljeni špans! i rasizem igral veliko vlogo. — Današnji Španci so mešanci: s prvotnimi Ibe-rijci in Baski so se stopili- novodošli Kelti in semitski Feničani in preko te mešanice je legel tenak sloj rimskih gospodarjev in Germanov (Vandaiov in zapadnih Gotov), ki so se pozneje vanj pomešali še precejšnji deli Judov, Arabcev, Berberov in Črncev. Od sedemnajstega stoletja dalje je nastopil v doseljevanju zastoj, dežela se je zunanjemu svetu zaprla in tako se je v tem času iz nekdanje mešanice razvil relativno
enoten tip današnjega Španca. — »Čisto-krvnost« je pridobivala (za časa inkvizicije) vedno bolj na ugledu in raziskavanje rodoslovja je postala važna znanost. Siromašno kmečko prebivalstvo, ki mu nihče ni poznal prednikov, so pri raziskovanju krvnega potomstva še najbolje odrezali, a proti visoki aristokraciji, ki je imela v svojem rodoslovniku judovske in tnaverske žene. si ni nihče upal nastopiti, čeprav so bili dokazi tu. Največ je od teh raziskavanj in sumničenj trpelo nižje plemstvo iti meščanstvo. Na ta način so bili najboljši duhovi, za javnost in državo izgubljeni, ker si mnogi tiiso upali posečati višje šole ali stopiti v javno službo iz strahu, da bi vsak čas kak osebni sovražnik ali denuncijant mogel v njem najti kapljico »nečiste krvi«. A že sam sum na to, je bil skoraj isto kot dokaz. Ustvarjen jc bil razred parijev, manjvrednih ljudi in nihče ni bil siguren, če ne bo s sklepanjem zakonske zveze padel vanj. — Ker je pa vendar tudi v tetn pogledu morala biti neka meja, je bil izdan odlok, da se potomci Judov in Mavrov, ki so se pred letom 1391. prostovoljno spreobrnili k katoliški veri, smatrajo za »stare kristjane«, če bi se torej med pred-
Janoš Koren:
PREKMURSKE PESMI
1. Večerne misli.
Trudno v mrak med hiše gube se težki koraki. Mesečino trgajo bežeči oblaki. Pod okni tihih hiš clelite v temo beli cvetovi in opajajo na oknih sloneče obraze, ki poslušajo davno zamrle glase fantov, katerih več ni.
Zaman! jih ni in ni... vsaka pogrezne se v sen o njem,
ki pel ji nekoč v daljavi je pesem, sedaj pa v tujini živi.
2. Topoli ječe.
Pozno kraktUa je vrana nad ravnino, zasajeno s topoli. Nato v temnih, od zvezd razsvetljenih nočeh
v rani pomladi je zaškripalo iz vseh strani, kot bi na vozeli vozili težko balo ... Niso peljali... topoli so ječali in prazni domovi z molkom so kričali _ z njimi: »Ljudje — delavci so odšli:« Že dolgo trosi Beda na to polje bodeče rože. Prepojila jih je Francija. Nemčija Ko začutijo možje njih opojnost — beže.
3. Večerna molitev.
V daljavi jeknil večerni je zvon, šel preko temnih gozdov, mimo strtih src, preko zapuščenih
domov... Človek za trenutek rešen siroti dela se je zamislil. v bežnem času je prisluhnil ugašajoči ariji, katero utisnil nekoč večerni je zvon.
Kratka minuta bila je molitev in že se vrinil je dvom med spomine... za konec kletev nal življenjem, grenkim delom.
/loncelc 1
onceK ix zgane gime
li
(Nadaljevanje.)
R i j a v e c Vladimir
Ob nedeljah se je v cerkvi stisnil kam v kot, vsem izpred oči, — v tajinstveni mrak nizkih obokov in ozkih oken z barvastimi stekli, ter se zatopil v prijetne akorde mehkopojočih orgel. — Prihajala so dekleta s sklonjenimi glavami in molitveniki v rokah; nageljni so bili zataknjeni vanje. Šuštele so jim obleke. Moški so se ozirali za njimi. Starke so že sedele na trdih, neudobnih klopeh, molile očenaš ali se tiho pogovarjale s sosedami. Cerkovnik se je obzirno prerival med ljudmi, od klopi do klopi, opozarjal z zvončkom na puščici nase in zbiral darove za novo cerkev. Soparno je bilo. Duhovnik pred oltarjem si je neprestano brisal znoj. — Boris se je bal zakašljati; niti premaknil se ni, da ne bi opozoril nase ljudi, ki so stali krog njega in med katerimi je bilo tudi nekaj delavcev iz opekarne. Tiho se je oziral za slikami angelov, svetnikov, Adama in Eve, mučeni-kov, — občudoval je mogočne in otemnele stebre iz umetnega marmorja, lesketajoče se lestence, podobe na oknih, sestavljene iz barvastih stekel,--in imel je občutek, da s pesmijo orgel plava po
s kadilom zasičenem zraku, pod ostarelimi oboki, med sofnčnimi žarki, ki so se poigravali z odsevi večne luči tam pred tabernakljem, med prižganimi svečami, ki so neprestano utripale, med počrnelimi slikami križevega pota, nad cvetjem in ljudmi, — — a čim so utihnile orgle, se je znašel kot izgubljen pod krovom, v temnem kotu ob veliki kameniti posodi z blagoslovljeno vodo. In nehote mu je ušel pogled še nad njo, na sliko »erkvenega patrona svetega Roka,
z ranjeno nogo.--V misli se mu je vrinil Martinov krik, ko je
padel z vagončka. Oster je bil in dolg. Dolg, kot da noče prenehati. Ze si je mislil zatisniti ušesa, da ga ne bi več slišal,... a prav tedaj so spet zapele orgle, krik se je izgubil v njih pesmi, ki mu je vzela breme z duše in ga potegnila s sabo v nov, nepoznan svet.
»Bojiš se jih... in očeta so ti pretepli,« mu je govorila mimogrede.
»Da, res! Očeta so mi pretepli. .. Zakaj so ga?«, se je osvestil. In spet se je začutil močnega.
V jeseni se je Martin vrnil na delo. Rešili so mu nogo, toda v kolenu mu je ostala trda. — Čas je vsem izbrisal nesrečo iz misli, nobeden je ni več' omenjal; kot nekaj potrebnega, neizbežnega in samo po sebi umevnega, »e jim je zdela,... le Borisa je spomin nanjo zasledoval pri vsakem koraku, na cesti, doma, v cerkvi, v šoli, — povsod. Ni mu dal miru.
Martinu se je izogibal. Če ga je videl pred sabo na cesti, je skrajšal korak, da ga ne bi prehitel; — če se mu je zdelo, da se bosta srečala, se mu je umaknil s poti,... potem pa je še dolgo gledal za njim, dokler ni zavil med hiše ali se izgubil v klancu.
3.
Tisto leto je imela opekarna mnogo naročil. Pozno v noč so ji morali služiti njeni ljudje in tovorni automobili, ki so razvažali opeko na vse strani, so brenčali še dolgo potem, ko je zavladal v naselju mir in je ugasnila poslednja luč v njem. Pa niso zmogli vsega. Kmetje v okolici, ki so imeli svoje konje in vozove so lahko dobro zaslužili, — tovarna jih je najela, da so ji razbremenili delo. Tudi delavci v tovarni, ki so bili vešči vozarstva, so si v opoldanskih urah med odmorom in v večerih po končanem delu, izposojali pri sosedih za majhen denar konje in vozove, ter izvrševali naročila, ki jih je dan za dnem dobivala opekarna. Pozabili so na utrujenost; — veseli so bili, da so si mogli zaslužiti nekaj več kot ponavadi.
Tudi Martin je vozil. Privadil se je na svojo v kolenu trdo nogo; delal je prav tako in ista dela kot poprej. Vedno je bil dobre volje in smeh kar ni hotel izginiti z njegovega obraza.
niki nekoga, ki je živel že v sedemnajstem stoletju našel le en prednik, ki je prestopil v krščanstvo okrog leta 1400. ali pozneje, se je njegova kri smatrala za »nečisto« in najnedolžnejša stvar ga je lahko spravila pod sum herezije in padel je v objem inkvizicije. Lahko si mislimo, kakšna samovolja, prevare in podkupovanja so vladala pri raziskavanju rodoslovnikov. — Kdorkoli je dospel v preiskavo inkvizicije, je bil že samo s tem dejstvom onečaščen in žigosan kot človek z »nečisto krvjo«. Stvarna kazen je bila samo mali del onega, kar je moral pretrpeti: on in njegovi potomci so bili izključeni iz vsakega višjega poklica in iz vsake javne službe. Tako se je vedno bolj množil razred brezpravnih pari-jev in mnogi od najboljših so se nahajali
med njimi. To je bila največja škoda, ki jo je inkvizicija povzročila tej deželi. V nekaterih pokrajinah se je preiskovala »čistost krvi« še v devetnajstem stoletju in na njej temelji znan ponos gotove plasti Spancev, ki si prisvajajo naslov »starih kristjanov«. — (Po knjigi: E. Lucka; »Tor-quemada, Inkvizicija v Španiji«.)
Obsojen je bil znani inonakovski komik, Ferdl Weiss, ki je kot konferesjer v varie-teju drobil svoje vice in duhovitosti. Že večkrat je bil opominjan, naj pri tem ne namiguje na sedanje razmere v Nemčiji, pa se ni mogel čisto vzdržati. Pred Kratkim je postregel poslušalcem s to-le duhovitostjo:	l »Prej nam je šlo dobro, zdaj pa nam gre boljše';
ampak še boljše bi bilo, če bi nam spet dobro šlo.«
Radi teh besed je bil kaznovan s šestimi tedni zapora.
