124 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 125Paleolitska arheologija • Delo narave, ne človeka - o paleolitski leseni konici Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem ši. Očitno so v to smer razmišljali tudi tuji avtorji, ki so najdbo že omenili v svojih zelo natančnih analizah lesenih izdelkov (kopjih) iz obdobja srednjega paleolitika. Zapisali so namreč, da po njihovem mnenju primerek iz Ljubljanice ne kaže znakov človekove obdelave (Schoch in sod., 2015: 11) ali pa opozorijo, da je bila hipoteza o paleolitski uporabi postavljena le zaradi vrste lesa, zato bi bile potrebne nadaljnje raziskave (Milks, 2018: 312). Zahvala: Mag. Matiju Križnarju iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije se iskreno zahvaljujem za predhodno branje rokopisa, koristne in kritične nasvete pri lesnoanatomskih analizah in izra- zoslovju ter pomoči pri obdelavi fotografij. Literatura: Arangurena, B., Revedinb, A., Amicoc, N., Cavullid, F., Giachie, G., Grimaldid, S., Macchionie, N., Santaniello, F., 2018: Wooden tools and fire technology in the early Neanderthal site of Poggetti Vecchi (Italy). PNAS, 115 (9): 2054-2059. https://doi.org/10.1073/ pnas.1716068115. Čufer, K., 2006: Anatomija lesa (univerzitetni učbenik). Ljubljana: Oddelek za lesarstvo, Biotehniška fakulteta, 186 str. Erič, M., Gaspari, A., Odar, B., Nadbah, B., 2009: Lesena szeletienska konica z Ljubljanskega Barja. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Center za preventivno arheologijo, skupina za podvodno arheologijo. Novinarska konferenca 6. maja 2009. Pdf-predstavitev. V času konference dostopna na internetu (arhiv avtorja), Ljubljana. Erič, M., Gaspari, A., Nadbath, B., Odar, B., 2010: 137. EŠD: 11420. Naselje: Notranje Gorice (Sinja Gorica). Varstvo spomenikov. Poročila, 46 (2009): 236–238. Erič, M., Guček Puhar, E., Jaklič, A., Solina, F., 2018: The necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged wooden Objects. Skyllis Zeitschrift für maritime und limnische Archäologie und Kulturgeschichte, 2: 174-128. Erič, M., Stopar, D., Solina, F., Kavkler, K., 2019: Reconceptualization of the contemporary Maritime Museum. Do we Realy Need the Original Waterlogged Wooden Artefacts and Objects? Skyllis Zeitschrift für maritime und limnische Archäologie und Kulturgeschichte, 2: 11-28. Erič, M., 2020: Submerged Heritage/Potopljena baština, Conservation of waterlogged wooden artefacts (Lessons learned from the palaeolithic wooden point from the Ljubljanica river), 10: 63-69. Zadar. Gaspari, A., Erič, M., Odar, B., 2011: A Palaeolithic Wooden Point from Ljubljansko Barje, Slovenia. V: Benjamin, J., Bonsall, C., Pickard, C., Fischer, A., (ur.): Submerged Prehistory, 186–192. Oxford: Oxbow Books. Gaspari, A., Erič, M., Odar, B., 2012: Paleolitska lesena konica iz Ljubljanice. V: Gaspari, A., Erič, M., (ur.): Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, 231–238. Radovljica: Didakta. Guček Puhar, E., 2018: Primerjava 3D modelov paleolitske lesene konice. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko (neobjavljeno delo), 135 str. Guček Puhar, E., Korat, L., Erič, M., Jaklič, A., Solina, F., 2022: Microtomographic Analysis of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River. Sensors, 22: 2369. https://doi.org/10.3390/ s22062369. Jamnik, P., 1999: Je domnevno neandertalčevo piščal le naredila žival? Proteus, 61 (9-10): 443-451. Kavur, B., 2012: Prispevek lesene najdbe iz Ljubljanice pri Sinji Gorici za kulturno zgodovino. V: Gaspari, A., Erič, M., (ur.): Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, 239–242. Radovljica: Didakta. Leban, I., (brez letnice): Osnove lesarstva. Napake v lesu. Srednja lesarska šola Škofja Loka. https://cpi.si/ wp-content/uploads/2020/08/5-NAPAKE_LESU.pdf (vpogled 23. 11. 2022). Milks, A. G., 2018: Lethal Threshold, The Evolutionary Implications of Middle Pleistocene Wooden Spears. Ph.D. Thesis, London: University College London, Institute of Archaeology. Unpublished. http://discovery.ucl. ac.uk/10045809/ (vpogled 23. 11. 2022). Rios-Garaizar, J., López-Bultó, O., Iriarte, E., Pérez-Garrido, C.,, Piqué, R., Aranburu, A., Iriarte- Chiapusso, M. J., Ortega-Cordellat, I., Bourguignon, L., Garate, D.,, Libano. I., 2018: A Middle Palaeolithic wooden digging stick from Aranbaltza III, Spain. PLoS ONE, 13 (3): e0195044. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0195044. Schoch, W. H., Bigga, B., Bohner, U., Richter, P., Terberger, T., 2015: New insights on the wooden weapons from the Paleolithic site of Schoningen. Journal of Human Evolution. Torelli, N., 1990: Les & skorja. Slovar strokovnih izrazov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, VDO Biotehniška fakultera, Katedra za tehnologijo lesa. Zule, J., (brez letnice): Lesna biomasa. https://www. zelenaslovenija.si/esg/energent-a-je-lahko-se-mnogo-vec- eol-57/ (vpogled 23. 11. 