
ZA

slovensko mladino.

Drugega pomnoženega natisa.

Spisal

Audrej Praprotnik,

učenik v mestni glavni šoli v Ljubljani.

^ yaifellJttiiS«, f®@@.

Založil in ima na prodaj Matija Gerber, bukvovez.

Natisnil J. Rud. Milic.

‘

♦'

'•-Ml

t

#

!

0


■ m

Fervi del«

I. Imenovanje.

1 .  Se imenujejo in zapisujejo reči in osebe.

Postavim:

Ktere reči so v šoli? ktere domi v hiši? Kdo stanuje v hiši?

V šoli  so: tabla, miza, stol, klopi, peč, vrata,
okna, križ, podobe, abecednica, knjige, zemljovidi . . .

Doma  v hiši so: miza, stol, klop, polica, skrinja,
postelja, ura, podobe, ogledalo, kolovrat . . .

V hiši  stanujejo: oče, mati, stari oče, stara mati,
stric (ujec), teta (ujna), brat, sestra, deček, deklica,
sin, hči, stričnik, stričnica, hlapec, dekla, pastir . . .

Kdo prideluje živež? Kdo dela za stanovanje? Kdo dela za obleko?
Imenuj različno orodje! Ktero rabi kmet? ktero zidar? ktero
tesar ? ktero kovač ?

Naštej dele človeškega telesa! Kteri so drevesni deli ?

Ktere reči vidimo v vasi ? ktere v mestu ? Imenuj več vasi in mest 1
Napiši več potokov in rek !

Imenuj bolj znane hribe in gore!

Naštej vse domače živali! Ktere živali žive v gojzdu?

Ktere ptiče poznaš ?

Ktere drevesa rastejo doma na vertu? ktere v gojzdu?

Naštej več cvetic ! Ktere cvetice cvetejo zgodaj ? ktere bolj pozno ?
Imenuj nekaj strupenih rastlin!

Povej nekaj rudnin!

1 *

4

Zapiši vseh dvanajst mescev v letu z domačimi in s ptujimi imeni!
Ktcri so štiri letni časi?

Kteri prazniki so v letu?

2. Se imenujejo in zapisujejo osebe in reči mno¬
gih tljanj in lastnost.

Postavim:

Kdo se uči? Kdo lovi? Kaj je leseno?

Učenec se uči. Učenka se uči. Deček se uči. Deklica
se uči. Mlad se uči. Star se uči . . .

Lovec lovi. Mačka lovi. Lesica lovi . . .

Miza je lesena. Stol je lesen. Omara je lesena.
Motovilo je leseno . . .

Kdo ali kaj poje? Kdo kupuje? Kdo prosi? Kdo prede? Kdo
ukazuje? Kdo vboga?

Ktere reči so kamnene ? ktere železne? ktere platnene?

Ktere reči so bele? ktere so višnjeve ali modre? ktere so rudeče?
ktere so Černe?

Ktere reči so sladke ? ktere so grenke ? ktere so kisle ?

Ktere reči so gorke? ktere so merzle? ktere so mehke? ktere
so terde ?

II. Popisi.

1. Se zapiše, kakošna je kaka reč.

Postavim:

Miza, bukve, popir, pero, drevo.

Miza  ima eno, dve, tri ali štiri noge in miznico.
Je bela, olikana ali pobarvana. Je na štiri vogle, po-
dolgasta ali okrogla, velika ali majhna, nova ali stara,
terdna ali polomljena.

Bukve  imajo stranice in liste. So v usnje ali v
popir vezane, ali pa niso vezane. So na štiri vogle,
velike ali majhne, nove ali stare, podučne ali kratko¬
časne, slovenske, ali niso slovenske, pisane ali natisnjene.

Popir  je bel ali pisan, tanak ali debel, čeden ali
omazan, prazen, popisan ali natisnjen.

5

Pero  je zgoraj obraščeno, spodaj pa gladko in votlo.
Je belo ali sivkasto, debelo ali tanko, celo ali obrezano.

Drevo  je v tla vraščeno. Ima korenine, deblo,
veje, mladike, listje, cvetje in sadje. Je zeleno ali suho,
košato ali redko, ravno ali krivo, nizko ali visoko,
mlado ali staro, rodovitno ali nerodovitno.

Zapiši, kakošen je les, kamen, zlato, srebro, železo, obleka, pre¬
divo, platno, steza, cesta, vodnjak, kozelc, vert, njiva, travnik,
buča, čebula, lipa, hrast, breza, verba, vijolica, šmarnica!

2 .  Se zapiše, iz česa je kaka reč.

Postavim:

Stol, peč, zid, streha, most.

Stol  je lesen; je iz terdega ali mehkega lesa, ali
pa iz šibic spleten.

Peč je iz ila, ali pa je železna.

Zid je iz kamnja, iz opeke ali cegla, peska in

apna.

Streha  je slamnata, iz opeke ali ceglasta, ploš-
časta, skodlasta ali bakrena.

Most  je zidan iz velikih obrezanih kamnov, ali je
lesen iz terdnih in močnih hrastov in mecesnov, ali pa
je železen, ali iz čolnov ali železnih verig narejen.

Zapiši, iz česa je nož, kozarec, skleda, glavnik, jopa, klobuk, ro-
kovica, kruh, sir, klobasa, potica, plot!

3. Se zapiše, za kaj ali čemu je kaka reč.

Postavim:

Vrata, okno, žlica, sklednik , kolovrat.

Vrata  so zato, da se lahko vun in noter hodi.
Okno  je zato, da se v hišo »sveti, in da se lahko
vun pogleda.

Z žlico  zajemamo in jemo.

V sklednik  se shranujejo sklede in drugo tako
orodje.

Na kolovrat  se prede predivo in volna.

6

Zapiši, za kaj ali čemu je peč, dimnik, klet, stopnice, streha,
kosa, šerp, škarje, šivanka, klešče, sveder, il, volna, svila,
dlaka!

4. Se zapiše, kaj kaka oseba ali ree dela, iu
kaj se z njo godi.

Postavim:

Učenec, pastir, konj, vol, ptica.

Učenec  hodi v šolo; posluša lepe nauke; se uči
brati, pisati, šteti, moliti, peti in še veliko drugih reči.
Kedar ne vboga, ali če je celo hudoben in poreden, ga
starši ali učenik posvarijo ali še celo ojstro strahujejo.

Pastir  pase živino in drobnico po pašnikih in
gojzdih, spomladi in jeseni tudi po senožetih in praznih
njivah. Hudo mu je, kedar mu vročina pripeka, ali pa
deževje ali mraz nadleguje. Naj hujše pa mu je, kedar
začne živina bezljati, ali pa drobnica prav hudo po go¬
bah iti.

Konj  dela na polji in drugej. Vozi in nosi v daljne
kraje ljudi in blago, in mora veliko prenesti in preter-
peti. Kedar se postara, ga konjederec vzame.

Vol nam pomaga delati doma in na polji. Orje in
vlači na njivah. Vozi dreva in steljo. Kedar doraste,
ga opitajo in pobijejo za meso.

Ptica  leta visoko po zraku, po gojzdih, senožetih
in vertih. Si nanosi gnjezdo. Znese jajčica, in iz njih
izvali mlade. Nektere ptice lepo pojo in ljudem kratek
čas delajo. Druge pobirajo škodljive gosence po drevji
in červe po njivah. Ptičarji in pastirji jih veliko ulove
in končajo.

Zapiši, kaj dela mizar, kaj dela kosec, kaj dela kmet, kaj se
vse godi s človekom!

5. Se zapiše vse, kar se ve od kake osebe ali reči.

Postavim:

človek, ovca, pes, krava, goloh, cvetice.

Bog je neskončno, nezapopadljivo bitje. Je povsod,
in vendar ga ne vidi nobeno človeško oko. Nikdar ni

7

biti začel, in nikdar ne bode jenjal biti. Večen je. Iz
nič je vstvaril nebo in zemljo, angelce in človeka, ter
vse druge reči. Bog je neskončno svet. Vse, kar je
dobrega, ljubi; kar je hudega, sovraži. Bog je neskončno
dobrotljiv do svojih stvari. On nam da, da smo živi in
zdravi, da nam ljubo solnce sije po dnevu, bleda luna
in mile zvezdice po noči; on zapove, in na polji rastejo
žita, trava in cvetice. On deli po svoji previdnosti vsem
stvarem, kar jim je treba. Posebno ljubeznjivo pa Bog
skerbi za človeka. Njegova vsemogočna roka pa tudi
zbuja prestrašne viharje na zemlji, in kaže brezštevilnim
zvezdam prave pota po neizmernem podnebji. On ohra-
nuje in vlada vse, kar je vstvaril.

Človek  je iz duše in telesa. Kar se vidi, je telo;
duša pa je duh, in se torej ne vidi. človek vidi z očmi,
posluša z ušesi, duha z nosom, pokuša z ustmi, posebno
z jezikom, in čuti skoraj s celim životom. Vendar bi
telo nič ne vidilo, nič ne slišalo, in nič ne čutilo, ko bi
duše v človeku ne bilo. Duša tedaj stori, da je človek
živ. Duša pa tudi stori, da človek misli in razume, kaj
da je to ali to.

Ovca  ima štiri noge, in je večidel bela ali černa.
Daje nam mleko in volno. Ima dobro meso in loj. Iz
njene kože delajo kerznarji kožuhe. Iz ovčjih čev se
delajo strune.

Pes ima štiri noge in precej dolg život. Varuje
hišo, in pase in zavrača živino. Rad se prilizuje in derži
človeka. S ojstrim nosom tudi osledi zverino, in jo z
velikim veseljem goni. Naj raji je meso in gloda kosti;
vendar tudi skoraj vse je, kar se človeku prileže, če mu
ni dobro, včasi travo grize in žre. Kedar se razjezi
in zdraži, laja, tuli, renči in tudi popade.

Krava  ima štiri noge, dva roga in parklje na no¬
gah. Je dlakasta, rudečkasta, bela, pisana ali černa. Nam
daje teleta, mleko, sir in maslo. Kedar jo pobijejo, da
meso, loj, kožo in roge za glavnike in druge reči.

Golob  je prav lepa in snažna živalica. Ima perje,
perute, kljun in dve nožiči. Perje ima večidel tamno
pepelnato, na vratu pa višnjevo, zelenkasto in zlato, ki
se lepo spreminja in sveti. Leta naglo, lahko in precej

8

visoko. Živi se večidel z zernjem, ki ga pobira po njivah
in drugih krajih. Ona znese jajca, in zleže mladiče.
Golobje meso je dobro.

Cvetice  so rastline, ki lepo cvetejo in prijetno
diše, nas kratkočasijo in vesele. Po njih čebelice med
bero, in otroci jih tergajo, si pletejo vence, in si z
njimi igrajo. Iz njih se narejajo tudi mnoge zdravila.
Rastejo po vertih, senožetih, travnikih, gorah in gojzdih.

Zapiši vse, kar veš povedati od voznika, konja, voza, statev, vode!

6. Se zapiše, v čem ste si dve osebi ali reči
podobne, in v čem si niste podobne.

Postavim:

Vas in mesto, rež in pšenica, pomlad in jesen.

Vas in mesto  je kraj, kjer ljudje prebivajo. V
vasi in mestu so hiše in cerkve. V vasi in mestu je ve¬
liko dobrih in poštenih, pa tudi dosti hudobnih in sirovih
ljudi. V vasi in mestu so lepi verti in zalo drevje. —
Pa v vasi so večidel le kmečki ljudje, ki se pečajo s
poljem in živinorejo; v mestu pa stanujejo gospoda,
vradniki, učeniki, zdravniki, kupci, umetniki, ki imajo
vsak po svojem stanu drugačne opravke. V vasi so hiše
majhne, večidel lesene, tamne in s slamo pokrite; v
mestu so pa skoraj vse zidane, svitle in z opeko po¬
krite. V vasi se večidel hiša ne derži hiše; v mestu se
pa hiša derži hiše, in lepo versti ena za drugo.

Rež in pšenica  je žito, ki na polji raste. Rež
in pšenica se seje jeseni in pomladi. Rež zraste na bilki
in klasji, in se požanje, posuši in omlati; pšenica ravno
tako. Iz reži in pšenice se lahko moka zmelje in kruh
speče. — Pa pšenica raste bolj počasi in je tudi debelša
in terdnejša, kakor pa rež. Rež je zgodaj, pšenica
pa pozno zrela. Pšenično zernje je kratko in debelo,
reženo pa dolgo in drobno. Iz pšenice se naredi lepa
bela moka, iz reži pa bolj slaba in černa. Iz pšenice
se speče lepa in bela pogača, iz reži pa le černi kruh.

Pomlad in jesen  ste letna časa. Pomladi in
jeseni je veliko veselega in prijetnega. Pomladi in jeseni

9

sta dan in noč enako dolga, Pomladi in jeseni rado
dežuje, in so hladne noči. Pomladi in jeseni orjejo,
sejejo in vlačijo. — Pa pomlad se začne, kedar zima mine;
jesen pa nastopi, kedar je konec poletja. Pomladi je
od dne do dne zmiraj prijetneje in gorkeje, jeseni pa od
dne do dne bolj merzlo in neprijetno. Pomladi je dan
zmiraj daljši, noč pa krajša; jeseni je ravno narobe.
Pomladi začnejo drevesa zeleneti in cvesti, jeseni se pa
oblete in gole postajajo. Pomladi žita rastejo in cvetejo,
jeseni se pa žanjejo in domu spravljajo. Pomladi ptiči
gnjezda delajo in lepo pojo, jeseni pa večidel jenjajo peti.
Pomladi se vse oživlja in veseli, jeseni pa vse umira in
razpada. Jesen nas spomni, da bomo tudi mi enkrat
umerli in razpadli; pomlad pa nas opominja, da bomo
kdaj zopet iz groba vstali.

V čem so si podobne in v čem si niso podobne te le reči: stol in
klop, ogledalo in okno, voz in čoln, cerkev in hiša, ovca in
krava, solnce in lana, Kranjsko in Koroško?

7.  Se zapiše, kaj pomeni kak izrek ali pregovor.

Postavim:

Bob v steno metati. Rana ura zlata ura. Roka roko umiva.
Vsaka ptica tje leti, kjer se izvali. Za pridnega je za vsakim
germom petica.

„13olj v steno metati“  se pravi: brez vspelia de¬
lati , — ali: delati kaj, kar nič ne zda. „Bana ura
zlata ura“  se pravi: Zjutranji čas je za delo naj bolj
pripraven, — ali: Zjutraj se naj ložeje dela. „Boka
roko umiva 11  se pravi: Kdor je z ljudmi dober, so tudi
ljudje z njim dobri, — ali: Kdor drugim rad pomaga,
mu tudi drugi radi pomagajo. „ Vsaka ptica rada tje
leti, ker se izvali“  se pravi: Vsak človek je naj raji
doma. „Za pridnega je za vsakim germom petica“  se
pravi: Pridni človek si povsod lahko kaj zasluži in
pridobi.

Zapiši, kaj se pravi: Mojo pesem bodeš pel. Derva v gojzd nositi.
Koga v kozji rog vgnati. Ni piškovega oreha vreden. Rakom
žvižgati. Brez potu ni medu. Po hudi tovaršiji rada glava boli.

10

Resnica oči kolje. Hišni prag naj večja planina. Iz dobre šole
prirastejo boljši časi. Boljša je žlica soka v miru, ko polna
miza jedi v prepiru. Prava vera je luč, materni jezik pa ključ
do prave omike.

8. Se zapiše, kako se kaka beseda različno govori.

Postavim:

Križ , pero, sladko , brati.

Križ.  Bog Sin nas je na svetem križu  odrešil.
Znamnje svetega križa  delamo z desnico. On ima križ
na persih. Vsak človek ima svoj križ.  Svoj križ  mo¬
ramo voljno nositi. Kristus pravi: „Ako hoče kdo za
menoj priti, naj vzame svoj križ“.

Pero.  Pišemo z jeklenim ali z gosjem peresom.
Ura ima pero.  Ključevo pero  odpira ključavnico.
Nekteri stoli in blazine, imajo peresa.  Voz se ziblje
na peresih.  Deček ima peresa  za klobukom. Tiček
se pozna po perji.  Bog že ve, komu perje  lomi.

Sladko. Med je sladak.  Spanje je sladko.
Beseda je sladka. Nič ni slajšega  nad dobro vest.
Ne bodi presladak,  da se kdo s teboj ne posladka!

Brati.  Učenec se uči brati.  Otroci gredo ja¬
gode brat.  Brat je šel češnje brat.  Mašnik bere
sveto mašo. Na obrazu se mu bere,  da je dober
človek.

Razloži ravno tako besede: petelin, drevo, kup, valiti, kositi,
kopati!

9. Se zapiše, kako se kaka reč dela.

Postavim:

Povedati, kako in kaj se dela na polji, vertu, v mlinu in v ko¬
vačnici; kako se kruh peče, kako se dela maslo , in kako sir,
kako se drevesa cepijo i. t. d.

Kako se lia polji dela.

Na polji delajo ljudje in živina. Naj pred se iz¬
vozi gnoj na njivo. Potlej se raztrosi. Katej vpreže vole
v plug, derži z levo roko ročnik, z desno pa otiko, in

11

odpravlja z njo grude. Kedar je zemljo s čertalom in
lemežem razoral, vseje seme, in njivo z brano povleče.
Ko žito dozori, ga ženjice požanjejo in s poreslom v
snope povežejo.

Kako se na vertu dela.

Na vertu se koplje z motiko in lopato, in potlej
se seme seje ali sadike sade. Mlade drevesca se obre¬
žejo in z žlahtnimi cepovi pocepijo. Kedar je suša, se
mora cveticam, sadikam in drevescem skerbno prilivati,
da se ne posuše.

Kako se v mlinu dela.

V mlinu so kolesa in kamni večidel tako narejeni,
da jih voda goni in verti. Žito se spe na kamen, in
izpod kamna se moka melje. Laneno seme, proso in
ječmen se tudi v stopah obdeluje.

Kako se v kovačnici dela.

V kovačnici je ognjišče, ki se mu ješa pravi. V
ješo se dene oglje, v oglje se vtakne železo, in po tem
se z mehom piše, da se oglje užge in železo razbeli.
Kedar je železo goreče, se vzame s kleščami iz ognja, se
položi na naklo, ter se s kladvom kuje in obdeluje, da
iskre lete. Tako se delajo žeblji, podkove, šine, verige,
sekire in druge reči. Obdelano železo se v vodo vtakne,
da se shladi.

Kako se kruh peče.

Kruh se naredi iz moke. Moka se dene v niške,
se prilije kropa in se drožja primesi. To se osoli in
dobro premeša, da testo postane. Testo se pusti, da se
vzdigne. Vzdignjeno testo se še enkrat pregnjete in se v
hlebe, hlepce ali štruce razdeli, ki se po tem v razbeljeno
peč vsade, in tako dolgo puste, da se dobro spečejo.

Kako se maslo ilela.

Maslo se dela iz mleka. Sladko mleko se dene v
sklede in se pusti, da se skisa. Kedar se kisa, se loči

12

na dvoje. Mrenica, ki na verli stopi, se imenuje smetena.
Spodaj je pa kislo mleko. Smetena se z mleka posname,
in v čerfi ali kaki drugi posodi spravi, dokler se je do¬
volj ne nabere. Kedar se je dovolj nabere, se dene v
pinjo, in se z veslom mede, dokler se ne umede, to je,
dokler se maslene drobtinice v celo kepo ne sprimejo,
drugi ostanki pa ostanejo v pinjenem mleku. Kedar se
to zgodi, imamo že sirovo maslo, ktero se v štruce
ognjete in pri ognji raztopi in skuha. Kedar se kuha,
padejo tropine na dno; kar pa bolj pri verhu ostane, je
maslo, ki se po tem v kako dežo ali lonec vlije, da se
sterdi.

Kako se sir deia.

Navadni domači sir se dela iz kislega, žlahtni pa
iz sladkega mleka. Mleko se posname, in se postavi v
loncu v gorko peč. čez nekoliko časa se voda, ki je
bila v mleku, na dno usede, in mleko stopi na verh.
Potlej se oboje skupaj v rešeto ožme in razgerne, da
se siratka odcedi. Po tem se sir malo osoli in s ki-
meno potrese, in v skledice ali take torilca vtisne, da
je okrogel.

Kako se drevesa cepijo.

Divjaki se na mnogo vižo cepijo. Naj boljše je ce¬
piti z nakladom, naj navadniše pa jih cepljujejo v sklad.
Z nakladom se tako le cepi:

Cepič se na debelšem koncu z ojstrim noškom spre-
koma en palec dolgo od ene strani do druge odreže, in
se zgoraj do drugega ali tretjega popka prikrajša, da je
komaj kake tri palce dolg. Tudi divjak se spodaj gori
po strani en palec dolgo odreže, in po tem se tako sku¬
paj pritisneta, da je pri obeh koža na koži, les na lesu
in steržen na sterženu, da se nič helega lesa ne vidi.
Potlej se ohoje s pertenim in povoskanim trakom terdo
povij e, in drevesce je cepljeno.

Ako se hoče divjak v sklad cepiti, se mora naj
pred vprek prežagati, ravno tam kjer ima naj lepši les
in gladko kožo. Po tem se odžagani divjak z nožem
pogladi, ter se postavi nož na sredo debla, in se s kako

13

rečjo razkolje. V sklad se zabije zagojzdica, da ga to¬
liko razkroji, kolikor je cepič debel. Potlej se vzame
cepič, in se poojstri z ojstrim nožkom, kakor zagojzdica.
Nožek se namreč zasadi vštric enega popka v cepič, in
se toliko prekoma reže, da debelši konec cepiča en do¬
ber palec pod tem popkom odleti. Po tem se nož zasadi
v nasprotno stran cepiča, in se zopet potegne, kakor na
prejšni strani. Dobro se mora paziti, da pri stranicah
cepiča koža ostane, in da je vnanja stran nekoliko de-
belša od znotranje. To mora zato biti, da sklad vnanjo
stran povsod na tesnem prime, kedar se cepič vanj vta¬
kne in se zagojzdica zmakne. Zgoraj se toliko cepiča
odreže, da nima čez dva ali tri popke. Poslednjič se še
divjakova rana s cepivnim voskom zamaže, s cunjo po-
vije in s trakom ali ličjem poveže, da sklad ne jenja.
V sklad se le bolj debeli divjaki cepljujejo.

Kako se naredi in žge oglarnica ali kopa? kako apnenica?

Kako se gasi apno ?

Kako se dela opeka?

Kako se dela lončarska posoda ?

10. Se zapiše, kako se je kaj zgodilo in izšlo.

Postavim:

Se zapiše, kako se je izšlo šolsko spraševanje, kako je kilo na
sveti večer, kako so učenci svojega učenika k pogrebu spremili
i. t. d.

Kako se je izšlb šolsko spraševanje.