Kakšni bodo ljudje čez 5000 let. Angleški fiziolog Iiarker je mnenja, da bo človeško telo do te dobe radi razvitka civilizacije precej okrnjeno, ker ne bo več primorano fizično delati. Ljudje ne bodo več imeli las in tudi ne zob, ker bodo uživali večinoma mehko in razredčeno hrano. Vid jim bo zelo opešal, ker ne bodo imeli več prilike gledati v daljavo. Radi načina hoje in tesne obutali bodo na nogah popolnoma izginili prsti, a pozneje tudi na rokah, ki jim ne ho več treba delati. Tudi število reber se bo zmanjšalo. Glava bo v čelo široka, čeljusti
Siamski paviljon na pariški razstavi
Boris je dan za dnem opazoval, skrit kje med hišami ali še rajši med grmovjem, dolge kolone težko natovorjenih in obupno stoka-jočih voz, ki so se, zaviti v oblake prahu, pomikali po cesti. Mnogokrat se je zalotil, da išče med vozmi in vozniki pravzaprav le enega: Martina;... da ga drugi ne zanimjo več, da so mu postali tuji in da je izginila vsa jeza nanje, ki je toliko let tlela v njem. Zakaj je izginila, si ni mogel razjasniti, — le to je vedel zagotovo, da ga
je izmed vseh v tovarni začel zanimati edinole Martin--in da
tudi na njega ni jezen. Pa vendar se mu je umikal; bal se ga je srečati, kljub temu, da je vzrastla v njem rahla simpatija do njega, ki jo je sicer skrival, a je ni mogel zatajiti in mu ni bilo njegovo veselo petje, kadar je v večerih razvažal opeko, sedeč na vozu, z iztegnjeno nogo pred sabo in vihtečim bičem v roki, nič manj všeč, kot pesem orgel ob nedeljah v cerkvi.
Od tistega dne, ko se je na zemljišču pod hribom zgodila nesreča, se je Boris izogibal mesta, ki ga je bil poprej vzljubil, ki mu je postalo nekako pribežališče in ki ga je vedno razvedrilo, pa najsi ga je posetil zjutraj ali zvečer, v solncu ali dežju; — ne, od tistega dne še ni obiskal svojega starega razglednega mesta v travi pod gozdom. Izogibal se ga je z nekim strahom v sebi, z neko čudno slutnjo, da bo zaslišal Martinov krik, če bo zašel nanje. Ni se mogel otresti tega občutka. Našel si je novo skrivališče doli pod klancem, v grmovju za studencem, med tremi velikimi črešnjami, ki so spomladi upadale že od daleč, s svojimi snežnobelimi krošnjami v oči; mu z milioni odpadajočih cvetnih listkov krasile skrivališče, — a so bile sedaj že obrane in se jim je listje pričelo zvijati, rumeneti in odpadati. Tudi drugih zanimivosti je našel tam: veliko mravljišče je od-
kril že v prvih dneh; doplina v deblu največje črešnje, se mu je kot tajna zakladnica njegovih najmilejših, od očeta izdelanih glinenih kipcev, še posebno priljubila; krošnje najbližjih dreves niso mogle skriti njegovim ostrim očem obilice ptičjih gnezd, katerih prebivalci so ga v začetku preplašeno sprejeli, pa so se kmalu privadili njegovim vsakodnevnim obiskom in so ga z vriščem pozdravljali.
Danes ga je zanimal velik polž, ki so se ga lotile mravlje. Revež
se jih je otepal, kakor je vedel in znal--— in se jim je s svojim
počasnim begom, ki ga niti z največjim trudom ni mogel pospešiti, skušal rešiti ter je junaško zavil na prašno cesto.
»Hitreje! Brže!«, mu je prigovarjal in ga vzpodbujal Boris. Ali polž ni mogel več. Prah mu je izpil vso slino; počasneje in počasneje se je premikal ter se končno ustavil, se stisnil v svojo hišico in se menda sprijaznil z mislijo, da je predan usodi na milost in nemilost.
Porisu se je zasmilil. Dvignil ga je iz prahu in ga očistil mravelj. Potem ga je hotel položiti v grmovje, a prestrašil ga je glas, ki ga je zaslišal za sabo, da je obstal kot ukopan:
»Pazi! — — Prokleto!--Zakaj se ne umakneš? Kaj delaš na
cesti?«
Boris se je ozrl in se znašel pred Martinovimi konji. Polž ga je tal"o zamotil, da je popolnoma pozabil, kam je zašel in je preslišal ropot voza, ki se mu je približal. A niti konja, niti voza se ni ustrašil toliko, kot ogromne postave Martinove, — vsaj v tem trenutku se mu je zazdela ogromna, — in njegovih ukazujočih pogledov, ki so ga prebadali.
»No, bo kaj? — Umakni se!«
Izpustil je polža. Ustrašil se je nenadnega srečanja in bilo mu je, kot da so mu otrpnile noge. Šele ko je Martinova roka preteče dvignila bič, ga je otrplost minila. Obrnil se je in se z vso močjo pognal preko jarka.
Hop!
Drugi breg je bil vlažen. Spodrsnilo mu je da je padel in se potolkel po rokah in kolenu ter začutil močno bolečino v desnem gležnju. Trenutek je obležal, — obšel ga je občutek sramu in jeze in zasmilil se je samemu sebi, da so mu solze stopile v oči,--- potem
se je poskušal dvigniti. Rane so ga zaskelele in zastokal je.
»Te hudo boli?«, ga je vprašal Martin tako prijazno in sočutno, da se je Borisu zdelo, kot bi ga bil vprašal nekdo drugi in ne Martin.
Odkimal je, čeprav ga je bolelo. Martinova prijaznost je povečala v njem občutek jeze in brcnil je z nogo proti njemu, ki je stopil z voza in se mu približal, da bi pogledal, kako in kje se je potolkel.
»Pusti me! — Pusti me!«
Toda Martin ga ni poslušal. Odtrgal si je kos rokava od srajce, ga namočil v studencu in mu začel izpirati kri s kolena.
»Nočem!... Pusti me!... Nočem!...«
Boris se je izvijal in uporabil vso svojo ihto, da bi se Martinu iztrgal iz rok, kar pa se 11111 ni posrečilo, dokler ga ni z vso silo, kolikor jo je zmogel, ugriznil v rame. — Martinova dobrota ga je bolela; hotel ji je ubežati; zdela se mu je nekaj nenaravnega, nenavadnega, nemogočega. Da mu jo je napravil kdo drugi, bi jo bil sprejel drugače in hvaležno,... toda od Martina?! Ne, od njega je ni mogel; ni je smel, — vsaj občutil je, da je ne bi smel... In vendar mu je prijetno dela, — saj se je tako redko kdo pobrigal zanj ali 1 mu rekel prijazno besedo.
pa šibke in ozke Najbrže bo takrat tudi okus o človeški lepoti drugačen.
Nova tovarna za aluminij, edina te vrste v naši državi, je bila na svečan način otvorjena po samem g. ministrskem predsedniku dr. Stojadinoviču, v Lozovcu pri Šibeniku v juliju t. 1. Obratovati je pa začela že mnogo pred uradno otvoritvijo. »'»'•• •	1 • ■ Ta nova to-
varna je lahko velikega pomena za osamosvojitev domače industrije, ker smo do-sedaj domačo rudo, banksit, izvažali v inozemstvo, odkoder smo morali aluminij za drag denar odkupovati. A kakor izgleda, nam ta tovarna, ki bo imela baje kapaciteto za ves Balkan, glede pocenitve aluminija ne bo dosti koristila. Zgradil jo je in izkoriščal jo bo nemški kapital, ki bo že
skrbel za to, da naš aluminij ne bo cenejši kot nemški.
V ameriški državi New York, z istoimenskim glavnim mestom, je bilo v prvih treh mesecih t. 1. 17.016 avtomobilskih nesreč, pri katerih je bilo ubitih 624, ranjenih pa 21.433 oseb. Pravijo, da je to skoraj za 50% manj, kakor v istem času lanskega leta.
Kaznovana ljubezen. Blizu vasi Kožuhi v Bosni je 231etna Minka Živkovičeva pasla v planini živino. S sosednega pašnika je prišel k nji tnladi pastir Obrad Bijelič in tu sta se v samotni planini po svoje zabavala, kakor se pač more zabavati dvoje mladih ljudi, če ju nihče ne moti. Medtem se je pripodil vihar in začelo je deževati. Minka je razpela svoj veliki kmečki dež-
nik in oba sta se stisnila pod njim. Nenadoma pa je v okovano dežnikovo palico j udarila strela: Minka je bila pri priči mrtva, Obrada je pa vsega opalilo in vrglo da- | leč proč. Prazno verni ljudje sedaj trde, da ju je kaznoval bog radi pregrešne ljubezni.
V sibirskem Altaju je dala sovjetska vlada pogozditi en milijon hektarjev goličav, da bi se očuvale nekatere redke živali in I ptice, ki se nahajajo samo še v teh krajili.
Zagrebška nadškofija poseduje 7000 hektarjev zemlje in razne objekte in zgradbe v vrednosti 45 milijard dinarjev.
Ruski pisatelj Kuprin, ki je ves čas po revoluciji živel v emigraciji v Parizu, se je nedavno vrnil v Rusijo. Sovjetske oblasti so mu vrnile njegovo nekdanjo vilo v Hatčini, kjer zdaj mirno živi in piše,
Nevarnost v žepnem robcu
Ravno v žepnem robcu se nabira največ bolezenskih kali, katere prete vedno z okuženjem, ako se jih pri pranju ne uniči. Zato: Schichtov Radion! Pri kuhanju razvija na milijone kisi-kovih mehurčkov, ki prodirajo skozi perilo ter ^p^:-1 ga temeljito operejo in razkužijo.
SCHICHTOV
RADION
pere vse higijenično čisto
»Ali iz tovarne je,« si je skušal dopovedati. »In ono, kar so napravili z očetom?!«
Nezadovoljen je bil s samim seboj. Nekaj mu je prigovarjalo, naj bo hvaležen Martinu, ki se mu je pokazal tako dober in prijazen, — obenem pa se je čutil krivega, kot da je prekršil svojo obljubo. — Tisto zadovoljstvo, ki ga je občutil, ko je ugriznil Martina, ga je
kmalu minilo,--skoro mu je bilo žal, da je to napravil in na jok
mu je šlo. Vendar je stisnil zobe in se kljub temu, da ga je močno bolela noga, hitro izgubil med grmovjem.
Par dni ga potem ni bilo videti. Martin je pozabil nanj, — toda drugi teden ga je nenadoma spet zagledal na cesti. Bolj bled se mu je zdel kot zadnjič in nič veselega, otroškega ni našel v njegovem plahem pogledu, drobceni postavi in dolgih, golih rokah, ki so nekaj stiskale k prsim.
»Kako je mali? — Te še boli?«
Nategnil je vajeti ter zavrl voz, da se je ustavil prav ob Borisu.
»Se me še bojiš? — — Prisedi!«
Boris se je povzpel na voz, prijel Martina za roko in se stisnil k njemu.
»Ti si dober,« mu je rekel tiho in oči so se mu napolnile s solzami. »Rad te imam.«
Martin ga je pobožal po laseh in pognal konje.
»In čigav si pravzaprav?--Zadnjič sem te prvikrat videl.«
Boris je stisnil kolena k sebi in vzdihnil. Težko mu je postalo pri srcu in žal mu je bilo, da se bo prijateljstvo, ki ga je komaj sklenil, tako kmalu končalo. Prepričan je bil, da bi se moralo končati, če bi Martinu povedal čigav je — in izpustil je njegovo roko.
