VIJOLICE ZA  SENATORJEVO GOSPO
Mira  Miheličeva
Predsednik se je udoibno zleknil na -temnordečih, po novem safianu diskretno vonjajočih blazinah svojega La Salla, model 1941, bleščečega se koit oniks na dopoldansikem soincu. Črna limuzina zmeraj najelegaintnejša.
Priprl je nekoliko utrujene, rožnato zalite oči in zrahljal ude. Relaksacija. Vsato proisto mdnuito, zlasti v iem noirem času govoric, telefonov in radijskih vesti. Tudi globoko dihati, seveda. Izy HosUer-jeva obljubila knjigo o dihalni tehniki jogijev. Ohrani človeka pri močeh lin mladega, čeiprav se on za zdaj še ne more pritožiti. Utrujen samo po prekrokam noči, ko skušal potolažiti svoj roddljnbni strah v objemu starega Fernhahna, ki ni mogel preboleti, da moral »prostovoljno« ustaviiti delovanje Kulturhunda. Danes izselitev nemških pod-ložnikov, toda stari ne pojde, ker naš državljan. Potem prišli še Izy in Iris, vražji dekleti! Ptiprte oči gospoda predsednika so se veselo zableščale. Se nekoliko udobneje je prekrižal noge v brezhibnih čevljih iz črnega ševroja in golobjeisivih ogležnjicah. Njegova obleka in pomladansiki površnik, sešita po angleški modi — Angleži najbolje oblečeni moški — sta dihala hkrati z vonjem po Juchtenu tisto nevsiljivo odličnost, ki je ni imoč kupiti s samim^ denarjem, ker je plod kulture in okusa, kajne, tisto že skoraj poduihovljeno eleganoo, ki izključuje kričeče barve in piriostaški blesk zlatih pečatnih prstanov, diamantnih kravatnih igel in zlatih zapestnih ur. Sicer pa zlate ure tako ne bi smel nositi. Po konkurzu Donavske bainfce je, da se je rešil iz splošnega poloina, položil razodetno prisego, se pravi, prisegel zaradi duševnega miru svojih upnikov, da ne premoire niti dinarja premoženja. Po tistem bi sodni eksekutor lahko kadarkoli izvršil pni njem žeipno rubežen ter mu pobral dragocenositi in denar, zato ima pri sebi iz pirevidnosti samo navadno pokTomaino uro in v liistnioi nekaj borih stotakov — človek s kreditoim tako in tako ne potrebuje gotovine. Tudi njegovi novi La Salle je iz istega vzroka pro forma last njegove dobre prijateljice Libike Draikslerjeve, njegova vila na Bledu prepisana na njegovo sestro, lovski gradič nad Tržičem na dr. Voličiča, njegove delnice Eskomiptne banke. Gorenjske železarne d. d., cinkarne v Dolu itd. itd. pa poskrite pri raznih slamnatih možeh, no, treba je bilo precej dela in razmišljanja, prej ko je vse tako lepo uredil in pospravil. Zdaj njegove poizicije trdnejše kakor kdaj. Vi, ljubljenec bogov, pravi Izy. Rahel nasmešek mu je preibegnil negovani obrar  z
16
izredno belo poltjo, nekoliko poševnim čelom, ploščatim, rahlo ukrivljenim noisom s čutnimi nosndcami, majhnimi usti in lepo oblikovano, ne prevelito, toda emergično hrado — obraz, ki je s svojim vedrim, spo'kojnim iarazoni izdajal človeka s kristalno čiistjo vestjo.
Avto se je nanaglonia ustavil in predsednik je, kakor hi se bil šele zdaj dodobra predramil, široko odprl svetle, nekoliko bolščeče oči pod skoraj belimi trepalnicami. Šofer je izstopil in poizvonil in na drugi strani visokih vrtnih vrat iz kovanega železa z grbom je že stal stari Rob in jih med nadušljivim kašljanjem odpiral. Ruženitna ideja, da moira imeti viilo s stolpiči sredi pairka, s častitljivim hišnikom, ki stanuje v vratarjev! hišici ob kovaini ograji, in z aristokratsko angleško trato, ipo kateri se pasejo srne. Toda tod je stopicala ena sama srna, ki so jo zanjo ulovili in udomačili, pa je v mestu kmalu poginila. Predsednik se je lahno namuznil, ko je pomislil: praMzaprav bi bila tukaj imenitna paša za krave. Toda krava koristna žival, torej vulgarna.
Šofer je znova sedel za volan ter zapeljal avto po peščenem privozu pred senatoirjevo vilo. Nato je gospodu predsedniku odprl vratca in mu s spoštljivim priklonoim izročil škatlo iz celofana, v kateri je počivala ena sama, posebno lepa rumena orhideja. Lahkih nog, z nekoliko navzven obrnjenimi stopali, ki so tako prožno in podjetno moisila njegovo čiloi telo, je predsednik krenil do hrastovih hišnih vrat s starinskiia bakrenim tolkalom, ki ga ni živ krst nikoli uporabljal spričo veliko bolj praktičnega električnega zvonca, na katerega je bil šofer že potzvonil. Milostiva gospa je gospoda predsednika pričakovala in sobarica z belo nagubano oglavnioo, ki ji je dajala videz naidnaravno velike šoje, ga je spoštljivo povedla po stopnicah navzgor, kakor da spremlja celo trumo predsednikov, ki so se bili zlbrali v eni sami osebi — An ires je bil znameniti mož ne samo piredsednik Industrijske zbornice, temveč tudi predsednik Jodkey kluba, predsednik upravnega sveta Eskoimptne banke, predsednik Rudarske združbe Glinica, predsednik itd. itd., ker potegne ena funkcija zmeraj tudi drugo in tretjo za seboj, kakor bi bilo na svetu samo nekaj izjemnih ljudi, ki so zmožni tako breme prenašati in se morajo zaradi tega za vse druge žrtvovati.
