3 nč. mm,9St i
33. številka.
Izdanje za> torek 17. marca 1896
(v Trstu, v torek zjutraj dne 17 marca 181)6.)
Tefeij XXI.
„EDINOST"
izhaja po trikrat na teden v šestih izdan jih nb torkth, četrtkih
in	Zi jfranje izdpnje iz-
haja ob (i. uri zjutruj. večerno jih oi> 7. urt veror. — Obojno izdanje stane : za Jeden mf.;ec . f. 1.—, laven Avstrije f. 1.60 za tri mesec , . „ 3.— „ „ „ 4,o0 za, pol let* . . . 6,— . , » IK v«« lnto . . p 12.— , i „l*1 —
Naročnino Je plačevati naprej na naročbp brez piiiozeno naročnine se uprava ne
ozira.
Posamični) številke ne dobivajo v prodajal nioah tobaka v lrstn po a nvč., izren Trata po A nvć.
OifbiSr s« raiuuv j>g, Turifu v iKitit'i naslovi- z debelini črkami se plačuje pro«tor. kolikor obRejra tiavndr.ih vrstic.
Poni it n a. rtfjmrrnico ivt javne zahvale, do.
rnaČi o^lani ird.ee r '-anajo po pojfodVd.
Vsi dopisi nuj ne poflUjajo uredništvu nlicn Caflerina 13. V Kako pi*-mo ranr? biti frankorano, ker uefrankovan« ne n^ nproj3nmjo. Rokopisi se no vračajo.
M«> očniiio, r«kia«aacij»; sn --njlate spr<-joroa n pr avniHtvo ulica Molino pu-colo hčr. 3, II. nadst. Naročnino in oglase je plačevati loco Trst. Odprto reki c<ie »o prosta pOfi'.'ii'ift.
Glasilo slovenskega političnega druitva za Primorsko.
■„V edf/HM« J« nidr1'.
0 našem šolstvu.
Ne vemo sicer, da-li je res tako, ali mogoče je že, da je tudi takih čitateljev med nami, ki nam utegnejo očitati, da se vendar prepogosto in prezaporedoma bavimo z jednem in istim predmetom — z našo šolo! Na taka očitanja bodi odgovor le ta, da se bavimo in se bodemo bavili z šolo, kolikor koli bode le mogoče, ker ne moremo in ne smemo zatiskati svojih oči pred resnico, da je od vzgoje mladine zavisno vse mišljenje in čut8tvovaiye naroda, torej tudi — bodočnost istega. Saj je poleg domače hiše, poleg ljubavi in •krbi ljubeče in skrbeče matere ravno šoli in jedino šoli poverjena velika, težavna,, a za kakovost naroda odločilna naloga: vzgoje naše mladine.
Zadovoljilo nas je, da so naši zastopniki tudi let«s — kolikor so jim dopuščale neušečne okolnosti — pojasnjevali nase odnošaje in potrebe, toliko glede na ljudsko, kolikor glede na srednje in visoko šolstvo. Žal, da vsi ti govori, vsi argumenti, vsi kakor beli dan jasni dokazi navadno nimajo nikacega vspeha, in če ga že imajo, je tako neznaten in malenkosten, da ni v nikakem razmerju z našimi potrebami.
Vendar pa nismo hoteli reči s tem, da naši poslanci govore zastonj. O ne! Njih govori in njih pojasnila imajo vsikdar in svojo stalno vrednost. Ako naših poslancev Jnoče čuti visoka vlada, jih pa čuje — narod! Po čitanju dobrih govorov narod spoznava svoje potrebe in svoja prava in po takem spoznavanju dozoreva politifiki. A to bodi ravno naš cilj: politiška dozori te v. Politički dozorjenemu narodu se ni bati pogube tudi ob najnevsečniših okolnostih.
Zato menimo, da je dolžnost vsemu slovenskemu novinstvu skrbeti za t«, da se kolikor le možno razširi med narodom, kar govore naši zastopniki na Dunaju. Tega načela se držimo mi, ne glede na to, da-li se dotični poslanec prišteva na-
PODLISTEK-Pravdar.
(Konec.)
Nato hotel je nasprotni doktor dati prodati del Kožuharjevega posestva, a Klin je plačal iz svojega žepa zahtevano svoto doktorju, za katero svoto se je Klin zopet intabuliral na Kožuharjevo posestvo. Ta zguba bila je Kožuharju strela, ki je udarila v slamnato streho. Jako poparjen je bil, a vse zastonj. Kožuhar je in lo še pravdar, kajti dr. Klin ni zahteval zdaj več nobenega rednega plačila, ampak samu intabuliral se je takoj za vsako zasluženo svoto. Kožuhar pa je ostal Kožuhar : ne bi bil zdrav, in ne bi mogel živeti, ako bi se ne pravdal. „Jaz bodem že plačan, saj vendar vem, s kom imam posla", bile so navadne besede dokturjeve.
Kožuharjevo posestvo bilo je pred leti skoraj najboljše v vasi; a če mačka ni d^ina, so miši dobre volje — tako se je godilo tudi pri Kožu-liarjevih. Hlapci in dekle gospodarili so po svoji volji, kajti gospodar je imel dan za dnevom, leto za letom, dovolj posla z doktorji in sodišči. Ni čuda, da je posestvo Kožuharjevo jako pešalo; in ob vsem tem bila j-; ravno zadnje leto jako slaba letina, da, tako slaba, da še za doni so pridelali
šim ožjim somišljenikom ali pa ne. Ako je povedal kaj dobrega, kar hitro med svet z dotičnim govorom ! Narod naj izve, kako se branijo na Dunaju njegove koristi!
Pa še v nekem drugem pogledu je dobro, da javnost pozna govorjenje in delovanje svojih zastopnikov gori v poslanski zbornici. Dobro je to, za prepotrebno kontrolo nad poslanci. Tako se lahko in najprej uveri narod, kadar se dela po-slančeva doma in morda tudi na Dunaju ne ujemajo z njegovimi besedami 1 AH z drugimi besedami: narod lahko sodi in ocenjuje svoje zastopnike. — Korist je torej dvojna od kolikor le možno točnega in — pripomočjo vseh slovenskih novin — raz-sežnega priobčevanja govorov naših deželnih in državnih poslancev: narod se uči, da potem lahko — sodi I
Žal, da tudi v tem pogledu, kakor v mnogih drugih, neizmerno grešimo mi Slovenci, ko tudi delovanje ptslancev na Dunaju le preradi sodimo raz nizko — oh, kako nizko! — stališče našega domačega prepira. Stranka na desnem bregu Ljubljanice potajuje kolikor le možno delovanje poslancev-somišljenikov stranke z levega brega ; a na levem bregu se ničesar ne boje bolj, nego tega, da bi narod izvedel, da je koji poslanec z desnega brega rekel kojo — pametno!
Kolika krivica in kolika škoda! Ako že nikakor nočemo iskati onih toček, ki nas združujejo, pa vsaj takrat kažimo se složne in jedine, kadar nas stvar in nrav sama sili skupaj! Vsaj takrat ne smemo soditi poslanca z nizkega stališča našega domačega prepira, ko je govoril o stvari, ki se ni malo ne dotika tega prepira, pač pa naše ukupne stvari, življenskih koristi vsega naroda, ne gledč na razliko v politiškem mišljenji in na osebo govornika. Ako je govoril pametno, ako je govoril tako, kakor mora govoriti slovenski patrijot, ako se je potegnil za stvar, ki je draga in vzvišena nam vsem : potem moramo izjavljati soglasno, da je govoril iz srca — nam vsem!! Le tako more priti do soglasne mauifestacije na-
----------------■ ■■... .	■ III !■■■■■. II.. ..II.
premalo. A vse bi še bilo! Kar jo pritisnila kuga in pograbila skoraj vso živino, kar jo je imel Kožuhar. Kožuharjevo lepo premoženje je padlo tako za par tisočakov.
