245
Dopisi.
Iz Maribora 20. jul. J. V. — Kako lepo slovanstvo v Avstrii napreduje, vsak dobro vidi, kdor pri belem dneva ne spi. Narodna zavednost se od dneva do dneva bolj v našem tisoč let spavšem narodu prebuja: delavni možje in iskreni rodoljubi si prizadevajo ga oživljenega k njegovemu zgodovinskemu poklicu dopeljati. V ta namen so nam vi-sokoučeni zgodovinar Terstenjak temeljito dokazali, da se nismo še le v petem stoletji po Kristusu kradoma v podonavske kraje vrinili, ampak da smo že v veliko stareji dobi za Rimljanov v Noriku in Panonii naseljeni bili. Cem starejša je naša domovina, čem več našincov se nam že je po-tujčilo, tem bolj se zdaj trudimo še ostalemu narodu na noge pomagati. Verli gospod Matija Majar so si že kaj glavo belili jugoslovanske malo različne narečja v en književni jezik zediniti; pa čas še dolgo neče za težko pričakovano pobratimstvo dozoreti. K temu zedinjenju pa bi vseučilišče v Zagrebu najlože pripomoglo, ako bi tako srečni bili, da bi mu deržavno svetovavstvo k njegovi ustanovitvi pripomoglo. Visokospoštovani gospod škof Strosmajer so že enok o ti reči omenili in ako jih bodo tudi drugi veljavni Jugoslovani podpirali, se utegne sčasoma kaj zgoditi. Imenovani deržavni svetovavec Slavonje in Horvatije se tudi na Slovence skerbno ozirajo. Obljubili so nekemu domoljubu, ki se jim je prišel poklonit, da bodo v deržavnem zboru tudi slovenske zadeve omenili, ako se jim poprej oznani, česar nam še manjka v šolstvu, uradnijah itd. Dosti se že je v „Novicah" o vsem tem pisalo, pa nikoli še ni bil za to pripravniši čas memo zdajšnega. Ko sem Strosmajer-jeve govore v deržavnem svetovavstvu besedovane prebiral, so mi veselja solze na časopis kapljale, da imamo Jugoslovani tako modrega zavetnika, kteri z bistro zgovornostjo in živim prepričanjem močno serca tresejo, vse ljudstva z enako ljubeznijo objemaje. Zaupajmo na nje, zlasti ker so pripravljeni tudi za nas besedo spregovoriti, ako se jim želje Slovencov vediti dajo. Gotovo je tudi na Slovenskem mnogo mnogo prenaredb potrebnih. Razodenite jim tedaj, rodoljubi,
246
iz mnogih slovenskih okrajev odkritoserčno vse, cesar nam manjka, da dobimo, kar imajo drugi narodi našega cesarstva !
Iz Karlovca 28. serpnja. — 16. dan t. m. se je nas novi ban nenadoma k nam pripeljal in svoj konak v go-stivnici „k gradu Bieli" vzel. Bil je z veliko slovesnostjo sprejet. Ogledavši tukajšno vojaško kerdelo, se je podal v mestni magistrat in v vse c. k. uredije. Na večer je bila slavnemu gostu na čast velika bakljada z vojaško muziko, in naša pevska družba je popevala mnogoverstne pesmi pod oknom njegovim. Ne smem zabiti, da med horvaškimi pes-mami so naši verli pevci tudi slovensko: „Bratje Slovenci smo" prav lepo zapeli. Celo mesto je na nogah bilo in klicauja „Zivio ban" ni bilo ne konca ne kraja, zlasti ker nam je veselo novico prinesel, da so Njihovo c. kr. veličanstvo ukazali, naj se precej v naši celi kronovini pri vseh uredih narodni jezik uvede. Ta novica je ves narod ginila, in vsak je radosten kričal „živio car!" „živio ban!