Kup zvitih perzijskih preprog pred Ruženinimi vrati taiko pozno dopoldne — kakor bi se kdo selil? Tudi nekaj slik v bogato pozlačenih okv'irih ob steni poleg praznega zaboja. Predsednik si jih je mimogrede ogledal. Oho, Ružena pospravlja svoje impresioniste!
Toda ko je stopil v njeno sobo, ni kazal njegov obraiz nobenega začudenja ali radovednoisti, samo veliko, radoistno navdušenje.
2    Naša sodobnost
17
»Draga Ružena,« je rekel predsednik vzneseno, »kako čudovito zdravi in mladi ste videti!«
Ker sta bila sama, jo je poljubil lahno na lioe, prej ko ji je dahnil poljub na roko. Mimogrede je položil škatlo z orhidejo, za katero se m^u je zahvalila z očarainim vzklikoim, na kr<hki >bonheur du joitr« v slogu Ludovika XV., ki ji je rabil kot pisalna miza in je z ovalno, komaj dve pedi dolgo, toda z bogatimi vdelavam,i okirašeno ploščo za njene potrebe popolnoma zadostoval spričo tega, da ni nikoli pisala pisem, ki bi bila daljša od treh besed.
Stala je sredi sobe tako viisoko zravnana, kot ji je le dopuščala majhna, nekoliko debelušna postava v tesno se prilegajoči zelenkasto-rumeni obleki, in zrla vanj z upadlim, togim, skrbno nalepotičenim obrazom pod zlatorumjenimi laismi, z velikimi srepimi očmi, ki so se zdele v tem shujšanem obraizu še večje. Soba z dragocenim pohištvom je bila polna razmetanih stvari, očiitno je prav*kar neikaj jemala iz omare. Stene so bile prevlečene z rumenim daimaskom, tudi preproga na tleh je bila rumena; zlaito je njena najljubša barva, je pomislil predsednik in hkrati z rahlim odporom opazil, kako rumene so tudi njene beločnice in kako rumena je njena polt pod plastjo rožnatega pudra. Bolna je in stara.
»Lepo prosim, sedite,« je rekla in jKjikazala na chippemdalski naslanjač, prevlečen z gobelinom. Obkrožala se je s samimi stariniskimi predmeti in po meistu se je govorilo, da neki starinar in neki mizar živita samo od tega, da ji prodajata pouarejeuo stilno pohištvo kot pristnO'.
Sedel je. »Vidim, da poispravljate, in vas ne bom dolgo zadrževal. Samo dve besedi...«
Toda očitno je ni zanimalo, kaj ji ima povedati, bila je prepolna lastnih misli in je kriknila, ne da bi mu bila pustila izreči stavek do traja:
»Franjo se odpelje še nocoj v Beograd. Poiklicali so ga, ker je položaj tako resen.«
»Ni vzroka za razburjenje,« je rekel ljubeznivo in mirnoi, toda ravno njegova mirnost jo je še bolj vznemirila in celo ra^kačila. »Ne miisliš tudi ti, da bio vojna?« je zaklicala in zidrzmil se je, ne zaradi njenega vprašanja, temveč zato, ker ga je bila tikala, saj sta se iz previdnoisti vselej vikala tudi med štirimi očmi.
»Mair niste brali poziva, ki ga je objavil predsednik vlade? Vse je v najlepšem, redu,« je rekel, ne da bi bij mogel pritajiti ironijo v glaisu.  »Vlada  je začela opravljati  redne  tekoče posle in  tako dala
18
zgled vseimu prebivalstvu, naj dela in ne premišljuje. Sicer pa ravno prav, da se odpravlja senator v Beograd. Nekaj mu imam. naročiti.« »Ti spet govoriš drugače, kakor misliš,« ga je besno tikala dalje s hladnim zaničevanjem njegove večne previdnosti.
>Jaz, ki sem najbolj resnicoljuben človek?« se je začudil in ji v širokem nasmehu pokazal lepe bele zobe.
Zdaj je sedla tudi ona, potem ko si je z njenim dovoljenj eni prižgal cigareto, in mu je primaknila pepelnik. Vendar ni imela miru, sunkovito je spet Vstala, začela tekati po sobi in se dotikati znanih in nepotrebnih predmetov, ki jih je toliko let zbirala: zlato in črno laki-rainega kitajskega kipca, baročne skrinjice za nakit, zlate emajlirane tobačnice, okrašene s prizori iiz kmečkega življenja po Tenieirsu, porcelanastega amoirja, trinožne japonske dišavnice, lesene gotske madone, sklede iz Delfta, dveh meissenskih papagajev, alabastrne empirske urice, ki je sredi tega semnja ničevosti drobno tiktakala z neko zloveščo neprizaidetostjo. Toda vse te stvari, ki jih je tako draigo plačala in ki ji je zmeraj njihova bližina, njihova množina, njihova vrednost pomenila neko gotovost, neko jamstvo, so imele danes drugačno go-voriccT; bile so nekaj, česar ne bo mogla vzeti s seboj, kamoirkoli že pojde; njen svet, zgrajen iz drobnih in velikih dragocenosti, se je podiral.