V tej nezgodi sedel je naš Kožuhar doma, za mizo, ter premišljeval ravno neplaćene račune Kar je stopil pismonoša v hišo, da mu izroči priporočeno pismo. Kožuhar je takoj spoznal po pisavi, da je to od doktorja Klina. Prebravši pismo postal je Kožuhar ves bled in potem je menjaval vse barve na svojem obrazu. A kaj je neki pisal tisti sladki doktor ? Naznanil je Kožuharju v pismu, da jako potrebuje oni zasluženi denar, kar ga je intabuliranega na posestvu Kožuharjevera, in da mu je žal, da ne more čakati dalje.
Ves poparjen stopil je v pisarno doktorja Klina, skoro ni vedel kaj govori. Le pismo dok-torjevo šumelo mu je po glavi. In ko je videl, da je oni poprej toli ijubeznjivi doktor postal trd kakor kamen, zaklel ie v svoji razburjenosti, da se je soba stresla, ter odhajajoči iz sobe je kričal: „Saj je še drugih doktorjev! Bomo videli, če je kakšna pravica zoper take pijavke, kakor ste vi I"
Kmalo potem dobil je Kožuhar druzega doktorja, kateri je prevzel pravdo zoper doktorja Klina, a zahteval je plačo naprej. Kaj je naredil
roda, ki bodo imponovala vladi; le po taki manifestacije morejo dobiti besede poslančeve svojo moralno silo in vrednost!
Žal, da nam je naš domači prepir toliko zatemnil naš vid, da ne vidimo potrebe tacega soglašanja in da ne vidimo, kolika je škoda, iz virajoča iz medsebojnega preziranja in medsebojne — sit venia verbo — osebne zavisti!
Naš vrli Samo Skok pripoveduje nam v svojem zadnjem podlistku, kako je v znani Ne-stroyevi burki »Lumpacij Vagabund" vrlina Kneftra sila radoveden: kdo to piše?! A ko je Kneftra izvedel od nič manj častivrednega Klobčiča, da je to pisal prijatelj Lim. kar hkratu se je poizgubilo vse zanimanje in Kneftra je izrazil vse svoje razočaranje v dolgo zategnenim: „A Lim?!*
Tako delamo tudi mi navadno z govoii naših poslancev. Razlika bi bila le ta, da se ob razočaranju junaka Kneftre na gledališkem odru izborno zabava vse občinstvo, dorim se preziranje sedaj tega, sedaj onega poslanca, vrši ▼ resničnem življenju in z resnično škodo za narod t Kakor povprašuje Kneftra: Kdo to piše ? — tako povprašujemo le preradi tudi mi: Kdo je to govoril? in ne: Kaj je govoril?!
To grdo razvado mora opustiti naše novinstvo. Ne zahtevamo — to se umeje samo ob sebi —, da bi se morali naši stranki odpovedati svojim nazorom in svojemu stališču, ampak graja naša velja le ?a one slučaje* ko je ta ali oni poslanec govoril o stvari, ki je jednako draga nam vsem in ki se ne dotika razlogov, ki nas ločijo v dva tabora. Ob takih prilikah bi morali nastopati zložno, po zabivši na domači prepir!
Tega načela se hočemo držati mi in prijavljati v svojem listu — kolikor bode le dopuščal prostor — zares dobre govore naših poslancev. Tako smo prijavili zares temeljiti govor posl. Kluna o »visokih šolah" in tako hočemo prijaviti govor istega poslanca o našem ljudskem šolstvu. V to nas sili — kakor označeno
Kožuhar ? Prodajal je pridno živino iz hleva in druge reči, kar je bilo še njegovega, da je mogel redno plačevati novega doktorja. Toda ves trud Kožuharjev in doktorjev je bil zastonj. Le Klin se je smijal v pest, kajti prišli so sodni uradniki, da bi prodali premoženje Kožuharjevo, a ni ga bilo kupca blizo. To priložnost je porabil doktor Klin in ponudil sr kupcem Kožuharjevega premoženja. Takoj je bila urejena vsa stvar in gospod doktor Klin je postal posestnik Kožuharjevega premoženja. —
Zadnjo noč, ki jo je Kožuhar še smel prebiti v nekdaj svoji hiši, nastal je strašanski krik po vsej vasi: Ogenj ! ogenj! A kje neki! To je lahko uganiti ! Kožuharjeva hiša, hlevi, kozolci, s kiaika vse, kar je bilo blizo hiše, upepelila je moč ognja.
Vse je mrgolelo okoli ognja in povpraševalo se je ljudstvo, kako neki je nastal ogenj. To je res čudno! Kako neki ? zarežala je Martinova Jera nad sosedovo Micko. Ali si slepa danes ali da nič tih vidiš ? Kaj pa je vendar Jera ? No! no, so že ga vkleniti, dobra je ta. No! Mica, zdaj pa vendar vidiš Kožuharja, ki ga ženeta zvezanega dva žandarja! O, usmiljeni Bog! Uboga žena, ubitgi otroci!
Tak je bil konec pravdarja !
že gori — v prvo važnost predmeta samega, v drugo pa želja, da narod izve, kaj delajo njega poslauci.
Kar smo povedali tu, bilo nam je že davno na srcu in porabili smo to priliko, da povemo to, predno začnemo s prijavljanjem omenjenega govora Klunovega. Ako bi nam pa kdo radi tega hotel očitati nedoslednost, češ, da smo postali „Klunovci", temu ne bi mogli odgovoriti drugače, nego lahnim — nasmehom na ustnicah !
Slovenska polemika in kritika.
(Dopin).
Nevolja in žalost obhaja vsakega resnega in poštenomislečega rojaka, ko čita neke slovenske časnike. Kam pridemo ? — Tako ne more, ne sme iti dalje, ako nočemo propada vsega kulturnega in političnega delovanja med nami! Gotovo ae ne upiramo ostri, odkritosrčni in — pravični polemiki in kritiki, saj baš ti dve razjasnujeti, svariti in učiti ter jediniti nesložne duhove. „Bog poživi kritiko !" je dejal blagopokojni Levstik, in kdo bi mu prigovarjal komur je resna želja po napredku med Slovenci ifcabiti in naravnost studiti pa se nam mora način,' kateri se je zlasti v zadnjih časih zopet utepel v domače kritikovanje. Surovi, uprav poulični, barabski ton, da ne rečem žargon, cvete nekje že toli bohotno, da nam manjka besedij, katerimi bi dovelj rezko ožigosali tako početje. Neka gospoda zares kar vidno išče izrazov, fraz in ,šla-gerjev', kako bi zasolila nasprotniku gorkejšo moralno zaušnico, kako bi mu zabrusila čim bolj strupeno, žaljivo in — blatno psovko v obraz. In na svojo žalost konstatiyemo. da so dosegli v tem že skoro nedosežno stopinjo virtuoznosti. Osebuo spoštovanje, čast nasprotnika, kavalirsko respektova-nj« tujih uzorov in nazorov, stvarnost... vse se je razkadilo v strašen nič; ostali pa so le najbanal-nejši osebni napadi in — brez pretiranja rečemo, — najbrutalnejše psovke. Kdor absolutno ne prisega na nezmotljivost teh visokih gospodov, je „tepec"... in konec je vsemu temu razmotrivanju l Imej še tako dobre namene, bodi še tako požrtvovalen in skromen... zini, blekni izusti, le jedno »lovko, ki ni povsem njim po volji, njim v čast... hej. vsuje se nate ploha najhujših očitanj, podtikanj in zlobnih pretvarenj, da se ustrašiš skoro sam svoje grozne „neumnosti, nezrelosti in hudobnosti" 1 — Sloga, sloga! — pišemo in govorimo, a v dejanju se oddaljujemo čim dlje narazen. Mesto mirnega in stvarnega razgovora, pri katerem moremo in smemo kakor kavalirji rabiti le lahki in elegantni rapir, rjovemo in se napastujemo z gorjanskimi batinami in koli ter se bijemo prav po načinu slovito razupitih Ižancev ali Terzincev... po glavi, nogah, trebuhih... kamor prileti, češ, da le tem bolj boli! — Gorje nam, če ne zadušimo take polemike čim preje jjprotestujmo glasno in jasno proti taki surovi in sramotilni taktiki politike, pa zahtevajmo stvarnost, pa osebno medse-boj no spoštovanje ! Samo hribovcem je najboljši in najpriljubljeneji način dokazovanja in prepričevanja umazana psovka in pest... inteligenca pa se mora — sebi v čast! — posluževati finejših, takt-nejših in plemenitejših argumentov. Ako je naš nasprotnik robat in nizek, bodimo mi tem vzdr-žljivejši in tem večji v — zatajevanju! Le tako moremo priti vsaj počasi naprej...