Polde Krajnski. Iz Gorice 14. julija. F. S. M—ri. Letina pri nas povsod tako dobro kaže, da že veliko let ne tako. Če nas ktera nesreča nenadoma ne zadene, se ni pomanjkanja bati. To je posebno za gorjane velika dobrota, ki so zadnje leta tako malo pridelovali, da so si mo^li žita kupovati. Sadja bo obilno; le škoda, da se za požlahnjenje sadnih dreves premalo skerbi', ker ravno suho sadje je za zimo in poletje posebno gorjancom v velik dobiček. Zalibog, da je preveč zanikernikov, ki bi hruške in jabelka radi jedli, ako bi jim na smrekah rastle. Ker sem ravno od gora omenil, naj povem še par besedic o novih cestah po iderski in baski dolini, kterih so se, kakor slišim, ravno kar sopet poprijeli. Pričeto je bilo to delo že pred nekimi leti, pa menda brez prave in terdne podlage. Eni so hotli na Krajnsko imeti cesto poleg Idrice, drugi poleg Bače. Delati so bili začeli ti in uni. Vsaki kmet je imel po svojem premoženji primerjen kos odkazan. Cerkljani so jim odkazani del s hvalevredno pridnostjo naglo dodelali, da se lahko iz njih vasi do Ljubljane v kočii lepo peljaš. Delali so še bolj pridno, ker je njim samim v največji dobiček. Ki so od ceste oddaljeni, so godernjali in le prisiljeni delali; res je pa tudi, da ubogi kmet vselej berž po ukazu ne more vsega sam doveršiti; drugih deiavcov najemati, pa mu tudi ni mogoče, ker mu še za svoje potrebe dnarja manjka! Pa tudi s travniki in njivami se pri odmerjevanji nove ceste ni kaj varčno delalo. Tako je bilo naposled vse zaspalo, dokler ni deželni poglavar baron Burger sopet te reči sprožil. Nadjati se smemo, da zdaj pojde delo bolje spod rok, če bo deželna dnarnica potrebne pripomočke dala; drugače bo težko šlo. Ubogi kmetje so že tako zlo obloženi. — Cesta po Bači se je bila pa že v neki melini, dve uri hoda od Tomina, tako uperla, da je niso mogli naprej spraviti. Zdaj nek pa tudi tam sopet delajo. — 24. p. m. so odperli tukaj nov most in novo cesto konec sv. Klare. Imelo bi se bilo to z nekakošno slovesnostjo zgoditi, kar je bilo pa zavoljo nekih zmot zaostalo. Na železnici dela naglo napredujejo; krasen most na Soči bo še ta mesec gotov; res lepo delo, da malo takih. Pravijo, da se bomo 1. sept. že lahko naravnost na Dunaj ali pa v Turin popeljali. — Zavoljo novega vinskega davka so nektere ceste odkazane, po kterih se ima vino v mesto voziti; to kažejo ob cesti postavljene table z nemškim napisom. Ker je goriška okolica vsa slovenska, in vozniki, rekel bi, do enega, terdi Slovenci, mora pač ta ukaz le za Nemce veljati. Ali kaj se čez to malo reč čudim? Saj sem že vidil v vaseh, kjer razun dušnega pastirja nobeden laškega jezika ne zna, laške razglase nabite. Kdaj bo nek tega konec? Kdaj se bo začelo po postavah ravnati?! Sicer bi nekteri kaj radi dokazali, da je slovenščina pri nas 5)in floribus"; zato jim ni nikakor prav, ako se kdo podstopi to tajiti, posebno če je ta po njih mnenji   »služabnik" in ^kopitar, ki sme le čevlje
soditi". Al to je le malopridno odbijanje pravične reči; kdor ima dober namen, ga sme povedati, akoravno še nima diploma. Nikjer ni tako potrebno spodbadati kakor ravno pri nas, da pridemo kamor so nam nove postave pot odperle.
Iz Ternovega na Notranjem 23. julija. A. G. — Po mnogih žalostnih naznanilih iz naših krajev vam pa drage „Novicea tudi nekaj prav veselega povedati imamo. Kar ste ve tolikrat in tako goreče zastran svilo reje pri-poročevale, pri nas saj ni bil glas upijočega v puščavi. Ze čez 4 cente lepih svilnih mešičkov (kokonov) se je letos v naši okolici pridelalo, in večidel že vse po 9 gold. funt prodalo (večidel še za srebro in zlato), tedaj blizo 3600 gld. za-nje skupilo in se za seme nekoliko ohranilo. Gospod Al. Sv., borštnar na premskem gradu, ki mu čast gre, da je to reč tako zbudil, sam jih je prodal 315 funtov. Ravno ta pridni svilorejec jih je lansko leto pridelal 170 funtov, 70 funtov jih je v Istro prodal po 4f/2 gold., 100 funtov pa nekemu zidarskemu mojstru iz Laškega po 3V2 gold., kteri jih je v svojo domovino zanesel, in je, kakor pravijo, več ko 1000 gold. pri njih dobička imel, zato, ker so svilodi (zidni červiči) iz premskega semena popolnoma zdravi ostali, v tem, ko so uni iz drugih semen (tudi iz isterskega) bolehali. Ravno to je pa tudi letos obilo kupcov iz Laškega sem privabilo in ceno tukajšnih mešičkov tako povzdignilo, pa tudi pri nas do sviloreje tako veselje obudilo, da se jih je že letos v Bistrici in Ternovem več na novo sviloreje poprijelo in da se je ravno tukaj spomladi več ko 4000 murbic zasadilo, prihodnje leto pa se jih se več nasaditi namerja. Pač lepa pomoč za naše kraje, kjer nas vsakoletna suša bolj kakor drugod zatira in huda bora poljske pridelke krati, bo v malih letih koristna sviloreja, ako tako veselo, kakor je začela, napreduje; pa tudi za druge kraje naše ljube domovine bila, ako bi ljudje le pomislili, da nobeno drugo delo v tako kratkem času (v 6. tednih) in s tako majhnim trudom toliko dobička ne donese kakor sviloreja,   tistemu,   ki se  je čversto poprime.