2022). Matija Vertovec, zbiralec okamnin in razširjevalec paleontoloških spoznanj med ljudmi V spomin na ajdovskega zbiralca fosilov in bibliofila Stanislava Bačarja Matija Križnar Kakor otroka že mika se splaziti na bližnjo go- ro domačije, vleče tud umniga neizrekliva moč gor na visoko; truden vencih domačih skerbi, sit, nejevoljin pretežkih butar, - iše miru in pokoja, - in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo. Matija Vertovc, Shodni ogovori, 1850 Slika 1: Portret Matije Vertovca (1784-1851) z redkim arhivskim pismom, ki ga je Vertovec v začetku leta 1851 poslal v Ljubljano. Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 126 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 127Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na SlovenskemIz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, duhovnik, učitelj in promotor Matija Vertovec (tudi Vrtoviz, Vertouz, Vertovc ali Vrtovc) se je rodil 28. januarja leta 1784 v Šmarju na Vipavskem (slika 1). V veliki kmečki družini je bil šesti otrok. Njegov prvi učitelj je bil domači duhovnik. Osnovno izobrazbo je dobil v farni šoli v Vipavi, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej pa v avstrijskem Gradcu. Prvi letnik bogoslovja je zaključil v Ljubljani, ostale tri pa v Gorici (Lavrenčič, 1884; Kralj, 1996). V mašnika (postal je subdiakon) je bil po- svečen leta 1807 v Gorici, prvo službo pa je nastopil že konec istega leta v Vipavi. Po nekaj letih se je službeno preselil na Plani- no pri Ajdovščini, kjer se je zelo navezal na svoje vaščane. V začetku marca leta 1813 je zasedel izpraznjeno mesto in postal kurat oziroma vikar v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanosu), kjer je ostal do svoje smrti, ce- lih 38 let (Kralj, 1996). V začetku leta 1851 je zaradi splošne oslabelosti in bolezni želel zapustiti duhovniški poklic, končno pa se je upokojil konec aprila istega leta. Zaradi hudega otekanja nog in trebuha (vodenice) je umrl 2. septembra leta 1851 v starosti 68 let na svojem domu blizu šentviške farne cerkve. Za Matija Vertovca mnogi pišejo, da je bil široko razgledani duhovnik, vinogradnik, zgodovinar, učitelj, naravoslovec in izjemni razširjevalec uporabnega naravoslovja (fizi- ke, kemije, astronomije in podobnih ved). Zagotovo najbolj prepoznan je po svojih vinogradniških in kletarskih objavah, ki jih je napisal v slovenščini. O praktični upora- bi kemije je pisal v Kmetijski kemiji iz leta 1847, nekaj del pa je posvetil tudi astro- nomiji in splošni svetovni zgodovini, ki pa je zaradi smrti ni dokončal (Kodre, 2002). Svoje široko znanje in poznavanje je prido- bival tudi na nekaterih popotovanjih v Rim, Pariz, Berlin, München, Heilbronn in ne- katera bližnja mesta. Bil je zelo dejaven član Kranjske kmetijske družbe, sodeloval je tudi pri delovanju Društva kranjskega deželnega muzeja, kot pisec pa je na pobudo ustano- vitelja Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa pl. Trsteniškega (1808-1881) veli- ko pisal za omenjeni časopis. Prijateljeval je z vipavskim veljakom Antonom Lavrinom plemenitim (1789-1869) ter mnogimi takra- tnimi kranjskimi veljaki in naravoslovci, kot so bili grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart (1771-1844), entomolog Ferdinand Schmidt (1791-1878) in široko razgledani naravoslo- vec in muzealec Henrik Freyer (1802-1866). Kot zanimivost naj omenimo, da je bil Ma- tija Vertovec tudi eden izmed naročnikov Freyerjeve Posebne karte Vojvodine Kranjske (Special-Karte des Herzogtums Krain). Zbiranje okamnin za muzej Kljub izjemno dobro raziskanemu delova- nju Matije Vertovca na številnih področjih, predvsem v vinogradništvu, slovstvu in na- ravoslovju, pa o njem kot zbiralcu fosilov (okamnin) ne zasledimo nič. Pri raziskova- nju zgodovine nekdanjega Deželnega muze- ja za Kranjsko ter njegovih predhodnikov in sodobnikov (Narodnega muzeja Slovenije in Prirodoslovnega muzeja Slovenije) smo našli vrsto zanimivih arhivskih virov, v katerih je Matija Vertovec naveden kot zbiralec in darovalec mnogih fosilov in drugih geolo- ških primerkov (kamnin in mineralov) mu- zejskim naravoslovnim zbirkam (Križnar, 2021). Matija Vertovec je občasno denarno podpiral tudi delovanje Deželnega muzeja za Kranjsko, kar je razvidno iz zapisov v takratnih dnevnih časopisih. Splošno zna- no je njegovo darovanje petinštirideset sort vinskih trt iz Vipavske doline, ki jih omenja tudi sam grof Hohenwart v svojem prvem vodiču po muzeju (Hochenwart, 1836: 12; glej tudi Križnar, 2021: 28). Sodeloval je tudi z že omenjenim Ferdinandom Schmid- tom, s katerim je leta 1831 priredil ekskur- zijo po Vipavski dolini (Schmidt, 1832; Bu- fon, 1963). O zbiranju fosilov Matija Verhovca največ izvemo iz rokopisnih popisov podarjenih primerkov takratnemu muzeju v Ljubljani in iz časopisnih (tiskanih) seznamov, objavlje- nih v Ilirskem listu. Tako lahko iz omenjenih zapisov razberemo, da je Vertovec pregledo- val in zbiral fosile večinoma v okolici Pod- nanosa (nekdanjega Šentvida ali Šembida), po bližnjih gričih okoli Šmarja ter pogosto tudi po Nanosu (slika 2). Prve omembe njegovih darov segajo v leto 1832, ko je muzeju podaril pet primerkov fosilov (okamnin, izvirni zapis Versteinerun- gen) in dve kamnini. Leto kasneje podari še šest različnih fosilov z Nanosa. Nekaj let pozneje dobijo v muzeju še fosilnega polža ter nekaj primerkov kamnin, med njimi pe- ščenjak (izvirni zapis