List 46
Koliko zemlje se zgubi po poljskih potih in
stezah.
Glede na poljsko postavo, ki smo jo letos dobili, hočem tukaj le eno nepristojnost ali tako rekoč nemarno napako omeniti, ki se pri kmetijstvu tako pogostoma nahaja in ki toliko kmetijam veliko škodo prizadeva po preveliki potrati božjega dani, to je, ljube matere zemlje ob poljskih potih in stezah, — potrate pravim, ki je sedanji čas gotovo nihče zagovarjal ne bo. V starih časih, ob kterih niso bile zemljistva in kmetijstva še toliko vredne in s takim pridom obdelane, in kterih obdelovanje je kmeto-vavcom še velike stroške prizadjalo, kjer so se pridelkPše po majhui ceni dobivali, in tudi davki niso bili na tako visoki stopnji, kakor dandanašnji, takrat gotovo ni bilo kme-tovavcom tako zameriti, da so poljske poti in steze križem sem ter tje čez najlepše travnike, njive, vinograde razpeljevali, da so si le nekoliko korakov pota prikrajšali, ali se pa blatnih in močirnatih krajev ognili. Se dandanašnji se gojzdje nahajajo, v kterih je vse s poti pre-prezeno, kjer je tako rekoč reč potov kakor dreves, kjer je po troje ali čvetero potov dostikrat blizo eden druzega v kak kraj napravljenih. Na veliko takih potih se nahajajo grabni z vejami in dostikrat s celimi drevesi nalašč prepredeni, da se da čez nje voziti. — Ce gre pot navzdol, ee že močne drevesa sečejo, in zadej kolom pripenjajo, namesti da bi se s cokljami zaverale; pod klancom v pervi kerčmi pa se derva za kozarec cvička puščajo.
Pa gorje takemu posestniku, kteri bi se prederznil, prepovedati takošen pot v gojzdu ali na travniku, ali za-braniti stezo čez njivo ali pa čez vinograd; boljše bi mu bilo, da bi rojen ne bil. Celi okraj ga sovraži. Iz gole hudobije napravijo njegovi sosedje sem ter tje več in širjih potov in steza, in če se on tudi do njih oberne in jim reče: „Ljubi sosedje! sej imate drugo pot; tukaj mi delate veliko škodo; jez moram za svoj svet veliko davka plačati; ta pot ne stoji v nobeni mapi, in je tudi ravno tukaj ne-potreben4*. Al vse to nič ne pomaga; odgovore mu zabavljajo: 5?Mi imamo pot tukaj že čez 30 let, toraj pravico, naj stoji na mapi in v gruntnih bukvah ali ne". Ugovarja se mu, da je bil menda že takrat napravljen, kadar se ni na njegovem zemljišu še nič pridelovalo, ko je še celina in pušava bilo, —  in tako nič ni  opravil.
Taki ljudje, ki tako govore in ravnajo, se derže svoje umišljene pravice, če tudi ne morejo spričati, da sta pot in eteza že 30 let stara; vsi opomini, prepovedi in rubljenja so zastonj, jih na pravo pot spraviti. Skorej bi djal, da taki ljudje imajo zares kosmato vest, in koračijo dostikrat brez vsega pota navprek čez travnike, njive in nograde, kar se v omikanih deželah gotovo nikjer ne nahaja.
Kako pa. če bi zdaj, ko so zemljišča več vredne, ko se od njih večji davki plačujejo in je tedaj treba, da se na vsako ped zemlje gleda, kako — pravim — če bi se po-sestuiki takih zemljišč, čez ktere so potje in kolovozi napravljeni ali steze razpeljane, kodar jih prav za prav ni, na župane obernili,   da   bi pravični možje to reč natanko
pregledali in presodili, ali je pot in steza tu in tam res potrebna ali ne? Ce nista potrebna, bi mogla županija vas-čanom na znanje dati, da tega in unega pota ni treba, da se ne sme več po njem ne hoditi ne voziti, in da stara navada takim potom in stezam ne da nobene pravice, ampak je očitna potreba. Ce bi pa župani tega ne hotli zapovedati, ali pa če se njih zapoved ne spol-nuje, naj bi kanton s k a gosposka k temu pripomogla in to reč dala natanko pregledati, kako in kaj.
Ta preiskava je tem bolj potrebna, ker se dandanašnji le prerado vse verjame, če se je čez kakošen travnik, njivo ali gojzd le nekoliko časa hodilo (kar večkrat kak slab in neskerben gospodar dopusti), da tako mora tak pot ali steza biti, naj je potreben ali ne I
Da pa ni vselej mogoče nepotrebnih potov in steza po pravdni poti odpraviti, vsak kmet lahko razume; tega mi ni treba posebej praviti. To zamore soseska sama, ali pa do-tična kantonska gosposka najlože izpeljati, kteri potje ali steze naj se opuste, kteri pa obderže.
V tej reči imamo pa še to napako v misel vzeti, in ta je: Od sv. Mihela do sv. J u r j a misli vsak, da je ljudem in živini dopušeno, po vsakem travniku, senožeti ali njivi, kodar se komu poljubi, križem sem ter tje hoditi in živino pasti, češ, da ob tem času se nikjer škoda ne dela, če se tudi travnik ali njiva pomandra in potlači, da je gerdo. Dragi moji, to ne velja! Ta misel je prazna. Kdor tako kvasi in travnike in njive poškoduje, bo pravdo zgubil, in storjeno škodo bo mogel plačati, če ga sosed zgrabi. Sv. Mihel ni dal nobenemu pravice, da bi se smel polastiti tujega blaga. Marveč ima sv. Mihel vago, s ktero meri vse pravično in vse nepošteno.