Iz Postojne 28. julija. Nekako neprijetno je vselej slišati, da se kaka reč na veliki zvonec obesi in po svetu razglasi, ko bi se bila lahko doma, bodi si po posamezni ali po uredni poti poravnala. Tako se mi je zdelo neprijetno, ko berem v 30. listu „\ovic4; tega leta dopis iz Postojne, ki več tukajšnih reči graja. Al da se resnica prav spozna, je čuti treba dva zvona! Drago postojnsko meso ima svoj vzrok deloma v tacih rečeh, kterih ni sama Postojna kriva; zakaj če stoji bližje Terstu in italijanski zemlji, in se od ondod navzema dragine, ne more sama nič za to. Ce je pa v Postojni sami kaj dragine krivega, naj se zato pomaga po javnih uredih; nočem pa reči, da bi tukaj nič ne bilo treba popraviti. Vendar to bi posebej rekel, da, če se pri kakem kupovavcu v mesnici raje mesa odreže, kakor za dva ali tri soide počaka, mora tisti kupovavec že malo zanesljiv plačevavec biti. Postojnski šoli kaj ji manjka, ali kdaj da ji je kaj manjkalo, dopi-sovavec premalo razloči. Če je bil kdaj zavoljo šibe vek pri otrocih, vsak pameten človek ve, da otroci večkrat iz hudobije bolj vpijejo kakor jih pa boli. Vselej je veljalo, da šiba novo mašo poje; pa res je tudi, da kjer je veliko biti, je malo vžiti. Naj starši sami otroke doma prav ravnajo, bo šola veliko manj dela imela z njih strahovanjem. Nasproti temu, kar gospod dopisovavec o mestni muzi k i piše, menim jez, da bi nam vsi tisti dobrotniki, kteri so sedanje leto mile darove skladali za Notranjce, malo hvale vedili, če bi mi zdaj gole veselice ravnali. Zdaj imamo tiste muzike največ, ki jo berači nam delajo: 55prosim darii! lačen sem! pomagajte nam!" iMestna mu-zika v Postojni se toliko glasi, kolikor ji je mogoče po plačilu; plačilo je po tem, kakor so doneski; doneski pa v sedanjih okolisinah tudi niso in ne morejo biti taki, ka-koršni so bili. Godci godejo, kadar kaj v gosli dobijo, ali kadar se jim kaj piti poda;   lačen ali pa žejin se nihče ne
247
more napihovati. Vendar tukajšoa muzika se zadosti obilno-krat glasi; če je dopisovavec ni slišal, je pri vsem tem vendar svoje storila. — Morebiti se bo komu čudno zdelo, da se v Postojni govori o mestni muziki; zemljopisne bukve namreč Postojno imenujejo le ter g. Pa Pivčani, ko gredo v Postojno, pravijo, da gredo v mesto; je res tukaj več mestnega, kakor v marsikterem tergu na Krajnskem, in pivške vasi deloma kažejo tako zidane hiše, kakor drugod tergi. Prav bi bilo sicer, da bi Postojna tudi po postavi nosila ime mesta, ko se marsikteri slabji kraj na Krajnskem 8 tacim imenom ponaša. Pa na samem imenu, pravijo Po-stojnci, je malo ležeče, če so časi slabji me m o poprejšnih. Ko bi se pa Postojni hotelo kaj več mestnega dati, bi bil to terg vsak teden; potem bi si tukajšni stanovavci ložje in boljši kup dobivali svoj živež kakor zdaj, in Pivčani bi se tudi vadili, kako stvar več pridelovati, ki bi se na tergu utegnila spečati. Sicer se je s teržnim dnevom tukaj že večkrat kaj poskušalo, pa ni hotel nič v red priti. Kaj je bilo tega krivo? bi morebiti kdo drugi vedil bolje povedati.                                                                 Znojemski.