Sandstein) in laporovec iz domačega vinograda. V letih od 1841 do 1843 Vertovec očitno raziskuje melišča in okolico Nanosa (slika 3). Takrat je našel tudi dva hipurita (rudistni školjki) pri Podgriču (izvirno von Podgrit- sch). Še lepšo rudistno školjko hipurita, ki je bila velika »neun Zoll« (približno 23 cen- timetrov) in imela premer »zwei ein halb Zoll« (6,5 centimetra), je našel na Nanosu. Ob tem časopisnem zapisu je omenjen tudi nemški paleontolog Georg August Goldfuss (1782-1848), ki je prav leta 1840 opisal po- dobne hipuritne lupine. Zbiranje krednih fosilov pod Nanosom in na njem je očitno nadaljeval še leta kasneje, ko je našel še Slika 2: Pogled iz zaledja Podnanosa na greben Nanosa, ki je zgrajen iz krednih plasti. V njih je Vertovec nabiral zanimive ostanke hipuritov (rudistnih školjk) in druge fosile. Foto: Matija Križnar. Slika 3: Rokopisni zapis iz seznama podarjenih fosilov (leta 1841 jih je podaril Henrik Freyer), ki opisuje Vertovčevo najdbo hipurita iz okolice Podgriča ter nekaj fosilov z Nanosa. Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 126 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 127Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na SlovenskemIz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, duhovnik, učitelj in promotor Matija Vertovec (tudi Vrtoviz, Vertouz, Vertovc ali Vrtovc) se je rodil 28. januarja leta 1784 v Šmarju na Vipavskem (slika 1). V veliki kmečki družini je bil šesti otrok. Njegov prvi učitelj je bil domači duhovnik. Osnovno izobrazbo je dobil v farni šoli v Vipavi, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej pa v avstrijskem Gradcu. Prvi letnik bogoslovja je zaključil v Ljubljani, ostale tri pa v Gorici (Lavrenčič, 1884; Kralj, 1996). V mašnika (postal je subdiakon) je bil po- svečen leta 1807 v Gorici, prvo službo pa je nastopil že konec istega leta v Vipavi. Po nekaj letih se je službeno preselil na Plani- no pri Ajdovščini, kjer se je zelo navezal na svoje vaščane. V začetku marca leta 1813 je zasedel izpraznjeno mesto in postal kurat oziroma vikar v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanosu), kjer je ostal do svoje smrti, ce- lih 38 let (Kralj, 1996). V začetku leta 1851 je zaradi splošne oslabelosti in bolezni želel zapustiti duhovniški poklic, končno pa se je upokojil konec aprila istega leta. Zaradi hudega otekanja nog in trebuha (vodenice) je umrl 2. septembra leta 1851 v starosti 68 let na svojem domu blizu šentviške farne cerkve. Za Matija Vertovca mnogi pišejo, da je bil široko razgledani duhovnik, vinogradnik, zgodovinar, učitelj, naravoslovec in izjemni razširjevalec uporabnega naravoslovja (fizi- ke, kemije, astronomije in podobnih ved). Zagotovo najbolj prepoznan je po svojih vinogradniških in kletarskih objavah, ki jih je napisal v slovenščini. O praktični upora- bi kemije je pisal v Kmetijski kemiji iz leta 1847, nekaj del pa je posvetil tudi astro- nomiji in splošni svetovni zgodovini, ki pa je zaradi smrti ni dokončal (Kodre, 2002). Svoje široko znanje in poznavanje je prido- bival tudi na nekaterih popotovanjih v Rim, Pariz, Berlin, München, Heilbronn in ne- katera bližnja mesta. Bil je zelo dejaven član Kranjske kmetijske družbe, sodeloval je tudi pri delovanju Društva kranjskega deželnega muzeja, kot pisec pa je na pobudo ustano- vitelja Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa pl. Trsteniškega (1808-1881) veli- ko pisal za omenjeni časopis. Prijateljeval je z vipavskim veljakom Antonom Lavrinom plemenitim (1789-1869) ter mnogimi takra- tnimi kranjskimi veljaki in naravoslovci, kot so bili grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart (1771-1844), entomolog Ferdinand Schmidt (1791-1878) in široko razgledani naravoslo- vec in muzealec Henrik Freyer (1802-1866). Kot zanimivost naj omenimo, da je bil Ma- tija Vertovec tudi eden izmed naročnikov Freyerjeve Posebne karte Vojvodine Kranjske (Special-Karte des Herzogtums Krain). Zbiranje okamnin za muzej Kljub izjemno dobro raziskanemu delova- nju Matije Vertovca na številnih področjih, predvsem v vinogradništvu, slovstvu in na- ravoslovju, pa o njem kot zbiralcu fosilov (okamnin) ne zasledimo nič. Pri raziskova- nju zgodovine nekdanjega Deželnega muze- ja za Kranjsko ter njegovih predhodnikov in sodobnikov (Narodnega muzeja Slovenije in Prirodoslovnega muzeja Slovenije) smo našli vrsto zanimivih arhivskih virov, v katerih je Matija Vertovec naveden kot zbiralec in darovalec mnogih fosilov in drugih geolo- ških primerkov (kamnin in mineralov) mu- zejskim naravoslovnim zbirkam (Križnar, 2021). Matija Vertovec je občasno denarno podpiral tudi delovanje Deželnega muzeja za Kranjsko, kar je razvidno iz zapisov v takratnih dnevnih časopisih. Splošno zna- no je njegovo darovanje petinštirideset sort vinskih trt iz Vipavske doline, ki jih omenja tudi sam grof Hohenwart v svojem prvem vodiču po muzeju (Hochenwart, 1836: 12; glej tudi Križnar, 2021: 28). Sodeloval je tudi z že omenjenim Ferdinandom Schmid- tom, s katerim je leta 1831 priredil ekskur- zijo po Vipavski dolini (Schmidt, 1832; Bu- fon, 1963). O zbiranju fosilov Matija Verhovca največ izvemo iz