Kar smo omenili doslej iz najboljšega namena in iz iskrene želje poboljšanja o naših političnih polemikah, veljaj tudi o naših literarnih kritikah! Di, zdi se nam, da treba pri teh še prav posebne tiuosti in izredne previdnosti. Naša literatura je še vedno uboga in revna ; število slovenskih literatov sila, sila pičlo. Naraščaj lepo-slovcev n. pr. moremo sešteti danes na prstih o-beh rok ; če pa iščemo med njimi talentov, ostane nam morda še na j e d n i roki — mazinec. In ker je stvar taka. ponavljamo, da treba slovenskim kritikom potrojene previdnosti. Vsakdo ve, da nimamo in ne moremo imeti pisateljskega stanu; noben, še tako marljiv iu nadarjen slovenski literat ne bi mogel živeti se samo s zaslužkom svojega peresa. Naši literati so tako malo plačani, da ne moremo njihovega honorara smatrati niti za odškodnino za porabljeni čas, katerega si požrtvovalno odtrga vajo svojemu počitku po napornem trudu v izvrševanju stanovskih in rodbinskih dolž-
nosti. Požrtvovalnost in najbolj vroča domovinska ljubav vzdržuje naše pisatelje; saj ti nimajo pri vsem svojem delovanju (razun male „slave") kar nič praktičnih koristij. Zmučen in zdelan se vrne na večer slovenski odvetnik ali profesor ali zdravnik ali duhovnik domov... počitka, razvedrila je potreben, — no, odreči se mora često vsemu ter prebdeti še polovico noči pri pisanju svojih novel, pesmij, dram... Napolniti mora zevajoče strani tega ali onega lista! In spis je izšel. Tedaj pa začuti nakrat vsakdo izmed nas, ki je čital par romanov, nekaj pesmic ter je videl dvoje troje dramatičnih iger, poklic — kritika. In potem gorje pisatelju ! Z lupo v roki iščemo in stikamo po vsaj mali napaki, mali nedovršeuosti, in ko smo jo staknili v potu svojega obraza, hej, kako veseli smo svoje duhovitosti svoje ogromne učenosti ! Z naslado pograbimo tisto napakico ter jo vlečemo narazen, natezamo in razblinjnjemo, dokler se nam ne zdi tako velika, da moremo reči: Brrr...! ta ne zna nič... to delo ni vredno piškovega oreha!
—	Kaj se sili in mnči tak-le-le nezrel revažIP Takih bedarij ne bomo plačevali tako drago!* — Včasih pa, ko se nam ne posreči najti nobene „hvaležne" napakice, lotimo se še bolj hvaležne — primerjalne kritike. Prilastivši si — bolj mimogrede nego po resnem, temeljitem in specijalno literarnem študiju — par suhih este-tičnih pravil, par modrih citatov in krilatih fraz, hočemo si pomagati ter začnemo natezati na kopito svojega privatnega ukusa dotično umetniško delo. In potem filozofiramo : ,.E, kaj bo neki ta-le x ! — kaj si neki domišlja ta le y !... Shakespeare, Goethe, Jurčič, Aškerc... hej, ti znajo ali so znali!.., ta dva pa pa? — brrr!44 — In zaničljivo se namrdnemo, kakor bi bila x in y najveća butca, mi pa najženijalneji kritiki pod slovenskim solncem.,. Taka je večinoma naša kritika. [Zaljtibivši se v jednega pisatelja, presojamo drugega ter nočemo kar nič slišati ugovorov, češ: „tudi med ptiči niso v s i slavci... vsak pisatelj piši po svoji glavi, po svojem srcu... živela individuvaluost, pereat šablona, bodisi po Goetheju, Jurčiču, Aškercu ali celč po — drju. Tavčarju!"^— Vsakdo se smatra poklicanim kritikovati, oziroma zabavljati; pozablja pa zajedno povsem, da škoduje s smešenjem in pobijanjem tega ati onega pesnika le narodu, kojemu žrtvuje dotični literat svojega duha močij, nesebično in le iz gorke ljubezni..^Vnovič re- \ čem,dastrokovnjaška.resnainpravičnakritikakoristi» na vse strani, dočim morejo nepoklicani, zlobni in ' škodoželjni kritikastri le pospeševati propad, oziroma zavirati razvoj in napredek slovenskega slovstva. Veselimo se vsakega novega, mladega pisatelja, ki kaže dobro voljo in zmožnost, o katerem vemo, da mu ni pisateljevanje igrača, ampak resno, sveto delo, za katero se pripravlja in uči doma in drugod ! Podpirajmo in navdušujmo, a ne pobijajmo ga s prenagljenimi zahtevami in brutalnimi grajami Tj Ne hvalimo le „svojih" poetov, ampak bodimo pravični tudi napram onim, s katerih nazori in smčrmi se povsem ne strinjamo! Mislimo si: čim več in čim različnejših dalavcev, tem bolje za uiajko Slovenijo! — Stari in mladi pisatelji so nam potrebni; pi vi so seveda konservativni, drugi pa naprednjaški, radikalni, „him-melsturinend". Starim bodimo zahvalni za tisto, kar so svoječasno pridobili, mlade pa spodbujajmo, da nam i oni priborč kaj novega ... Ne mislimo, da je starost vedno in povsod porok posebne modrosti, mladost pa vzrok — „nezrelosti" r7Tudi ne živimo v domišljavosti, da ima posestnik petnadstropne hiše . . . 80.000 gld. imetka največje duševno obzorje mej nami, ki imamo le tri-dve-ali nobenon-adstropno hišo, pa kačo v žepu! Ne pritrjujmo dotičnikom, ki menijo, da so predimen-ske črkice d r. ali p r o f. ali 11 o t nevarljivo spričevalo modrosti in izkušenosti! Ne kričimo „Slava" !