Konec šolskega leta je bilo šolsko spraševanje. Prišli
so poslušat gospod tehant, gospod fajmošter, oče župan
in še veliko drugih gosposkih in kmečkih ljudi. Ko se
je odmolilo, se je pričelo spraševati. Naj pred so spra¬
ševali gospod katehet iz keršanskega nauka. Potlej je
bilo na versti branje, številjenje, spisje in slovnica. Vse
je šlo še dosti dobro. Ko so nehali spraševati, stopi
mlad deček iz klopi, se ponižno prikloni in začne lepo
govoriti. Zahvali se naj pred vsem gospodom, ki so prišli
poslušat; obljubi po sprejetih naukih lepo živeti, in

14

spodbada k temu tudi vse svoje tovarše in tovarišice. Ko
deček dokonča, povzamejo gospod tehant besedo, in pri¬
poročajo prav živo mladim učencem, da naj bodo pridni
in dobri, da naj radi v šolo hodijo, in da naj radi vbo-
gajo starše in učenike, ter naj se pridno učijo. Potlej po¬
kličejo štiri naj pridniši učence in štiri naj pridniše učenke
k sebi. jih očitno pohvalijo in obdarujejo z lepimi bu-
kvicami. Ko se je to • zgodilo, vstanejo vsi učenci in
učenke, in zapojejo prelepo pesem: „V nebesih sem doma 11 .
Več poslušavcem so med tem solze v očeh igrale.
Vsem pa se je dobro zdelo, da se je spraševanje tako
dobro in ganljivo izšlo.

Kako je bilo na sveti večer.

Približal se je božič in sveti večer. Ko se zmrači
in pri farni cerkvi Marijo zazvoni, denejo oče žerjavice
v čepinjo, vzamejo kadila in blagoslovljene vode, molijo
angelovo češčenje, pokade okoli hiše, in otroci jih sprem¬
ljajo. Ko nazaj v hišo pridejo, jih že po navadi merzla
večerja na mizi čaka. Pri večerji se pogovarjajo, kako
se je že marsikteremu na ta večer godilo, kaj je vse
vidil in slišal. Posebno ve hlapec povedati veliko praz¬
nih reči. Pa oče vse take pravlice na tanko razlože in
jih večidel zaveržejo. Ko odvečerjajo, prižge mlajši sin
Jože v kotu pri jaslicah lučice. Vidile so se lepe po¬
dobice pastirčkov in ovčic. Tudi pozlačeni orehi so se,
od stropa bangljaje, prav lepo svetili. Oče vzamejo mo¬
lek, pokleknejo in molijo sveti rožnikranec, družina pa
za njimi. Ko odmolijo, dajo oče Jožku zgodbe svetega
pisma, da celi družini prebere sveto dogodbo tega ve¬
čera. Potlej prinesejo mati pesmiške bukvice, in vsi za¬
pojejo veselo božičnico. Vsa hiša je v svetem veselji.
Ko ura enajst odbije, zabuči pri farni cerkvi veliki zvon.
Vse se hiti v cerkev napravljati. Zunaj je terda tema; v
cerkvi pa vse svitlo in veselo. Orgle in veselo petje se
razlega, in zraven tudi na zvonove tako lepo priterkuje,
da skoraj lepše biti ne more. Tako lepo in veselo je bilo
na sveti večer. Vsem je veliko prezgodaj minul.

15

Kako so učenci svojega učenika k pogrebu spremili,

Umerli so gospod učenik. Vsi učenci in učenke so
jih preserčno ljubili in spoštovali. Hotli so jih še zadnjič
počastiti in pokazati, da so jih resnično ljubili in spo¬
štovali. Ko k pogrebu zazvoni, se hitro zbero in lepo
zverste. Za čemim križem gredo naj pred dečki in po¬
tlej dekliči, vsi v černo oblečeni. Ko v cerkev pridejo,
se pričnejo duhovne molitve, in po tem je sveta maša.
Tukaj so sami učenci in učenke mašno pesem peli. Ko
vse to mine, se pogrebci vzdignejo in gredo proti poko¬
pališču. Vsi učenci in učenke imajo prižgane sveče,
in svetijo, dokler njih ljubeznjivega učenika ne pokop¬
ljejo. Marsikteremu so se vidile med tem bridke solzice
v očeh, in marsikteri je po svojem učeniku milo jokal in
zdihoval. Nazadnje še vsi okoli groba stopijo in prav
milo zapojejo zadnjo pesmico: „Počivaj le mirno 11 .  Potlej
potresejo in nataknejo ves grob s cveticami; še enkrat
pokleknejo, molijo, in tako svojega ljubega učenika iz-
roče milemu Bogu v svete nebesa.

Zapiši, kako se je obhajala procesija na svetega rešnjega Telesa
dan !

Povej, kako so učenci god svetega Alojzija praznovali!

Napiši, kako je nevihta razsajala!

III. Basni in povesti.

Basni so namišljene pripovedke, povesti pa so res¬
nične, včasi pa tudi namišljene prigodbe.

Preberi večkrat eno naslednjih basen ali povest, povej jo, in potem
jo iz glave zapiši!

1. Osel in koza.

Nekdo je osla in kozo skupaj redil. Koza je bila
pa oslu nevošljiva zavoljo njegove klaje; zato mu pravi,
da se bo z vsakdanjo vožnjo in nošo vsega poterl, in mu
svčtuje, da naj se obložen, nalašč ob tla meče, kakor

16

bi ga božjast metala. Potlej bo pa brez dela živel. 0-
slasti osel kozi verjame. Ko enkrat močno obložen težko
nese, telebne v jamo, in se tako pobije, da obleži na
pol mertev. Gospodar ročno po zdravnika pošlje. Ko
zdravnik ogleda bolnega osla, mu to zdravilo zapiše:
„ Kozje pljuča na drobno razsekajte, in jili oslu vžiti
dajte. To mu bo precej pomagalo". Gospodar kozo brez
odloga zakolje, in osel se zares kmali ozdravi.

Sam v jamo pade, Mor jo drugim koplje.

2. Pes in petelin.

Pes in petelin se sprijaznita in skupaj popotovata.
Ko večer pride, se tako pogovorita, da bo petelin na
drevesu, pes pa spodaj v votlini prenočil. Ko pa pete¬
lin po svoji navadi po noči zapoje, se lesica zbudi, pri¬
teče in ga prosi, da bi skočil z drevesa, ker bi ga zavoljo
njegovega prijetnega glasa rada počastila in objela. Petelin
pa ji odgovori: „Vratarja imam spodaj; dokler se pri
njem ne oglasiš, ne smem z drevesa". Lesica teh besed
ne premisli, stopi bližej drevesa in zalaja. Pes se zbudi,
plane na lesico, in jo naravnost razterga.

Kdor svito ravna, se kmali kesa.

3. Modra miška.

Miška iz luknjice prileze, in ugleda nastavljeno
past. „Oho!“ pravi, „vidiš jo past! Presneti ljudje! dve
dilici nastavijo; na zgornjo kamnja nalože, v sredi med
dilicami pa kos slanine nataknejo, da bi miška slanino
okusila, past sprožila in se vjela. Pa miši smo mo-
drejše, kakor ljudje. Take zvijače me dobro poznamo.
Ne bote me vjeli ne!“ — „Pa povohati," pravi miška,
„povohati pa dobro slanino vsaj smem. Nosek pasti še ne
more sprožiti. Slanino pa kaj rada duham." — Miška
vpast skoči, in slanino prav rahlo povoha. Past je prav
mehko nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop!
past zagromi, in miška — mertva leži.

Kdor nevarnost ljubi, se pogubi.

17

4. Žaba in vol.

Žaba je viclila vola na travniku, in želi njemu enaka
biti. Zatorej začne svojo gerbasto kožo napihovati, ter
vpraša svoje tovaršice: „Ali nisem tako velika, kakor je
vol?“ „Nisi ne“, ji pravijo. Le še bolj se napenja, ter
zopet vpraša: „Sem sedaj vendar velikemu volu enaka ? 11
Zopet ji odgovore, da ne. Pa vendar ne neha; z vso
močjo se bolj in bolj napenja, in — poči.

Napuh v nesrečo pripravi.

5. Medved in lesiea.

Medved in lesiea zagledata od daleč panj medu, in
pa še nekaj pri njem. „Štor je“, pravi medved, in hitro
proti panju plane. Lesici se pervikrat tudi tako zdi, pa
vendar še počaka, in bolj na tanko pogleda, ter dobro
razloči in vidi, da lovec s pušo pri panji stoji in čaka.
Ko bi pihnil, jo pobegne lesiea po hosti. Kmali po tem
pa zasliši strel, ki je končal medveda.

Kdor ne pomisli, preden kaj stori, se dostikrat v
nesrečo mleti.

0. Mlada koza in volk.

Stara koza je šla na pašo. Pri odhodu zapove svoji
kozičici, da ne sme nikomur vrat odpreti, dokler ona na¬
zaj ne pride. Komaj starka odide, glej, ti že žačne volk
na vrata terkati in z glasom stare koze klicati: „Odpri
mi vrata!“ Ali mlada koza, spomnivši se povelja svoje
matere, pogleda skoz okno, in ugleda volka. „Ne bom ti
vrat odperla ne; zakaj, akoravno ti z glasom moje ma¬
tere govoriš, te poznam, da si volk, in da mi nič do¬
brega ne želiš. “

Kdor nauke svojih staršev rad vloga, ga ne tepe
nadloga.

7. Lagati ne!

Matiček je z nekim kupcem v daljne kraje popo¬
toval, in se je navadil prav pridno lagati. Ko domu

Spisje, ^

18

pride, ga oče neki dan saboj vzamejo v bližnje mesto,
kjer še nikoli ni bil. Po poti se od mnogih reči po¬
govarjata, kako je to in uno po svetu. Dojde ju neki
mesar z velikim psom. Pri tej priložnosti reče Matiček
očetu: „Viclil sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat
večjega psa, kakor je ta. Bil je gotovo večji, kakor naš
naj večji konj“. Oče, ki precej vedijo, da se je sinek
zlagal, pravijo nato: „Ta se ti je znabiti že malo pre¬
velik vidil; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraji se še
kaj posebnega vidi in sliši. Tudi tukaj “, pravijo oče na¬
lašč, „ne daleč od tod, je čudapoln most, ki je pa tako
narejen, da, če tak človek čeznj gre, ki se je tisti dan
zlagal, se mu gotovo na njem noga zlomi. Le umo ho¬
diva, bova kmali tam“. Matiček, ki ve, kaj mu je, se
tega zelo prestraši. Zmiraj bolj zadaj ostaja. Za oče¬
tom vpije: „Oče! kako sem vam že od tistega velikega
psa pravil, da je tako velik, kakor naš konj? To je res
malo preveč, pa tako velik je vendar bil, kakor vol“.
Oče jo mahajo tiho in zmiraj hitrejše naprej. Matiček
vpije zopet za očetom: „Ne hodite vendar tako naglo,
govoriva še malo od tistega psa. Pes ni bil ravno tako
velik, kakor vol, večji je bil pa vendar, kakor kako tele“.
Prideta že do mosta; le še kake stopinje jima manjka,
in treba jima je čez iti. Oče hočejo naravnost čez, pa
Matiček jih prime za roko rekoč: „Ljubi oče! počakajte
no še malo, preden čez most greva. Pes ni bil nič večji,
kakor drugi psi 11 . — Oče ga po tem terdo posvare, in
pravijo: „ Matiček, lagati ne!“

8. Sraka.

Stari ptičar Matevž je srako imel, ki je znala ne-
ktere besede prav razločno izgovarjati, če je Matevž re¬
kel: „Sraka! kje si?“ je vselej prav gladko in glasno od¬
govorila: „Tukaj sem!“ Nobenega ptiča ni ptičar raji
imel, kakor to srako. Tudi sosedov Tonče je imel ve¬
liko veselje nad njo. Zato je starega Matevža rad in
pogosto obiskoval. Ko neki dan Tonče k staremu pti¬
čarju pride, ga ravno ni bilo doma. Tonče željno po¬
gleduje pisano srako, ki po hiši sim ter tje prijazno skak-

19

Ija. „Ko bi pač jaz kaj takega imel", pravi sam pri sebi,
„to bi bilo kaj prijetno!" Naglo stopi za krotko srako,
jo vjame, in jo v rnavho potlači. Potem se misli tiho
pobrati in ptiča odnesti; pa pri tej priči stopi Matevž v
hišo, in da bi mlademu dečku veselje storil, zakliče po stari
navadi: „Sraka! kje si?" In sraka v dečkovi mavhi prav
krepko odgovori: „Tukaj sem!"

Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito.

9. Nepokorna Jerica.

Jerica je ptičke rada imela. Večkrat je mater pro¬
sila in naganjala, da bi ji kakšnega lepega ptička pri
ptičarji kupili. „Bom že vidila, če boš pridna", pravijo
mati, „znabiti, da ti kaj kupim". Nekega dne pride Je¬
rica iz šole. Mati jo-v izbi k sebi pokličejo rekoč: „Grem
malo od doma, pa bom kmali nazaj prišla. Tukaj na
mizi je ta le škatljica; terdo ti zapovem: po nobeni ceni
je ne smeš odpreti; še dotakniti se je vari. če me boš
vbogala, ti bom nekaj lepega dala, kedar domu pridem".
Jerica obljubi, da bo vbogala, in mati gredo. Pa ko¬
maj so mati dobro na dvorišu, ima Jerica že škatljico v
rokah. „Oj, tako je lohna, na pokrovcu so pa luknjice",

pravi, „kaj bi vendar v njej bilo? Mati ne bodo nič

vedili, če jo odprem, in drugi me nobeden ne vidi".

Ko jo še malo ogleduje, prizdigne počasi pokrovček,
in glej! — lep rumen kanarček zleti iz škatljice, in
zažvergoli po izbi. Hitro hoče Jerica ptička vjeti in na¬
zaj v škatljico djati; pa ptiček leta urno od kota do
kota, in se ne pusti po nobeni ceni vjeti. Ko tako

vsa prepehana in rudeča za ptičkom skače in ga lovi,
odprejo mati vrata. „Oj, ti nepokorni otrok!" zavpijejo,
„ali me tako vbogaš? Ravno tega ptička v škatljici sem
ti namenila, pa skusiti sem te popred hotla, ali me boš
vbogala, kakor si mi obljubila. Vidim, da nisi tako sto¬
rila; zato bom pa tudi sedaj ptička ptičarju nazaj dala,
in ti ne boš nič imela". Jerica joka in prosi. Vse je
prepozno; ptička ne dobi.

Kdor mater ne vboga, se kmali kesa.

2 *

20

10. Skrivna učenica.

Županova Nežica je vselej, kedar so odltosili, nekam
zginila, da nobeden ni vedil, kam in kako. Kedar je pa
bilo čas v šolo iti, se je zopet prikradla in odpravila.
To se je godilo več časa. Starji brat, ki je to že davno
zapazoval, sklene, da bo sestro precej pri pervi prilož¬
nosti pasel in poiskal, da bo vedil, kaj ima vsaki dan
tako gotovega in skrivnega. Ko drugi dan Nežica zopet
po svoji navadi gre, stopi Lukec za njo, in gleda, kam
bo šla. Nežica gre naravnost po vertu doli v samotno
dolinico, kjer je bila senca gostega germovja. Brat
gre tudi precej doli, in ko počasi proti germiču stopa in
posluša, sliši neke besedice izrekovati in ponavljati,
ter zagleda, in vidi na tanko skoz vejice Nežico in pri
nji še neko drugo dekelce, Bajtarjevo Reziko, sedeti,
kteri pazno v bukvice kaže, in jo uči besede izrekovati
in brati. Lukec gre nazaj in pove svojim staršem, kje
in kako je Nežico dobil. Vsi so bili veseli, da je Ne¬
žica tako dobra, da je čas, ki so ga drugi otroci za¬
igrali, tako obračala, „Od sedaj zanaprej“, pravijo oče,
„naj pride Bajtarjeva Rezika le naravnost k nam, in tu¬
kaj naj se učite, kakor jima je ljubo in drago 11 .

Dober človek tudi skrivaj dobro dela.

11. Miloserčna Ančika.

Ančika, ko gre iz šole domu, sreča na poti staro,
slepo ženico, ki ne more dalje po poti. Blagi deklici se
revna ženica v serce usmili. Precej se ji ponudi, da ji
hoče pomagati in jo po poti peljati. „Sem še majhna 11 ,
pravi, „pa peljem vas vendar lahko, ker dobro vidim 11 . Žena
se ji prime za roko, in tako greste počasi dalje. Kmali
ji sreča neki gospod, ki postane, in revni slepici darek
vbogajme da. Zraven pa tudi precej popraša, kdo je
ta deklica, ki revni slepici tako lepo streže. Ko gospod
zve, da je Ančika celo ptuja deklica in ptuji ubožici
tako dobra, ze zelo zavzame, in reče: „Deklica! to je
lepo! mlada in majhna si še, pa že vendar tako blagega
serca; tudi tebi moram za to nekaj v spomin dati 11 . Go-

21

spod sname svoj dragi perstan s persta, in ji ga da re¬
koč: „Tukaj vzemi ta perstan, in hrani ga. Kedar do-
rasteš, ti bo prav; nosi ga, in spominjaj se, da je blago
in dobro serce naj večja lepota za leta mlade Ančika
se gospodu prav lepo in ponižno zahvali, in hrani lepi
perstan. Kedar je bila že stara, je imela še ta spo¬
minek in se je spominjala, da je blago in dobro serce
naj večja lepota za leta mladč.

12. Stara ver v.

Dva dečka, Milko in Srečko, najdeta staro verv
na veliki cesti. Oba bi jo rada imela; zato se začneta
za njo prepirati, da se razlega po bregu in dolini. Milko
jo derži pri enem koncu, in Srečko vleče za drugega.
Precej časa se pulita za njo, in eden drugega vlačita
gori in doli po cesti. Naenkrat se verv preterga, in oba-
dva lopita v lužo. Tako se godi vsem svojoglavnim pre-
piravcem.

Bolj a je kratka sprava, kakor dolga pravda.

13. Želod in buča.

Kmet leži pod hrastom, in premišljuje bučevino,
ki zraven njega po plotu raste. Kar začne z glavo od-
kimovati rekoč: „To mi vendar ne gre v glavo, da una
majhna bučevina rodi tako velik in težek sad, močan in
velik hrast pa ima tako malovreden sadek. Ko bi bil jaz
svet stvaril, bi bil to gotovo drugače naredil. Hrast bi
bil mogel roditi velike in po centu težke buče, bučevina
pa drobne želodke. To bi bilo veselje viditi!“ — Komaj
to izreče, potegne veter, in želod s hrasta odterga. Pade
mu ravno na nos, in ga tako udari, da se mu kri po¬
cedi. „0 joj!“ zavpije kmet ves oplašen, „sedaj sem pa
gorko dobil za svojo modrost. Ako bi bilo to buča, glavo
bi mi bila razterla.

Kar Bog naredi, vse prav stori.

14. Vsem se ne more vstreči.

Mlinar in njegov sin ženeta osla naprodaj. Napoti
srečata voznika, ki se jima začudi, in reče: „Vendar sta

22

nespametna, da pustita osla praznega iti, sama pa peš
capljata za njim!“ „Res je taka 11 , pravi mlinar, in reče
svojemu sinu, da naj se na osla usede. Ko dalje gresta,
dojdeta drugega voznika, ki dečka stermo pogleda, in
pravi: „Ti nesramni sin, ali se spodobi, da ti jahaš, tvoj
stari oče pa za teboj težko hodijo in sopejo? 11  Deček
odsede, in mlinar se spravi na osla. Kmali po tem sre¬
čata neko kmetico, ki gre s polja domu, in mlinarja
nagovori rekoč: „Vi ste vendar kaj neusmiljeni, da

tako široko na oslu sedite, sina pa v blatu pustite! 11
Mlinar vzame tedaj še sina k sebi na osla. Komaj gresta
še malo naprej, začne že neki čednik na nju vpiti, in
pravi: „Ti uboga žival ti! Glej, oba sedita na ubogem
oslu; gotovo ga bota končala 11 . „Kaj pa hočeva sedaj sto¬
riti", pravi deček očetu, „da bova vendar ljudem vstregla? 11
„Kar koli storiva 11 , odgovore oče, „ne bo vsem prav in
po volji. Tukaj velja pregovor, ki pravi:

Stori, kar veš, da je prav, in ne poslušaj, kaj
ljudje govore 11 .

15. Medvedova koža.

Bil je v neki zaraščeni hosti medved. Dva serčna
lovca se pogovorita, in gresta na lov. Hodita cel dan
po hosti, pa medveda vendar ni. Na večer gresta v go-
stivnico, in si dobro večerjo in dragega vina prinesti uka¬
žeta. „Ne bo več en dan 11 , pravita, „in medveda bova
imela. Povsod sva ga že sledila. Pijmo le na medve¬
dovo kožo 11 , pravita gostivničarju; „ta bo dobro plačala 11 .
Pili so ga, da je bila miza mokra, in drugi dan se zopet
zgodaj na medveda odpravita. Ravno proti poldnevu
je bilo, kar res pride medved po hosti, in strašno nad
njima renči. Eden lovcev ustreli; pa medved ne pade.
Hitro, kar je bilo mogoče, plane en lovec na drevo, in jo
vendar še srečno odnese. Drugi pa, ki je bil še nekoliko
zadaj, si še ustreliti ne upa. Na tla pade in se potuhne,
kakor da bi bil mertev. Medved pride k njemu, ga o-
koli preberne, na usta in na nos povoha, ter jo mahne
svojo pot naprej. Lovcu na drevesu so se med tem tudi
dobro hlačice tresle. Ko od straha že malo počije, se

23

doli priplazi, in gre k unemu, ki je bil na tleh, in je
od straha komaj še dihal, ter ga popraša: „Ti! kaj ti
je vendar medved povedal, ker ti je nekaj šeptal na
uho?“ Uni odgovori: „Je rekel, da medvedove kože ne
prodajajta, dokler medveda nimata 11 .

Kdor prej zapravi, kakor dobi, mu sreča spodleti.

16. Smert treli razbojnikov.

Trije razbojniki planejo v hosti na popotnega kup¬
ca, in mu vzamejo vse denarje, ktere je pri sebi imel.
Po tem si rop razdele. Kmali so pa lačni in žejni, ter
bi radi imeli kaj jesti in piti. Sklenejo torej, da pojde
naj mlajši v bližnje mesto kaj kupit. Ko ta gre v me¬
sto, si po poti misli, kako bi priropani denar mogel
sam dobiti. Kmali se spomni, kaj da hoče storiti. „Že
vem, kaj bom naredil 11 , reče sam pri sebi. „Unema dvema
bom ostrupil jedi, ki jih bom prinesel; sam jih pa ne
bom pokusil. Med tem, ko je mlajši tovarš v mestu, skle¬
neta pa tudi una dva v hosti, da ga bota ubila, kedar
iz mesta pride, ter si bota tako še njegov denar pri¬
svojila. Ko tedaj uni z ostrupenimi jedmi pride iz mesta,
ga res pri tej priči zagrabita in umorita. Po tem se
mirno usedeta jest. Pa kmali ju strašno grize in vije
po trebuhu, in čez pol ure sta meriva.

