34 Kmetijstvo. „Naš gospod učitelj". (Spisal F. Š.) III. Živo so se mi pojavljali ti spomini, ko sem počasi korakal dalje. „Ubogi Zoran", sem si mislil, „kaj je neki s teboj? Se Ti je izpolnila „nadica", katera Ti je — kakor si rekel — ^svetlikala le iz dalje?" Iz mislij me je vzbudilo frfranje ptiča, katerega sem splašil iz grma. Kak ptič je to, kako se mu pravi? Mislil sem in mislil, pa si nisem mogel domisliti. Temno in nerazločno so se mi začele pokazovati podobe iz dijaških let in začela me je zanimati priroda. Ptičje petje in zadnje jesenske cvetice so mi vzbujale vedno več spominov, kazale mi vedno bolj razločno dneve izza mladih let. Kako smo včasih trgali cvetice, spletali vence, vili šopke, skrivaj lovili ptice! Pozneje smo se o vsem tem učili v šoli. Ali čas je tekel in osoda nas je raznesla na vse vetrove; ta je šel semkaj, oni tja. Mene je zaneslo v ka-dttno šolo. Tamkaj se mi je odprl povsem nov svet; življenje se mi je izpremenilo in spomini na prejšnje življenje so polagoma ugašali, pestre barve mladostnih dnij vedno bolj bledele. Sedaj pa, ko so se mi zopet vzbudili spomini na to življenje, zdel sem se sam sebi tako tuj, tako tuj, in tako mehko, tako zalo, tako tožno mi je postalo okrog srca. Koliko časa bi bil še tako sanjal, da me lačni želodec ni začel resno opominjati na svoje pravice. K sreči se je izza lesa pokazala vas, ob kateri je stala lična cerkvica, poleg nje pa čedno ednonadstropno poslopje, najbrž župnišče. „Tu se bo dobila kaka gostilna", sem si mislil ter sem pospešil korake. Prišedši do župnišča sem opazil kakih 40 let starega krepkega duhovnika, v senčnici čitajočega neko knjigo. „Dober dan, gospod župnik! Oprostite, da Vas motim; ali tujec sem v tem kraju in ne vem, kam naj se obrnem, da dobim pošteno gostilna; bodite tako prijazni, pa mi povejte to!" Tako sem nagovoril duhovnika. „Bog daj dober dan, gospod stotnik", odzravil mi je, stopivši iz senčnice. „Gostilno imamo pač, pa taki gosti ne zahajajo vanjo, kakor ste Vi, zato dvomim, da bi Vam zadostila, tem manj ker v delavnikih ne pripravljajo jedil za tujce; jutri, v nedeljo, bi se prej kaj do- 35 bilo. Če Vam je prav, stopite pod mojo streho! Sicer Vam nimam dati kaj posebnega, kar pa premorem, ponudim Vam prav iz srca rad". Prijaznemu župnikovemu vabilu nisem mogel odreči. „Da bodete vedeli, koga ste vzeli pod svojo streho, povem naj Vam svoje ime: jaz sem Ivan Voglar, stotnik v 17. pehotnem polku", sem se mu predstavil. „Ivan Voglar? — Res, Ivan Voglar! Prav tiste poteze v obrazu, samo bolj moški je in pa polna brada ga obsenčuje. Bog Te sprejmi, dragi prijatelj!" Tako je hitel župnik ter mi vesel stiskal roko. »Vidiš, jaz sem pa Ignacij Lomnik, bivši Tvoj sošolec, 8 dnij sem župnik te le vasi. Da Te nisem takoj spoznal! Seveda 20, 23, 24 let, to je že mnogo časa, in kakšen mladenič si bil tedaj, kakšen mož si sedaj!" Sedaj ni bilo več misliti na odhod. Lomnik je hotel, da bi bil kar pri njem ostal nekaj dnij. Ko pa je videl, da to ne gre, postregel mi je, kolikor je mogel, ter me je vodil po svojem posestvu. Prenočiti sem pa vendar le moral pri njem. Še le drugi dan, ko sva se po cerkvenem opravilu nekoliko pokrepčala, me je pustil ; vendar me je spremil še lep kos pota ter me vabil, naj ga kmalu zopet posetim. Lomnik je bil kmetskih starišev sin. Najsrčnejša želja dobre njegove matere je bila ta, da bi svojega sina videla mašnika pred oltarjem opravljati sveto daritev. Vroča želja se ji je izpolnila. Ignacij je bil že po naravi tih in miren človek, prijazen in postrežljiv; učil se je pridno in svojim sošolcem je bil ljub družabnik. Po dovršeni gimnaziji je vstopil v semenišče, in čez štiri leta je svoji materi izpolnil najsrčnejšo željo, pel je novo mašo. Ko so drugi domači pomrli in je dom prevzel starejši sin, se je mati preselila k sinu Ignaciju ter mu gospodinjila. Od Lomnika sem p-časi korakal proti goram, pre-mišljevaje, kako čudno včasih osoda združi