Moje najdaljše potovanje
Piše: SLAVA MREŽAR
Slab začetek, dober...
(Nadaljevanje in konec)
Naslednje jutro zgodaj prekoračimo reko. Voda je ponekod skoraj do pasu in ledeno mrzla. Srečno pridemo čez in šele ko posije sonce se malo ogrejemo. Hodimo cel dan, vediio višje smo in v glavi se pojavlja topa bolečina. Do baze hodimo dva dni in pol. Tu so že šotori španske in francoske ekspedici-je, mi pa hočemo postaviti tabor kakšnih 300 metrov višje, na višini 4550 m. Nosači se up-rejo in po dolgem prerekanju jih ostane še 16, ki znosijo vso opremo v našo bazo. Seve-da jim moramo posebej plačati vsako noše-nje. Razgledujemo se po hribih, ki nas obcla-jajo: na levi Gumbaz-e-Safed, potem Nošakin proti desni Aspe Safedin Aspe Syah, vse do Khai-pošte Jaki. Ob robu ledenika postavimo šotore in ogradimo prostor za kuhinjo. Iz ka-menja naredimo klop, in čez prostor nape-ljemo cerado. Tako lahko sedimo v zavetju in to je pravo malo udobje.
NA HRIBU
Naslednji dan nas večina odide proti No-šaku in postavimo tabor 1, trije prijateJji pa gredo na oglede po ledeniku naprej. Na hrib je treba znositi šotore, armaflekse, spalne vreče, kuhalnike in hrano. Višina je 5400 m in glava me boli tako, da se mi kar megli pred očmi. Še isti dan se vrnemo v bazo. Utrujeni smo, saj se vsem pozna, da smo več kot dva tedna presedeli v avtu. V naslednjih dneh se izpolnjujejo načrti, ki smo jih prej izdelali. Postavimo tabor 2, nato tabor 3. Prva trojica pride kmalu na vrh, ta se potem vrne v bazo, na gori pa smo še ostali, ki še opremljamo tabore in se tako tudi aklimatiziramo.
Tabor dve stoji na višini 6300 m in višin-ska razlika med enko in dvojko je največja. Tabor 3 je na višini 6900 m. Pred trojko je približno 100 m visoka skalna stena, čez kate-ro so napete fiksne vrvi zaradi samovarova-nja. Nad steno je velik plato in tu postavimo naša šotorčka.
ZADNJI VZPON NA GORO
15. avgusta se odpravimo proti taboru 1 Suhač, Hamberger, dr. Meško in jaz. Smo kar dobro aklimatizirani, sama sem bila prej že trikrat na taboru 1 in dvakrat na dvojki. Bolj slabo je le s Slavcem, ki je v bazi prebolel pljučnico. Štirinajst dni se skoraj ni premak-
nil iz šotora, jedel pa je v glavnem samo zdra-vila. Opazujemo ga, ko gre čez ledenik in ta-krat sem prepričana, da ne bo prišel niti do tabora 1. Opoteka se in lovi na palice. Počasi hodimo po grebenu, ki pripelje na 1. Skalnat je, veliko je grušča in pot ni nič kaj prijetna. Srečamo Marjana in Janeza, ki se vračata z vrha. Utrujena sta, v obraz zabuhla od sonca in višine. Žaželita nam veliko sreče in nada-ljujeta pot. Ob večeru smo v taboru 1, sku-hamo si čaj in juho. Okoliški hribi so rdeči od zahajočega sonca. Zelo lepo je. Sedimo pred šotorom dokler ne postane hladno. Slavc se kar dobro počuti, veliko volje ima. Celo noč se zbujam iz polsna, enkrat me ze-be, drugič me obliva vročina, bojim se, da naslednji dan ne bom mogla naprej. Komaj čakam jutra in ko posije sonce, začne v šo-toru deževati. Ponoči se namreč naredi ivje in sončni žarki ga zjutraj raztopjjo.