—	če kriči ta ali oni „veljak* ; pa ne vpijrao zopet: „Proč z njimi!" — če se repenči ta ali oni „staroslavni* ! —j Bedimo pravični na vse strani, previdni v sodCi pa fini v izrazih! Spoštujmo osebo nasprotnikovo, ne podtikajmo, ne psujmo in smešimo, ampak mislimo sami globoko v vsem in vsakem! Ako bomo ravnali tako, preverjen sem, da nam kmalu zašije lepše in toplejše solnue, da zapiblja kmalu čistejsa sapica v slovenski politiki in literaturi, kjer nain treba delavcev
—	delavcev 111 še jedenkrat, delavcev, ne pa — — zabavljačev!! /	J08. Golob.
Političke vesti.
V TRSTU, dne 1B. marca 189«.
Dolgovi nemške države so narasli od leta 1876., ko se je prvikrat najelo prvo posojilo Velike Nemčije, narasli so — kakor poroča „Reichg-postM — že na 2000 milijonov mark. To je sad blaženega militarizma nemškega.
Odnošqi na otoku Kreta. Kreta je pod turško vlastjo, a razmere so tam uprav obupne;* ne samo za krščansko prebivalstvo, ampak na sploh. V Selini so nedavno umorili dva kristijana. Zločincev pa niso mogli ujeti; ne pa morda zato, ker so isti bežali prenaglo, ampak zato, ker orožniki niso hoteli vršiti svoje službe. Vršiti pa jo niso hoteli, ker ne dobivajo svoje plače. Tudi civilni uradniki prete 9 štrajkom iz istega vzroka. Lepi odnošaji res !
Nova sm6r v Italiji. Novo ministerst.vo je že storilo prvi korak, da dokaže svojo dobro voljo za ublaženje krivic, ki jih je provzročil Crispi vsem onim, ki so se uprali njegovemu zistemn. Krajj je že podpisal dekret za pomiloščenje političnih zločincev. Vlada je Že odredila potrebno, da se pomiloščeni izpuste na svobodo. Med pomiloščenimi so tudi poznani poslanci De Felice, Barbato in Bosco. De Felice je, kakor znano, vodja delavskih zvez v Siciliji, takozvanih „tasci". Crispi ga je bil dal obsoditi 11a 20 let ječe radi znanih nemirov v Siciliji, Vse iskrene prošnje nesrečne hčere Defelice-ja niso mogle omehčati srca Crispijevega. Sedaj še-le, ko je doletel trdega moža zaslužen padec, rešen je vodja nesrečnega ljudstva sici-lijanskega. Pripomniti pa treba, da so pomiloščeni za sedaj le oni politiški zločinci, koje je obsodilo vojaško sodišče.
Italija v Afriki. Ali se res pogaja Italija z Menelikom zaradi miru, ali res cesar abesinski velikodušno ponuja poraženemu usiljencu, da konča prelivanje krvi, strašna vojna, ki vodi Italijo ?;do propada ? To sti dve vprašanji, na koji danes ni še možno odgovoriti z vso gotovostjo. Z jedne strani zatrjujejo, da se je vrnil major Sat/a is Menelikovega taborja v italijausko vojsko in daje prinesel iznenadujočo vest, da Menelik kljubu svojim zmagam ponuja mir. Pesimisti pa zatrjujejo da je širenje govorice o pogajanju z Menelikom zaradi mira le zgolj manever italijanske vlade, namenjen v to, da vzdigne na borzah italijansko rento, in da si na ta način pridobi potrebnega kredita pri inozemskih, sosebno pri nemških in angleških bankah. Tak manever bil bi z ozirom na obupno stanje, v katero se je dandanes zakopala Italija, zares prav spretno sredstvo, da se utrdi omajani kredit. No, temu pesimistiškemu glasu nasproti pa že širijo pristaši sedanje vlade p 0-g o j e, koje stavlja Menelik Italiji kakor samostojen, od Italijanov nezavisen vladar. Ti ppgoji so baje: Italijanska naselbina mora se omejiti 11a ozemije, ležeče v trikotu med utrdbami Masava, Asmara (ali Halai, južno-vstočno Asmare) in Keren (severno-zapadno Asmare). Asmara bi potem ostala najvažniša točka zelč, zelo skrčene Eritreje, ki bi bila potemtakem stisnjena v skrajni Bever, na popolnonoma neplodno zemljo) Italijani morajo se zatorej povsem umakniti z dežel Harar, Agame, Antiš6 in Okule-Kussai in ostane jim omenjeni ttikot, katerega jim prepušča Menelik iz zgolj milosti. Nadalje zahteva Menelik baje, da Italija plača pet milijonov frankov, da jim vrne ujete Italijane, nasprotno pa se obvezuje, da bode imenoval svojimi podnačelniki iu namestniki (ras) može, prijazne Italijanom ter da napravi prijateljsko zvezo (pogodbo) med Italijo in Abesinijo. (Jt\je se tudi, da so baje Fraucozi vplivali toliko na Menelika, daje ponudil Italiji mir kljubu svojim zmagam, kajti Francozi da hočejo na ta način zapre* čiti, da ne bi Angleži zasedli južnega Egipta pod pretvezo, da gre.d6 na derviše, ki prete Kasali. A vendar se še vzdržuje vest, da pripravljajo Angleži 12 domačih egipčanskih bataljonov, ki naj bi pod poveljstvom 100 časnikov Angležev udarili na derviše. Poleg tega pa st širi govorica, da obstoji med Italijo in Angleško neka tajna zveza.
Vsakakor pa je prav lahko mogoče, da se Italijani pogajajo z Menelikom, kajti za verojet-nost tega koraka govori program novega ital. mini-sterstva, koji program je objavila Berolin^ka „National Ztg." Ta program sestoji bistveno iz teh-le točk: Ne maščevanja; mir z Menelikom; izprazniti Kasalo, ako treba tudi Agordat; stisnili naselbino
Eritrejo na ozemlje ležeče med Masavo, Asmaro in Kerenom ter popolnoma ostaviti politiko pri-svojenja. Čudno je, da ta program nekako soglaša s pogoji, ki jih baje stavlja Menelik. In v izvršitev tega programa je italijanska vlada bajč že dala generalu Baldiaseri nalog, da izprazni in zapusti utrdbe Kasala, Agordat in Adigrat. Žalosten konec domišljenega 0 .pmvojevanja" ! (Glej najnovejši vesti).
O Baratierlju se čuje, da bodo istega stavili pred vojno sodišče v Masavi, kajti v Masavi jc vojno stanje iu zatorej ga utegne tam sodišče zares obsoditi na smrt, v tem ko mu se v Rimu ne bi dogodilo zlega.
Različne vesti.
Osebna vest. Ces. namestnik vitez Rinaldini vrnil se je s svojo soprogo iz Opatije v Trst.
Imenovanja pri flnanci. Finančni minister je imenoval finančna tajnika Simona pl. Benedettija in Rikarda Tacconija svetovalcema, višega komi-saija Petra Bucchicha (Bukič) finančnim tajnikom in komisarja Salvina pl. Benvenutija višim finančnim komisarjem v področja deželnega finančnega ravnateljstva v Zadru.
Premeičenje pri pošti. Poštni kontrolor Vj-Jjelm Prause premeščen je na svojo prošiyo k poštnemu uradu v Iioveretn.