prijatelje kar nenadno. Pot se je zavila navkreber, in med temnimi smrekami sem v prijetnem hladu korakal vedno bliže svojemu cilju. Zopet sem obrnil pozornost na prirodo; opazoval sem rastline, poslušal ptice in nehote sem se iznova za topil v mladostne spomine. Med tem sem prikorakal do vrha na pot, le malo napeto in izvedeno tako lepo, ka-keršnih je malo po ravnem. Čudil sem se, kako je to mogoče, da so si gorjanci naredili tako pot, ko je vendar znano, da so njih pota vse prej nego pripravna. „Kdo pa je naredil tako lepo pot?8, sem vprašal pastirja, ki je ob poti pasel kravo. „ZavlaČani", mi je odvrnil. „Kdo jih je pa naučil delati taka pota?" „Naš gospod učitelj!" „No", sem si mislil, ta mora pa biti druge vrste mož, kakor je bil Zornič, da si je znal pri Zavlačanih pridobiti toliko vpliva". Pot me je zložno vodila navkreber. Kakor kakšno šetališče je bila pot gladka, od gozda naprej ob obeh straneh obsajeni s sadnim drevjem. Zavlaka se mi je pokazala vsa drugačna, kakor mi je ostala v spominu od prvega mojega pohoda. Nasproti so mi zrle lične hišice, obdane z obširnimi, pravilno zasajenimi sadovnjaki. Tam pa, kjer je nekdaj bila Zaplot-nikova koča, oziroma zavlaška šola, blesteli sta se mi nasproti dve prav brhki poslopji. Čudom sem se čudil, kdo je Zavlaki tako izpremenil lice! „Kdo pa je zazadil te vrtove?" poprašal sem staro ženico, ki je pred prvo hišo pestovala zalega otročiča. „Naš gospod učitelj." „Kdo pa je vaščane navedel na to, da so si tako zlikali hiše?" „Tudi gospod učitelj." Srečni učitelj — sem si mislil — kdo in kakšen čluvek si vendar, da si si tako veljavo pridobil pri Zavlačanih, da se povsem ravnajo po tvojih nasvetih! Nekoliko dalje sem ob rapi, po kateri se odteka precejšen studenec, začul enakomerno počasno tolčenje: tok — tok — tok —. „Kaj pa tamkaj le tolče?" sem povprašal moža, ki je pred sosednjo hišo v senci pod drevesom čital v „Koledarju družbe sv. Mohorja". »Kaparjev norec", mi je odvrnil, in ko je videl, da sem ga začujeno gledal, pojasnjeval mi je smeje se: „Neka priprava je, gospod, ki Kaparju — Kapar je gospodar visoko v Zavlaki — goni vodo pred hišo in v hleve. Ker ta priprava tolče kakor norec v fužini, pravimo ji Kaparjev norec". „In kdo je Kaparju nasvetoval takega norca?" „Naš gospod učitelj." „To mora biti pa poseben človek, ta Vaš gospod učitelj, da je toliko naredil za Zavlako". »Verjemite mi, gospod, da gotovo v vsi deželi ni tako spoštovanega učitelja, kakor je naš; on vse ve, vse prav svetuje in vse prav ukrene, zato ga celo najstarejši ljudje radi poslušajo". „Ali je že dolgo časa pri Vas?" „Enoindvajset let menda bode tega, kar je prišel, in upamo, da nas ne zapusti, predno ne pride ponj ona, kateri se nihče ne ustavi". „Enoindvajset let? — Pa ni to Zoran Zornič?" „Da, prav Zoran Zornič je. Ta nas je pri vedel do tega, da smo Zavlako popolnoma prenovili. Kdor je našo vas poznal pred dvajsetimi leti, ta bi jo danes težko spoznal, če bi prišel vanjo." „Ali bode gospod učitelj doma?" „Doma bode; saj imamo o praznikih po popoldanskem cerkvenem opravilu vedno gospodarska posvetovanja, pozneje pa se ne izplača kam iti. Jutri pojde pač brez dvombe kam, kajti počitnice so in gospod učitelj jih najraje porablja v to, da popotuje." Dosti sem izvedel. Nisem mogel več strpeti na mestu. Poslovil sem se ter se obrnil proti šoli. — Da mora eno izmed prijaznih poslopij na mestu Zaplotnikove koče biti šola, sem že uganil. — V šolskem vrtu sem zagledal moža, sedečega na klopici pod košatim orehom, Bil je Zornič. Odkar ga nisem videl, se je precej izpremenil; telo mu je postalo obilnejše, obraz, nekdaj nežen, se je zresnil in obdala ga je gosta in dolga brada, ki je tu in tam že jela si veti. Začuvši korake se je mož ozrl proti meni in, ko je videl vojaka, pogledal me je pozorneje, potem pa skočil kvišku ter mi hitel nasproti. Spoznal me je. Prisrčno me je vsprejel ter me peljal v sobo, opravljeno sicer priprosto, pa zelo