»Šoferja sem že poslala z avtom na Golnik po Tanjo,« je rekla. >Franjo pa nama bo jutri telefoniral iiz Beograda, ali naj prideva za njim. Nočem biti tukaj, ko bodo mesto bombardirali!«
PTedsednik je povesil oči. »Jaz na vašem nnestn bi ne hodil v Beograd. Zlasti bi ne vlačil tja Tanje.«
»Toda tukaj bo fronta!« je hifeterično zavreščala^ »Iz Beograda pa se lahko umaknemo z vlado' na kraj, ki bo varen.«
»Če bo sploh kje fronta, je tukaj za gotovo ne bo,« je rekel in nenadoima vzdignil oči, da jo je lahko pomenljivo pogledal. »Na moje informacije se menda lahko zanesete.«
»Ti toirej misliš ...« je negotovo rdkla.
»Mislim, da lahko- ostanete. Mislim, da celo morate ostati, če ste pametni. Pred svojim odhodom pa naj vaim senator podpiše pooblastilo, s katerim ga boste lahko v vseh poslovnih in premoženjskih stvareh zaistopali, zlasti pri »Našem tisku«. Nič ne vemo, ali se bodo še kdaj vrnili tisti, ki odhajajo danes v Beograd. Danes še vozijo vsi vlaki redno, toda ...«
Spet je sedla, povesila oči in ga poslušala, kakoir bi hkrati po-" slušala tudi neki notranji glas, ki jo svari, naj mu ne verjame.
2*
19
»Samo pomisli, kako bi bilo, če bi tvojega moža ne bilo nazaj, ti pa bi pri nobeni stvari ne imela besede, še prodati bi ničesair ne mogla brez njegovega pooblastila.« jo je zdaj začel tudi on zaupno tikaiti.
»Le kaj naj bi prodajala?« je vprašala s luitrim, vznemirjeniim glasom.
»Lahko bi ise ponudila ugodna priložnoist, da bi lahko za velik denar prodala delež svojega moža pri ,Našeim tisku', kar je seveda tudi v zvezi s tiskarno,« je s prikupnim, mehkim glasom dejal predsednik, zroč ji posebno milo in odkrito naravnost v oči. »S tem seveda ne mislim nič koiilkretnega, toda — kdo ve, kam se bo še vse obrnilo? In če bi dobila švicarske fraiilke — oh, kako očarljiva, nevtralna država je Švica, kjer bi vso vojno lahko v miru preživela s Tanjo, ki bi ji planinski zrak samo koristil — toda morda bi lahko celo dobila, če švicarskih frankov me maraš, vse v suhem zlatu plačano, ne m^orebiti v ničvrednih lirah ...«
»Lire?« je vizkliifcmila še bolj nezaupljivo. »Kakor da so že Italijani tukaj!«
»Fronta bo, če sploh kje, na Gorjancih. Vse, kar leži pred Gorjamci, draga moja ...«
»In zlato!« je kriknila. »Kaj tebi mar, če dobim jaz zlato? Ne, pač pa hočeš, da dobim od moža pooblastilo, da boš lahko še povečal svoj vpliv pri ,Našem, tisku'!«
»Draga moja miilostiva, meni ga ni treba še povečati, ne pozabi, da je ,Naš tisk' zadolžen za novo rotacijo pri Eskomptni banki, ki jo jaz zastoipa,m, in ne pozabi, da sem pridobil...«
»Iris! Ne, tega ne pozabim!« je zaklicala in oči so se ji še bolj razširile, ustnice pa besno vzdrgetale. »In z njo si pridobil delež, ki ga ima po očetu! Toda to je bilo od tebe umazano! Mlado dekle, ki bi lahko bila tvoja hčerka, sestrično lastne hčerke ...«
»Moje hčerke!« je užaljeno vzkliknil. »Kolikor vem, nimam hčerke in je nisem nikoli imel.«
»Moja uboga Tanja!« je kriknila, kakor da se ji je to izvilo iz telesne bolečine, in nenaravno razširjene oči so se ji zableščale od jeznih Siolza.