»Pa tni povej vsaj kako ti je ime?«
»Boris. — — Boris Mlakar,« je pristavil še tise.
»Ah,« se je začudil Martin, »Mlakarjev si?«
»Sem,« je pritrdil Boris in začutil, da mu je kri udarila v lica.
»Potem si sam... Nikogar nimaš,« se je spomnil Martin po kratkem molku.
»Da, sam... Nobeden ne mara preveč zame.«
»Tudi jaz sem sam. — Bi rad stanoval z mano? —«
»Rad bi,« se je razveselil Bioris in ga spet prijel za roko. »Zakaj si mi tako dober?«
Nočilo se je. Konji so se upehali in oznojili. Martin jim je pustil počasnejšo hojo. Kolesa težko naloženega voza so bolestno škripala. Martin se je zleknil nazaj na opeko in prepustil vajeti Borisu. Na jugu se je oblačilo: velik mesec se je leno dvigal izza hriba, ve-černiea je čudno drhtela. Okenca po hišah so začela mežikati: v sobah so prižigali svetiljke. Polje se je umirilo v srebrnobeli mesečini; od gozda sem ga je božal veter. Pred nizko hišo ob cesti je pela mlada žena uspavanko svojemu detetu, ki je zaspano jokalo, mencajoč si z debelušnimi rokami oči.
»Nekaj sem ti prinesel,« se je skrivnostno obrnil Boris k Martinu.
»Meni si prinesel?«
»Da! Poglej!«
Slonček iz žgane gline. Po dolgem boju s samim seboj ga je odločil za dar sprave. Nežno ga je pogladil, pa še enkrat stisnil k sebi in ga pobožno dal Martinu. In kar odleglo mu je, — lažje in vese-lejše mu je postalo v duši, ko je videl, da se Martin ni niti začudil,
niti zasmejal.--marveč da je sprejel mali dar resno, kot bi mu
ga bil dal nekdo drugi, nekdo starejši in ne otrok.
»Hvala,« je rekel Martin tiho, ga stisnil k sebi in ko ga je Boris
pogledal, je videl, da ima vlažne oči,--pa si ni mogel razjasniti
zakaj.
(Konec.)
Brivci v Nemčiji morajo skrbno zbirati
človeške lase in jih oddajati državi v industrijske svrhe, čeprav bi bili samo nn';aj milimetrov dolgi. Porabljajo jih za izdelovanje klobučine (filca), za preproge, za polnjenje žimnic itd.
S svojevrstno industrijsko špijonažo se morajo otepati na Čehoslovaškem. Zadnji čas so na naslov raznih industrijskih podjetij pa tudi zasebnikov prihajale v velikem številu iz Nemčije tiskane vprašalne pole, kamor naj bi naslovniki vpisali značaj, ustroj, rentabilnost, kapaciteto itd. svojega podjetja in jih tako izpolnjene vrnili odpošiljateljem. Oblasti so odgovarjanje na te vprašalne pole kajpada prepovedale. — Čudno, da se nemški nacijonalso-cijalisti poslužujejo na Čehoslovaškem tako zvitih poti za svoje vohunstvo, ko ima-
jo vendar na Sudetskem 3 milijone svojih tovarišev nacijonalsocijalistov, vernih pristašev Henleina, plamenečega oboževatelja Hitlerja, ki mu je nedavno podaril krasen avtomobil za zasluge v »neosvobojenem ozemlju«.
Ameriška amatersko atletska zveza je
prepovedala svoji ekipi lahkoatletov, ki se nahaja na turneji po Evropi, da bi nastopila tudi v Nemčiji, v deželi, kjer vlada rasistična nestrpnost, kjer ni svobode govora in veroizpovedi.
Iz višine 10.200 metrov se je neki sovjetski pilot spustil iz letala s padalom na zemljo, kjer je srečno pristal. S tem je daleč prekosil vse dosedanje rekorde.
Sintetično maslo iz premoga so začeli izdelovati v Nemčiji. Dvomimo, da ga bodo gospodinje vesele.
Za milijon hektarjev se je /manjšala površina plodne zemlje v Nemčiji, ki jih je
država porabila za letališča, vojne ceste, športna igrišča in podobno.
33 milijonov emigrantov je bilo na svetu leta 1919. Leta 1930. jih je bilo »samo še« 28 milijonov. Koliko bede in solz vsebujejo te številke?!
V	novi svetovni vojni računajo, da bi se moglo v kratkem času mobilizirati 55 milijonov vojakov.
V	mestu Neudorf v Nemčiji je bilo v ta-mošnji vojašnici ustreljenih sedem vojakov, ker so javno protestirali proti vmešavanju Nemčije v špansko državljansko vojno.
Na Angleškem je bilo v prvem polletju t. I. 40 letalskih nesreč, pri katerih se je ubilo 62 letalcev.
MadinsUl dan ^Iteafčfnmdi" v StudzntiU
ftlCUsCdt&tsli-Mdeli», dnt- 15. avgusta t. 1.
je lepo uspel. Dopoldne se je vršil v studenškera parku koncert že-lezničarske godbe pod vodstvom kapelnika Schonherrja, ki je privabil obilo poslušalcev. Sodružice so ob tej priliki prodajale cvetlice. Ob dveh popoldne se je zbrala pred gostilno Majhenič velika množica ljudi, predvsem mladine in se razvrstila v veličastno povorko, ki se je z godbo podala po glavnih studenških ulicah na prireditveni prostor, k bivši telovadnici D. T. E., sedaj Mraz. V sprevodu so vozili najprej delavski kolesarji iz Studencev, Pobrežja in Maribora s svojo zastavo, zatem člani društev »Vzajemnosti« iz Maribora, Pobrežja, Tezna in Studencev, omladinci so nosili transparente z vzpodbudnimi napisi. Povorki se je priključilo mnogo ostalih delavcev in delavk, vmes pa je pridno igrala godba železničarskih delavcev in uslužbencev.
Na prireditvenem prostoru je stopil najprej na oder s. liaberl Ivan, ki je pozdravil goste v imenu studenške delavske mladine. S. J. Petejan je pozdravil v imenu starejše generacije in celokupne »Vzajemnosti«, orisal je položaj mladine v današnji družbi in povda-ril, da bo mladina v svojem prizadevanju le tedaj imela uspehe, če se bo borila skupno s starejšimi sodrugi za skupne smotre, ki so: kruh, svoboda in demokracija. Za Strokovno komisijo je pozdravil
s. Stanko Vidovič, ki je vabil mladino v strokovni pokret, v katerem se že danes lahko praktično bori za izboljšanje svojega socijahiega položaja, kajti le delavec, ki ima svoj kruh osiguran, je dovzeten tudi za kulturna vprašanja.
Sledile so razne deklamacije: s. Madjeral je deklamiral Čufar-jevo »Mi proletarska mladina«, mariborska »Vzajemnost« je nastopila z govorilnim zborom »Mi nosimo plamen«, s. Haberl Fric je deklamiral: »Majhne senzacije, velike posledice«, s. Višnikar iz Tezna Mačkovo: »Mladini«, dve sodružici iz Studencev sta dekla-mirali Seliškarjevo: »Razsvetljeno okno« in Klopčičevo »Proletarska deca«. H koncu je s. Žižek iz Studencev z velikim občutkom in zanosom deklamiral Klopčičevega »Drejčnika Andreja«, za kar je žel obilo priznanja. S tem je bil oficijelni del programa, ki je bil tokrat res čisto proletarski, zaključen. Proti večeru so studenški diletanti pod spretnim vodstvom s. Žižeka vprizorili odlomek iz »Sna kresne noči«. Številno občinstvo se je na veseličnem prostoru vse popoldne ob zvokih godbe neprisiljeno zabavalo. Najbolj oblegan je bil šotor z različno socijalistično literaturo, po kateri so delavci pridno segali. Želimo si še več takih prireditev.
Katera slovanska orientacija?
A. V. razlaga v neki reviji, da bi morala postati orientacija mednarodnega socializma slovenska in slovanska, kajti »slovanska zavest je globoko ukoreninjena v slovenskih množicah« in pa »zato, ker ruskega carizma ni več«. Po tem nasvetu bi pospravili delavski pevski zbori socialistične pesmi v arhiv in bi povsod! peli »Hej Slovani!« A, V., ki simatra svojo orientacijo za mnogo bolj levo in »progresivno« (ne vem, čemu ta tujka za oguljeno »napredno« frazo?) od socializma, naj nam dovoli, da ga poprosimo, da nam razloži podrobneje, katero slovansko orientacijo naj sprejmemo. Kajti stvar ni tako enostavna kljub temu, da ni več carizma, iki je pri predvojnih slovenskih intelektualcih vzbujal tako ganljivo slovanstvo. Ali naj sprejmemo rusko »slovansko« orientacijo, ki še v radio poje himno »Internacionala«, ali naj sprejmemo poljsko »slovansko« orientacijo, ki čuti v smrtnem sovraštvu do Čehov in Rusov najbližje krvne sorodnike v Madjarih in Nemcih, ali bi se odločili za ukrajinsko slovansko orientacijo, ki bi vse laže prenesla kakor to, da jim
Poljaki ne dovolijo najmanjših narodnih pravic, ali bi se oklenili tiste slovaške »slovanske« orientacije, ki Prage že zato ne mara, ker Praga ni rimska, ali bi si pomagali s tisto slovensko »slovansko« orientacijo, ki bi najrajši vrgla čehe iz Podumatvja in Francijo iz Evrope, ali bi iz oportunizma sprejeli oficielno hrvaško »slovansko« orientacijo, ki pod vodstvom »Matice Hrvatske« dokazuje, da Hrvati sploh niso Slovani, temveč Goti in da je Italija vse premalo dobila v svetovni vojni ter da Čehi neusmiljeno zatirajo uboge Madjare in Nemce, ali naj se pridružimo stari bolgarski ali črnogorski »slovanski« orientaciji, in ker so visaki eni in isti slovanski deželi tako različne »slovanske« orientacije, ali naj po najnovejši modi sprejmemo trenotno veljavno uradno »slovensko« orientacijo, ali . . . dragi A. V., teh ali je toliko, da jim mi ne pridemo do kraja. Kdor je sprožil misel, naj jo razprede. Dotlej pa mislimo, da je najbolje, da ostanemo pri demokratični in socialistični orientaciji.