Kakoršno življenje, taka smert.

Povej in zapisi od egiptovskega Jožefa, kako je bil na ptuje prodan!
Povej in zapiši, kje in kako je bil Zveličar rojen!

Povej in zapiši kaj o svetih aposteljnih slovenskih, Cirilu in Metodu!
Preberi naslednjo basen, in zapiši jo potem po svoje?

Na pustni večer so nek šeme plesale,

. Tud’ v lruhTiji posode ponoči so vstale!

Bi rade nekoliko se obernile,

Za repo debelo se kaj veselile. —

Upilia meh ogenj, da vse je svitlo,

In šekec pa mačka zagodeta jo!

24

Preberi to

Lopar in pa krevlja se berž spodrasita,
Okoli ognjišča se kar zavertita;

Za njima jo stopi omelo kosmato,

In suče za sabo železno lopato.

Vsi piskri in lonci se tud’ ožive,

S kozami in skledami se zaverte'.

Za celo versto jo še kotel pobere,

Udarja z nogami, in uka, se dere.

Še peč poderncuje, ko rajanje sliši,

Da vse se kadi in razlega po hiši.

Veselje narašča se v prek in vse čez;

Na svatbi bogati je komaj tak ples.

Le v skledniku skleda je s skledico malo,
Ki mirno še gledate v družbo zagnalo;

Pa rajanje mika tud’ Skledico belo,

Želi se združiti z druhal’jo veselo.

Le mati ji brani, da b’ med-njo ne šla,
Da bi od posode kaj černa ne b’la.

Pa skledica mala ni mater slušala,

Se tudi v druhal je veselo zagnala;

Alj revca se dolgo na plesu ne vede,
Obleko si umaže,  v zadrege zaplete.
Vsa umazana, černa nazaj se boji,

Da mater ni vbogala — vestjo mori.

le pesmico, in zapiši, kaj ima vsaki oddelek v sebi

Deček v vertu se sprehaja,

Ogleduje cvetke svoje,

Radovaje pesmi poje, —

Vživa zlate dneve maja.

Cvetke terga, vence vije; —

Od vročine, nabiranja

25

Zmaga trudna moč ga spanja,

V cvetji sladko si počije.

In mladenček v zlatem krilu
Se iz cvetja mu prikaže,

Gleda cvetke mnoge baže,

Eeče to mu k poslovilu:

»V vencu tem se pogrešuje
Cvetka ena še slovita

V sred’ vijolic klije skrita,

Ki »modrost« se imenuje.

To poišči cvetko drago,

V eni le cvete pomladi,

Soznati z njo se vadi,

Ta donaša cvetje blago!«

Urno deček če skočiti
Gledat kje je cvetka mila, —

Sanja pa ga je zbudila ,

Cvetke mu ne da dobiti.

Deček sanjo to prevdarja,

Spazi zlati nauk kmali,

Po modrosti, cvetki zali
Se nevtrudeno ukvarja.


26

Drug! del.

I. Splošne pravila.

1. Kaj je pismo, in kako naj se piše.

I^ismo ali list je pogovor s človekom, ki ni pri¬
čujoč. Kdor pismo piše, mora misliti, da se s tistim,
kteremu piše, resnično pogovarja. Pismo je tedaj na¬
mestnik ustnega govora.

Akoravno mora pismo z ustnim govorom enako
biti, je vender treba, da se besede, ki se zapišejo, bolj
na tanko izberejo, lepše sostavijo, in da se vse bolj
obravna, kakor pri navadnem ustnem pogovoru; zakaj,
kar je pisano, ostane pisano, in se ne ve, kam in v ktere
roke da še sčasoma pride.

Pismo se mora tedaj pisati:

1. lahko razumljivo in po domače. Pred vsem
drugim mora tisti, ki piše, saj toliko pisati znati, da
se njegovo pisanje lahko bere. Prizadjati si tudi mora,
da je vse, kar je le mogoče, tudi po slovnici in pravo¬
pisu, to je, prav pisano. Vse se mora poredoma posta¬
viti. Od reči, od ktere se piše, se mora povedati od
konca do kraja, in potlej se še le začne od druge pri¬
povedovati.

2. Se mora pisati spodobno; prijatlom in znancem

27

drugače, kakor ptujim in neznanim. Kaj žalostnega dru¬
gače, kakor kaj veselega i. t. d.

3. Se mora pisati priljudno, to je, da se iz pisma
vidi, da spoštujemo človeka, kteremu pišemo. Posebno
se mora vikšim spoštovano pisati.

4. Se mora pisati pošteno in pametno, to je, tako,
da bi se ne bali pisma vsakemu poštenemu človeku po¬
kazati. Vse, kar ni varno povedati, se mora zamolčati.
Tudi v jezi ali preveliki žalosti se ne sme pismo pisati,
Pisati se mora vselej z dobrim in mirnim sercem.

2. Naslovi.

V pismu se morajo ljudje vikati ali tikati. Go¬
spodo, ptuje in stare ljudi vikamo; prijatle in znance pa
večidel tikamo. Koga onikati v pismih ni več navada.

Kedar pa v pismu kterega posebno spoštujemo, mu
k pravemu imenu še kako častno besedico pridenemo, in
to je naslov.

Postavim:

Cesarju pravimo: Presvitli cesar!

knezu ali vojvodu: Svitli knez, svitli vojvoda!

papežu pravimo Sveti oče!

škofu „ Prečastiti škof!

Vredom se pristavlja: slavni.

Postavim:

Slavno ministerstvo!

Slavna deželna vlada!

Slavna okrajna gosposka!

Slavna sodnija!

Slavna županija i. t. d.

Za vse druge stanove velja naslov: častiti.

Postavim:

Častiti gospod fajmošter!
častiti gospod vrednik!

Častiti gospod učenik!

Častiti gospod zdravnik!

Častita gospa učenica!

Častita gospa zdravnica! i. t. d.

28

Prijatlom se pristavlja: dragi, ljubi, ljubeznjivi,
priserčni i. t. d.

Postavim:

Dragi prijatel!

Ljubeznjiva prijatlica i. t. d.

3. Vnanja oblika pisem.

Kedar mislimo h komu iti, se čedno in spodobno
oblečemo. Kedar pa komu pismo pišemo, ga s pismom
obišemo. Pismo mora biti torej tudi čedno napravljeno.

To je:

1. Pisati moramo s černo in ne pregosto tinto.
Popir za pismo mora biti lepo bel, tanak, pa tudi ne
tak, da bi tinto puščal. Navadno pišemo na pol pole;
ako pa komu vikšemu pišemo, moramo pisati na celo
polo.

2. Naj se piše čedno in razločno, da se lahko bere
in razumeva. Cerke in besede se ne smejo zamazati ali
izbrisovati.

3. Pod verhom se pusti dva ali tri perste prostora,
in v sredo se zapiše naj pred nagovor ali naslov. Potem
se pusti zopet kaka dva persta prostora, in potlej se
začne pismo, in se piše tako, da na levi strani tudi skozi
in skozi malo praznega ostane.

4. Na koncu pisma se pusti zopet ena versta prazna,
in spodaj pride podpis, to je, ime tega, ki piše. Pod¬
piše se kerstno ime in primek. Kedar bi nas tisti, ko¬
mur pišemo, še dobro ne poznal, moramo k imenu še
pristaviti stan, rokodelstvo, službo i. t. d.

5. Podpisu nasproti se zapiše kraj, dan, mesec in

leto.

6. Ko je pismo spisano, se lepo in čedno vkup
zloži in z dobrim pečatnim voskom zapečati. Namesto
svojega pečatnika drugega, ali pa še celo kaki denar ali
kaj drugega na pismo pritisniti, ni lepo in tudi ne var¬
no, zato ker bi ga lahko kdo odpečatil, bral in zopet
zapečatil.

29

Pismo z zavitkom je tako le:

7. Da se ve, komu je pismo pisano, se mora zu¬
naj napis narediti. V napis se postavi ime, primek, in
če je treba, tudi hišno ali domače ime, in sicer z naslo¬
vom, ali, kakor že sedaj nekteri pišejo, tudi brez na¬
slova; potlej se pridene stan, in poslednjič spodaj na
desno stran kraj tistega, ki se mu pismo pošlje.

Ako gre pismo v bolj neznan kraj, se mora spodaj
na levi strani zapisati tudi bližnja pošta, in če gre v
kako mesto, tudi ulice, hišna številka, ali še celo nad¬
stropje in izba.

Napis mora biti vselej zelo na tanko in razločno
narejen. Kedar kdo ne ve, kako bi bilo bolj prav, naj
se zavoljo tega pri bolj premedenih in skušenih pisavcih

30

posvetuje. Če je napis slabo narejen, ne more pismo
priti do namenjenega kraja.

Ako se v pismu denarji pošljejo, se mora tudi zu¬
naj postaviti, koliko denarja, in kakošen denar je v
pismu. Nespametno bi pa bilo, ko bi kdo hotel skrivaj
denarje v pismo vtakniti in jih po pošti poslati, da bi
bilo po tem manj poštnine plačati. Vse to se v pismu
lahko ošlata, in denarji zapadejo. In če se tako pismo
zgubi, ga pošta tudi ne poverne.

Napis se, postavim, tako le nareja:

Gospod Anton Rabič, kupec
v

Naj se odda

v Dolgih ulicah hiš. št. 135, v 1. nadstropji.

Gorici.

častiti gospod Verban Poličar, fajmošter
v

Mošnjah

Bližnja pošta na Otoku. na Gorenskem.

31

gospod Luka Novak, učenik
v

Dolini

pri Terstu.

France Debevec, po domače Piskač, kmet
v

Slavini

na Notranjskem.

Gospa Ana Vertar, posestnica
v

Naj se odda

v Spodnjem mestu hiš. št. 89.

Idriji.

Poštnina za pisma se plačuje z znamko ali marko,
ki se spodaj na levi strani na pismo prilepi. Na pismo, ki
ni en lot težko, se za daljavo do 10 milj prilepi marka
za 5 kr., za daljavo nad 10 do 20 milj 10 kr., za da¬
ljavo nad 20 milj in dalje 15 kr. Za pismo, ki je 2,
3, 4 lote in več težko, plača se dvakrat, trikrat, štiri¬
krat in večkrat toliko, tedaj: 10,15, 20 kr.; 20, 30, 40
kr.; 30, 45, 60 kr. i. t. d. Ako se hoče pismo posebno
zagotoviti, se vzame na pošti listek, ki se imenuje pri-
poročba ali rekomandacija in povraten ali returen rece-
pis, za kar se plača 10 kr. Za pisma, ki so oddati v
domače pošte okolici, se plača 2 kr.; za pisma pa, ki
gredo v vnanje deržave, se posebej plačuje. Za pismo, ki
ni nič, ali ki ni zadosti plačano ali frankirano, se plača
več 5 kr.

32

II. Posebne pravila in zgledi.

Kedar se s kom pogovarjamo, govorimo in pripo¬
vedujemo sedaj to, sedaj uno reč. Ravno tako se nam
godi, kedar komu list pišemo. Sedaj je treba komu kaj
naznanjati, sedaj kterega kaj prositi, opominjati, svariti
tolažiti i. t. d. Pisma so tedaj mnoge.

Med navadne in naj bolj potrebne štejemo:

1. Naznanilne pisma,

2. Prosivne pisma,

3. Zahvalne pisma,

4. Vošilne pisma,

5. Milovavne ali tolaživne pisma,

6. Povabilne pisma,

7. Posvetovavne pisma,

8. Opomne pisma,

9. Odgovorivne pisma.

1. Naznanilne pisma.

A. Zgledi.

a. Mladi učenec piše svojemu bratu pervo pismo.

Ljubi brat!

Do sedaj sem še malo znal pisati. Le po predpisu
sem čerke pisal. Sedaj smo pa jeli tudi iz glave pisati.
Precej reči smo že spisali. Dana« so nam pa naš ljubi
učenik rekli, da se bomo tudi učili kratkepismicapisati.
Nekaj tega so nam že danas povedali. Pervo pismo, ki
ga pišem, ga tebi pošljem, ljubi bratec moj! Vem, da
je še nerodno in slabo. Prosim te torej, cla mi tudi ti
kaj pišeš in poveš, kar ni prav, da se tako kmaliboljše
pisati navadim. Večkrat ti bom pisal; pa nikar ne bodi
hud, če kaj narobe naredim in povem. Bodi mi ljub
bratec; jaz ostanem vedno

V Šentvidu .  . .

tvoj

zvesti brat
Tonček.

33

b. Sin pove svojim starsem, da mu je v rokodelskem uku
dobro, in da bo sedaj že učilne leta dostal.

Ljubi starši!

Danes vam nekaj veselega pišem. Štiri leta so mi¬
nule, kar sem zapustil dom in šel v mesto se roko¬
delstva učit. Ker učilnega plačila niste mogli odrajtovati,
ste se pogodili, da se bom pet let učil. Pretečeno ne¬
deljo so me pa oče mojster k sebi poklicali in me pri¬
jazno tako le nagovorili: „Matevž! ti veš, da bi se imel
še eno leto učiti in brez plačila delati. Ker si bil pa
priden in se dobro učil, ti bom sedaj eno celo leto spre¬
gledal, te precej v nedeljo uka oprostil, in te imel za
pomočnika “. — Ne morem vam povedati, ljubi moji starši,
kako zelo sem bil tega vesel! Skoraj nemogoče se mi
je to spervega zdelo. Ker sem pa vedil, kako rad me
je mojster zmiraj imel, sem se zanesel na njegovo obljubo.
Od nedelje naprej bom torej že nehal učenec biti. Go¬
tovo vas bo, dragi moji, ta novica zelo razveselila. Do¬
bro se mi zdi, da sem že dokončal težavno učenje; še
bolj me pa veseli, da bom sedaj že kaj zaslužil, in tudi
vam kaj pomagati mogel. Zopet se vam vnovič prav lepo
zahvaljujem, da ste me dali učiti, in da ste tako lepo
za me skerbeli. Vedno bom

vaš hvaležni sin

V Kranji . , Matevž.

c. Sin piše staršem in pove , kako se mu pri vojakih godi.

Priserčni starši!

Ker vem, da zmiraj za me skerbite in že težko od
mene kakega lista pričakujete, vam tedaj precej pri pervi
priložnosti pišem in povem, da sem sedaj v mestu Ve¬
roni na Laškem, in da se mi, hvala Bogu, še dosti do¬
bro godi. Na poti je bilo pač treba veliko težav pre¬
stati; vendar se mi kaka posebna nadloga ali krivica
ni zgodila. Mesto Verona je kaj veliko in grozno lepo.
Ljudje so prijazni in priljudni. Samo to nam težko
de, da jih še prav prav malo razumemo. Vse je laš-

Spisje,

34

ko; le pri tovarših slišim še kterikrat mile slovenske
besede. Sčasoma se bom pa tudi tega jezika saj za po¬
trebo privadil in naučil. Moji vikši me imajo radi; jaz
jih pa tudi po vsi moči lepo spoštujem in rad vbogam.
Vse bi že bilo, ko bi le tako daleč od doma ne bil.
Vsaki dan mislim na vas in ljube brate in sestre doma.
Nikoli, ko bi še tako daleč prišel, ne bom pozabil vas
in svojega ljubega doma. Upam, da tudi vi ne bote nikoli
mene pozabili. Prosim vas, pišite mi kmali kaj, kako
se imate, ali ste še zdravi, in če je kaj drugega novega.

V ptujem kraji se pač človeku dobro zdi, ako zve kaj od
svojih.

Vse skupaj lepo pozdravim. Bodite srečni in veseli;
jaz sem neprenehoma

vaš pokorni sin

V Veroni . . . France.

d. Prijatel piše prijatlu , da mu je toča polje pobila.

Dragi prijatel!

Pretečen četertek je bil za me in za ves naš kraj
žalosten in nesrečen dan. Opoldne se je vroče solnce
skrilo in nebo naglo pooblačilo, ter jelo germeti. Naenkrat
prihrumi čez goro hud vihar. Toča se vsuje in rožlja, da
je bilo groza in strah. Vse, kar je bilo zelenega, nam
je potolkla in neznano veliko škode naredila. Vse polje
je razdjano. Ne vemo, ali bi zopet sejali, ali bi do
ajdove setve čakali, zakaj pozno je že. Oh, dragi pri¬
jatel, kaj maraš, ko imaš še lepo polje! človek, kedar
kaj ima, ne ve in se ne spominja, da ima; kedar pa
zgubi, čuti še le prav živo, kako hudo je, če je nesrečen.
Dobro je še pri meni, da imam še starega žita nekaj;
ako bi tega ne imel, bi se mi pač slabo godilo.

To sem ti naznanil, da bodeš vedil, kako kmali ena
nesrečna ura podere vse upanje ubogega kmeta.

Z Bogom!

Tvoj odkritoserčni prijatel

Gašper Lipič.

V Ratečah . . .

35

e. Sestra piše sestri, da so mati zboleli.

Ljuba sestra!

Ko si danes teden za nekoliko dni k naši premili
gospej tetki v Ljubljano odhajala, sem serčno želela, da
bi se ti pri njih ravno tako dobro imela, kakor jaz lani;
ali človek obrača, Bog pa oberne. Nekaj žalostnega ti
moram poročiti; vendar se nikar preveč ne prestraši.
Vsi smo žalostni,. pa pomagati ne moremo. Bog bo po¬
magal! —- Naša ljuba mati so nam zboleli. — V nedeljo
iz cerkve prišedšim je jelo slabeti, in kmali so se mogli
vleči. Zdravnik je sicer rekel, da bolezen še ni zelo ne¬
varna, pa bi vendar utegnila nevarna postati, če jim
kmali ne odleže. Pridi, pridi, ljuba sestra, pred ko
moreš. Bolni materi bode to gotovo všeč, in jim bo mor¬
da še kaj k zdravju pomagalo.

Ko te preserčno pozdravim in v duhu objamem,
gospej tetki pa spodobno roko poljubim, pristavim še,
da te vsi težko čakamo, posebno pa

tvoja žalostna sestra

V Lold . . . Ančika.

B. Pravila.

Pismo, v kterem od te ali une reči komu kaj po¬
vemo, ali komu kaj naznanjamo, imenujemo naznanil-
no pismo.

Pri naznanilnih pismih se mora:

1. pomisliti in prevdariti, kaj je treba in kaj se
sme komu naznaniti.

2. Je treba pomisliti, kako bi se vse to kratko in
razločno naznanilo.

3. Se mora od imenitnih reči več in bolj na tanko
govoriti, kakor od navadnih in neimenitnih.

4. Kaj žalostnega ali pa prav veselega se ne sme
prenaglo in koj naravnost povedati, temuč se mora po¬
časi in rahlo omeniti.

3 *

36

C. Naloge.

a. Tvoj oče so v daljnem kraji$ piši jim, kako je domd!

b. Popiši svojemu prijatlu veselo tergatev!

c. Boter so ti dali lepe nove bukve za god 5 popiši jih svo¬
jemu prijatlu!

2. Prosivne pisma,

A.  Zgledi.

a. Neki učenec prosi svojega prijalla, da bi mu nove
bukve posodil.

Priserčni prijatel!

Ko sem bil zadnjič pri tebi, si mi neke nove bu¬
kve prebiral in kazal. Veliko lepega sem v njih vidil.
Ali bi ti pač hotel tako dober biti, da hi mi svoje bukve
za kaka dva ali tri dni posodil, da bi jih malo pregledal
in bral? Lepo te prosim, stori mi to; sej veš, da kaj
lepega vselej rad vidim in berem. Nikar se ne boj, da
bi ti jih kaj poškodoval; vem, kako se mora ptujeblago
varovati. Kedar bom jaz kaj takega imel, ti bom tudi
vselej rad pokazal in posodil, sej sem

tvoj zvesti prijatel

V Borovljah . . . Aleš Vertnik.

b. Brat prosi sestro, da bi razžaljene starše potolažila,

Ljuba sestra!

Pač ti je znano, kako sem uni dan, ko sem bil
doma, ljube starše nepremišljeno razžalil. Zelo mi je
bilo že zavoljo tega žal, in zelo sem se že kesal. Pred
ne bom vesel in dobre volje, in tudi domu si ne upam,
dokler ne bom zvedik, da so mi razžaljeni starši zopet
odpustili. K tebi, ljuba sestra, se obemem, in te prav
lepo prosim, da bi ti pri starših za me govorila in pro-

37

sila. Ti si bila vedno dobra in pridna, in veselje star¬
šev. Radi te imajo, zato tudi tvoje prošnje gotovo za-
vergli ne bodo. Reci jim, da mi je zelo zelo žal, da
sem jih razžalil. Povej jim, da sem se poboljšal, in da
nič tako ne želim, kakor svoje ljube starše zopet pri¬
jazne in vesele viditi. Obljubi in odgovori, ljuba sestra,
le vse v mojem imenu. Kar bo treba, vse bom sto¬
ril, da mi le še odpuste. Bodi mi dobra, ljuba moja, in

stori mi to. Kedar boš tako srečna, da boš razžaljenje
poravnala, te prosim, da mi precej pišeš; sej veš, kako
težko bom čakal, ker zopet želim biti ljubih staršev
pokorni sin in

tvoj ljubi bi*at

V Celji . . . Andrej.

c. Učenec prosi očeta potrebnega denarja.

Ljubi oče!

Težko mi dene, da morate zmiraj toliko denarja
za me izdajati. Raci bi sam kaj prislužil; pa sedaj še
tega ne morem; torej ni drugače mogoče, kakor da vi,
dragi moj oče, moje potrebe prevzamete. Ko bi vi za
me ne skerbeli, bi bilo pač slabo za me. Znano vam
je, da sem sedaj začel drugo polovico šolskega leta,
kjer se bom zopet učil drugih naukov. Gospod učenik
so nam napovedali, da si moramo dvoje nove bukve na¬
praviti. Tudi za pisanje mi je že pošlo, kar potrebujem.
Prav lepo vas tedaj prosim, pošljite mi zopet nekaj denarja,
da se bom mogel s potrebnim preskerbeti in dalje učiti.
Sedaj, ko je ravno sejm, mi denar lahko po kakem
domačem človeku pošljete, če pa sami utegnete k meni
priti, me bo pa še naj bolj veselilo. Vse, kar mi bote
dali, bom prav dobro obernil, in se zmiraj pridno učil,
cla se ne bote nikoli kesali, da ste toliko za me iz¬
dajali.

Lepo pozdravljam vas, ljubo mater, brate in sestre,
ter ostanem

vaš pokorni sin

V Ljubljani  . . . Janes.

