Defo m hmrfa Od samih besed ne more nihče živeti. Kdor bi kaj takega pričakoval, bi kmalu razočaran občutil, da je bil prevarjen. Besede, ki jim ne sledijo dejanja, so prazen zvok, ki za hip zazveni, potem pa utihne, ne da bi pokazal kakšen učinek. JNSarji so političarji besed. Same besede so jih. Kmetijski JNSarji vežejo v svojem glasilu otrobe, s katerimi pitajo svoje obžalovanja vredne bralce, hoteč v njih vzgojiti neko čudno zavest, predvsem pa zaupanje v bankrotirane laži-kmetijske voditelje. Z besedami dobrikanja združujejo obljube, pri čemer imajo veliko konkurenco v svojih strankarskih sodrugih: gosposkih JNSarjih. Ko pa bi morali ti ljudje svoje obljube izpolniti, povse odpovedo: junaki besede so slabiči dejanja. JNSarji so imeli priliko, ko so bili celo vrsto let na vladi, da bi dokazali, ali rodijo lepe besede tudi primerna dejanja. Pa so ravnali napak. Gospodarske krize niso zmanjšali, denarno krizo so povečali. Z neprestanira odlaganjem plačevanja dolgov so povzročiii, da so kmečki dolgovi naraščali od meseca do meseca. Blagajne naših posojilnic in hranilnic so se do dna izpraznile. Kmetiiski pridelki so bili skoro brez vsake cene. Tako znaio JNSarji v dejanstvu kmetu ix>rnngatl, n*5 več in mč manj, kot. morejo njihovi ljudsko-fi-ontaški zavezniki, marksistični socialisti s hujska- njem in obljubljanjem pomagati delavcu. Kaj pa more delavec v dejanstvu pričakovati od marksistov, dokazujejo kornunisti v Rusiji. * Možje, ki so sedaj na vladi, pa so političarji ne besede, marveč dela. Omlednega dobrikanja ne poznajo, praznih obljub ne delajo. Kar pa obljubijo, to izvršijo. Predsednik vlade dr. Stojadinovič je na shodu v Negotinu vladino delo za kmeta in uspehe tega dela s kratkimi, pa krepkimi potezami tako-le očrtal: »Da bi poživili gospodarstvo, smo takoj znižali davek na kmečko gospodarstvo od 12 na 10 odstotkov. Zemljarino smo znižali za eno petino, ko pa smo videli, da to ni dovolj, smo jo znižali šs za eno tretjino, in tako je imel poljedelec plačati za okoli 400 milijonov dinarjev manj. Dovolili smo plačilo dolžnih davkov postopno v 15 obrokih. Sprejeli smo zakon o razdolžitvi kmetskih dolgov in zmanjšali kmetske dolgove za polovico. Osvobodili smo jih obresti pri zasebnih oderuhih, pri drugih pa smo dosegli nizke obresti po 4 in pol odstotka. Poljedelec ie bil gospodarski suženj svojih dolgov. Država je prevzela nase vse te dolgove. Ona nikrtar ns bo in ne sine biti tako strahovit in brezdušen upnik, Ičakršni so bili ti zasebniki. Kmeli.iskih dolgov je bilo izbrisar.ih za dve niilijardi 700 milijonov dl- narjev. Kmet je moral prej samo za obresti (zadolženih sedem milijard) plačevati na leto okoli ene milijarde pet sto milijonov dinarjev. Danes pa z obrestmi in odplačili plačujejo manj kakor 200 milijonov dinarjev. To pomeni, da _e sedaj dobil kmet še eno žetev na leto brezplačno. Nas tudi to ni zadovoljilo! Z otvoritvijo novih mozemskih tržišč in z dobro notranjo gospodarsko politiko smo povzročili, da cena poljedelskim proizvodom raste neprestano. Pšenica je od 100 din poskočila na 150 din in še čez, koruza od 60 na 100 dinarjev, cena vinu se je zboljšala. Cena paru volov se je dvignila na zavidno višino, skoro v vseh poljedelskih proizvodih se je cena znatno povišala, za 50%, ponekod tudi za 100% in še več. Poljedelec dobi za svojo žetev dva- do trikrat več kot je dobil v dobi prejšnjih režimov. Prej je veljalo pravilo: Dobra žetev, slaba cena. Mi pa smo vam dali enakomerno dobro ceno in dobro žetev.«