KNJIŽE VNOST
Kongres protifašistične književne inter-
nacijonale, ali kakor se uradno imenuje, »Mednarodni kongres književnikov za zaščito kulture«, (ki je nekaj čisto drugega kakor kongresi meščanskih Pen-klubov), se je vršil v juliju t I. Začel se je v Madridu, (da so mu lahko prisostvovali številni španski in inozemski književniki, ki se bore na madridski republikanski fronti) in je nadaljeval svoje delo v Valenciji, v Parizu in Port Saint-Martinu na Francoskem. Predsedoval je znani nemški emigri-rani književnik Heinrich Mann, ki se je v svojem nagovoru spominjal književnikov, ki so padli v bojili za svobodo v Španiji, zlasti španskega pesnika Federica Larcia Lorca. Posamezni delegati so poročali o zatiranju svobode izražanja in tiska v nekaterih deželah. Grški delegati so se pritoževali, da se v Grčiji po uvedbi diktature ne smejo več brati niti Platonova dela.
Francoski filozof Julij Benda je zagovarjal stališče levičarskih književnikov, ki hočejo v svojih delili ostati neodvisni borci za svobodo. Veliki francoski književnik Romam Rolland je opozarjal na nevarnost fašizma in poudarjal potrebo, da se vsi demokratični in svobodni duhovi strnejo v obrambi proti tej nevarnosti. Na koncu je kongres sprejel resolucijo, s katero izraža divljenje in solidarnost republikanski Španiji.
Ob obletnici smrti Maksima Gorkega so
bile po Rusiji prirejene velike spominske svečanosti, ki so trajale deset di.i.
Francoska vlada za književnost. Na
predlog Udruženja francoskih književnikov »Societe des Gens de Letre«, proučava francoska vlada predložen načrt, kako bi se dvignilo zanimanje za književnost med vsemi Francozi, zlasti pri mlajši generaciji. Znameniti francoski pisatelj Gabriel Boissv predlaga, naj bi se vsakemu Francozu, ko dovrši to ali ono šolo, dalo na državne
stroške 15 do 20 knjig, ki si jih sam izbere Na ta način bo vsakemu Francozu dan temelj za lastno knjižnico, ki si jo bo pozneje sam izpopolnjeval, ker bo njegovo zanimanje za knjige vzbujeno. Za izvajanje tega predloga bi država rabila letno približno 80 milijonov frankov, ki bi koristili ne samo pisateljem, ampak tudi založnikom. Dobra ideja, ki se na nekaterih ameriških višjih šolah že izvaja.
Na licilaciji rokopisov, ki se je vršila letos v Parizu, je bil najdražje prodan rokopis prof. Einsteina in sicer 34 popisanih strani za 34.000 frankov. (Kakor znano nemški profesor Einstein, autor relativitet-ne teorije, še živi v emigraciji v Ameriki.) Dalje je bilo prodanih 11 strani rokopisa S. Freuda za 24 000 frankov in neko dolgo, zelo zanimivo pismo Friedricha Engel-sa je doseglo ceno 4500 frankov. V primeri s temi visokimi cenami je pa neko pismo francoskega pesnika Alfreda de Musset-a bilo prodano samo za tisoč frankov.
2et*sUa Svoboda
v
Zena v pravu Jugoslavije
V	našem kazenskem zakoniku (k. z.) iz 1. 1929. je žena popolnoma enakopravna z možem. Ona je popolnoma samostojna nosilka vseh pravic in dolžnosti z ozirotn na odredbe kaz. zakonika. Vendar pa v kaz. pravu ni bistveno to vprašanje, marveč gre v glavnem zato, kako je urejena kazensko-pravna zaščita žene in njenih pravnih interesov. Gre za pravilno rešitev gotovih vprašanj, ki se globoko zajedajo v najvažnejše interese vsake žene. Eno tako vprašanje je n. pr. vprašanje splava, h kateremu se še povrnem. Prej se bom dotaknil določb kaz. postopka, kolikor se tičejo žene, potem bom prešel na kazensko pravno zaščito ženine spolne nedotakljivosti.
V	kaz. postopku je žena popolnoma izenačena z možem. Za ženo so tu važna sledeča pravila: Zena kot zaročenka in zakonska žena ni dolžna pričati proti možu ali zaročencu. Pri telesni preiskavi pri ženskah smejo sodelovati izključno ženske osebe. Obsojeni nosni ženi se odgodi zaporna kazen, če bi imela roditi v zaporu. Enako obzirnost proti ženi narekuje zakon o izvrševanju kazni, odvzema prostosti. Obsojenka, ki še doji svoje dete, ga sme imeti v kaznilnici pri sebi, če nima koga, kjer bi .otroka lahko varno spravila. Žene se dalje ne sme kaznovati z disciplinsko kaznijo, da se jo da v okove; proti nosni kaznjenki pa ni sploh nobene disciplinske kazni. To so vse procesualno- pravne norme, ki se tičejo žene.
Odredbe našega kaz. zakonika, ki se nanašajo na žen.o, se dado razdeliti v dve grupi. Prvo tvorijo vse one odredbe, ki govore o zaščiti ženine osebnosti in predvsem ščitijo njeno spolno nedotakljivost. To so poleg splava ugrabljenja žene, posilstvo, zapeljevanje, prostitucija in zvodništvo ter okuženje s spolno boleznijo. V drugo skupino spadajo odredbe, ki govore o zaščiti zakona: prešuštvo, bi-gamija (dv.oženstvo) in zavajanje v zakon z lažnimi predstavami. Ker se pravila te druge grupe enako nanašajo na oba spola, jih tu ne bom posebej obravnaval. Posebno skupino tvorijo dalje prestopki nezakonske matere.
Ugrabljenje je težak napad na ženino osebno svobodo in telesno nedotakljivost. Ta prastari običaj je pri nas še sedaj v rabi v južnih predelih države. Zena je pri takem načinu sklepanja zakona navaden objekt tuje sile, ki razpolaga z njo ker je močnejša. Zato je strogost § 246 kaz. zakonika na mestu. Ta norma je v toliko pomanjkljiva, ker odreja kazen le za slučaj, če storilec ženo prisili s prettijo zločinstva ali prestopka, da stopi z njim v zakon. Možne so pa tudi pretnje brez zločinstva in prestopka. V takem slučaju ostane žena nezaščitena. Če n. pr. mož grozi, da bo odkril kako, za ženo kompromitirujoče dejstvo ali o njenih bližnjih, se § 246 še ne more uporabiti. Pri takem izsiljevanju ostane torej žena nezaščitena (cit
Culinovič). Slična ugrabljenju sta prestopka po § 278 in 293 kaz. z. Sporen je v pravni literaturi pojem spolno neomadeževane ženske. Dočim nekateri mislijo, da je zakonodajalec mislil le spolno nedotaknjeno ženo, zastopajo manj ozkosrčni pravniki mnenje, da so s tem mišljene vse poštene, moralne žene. Kajti če enačimo spolno neomadeževano žensko osebo z osebami, ki so fiziološko še nedotaknjene, nedolžne, kakor se običajno izražamo, potem je zaščita po § 278. k. z. odvzeta materam, ki nikakor niso več nedotaknjene; objekt odvedenja, da bi kdo z njimi izvršil nečisto dejanje so pa vsekakor lahko.
Naslednji delikt, ki zadeva predvsem ženo, je posilstvo. Posilstvo je izsiljeno, izvenzakonsko spolno občevanje. Zaščitene so vse žene brez razlike. Tudi posilstvo izvršeno nad prostitutko je kaznjivo dejanje. Zaščita je v toliko pomanjkljiva, ker ne ščiti žene v slučaju, da jo storilec prisili k spolnemu občevanju z grožnjo, da bo razkril kaka dejstva, ki bodo njo ali njene bližnje kompromitirale. Ščiti jo le, če jo s pretnjo istočasne nevarnosti za življenje ali telo prisili k telesni združitvi. Ravno tako je nedostatek določbe to. da se prestopki preganjajo po službeni dolžnosti in ne šele na predlog žene. S tem se ženi vzame vsaka možnost rehabilitacije, ker se obesi na veliki zvon za ženo onečaščujoče dejstvo. Zakon bi moral prepustiti ženi, da odloča o tem, dali bo storilca preganjala aH ne. Slična posilstva sta prestopka po § 273, ki ščiti maloletnice in po § 277. Tu je zlasti nevzdržna razlaga, da misli zakon s spolno neomadeževano žensko le nedolžna dekleta Pri tej razlagi ostanejo nezaščitene vse matere, ki so ravno danes v poklicih izpostavljene takim izpadom.
Posebne ozire ima naš kaz. zakonik na nezakonske matere. Po § 170 se nezakonska mati kaznuje blažje če umori svoje dete. kakor če to stori zakonska mati. Zakonodajalec upošteva tu položaj nezakonske matere po porodu, ko se često radi bede in obsodbe bližnje ji okolice odloči k detomoru. Enako stališče napram nezakonski materi zavzema zakon pri splavu.
Največje važnosti za vsako ženo je vprašanje splava in pravna ureditev tega vprašanja. Znano je, da se je zdravniški kongres leta 1935. zrekel pri nas za socialno indikacijo splava (splav iz socialnih razlogov). Podal bom stališče pravnikov do tega vprašanja. Tudi med njimi sta dve struji, ena za uzakonitev splava, druga pa proti nji. Med prve štejemo autorja odlične knjige: »Žena v našem kazenskem pravu« dr. Eerda Čulinoviča. Na njegova izvajanja bom predvsem navezal svoja izvajanja v tem delu svojega članka.
Naš kaz. zakonik je v vprašanju splava v toliko naprednejši od mnogih kaz. zakonikov drugih držav, da stoji na stališču medicin-
Iz dosmrtne ječe je bil pomiloščen in izpuščen kot priznan pisatelj, Poljak, Sergij Pjasecki. Ob času ruske revolucije je bil častnik rdeče armade. Ko se je ustanovila samostojna Poljska, se je vrnil v domovino in se kot poljski častnik boril v rusko-poljski vojni. Po končani vojni je ostal sicer rezervni častnik, a brez sredstev za življenje. Zašel je v slab.o družbo in postal član neke tihotapske organizacije, ki je imela ob rusko-poljski meji bogato polje za udejstvovanje. Pri tem je prišel v zvezo s slučajem nekega umora. Bil je ujet in obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščeti na petnajst let ječe. V jetniški celici je obupaval in skoraj osivel, čeprav mu je šele 36 let. Neki znanci so mu izprosili ugodnost, da je smel dobiti v celico svinčnik in
vsak dan eno polo papirja. Začel je pisati svoj prvi autobiografski roman, ki so ga pozneje njegovi znanci iztihotapili nekemu varšavskemu založniku, ki ga je izdal na 400 straneh pod naslovom »Ljubimec Velikega Medveda«. Ta romati je vzbudil ogromno pozornost in odobravanje po vsej Poljski. Vsi literarni krogi in časopisi so pošiljali predsedniku republike prošnje, da pomilosti in vrne življenju tega človeka. In po enajstih dolgih letih, kolikor jih je prebil v ječi, je bila ta prošnja končno uslišana: zapustil je celico, v katero je stopil kot mladenič, sicer svoboden, a kot sivolas mož, podkopanega zdravja. Založniki so mu založili še ostala dela. kolikor jih .ie napisal v ječi, in s temi sredstvi bo odšel v kako zdravilšče, da si popravi, zdravje in
da si izpopolni svoje pomanjkljivo literarno znanje. Pokopan je zločinec, vstal je nov človek.