čedno. Potem je zaklical v sosednjo sobo: „ Katarina, prinesi, prinesi nekoliko pijače, kruha in pa še kak prigrizek; gosta imava!" Katarina, gosta imava. Tako je pač rekel. Saj je bilo vendar navesti ime Vida! Ali je ni vzel ? Ali ima morda že drugo ženo? Te in enake misli so me navdajale, kar je v sobo stopila ženica kakih 60 let ter je pred naju postavila liter tolkovca, hlebec kruha pa nekaj pleča. ,, Vidiš, to je moja gospodinja, teta Katarina, neomejena gospodarica moje kuhinje, in ta gospod je moj prijatelj in bivši sošolec stotnik Ivan Voglar". naju je seznanil Zornič. Ker sem ga vprašajoče pogledal, vedel je takoj, kaj znači ta pogled. „Rad bi vedel, kje so drugi moji ljudje, kaj ne? Ali vedi, da sem samec; to mi je odločila usoda. Zgodilo se je pa tako le: Poldrugo leto je moralo biti, kar sem službovai v Zavlaki, in ravno sem spisal nekaj prošenj za drugo službo, oziroma za premeščenje, kar mi dojde žalostno poročilo, da mi je nenadno umrla nevesta, Vida Podgornikova. Silna žalost me je prevzela; raztrgal sem prošnje in sklenil ostati v Zavlaki, ločen od sveta, ki mi itak nima dati ničesar več. Še z večjo strastjo sem se polotil čitanja in učenja. Naročil sem si naravcznan-skih in kmetijskih knjig, za kar sem imel že od nekdaj posebno mnogo veselja, ter sem začel kmete izpraševati o tem in onem. Tako se je zgodilo, da smo si se počasi nekoliko približali, dasi me v začetku kar videti niso mogli, be najbolj prijatelja sva si bila z Zaplotnikom, čigar je bil nekdaj svet, na katerem stoji šola. Mož ima več otrok in jih je redno pošiljal v šolo, kar o drugih ne morem reči. Nekega dne mi je rekel: „ Vi, gospod učitelj, mnogo citate; ali bi mi mogli svetovati, kje naj kupim sadnih dreves? Zasaditi namreč mislim travnik poleg hiše, da ne bo tako golo okrog doma". Naročil sem Zaplotniku prav lepega drevja in mu ga tudi sam vsadil lepo v vrste. Zelo sva se sictr pričkala zaradi razdalje posameznih dreves, nazadnje mi je pa vendar dovolil drevo od drevesa vsaditi 10 metrov daleč. Va ščani so se sicer v začetku smijali, ko pa so videli, kako lepo drevesca rastejo, dali so si dopovedati, da je drevesca treba saditi tako daleč narazen, da imajo dosti prostora tudi tedaj, kadar dorastejo. Tako se je zgodilo, da me je s časom naprosil ta in ta vaščan, da sem mu zasadil vrt, in danes bo težko kje kaka vas, ki bi imela toliko in tako lepih sadovnjakov. Mnogo drevja smo vzgojili v domači drevesnici, in že več časa nam ga ni bilo treba naročiti od drugod. Ljudje imajo dosti sadja vsake vrste, svežega in suhega, pa tudi tudi tolkovca dobiš pri vsakem gospodarju. Tudi ta le je domačega pridelka. Le pokusi ga, videl boš, da ni napačen. Bog Te živi pod mojo streho!" Trčila sva in pila. Tolkovec je bil res izboren, zato sem rekel: „Ni čuda, da Te imajo vaščani tako radi, ko si jim toliko storil. Ravnokar mi je nekdo rekel da gotovo v vsi deželi ni tako spoštovanega učitelja, kakor si Ti". „Tudi jaz sem te misli, in ravno to me najbolj vspodbuja, da čim dalje bolj delujem. Težko sem si pridobil to spoštovanje, upam pa, da si je ohranim do konca svojih dnij. Najbolj odločilen za moj vpliv je pa bil Kaparjev norec, kakor ljudje imenujejo vodnega ovna, katerega je Kapar dal postaviti na moj nasvet. Gotovo si slišal neko enakomerno trkanje ; saj si moral iti mimo". n Slišal sem ga in tudi izvedel sem že, da je to Tvoje delo". (Dalje sledi.) 