Počasi se odpravimo proti taboru 2. Hodi-mo ure in ure, korak za korakom. Ponekod je sneg čisto nazobčan, kot nekakšne luske. Mi to imenujemo »ribežni«. Zelo neprijeten bi bil padec, zato je treba kar precej pazlji-vosti. Popoldne začne pihati močan veter in ko pridemo do 2 smo zelo neprijetno prese-nečeni. Veter je odnesel en šotor, zato noč preždimo vsi v enem. Niti za trenutek ne za-tisnemo očesa. Pogovarjamo se, kuhamo čaj, včasih je sunek vetra tako močan, da imam občutek, da bo vse skupaj odneslo. Noč je neskončno dolga. Neprestano gledamo na uro, kar apatični smo že. Zjutraj je veter še ved-no zelo močan. Okrog desetih se toliko umi-ri, da se odpravimo naprej. Toda ni več jas-no, okoliški hribi so zakriti z meglo, iz kate-re že padajo prve snežinke. Zelo hladno je, toda odločimo se, da gremo do tabora 3. Skal-na stena nam ne dela težav, pomagamo si z vrvmi in na robu nas sprejmeta naša dva šo-torčka. Zvečer se nebo zjasni, brez besed ob-čudujemo sončni zahod. Visoko smo že. Ve-čina hribov je že pod nami. Nebo je tako ze-leno-modro, da skoraj »bode« v oči. Potem pa zopet noč brez spanca in neskončno dol-ga. Zapadaš v neka čudna stanja, poskušaš kaj premišljevati, da bi čas hitreje minil, pa ne moreš. Želiš si samo, da bi se zdanilo, sa-mo to in nič drugega. Naslednje jutro sem zelo izčrpana. Za mano so tri moreče, nepre-spane noči. Kakšno uro si zavezujem čevlje in dereze, ko vstanem se opotečem in sese-dem na tla. Mlačen čaj in kocke sladkorja
Slava Knežar na vrhu
me malo spravijo k sebi. Od tabora 3 se vle-če dolg, skoraj raven plato, potem pa preha-ja y strmino, ki vodi na vrh. Hodim počasi, štejem korake, vmes počivam in diham. Po tem je do vrha še pet, deset korakov. Dam-jan je že tam, maha mi in nekaj govori. Če-stitamo si, v glavi se mi malo vrti. Nobene posebne sreče ne čutim. Tako je, kot bi za trenutek otopela vsa čustva, samo želja je, da grem čimprej dol, kjer je zrak gostejši in di-hanje lažje. Vse okrog so sami hribi, kot da na svetu ne bi bilo nič drugega. Iz Pakistana se vlečejo megle, verjetno je to eden zadnjih lepih dni na gori.
Sestopamo proti taboru 3. Z vsakim kora-kom se počutim bolje, neskončno srečna sem. V oči mi pridejo solze, tako da skozi očala čisto nič ne vidira. Nadaljujemo proti taboru 2 in še dalje vse do 1. Cisto temno je že, od utrujenosti se mi megli pred očmi. V trenut-ku zaspim in naslednji dan je treba priti sa-mo še v bazo.
Vsi so že odšli naprej, jaz pa sedim pred šotorom in si poskušam vtisniti v spomin prav vsako podrobnost. Verjetno ne bom ni-koli več zašla v te kraje, ki so mi vsak dan bolj pri srcu. Tu ostane delček mojega znoja, velikih želja in dobro vem, da mi bo vsak trenutek na gori ostal vedno v spominu kot najlepše doživetje. Treba je bilo veliko tru-da, včasih sem se spraševala, zakaj počnem vse to. Toda ni mi žal, kljub temu, da je bilo tudi veliko neprijetnih trenutkov, ki pa bodo ostali zapisani samo v mojem dnevniku. Za-me to ni bila samo alpinistična preizkušnja, ampak tudi življenjska. Veliko novega sem se naučila, velikokrat se je »podrlo« vse moje zaupanje, razočaranje je bilo boleče, vendar koristno. Življenje pač ni vsak dan nedelja.
V bazi mi pripravijo pravi sprejem. Den je yse dopoldne kuhal torto iz pudinga in Vi-ki je nabral neko zelenje namesto cvetja. Če-stitajo rni in me slikajo. Slava poglej sem, poglej tja. Vsa sem zbegana in ne morem si kaj, da ne bi jokala. Še danes vidim pred očmi tiste bradate, malo zabuhle obraze pri-jateljev, ki so bolj veseli mojega uspeha, kot pa jaz sama. V naslednjih dneh pridejo uo-sači. Iz Quazi Deha do Ljubljane je še 7500 kilometrov, zopet ista pot in cel kup nevar-nosti na cestah. Toda zadovoljni smo. Prvič zato, ker smo izpolnili vse načrte in skrite želje, predvsem pa, ker gremo domov.