To, da je omenila Tanjo v taki zvezi, je bilo piroti vsem predpisom njunega skrivnega, nikdar izgovoTJenega in vendar trdno zapečatenega dogovora, zapečatenega s tistim, kar je bilo tako nji kot njemu najljubše na svetu — lastna varnost in koirist. Predsednik je svareče Vzdignil belo rdko, vsa prikupna, tako prepričevalna milina mu je izginila z obraza in njegov izraz je postal sovražen in trd. Ljubosumnost. Toda s kakšno pravico? Vse skupaj pravzaprav samo  še kavalirska
20
dolžnost, vsaj kar njega zadeva, in tudi njene zahteve so že zdavnaj saimo materialne vrste. Kristus, vse ji je že stokrat plačal! In še zmerom plačuje, bogu bodi potoženo. Toda o njem res ne more reči nobena ženska, da jo je izrabil iin potem zavrgel; on je bil zmeraj vsem zvest, tudi tistim, ki jih je zapustil. Vse to raizkošje, s katerim se Ružena obdaja in o katerem njen mož niti ne ve, koliko stane. Toda zmeraj mu je dala prikrito razumeti, da bo za Tanjo. Da, vsi ti njeni širvani, korasaini, ferhani in samarkandi, pa dolbro, to navsezadnje niti ni tako slabo naložen denar — perzijske preproge zmeraj obdrže vredinost. In dragoceno pohištvo, krzno, nakit — njenega ape-tita ni bilo mogoče z nioimet utolažiti, kakor da ni zrastla v naj-skromnejših razmerah, v enosobnem. kletnem brlogu s kuhinjo, v kateri se je odigravalo vse življenje njenega dobrega papana, jet-niškega paznika, in njegove družine. Lakota tistih, ki niso ničesar imeli, je vzvišeno pomislil predsednik, pozabljajoč na lastno preprosto poreklo. Toda on je kulturen človdk in ima dušo, Ružena pa nima duše, to je tisto'. Prosim, zdaj si je zapičila v glavo, da mora dobiti prstan s solitairoim, ki je na prodaj pri draguljarju Lettnerju za iz-jemjno oeno 40.000 in za katerega je možu natvezila, da stane samo 20.000, ki jih je tudi od njega izvlekla, on, predsednik, pa naj bi plačal rLi!zliko. Toda če se bodo taki prizori med njima ponavljali, se bo še naprej branil, da bi ji primaknil polovico kupnine, preneumno.
Odkar čuti, da ni več zdrava, in odkar čuti, da ni več mlada, da ji vse uhaja iz rok, jo takole zapuščajo živci, toda prekleto, to ni ddbro, mora se ovladati. Zapičila si je dolge, ostre nohte v dlani, kakor bi jih bila najraje njemu v obraz zapičila. Toda njeni strastni, to-gotni naravi je vendarle vladal preračunljiv razum in ta trenutek je zmagal račun, ravno za toliko, da se je lahko še ujela. Celo nasmehnila se mu je v preveč beli obraz; tisti od njiju boi zmagal, ki bo ohranil mirno kri, in ta misel ji je dala moč, da se mu je lahko še naprej simehljala v obraz, ki je bil pri petdesetih letih še neverjetno dobro ohranjen in mlad, mlajši od njenega; gledala je tega sovražnega tujca, ki ga je zdaj tudi ona iz vseiga srca sovražila, in je skušala dati pogledu svojih nekoč zlatih oči mehak izraz. Toda če se ji je vse drugo posrečilo, to ji ni uspelo, zakaj njene oči so ostale hladne in trde, medtem ko je preudarjala naslednji svoj gib, naslednjo poteizo. Nagnila se je k njemu, ga prijela za roko, ki je bila kakor mrtva, in si jo ovila okrog ramena.
»Veseli me ...« je pričel neprijazno.
Posmejala se je, še zmerom se je imela toliko v oblasti, da se ni poismejala ne glasno ne dolgo, kakor jo je mikalo. »Seveda te veseli,
21
čeprav si to rekel s tako kislim oibrazom, kakor bi te jezilo,« je lahikotno zaklicala, »seveda te veseli, da se iako razuimeva. Toda niidva morava drug drugega razumeti, kajne? In zaupati si morava. Drugega nama ne kaže.«
»Da. Prav imaš,« je olajšano rekel. »Res morava drug drugemu zaupati. Zmeraj «eni hotel samo iisto, kar je bilo itdbi v prid.«
Počasi, premišljeino je izpustila njegovo roko, vstala in se oddaljila za neikaj korakov. Stoječ sredi sobe z nesmiselnim, pozlačenim, ponarejenim razkošjem olkrog sebe in za sdboj, je zirla vanj napeto in tehtajoče, bilo je podobno igri starei, izkušeaie, oikrutne mačke.
»Ti torej hočeš, naj si vsekakor priiskiibim od moža pooiblastilo?«
»Premisli nekoliko in sprevidela boš, da je v tvojem interesu. Tudi na Tanjo moraš misliti,« je potem tilio, disikretoio pristavil.
»Da, seveda,« je relkla še zmeroim hladnoi. »Toda mislila sem, da te Tanja ne zanima. Vsaj ne tolifcoi kalcor neke njene vrstnice. Slišala sem, da je dobila Iris zapeistnioo z briljanti.« Pri teh besedah so ji ustnice znova zatrzale kakor od telesme bolečine in čeprav ni povzdignila glalsu, je v njem trepetal krik užaljenega pohlepa. »Toda nočem te več zadrževati. Zbogom.«
Pomolila mu je koščeno rumenkasto roko z mmogimi prstani, ki so se neusimiljeaio lesketali ko)t njene koviraske oči.
»Zbogom?« Ostrmel je nad sovražnim in maščevalnim^ izrazom njenega obraza, zdaj je razumel, da je nazadnje samo igrala.