38

d. Učenec  v mestu prosi svojega gospoda fajmoštra na
kmetih, da bi mu uboini list napravili.

častiti gospod fajmošter!

Vašega blagega serca prepričan, se prederznem, da
vam pišem, in vas nekaj prav ponižno prosim. Po napo¬
vedi našega gospoda šolskega vodja je sedaj več milodarov
za uboge učence razpisanih.

Vsak prosivec pa mora s priloženim ubožnim li¬
stom spričati, da je res ubožen. Tudi jaz bi rad pro¬
sil, da bi se mi eden teh milodarov podelil; zakaj znano
in gotovo je, da imajo moji ljubi starši le malo premo¬
ženja, s kterim se težko žive, in meni še potrebnega
preskerbovati ne morejo. Ubožni list, ki me je učnine
oprostil, ste sicer, častiti gospod fajmošter, že blagovo¬
lili napisati, preden sem šel v pervo latinsko šolo; pa za
milodar mi je še posebnega treba. Prosem vas tedaj
prav pohlevno, da bi mi kmali to spričalo blagovoljno
naredili in ga mojemu očetu izročili, da mi ga še ob
pravem času pošljejo.

Terdno se zanašam na znano dobroto vašega bla¬
gega serca, in zvesto pričakujem, da bote mojo ponižno
prošnjo milostljivo uslišali. Zraven pa tudi terdno oblju¬
bim , da se bom vedno lepo vedel in pridno učil, da bom

vaš hvaležni in pokorni služabnik

Jože Stojan,

učenec druge latinske šole.

V Ljubljani  . . ,

e. Kmetovalec prosi svojega prijatla , da bi mu nekaj žita
%a seme posodil.

Ljubi  p rij  at  el!

Vem in poznam te, da si dober in da dobro rad
storiš; zato se tudi upam, da mi tega, česar te bodem
prosil, ne boš odrekel. Znano ti je, da smo letos na
našem polji kaj slabo in malo pridelali, in dasternenega
žita celo nič nismo dobili. Pri vas je bila vendar veliko
boljša letina in boljši pridelki.

39

Prišel je čas, da bo treba sejati, in nimam žita,
da bi ga sejal, ne zerna več. Prav lepo te prosim, dragi
moj Tomaž, bodi mi tako dober, posodi mi za letos ka¬
kih osem mernikov pšenice, da bom vendar mogel vse
njive obsejati. Pošlji mi jo, če je le mogoče, še ta te¬
den po vozniku, ki večkrat v naše kraje pride.

Drago leto, ako Bog da, ti jo bom z obilno mero
hvaležno vernih Ako bi se tebi kdaj taka zgodila, česar
naj te Bog varuje, ti bom pa tudi jaz iz serca rad po¬
magal, če bom le mogel.

Upam, da me boš uslišal. Z Bogom!

Tvoj pravi prijatel

V Hvastji  ... . Aleš Pegani.

f. Nekdo prosi denarja na posodo.

častiti gospod!

Ravno sedaj sem se lotil majhne kupčije. Da bi mi
pa boljše od rok šla, mi je treba nekaj denarja. Ne bo¬
dite hudi, da se prederznem v tej sili vam, častiti go¬
spod, pisati in vas prašati: ali bi mi ne mogli kakih
200 gold. za eno leto posoditi? Upam, da mi bote to
storili, ker vas dobro poznam, da ste dober in prijazen
mož, ki s svojim premoženjem dobrotljivo obračate in
bližnjemu radi pomagate. Ako bote tako dobri, da mi jih
posodite, vas prosim, da bi mi pisali, in potlej bom tje
prišel, cla se bova dalje zgovorila, kako vam je prav,
in kar je še treba. Veliko dobrega mi bote s tem sto¬
rili, ker me bote iz stiske rešili. Storite mi to dobroto,
častiti gospod, še enkrat vas prav lepo prosim. Vedno
vam bom hvaležen!

Da moja ponižna prošnja ne bo zastonj, se terdno
zanašam, in sem

vam vdani služabnik

V Ribnici  . . . Matevž Ribnik.

g. Dolžnik prosi, da bi posodnile še nekaj časa polerpel.

Častiti gospod!

V dolžnem pismu, ki sem ga vam dal, sem se zave-

40

zal, da vam bom konec tega mesca dolg plačal. Ker sem
pa ravno sedaj kupčijo naredil, ki mi prav dobro kaže,
sem prišel zavoljo tega dolga nekako v tesnobo. Ako bi
vam hotel sedaj verniti, bi mogel zopet drugej na posodo
vzeti. Prosim vas tedaj, dobrotljivi gospod, da bi me
hotli še kakih pet tednov počakati. Do tistega časa bom
pa kupljenega blaga že toliko prodal, da mi bo lahko
dolžno pismo rešiti. Ker sem prepričan, da ste mi vedno
radi pomagali ‘in dobro želeli, vem, da mi tudi te proš¬
nje ne bote odrekli.

Vam vdani služabnik

V Ribnici  ... ' Matevž Ribnik.

B. Pravila.

Pismo, v kterem koga kaj prosimo, se imenuje
prosivno pismo.

Ker take pisma le v svoj lastni dobiček pišemo, si
moramo prizadevati, da jih tako pišemo, da se naša
prošnja usliši in spolni.

Pisati se mora:

1. zakaj da si upamo koga kaj prositi, in zakaj
da imamo upanje, da bomo uslišani.

2. Prositi se mora lepo, ponižno in kratko.

3. Se mora obljubiti, da bomo uslišano prošnjo
prav obračali, za dobrote se hvaležne skazovali, in
tudi prejete dobrote povernili, če bomo kdaj zamogli in
priložnost imeli.

C. Naloge.

a. Učenec kupca prosi, da bi ga po dokončanem šolskem
letu k sebi v uk vzel.

b. Prijate] prijatla prosi, da bi mu nekaj potrebnih reči na¬
kupil, ker gre ravno v mesto na sejni. (Našteje reči, ki jih
želi.)

c. Sin zdravniku piše, da so oče zboleli, in ga prosi, da
bi nemudoma k njim prišel.

3. Zahvalne pisma.

A.  Zgledi.

41

a. Učenec pošlje svojemu prijatlu posojene bukve nazaj,
in se mu za nje lepo zahvaljuje.

Dragi prijatel!

Tukaj ti pošljem posojene bukve nazaj. Veselo
sem jih prebiral in pregledoval. Prav lepe in kratko¬
časne so. Veliko potrebnega in dobrega sem si zapomnil
iz njih. Prav lepo se ti zahvaljujem, da si mi jih po¬
sodil. M je reči, ktera bi me bolj veselila, kakor če
kake lepe bukve v pest dobim. Lahko si tedaj misliš ,
kako veliko je bilo moje veselje nad tvojimi bukvami,
ker ti odkritoserčno povem, da tako lepih bukev, kakor
so te tvoje, še nikdar nisem imel v rokah. Pridi k
meni, da se bova kaj pogovorila, in da mi boš povedal,
kje se take lepe bukve dobe, in koliko da veljajo; rad
bi jih kupil, če ti bodo ktere iz moje knjižnice všeč,
ti jih bom serčno rad posodil.

Bodi zdrav in vesel, in ne pozabi

svojega hvaležnega prijatla

Janeza.

V Srednji Vasi . . .

b. Sin se staršem zahvaljuje za poslane denarje.

Ljubeznjivi starši!

Na križev dan sem veselo prejel pismice in de¬
narje, ki ste mi jih poslali. Sedaj si bom pa potrebne
reči že lahko napravil. Prav serčno se vam zahvaljujem
za poslane denarje in za vse dobrote, ki ste mi jih že
sto in stokrat delili. Pač sem srečen, da imam tako
dobre starše, ki tako radi za me skerbe. Bog vam daj
srečo in svoj blagoslov, pa tudi meni, da se bom ved¬
no lepo obnašal, pridno učil in vam veselje delal, ter

42

vam sedaj s tem povračeval, kar mi storite dobrega. Vedno
bodem

vaš hvaležni sin

V Ljubljani , . .

Janez.

c. Zahvala %a posojene denarje.

častiti gospod!

Ker ste že dvakrat mojo prošnjo tako blagovoljno
uslišali, ste mi veliko dobrega storili, in me iz velikih
skerbi in zadreg rešili. Kupčijo sem srečno dokončal, in
vse prav dobro izpeljal. Ne bilo bi mi mogoče tega sto¬
riti, ko bi mi vi ne bili pomagali. Tukaj vam pošljem
posojenih 200 gold., in se vam preserčno zahvaljujem, da
ste mi jih posodili. Zagotovim vas, da se bom vedno
spominjal vaše dobrote in vam pokazal, da sem vam
res hvaležen.

Vaš hvaležni služabnik

Matevž Ribnik.

V Ribnici . . .

d . Učenec se gospodu učeniku konec šolskega leta zahva¬
ljuje za prejete nauke.

častiti gospod učenik!

Moja perva in sveta dolžnost je, da se vam sedaj,
ko smo šolsko leto dokončali, za vso vašo skerb in pri¬
zadevanje prav serčno zahvaljujem. Ne morem izšteti,
koliko dobrega ste mi storili. — Vedno ste po vsi moči
za me skerbeli in me lepo učili. Vse, kar mi je k časni
in večni sreči potrebnega, ste me naučiti želeli. Zmiraj
ste bili moj naj boljši učenik. Ne vem, kako bi se za
toliko dobroto mogel dovolj zahvaliti? — Besed mi
zmanjkuje, da bi vam mogel svojo hvaležnost po volji iz¬
reči. Tolika dobrota se pač ne more povemiti. Vendar vem,
da vam bo, častiti gospod, gotovo po volji, če vam slo-

43

vesno obljubim, da bodem vse lepe nauke in napeljevanja,
ki ste mi jih v glavo in serce vtiskovali, vedno v djanji
spolnoval, in si vedno prizadeval, da vam bodem z le¬
pim vedenjem veselje in čast delal. Neprenehoma mi
bodo vaše lepe vodila in vaši zlati nauki pred očmi, in
nikdar se ne bom dal preslepiti in zmotiti, da bi mi ti
lepi opomini samo krog ušes pošumeli. Tudi hočem vsaki
dan dobrotljivega Boga prositi, da bi vam milostljivo do¬
delil, kar koli potrebujete na duši in na telesu, in vam
vse povernil, česar vam jaz poverniti ne morem. Nikoli
ne bom pozabil, kaj sem dolžan svojemu učeniku. Zmi-
raj vas bom resnično spoštoval, in bom

vaš naj hvaležniši učenec

Jože Kopač.

V Novem dolu

B. Pravila.

Kedar nam kdo kaj dobrega da ali stori, je naša
dolžnost, da se za prejete dobrote serčno zahvaljujemo.
Pismo, v kterem se komu za prejete dobrote zahvalju¬
jemo, se imenuje zahvalno pismo.

V zahvalnem pismu se mora:

1. dobrota, ki smo jo prejeli, omeniti in po za-
služenji ceniti.

2. Se moramo dobrotniku kratko, pa lepo in serčno
zahvaliti, in sicer vselej tako, kakor nam samo gre iz
pravega, hvaležnega serca. Zahvaljevati se pa moramo
toliko bolj, kolikor večja je bila dobrota, ktero smo
prejeli.

3. Zahvala se pa tudi ne sme predolgo odlašati.
Če ni bilo mogoče se kmali zahvaliti, se mora v pismu
odkritoserčno povedati, kaj nas je zaderževalo, da se
nismo ob pravem času zahvalili.

C. Naloge.

a. Sin se materi zahvaljuje za poslano vezilo.

b. Prijatel se prijatlu zahvaljuje za kako blago pomoč v sili.

c. Prijatlica se zahvaljuje prijatlici, ki ji. je v bolezni stregla.

44

4. Vošilne pisma.

A. Zgledi.

a. Minica materi  m god srečo vosi.

Premila moja mati!

Vaš veseli god me spominja velike dolžnosti, da
bi se vam za vse prejete dobrote prav lepo zahvalila ,
in vam naj večjo in lepšo srečo iz serca vošila. Bog
vam daj ljubo zdravje, zadovoljno življenje in vsega, če¬
sar potrebujete na duši in na telesu! Neskončno do¬
brotljivi Bog naj vam stokrat poverne, kar ste meni do¬
brega podelili in storili. Vedno, vedno hočem moliti in
ljubega Boga v nebesih prositi, da bi vam, draga ma¬
mica, srečo dal, in vam vsega podelil, kar koli bi vaše
blago serce razveseljevalo. Hočem se pa tudi zmiraj do¬
bro in pridno učiti, da bom, kakor do sedaj, tudi za
naprej vedno

vaša pokorna in hvaležna

Minica.

V Radomljah . . .

b. Sin očetu m a god srečo vosi.

Ljubeznjivi oče!

Jutri je vaš god in moja dolžnost, da vam srečo
vošim. Bog vam daj veliko let zdravih in veselih doži¬
veti! Ako bote vi srečni, bom z vami tudi jaz vesel in
srečen. Vedno bom za vas molil in Boga prosil, da bi
vam dal, kar vam je treba za dušo in telo, in da bi
vam vse povernil, kar ste dobrega storili

svojemu hvaležnemu sinu

Tončetu.

V Dravljah . . .

45

c, Prijatel prijntlu piše za novo leto.

Predragi prijatel!

Nastopili smo danes zopet novo leto, ki nam bo
veliko veselega, pa gotovo tudi marsikaj hudega in brit-
kega prineslo. — Vošim in želim ti, dragi moj Tomaž,
da bi ti letošnje leto veliko več veselega in dobrega pri¬
neslo, kakor pa neprijetnega. Ljubeznjivi nebeški Oče
naj ti da zdravja, sreče in vsega, kar si sam vošiš in
želiš.

To je, kar ti jaz ob kratkem, pa iz pravega, do¬
brega serca resnično vošim. Ostani in bodi tudi letos
moj ljubi prijatel, kakor sem tudi jaz

tvoj zvesti prijatel

Juri.

V Cernomlju .  , .

d. Prijatel piše Jurju nazaj, se mu zahvaljuje za vošilo,
in mu tudi on ob kratkem srečo voši.

Preljubi moj Juri!

Tvoje prijazno in serčno vošilo za novo leto sem
veselo bral. Vidim, da si še vedno moj stari prijatel.
Lepo se ti zahvaljujem za tvoje lepo vošilo, in ravno to,
kar si ti meni vošil, tudi jaz iz serca tebi vošim. Bog
nama daj obema skup prav srečno in veselo novo leto!
— Najna prijaznost naj se ponavlja z vsakim novim le¬
tom, in naj bo vedno živa in priserčna. Tako bode do¬
volj srečen

tvoj zvesti prijatel

Tomaž.

V Podgdbru . . .

e. Prijatel prijatlu srečo voši, in se veseli, ker je zopet
ozdravel.

Preserčni prijatel!

Kolikorkrat sem kterega znanca iz vašega kraja
dobil, sem vselej skerbno popraševal, kako je že s tvojo

46

boleznijo. Zelo sem se bal, da bi ne bilo kaj nevar¬
nega. Vsaki dan sem se spominjal zlatih pretečenih ur,
ki sva jih še nedavno zdrava in vesela vkup vživala.
Zmiraj sem želel in Boga prosil, da bi se ti zopet o-
zdravil, in da bi se nama zlati in veseli časi vernili.
Hvala bodi Bogu! moja serčna želja se je veselo spolnila.
Preljubi moj .Matiček, ti pač, ne veš, kako zelo me je
danes razveselilo, ko mi je tvoj sosed povedal, da ti je
že boljše, da si že vstal, in da se že sprehajaš. Ničesar
sedaj tako serčno ne želim, kakor tebe, ki si mi ljubez-
njiv brat, zopet zdravega in veselega viditi. Ako Bog
da, se bova kmali zopet skupaj veselila. Berž, ko bom
mogel, bom prišel k tebi, da bova vživalo novo srečo,
ker je tebi dano ljubo zdravje, meni pa ohranjen ljubez-
njiv prijate!

Bog te ohrani sedaj vedno zdravega in veselega!
Tako želi

tvoj zvesti prijate!

Tone.

V Badolici . . .

f. Učenec svojemu velikemu dobrotniku , gospodu fajmoštru,
za god srečo vosi.

častiti gospod fajmošter!

Premili dobrotnik!

Danes je dan, na kterega sem že velikrat mislil
in se ga veselil. Nikar tedaj za zelo ne jemljite, da vam,
častiti gospod, danes pišem, in vas k vašemo veselemu
godu iz serca vezovati želim. Vse leta, kar pomnim,
ste mi bili velik dobrotnik. Ko bi se vam pač za vse
dobrote vredno zahvaliti zamogel! Ali revček tega ni¬
koli zadosti ne morem. Zastonj bi poskušal vam z be¬
sedami povedati, kar občuti moje hvaležno serce. Ljubi,
večni Bog, ki vse ve, naj spolni moje serčno vošilo, in
naj vam da naj večjo srečo vse vaše žive dni. On naj
vas varuje in ohrani še mnogo let, da bote nam zapu-
šenim revčikom še dolgo dolgo mil dobrotnik in skerben

47

oče. Vsaki dan bom molil in prosil Boga, da bi vam
povernil, česar vam sam nikoli poverniti ne morem. Pro¬
sim, da bi mi bili tudi v prihodnje tako blagovoljni.
Vedno sem in bom

vaš naj hvaležniši služabnik

France Skalar.

V Mengišu . . .

B. Pravila.

Kedar se našim rodovincem, prijatlom in vikširn
dobro godi, jim moramo srečo iz serca privošiti, in se
z njimi vred veseliti. Tudi je lepo in spodobno, da jim
včasi ob posebnih priložnostih svoje spoštovanje, ljubezen
in prijaznost razodevamo, in se jim tako pošteno priku-
pujemo.

Pismo, v kterem komu srečo voširno, ali mu svoje
veselje nad njegovo srečo naznanjamo, se imenuje vo-
šilno pismo.

Srečo vošiti je posebno primerno ob godeh, o no¬
vem letu, kedar kdo kako nevarno bolezen srečno pre¬
boli , ali kako težavno delo, ali kaj drugega' imenitnega
srečno izverši.

Vošilno pismo se mora pisati:

1. ljubo in serčno, tako da se tistemu, ki se mu
piše, dobro prileže. Vsega nepotrebnega in presiljenega
prilizovanja se je pa treba varovati.

2. Konča se večidel s priporočevanjem v ljube¬
zen, prijaznost i. t. d. „

C. Naloge.

a. Prijatlica prijatlici vosi srečo za god.

b. Prijatel voši srečo prijatlu, ki se je z daljne poti srečno
povernil.

c. Prijatel v mestu svojemu prijatlu na kmetih voši srečo
zavoljo dobre letine.

48

S. Milovavne ali tolaživne pisma,

A. Zgledi.

«, Prijatel tolaki prijatla, ki mu je brat umeri

Ljubeznjivi pri j at el!

Tebi in meni je nemila smert veliko žalost nare¬
dila. Vzela je tebi ljubega brata, meni pa preblagega
prijatla. Žalost in solze, ktere sva za njim potočila, je
ljubi ranjki gotovo zaslužil. Bil je dober in blag mla-
deneč, da je malo več takih. Najno žalovanje je tedaj
gotovo pravično za toliko zgubo. Pa, ali hočeva nepre¬
nehoma žalovati? Ali bova tudi sedaj žalovala, ko se
ranjki veseli v naj boljšem in lepšem kraji? Šel je si¬
cer od naju, vendar naju za večno ni zapustil. Ne bode
dolgo, in midva greva tudi za njim, in potlej se bomo
skupaj veselili brez konca in kraja. To je edina misel,
ki naju v sedanjem žalostnem stanu more tolažiti. Bodi
tedaj potolažen, ljubeznjivi prijatel, in ne žaluj več!
- Če me boš kterikrat kaj potreboval, ti bom vselej
rad pomagal, če bom le mogel, sej sem vedno

tvoj pravi prijatel

Stanko.

Na Jesenicah

b. Prijatel bolnega prijatla tolaži.

Dragi moj!

Vselej sem se tvojega pisma zelo veselil; ali topot
me je pismo, ktero mi je tvoj brat pisal, močno močno
prestrašilo. Žalosten sem zvedil, da si naglo zbolel, in
da več iz postelje ne moreš. Jaz bi nikoli ne bil ver¬
jel, da te bode tako naglo bolezen potlačila, ker si bil
vedno zdrav, kakor riba v vodi. Upam, da boš kmali
zopet ozdravel, ker si bil zmiraj terden in čverst. Mlad

49

si še, lahko boš prebolel, če boš le ravnal po ukazu
modrega zdravnika. Tudi pri nas je bilo letos veliko bol¬
nih, pa so vendar skoraj vsi srečno ozdraveli. Zaupaj
tudi ti, in ne bodi preveč boječ in nevoljen. Bog ti bo
dal ljubo zdravje in še vesele dneve. Kedar bom količkaj
.časa imel, bom prišel k tebi pogledat, kako ti je. Do
tistega časa se pa pozdravi. Vedno bom za te molil,
da bi te zdravega in veselega našel; sej veš, da sem
vedno

Na Pivki

tvoj pravi prijatel

Juri Pogoditi.

e. Prijatel prijatla tolai-i, ki mu je toča polje pobila.

Ljubi moj prijatel!

Zelo me je zabolelo, ko sem zvedil, da je pri vas
huda ura razsajala, in ravno tebi, dragi moj, naj
večje škodo naredila. Res je žalostno, da ena sama ne¬
srečna ura naj lepše polje in upanje cele družine tako
naglo razdene, in ves poljski trud uniči. — Težko mi
de, da se ti je taka nesreča prigodila; vendar kaj po¬
maga žalovati, ker žalost ne zmanjša nesreče. Veliko
revnim se bo še slabeje godilo, kakor tebi. Ti imaš
še vender nekaj lanskega žita, ki si ga obilno pri¬
delal; lahko si boš pomagal. Ko bi pa vendar kaj
potreboval, mi le odkritoserčno povej; z veselim sercem
ti bom s tem in unim po vsi moči postregel, sej me po¬
znaš, da sem

tvoj zvesti prijatel

France Globočnik.

V Tuhinji . . .

B. Pravila.

Kakor se veselimo, kedar se našim rodovincem,
prijatlom in vikšim dobro godi, ravno tako jih moramo
tudi milovati in tolažiti, kedar so nesrečni in žalostni.

Pismo, v kterem koga milovamo ali tolažimo, se
imenuje milovavno ali tolaživno pismo.

Spisje,

4

50

Pri milovavnih ali tolaživnih pismih se mora:

1. žalost tistega, kterega milovamo ali tolažimo,
prav premisliti, in kratko in počasi omeniti.