Čisla nacionalistična »umetnost« V Miin-chenu so z največjimi svečanostmi odprli novo »Hišo nemške umetnosti«, ki so jo zgradili na povelje Adolfa Hitlerja namesto pogorele starodavne »Steklene palače«. Otvoritve so se udeležili poleg Hitlerja skoraj vsi vodilni člani današnjega nemškega režima. Otvoritveni govor je imel Hitler sam, ki je govoril skoraj dve uri. Po njegovem mnenju je nastopil sedaj čas, da ustvarijo nemški umetniki nemškemu narodu svojstveno in samobitno nemško umetnost, ki bo vsa zakoreninjena v nemškem narodu in nemški zemlji. Kakor se je otresel nemški narod vseli vplivov po-

Pariška svetovna razstava — vogal ženskega in otroškega paviljona
ske indikacije splava, t. j. v slučaju nevarnosti za življenje noseče žene dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti — splav. Če pa take nevarnosti ni, pa žena splavi, se kaznuje po § 171. z zaporom do 3 let. Kdor pa da noseči ženi z njenim privoljenjem kako sredstvo za odpravo plodu, se kaznuje s strogim zaporom do 5 let. Če to stori zdravnik ali babica, se kaznujeta z robijo to 5 let. Enako se kaznuje, kdor da tako sredstvo ženi proti njeni volji. Če žena umre, se kaznuje storilec z robijo najmanj 5 let. Nezakonsko mater, ki splavi, oprosti sodišče lahko vsake kazni, drugim materam pa sme v posebno lahkih primerih omiliti kazen po svobodni oceni.
Sedanja ureditev tega vprašanja ne odgovarja potrebam naše žene in je naravnost v nasprotju z njenimi osnovnimi pravicami kot človeka in nosilca prava. Omejuje jo v njenih najosnovnejših pravicah na njeno telesno integriteto in osebno svobodo. Pravno gre namreč pri splavu za interesni spor med pravicami zametka plodu in pravicami nosne matere. Zametek smatra kaz. zakonik že za osebnost, t. j., dasi fiziološko še ni oseben, se pravno smatra že za to in se mu nudi zaščita pred vsakim posegom v njegovo telesno bitnost celo pred posegom lastne matere, ki ga nosi pod srcem in katere del je. Kaz. zakonik ščiti zametek, ne ščiti pa matere. Nosno ženo vežejo pravice zametka, ki ga ščiti kaz. zakonik in proti svojim oči-tim interesom mora dopustiti, da se zametek v njej razvije v popolnega človeka. Le v slučaju nevarnosti za življenje nosne matere in da se odvrne neizogibna nevarnost za njeno zdravje, se daje ženi prednost, kot večji socialni vrednosti. V vseh drugih slučajih pa ščiti zakon plod. »Na ta način se torej ustvarja paradoksalno stanje, da se radi interesov bodoče osebe, ki lahko tudi radi drugih prirod-nih in neodklonljivih razlogov sploh ne nastane, da se radi intere-
sov takega negotovega bitja žrtvujejo vidni interesi razvitega in socialno pozitivnega bitja, nosne matere« (Čulinovič).
Tako dokazuje pravna ureditev splava, da je v našem kazenskem pravu žena podrejena lastnemu plodu. Interesi tega so važnejši od interesov žene, žena je postavljena enostavno v službo zametku, ki ima od trenutka zaploditve svojo pravico na integriteto, a s tem se istočasno ukine enaka pravica žene. Taka pravna ureditev splava ni v skladu s pravico žene kot nosilke pravic in dolžnosti, kot osebe, ki mora imeti zagotovljeno pravico na lastno nedotakljivost proti vsem in vsakomur.
Le v slučaju skrajne sile, če gre za življenjsko nevarnost za nosečo ženo dovoljuje 3. odstavek § 173. splav. Odredba tega odstavka pa je pri vsem tem še silno komplicirana. Nosna žena. ki hoče splaviti, se mora javiti oblasti, kar stori zdravnik. Nato jo pregleda tričlanska zdravniška komisija, ki izreče svoje mnenje. Komisija sestavi o pregledu zapisnik in prekinitev nosnosti se dovoli le v slučaju, če so vsi člani komisije soglasno za to. če ni soglasnosti, sklepa komisija o tem, kedaj bo ženo zopet preiskala. Ta procedura je torej tako komplicirana in za ženo utrudljiva, da se ji bo podvrgla malokatera žena. Ureja jo uredba z dne 16. aprila 1930. Za slučaj pa, da v kraju ni treh ali vsaj dveh zdravnikov in da gre za slučaj, ki ne trpi odloga, ko porodnici preti neposredna nevarnost za zdravje, pa zdravnik lahko izvrši splav, ne da bi sklical komisijo. V praksi se vrši splavljanje seveda mnogo bolj po tem drugem postopku.
Ta nepopolna ureditev vprašanja splava ima sledečo temne stran, ki močno govori proti današnji polovični ureditvi splava. Po čl. 13. navedene uredbe je delo zdravniške komisije brezplačno, če gre za slučaj v bolnici. V privatni praksi pa je delo komisije brezplačno le
kvarjenega zapada v političnem življenju, tako se mora otresti sedaj tudi škodljivih nenemških vplivov v umetnosti. Časi ko se je govorilo v Nemčiji o umetniških epo-hah gotovih obdobij ne glede na narode, ki so ta umetniška obdobja snovali, morajo za vedno miniti. Nemški narod ne bo imel več renesančne, gotske ali celo »moderne« umetnosti, nego samo svojstveno nemško umetnost. Časom mazaštva je v nemški umetnosti odklenkalo. Nemški genij mora ustvarjati umetniška dela, ki bodo večna in zato resnično umetniška. — S posebnim naglasom je poudaril Hitler, da je trdno odločen pomesti v nemškem umetniškem življenju z vsemi frazami, kakor je to že storil v političnem življenju. Nova nemška umetnost ne sme potrebovati »raz-
lagalcev«, ki jo bodo šele tolmačili narodu z več ali manj praznimi frazami, nego mora biti tako jasna in vsakomur razumljiva, kakor razumljivo nem.štvo. — Kaka bo ta čista nemška kultura, lahko sodimo že po tem, kaj danes ustvarja »nemški genij«. Kar je vrednega, izide vse v inozemstvu, v Nemčiji pa izhajajo samo patriotične brošure in plakati. — Ob tem Hitlerjevem govoru naj se malo zamislijo naši samo-bitni, pretirani slovenski nacionalisti.
Društvo prijateljev italijanske knjige v Zagrebu. Kakor poroča tržaški »Piccolo della Sera« iz Zagreba, je bilo tamkaj ustanovljeno društvo »za gojitev tesnejših stikov z italijansko kulturo in umetnostjo«. Društvo se službeno imenuje »Društvo prijateljev italijanske knjige«. Za prvega pred-
sednika je bil izvoljen pisatelj Kerbinv Šeg-vič. v odboru pa so med drugimi Štefan Prijatelj, Vladimir Radič Tsin pok. St. Radical, dr. Barac, prof. Ujevič, dr. Lukas, dr. Dreanovič itd. Novo društvo bo imelo italijansko knjižnico in čitalnico ter bo vršilo kurze italijanskega jezika. — Da bi se v Italiji ustanavljalo slično društvo ljubiteljev slovenske, hrvaške in srbske knjige, »Piccolo« ne ve poročati.
Tovarna romanov v Ameriki. Nek podjeten Američan je v New Yorku ustanovil posebno podjetje, ki takorekoč po tekočem traku proizvaja romane in novele. V tej mehanizirani založbi je zaposlenih okroglo 50 mladih pisateljev v raznih kategorijah, po sistemu delitve dela. V prvi kategoriji so ustvarjalci idej. Sede vsak zase v po-
tedaj, če ima pacientka po zakonu o bolnicah pravico revnih. Vse ostale žene morajo plačati vsakemu članu komisije nagrado. Te pristojbine sicer niso visoke, vendar za siromašne žene kljub temu nedosegljive. Poleg nagrade komisiji, je tu še zdravniški honorar za operacijo. Iz denarnih razlogov se tedaj večina žen ne more poslu-žiti postopka, kakor ga predpisuje § 173 in uredba k temu. Koristi od tega imajo torej le premožne dame. »Radi tega pridemo do nevzdržnega položaja, da sodišča obsojajo po pozitivni zakonski normi radi nedovoljenega splava siromašne žene, ki so splavile iz velike potrebe, niao pa vsled dragega postopka mogle izpolniti pogojev 3. odst. § 173, ne kličejo se pa na odgovornost one žene, ki imajo fi-nancielno možnost, da izpolnijo pogoje, ki jih zakon nalaga, da postane splav dovoljen. Prve se kaznuje, ker so revne, druge se pa ne kaznuje, ker so bogate« (Čulinovič).
To je prvi absurd in nezaslišana krivica, do katere vodi današnja polovična in kompromisna ureditev splava pri nas.
Naš zakonodajalec je torej pri ureditvi splava v kaz. zakoniku upošteval medicinsko indikacijo, pustil pa je ob strani nič manj važne socialne, principielne in evgenetične razloge, ki govore za dovolitev splava. Vsak izmed teh tvori skupnost vitalnih ženinih interesov, ki bi jih pravo moralo ščititi.
V današnji brezposelnosti in krizi otroci gotovo niso več »božji blagoslov« za nepremožne rodbine. Če itnatno vpogled v revščino 6, 7, 8 članskih delavskih in kmečkih družin, res ne moremo najti tehtnega razloga, zakaj siliti tako ženo, da naj rodi še devetega in desetega otroka. Pridige o spolni vzdržnosti pač ne morejo biti noben regulator za zaplojevanje otrok. Spolni nagon nadvlada često močnejšo voljo kot jo ima izmučeni delavec. Ne glejmo pravičnosti v temu, da silimo mater s 5, 6 otroci, da postane proti svoji volji mati nadaljnemu otroku, ki ga nima s čim živeti in ki jo bo upro-pastil.
