Samotar.
Zložil Anton Medved.
iVlladosti leta je zapravil, v ledino svojo moč vsej al. Človeško družbo je ostavil in krstil za slovo: drhal. V samotnem gozdu je pohajal, spominjal se nazaj, a svet je zunaj rajal veselo kot nekdaj.
Na starem gradu je sameval, šumljal mu je v potoku val, na bukvi je kobilar peval in klical v dol: drhal, drhal! Srce mu gorek čut raztaja. Nazaj bi rad —  — Pokaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj.
Nazaj bi rad, da bi povedal samo enkrat in to samo, da nikdar ni mu svet pogledal z očmi ljubezni v duše dno.
Da nikdar ni------Neumna graja!
Komu ta stok veljaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj.
Samota ni ga pomirila, ne ptičji spev, ne vodni val, a dala tiha je gomila, kar vzela glasna je drhal. Na grob mu nihče ne zasaja cvetic. — Čemu, zakaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj.
Slavec moj, kaj te je gnalo v kraje, večen dan zelene? »Hrepenenje me je gnalo." Kakor tebe — mene.
Slavec moj . .
Zložil Anton Medved.
Kaj si čutil v lepih krajih, kjer ob mirti sanja lovor? „Togo po domačih gajih." Tvoj in — moj odgovor.
Kaj si našel, ko prerano vrnil si se k rodni grudi? „Mraz in gnezdo razdejano. Slavec moj — jaz tudi.
(     OOOOOO^OCOOOOO^OOOOOO    J
Jaz hočem.
Zložil G. Koritnik.
Jaz hočem skrivnosti, jaz hočem moči, ki tajnosti večne odkriva, kjer misel iz večnosti v večnost se zliva in pesem brez konca iz duše kipi.
Daljav nedoglednih, opojnih dišav, draguljev in solnčnega bleska, svetlobe, prostosti brezmejnih planjav, udarcev in groma in treska . . .
Vse, kar je veliko, jaz ljubim močno, življenje in smrt brez izbire — skrivnostno deželo, kjer solze teko z drhteče, razplakane lire!