»Da, zbogom za zmerom, ti in tvoji nasveti in tvoje ulkane, sita sem vsega skupaj, sita! Ratzen če si nisi premislil.«
»Premislil?«
»Oh, samo glede Lettnerja,« je rekla spet zelo lahlkoitno in se mu umaknila še za nekaj korakov, talko daleč, da se je naslanjala ob okensko zaveso in ga s hrbtom proti svetlobi in z obrazom v senci kljubovalno merila z očmi. »To je za gotovo zadnja stvar, s katero te nadlegujem. Hočem samo, da stopiš tja in jim poveš, da boš ostane^k kupnine za prstan ti poravnal.«
»Toda rekel sem ti že ...«
»Perzijske preproige, slike in sirebrnino boiuo spravili v iklei,< je rekla kakor nekdo, ki se je od znancev in prijateljev že poslovil in slovo tudi že preibolel. »Toda nakit bom m.oTala vzeti s seboj, če bomo bežali, in ta pnsitan je vreden več od vse ropotije, ki jo imam. Rekla sem ti že, da je ta solitaire...« Težko dihaje je premolknila, kakor da ji je beseda solitaire vzela sapo.
»Toda lahlko mi verjameš,« je pomiinjevalnio rekel, »da ti nebo treba bežati, nikakor ne.«
22
»Tebi? Jaz?« je zavpila z inesfcomčnim, zaničevanjem. »Lažnivcu? Podležu?«
»Tiho, tiho! Lahko bi vas kdo sliišal!«
»Vsee.no mi je! Naj vsi zvedo, da si podlež!« Njegov strah jo je opajal, kakor jo je opajala lastna besnoist in drznost. Ze se je je loteval edem njenih napadov, ki se jih je bala v'sa hiša in družina. Rumenkasti obraz ji je bil spačen, iz rumenih oči so Švigali bliski, na ustnicah se ji je prilkazala labna pena.
Zaboga, saj je blazna, je s smrtnim strahoni poimislil predsednik in se ji botel iim.akni'ti iz sobe, toda spoiznala je njegovo namero in se zaletella proti njemu.
»Tudi moj mož naj izve, da si podlež! Saj site hoteli govoriti z njim, gospod predsednik, kajne? Pravkar je pri njem neka njegova nečakinja, toda to vas ne bo motilo, z njegovimi nečakinjami imate najboljše sitike!« Zadela je bila, menda nehote, z rdko ob škatlo iz celofana, v kateri je ležala njeigova orhideja, in škatla je padla po tleh. Pohodila jo je z zmagoslavnim^ krikomi. Cvetlica je obležala tam^ kot neka nespodobno razgaljena, klavrno zdruznjena žival.
Kaj bo še storila! je obupano pomislil predsednik. Ta ženska je vsega zmožna. In sipominil se je, kako je nelkoč napodila iz saloiuiskega voza v vlaJku srbskega generala, ker si je drznil trditi, da je srbska krajina lepša od slovenske, ki je ravno tedaj brzela mimo okna, pri katerem sta sedela. Za generala je bila olajšilna okolnost, da ni bil oborožen, Ružena pa je imela dežnik, vseeno pa se je moral počutiti sramotno, ko je bežal pred njo, prav talko sramotno kakor zdaj predsednik, ki ga je bila prijela za roko in potegnila iz svoje sobe.
Skušal se ji je izviti, toda kakor v kleščaih je stiskala njegovo upirajočo se mehko roko v svojith koščenih, mišičastit, rumenkastih pnstih, preobloženih s prstani, ki so se mu pri tem boleče rezali v meso. Tako ga je vlekla iza seboj, mrmrajoč grozeče psovke, goreč od divjosti in zlobe, medtem ko jo je on venomer milo prosil, naj vendar pomisli, kaj dela. Toda funija ga ni poslušala; furija, ki je bila nekoč prečudovita ženska, zjlata, rožnata, sladka in mehka v skrivnem objeunu. V trenutku sta prišla talko do vrat senatorjeve spalnice, ki jili je sunkovito odpr'la in potisnila gaspoda predsednika čez prag, da je s težavo še kolikor toliko ulovil ravnovesje in obstal tam s svojim običajnim priljudnim, zdaj precej otrplim nasmeškoim okrog bledih ustnic, elegantno se pri klanj al j oč svojemu staremu dobremu prijatelju, kako vam je kaj, go^spod senator? Bolj čutil je, kot: videl, da se tudi Ružema za njegovim hrbtom smehlja; kakor navadno, se je tudi to pot napad besnosti pri nji brez kakršnega koli prehoda isprevrigel v popolno na-
23
sprotje. Z mirnim, vedrim izrazom, kakor da ni še prav^kar besnela, se je satanska ženska lahkotno poslovila od gospoda predsednika in s poudarjeno' obzirnostjo tiho zaprla vrata za seboj.