Kot razlog proti dovolitvi splava se navaja, da bi to privedlo do silnega padca rojstev. Doeim rojstva res stalno nazadujejo v državah, ki splavljanje kaznujejo, naraste nasprotno v Rusiji, kjer je splav, ki ga izvrši zdravnik, dovoljen, letno prebivalstvo za 3 milijone. Dalje se proti splavu ugovarja, da je za ženo škodljiv. Toda manjše zlo je dovoljeni splav, ki ga izvrši zdravnik, kakor pa tajni splav, ki ga izvTŠi predmestna mazačka. Tudi je manjše zlo splav.
lakaj tako mala sladkorja ?
V vsakem Kneippovem zrncu je 3/4 dragocenega praže-nega sladnega sladkorja. Potem tudi ni čuda, če je treba le še prav malo sladkorja za dober, zdrav zajtrk iz
Kneipppve
sladne
kakor pa šesti, sedmi, osmi porod za ženo, izčrpano delavko in mater, ki ji pomeni vsak nov otrok večjo bedo, pamanjkanje in skrbi, Eugenetično indikacijo za splavljanje označuje težnja, da se zagotovi zdrav zarod in preprečijo rojstva idiotov in kretenov. V to svrho se naj dovoli splavljanje plodov, ki ga je zaplodil idiot, bož-jaštnež, sifilitik ali pijanec iz navade. To je stališče eugenetične indikacije.	(i)ane prihodnjič.)
sebnih kabinetih s pisalnimi stroji. Na posebnih mizicah so jim na razpolago slaščice, vino, likerji, črna kava, sadje, cigare in cigarete, kar si kdo zaželi! Dolgo razmišljajo in hodijo z neslišnimi koraki sem in tja po preprogah, dokler jim ne šine v glavo odrešilna, sijajna osnovna ideja, ki jo v par vrsticah hitro napišejo na stroju iti listič takoj odpošljejo po tekočem (rahli v oddelek druge kategorije, kjer dobi ta ideja razvojno ogrodje in se razdeli v posamezna poglavja. Tak osnutek gre potem v tretji oddelek, kjer se razprede, podrobno obdela in zabeli z raznimi dvomljivimi literarnimi ocvirki, ki so širokemu oočinstvu pogodu in dobi roman ali novela svojo končno obliko. Ta zadnja kategorija ima že bolj značaj literarnih težakov, kajti predpisano je, da mora vsak sotrudnik napisati dnevno najmanj 16 strani. Ta mehanizirana literarna zaiožba izborno zasluži in uspeva in s svojimi proizvodi polni vse magazine in revije širom Amerike. To so večinoma pustolovne in kriminalne povesti, brez kake vrednosti, ki nam za nje ni treba biti žal.
ŽENSKO RAZNO
Vsem ženam in materam!
Ob priliki obletnice španske meščanske vojne, je Dolores Ibarruri. La Pas-sisnaria obelodanila ta-le manifest: Materam v Nemčiji in Italiji! Svetujte svojim sinovom, naj se ne prihajajo vojskovat v Španijo. Recite jim, da jih špm-ski delavci, žene in možje ne sovražijo,
niti ne čutijo maščevanja do njih, ker se Španija bori za svobodo vseh narodov!...
Katoliške in protestantske matere, matere vseh načel in nazorov, vseh ras in vseh ver! Mislite na trpljenje španskih mater, pomagajte nam! Priinanjkujs nam zavetišč za našo deco in naše žene, ker so jih ra/.rušili fašistični avioni. ker jih je uničila vojna.
Borite se za to, da bodo iz naše zemlje odstranjene tuje čete, ki uničujejo naše vasi in naše pokrajine, ki ubijajo naše otroke, posiljujejo naša dekleta, mučijo naše žene.
Žene in matere vsega sveta, pomagajte nam!
Zabukovškim sodružicam!
Vaš dopis nas je prav razveselil, saj nam je pokazal, da pridno berete »Vzajemno Svobodo«, da vzamete njeno vsebino resno in da znate biti disciplinirane — to so pač same resnične prednosti delovnega človeka. Pravite, da so naša vprašanja razgibala sodružice v »Vzajemnosti«, da so se tudi najbolj mrtve poživele pri Vaših diskusijah o teh vprašanjih. Ko bi naša vprašanja ne imela nobenega drugega uspeha kot to razgibanost, pa moramo biti kar zadovoljni. Res je, kakor pravijo Vaši sodrugi, da so ta vprašanja bolj osebnega značaja: vemo, da moški taka vprašanja bolj neradi obravnavajo v skupnih razgovorih. Bolj so vajeni organizatoričnih in načelnih vprašani. Toda oni morda pozabljajo, da je nešteto vprašanj, ki so za žene bolj bistvena kot za moške, zlasti pa, da je ženski odnos
do osebnih zadev drugačen, da so te zadeve danes še središče ženskega življenja, da je često vsa ženina bodočnost odvisna od ureditve baš teh osebnih zadev. Zato so ženi ta vprašanja najbližja in jo najbolj zanimajo. A če hočemo ženo razgibati, ak-tivizirati, ne smemo začeti pri stvareh, ki so njenemu bistvu tuje. Poleg tega je pa popolnoma pravilno, da vsak človek razmišlja o sebi. saj je lastno življenje in lastni položaj često izhodišče k širšemu in globljemu spoznavanju razmer in družbe. Saj so navadno tudi dejstva, ki jih vsebujejo na videz zgolj osebna vprašanja sociološkega (= družbenega) izvora.
Prepričani smo, da v Vaši lepi in vzorni solidarnosti diskusija o teh vprašanjih ne bo kamen spotike, kar bi morali resnično obžalovati. Ponovno izražamo veselje nad Vašim zanimanjem in Vas lepo pozdravljamo. Družnost!
Mednarodna liga žen za mir in svobodo
je imela te dni v Luhačovicah na češkem svoj kongres. Udeležile so se ga mnoge zastopnice raznih držav, tudi Indijke in ameriške č rnke. Kongres je protestiral proti priznanju generala Franca, proti osvojevalni politiki Japoncev v Kini, proti preganjanju inorodcev iz rasne ali nacijo-nalne mržnje in proti fašizmu. Manifestiral pa je za mir, svobodo in demokracijo. Iz naših ženskih društev ni o tem kongresu nič slišati.
Kitajska filmska igralka, slavna Šen-Po-Rrli često obiskuje bojišče in bodri kitajske vojake v borbi proti Japoncem.

NEGA DOJENČKA
Poleg hrane sta kopel in spanje najvažnejša predpogoja za dojenčkovo zdravje.
Dojenčka je treba vsako jutro redno in temeljito okopati in to najbolje vedno ob istem času (okoli 7. ure zjutraj) in pa pred jedjo. Paziti moramo tudi na to, da ni prepiha, ker bi se lahko otrok prehladih
Pred umivalno bano si pripravimo blazino, na katero položimo gumijasto podlogo in čez to mehko plenico. Otroka položimo na to blazino in ga namilimo izven bane, ker nam otrok v vodi kaj rad zdrsne iz rok. Seveda mora biti zato soba dovolj topla. Nato vzamemo mehko krpo in namilimo dojenčku najprej glavo, vrat, prsa, trebuh, ramena, roke, hrbet, noge in nato previdno mesta med nogami, zlasti skrbno gube. Ko smo to opravili-, splahnemo otroka v vodii (z levo roko ga držimo, z desnico oplakujemo), pri tem pa moramo paziti, da mu ne kane voda iz bane v oči, nos ali ušesa in usta. Otrok je sedaj umit, položimo ga na pripravljeno kopalno cunjo, ga v njo zavijemo in ga osušimo. Pri tem moramo zopet paziti na to, da ne odrgnemo kožnih gub, ki so pri dojenčku zelo občutljive. Ko smo otroka osušili, ga pokrijemo in mu šele sedaj umijemo obraz. V ta namen uporabljajmo posebno skledo, ki služi vedno le za umivanje obraza. S kosom vate izmijemo otroku obraz, za vsako oko vzamemo drug kosmič, da se morebitna bolezen enega ne prenese na drugo. Tudi na to je treba gledati, da brišemo vedno od zunanje proti notranji strani.
tfdfrto/toi na
27 letna brezposelna služkinja piše:
1.	Ne.
2.	Čutila sem se zapostavljena za brati radi odvisnosti od starišev med tem, ko so se bratje te .odvisnosti že otresli s tem, da so si bolj zigodaj začeli služiti sivoj kruh.
3.	O tem nisem razmišljala.
4.	Moji načrti iz detinstva1 so obstojali v glavnem v tem: maščevanje nad vsemi krivicami, ki so se mi godile v detinstvu. Drugo so -bile otročje fantazije nevredne imenovanja.
5.	Sklenila sem, da se nikdar ne bom možila zgolj radi materijel-nih dobrin, t. j, zato, da bi bila preskrbljena za življenje. Kajti takšno zvezo smatram za prodajo same isebe, za one malenkostne dobrine, ki jih pri tem mora žena še z delom zaslužiti.
6.	Moški se od ženske pri rojstvu razen spolnosti ne razlikujejo. Malenkostne razlike med moškim in ženslko povzroči šele način življenja.
7.	Tudi omožena žeina naj ima sv.oj poklic, č.e jo to veseli. Gospodinjstvo smatram za poklic poklicev. Gospodinja je obenem kuharica, sobarica, .perica, vzgojiteljica itd., a kljub vsemu temu gospodinjstva ne smatrajo za poklic.
8.	Zakon naj obstoja iz obojetranske ljubezni. Le tak zakon je priporočljiv. Drugače je boljše, da se ženska ne poroči.
9.	Ljubezen in spolnost sta glavna vsebina življenja samega sploh. (Duševna kultura je le izoblikovanje življenja.)
10.	Za žensko 'je bolje da je pametna nego lepa.
11.	Družabni red.
12.	»Vzajemna Svoboda« naj prinaša š.e več takih vprašanj, toda ne toliko obenem, ker je naš ženski kotiček premajhen za obravnavanje vseh odgovorov. A če jih bo mnogo izostalo, bodo sodružice iztgubile veselje. Tudi naj prinese kak slovar tujk. Tudi kako se pravilno izgovorijo in naglašajo nekatere nenavadne besede. Ako hočem biti odkrita, moram tudi protestirati, da bi se objavljale v našem že tako majhnem kotičku skice, ker te zavzemajo dosti prostora in bi radi tega morale izostati druge važnejše stvari. Tudi kakšnih ipesmic za recitacije si želim. Pesmic, ki naj bi slikale življenje ženskega proletarijata.