rokopisnih popisov podarjenih primerkov takratnemu muzeju v Ljubljani in iz časopisnih (tiskanih) seznamov, objavlje- nih v Ilirskem listu. Tako lahko iz omenjenih zapisov razberemo, da je Vertovec pregledo- val in zbiral fosile večinoma v okolici Pod- nanosa (nekdanjega Šentvida ali Šembida), po bližnjih gričih okoli Šmarja ter pogosto tudi po Nanosu (slika 2). Prve omembe njegovih darov segajo v leto 1832, ko je muzeju podaril pet primerkov fosilov (okamnin, izvirni zapis Versteinerun- gen) in dve kamnini. Leto kasneje podari še šest različnih fosilov z Nanosa. Nekaj let pozneje dobijo v muzeju še fosilnega polža ter nekaj primerkov kamnin, med njimi pe- ščenjak (izvirni zapis Sandstein) in laporovec iz domačega vinograda. V letih od 1841 do 1843 Vertovec očitno raziskuje melišča in okolico Nanosa (slika 3). Takrat je našel tudi dva hipurita (rudistni školjki) pri Podgriču (izvirno von Podgrit- sch). Še lepšo rudistno školjko hipurita, ki je bila velika »neun Zoll« (približno 23 cen- timetrov) in imela premer »zwei ein halb Zoll« (6,5 centimetra), je našel na Nanosu. Ob tem časopisnem zapisu je omenjen tudi nemški paleontolog Georg August Goldfuss (1782-1848), ki je prav leta 1840 opisal po- dobne hipuritne lupine. Zbiranje krednih fosilov pod Nanosom in na njem je očitno nadaljeval še leta kasneje, ko je našel še Slika 2: Pogled iz zaledja Podnanosa na greben Nanosa, ki je zgrajen iz krednih plasti. V njih je Vertovec nabiral zanimive ostanke hipuritov (rudistnih školjk) in druge fosile. Foto: Matija Križnar. Slika 3: Rokopisni zapis iz seznama podarjenih fosilov (leta 1841 jih je podaril Henrik Freyer), ki opisuje Vertovčevo najdbo hipurita iz okolice Podgriča ter nekaj fosilov z Nanosa. Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 128 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 129Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem druge fosilne školjke, polže in seveda pogo- ste hipurite (izvirni zapis Hippuriten). Leta 1847 je Vertovec očitno raziskoval tu- di okolico svojega rojstnega kraja, zaselka Jakulini pri Šmarju. Tam je na griču, ime- novanem Kamnji reber (v rokopisu zapisano Kamnje Reber), južno od zaselka nabiral posamezne hišice eocenskih foraminifer al- veolin, nekatere tudi še v kamnini, ter našel celo korono eocenskega ježka (pripisali so ga rodu Spatangus) (slika 4). Na žalost se od Vertovčevih fosilov ni ohra- nilo veliko oziroma so bili mnogi med njimi pomešani med ostalo muzejsko paleontolo- ško gradivo. Skoraj z gotovostjo pa lahko potrdimo, da se je ohranil eden izmed ome- njenih hipuritov, saj je njegovo najdišče prav Nanos, ujema pa se tudi velikost primerka (slika 5). Matija Vertovec pa ni zbiral zgolj fosilov in kamnin, ampak je, sicer bolj poredko, mu- zeju podaril tudi primerke mineralov. Tako je leta 1841 podaril dva primerka kalcitnih kristalov (izvirno Kalkspath, nemško ime za kalcit), ki sta bila priraščena na kamnito podlago ter sta bila po Vertovcu »stebriča- sta« (slika 6). Vertovec o paleontologiji in geologiji v poljudnih spisih Že leta 1821 Vertovec v nemškem jeziku napiše za časopis Ilirski list krajša besedila z naslovom Die ursprüngliche Bildung der Wip- bacher Gegend (Prvotna zgradba Vipavske do- line). V več nadaljevanjih poljudno predstavi nekatere geološke, hidrološke, geomorfolo- ške in zemljepisne značilnosti Vipavske do- line. Tako omenja jame in kapnike, vodovja ter mnoge vzpetine. Med geološkimi oziro- ma paleontološkimi temami izstopa pred- vsem predstavitev tako imenovanih »lečastih kamnin« (izvirno Liesensteine), ki jih danes poznamo kot numulitne apnence oziroma kamnine z numuliti (izumrle velike forami- nifere, značilne za eocensko dobo). Vertovec za te kamnine tudi napiše, da vsebujejo hi- šice numulitov v velikosti od navadne leče do bakrenega krajcerja (izvirno kupfernen Kreuzer) (Vertouz, 1821: 38-39). Malo bolj skrivnosten je izvor oziroma pojmovanje be- sede Helmintholithen, ki se prav tako nanaša na fosile in je v takratnem času bilo poime- novanje za fosilne črve kot tudi za mnoge fosilne mehkužce. Če smemo sklepati, bi to poimenovanje bilo lahko tudi za fosilne sledi (ihnofosile), ki so še danes pogosti v f lišnatih plasteh Primorske. V že omenjenem kmetijskem priročniku Kmetijska kemija iz leta 1847 Vertovec prav tako nekaj odstavkov nameni predstavitvi paleontologije. Na kratko opiše fosilizacijo rib, ki jih lahko najdejo kot »popolni vtisk ribe«. V istem odstavku Vertovec pozove tudi naključne najditelje okamnin, naj jih Slika 4: V okolici svojega rodnega zaselka pri Šmarju je Matija Vertovec nabiral tudi eocenske fosile, kot so alveoline (luknjičarke) in korone morskih ježkov. Vse je ohranjeno v rokopisnih in časopisnih zapisih. Na fotografiji so hišice eocenskih alveolin (levo spodaj), ki jih je več desetletij kasneje zbral ajdovec Anton Bianchi (1858–1933). Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. Slika 5: Kredne rudistne školjke – hipurite - je Vertovec zbiral predvsem na Nanosu in pod njegovim vznožjem. Na fotografiji je eden od redkih še ohranjenih fosilov iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Na desni sta zapis o donaciji primerkov muzeju in prikaz hipuritov, kot jih je predstavil nemški paleontolog Georg August Goldfuss (1782- 1848), ki je tudi omenjen v zapisu. Vir: Goldfuss, 1840, in Ilirski list. Fotografija fosila: David Kunc. Slika 6: Vertovec je očitno zbiral tudi minerale, kot navaja časopisni zapis iz leta 1842. Muzeju je podaril primerek kalcita s »stebričastimi« kristali. Vir: Ilirski list. 128 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 129Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem druge fosilne školjke, polže in seveda pogo- ste hipurite (izvirni zapis Hippuriten). Leta 1847 je Vertovec očitno raziskoval tu- di okolico svojega rojstnega kraja, zaselka Jakulini pri Šmarju. Tam je na griču, ime- novanem Kamnji reber (v rokopisu zapisano Kamnje Reber), južno od zaselka nabiral posamezne hišice eocenskih foraminifer al- veolin, nekatere tudi še v kamnini, ter našel celo korono eocenskega ježka (pripisali so ga rodu Spatangus) (slika 4). Na žalost se od Vertovčevih fosilov ni ohra- nilo veliko oziroma so bili mnogi med njimi pomešani med ostalo muzejsko paleontolo- ško gradivo. Skoraj z gotovostjo pa lahko potrdimo, da se je ohranil eden izmed ome- njenih hipuritov, saj je njegovo najdišče prav Nanos, ujema pa se tudi velikost primerka (slika 5). Matija Vertovec pa ni zbiral zgolj fosilov in kamnin, ampak je, sicer bolj poredko, mu- zeju podaril tudi primerke mineralov. Tako je leta 1841 podaril dva primerka kalcitnih kristalov (izvirno Kalkspath, nemško ime za kalcit), ki sta bila priraščena na kamnito podlago ter sta bila po Vertovcu »stebriča- sta« (slika 6). Vertovec o paleontologiji in geologiji v poljudnih spisih Že leta 1821 Vertovec v nemškem jeziku napiše za časopis Ilirski list krajša besedila z naslovom Die ursprüngliche Bildung der Wip- bacher Gegend (Prvotna zgradba Vipavske do- line). V več nadaljevanjih poljudno predstavi nekatere geološke, hidrološke, geomorfolo- ške in zemljepisne značilnosti Vipavske do- line. Tako omenja jame in kapnike, vodovja ter mnoge vzpetine. Med geološkimi oziro- ma paleontološkimi temami izstopa pred- vsem predstavitev tako imenovanih »lečastih kamnin« (izvirno Liesensteine), ki jih danes poznamo kot numulitne apnence oziroma kamnine z numuliti (izumrle velike forami- nifere, značilne za eocensko dobo). Vertovec za te kamnine tudi napiše, da vsebujejo hi- šice numulitov v velikosti od navadne leče do bakrenega krajcerja (izvirno kupfernen Kreuzer) (Vertouz, 1821: 38-39). Malo bolj skrivnosten je izvor oziroma pojmovanje be- sede Helmintholithen, ki se prav tako nanaša na fosile in je v takratnem času bilo poime- novanje za fosilne črve kot tudi za mnoge fosilne mehkužce. Če smemo sklepati, bi to poimenovanje bilo lahko tudi za fosilne sledi (ihnofosile), ki so še danes pogosti v f lišnatih plasteh Primorske. V že omenjenem kmetijskem priročniku Kmetijska kemija iz leta 1847 Vertovec prav tako nekaj odstavkov nameni predstavitvi paleontologije. Na kratko opiše fosilizacijo rib, ki jih lahko najdejo kot »popolni vtisk ribe«. V istem odstavku Vertovec pozove tudi naključne najditelje okamnin, naj jih Slika 4: V okolici svojega rodnega zaselka pri Šmarju je Matija Vertovec nabiral tudi eocenske fosile, kot so alveoline (luknjičarke) in korone morskih ježkov. Vse je ohranjeno v rokopisnih in časopisnih zapisih. Na fotografiji so hišice eocenskih alveolin (levo spodaj), ki jih je več desetletij kasneje zbral ajdovec Anton Bianchi (1858–1933). Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. Slika 5: Kredne rudistne školjke – hipurite - je Vertovec zbiral predvsem na Nanosu in pod njegovim vznožjem. Na fotografiji je eden od redkih še ohranjenih fosilov iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Na desni sta zapis o donaciji primerkov muzeju in prikaz hipuritov, kot jih je predstavil nemški paleontolog Georg August Goldfuss (1782- 1848), ki je tudi omenjen v zapisu. Vir: Goldfuss, 1840, in Ilirski list. Fotografija fosila: David Kunc. Slika 6: Vertovec je očitno zbiral tudi minerale, kot navaja časopisni zapis iz leta 1842. Muzeju je podaril primerek kalcita s »stebričastimi« kristali. Vir: Ilirski list. 130 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 131Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem podarijo muzeju: »Učeni išejo s posebno rado- stjo take okamnjence in vtiske, jih spravljajo in v muzeumih hranijo, kakor priče grozovitnih prememb, ki so se že na svetu, posebno ob po- topih godile, v razjasnjenje svojih narodov. Ko bi tedaj kmetovavci bistriga očesa in iskreniga uma kaj taciga našli, kar se jim velikrat per- godi, naj bodo vender tako rodoljubi, de brez oškodovanja poberejo, ko ne drugači s celim ka- mnam, kjer bi bilo vrašeno, in naj muzeumu svoje domovine podarijo.« (Vertovc, 1847: 38.) Prav gotovo najbolj zanimiv je Vertovčev za- pis v Slovenskem berilu za drugi gimnazialni razred, ki je bil objavljen že po njegovi smrti leta 1852. V njem predstavi več kot sedem strani dolgo poljudno besedilo z naslovom Okamnine, ki ga začne z besedami: »Od si- lodavnih časov so se na zemlji strašne prekucije in silovite premembe godile. Ni je dežele, ne tako visoke gore, ki bi ne bila v davnosti dno morja. Mnogi kraji so se že v morje pogreznili, drugi so bili pa iz globocin morja na dan kvi- ško vzdignjeni.