Senator ni bil sam — Ružena je bila govorila resnico — toda če je predsednik mislil, da bo našel pri njem Iris, hčeriko njegove sestre, se je žalostno zsmotil, zakaj pri svojem stricu je sedela Marina, hčerka Kaizimirja Ravna, na katerega se ni bilo prav nič prijetno spomniti. Sedela je na enem^ izmed nem^ogočih zlatih »taburetov«, ki jih je bila Ružena šele pred kratkim privldkla iz neke starinarnice in so menda nanje v senatorjevi hiši pasajali goste, za katere so želeli, da bi čimprej odšli. Ko so se njene oči srečale s predsedn!ikovim,i, ga je zade] pogled odpora in s>ovraštva in drobne kapljice potu so mu stopile na čelo — moj ibog, kaj ni še dovolj za danes? Bila je zelo bleda in raziburjena, kar tresla se je, in v črnih ciganskih očeh je bilo nekaj tako obsoja-jočega in neprijaznega, da je postalo predsedniku, ki se še zmerom ni bil čisto znašel po prizoru z Ruženo, skrajno mučno. Mar se je prepirala s stricem? Ne, njega, predsedinika je tako ubijalsko gledala. Bliskovito je dojel nemogočo situacijo in čeprav se je bil v resnici nameraval še pogovoriti s senatorjem pred njegovim^ odhodom v Beograd, je presodil, da bo vecndarle najbolje, če za zdaj iz te hiše izgine, torej je še zmerom priklanjajoč in smehljajoč se dejal, da noče gospoda senatorja motiti in da bosta morda pozneje...
Senator je vzdignil roko z nedoločnim giboim, ki ni kazal, ali ga hoče odsloviti ali zadržati, sicer pa si zastran tega bržkone še sam ni bil na jasnem. Ležal je v velikaniski dvojni zakonski postelji, v kateri Ružena že zdavnaj ni več spala poleg njega, ker je raje prenočevala v svojem, »boudoiiru«. Temnomodra, skoraj črna svilena pižama je še poudarjala koščeno, bolestno razorano obliko njegovega sivega obraza s kratko pristriženimi angleškimi brki in rahlo sivečimi plavimi lasmi. Ti- so bili gladko, skrbno počesani ob visokem, širokem čelu z na-mrščenimi košatimi obrvmi, ki so se stikale nad drzno obokanim orlovskim nosom in zastirale njegove izrazito modre oči s težkimi, utrujenimi vekami. Debela »habsburška« spodnja ustnica je prehajala v drobno brado, ki je nad shujšanim vratom in ozkimi prsi razodevala več omahljivosti kot energije. Na omarici poleg postelje soi se kopičila zdravila, praški, pilule, tablete, ki jih je bilo zoper vsakovrstne težave treba zauživati po nekem strogo določenem redu, ne da bi se bilo senatorjevo stanje zaradi tega kakoi^koli iizboljšalo; vendar je to pač sodilo k boju zoper bolezen ali pravzaprav celo zbirko bolezni, ki so miu jih naprtili zdravniki, odkar je bil dovolj ugleden in bogat, da se jim je zdelo vredno zanimati se zanj s posebno skrbjo. V bistvu pa
24
to ni bilo nič drugega kot hoij med krihkim, nemočnim teleisom, ki se je na vse načine hotelo izmuzniti, in senaitorjevo voljo, ki je kakor neka tuja dblast holeta telo pnisiliti k pokorščini, se pravi, k neskončno dolgim uram. političnili sestankov, dela v redakciji, govorov, nastopov, shodov, pogajanj in napletov, pnisilliiti k neiki 'mrzlično pomembni dejav-noisti, ki se je temu neodp^irinemu, cbčutljiveimu telesu upirala; telo pa se je potem speit in spet maščevalo tako, da je kratko malo obležalo v postelji za nekaj ur, nekaj dni in celo' za nekaj tednov, čeprav mu volja tudi tam ni dala miru; za širokim, odločnim čelom nad slabotno brado je vztrajala neutrudna predsitava, da bi se brez teh govorov, teh sestankov, teh olankoiv in napletov življenje vsega naroda ali vsaj njegovega dobršnega dela moralo ustaviti, in da t:elo nima pravice do miru, ker senator ni sam svoj gospodair, temveč služi nekemu višjemu smotru. In tako je glava na shujšanem vratu nad ozikimi upadliani prsi neizadostno hranjenega človeka, podprta z bilaizniimi, miislila, govorila in raizpravljala dalje in tako je senator sprejemal politične in po-slovne prijatelje kar leže, da se itudi predsednik ni niti malo začudil, ko ga je ob tej že precej pozni uri našel v postelji.
Na om^arici je zadaj za izdravili stala v prepirostem črnem okviru velika povečaina foitografija seinatorjeve edine hčerke Tanje, morda sedemnajstletnega dekleta z goščavo puhastih isvetlih las okrog skoraj boleče nežnega obraza mlade nune. Le kje je Tanja, ki so jo varovali pred vsako ostrejšo sapico, dobila boleizen na pljučib? Zdaj je že pol leta v zdravilišču in njena tiha, plaha navizočnost manjka senatorju, ki je ta tremuitek z bežnim, toda ljubečim pogledom ošinil njenoi sliko, nesnovno krhki, nelepi obraz z zamaknjenimi mirnimi očmi. Kako jo ljubi, je pomislil predsednik, še zmeroim se simehljajoč z vajenim priljudnim nasmetškom, ki se je že njemu sameimu v teh okoliščinah začel dozdevati neumen. Zakaj okoliščine so bile mrzle in neprijazne in so kar vpile po umiku, ki pa mu ga je Marina preprečila, ker je vstala, naglo stopila k njemu iu rekla:
»Moj oče umira. In vi ste kriv;i njegove smrti.«
»Moja draga mlada dama,« je pomirljivo rekel predsednik, potegnil odišavljeno rutico iiz žepa in si z njo obrisal potno čelo.