2. Tolažiti se mora, kar je mogoče, s tem, kar
je tistemu, ki ga tolažimo, primerno,

3. Tolaži se z božjo previdnostjo, z resnicami
svete vere in z zgledi.

4. Se mora obljubiti vse storiti in pomagati, da
bi se žalost in nesreča pomanjšala. -

5. Varovati se pa tudi mora, da tolažba ne pride
prezgodaj, in tudi ne prepozno. Prezgodaj tolažiti bi
nič ne pomagalo; prepozna tolažba bi pa žalost zopet
ponovila in jo še le povikšala.

C. Naloge.

a. Prijatel tolaži prijal Ia, kteremu so starši nmerli.

b. Prijatel tolaži prijatla, ki je pogorel.

c. Prijatlica tolaži prijatlico, ki ji je brat umeri.

6. Povabilne pisma.

A. Zgledi.

a, Prijatel prijatla vabi na napravljeno veselico ,

Preljubi prijatel!

Znano ti je, da sem letošnjo pomlad naš vert o-
kopal, zagradil in lepo zasadil. Sedaj vse naj lepše ra¬
ste. Cvetice cvetejo, drevje je košato; vse je prav
lepo in prijetno. Namenil sem nekaj svojih ljubili pri-
jatlov povabiti, in v nedeljo popoldne majhno veselico
napraviti. Ljubi Marko! ti si moj pervi prijatel in dragi
brat; prosim te, ne odreci mi, in pridi v nedeljo po po¬
poldanski božji službi k meni, da se bomo skupaj vese¬
lili. Tudi drugih prijatlov bo precej prišlo; posebno te
bo nekdo razveselil. — Na vertu v zeleni senci bomo malo
južnali, se kaj pogovorili, potem pa bomo še ktero zapeli.

51

Nazadnje sem pa še nekaj posebnega pripravil, pa ti
sedaj še ne povem, zato, da boš gotovše prišel. — Pridi,
ljubi moj Marko, ne bo ti žal! Večkrat si se že pre¬
pričal, kako te ljubim in rad pri sebi imam; zato se tudi
terdno zanašam, da boš gotovo prišel in razveselil

svojega prijatla

Andreja.

Na Kamnitniku . . .

h. Povabilo na cerkveni shod.

Ljubi prijatel!

Danes teden bo pri nas cerkveno žegnanje in veliki
shod. Po stari navadi, kakor veš, spečemo o tem času
malo boljši kruh, in smo večidel tudi radi malo boljše
volje, kakor drugikrat. Znanci in prijatli pridejo na
ta dan vkup, da se kaj pogovore. Obljubili so mi že
nekteri, da bodo prišli; pa brez tebe, ki si mi vedno
naj ljubši pri j atel, bi za me ne bilo veselega dneva. Za¬
torej te prosim, da bi tudi ti prišel. Zelo me bo vese¬
lilo, ako prideš. Pridi prav prav gotovo! če Bog da,
se bomo dobro imeli. Zanesljivo te pričakuje

tvoj prijatel

Na Dobrem polji . . . Miha Skodlar.

c. Povabilo k pogovoru.

Ljubi prijatel!

Akoravno sem že dolgo želel s tabo nekaj poseb¬
nega govoriti, vendar nisem imel nikoli prave priložnosti,
da bi se bila sama pogovorila. Vedno sva bila med dru¬
gimi, kjer se nama ni bilo mogoče vsega zmeniti,'kar
želim. Tudi k tebi bi bil že rad prišel, pa ne vem kdaj
bi te doma dobil, ker zmiraj kam greš. Zdi se mi,
če sem prav zvedil, da boš danes popoldne prišel na
Posavec. Prosim te, potrudi se še malo dalje, in pridi
k meni; prav vesel te bo

tvoj stari prijatel

Ožbe Ozimek.

V Dolenji vasi . . .

4 *

52

d. Povabilo gospodu fajmostru na stoletni god starega očeta.

častiti gospod fajmošter!

V četertek, na svetega Tomaža dan, bodo naš stari
oče ravno sto let stari. Lepa starost je to, ki se le
redkemu primeri. Po vsi moči si bomo prizadjali, da
bomo ta veseli dan tudi veselo praznovali. Jaz, kakor
naj starji sin, vnuki in vnukov žene, sinovi in hčere se
bomo zbrali in dobremu starčku svoje spoštovanje in
serčno vošilo naznanjali. Vse, kar je pri hiši, se mora
veseliti! Tudi nekaj sosedov in znancev smo k tej
veselici povabili. Naj ljubši bi nam pa bilo, in sta¬
rega očeta bi tudi kaj zelo razveselilo, ko bi takrat tudi
vi, častiti gospod fajmošter, priti blagovolili. V imenu
cele družine vas tedaj lepo prosim in spodobno vabim,
da bi na ta veseli dan prav gotovo k nam prišli. Ako
bomo imeli vas, častiti gospod fajmošter, pri sebi, bo
še le naše veselje popolno. Ker sem prepričan in vas
poznam, da ste k takim veselicam vselej radi zahajali,
upam, da hote to mojo ponižno prošnjo dobrovoljno uslišali,
Spoštujem vas, in sem

vam vdani in pokorni sosed

Jose Verlič.

V Ponikvi  . . .

B. Pravila,

Kedar bi radi, da bi k posebnim slovesnostim, ve¬
selicam in drugim veselim prigodbam prišli naši rodovin-
ci, prijatli in vikši, jim moramo to naznaniti in jih po¬
vabiti, da pridejo k našim slovesnostim in veselicam.

Pismo, s kterim koga k tej ali uni reči vabi¬
mo, se imenuje povabilno pismo.

Pri povabilnih pismih se mora:

1. popisati to, k čemur koga vabimo.

2. Povabilo se mora priljudno in serčno pisati.
Tudi se mora pristaviti in prositi, da želimo, da bi bilo
naše povabilo uslišano.

33

C. Naloge.

a. Povabi svojega prijatla, da bi šel s tabo popotovat!

b, Prijate! prijatla vabi h Kresu.

e. Prijatlica prijatlico vabi na prejo.

7. Posvetovavne pisma.

.4. Zgledi.

a. Neki mladeneč, ki so mu oče umerli, prosi svojega
strica v mestu, da bi mu svetoval, kaj in kako bi mu bilo sedaj
naj bolje storiti.

Ljubi gospod stric!

Ni še dolgo, ker ste bili sami priča pri veliki zgubi
in žalosti, ko so nam naš ljubi oče tako naglo umerli.
Močno sem žalosten, ako pomislim, da sem svojega lju¬
bega in skerbnega očeta tako kmali zgubil. — Sedaj ni¬
mam nikogar več, da bi mi kaj pomagal in poskerbel.
Rodovincev nikogar nimam, kot samo vas, ljubi stric, ki
bote gotovo tudi za me kaj storili. Ker vas poznam,
da ste, kakor so bili moj oče, blagega in dobrega ser¬
ca, vas lahko zaupno prosim, da bi sedaj vi namesto
očeta za me skerbeli. Znano vam je, da sem do sedaj
hodil v domačo šolo, in se brati in pisati že precej na¬
vadil. Služit iti me eni nagovarjajo; eni mi zopet pra¬
vijo, da bi se lotil kakega rokodelstva. Pač bi mi bilo
bolj všeč, ko bi se mogel kaj naučiti; pa sam sem re¬
vež, in si pomagati ne morem.

Prosim vas, ljubi stric, svetovajte mi, kaj bi bilo
bolji za me, da bi šel služit, ali da bi se šel kakega
rokodelstva učit? — Potlej vas pa še tudi prav pohlev¬
no prosim, če bote pri volji, da se grem kaj učit, da bi
mi dobili kakega mojstra, kterega poznate, da bi bil za
me naj boljši. Prosim svetovajte in pomagajte mi, ljubi
stric, vedno bom

vaš hvaležni bratanec

Matija.

V Kostanjevici . . .

54

b. Prijalel starega prijatla prosi, da bi mu svetoval, ali
bi se zemljišče, ki je na prodaj, dobro kupilo, ali ne.

Ljubi moj Janez!

Poznam te, da si previden in odkritoserčen mož,
ker si mi že velikrat dobro svetoval, in me iz te ali une
stiske rešil. Za tega voljo se tudi sedaj obernem k tebi,
in te prosim, da bi mi svetoval.

Znano ti je, da je v vaši vasi neko zemljišče na
prodaj. Ker sem si ene leta sem nekaj prihranil, in mi¬
slim, da denarje naj bolje naložim, ako zemlje za nje
kupim, sem si namenil to zemljišče kupiti, ako ne bo
predrago. Vendar bi popred rad zvedil, koliko je zemlje,
koliko njiv, travnikov in gojzdnih delov, koliko bi bilo
vse skupaj vredno, z eno besedo, ali bi bilo vredno kupiti
to zemljišče, ali ne? Prosim te tedaj, ljubi moj Janez,
povej in svetovaj mi, kaj naj storim? — Piši mi precej,
ko moreš, in povej mi, kaj in kako se kaj tebi zdi ?
Zagotovljam te, da se bom ravnal po tvojem svetu, zato,
ker sem prepričan, da je tvoja beseda vselej dobro prev-
darjena. Prosim te še enkrat, odgovori mi kmali, da
bom vedil, kaj in kako. Bog te obvari!

Tvoj prijatel

V Hrašah .  . . Matevž Hrence.

c. Prijatlica prijatlico prosi, da bi ji svetovala, ali bi
pesterno, ki se ji v službo ponuja, vzela, ali ne.

Ljubeznjiva prijatlica!

.Vem, da si moja prava prijatlica, kteri vse zaupam;
torej te v neki reči prašam za svet, in upam, da mi ga
ne boš odrekla.

Dobro veš, da imamo pri nas majhnega otroka,
ki si še sam nič pomagati ne more. Rada bi mu tedaj
dobila kako dobro varhinjo, da bi ga, kedar grem kam
po opravkih, brez skerbi pustiti mogla. Sim in tje sem
že popraševala, kje da bi kako dobro pesterno dobila.
Tudi ponujalo se mi jih je že več, med drugimi tudi
tista Uršiča, ki ste jo enkrat že pri vas imeli. Prav pri¬
pravna deklica se mi zdi. Ker vem, da jo ti, ljuba moja

55

prijatlica, dobro poznaš, te prav lepo prosim, da mi po¬
veš in svetuješ, ali bi jo vzela, ali ne? Ako mi jo boš
ti priporočila, jo bom kar naravnost brez vse skerbi v
službo vzela, zato ker vem, da mi boš prav odkritoserč-
no svojo misel povedala. Da mi boš kmali odgovorila,
gotovo pričakujem, in sem neprenehoma

tebi vdana prijatlica

V Metliki . . . Katra Tičarica.

B. Pravilu.

Večkrat se primeri, da si v tej ali uni zadevi sami
ne vemo in ne moremo pomagati, ker nismo dosti sku-
šeni. V takih okolnostih moramo kakega prijatla ali
znanca prositi, da bi nam svetoval.

Pismo, v kterem koga za svet prašamo, se imenuje
posvetovavno pismo.

Kedar se posvetovavno pismo piše, se mora:

1. povedati, zakaj da imamo do kterega zaupa¬
nje, da ga za svet prašamo.

2. Reč, zavoljo ktere sveta prosimo, se mora na
tanko razložiti in popisati, da se nam po tem more kaj
svetovati.

3. Na zadnje moramo še pristaviti, da bomo za
dober svet hvaležni, in da se bomo, če bo le mogoče, na
tanko po njem ravnali.

C. Naloge.

a. Prijatel prijatla vpraša, ktere bukve bi bral.

b. , Mladi kmet starejega in bolj skušenega vpraša, kaj bi
sejal na svoje prazne njive.

c. Prijatel prijatla vpraša, kje bi se kupilo kaj dobre živine.

8. Opomne pisma.

A. 'Zgledi.

«. Nekdo prijatla opominja, da bi mu poslal obljubljeno
semensko ajdo.

Ljubi moj France!

Ko sva bila danes štirnajst dni pod lipo skupaj, si
mi obljubil ene mernike ajde za seme posoditi. Tudi si

56

bil tako dober, da si še rekel, da jo bo tvoj hlapec, ki
večkrat v naše kraje pride, sim pripeljal. Ker se pa
sedaj že tisti čas približuje, da bo treba ajdo sejati,
te še enkrat lepo prosim, da bi mi hotel precej, ko
ti bo mogoče, omenjenih šest mernikov semenske ajde
poslati. Kar zadeva plačilo ali vernilo, bom na tanko
skerbel. Te dobrote željno pričakuje

tvoj stari prijatel

Anton Iskra.

V Prevalji .  . .

b. Nekdo opominja dolžnika , ki že dve leti ni obresti plačal.

Prijatel!

V dolžnem pismu, ki sva ga pred dvema letoma
za 500 gold. naredila, ste obljubili in se zavezali 5 gold.
od sto vsako leto na tanko plačevati. Ker ste pa sedaj
že dve leti pretekle, in mi še nič niste dali in poročili,
mislim, da ne bote za zelo vzeli, ako vas tukaj prijazno
vprašam, zakaj ne spolnujete svoje obljube, in da vas
opominjam, da bi mi tistih dolžnih petdeset goldinarjev
precej, še ta mesec, plačali. Ko bi tega ne storili, bi bil
prisiljen, da bi vas mogel za ves znesek tirjati. Vem
pa, da tega ne bo treba, ker mi bote kmali odgovorili
in plačali. Z Bogom!

Vaš prijate!

V BreMcah . . .

Juri Zajec.

B. Pravila.

Opomne pisma  so take, v kterih koga, ki nam
je kaj obljubil, storjene obljube spominjamo.

Pri takih pismih je treba prevdariti:

1. ako je bilo to, česar koga opominjati hočemo,
le zgolj iz dobrote obljubljeno, se mora tisti, ki nam je
kaj obljubil, le prositi, ne pa naravnost opominjati, da
naj spolni svojo obljubo. .

2. Ako pa koga opominjamo, da bi spolnil kako
dolžno reč, naj se pervikrat le popraša, kako je, da ne

5 ?

spolnuje svoje obljube. Ako pa tako rahlo opominovanje
nič ne izda, se sme tudi resneje opominjati; vendar pa
se je treba ogibati kakih razžaljivih besed.

C. Naloge.

a. Naj se dolžnik opominja drugič, ker na pervi list ni od¬
govoril.

b. Naj se dolžnik ojstreje opominja tretjič, ker se že za
dvakratno opominovanje ni nič zmenil.

c. Spominjaj gospoda, ki ti je obljubil, da te bo za službo
priporočil!

9. Odgovorivne pisma.

A. Zgledi.

a. Brat odgovori mlajšemu bratu na pervo pismo.

Ljubeznjivi moj Tonček!

Tvoje pervo pismice me je prav zelo razveselilo.
Prav zadovoljen sem s tvojim pervim spisom. Iz njega
vidim, da že znaš dobro misliti; kdor dobro in pošteno
misli, tudi kmali lepo in pošteno piše. Delaj le tako
in vbogaj svojega učenika, kmali boš dobro pisal. Vsake
reči se mora človek učiti in vaditi, če hoče, da jo do¬
bro zna. Tudi pri spisovanji je taka. Kdor veliko bere,
piše in se vadi, kmali dobro piše.

Velikrat mi moraš pisati in mnogo pripovedovati,
da se boš privadil dobro in gladko pisati. Do sedaj si
se vedno pridno učil; tudi to ti ne bo menda sivih las
delalo. Pridnost je kos vsaki teži. — Bodi zdrav in ve¬
sel, in piši kmali

svojemu odkritoserčnemu bratu

V Kropi  ... Mihu.

b. Sestrica odgovori na bratovo prošnjo.

Dragi brat!

Tvoje undanje pismice me je kaj zelo razveselilo.
Bala sem se že, ker nisi precej pisal, da bi ljubeznjivim

58

staršem ne delal večje žalosti. Vidim, da si sedaj ves
drugačen. Tako je prav, tak moraš biti. Starši so nama
vedno dobri, in skerbe za naju. Nehvaležno in pregrešno
bi bilo, ko bi jib žalila, in jim stare ure grenila.

Kakor si mi v svojem pismicu naročil, da bi pri
starših za te govorila in prosila, sem berž spolnila tvojo
lepo prošnjo, in sem vse poravnala, kar koli mi je bilo
mogoče.

Ravno na vertu smo bili. Oče so na klopi v senci
sedeli, mati so bili zraven njih, in jaz sem cvetice v
venček zbirala. Oče in mati so bili zelo prijazni. Tukaj
sem jim tvojo prošnjo počasi spomnila in jih prosila, da
bi ti odpustili. Precej so hotli tvoje pismice viditi, in
ko sem jim ga pokazala, so bili pri tej priči pri volji,
da ti hočejo odpustiti in vse razžaljenje pozabiti, ako
boš le zanaprej dober in priden, kakor jim obljubuješ.
„Vidim, da še ni popačen 11 , pravijo mati, „ker se spozna,
in se kesa, da je hudo storil 11 .

Ljubi moj bratec! neizrečeno me je veselilo, ko sem
slišala mile zanesljive besede ljubih staršev. Povem ti
tedaj, da bodi le potolažen in brez skerbi; ljubim star¬
šem pa nemudoma piši, in se jim zahvali za toliko lju¬
bezen. Bodi vedno dober in priden, da te bodo starši
radi imeli, in da boš moj ljubi brat, kakor sem tudi jaz

tvoja zvesta sestra

V LočniJcu . . . Rezika.

c. Prijalel odgovori prijatlu , ki ga je na veselico povabil.

Ljubi prijat  el!

Tvoje prijazno pismice sem veselo prejel. Prepri¬
čan sem, da sva resnična prijatla, in da me imaš iz
serca rad. Prav zelo me veseli, da bom v nedeljo k tebi
prišel, ker sem vselej vesel v tvoji blagi tovaršiji. Pač
je lepo, ako ima človek dobre prijatle in znance; boljši
so, kakor denar in blago, če se nam slabo godi, eden
drugega tolažimo; če se imamo pa dobro, se zopet sku¬
paj veselimo; to je prava prijaznost in zvesta ljubezen,
ki nam je nihče vzeti ne more. — Tukaj ti pošljem

59

jerbasček naših zgodnjih češenj, da jih bomo v nedeljo
skupaj pokusili. Bodi zdrav in vesel, da pride k tebi

tvoj zvesti prijatel

Marico.

V češnjicah . .

d. Prijatel odgovori prijatlu, ki gaje  prašal, ali bi zem¬
ljišče kupil, ali ne.

Dragi prijatel!

Pisal si mi in me prašal zavoljo zemljišča, ki je
v naši vasi na prodaj, Vse, kar le od tega vem, ti
bom na tanko povedal.

Zemljišče je na lepem rodovitnem kraji, in večidel
vse skupaj okoli hiše, ki stoji na hribcu. Njiv je osem
precej velikih, na ktere se kakih trideset mernikov po¬
seje. Travnikov je pet. Trije so pri vodi, dva sta pa
v bregu. Gojzdnih delov je tudi pet, kteri so pa že
precej posekani. Sim ter tje je pa vendar tudi z mladim
lesom že gosto zaraščeno. Koliko da bi celo zemljišče
vredno bilo, ti ne vem povedati. Toliko vem, da kup¬
cev zanj ne bo manjkalo, zato ker se to zemljišče k naj
boljšim v naši vasi prišteva. Jaz bi ga tebi, ljubi moj
prijatel, kaj privošil, zato ker se dobra zemlja le ma¬
lokdaj kupi. Pridi tedaj kmali sem, da boš še sam pre¬
gledal, in da se boš tudi s prodajavcem kaj pogovoril. Ce
boš kupil, boš dobro kupil. Z Bogom!

Tvoj odkritoserčni prijatel

c Janez Orehar.

V Ljubnem . . .

e. Prijallica prijatlici odgovori, in ji piše, da naj le
vzame pesterno, hi se ji ponuja v službo.

Ljuba moja prijatlica!

Kar si mi v poslednjem pismu zavoljo pesterne pi¬
sala, ti tukaj nemudoma odgovorim. Tista Uršiča je slu¬
žila pri meni celih pet let. Vse skozi sem bila z njo
zadovoljna. Pri otrocih se zna tako dobro obnašati, ka-

60

kor da bi bila njih prava mati. Zraven je pa tudi do¬
bra in poštena deklica, da je malo takih. Ko bi je bila
jaz še potrebovala, bi je gotovo ne bila od hiše pustila;
ker so mi pa otroci že odrastli, je sedaj ne potrebujem.
Rada vidim, da pride k tebi, zato ker taka dobra de¬
klica gotovo zasluži, da pride v dobro hišo. Vzemi jo le
brez skerbi, boš vidila, da ti ne bode žal. Dobra varhinja
pri otrocih je veliko vredna.

Prav lepo te pozdravim, in sem

tvoja odkritoserena prijatlica

Katra Semenova,

V Keršičem . , .

B. Pravila.

Kedar se na vprašanje s pisanjem odgovarja, se ime¬
nuje tako pismo odgovorivno pismo.

Kdor odgovorivno pismo piše, mora:

1. dobro pomisliti, kaj bi se odgovorilo, in kako
bi se kratko in razumljivo odgovorilo.

2. Se mora priljudno odgovarjati.

C. Naloge.

a. Prijatel odgovori prijatlu, ki ga je prašal, ktcre bukve
bi bral.

b. Stareji in bolj skušeni kmet odgovori mlajšemu, kaj naj
seje na svoje prazne njive.

c. Prijatel odgovori p rij ati u, ki ga je prašal, kje bi se
kupilo kaj dobre živine.

III. Razne pisma.

a. Prijatlica prijatlici piše, in ji pošlje tepe pesmiike
bukvice v dar.

Blaga prijatlica!

Ko sem bila zadnjič pri tebi, si mi veliko lepih
pesmic lepo prepevala. Veseli me, da si se tako lepo
peti navadila, in da te posebno domače, materinske pes-

61

mice toliko mikajo. Ni lepšega in prijetnišega, kedar
se ljubeznjive prijatlice snidejo in lepo zapojejo. »Pesem
le tam slišati ni, kjer ni poštenih ljudi 11 . Rada te imam,
ljuba moja Nežica; ljubim in spoštujem te, kakor svojo
naj boljšo prijatličo. Mislila sem torej, kaj bi ti po¬
slala v prijazen spominek. Menim, da sem jo zadela,
če ti te le bukvice, polne novih pesmic, prijazno ponu¬
dim. Vem, da jih imaš že mnogo, pa takih znabiti še
ne. Vzemi jih, in spominjaj se mene, kedar jih bodeš
prepevala, ter bodi prepričana, da sem vedno

tvoja prava prijatlica

Milka.

V Pamu . . .

b. Prijatel svari prijatla, ki seje  igri vdal.

Ljubi prijatel!