36 45 Kmetijstvo. „Naš gospod učitelj". (Spisal F. Š.) III. (Dalje.) »Moje delo norec sicer ni, pač pa sem bil vzrok, da ga je Kapar dal postaviti, in s tem norcem se je meni pričelo povem novo življenje. Zgodilo se je pa tako le: Ko sem bil Zaplotniku zasadil vrt, hvalili so ga nekateri, drugi so pa zabavljali, češ da je drevje vsajeno preredko, da je sajenje v vrste sama igrača, da je brez pomena in da sem jaz drevje samo tako vsadil, da bi se skazal, da pa v resnici ne vem nič posebnega. Najhujši moj nasprotnik je bil bogati Kapar, najviše naseljeni Zavlačan, kateri je moral z vozom precej daleč doli hoditi po vodo, ker pri hiši in nad hišo ni bilo nika-kega studenca. Ko smo se nekega večera slučajno sešli v gostilni in se je ravno govorilo o Zaplotnikovem vrtu, obrnil se je Kapar k meni ter mi dejal zaničljivo: „Go-spod učitelj, če naredite, da bo voda tekla tako v breg, da teče pred hišo, potem bom prepričan, da res kaj veste". „Tudi to se naredi", se mu odvrnil ravnodušno. Vsi so se zasmijali mojemu odgovoru, Kapar pa je prevzetno dostavil: „Dobro gospod učitelj, priskrbite mi tako napravo, in, če imam dati iz hleva dvojico najlepših volov in še kako kravo po vrhu, plačam vse; če se vam pa delo ne posreči, poravnate vse troške Vi". „Velja", udaril sem mu v roko, plačal svoj račun in šel. Vedi pa, da sem bil malo pred tem dogodkom v Ljubljani, in ko sem tamkaj v kavarni eital in pregledoval razne liste, naletel sem na popis takih priprav, katere z vodnim in zračnim pritiskom ženo vodo v precejšno visočino. Ker me je reč zanimala, pričital sem razpravo pazljivo ter si tudi zapisal dve tvrdki, ki izdelujeta in postavljata take naprave: A Kunz, M. Weiss-kirchen, ter J. Friedlander, Wien, II./7., Dresdnerstrasse, 42 — 46. — Ko sem po omenjenim dogodka, prišel domu pisal sem takoj Kunčevi tvrdki, in čez par tednov so se dela že bližala svojemu koncu. Kakšna razburjenost je bila tedaj v Zavlaki, si ne moreš misliti. Ljudje niso govorili o ničemer^ drugem, kakor o Kaperju, o meni in pa o vodi, ki bo »menda" tekla v breg. Verjeti tega seveda ni nihče in mnogo pikro opomnje sem moral slišati. S Kaparjem pa sva molčala. Kapar si je mislil: „Če se naprava posreči, je prav, če tudi plačam par sto-takov, saj me dovažanje vode tako mnogo stane, ker moram skoraj samo zato imeti posebnega človeka, voz in pa enega vola več; če se pa ne posreči, pa itak ne bode treba šteti niti krajcarja\ Jaz sem si zopet mislil, da se podjetje mora posrečiti, saj je bilo to v tistem spisu tako jasno dokazano. In tako smo vsi nestrpno pričakovali, ko je imel vodni oven začeti trkati. In prišel je ta trenutek. In zbrala se je vsa Za-vlaka in tudi od drugod je prišlo nekaj ljudij, ki so izvedeli, kaj nameravamo v Zavlaki. Mož, ki nam je ovna postavil in napeljal h Kaparju cevi, je pripravo vravnal in odprl. Oven je začel butati, občinstvo pa je utihnilo in sapo zadrževaje gledalo na iztok pred Kaparjem v pričakovanju in dvomu: ali bo, ali ne bo ? Čez par minut se je pokazala voda ter tekla v nepretrganem curku. Jaz sem si globoko oddahnil, kajti, čeprav sera za trdno upal na dober uspeh, vender se nisem mogel ubraniti neki notranji negotovosti; Kapar je pokimal, ljudstvo pa se je čudom čudilo, kako je vender to mogoče, da voda res teče v breg, in takoj je napravo krstilo za Kapar-jevega norca. Tisti pa, ki so bili prej najbolj glasni in jim nikdar niso pošle zabavljice, sedaj kar nič niso vedeli povedati, kakor da bi jim bili jeziki primrznili. Potem je Kapar povabil vaške veljake, gospoda, ki je „norca" postavil, in pa mene. Dal nam je najboljšega vina, kar ga je bilo moči dobiti v Zavlaki, mati Kapa-rica pa nam je postregla z najboljšimi jedili, kar jih je znala napraviti. Po obedu je Kapar takoj v gotovini plačal delavce in ovna, meni pa je dejal: »Oprostite, gospod učitelj, da sem Vas preziral; sedaj vem, da nimate prazne glave. Bodiva prijatelje. Tistega dne je meni v Zavlaki izšlo solnce zadovoljstva; ljudje so me jeli spoštovati, jaz pa sem se začel čutiti srečnega in domačega, in čim dalje več veselja sem imel do dela. Osnovali smo kmetijsko podružnico in začeli smo se shajati v posvetovanja. Ker šola za to ni bila prikladna, sezidali smo onole poslopje. Tam imamo shodnico, potem shrambo za kmetijske stroje in orodja, kar jih ima vsa vas skupno, sadno sušilnico in moštarno, vse sicer pod eno streho, pa tako ločeno, do drugo drugemu ni v napotje ali v kvaro. Kakor vidiš, imamo tukaj prav za prav dve šoli; tale tukaj