411
Kratkočasnica.
Dnarji za not.
Neki kmet se poda po svetu na kupčijo; pred odhodom pa tako-le slovo jemlje od svoje žene: Ljuba babička! lepo uči najne otročiče; glej dobro na hlapce in dekle; skerbi za živino in polje, in če pride not — prej ali slej — ti pustim ta žakeljc dnarjev, da ne boš v zadregi, kje bi kaj denarja dobila; hrani ga tedaj skerbno za not.
Ves ta pogovor je pa neki prekanjen berač pod hišnim oknom na uho vlekel, in kmali potem, ko gospodar odide, stopi prederzno v hišo, ker znano mu je bilo, da ima gospodinja ajdošnico v glavi.
Berač: Dober dan, mati! Kako se kaj imate? Moram doli sesti, da vam spanja ne odnesem. — Pa beraču neljubi inolek ostane v žepu.
Gospodinja: Od kod ste, prijatel? Ali morebiti to, za kar vas deržim?
Berač: Ljuba mamka! Jez sem, jez sem — pa kaj bi Vam pravil, kaj sem.
Gospodinja: Berač!
Berač: Ni res; jez sem — not.
O preljubi moj možček! — si misli gospodinja — kako si pač dobro vedil, da pride not; ti si več ko človek, da prihodnje reči prerokuješ, ko nekdaj rojenice; Bog ve, kaj bi bil not z menoj počel, ako bi mi ne bil za-nj žakeljca denarjev pustil. To je pač živa priča, da me res rad imaš; pa tudi jez ti hočem pokazati, da sem ti pokorna žena, s tem, da bodem tvojo zapoved natanko izpolnila.
Le počakajte malo, not!   Bodem urno žakeljc prinesla.
O j, kako bije beraču serce, ko žena prižvcnklja z dnarmi in mu jih vesela izroči. Takega darii še ni nikdar dobil. Dobivši ga jo  hitro pomete iz hiše.
Cez nekaj dni se verne gospodar domii. Žena mu veselo skaklja naproti, ga objame serčno, in mu začne pripovedovati, kako se je doma godilo; berž mu pove tudi od nota, da je bil kmali po njegovem odhodu prišel, in da mu je dnarje dala.
Mož: Kakšen not je pa bil, da si tako hitro dnarje izdala ?
v
Žena: Beraču je bil podoben; imel je mavho, koš in palico.
Mož: Tak ni not; — not je, če ni soli, če se lonci pobijejo, da ni v čem več kuhati; — not je, če pavec iz čevelja ljuka aH srajca iz hlač vesi.
Žena: Da, da! imaš že prav, ljubi moj! Ravno tak je bil not, pavec mu je iz čevlja Ijukal, in srajca mu je iz hlač visela; saj  si ga morebit srečal, ko si od doma šel.
Mož: Bez te plentaj, baba! Morebiti si res beraču dnarje dala.
Žena: Kaj pa češ? Saj si sam rekel, naj hranim dnarje za not; in berač — on je bil ja not — sem ga vse poprej natanko izprašala, pa je stanovitno terdil, da je not.
Mož: Oj ti nesrečna žena! Kaj te luna terka! Ce te otepem, sam sebe otepem; pa dobro si zapomni, kar ti zdaj. povem: Grem sopet po svetu, in če ne najdem bolj butaste babe ko si ti, pripravi se za smert.
Mož gre in pride v deveto deželo. Ko hodi ogledovaje hiše po ulicah velikega mesta, zapazi dve gospodični, ktere ste iz hiše doli gledale, in ga napoele tako nagovorile: Ljubi mož! kaj pa tako zijate v nebesa; ste morebiti zamaknjeni?
Mož: Ne, ne, drage gospodični! Z nebes sem prišel,
pa gledam, kod bi se verni), da bi prej spet v nebesah bil, ker naglo moram nazaj.
Gospodični: Bodite tako dobri in počakajte enmalo; bi rade vas nekaj poprašale; urno bove pri vas tam doli.
Mož: Kaj pa imate takega?
Gospodični: Ljubi mož! Povejte nama, kako se kaj najnim starišem godi na unem svetu?
Mož: Slabo, slabo. Cerni kruhek in ovsene žganjce morajo jesti; denarjev nimajo, da bi si kaj boljega kupili, ker so vam vse zapustili in niso ničesa saboj vzeli.
Gospodični: Oj ubogi ate, oj uboga mamica! Res, da nista ničesa saboj vzela; al — hvala Bogu, da je eden % nebes prišel, po kterem vam dnarjev za not lahko poš-Jjevc. Ljubi mož! vzamite žakelj denarjev za dobro plačilo seboj, da jih bojo najni stariši za not imeli.
Mož: Zakaj pa ne. To vama že storim; le hitro jih prinesite.
Gospodični mu pritirate velik žakelj denarjev, da ga komaj na ramo zadene.
Zagotovši gospodični, da bode vse lepo odrajtal, jo urno pomete iz mesta in se verne domu.
Žena mu sicer ne priskaklja naproti; al tem več on veselo prižvižga v hišo, rekoč: Ljuba babička! vse ti je prizanešeno; najdel sem bolj butaste ženske, ko si ti, in to t mestu, kjer se ljudje za najpametniše čislajo.
Joško Iskrač.
412