Slišal in zvedil sem, da si sč začel z igravci bra¬
titi, in da si nekaj časa sim že precej zaigral, Ne za¬
meri, dragi moj Pavle, da ti ravno zavoljo tega te le
verstice pišem, in te zavoljo velike nevarnosti, ki te čaka,
prijazno svarim in opominjam. Veš, da sem tvoj pri¬
jatel; zato bi me zelo žalilo, ko bi kdaj viditi in sli¬
šati mogel, da te je igra storila revnega in nesrečnega.
Veliko zgledov bi ti lahko povedal, kako je igražemar-
sikterega v nesrečo pripravila. Oboje, dobiček in zguba,
ima veliko hudega v sebi. Z dobičkom se človek na¬
vadi zapravljati in slabo živeti; zguba pa pripelje k tat¬
vini, prepiru in k drugim nerodnostim. Ljubi moj! ne
bom ti dalje popisoval, kaj in kako taka huda razvada
človeku škoduje, sej sam lahko previdiš, kako je igra
zapeljiva. Lepo te prosim, vbogaj svojega prijatla, ki ti
iz serca dobro želi! — Nikar ne igraj, in opusti to reč.
Boš vidil, da se ne boš kesal, in da mi boš še enkrat
hvaležen, ker sem ti to nevarno reč odsvetoval. Upam,
da boš moje besede posluhnil, in iz tega pisma spoznal,
da sem resnično

tvoj pravi in odkritoserčni prijatel

Andrej.

V Žabnicah  . . .

62

c. Prijatlu, ki dolgo ni nič pisal.

Ljubi prijatel!

Kako je vendar to, da mi že tako dolgo nič ne
pišeš ? Sej si mi obljubil, da mi boš večkrat pisal in
povedal, kako se ti bo godilo. Sedaj je pa že veliko
časa, že celih šest tednov, preteklo, kar od tebe ne zvem
le besedice. Ni poročila, ne pisma, ravno tako, kakor
bi te že na svetu ne bilo. Ali si morebiti bolan? Ali
imaš preveč opraviti?- Ali si pa na me pozabil! Oj, ko
bi to bilo, bi me neizrečeno žalilo! — Povem ti, da
sem te vselej resnično ljubil, in nič nisem tako želel, ka¬
kor, da bi bila midva vedno prijatla. Ljubi moj, ne bom
mislil, da si me pozabil, zato ker sem prepričan, da
imaš dobro in blago serce. Piši mi tedaj precej, ko
moreš, in povej, zakaj si tako dolgo molčal, ter razveseli

Na Trebim . . .

svojega

zvestega prijatla

Tineta.

d. Nekdo, ki je bil obdolžen , daje  opravljal, se izgo¬
varja in opravičuje,

Dragi moj Jernej!

Tvoje undanje pismo me je kaj speklo. Očital si
mi, da sem jaz nekaj zoper tebe govoril in lagal. Vse
sem premislil, pa se kar ne spominjam, da bi bil jaz
kdaj kje zoper tebe kaj rekel in le mervico drugače,
kakor resnico govoril. Ne vem tedaj, kako more to biti,
da si kaj takega mogel od mene slišati in verjeti. —
Sam si prepričan, kako rada se imava že od mladih let, in
da nama še nikoli nikoli ni šlo kaj nakrižem. Nobene
naj manjše zdražbe ti še nikoli nisem naredil, in kako
bi tudi kaj takega storiti mogel, ker sem prepričan,
da si moj naj boljši prijatel, ker te ljubim in spoštujem,
kakor svojega brata. Le kak malovreden gadov jezik je
mogel to razdertje med naju nastaviti, da bi nama pod-

63

kopal najno terdno prijaznost. Le verjemi mi, dragi moj,
da sem jaz v tej reči čisto nedolžen, in da sem vedno,
kakor sem bil,

tvoj pravi in zvesti prijatel

Juri Cvetko.

V Radgoni . . .

e. Nelcdo prosi svojega gospoda , ki gaje  ra%%alil , da bi
mu odpustil.

častiti gospod!

Moja,vest me sili, da odkritoserčno spoznam, da
sem vam krivico storil, in da se vam je po meni škoda
godila. Znano vam je, kaj slaba tovaršija more storiti.
Slaba drušina me je zapeljevala, da velikrat nisem spol-
noval svoje dolžnosti, ter sem vam marsikaj škodoval.
Lepo vas prosim, častiti gospod, ne bodite preveč budi
na me. Stokrat in stokrat sem se že pokesal in storjeno
krivico obžaloval. — Prizadjati si hočem , svoj pregre-
šek, kar bo mogoče, poravnati, in vam zanaprej vedno
vdan in prav natanko pokoren biti. Še enkrat vas lepo
prosim, pozabite in odpustite mi mojo nerodnost, in bodite
mi, kakor popred, dober in mil gospod, da bom zopet

vaš ponižni služabnik

Anton Štepanič.

V Slavini . . .

f. Prijatel , ki mora na vojsko iti , se pri prijatlu poslo¬
vaje.

Predragi prijatel!

Nisim mislil, da se bom od svoje mile domovine
in od svojih preljubih prijatlov in znancev tako kmali mogel
ločiti. Pred tremi dnevi sem dobil od gosposke povabilo,
da moram nemudoma iti k vojaščini. Sliši se, da se bomo
na vojsko pripravljali. Kam in kako bomo šli, še sedaj
nobeden ne vč. Toliko nam je zapovedano, da mora¬
mo hitro skupaj priti. Jutri jo bomo vsi odrinili, kar

64

nas je v naši dolini poterjenih. Nimam tedaj časa, da
bi te mogel še enkrat obiskati, in se z besedo pri tebi,
ljubi moj, posloviti. Vzemi tedaj spisano poslovilo za dobro.

Prav lepo se ti zahvaljujem, da si mi bil vedno
tako dober prijatel, in da si mi toliko dobrega storil.
Prosim te, da me tudi sedaj, ko več pri tebi ne bom,
ne boš pozabil. Oj, dragi moj Tine! spominjaj se me več¬
krat, in moli za me, da bi nam Bog srečo dal pravično
zmagati, in da bi se po tem zopet kmali veselo vidila.
— Kodar koli bom bodil, bom tudi jaz vedno na tebe
mislil, in ti bom vselej pisal, kedar bom kaj posebnega
vedil. Tudi ti mi moraš večkrat pisati, da ne bom mi¬
slil, da si me pozabil, in da bom zvedil, kako se bote
doma imeli. V duhu te objamem; bodi zdrav in vesel !
Bog te obvari! Jaz ostanem vedno

tvoj zvesti prijatel

Na Ježici  ... Miha Milošič.

g. Oče svojemu sinu.

Ljubi moj sin!

Rekel si, da bi rad imel od mene kako pismo v
spomin. Dragi moj! ne vem ti boljšega v spomin zapi¬
sati, kakor zlate besede, ki jih je nekdaj pobožni oče
Tobija govoril svojemu sinu. Hranuj jih, moj nauk so!
vrastejo naj se ti v dušo, da ti svetijo po poti skozi
življenje. Zapišem ti jih: „Moj sin, poslušaj besede mo¬
jih ust, in vtisni jih terdno v svoje serce! Kedar bo
Bog mojo dušo vzel, pokoplji moje telo, in spoštuj svojo
mater vse dni njenega življenja. Vedno imej Boga v
spominu, in varuj se, da kdaj v greh ne privoliš', in da
v nemar ne puščaš zapoved Gospoda, našega Boga. —
Napuhu ne pusti gospodovati ne v svojih misbh, ne v svo¬
jih besedah; zakaj v njem se je začela vsa spačenost. —
Kar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar
drugemu ne storiš. — Išči vselej sveta pri modrem. Vsak
čas hvali Boga, in prosi ga, da vodi tvoje pota, in da
vsi tvoji sklepi v njem ostanejo“. (4. bukv.)

Bog te blagoslovi po

tvojem skerbnem očetu

V Zgošah . . . Matiju.

65

Tretji del.

©praitli® pisma.

V vsakdanjem življenji je mnogo opravkov, ki se
ne morejo vselej ustmeno dobro opravljati; mora se tedaj
marsikaj, kar kdo hoče in stori, prav na tanko določevati
ter zapisovati, da se kaj ne pozabi, in da se ne prigodi
kaka škoda. Pisma, s kterimi se opravljajo razne vsak¬
danje opravila, se imenujejo tedaj opravilne  pisma.
Naj bolj navadne in potrebniše opravilne pisma so:

1. Gospodarski in gospodinjski zapisniki,

2. Naročilne pisma,

3. Vozne pisma, 5

4. Ponudne pisma,

5. Prošnje.

8pisje.

5

66

1. Gospodarki in gospodinjski zapisnik.
A.  Zgledi.

a. Gospodarski zapisnik Mihata Dolenca.

Izdal » 203 » 76

Ostaja še 53 gl. 94 kr.
V Planini  na svetega Silvestra dan 1865.

67

b. Gospodinjski zapisnik Neže Križajke.

Prejela sem 17 gl. 20 kr.

Izdala » 8 » 15 »

Ostaja še 9 gl. 5 kr.

Na Vranskem  31. grudna 1865.

5 *

«8

c. Zapisnik Tetra, Slavinca, tkavca.

Prejel sem 49 gl. 70 kr.
Izdal » 36 » 15 »

Ostaja še 13 gl. 55 kr.

V Bregji .  . .

B. Pravila.

Priden gospodar in skerbna gospodinja, ki znata
brati, pisati in številiti, si napravita bukvice, v ktere vse
poredoma in na tanko zapisujeta, kar med letom preje¬
mata in izdajata. Na koncu leta se vse to pregleda in
izštevili, da se vidi in ve, ali se je dobro ali slabo go¬
spodarilo. Take bukvice se imenujejo gospodarski
ali gospodinjski zapisnik.  Gospodarski ali gospo¬
dinjski zapisnik se tako le naredi:

1. Zgoraj se postavi gospodarjevo ali gospodinjino im d.

2. Se odmerijo štirje prostori po dolgem doli. V
pervega na levem kraji se postavi leto, mesec in dan,

69

kdaj se je kaj prejelo ali izdalo. V drugi prostor pride
reč, za ktero se je kaj prejelo ali izdalo. V tretji pro¬
stor se zapišejo goldinarji in krajcarji, ki so se prejemali,
in v četerti goldinarji in krajcarji, ki so se izdajali.

C. Naloge.

a. Naj se sostavi perižni zapisnik!

b. Naj naredi zapisnik hlapec, ki je eno leto namesto go¬
spodarja gospodaril.

c. Kako naj naredi zapisnik sadjorejec, ki ima velik vert,
in prodaja sadje?

2. Naroeilne pisma.

A. Zgledi

a. Prodajavec si naroča svinčnikov .

Gospod Franc Kos,  tergovec v Zagrebu.

Pri Zidanem mostu .

Prosim, nemudoma mi pošljite:

60 zvezkov navadnih svinčnikov,

20 zvezkov s št. 5 v černem lesu,

25 zvezkov s št. 5 v rodečem lesu,

25 zvezkov s št. 4 v černem lesu.

Kedar dobim blago, pošljem precej denar.

Z Bogom!

Marica Srakar,

prodajavec.

b. Posestnik si pri kolarji naroča nov voz.

Spoštovani kolar Jernej Jež v  Bolcu.

V Dolini . . .

Jaz bi do sv. Jakopa t. 1. rad imel nov voz ali kola,
težke za dva vola, in želim, da bi jih dobil že okovane.

70

Prosim vas, povejte mi, če jih morete narediti do ime¬
novanega časa, in koliko da bi hoteli za to delo.

Z Bogom! v

Janez Čebular,

posestnik.

c. Nekdo se apnarju priporoča za apno.

Spoštovani Martin Kropivec,  apnar v Pečeh.

Na Logu . . .

Po Kresu tisti dan bom začel prezidovati svojo hišo,
in za to potrebujem 500 mernikov negašenega apna.
Prosim vas, pošljite mi ga teh 500 mernikov po svojem
vozniku do omenjenega časa. Denar vam bom poslal po
možu, ki mi ga pripelje. Zanašam se, da mi bote dali
dobro blago. Z Bogom!

Luka Strehar ,
po domače Smrekar,

posestnik.

B. Pravila.

Kedar hoče kdo od koga kupiti ali sploh dobiti
kako reč ali blago, si ga mora pri njem naročiti. Pismo,
v kterem si kdo pri kom kaj naroča, se imenuje naro¬
či  ln  o pismo.

V naročilno pismo je treba na tanko zapisati:

1. kakošnega blaga ali reči, in koliko od tega hoče
kdo dobiti. Številke in vse, kar se piše, pa mora biti
prav določno pisano, da se ne pripeti kaka zmota.

2. Se mora povedati, kdaj in kam naj se pošlje,
ali kdo bo prevzel naročeno reč.

3. Se mora določiti, kdaj in kako se bo naročena
reč ali blago plačevalo.

4. Se navadno opuščajo vsi vljudni ogovori, in na¬
mesto teh se zgoraj v pismu postavi napis tega, komur
se piše, zraven pa tudi precej kraj, dan, mesec in leto.

5. Se piše na pol pole v četertinki, in pismo se
zloži in zapečati navadno brez zavitka.

71

C. Naloge.

a. fievljar si pri usnjarji naroča različnega usnja.

b. Železnikar si pri fužinarji naroča železa.

o. Žitni kupec piše v žitno zalogo po 50 vaganov pšenice.

3. Vozne pisma.

A. Zgledi.

a. Nekdo pošilja pšenico v .s Ljubljane v Kranjsko goro.

Vozno pismo.

V Ljubljani . . .

Po vozniku Antonu Kašmanu iz Šiške pošiljam go¬
spodu Janezu Jariču, žitnemu kupcu v Kranjsko goro
trideset  mernikov egiptovske pšenice v dveh sodih, za¬
znamovanih s KL. Ako to žito dobro obvarovano in v
pravem času, to je, do 18. t. m. prejmete, plačajte voz¬
niku 80 kr. od mernika.

Ambrož Terček ,

kupec.

b. Nekdo pošilja železo.

Vozno pismo.

Na Kladvu . . .

Po vozniku Valentinu Jagliču iz Srednje vasi po¬
šiljam gospodu Tomažu Pozniku, fužinarju v Kamni go¬
rici, petdeset  centov obdelanega železa. Ako blago v
pravem času, to je, od danes v treh dneh prejmete,
plačajte vozniku 30 n. kr. od centa. Z Bogom!

Vaš

Ciril Javornik,

fužinar.

72

Vozno pismo.

V Ipavi . . .

Po vozniku v Silvestru čelesniku iz Ipave pošiljam
gospodu Lovretu čuku, gostivničarju v Doljih, dva soda
letošnjega vina (mošta), ki sta zaznamovana z A- Ako
to vino dobro obvarovano in v pravem času, to je, v
dveh dneh, prejmete, blagovolite plačati vozniku 10 gl.
avstr. velj.

Vam vdani

Jakop Krovar,

vinogradnik.

B. Pravila.

Pismo, ktero se piše, da ga s sabo vzame voz¬
nik, ki kako blago prevzame ali kam pelje, se imenuje
vozno pismo.

V vozno pismo se mora zapisati:

1. voznikovo ime in kraj, iz kterega je doma.

2. Se postavi ime, stan in kraj tistega, kteremu
se blago pošilja.

3. Se imenuje poslano blago, in se zapiše, koliko
ga je, kako je zavito ali zabito, in s čim, in kako je
zaznamovano.

4. Se mora zapisati, koliko je treba voznine pla¬
čati, koliko od vsakega centa, ali pa od vsega blaga
skupaj, kakor se je pogodilo z voznikom.

5. Se mora povedati, kdaj se je blago oddalo, in
dokle mora priti na svoje mesto.

C. Naloge.

a. Nekdo pošilja nekemu teržinarju 5 centov prediva,

b. Kupec gostivničarju pošilja kave in sladkorja.

c. Kmet tesarju v mesto pošilja 7 obrezanih hrastov.

4. Ponudbine pisma.

A. Zgledi.

a. Tesar se županu ponuja, da bi delal nov most.

?3

Spoštovani oče župan!

Zvedil sem, da bote pri vas delali nov most čez
Kerko, in da ste vi pooblaščeni, da jemljete delavce za
to delo. Ker sem jaz že v več krajih delal večje in
manjše mostove, in menim, da so srenje povsod zado¬
voljne z mojim delom, se tudi vam, blagi oče župan,
ponujam za to delo, in prosim, da bi ga meni izročili.
Obljubim vam, da si bom vse prizadjal, da vam posta¬
vim dobro delo in vam popolnoma ustreženi. Tega vas
zagotavlja

Vam ponižno vdani

Valentin Sirar,

tesarski mojster.

V Zgornji beli . . .

b. Hlapec se goslivnicarju ponuja v službo.

Spoštovani gostivničar!

Slišal sem, da bo vaš dosedanji hišni hlapec šel v
mesto služit, in da vi sedaj iščete drugega hlapca. Jaz
sem že služil po več gostivnicah, kakor kažejo spričala,
ki jih vidite tukaj v pismu. Povem vam, da bi me prav
veselilo, ako bi vi mene v službo vzeli. Obetam vam,
da bi vam jaz zvesto služil.

Vam

V Sesani . . .

vdani služabnik

Anton Gradovec,

hišni hlapec pri Voljbenku.

74

c. Nekdo ponuja derva na prodaj.

Častiti gospod!

Un dan ste bili pri nas, in ste popraševali po der-
vih, da bi jih kupili zaolarijo. Ker takrat mene ni bilo
doma, vam ponujam tukaj iz svojega velikega gojzda
mehkih derv, ki mi jih je po zimi sneg polomil, in ki
so že večidel razsekane in za na prodaj pripravljene.
A k o vam je drago, pridite jih sami pogledat, ali pa pi¬
šite, da jaz k vam pridem, da se zgovoriva zavoljo cene
in še drugo, kar je treba. Verjamite mi, da bote pri meni
dobili dobre derva, takih, kakoršnih ravno potrebujete.
Zdravi!

Vam vdani

Gregor Dimar ,

po pomače Teličar.

V Podgorjah . . .

B. Pravila.

Pismo, v kterem kdo komu ponuja kaka službo
ali blago, se imenuje ponudno  pismo. Take pisma se
morajo prav varno pisati, da si kdo z njimi več ne po¬
kvari, kakor koristi.

Pisati se morajo:

1. pošteno, to je, da se ne obeta več, kakor
kdo more storiti, in da se nihče ne žali.

2. Naj bolje se priporoča s tem, da se kaže na
dela in službe, ki jih je že kdo storil in opravljal, in na
uterjene spričala.

C. Naloge.

a. mizar se srenji ponuja, da bi naredil v novo šolo mizar¬
ske dela.

b. Izučen vertnar se ponuja za grajščinskega vertnarja.

c. Sadjorejec posestniku ponuja drevesa iz svoje velike
drevesnice.

75

5. Prošnje.

A. Zgledi.

a. Sin prosi, da bi mu gosposka izročila delščino, ki jo
ima po svojem očetu.

Slavna c. k. sodnija!

Juri Leskovec iz Poljan spodobno prosi, da
bi se mu izročila delščina, ktero ima po svo¬
jem očetu in znaša 500 gl. avstr. velj. Svojo
prošnjo pa podpira s sledečimi razlogi:

A 1. Je, kakor kaže rojstni list A, dopolnil 24.
leto.

2. Je vse storil, kar mu je bilo zavoljo tega
po očetovem poslednjem sporočilu 5. sušca
1850. 1. storiti naloženo. Da je tako, to se

B vidi iz priloženega pisma B.

3. Bi rad nekaj zemljišča kupil, in na svoje
delati začel.

4. Obeta, da bo svoje premoženje dobro obra¬
čal in se zrniraj lepo in pošteno obnašal.

F Poljanah . . .

Juri Leskovec.

Zunaj se zapiše:

Slavna c. k. sodnija
■ v

Loki.

Juri Leskovec iz Poljan, v hiši št. 65,

prosi, da bi se mu izročila, del¬
ščina, ktero ima po svojem očetu.

S prilogama A in B.

76

b. Nekdo prosi, da bi se mu dovolilo narediti pri vodi Bi¬
strici nov mlin.

Slavna c. k. okrajna gosposka!

France Jenko, kmet v Kamnjah, ponižno pro¬
si, da bi se mu na njegovem zemljišči pri
vodi Bistrici v Bohinji dovolilo, nov mlin
narediti, in podpira svojo prošnjo s slede¬
čimi razlogi:

1. M v tem kraji celo uro okoli in okoli
nobenega mlina.

2. Je voda Bistrica dosti velika, in prav pri¬
pravna za to.

3. Je prosivec mlinarskega dela dobro vajen,
•/. ker je že, kakor kaže priloženo spričalo •/.,

več let v mlinu delal.

4. Si bo prizadeval, da bo ljudem dobro in
zvesto stregel.

V Kamnjah  . . .

France, Jenko.

Zunaj se zapiše:

Slavna c. k. okrajna gosposka
v

Badolici.

France Jenko, kmet v Kamnjah, hišna št. 24,

prosi, da bi se mu dovolilo pri
vodi Bistrici nov mlin na¬
rediti.

S prilogo •/.

77

c. Učenec prosi, ila bi se mu zaloga  ( štipendija ) podelila.

Prečastiti knez in škof!

Jožef Stojan, učenec perve latinske šole, po¬
nižno prosi, da bi se mu izpraznjena Stro¬
jeva zaloga podelila, in podpira svojo po¬
hlevno prošnjo s. sledečimi razlogi:

1. Se je v pervi polovici šolskega leta dobro
učil in obnašal, kakor kaže priloženo spri-

A čalo A.

2. Je sin ubožnih staršev, in je kakor priča pri-

B loženi ubožni list B, podpore resnično po¬

treben.

3. Je Pod Tabrom doma in z vtemeljivcem te

C zaloge v rodu, kakor kaže rojstveni list C

D in rodoslovni list D.

V Ljubljani . . .

Jožef Stojan.

Zunaj se zapiše :

Prečastiti knez in škof

v

Ljubljani.

Jože Stojan, učenec perve latinske šole v
Ljubljani,

ponižno prosi, da bi se mu
podelila izpraznjena Strojeva
zaloga.

S prilogami A, B, C, D.

78

B. Pravila.

Pismo, s kterim kakega človeka ali kako gosposko
kaj prosimo, se imenuje prošnja.

Prošnja se mora tako le spisati:

1. Se vzame večidel cela pola popirja, ki se po
sredi doli pregane, ter se piše le po desni strani.

2. Pod verhom se postavi naslov, in potlej se ob
kratkem zapiše, kaj se prosi.

3. Se naštejejo razlogi, zavoljo kterih pričakujemo,
da se bo prošnja uslišala. Ako se pa prošnja opira na
kake spričala, se morajo spričala zaznamovati in k
prošnji priložiti.

4. Na koncu, na levi strani, se zapiše kraj, dan,
mesec in leto, in na desni strani malo spodaj se postavi
ime tistega, ki prosi.