Slovensko učiteljatvo in 50Jetnica vladanja cesarja Frana Josipa I. (Pismo štajerskega učitelja.) Tovariš, g. J. Š-a, je v »Popotniku« objavil načrt za proslavo petdesetletnice vladanja presv. cesarja po nčiteljstvu. Bistvo tega načrta je : a) ustanovitev posamičnih skupin, društev vsake kro-novine v že obstoječi „Zavezi* učiteljskih dru. štev ; b) premeščenje .Pedagogiškega društva« v Ljubljano iu poverjenje vseh zabavno- in zuanstveno-pedagogičnili publikacij temu društvu, torej sedanje „Knjižnice za mladino" in takošuih knjig, kakor jih je društvo izdajalo do B6daj; c) razdeljenje delokroga sedanjima listoma »Učiteljski Tovariš« in „Popotnik", iu sicer tako, da bi bil „U. T." zgolj zuanstveno-pedagogična revueja, „P." pa bolj poiitičuo-pedagogičen list. Prvi bi prinašal zuanstvene razprave, drugi pa bi seznanjal uči-teljstvo s stanjem šole in vzgoje sploh v domovini in za njenimi grauicami. To je bistvo sestavka, kateri gotovo po nekod iualo razburi duhove, dasi je pisau stvarno.
Meneuja so različna in zato je tudi umevno, da se g. J. š-a ni sprijaznil z mislijo, ki se je rodila v „Slov. učiteljskem društvu v Ljubljani*. Tudi jaz nisem za drago ustanovo. Mi učitelji nimamo novcev, da bi si ustanovljali zaklade. Sicer^je res 0 6 Kr. na dan neznaten zuesek; a tud: ta dar je učitelju žrtva, ki ga zadeue zei6 občutno. Prijatelj, ki je bil o Božiču 1895. v Ljubljani, mi piše; „. . . Tudi Fran Josipovo ustanovo siuo si omislili, katera bo precej stala kraujsko ueiteljstvo.... Res patrijotično,a drago«. In možje glasoval za ustanovo, ker ni hotel delati opozicije; takih je najbrže več. Potem pa to: samo kraujsko nčite^jstvo bi torej proslavilo imenitni prazuik. Kaj pa mi Štajerci iu Vi Primorci? Ali bomo vsak na svoj račun praznovali petdesetletnico ? Čuditi se je takim idejam ; ali v Ljubljani res ni več prostora za celotno duševno Slovenijo? — Načrt g. J. Š-a upošteva slovensko uoiteljstvo v njega celoti, in to je prav. Dehyiuo skupaj, saj deželna meja ue zapira poti — idejam! Omenjeni načrt ima pa še nekaj novega. Naši srednješolski učitelji dosedaj nimajo glasila, a potrebo pa čutijo, objaviti tu in tam kaj znanstvenega iz učue stroke. Revueja g. J. Š-a bo imela prostora i za take publikacije. Nikar se ne opredelimo preveč. Učitelj ljudske šole naj tudi pozna srednjo šolo in učitelj te naj se seznani z ljudsko šolo I Nobenemu ne bo škodovalo.
Osredotočenje literarnega gibanja šolske stroke v listih .U. T." in „P." ter v publikacijah „Ped. diuštva" bo imelo (ako se izvede načrt g. g. J. Š-a) velik vspeh, kajti vsak učitelj bo čital vse, sedaj se pa čita ua Štajerskem najbolj „P.", .U. T.- ima pa svojo omejeno domeno na Kranjskem. Premišljajmo to stvar !
... j
P o m u r e c.
Tržaški škof, židovski .Piccolo" in pa Škedenj.
Odkar se je bil raznesel glas, da škof poreško-puljski, msgr. Flapp, ne mara za tržaško-koper-sko škofovsko stolico, od tlej pretakajo tržaški Zidje grenke krokodilske solze in svoje jeremijade o prekrižanih računih raznašajo med tržaške „babe" obojega spola po svojem ,glasilu' — ,11 Piccolu". Ne čudimo se, da Židje v Trstu vtikajo svoje krive nosove v stvari, tičoče se, ne morda vrhovnega rabina, ampak vprašanja o bodočem duševnem pastirju katoliške Cerkve. Saj so bili že popolnoma gotovi. da postane škofom v Trstu Flapp, katerega prištevajo »svojcem" zaradi njegovih čustev „di purissima italianit&* ; saj so že videli v duhu (ako ga imajo) kak6 msgr. Flapp v Trstu temeljito odpravi „cirilo-lnetodijsko cerkev* (čitaj: slovensko cerkveno petje in slovenske prepovedi); veselili so se že, kako msgr. Flapp pomede iz svoje škofije vse tiste .zloglasne" „preti slavi" (slovanske duhovne) ter jih nadomesti s pristnimi italijanskimi, a la don Mioni. In šmentani ta uiousignor dr. Flapp prekrižal je s svojo „trmo" vse te lepe račune, ker je izjavil, da v Trst kratko malo ne mara. In zakaj pa ni hotel priti msgr. Flapp v Trst, kjer ga je pričakoval ves Izrael odprtimi rokami ? ? Tudi na to delikatno vprašanje odgovarja „Žid v katoliški Cerkvi", babjek ,11 Piccolo". Evo na kratko vzroka, ki ga pripovedke to trobilo : Škofa Flappa da je užalilo to, ker je vlada umi-rovljeuemu škofu msgr. dr. Glavini prepustila škofijsko letovišče v Skednju. To letovišče pa da je hotel imeti msgr. Flapp, kajti njemu (Flappu namreč) grč baje več za „obliko*, kakor pa za „prihodke* (pri „Piccolu* je to baš narobe). To letovišče pa da je prepustila vlada dr. Glavini, ne da bi bila poprej vprašala privoljenja msgij. F1 a p p a.(!) In vsled tega je bil baje msgr. Flapp tak6 užaljen, da je jednostavno umaknil svojo kandidaturo in ga ni mogel pregovoriti niti ces. namestnik Rinaldiiy, ki je sel baje osebno v Poreč, da ponudi msgr. Flappu .koje drugo letovišče v tržaški okolici«. Msgr. Flapp si je torej menda mislil: .Ako mi ne daste letovišča v Škednju, pa ne maram niti škofije 1«
Nečenio soditi o tem, da-li je za msgr. Flappa častno, da ga opisuje židovski list tako — malenkostnega 1 Ako bi bili vzroki odklonjenja Flappovega res taki, kakor trdi „Piccolo«, potem bi si morali misliti svojo o nazorih tega cerkvenega dostojanstvenika!
Tendencija v sodni dvorani. Nikar se ne ustrašita, lojalni čitatelj in velespoštovani gospod cenzor! Saj se ravno mi Slovenci, kakor ne z lepa koji drugi narod, odlikujemo po velikem spoštovanju vsake avtoritete, zlasti pa sodnih oblasti in njih pravo veljavnih razsodeb. V tem prirojenem nam spoštovanju niti ne moremo priti do take protizakonite misli, da bi hoteli kritikovati razsodbe sodnih oblasti. Ne, ko je pravica izrekla svojo pravoveljavno sodbo, ukloniti se mora vsakdo tej sodbi, ponižno, brezpogojno in brez prigovorov. Na spoštovanju izrekov oblasti sloni ravno red v človeški družbi, tu je ravno jamstvo v varnost imetja in časti, tu je jamstvo za srečno in mirno življenje med ljudmi.
Nočemo torej in ne smemo kritikovati sodnika, ki je po svoji vednosti, po svoji prisegi in po svoji vesti izrekel svojo sodbo, ampak okrcati moramo malo izvestne vrste poročevalcev, ki prihajajo v sodno dvorano, da v svojih poročilih o raznih kazenskih razpravah služijo in tlačanijo — izvest u i politiški tendenciji; ali, da povemo točneje z ozirom na naše tržaške odno-šaje: da v svojih poročilih laskajo veliki in splošni struji mržnje do Slovanov. Tako časnikarsko zlorabljenje le onečeščuje sodno dvorano.