je za za* vlaško mladino, onale pa za gospodarje." — Nisem se mogel načuditi pametnim napravam v Zavlaki in toliki priljubljenosti svojega prijatelja, in sicer tem manj, ker mi je bilo še živo v spominu, s kakšnim uspehom je Zornič v Zavlaki služboval prvi dve leti. Dolgo časa še sva se pogovarjala s prijateljem, po- tem me je pa povabil, naj ostanem vsaj kaka dva dni pri njem. „Jutri je delavnik", je rekel, „lahko pogledava na planine, pojuteršnem je pa praznik, in če te bo zanimalo, se lahko vdeležiš našega shoda, zborovanja, posvetovanja ali kakor hočeš to imenovati, boš vsaj vedel, kako Zavlačani porabljamo prosti čas." Ker sem se bil prav za prav namenil le na planine in nisem bil vezan ne na čas ne na pot, je umevno, da sem bil takoj pri volji, prihodnji dan iti na planine. Drugi dan sva se s prijateljem na vse zgodaj odpravila z doma. Na poti mi je Zornič pripovedoval, kako je šlo s preložitvijo glavne občinske poti. „Prej je pot peljala, po najnižjem svetu sredi travnikov in je bila vedno blatna, ker je bilo nekaj sveta zelo močvirnega ter se je vsa voda stekala v plitva jarka ob poti, a je na mnogih mestih tudi preplavljala pot. Še le po dolgem prigovarjanju so se udali vsi vaščani, da so odstopili svet ob kraju ter so se radovoljno lotili del. Pot smo izpeljali ob robu travnikov tako, da je le malo napeta in drži skozi vas, dočim je prej držala skozi travnike in so posamezniki imeli iz nje speljane strme poti proti svojim hišam. Ko je bila pot dodelana, potem vaščani niso mogli prehvaliti njene zložnosti. Brž sem se prijel te prilike in sem nagovoril Zavlačane, naj bi zboljšali travnike. Bili so takoj pri volji in najprej smo iz močvirnih tal odpeljali vodo. Po najnižjem svetu smo izkopali jarek, po katerem naj bi se odtekala voda, in od tega smo naredil po močvirnem svetu druge jarke, v ktere smo nasuli nekaj kamenja, nanj naložili vej, na veje ruš ter smo jih naposled zasuli s prstjo, da jarki niso vzeli preveč sveta; potem smo na eni strani ob poti, na drugi strani pa ob najvišjem robu izkopali jarek, po katerem je odtekala studenčnica iz više izvirajočih studencev Na ta način smo travnike zelo zboljšali; mokrih tal ni več, ker preobilna voda lahko odteka med kamenjem v glavni jarek in potem v dolino, kadar pa dalj časa ni dežja in se je bati, da bi vtegnilo biti presuho, takrat pa iz zgornjih jarkov na več krajih napeljemo vodo na travnike in si tako pomagamo Uspeh teh naprav je čudovit. Mrva se je tako zboljšala, da se gospodarji spočetka niso mogli načuditi, pridelek pa se je podvojil, pozneje, ko so začeli še gnojiti, celo potrojil.„ Tako in enako mi je prijatelj pojasnjeval izpre-membe v Zavlaki, ki so bile vse brez izjeme sad njegovega truda. Med pogovori nama je hitro mineval čas in je bilo kmalu treba misliti na vrnitev. Prešla sva bila že precej pota, poiskala več lepih razgledov in nabrala nekaj planinskih zelišč. Da zadostiva tudi telesnim za* htevam, sva se usedla na pripravno mesto ter sva po-vžila, kar nam je bila Katarina dala na pot. Putem sva se odpravila proti domu. Doma sva se umila, potem sva nekoliko povečerjala ter se kmalu podala počivat, da si nabereva novih motij za juteršnji dan. 46 54 Kmetijstvo. „Naš gospod učitelj". (Spisal F. Š.) (Dalje.) IV. Ko sva drugi dan popoldne z Zorničem stopila v dvorano, je bila že polna vaščanov, ki so najo spoštljivo pozdravili, Dvorana je precej prostorna. Na onem koncu so tla nekoliko vzvišena in tam stoji miza in stol za govornika; na desni strani je velika omara, polna knjig in časopisov na levi pa druga, v kateri so razne zbirke. V kotu stoji črna šolska deska, ob straneh v dvorani so pa ozke mize, tako, da je po sredi prost prehod. Poleg miz so stoli, postavljeni tako da vsi navzoči gledajo proti oni strani, kjer je govornikovo mesto. „To je naša zbornica", mi je rekel Zornič. »Kakor vidiš smo precej založeni s knjigami in časopisi in tudi nekaj zbirk imamo v vsakem slučaju pri