202
Maroniti in Druzi
(Zgodovinska črtioa.)
o lepih Libanonskih gorah, ki zapirajo proti severu sveto deželo. stanujeta dva narodiča: Maroniti in Druzi. Prvi so vneti Kristijani, drugi pa nimajo prav za prav nobene vere, niti krščanske, niti mahomedanske, niti židorske, ampak njihova vera je zmes iz raznih verskih naukov. Ti dve plemeni vže živita
Emir Beiir grozni.
vee kot osem stoletij v vednih bojih ia sovraštvu raed seboj. Nekdaj ni bilo tako. Stari, dedni prebivalci na Libanonu so Maroniti. Ti so vzprejeli hitio Kristovo vero. Ceprav so pritiskali mlnje razkolniki, eeprav so jih preganjali Mahoraedanci, oni niso opešali, marveč ostali so verni in zvesti sinovi sv. katoliške cerkve. Z malim zadovoljni so mirno obdelovali polje po lepili dolinicah, po gorah so pa pasli drobnico. Tako je bilo do 1. 1000. Tedaj je pa prihrulo divje, roparsko plerne iz Arabije ter napadlo miroljubne Libanonske sinove. Ti so bili seveda premagani in morali so deliti dediio zemljo s krutimi Druzi. čeprav je bilo Druzov manj — vseh je sedaj kakib 300.000 — vender so vsled svoje divjosti vedno zatirali
—~<  203  ~—
uboge Kristijane. Najsilnejši krvolok mej druzijskimi poglavarji je bil Emir Bešir grozni. Ta je ravnal tako neusmiljeno z Maroniti, da so se rairni in pohlevni Kristijani uprli njiliovemu gospodstvu in z orožjem branili svoje praviee. Ali siro-
Oblega Djezina.
raaki, ki so bili vajeni bolje plnga in pastirske paliee. kakor pa puške in sablje, morali so se kmalu udati Druzom. In sedaj so Kristijani trpeli še več, kakor poprej. To se je godilo od 1800—]840 leta. Ker je bilo pa mučenje le presilno, pride jim na pomoč avstrijsko ia angležko brodovje ter osvobodi Maronite dru-zijskega jarraa. Oroznega Emira Bešira so odvedli na Angležko v zapor, Maronite
18*
—++<  304  >¦•—
pa izroeili Turkom. Ali ti so se vrlo malo brigali za svojo nalogo, da bi namreč branili in varovali Maronite pred Druzi. Zato so Maroniti prosili pomoči Francozov. Ali to je razgadilo Turke in Druze. Segli so si v roke in sklenili vzajemno zatirati nedolžne Kristijane. In niso se izneverili svoji zaobljubi.
Druzinja.
Kakor so pomagali Druzi Turčinom moriti in požigati po Damasku,*) tako so bili Turki zvesti pomagači Druzom na Libanonu, kjer so požgali Saido in oblegli Djezin. Prebivalci se niso nadejali nenadnega napada. Zato so popustili mesto in bežali na goro v neki gozd. Toda Druzi so drli za njimi; nekaj beguncev
*) Priinerjaj: ,,Abd-el Kader," Vrtee št. 7, letnik 23,
—•<  205  >~—
je posekal meč, nekaj jih je pa pokopalo svinčeno zrnje. Nekoliko sto, ponajveč žen in otrok — je pribežalo v gozd, ker so možje branili Druzom v soteski, da niso mogli za begunei. Ker niso Drnzi mogli prodreti soteske, priplazili so se na okolu in zažgali gozd na vseh straneh. Tako niso mogli Marouiti ubežati srarti. Kdor je bežal, zalotil ga je Druzov meč ali pa.svineenka. Kdor je ostal v gozdu, bil je sežgan, če ue sežgan, pa zadušen od gostega dima. V Deir-el-Kamaru so segnali Turki, ki bi bili morali braniti Maronite, vse kršeanske prebivalce pred vojašnico in jih pregovorili, naj jim izroče orožje. Obetali so, da jih bodo potera branili pred Druzi. Ali komaj so prevarani in zbegani Kristijani izročili puške, vže so Turki odprli vrata Druzom, ki so posekali vse Maronite, zažgali njih hiše in jih oplenili.
Tako so prelivali kri za sveto vero stanovitni Maroniti meseea velikega travna 1860 1. in so spričali, da je za Krista umreti sladko in eastno.
Da so Druzi pravi posebneži, kaže tudi njihova obleka. Možki posnemajo Turke. Pa vender niso popolnoma tako opravljeni. Nikakor ne morejo zatajati, da nimajo pravega domovja. Zato pa posnemajo dfuge narode različnih plemen. In tako nastane tista čudna zraes, kakor jo imajo v veri, tudi pri nošah. Prav dobro jih označuje tudi to, da so vedno oboroženi s puško, samokresom in nožem.
Prav posebno eudno so oblečene ženske. Na glavi imajo tako imenovaiii ,,tandur," neki rog, ki moli visoko nad glavo. Bogatejše ženske iraajo te rogove srebrne in še celo pozlačene. Na ta rog obesajo potem pokrivalo. Navadno je platneno. Spodnja obleka je črna; čeznjo pa povijajo bela zagrinjala. Res so, kakor kaki strahovi, ki jih postavljajo pri nas v koruzo, da plaše vrane.
Kakor sploh na jutrovem, tako se dičijo posebno Druzinje z raznim lepo-tičjem. Vse mora bingljati in cingljati okolo ušes, po čelu in po vratu. Ce je več kovinskih, zlatih in srebrnih pločic porazobešeuib po njej, lepše se ji zdi.
Sploh pa trde, da so Druzi ze.16 gostoljubni. Tri dni sme menda ostati pri njih tujec, in strežejo mu prav dobro. Kadar gre pa iz hiše, in je nehala gosto-Ijubiiost, utegne prejšnji prijatelj ubiti svojega gosta. Zato mi ne bodemo radi okašali njihove gostoljubnosti; raje verojemimo, da je res tako.             Basnigoj