5. Zunaj na desni polovici se zapiše napis z naslo¬
vom, komur ali kamor se oddaja prošnja.

6. Malo spodaj se zapiše ime, stan in prebivali¬
šče tistega, ki prosi.

7. Spodaj se prav ob kratkem postavi, kaj se
prosi, in koliko je še priloženih drugih pisem.

8. Prošnje morajo imeti kolek ali štempelj.

C. Naloge.

a. Učenec v pervem letu višje realke c. k. vlade prosi, da
bi ne plačeval učnine.

b. Nekdo c. k. okrajne gosposke prosi, da bi smel napraviti
gostivnieo.

c. Nekdo c. k. okrajne gosposke prosi, da bi smel zidati
pri cesti novo hišo.

79

Ceterti tlel.

Velikrat je treba, da se zapiše, kar se je storilo,
dogovorilo, ali, kar kdo želi, da bi se naznanjalo ali
zgodilo. Pisma, ki se v takih zadevah pišejo, se ime¬
nujejo očitne ali javne  pisma, zato ker očitno ali javno
kažejo, kar se je zapisalo.

Naj bolj navadne javne pisma so:

1. Izpiski ali konte,

2. Pobotni ali plačilni listi (kvitunge),

3. Prejemni listi,

4. Dolžne pisma,

5. Prepustne pisma,

6. Nakazne pisma,

7. Pooblastila,

8. Pogodbe,

9. Spričala ali svedočbe ,

10. Očitne naznanila,

11. Poslednje sporočilo, oporoka ali testament.

80

1. Izpiski ali konte.
A. Zgledi.

a. Mizarjev ispisek.

Izpisek.

Antonu Bogaču, kmetu v Podgorji, sem naredil te le
mizarske reči:

V Tupaličah . . .

Janez Potočnik,

mizar.

Teh 28 gl. 80 kr. avstr. velj. sem prejel.

Janez Potočnik.

81

b. Izpisek kovaškega dela.

Izpisek.

Gospodu Antonu Godcu, grajščalm na Skali, sem nare¬
dil te le reči:

V Srednji vasi . . .

Šimon Poljanec,

kovač.

Teh 17 gl. 6 kr. avstr, velj. sem prejel.

Šimon Poljanec.

Spisje.

6

82

c. Čevlarjev izpisek.

Izpisek.

Gospodu Matevžu Lisičarju, meščanu v Velkovcu, sem
naredil to le obutalo:

Skupaj | 20 | 60

V VelJcovcu . . .

Lenart Mačeh,

čevljar.

Teh 20 gl. in 60 kr. avstr. velj. sem prejel.

Lenart Maček.

d. Tertjovčev izpisek.

Izpisek.

Gospodu Janezu Moravcu, posestniku v Senožečah,
sem prodal te le reči:

Martin Golob,

tergovec.

Teh 34 gl. 14 kr. avstr. velj. sem hvaležno prejel.

Martin Golob.

83

B. Pravila.

Rokodelci in kupci imajo knjigo, v ktero zapisu¬
jejo reči, ki jih komu delajo ali prodajajo, in iz ktere
potem izpisujejo te reči z zneskom vred svojim naročni¬
kom ali odjemnikom. Taki listi se imenujejo izpiski ali
konte.

V izpisek se mora zapisati:

1. ime tistega, komur je kdo kaj naredil ali prodal.

2. Narede se štirje prostori. V pervega se zapiše
kdaj, v drugega kaj se je naredilo ali prodalo, in v zad¬
nja dva se postavijo goldinarji in krajcarji izšteviljene
cene, po kteri se je delalo ali prodajalo.

3. Spodaj se zapiše kraj, dan, mesec, leto in ime
tistega, ki je kaj delal ali prodajal.

4. Kedar se denar prejme, se spodaj zapiše, da
je plačano.

5. Na izpisek se mora pritisniti kolek ali štempelj.

C. Naloge.

a. Naj se nared! krojačev izpisek!

b. Naj se spiše kolarjev izpisek!

c. Učenec naj staršem zapiše, kako je porabil svoj denar.

2. Pohotni ali plačilni listi (kvitunge).

A. Zgledi.

a. Pohotni list aa hišnino.

Pohotni list.

Jaz, Janez Šolar, sem danes prejel od Matija Stroja
trideset  goldinarjev avstr. velj. za hišnino od sve¬
tega Jurja 1866. 1. do svetega Jurja 1867. 1.

V Šentjurji  ...

Janez Solar.

6  *

BO gl. avstr. velj.

84

b. Pohotni list za zasluženi denar.

Pobotal list

za dvajset  goldinarjev avstr, velj., ktere sem jaz,
Miha Hlebčar, od gospoda fajmoštra v Smledniku za zi¬
darsko delo pri farni cerkvi danes res in pošteno prejel.
V Smledniku  ...

Miha Hlebčar,

zidar.

20 gl. avstr. velj.

c. Pohotni list za vernjeni denar.

Pobotnl list,

s kterim jaz, Tone Vehar, poterjujem, da mi je Jožef
Mihelič, kmet v Mošnjah, dve sto goldinarjev avstr,
velj., ki sem mu jih pred 3 leti posodil, danes res in
pošteno vernih

V Mošnjah . . .

Tone Vehar,

kerčmar.

200 gl. avstr. velj.

d. Pohotni list za izplačani delež.

Pobotal list,

s kterim jaz, Valentin Cunjar, poterjujem, da mi je moj
brat Franc tri sto goldinarjev avstr, velj., ki so mi jih
moj ranjki oče v oporoki 30. junija 1865. 1. izgovorili,
gotovo in natanko izplačal, tako, da ne morem ne jaz,
ne moji nasledniki v tej reči nič več terjati.

V Hudniku . . .

Valentin Cunjar,

prejemnik.

Juri Sever,  priča.
Marka Burja,  priča.

300 gl. avstr. velj.

85

e. Pohotni list  a a obresti.

Pobotni Ust

za dvanajst  goldinarjev in 50 kr. avstr, velj., ktere sem
jaz, Peter Slamničar, od Janeza Vesela kot obresti za
celo leto 1865. od kapitala 250 gl. resnično prejel.

Na Luši . . .

Peter Slamničar.

12 gl. 50 kr. avstr. velj.

f. Pohotni list aa plačani kapital  a obrestimi vred.

Pobotni list

za pet sto goldinarjev avstr, velj., ktere sem jaz Andrej
Turek, 1. novembra 1860. 1. Pavlu Verbetu, po domače
Klančarju, posodil in 7. januarja 1861. 1. vpisal, in ktere
mi je danes imenovani dolžnik z obrestimi vred popol¬
noma vernil in plačal, tako, da mu tudi dajem pravico,
naj se ta dolg z njegove liiše v Dupljah št. 17, ki je v
zemljiških bukvah teržiške grajščine pod št. 83. zapisana,
brez daljnega vprašanja izbriše.

V Otoku . . .

Andrej Turek ,

posestnik.

500 gl. avstr. velj.

<j. Plačilni list, v kterem se odpisuje le nekoliko dolga.

Pobotni list na vzemje.

Alojzi Bezeg, hišnik v Ribnem, mi je danes res¬
nično plačal petdeset  goldinarjev avstr. velj. na dol¬
gu, kterega je bilo 200 gl., kar mu tedaj s tem pohotnim
listom od tega dolga odštevam.

Na Parnem . . .

Tomaž Vranič,

kupčevavec.

50 gl. avstr. velj.

86

h. Dva se nasprotno pobotdvata.

Nasprotni pobotni list.

Mi dva, Janez Taškar in Anton Mole, sva izštela,
koliko sva eden drugemu dolžna, in sva se eden z dru¬
gim tako pobotala, da do danes eden drugega ne mo¬
reva za nič terjati. Za tega voljo sva vse spise, ki sva
jih za dolge eden od drugega imela, uničila, in izrekava,
da so sedaj neveljavne vse take pisma, ki bi morda še
kje bile. Ta pobotni list sva si oba spisala in podpisala.

Na Brodu . . .

Janez Taškar,

kupec.

Anton Mole,

kupec.

B. Pravila.

Pobotni ali plačilni list (kvitunga)  je pisano
poterdilo, da je kdo od koga kaj denarja ali blaga res¬
nično prejel.

V pobotni list se mora zapisati:

1. koliko se je denarja ali blaga prejelo. To Se
zapiše s čerkami, da se ne more izbrisati in kaj več ali
menj zapisati.

2. Se zapiše ime tistega, kije  denarje prejel, in
imč tega, od kogar jih je prejel.

3. Se mora povedati, zakaj se je denar prejel.

4. Prav blizo konca pisma se zapiše še kraj, dan,
mesec, leto in ime prejemnikovo in pa prič, če jih je
treba. Tudi je navada, da se spodaj na levi strani pre¬
jeti znesek še s številkami pristavi.

5. Včasi pa se poterjuje le nekoliko plačanega
dolga; včasi pa se tudi dva, ki sta eden drugemu dolž¬
na, tako pobotata, da nobeden drugega nič ne terja.
Plačilni listi, ki se spisujejo v takih zadevah, se imenu¬
jejo pobotni listi na vzemje in nasprotni pobotni listi.

6. Pobotni listi morajo imeti postavni kolek ali
štempelj.

87

C. Naloge.

a. Naredi pobotni list za polletne obresti od kapitala 860 gl.
avstr. velj. s 6 gl. od sto!

b. Sostavi pobotni list za 80 gl. enoletne najemščine od na¬
jetega zemljišča!

c. Neka gospodinja dobi od učenca na leto 300 gl. za hrano
in za stanovanje, ktero je imel pri njej. Kako bo naredila za ta
denar pobotni list ?

3. Prejemni listi.

A. Zgledi.

a. Nekdo poterjuje, da je pri njem denar hranjen.

Prejemni list.

Jaz, Martin Rogan, mesar na Dolgem, sem danes
od našega gospoda kaplana Matevža Mraka trideset
križavek po 2 gl. 30 kr. srebra resnično prejel, da jih
hranim, in jim jih zopet nazaj dam, kedar pridejo iz Ipave,
kamor mislijo te dni popotovati.

Na Dolgem . . .

Martin Rogan,

hišnik.

b. Nekdo poterjuje, da je prejel zlato uro.

Prejemni list.

Jaz, Luka Seršen iz Jesenic, poterjujem, da mi je
gospod Jakop Vernik zlato uro, ki je vredna okoli se¬
demdeset goldinarjev, hraniti dal, dokler iz Ljubljane na¬
zaj pride, kamor misli iti prihodnji teden.

V Bremici . . .

Luka Seršen,

posestnik.

88

c. Nekdo poterjuje , da je prejel zapečateno pismo , da bi
g a oddal drugemu.

Prejemal list.

Jaz, Peter Rožič, tergovec v Zagrebu, poterjujem s
tem listom, da je gospod Jože Levec, posestnik iz Že¬
leznikov , zapečateno pismo do gospoda Alojzija Trebnika,
kupca v Zagrebu, ker ga ravno ni bilo doma, danes pri
meni pustil, da mu ga dam, kedar domu pride.

V Zagrebu .  . .

Peter Božič,

tergovec.

B. Pravila.

Pismo, v kterem potcrjujemo, da smo denarje, blago
ali kako drugo reč od koga prejeli, da bi jo hranili, ko¬
mu oddali L t. d., se imenuje prejemni list,

V prejemni list se zapiše:

1. kdo je kaj prejel, od koga je prejel, kaj in za
koga je prejel.

2. Povedati se mora, pri kteri priložnosti je pre¬
jel, in za koliko časa.

3. Postavi se spodaj kraj, dan, mesec, leto in ime
tistega, kteri kaj prejme.

C* Naloge.

a. Naredi prejemni list nekemu, ki ti je oddal zapečateni
zvezek podobic, da jih oddaš gospodu fajinoštru!

b. Nekdo je pustil pri tebi zabit sod vina z znamnjem AL,
s št. 5, da ga oddaš nekemu gostivničarju. Naredi mu prejemni list!

c. Nekdo gre na pot, in hrani pri tebi deset cekinov po 4 gl.
50 kr. do tistega časa, da pride nazaj. Poterdi mu, da si jih prejel!

89

4. Dolžne in poroške pisma.

A. Zgledi.

a. Nekdo vzame na posodo 50 gl. v bankovcih, in hoče
od njih po 5 gl. od sto plačevati in jih v dveh letih vernili.

Dolžno pismo.

Jaz, Anton Mervar, po domače Sodar v Medvedo¬
vem selu, s tem pismom poterjujem, da mi je Verbau
Tratar za mojo potrebo danes posodil petdeset  goldi¬
narjev avstr. velj. v bankovcih, in da mu hočem ta denar
v dveh letih gotovo verniti, do tistega časa pa tudi obresti
po pet goldinarjev od sto plačevati.

V Medvedovem selu . . .

Anton Mervar,  dolžnik.

Miha Trudar,  priča.

Luka Boltar,  priča.

b. Dolžno pismo za 600 gl., za ktere bo dolžnik plače¬
val po 5 gl. od sto, in jih bo vernil, Icedar mu jih bo upnik pol
leta popred odpovedal.

Dolžno pismo.

Jaz, Matevž Lipar, za se in za svoje naslednike
veljavno poterjujem, da mi je g. Alojzi Pavlič, tukajšnji
tergovec, danes posodil in gotovo naštel šest  sto gol¬
dinarjev avstr. velj. Zavezujem se, da bom od teli de¬
narjev plačeval na leto po pet goldinarjev od sto, in jih
bom v enaki veljavi pošteno vernil g. Alojziju Pavliču ali
njegovim pravim naslednikom, in sicer pol leta potem,
kedar mi bodo napovedani. V zagotovilo tega kapitala
in obresti zastavljam svojo hišo, ki je v Stranski vasi s
št. 17, in je zaznamovana v zemljiški knjigi bokalškc
grajščine v zapisniku pod urb. št. 39, in dopuščam g. po-
sojevavcu pravico, da se ta dolg ondi vpiše.

V Stranski vasi . .  . Matevž Lipar , dolžnik.

Juri Božič,  priča.

Anton Selan,  priča.

90

c. Nekdo je za zgoraj imenovanega dolžnika porok.

Poroško pismo.

Jaz, France Dolinar, se s tem pismom zavezujem, da
bom tistih šest  sto goldinarjev z izgovorjenimi obrestimi
vred avstr, velj., ktere je g. Alojzi Pavlič, tergovec v
Stranski vasi, Matevžu Liparju, ravno ondi 15. januarja
1866. 1. posodil, jaz plačal, če jih Matevž Lipar ne bo
mogel o pravem času plačati.

Na Dobrovi . . .

Franc Dobrika ,

posestnik.

B. Pravila.

Dolžno pismo  (obligacija) je pismo, s kterim
dolžnik poterjuje, da mu je kdo denarja posodil. V dolž¬
nem pismu se mora na tanko imenovati:

1. posojevavec, to je, tisti, ki denar posodi.

2. Se mora na tanko zapisati, koliko in kakoš-
nega denarja je kdo posodil.

3. Se mora določiti, ali se bodo od posojila tudi
plačevale obresti, in po koliko se bode na leto od sto
plačevalo.

4. Se mora obljubiti in povedati, kdaj in kako se
bo dolg vračal.

5. Se podpiše kraj, dan, mesec, leto in dolžni¬
kovo ime, včasi pa tudi še dve priči, če dolžnik pisma
sam ne piše.

6. Kedar se kdo zaveže, da hoče dolg namesti
koga drugega plačati, se naredi poroško pismo. Tak na-
mestni plačnik se imenuje dolžnikov porok.

7. Dolžne in poroške pisma morajo imeti postavni
kolek ali štempelj.

C. Naloge.

a. Naj se naredi dolžno pismo za 300 gl., od kterih bo po-
sojevavee po 4 'f 2  gl. od sto na leto plačeval, in jih v treh letih
vernil!

91

b. Naj se sostavi ravno to dolžno pismo s pristavkom, da
dolžnik zastavlja za ta dolg neko svojo njivo!

c. Naj se spiše za ta dolg tudi poroško pismo!

5. Prepustne ali odstopne pisma (cesije).
A. Ogledi.

a. Nekdo prepušča, dolino pismo.

Prepustno pismo.

Jaz, Miha Po dre čar, poterjujem s tem pismom, da
Tomažu Kolarju, kmetu v Loškem potoku prepuščam
dolžno pismo, ktero mi je 5. decembra 1865. 1. podpi¬
sal in dal Anton Verbar, tergovec iz Novega mesta, za
posojenih sto in petdeset  goldinarjev avstr. velj. Pre¬
puščam pa to dolžno pismo Tomažu Kolarju tako, da on
sme z njim ravnati, kakor s svojim premoženjem.

V Novem mestu . . .

Miha Podrečar,

posestnik.

b, Nekdo drugemu prepušča terjatev.

Prepustno pismo.

Jaz podpisani, Martin Jelar, poterjujem, da tistih
tri sto goldinarjev avstr, velj., ki mi jih je Anton Pre-
durnik z Viča s h. št. 20 dolžan od 22. februarja 1866.
L s vso pravico prepuščam v last svojemu bratu Jurju
Jelarju; izročil sem mu tedaj danes s tem prepustnim
pismom vred tudi dolžno pismo, da se more vpisati v
zemljiške bukve.

V Ljubljani . . .

Martin Jelar,  prepustnik.

Lovrenc Slamnik,  priča.

Jernej Svatec,  priča.

92

c. Odstopno pismo tsa  2 000 gl.

Odstopno pismo.

Dolžno pismo, ki ga je meni, Jožefu Tepkarju, na¬
redil in dal g. Davorin Vertnik za posojenih dve sto gol¬
dinarjev avstr, velj., in je podpisan 8. septembra 1865.1,
se je steklo; tedaj odstopam in prepuščam s tem pismom
teh 200 gl. z obrestimi vred, da jih izterja Leopold
Vehar, hišnik v Šiški, in mu dajem ob enem dolžno pi¬
smo, da more v svojem imenu, kakor svoje premoženje
za se ta kapital z obrestimi vred izterjati.

V Šišlci  ...

Jožef Tepkar,

posestnik.

B. Pravila.

Kedar kdo komu drugemu prepušča ali odstopa
svojo terjatev, in če se to zapiše, se tako pismo imenuje
prepustno ali odstopno  pismo. V tako pismo se
mora zapisati:

1. kdo kaj prepušča ali odstopa,

2. kaj, komu in kdaj se prepušča ali odstopa,

3. po kterih pogodbah se kaj prepušča ali odstopa.

4. Prepustne ali odstopne pisma morajo imeti po
ceni kolek ali štempelj.

C. Naloge.

a. Sostavi zgornje prepustno pismo v ravno tem pomenu, pa
z drugimi besedami!

b. Oče prepušča sinu 2000 gl., ki mu jih je sosed dolžan.
Naredi za to prepustno pismo!

c. A daje B za 20 gl. na leto pravico, da sme čez njegov
travnik voziti. Naj se sostavi za to prepustno pismo!

93

6. Nakazne pisma (asignacije).

A. Zgledi.

a. Nakaz za 50 gl.

Nakazno pismo.

Gospod Juri Prevec naj temu, ki je prinesel to pis¬
mo — Andreju Tovaršu — izplača petdeset  goldinar¬
jev avstr, velj., in naj jih meni prišteje.

V Semiču  . . .

Marica Buda,

tergovec.

b. Nakaz za dva sežnja derv.

Nakazno pismo.

Gospod Janez Vodnik, logar iške grajščine, bla¬
govolite mojemu hlapcu Antonu Dolginu dati dva sežnja
terdih derv, ktere vam bom jaz plačal.

V Bistri . . .

Martin Telovnik,

pek.

c. Nakaz za 35 vatlov sukna.

Nakazno pismo.

častiti gospod Matevž Mejnik, blagovolite temu, ki
vam je prinesel to pismo, odmeriti in oddati 35 vatlov
sivega sukna, ki ga meni pripišite.

Pod Smreko . . .

Jožef Dolar.

B. Pravila.

Z nakaznim pismom (asignacijo) naročamo komu, s
kterim nasprotno porajtujemo, da da denarja ali blaga

94

kakemu tretjemu, in da potem to nam prišteje. V na¬
kazilo pismo se zapiše:

1. kdo naj kaj da ali izplača,

2. komu in kdaj naj se to stori,

3. kaj in koliko naj se da ali izplača, in

4. komu naj se prišteje ta znesek.

C. Naloge.

a. Zgoraj zapisano nakazno pismo naj se drugače sostavi!

b. Naredi nakazno pismo za 20 veder novega vina po 6 gl. !

c. Spiši nakazno pismo za 30 mernikov pšenice po 2 gl. 12 kr.

7. Pooblastila.

A.  Zgledi.

a. Nekdo pooblašča svojega prijatla, noj gre namestu njega
k gosposkim obravnavi.

Pooblastilo.

Jaz podpisani, Anton Zobnik, dajem gospodu Fer¬
dinandu Varhu, učitelju v Preski, oblast, naj gre 15. t. m.
v Kranj namestu mene k gosposkim obravnavi o dolgeh
Matevža Krikarja, bivšega mesarja v Medvodah, in ga
pooblaščam, naj je v mojem imenu pri tej obravnavi, ter
se zavezujem, da bom vse, kar bo on v tej zadevi sto¬
ril, tako priznaval, kakor bi bil jaz sam naredil.

V Preski  . . .

Anton Zobnik,

kmet,

b. Nekdo drugega pooblašča naj zanj zemljišče kupi.

Pooblastilo.

Jaz, Ureh Malec, s tem pismom Antona Kotnika,
meščana v Kamniku, pooblaščam, naj v mojem imenu
in namestu mene po mojih vodilih kupuje in kupi Ver-

95

tarjevo zemljišče, pogodbo podpiše in tudi ves kup plača,
in s kratka, naj vse stori, kar spozna, da je treba za¬
voljo tega storiti pri gosposki ali drugje, ter mu zago¬
tavljam , da bom vse poterdil, kar bode storil on o za¬
devi tega kupa, in obetam, da mu bom povernil vse
stroške, ki jih bo potrosil pri tem opravilu.

V Kamniku . . .

UreJi Malec.

Juri Stroj,  priča.
Anton Tanek,  priča.

c. Nekdo pooblastuje prodajavca.

Pooblastilo.

Jaz, Luka Gaber, sem namenil, da bom vso svojo
zalogo mnogoverstnega blaga o sv. Petru peljal v Lju¬
bljano na semenj in ga razprodajal za gotov denar, pa
tudi na upanje. Ker pa zavoljo bolezni ne morem sam
od doma, tedaj dajem s tem pismom svojemu bratu Jo¬
žefu Gabru oblast, naj prihodnji semenj on namestil
mene pelje v Ljubljano moje blago, in naj ga prodaja v
mojem imenu. Kar bo on v tej zadevi storil, obetam,
da bom tako priznaval, kakor da bi bil jaz sam storil.

V spričbo tega to pismo podpisujemo jaz in napro-
šene priče.

V Loki . . .

Luka Gaber.

Anton Samec,  priča.

Miha Družnih,  priča.

