--------    52    ---------
Iz Dolenskiga.
V  jeseni ko deževje nastopi, ali pa pomladanjski topli vetrovi sneg1 naglo topiti začno, naraste Kerka tako, de jarek prestopi in se četert ure na široko razlije čez cesto in polje, ter ju spremeni v jezero, na kterim Kostanjevica, ki že tako na otoku leži, plava ko Benetke na Jadranskim morji. — Groza in strah obideta vselej mestnike, kadarkoli Kerka naglo prihaja : večidel jih ravno v merzlih časih prežene iz hiš in njih živino iz hlevov, ker se jim do okin v stanice naseli; spere jim polje in kar je na njem gnoja, ga sabo odnese v Banat; in ako dolgo po polji leži, pognjije jim steni.
1. sušca je letaš nar veči višavo dosegla; bila je komolc visoka nad mostam, ki proti Slinovcem derži. Tudi pošta ni mogla pred dnevam oditi. Duhovnik , poklican k bolniku, se je na farovžkim dvorišu vsedel v čoln in prepeljal do cerkve , tam vzemši presveto Telo se je zopet peljal naprej.
V  tem času pa najde preljuba mladost veselja do-velj, tode le takrat, kadar voda vpadati začenja. 2. sušca, ko je voda vpadati jela, mi reče moj prijatel: „Pojdiva Kostanjevčane tolažit/4 Tega si dvakrat reči ne dam, torej se podava na pot. Ko od delječ mesto na vodi zagledava, se nama je zdelo enako černi piki na plavim osredku. Naravnost proti nama priplava čoln s tremi osebami, ki so iz njega stopiJe. Midva stopiva vanj in odrineva proti Kostanjevici. In glej! midva, ki sva druge tolažit šla, se zamakneva v veselje. Velik čoln nama na proti priveslja po krotko se gernečih valovih , in vesela mladost pesmi prepeva, ki so najne serca k radosti ganile. Rada bi bila te krajnske Sirene od bliži poslušala, pa urno šinejo memo naji in se obernejo na drug-o stran. Najni voznik, bivši sam, ni tako naglo kerniti zamogel. Pa ravno ta njegova počasnost nama pride v hasen: od delječ se je soglasje miliga petja po večernim mraku razlegalo tako , de nisva vedila, kaj bi od veselja počela. O, krajnski fantje in dekleta! kako medene so vaše usta, kadar se iz njih preliva sladkih pesem mili glas. Ako so nekdanje Sirene tako nježno in milo pele ko vi, se čuditi ni, de si je bil prekanjeni Odisej ušesa zatisnil, de bi ga njih milo soglasje ne bilo ganilo.
To rosnjinsko jezero, čoln, milo petje in sonce, ki je od nas slovo jemalo, in se še dolgo na vinske gorice veselo oziralo, me je zaneslo v svoji namišljivosti v Benetke in mi priklicalo nazaj uno veselo uro, ko so me trije Beneški fantje v večernim mraku popevaje vozili iz otoka Lido proti „la contrada degli Slavi.u Pa njih petje mi se ni tako milo in nježno zdelo, tudi ni mojiga
serca tako mečilo.    Bog* živi slovensko veselo mladost!
---------------—o—