Navsezadnje pa tudi ni bila več t^ko mlada, ko je tanka in prožna kot šiba, ki bo zdaj zdaj švistnila po ziraiku, stala tam pred njim vsa napeta od mržnje, držeč v roki pomečkan, večkrat pregaiijen in spet zravnan kos papirja, na katerem je bilo poznati sledove dima, kakor bi ga bil nekdo že vrgel v ogenj in nato zadnji trenutek rešil. Bilo ji je menda sedemindvajset let — pri ženskah tega seveda nikoli natančno ne veš — in zakon s tistim klaviristom Izmajlovom, ki ji je bil pobegnil
25
in ise zdaj (klatii po svetu s trebutom za kruhozn, ji ni v nobenem pogledu koristil, toda iseveda, razvajena gospodična je marala imet:i svojega uimeitnika liin brezuimni Kazimir je vse to plačeval. Stala je tam bleda, toda z rdečimi pegami na vieoikiih ličnicah — preidisedniku niso ugajale talko suhe in črne — toda vljudno in razum^evajoče se ji je smehljal, moigoče so vse ženske v tej družim nekoliko blazne.
Brez besede mu je imoldla tiisti papir — pismo — očitno je hotela, dia ga naj prebere, in predsednik, ki je bil zmeraj tako poizoren do vsake dame, čeprav bi o Marintiii iravno ne mogel trditi, da ustreza njegovim pojmom o damah, ji je list vzel ter ga pričel brati, držeč ga precej daleč od sebe, zakaj bil je že nekoliko daljnoviden. Bilo je to pismo, ki ga je bil njen oče piisad bratu senatorju in v katerem je kar imrgolelo obtožb zoper njega, predsednika, ki se mu je imel Kazimir vendar zahvaliti — nehvaležnost grdo plačilo sveta — da ga je izvlekel iz njegove zadnje zadrege, ko mu je Eskomptna banka že hotela vratt zadrgniti, pa je oin, predsednik, iz same obzirnosti do senatorja stvar zigladil, seveda, če je pri tem^ dobil Kazimirov Baker d. z. o. z. nekoliko ceneje, pravzaprav na pol zastonj, mu tega nihče ne more šteti v zlo
—  kupčija je kupčija — in banka bi bila taiko in tako vse na boben pognala, kajne, je bliskovito razmišljal predsednik, medtem, ko je begal z očmi po vrstah, napisanih s Kazimirovo nekoč enakomerno, zdaj trepetavo pisavo. Bil je ireisnično užaljen, ranjen v svoji dobroti
—  tudi dobrota ena njegovih neštetih slabosti — in ji je hotel pismo, ne da bi ga bil do kraja prebral, vzvišeno VTuitii.
»Nisite vsega prebrali,« je uporno zaklicala. »Tistega o svincu, za katerega ste ogoljufali državo!«
»Moja draga mlada dama, vaš oče je nasedal raznim ...«
»Moj oče ima dokumente, dokaze, ki jih doslej ni objavil iz same obzirnosti do ...«
»Do mene? Menda ne boste trdili, da je hotel biti do mene obziren?« jo je vprašal predsednik z nedolžno zlobo, z mačjim nasmeškom na belem ljubeznivem obrazu, s pretkanim pogledom v očeh, ki so govorile: saj se razumeva. Toda mogoče jo je še bolj zniedel senatorjev glas, ki je za njenim brbtom tiho, skoraj boleče poklical: »Marina!«
Obrnila se je, ne da bi stricu pogledala v oči, celo zamižala je, kakor da noče nečesa videti; kot slepa je iztegnila roko proti njemu in ta dehteča roka je mogoče izražala neko prošnjo, neko negotovost, nekakšen sum, ki ga ni bilo mogoče izraziti v besedah. Toda njena roka se ga ni dotakmla, dotipala se je samo anožja njegoive positelje, kaniior je Marina sedla. Potem je sedela (na sftričevi postelji in trdo, suho gledala predse.
26
Predsednik je mučno pomežiknil in vnovič uprl daljnovidne oči v ipiismo. Mogoče je Kazimir vedel za več stvari... Na koncu pisma je pisalo: ». .. recte Propagandni iond za koroškii plebiscit in Visokošolslki fond, in to je vsega skupaj zneslo dve sto milijonov SHS kron. Torej delnice TPD, delnice EsJcomptne banke, Unionske tiskartie, nakup Ljubljaniske tiskarne . . .«
»Klerikalne marnje!« je besno vzkliknil predsednik, ki mu je nasmešek končno vendarle zmrznil na obiraizu. »Stokrat pogrete in stoikrat ovržene!« Toda tam. je še pisalo: »In tudi tebi osebno- je Bergant prizadejal največjo krivico, ki jo je mogoče...« Tukaj pa je bilo pismo pretrgano. Karkoli je hotel Kazimir še povedati, je ostalo neniapisano — in predsednik je iz srca upal, da je resnica, kar je rekla Kazimi-rova hčerka, da namreč njen oče uimira; npal je, da ne bo mogel nikdar več odpreti ust ali vzeti v roke pero.