Iz Kranja 28. julija. J. V. — Iz zadujih „Novic" gmo zvedili veselo novico, da utegnemo zares dobiti štiri latinske šole. Da bi se to le kmali zgodilo! Hišo za šole in potrebne oprave bo naše mesto samo v kratkem rado pripravilo in tako se bo hitreje, kakor smo upali, naša želja spolnila. Ni mi treba dobrot naštevati, ki jih bi kranjsko mesto in cela gornja Kranja imela, ako se tukaj vrata novim šolam odprejo; le samo eno reč spomnim. Znano je, da tukaj bivajo Slovenci in da se skoz in skoz po deželi le slovenski jezik govori, tudi božja beseda se le v domačem jeziku razlaga. Mislimo tedaj, da nam ne bodo učiteljev poslali, kteri le iz zemljoznanstva vejo, da so tukaj Slovenci doma. Če se ces. ukaz od 8. avg. 1859, kteri za vse narode celega cesarstva brez izjeme popolnoma velja, še ni spolni!, se utegne le s tem izgovarjati, da je mnogo ptujih učiteljev, ki domačega jezika ne razumejo. Le-sem pa bomo gotovo le može našega naroda dobili. ki bojo kos, uresničiti cesarski ukaz. Pretekli so časi, ko še skor nismo si upali glasno reči, da smo Slovenci; zbudil se je tudi naš narod iz dolgoletnega spanja; oživila se je v vseh persih zavednost svojega naroda in ponosno se zdaj vsak pravi rojak k njemu šteje. In zares! zgodbe vseh časov živo kažejo, da vse narode je le ljubezen do domovine mogočne in veljavne naredila; berž pa ko so to zgubili, jih je v kratkem drug narod v jarm nemarnosti pripravil. Treba je tedaj, da se Bogu da kar Bogu gre in cesarju kar je cesarjevega, pa tudi narodu kar je narodovega! Tako bomo vsi narodi velike Avstrije veseli, in veseli narodi premagajo marsiktere težave.
Iz Ljubljane, Kar je sonce merknilo, ni skor dneva brez dežja, večkrat pa se vlije prava ploha in nenadoma pribuči strašen vihar. Taka je bila tudi v nedeljo okoli enajstih ravno med sv. birmo, da je hotel piš medeničarjem vse štante podreti in so mogli ljudje v šenklavški cerkvi inarele razpeti, ker je veter skozi zgorej odperte okna dež v cerkev gnal. Predolgo deževno in hladno vreme ne obeta na polji nič dobrega, ako se ne bo kmali na bolje obernilo; povedalo se nam je, da je jel krompir v nekterih krajih pokoli Kamnika itd.) gnjiti, da njive smerdijo. Ker se nam je ozimina slabo obnesla — na Gorenskem, kjer polje pozimi ni posebne škode terpelo, daje nasad pšenice le po pol mernika! — bi nas pač hudo zadelo, ako bi nam še jesenski pridelki spodleteli. — Iz Ternovega na Notranjskem se je 23. p. m. pisalo v dunajsko 55Presse", da je ondašnja c. k. sodnija preiskovati dala truplo neke žene, ki je za vodenico umerla, od ktere pa so ljudje govorili, da je živa pečena bila. Čeravno ljudje radi iz komarja narede vola, vendar čisto prazna ni bila ta govorica, zakaj res je, da je prišla ta bolna žena (udova) k svoji sestri lesem, češ, da ji bo tukajšni zrak bolje teknil.   Neka babica mazačinja
ji svetuje, naj se v toplo peč vsede;  to ji bo skozi polt vso vodo iz života pregnalo.   Nesrečna žena res uboga, pa umerje;   zdravniki so našli nohtove na nogah zasmojene in po celdm životu noter do glave opeklin veliko. Mi pa bi svetovali, tako svetovavko le za eno minuto na razbeljeno plošo posaditi,   da   bi   ji   neizrečeno   neumnost   iz   glave potegnila. — Kako treba  bi bilo,   da bi tudi taki ljudje slovensko znali,   kterim  je slovenščina   tern   v peti,   pa si vendar kruh ali čast  s tem služijo,   da pošiljajo dunajskim časnikom novice, ki so jih iz našega lista pobrali, to je, so si jih  iz  njega   prestaviti dali, — nam   spet   očitno kaže   včerajna   „original- korespondencija"   iz   Ljubljane   v „Presse". V ti „korespondenciiu se dopisnik merzi nad so-stavkom poslednjih „Novic": „Reka, kje si?" in svetu laže, da se   v onem sostavku   terja ,   naj   bi na poštah v Milani, Piemontu itd. znali ilirski jezik.   Sembrano neveden mora biti „korespondent", da se je takega kosmatega medveda natvesti dal, — zakaj   da   bi   bil sam   novični   dopis   bral, tega nikakor ne moremo verjeti,   sicer   bi   bil  vidil,   da je gosp. Grajenski le pot popisal,   ktero je iz Varaždina v Reko pisano pisemce obhodilo le samo za to, ker poštar v V^araždinu ni vedil, kje je „u Rieci",   in da je samo temu vso krivdo pripisal,   očitno rekši,   da se kaj takega „godi v domači hiši".    Dokler smo na   domači zemlji, imamo za naše pisma pravico domačega jezika in poštarji naj ga znajo.   To je naš dopisnik rekel in nič drugega. — O arme „Presse", dass man Dich mit solchen Verdrehuugeu behelliget!