rokah, kar potrebujemo, oziroma, da se v vsakem slučaju lahko takoj in temeljito poučimo." Zbrani gospodarji so se med tem časom pogovarjali o gospodarskih razmerah. „Jaz bi naročil nekaj umetnih gnojil", se je obrnil Kapar do Zorniča, „letos ga mislim tudi na njive dejati, ker mi je na travnikih tako dobro naredil; vendar se bojim, da bi me trgovec ne opeharil. Umetna gnojila so taka, da človek ne ve, kaj je v njih ; trgovec mi lahko vanje nameša prsti, peska ali kar mu drago, saj tako tega ne morem razločiti". „Saj brezvestni trgovci tudi res delajo tako", je odgovoril Zornič. „Zato, da bi se pri prodaji umetnih gnojil preveč ne goljufalo, ustanovila so se kemijske preiskušališča. Kupec naj od prodajalca zahteva jamstvo za določeno množino rabnih snovij v gnojilih; kadar gnojila dobi, zmeša naj jih dobro skupaj, kar je enakih, potem pa naj nekoliko tega pošlje preiškušališču, ali pa naj iz vsake vreče z različnih mest, na pr. z dna, iz srede in z vrha vzame po nekoliko gnojila, je zmeša in pošlje preizkušališču. Preizkušališče potem gnojilo preišče oziroma preizkusi, ali je toliko rabne snovi v njem, kolikor je trdil trgovec, če je ni toliko, mora trgovec blago vzeti nazaj, ali pa mora toliko povrniti, kolikor je blago manj vredno". „To je sicer dobro", je pripomnil Kapar, „ali pre-izkušališče gotovo ne dela zastonj. Če jaz naročim nekaj sto kil dveh, treh gnojil, poslati moram tudi dve, tri poskušnje preizkušališču; to bi pa vendar preveč stalo." „Da, to bi preveč stalo "^ je rekel Zornič, toda saj ni treba tako ravnati. Preizkušališča tudi narede pogodbe; povabijo namreč trgovce, naj pri njih dajo preiskati svoje zaloge, da bodo mogli, svojim kupcem jamčiti za določeno porabnost. To je za poštenega trgovca jako dobro, ker potem vsaj ve, kakšno blago ima. Trgovec mora seveda za preizkušnjo plačati, zato se pa preizku-šališče zaveže, da bo tistim kupcem, ki pri njem kupijo blago, zopet preiskalo blago, ali zastonj če je naročnik večja družba, ali pa vsa za nižjo plačo; kakor se namreč dogovore. Na ta način se troški za preizkušnje zelo zmanjšajo. Potem imamo pa še neko sredstvo, da nas preizkušnja manj stane. Saj ni treba, da bi vsakdo sam naročal, kar potrebuje. Vas je precej gospodarjev in gotovo bi vas več rado naročilo. Jaz naročila zapišem, potem bom pisal več trgovcem, kateri prodajajo pre iskano blago, in kateri nam ponudi ceneje, od tistega pa kupimo. Kadar blago dobimo, pošljemo od vsakega gnojila samo eno poskušnjo preizkušališču, čeprav bo naročnikov več. j Kadar nam preizkušališe pove, da so gnojila taka, kakor je rekel trgovec, takrat jih pa raztehtamo in razdelimo". „Dobro, gospod učitelj, ta je pametna", se je oglasilo več mož in takoj si je mnogo gospodarjev naročilo umetnih gnojil, Zornič jih je pa zapisal. „Semena tudi poskušajo, koliko so vredna, kaj ne gospod učitelj", je povprašal čez nekaj časa mlad gospodar. „Seveda jih poskušajo", je rekel Zornič. „Semena se pa že lože poznajo, ko človek dobro razloži posamezna zrna; semen menda ne bo treba pošiljati preizkušelišču se je oglasil postaren mož. »Nekaj, kar jih je bolj debelozrnatih, se pač še precej lahko presoja, pri drobnejših je pa že bolj težava", je poučeval Zornič. „Sicer se pa seme očem pjkaže le tako, kakeršno je na videz, kakšno je v resnici, to je drugo vprašanje, če kupim recimo stot semena, mi ni vse enako, kakšno je, če je čisto, imam skoraj 100 kg. semena, če pa ni čisto, potem semena nimam 100 kg., ampak manj. Pa, če bi to bilo vse! Kar je pravemu semenu primešanih drugih semen, to je vse plevel. In če sem kupil smetno seme, nisem dobil le manj semena, ampak dobil sem tudi mnogo plevela, kateri s semenom pride na moj svet. Pa še nekaj drugega je; seme je morda kaljivo, ali pa tudi ne. Meni pa ni vse enako, ali mi seme popolnoma izkali, ali morda le tri četrtine, ali celo le polovica ali še manj. Seme mora biti torej čisto in pa kaljivo; le to je rabno, vse drugo ni za