Tudi mi smo poročali pred par dnevi, da je bil pred tukajšnjim sodiščem obsojen neki Oswaldt, ker je v prepiru, nastavšem radi narodnega nasprotstva, ranil nekegaBronzija, italijanskega podanika. Ni na kraj misli nam ne prihaja, da bi hoteli olepševati ali celo zagovarjati take čine, kajti naše uverjenje je to, da pest ni bila še nikdar argument! Pripomnjeno bodi, da je celč „Piccolo" na pol priznal resnico, da sta Bronzijeva često zmerjala Oswaldta s š č a v o m in da se je poslednji opravičeval pred sodiščem, da ga je razburilo to, kajti on da noče biti ščavo, ampak Slovenec!
Do take stopinje časnikarskega poštenja se ni mogel povspeti poročevalec „Mattiua", ki je vidno naslado in še bolj vidno tendencijo poročal o tej razpravi. V vsaki vrstici je bilo naglašeno, da je obtoženec Slovenec, tu je kar mrgolelo: .u n g i o v a n e slavo«, .slavo O s w a 1 d t«, .eroe slavo* itd. itd., dočim je Bronzi, i t a 1 i-anski podanik, „un bon diavolo", .il po-vero carpentiere" itd. .Mattino* pa tudi pretvaija resnični dogodek, trdć, da je Oswaldt vrgel Bronzija vsled prepira njiju žena zaradi — vode. To ni res. Ženi sti se res prepirali, in Oswaldt je res prišel na pomoč svoji ženi, ali do spopada — bodisi da je Oswaldt res vrgel Bronzija, kakor je trdil poslednji, bodisi, da je Oswaldt le tekel za starcem in da se je poslednji poškodoval ob padu, kakor je zatrdil obtoženec — ni prišlo radi vode, ampak radi psovke Ščavo!!! Tako se je odločno zagovarjal Os\valdt, a poročevalec „Mattinov" je popolnoma potajil to opravičevanje obtoženčevo. Tako ne delajo lojalni poročevalci! Sodniku je dolžnost, da pomočjo prič dožene, kako se je dogodilo, časnikarski poročevalec pa poročaj le o tem, kar je videl in slišal. Protestovati moramo torej proti politiškim tendencijam, ki jih izvestni časnikarji hote zanašati v sodno dvorano. Tako tendencijozno in ndrodnost obtoženčevo brez vse potrebe opetovano naglašujoče poročanje je vredno najstrožje obsodbe, sosebno v takih krajih kakor je Trst, kjer je narodna napetost itak že skrajna in kjer zadošča le jedna sama iskrica, da se razvnamejo strasti. To je frivolna igra s pre-potrebnim mirom. To igro moramo obžalovati so-sebno v „Mattinu*, kojega lista uredništvo — vsaj trdi se tako na sploh in tej trditvi se še ni oporekalo s kompetentne strani — vodi neki uradnik tukajšnjega c. kr. »amestni-š t v a Z ozirom na to dejstvo nam je postopanje „Mattinovo" naravnost — neumljivo !!! Mesto da bi se ravno ta list odlikoval po svoji treznosti in objektivnosti, mesto da bi blažil nasprotstva in gasil, kjer je zapazil kako iskro narodnega nasprotstva, pa še neti strasti tako, da Slovenci dandanes mirnejim srcem čitamo .Piccolo" in „In-dipendenteja«, nego pa „Mattina!«
Obžalujemo !
Izpred porotnega aodl&ča. Včeraj ob 9. uri zjutraj pričelo je novo zasedanje tržaške porote. Obtožen je bil bivši knjigovodja tukajšnje tvrdke Giacomo Bertel, Gustav Menkes, hudodelstev goljufije in poneverjenja. Dobil je 3 1. ječe. — Pobliže o razpravi sporočimo v današnjem večernem izdanju.
Popravka. V podlistku v večernem izdanju od minole sobote vrinili ste se dve sicer neznatni, vendar pa zmisel kaleči tiskovni pogreški. Takoj v prvi, oziroma drugi vrstici čitati treba:
..........»povprašuje Kneftra Klobčiča" (ne
Klobčič) in v zadnji vrsti druge kolone
treba čitati:............. v lepšo bodočnost
na P a r n a s u - slovenskem" (in ne Parnas). Cenjeni čitatelj vzemi blagohotno na znanje ta popravka.
Odbor „kluba slovenskih tehnikov na Dunaji«
se je sestavil za poletni tečaj, pri šesti redni seji 14. t m. tako-le : stud. mech. Ignacij Šega, predsednik ; stud chetn. Jakob Turk, podpredsednik; stud. ing. Janko Krsnik, tajnik; stud. mech. Karol Kotnik, blagajnik; stud. ing. Matko Prelovšek, knjižničar in gospodar.
Še laški beguni. Iz Bolcana na Tirolskem poročajo dne 14. t. m.: ,Iz Verone pobegla je četa vojakov v popolni vojaški opravi in z orožjem. Ti beguni dospeli bo preko Mon-tebalda v Alo. Tam so jim avstrijske oblasti (straže) odvzele orožje in jih potem stavile na svobodo. V Bolcanu je sedaj do 200 takih begunov.*
Zares hrabre sinove mora imeti blažena mati Italija ! Ni dovolj na tem, da ji strahopetno obračajo hrbet oni, ki se bojo, da jih 5e-!e pozovejo pod orožje, mečejo oel6 vojaki iz dejanske službe puške v koruzo, kljubu govorici o pogajanjih zaradi miru med Italijo in Menelikom. V očigled takim .figavim junakom" »e človek res ne sme čuditi, ako Čuje, da so se za „čast Italije" v Afriki zares borili jedino le Italijanom udani črnci, Aškarci, a italijanski beli vojaki, vporabljali so ob vsaki priliki z izvrstnim vspehom svoj .passo di corsa*, toda kazaje sovražniku —svoje hrbte !
Kužne bolezni v Trstu. V tednu od 7. do 14 t. m. bilo je prijavljenih v tržaški obfiini 22 novih slučajev d&vice (prejšnji teden bilo je prijavljenih 25 slučajev), 11 slučajev škrlatice, 4 si. legArja, 1 si. ošpic in 1. si. kožic. Umrle so 3 osebe za škrlatico, 2 za đ&vico in I za legar.
Še pretepi med hrvatskimi in italijanskimi delavci na Reki. Z Reke sam pišejo dn6 14. t. m.: Minolega četrtka in petka ponavljali so se spori med domačini, hrvatskimi težaki in italijanskimi usiijenci, ki odvzimljejo domačinom kruh, ker laški pvitepenci ponujajo svoje roke za vsako ceno. To pot zaprli so dva hrvatska težaka. Policija ukrenila je potrebno, da kolikor možno prepreči morebitno prelivanje krvi. Zajedno natneruje policija vzeti nekako metlo v roke ter izgnati vse tuje nemir-neže, ki nimajo ne stalnega dela, ne imetka. —
Kaj pa r Trstu ? ?
Baratieri — nemškega pokoljenja! Te dni
objavil je nek Meranski lis* životopis nesrečnega bivšega vrhovnega poveljnika italijanske vojske v Afriki. Iz tega životopisa je ntzvideti, da je Baratieri vnuk pristno nemške tirolske rodbine. Evo tu nekoliko črtic iz tega zanimivega životopisa: Orest Barater rodil se je leta 1841. v vasi Kondin pri Arku na jnžnem Tirolskem. Zahajal je v gimnazij v Trident, leta 1859. pa je oatavil to šolo in se preselil v Meran. Tam so ga izključili iz VII. razreda, ker se je bil v cerkvi obnašal zeW nespodobno; potem pa je krenil Orest Barater v Italijo, da se izogne vojaški dolžnosti v Avstriji.