Tudi nos in ušesa očisti z vato, ki jo med prsti zasukaš v sva-jek. Nikdar pa ne uporabljaj v to svrho ostrih predmetov (zalasnic).
Po kopeli si ogledamo nohte dojenčka in če je potrebno jih obre-žimo, da se otrok ne bo mogel praskati. Nikdar pa mu nohtov ne smemo pogrizti ali odtrgati. To je nehigijenično, pa tudi nohte lahko na ta način ranimo.
Ko je vse to dovršeno, dojenčka napudraj ob zgibah, ga zavij in položi v posteljo nakar naj dobi hrano.
Tudi spanje je za dojenčka važno. V prvi dobi spi ves dan in se zbudi le ob času južine. Ce se ne, ga moramo zbuditi, da bo imel vedno redno hrano. Saj po jedi takoj zopet zaspi. Če otrok v prvi dobi ponoči kriči, ga ne smemo razvaditi z zibanjem. Če ga pustimo, bo sam od sebe nehal jokati in se tako navadil prespati noč.
Dojenček naj spi v prostoru, ki je miren, zračen, svetel in v katerem ni prepiha.
Večkrat se mati ne more odločiti za to, ali naj da otroku dudo (cucelj) ali ne. če je otrok zdrav, ga nikar ne razvadimo s tem. Saj je duda lahko prenašalka bacilov. Navadno ga privlečemo iz umazanega predala, obrišemo z roko ali v predpasnik, kar često povzroča težke bolezni, kar je huje, kot če otrok nekaj časa kriči.
Drugače je s tem pri bolnem otroku. Dostikrat mu duda povzroči olajšanje in ga zamoti, zato mu jo med boleznijo lahko damo. Pač pa je treba skrbno gledati na to, da je shranjena na čistem in da dela, ki ga damo otroku v usta, ne prijemamo.
12 ef*a2*Of»f
Sem 34 letno dekle, po poklicu šivilja!
1.	Kolikor se spominjam iz moijih otroških let pa do danes, si nisem nikdar želela, biti ifant. Tudi mi žene imamo enake pravice do življenja kot mošlki. Ker nam pa še danes to ne pripada, si jih moramo priboriti.
2.	Ker nimam bratov in sem najstarejša iv družini, tega nisem čutila doma. Pač ipa sem doma prišla v ¡hude .sipore, ker so me hoteli zapostavljati in tega nisem pustila. Vztrajam tudi danes pri tem, da se hočem boriti za enakopravnost žene.
3.	Marsikateri mož smatra .ženo za manjvredno 'bitje in postopa z njo, kot s kosom pohištva. Tako je bil tudi pri nas vedno nesporazum. Vzrok temu je bila iprernala izobrazba v literaturi.
Pariz — Slavolok zmage
4.	Že v zgodnji mladosti sem zelo stremela za izobrazbo. Res je, da sem se bolj težko učila, ¡pa ¡premagala bi bila vse ovire, da mi ni svetovna vojna pokvarila vise moje skrite načrte, ki sem ijih gojila. To je bila zelo težka bol za mojo, mlado dušo, in ni mi ostalo drugega kot, da sem se poprijela šiviljske obrti. V uiteho so mi bile knjige, pri katerih sem našla razvedrilo, tako da mi je neštetokrat to škodovalo pri delu,
5.	Izkušnje, ki sem jih doživela skozi vsa leta, so bile takšne, da ■se nisem mogla odločiti za zakonski jarem. Kaj mi bo prinesla bodočnost, tega ne vem.
6.	Človeška narava je dualistična tvorina —■ napol ženska in na pol moška. Snovanje ¡misli je ¡pri moškem velepoteznejše, pri ženski jasnejše. Nobeden ne prekaša drugega. Nobeden ni sam na seibi popoln. Moški in ženslka sta šele popolno človeško bitje.
7.	V državah, kjer so ženam priznali enakopravnost, sie tudi poročene žene udejstvujejo v raznih poklicih, ker ne smatrajo zasebnega gospodinjstva kot poklic, Tam je družabni red popolnoma drugačen. Tam je zakon res lahko iz ljubezni, ne pa iz materijalizrna. Pri tem tpa tudi ne pozabijo na mladino. Ker vedo, »bodočnost je mladina«. Tam se vzgajajo otroci brez razlike vsi v ,zavodih in bodo res enkrat pravi člani človeške družbe, fi- ha, y» t»n,.ilj ui.^ t* .UsVt t> Siromašne matere ¡morajo vzigajati svoje otrolke same, vsaka po svoji zmožnosti. In zgodi se, da je v svoji materinski ljubezni zaslepljena in pusti oitroku kar bi ne smela. To pa otrokul v poznejših letih škodi.
8.	Če si najdeš sorodno diušo im stremita oiba za istim ciljem, ki ijiu vodi v življenje, se mi zdi, da ni lepšega, kot takšen zakon. Ako pa tega ni, je pa bolje, da si sama.
9.	To kar smo podedovali po naravi, mora biti človeku ¡sveto in se ne da zatrieti ali smatrati za greh. Seveda se mora vse vršiti sporazumno, brez nasilja, v lepih mislih in dejanjih.
10.	V starih časih je bila edina dolžnost žene, idla je bila ilepa» Rekli so ji: »Bodi lepa — in molči.«
Današnje življenje pa ne zahteva od žene samo lepote, temveč tudi pameti in razuma. Treba trdne volje in pa vztrajnosti, če nočeš, da te življenje potegne v isvoj ¡vrtinec, se igria s teboj, kot s kosom zmečkanega papirja. In od tam je težlko najti pravi izhod.
11.	Če'bi jaz mogla napraviti po svoji volji, bi bil prvi ¡moj korak to: da bi vsem enako razdelila dobrine, da 'bi ne bilo nobenega bogataša in nobenega reveža, niti osebnega sovraštva, pač pa bi se vsi veselili življenja. Kdor bi ¡pa prekoračil moj pravilnik, bi bila ipa neizprosna naprami njemu.
12.	Kako pridobiti tudi kmečko ženo, da stopi v naše vrste, in kako
se moramo skupno boriti za mir, svobodo in proti fašizimiu; ako nočemo, da nas bo ta še bolj zasužnjil kot srno že. Slika fašistične Nemčije naj mam zadostuje: Kaj pomeni žena pri njih? Družnost!	s. Mica.
Mnenje 211etne tekstilne delavke:
1.	Ne! Niti pomislila nisem na to.
2.	Da, kratila se mi je osebna svoboda.
.3. Opazila sem, da sta bila vznevoljena radi prevelikega števila porodov.
4.	Da bi mnogo potovala, da bi spoznala tudi druge narode, njihove prebivalce, njih običaje in navade.
5.	Da se ne bom možila, sem sklenila zato, ker se z družinskim življenjem ovira osebna svoboda.
6.	To razmerje je odvisno od vzgojne metode. Lahko je žena več zmožna kakor moški ali pa obratno!
7.	Gospodinjstvo smatram za poklic. Toda v današnjih gospodarskih razmerah je marsikatera žena prisiljena, da si išče zaslužka v industriji, ker moževi dohodki ne zadoščajo za prehrano družine, posebno če je ta številna.
8.	Da se ne, ker se ji krati osebna svoboda!
9.	Ni glavna, ampak samo dopolnilna vsebina življenja.
10.	V prvi vrsti .ie potrebno, da je razumna. Lepota je postran-kega pomena.
11.	Zahtevala bi enakopravnost na vseh področjih svojega udej-stvovanja in da bi tudi drugim pripomogla do znosnejšega življenja.
12.	S sedanjim programom sem prav zadovoljna!
Zaključna beseda k našim vprašanjem
in odgovorom
S to številko zaključujemo vrsto odgovorov, ki smo jih prejeli na vprašanja, objavljena v tretji številki letošnje »Vz. Svobode« Naj nam ne zamerijo tiste sodružice, katerih odgovorov nismo objaviti. Vzrok temu je dejstvo, da smo morali radi pomanjkanja prostora izmecl odgovorov, ki so si bolj podobni, objaviti samo po enega. Prihodnja anketa, po kateri so mnoge bralke našega lista izrazile željo, bo vsebovala manj vprašanj, tako, da bodo prišli lahko vsi odgovori na vrsto.
Glede odgovorov, ki smo jih dosedaj prejeti, je treba reči. da so pokazali veliko življenjsko zrelost naših sodiužic. pravilno idejno usmerjenost, razumevanje težnje po ženski enakopravnosti in socialni pravičnosti ter silno željo po nadanjnji izobrazbi ter spoznanje pomena samoizobrazbe za delavstvo. Tega dejstva smo zelo veseli vsi, kajti zavedno ženstvo je vedno najboljše jamstvo za napredek.
Vprašanja, ki so bolj osebnega značaja in se nanašajo na življenje v družini, so pokazala, kako zdravo gledajo na življenje naše
žene in dekleta. Čeprav so opazde nesoglasje pri svojih stariših ter cesto tudi materino zapostavljenost, vendar zato ni nobena napra-v.la sklepa, da se ne bi omožila. pač pa jo to opazovanje privede do spoznanja, da si je treba življenje drugače urediti, kot si ga je njena mati. Vendar se pa iz več odgovorov vidi. da marsikatera smatra zakon kot oviro pri svobodnem razmahu v delu. To je za delavsko ženo in mater povsem razumljivo, saj ji skrb za družino, včasih pa še delo izven domu vzame toliko časa. da mora popolnoma pozabiti nase in na svoje najmanjše razvedrilo in izobrazbo. A to je za zavedno ženo težko ter jo sili k razmišljanju: ali je prav, da je tako, da nekateri tonejo v izobilju vsega dobrega, človek mora pa stradati najpotrebnejše telesne in duševne hrane? — Zelo pravilno je tucli pojmovanje spolnega vprašanja in zakona. Prostodušen in naraven je odgovor o ljubezenskem in spolnem življenju: Brez ljubezni ni življenja. Pravilno ločijo ljubezen od gole spolnosti. Razumljivo je. da si vse želijo v zakonu soglasja in ljubezni, ki naj' bo podlag 1 zakonskemu življenju. V tem smislu pravi 27letna brezposelna služkinja: »Zakon naj obstoja iz obojestranske ljubezni. Le
tak zakon je priporočljiv. Drugače je bolje, cla se ženska ne poroči.a
Zanimivi so tudi odgovori na vprašanje: Ali naj bo ženska lepa ali pametna? To vprašanje sicer na videz ni kdove kako pomembno, vendar je pa značilno za današnji položaj žene v družbi. V odgtr vorih je značilno in zanimivo dejstvo, da prihaja »intelektualka« do spoznanja, da je za žensko bolje, če je lepa. delavke pa dajejo prednost razumnosti, češ da je le razumna žena enakopraven član družbe, da more le razumna žena koristiti svoji okolici in družbi. Iz teh odgovorov se pač vidi, da se med delavstvom tudi nelepa ženska lahko uveljavi, ter da pride tudi osebno na svoj račun dosti lažje kot pri meščanih, ki dajejo prednost lepoti in denarju ter jim je ženska razumnost cesto v napoto.
