Naše kričeče razmere. (Da\je.) Prvoten namen križarjev je bil plemenit, a ti so zaSli deleS pro5 od njega. Za zgolj posvetne zadeve se je naposled vojskovalo, pobijalo in požigalo z ognjem in mečem. Ali ni podobna danaSnja vojska tem križarjem ? Alj se ne bije danes vojska z uma svetlim mečem pismeno in ustmeno samo za zgolj posvetDe namene? NaSa vera je nekaj vzvišenega in plemenitega, ker je sam Bog njen ustanovnik. Naši nasprotniki bijejo boj za življenje in smrt za nadvlado. Kdorsejim postavi po robu, je brezverec, izkušajo ga moralično ubiti z lažjo in obrekovanjem. Ali ni vse to v velikem nasprotju z vero, katero oni učijo ? Ali je naš Spasitelj umrl za posvetno kraljevstvo in nadvlado nad narodi? On je učil: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Ali se z lažjo in obrekovanjem ljubi svojega bližnjega? Ta vrsta vojskovanja mora biti že jako stara, sicer bi ne vedel naslikati svetovno znani Michel Angelo značilne podobe v samem vatikanu: potisnil je te vrste ljudi v — pekel. Današnje učiteljstvo živi v hudih časib. Komaj smo se postavili na lastne noge, nam mečejo polena pod noge, da bi nas pobili zopet na tla. Obupati pa nikakor ne smemo. Bodimo verni, značajni, delavni in Tztrajni! Obrniti se mora sčasoma na bolje, če tega ne doživimo mi, doživeli bodo gotovo naši potomci. Brez vojske, križev in težav ni zmage. Geslo vse Evrope — vsega sveta je »ljudska prosveta". In ta je v učiteljskih rokah! Oba stanova, vojaški in duhovski, sta jako dobro organizovana, zato pa zauživata čast in spoštovanje. Ako bi kdo razžalil kakega častnika, je dvoboj neizogiben. Na isti način hoče biti nedotakljiv dnhovski stan. Ako kdo med njimi propade moralično, se vse to pokrije z molčanjem, z ljubeznijo do bližnjega. Tudi med narodom je ta navada. Nibče se ne upa njibovih pregreh kritikovati, češ, saj so ljudje kakor smo mi. Ako se kdo predrzne kritikovati njih početja v kakem javnem listu, se ga prekolne in prepove svojim vernim brati, ker obrekuje duhovne in je veri nevaren. Njihova glasila pa smejo obrekovati in bližnjemu krasti čast, ker to je bržkone Bogu služno delo. Kdor zna, pa zna! — Vse to smo povedali, da se moramo nčiti od nasprotnikov, kako nam je postopati, če hočemo priti do ugleda in spoštovanja. Kdor se ne spoštuje sam, je podlaga tujčevi peti. Kako pa smo pa mi organizovani ? Dobro, a le preslabo. Imanio sicer okrajna nčiteljska društva, pa kako se udeležujemo njih zborovanj ? Izgovorov imamo polno, ali vsa bo ničeva, ker je nemara premalo zanimanja, stanovskega ponosa in agilnega delovanja. Tudi deželno učiteljsko društfo imamo, a tudi to zboruje ponajvečkrat s pičlim številom udeležnikov. Naša učiteljska nZaveza" ima pa velik pomen. Ta je delavna, zborovanja so dobro obiskovana, ona imponuje s svojim nastopom, pred njo imajo rešpekt naši klevetniki. Pred dvajsetimi leti ni bilo okrajnih uSiteljskih društev, deželnega učit. društva, pa tudi »Zaveze*1 ne, zato smo pa bili npoštevani toliko kakor nič. Nihče se ni zmenil za nas, edini -Učiteljski Tovariš" je prinašal zgolj šolske zadeve, in to je bilo vse. Pisali so o nas, kakor in kolikor so hoteli, vse smo voljno potrpeli, ker smo morali potrpeti, ne imajoč niti svojega glasila. Ni čuda, vsaka reč se razvija le počasi, prirodno in previdno. Takrat smo prišli komaj iz dobe hlapčevanja in suženstva, kamor nas hočejo potisniti nazaj naši neprijatelji, takrat se še nismo zavedali. Med tem časom smo sicer jako napredovali, vendar od prave svrhe smo še daleč. Ako si hočemo priboriti ugled in spoštovanje, ne zadostuje samo vestno, pridno in neumorno delo v šoli in po šoli, ne zadostuje zgledno vedenje posameznika, ampak moramo biti edini po zgledu vojaškega in duhovskega stanu, vsi za enega in eden za rse. Tnkaj naletimo na ovire, na prežalostne izkušnje. Brez stanovskega ponosa, edinosti in medsebojne ljubezni ni ngleda in spoštovanja. Borba za obstanek vsakega posameznega človeka je huda vojska. Vse naše življenje je vojskovanje za obstanek. Žal, da se v tej borbi dogajajo vežkrat dogodki, ki so za naš stan jako poniževalni. Pri vojakih in duhovnikih ni treba klečeplaziti od Poncija do Pilata radi avanziranja, tam gre po starosti in zaslugah, oziroma se vloži prošnja, in vsako drugo protežiranje je izključeno. Kako pa pri nas? Razpisana je učiteljska služba v X blizo mesta in pri železnici. Lepa, krasna šola z elegantnim stanovanjem in stranskimi zaslužki. Mnogo se iih šteje sposobnih za to službo. Vloži se prošnja, obleče v 5rno obleko in hajdi pritiskat kljuke, klanjat se temu in onemn, pazi, da koga ne izpustiš, drngače si izgubljen! Komaj odide ta, je že drugi temu za petami za ravno tisto službo. Za tem pride tretji, četrti i. t. d., večkrat dvajset in še več. Siromaki! Vsakdo gre z upanjem domov, ker gospodje so postali radi takšnih obiskov pravi diplomatje, odgovarjajo dvonmno: ,,Če bo le mogoče, se bomo ozirali na vas." Služba je podeljena nekomu, ki ga v bližini nihče ne pozna, niti nanj nihče mislil ni. Razočaranje, žalost, jeza in sovraštvo sledi temu imenovanju. Prosimo, naj se to kleSeplazenje v prid ugleda učiteljskega Btanu enkrat za vselej konča. Drugi stanovi, vštevši uradnike, pričakujejo rešitev svojib prošenj doma za pečjo, učitelj z bedno plačo mora pa tratiti čas in denar po svetu s poniževanjem — to ni prar! (Dalje.)