Oče Orestov je bil rodom iz vasi Layen pri Klausenn (rojstnem mestu glasovitega nemškega pevca Walther von der Vogel weide). Oče se je zval še pristno nemškim imenom B r a d e r. To ime pokvarili so potem v Barater in iz tega razvil se je v Italiji Baratieri. Še dandanes je pri Layenu malo selo, zvano B r a d e r h o f in od tam izvira rodbina Brader. — No, mi pa mislimo, da ime Brader izvestno ne zveni italijanskim ušesom tako „milo«, kakor pomenljivi stavek, ki je v imenn generala: „Bara — ti — eri!*, po naše: Mrtvaški oder si bil! In res je spravil B a r a t i e r i, ako ne na mrtvaški oder, pa vendar pod zemljo na tisoče žrtev.
Pazite na otroke! Pred par dnevi pestovala je 51etna hčerka Ivana Racman iz Trušk svojo 4mesečno sestrico Terezijo za ognjiščem. Ker je pa bila pestunja še preslaba, zvrnila je sestrico na velik lonec vrele vode, ga prevrnila, pri tem pa oparila sestrico prav močno in sama sebe znatno. Mala Rezica je vsled opeklin umrla in včeraj je bila na licu mesta sodnijska komisija iz Kopra, da dožene, v koliko je odgovorna neskrbna mati. —
Sodnijsko 29letna kuharica I. Poje iz Drage služila je poslednji čas pri gostilničarju Val. Kova-čiču v ulici Ghega. To svojo službo zlorabljala je nezvesta kuharica, kajti od novembra meseca min. leta do januvarja t. 1. nakradla je iz zaprte v gostilni nahajajoče se skrinjice prilično svoto denarja (gotovo nad 25 gld., kajti zakonska Kovačič trdita, da je kuharica nakradla do 150 gld.) Pri včerajšnji razpravi je Ivana Poje priznala samo, da je ukradla le jeden petak in to sicer zaradi tega, ker je hotela „izkusiti gospodinjo«, češ, je-li bode pogrešala ukradeni petak (!!). Sodišče jo je obsodilo na osem mesecev težke ječe.
Težak Santo Portogliese iz Italije, hotel je po noči na pustno nedeljo v družbi nekega drugega, pozneje pobeglega moža, udreti šiloma v poslopje družbe „Circolo Artistico«. Vratar imel je kaj opraviti s tema pijancema, da ju odpravi. V tem sta prišla iz omenjenega poslopja zakonska Balla-rini. Portogliese je, ne da bi ga kdo izval, udaril gospo Ballarini z vso silo s pestjo po glavi. Vratar je zatem pozval stražarje. Portoghese je hotel stražarja podkupiti, potem pa se je upiral z vso silo, da se je moral stražar braniti s sabljo. Slednjič seje dal Portoghese ukleniti. Včeraj je obsodilo sodišče Portoghesa na štiri mesece težke ječe.
Koledar. Danes (17.): Jedert, devica; Agrikola, škof. — Jutri (18.): Ciril Jeruzalemski, škof; Edvard, kralj. — Mlaj. - Solnce izide ob 6, uri 15 min., zatoni ob 6. uri 02 min. — Toplota včeraj: ob 7. uri zjutraj 8 stop., ob 2 p0p. ii-5 stop. C.
Loterake itevlke, izžrebane dne 14. t. m.: Trst	86, 1, 88, 53, 76.
Line	17, 12, 44, 67, 24.
aavo	m lae«.
danes	vieraj
100.90	101.—
100 95	101.—
1K2.45	122.45
98.90	101.40
»77 75	378.2o
120.70	120.70
9.57	K.R8
11.80	11.80
48.70	13 80
Mol
Trine o en« (Cen« m razumeje na debelo In $ carino vred.) Domači pridelki.
Cona od for. <lo for.
Mandoloni . . . . avetlorudeči . . . teinnorudeči . . . kanarček . . . . b o h i nj m k i , . . . beli veliki . . . .
„ inali . . . . zeleni, dolgi . . .
„ okrogli . . . mešani hrvatski . „ štajerski . Maslo lino štajersko . .
Ječmen št. 10.....
„ 9.....
„ 8.....
Soljo kranjsko.....
Bepa „ .....
Krompir, štajerski . . . Proso kranjsko .....
Žeoa, kranjska.....
peh ogerski......
■lit ogorska......
Sava Mucih......
Cejlon Plant. fina . , Pori . . . .
Java MkUtii; , . .
Portoriouo . . , .
Guatemala . . . .
Han Dom i ngo . . .
Malahar 1'iant . . . „ native, . .
Laguayr« Plant . . n nalivu . .
Bantos najfiniji . . • srednje fini .
100 K.	11.25	
n »	10,—	10.25
	9.50	10 —
* n	10.50	10.75
n	10.25	10.50
n	9.7.S	—._
■	10 25	—• —
» n	7.50	l.lb
«	8.—	H.U5
M	70.	72.-
n	9.25	—.—
«	10.25	—
n	12.—	—.—
n	7.25	7.50
n	5.75	6.—
»	8,—	3.10
n	9.25	9.50
n p	57!-	58!—
n	60.-	62,-
n	170.-	171.-
K	178.-	180.-
n	186.-	188.—
n	156.-	157.—
H	184.—	18«.—
M	155—	156.-
n • »	160-	162—
N J» »	142. -'	143.'—
	138.-	139.—
Najnovejše vesti«
Dunaj 16. (Poslanska zbornica.) Poslanci Suess, Milevski in tovariši stavili so predlog, glasom ka- ! terega se poživlja vlada, da živahno podpira stremljenja, izviijajoča od drugih državnih uprav glede mednarodne določbe vrednosti zlata in srebra.
Dunaj 15. Okolo 20 000 delavcev in delavk in kakih 50 dijakov korakalo je popoludne na osrednje pokopališče, kjer so položili na spomenik ob revoluciji marca meseca 1848. leta padlih 81 vencev. Venci imeli so rdeče trakove. Razni govorniki izustili so slavljenju primerne govore v nemškem, češkem in italijanskem jeziku. Množica je odobravala navdušeno. S „slava«-klicem na delavce padle v Karvinu-Ostrovici, končala je demonstracija. Množica je odpela žalostinsko pesem in zatem odkorakala.
Rim 15. List „Maesaggeroo zatrjuje, da je bil Crispi pooblastil generala Baldisero, da izprazni utrdbe Kasalp, Agordat in Adigrat (Glej vest „Italija v Afriki. CJred,) „Agenzia Štefani", da je popolnoma heutemeljena vest, de so se Italijani umaknili iz Asmare v Masavo.
Kairo 16. Angleški polk North Staffordshire in par egipčanskih bataljonov pričeli so se ntinoli petek pomikati proti Vadihalfi. Ostale egipčanske čete pridejo pezneje. (Angleži namerujejo v Vadi-halfl v srednjem Egiptu ob Nilu napraviti vojaško postojanko, ki naj bi jim varovala hrbet, v tem, ko namerujejo osvojiti si spodnji Egipt, v prvi vrsti važno mesto Kartum. Vse to pa, kakor smo že omenili, pod zvito pretvezo, na hočejo nad derviše, ki pret6 Kasali. No, od Vadihalfe pa do Kasale je, po ravni, zračni črti gotovo tako daleč, kakor od Neapelja do Gradca. In take dajjave niti angleško-egipčanska vojska ne preskoči kar v jednem dnevu, ker nima železnic. Dokler pridejo Angleži do Kasale, morejo torej derviši razgnati vse Italijane. Dotlej pa se utegnejo Italijani že umakniti iz Kasale. Ured.)