»Manina,« je spet poklical senator iiho. »Ti veš, da bom^, karkoli se zgodi, vedno skrbel zate in za svojo mater. Za primer, da se mi kaj pripeti, pa sem v oporoki ...«
No, za to oporoko mora izvedeti Ružena, je ponlislil predsednik, vmnikajoč se piroti vratom — zdaj je bila pot prosta. Še enkirat se je priklonil, še enkrat pogledal v slovo senatorja, ta pa se je iznad glave milade, suhe in živčno ihteče ženske nenadoma zasrepel vanj s svojimi zelo modrimi očmi, ki so bile videti doslej samo zelo prazne, zelo utrujene. Toda za to hladno, mjodro se lesketajočo praznino je nekaj tlelO', prvič je opazil predsednik v njem izraz, ki je pričal, da ve senator veliko več, kakor je doslej hotel pokaizati. Strela, ko bi hotel biti hudoben, bi ga zdaj lahko vprašal, koliko« so znesli procenti od svinca, ki so jih tedaj on in njegovi pirijatelji dobili, da so lahko kupili Ljubljansko tiskarno in začeli izdajati svoj časnik? Tega menda še ni pozabil, čeprav ni hotel nikdar vedeti ničesar drugega, to je zadostovalo za njegovoi vest, bodi že, da je bilo lalhko ali težko' breme. Toda ali sluti, kam je meril Kazimir z zadnjim, neddkončanim stavkom svojega pisima? Vendar je zdaj ugasnila komaj zaznavna izdajalska iskra, ki jo je prižgala neka strašna resnica v senatoTJevih očeh, in njegove ustnice, bde kot papir, negibne kakor ustnice iz mavca na posmritni maski, mrmrajo predsedniku v slovo: »Pridite mogoče pozneje! Ali pa se bova doibila v kavarni. Mojega brata je davi zadela kap. Toda zdravnik pravi, da utegne še okrevati...«
Upajmo, da je to rekel samo v tolažbo Marini, ki si je zakopala glavo v dlani in jo še zmerom stresa živčno, suho ihtenje. Našla je torej neke doktimente. Predsednika se je polastila zoprna razdraženost, čeprav je  nesmiselno, da  si  dela skrbi, senator jo  bo že  spravil  k
27
pameti. Vsekakor nima predsednik tukaj ničesar več opraviti. Še einkrat je mehanično pokimal senatorju, naglo zaprl vrata za seboj in prav talko naglo stekel po stopnicah v vežo. Senator moira pregovoriiti Marino, naj dokumente izroči njem^u, svojemu stricu, zakaj zmeraj bi se lahko našel kdo, ki bi jih hotel izrabiti, čepraT zdaj ni pravi čas za to; ta država, ki naj bi jo bil on, predsednik, ogoljufal — bože, kako proisitaška beseda! — se podira in le kdo ga bo klical na odgovor? Ce bodo dokumenti spravljeni pri isenatorju, pa jih lahko vzame Ru-žena in da njemu; v njegovem, predsednikovem safu bodo še najbolj na varnem, in Ružena mu je že velikokrat napravila podobno uslugo. Toda nikdar zastonj!
Ko je predsednik sedel spet v La Sallu, je velel šoferju, naj ga odpelje naravnoist k draguljairju Lettnerju. Ogledal si je prstan s solitairoim, ki je bil v resnici vreden svoje cene. Na vizitko je v naglici napisal: »Stvar pri Lettnerju uredil, kakor ste želeli. B.«
Potisnil je vizitko v omot, na katerega je napisal Ruženino ime iin ga že hoitel oddati šoferju, naj ga odnese senatoirjevi gospe ter ji ga osebno izroči. Toda ženski ne moreš poslati sporočila tako suhoparno; navsezadnje ni šlo samo za poslovno zadevo. Ce je prav premislil, je šlo za veliko več. In seveda je bil zmeraj kavalir — spet ena njegovih slabosti ali pravzaprav odlik — torej je zaklical fantu, naj zapelje pred ovetličartno, kjet je navaidno naročal svoje šopike.
Neanara ni bilo v vsem mestu človeka, da bi znal bolj uporabljati in sestavljati govorico, ki jo lahko iizrajziiš s cvetjem; dobrikal si je, da je v njem nekaj umetnika; seveda je vplivalo tudi to, da mu ni bilo žal denarja. Cvetličarka ga je že dobro poznala. Toda medtem ko je izbiral, se je spomnil, kako je Ružena pomendrala orhidejo s zlatim ženisikim, mesojedim cvetom, kakor bi bila pohodila živo tekmico, in spreleteli so ga rahli srhi gnusa. Za orhideje se ne bo mogel nikdar več navdušiti; pretirano rafiniranih stvari se naveličaš kakor žensik, ki ne znajo biti več preproste. V široki stekleni posodi na prodajalni mizi so vonjale vijolice. »Te niso iz rastlinjaka,« je rekla cvetliičarka. »Te so še prave. Poduhaj/te, k^ko dišijo! Oh, gospod predsednik, ali mislite, da bo res vojna? Danes so zaprli šole...«
Da, prave, prepToste, ljubeznive vijolice. Saj je že pomlad. Vrnimo se k naravi! je nekam otožno pomislil gospod predsednik, ne da bi se bil zmenil za cvetličarikino vprašanje, in naročil, naj pošljejo senatorjevi gospe velik šopek vijolic, na katerega je pritrdil svoje pisemce s sporočilom,, da je zadeva s solitairom urejena.
(Odlomek iz romana) 28