nič. Vsega tega mi pa oči same ne morejo povedati, ampak je treba poskusiti. Domače seme lahko preisku-sim na rabnost, če pa seme kupim, tega pred kupčijo ne morem storiti, ampak še le doma. Zato se lahko zgodi, da nič vredno seme plačam prav drago; in da bi se to preprečilo ter bi se odvrnila vsaka nadaljna škoda, zato so se ostanovila preizkušališča za semena. Semen, katera človek dobro pozna, ni treba pošiljati poskuša-lišču, drugače je s semeni, katerih ne pozna; posebno pa je treba preizkušališču pošiljati drobna namena kakor deteljna in travna, sicer se lahko zgodi, da človek trpi preveliko škodo. Vzemimo neki vzgled. Pri tem je Zornič odprl omaro, vzel iz nje neko knjigo, jo odprl in dejal: (Dalje sledi.) 55 Kmetijstvo. „Iz teh podatkov prav jasno lahko raz vidite, koliko je to vredno, če človek ve, kakšno seme kupi. Mislimo si dva gospodarja, ki si pri tem trgovcu kupita semen. Eden pravi: „Jaz vzamem seme prve kakovosti, bo vsaj kaj vredno, čeprav je najdražje". Drugi mu pa pravi: »Pojdi, pojdi, saj ne more biti mnogo razločka; jaz vzamem najcenejše seme, ono IV. kakovosti". Vsak vzame 100 kg. in prvi plača 21 gld., drugi 7 gld. 50 kr. Kaj ne kupila sta pač vsak 100 kg.; če pa pogledamo v to razpredilnico, vidimo, da je prvi kupil porabnega semena skoraj 71 kg., drugi pa samo nekaj nad 3 kg. Prvi je plačal za en kilogram porabnega semena samo 30 kr. in je domu nesel plevela in smetiji samo kakih 29 kg., dočim je drugi kilogram porabnega semena plačal po 2 gld. 27 kr., torej 7—8 krat tako drago kakor sosed, vrhu tega je pa domu nesel še skoraj 97 kg plevela in smetij. Ko sta seme vsejala in je vzka-lilo, imel je prvi lepo zarasteno njivo, drugega njiva je pa bila na pol prazna, le nekoliko plevela je bilo na nji; pravih rastlin je le tu in tam katera bodla iz tal. Kateri je torej draže plačal seme, oni, kateri je kupil drago, ali oni, ki je kupil ceno! Pa to še ni vse. Drugi gospodar je moral njivo preorati, ker ni mogel upati na primeren pridelek, ter vsejati kaj drugega; zavrgel je torej ves denar, kar ga je plačal za seme, vrhu tega je pa še dela imel na njivi, ne da bi mu bila kaj rodila. Iz tega izprevidite, da so preizkušališča za semena neprecenljive vrednosti". Take pogovore so imeli Zavlačani vse leto ob praznikih popoldne, po zimi pa so se shajali tudi med tednom, in sicer zvečer, da so se nekoliko pogovorili, ali pa so naprosili učitelja, da jim je kako reč bolj natančno obrazložil. V Zavlaki sem spoznal, kako potrebno in kako uspešno je složno delovanje; spoznal sem pa tudi neprecenljivo vrednost dobrega učitelja, ki ve ljudem iti na roko. — Ko sem se drugo jutro poslavljal od Zorniča, čestital sem mu na tako izbornem uspehu njegovega delovanja. „To je ravno", je rekel, „kar me dela zadovoljnega. Srečen bivam tu med temi ljudmi; kadar me pa poseti tako drag prijatelj, kakor si Ti, takrat mi zadovoljstvo prikipi do vrhunca. Upam, da me ob prvi priliki zopet posetiš. Bodi zdrav in srečen!" „Z Bogom! — Še nekaj! Nekaj časa sem imaš bivšega sošolca skoraj za soseda. Tu le doli župnikuje Ignacij Lomnik". „Kaj je že tukaj? Čital sem sicer, da pride, nisem pa vedel, da je tu. Še ta teden ga posetim. — Srečno!" „ Zdrav!" Na povratku sem se zopet oglasil pri Lomniku, da mu sporočim, kakšnega soseda ima. „0, to je dobro", je hitel oveseljeni Lomnik. „Tudi jaz sem nekoliko kmet, kakor vidiš, prav lepo posestvo imam tukaj. Za kmetijstvo sem vnet in urediti si hočem gospodarstvo kar najumneje". Potem sva se dogovorila, da si bova dopisovala vsaj po malem, da se nama vzdrži obnovljeno prijateljstvo, in da se gotovo posetiva, če tega ali onega slučaj zanese v obližje drugega. (Konec sledi.) 