B. Pravila.

Kdor ne more ali noče sam kaj izveršiti, da komu
drugemu svojo pravico ali oblast, da potem drugi na-
mestu njega ali v njegovem imenu opravlja kako reč.
Pismo, v kterem kdo kakega dragega pooblašča za
kako opravilo, se imenuje pooblastilno  pismo ali
sploh pooblastilo.  V pooblastilu se mora na tanko
določiti:

96

1. kdo koga pooblašča ali komu daje oblast,

2. koga kdo pooblašča, to je, ime pooblaščenčevo,

3. za ktero reč ali opravilo kdo koga pooblašča.

4. Se mora pristaviti, da se bo to, kar stori po¬
oblaščenec , priznavalo.

5. Pooblastila morajo imeti postavni kolek ali
štempelj.

C. Naloge.

a. Nekdo svojega rodovinca pooblašča, naj sprejme delščino.
Naredi mu pooblastilo!

b. Nekdo zavoljo bolezni ne more k gosposkini dražbi, te¬
daj pooblašča za to opravilo svojega soseda. Spiši mu poobla¬
stilo!

c. Nekdo svojega rodovinca pooblašča, naj namestu njega
pri hiši gospodari.

8. Pogodbe.

A. Zgledi.

a. Nekdo kupuje pol zemlje s hišo vred ; prodajavec in
kupovavec pišeta kupno pismo ali kupno pogodbo.

Kupna pogodba,

ki sta jo dogovorila in sklenila Matevž Molj, kmet v
Mehovem, h. št. 18, prodajavec, — in France Oblak,
gostivničar v Gabrijah, h. št. 20, kupec, tako le:

1. Matevž Molj prodaja svoje pol zemlje, ki je v
Mehovem s št. 18, in je zapisana v zemljiških bukvah
berdske grajščine v urb. št. 114, z vsem pohištvom in
vsemi pravicami vred Francetu Oblaku za tisoč  in sto
goldinarjev avstr. velj. v polno lastino z dopuščenjem, da
se brez opovire precej sme prepisati.

2. France Oblak kupuje zgoraj popisano zemljiško
in hišno posestvo s pritiklino vred za dogovorjeno kup¬
nino 1100 gl., reci: tisoč  in sto  goldinarjev avstr. velj.

97

ter plača precej polovico, t. j. 550 gl.; drugo polovico pa
občta plačati v dveh obročih, in sicer en del o sv.
.Turji, en del pa o božiči 1866. L; zraven pa prodajav-
cu dovoljuje, naj se ta dolg vpiše v javne bukve.

3. Prodajavec poterjuje, da je polovico plačila, t. j.
550 gl. gotovo prejel, in plača vse zaostale davke do
današnjega dneva; stroške za kupčijo in prepis in vse
davke od današnjega dneva naprej pa prevzema in bode
plačeval kupovavec.

V spričbo te pogodbe so naslednji svojeročni podpisi:

V Mehovem . . .

Matevž Molj,

Jožef Kušar,  priča. prodajavec.

Janez Ker snih,  priča. Franc Oblak,

kupovavec.

b. Nekdo daje v najem svojo njivo.

Najemna pogodba.

1. Janez Sajavec prepušča Marku Zoriču svojo dolgo
njivo za vertmi, na ktero se poseje 12 mernikov, v na¬
jem na štiri leta zaporedoma za to, da mu plača na
leto po 24 gl. nejemščine.

2. Marka Zorič Janezu Sajavcu obeta, da bo na-
jemščino vsako leto o sv. Jurji naprej plačeval, sicer pa
tudi, da bode skerbel, da bo njiva v dobrem stanu.

3. Davke za to njivo bo plačeval posestnik sam.

V Hologah . . .

Janes Sajavec,

Jožef Rehar,  priča. posestnik.

Tomaž Kobilica,  priča. Marha Zoriš,

najemavec.

c. Kmet svoje posestvo izroča st ar j emu sinu .

Izročilna, oddajanjska pogodba,

ktera je bila danes v pričo podpisanih mož tako le
narejena:

Spisje.

7

98

1. Anton Knez, kmet v Slovenskih goricah h. št.
15, izroča svojo celo zemljo, ki je vpisana v zemljiških
bukvah skalske grajščine pod urb. št. 92, z vsem po¬
hištvom in vso zalogo vred svojemu starjemu sinu Janezu
v popolno lastnino, in mu daje pravico, da se more pre¬
cej prepisati.

2. Izročevavec s svojo ženo vred si izgovarja sta¬
novanje v izbi iz veže in živež pri sinu in potrebno obleko
do smerti, in vsak mesec po 2 gl. poboljška. Tudi mora
sin Janez svoji sestri Mici dati delščine iz hiše pet sto
goldinarjev avstr. velj. Vse to naj se vpiše na imeno¬
vano posestvo.

3. Prejemnik se zavezuje, da bo svoje starše vedno
spoštoval in vse storil in izpolnoval, kakor mu naroča
pričujoča pogodba.

V spričbo tega izročila to pismo svojeročno pod¬
pišejo :

V Slovenskih goricah . . .

Anton Knez,

Miha Srebre,  priča. izročevavec.

Anton Pokoren,  priča. Janez Knez,

prejemnik.

B. Pravila.

V družbenem življenji je večkrat potrebno in se
tudi mnogokrat zgodi, da ljudje eden drugemu kaj da¬
jejo, dovoljujejo, ter si to pa uno nasprotno občtajo.
Ker pa je treba, da se dogovorjena reč na tanko spol-
nuje, je posebno v takih okolnostih treba, da se zapiše,
kar se je ustno pogodilo. Pisma tedaj, v ktere se po¬
godbe zapisujejo, se imenujejo p o godne  pisma ali sploh
pogodbe.

Pri pogodbah se mora na tanko določevati:

1. kdo se dogovarja ali pogaja.

2. Morajo se zaporedoma našteti vse pravice in za¬
veze, ki se nasprotno sklepajo.

3. Se mora toliko enakih pogodnih pisem spisati,
kolikor je pogodnikov, to je, tistih, ki se med sabo
dogovarjajo in pogajajo.

99

4. Morajo se na vsak prepis podpisati vsi vdele-
ženci, to je, vsi, kogar se pogodba kaj tiče, in priče,
ki so zraven.

5. Vsako pogodno pismo mora imeti tudi postavni
kolek ali štempelj.

Pogodbe pa so različne. Naj navadneŠe so kupne
pogodbe ali kupne pisma, najemne  pogodbe ali na¬
jemne pisma, izročilne  pogodbe ali izročilne ali od-
dajanjske pisma, ženitne  pogodbe ali ženitne pisma

i. t. d.

C. Maloge.

a. Sosed sosedu prodaja hišo za 800 gl. avstr, velj., kterih
kupovavee polovico precej pri kupu plačuje, drugo polovico pa poz¬
neje plača. Naredi naj se tedaj kupno pismo !

h. Nekdo kupcu dije v svoji hiši v najem prodajavnico pri
tleh in tri sohe v pervem nadstropji za 6 let, in bo plačeval 100 gl.
avstr. velj. hišnine na leto. Naredi naj se najemno pismo!

c. Sosed s sosedom menjava njivo s travnikom , in mu doddja
na travnik še 100 gl. avstr. velj. Naredi naj se zamenjavno pismo!

9. Sprieala ali svedocbe.

A. Zgledi.

a. Spričalo %a hlapca.

Spričalo.

Tomaž Lipnik iz Naklega, 28 let star, je pri meni
pet let za hlapca služil, in je bil zmirom tako priden,
zvest in pošten, da sem bil z njim popolnoma zadovo¬
ljen. Ker se mu pa sedaj boljša služba ponuja, mu z do¬
bro vestjo prav dobro spričalo dam, in ga vsakemu, ka¬
kor dobrega in zvestega hlapca, prav zelo priporočam.

V Žavcu . . .

Lovre Sluga,

posestnik.

7 *

100

Spričalo  o a deklo.

Spričalo.

Ana Milčičeva iz Rožja, 40 let stara, je pri meni
osem let za deklo služila. Vse leta je bila tako pridna,
poštena in zvesta, da sem bil z njo prav zelo zadovoljen.
Iver pa seda ne misli več služiti, ji dajem z veseljem
prav dobro spričalo, in jo, kakor dobro žensko, prav
lepo pohvaljam.

V Reziji na Benecanskem .  . .

Jošt Vojska,
posestnik.

c. Spričalo za pestunjo.

Spričalo.

Urša Potokarjeva iz Šentjurja na Dolenskem, 19
let stara, je pri meni pet let za pestunjo služila. Ves
čas je bila pridna in skerbna pri otrocih, in se je tudi
zmirom prav lepo in pošteno obnašala, tako da sem bila
z njo prav zelo zadovoljna. Ker so mi pa sedaj otroci
odrastli, in je več ne potrebujem, ji naredim hvalno spri¬
čalo, in jo vsem materam prav zelo priporočam, da je
dobra in skerbna pestunja.

V Keršičem,  . . .

Katra Dragačevlca,
posestnica.

d. Spričalo zavoljo nekega človeka , ki je utonil.

Spričalo.

15. dan tega mesca, popoldne okoli dveh, sva se
šla z Janezom Šilarjem iz naše vasi v Soro kopat. Pri
kraji Silnikovega travnika, kjer sva se že večkrat ko¬
pala , oba kmali v vodo greva. Jaz sem ostal pri kraji,
Janez je pa šel bolj na sredo, akoravno sem za njim
vpil, naj nikar naprej ne hodi. Ko se hoče obemiti,

101

se pod vodo skrije, in več ga ni bilo. — Jaz sem vpil
in klical, da bi kdo pomagat prišel, pa nobenega člo¬
veka ni bilo, in, ker jaz tudi plavati ne znam, nesreč¬
nemu Janezu nisem mogel pomagati. — Drugi dan so ga
mlinarji mertvega dobili.

Po zapovedi naše gosposke sem naredil to spričalo,
in sem pripravljen, ko bi treba bilo, tudi priseči, da je
bilo res tako.

V Oslici . . .

Janez Pustotnik,

hišnik.

B. Pravila.

Pismo, s kterim se priča, kako se je kdo obnašal,
ali kako se je kaj zgodilo, se imenuje spričalo ali
svedočba.

V spričalo se mora zapisati:

1. ime, stan, starost in rojstven kraj tistega, kte-
remu se dela spričalo.

2. Zapisati se mora, koliko časa je služil, kako
je služil, in kako se je obnašal.

3. Kedar se priča, kako se je kaj zgodilo, se mo¬
ra pa vse, kar je treba, prav na tanko popisati, in pri¬
staviti, da je to resnica, in da bi se zavoljo tega lahko
priseglo, ko bi bilo treba.

4. Na koncu se zapiše kraj,  dan, mesec, leto in
imč tistega, ki je spričalo naredil.

5. Spričalo mora imeti postavni kolek ali štem-

pelj.

C. Naloge.

a. Srenjski župan priča, da je neki srenjčan v njegovem
kraji ubožen in hromčten. Kako bo naredil spričalo ?

b. Neki gospodar poterjuje, da mu nova Kurnikova sla¬
moreznica dobro služi, in jo gospodarjem priporoča. Naredi za to
spričalo!

c. Nekdo popisuje in priča zavoljo nekega boja.

102

10. Očitne naznanila.

A. Zgledi.

a. Nekdo naznanja . da daje stanovanje v najem.

Najemno naznanilo.

V hiši, št. 8., v mestu se oddaja lepo stanovanje v
1. nadstropji, s tremi izbami, s kuhinjo, hramom in kle-
tom vred od sv. Jurja t. 1. Več o tem se zve v ravno
tej hiši pri hišniku v 1. nadstropji.

b. Nekdo naznanja , daje  izgubil jopo . v kteri je imel
za SO gl. bankovcev hranjenih.

Izgubljena jopa.

Cerna jopa, v kteri je bilo v žepu 20 pogoldiuar-
skih bankovcev, je danes izgubljena na poti iz Medvod
do Kranja. Pošten človek, ki bi bil našel to jopo, naj
bi jo oddal v Kranji pri Jahači, kjer bo dobil za to pri¬
merno plačilo.

c. Nekdo prodaja zemljišče s hišo vred.

Na prodaj je

hiša in lepo zemljišče na sorški ravnini, na ktero se po¬
seje dobrih 50 mernikov, in pri kterem so tudi 3 trav¬
niki in 4 gojzdni deli. Kup in vse drugo o tem na¬
znanja

Anton Čakavec,
po domače Valjar,

gostivničar v Medvodah.

B. Pravila.

Kedar hoče kdo kaj ljudem oznaniti, mora to,
kar hoče oznaniti, popisati in ta spis pridjati časni¬
kom ali pa ga prilepiti na kak očiten kraj, da ga ljudje

103

bero,  in  to  je  očitne  naznanilo. Očitne naznanila mo¬
rajo biti:

1. prav na tanko, pa vendar kar je mogoče, kratko
spisano.

2. Ne sme se oznaniti nič, kar ne bi bilo dovolj
spodobno in pošteno.

C. Naloge.

a. Nekdo oznanja, da bi rad kupil hišo, ki bi bila v pri¬
jetnem kraji in bi imela tudi vert zraven, in da bi ne veljala več
kakor 1000 gl. avstr. velj. Kakošno bo to naznanilo?

b. Neki kupec oznanja, da se je drugam preselil, in vabi
ljudi, da bi hodili k njemu kupovat. Sostavi naznanilo!

c. Nekdo svojim rodovincem in prijatlom oznanja, da je
nekdo v njegovi rodovini umeri. Naredi naznanilo!

11. Poslednje sporočilo, oporoka ali te¬
stament.

A. Zgledi.

a. Poslednje sporočilo , ki ga je sporocnik sum podpisal.

Poslednje sporočilo.

V imenu Boga Očeta, in Sina, in svetega Duha.
Amen.

Ker nobeden ne ve, kdaj in kako bo umeri, zato
sem sklenil pri popolnoma zdravi pameti zapisati svoje
poslednje sporočilo, ktero naj velja po moji smerti.

1. Svojo neumerjočo dušo izročam milostljivemu
Bogu; truplo naj se pa pokoplje po katoliški šegi brez
posebnih slovesnosti.

2. Poglavitnega dediča vsega svojega premoženja
postavljam svojega brata Tomaža, ki je sedaj na vojski
na Laškem. Vse naj ima, kar ostane čez mojo potrebo
in sporočilo.

3. Sporočam svoji sestri Mici, ktera je omožena z
Vertnikovim Janezom, sto goldinarjev.

4. Sporočam naši farni šoli trideset goldinarjev;

104

naj jih gospod fajmošter po svoji previdnosti za njo po¬
rabijo.

5. Ubogemu sosedu Lovretu Janu, ki mi je po
dolžnem listu 5. sušca 1865. 1. štirdeset goldinarjev dol¬
žan, odpuščam ves dolg.

V Savini . . .

Jernej Rotar,
sporočnik.

b. Poslednje sporočilo, ki ga je sporočnik samo podkriial.

Poslednje sporočilo.

Ker nikomur ni znano, kdaj ga bo Bog poklical
iz tega sveta, hočem sedaj pri zdravi pameti svojo po¬
slednjo voljo zastran svojega premoženja razodeti in tu¬
kaj zapisati.

1. Svojo ubogo dušo izročam Bogu; truplo naj
se pa pokoplje z dvema duhovnoma.

2. Poglavitnega erba vsega svojega premoženja po¬
stavljam svojega naj starjega sina Antona; vendar pa mo¬
ra on:

3. plačati pogreb in pet svetih maš, ki naj se
bero za mir in pokoj moje duše.

4. Sinu Tinetu mora dati sto in dvajset  goldi¬
narjev, in moji hčeri Meti sto goldinarjev dote.

5. Mojemu staremu hlapcu Jerneju Korošcu mora
dati pa dvajset  goldinarjev.

6. Med uboge naše fare naj se na dan mojega
pogreba po gospodu fajmoštru razdeli pet goldinarjev.

V Vešah .  . .

f Matija Golob,

sporočnik.

Verban Slavec,  priča.

Aleš Kušar,  priča.

Jakop Sire , priča.

105

c. Poslednja volja, ki so jo priče zapisale.

Spomnioa.

Mi, Jožef Slapnik, Andrej Mehar in Blaže Rogelj,
vsi iz Poljan, pričamo in smo tildi priseči pripravljeni,
da nam je vsem trem dobro znani sosed in prijatel
France Koder iz naše vasi, kedar nas je k sebi pokli¬
cal, svojo poslednjo voljo zavoljo svojega premoženja še
pri popolnoma zdravi pameti tako le razodel:

1. Njegovo truplo se mora po navadi našega kraja
brez posebnih stroškov pokopati.

2. Njegovema sinoma se mora vsakemu po dve
sto goldinarjev iz premoženja plačati.

#  3. Travnik pri cesti se mora od njegovega zem¬
ljišča odpisati, in vsi županiji za napravo sadjorejpe šole
za vselej prepustiti.

4. Svojo ženo Ano je postavil poglavitno declkinjo
vsega svojega premoženja.

V Dolenšičah . . .

Jožef Slapnik , priča.

Andrej Mehar,  priča.

Blaže Rogelj , priča.

B. Pravila.

Yse, kar živi na svetu, mora umreti in svet za¬
pustiti. Tudi mi pojdemo enkrat iz tega sveta, in s saboj
ne bodemo vzeli nič drugega, kakor dobre in hude dela,
ki smo jih storili tukaj na zemlji. Vse druge svoje reči
pa bomo drugim zapustili. Da se pa na tanko ve, kaj
naj se zgodi z našim premoženjem po smerti, je treba,
da se naša zadnja volja na tanko sporoči in zapiše.

Pismo, v kterem se sporoča, kaj naj se z našim
premoženjem po smerti godi, imenuje se poslednje spo¬
ročilo, oporoka ali testament.

Testament se začne navadno s svetim križem, in
po tem se mora na tanko zapisati:

1. da se je vse pri zdravi pameti prevdarilo in
sporočevalo.

2. Se mora zapisati, kako naj se pogreb opravi.

106

3. Imenovati se mora poglavitni dedič ali erb, če-
gar je vse, kar ni drugim odločeno.

4. Potlej se postavijo druge izročila, ki se morajo
vse' na tanko zapisati, da ni po smerti kakega prepira
ali kake tožbe.

5. Zapiše se kraj, dan, mesec, leto, ime sporoč-
nikovo, in če je treba, treh naprošenih prič.

Kdor svojo poslednjo voljo sam piše in podpiše,
ni mu treba nobene priče. Ako pa je kdo ne piše sam,
morajo podpisati on in tri priče. Ako pa sam pisati ne
zna ali že ne more, jo mora pa v pričo treh prič pod-
križati.

Testament se pa lahko tudi naredi samo z besedo
v pričo treh prič. Da pa priče ne pozabijo, kar jim je
bilo naročeno, je dobro, cla se zapiše, kar je bilo'spo¬
ročeno. Tak zapis se imenuje spomni  ca.

Da so pa priče, ki se k testamentu pokličejo, ve¬
ljavne, morajo biti moškega spola, saj 18 let stare,
pametne in morajo sporočnikov jezik dobro razumeti. Me¬
nihi, mladenči, ki še niso 18 let stari, ženske, mutci,
glušci, in tisti, ki jih je gosposka že zavoljo kakih kri¬
vic kaznovala, ne morejo nikakor biti veljavne priče.

C. Naloge.

a. Sostavi po pervem zgleda kako enako poslednje sporočilo !

b. Spiši poslednjo voljo možu, ki ne zna sam pisati!

c. Zapiši poslednjo voljo, kakor so ti jo priče povedale.

107

Prl^tafek.

Štempelj.

W  sakdo mora pri javnih pismih, kterih pravice go¬
sposka varuje, plačevati nekaj odločenega davka. Ta da¬
vek se pobira s kolkom ali štempeljnom tako, da se na
pismo pritisne štempeljska znamka, to je, da se pismo
štemplja. Štempeljnina s prikladom vred se meri in pla¬
čuje po treh lestvicah. Po lestvici I. se ravnajo menjice,
in nakazne pisma za denar pri kupčevavcih; po lestvici II.
se določujejo pohotni listi (kvitunge) in pravne opravi¬
la, pri kterih se štempeljnina meri po lestvici; po lest¬
vici III. se merijo dolžne pisma in pogodbe pri kupčiji
in pri zamenjavi premakljivih reči i. t. d. Pooblastila
in navadne prošnje se sploh štempljajo s 50 kr., v sod-
nijskih rečeh imajo pa štempelj za 36 kr. za vsako polo.
Tudi priloge pri prošnjah morajo biti štempljane s 15 kr.
Spričala ali svedočbe imajo tudi po navadi štempelj za
50 kr. za vsako polo ; vendar spričala ali svedočbe za
posle, pomočnike, rokodelske učence, dninarje in sploh
za osebe, ki žive od zaslužka, ki ne preseza navadne
dnine, o vedenji, o njih osebnih lastnostih in razme¬
rah pa imajo štempelj za 15 kr. Spričala ljudskih šol
so brez štempeljna. Testamenti s čisto zapuščino čez
25 gl. se štempljajo z 1 gl.

108

^tempeljska mera

po najvišjem ukazu 28. decembra 1864. 1.

Lestvica I. za menjice i. t. d.

čez

Dalje se od vsakih 1200 gl. plača 1 gl. več, in pri de-
litvi s 1200 vsak ostanek velja za polnega.

109

Lestvica II. za pobotne liste i. t. d.

110

Lestvica TIL za pisma i. t. d.

Pervi del.

S p i s n e vaje.

Stran.

I. Imenovanje . 3

II. Popisi  . 4

III. Basni in povesti  . 15

Drugi del.

Pisma ali listi.

I. Splošne pravila . .26

1. Kaj je pismo, in kako naj se piše . . . . 26

2. Naslovi.27

3. Vnanja oblika pisem.28

II.  Posebne pravila in zgledi .32

1. Naznanilne pisma .32

2. Prosivne pisma.36

3. Zahvalne pisma.41

4. Vošilue pisma.44

5. Milovavne ali tolažimo pisma.48

6. Povabilne pisma.50

7. Posvetovavne pisma.53

8. Opomne pisma.55

9. Odgovorivne pisma.57

III. Razne pisma  . 60

Tretji del.

Opravilne pisma.

Stran.

1. Gospodarski in gospodinjski zapisnik ... 66

2. Naročilne pisma.69

3. Vozne pisma.71

4. Ponudne pisma.73

5. Prošnje.75

Četerti del.

Javne pisma.

1. Izpiski ali konte.80

2. Pobotni ali plačilni listi (kvitunge) ....  83

3. Prejemni listi.87

4. Dolžne in oporoške pisma.89

5. Prepustne ali odstopne pisma (cesije) . . . 91

6. Nakazne pisma (asignacije) .93

7. Pooblastila.94

8. Pogodbe.96

9. Spričala ali svedočbe.99

10. Očitne naznanila.102

11. Poslednje sporočilo, oporoka ali testament . .103

Pristavek. Štempelj.112