« Sledi opis nastanka fosilov (fosilizacije). Ne pozabi omeniti niti fosilov, ki nastanejo v procesu inkrustacije ali pre- krivanja, ki ga Vertovec imenuje oskorjenine. V tej zvezi med drugim omeni tudi lahak kamen ali danes lehnjak, ki »se da s sekiro se- kati in obdelovati«. Na koncu prvega poglav- ja povzame, da »[V]se, kar se živalskega ali rastljinskega po zdaj dopovedani poti okamni, imenujejo učeni: okamnine«. Ob predstavitvi še enega izmed procesov fosilizacije se ustavi ob odtisih rib, ki jih imenuje vtiski. Ob tem omeni takrat že po- znano in izjemno paleontološko najdišče v okolici današnje italijanske vasi Bolca blizu Verone. Vertovec o tem najdišču predvsem eocenskih rib zapiše: »V nekem hribu nad Vi- čenco na Beneškem so našli naravoslovci grozno čiste vtiske 127 ribjih popolnoma med sabo raz- ločnih in neznanih, to je, zdaj ne več živečih plemen; sploh poznajo že učeni vtiskov čez 800 ribjih plemen. Drugi vtiski pa niso tako čisto in popolnama speljani; vidijo se le ribji herb- ti in glave skoščicami vtisnjeni ali okamnjeni, da se ne dajo lahko vselej v svoja plemena ali sorte verstiti.« Očitno je nekatere izmed teh ostankov videl tudi v kateri izmed muzej- skih zbirk, ko je potoval po Evropi. Ali pa je o njih prebral v redkih, toda nazorno ilu- striranih monografijah italijanskih ali nem- ških paleontologov. O takrat dragih paleon- toloških knjigah pripomni: »Take okamnine popisujejo v knjigah, kterim tablice z zrisanimi ali clo z zmalanimi okamninami prikladajo, da se mora za nje 100 do 200 gold. plačati.« (Vertovec, 1852: 54.) V zadnjem poglavju z naslovom Predpotopne živali Vertovec predstavi fosilne plazilce in sesalce. Opisuje, da jih je mogoče odkriti v jamah in jih raziskovalci z veliko vnemo iščejo in raziskujejo. Vertovec ne pozabi ni- ti na jamskega medveda, o katerem zapiše: »Tako so poiskali v Postonjski jami kosti med- veda, in ga v Ljubljanskem muzeumu posta- vili, tacega plemena, ki na svetu več ne živi. V slavnih muzeumih se vidi zlo veliko tacih okostij ali škeletov mnogoverstnih žival, kterih plemena so že silodavno na svetu prešle.« Se- veda ne pozabi niti mamutov iz Sibirije, ki so jih našli celo zamrznjene. Zapiše tudi, da mamutove zobe prodajajo in da so njihove ostanke našli celo v Ameriki. Vertovec omenja tudi različne fosilne plazil- ce, toda pri njegovih opisih ne moremo po- trditi, da govori o dinozavrih, zagotovo pa govori o velikih jurskih in krednih morskih plazilcih, predvidoma iz nemških najdišč. Najbolj slikovit je njegov opis letečih pla- zilcev – pterozavrov: »Več plemen med njimi je bilo pa tacih, ki so z razpetimi kožami kot dupir letale, te so bile pa veliko manji od pred imenovanih.« (Slika 8.) Vertovec pterozavre že opisuje kot leteče ne- topirjem podobne živali, kar je bilo v tistem času še dokaj nerazjasnjeno ter so jih neka- teri paleontologi imeli za plavajoče živali (Wellnhofer, 2008). Od takrat najbolj čislanih raziskovalcev »predpotopnih živali« Vertovec predstavi francoskega paleontologa Georgesa Cuvierja (1769-1832). O njem pravi: »Couvier sam je popisal in imenoval blizo 40 ali večih ali slav- niših predpotopnih živalskih plemen, in ravno s tem je spodbodil druge učene, da zmirej na- predovajo.« Sestavek o okamninah v berilu zaključi z preprosto razlago, kaj je geologija in kaj preučuje: »Vsa ta učenost, ki ji pravijo: »Geolo- gia«, služi v razjasnjenje silostare in terde skor- je, s ktero je zemlja obdana, čudovitih prekucij, ki so se nagloma, in druzih prememb, ki so se z nezapopadljivo počasnostjo speljevale.« Ome- njeno in na kratko predstavljeno besedilo Okamnine sodi med prve poljudne in dokaj natančne paleontološke opise. Zagotovo pa je to prvo takšno besedilo v slovenskem je- Slika 7: Risba eocenske ribe z najdišča Bolca pri Veroni in spodnje čeljusti mamuta, kot jo je predstavil Georges Cuvier (1769-1832). Vse omenja ali opisuje Matija Vertovec v besedilu Okamnine, ki je izšlo po njegovi smrti. Vir: Volta, 1796, in Cuvier, 1799. 130 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 131Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem podarijo muzeju: »Učeni išejo s posebno rado- stjo take okamnjence in vtiske, jih spravljajo in v muzeumih hranijo, kakor priče grozovitnih prememb, ki so se že na svetu, posebno ob po- topih godile, v razjasnjenje svojih narodov. Ko bi tedaj kmetovavci bistriga očesa in iskreniga uma kaj taciga našli, kar se jim velikrat per- godi, naj bodo vender tako rodoljubi, de brez oškodovanja poberejo, ko ne drugači s celim ka- mnam, kjer bi bilo vrašeno, in naj muzeumu svoje domovine podarijo.« (Vertovc, 1847: 38.) Prav gotovo najbolj zanimiv je Vertovčev za- pis v Slovenskem berilu za drugi gimnazialni razred, ki je bil objavljen že po njegovi smrti leta 1852. V njem predstavi več kot sedem strani dolgo poljudno besedilo z naslovom Okamnine, ki ga začne z besedami: »Od si- lodavnih časov so se na zemlji strašne prekucije in silovite premembe godile. Ni je dežele, ne tako visoke gore, ki bi ne bila v davnosti dno morja. Mnogi kraji so se že v morje pogreznili, drugi so bili pa iz globocin morja na dan kvi- ško vzdignjeni.