64 „Naš gospod učitelj". (Spisal F. Š.) (Dalje.) IV. Od nekega prodajalca v Glasgovu na Škotskem je došlo preiskušališču za semena v Curihu v Švici neko travno seme v štirih kakovostih — od najboljšega — ter je bila vsaki kakovosti pristavljena cena, po kateri se je seme prodajalo; preiskušališče naj bi določilo ali je vrednost blaga primerna ceni ali ne. Toda kakšen je bil uspeh? Človek bi kar ne verjel! Le poglejte!" Sedaj je Zornič vzel kredo, narisal na desko naslednjo razpredilnico ter vanjo napisal uspeh vseh štirih preiskušenj. Poslanega semena. I. H. III. IV. kakovosti je bilo pravega semena 96 9 o/0 911 o/0 82 6 o/0 32-5 o/0 tujih primeskov . . 3-1 % 8'9 o/0 17-4 °/o 67-5% Pravega semena je ka- lilo ..... 73o/0 53o/0 34% 10°/o Porabnega semena je torej bilo .... 70-7 o/0 48-3 o/0 281 % 3-3 o/> Cena za 100 kg semena je bila..... 20-98 gld. 19-24 gld. 12 15 gld. 7 49 gld. 1 kg porabnega semena je torej veljalo . . 30 kr. 4:0 kr. 43 kr. 2-27 gld. 73 Kmetijstvo. „Naš gospod učitelj". (Spisal F. Š.) (Konec.) V. Zopet sem v mestu pri svojem polku. Bivanje na deželi me je popolnoma popravilo, tako da sem se duševno in telesno čil vrnil v svojo službo. Toda nastopila je zima in z njo obilica prostega časa. Kaj naj počnem? Spomnil sem se izleta na planine in takratnega premišljevanja. Nakupil sem si prirodoznanskih knjig in sedaj čitam in čitam, in glej čudo, čeprav sem že precej v letih, zanima me to berivo izredno; čim bolj se vglab-ljam v tajnosti lepe prirode, tem bolj se mi vzbuja ve-doželjnost. Če pojde tako naprej, se bom več naučil sedaj, kakor sem se svoje dni v šoli. — Prešla je zima4 prešlo poletje in jesen je zopet tu. Kadar skopni sneg, ima vojak več opravila na prostem in hitreje mu minova čas pri delu. Z menoj se je izvršila čudovita izprememba; popolnoma drugačen se mi kaže svet, odkar sem se natančneje seznanil z večnimi zakoni božje prirode. Stvari v prirodi se mi ne zde več neznatne, marveč se mi zdi, da jim vidim v notranjost, da jim pregledam čudoviti ustroj, da vse skozi poznam tvarinsko presnovo v njih. Zdi se mi, da se mi je še le sedaj odprl svet. Kamen, rastlina, žival, kako brezpomembno se mi je to zdelo; kakšne krasote, kakšne umotvore pa sedaj vidim v njih! — Ko sem ravnokar prišel domu, dobil sem na mizi pismo, katero mi je pisal župnik Lomnik. Pismo slove: 10. 10. . . . Dragi prijatelj! »Leto dni j je, odkar se nisva videla in si tudi pi-* sala nisva. Meni je bilo to leto čas skrbij in napornega dela, urediti sem si hotel, kolikor je le mogoče storiti v enem letu, svoje gospodarstvo, pri čemer mi je s svetom in v dejanju pomagal prijatelj Zoran. Ne morem se pre-čuditi obširnemu njegovemu znanju in temu, kako vselej na mah pravo pogodi, če naju Bog ohrani pri življenju, uredila bodeva moje gospodarstvo tako, kakor ga gotovo nihče nima v naši deželi. V Zavlako grem večkrat; sedaj delajo tam vodovod. Vodo bodo napeljali v vse hiše, po posebni cevi pa v vse hleve, tako, da bo vsaka žival lahko pila, kadar bo žejna. Rad bi to napravo popisal natančneje, toda to bi i meni i tebi vzelo preveč časa. Bolj se o tem poučiš, kadar naju prideš obiskat, kar upam, da kmalu storiš. Na vsak način pa mi kmalu piši, kako je s Teboj. Bodi zdrav in ne pozabi vernega prijatelja Ignacija. Tudi zoran Te pozdravlja!" — 14 dnij za tem dobim dopisnico: „ Prijatelj! Znana ti je usoda Zoranove neveste; umrla je nenadoma. Enaka usoda je bila sojena tudi njemu; Zorana ni več! — Pred 5 dnemi se je prehladil, včeraj je umrl in jutri ga pokopljemo. Zavlačani pač ne dobodo več takega učitelja! Z Bogom! Lomnik. Dve leti sta prešli po Zorničevi smrti. Zopet sem dobil dopust za nekaj dnij in napotil sem se k Lomniku. Mož je v tem času mnogo storil; neutrudno je deloval v povzdigo kmetijstva in je skušal posnemati Zorniča. O Zavlačanih mi je pripovedoval, da so se zelo trudili, da bi zopet dobili učitelja, ki bi bil zavzet za kmetijstvo, da bi jim bil voditelj vsaj pri zborovanjih. Njih trud ni bil zaman; dobili so prav dobrega učitelja, čeprav se z Zorničem ne more primerjati. Ako bo nadaljeval tako, kakor je začel, brez dvoma postane izboren veščak. Zor-niču so Zavlačani iz hvaležnosti postavili krasen nagrobni spomenik.