Podoba je, da je dosti zanimanja vzbudilo 7. vprašanje: »Ali naj ima tudi omožena žena svoj poklic? Ali smatrate gospodinjstvo za poklic?«. Iz teh odgovorov je razvidno, da se naše žtne pričenjajo zavedati pomena gospodarske samostojnosti in večina je le iz tega razloga za to. da ima tudi poročena žena poklic izven doma. Nekatere so pa zopet mnenja, da ima gospodinja dovolj opravka z družino. zato ne more delati še v poklicu. Vse so pa soglasne v tem. da je tudi. gospodinjstvo poklic.
To vprašanje je brez dvoma eno najvažnejših, a tudi najkočlji-vejšili. Gotovo je gospodinjstvo samo po sebi poklic kakor vsake} drugo zaposlenje, saj dela gospodinja isto. a navadno še mnogo več (vzgoja otrok!) kakor gospodinjska pomočnica, ki jo prištevamo med poklicne delavke. Toda poklic, kakor ga razume napredna
žena, ima za poročeno (in neporočeno) ženo pomen zlasti radi tega, ker ji prinaša gospodarsko samostojnost, katero omogoča zaslužek. Prav v tem je pa razlika med gospodinjstvom in drugimi poklici: Gospodinja je vprežena po ves dan s često zelo duhamornim delom. pri tem je pa materialno popolnoma odvisna od moža in od njegove dobre volje. Če je mož razumen, pravičen in dober, žena te odvisnosti ne občuti kot pomanjkljivost svojega položaja; todet kjer je mož malovreden ali celo pijanec, ki se ne briga za njene potrebe, niti za potrebe otrok, tam žena bridko občuti svojo odvisnost. Posebno je pa hudo za tiste matere, ki morajo biti na svoja stara leta odvisne od svojih otrok. To bridko občutijo zlasti pre-vžitkarji na kmetijah. Spričo vseh teh dejstev premišljajo organizirane žene po raznih državah, kako bi se našel način, da bi se tudi delo družinskih gospodinj nagradilo (s posebnim zavarovanjem ali kakorkoli). Šele na ta način bi se gospodinjstvo lahko uvrstilo med prave, plačane poklice in bi se ženam omogočilo, dc bi se mu z veseljem posvetile. Družba bi morala biti vsekakor tako urejena, da bi imela žena v izberi poklica popolno svobodo, da bi bila v vsakem poklicu tudi gospodarsko neodvisna. Le tako bi se lahko tista žena. ki to želi, popolnoma posvetila svojim otrokom in družini. In to možnost bi morala imeti vsaka žena — Ker vidimo, d i je za to vprašanje precej zanimanja med našimi ženami, bomo o njem o priliki priobčili daljši članek.
V odgovorih je dobil mnogo pobude za nadaljnje delo tudi naš ženski kotiček, kajti želje, ki so jih posamezne izrazile, so vsega upoštevanja vredne, saj kažejo željo po napredku in znanju.
Poljska ima 157 ženskih advokatov in 7 sodnic.
V Avstriji je bil prvi ženski shod 1. 1848. Žene so ga sklicale v znak protesta proti znižanju plač. Tudi delavke, ki niso bile prizadete so protestirale in s tem dokazale svojo solidarnost. Posebna deputacija je šla k ministru, kar pa je ostalo brez uspeha. Zato je delavstvo (tudi možje so bili nr> strani žen) demonstriralo, pri čemer je bilo ubitih 18 delavk in delavcev.
Češka. Skoraj poteče leto od otvoritve »Žen. doma« v Pragi, ki nudi samskim ženam brez razlike stanu, starosti in poklica udobno in poceni stanovanje. Dom je moderno urejen in ima 800 sob, kjer je ženam na razpolago centralna kurjava, električna pečica za kuhanje, pralnica, šivalni stroji i. t. d. Palača, ki lahko sprejme pod svojo streho preko 1000 oseb ima tudi svojo bolniško soho z izurjeno postrežni-co. Tudi za zabavo prebivalk tega doma je preskrbljeno s čitalnicami, radio-apara-ti, koncertno dvorano, kinom. Za sprejemanje moških obiskov pa so odrejene kavarne in elegantne govorilnice.
Da je ta dom res potreben, za to govori dejstvo, da so vse sobe oddane. Cena ni visoka in dom nudi ženam vse, kar danes rabijo v svojem stanovanju.
Ali bi ne kazalo postaviti takega doma tudi pri nas?
Kulta ženske rodovitnosti ne nahajamo samo pri primitivnih narodih Azije in Afrike, ampak še tudi po nekaterih krajih v Evropi. Nedavno tega je beograjska »Politika« objavila opis samostana Svetega Dimitrija, blizu Velesa v južni Srbiji, kamor od blizu in daleč romajo žene, da si izprosijo od mogočnega svetnika otroka, ker žena brez otrok pri priprostem ljudstvu ne uživa nobenega ugleda. To se vrši v tem samostanu pod vodstvom menihov z raznimi ceremonijami: najprej morajo iti trikrat okrog cerkve z belo in rdečo nitjo, ki z njo cerkev trikrat ovijejo. Zatem morajo iti k bližnjemu slapu, ki preko izdolbene skale pada iz višine. Iti morajo skozi votlino za slapom in katero žensko slap pri tem oškropi, se smatra za čisto, katere pa
ne oškropi, je podvržena grehu. Blizu slapa se nahaja velik, stožčast, črn kamen, na katerem mora žena po solnčnem zahodu najmanj eno uro sedeti in je pri tem ne sme nobena posvetna oseba motiti. Po vseh teh procedurah morajo žene v samostanu prenočiti... Dvomim, da bi vse to res kaj pomagalo, ... -	" ali
mistika ima do ljudi silno moč. Saj tako-zvani »zvonci želja« pri nas v Sloveniji (na Bledu in na Kumu) tudi niso nič drugega. Na Japonskem, na Malajskih otokih in v Indiji, so posebni templji z žrtveniki, izklesanimi iz kamna,	. >
■ ki mu ženske darujejo in se nanj vse-dajo, da bi dobile otroka. V Bataviji častijo v ta namen nek star top, ki je že čisto zbrušen od vednega plezanja po njem.
Proizvajalci sladkorja so si na svoji letošnji konferenci v Londonu razdelili mednarodno sladkorno tržišče tako, da sme izvoziti izven države: Belgija 20.000 ton, Nemčija 120.000 ton, Madžarska 40.000, Holandija 1,050.000, Poljska 120.000, Rusija 230.000 ton itd. Jugoslaviji pa sploh niso priznali izvoznega kontingenta, ta.o da bodo naše sladkorne tovarne morale skozi tri leta vsako leto spraviti približno 10.000 ton sladkorja v skladišča, kar bodo gotovo raje storile, kakor pa da bi mu ceno nekoliko znižale. Pri nas uživamo najdražji sladkor v Evropi; če bi mu ceno znižali, bi ga lahko še enkrat toliko sami porabili.
V japonski koncesiji kitajskega mesta Tientsina je japonska policija podkupila neke propalice, da so ponoči izvabljali in metali v reko Kitajce, ki ji niso bili po volji. Kitajsko prebivalstvo je polovilo ob nižjem toku iz iste reke blizu 200 trupel, ne da bi vedelo odkod prihajajo, dokler ni stvar prišla na dan. Pa kaj pomagajo vsi protesti, Japonec razume samo jekleno besedo.
VA&UlitHi nasi/eti
Predmeti iz gumija ne razpokajo, če jih od časa do časa namažeš s glicerinom.
Steklenico od olja najlažje opereš, če jo napolniš s toplo vodo in žagovino in to do-
bro pretresaš. Nato jo izmij s toplo vodo, ki si ,ii dodala nekoliko sode in steklenico oplakni z mrzlo vodo.
Madeže od črnega vina najhitreje odpraviš, če jih za 24 ur namočiš v toplem mleku. nato pa jih izpereš v mrzli vodi.
Važne listine obvaruješ pred ognjem, če jih zaviješ v papir, ki si ga namočila v močni galunovi raztopini. Ta namreč tie zgori.
Kurja očesa odpravljamo na najraz'ič-nejše načine. Uspešno sredstvo je česen, ki ga je treba na drobno stolči in navezati na kurja očesa. Čez nekoliko dni to obvezo odstranimo in z njo vred se odlušči tudi kurje oko. Seveda pa je predpogoj vsakega odpravljanja redno, vsakdanje kopanje nog v topli vodi.
Redno uživanje čebule v pomladanskem času čisti kri in je obenem tudi do-bro odvajalno sredstvo.
Gostilniški gclaž. Navadno znajo golaž le v gostilni dobro pripravljati; doma se le redkokdaj posreči. In vendar ni nič težkega, napraviti dober golaž. V gostilni ga delajo tako-Ie: Namesto masti vzamejo namizno ali olivno olje, katerega pirav močno raz-belijo. Ko je že zelo segreto, stresejo vanj precej čebule, jako drobno nasekljane. Ko je čebula že lepo rumena, ji pridevajo svežega ali vkuhanega paradižnika in puste oboje nekaj časa skupaj dušiti. Nato šele dodajo meso, katerega sedai puste dolgo cvreti, da je lepo opečeno. Končno potre-sejio z moko, dobro premešajo in duše naprej. Nazadnje šele golaž nekoliko zalijejo in pustijo zavreti ter dodajo tudi precej paprike.
Vsaki gospodinji je v ponos, če po-	¡¡¡|
streže družini z dobrim in zdravim	}gj| zajtrkom in da kljub temu varčuje.
To doseže, ako kuha zajtrk s »Kneip-	gg
povo sladno kavo«, katero se dobi	Ig
le v originalnih kartonskih zauL.ii	§§§
s sliko znanega župnika Kneippa!	§H
Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Viktor Eržen v Mariboru. Izdaja in urejuje v imenu konzorcija: Bruno Petejan, tipograi v Mariboru.