« Sledi opis nastanka fosilov (fosilizacije). Ne pozabi omeniti niti fosilov, ki nastanejo v procesu inkrustacije ali pre- krivanja, ki ga Vertovec imenuje oskorjenine. V tej zvezi med drugim omeni tudi lahak kamen ali danes lehnjak, ki »se da s sekiro se- kati in obdelovati«. Na koncu prvega poglav- ja povzame, da »[V]se, kar se živalskega ali rastljinskega po zdaj dopovedani poti okamni, imenujejo učeni: okamnine«. Ob predstavitvi še enega izmed procesov fosilizacije se ustavi ob odtisih rib, ki jih imenuje vtiski. Ob tem omeni takrat že po- znano in izjemno paleontološko najdišče v okolici današnje italijanske vasi Bolca blizu Verone. Vertovec o tem najdišču predvsem eocenskih rib zapiše: »V nekem hribu nad Vi- čenco na Beneškem so našli naravoslovci grozno čiste vtiske 127 ribjih popolnoma med sabo raz- ločnih in neznanih, to je, zdaj ne več živečih plemen; sploh poznajo že učeni vtiskov čez 800 ribjih plemen. Drugi vtiski pa niso tako čisto in popolnama speljani; vidijo se le ribji herb- ti in glave skoščicami vtisnjeni ali okamnjeni, da se ne dajo lahko vselej v svoja plemena ali sorte verstiti.« Očitno je nekatere izmed teh ostankov videl tudi v kateri izmed muzej- skih zbirk, ko je potoval po Evropi. Ali pa je o njih prebral v redkih, toda nazorno ilu- striranih monografijah italijanskih ali nem- ških paleontologov. O takrat dragih paleon- toloških knjigah pripomni: »Take okamnine popisujejo v knjigah, kterim tablice z zrisanimi ali clo z zmalanimi okamninami prikladajo, da se mora za nje 100 do 200 gold. plačati.« (Vertovec, 1852: 54.) V zadnjem poglavju z naslovom Predpotopne živali Vertovec predstavi fosilne plazilce in sesalce. Opisuje, da jih je mogoče odkriti v jamah in jih raziskovalci z veliko vnemo iščejo in raziskujejo. Vertovec ne pozabi ni- ti na jamskega medveda, o katerem zapiše: »Tako so poiskali v Postonjski jami kosti med- veda, in ga v Ljubljanskem muzeumu posta- vili, tacega plemena, ki na svetu več ne živi. V slavnih muzeumih se vidi zlo veliko tacih okostij ali škeletov mnogoverstnih žival, kterih plemena so že silodavno na svetu prešle.« Se- veda ne pozabi niti mamutov iz Sibirije, ki so jih našli celo zamrznjene. Zapiše tudi, da mamutove zobe prodajajo in da so njihove ostanke našli celo v Ameriki. Vertovec omenja tudi različne fosilne plazil- ce, toda pri njegovih opisih ne moremo po- trditi, da govori o dinozavrih, zagotovo pa govori o velikih jurskih in krednih morskih plazilcih, predvidoma iz nemških najdišč. Najbolj slikovit je njegov opis letečih pla- zilcev – pterozavrov: »Več plemen med njimi je bilo pa tacih, ki so z razpetimi kožami kot dupir letale, te so bile pa veliko manji od pred imenovanih.« (Slika 8.) Vertovec pterozavre že opisuje kot leteče ne- topirjem podobne živali, kar je bilo v tistem času še dokaj nerazjasnjeno ter so jih neka- teri paleontologi imeli za plavajoče živali (Wellnhofer, 2008). Od takrat najbolj čislanih raziskovalcev »predpotopnih živali« Vertovec predstavi francoskega paleontologa Georgesa Cuvierja (1769-1832). O njem pravi: »Couvier sam je popisal in imenoval blizo 40 ali večih ali slav- niših predpotopnih živalskih plemen, in ravno s tem je spodbodil druge učene, da zmirej na- predovajo.« Sestavek o okamninah v berilu zaključi z preprosto razlago, kaj je geologija in kaj preučuje: »Vsa ta učenost, ki ji pravijo: »Geolo- gia«, služi v razjasnjenje silostare in terde skor- je, s ktero je zemlja obdana, čudovitih prekucij, ki so se nagloma, in druzih prememb, ki so se z nezapopadljivo počasnostjo speljevale.« Ome- njeno in na kratko predstavljeno besedilo Okamnine sodi med prve poljudne in dokaj natančne paleontološke opise. Zagotovo pa je to prvo takšno besedilo v slovenskem je- Slika 7: Risba eocenske ribe z najdišča Bolca pri Veroni in spodnje čeljusti mamuta, kot jo je predstavil Georges Cuvier (1769-1832). Vse omenja ali opisuje Matija Vertovec v besedilu Okamnine, ki je izšlo po njegovi smrti. Vir: Volta, 1796, in Cuvier, 1799. 132 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 133Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem Slika 8: O pterozavrih Vertovec piše, da so podobni netopirjem (po njegovo dupir), in jih že prepozna kot plazilce (risba levo iz leta 1843). Sicer pa so ti fosilni plazilci bili znani že od leta 1784, na primer vrsta Pterodactylus antiquus (sliki desno). Vir: Wellnhofer, 2008. Fotografija pterozavra: Matija Križnar. 132 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 133Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin Matija Vertovec, zbiralec okamnin • Iz zgodovine paleontologije na Slovenskem Slika 8: O pterozavrih Vertovec piše, da so podobni netopirjem (po njegovo dupir), in jih že prepozna kot plazilce (risba levo iz leta 1843). Sicer pa so ti fosilni plazilci bili znani že od leta 1784, na primer vrsta Pterodactylus antiquus (sliki desno). Vir: Wellnhofer, 2008. Fotografija pterozavra: Matija Križnar. 