Masava 15. Ker se pričela pogajanja zaradi miru, smatrati je vojaška dejanja končanimi._
Trgovlneku bvcojuvk« ln vMtl ^
Bndlmpaita. Pfteniea za jesen fl.97—«.98 1'Aeiilo* *a ■pomlad 189« 6.70 do 6.71. Orel za spomlad 6.04—6.06 —iUza spomlad 4.10--4.12 Koruaa «a oktober — -.— maj-juni 1896 6.08-W.0(*.
Punica nova od 7H kil. f. «'9(>-7'05 od 79 kil. f.
7---7.10.. od 80 kil. f. 7.05- 7.16 od ai.kil. f. 710
-7-20, od M2 kil. ror. --iečmon 6'96-7.—
proso 6'0fi—8-45.
Pienioa: Ponudb« in povpra&evaqje »redno. Trg bolje, do 5 n6. dražje, prodaja 20000 mt. al. Vreme : lepo.
Praga. Neralmiraiii sladkor f. 15.90. —.—., Oktober-december 14.50.
Prug*. Centrifugal nori, poutavljen v Trsi h carino »red odpošiljate* precej f, 84 ——.— Concasae
35.----. . Četvorni M----.—. V gluvah (sodih) 37'—
Havro. Kava Mantos jjood n¥*>ri»i(« za marc 81*75, sa juli 80.75
ftambarg. Bantos good average »a mero 67.95 za maj «7. — za september (58.—.
Tnt: Sladkor Centrifugal f. 88'/« - 34—, Concassn R Z K f. 84% četvorni f. 86'/. — 37, v glavah, v o odah f. »774, v vrečah f. 66'/, — 8«V.
Trg jako stalen kjer se pričakuje gotovo v pristno dražjih cjen,_
Dunajah« bona 10. maroa iaee
Državni dolg v papirju „ „ v srebru Avstrijska renta v zlatu „ „ v kronali Kreditne akcijo . . , London lOLst. . . \ Napoleoni ..... 20 mark 100 italj. lir
n srednji......		12«.-	128 —
n ordinar ......	• fl	120.—	122,-
Rio oprani .......	• r	—__	
„ najfiniji.......		143.—	144.-
* srednji.......		13.1.—	137.—
Slfdkor Centrifuga! I. vrste . .		34. -	
ConcanNČ .......		34.50	—_
v glavah .......		37.—	__
razkosani ......		37.—	
Ril italijanski rini......	• •	19.—	19*50
n srednji.....		18.-	18.50
Japan fini .AAA.......		16.50	
n srednji.......		15 50	__
Raugoon estru......		12.—	_i_
T....... II. .......		10 50 9.—	— .—
Petrolej maki v sodih......		2">.fto	_ __
v zabojih od 29 kil. .	9	6.30	____
Olje italijansko najfineji.....		59.-	OL—
, srednjofmo . . . .		54.-	56 —
bombažno, nmerik......		30.—	32.—
dalmatinsko........		31.-	32 —
Limoni Meninaki ......		4.50	5.—
Pomaranče „ .......	. eaboj	5.50	6.50
Mandeljni Dalmatinski 1 . Bari . . } B0T#	100 K.	69.—	7l!-
Flajoll ............	ti	90.—	94.—
KofttSl Dalmatinski novi.....		_•_	
» Puljeski.........	# B	10. •	IOISO
Sr.okvt PuljeSke .......	4 *	12.25	12.50
„ Grške v vencih, nove . .		12.50	13.50
		34.-	88 —
Oibcft............		24.—	25.-
	m	29.-	81.-
PoleaOTlce srednje velikosti ... .	* M	42.—	43.—
„ velike .......	• n	—.—	—.—
» male........	• f)	4S.—	44.-
Slanlkl v velikih aodih.....	• *	—.—	—.—
« ▼ V,.......	• fl		
ŽELEZNIŠKI VOZNI RED.
(b Državna ialaanioa. (Postaja pri av. Andrejo
Od dni 15. septembra 1895. ODHOD:
6.30 predp. ▼ Herpelje, Ljubljana, Dunaj, Beljak.
8.86 „ v Herpelje, Rovinj, Pulj.
440 „ v Herpelje, Divačo In Pulj.
7.80 „ brzovlak ▼ Pujj, Divačo, Beljak n» Dunaj.
Lokalna vlaka ob praznikih: 9.20 popo!. v Divačo '
4.19
v Borit.
DOHOD:
8.05 predp. iz Herpejj 9.50 „ iz Pulja, Rovinja. 11.15 „ iz HerpeBa, Ljubljane, Dunaja. 7.05 popol. iz Pulja, Rovinja, Dunaja, LjubHane, DivaJe. 9.45 „ brzovlak il Pulja, Rovinj*.
Lokalna vlaka ob praznikih: 7.29 popol. ii Borita. 9.35 . iz Divače.
a) Južna ialacnloa (Postaja južne železnice.) Od dni 1. decembra 1895. ODHOD:
7.50 predp. brzovlak na Dana}, zveza z Reko. 8.25 „ brzovlak v Nabrežino, Benetke, Rim. 9.— „ omnibus ▼ Nabrežino, Videm, Benetke in Verono. 9.55 „ poštni vlak na Duniy, zveza s Pežto in Zagrebom. 2.10 popel. omnibus v Kor m in. 4.40 6.20 8.-
8.10 8.45
omnibua v Nabrežino, Videm, Rim. poštni vlak na Dunaj, zveza z Reko. brzovlak na Dunaj, zveza s Pešto, Reko — Gorice in Korminom.
mešani vlak do Mttrzmschlaga. ii>eiani vlak v Nabrežino, Videm, Rim. DOHOD:
6.48 predp. mešani vlak iz Mtirzzuschlaga, Beljaka, itd. 7.30 „ mešani vlak iz Milana, Vidma, Nabrežino. 8.40 „ brzovlak iz Kormina, 9.25 „ brzovlak i Dunaja. 10.20 „ poštni vlak i Dunaja, zveza z Reko. 10.35 „ brzovlak iz Rima, Benetk. 11.19 „ omnibus iz Rima, Benetk, Nabrežino. 5.40 popol. poštni vlak z Dunaja. 7.36 „ omnibua iz Verone, Kormina, Nabrežine. 8.51 „ brzovlak iz Milana, Benetk, Vidma, Nabrežine; — z Dunaja zveza z Reko.
Akad. telin. druš. „Triglav v Gradcu javlja svojim rednim, podpornim in bivšim članom tužno vest, daje njegov večletni član
9. stud. jur. Filip Fratnik,
c. kr. poštni asistent,
dne 11. t. m. preminul.
Za odbor t Rudolf VVeib,	Vladimir Herle,
tč. predsednik.	tč. tajnik.
V Gradcu, dne 14. snšca 1896.
Tržaška posojilnica in hranilnica
Via Molin piccolo štv. 1. I. naduti', sprejme
praktikanta.
*
Plača po sposobnosti.

Nič več kašlja.!
B u 1 z u in a k i p e t o r u 1 s k i prah ozdravi vsak kafielj, plufni in bronhijalni katar, dobiva se v odlikovani lekarni
PRAXMARER „Ai due Mori" Trst, veliki trg.
Poštne po&iljatvo izvršujejo neuto^oma.
*

Lastnik politično društvo „Edinosti*. Izdavatelj in odgovorni urednik : Julij Mikota. — Tiskarna Dolenc v Trstu.