134 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 135Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank • PaleontologijaIz zgodovine paleontologije na Slovenskem • Matija Vertovec, zbiralec okamnin ziku in si zato mogoče ob drugi priložnosti zasluži še bolj natančno predstavitev. O delovanju Matije Vertovca na področjih paleontologije in splošne geologije ni bilo znanega veliko. Zato je toliko bolj presene- tljivo, da smo z nekajletnim preučevanjem gradiva zbrali in razbrali mnogo podrobno- sti o njegovih potepih po zgornji Vipavski dolini in Nanosu. Kljub temu, da se njegovi fosili večinoma niso ohranili, pa še vedno ostaja upanje, da ti ležijo v kateri izmed muzejskih depojskih omar, kar velja tudi za arhivsko gradivo, ki prav tako še vedno čaka ponovnega »odkritja« in razlage. Ob obudi- tvi raziskovanja okamnelega sveta iz prelepe Vipavske doline ne moremo mimo sodobni- kov Matije Vertovca, ki so prav tako mar- ljivo in sistematično preučevali paleontolo- ško dediščino tega dela Slovenije. To so bili nekdanji ajdovski posestnik Anton Bianchi (1858–1933), goriški profesor Ferdinand Se- idl (1856-1942) ter nazadnje tudi Stanislav Bačar (1938–2012), kateremu tale skromni prispevek tudi posvečamo. Literatura: Bufon, Z., 1963: Ferdinand Schmidt in slovanski biologi. Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino), 11 (1): 60-64. Cuvier, G., 1799: Mémoire sur les espèces d‘ éléphans vivantes et fossiles. Mémoires de l ‘Institut national des sciences et des arts, sciences mathématiques et physiques, 2: 1- 22. Goldfuss, G. A., 1840: Bemerkungen über den Bau der Rudisten. Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geologie und Paläontologie: 59-68. Hochenwart, F. J., 1836: Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden. Laibach. 19 str. Lavrenčič, I., 1884: Matija Vrtovec. Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, 4. junij 1884, letnik XLII, št. 23. Kodre, P., 2002: Matija Vertovec – Ljudski učitelj in vzgojitelj 19. stoletja. Andragoška spoznanja, 8 (2): 52- 64. Kralj, F., 1996: Matija Vertovec. Vipavski glas, september 1996, letnik XI., št. 38: 13-18. Križnar, M., 2021: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. Scopolia, 100: 15-126. Schmidt, F., 1832: Entomologische Streifzüge. Illyrisches Blatt, 19. maj 1832, št. 20. Vertovc, M., 1852: Okamnine. V: Slovensko berilo, za drugi gimnazialni razred. Natisnil in založil Jožef Blaznik, 51-59. Vertovec, M., 1847: Kmetijska kemija. Ljubljana, tisk Jožef Blaznik, 249 str. Vertouz, M., 1821: Die ursprüngliche Bildung der Wipbacher Gegend. Ilirski list (Illyrisches Blatt), leto 1821, št. 8-11. Volta, G. S., 1796: Ittiolitologia Veronese del Museo Bozziano ora annesso a quello del Conte Giovambattista Gazola e di altri gabinetti di fossili veronesi. Stamperia Giuliari, Verona, 323 str. Wellnhofer, P., 2008: A short history of pterosaur research. Zitteliana, B28: 7-19. Viri: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS) (rokopisni seznami podarjenih primerkov in pismo). Illyrisches Blatt (Ilirski list, dosegljivi na Digitalni knjižnici Slovenije, www.dlib.si). Nova spodnjepermska ostanka hrustančnic (rod Petalodus) iz Karavank Matija Križnar, Jurij Zupanc V reviji Proteus redno poročamo o novih paleontoloških odkritjih na ozemlju Slo- venije. Predvsem se to nanaša na redke in izjemne ostanke fosilnih vretenčarjev. Tudi v tem prispevku predstavljamo dva redka, a značilna ostanka zob rib hrustančnic (razred Chondrichthyes) iz plasti poznega paleozo- ika med Dovjem in Hrušico v Karavankah. Paleozojske kamnine v Karavankah v sebi skrivajo pravo paleontološko zakladnico, ki jo počasi, a vztrajno razkrivamo. Med naj- bolj zanimive in hkrati redke najdbe sodijo tudi ostanki zob rib hrustančnic. Do sedaj smo ob pomoči zbiralcev in naključnih naj- diteljev odkrili že pol ducata zob hrustanč- nic iz zgornjekarbonskih in spodnjeperm- skih plasti. Največje in najbolje ohranjene zobe so pripisali vrsti Petalodus ohioensis, ki jih je prvi odkril jeseniški zbiralec fosilov in mineralov Jože Bedič. Vsi najdeni zobje so bili odkriti v skrilavih glinavcih in meljev- cih javorniških plasti (Javorniška formacija), torej iz kamnin zgornjega karbona (Ramovš, Bedič, 1993; Peternel, 1995; Ramovš, 1997; Ramovš, 1998). Geološko nekoliko mlajši spodnjepermski ostanek zoba je pred leti našel paleontolog Matevž Novak v Dovža- novi soteski. Ostanek zoba so zaradi slabe ohranjenosti pripisali le družini petalodon- tidnih hrustančnic (Petalodontidae gen. et. sp. indet.) (Novak s sod., 2019). O zadnjem večjem odkritju pa so poročali tudi v Pro- teusu. Takrat predstavljeni zob je bil odkrit med Dovjim in Plavškim Rovtom, pripisali pa so ga poznopaleozojski vrsti Glikmani- us cf. occidentalis (Križnar, 2015; Križnar s sod., 2016). Novi ostanki nad Dovjem Pri izgradnji prve cevi karavanškega avto- cestnega predora so ob tej priložnosti med Dovjem in Plavškim Rovtom zgradili več širših cest. Ob eni izmed takšnih cest so Pogled na delno zasuto najdišče novih ostankov paleozojskih vretenčarjev (levo) med Dovjem in Hrušico, kjer se pojavljajo tudi plasti peščenih sljudnih meljevcev s ploščicami morskih lilij (sredina in desno). Foto: Matija Križnar.